Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 2. februar 2017 - BruseljKončna izdaja
Celovit pristop k športni politiki: dobro upravljanje, dostopnost in celovitost
 Čezmejni vidiki posvojitev
 Dvostranska zaščitna klavzula in stabilizacijski mehanizem za banane iz Trgovinskega sporazuma med EU ter Kolumbijo in Perujem ***I
 Trajnostno upravljanje zunanjih ribiških flot ***I
 Tretje države, katerih državljani morajo imeti vizume, oziroma tiste, katerih državljani so oproščeni te zahteve: Gruzija) ***I
 Kriza pravne države v Demokratični republiki Kongo in Gabonu
 Izvajanje programa Erasmus+

Celovit pristop k športni politiki: dobro upravljanje, dostopnost in celovitost
PDF 380kWORD 65k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2017 o celovitem pristopu k športni politiki: dobro upravljanje, dostopnost in celovitost (2016/2143(INI))
P8_TA(2017)0012A8-0381/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa namene športne politike EU,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. januarja 2011 z naslovom Razvijanje evropske razsežnosti v športu (COM(2011)0012),

–  ob upoštevanju poročila strokovne skupine EU za dobro upravljanje z naslovom Načela dobrega upravljanja športa v EU iz oktobra 2013;

–   ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni o množičnem športu z naslovom Množični šport – oblikovanje Evrope iz junija 2016,

–   ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni o športni diplomaciji iz junija 2016,

–   ob upoštevanju programa Erasmus+, katerega namen je odpraviti čezmejne grožnje za integriteto športa ter spodbujati in podpirati dobro upravljanje v športu, dvojno poklicno pot za športnike ter prostovoljstvo v športu, pa tudi socialno vključevanje in enake možnosti,

–  ob upoštevanju bele knjige Komisije o športu (COM(2007)0391),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2015 o nedavnih razkritjih korupcije na visoki ravni pri FIFI(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2013 o spletnih igrah na srečo na notranjem trgu(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2013 o vnaprejšnjem dogovarjanju o izidih tekem in korupciji v športu(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. februarja 2012 o evropski razsežnosti v športu(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. maja 2008 o Beli knjigi o športu(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. marca 2007 o prihodnosti poklicnega nogometa v Evropi(7),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o zastopnikih igralcev(8),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. novembra 2013 o Katarju: razmere delavcev migrantov(9),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o vlogi medkulturnega dialoga, kulturne raznolikosti in izobraževanja pri spodbujanju temeljnih vrednot EU(10),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 31. maja 2016 o krepitvi integritete, preglednosti in dobrega upravljanja pri najpomembnejših športnih dogodkih,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o povečanju vloge množičnega športa pri razvoju prečnih veščin, zlasti med mladimi,

–  ob upoštevanju Resolucije Sveta z dne 21. maja 2014 o delovnem načrtu Evropske unije za šport za obdobje 2014–2017,

–  ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 26. novembra 2013 o prispevku športa h gospodarstvu EU ter zlasti k reševanju problema brezposelnosti mladih in socialnemu vključevanju,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 25. novembra 2013 o spodbujanju zdravju koristnih telesnih dejavnosti v različnih sektorjih,

–  ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 18. novembra 2010 o vlogi športa kot sredstvu in vzpodbudi za dejavno socialno vključevanje(11),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope z dne 3. julija 2016 o celostnem pristopu k varnosti in storitvah na nogometnih tekmah in drugih športnih dogodkih,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope z dne 18. septembra 2014 o prirejanju izidov športnih tekmovanj,

–  ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije in Splošnega sodišča Evropske unije in sklepov Komisije o športnih zadevah, stavah in igrah na srečo,

–  ob upoštevanju ciljev iz globalne agende 2030 za trajnostni razvoj,

–  ob upoštevanju člena 6 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0381/2016),

A.  ker je Evropska unija z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe v letu 2009 pridobila posebno pristojnost za šport, to je, da izdela in izvaja športno politiko, ki se s sredstvi iz posebne proračunske vrstice usklajuje na ravni EU, in vzpostavi sodelovanje z mednarodnimi športnimi organizacijami, pri tem pa upošteva posebno naravo športa in spoštuje avtonomnost vodilnih struktur na tem področju;

B.  ker ima šport pomembno vlogo v življenju milijonov državljanov EU; ker pri amaterskem in poklicnem športu ne gre zgolj za športne zmogljivosti, dosežke in tekmovanja, temveč prinaša tudi znaten socialni, izobraževalni, gospodarski, kulturni in združevalni prispevek za gospodarstvo in družbo EU, pa tudi ta njene strateške cilje in družbene vrednote;

C.  ker je šport pomemben in hitro rastoč sektor gospodarstva EU ter dragoceno prispeva k rasti, ustvarjanju delovnih mest in družbi, tudi na lokalni ravni, ter ima dodano vrednost in učinke za zaposlovanje, ki presegajo povprečne stopnje rasti; ker delež s športom povezane zaposlenosti po ocenah znaša 3,51 % skupne zaposlenosti v EU, delež s športom povezane bruto dodane vrednosti pa 294 milijard EUR (kar je 2,98 % celotne bruto dodane vrednosti EU);

D.  ker šport ne pridobiva pomena samo v smislu gospodarstva, ampak tudi kot družbeni pojav, ki veliko prispeva k strateškim ciljem in družbenim vrednotam Evropske unije, kot so strpnost, solidarnost, blaginja, mir, spoštovanje človekovih pravic in razumevanje med narodi in kulturami;

E.  ker športno udejstvovanje prispeva k boljši kakovosti življenja, preprečuje bolezni in je temeljnega pomena za krepitev osebnega razvoja in zdravja;

F.  ker je za poklicne športnike bistvenega pomena, da se upoštevajo temeljne delavske pravice;

G.  ker šport prispeva tudi k povezovanju ljudi in presega pojme rase, vere in narodnosti;

H.  ker je integriteta športa najpomembnejša za spodbujanje njegove verodostojnosti in privlačnosti;

I.  ker ima šport posebni značaj, ki temelji na prostovoljskih strukturah in je pogoj za njegovo izobraževalno in družbeno vlogo;

J.  ker so nedavni korupcijski škandali v športu in športnih organizacijah na evropski in mednarodni ravni omadeževali podobo športa, sprožili zahteve in vprašanja glede potrebe po resnični in strukturni reformi vodilnih športnih organov in organizacij, ob hkratnem upoštevanju, da se strukture na področju športa v različnih evropskih državah zelo razlikujejo in da so športne organizacije po svoji naravi pogosto avtonomne;

K.  ker sta poklicni in množični šport pomembna za spodbujanje miru, spoštovanja človekovih pravic in solidarnosti po svetu, prinašata družbam zdravstvene in gospodarske koristi in imata pomembno vlogo pri poudarjanju temeljnih vrednot na področju izobraževanja in kulture ter podpiranju socialne vključenosti;

L.  ker bi dobro upravljanje v športu moralo spoštovati ustrezno ureditev športa po načelih učinkovitega, preglednega, etičnega in demokratičnega upravljanja, postopkov in struktur z udeležbo deležnikov;

M.  ker so športne organizacije odgovorne za zagotavljanje visokih standardov upravljanja in integritete, ki bi jih morale še dodatno povišati in jih izpolnjevati v vseh okoliščinah, da bi se znova vzpostavilo zaupanje državljanov in okrepilo zaupanje javnosti v pozitivno vrednost športa;

N.  ker so usklajene politike, katerih namen je povečati finančno preglednost, stabilnost in verodostojnost v športu, bistvene za izboljšanje standardov financiranja in upravljanja;

O.  ker evropski model organiziranega športnega udejstvovanja temelji na načelih ozemeljske in državne pripadnosti in ene zveze na disciplino ter mehanizmih solidarnosti med elitnim in množičnim športom, načelu napredovanja in nazadovanja, odprtem tekmovanju in finančni prerazporeditvi;

P.  ker je priznavanje načela ene športne zveze na zvrst športa zelo pomembno in temelji na družbenem pomenu športa kot najboljšega sredstva za ohranjanje njegovih interesov in koristi za družbo;

Q.  ker je zahteva, naj vsa športna tekmovanja potekajo in so odločena v skladu z mednarodno priznanimi pravili igre, legitimna in nujna za vse deležnike;

R.  ker imajo športna razsodišča osrednjo vlogo pri zagotavljanju splošne veljavnosti pravil igre, pravice do pravičnega sojenja v sporih, povezanih s športom, in do dobrega upravljanja, saj so najprimernejše sredstvo za reševanje sporov v športu v skladu s temeljnimi postopkovnimi pravicami EU;

S.  ker je zaradi vse večje količine denarja, ki kroži v športnem sektorju in z njim povezanih organizacijah, potrebno boljše upravljanje in več preglednosti; ker se v športu kot gospodarski dejavnosti, vrstijo škandali zaradi vnaprejšnjega dogovarjanja o izidu tekem, ki vključujejo druga kazniva dejanja in nezakonite dejavnosti, kot so pranje denarja, korupcija in podkupovanje;

T.  ker vse pogostejše prakse dopinga še vedno ogrožajo integriteto in ugled športa, saj kršijo njegove etične vrednote in načela, kot je poštena igra, in ker uporaba nedovoljenih poživil resno ogroža zdravje športnikov, ki jih jemljejo, in pogosto povzročajo hude in trajne poškodbe, in ker je boj proti dopingu v javnem interesu in vprašanje javnega zdravja;

U.  ker nasilje, huliganstvo in diskriminacija zoper skupino oseb ali člana te skupine v amaterskem ali poklicnem športu škodijo njegovemu ugledu in ljudi odvračajo od obiskovanja športnih prireditev;

V.  ker bi moralo biti spodbujanje športa med invalidi in osebami z motnjami v duševnem razvoju prednostna naloga na evropski, nacionalni in lokalni ravni;

W.  ker je treba izboljšati sodelovanje in prepoznavnost žensk v športu in na športnih tekmovanjih;

X.  ker se športniki, zlasti mladoletni, soočajo z vse večjimi ekonomskimi pritiski in jih obravnavajo kot blago, zaradi česar jih je treba zaščititi pred vsako obliko zlorabe, nasilja ali diskriminacije, ki se lahko pojavi med njihovim sodelovanjem v športu;

Y.  ker v ekipnih športih v Evropi narašča skrb vzbujajoč trend lastništva tretjih oseb, pri čemer so igralci, med katerimi je veliko zelo mladih, deloma ali v celoti „v lasti“ zasebnih vlagateljev in ne morejo več odločati o svoji bodoči poklicni poti;

Z.  ker so slabe prakse, povezane z zastopniki in klubskimi prestopi igralcev, privedle do primerov pranja denarja, goljufij in izkoriščanja mladoletnikov;

AA.  ker množični šport nudi možnosti za boj proti diskriminaciji, spodbujanje socialne kohezije, vključevanja in povezovanja ter pomembno prispeva k razvoju prečnih veščin;

AB.  ker se vse večje število klubov pri oblikovanju svojih ekip zanaša predvsem na trg za prestope, čeprav bi morali nameniti večjo pozornost lokalnemu usposabljanju;

AC.  ker šport velja za temeljno pravico za vse in bi morali imeti vsi enake pravice do udeležbe v telesnih dejavnostih in športu;

AD.  ker na splošno telesna aktivnost upada, čeprav je nedvoumno dokazano, da koristi osebnemu zdravju, tudi duševnemu, in dobremu počutju ljudi, države članice pa tako ustvarjajo velike prihranke pri javnih izdatkih za zdravje, in kljub naraščajočemu trendu ljubiteljskih športov, kot je tek, ki se izvaja zunaj organiziranih struktur;

AE.  ker športni dogodki in dejavnosti, zlasti pa večja mednarodna tekmovanja, kažejo koristi športa in bi morali imeti pozitiven družbeni, gospodarski in okoljski vpliv;

AF.  ker so nacionalne ekipe temeljnega pomena, saj podpirajo nacionalno identiteto in navdihujejo mlade športnike za doseganje športnih rezultatov na najvišji ravni, hkrati pa spodbujajo solidarnost z množičnim športom;

AG.  ker je nadaljnje izobraževanje in poklicno usposabljanje športnikov ključno za njihovo pripravo na poklicno pot po koncu športne kariere;

AH.  ker so naložbe v usposabljanje in izobraževanje talentiranih mladih športnikov na lokalni ravni ter spodbujanje tega usposabljanja in izobraževanja izjemnega pomena za dolgoročni razvoj športa in njegove vloge v družbi;

AI.  ker so prostovoljci steber organiziranega športa, saj skrbijo za oblikovanje in dostopnost športnih dejavnosti, zlasti na ravni množičnega športa; ker poleg tega nudi še eno odlično priložnost za usposabljanje za mlade, tudi na mednarodni ravni in v povezavi s programi sodelovanja in razvoja na območjih zunaj EU, kjer je treba okrepiti dialog in podpreti zunanjo politiko EU;

AJ.  ker v svojem najširšem smislu šport predstavlja sistem vrednot skupnosti in ker so te vrednote so temelj za skupni jezik, ki presega kulturne in jezikovne ovire; ker lahko prispeva h krepitvi dialoga in solidarnosti s tretjimi državami, spodbujanju varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin po vsem svetu in podpori zunanje politike EU in bi ga bilo treba uporabljati za te namene;

AK.  ker zbujajo kršitve pravic intelektualne lastnine športnih organizacij, tudi v obliki digitalnega piratstva (zlasti nedovoljeni prenosi športnih prireditev v živo), veliko skrb glede dolgoročnega financiranja športa na vseh ravneh;

AL.  ker je treba na vseh športnih prireditvah zagotavljati svobodo tiska;

AM.  ker lahko šport prispeva k izpolnjevanju ciljev strategije Evropa 2020;

Integriteta in dobro upravljanje športa

1.  poudarja, da boj proti korupciji v športu zahteva nadnacionalna prizadevanja in sodelovanje med vsemi deležniki, vključno z javnimi organi, organi kazenskega pregona, športno industrijo, športniki in navijači;

2.  poziva mednarodne, evropske in nacionalne športne organizacije, naj se zavežejo k uporabi praks dobrega upravljanja in da bodo razvijale kulturo preglednosti in vzdržno financiranje z javno objavo finančne dokumentacije in opisi svojih dejavnosti, vključno z obveznostjo razkritja nadomestil vodstvenim delavcem ter omejitvijo mandata;

3.  meni, da mora razvoj kulture preglednosti spremljati boljša delitev pristojnosti v upravnih organih v športu, boljša razmejitev med komercialnimi in dobrodelnimi dejavnostmi in boljši notranji samoregulativni postopki za napredovanje pri odkrivanju, preiskovanju in sankcioniranju kaznivih dejanj in nezakonitih dejavnosti v športnih organizacijah;

4.  opozarja, da je dobro upravljanje, ki mora biti prednostna naloga naslednjega delovnega načrta EU za šport, v skladu z načeli preglednosti, odgovornosti, enakih možnosti, socialne vključenosti in demokracije, vključno z vključenostjo ustreznih deležnikov, pogoj za avtonomnost športnih organizacij;

5.  poudarja, da je potrebna politika ničelne tolerance do korupcije in drugih oblik kriminalitete v športu;

6.  poudarja, da je uporaba načel dobrega upravljanja v športu, skupaj s spremljanjem, nadzorom in ustreznimi pravnimi instrumenti, ključni dejavnik, ki prispeva k odpravljanju korupcije in drugih nepravilnosti;

7.  poziva Komisijo, države članice, športne organizacije in subjekte, ki kandidirajo, naj zagotovijo, da bodo pri potegovanju za prirejanje večjih dogodkov ravnali skladno s standardi dobrega upravljanja, človekovimi pravicami in pravicami delavcev in spoštovali temeljne človekove in delavske pravic in načelo demokracije, da bi zagotovili pozitiven družbeni, gospodarski in okoljski učinek na lokalne skupnosti, obenem pa spoštovali raznolikost in tradicijo za trajnostno dediščino in verodostojnost športa;

8.  meni, da morajo biti države, ki se potegujejo za pripravo športnih dogodkov ali jih gostijo, pri načrtovanju, izvedbi in spremljanju teh dogodkov ter udeležbi na njih družbeno, okoljsko in gospodarsko odgovorne; poziva športne organizacije in države, ki gostijo dogodke, naj se izogibajo nezaželenemu spreminjanju življenjskega okolja lokalnih prebivalcev, vključno z njihovo razselitvijo;

9.  poziva Komisijo, naj oblikuje seznam zavez in preuči možnost oblikovanja kodeksa ravnanja na področju dobrega upravljanja in integritete v športu; meni, da bi morale športne organizacije določiti pravila za preglednost, etične standarde in kodeks ravnanja za svoje nadzorne organe, izvršne odbore in člane ter operativno politiko in prakso, da bodo zagotovile neodvisnost in spoštovanje veljavnih pravil; poleg tega meni, da bi iskanje novih instrumentov za sodelovanje med vladami, športnimi organizacijami in EU lahko pripomoglo k odpravi nekaterih trenutnih izzivov, s katerimi se sooča športna industrija;

10.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bo javno financiranje športa odvisno od izpolnjevanja uveljavljenih in javnosti dostopnih minimalnih standardov upravljanja, spremljanja in poročanja;

11.  meni, da je za izboljšanje upravljanja in integritete v športu potrebna sprememba miselnosti vseh ustreznih deležnikov; podpira pobude športnih organizacij za izboljšanje standardov upravljanja v športu in za okrepitev dialoga in sodelovanja z lokalnimi in nacionalnimi organi;

12.  poziva športne organizacije, naj do leta 2018 pripravijo in ustrezno izvajajo konkretne predloge za izboljšanje standardov dobrega upravljanja za športne organizacije, športne vodstvene organe in njihova članska združenja ter objavijo rezultate; poudarja ključno vlogo, ki ga ima v tej zvezi ustrezno spremljanje;

13.  poziva države članice, če tega še niso storile, da opredelijo vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem kot specifično kaznivo dejanje in zagotovijo, da bo vsakemu kaznivemu dejanju, kot sta vnaprejšnje dogovarjanje o izidu tekme in korupcija v športu, sledil sodni postopek, saj vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem in prirejanje rezultatov športnih tekmovanj kršita etiko in integriteto športa in so zanje že določene športne sankcije organov na področju športa;

14.  poudarja, da izzivi, povezani s preiskavo mednarodnih primerov vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih tekem, zahtevajo čezmejno izmenjavo informacij in da je sodelovanje med športnimi organi, državnimi organi in ponudniki stav v okviru nacionalnih platform bistvenega pomena za odkrivanje, preiskovanje in kazenski pregon vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih tekem, poziva države članice, naj razmislijo o uvedbi posebnih služb za pregon, če tega še niso storile, za preiskovanje primerov goljufij v športu; v zvezi s tem opozarja, da četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja uvaja zahtevo, da morajo ponudniki iger na srečo skrbno preveriti visoke transakcije;

15.  poziva Svet, naj najde rešitev, ki bo EU in njenim državam članicam omogočila, da podpišejo in ratificirajo konvencijo Sveta Evrope o prirejanju rezultatov športnih tekmovanj, da bi omogočili njeno polno izvajanje in ratifikacijo, in poziva Komisijo, naj podpre in olajša ta postopek in zagotovi učinkovito nadaljnje ukrepanje;

16.  želi opomniti Komisijo na njeno obljubo, da bo izdala priporočila o izmenjavi primerov dobre prakse na področju preprečevanja goljufij pri športnih tekmovanjih, povezanih s stavami, in boju proti njim, ter jo poziva, naj to priporočilo nemudoma objavi;

17.  poziva Komisijo, naj okrepi institucionalne povezave s Svetom Evrope in zatem razvije usklajene operativne programe, s katerimi bi zagotovili čimbolj učinkovito rabo virov;

18.  podpira in dodatno spodbuja preventivne in izobraževalne kampanje, kampanje ozaveščanja in informativne programe, da bi športnikom, trenerjem in ustreznim deležnikom na vseh ravneh zagotovili napotke v zvezi z nevarnostjo vnaprejšnjega dogovarjanja izidov tekem, dopingu in drugih vprašanj, povezanih z integriteto, vključno z morebitnimi tveganji in načini, na katere lahko prijavijo dvomljive pristope; poziva Evropsko komisijo in države članice, naj v naslednji delovni načrt EU vključijo konkretne ukrepe, kot so pilotni programi in projekti, ki zagotavljajo, da mladi kar najbolj zgodaj prejmejo državljansko vzgojo v športu;

19.  poziva Komisijo, naj še naprej podpira projekte proti dopingu prek programa Erasmus+, oceni njegov učinek ter zagotovi, da bo koristno dopolnjeval obstoječe programe financiranja v okviru boja proti dopingu;

20.  poziva Komisijo, naj skozi ves program Erasmus+ podpira projekte dobrega upravljanja v športu;

21.  poziva države članice, naj podpirajo kontrole dopinga, nacionalne programe testiranja in zakonodajo, ki omogoča usklajevanje in izmenjavo informacij med državnimi organi, športnimi organi in protidopinškimi agencijami; poziva države članice, naj le tem omogoči, da vzpostavijo obsežne programe spremljanja dopinga in obdelavo in izmenjavo podatkov v skladu s sedanjimi in prihodnjimi pravili EU o varstvu podatkov;

22.  ugotavlja, da je Svetovna protidopinška agencija pomembna za spremljanje in usklajevanje strategij in predpisov za boj proti dopingu po vsem svetu; poziva Komisijo in države članice, naj tesno sodelujejo s Svetovno protidopinško agencijo, Unescom in Svetom Evrope za učinkovitejše preprečevanje dopinga in za boj proti njemu, in sicer s krepitvijo pravnih in političnih zavez Svetovnega kodeksa proti dopingu (WADAC); poziva EU, naj spodbuja izmenjavo informacij in primerov dobre prakse na področju zdravja in politik preprečevanja v boju proti uporabi dopinga po vsem svetu;

23.  poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata in olajšata pogajanja o sporazumih med državami, ki bodo ustrezno pooblaščenim skupinam za kontrolo dopinga iz drugih držav omogočili izvajanje testiranja, ob spoštovanju temeljnih pravic športnikov in v skladu z mednarodno konvencijo proti dopingu v športu;

24.  meni, da je doping vse večji problem tudi na področju rekreativnega športa, kjer so potrebne izobraževalne in informacijske kampanje ter izkušeni in profesionalni učitelji in trenerji, da bi prispevali k bolj zdravemu obnašanju glede dopinga;

25.  poziva države članice in Komisijo, naj tesno sodelujejo s Svetovno protidopinško agencijo in Svetom Evrope pri oblikovanju politike za zaščito žvižgačev;

26.  spodbuja športne organizacije in nacionalne javne organe, naj vzpostavijo usklajen protidopinški sistem za čezmejni nadzor in sprejmejo konkretne ukrepe proti proizvodnji in trgovini z nedovoljenimi poživili v športu;

27.  pozdravlja novo konvencijo Sveta Evrope o celostnem pristopu k varnosti, zaščiti in storitvah na nogometnih tekmah in drugih športnih dogodkih in poziva države članice, naj jo nemudoma podpišejo in ratificirajo; ponavlja svoj predlog za uvedbo vzajemnega priznavanja prepovedi dostopa do stadiona v Evropi ter izmenjavo podatkov v zvezi s tem;

28.  poziva Komisijo, naj preuči možnosti za izmenjavo informacij v zvezi s nasiljem v športu prek obstoječih omrežij;

29.  ugotavlja, da so zaradi nevarnosti terorizma potrebna nova prizadevanja za zagotavljanje operativne varnosti in varovanja ob športnih dogodkih;

30.  poudarja, da bi morali športni organi zagotoviti potrebne možnosti dostopa in poročanja na vseh športnih prireditvah, da bi lahko neodvisni informativni mediji izpolnili svojo vlogo pomembnih in kritičnih opazovalcev športnih dogodkov in upravljanja v športu;

31.  odločno obsoja vse oblike diskriminacije in nasilja v športu, tako na tekmah kot zunaj njih, in poudarja, da je treba preprečiti takšno obnašanje na vseh ravneh, spodbujati poročanje o takšnih dogodkih in jih spremljati ter promovirati vrednote, kot so spoštovanje, prijateljstvo, strpnost in poštena igra; meni, da so športne organizacije, ki spoštujejo visoke standarde dobrega upravljanja, v boljšem položaju, da spodbujajo družbeno vlogo športa ter za boj proti rasizmu, diskriminaciji in nasilju;

32.  opozarja, da je treba okrepiti boj proti trgovini z ljudmi v športu, zlasti trgovino z mladoletniki;

33.  pozdravlja dobro prakso samoregulacije, kot je pobuda za pošteno finančno igro, ker spodbuja večjo ekonomsko racionalnost in boljše standarde finančnega poslovodenja v profesionalnem športu, pri čemer se osredotoča na dolgoročni in ne na kratkoročni učinek in tako prispeva k zdravemu in trajnostnemu razvoju športa v Evropi; poudarja, da pobuda za pošteno igro spodbuja k boljšim standardom finančnega poslovodenja in bi jo bilo treba zato dosledno uporabljati;

34.  pozdravlja pregledne in vzdržne naložbe v šport in športne organizacije, pod pogojem, da se izvaja dosleden nadzor, da veljajo stroge zahteve glede razkritja in da ne ogrožajo integritete tekmovanj in športnikov;

35.  meni, da je lastniški model, po katerem člani kluba ohranijo nadzor na njim (s pravilom 50+1), primer dobre prakse v EU, in poziva države članice, športne vodstvene organe, nacionalne zveze in lige, naj začnejo konstruktiven dialog in izmenjavo mnenj o tem modelu;

36.  poudarja, da je treba športnike, zlasti mladoletne, zaščititi pred primeri nepoštene prakse, kot je lastništvo igralcev v rokah tretjih oseb, kar odpira številna vprašanja o integriteti ter širše etične pomisleke; podpira odločitve upravnih organov, da prepovejo lastništvo igralcev v rokah tretjih oseb, in poziva Komisijo, naj razmisli o prepovedi lastništva igralcev v rokah tretjih oseb v skladu s pravom EU ter povabi države članice k sprejetju dodatnih ukrepov v zvezi s tem;

37.  meni, da je potrebna ponovna ocena pravil za spodbujanje lokalnih igralcev, da bi povečali možnosti mladih talentiranih igralcev za igro v prvi ekipi njihovega kluba, s čimer bi izboljšali konkurenčno ravnovesje v Evropi;

38.  poziva upravne in nacionalne organe na vseh ravneh, naj v skladu s sodbo Sodišča Evropske unije v primeru Bernard z dne 16. marca 2010 sprejmejo ukrepe, s katerimi bo klubom za usposabljanje zagotovljeno nadomestilo, da bo dosežen cilj spodbujanja in usposabljanja mladih igralcev;

39.  ponovno poudarja svojo privrženost evropskemu modelu organiziranega športa, kjer imajo zveze osrednjo vlogo, ker uravnoveša številne različne interese deležnikov, kot so igralci, klubi, lige, zveze in prostovoljci, z ustrezno in demokratično zastopanostjo in mehanizmi za preglednost pri odločanju in z odprtimi tekmovanji na podlagi športnih dosežkov; poziva k finančni solidarnosti na vseh ravneh;

40.  pozdravlja letni športni forum EU, ki spodbuja dialog med deležniki iz mednarodnih in evropskih športnih zvez, olimpijskega gibanja, evropskih in nacionalnih krovnih športnih organizacij ter drugih organizacij, povezanih s športom; poudarja, da je treba še izboljšati strukturo dialoga z deležniki, naloge foruma in nadaljnje korake po razpravi;

41.  pozdravlja prizadevanja Komisije in vseh deležnikov, da bi spodbudili socialni dialog v športu, kar je odlična priložnost za vzpostavitev ravnovesja med temeljnimi in zaposlitvenimi pravicami športnikov in ekonomsko naravo športa, tako da se v razpravo in sklepanje dogovorov vključijo vsi deležniki, tudi socialni partnerji; priznava dolžnost športnih organizacij, da se zavežejo krepitvi kulture preglednosti; vztraja, da bi morala dejavno spodbujati minimalne zaposlitvene in delavske standarde za poklicne športnike v vsej Evropi;

42.  ponovno poziva k uvedbi registra za preglednost plačil zastopnikom športnikov, ki ga mora podpirati učinkovit sistem spremljanja, kot so klirinške družbe za plačila in ustrezne sankcije, v sodelovanju z ustreznimi ustreznimi javnimi organi, da bi odpravili nepravilnosti pri zastopnikih; ponovno poziva k izdajanju licenc za zastopnike športnikov in njihovi registraciji ter k uvedbi minimalne stopnje kvalifikacij; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe glede na ugotovitve svoje študije o zastopnikih športnikov v Evropski uniji, zlasti glede ugotovitve, da imajo zastopniki osrednjo vlogo v finančnih tokovih, ki pogosto niso pregledni, zaradi česar je večja verjetnost za nezakonite dejavnosti;

43.  meni, da je mogoče s celovitim pristopom k enakosti spolov v športu preprečiti stereotipe in ustvariti pozitivno družbeno okolje za vse; pozdravlja pobude, ki spodbujajo enakost spolov in enakopravno zastopanost na vodilnih položajih v športu, športnicam omogočajo usklajevanje družinskega in profesionalnega športnega življenja in si prizadevajo za zmanjšanje razlik na podlagi spola pri plačilu in nagradah ter odpravo vseh stereotipov in nadlegovanja v športu; poziva športna društva, naj namenijo posebno pozornost namenila vidiku enakosti spolov s spodbujanjem udeležbe žensk v športu;

Socialna vključenost, socialna funkcija in dostopnost športa

44.  meni, da bo vlaganje v šport pomagalo izgraditi združeno in vključujočo družbo, odpravilo ovire in omogočilo medsebojno spoštovanje ljudi z izgradnjo mostov med kulturami ter etničnimi in socialnimi razlikami in s spodbujanjem pozitivnega sporočila o skupnih vrednotah, kot so medsebojno spoštovanje, strpnost, sočutje, vodenje, enake možnosti in pravna država;

45.  pozdravlja nadnacionalne športne prireditve v različnih evropskih državah, saj prispevajo k spodbujanju ključnih vrednot EU, kot so pluralizem, strpnost, pravičnost, enakost in solidarnost; opozarja, da športne dejavnosti in dogodki spodbujajo turizem v evropskih mestih in območjih;

46.  poudarja vrednost prečnih spretnosti, ki jih je mogoče pridobiti s športom v okviru neformalnega in priložnostnega učenja, in nadalje poudarja povezavo med športom, zaposljivostjo, izobraževanjem in usposabljanjem;

47.  poudarja, da je šport pomemben za vključevanje in integracijo prikrajšanih skupin; pozdravlja pobude, ki beguncem, migrantom in prosilcem za azil omogočajo, da kot športniki sodelujejo na športnih tekmovanjih;

48.  poudarja pomen izobraževanja prek športa ter možnosti športa, da socialno ranljivim mladostnikom pomaga na pravo pot; priznava pomen množičnega športa pri preprečevanju radikalizacije in boju proti njej ter spodbuja in podpira pobude na tem področju; pozdravlja dva pilotna projekta, ki ju je sprejel Evropski parlament, in sicer Šport kot sredstvo za integracijo in socialno vključevanje beguncev ter Spremljanje in mentorstvo mladostnikov, ki so izpostavljeni tveganju radikalizacije, prek športa;

49.  opozarja, da se mladi evropski športniki pogosto soočajo z izzivom, kako združevati športno kariero z izobraževanjem in delom; priznava, da sta višja izobrazba in poklicno izobraževanje bistvena za čim večjo prihodnjo vključenost športnikov na trg dela; podpira uvedbo učinkovitih sistemov dvojne poklicne poti z minimalnimi zahtevami glede kakovosti in ustreznim spremljanjem napredka programov dvojne poklicne poti v Evropi ter zagotavljanje ustreznih storitev poklicnega usmerjanja prek dogovorov z univerzami ali visokošolskimi institucijami; poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo čezmejno mobilnost športnikov, uskladijo priznavanje športnih in izobrazbenih kvalifikacij, vključno z neformalnim in priložnostnim izobraževanjem, pridobljenih s športom, in okrepijo izmenjavo primerov dobrih praks;

50.  poudarja, da je treba zagotoviti trajnostno finančno podporo za programe izmenjave na področju dvojne poklicne poti na ravni EU in na nacionalni ravni prek programa Erasmus+ Šport ter spodbujati nadaljnje raziskave na tem področju; poziva države članice, naj v sodelovanju z izobraževalnimi ustanovami spodbujajo čezmejno izmenjavo športnikov ter zagotovijo dostop do športnih štipendij za športnike;

51.  podpira mobilnost trenerjev in drugih ponudnikov storitev (kot so fizioterapevti in svetovalci za dvojno poklicno pot) in izmenjavo primerov dobre prakse, s poudarkom na priznavanju kvalifikacij in tehničnih inovacij;

52.  poziva športne organizacije, naj skupaj z državami članicami spodbujajo minimalne standarde za trenerje, ki bi vključevali preverjanje kazenske evidence, usposabljanje o varstvu in zaščiti mladoletnikov in ranljivih odraslih ter preprečevanju dopinga in prirejanja izidov tekem in boju proti njima;

53.  poudarja, da je Svetovna zdravstvena organizacija pomanjkanje telesne dejavnosti opredelila kot četrti glavni dejavnik tveganja za umrljivost na svetu, kar ima precejšen neposreden in posreden socialni in ekonomski učinek in stroške za države članice; izraža zaskrbljenost, ker se raven telesne dejavnosti v nekaterih državah članicah znižuje kljub precejšnjim stroškom za spodbujanje telesne dejavnosti in velikemu vplivu, ki ga ima pomanjkanje te dejavnosti na splošno zdravje;

54.  poziva športne organizacije in države članice, naj sodelujejo pri podpiranju zaposljivosti in mobilnosti trenerjev, ki iščejo zaposlitev v EU, tako da se zavežejo zagotavljanju kakovosti nadzora njihove trenerske usposobljenosti ter standardov kvalifikacij in usposabljanja;

55.  spodbuja države članice in Komisijo, naj bo telesna dejavnost politična prednostna naloga v naslednjem delovnem načrtu EU za šport, zlasti za mlade in ranljive skupnosti s socialno prikrajšanih območij, kjer je telesna dejavnost na nizki stopnji;

56.  poziva mednarodne in nacionalne zveze ter druge ponudnike izobraževanja, naj zagotovijo, da se vprašanja integritete v športu vključijo v učni načrt usposabljanja za športne trenerje;

57.  poudarja, da je spodbujanje telesne vzgoje v šolah vstopna točka za otroke, da se naučijo življenjskih spretnosti, odnosa, vrednot, znanja in razumevanja, in da se naučijo, da bodo vse življenje znali uživati v telesnih dejavnostih; poudarja, da ima sodelovanje na področju športa na univerzah ter med starejšimi pomembno vlogo pri vzdrževanju zdravega življenjskega sloga in spodbujanju družbenih veščin;

58.  se zaveda dejstva, da se prebivalstvo EU stara, zato bi bilo treba posebno pozornost nameniti pozitivnemu vplivu, ki ga ima lahko telesna dejavnost na zdravje in dobro počutje starejših;

59.  poudarja, da bi bilo treba v vseh političnih sektorjih bolj spodbujati šport in telesno dejavnost; spodbuja lokalne organe in občine, naj spodbujajo enak dostop do telesnih dejavnosti; priporoča državam članicam in Komisiji, naj državljane z ustreznimi zdravstvenimi politikami in programi za vsakodnevno življenje spodbujajo k rednejši telesni dejavnosti;

60.  poziva države članice, naj bolj spodbujajo šport med socialno izključenimi skupinami in ljudmi, ki živijo na socialno prikrajšanih območjih, kjer je udeležba v športu pogosto nizka, ter v ta namen okrepijo sodelovanje z ustreznimi nevladnimi organizacijami in šolami, dejavnimi na tem območju, zlasti pri prostorskem načrtovanju in gradnji športnih objektov, da bodo upoštevane posebne potrebe javnosti, zlasti pa ranljivih skupin, kot so invalidi; poziva države članice, naj zagotovijo popoln in enak dostop do javnih športnih objektov na vseh območjih in spodbujajo ustanavljanje novih športnih klubov, zlasti na podeželju in prikrajšanih mestnih območjih;

61.  poudarja, da bi morali imeti invalidi enak dostop do vseh potrebnih športnih objektov, prevoza in drugih objektov ter do usposobljenega podpornega osebja, in poziva k boljšemu vključevanju vseh s športom povezanih prvin v skladu z načelom, da morajo biti športni objekti dostopni za vse; poziva države članice, naj izvajajo vključujoče športne programe za invalide v šolah in na univerzah, tudi z zagotavljanjem usposobljenih trenerjev in prilagojenih programov telesnih dejavnosti, že na nižjih stopnjah v šoli, da se bodo mogli učenci, dijaki in študentje s posebnimi potrebami udejstvovati v športni vzgoji in zunajšolskih športnih dejavnostih;

62.  priznava temeljno vlogo mednarodnih paraolimpijskih iger pri ozaveščanju, boju proti diskriminaciji in spodbujanju dostopa do športa za invalide; poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za vključevanje invalidov v športne dejavnosti in naj povečajo vidnost paraolimpijskih iger in drugih tekmovanj invalidnih športnikov v javnih medijih ter naj jih več prenašajo;

63.  poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da bodo otroci vadili šport v varnem okolju;

64.  pozdravlja pobude za spodbujanje vključevanja, integritete in dostopnosti v športu z uporabo novih tehnologij in inovacij;

65.  pozdravlja uspeh evropskega tedna športa, ki je namenjen spodbujanju športa, telesne dejavnosti in bolj zdravega življenjskega sloga v vsej Evropi ne glede na starost, okolje, iz katerega prihajajo, ali telesno pripravljenost, in poziva vse institucije EU in države članice, naj sodelujejo in še naprej spodbujajo to pobudo, hkrati pa zagotovijo njeno dostopnost čim širši javnosti;

66.  meni, da so tradicionalni športi del evropske kulturne dediščine;

67.  pozdravlja študijo Komisije o posebnostih športa; poziva Komisijo in športne organizacije, naj razmislijo o nadaljnjih ukrepih, s katerimi bi te posebnosti razvijali;

68.  poudarja, da so finančna sredstva pomembno orodje politik EU za izboljšanje poglavitnih področij dejavnosti EU na področju športa; poziva Komisijo, naj nameni več sredstev za šport v okviru programa Erasmus+, s poudarkom na množičnem športu in izobraževanju, da bi povečali njegovo prepoznavnost in dostopnost ter izboljšali vključevanje športa v druge programe financiranja, na primer evropske strukturne in investicijske sklade ali program Zdravje; poziva k izboljšanju komunikacije med Komisijo in državami članicami, da se bodo ta sredstva uporabljala učinkoviteje, in k zmanjšanju upravnega bremena za organizacije, ki delujejo na področju množičnega športa;

69.  spodbuja države članice in Komisijo, naj podprejo ukrepe in programe za spodbujanje mobilnosti, sodelovanja, izobraževanja, razvijanja veščin in usposabljanja prostovoljcev v športu ter priznavanje njihovega dela; priporoča izmenjavo primerov dobre prakse v prostovoljstvu za pomoč pri spodbujanju športnega udejstvovanja in kulture, vključno prek možnosti iz programa Erasmus+;

70.  poziva Komisijo, naj izda smernice za uporabo pravil o državni pomoči na področju športa ter upošteva socialne, kulturne in izobraževalne cilje športa, da bi zagotovila večjo pravno varnost; v zvezi s tem meni, da nobena športna organizacija, zlasti organizacija za množične športe, ne sme biti diskriminirana pri prijavi za javna sredstva na nacionalni in lokalni ravni;

71.  meni, da je bistvenega pomena, da mehanizmi finančne solidarnosti na področju športa vzpostavijo potrebno povezavo med poklicnim in ljubiteljskim športom; v zvezi s tem pozdravlja prispevek nacionalne loterije k množičnemu športu in države članice spodbuja, naj za ponudnike stav z licenco uvedejo obveznost pravičnega in sorazmernega finančnega prispevka za množični šport in projekte, namenjene izboljšanju množičnega dostopa športu, da bi zagotovile njihovo trajnost, preglednost in sledljivost, poleg finančnih prispevkov, ki so jih že pridobili s prodajo medijskih pravic in pravic prenosa;

72.  meni, da je prodaja televizijskih pravic na osrednji, izključni in ozemeljski podlagi s pravično delitvijo prihodkov bistvena za trajnostno financiranje športa na vseh ravneh in za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev;

73.  poudarja, da kršitve pravic intelektualne lastnine v športu ogrožajo dolgoročno financiranje športa;

74.  priporoča državam članicam, naj uvedejo in dejavno uporabijo svoje davčne sisteme za oprostitev plačila DDV, davčne olajšave in druge oblike finančnih spodbud v množičnem športu; ugotavlja, da se pravila o državni pomoči ne bi smela uporabljati za tako podporo;

75.  poziva Komisijo in države članice, naj namenijo več sredstev za javne športne objekte in igrišča, da bi povečali preprost dostop do množičnega športa;

76.  meni, da bi morala biti trajnost in varstvo okolja sestavni del športnih dogodkov, športni deležniki pa bi morali prispevati k ciljem iz globalne agende za trajnostni razvoj do leta 2030;

77.  spodbuja nacionalne olimpijske komiteje in nacionalne športne zveze držav članic, naj sprejmejo in uporabijo zastavo in emblem Evropske unije skupaj s posameznimi zastavami in nacionalnimi simboli na mednarodnih športnih dogodkih;

78.  poudarja, da je šport pomemben dejavnik pri ustvarjanju in krepitvi občutka lokalne, nacionalne in celo evropske pripadnosti;

79.  poudarja, kako pomembna je popolna preglednost lastništva v profesionalnih športnih klubih;

o
o   o

80.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter evropskim, mednarodnim in nacionalnim športnim zvezam in ligam.

(1) UL C 407, 4.11.2016, str. 81.
(2) UL C 208, 10.6.2016, str. 89.
(3) UL C 93, 9.3.2016, str. 42.
(4) UL C 36, 29.1.2016, str. 137.
(5) UL C 239 E, 20.8.2013, str.46.
(6) UL C 271 E, 12.11.2009, str. 51.
(7) UL C 27 E, 31.1.2008, str. 232.
(8) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 99.
(9) UL C 436, 24.11.2016, str. 42.
(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0005.
(11) UL C 326, 3.12.2010, str. 5.


Čezmejni vidiki posvojitev
PDF 388kWORD 64k
Resolucija
Priloga
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2017 s priporočili Komisiji o čezmejnih vidikih posvojitev (2015/2086(INL))
P8_TA(2017)0013A8-0370/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 67(4) in 81(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989, zlasti členov 7, 21 in 35 Konvencije,

–  ob upoštevanju člena 2 izbirnega protokola h Konvenciji Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije z dne 25. maja 2000,

–  ob upoštevanju Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih z dne 24. aprila 1963,

–  ob upoštevanju Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993,

–  ob upoštevanju poročila komisarja za človekove pravice o posvojitvah in otrocih z vidika človekovih pravic, ki je bilo objavljeno 28. aprila 2011,

–  ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za peticije (A8-0370/2016),

Skupni minimalni standardi za posvojitve

A.  ker je treba pri sprejemanju vseh odločitev na področju posvojitev nujno upoštevati načelo največje koristi za otroka, nediskriminacijo in njegove temeljne pravice;

B.  ker namen posvojitve ni, da bi odraslim dali pravico do otroka, temveč da bi otroku dali stabilno, ljubeče in skrbno okolje, v katerem bo otrok lahko skladno rasel in se razvijal;

C.  ker postopek posvojitve zadeva otroke, ki ob vložitvi prošnje za posvojitev še niso dopolnili 18 let oziroma še niso dosegli polnoletnosti v svoji državi izvora;

D.  ker je treba najti ravnovesje med pravico posvojenega otroka, da pozna svojo pravo identiteto, in pravico bioloških staršev, da zaščitijo svojo identiteto;

E.  ker gmotno stanje bioloških staršev ne bi smelo biti edina podlaga in razlog, da jim pristojni organi odvzamejo roditeljsko pravico in dajo otroka v posvojitev;

F.  ker se postopek posvojitve ne bi smel začeti, preden postane morebitna odločba o odvzemu roditeljske pravice bioloških staršev pravnomočna in so ti imeli priložnost, da uporabijo vsa pravna sredstva zoper tako odločbo; ker lahko druge države članice odklonijo priznanje akta o posvojitvi, ki je bil sprejet brez teh postopkovnih jamstev;

G.  ker bo večja učinkovitost in preglednost omogočila izboljšave nacionalnih postopkov posvojitve, poenostavila pa bi lahko tudi mednarodne posvojitve, kar bi povečalo število posvojenih otrok; ker bi moralo biti v zvezi s tem spoštovanje člena 21 Konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki so jo ratificirale vse države članice, glavno referenčno merilo za vse postopke, ukrepe in strategije v zvezi s čezmejnimi posvojitvami, ob spoštovanju največje koristi za otroka;

H.  ker bi bilo treba narediti več, da bi brezvestnim posredniškim organizacijam za preprečevanje izkoriščanja bodočih staršev, ki jih zanima posvojitev, in ker je treba torej sodelovanje pri boju proti kriminalu in korupciji v EU okrepiti tudi na tem področju;

I.  ker bi bilo treba čim bolj spodbujati namestitev bratov in sester v isto posvojiteljsko družino, da bi jih obvarovali pred dodatnimi travmatičnimi izkušnjami zaradi ločitve;

Meddržavne posvojitve po Haaški konvenciji iz leta 1993

J.  ker je s Haaško konvencijo o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993 (v nadaljnjem besedilu: Haaška Konvencija), ki so jo ratificirale vse države članice, določen sistem upravnega sodelovanja in priznavanja meddržavnih posvojitev, tj. posvojitev, pri katerih posvojitelji in otrok oz. otroci svojega običajnega prebivališča nimajo v isti državi;

K.  ker je s Haaško konvencijo določeno, da se meddržavne posvojitve samodejno priznajo v vseh državah podpisnicah in da za veljavnost posvojitve ni potreben poseben postopek priznanja;

L.  ker se v skladu s Haaško konvencijo priznanje odkloni le, če je posvojitev v očitnem nasprotju z javnim redom zadevne države, ob upoštevanju največje koristi za otroka;

Sodelovanje v civilnih zadevah na področju posvojitve

M.  ker je izobraževanje v pravosodju v najširšem pomenu bistveno za medsebojno zaupanje na vseh pravnih področjih, tudi na področju posvojitev; ker se morajo zato obstoječi programi EU za izobraževanje v pravosodju in podporo Evropski mreži institucij za izobraževanje v pravosodju bolj osredotočiti na specializirana sodišča, kot so sodišča za družinske zadeve in za mladoletnike;

N.  ker bi morali dobiti državljani boljši dostop do izčrpnih informacij o pravnih in postopkovnih vidikih posvojitev v državah članicah; ker bi v zvezi s tem lahko razširili portal e-pravosodje;

O.  ker je bilo leta 1997 vzpostavljeno sodelovanje v okviru Evropske mreže varuhov otrokovih pravic in bi bilo treba evropske varuhe s področja zadev, poveznih z otroki, spodbuditi k tesnejšemu sodelovanju in usklajevanju znotraj te mreže; ker bi bilo lahko med temi prizadevanji tudi njihovo vključevanje v obstoječe programe za izobraževanje v pravosodju, ki jih financira EU;

P.  ker bi bilo treba opraviti poglobljeno analizo, saj je treba storiti več za preprečevanje in boj proti čezmejni trgovini z otroki za namen posvojitve ter izboljšati ustrezno in učinkovito izvajanje obstoječih predpisov in smernic za boj proti trgovini z otroki; ker je treba torej sodelovanje pri boju proti kriminalu in korupciji v EU okrepiti tudi na tem področju, da bi preprečili ugrabitve, prodajo ali trgovino z otroki;

Čezmejno priznanje nacionalnih aktov o posvojitvi

Q.  ker je načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami temeljnega pomena v pravu Unije, saj omogoča oblikovanje in vzdrževanje območja brez notranjih meja; ker načelo vzajemnega priznavanja, ki temelji na vzajemnem zaupanju, obvezuje države članice k temu, da izvršijo sodbo ali odločbo iz druge države članice;

R.  ker so kljub mednarodnim pravilom na tem področju še vedno razlike med mnenji držav članic glede načel, ki bi morala veljati za postopek posvojitve, tako kot obstajajo razlike tudi glede postopka posvojitve in pravnih učinkov postopka posvojitve;

S.  ker je Evropska unija pristojna za sprejemanje ukrepov za izboljšanje pravosodnega sodelovanja med državami članicami brez vpliva na nacionalno družinsko pravo, vključno na področju posvojitev;

T.  ker izjeme javnega reda služijo varovanju identitete držav članic, kar odraža tudi materialno družinsko pravo držav članic;

U.  ker trenutno ni evropskih določb o priznanju – samodejnem ali ne – nacionalnih aktov o posvojitvi, se pravi o posvojitvah, ki se opravijo izključno v eni državi članici;

V.  ker odsotnost takšnih določb povzroča precejšnje težave evropskim družinam, ki se po posvojitvi otroka preselijo v drugo državo članico, kjer posvojitev morda ne bo priznana, kar lahko pomeni, da bodo imeli starši težave pri zakonitem izvajanju roditeljske pravice, lahko pa se soočijo tudi z gmotnimi težavami zaradi različnih taks na tem področju;

W.  ker odsotnost takšnih določb ogroža pravice otrok do stabilne in stalne družine;

X.  ker so starši ob selitvi v drugo državo članico sedaj lahko dolžni iti skozi posebni nacionalni postopek priznanja ali celo ponovne posvojitve otroka, kar povzroča precejšnjo pravno negotovost;

Y.  ker lahko sedanje stanje povzroča resne težave in preprečuje družinam, da bi v celoti uveljavljale pravico do prostega gibanja;

Z.  ker je morda treba pregledati in oceniti splošno stanje prek posvetovanj med pristojnimi organi držav članic;

AA.  ker se Uredba Bruselj II ne ukvarja s priznanjem akta o posvojitvi, saj obravnava le starševsko odgovornost;

AB.  ker je zato izjemno pomembno, da se sprejme zakonodaja, ki bo omogočala samodejno priznanje domačega akta o posvojitvi, izdanega v eni državi članici, v drugi državi članici, pod pogojem, da se zagotovi spoštovanje nacionalnih predpisov o javnem redu in načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

AC.  ker bi takšna zakonodaja dopolnila Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003(1) (Bruselj IIa) na področju sodne pristojnosti in starševske odgovornosti in zapolnila luknjo na področju priznavanja posvojitev, kot določa mednarodno pravo (Haaška konvencija);

Skupni minimalni standardi za posvojitev

1.  poziva organe držav članic, naj sprejmejo vse odločitve v zadevah v zvezi s posvojitvijo v najboljšo korist za otroka in s spoštovanjem njegovih temeljnih pravic, vselej ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznih primerov;

2.  poudarja, da ne bi smeli obravnavati otrok, ki so dani v posvojitev, kot last države, temveč kot posameznike z mednarodno priznanimi temeljnimi pravicami;

3.  poudarja, da je vsak primer posvojitve drugačen in ga je treba oceniti glede na njegove značilnosti;

4.  meni, da bi bilo treba v primerih posvojitev s čezmejnimi vidiki upoštevati kulturne in jezikovne navade otroka in jih čim bolj spoštovati;:

5.  meni, da je treba v postopku za posvojitev otroku vedno dati možnost, da ga poslušajo, in to brez pritiskov, in da izrazi svoje mnenje o postopku za posvojitev, ob upoštevanju njegove starosti in zrelosti; zato meni, da je izjemnega pomena, da si prizadevamo pridobiti otrokovo soglasje k posvojitvi, kadar koli je to mogoče in ne glede na otrokovo starost; v zvezi s tem poziva, da je treba še posebej skrbno ravnati v primeru mladih otrok in dojenčkov, ki še ne morejo izraziti svojega mnenja;

6.  meni, da odločba o posvojitvi ne bi smela biti sprejeta, preden biološki starši izrazijo svoje mnenje, in, kjer je to primerno, preden izčrpajo vsa pravna sredstva v zvezi z roditeljsko pravico in preden je odvzem roditeljske pravice bioloških staršev pravnomočen; zato poziva organe držav članic, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za dobro počutje otroka tekom postopkov uporabe pravnih sredstev in med celotnim pravnim postopkom posvojitve, obenem pa poskrbijo, da bo otrok imel varstvo in oskrbo, ki jo potrebuje za skladen razvoj;

7.  poziva Komisijo, naj preuči možnost izvedbe primerjalne študije, ki bi analizirala pritožbe v zvezi s posvojitvami brez privolitve staršev s čezmejnimi vidiki;

8.  poudarja, da bi morali pristojni organi, preden dajo otroka v posvojitev tujim osebam, vedno najprej preučiti možnost, da otroka namestijo k sorodnikom, tudi če živijo v drugi državi, če ima otrok vzpostavljen odnos s temi družinskimi člani in po opravljeni individualni oceni otrokovih potreb; meni, da odločilni dejavnik ne bi smelo biti prebivališče družinskih članov, ki želijo prevzeti skrb za otroka;

9.  poziva k enakemu obravnavanju staršev z različnim državljanstvom v postopkih v zvezi s starševsko odgovornostjo in posvojitvijo; poziva države članice, naj zagotovijo enakost vseh procesnih pravic sorodnikov, vključenih v postopek posvojitve, ki so državljani drugih držav članic, vključno z zagotavljanjem pravne pomoči, pravočasnega obveščanja o obravnavah, pravice do tolmača ter vseh dokumentov v zvezi z zadevo v njihovem maternem jeziku;

10.  poudarja, da bi morali pred sprejetjem kakršne koli odločitve o posvojitvi otroka, ki je državljan druge države članice, o tem obvestiti konzularni organ te države članice in otrokovo družino, ki prebiva v tej državi članici, ter se z njimi posvetovati;

11.  poleg tega poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo mladoletnikom brez spremstva, ki so zaprosili ali pridobili status begunca, in zagotovijo, da ti prejmejo varstvo, pomoč in oskrbo, h katerim države članice zavezujejo njihove mednarodne obveznosti, po možnosti tako, da jih v vmesnem obdobju namestijo pri rejniških družinah;

12.  poudarja, kako pomembno je socialnim delavcem zagotoviti primerne delovne pogoje, da lahko brez morebitnih finančnih ali pravnih pritiskov in ob popolnem upoštevanju najboljše koristi za otroka ustrezno presojajo vsak primer posebej, pri čemer obravnavajo kratko-, srednje- in dolgoročne vidike;

Meddržavne posvojitve po Haaški konvenciji iz leta 1993

13.  je seznanjen z dosežki Haaške konvencije in s pomembnostjo njenega izvajanja ter spodbuja vse države, naj jo podpišejo, ratificirajo ali pristopijo k njej;

14.  obžaluje dejstvo, da se težave pogosto pojavijo pri izdaji potrdil o posvojitvi; zato poziva organe držav članic, naj zagotovijo dosledno upoštevanje postopkov in zaščitnih ukrepov iz Haaške konvencije, da bi tako zagotovili samodejno priznanje; poziva države članice, naj ne ustvarjajo nepotrebnih birokratskih ovir za priznanje posvojitev v okviru Haaške konvencije, ki bi lahko podaljšali trajanje in zvišali stroške postopka;

15.  poudarja, da bi si lahko bolj prizadevali za spoštovanje in dosledno izvrševanje določb Haaške konvencije, saj nekatere države članice zahtevajo dodatne upravne postopke ali nesorazmerne pristojbine v zvezi s priznanjem posvojitve, na primer za vpis ali spremembo zapisa matičnega dejstva ali za pridobitev državljanstva, čeprav je to v nasprotju z določbami Haaške konvencije;

16.  poziva države članice, naj spoštujejo postopke v zvezi s posvetovanjem in zahteve po soglasju iz člena 4 Haaške konvencije;

Sodelovanje v civilnih zadevah na področju posvojitve

17.  poziva države članice, naj okrepijo svoje sodelovanje na področju posvojitve, tudi pri pravnih in socialnih vidikih, in poziva k večjemu sodelovanju pristojnih organov pri nadaljnjih ocenah, kjer je to potrebno; v zvezi s tem poziva EU, naj dosledno obravnava pravice otrok v vseh svojih pomembnejših notranjih in zunanjih politikah;

18.  poziva Komisijo, naj vzpostavi učinkovito evropsko mrežo sodnikov in organov, specializiranih za posvojitev, da bi olajšali izmenjavo informacij in zgledov dobre prakse, kar je zlasti koristno, kadar je pri posvojitvi prisoten tuj element; meni, da je zelo pomembno spodbujati usklajevanje in izmenjavo dobre prakse z zdajšnjo Evropsko mrežo institucij za izobraževanje v pravosodju, da bi dosegli čim večjo doslednost v primerjavi s programi, ki jih EU že financira; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj odobri financiranje specializiranega usposabljanja za sodnike, ki delajo na področju čezmejnih posvojitev;

19.  meni, da lahko priložnosti za usposabljanje in srečevanje za sodnike, ki delajo na področju čezmejnih posvojitev, pripomorejo pri natančni opredelitvi pričakovanih in zahtevanih pravnih rešitev na področju priznavanja nacionalnih posvojitev; zato poziva Komisijo, naj pri pripravi predloga uredbe zagotovi tudi financiranje za priložnosti za usposabljanje in srečevanje;

20.  poziva Komisijo, naj na evropskem portalu e-pravosodje objavi ustrezne pravne in postopkovne informacije o posvojitvenem pravu in praksi v vseh državah članicah;

21.  je seznanjen z dejavnostmi Evropske mreže varuhov otrokovih pravic in meni, da bi bilo treba to sodelovanje nadalje razviti in okrepiti;

22.  poudarja, da je potrebno tesno sodelovanje, tudi prek evropskih organov, kot je Europol, da bi preprečili čezmejne ugrabitve, prodajo in trgovino z otroki za namen posvojitve; ugotavlja, da lahko zanesljivi nacionalni sistemi vpisa rojstev preprečijo trgovino z otroki za namen posvojitve; v zvezi s tem poziva k boljšemu usklajevanju na občutljivem področju posvojitve otrok iz tretjih držav;

Čezmejno priznanje nacionalnih aktov o posvojitvi

23.  navaja, da obstaja jasna potreba po evropski zakonodaji, ki bo določala samodejno čezmejno priznavanje nacionalnih aktov o posvojitvi;

24.  poziva Komisijo, naj do 31. julija 2017 na podlagi členov 67 in 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije v skladu s priporočili iz priloge k temu predlogu resolucije in v skladu z obstoječim mednarodnim pravom pripravi predlog akta o čezmejnem priznanju aktov o posvojitvi;

25.  potrjuje, da priporočila, priložena temu predlogu resolucije, spoštujejo temeljne pravice ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

26.  meni, da zahtevani predlog ne bo imel negativnih finančnih posledic, ker bo končni cilj, tj. samodejno priznanje aktov o posvojitvi, privedel do zmanjšanja stroškov;

o
o   o

27.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

PRILOGA K RESOLUCIJI

PODROBNA PRIPOROČILA ZA UREDBO SVETA O ČEZMEJNEM PRIZNAVANJU AKTOV O POSVOJITVI

A.   NAČELA IN CILJI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

1.  Čedalje večje število državljanov Unije vsako leto uveljavi svojo pravico do prostega gibanja in se odloči, da se bo preselilo v drugo državo članico Unije. To ima vrsto težavnih posledic v zvezi s priznanjem in pravnim reševanjem osebnega in družinskega pravnega položaja mobilnih posameznikov. Unija je začela obravnavati te težavne situacije, npr. s sprejetjem Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(2) in z uvedbo tesnejšega sodelovanja pri priznanju določenih vidikov premoženjskih razmerij med zakoncema in premoženjskih posledic registriranih partnerskih skupnosti.

2.  Haaška konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija) velja v vseh državah članicah. Nanaša se na postopke čezmejne posvojitve in določa samodejno priznanje teh posvojitev. Ne zajema pa položaja družine, v kateri je bil otrok posvojen povsem v skladu z nacionalnim postopkom, družina pa se nato preseli v drugo državo članico. To lahko privede do precejšnjih pravnih težav, če se pravno razmerje med staršem oz. staršema ter posvojenim otrokom ne prizna samodejno. Potrebni so lahko dodatni upravni ali sodni postopki, v skrajnih primerih pa je lahko priznanje tudi v celoti odklonjeno.

3.  Zato je treba za zaščito temeljnih pravic in svoboščin teh državljanov Unije sprejeti uredbo, ki bo zagotavljala samodejno čezmejno priznanje aktov o posvojitvi. Ustrezna pravna podlaga za tak predlog sta člen 67(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ureja vzajemno priznavanje sodb in odločb, in člen 81(3) Pogodbe, ki zadeva ukrepe na področju družinskega prava. Uredbo po posvetovanju z Evropskim parlamentom sprejme Svet.

4.  Predlagana uredba zagotavlja samodejno priznanje aktov o posvojitvi, izdanih v državah članicah v okviru vseh postopkov, z izjemo postopka iz Haaške konvencije. Ker imajo lahko evropske družine povezave s tretjimi državami ali so v teh tretjih državah v preteklosti živele, uredba določa tudi, da se akt o posvojitvi, izdan v tretji državi, prizna v vseh državah članicah, če je bil v okviru ustreznih nacionalnih postopkovnih pravil priznan v eni državi članici.

5.  Da pa bi se izognili iskanju najugodnejše pravne ureditve ali uporabi neustreznih nacionalnih pravil, je samodejno priznanje pogojeno, in sicer priznanje ne sme biti v očitnem nasprotju z javnim redom države članice, v kateri poteka postopek za priznanje, ob poudarku, da takšna odklonitev nikoli ne sme voditi v de facto diskriminacijo, ki je prepovedana s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, poleg tega pa mora biti država članica, ki je odločala o posvojitvi, pristojna v skladu s členom 4 predloga iz dela B (v nadaljnjem besedilu: predlog). To pristojnost ima lahko le država članica, kjer ima običajno prebivališče eden izmed staršev, oba starša ali otrok. Pristojnost za prvo priznanje posvojitve v Uniji ima lahko tudi država članica, katere državljani so starši ali otrok, če je bil akt o posvojitvi izdan v tretji državi. S tem se zagotovi dostop do sodnega varstva evropskim družinam, ki živijo v tujini.

6.  Posebni postopki so potrebni za odločanje o vseh ugovorih zoper priznanje v posameznih primerih. Te določbe so podobne tistim iz drugih aktov Unije na področju civilnega pravosodja.

7.  Da bi pospešili upravne postopke v zvezi s samodejnim priznanjem, bi morali uvesti evropsko potrdilo o posvojitvi. Komisija sprejme obrazec za omenjeno potrdilo v obliki delegiranega akta.

8.  Predlog zadeva le posamezni odnos starša in otroka. Držav članic ne obvezuje k priznanju posebnih pravnih razmerij med staršema posvojenega otroka, saj se nacionalna zakonodaja v zvezi s pari močno razlikuje.

9.  Končno vsebuje predlog tudi običajne končne in prehodne določbe iz instrumentov civilnega pravosodja. Samodejno priznanje posvojitve velja le za odločbe o posvojitvi, izdane od datuma začetka uporabe uredbe, in od tega datuma tudi za vse prej izdane akte o posvojitvi, če je otrok še mladoleten.

10.  Ta predlog je v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, saj države članice ne morejo same vzpostaviti pravnega okvira za čezmejno priznavanje aktov o posvojitvi, predlog pa tudi ne presega tistega, kar je nujno, da se zagotovi stabilnost pravnega položaja posvojenih otrok. Predlog ne vpliva na družinsko pravo držav članic.

B.   BESEDILO ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Uredba Sveta o čezmejnem priznavanju aktov o posvojitvi

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti členov 67(4) in 81(3) Pogodbe,

ob upoštevanju zahteve Evropskega parlamenta, naslovljene na Evropsko komisijo,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Unija si je zastavila cilj ohranjanja in razvijanja območja svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno oblikovanje tega območja mora Unija sprejeti ukrepe, povezane s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, tudi na področju družinskega prava.

(2)  V skladu s členoma 67 in 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ti ukrepi vključujejo ukrepe za zagotavljanje vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb.

(3)  Da bi zagotovili prosto gibanje družin, ki so posvojile otroka, je potrebno in primerno, da pravila, ki urejajo pristojnost ter priznanje aktov o posvojitvi, določa zavezujoč pravni instrument Unije, ki se uporablja neposredno.

(4)  Ta uredba bi morala ustvariti jasen in celovit pravni okvir na področju čezmejnega priznanja aktov o posvojitvi, družinam bi morala zagotoviti primerne rešitve glede pravne varnosti, predvidljivosti in prožnosti, preprečiti pa bi se morali primeri, v katerih pravno veljavni akt o posvojitvi iz ene države članice ni priznan v drugi državi članici.

(5)  Ta uredba bi morala urejati priznanje aktov o posvojitvi, izdanih ali priznanih v državi članici, ne bi pa smela zajemati priznanja meddržavnih posvojitev, izvedenih v skladu s Haaško konvencijo o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993, saj ta že zagotavlja samodejno priznanje teh posvojitev. Zato bi se morala ta uredba uporabljati le za priznanje nacionalnih posvojitev in za mednarodne posvojitve, ki niso izvedene v skladu z omenjeno konvencijo.

(6)  Obstajati mora povezava med posvojitvijo in ozemljem države članice, ki je izdala akt o posvojitvi ali ga je priznala. Posledično bi moralo biti priznanje odvisno od skladnosti s skupnimi pravili o pristojnosti.

(7)  Pravila o pristojnosti bi morala biti povsem predvidljiva in temeljiti na načelu, da je pristojnost na splošno odvisna od kraja, kjer ima posvojitelj oziroma eden izmed posvojiteljev ali otrok običajno prebivališče. Pristojnost bi morala biti omejena na to ozemlje, razen v primerih, ki vključujejo tretje države, kjer je lahko povezovalni dejavnik država članica državljanstva.

(8)  Ker posvojitve načeloma zadevajo mladoletnike, ni ustrezno, da bi staršema ali otroku omogočili prožnost pri izbiri organov, ki bodo odločali o posvojitvi.

(9)  Medsebojno zaupanje pri delovanju pravosodja v Uniji upravičuje načelo, da bi bilo treba akte o posvojitvi, izdane ali priznane v državi članici, priznati v vseh drugih državah članicah, ne da bi bil za to potreben poseben postopek. Zato bi morali v državi članici izdan akt o posvojitvi obravnavati, kot da je bil izdan v zaprošeni državi članici.

(10)  Samodejno priznanje akta o posvojitvi, ki je bil izdan v drugi državi članici, v zaprošeni državi članici ne bi smelo ogroziti spoštovanja pravic obrambe. Zato bi morala imeti vsaka zainteresirana stran možnost, da zaprosi za odklonitev priznanja akta o posvojitvi, če meni, da je izpolnjen eden od pogojev za odklonitev priznanja.

(11)  Priznanje nacionalnih aktov o posvojitvi bi moralo biti samodejno, razen če država članica, v kateri je potekala posvojitev, ni bila pristojna ali če bi bilo takšno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom države članice, ki naj bi priznala posvojitev, po razlagi v skladu s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(12)  Ta uredba ne bi smela vplivati na materialno družinsko pravo držav članic, tudi pravo o posvojitvah. Poleg tega priznanje akta o posvojitvi po tej uredbi ne bi smelo pomeniti priznanja pravnega razmerja med posvojiteljema kot posledico priznanja akta o posvojitvi, vendar to tudi ne bi smelo vplivati na odločitev o priznanju akta o posvojitvi.

(13)  Vsa postopkovna vprašanja, ki jih ne ureja ta uredba, bi se morala obravnavati v skladu z nacionalnim pravom.

(14)  Če akt o posvojitvi vsebuje pravno razmerje, ki ga pravo zaprošene države članice ne pozna, bi bilo treba to pravno razmerje, vključno z vsemi pravicami, ki izhajajo iz njega, kolikor je mogoče, prilagoditi pravnemu razmerju, ki ima v pravu zadevne države članice enakovredne učinke ter je namenjen izpolnjevanju podobnih ciljev. Vsaka država članica bi morala določiti, kdo opravi prilagoditev in na kakšen način.

(15)  Zaradi poenostavitve samodejnega priznanja iz te uredbe bi morali pripraviti obrazec za prenos aktov o posvojitvi, tj. evropsko potrdilo o posvojitvi. V ta namen bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s pripravo in spreminjanjem obrazca potrdila. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti sočasno, pravočasno in na ustrezen način posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu.

(16)  Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči cilja te uredbe in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(17)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, [sta Združeno kraljestvo in Irska predložila uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe] / [Združeno kraljestvo in Irska brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe, ki zanju ni zavezujoča niti se zanju ne uporablja].

(18)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo zato ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Področje uporabe

1.  Ta uredba se uporablja za priznanje aktov o posvojitvi.

2.  Ta uredba se ne uporablja za ali vpliva na:

(a)  zakonodajo držav članic glede pravice do posvojitve ali drugih vprašanj s področja družinskega prava;

(b)  meddržavne posvojitve po Haaški konvenciji o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija).

3.  Določbe te uredbe držav članic ne zavezujejo k:

(a)  priznanju obstoja kakršnega koli pravnega razmerja med starši posvojenega otroka kot posledico priznanja akta o posvojitvi;

(b)  izdaji aktov o posvojitvi v okoliščinah, v katerih ustrezno nacionalno pravo tega ne dovoljuje.

Člen 2

Opredelitev

Za namene te uredbe „akt o posvojitvi“ pomeni sodbo ali odločbo, ki ustvari ali prizna trajno pravno razmerje med otrokom, ki še ni polnoleten, in novim staršem ali staršema, ki nista biološka starša tega otroka, ne glede na poimenovanje tega pravnega razmerja v nacionalnem pravu.

Člen 3

Samodejno priznanje aktov o posvojitvi

1.  Akt o posvojitvi, izdan v državi članici, se brez posebnega postopka prizna v drugi državi članici, če je država članica, ki je akt izdala, pristojna v skladu s členom 4.

2.  Vsaka zainteresirana stran lahko v skladu s postopkom iz člena 7 zaprosi za odločitev, da ni razlogov za odklonitev priznanja iz člena 6.

3.  Če je izid postopka pred sodiščem države članice odvisen od odločitve o odklonitvi priznanja kot o predhodnem vprašanju, je za to vprašanje pristojno to sodišče.

Člen 4

Pristojnost za akte o posvojitvi

1.  Organi države članice lahko izdajo akt o posvojitvi le, če ima posvojitelj oziroma posvojitelja ali posvojeni otrok običajno prebivališče v tej državi članici.

2.  Kadar so akt o posvojitvi otroka izdali organi tretje države, lahko organi države članice prav tako izdajo akt o posvojitvi ali odločijo o priznanju akta o posvojitvi iz tretje države v skladu s postopki nacionalnega prava, če posvojitelj oziroma posvojitelja ali posvojeni otrok nimajo običajnega prebivališča v tej državi članici, vendar so njeni državljani.

Člen 5

Zahtevana dokumentacija za priznanje

Stranka, ki želi v eni državi članici uveljaviti akt o posvojitvi, izdan v drugi državi članici, predloži:

(a)  izvod akta o posvojitvi, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti ter

(b)  evropsko potrdilo o posvojitvi, izdano v skladu s členom 11.

Člen 6

Odklonitev priznanja

Na zahtevo zainteresirane strani se lahko priznanje akta o posvojitvi, izdanega v državi članici, odkloni le:

(a)  če je to priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom (ordre public) v zaprošeni državi članici;

(b)  če država članica, ki je akt izdala, ni bila pristojna v skladu s členom 4.

Člen 7

Zahteva za odklonitev priznanja

1.  Na zahtevo zainteresirane strani, kot je to opredeljeno v nacionalnem pravu, se priznanje akta o posvojitvi odkloni, če se ugotovi obstoj enega od pogojev iz člena 6.

2.  Zahteva za odklonitev priznanja se vloži pri sodišču, katerega ime je zadevna država članica sporočila Komisiji v skladu s točko (a) člena 13 kot sodišče, pri katerem se zahteva vloži.

3.  Za postopek odklonitve priznanja, v kolikor ni določen v tej uredbi, se uporablja pravo zaprošene države članice.

4.  Vlagatelj zahteve sodišču predloži izvod akta in po potrebi njegov prevod ali prečrkovanje.

5.  Sodišče lahko vlagatelja oprosti predložitve dokumentov iz odstavka 4, če jih že ima ali če se mu zdi, da zahteva za njihovo predložitev ni razumna. V slednjem primeru lahko sodišče zahteva, da navedene dokumente predloži druga stranka.

6.  Stranki, ki zahteva odklonitev priznanja akta o posvojitvi, izdanega v drugi državi članici, v zaprošeni državi članici ni treba imeti poštnega naslova. Tej stranki v zaprošeni državi članici prav tako ni treba imeti pooblaščenca, razen če je tak pooblaščenec obvezen ne glede na državljanstvo ali stalno prebivališče strank.

7.  Sodišče nemudoma odloči o zahtevi za odklonitev priznanja.

Člen 8

Pravna sredstva zoper odločbo o zahtevi za odklonitev priznanja

1.  Obe stranki lahko zoper odločbo o zahtevi za odklonitev priznanja vložita pravno sredstvo.

2.  Pravno sredstvo se vloži pri sodišču, katerega ime je zadevna država članica sporočila Komisiji v skladu s točko (b) člena 13 kot sodišče, pri katerem se tako pravno sredstvo vloži.

3.  Odločitev o pravnem sredstvu se lahko izpodbija samo, če je zadevna država članica Komisiji v skladu s točko (c) člena 13 sporočila ime sodišča, pri katerem se vloži nadaljnje pravno sredstvo.

Člen 9

Pravna sredstva v državi članici, kjer je bil akt o posvojitvi izdan

Sodišče, pri katerem je vložena zahteva za odklonitev priznanja, ali sodišče, pri katerem je vloženo pravno sredstvo v skladu s členom 8(2) ali (3), lahko prekine postopek, če je bilo zoper akt o posvojitvi vloženo redno pravno sredstvo v državi članici izvora ali če se rok za to pravno sredstvo še ni iztekel. V slednjem primeru lahko sodišče določi rok, v katerem mora biti to pravno sredstvo vloženo.

Člen 10

Nepreverjanje vsebine

Pod nobenimi pogoji izdanega akta o posvojitvi ali sodbe, izdane v državi članici, v zaprošeni državi članici ni dovoljeno preverjati glede vsebine.

Člen 11

Evropsko potrdilo o posvojitvi

Organi države članice, ki je izdala akt o posvojitvi, na prošnjo zainteresirane strani izdajo večjezično evropsko potrdilo o posvojitvi, skladno z obrazcem iz člena 15.

Člen 12

Prilagoditev akta o posvojitvi

1.  Če odločba ali sodba vsebuje ukrep ali odredbo, ki je pravo zaprošene države članice ne pozna, je treba ta ukrep ali odredbo, kolikor je najbolj mogoče, prilagoditi ukrepu ali odredbi, ki obstaja v pravu zadevne države članice in ima enakovredne učinke ter je namenjen izpolnjevanju podobnih ciljev in interesov. Taka prilagoditev ne sme imeti učinkov, ki bi presegali učinke, določene v pravu države članice izvora.

2.  Vsaka od zainteresiranih strani lahko pred sodiščem izpodbija prilagoditev zadevnega ukrepa ali odredbe.

Člen 13

Informacije, ki jih zagotovijo države članice

1.  Države članice do 1. julija 2018 obvestijo Komisijo o morebitnih nacionalnih določbah glede:

(a)  sodišč, pri katerih se v skladu s členom 7(2) predloži zahteva za odklonitev priznanja;

(b)  sodišč, pri katerih se v skladu s členom 8(2) vloži pravno sredstvo zoper odločitev o zahtevi za odklonitev priznanja ter

(c)  sodišč, pri katerih se v skladu s členom 8(3) vložijo nadaljnja pravna sredstva.

2.  Komisija na vsak ustrezen način, zlasti pa prek evropskega portala e-pravosodje, omogoči dostop javnosti do informacij iz odstavka 1, kot tudi do vseh drugih ustreznih informacij o postopkih za posvojitev in njihovem priznanju v državah članicah.

Člen 14

Uradna potrditev in podobne formalnosti

Za dokumente, ki se v državi članici izdajo po tej uredbi, ni potrebna uradna potrditev ali druga podobna formalnost.

Člen 15

Pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 16 v zvezi s pripravo in spreminjanjem obrazca za večjezično evropsko potrdilo o posvojitvi iz člena 11.

Člen 16

Izvajanje prenosa pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov iz člena 15 se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 1. julija 2018.

3.  Prenos pooblastila iz člena 15 lahko kadar koli prekliče Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 15, začne veljati le, če mu Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka Svet obvesti Komisijo, da mu ne bo nasprotoval. Ta rok se na pobudo Sveta podaljša za dva meseca.

5.  Evropski parlament se obvesti o sprejetju delegiranih aktov s strani Komisije, o vsakem nasprotovanju tem aktom oziroma o preklicu prenosa pooblastila s strani Sveta.

Člen 17

Prehodne določbe

Ta uredba se uporablja le za akte o posvojitvi, izdane 1. januarja 2019 ali pozneje.

Vendar pa se akt o posvojitvi, izdan pred 1. januarjem 2019, prizna od tega datuma, če otrok v postopku na ta datum še ni polnoleten.

Člen 18

Razmerje do veljavnih mednarodnih konvencij

1.  Ta uredba se ne uporablja za akte o posvojitvi, izdane na podlagi Haaške konvencije.

2.  Ta uredba ne vpliva na uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic ob začetku veljavnosti te uredbe in ki določajo pravila glede priznavanja posvojitev, brez poseganja v obveznosti držav članic v skladu s členom 351 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

3.  Vendar pa ta uredba v razmerjih med državami članicami prevlada nad konvencijami, sklenjenimi izključno med dvema ali več državami članicami, kolikor se te konvencije nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.

Člen 19

Določba o pregledu

1.  Komisija do 31. decembra 2024 in zatem vsakih pet let Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o uporabi te uredbe. Poročilu po potrebi priloži predloge za prilagoditev te uredbe.

2.  Države članice v ta namen Komisiji posredujejo ustrezne podatke o tem, kako to uredbo uporabljajo njihova sodišča.

Člen 20

Začetek veljavnosti in uporabe

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2019, razen členov 13, 15 in 16, ki se uporabljajo od 1. julija 2018.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama.

V Bruslju…,

Za Svet

Predsednik

(1) Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, 23.12.2003, str. 1).
(2) Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL L 201, 27.7.2012, str. 107).


Dvostranska zaščitna klavzula in stabilizacijski mehanizem za banane iz Trgovinskega sporazuma med EU ter Kolumbijo in Perujem ***I
PDF 430kWORD 50k
Resolucija
Besedilo
Priloga
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 19/2013 o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane iz Trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani in o spremembi Uredbe (EU) št. 20/2013 o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane iz Sporazuma o pridružitvi med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Srednjo Ameriko na drugi strani (COM(2015)0220 – C8-0131/2015 – 2015/0112(COD))
P8_TA(2017)0014A8-0277/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2015)0220),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0131/2015),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. decembra 2016, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0277/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 2. februarja 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 19/2013 o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane iz Trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani in o spremembi Uredbe (EU) št. 20/2013 o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane iz Sporazuma o pridružitvi med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Srednjo Ameriko na drugi strani

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/540.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

SKUPNA IZJAVA

Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije

Evropski parlament, Svet in Komisija soglašajo o pomenu tesnega sodelovanja pri spremljanju izvajanja Trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani(1), kot je bil spremenjen s Protokolom o pristopu k Trgovinskemu sporazumu med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani, da se upošteva pristop Ekvadorja(2), Uredbe (EU) št. 19/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2013 o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane iz Trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani(3) in Uredbe (EU) št. 20/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2013 o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane iz Sporazuma o pridružitvi med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Srednjo Ameriko na drugi strani(4). Zato soglašajo o naslednjem:

—   Komisija bo na zahtevo pristojnega odbora Evropskega parlamenta temu poročala o vseh specifičnih zadevah, ki se nanašajo na izvajanje obvez Ekvadorja, Kolumbije ali Peruja glede trgovine in trajnostnega razvoja.

—   Če bo Evropski parlament sprejel priporočilo za začetek zaščitne preiskave, bo Komisija podrobno preučila, ali so izpolnjeni pogoji iz Uredbe (EU) št. 19/2013 ali iz Uredbe (EU) št. 20/2013 za začetek preiskave po uradni dolžnosti. Če bo Komisija menila, da pogoji niso izpolnjeni, bo pristojnemu odboru Evropskega parlamenta predložila poročilo, vključno z obrazložitvijo vseh dejavnikov, povezanih z začetkom takšne preiskave.

—  Komisija bo do 1. januarja 2019 ocenila položaj proizvajalcev banan v Uniji. Če se bo ugotovilo, da je prišlo do hudega poslabšanja razmer na trgu ali položaja teh proizvajalcev, se bo lahko preučila možnost podaljšanja obdobja veljavnosti mehanizma ob soglasju pogodbenic Sporazuma.

Komisija bo po prenehanju veljavnosti stabilizacijskega mehanizma še naprej opravljala redne analize razmer na trgu in položaja proizvajalcev banan v Uniji. Če se bo ugotovilo, da je prišlo do hudega poslabšanja razmer na trgu ali položaja teh proizvajalcev, ob upoštevanju pomena sektorja pridelave banan za najbolj oddaljene regije, bo Komisija skupaj z državami članicami in deležniki preučila razmere in se odločila, ali bi bilo treba sprejeti ustrezne ukrepe. Komisija bo lahko sklicala tudi redne sestanke za spremljanje z državami članicami in deležniki.

Komisija je razvila statistična orodja, ki omogočajo spremljanje in ocenjevanje trendov pri uvozu banan ter razmer na trgu banan v Uniji. Komisija bo posebno pozornost namenila pregledu formata podatkov o nadzoru uvoza, da bi bile na voljo redno posodobljene informacije v uporabniku prijaznejši obliki.

(1) UL L 354, 21.12.2012, str. 3.
(2) UL L 356, 24.12.2016, str. 3.
(3) Uredba (EU) št. 19/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2013 o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane iz Trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani (UL L 17, 19.1.2013, str. 1).
(4) Uredba (EU) št. 20/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2013 o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane iz Sporazuma o pridružitvi med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Srednjo Ameriko na drugi strani (UL L 17, 19.1.2013, str. 13).


Trajnostno upravljanje zunanjih ribiških flot ***I
PDF 313kWORD 103k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trajnostnem upravljanju zunanjih ribiških flot in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1006/2008 (COM(2015)0636 – C8-0393/2015 – 2015/0289(COD))
P8_TA(2017)0015A8-0377/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2015)0636),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0393/2015),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 25. maja 2016(1),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za razvoj (A8-0377/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 2. februarja 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta o trajnostnem upravljanju zunanjih ribiških flot in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1006/2008

P8_TC1-COD(2015)0289


EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 43(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(2),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(3),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(4),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Z Uredbo Sveta (ES) št. 1006/2008(5) (v nadaljnjem besedilu: uredba o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti) je bil vzpostavljen sistem za izdajo dovoljenj za ribolovne dejavnosti ribiških plovil Unije zunaj voda Unije in dostop plovil tretjih držav do voda Unije.

(2)  Unija je podpisnica Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982(6) (UNCLOS) in je ratificirala Sporazum Združenih narodov o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib z dne 4. avgusta 1995 (sporazum ZN o staležih rib)(7). S temi mednarodnimi določbami je bilo vzpostavljeno načelo, da morajo vse države sprejeti ustrezne ukrepe za zagotavljanje trajnostnega upravljanja in ohranjanja morskih virov in da morajo v ta namen medsebojno sodelovati. [Sprememba 1]

(3)  Unija je sprejela Sporazum Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo o pospeševanju upoštevanja mednarodnih ukrepov za ohranjanje in upravljanje s strani ribiških plovil na odprtem morju z dne 24. novembra 1993 (sporazum FAO o pospeševanju upoštevanja)(8). Sporazum FAO o pospeševanju upoštevanja določa, da pogodbenica ne sme izdati dovoljenja za uporabo plovila za ribolov na odprtem morju, če niso izpolnjeni nekateri pogoji, in da mora izvesti sankcije, če se nekatere obveznosti poročanja ne spoštujejo.

(3a)   Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo je 2. aprila 2015 na zahtevo Zahodnoafriškega podregionalnega odbora za ribištvo izdalo svetovalno mnenje, v katerem je potrdilo, da je Unija odgovorna za dejavnosti plovil, ki plujejo pod zastavo držav članic, in mora v zvezi s tem zagotavljati primerno skrbnost. [Sprememba 2]

(4)  Unija je odobrila mednarodni akcijski načrt za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje, ki ga je FAO sprejela leta 2001. Navedeni akcijski načrt in prostovoljne smernice FAO o uspešnosti države zastave, ki so bile odobrene leta 2014, so podlaga za odgovornost države zastave, da zagotovi dolgoročno ohranjanje in trajnostno uporabo živih morskih virov in morskih ekosistemov. Akcijski načrt določa, da bi morala država zastave plovilom, ki plujejo pod njeno zastavo, izdajati dovoljenja za ribolov zunaj voda pod njeno suverenostjo ali pristojnostjo. Prostovoljne smernice priporočajo tudi, naj država zastave in obalna država izdata dovoljenje, kadar se ribolovne dejavnosti izvajajo na podlagi sporazuma o dostopu do ribolovnih virov ali celo zunaj okvira takega sporazuma. Obe pa bi morali biti prepričani, da take dejavnosti ne bodo ogrožale trajnosti staležev v vodah obalne države (točki 40 in 41).

(4a)   Leta 2014 so vsi člani FAO, tudi Unija in njene države partnerke v razvoju, enoglasno sprejele prostovoljne smernice za zagotavljanje trajnostnega malega ribolova v okviru zagotavljanja prehranske varnosti in odpravljanja revščine, vključno s točko 5.7 teh smernic, v kateri je poudarjeno, da je treba pred sprejetjem sporazumov s tretjimi državami in tretjimi strankami o dostopu do virov ustrezno upoštevati mali ribolov. [Sprememba 3]

(4b)   V prostovoljnih smernicah FAO za zagotavljanje trajnostnega malega ribolova v okviru zagotavljanja prehranske varnosti in odpravljanja revščine se poziva k sprejetju ukrepov za dolgoročno ohranjanje in trajnostno rabo ribolovnih virov ter k zagotavljanju ekološke utemeljenosti za proizvodnjo hrane, s poudarkom na pomenu okoljskih standardov za ribolovne dejavnosti zunaj voda Unije, ki zajemajo ekosistemski pristop k upravljanju ribištva skupaj s previdnostnim načelom, da bi obnovili izčrpane staleže in ohranjali njihovo raven nad ravnmi, ki do leta 2015 omogočajo največji ulov nekaterih staležev, najpozneje do leta 2020 pa za vse staleže. [Sprememba 4]

(5)  Vprašanje obveznosti ter povezanih odgovornosti in dolžnosti države zastave, in kjer je to primerno, mednarodne organizacije zastave v zvezi z ohranjanjem in upravljanjem živih virov na odprtem morju na podlagi konvencije UNCLOS je na mednarodni ravni vse pogosteje v ospredju. Pod naslovom obveznosti primerne skrbnosti, ki izhaja iz konvencije UNCLOS, enako velja tudi za sočasno pristojnost obalne države in države zastave ter pristojnost mednarodne organizacije zastave in mednarodne obalne organizacije, če je to primerno, za zagotovitev razumnega ohranjanja morskih bioloških virov na morskih območjih pod nacionalno pristojnostjo. Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo je v svetovalnem mnenju z dne 2. aprila 2015, podano na podlagi vprašanja Zahodnoafriškega podregionalnega odbora za ribištvo, potrdilo, da je Unija odgovorna za dejavnosti njenih ribiških plovil pred tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami ter da ta odgovornost od nje zahteva primerno skrbnost. Obveznost primerne skrbnosti je obveznost države, da si po najboljših močeh prizadeva preprečiti nezakoniti ribolov, vključno z obveznostjo, da sprejme potrebne upravne in izvršilne ukrepe za zagotovitev, da ribiška plovila, ki plujejo pod njeno zastavo, njeni državljani ali ribiška plovila, ki opravljajo ribolov v njenih vodah, niso vključeni v dejavnosti, ki kršijo veljavne ukrepe za ohranjanje in upravljanje morskih bioloških virov. Iz teh razlogov ter na splošno zaradi krepitve 'modrega' gospodarstva je pomembno, da se dejavnosti ribiških plovil Unije zunaj voda Unije in s tem povezani sistem upravljanja organizirajo tako, da se lahko mednarodne obveznosti Unije učinkovito in uspešno izpolnjujejo ter da se preprečujejo položaji, v katerih bi se lahko Uniji očitale mednarodne kršitve. [Sprememba 5]

(5a)   Unija se je na vrhu Organizacije Združenih narodov o trajnostnem razvoju dne 25. septembra 2015 zavezala k izvajanju resolucije, ki vsebuje končni dokument z naslovom „Spremenimo svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“, vključno s splošnima ciljema trajnostnega razvoja 14 „Ohranjati in vzdržno uporabljati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj“ in 12 „Zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe“ ter njunimi konkretnimi cilji. [Sprememba 6]

(6)  V zunanji ribiški politiki Unije in njeni trgovinski politiki bi bilo treba upoštevati rezultate konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju „Rio +20“ iz leta 2012(9), sprejetje akcijskega načrta EU za preprečevanje nezakonitega trgovanja s prostoživečimi živalmi in rastlinami, in mednarodni razvoj dogodkov v zvezi z bojem proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi živalmi ter nove cilje trajnostnega razvoja (namen 17 splošnih ciljev, vključno s ciljem 14 o življenju v morjih in oceanih, je spremeniti svet), ki so jih Združeni narodi sprejeli septembra 2015. [Sprememba 7]

(7)  Cilj skupne ribiške politike (SRP), kot je določen v Uredbi (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(10) (v nadaljnjem besedilu: osnovna uredba), je zagotoviti, da so ribolovne dejavnosti okoljsko, gospodarsko in socialno trajnostne in se upravljajo na način, ki je skladen s cilji doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter zaposlovanja ter s cilji glede obnove in ohranjanja staležev rib nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos, ter da prispevajo k zanesljivi preskrbi s hrano. Pri izvajanju te politike je treba upoštevati tudi cilje razvojnega sodelovanja v skladu z drugim pododstavkom člena 208(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). [Sprememba 8]

(7a)   V osnovni uredbi je nadalje določeno, da morajo biti sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu omejeni na presežek ulova v skladu s členom 62(2) in (3) UNCLOS. [Sprememba 9]

(8)  Uredba (EU) št. 1380/2013Osnovna uredba poudarja, da je treba spodbujati cilje SRP na mednarodni ravni, da bi ribolovne dejavnosti Unije zunaj njenih voda temeljile na istih načelih in standardih, kot se uporabljajo v pravu Unije, hkrati pa si prizadevati za enake konkurenčne pogoje za gospodarske subjekte Unije in gospodarske subjekte iz tretjih držav. Zakonodaja tretjih držav na področju socialne in okoljske politike se lahko razlikuje od zakonodaje Unije na tem področju, zato se lahko zgodi, da morajo ribiške flote upoštevati različne standarde. Zaradi tega so lahko dovoljenja za ribolovne dejavnosti neskladna s trajnostnim upravljanjem morskih virov. Zato je treba zagotoviti skladnost z okoljskimi, ribolovnimi, trgovinskimi in razvojnimi dejavnostmi Unije, zlasti ko vpliva na ribolov v državah v razvoju, kjer so upravne zmogljivosti majhne, nevarnost korupcije pa visoka. [Sprememba 10]

(9)  Namen Uredbe (ES) št. 1006/2008 je bil vzpostaviti skupno podlago za izdajanje dovoljenj za ribolovne dejavnosti plovil Unije zunaj njenih voda, da bi podprli boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu ter izboljšali nadzor in spremljanje flote EU Unije po vsem svetu, ter pogoje za izdajo dovoljenj plovilom tretjih držav, ki lovijo v vodah Unije. [Sprememba 11]

(10)  Uredba Sveta (ES) št. 1005/2008(11) o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu je bila sprejeta vzporedno z Uredbo (ES) št. 1006/2008, Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009(12) (v nadaljnjem besedilu: uredba o nadzoru) pa je bila sprejeta eno leto pozneje. Navedene uredbe so trije izvedbeni stebri določb SRP v zvezi z nadzorom in izvrševanjem.

(11)  Vendar se navedene tri uredbe niso dosledno izvajale; pojavljala so se predvsem neskladja med uredbo o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti in uredbo o nadzoru, ki je bila sprejeta po uredbi o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti. Pri izvajanju uredbe o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti je bilo odkritih tudi več vrzeli, saj se v njej ne obravnavajo nekateri izzivi na področju nadzora, kot so zakup, zamenjava zastave ribiškega plovila in izdajanje dovoljenj za ribolov, ki jih pristojni organ tretje države izda ribiškemu plovilu Unije zunaj okvira sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu (v nadaljnjem besedilu: neposredna dovoljenja). Poleg tega so se pojavljale težave v zvezi z nekaterimi obveznostmi poročanja in delitvijo upravnih vlog med državami članicami in Komisijo.

(12)  Osrednje načelo te uredbe je, da bi morala vsa plovila Unije, ki lovijo zunaj voda Unije, pridobiti dovoljenje svoje države članice zastave in da bi bilo treba vsa taka plovila ustrezno spremljati ne glede na to, kje in na podlagi katerega okvira delujejo. Izdaja dovoljenja bi morala biti odvisna od izpolnjevanja osnovnega sklopa skupnih meril za izpolnjevanje pogojev. Informacije, ki jih države članice zberejo in predložijo Komisiji, bi ji morale omogočati, da kadar koli posreduje pri spremljanju ribolovnih dejavnosti vseh ribiških plovil Unije na katerem koli območju zunaj voda Unije. To je nujno za zagotovitev, da bo Komisija lahko izpolnila svoje obveznosti kot varuh pogodb. [Sprememba 12]

(12a)   V zadnji letih je zunanja ribiška politika Unije zelo napredovala glede pogojev v partnerskih sporazumih o trajnostnem ribištvu in skrbnosti, s katero se izvajajo določbe. Ohranjanje ribolovnih možnosti za floto Unije v okviru partnerskih sporazumov o trajnostnem ribištvu bi moral biti prednostni cilj zunanje ribiške politike Unije, podobni pogoji pa bi morali veljati tudi za dejavnosti Unije zunaj področja veljave teh sporazumov. [Sprememba 13]

(12b)   Komisija bi morala imeti vlogo posrednika, ko obstaja možnost dokončnega odvzema, preklica ali spremembe ribolovnega dovoljenja, ker je dokazano ogroženo izkoriščanje ribolovnih virov. [Sprememba 14]

(13)  Podporna plovila lahko močno vplivajo na način, kako lahko ribiška plovila opravljajo svoje ribolovne dejavnosti, in količino rib, ki jih lahko ulovijo, zato jih je treba upoštevati v postopkih za izdajo dovoljenj in poročanje v tej uredbi.

(14)  Zamenjava zastave ribiškega plovila postane težava, če je njen cilj zaobiti pravila SRP ali obstoječe ukrepe za ohranjanje in upravljanje morskih virov. Zato bi morala biti Unija sposobna take zamenjave zastave opredeliti, odkriti in preprečiti. V celotni življenjski dobi plovila, ki je v lasti gospodarskega subjekta Unije, bi bilo treba zagotoviti sledljivost in ustrezno spremljanje njegove pretekle skladnosti, ne glede na to, pod katero zastavo pluje. Temu bi morala biti namenjena tudi zahteva, da mu Mednarodna pomorska organizacija (IMO) dodeli edinstveno številko plovila. [Sprememba 15]

(15)  Plovila Unije lahko v vodah tretjih držav delujejo na podlagi določb sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, sklenjenih med Unijo in tretjimi državami, ali na podlagi neposrednih dovoljenj za ribolov, ki so jih pridobila od tretjih držav, če ni veljavnega sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu. V obeh primerih se morajo te dejavnosti opravljati pregledno in trajnostno. Zato bi morale biti države članice zastave pooblaščene, da plovilom, ki plujejo pod njihovo zastavo, na podlagi opredeljenega sklopa meril in spremljanja dovolijo, da tretje obalne države zaprosijo za neposredna dovoljenja in jih od njih pridobijo. Dovoljenje za ribolovno dejavnost bi bilo treba izdati šele, ko je država članica zastave prepričana, da ta dejavnost ne bo ogrožala trajnosti. Če Komisija nima nadaljnjih ustrezno utemeljenih ugovorov, lahko gospodarski subjekt, ki sta mu država članica zastave in obalna država izdali dovoljenji, začne izvajati ribolovne dejavnosti. [Sprememba 16]

(16)  Posebno vprašanje, ki se nanaša na sporazume o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, je ponovna dodelitev premalo izkoriščenih ribolovnih možnosti, ki se izvede, če se ribolovne možnosti, dodeljene državam članicam z ustreznimi uredbami Sveta, niso v celoti izkoristile. Ker se stroški dostopa, določeni v sporazumih o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, v veliki meri financirajo iz proračuna Unije, je sistem ponovne dodelitve pomemben za varovanje finančnih interesov Unije in zagotovitev, da se izkoristijo vse ribolovne možnosti, ki so bile plačane. Zato je treba pojasniti in izboljšati sistem ponovne dodelitve, ki bi moral biti mehanizem v skrajnem primeru. Uporabljati bi se moral začasno in ne bi smel vplivati na prvotno dodelitev ribolovnih možnosti državam članicam, kar pomeni, da ne bo ogrozil relativne stabilnosti. Ponovna dodelitev bi se morala kot skrajna možnost izvesti šele, ko bi se zadevne države članice odpovedale svojim pravicam do medsebojne izmenjave ribolovnih možnosti. [Sprememba 17]

(16a)   Izraz „mirujoči sporazumi“ se uporablja, ko države sklenejo sporazume o partnerstvu v ribiškem sektorju, vendar iz strukturnih razlogov ali zaradi okoliščin nimajo veljavnega protokola. Unija ima več „mirujočih sporazumov“ s tretjimi državami. Plovila Unije zato ne smejo loviti v vodah, ki spadajo v okvir mirujočih sporazumov. Komisija bi se morala potruditi in „obuditi“ te sporazume ali prekiniti zadevne sporazume o partnerstvu. [Sprememba 18]

(17)  Za ribolovne dejavnosti pod okriljem regionalnih organizacij za upravljanje ribištva in ribolovne dejavnosti neregulirani ribolov na odprtem morju bi bilo treba prav tako pridobiti dovoljenje države članice zastave in upoštevati posebna pravila regionalne organizacije za upravljanje ribištva ali zakonodajo Unije, ki ureja ribolovne dejavnosti na odprtem morju. [Sprememba 19]

(18)  Sporazumi o zakupu lahko slabijo učinkovitost ukrepov za ohranjanje in upravljanje živih morskih virov ter negativno vplivajo na njihovo trajnostno izkoriščanje. Zato je treba vzpostaviti pravni okvir, ki bo Uniji omogočil boljše spremljanje dejavnosti zakupljenih ribiških plovil, ki plujejo pod zastavo Unije in so jih zakupili gospodarski subjekti iz tretjih držav, na podlagi tega, kar je sprejela ustrezna regionalna organizacija za upravljanje ribištva. [Sprememba 20]

(19)  Postopki bi morali biti pregledni, izvedljivi in predvidljivi za gospodarske subjekte Unije in tretjih držav ter njihove zadevne pristojne organe. [Sprememba 21]

(19a)   Unija bi morala težiti k enakim mednarodnim konkurenčnim pogojem, da bi njena flota lahko konkurirala z drugimi ribiškimi državami, ter bi morala vsakič, ko se za njeno floto sprejmejo strožja pravila, ustrezno prilagoditi pravila za dostop do trga. [Sprememba 22]

(20)  Med državami članicami in Komisijo bi bilo treba zagotoviti izmenjavo podatkov v elektronski obliki, kot določa uredba o nadzoru. Države članice bi morale zbrati vse zahtevane podatke o svojih flotah in njihovih ribolovnih dejavnostih, jih upravljati ter dati na voljo Komisiji. Poleg tega bi morale sodelovati med seboj, s Komisijo in po potrebi s tretjimi državami, da bi uskladile navedene dejavnosti zbiranja podatkov.

(21)  Da bi se izboljšali preglednost in dostopnost informacij o dovoljenjih Unije za ribolov, bi morala Komisija vzpostaviti elektronski register dovoljenj za ribolov, ki bi bil sestavljen iz javnega in varnega dela. Informacije v registru dovoljenj za ribolov Unije vključujejo osebne podatke. Obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe bi morala biti v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(13), Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES(14) ter veljavnimi nacionalnimi zakoni.

(22)  Zaradi ustrezne obravnave dostopa ribiških plovil, ki plujejo pod zastavo tretje države, do voda Unije bi morala biti zadevna pravila skladna s pravili, ki v skladu z uredbo o nadzoru veljajo za ribiška plovila Unije. Zlasti člen 33 navedene uredbe o poročanju o ulovu in podatkih, povezanih z ulovom, bi moral veljati tudi za plovila tretjih držav, ki lovijo v vodah Unije.

(23)  Ribiška plovila iz tretjih držav, ki nimajo dovoljenja iz te uredbe, bi morala biti med plovbo v vodah Unije dolžna zagotoviti, da je njihovo ribolovno orodje nameščeno tako, da ga ni mogoče takoj uporabiti za ribolovne dejavnosti.

(24)  Države članice bi morale biti odgovorne za nadzor nad ribolovnimi dejavnostmi plovil tretjih držav v vodah Unije, v primeru kršitev pa za njihovo evidentiranje v nacionalnem registru iz člena 93 uredbe o nadzoru.

(25)  Za poenostavitev postopkov izdaje dovoljenj bi morale države članice in Komisija uporabljati skupni sistem za izmenjavo in hranjenje podatkov, ki bi omogočil zagotavljanje potrebnih informacij in posodobitev ter hkrati zmanjšal upravno breme. V zvezi s tem bi bilo treba v celoti uporabljati podatke iz registra flote Unije.

(26)  Da bi se upoštevali tehnološki napredek in morebitne poznejše nove zahteve mednarodnega prava, bi bilo treba na Komisijo v skladu s členom 290 PDEU prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v zvezi s sprejemanjem sprememb prilog k tej uredbi, v katerih je naveden seznam informacij, ki jih mora gospodarski subjekt predložiti za pridobitev dovoljenja za ribolov. Zlasti je pomembno, da Komisija pri pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016(15). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov, Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(27)  Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, v zvezi z zapisovanjem, obliko in pošiljanjem podatkov, ki se nanašajo na dovoljenja za ribolov, med državami članicami in Komisijo ter v register dovoljenj za ribolov Unije in da se določi metodologija za ponovno dodelitev neizkoriščenih ribolovnih možnosti. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(16).

(28)  Komisija bi morala sprejeti izvedbene akte, ki se začnejo uporabljati takoj, če je to potrebno iz izredno nujnih razlogov v ustrezno utemeljenih primerih v zvezi s ponovno dodelitvijo ribolovnih možnosti.

(29)  Zaradi števila in pomembnosti sprememb, ki jih je treba izvesti, bi bilo treba Uredbo (ES) št. 1006/2008 razveljaviti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina

Ta uredba določa pravila za izdajo in upravljanje dovoljenj za ribolov za:

(a)  ribiška plovila Unije, ki delujejo izvajajo ribolovne dejavnosti v vodah pod suverenostjo ali pristojnostjo tretje države, pod okriljem regionalne organizacije za upravljanje ribištva, katere pogodbenica je Unija, v vodah Unije ali zunaj njih ali na odprtem morju in

(b)  ribiška plovila tretjih držav, ki delujejo izvajajo ribolovne dejavnosti v vodah Unije. [Sprememba 23]

Člen 2

Razmerje do mednarodnega prava in prava Unije

Ta uredba se uporablja brez poseganja v določbe:

(a)  v sporazumih o partnerstvu o trajnostnem ribištvu in podobnih sporazumih o ribolovu, sklenjenih med Unijo in tretjimi državami;

(b)  ki jih sprejmejo regionalne organizacije za upravljanje ribištva ali podobne organizacije za ribištvo, v katerih je Unija pogodbenica ali sodelujoča nepogodbenica;

(c)  v zakonodaji Unije o izvajanju ali prenosu določb iz točk (a) in (b).

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 4 osnovne uredbe. Poleg teh se uporabljajo tudi naslednje opredelitve pojmov:

(a)  „podporno plovilo“ pomeni plovilo, ki ni opremljeno z delujočim ribolovnim orodjem za lovljenje ali privabljanje rib, za lajšanje ribolovnih dejavnosti, pomoč pri njih ali pripravo nanje; [Sprememba 24]

(b)  „dovoljenje za ribolov“ pomeni dovoljenje za ribolov, ki se izda za ribiško plovilo Unije ali ribiško plovilo tretje države poleg njegovega dovoljenja za gospodarski ribolov in na podlagi katerega lahko to plovilo pod posebnimi pogoji v določenem obdobju, na določenem območju ali za določen ribolov opravlja določene ribolovne dejavnosti; [Sprememba 25]

(c)  „register dovoljenj za ribolov“ pomeni sistem za upravljanje dovoljenj za ribolov in z njim povezano zbirko podatkov;

(d)  „neposredno dovoljenje“ pomeni dovoljenje za ribolov, ki ga pristojni organ tretje države izda ribiškemu plovilu Unije zunaj okvira sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu;

(e)  „vode tretje države“ pomeni vode pod suverenostjo ali pristojnostjo tretje države;

(f)  „program opazovanja“ pomeni program pod okriljem regionalne organizacije za upravljanje ribištva, partnerskega sporazuma o trajnostnem ribištvu, tretje države ali države članice, v okviru katerega opazovalci na krovu ribiških plovil pod nekaterimi pogoji zbirajo podatke in/ali preverjajo skladnost plovila s pravili, ki jih je sprejela zadevna organizacija, država ali jih določa partnerski sporazum o trajnostnem ribištvu; [Sprememba 26]

(fa)   „pogodbenica“ pomeni pogodbenico mednarodne konvencije ali mednarodnega sporazuma o ustanovitvi regionalne organizacije za upravljanje ribištva, kakor tudi države, pravne subjekte v ribiškem sektorju ali katerekoli druge pravne subjekte, ki sodelujejo s tako organizacijo in jim je bil v zvezi s to organizacijo odobren status sodelujoče nepogodbenice; [Sprememba 27]

(fb)   „zakup“ pomeni sporazum, na podlagi katerega gospodarski subjekt v državi članici ali tretji državi brez spremembe zastave za določen čas najame ribiško plovilo, ki pluje pod zastavo druge države članice. [Sprememba 77]

NASLOV II

RIBOLOVNE DEJAVNOSTI RIBIŠKIH PLOVIL UNIJE ZUNAJ VODA UNIJE

Poglavje I

Skupne določbe

Člen 4

Splošno načelo

Brez poseganja v zahtevo, da ribiško plovilo Unije pridobi dovoljenje od pristojne organizacije ali tretje države, to plovilo ribolovnih dejavnosti ne sme izvajati zunaj voda Unije, razen če mu ni njegova država članica zastave izdala dovoljenja za ribolov.

Člen 5

Merila za izpolnjevanje pogojev

1.  Država članica zastave lahko dovoljenje za ribolovne dejavnosti zunaj voda Unije izda samo, če:

(a)  je v skladu s Prilogo prejela popolne in točne informacije o ribiškem plovilu in povezanih podpornih plovilih, vključno s podpornimi plovili, ki niso plovila Unije, v skladu s prilogama 1 in 2; [Sprememba 28]

(b)  ima ribiško plovilo veljavno dovoljenje za gospodarski ribolov v skladu s členom 6 Uredbe (ES) št. 1224/2009;

(c)  imata ribiško plovilo in morebitno povezano podporno vozilo številko IMO, kadar tako zahteva zakonodaja Unije; [Sprememba 29]

(d)  upravljavcu kapitanu ribiškega plovila in zadevnemu ribiškemu plovilu v 12 mesecih pred vložitvijo zahtevka za dovoljenje za ribolov v skladu z nacionalno zakonodajo države članice ni bila naložena sankcija za resno kršitev iz člena 42 Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 in člena 90 Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009; [Sprememba 78]

(e)  ribiško plovilo ni na seznamu plovil IUU, ki ga je sprejela regionalna organizacija za upravljanje ribištva in/ali Unija v skladu z Uredbo (ES) št. 1005/2008;

(f)  so državi članici zastave na voljo ribolovne možnosti na podlagi zadevnega sporazuma o ribolovu ali ustreznih določb regionalne organizacije za upravljanje ribištva, če je to primerno, in

(g)  ribiško plovilo izpolnjuje zahteve iz člena 6, če je to primerno.

2.  Komisija je v skladu s členom 43 pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov za spremembo Priloge.

Člen 6

Zamenjave zastave

1.  Ta člen se uporablja za plovila, ki so v petih letih od datuma vložitve bila dve leti pred vložitvijo zahtevka za dovoljenje za ribolov:

(a)  bila črtana iz registra ribiške flote Unije in zastavo zamenjala za zastavo tretje države ter

(b)  so pozneje bila ponovno vpisana v register ribiške flote Unije v 24 mesecih od datuma, ko bila iz njega črtana.

2.  Država članica zastave lahko izda dovoljenje za ribolov le, če je prepričana preverila, da plovilo iz odstavka 1 v obdobju, ko je delovalo pod zastavo tretje države:

(a)  ni izvajalo ribolovnih dejavnosti IUU in da

(b)  ni delovalo v vodah nesodelujoče tretje države v skladu s členoma 31 in 33 Uredbe (ES) št. 1005/2008 ali tretje države, ki je bila v skladu s točko (a) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 1026/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (17) opredeljena kot država, ki omogoča netrajnostne načine ribolova.

3.  V ta namen gospodarski subjekt zagotovi vse naslednje informacije v zvezi z zadevnim obdobjem, v katerem je plovilo delovalo pod zastavo tretje države, ki jih zahteva država članica zastavein vključujejo vsaj naslednje:

(a)  prijavo ulova in ribolovnih naporov v zadevnem obdobju;

(b)  kopijo dovoljenja za ribolov, ki ga je država zastave izdala za zadevno obdobje;

(c)  kopijo morebitnega dovoljenja za ribolov, ki dovoljuje ribolovne dejavnosti v vodah tretje države v zadevnem obdobju, in

(d)  uradno izjavo tretje države, pod katere zastavo je plovilo plulo po zamenjavi zastave, z navedbo sankcij, naloženih plovilu ali gospodarskemu subjektu v zadevnem obdobju;

(da)   celoten pregled zastav plovila v času, ko je plovilo zapustilo register flote Unije.

4.  Država članica zastave ne izda dovoljenja za ribolov plovilu, ki je po zamenjavi zastave plulo pod zastavo:

(a)  tretje države, ki je bila opredeljena kot država, ki ne sodeluje pri boju proti ribolovu IUU, ali je bila vključena na seznam takih držav v skladu s členoma 31 in 33 Uredbe (ES) št. 1005/2008, ali

(b)  tretje države, ki je bila v skladu s točko (a) odstavka 1 člena 4 Uredbe (EU) št. 1026/2012 opredeljena kot država, ki omogoča netrajnostne načine ribolova.

5.  Odstavek 4 se ne uporablja, če je država članica zastave prepričana, da je gospodarski subjekt takoj, ko je bila država opredeljena kot država, ki ne sodeluje pri boju proti ribolovu IUU, ali država, ki omogoča netrajnostne načine ribolova:

(a)  prenehal izvajati ribolovne dejavnosti ter

(b)  nemudoma začel ustrezne upravne postopke za črtanje plovila iz registra ribiške flote tretje države. [Sprememba 31]

Člen 7

Spremljanje dovoljenj za ribolov

1.  Gospodarski subjekt državi članici zastave ob vložitvi zahtevka za dovoljenje za ribolov predloži popolne in točne podatke.

2.  Gospodarski subjekt državo članico zastave takoj obvesti o kakršni koli spremembi s tem povezanih podatkov.

3.  Država članica zastave spremlja najmanj enkrat letno preveri, ali pogoji, na podlagi katerih je bilo izdano dovoljenje za ribolov, v obdobju njegove veljavnosti ostajajo izpolnjeni.

4.  Če pogoj, na podlagi katerega je bilo izdano dovoljenje za ribolov, ni več izpolnjen, država članica zastave sprejme ustrezne ukrepe, lahko tudi dovoljenje spremeni ali ga odvzame ter o tem ustrezno nemudoma obvesti gospodarski subjekt in Komisijo ter po potrebi sekretariat regionalne organizacije za upravljanje ribištva ali zadevno tretjo državo.

5.  Država članica zastave na ustrezno utemeljeno zahtevo Komisije zavrne, začasno prekliče ali dokončno odvzame dovoljenje,:

(a)   če obstajajo nujni politični razlogi, ki se nanašajo na trajnostno izkoriščanje, upravljanje in ohranjanje za domnevo o resni ogroženosti trajnostnega izkoriščanja, upravljanja in ohranjanje morskih bioloških virov;

(b)   ali preprečevanje ali ustavitevv primeru hudih kršitev člena 42 Uredbe (ES) št. 1005/2008 ali člena 90(1) Uredbe (ES) št. 1224/2009 v okviru nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, ali da se jih, v primeru velikega tveganja, prepreči; ali

(c)  če se je Unija odločila začasno prekiniti ali pretrgati odnose z zadevno tretjo državo.

Ustrezno utemeljeno zahtevo iz prvega pododstavka spremljajo primerne in ustrezne informacije. Ko Komisija predloži ustrezno utemeljeno zahtevo, o tem nemudoma obvesti gospodarski subjekt in državo članico zastave. Zahtevi Komisije sledi 15-dnevno posvetovanje med Komisijo in državo članico zastave.

6.  Če po 15 dneh iz odstavka 5 Komisija potrdi svojo zahtevo, država članica zastave pa je ne zavrne, spremeni, začasno prekliče ali dokončno odvzame dovoljenja v skladu z odstavkoma 4 in 5, lahko Komisija dokončno odvzame do nadaljnjih petih dneh sklene odvzeti dovoljenje in o tem ustrezno tej odločitvi obvesti državo članico zastave in gospodarski subjekt. [Sprememba 32]

Poglavje II

Ribolovne dejavnosti ribiških plovil Unije v vodah tretjih držav

Oddelek 1

Ribolovne dejavnosti na podlagi sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu

Člen 8

Članstvo v regionalni organizaciji za upravljanje ribištva

Ribiško plovilo Unije lahko v vodah tretje države izvaja ribolovne dejavnosti v zvezi s staleži, ki jih upravlja regionalna organizacija za upravljanje ribištva, le, če je ta država pogodbenica ali sodelujoča nepogodbenica navedene regionalne organizacije. Če so bili partnerski sporazumi o trajnostnem ribištvu sklenjeni pred … [datum začetka veljavnosti te uredbe], se ta odstavek uporablja od … [štiri leta od datuma začetka veljavnosti te uredbe]. [Sprememba 33]

Unija lahko tretjim državam, s katerimi ima sklenjene partnerske sporazume o trajnostnem ribištvu, dodeli delež sredstev, namenjenih sektorski podpori, in tako tretjim državam pomaga pri vključitvi v regionalne organizacije za upravljanje ribištva. [Sprememba 34]

Člen 9

Področje uporabe

Ta oddelek se uporablja za ribolovne dejavnosti, ki jih ribiška plovila Unije izvajajo v vodah tretje države na podlagi sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu.

Unija zagotovi, da so partnerski sporazumi o trajnostnem ribištvu skladni s to uredbo. [Sprememba 35]

Člen 10

Dovoljenja za ribolov

V vodah tretje države ribiško plovilo Unije ne sme izvajati ribolovnih dejavnosti na podlagi sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, razen če sta mu dovoljenje za ribolov izdali:

(a)  njegova tretja država članica zastave, pod katere suverenost ali pristojnost spadajo vode, v katerih se izvajajo ribolovne dejavnosti, in

(b)  tretja njegova država, pod katere suverenostjo ali pristojnostjo so vode, v katerih se izvajajo ribolovne dejavnosti članica zastave. [Sprememba 37]

Člen 11

Pogoji za izdajo dovoljenj za ribolov s strani države članice zastave

Država članica zastave lahko dovoljenje za ribolov za ribolovne dejavnosti, ki se izvajajo v vodah tretje države na podlagi sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, izda samo, če:

(a)  so izpolnjena merila za izpolnjevanje pogojev iz člena 5;

(b)  so izpolnjeni pogoji, določeni v zadevnem sporazumu o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, in

(c)  je gospodarski subjekt plačal vse pristojbine;

(ca)   je gospodarski subjekt plačal vse ustrezne denarne kazni, ki mu jih je v zadnjih 12 mesecih po zaključku ustreznih zakonskih postopkov naložil pristojni organ tretje države, in [Sprememba 38]

(cb)  ima ribiško plovilo dovoljenje zadevne tretje države. [Sprememba 39]

Člen 12

Upravljanje dovoljenj za ribolov

1.  Ko država članica zastave izda dovoljenje za ribolovpreveri, da so izpolnjeni pogoji iz točk (a), (b) in (c) člena 11, Komisiji pošlje ustrezni zahtevek za izdajo pridobitev dovoljenja tretje države.

2.  Zahtevek iz odstavka 1 vsebuje informacije, navedene v prilogah 1 in 2 Prilogi, ter druge podatke, ki se zahtevajo na podlagi sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu.

3.  Država članica zastave Komisiji pošlje zahtevek najmanj 10 15 koledarskih dni pred iztekom roka za prenos zahtevkov, določenega v sporazumu o partnerstvu o trajnostnem ribištvu. Komisija lahko državo članico zastave prosi državi članici predloži ustrezno utemeljeni zahtevek za vse dodatne informacije, ki se ji zdijo potrebne.

4.  Ko je Komisija prepričanaV roku 10 koledarskih dni od prejema zahtevka ali v primeru, da so pogoji bile zahtevane dodatne informacije v skladu z odstavkom 3, v roku 15 koledarskih dni od prejema zahtevka Komisija opravi predhodni pregled, da ugotovi, ali zahtevek izpolnjuje pogoje iz člena 11 izpolnjeni, ter na podlagi tega pregleda bodisi, zahtevek pošlje tretji državi bodisi uradno obvesti državo članico, da je zahtevek zavrnjen.

5.  Če tretja država obvesti Komisijo, da se je na podlagi sporazuma odločila izdati, zavrniti, začasno preklicati ali dokončno odvzeti dovoljenje za ribolov za ribiško plovilo Unije, Komisija o tem ustrezno nemudoma obvesti državo članico zastave, po možnosti prek elektronskih sredstev. Država članica zastave to informacijo nemudoma posreduje lastniku plovila. [Sprememba 40]

Člen 13

Začasna ponovna dodelitev neizkoriščenih ribolovnih možnosti v okviru sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu

1.  Komisija lahko v določenem letu ali katerem koli drugem ustreznem obdobju izvajanja protokola ob koncu prve polovice obdobja, ko se izvaja protokol k sporazumu o partnerstvu o trajnostnem ribištvu opredeli neizkoriščene ribolovne možnosti in o dodelitvi ustrezno obvesti države članice, ki pridobijo ustrezne deleže.

2.  Države članice iz odstavka 1 lahko v 10 20 dneh od prejema teh informacij od Komisije:

(a)  obvestijo Komisijo, da bodo ribolovne možnosti izkoristile pozneje istega leta ali ustreznegav drugi polovici obdobja izvajanja, pri čemer predložijo ribolovni načrt s podrobnimi informacijami o številu zahtevanih dovoljenj za ribolov, ocenah ulova, ribolovnem območju in ribolovnem obdobju, ali

(b)  uradno obvestijo Komisijo o izmenjavah ribolovnih možnosti v skladu s členom 16(8) osnovne uredbe.

3.  Če nekatere države članice Komisije niso obvestile o enem od ukrepov iz odstavka 2 in če zato ribolovne možnosti ostanejo neizkoriščene, lahko Komisija v desetih dneh po obdobju iz odstavka 2 objavi razpis za prijavo interesa za razpoložljive neizkoriščene ribolovne možnosti med preostalimi državami članicami, ki pridobijo delež dodelitve.

4.  Navedene države članice lahko v 10 dneh od prejema obvestila o tem razpisu Komisiji sporočijo interes za neizkoriščene ribolovne možnosti. V podporo svoji prošnji predložijo ribolovni načrt s podrobnimi informacijami o številu zahtevanih dovoljenj za ribolov, ocenah ulova, ribolovnem območju in ribolovnem obdobju.

5.  Komisija Če meni, da je to potrebno za presojo prošnje, lahko Komisija zadevne države članice prosi za dodatne informacije, če meni, da je to potrebno o številu vloženih zahtevkov za dovoljenje za presojo prošnje ribolov, o ocenjeni količini ulova, coni in ribolovnem obdobju.

6.  Če države članice, ki pridobijo delež dodelitve, ob koncu desetdnevnega obdobja ne izrazijo interesa za neizkoriščene ribolovne možnosti, lahko Komisija objavi razpis za prijavo interesa za vse države članice. Država članica lahko sporoči svoj interes za neizkoriščene ribolovne možnosti pod pogoji iz odstavka 4.

7.  Komisija na podlagi informacij, ki jih države članice zagotovijo v skladu z odstavkom 4 ali 5, in v tesnem sodelovanju z njimi le začasno ponovno dodeli neizkoriščene ribolovne možnosti z uporabo metodologije iz člena 14.

7a.   Ponovna dodelitev iz odstavka 7 velja le v drugi polovici obdobja izvajanja iz odstavka 1 in se lahko zgodi le enkrat v tem obdobju.

7b.  Komisija obvesti države članice o:

(a)  državah članicah, ki so bile deležne ponovne dodelitve;

(b)  količinah, dodeljenih državam članicam, ki so bile deležne ponovne dodelitve, in

(c)  merilih, uporabljenih za ponovno dodelitev. [Sprememba 41]

Člen 13a

Poenostavitev postopkov za letno podaljšanje obstoječih dovoljenj za ribolov v času, ko velja protokol k partnerskemu sporazumu o trajnostnem ribištvu

V času, ko velja partnerski sporazum o trajnostnem ribištvu Unije, bi treba omogočiti hitrejše, enostavnejše in bolj fleksibilne postopke za podaljšanje dovoljenj plovilom, katerih status se v enem letu ni spremenil (značilnosti, zastava, lastnik ali skladnost s predpisi). [Sprememba 42]

Člen 14

Metodologija za začasno ponovno dodelitev

1.  Komisija lahko z izvedbenimi akti določi metodologijo za začasno ponovno dodelitev neizkoriščenih ribolovnih možnosti. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 45(2).

2.  Komisija na podlagi ustrezno utemeljenih nujnih razlogov, povezanih z omejenim preostalim časom za izkoriščanje neizkoriščenih ribolovnih možnosti, sprejme izvedbene akte v skladu s postopkom iz člena 45(3), ki se začnejo uporabljati takoj. Ti akti ostanejo veljavni največ šest mesecev.

3.  Komisija pri določitvi metodologije za ponovno dodelitev uporabi naslednja pregledna in objektivna merila in pri tem upošteva okoljske, socialne in ekonomske dejavnike:

(a)  ribolovne možnosti, ki so na voljo za ponovno dodelitev;

(b)  število držav članic, ki so vložile prošnje;

(c)  delež, dodeljen posamezni državi članici prosilki pri prvotni dodelitvi ribolovnih možnosti;

(d)  pretekle ravni ulova in ribolovnega napora posamezne države članice;

(e)  število, vrsta in lastnosti uporabljenih plovil in orodja ter

(f)  skladnost ribolovnih načrtov, ki so jih predložile države članice prosilke, z elementi iz točk (a) do (e).

Komisija objavi utemeljitev ponovne dodelitve. [Sprememba 43]

Člen 15

Dodelitev letne kvote, razdeljene na več zaporednih omejitev ulova

1.  Če Pri dodeljevanju ribolovnih možnosti v primeru, ko protokol k sporazumu o partnerstvu o trajnostnem ribištvu določa mesečne ali četrtletne omejitve ulova ali drugačno razdelitev letne kvote, lahko Komisija sprejme izvedbeni akt, ki določa metodologijo, na podlagi katere se so ribolovne možnosti, dodeljene državam članicam, v skladu z letnimi ribolovnimi možnostmi, dodeljenimi državam članicam dodelijo ustrezne ribolovne možnosti za posamezni mesec, četrtletje ali drugačno obdobje. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 45(2) na podlagi ustreznega pravnega akta Unije. To načelo ne velja le, ko se zadevne države članice strinjajo s skupnimi ribolovnimi načrti, ki upoštevajo mesečne ali četrtletne omejitve ulova ali drugačno razdelitev letne kvote. [Sprememba 44]

2.  Dodelitev ribolovnih možnosti iz odstavka 1 je v skladu z letnimi ribolovnimi možnostmi, dodeljenimi državam članicam z ustrezno uredbo Sveta. [Sprememba 45]

Oddelek 2

Ribolovne dejavnosti na podlagi neposrednih dovoljenj

Člen 16

Področje uporabe

Ta oddelek se uporablja za ribolovne dejavnosti, ki jih ribiška plovila Unije v vodah tretje države izvajajo zunaj okvira sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu.

Člen 17

Dovoljenja za ribolov

Ribiško plovilo Unije ne sme izvajati ribolovnih dejavnosti v vodah tretje države zunaj okvira sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, razen če sta mu dovoljenje za ribolov izdali:

(a)  njegova tretja država članica zastave , pod katere suverenostjo ali pristojnostjo so vode, v katerih se izvajajo ribolovne dejavnosti, in [Sprememba 46]

(b)  tretja država, pod katere suverenost ali pristojnost spadajo vode, v katerih se izvajajo te dejavnosti njegova država članica zastave. [Sprememba 47]

Država članica zastave lahko izda dovoljenje za ribolov za ribolovne dejavnosti v vodah tretje države, če partnerski sporazum o trajnostnem ribištvu, ki zadeva te vode, ni bil v veljavi v zadevni tretji državi najmanj tri predhodna leta.

V primeru podaljšanja protokola se dovoljenje za ribolov samodejno odvzame z dnem, ko ta protokol začne veljati. [Sprememba 48]

Člen 18

Pogoji za izdajo dovoljenj za ribolov s strani držav članic zastave

Država članica zastave lahko dovoljenje za ribolov za ribolovne dejavnosti, ki se v vodah tretje države izvajajo zunaj okvira sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, izda samo, če:

(a)  ni veljavnega sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu z zadevno tretjo državo ali če veljavni sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu izrecno določa možnost izdaje neposrednih dovoljenj;

(b)  so izpolnjena merila za izpolnjevanje pogojev iz člena 5 in;

(ba)   obstaja presežek dovoljenega ulova, kot določa člen 62(2) UNCLOS;

(c)  je gospodarski subjekt predložil vse naslednje dokumente:

(i)   kopijo veljavne ribiške zakonodaje, ki jo je gospodarskemu subjektu posredovala obalna država;

(ii)   pisno potrdilo tretje državeveljavno dovoljenje za ribolov, ki ga je ta izdala po svojih razpravah z gospodarskim subjektom, v zvezi s pogoji za nameravano izdajo neposrednega dovoljenja tretja država za predlagane ribolovne dejavnosti, ki vsebuje pogoje za dostop gospodarskega subjekta do njenih ribolovnih virov, vključno s trajanjem, pogoji in ribolovnimi možnostmi, izraženimi kot omejitve ribolovnega napora ali ulova;

(iii)   dokaze o trajnosti načrtovanih ribolovnih dejavnosti na podlagi:

—  znanstvene ocene, ki jo zagotovi tretja država in/ali regionalna organizacija za upravljanje ribištva in/ali regionalni ribiški organ, ki mu Komisija priznava znanstveno pristojnost, in

—  presoje v primeru ocene, ki jo je predložila tretja država, presoje navedene ocene s strani države članice zastave na podlagi ocene njenega nacionalnega znanstvenega inštituta ali po potrebi znanstvenega inštituta države članice s pristojnostjo za zadevno ribištvo;

–  kopijo ribiške zakonodaje tretje države;

(iv)   številko namenskega uradnega javnega bančnega računa za plačilo vseh pristojbin ter

(d)  je tretja država v primeru, da se bodo v okviru ribolovnih dejavnosti lovile vrste, ki jih upravlja regionalna organizacija za upravljanje ribištva, pogodbenica ali sodelujoča nepogodbenica navedene organizacije. [Sprememba 49]

Člen 19

Upravljanje neposrednih dovoljenj

1.  Ko država članica zastave izda dovoljenje za ribolovugotovi skladnost z zahtevami iz člena 18, Komisiji pošlje ustrezne informacije iz prilog 1 in 2 Priloge ter člena 18.

2.  Če Komisija v 15 koledarskih dneh od prenosa Komisija opravi predhodno oceno informacij iz odstavka 1ne zahteva dodatnih informacij ali utemeljitve, država članica zastave obvesti gospodarski subjekt, da. V roku 15. dni lahko začne izvajati zadevne ribolovne dejavnosti, če je pridobil tudi neposredno dovoljenje tretje države zahteva dodatne informacije ali utemeljitve v zvezi z informacijami iz odstavka 1.

3.  Če Komisija po zahtevi za dodatne informacije ali utemeljitev iz odstavka 2 ugotovi, da pogoji iz člena 18 niso izpolnjeni, lahko v dveh mesecih enem mesecu od prejema vseh prvega prejema zahtevanih informacij ali utemeljitve ugovarja izdaji dovoljenja za ribolov.

3a.   Ne glede na odstavke 1 do 3 tega člena, če je treba podaljšati dovoljenje za ribolov v manj kot dveh letih od izdaje prvega dovoljenja pod enakimi pogoji, kot so bili določeni za prvo dovoljenje, ga lahko neposredno izda država članica, ko je preverila skladnost s pogoji iz člena 18, ter o tem nemudoma obvesti Komisijo. Komisija ima 15 dni časa za ugovor, pri tem pa upošteva postopek iz člena 7.

4.  Če tretja država obvesti Komisijo, da se je odločila izdati, zavrniti, začasno preklicati ali dokončno odvzeti neposredno dovoljenje za ribiško plovilo Unije, Komisija o tem ustrezno nemudoma obvesti državo članico zastave, ki obvesti lastnika plovila.

5.  Če tretja država obvesti državo članico zastave, da se je odločila izdati, zavrniti, začasno preklicati ali dokončno odvzeti neposredno dovoljenje za ribiško plovilo Unije, država članica zastave o tem ustrezno nemudoma obvesti Komisijo in lastnika plovila.

6.  Gospodarski subjekt državi članici zastave predloži kopijo končnih pogojev, o katerih se je dogovoril s tretjo državo, vključno s kopijo neposrednega dovoljenja. [Sprememba 50]

Poglavje III

Ribolovne dejavnosti ribiških plovil Unije pod okriljem regionalnih organizacij za upravljanje ribištva

Člen 20

Področje uporabe

To poglavje se uporablja za ribolovne dejavnosti, ki jih ribiška plovila Unije izvajajo v zvezi s staleži pod okriljem regionalne organizacije za upravljanje ribištva v vodah Unije, na odprtem morju in v vodah tretjih držav.

Člen 20a

Izpolnjevanje mednarodnih obveznosti Unije v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva

Da bi se izpolnjevale mednarodne obveznosti unije v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva ter v skladu s cilji iz člena 28 osnovne uredbe Unija spodbuja občasno ocenjevanje uspešnosti neodvisnih organov ter ima aktivno vlogo pri ustanavljanju in krepitvi odborov za izvajanje v vseh regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva, katerih pogodbenica je. Zlasti zagotavlja, da ti odbori za izvajanje opravljajo splošni nadzor izvajanja zunanje ribiške politike in ukrepov, ki so jih sprejele regionalne organizacije za upravljanje ribištva. [Sprememba 51]

Člen 21

Dovoljenja za ribolov

Ribiško plovilo Unije ne sme izvajati ribolovnih dejavnosti v zvezi s staleži, ki jih upravlja regionalna organizacija za upravljanje ribištva, razen če:

(-a)   je Unija pogodbenica regionalne organizacije za upravljanje ribištva; [Sprememba 52]

(a)  mu je njegova država članica zastave izdala dovoljenje za ribolov;

(b)  je vpisano v ustrezni register ali na seznam plovil z dovoljenjem regionalne organizacije za upravljanje ribištva in [Sprememba 53]

(c)  v primeru, da se ribolovne dejavnosti izvajajo v vodah tretje države: mu je zadevna tretja država izdala dovoljenje za ribolov v skladu s poglavjem II.

Člen 22

Pogoji za izdajo dovoljenj za ribolov s strani držav članic zastave

Država članica zastave lahko dovoljenje za ribolov izda le, če:

(a)  so izpolnjena merila za izpolnjevanje pogojev iz člena 5;

(b)  so upoštevana pravila, ki jih je določila regionalna organizacija za upravljanje ribištva, ali zakonodaja za prenos v pravo Unije, in

(c)  v primeru, da se ribolovne dejavnosti izvajajo v vodah tretje države: so izpolnjena merila iz člena 11 ali 18.

Člen 23

Registracija s strani regionalnih organizacij za upravljanje ribištva

1.  Država članica zastave pošlje Komisiji sezname ribiških plovil, kakor so opredeljena v osnovni uredbi, ki so aktivna in ki imajo po možnosti evidenco ulova, ki jim je izdala dovoljenja za ribolovne dejavnosti pod okriljem regionalne organizacije za upravljanje ribištva.

2.  Seznami iz odstavka 1 se pripravijo v skladu z zahtevami regionalne organizacije za upravljanje ribištva, priložene pa jim morajo biti informacije iz prilog 1 in 2 Priloge.

3.  Komisija lahko od države članice zastave v desetih dneh od prejema seznama iz odstavka 1 zahteva vse dodatne informacije, ki se ji zdijo potrebne. Za vsako tako zahtevo navede utemeljitev.

4.  Ko je Komisija prepričana, da so pogoji iz člena 22 izpolnjeni, v roku 15 dni po prejetju seznama iz odstavka 1, pošlje seznam ali sezname plovil z dovoljenji regionalni organizaciji za upravljanje ribištva.

5.  Če register ali seznam regionalne organizacije za upravljanje ribištva ni javen, Komisija državi članici zastave sporoči, katera plovila posreduje seznam plovil z dovoljenjem državam članicam, ki so vključena vanj zadevne ribolovne dejavnosti. [Sprememba 54]

Poglavje IV

Ribolovne dejavnosti ribiških plovil Unije na odprtem morju

Člen 24

Področje uporabe

To poglavje se uporablja za ribolovne dejavnosti, ki jih ribiška plovila Unije s skupno dolžino nad 24 metrov se izvajajo na odprtem morju. [Sprememba 55]

Člen 25

Dovoljenja za ribolov

Ribiško plovilo Unije ne sme izvajati ribolovnih dejavnosti na odprtem morju, razen če:

(a)  mu je njegova država članica zastave tega plovila izdala dovoljenje za ribolov na podlagi znanstvene ocene, ki dokazuje trajnost predlaganih ribolovnih dejavnosti in ki jo je potrdil nacionalni znanstveni inštitut ali po potrebi znanstveni inštitut države članice s pristojnostjo za zadevno ribištvo in [Sprememba 56]

(b)  je bila Komisija v skladu s členom 27 uradno obveščena o dovoljenju za ribolov.

Člen 26

Pogoji za izdajo dovoljenj za ribolov s strani držav članic zastave

Država članica zastave lahko dovoljenje za ribolov na odprtem morju izda le, če:

(a)  so izpolnjena merila za izpolnjevanje pogojev iz člena 5;

(b)   načrtovane ribolovne dejavnosti:

–   temeljijo na ekosistemskem pristopu k upravljanju ribolova, kakor je opredeljeno v točki 9 člena 4 osnovne uredbe, in

–   v skladu z znanstveno oceno upoštevajo ohranjanje živih morskih virov in morskih ekosistemov, ki ga zagotavlja nacionalni znanstveni institut države članice zastave. [Sprememba 57]

Člen 27

Uradno obveščanje Komisije

Država članica zastave Komisijo uradno obvesti o dovoljenju za ribolov najmanj 15 8,5 koledarskih dni pred začetkom načrtovanih ribolovnih dejavnosti na odprtem morju, pri čemer predloži informacije iz prilog 1 in 2 Priloge. [Sprememba 58]

Poglavje V

Zakup ribiških plovil Unije

Člen 28

Načela

1.  Ribiško plovilo Unije ne sme izvajati ribolovnih dejavnosti na podlagi dogovora o zakupu, če velja sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, razen če zadevni sporazum ne določa drugače.

2.  Plovilo Unije ne sme opravljati ribolovnih dejavnosti na podlagi več dogovorov o zakupu hkrati ali zakupljenega plovila dati v zakup tretji osebi.

2a.   Plovila Unije delujejo v okviru zakupnih pogodb v vodah pod okriljem regionalne organizacije za upravljanje ribištva le, če je država, ki je plovilo zakupila, pogodbenica te organizacije.

3.  Zakupljeno plovilo Unije v času zakupa ne sme uporabljati ribolovnih možnosti svoje države članice zastave. Ulov zakupljenih plovil se odšteje od ribolovnih možnosti države, ki je zakupila plovilo.

3a.   Ta uredba ne zmanjšuje odgovornosti države članice zastave, ki jo ima na podlagi mednarodnega prava, Uredbe (ES) št. 1224/2009, Uredbe (ES) št. 1005/2008 ali določb skupne ribiške politike, vključno z zahtevami o poročanju. [Sprememba 59]

Člen 29

Upravljanje dovoljenj za ribolov na podlagi dogovora o zakupu

Če se zadevne ribolovne dejavnosti izvajajo na podlagi dogovora o zakupu, država članica zastave pred izdajo dovoljenja za ribolov plovilu v skladu s členi 11, 18, 22 ali 26 preveri:

(a)  ali je pristojni organ države, ki je zakupila plovilo, uradno potrdil, da je dogovor v skladu z nacionalno zakonodajo, in

(b)  ali je dogovor so v dovoljenju za ribolov navedene podrobnosti dogovora o zakupunaveden v dovoljenju za ribolov, vključno s časovnim obdobjem, ribolovnimi možnostmi in ribolovnim območjem. [Sprememba 60]

Poglavje VI

Obveznosti nadzora in poročanja

Člen 30

Podatki programa opazovanja

Če se na krovu ribiškega plovila Unije v skladu z zakonodajo Unije ali regionalne organizacije za upravljanje ribištva zbirajo podatki v okviru programa opazovanja, upravljavec navedenega plovila te podatke pošilja svoji državi članici zastave. [Sprememba 61]

Člen 31

Pošiljanje informacij tretjim državam

1.  Ko upravljavec ribiškega plovila Unije izvaja ribolovne dejavnosti iz tega naslova, tretji državi pošilja ustrezne deklaracije o ulovu in iztovarjanju, če se to zahteva v sporazumu o partnerstvu o trajnostnem ribištvu s tretjo državo, pošlje tako svoji državi članici zastave pa pošilja kopije teh deklaracij kot tretji držav.

2.  Država članica zastave oceni skladnost podatkov, poslanih tretji državi, kot je določeno v odstavku 1, s podatki, ki jih je prejela v skladu z Uredbo (ES) št. 1224/2009. V primeru neskladnosti podatkov preuči, ali ta neskladnost pomeni ribolov IUU v smislu točke (b) člena 3(1) Uredbe (ES) št. 1005/2008, in sprejme ustrezne ukrepe v skladu s členi 43 do 47 navedene uredbe.

3.  Če upravljavec tretji državi ne pošlje deklaracij o ulovu in iztovarjanju iz odstavka 1, se to šteje za resno kršitev za namene uporabe sankcij in drugih ukrepov, ki jih določa skupna ribiška politika. Resnost kršitve določi pristojni organ države članice, pri tem pa upošteva merila, kot so vrsta škode, vrednost škode, gospodarski položaj kršitelja in obseg kršitve ali njena ponovitev. [Sprememba 62]

Člen 31a

Zahteve za članstvo v regionalni organizaciji za upravljanje ribištva

Ribiško plovilo tretje države lahko v vodah Unije izvaja ribolovne dejavnosti v zvezi s staleži, ki jih upravlja regionalna organizacija za upravljanje ribištva le, če je ta tretja država pogodbenica te regionalne organizacije. [Sprememba 63]

NASLOV III

RIBOLOVNE DEJAVNOSTI RIBIŠKIH PLOVIL TRETJIH DRŽAV V VODAH UNIJE

Člen 32

Splošna načela

1.  Ribiško plovilo tretje države ne sme izvajati ribolovnih dejavnosti v vodah Unije, razen če mu je Komisija izdala dovoljenje za ribolov. Dovoljenje se mu izda le, če izpolnjuje merila upravičenosti iz člena 5. [Sprememba 64]

2.  Ribiško plovilo tretje države z dovoljenjem za ribolov v vodah Unije upošteva pravila, ki urejajo ribolovne dejavnosti plovil Unije na ribolovnem območju, na katerem deluje, in. Če se določbe ustreznega sporazuma o ribolovu razlikujejo, jih je treba izrecno navesti v sporazumu ali kot pravila, dogovorjena s tretjimi državami, ki izvajajo sporazum. [Sprememba 65]

3.  Če ribiško plovilo tretje države pluje skozi vode Unije brez dovoljenja, izdanega v skladu s to uredbo, je njegovo ribolovno orodje pripeto in shranjeno tako, da ga ni mogoče takoj uporabiti za ribolovne operacije.

Člen 33

Pogoji za izdajo dovoljenj za ribolov

Komisija lahko ribiškemu plovilu tretje države izda dovoljenje za ribolovne dejavnosti v vodah Unije le, če:

(-a)   obstaja presežek dovoljenega ulova, ki bo pokril predlagane ribolovne možnosti, kot določa člen 62(2) in (3) UNCLOS;

(a)  so informacije iz prilog 1 in 2 Priloge o ribiškem plovilu in povezanih podpornih plovilih popolne in točne; imajo imata ribiško plovilo in morebitna povezana podporna plovila morebitno povezano podporno vozilo številko IMO, če tako zahteva zakonodaja Unije;

(b)  upravljavcu kapitanu ribiškega plovila in zadevnemu in ribiškemu plovilu v 12 mesecih pred vložitvijo zahtevka za dovoljenje za ribolov v skladu z nacionalno zakonodajo države članice ni bila naložena sankcija za resno kršitev iz člena 42 Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 in člena 90 Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009;

(c)  ribiško plovilo ni na seznamu plovil IUU nobene tretje države, regionalne organizacije za upravljanje ribištva in Unije na podlagi Uredbe (ES) št. 1005/2008 in/ali tretja država ni opredeljena kot nesodelujoča država ali vključena na seznam takih držav v skladu z Uredbo (ES) št. 1005/2008 ali ni opredeljena kot država, ki omogoča netrajnostne načine ribolova, v skladu z Uredbo (EU) št. 1026/2012;

(d)  je ribiško plovilo upravičeno na podlagi sporazuma o ribolovu z zadevno tretjo državo in je na seznamu plovil iz tega sporazuma, če je to primerno. [Sprememba 66]

Člen 34

Postopek izdaje dovoljenj za ribolov

1.  Tretja država pošlje Komisiji zahtevke za svoja ribiška plovila pred iztekom roka iz zadevnega sporazuma ali roka, ki ga določi Komisija.

2.  Komisija lahko tretjo državo prosi za vse dodatne informacije, ki se ji zdijo potrebne.

3.  Ko je Komisija prepričana, da so pogoji iz člena 33 izpolnjeni, izda dovoljenje za ribolov ter o tem obvesti tretjo državo in zadevne države članice.

Člen 35

Spremljanje dovoljenj za ribolov

1.  Če pogoj iz člena 33 ni več izpolnjen, Komisija spremeni ali dokončno odvzame dovoljenje ter o tem obvesti tretjo državo in zadevne države članice.

2.  Komisija lahko zavrne, začasno prekliče ali dokončno odvzame dovoljenje, če so se okoliščine bistveno spremenile, ali če nujni politični razlogi, v primerih:

(a)   ki se med drugim nanašajo na mednarodne standarde na področju človekovih pravic;

(b)   ustrezno utemeljenih nujnih razlogov, ki se nanašajo na trajnostno izkoriščanje, upravljanje in ohranjanje morskih bioloških virov;

(c)   kadar je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje hudih kršitev člena 42 Uredbe (ES) št. 1005/2008 ali člena 90(1) Uredbe (ES) št. 1224/2009, ki zadeva nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov, ali

(d)   ali boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu ali nereguliranemu ribolovu, upravičujejo take ukrepe, ali če se je Unija iz takega ali katerega koli drugega nujnega političnega razloga odločila začasno prekiniti ali pretrgati odnose z zadevno tretjo državo.

Če Komisija zavrne, začasno odvzame ali odvzame dovoljenje v skladu s prvim pododstavkom, o tem nemudoma obvesti tretjo državo. [Sprememba 67]

Člen 36

Opustitev ribolovnih dejavnosti

1.  Kadar se ribolovne možnosti, dodeljene tretji državi, zdijo izkoriščene, Komisija o tem takoj uradno obvesti zadevno tretjo državo in pristojne inšpekcijske organe držav članic. Tretja država predloži Komisiji tehnične ukrepe, ki preprečujejo morebiten negativni vpliv na izkoriščene ribolovne možnosti, da se zagotovi nadaljevanje ribolovih dejavnosti v okviru neizkoriščenih ribolovnih možnosti, ki lahko prav tako vplivajo na izkoriščene možnosti. Od datuma uradnega obvestila iz odstavka 1 se dovoljenja za ribolov, izdana plovilom, ki plujejo pod zastavo zadevne tretje države, štejejo za začasno preklicana za zadevne ribolovne dejavnosti, plovila pa nimajo več dovoljenja za izvajanje teh ribolovnih dejavnosti.

2.  Dovoljenja za ribolov se štejejo za dokončno odvzeta, če začasni preklic dovoljenj za ribolovne dejavnosti v skladu z odstavkom 2 zadeva vse dejavnosti, za katere so bila ta dovoljenja dodeljena.

3.  Tretja država zagotovi, da so zadevna ribiška plovila takoj obveščena o uporabi tega člena in da prenehajo izvajati vse zadevne ribolovne dejavnosti.

Člen 37

Prelov kvot v vodah Unije

1.  Če Komisija ugotovi, da je tretja država presegla kvote, ki so ji bile dodeljene za stalež ali skupino staležev, v naslednjih letih izvede odbitke od kvot navedene države za zadevni stalež ali skupino staležev. Odbitki so skladni s členom 105 Uredbe (ES) št. 1224/2009. [Sprememba 68]

2.  Če odbitka v skladu z odstavkom 1 ni mogoče izvesti za preseženo kvoto za stalež ali skupino staležev, ker je navedena kvota za stalež ali skupino staležev za zadevno tretjo državo premajhna, lahko Komisija po posvetovanju z zadevno tretjo državo v naslednjih letih izvede odbitke od kvot za druge staleže ali skupine staležev, ki so ji na voljo na istem geografskem območju, ali od ustrezne komercialne vrednosti.

Člen 38

Nadzor in izvrševanje

1.  Plovilo tretje države z dovoljenjem za ribolov v vodah Unije upošteva pravila o nadzoru, ki urejajo ribolovne dejavnosti plovil Unije na ribolovnem območju, na katerem deluje.

2.  Plovilo tretje države z dovoljenjem za ribolov v vodah Unije Komisiji ali organu, ki ga Komisija imenuje, in po potrebi obalni državi članici predloži podatke, ki jih morajo plovila Unije poslati državi članici zastave v skladu z Uredbo (ES) št. 1224/2009.

3.  Komisija ali organ, ki ga Komisija imenuje, podatke iz odstavka 2 pošlje obalni državi članici.

4.  Plovilo tretje države z dovoljenjem za ribolov v vodah Unije Komisiji ali organu, ki ga Komisija imenuje, na zahtevo predloži poročila opazovalcev, pripravljena v okviru ustreznih programov opazovanja.

5.  Obalna država članica vse kršitve, ki jih storijo ribiška plovila tretjih držav, vključno s povezanimi sankcijami, evidentira v nacionalnem registru iz člena 93 Uredbe (ES) št. 1224/2009.

6.  Komisija pošlje tretji državi informacije iz odstavka 5, da zagotovi, da tretja država sprejme ustrezne ukrepe.

Odstavek 1 ne posega v posvetovanja med Unijo in tretjimi državami. V zvezi s tem je Komisija v skladu s členom 44 pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov za vključitev rezultatov posvetovanj s tretjimi državami v zvezi z ureditvijo dostopa v pravo Unije.

NASLOV IV

Podatki in informacije

Člen 39

Register dovoljenj za ribolov Unije

1.  Komisija vzpostavi in vzdržuje elektronski register dovoljenj za ribolov Unije, v katerem so navedena vsa dovoljenja za ribolov, izdana v skladu z naslovoma II in III, ki je sestavljen iz javnega in varnega dela. Register:

(a)  evidentira vse informacije iz prilog 1 in 2 Priloge ter prikazuje status vsakega dovoljenja v realnem času;

(b)  se uporablja za izmenjavo podatkov in informacij med Komisijo in državo članico ter

(c)  se uporablja samo za namene trajnostnega upravljanja ribiških flot.

2.  Seznam dovoljenj za ribolov v registru je dostopen javnosti in vsebuje naslednje informacije:

(a)  ime plovila in zastavo, pod katero pluje, ter njegovo identifikacijsko številko CFR in številke IMO, če tako zahteva zakonodaja Unije;

(aa)   ime, kraj in državo prebivališča lastnika družbe in dejanskega lastnika;

(b)  vrsto dovoljenja, vključno z ribolovnimi možnostmi, ter

(c)  trajanje veljavnosti dovoljenja in območje ribolovne dejavnosti (datum začetka in konca; ribolovno območje).

3.  Država članica uporablja register za predložitev dovoljenj za ribolov Komisiji in posodabljanje svojih podatkov v skladu s členi 12, 19, 23 in 27. [Sprememba 69]

Člen 40

Tehnične zahteve

Izmenjava informacij iz naslovov II, III in IV poteka v elektronski obliki. Komisija lahko brez poseganja v določbe Direktive 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta(18) sprejme izvedbene akte in v njih določi tehnične operativne zahteve za zapisovanje, oblikovanje in pošiljanje informacij iz navedenih naslovov. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 45(2).

Da bi register dovoljenj za ribolov Unije postal operativen in da bi države članice izpolnile zahteve o tehničnem prenosu, Komisija zadevnim državam članicam nudi tehnično pomoč. To naredi tako, da nacionalnim organom pomaga posredovati informacije gospodarskim subjektom, ki jih morajo predložiti k vsem vrstam dovoljenj, in do … [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe] razviti aplikacijo IT, da bodo lahko države članice v register dovoljenj za ribolov Unije samodejno in v realnem času posredovale podatke o zahtevah za dovoljenja in značilnostih plovil. [Sprememba 70]

Države članice lahko v skladu s točko (a) člena 76(2) Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(19) finančna sredstva za tehnično in finančno podporo za prenos informacij črpajo iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo. [Sprememba 71]

Člen 41

Dostop do podatkov

Države članice ali Komisija brez poseganja v člen 110 Uredbe (ES) št. 1224/2009 odobrijo dostop do varnega dela registra dovoljenj za ribolov Unije iz člena 39 ustreznim pristojnim upravnim službam, ki sodelujejo pri upravljanju ribiških flot.

Člen 42

Upravljanje podatkov, varstvo osebnih podatkov in zaupnost

S podatki, pridobljenimi na podlagi te uredbe, se ravna v skladu s členi 109, 110, 111 in 113 Uredbe (ES) št. 1224/2009, Uredbo (ES) št. 45/2001 in Direktivo 95/46/ES ter njihovimi nacionalnimi izvedbenimi pravili.

Člen 43

Odnosi s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva

1.  Kadar država članica od tretje države ali regionalne organizacije za upravljanje ribištva prejme informacije, ki so pomembne za učinkovito uporabo te uredbe, jih sporoči drugim zadevnim državam članicam in Komisiji ali organu, ki ga Komisija imenuje, če to dovoljujejo dvostranski sporazumi z navedeno tretjo državo ali pravila zadevne regionalne organizacije za upravljanje ribištva.

2.  Komisija ali organ, ki ga Komisija imenuje, lahko v okviru sporazumov o ribolovu, sklenjenih med Unijo in tretjimi državami, ali pod okriljem regionalnih organizacij za upravljanje ribištva ali podobnih ribiških organizacij, v katerih je Unija pogodbenica ali sodelujoča nepogodbenica, drugim pogodbenicam navedenih sporazumov ali organizacij sporoči pomembne informacije v zvezi z nespoštovanjem pravil te uredbe ali hudimi kršitvami iz točke (a) člena 42(1) Uredbe (ES) št. 1005/2008 in člena 90(1) Uredbe (ES) št. 1224/2009, pri čemer mora imeti soglasje države članice, ki je predložila informacije, in upoštevati Uredbo (ES) št. 45/2001. [Sprememba 72]

NASLOV V

Postopki, prenos pooblastil in izvedbeni ukrepi

Člen 44

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 5(2) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od … [datum začetka veljavnosti te uredbe]. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja. [Sprememba 73]

3.  Evropski parlament ali Svet lahko kadar koli prekliče prenos pooblastila iz člena 5(2). S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

3a.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016.

4.  Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 5(2), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v dveh mesecih od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta Evropski parlament in Svet pred iztekom tega roka obvestila Komisijo, da ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 45

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga Odbor za ribištvo in ribogojstvo, ustanovljen na podlagi člena 47 osnovne uredbe. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 8 Uredbe (EU) št. 182/2011 v povezavi s členom 5 Uredbe.

NASLOV VI

KONČNE DOLOČBE

Člen 46

Razveljavitev

1.  Uredba (ES) št. 1006/2008 se razveljavi.

2.  Sklicevanja na razveljavljeno Uredbo se štejejo kot sklicevanja na to uredbo.

Člen 47

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V …,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

Priloga 1

Seznam informacij, ki jih je treba predložiti za izdajo dovoljenja za ribolov

* Obvezna polja (točke 22 do 25 in 28 do 48 se ne smejo izpolniti, če je možno informacije samodejno pridobiti iz registra flote Unije z uporabo identifikacijske številke CFR ali številke IMO).

I

VLAGATELJ

1

Ime gospodarskega subjekta*

2

E-naslov*

3

Naslov

4

Telefaks

5

Davčna številka (SIRET, NIF …)*

6

Telefon

7

Ime zastopnika (v skladu z določbami protokola)*

8

E-naslov*

9

Naslov

10

Telefaks

11

Telefon

12

Ime združenja ali zastopnika, ki zastopa gospodarski subjekt*

13

E-naslov*

14

Naslov

15

Telefaks

16

Telefon

17

Ime(-na) kapitana(-ov)*

18

E-naslov*

19

Državljanstvo*

20

Telefaks

21

Telefon

II

IDENTIFIKACIJA PLOVILA, TEHNIČNE LASTNOSTI IN OPREMA

22

Ime plovila*

23

Država zastave*

24

Datum, od katerega plovilo pluje pod to zastavo*

25

Zunanja oznaka*

26

Številka IMO (UVI)*

27

Identifikacijska številka CFR*

28

Mednarodni radijski klicni znak (IRCS)*

29

Radijska klicna frekvenca*

30

Številka satelitskega telefona

31

Številka MMSI*

32

Leto in kraj izgradnje*

33

Prejšnja država zastave in datum, od katerega je plovilo plulo pod njeno zastavo (če je primerno)*

34

Material ladijskega trupa: jeklo/les/poliester/drugo*

35

Transponder VMS*

36

Model*

37

Serijska številka*

38

Različica programske opreme*

39

Satelitski operater*

40

Proizvajalec transponderja VMS (ime)

41

Skupna dolžina plovila*

42

Širina plovila*

43

Ugrez*

44

Tonaža (izražena v BT)*

45

Moč glavnega motorja (v kW)*

46

Tip motorja

47

Oznaka

48

Serijska številka motorja*

III

RIBOLOVNA KATEGORIJA, ZA KATERO JE VLOŽEN ZAHTEVEK ZA DOVOLJENJE ZA RIBOLOV

49

Koda FAO vrste plovila*

50

Koda FAO vrste orodja*

53

Koda FAO ribolovnih območij*

54

Ribolovni razdelki – FAO ali obalna država*

55

Pristanišče(-a) iztovarjanja

56

Pristanišče(-a) pretovarjanja

57

Koda FAO ciljne vrste ali ribolovna kategorija (sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu)*

58

Zahtevano obdobje veljavnosti dovoljenja (datum začetka in konca)

59

Številka iz registra regionalne organizacije za upravljanje ribištva* (če je znana)

60

Datum vnosa v register regionalne organizacije za upravljanje ribištva* (če je znan)

61

Največje skupno število članov posadke*:

62

Iz [DRŽAVA PARTNERICA]:

63

Iz držav AKP:

64

Način shranjevanja/predelave rib na krovu*: sveže ribe/hlajenje/zamrzovanje/ribja moka/olje/filetiranje

65

Seznam podpornih plovil: ime/številka IMO/identifikacijska številka CFR

IV

ZAKUP

66

Plovilo obratuje na podlagi dogovora o zakupu*: Da/Ne

67

Vrsta dogovora o zakupu

68

Trajanje zakupa (datum začetka in konca)*

69

Ribolovne možnosti (v tonah), dodeljene zakupljenemu plovilu*

70

Tretja država, ki je zakupljenemu plovilu dodelila ribolovne možnosti*

Priloge (navedite dokumente): [Sprememba 74]

Priloga 2

Seznam informacij, ki jih je treba predložiti za podporno plovilo, ki pomaga ribiškemu plovilu iz Priloge 1

* Obvezna polja (točke 22 do 25 in 28 do 33 se za podporno plovilo, ki pluje pod zastavo Unije, ne smejo izpolniti, če je mogoče informacije samodejno pridobiti iz registra flote Unije z uporabo identifikacijske številke CFR).

I

UPRAVLJAVEC PODPORNEGA PLOVILA

1

Ime gospodarskega subjekta*

2

E-naslov*

3

Naslov

4

Telefaks

5

Davčna številka (SIRET, NIF …)*

6

Telefon

7

Ime zastopnika (v skladu z določbami protokola)*

8

E-naslov*

9

Naslov

10

Telefaks

11

Telefon

12

Ime združenja ali zastopnika, ki zastopa gospodarski subjekt*

13

E-naslov*

14

Naslov

15

Telefaks

16

Telefon

17

Ime(-na) kapitana(-ov)*

18

E-naslov*

19

Državljanstvo*

20

Telefaks

21

Telefon

II

IDENTIFIKACIJA PODPORNEGA PLOVILA, TEHNIČNE LASTNOSTI IN OPREMA

22

Ime plovila*

23

Država zastave*

24

Datum, od katerega plovilo pluje pod to zastavo*

25

Zunanja oznaka*

26

Številka IMO (UVI)*

27

Identifikacijska številka CFR (za plovila Unije, če je znana)*

28

Mednarodni radijski klicni znak (IRCS)*

29

Radijska klicna frekvenca*

30

Številka satelitskega telefona

31

Številka MMSI*

32

Leto in kraj izgradnje

33

Prejšnja država zastave in datum, od katerega je plovilo plulo pod njeno zastavo (če je primerno)*

34

Material ladijskega trupa: jeklo/les/poliester/drugo

35

Transponder VMS

36

Model

37

Serijska številka

38

Različica programske opreme

39

Satelitski operater

40

Proizvajalec transponderja VMS (ime)

41

Skupna dolžina plovila

42

Širina plovila

43

Ugrez

44

Tonaža (izražena v BT)

45

Moč glavnega motorja (v kW)

47

Tip motorja

48

Oznaka

49

Serijska številka motorja

III

INFORMACIJE O PODPRTIH RIBOLOVNIH DEJAVNOSTIH

50

Koda FAO ribolovnih območij

51

Ribolovni razdelki – FAO

52

Koda FAO ciljne vrste

53

Številka iz registra regionalne organizacije za upravljanje ribištva*

54

Datum vnosa v register regionalne organizacije za upravljanje ribištva*

Priloge (navedite dokumente): [Sprememba 75]

Priloga

Seznam informacij, ki jih je treba predložiti za izdajo dovoljenja za ribolov

* obvezna polja (točke 22 do 25 in 28 do 48 se ne smejo izpolniti, če je možno informacije samodejno pridobiti iz registra flote Unije z uporabo identifikacijske številke CFR ali številke IMO)

I

VLAGATELJ

1

Identifikacijska oznaka plovila (številka IMO, številka CFR itd.)

2

Ime plovila

3

Ime gospodarskega subjekta*

4

E-naslov*

5

Naslov

6

Telefaks

7

Davčna številka (SIRET, NIF …)*

8

Telefon

9

Ime lastnika

10

E-naslov*

11

Naslov

12

Telefaks

13

Telefon

14

Ime združenja ali zastopnika, ki zastopa gospodarski subjekt*

15

E-naslov*

16

Naslov

17

Telefaks

18

Telefon

19

Ime(-na) kapitana(-ov)*

20

E-naslov*

21

Državljanstvo*

22

Telefaks

23

Telefon

II

RIBOLOVNA KATEGORIJA, ZA KATERO JE VLOŽEN ZAHTEVEK ZA DOVOLJENJE ZA RIBOLOV

 

Vrsta dovoljenja (sporazum o ribolovu, neposredno dovoljenje, regionalna organizacija za upravljanje ribištva, odprto morje, zakup, podporno plovilo)

24

Koda FAO vrste plovila*

25

Koda FAO vrste orodja*

26

Koda FAO ribolovnih območij*

27

Koda FAO ciljne vrste ali ribolovna kategorija (sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu)*

28

Zahtevano obdobje veljavnosti dovoljenja (datum začetka in konca)

29

Številka iz registra regionalne organizacije za upravljanje ribištva* (če je znana)

30

Seznam podpornih plovil: ime/številka IMO/identifikacijska številka CFR

III

ZAKUP

31

Plovilo obratuje na podlagi dogovora o zakupu*: Da/Ne

32

Vrsta dogovora o zakupu

33

Trajanje zakupa (datum začetka in konca)*

34

Ribolovne možnosti (v tonah), dodeljene zakupljenemu plovilu*

35

Tretja država, ki je zakupljenemu plovilu dodelila ribolovne možnosti*

[Sprememba 76]

(1) UL C 303, 19.8.2016, str. 116.
(2)UL C 303, 19.8.2016, str. 116.
(3)UL C , , str. .
(4) Stališče Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2017 in odločitev Sveta z dne …
(5)Uredba Sveta (ES) št. 1006/2008 z dne 29. septembra 2008 o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti ribiških plovil Skupnosti zunaj voda Skupnosti in dostopu plovil tretjih držav do voda Skupnosti ter o spremembi uredb (EGS) št. 2847/93 in (ES) št. 1627/94 in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 3317/94 (UL L 286, 29.10.2008, str. 33).
(6)Sklep Sveta 98/392/ES z dne 23. marca 1998 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 in Sporazuma o izvajanju dela XI Konvencije z dne 28. julija 1994 s strani Evropske skupnosti (UL L 179, 23.6.1998, str. 1).
(7)Sklep Sveta 98/414/ES z dne 8. junija 1998 o ratifikaciji, s strani Evropske skupnosti, Sporazuma o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib (UL L 189, 3.7.1998, str. 14).
(8)Sklep Sveta 96/428/ES z dne 25. junija 1996 o sprejetju, s strani Skupnosti, Sporazuma o pospeševanju upoštevanja mednarodnih ukrepov za ohranjanje in upravljanje s strani ribiških plovil na odprtem morju (UL L 177, 16.7.1996, str. 24).
(9)Resolucija Generalne skupščine Združenih narodov A/Res/66/288 z dne 27. julija 2012 o izidu konference Rio +20 z naslovom „Prihodnost, ki jo hočemo“.
(10)Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki (UL L 354, 28.12.2013, str. 22).
(11)Uredba Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje in o spremembi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1936/2001 in (ES) št. 601/2004 ter o razveljavitvi uredb (ES) št. 1093/94 in (ES) št. 1447/1999 (UL L 286, 29.10.2008, str. 1).
(12)Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006 (UL L 343, 22.12.2009, str. 1).
(13)Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).
(14)Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31).
(15) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(16)Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(17)Uredba (EU) št. 1026/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o nekaterih ukrepih za ohranjanje staležev rib v zvezi z državami, ki omogočajo netrajnostne načine ribolova (UL L 316, 14.11.2012, str. 34).
(18)Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) (UL L 108, 25.4.2007, str. 1).
(19) Uredba (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 149, 20.5.2014, str. 1).


Tretje države, katerih državljani morajo imeti vizume, oziroma tiste, katerih državljani so oproščeni te zahteve: Gruzija) ***I
PDF 319kWORD 47k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (Gruzija) (COM(2016)0142 – C8-0113/2016 – 2016/0075(COD))
P8_TA(2017)0016A8-0260/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0142),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 77(2)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih mu je Komisija podala predlog (C8-0113/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. decembra 2016, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za zunanje zadeve (A8-0260/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 2. februarja 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (Gruzija)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/372.)


Kriza pravne države v Demokratični republiki Kongo in Gabonu
PDF 332kWORD 53k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2017 o krizi pravne države v Demokratični republiki Kongo in Gabonu (2017/2510(RSP))
P8_TA(2017)0017RC-B8-0120/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Demokratični republiki Kongo;

–  ob upoštevanju izjav delegacije EU v Demokratični republiki Kongo stanju na področju človekovih pravic v tej državi,

–  ob upoštevanju političnih dogovorov, doseženih v Demokratični republiki Kongo18. oktobra 2016 in 31. decembra 2016,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 18. decembra 2016 o nezmožnosti dogovora v Demokratični republiki Kongo,

–  ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice visoke predstavnice/podpredsednice z dne 23. novembra 2016 o aktualnih političnih prizadevanjih v Demokratični republiki Kongo,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Demokratični republiki Kongo z dne 23. maja 2016 in 17. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju lokalnih izjav EU z dne 2. avgusta 2016 in 24. avgusta 2016 o volilnem postopku v Demokratični republiki Kongo po začetku nacionalnega dialoga v državi,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN o Demokratični republiki Kongo, zlasti št. 2293 (2016) o podaljšanju režima sankcij za Demokratično republiko Kongo in mandatu skupine strokovnjakov ter št. 2277 (2016), s katero je bil podaljšan mandat misije OZN za stabilizacijo Demokratične republike Kongo (MONUSCO),

–  ob upoštevanju izjav Varnostnega sveta OZN za javnost z dne 15. julija 2016 in 21. septembra 2016 o razmerah v Demokratični republiki Kongo,

–  ob upoštevanju letnega poročila visokega komisarja OZN za človekove pravice o razmerah na področju človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, ki je bilo objavljeno 27. julija 2015,

–  ob upoštevanju poročil generalnega sekretarja OZN z dne 9. marca 2016 o misiji OZN za stabilizacijo v Demokratični republiki Kongo in o izvajanju okvirnega sporazuma o miru, varnosti in sodelovanju za Demokratično republiko Kongo in regijo,

–  ob upoštevanju skupnih sporočil za javnost Afriške unije, Združenih narodov, Evropske unije in Mednarodne organizacije za frankofonijo z dne 16. februarja 2016 in 5. junija 2016 o nujnosti vključujočega političnega dialoga v Demokratični republiki Kongo in ob upoštevanju njihove zaveze, da bodo podprli kongovske akterje pri prizadevanjih za utrditev demokracije v državi,

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma o miru, varnosti in sodelovanju za Demokratično republiko Kongo in regijo, podpisanega februarja 2013 v Adis Abebi,

–  ob upoštevanju končnega poročila misije EU za opazovanje volitev,

–  ob upoštevanju skupne izjave, ki sta jo 24. septembra 2016 podala podpredsednica Komisije/visoka predstavnica in komisar za mednarodno sodelovanje in razvoj Neven Mimica, potem ko je gabonsko ustavno sodišče razglasilo uradne rezultate predsedniških volitev,

–  ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice podpredsednice Komisije/visoke predstavnice o Gabonu z dne 11. septembra 2016,

–  ob upoštevanju sporočila za javnost Afriške unije z dne 1. septembra 2016, v kateri je obsodila nasilnost povolilnega konflikta v Gabonu in pozvala k njegovi mirni rešitvi,

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2014, ki ga je Svet Evropske unije sprejel 22. junija 2015,

–  ob upoštevanju nacionalnega okvirnega programa v okviru 11. evropskega razvojnega sklada za obdobje 2014–2020, v katerem ima prednost krepitev demokracije, upravljanja in pravne države,

–  ob upoštevanju resolucije Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 18. maja 2011 o izzivih za prihodnost demokracije in spoštovanju ustavne ureditve v državah AKP in EU ter njene resolucije z dne 27. novembra 2013 o spoštovanju pravne države ter vlogi nepristranskega in neodvisnega sodstva,

–  ob upoštevanju memoranduma o soglasju, ki sta ga podpisala Gabonska republika in Evropska unija in se nanaša na misijo EU za opazovanje volitev v Gabonu,

–  ob upoštevanju kongovske in gabonske ustave,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz junija 1981,

–  ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

–  ob upoštevanju deklaracije Afriške unije iz leta 2002 o načelih, ki veljajo za demokratične volitve v Afriki,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so pravna država, odgovornost, spoštovanje človekovih pravic ter svobodne in poštene volitve bistveni elementi vsake delujoče demokracije; ker se ti elementi v nekaterih državah podsaharske Afrike izpodbijajo, zlasti v Demokratični republiki Kongo in Gabonu, s tem pa se ti državi potiska v dolgotrajno obdobje politične nestabilnosti in nasilja;

B.  ker so za zmagovalca gabonskih predsedniških volitev leta 2016 razglasili Alija Bonga, dosedanjega predsednika Gabona, ki je bil na oblasti od smrti svojega očeta Omarja Bonga leta 2009; ker so mednarodni opazovalci, zlasti misija Evropske unije za opazovanje volitev, ugotovili očitne nepravilnosti pri zbiranju rezultatov;

C.  ker je Jean Ping, njegov glavni tekmec, izid takoj izpodbijal in obsodil; ker je bila na ustavnem sodišču vložena pritožba zoper nepravilnosti na volitvah s pozivom k ponovnemu štetju glasov, sodišče pa je rezultate nazadnje potrdilo; ker med obravnavo pritožbe vseeno niso bili razpršeni vsi dvomi o izidu predsedniških volitev;

D.  ker kongovski predsednik Joseph Kabila, ki je na oblasti od leta 2001, zavlačuje z volitvami in ostaja na položaju še po koncu svojega ustavnega mandata; ker je to povzročilo nesluteno politično napetost, nemire in nasilje po vsej državi;

E.  ker se je nasilje po izteku mandata predsednika Kabile povečalo, v spopadih med protestniki in varnostnimi silami pa je umrlo vsaj 40 ljudi; ker je bilo po navedbah OZN 107 ljudi poškodovanih oziroma se je z njimi slabo ravnalo, vsaj 460 pa je bilo aretiranih;

F.  ker sta predsednik Kabila in del opozicije 18. oktobra 2016 podpisala dogovor o preložitvi predsedniških volitev na april 2018; ker so strani, ki so 18. oktobra 2016 sklenile dogovor, po več mesecih pogajanj 31. decembra 2016 dosegle celovit in vključujoč politični dogovor; ker ta dogovor predvideva prvi miren prenos oblasti v državi po letu 1960, oblikovanje prehodne vlade nacionalne enotnosti, izvedbo volitev pred koncem leta 2017 in odstop Josepha Kabile s položaja predsednika;

G.  ker so v obeh državah izbruhnili ulični protesti, ki so bili nasilno zatrti, kar je povzročilo številne smrtne žrtve; ker so oblasti utišale pripadnike opozicije in civilne družbe, ki nasprotujejo sedanji vladi; ker skupine za človekove pravice nenehno poročajo o slabšanju razmer na področju človekovih pravic ter svobode izražanja in zbiranja, tudi o čezmerni uporabi sile proti mirnim protestnikom, samovoljnih aretacijah in pridržanjih ter politično motiviranih sojenjih;

H.  ker je svoboda medijev močno okrnjena, saj jo omejujejo z nenehnimi grožnjami in napadi na novinarje; ker so oblasti zaprle medijske hiše in radijske postaje ter omejujejo splet in družabna omrežja;

I.  ker je ena od značilnosti demokratične ureditve spoštovanje ustave, ki je temelj države, njenih institucij in pravne države; ker bi mirne, svobodne in poštene volitve v teh državah bistveno pripomogle k reševanju izzivov demokratičnega napredka in menjave oblasti v srednjeafriški regiji;

J.  ker nacionalni okvirni program v okviru 11. evropskega razvojnega sklada za obdobje 2014–2020 daje prednost krepitvi demokracije, upravljanja in pravne države; ker imajo EU in afriški partnerji velik skupni interes za nadaljnji razvoj demokracije in vzpostavitev pravilno delujočega ustavnega sistema;

1.  obžaluje izgubo življenj med protesti v zadnjih nekaj mesecih v obeh državah ter družinam žrtev ter prebivalcem Demokratične republike Kongo in Gabona izreka iskreno sožalje;

2.  je globoko zaskrbljen zaradi vse bolj nestabilnih razmer v obeh državah; poziva oblasti, zlasti pa vse predsednike, naj spoštujejo svoje mednarodne obveznosti, zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, naloge upravljanja pa naj izvajajo ob najstrožjem spoštovanju pravne države;

3.  ostro obsoja vse nasilje v Gabonu in Demokratični republiki Kongo, kršitve človekovih pravic, samovoljne aretacije in nezakonita pridržanja, politično ustrahovanje civilne družbe in predstavnikov opozicije ter kršitve svobode tiska in svobode izražanja v obdobju predsedniških volitev; poziva k odpravi vseh omejitev za medije in izpustitvi vseh političnih zapornikov;

Gabon

4.  meni, da so bili uradni rezultati predsedniških volitev nepregledni in zelo vprašljivi, to pa zbuja dvom o legitimnosti predsednika Bonga; obžaluje, da je pritožbeni postopek, v katerem je bil Ali Bongo razglašen za zmagovalca volitev, potekal nepregledno in da ustavno sodišče ni ustrezno upoštevalo nepravilnosti v nekaterih provincah, zlasti v Bongovi matični provinci Haut-Ogooué; obžaluje, da je ustavno sodišče zavrnilo ponovno štetje in glasov in primerjavo glasovnic pred njihovim uničenjem;

5.  je globoko zaskrbljen zaradi politične krize v Gabonu in zaradi stopnjevanja nasilja med protestniki in varnostnimi silami po razglasitvi izida predsedniških volitev leta 2016;

6.  odločno obsoja ustrahovanje in grožnje, usmerjene proti članom misije EU za opazovanje volitev, in napade, ki poskušajo vreči dvom na njeno neodvisnost in preglednost, globoko obžaluje, da so misiji EU za opazovanje volitev kljub memorandumu o soglasju, podpisanem z gabonsko vlado, odobrili le omejen dostop do centraliziranega štetja glasov v lokalnih volilnih komisijah in na sedežu državne volilne komisije ter ji s tem onemogočili opazovanje ključnih delov predsedniških volitev;

7.  je seznanjen z načrtovanim začetkom nacionalnega dialoga, ki ga je predlagal Ali Bongo; izraža zadržke glede verodostojnosti in umestnosti tovrstnega postopka; poudarja, da vodja opozicije Jean Ping v njem noče sodelovati ter da je začel in zaključil svoj nacionalni dialog;

8.  gabonsko vlado poziva k temeljiti in hitri reformi volilnega postopka, pri kateri naj upošteva priporočila misije EU za opazovanje volitev, da bi ta postopek izboljšala in zagotovila njegovo popolno preglednost in verodostojnost; poudarja, da morajo gabonske oblasti poskrbeti za popolno in iskreno sodelovanje z vsemi domačimi in mednarodnimi deležniki ter tako zagotoviti, da bodo naslednje parlamentarne volitve popolnoma pregledne in pravične ter da bodo potekale v svobodnem, demokratičnem, vključujočem in mirnem ozračju;

9.  poziva, naj se izvede neodvisna in nepristranska preiskava o nasilju, povezanem z volitvami, ter obtožbah o hudih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter poudarja, da je treba poskrbeti, da bodo vsi odgovorni prišli pred sodišče; poziva EU, naj v sodelovanju z Združenimi narodi in Afriško unijo še naprej budno spremlja splošno stanje v Gabonu in poroča o vseh primerih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin; je seznanjen z zahtevki za predhodno preiskavo o nasilju po volitvah, ki jih je prejelo Mednarodno kazensko sodišče;

10.  poziva Svet, naj začne posvetovanje v skladu s členom 96 Sporazuma iz Cotonouja, takoj ko se izkaže, da v poglobljenem političnem dialogu ni napredka; poziva Svet, naj v primeru, da v postopku posvetovanja ne bo mogoče doseči dogovora, razmisli o uvedbi usmerjenih sankcij proti tistim, ki so odgovorni za povolilno nasilje in zlorabe človekovih pravic ter za spodkopavanje demokratičnega procesa v državi;

Demokratična republika Kongo

11.  obžaluje, da kongovska vlada ni izvedla predsedniških volitev v ustavno določenem roku; jo ponovno poziva, naj sprejme vse potrebne ukrepe za vzpostavitev okolja, v katerem bodo – najpozneje decembra 2017 – mogoče svobodne, poštene in verodostojne volitve, ki bodo povsem v skladu s kongovsko ustavo ter Afriško listino o demokraciji, volitvah in upravljanju;

12.  poziva vse politične akterje, naj sodelujejo v mirnem in konstruktivnem dialogu, da bi preprečili poslabšanje sedanje politične krize, in naj se vzdržijo nadaljnjega nasilja in provokacij;

13.  pozdravlja prizadevanja državne škofovske konference (CENCO) za oblikovanje širšega soglasja glede politične tranzicije; je seznanjen z dogovorom, doseženim konec decembra 2016, v katerem je bil zavrnjen tretji mandat predsednika Kabile in so bile zahtevane volitve pred koncem leta 2017; vse strani želi spomniti na njihovo zavezanost temu dogovoru ter jih zato spodbuja, naj uporabijo vse njegove dele in čim prej določijo konkreten časovni načrt za naslednje volitve; jih želi spomniti tudi na velike izzive, ki jih čakajo, če pogajanja ne bodo uspešna;

14.  poziva kongovsko vlado, naj se nemudoma posveti odprtim vprašanjem v zvezi z razporedom dogodkov v volilnem koledarju, njegovim proračunom in posodobitvijo volilnega registra, da bi omogočila svobodne, poštene in pregledne volitve; opozarja, da bi morala biti neodvisna nacionalna volilna komisija nepristranska in vključujoča institucija z zadostnimi sredstvi za zagotovitev celovitega in preglednega postopka;

15.  poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj zagotovijo podporo za izvajanje dogovora in potek volilnega postopka; poziva vse mednarodne akterje, naj Demokratični republiki Kongo zagotovijo znatno politično, finančno, tehnično in logistično podporo, če bo potrebna za izvedbo volitev do decembra 2017; poziva Evropsko unijo in države članice, naj poskrbijo za preglednost v zvezi s finančno podporo za kongovske volitve;

16.  poziva k popolni, temeljiti in pregledni preiskavi o kršitvah človekovih pravic, do katerih naj bi prišlo med protesti, zato da bi odkrili odgovorne zanje in jih kazensko preganjali;

17.  poziva EU, naj razmisli o usmerjenih sankcijah, tudi prepovedi potovanja in zamrznitvi sredstev za osebe, odgovorne za represivne ukrepe in spodkopavanje demokratičnega procesa v Demokratični republiki Kongo; poziva Svet, naj v primeru, da se bo nasilje nadaljevalo, razmisli o podaljšanju teh omejevalnih ukrepov, kot je predvideno v Sporazumu iz Cotonouja;

o
o   o

18.  poziva Svet OZN za človekove pravice, naj razišče resne kršitve človekovih pravic, ki so se v zadnjem času zgodile v obeh državah;

19.  poziva kongovske in gabonske oblasti, naj čim prej ratificirajo Afriško listino o demokraciji, volitvah in upravljanju;

20.  poziva delegacijo EU, naj uporabi vsa ustrezna sredstva in instrumente, da bi podprla zagovornike človekovih pravic in gibanja za demokracijo, ter vodi poglobljen politični dialog z oblastmi, kot določa člen 8 Sporazuma iz Cotonouja;

21.  hkrati države članice EU in AKP poziva, naj v sodelovanju z OZN in Afriško unijo še naprej budno spremljajo splošno stanje v obeh državah;

22.  poudarja, da razmere v Gabonu in Demokratični republiki Kongo resno ogrožajo stabilnost vse srednjeafriške regije; ponovno izraža podporo Afriški uniji, saj ima ključno vlogo pri preprečevanju politične krize v tej regiji in morebitne nadaljnje destabilizacije na območju Velikih jezer;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Afriški uniji, predsednikoma, predsednikoma vlade in parlamentoma Demokratične republike Kongo in Gabona, generalnemu sekretarju OZN, Svetu OZN za človekove pravice in skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.


Izvajanje programa Erasmus+
PDF 425kWORD 77k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2017 o izvajanju Uredbe (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa „Erasmus+“, program Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, ter o razveljavitvi sklepov št. 1719/2006/ES, 1720/2006/ES in 1298/2008/ES (2015/2327(INI))
P8_TA(2017)0018A8-0389/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 165 in 166 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 14 te listine,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa „Erasmus+“, program Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, ter o razveljavitvi sklepov št. 1719/2006/ES, 1720/2006/ES in 1298/2008/ES(1),

–  ob upoštevanju Priporočila 2006/962/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje(2),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 27. novembra 2009 o prenovljenem okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018)(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o spodbujanju dostopa mladih na trg dela z okrepitvijo statusa med pripravništvom, delovno prakso in vajeništvom(4),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. novembra 2010 o izobraževanju za trajnostni razvoj,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. januarja 2011 z naslovom Razvijanje evropske razsežnosti v športu (COM(2011)0012),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o pobudi Mladi in mobilnost: okvir za izboljšanje sistema splošnega in poklicnega izobraževanja v Evropi(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 „Spodbujanje rasti in delovnih mest – program za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov“ (COM(2011)0567),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 28. novembra 2011 o prenovljenem evropskem programu za izobraževanje odraslih(6),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 28. in 29. novembra 2011 o referenčnem merilu za učno mobilnost(7),

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja(8),

–  ob upoštevanju Skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2012 o izvajanju strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) – Izobraževanje in usposabljanje v pametni, trajnostni in vključujoči Evropi(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2013 o ponovnem razmisleku o izobraževanju(10),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. maja 2014 o učinkovitem izobraževanju učiteljev,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. maja 2014 o zagotavljanju kakovosti pri podpiranju izobraževanja in usposabljanja,

–  ob upoštevanju deklaracije o spodbujanju državljanstva in skupnih vrednot svobode, strpnosti in nediskriminacije z izobraževanjem (Pariška deklaracija), ki je bila sprejeta na neformalnem srečanju ministrov Evropske unije za izobraževanje 17. marca 2015 v Parizu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o spodbujanju podjetništva mladih prek izobraževanja in usposabljanja(11),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. septembra 2015 z naslovom Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju prenovljenega okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018) (COM(2015)0429),

–  ob upoštevanju skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) – Nove prednostne naloge za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju(12),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o vlogi predšolske vzgoje in osnovnošolskega izobraževanja pri spodbujanju ustvarjalnosti, inovativnosti in digitalne kompetence(13),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o zmanjšanju osipa in spodbujanju šolskega uspeha(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o učenju o EU v šolah(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o programu Erasmus+ in drugih instrumentih za spodbujanje mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju – pristop do vseživljenjskega učenja(16),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. maja 2016 o razvoju medijske pismenosti in kritičnega razmišljanja z izobraževanjem in usposabljanjem,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. maja 2016 o vlogi mladinskega sektorja v okviru celostnega in medsektorskega pristopa k preprečevanju nasilne radikalizacije mladih in boju proti tej radikalizaciji,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. junija 2016 z naslovom Novi program znanj in spretnosti za Evropo (COM(2016)0381),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2016 o nadaljnji obravnavi strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020)(17),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) in Priloge 3 sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenj Odbora za proračun in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0389/2016),

A.  ker je Erasmus+ eden najuspešnejših programov Unije ter glavno orodje za podpiranje dejavnosti na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa in je njegov namen izboljšati poklicno pot mladih in udeležencem ponujati družbene vezi; v obdobju med letoma 2014 in 2020 pa so priložnost za študij, usposabljanje in prostovoljstvo v drugi državi dobili več kot štirje milijoni Evropejcev;

B.  ker Komisija kaže prilagodljivost in je naredila inovativne korake, da bi se usmerila na nove izzive, na primer predlog glede beguncev, ter da bi spodbujala državljanske vrednote v okviru pobud Erasmus+ ter tako zagotavljala bolj dejaven in vključujoč medkulturni dialog;

C.  ker se velika izobraževalna, družbena, politična in ekonomska pomembnost programa izraža v 40-odstotnem povečanju proračuna za programsko obdobje ter v skoraj 100-odstotni stopnji obveznosti proračuna zaradi velikega števila predloženih vlog;

D.  ker vsi ustrezni podatki za popolno kvantitativno in kvalitativno analizo izvajanja še niso na voljo ter je zato prezgodaj za kvalitativno oceno učinkov programa;

E.  ker je iz rezultatov študije o učinku programa Erasmus iz leta 2014(18) razvidno, da imajo tisti, ki so študirali ali se usposabljali v tujini, v primerjavi z drugimi, ki nimajo te izkušnje, dvakrat večje možnosti za zaposlitev, 85 % študentov v okviru programa Erasmus se odloči za študijsko izmenjavo ali praktično usposabljanje v tujini zato, da bi izboljšali svojo zaposljivost v tujini, stopnja brezposelnosti tistih, ki so študirali ali se usposabljali v tujini, pa je pet let po pridobitvi diplome za 23 % nižja; ker študija o učinku programa Erasmus kaže tudi, da 64 % delodajalcev meni, da je mednarodna izkušnja pomembna za zaposlovanje (ta delež je leta 2006 znašal le 37 %) in da se diplomantom z mednarodnimi izkušnjami dodeli večjo poklicno odgovornost; ker vsak tretji študent v okviru programa Erasmus za praktično usposabljanje dobi ponudbo za delo v podjetju, v katerem je opravil pripravništvo, skoraj vsak deseti pripravnik v okviru programa Erasmus, ki je opravljal prakso na delovnem mestu, pa je odprl svoje podjetje, kar jih namerava storiti oziroma o tem razmišljajo tri četrtine;

Glavni zaključki

1.  poudarja, da je program Erasmus+ glavni program EU na področju mobilnosti, izobraževanja in usposabljanja, ki je glede na pozitivne rezultate in visoko povpraševanje prejel 40 % več proračunskih sredstev kot v obdobju 2007–2013;

2.  ugotavlja, da velika večina nacionalnih agencij pričakuje, da bodo cilji programa Erasmus+ na področju izobraževanja, usposabljanja in mladine izpolnjeni;

3.  meni, da ima program Erasmus + osrednjo vlogo pri spodbujanju evropske identitete in integracije, solidarnosti, vključujoče in trajnostne rasti, kakovostne zaposlitve, konkurenčnosti, socialne kohezije in mobilnosti mladih na trgu dela, s čimer pozitivno prispeva k izboljšanju evropskih sistemov izobraževanja in usposabljanja, vseživljenjskega učenja, dejavnega evropskega državljanstva in boljših možnosti za zaposlitev, saj Evropejcem zagotavlja priložnost za pridobivanje prečnih in prenosljivih sklopov osebnih in poklicnih spretnosti in kompetenc prek študija, usposabljanja, delovnih izkušenj v tujini in prostovoljstva, hkrati pa posameznikom nudi možnost neodvisnega življenja, lažjega prilagajanja in osebnega razvoja;

4.  poudarja, da je celotni program sicer bolj prepoznaven od predhodnega programa, vendar različni sektorski programi še vedno niso dovolj prepoznavni; v zvezi s tem opozarja, da je treba pri izvajanju programa upoštevati posebne značilnosti različnih sektorjev;

5.  poudarja, da bi bilo treba ponovno uvesti za sektor značilne oblike, kot so delavnice Grundtvig in nacionalne mladinske pobude, odprte neformalnim skupinam, mednarodne mladinske pobude pa bi morale biti lažje dostopne; predlaga, da se učinek programa poveča z novimi upravičenimi ukrepi, denimo z uvedbo obsežnih mladinskih izmenjav, ki temeljijo na strukturi obsežne evropske prostovoljske službe v okviru ključnega ukrepa 1;

6.  poudarja, da je vedno večje zanimanje evropskih državljanov za program Erasmus+ usmerjeno predvsem v njegovo poglavje o mladini; ugotavlja, da je trenutno 36 % vseh vlog za Erasmus+ vloženih na področju mladih in da se je med letoma 2014 in 2016 število vlog povečalo za 60 %;

7.  se zaveda pomembnosti strukturiranega dialoga EU o mladih, participativnega procesa, ki mladim in mladinskim organizacijam zagotavlja možnost sodelovanja pri oblikovanju mladinske politike EU in vplivanju nanjo, ter pozdravlja podporo, ki jo program zagotavlja temu procesu s podpiranjem nacionalnih delovnih skupin in projektov v okviru ključnega ukrepa 3 o strukturiranem dialogu; ugotavlja, da je za mlade evropska prostovoljska služba izjemen program za pridobivanje znanja in izkušenj, ki zahteva visokokakovostni okvir; poudarja, da bi moral biti dostop do programa Erasmus+ še naprej namenjen predvsem civilni družbi;

8.  priznava, da sta bili po navedbah deležnikov na vseh ravneh prvi dve leti in pol izvajanja programa težki in zahtevni, vendar so bile medtem že uvedene izboljšave, čeprav so imele uvedene poenostavitve s pristopom ena rešitev za vse pri prijavi v mnogih primerih ravno nasprotni učinek; meni, da bi bil program ob manjših birokratskih ovirah bolj razširjen in dostopen, zato poziva k nadaljnjim prizadevanjem za zmanjšanje birokracije v celotnem projektnem ciklu in ustrezno opredelitev stroškov glede na proračun ali vrsto projekta; ter obenem spodbuja Komisijo, naj okrepi dialog s socialnimi partnerji, lokalnimi organi in civilno družbo, s čimer bi zagotovili čim širši dostop do programa; obžaluje, da so lahko finančna sredstva programa Erasmus+ zaradi visoke upravne obremenitve za manjše organizacije nedosegljiva; meni, da bi bilo treba birokracijo in zahteve za poročanje poenostaviti;

9.  obžaluje, da Komisija ne zagotavlja podatkov o kakovosti uspešnih projektov; poudarja, da sta analiza kakovosti pri vsakem projektu in pregledna predstavitev rezultatov jasen korak, ki bi ga morala narediti Komisija in ki bi lahko prispeval k večji stopnji uspešnosti pri prijavah;

10.  poudarja, da cilj preprostejšega, uporabnikom prijaznejšega in prožnejšega izvajanja še ni bil dosežen; v zvezi s tem obžaluje, da Vodnik za prijavitelje še vedno ni dovolj jasen, da posamezni deli niso enako podrobno obravnavani ter da so obrazci za prijavo prezapleteni, s čimer so manjši, neizkušeni in nepoklicni prijavitelji v precej slabšem položaju; poudarja, da si je treba prizadevati za izboljšanje programa, da bi postal bolj uporabnikom prijazen, pri čemer je treba upoštevati pomembno razlikovanje med raznimi sektorji in skupinami upravičencev; obžaluje, da dolgi plačilni roki v okviru programa Erasmus+ vplivajo na možnosti manjših organizacij, da zaprosijo za finančna sredstva;

11.  poziva Komisijo, naj bistveno poenostavi postopek prijave ter preoblikuje Vodnik za prijavitelje, da bi bil bolj uporabnikom prijazen ter oblikovan glede na sektor, tako da bodo v enem poglavju ločeno za vsak posamezni program zbrane vse ustrezne informacije, ter naj sočasno z vodnikom in precej pred rokom za prijavo objavi prijavne obrazce v vseh uradnih jezikih, pri tem pa jasno navede, kateri dokumenti so potrebni na vsaki stopnji projektnega cikla; poziva k razjasnitvi in poenostavitvi finančnega razdelka e-obrazca; poudarja, da je treba prijave ocenjevati usklajeno in dosledno, s podporo neodvisnih strokovnjakov;

12.  poudarja pomen jasnih učnih izidov in specifičnih opisov delovnih nalog za delovne izkušnje v tujini, ki jih program Erasmus+ ponuja udeležencem v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, pripravnikom, vajencem in prostovoljcem; poudarja, da je priprava kandidatov pred mednarodnimi izkušnjami sestavni del dejavnosti in mora zajemati poklicno usmerjanje in jezikovne tečaje ter tečaje o socialni in kulturni integraciji, vključno z medkulturno komunikacijo, da bi spodbudili sodelovanje ljudi v družbi in izboljšali njihove delovne in življenjske razmere; glede na pomen večjezičnosti za večjo zaposljivost mladih meni, da bi bilo treba v programu Erasmus+ večjezičnost bolj spodbujati in podpirati; pozdravlja, da bodo udeleženci projektov v programu Erasmus+ izboljšali znanje tujih jezikov, zlasti jezikov sosednjih držav, s čimer se lahko poveča mobilnost in zaposljivost na čezmejnem trgu dela; meni, da bi lahko jezikovne tečaje za prihajajoče udeležence programov mobilnosti pripravljali v sodelovanju z izobraževalnimi ustanovami in gostiteljskimi podjetji ter jih prilagodili njihovemu študijskemu področju ali pripravništvu;

13.  opozarja, da je bilo v večletnem finančnem načrtu, kljub precejšnjemu povečanju celotnega proračuna programa, za prvo polovico programskega obdobja predvideno le skromno povečanje sredstev, zaradi česar so bili na žalost številni visokokakovostni projekti zavrnjeni, uspešnost je bila majhna, med prijavitelji pa je bilo prisotne veliko nejevolje;

14.  pozdravlja povečanje sredstev za program Erasmus+, ki v letu 2017 znašajo skoraj 300 milijonov EUR več kot v letu 2016; poleg tega poudarja, da je treba ta sredstva deloma uporabiti za odpravo slabosti programa, predvsem pa za povečanje števila uspešnih kakovostnih projektov;

15.  priznava, da naložbe v okviru programa Erasmus+ s sredstvi iz proračuna EU bistveno prispevajo k izboljšanju znanj in spretnosti, zaposljivosti, zmanjšanju tveganja za dolgoročno brezposelnost mladih Evropejcev ter aktivnemu državljanstvu in socialni vključenosti mladih;

16.  verjame, da se bosta zaradi 12,7-odstotnega povečanja celotnega proračuna v letu 2017 glede na leto 2016 in njegovega nadaljnjega letnega povečevanja v preostalih letih programa uspešnost in zadovoljstvo prijaviteljev povečala; pričakuje, da bo Komisija uresničila svojo namero o dodelitvi dodatnih 200 milijonov EUR za preostalo programsko obdobje, čeprav so potrebna še večja proračunska prizadevanja, da bi se odzvali na povpraševanje v pomanjkljivo financiranih sektorjih, ki dejansko močno presega razpoložljiva sredstva; je seznanjen, da 48 % nacionalnih agencij poroča, da za ukrepe programa ni namenjenih dovolj sredstev;

17.  spodbuja Komisijo, naj preuči ključne ukrepe in sektorje programa, ki se zdijo preslabo financirani, kot so strateška partnerstva v okviru ključnega ukrepa 2, izobraževanje odraslih, mladi, šolsko izobraževanje, poklicno izobraževanje in usposabljanje ter visokošolsko izobraževanje, pa tudi tiste, ki bi jim povečanje proračuna najbolj koristilo; poudarja, da je treba nadaljevati stalno spremljanje programa, da bi opredelili ta področja in sektorje ter čim prej sprejeli korektivne ukrepe; poudarja, da je treba zagotoviti dovolj sredstev za mobilnost ter pri tem posebno pozornost nameniti povečanju mobilnosti nezadostno zastopanih skupin; poudarja, da so zaradi specifičnih potreb sektorja potrebne posebne proračunske vrstice za posamezne sektorje; opozarja, da je treba sredstva porabiti izključno v okviru programskih zahtev;

18.  poudarja, da je mogoče razširjanje in izkoriščanje rezultatov podpirati tudi z virtualnimi sredstvi, vendar imajo pri uspešnosti projekta in celotnega programa zelo pomembno vlogo osebni stiki in dejavnosti, ki potekajo v živo; v zvezi s tem meni, da bi morale kampanje za ozaveščanje v državah članicah vključevati seminarje in dejavnosti, ki bi se jih lahko potencialni udeleženci osebno udeležili;

19.  ravno tako poudarja, da je razvijanje jezikovnega znanja pomemben element za vse udeležence programa Erasmus+; zato pozdravlja spletna jezikovna orodja, ki jih zagotavlja Komisija, vendar poudarja, da je treba vzpostaviti spremljevalni (nacionalni, regionalni, lokalni) okvir, da bi bila mobilnost uspešna, zlasti za učence šoloobvezne starosti in udeležence poklicnega izobraževanja, pa tudi za osebje, da bi jim pomagali pri vključevanju v različno okolje;

20.  opozarja, da trenutno zgolj 1 % mladih v dualnih sistemih izobraževanja, vključno z vajenci, med svojim usposabljanjem sodeluje v programih mobilnosti; meni, da je nujno ustvariti pogoje za večjo mobilnost vajencev v Evropski uniji, da bi jim zagotovili enake možnosti kot študentom visokošolskih zavodov, s čimer bi izpolnili cilje v boju proti brezposelnosti, zlasti mladih;

21.  poudarja pomen neformalnega in priložnostnega učenja, mladinskih delavcev, športnega udejstvovanja ter prostovoljstva v okviru programa Erasmus+ kot načinov za spodbujanje razvoja državljanskih, socialnih in medkulturnih spretnosti, spodbujanje socialne vključenosti in dejavnega državljanstva pri mladih ter kot prispevek k razvoju njihovega človeškega in družbenega kapitala;

22.  poudarja, da sta bila program Erasmus in Leonardo prej večinoma namenjena višje kvalificiranim mladim z boljšimi možnostmi za dostop do trga dela, najbolj ranljivim pa ni bilo namenjene dovolj pozornosti; opozarja, da je cilj EU zmanjšati predčasno opuščanje šolanja in revščino; poudarja, da bi se morale države članice pri izvajanju programa Erasmus+ zelo osredotočiti na osipnike, ki so močno izpostavljeni revščini in brezposelnosti; poudarja, da programi za osipnike ne morejo biti običajni sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja ali programi izmenjave, temveč se morajo osredotočati na njihove posebne potrebe, lahek dostop in nezapleteno financiranje v povezavi z okolji za neformalno ali priložnostno učenje;

23.  ugotavlja, da se nenehno razvijajo novi družbeni izzivi in vsebina dela; opozarja, da program Erasmus + mlade pripravlja tudi na zaposlitev, in meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti prehodu s kompetenc za delovno mesto na mehke spretnosti in spodbujati pridobivanje prečnih in prenosljivih sklopov spretnosti in kompetenc, kot so podjetništvo, pismenost na področju informacijske in komunikacijske tehnologije, ustvarjalno mišljenje, reševanje problemov in inovativno razmišljanje, samozavest, prilagodljivost, krepitev timskega duha, projektno vodenje, ocenjevanje in prevzemanje tveganja, pa tudi družbene in državljanske kompetence, ki so pomembne na trgu dela; meni, da bi to moralo vključevati tudi dobro počutje na delovnem mestu, dobro ravnovesje med zasebnim in poklicnim življenjem ter integracijo oseb v ranljivem položaju na trg dela in v družbo;

24.  ugotavlja, da se je jamstvena shema za študentska posojila začela izvajati šele februarja 2015 po podpisu sporazuma o prenosu pooblastil z Evropskim investicijskim skladom decembra 2014 in da trenutno pri tem inovativnem finančnem instrumentu sodelujejo le štiri banke v Franciji, Španiji in na Irskem; obžaluje, da to finančno orodje še zdaleč ni doseglo pričakovanih rezultatov, saj zaenkrat sodeluje le 130 magistrskih študentov; poziva h kritični oceni jamstvene sheme za posojila glede njenega namena in dostopnosti po Evropi in poziva Komisijo, naj ob posvetovanju s Parlamentom predlaga strategijo za prerazporeditev dela proračunskih sredstev, ki do leta 2020 verjetno ne bodo porabljena; poudarja, da bi bilo treba spremljati splošno stopnjo zadolženosti študentov, da bi s celovitimi finančnimi instrumenti iz programa zagotovili podporo večjemu številu posameznikov;

25.  obžaluje, da se v izvajanje projektov na področju množičnega športa kot udeleženke v občutno premajhnem številu vključujejo organizacije, ki zastopajo amaterske športnike, zlasti invalidne športnike, na lokalni ravni; pozdravlja uvedbo malih skupnih partnerstev, za katera veljajo manjše upravne zahteve, kot pomemben korak pri zagotavljanju, da lahko v programu sodelujejo tudi manjše lokalne športne organizacije in da bodo bolj cenjene; poudarja, da lahko medsektorski ukrepi, v tem primeru tesnejše povezave med športom in izobraževanjem, pripomorejo k odpravi teh pomanjkljivosti; ugotavlja, da bi morali to prakso razširiti tudi na druge sektorje projektnega financiranja v okviru programa Erasmus+, zlasti za prostovoljske organizacije;

26.  pozdravlja zlasti, da je program Erasmus+ del sodelovanja in dejavnosti na področju množičnega športa; spodbuja Komisijo, naj izboljša dostopnost in sodelovanje v programih akterjev na področju množičnega športa, na primer športnih klubov; poziva Komisijo, naj oceni, ali se finančna sredstva, ki so v programu Erasmus+ na voljo za šport, uporabljajo učinkovito in v korist množičnega športa, in naj, če temu ni tako, opredeli možnosti za izboljšanje, in sicer s poudarkom na množičnem športu in izobraževanju, da spodbujali telesno dejavnost ter zagotovili večjo dostopnost športa za vse državljane EU; poziva Komisijo, naj okrepi medsektorski pristop k množičnemu športu v vseh ustreznih ukrepih programa Erasmus+ ter uskladi ukrepe na tem področju, da bi zagotovila njihovo učinkovitost in želen učinek;

27.  poudarja, da imajo ukrepi programa Erasmus+ na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja veliko dodano vrednost, saj podpirajo vključevanje in ponovno vključevanje prikrajšanih skupin v izobraževanje in poklicno usposabljanje, da bi se izboljšale možnosti za njihovo vključevanje na trg dela;

28.  poziva Komisijo in države članice, naj skupaj z agencijami EU, kot je Cedefop, izboljšajo kakovost, dostopnost in enakost dostopa do programov mobilnosti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, da bi le-ti – kar zadeva kvalifikacije, priznavanje in vsebine – vsem udeležencem zagotovili dodano vrednost, ter naj zagotovijo uvedbo standardov kakovosti za vajeništva;

29.  priznava, da je – glede na visoko stopnjo brezposelnosti mladih v nekaterih državah članicah – eden glavnih ciljev programa Erasmus+ pripraviti mlade na zaposlitev; hkrati posebej poudarja, da je treba v okviru programa Erasmus ohraniti vlogo dejavnosti izven šole, poklicnega usposabljanja in študija;

30.  opozarja Komisijo, da imajo invalidi, kot so naglušni, posebne potrebe in zato potrebujejo zadostna sredstva in ustrezno podporo, kot so tolmači za znakovni jezik, ter dostop do več informacij in dostojno nepovratno pomoč, da bi se lahko vključili v program Erasmus+; poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za uvedbo nadaljnjih ukrepov, s katerimi bo invalidom zagotovila neoviran in nediskriminatoren dostop do vseh štipendijskih programov v okviru programa Erasmus+; meni, da bi bilo po potrebi smiselno imenovati mentorje v okviru nacionalnih agencij, ki bi svetovali o čim boljši uporabi sredstev;

31.  poudarja, da je treba mala in srednja podjetja (MSP), ki v okviru programa Erasmus+ nudijo poklicno usposabljanje, podpreti s finančnimi sredstvi ali davčnimi spodbudami;

Priporočila

32.  meni, da je program Erasmus+ eden od poglavitnih stebrov za prilagajanje Evropejcev na vseživljenjsko učenje; zato poziva Komisijo, naj pri programu v celoti izkoristi njegovo razsežnost vseživljenjskega učenja, tako da spodbuja in spodbuja medsektorsko sodelovanje v okviru programa Erasmus+, ki so veliko večje kot pri predhodnih programih, ter naj medsektorsko sodelovanje ovrednoti v vmesni oceni programa, ki jo bo predložila ob koncu leta 2017; priznava, da lahko medsektorski projekti in dejavnosti povečajo uspešnost programa; poziva, naj se mobilnost na področju izobraževanja vključi v visokošolske programe ali programe poklicnega izobraževanja in usposabljanja, s čimer bi spodbujali kakovost sistemov visokega šolstva in poklicnega izobraževanja in usposabljanja, posameznikom pomagali pri nadgradnji njihovih poklicnih spretnosti in kompetenc ter poklicnem napredovanju, pa tudi okrepili ozaveščenost o kompetencah, pridobljenih z mobilnostjo v vseh ciljnih sektorjih ter spodbujali znanje o učenju, usposabljanju in mladinskem delu; poziva k zagotavljanju boljših priložnosti za udeležence poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da bi lahko delovno prakso ali delni študij opravljali v sosednjih državah, na primer s kritjem potnih stroškov študentov, ki še naprej bivajo v svoji državi;

33.  poudarja, da je program Erasmus+ pomemben instrument za izboljšanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja v EU; poudarja, da imata vključujoče in kakovostno poklicno izobraževanje in usposabljanje ter mobilnost na tem področju osrednjo ekonomsko in socialno vlogo v Evropi na hitro spreminjajočem se trgu dela, saj mladim in odraslim zagotavljata poklicne in življenjske spretnosti, ki so potrebne za prehod iz sistema izobraževanja in usposabljanja na trg dela; poudarja, da bi bilo treba pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter mobilnosti na tem področju spodbujati enake možnosti, nediskriminacijo in socialno vključenost za vse državljane, tudi ženske, ki so slabše zastopane na tem področju, ter osebe v ranljivem položaju, tudi Rome, brezposelne mlade, invalide, prebivalce oddaljenih območij in najbolj oddaljenih regij ter migrante; predlaga, da se pozornost nameni tudi nizko kvalificiranim upravičencem, da bi povečali njihovo udeležbo ter s tem izboljšali razširjenost programov;

34.  želi izpostaviti, da nekatere države članice še vedno uporabljajo socialno selekcijo pri prijavah za mobilnost; obžaluje, da neenakosti znotraj držav članic in med njimi otežujejo dostop do programa, saj ustvarjajo ovire za prijavitelje, zlasti za študente z nižjimi dohodki; poudarja, da velik delež mobilnih študentov podpirajo tretje strani (družine, starši, partnerji, lokalni akterji, blizu upravičencem); ugotavlja, da se mnogi zaposleni študenti odpovejo mobilnosti zaradi morebitne izgube dohodkov; ugotavlja, da sta odpravljanje ovir za mobilnost, na primer finančnih ovir, ter boljše priznavanje rezultatov mednarodnega dela/študija pomembna za uresničevanje ciljev v okviru ključnega ukrepa 1; spodbuja Komisijo in države članice, naj dodatno povečajo finančno podporo za tiste, ki se ne morejo udeležiti zaradi finančnih omejitev, obenem pa naj si prizadevajo za zagotovitev nadaljnjih možnosti za spodbujanje njihove mobilnost, da bi postal program Erasmus+ resnično dostopen za vse; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo enakost spolov in enak dostop do programa;

35.  poziva Komisijo, naj zagotovi vseevropsko mobilnost tudi v času krize, udeleženim državam iz evropskega visokošolskega prostora pa še naprej zagotavlja dostop do programa Erasmus+;

36.  ostaja zaskrbljen, da mladi in širša javnost program Erasmus+ dojemajo predvsem kot program za visokošolsko izobraževanje; zato priporoča, naj se večji pomen pripiše večji prepoznavnosti na evropski, nacionalni in regionalni ravni za različne sektorje, kamor se je mogoče prijaviti, tudi šolsko izobraževanje, visokošolsko izobraževanje, mednarodno visokošolsko izobraževanje, poklicno izobraževanje in usposabljanje, izobraževanje odraslih, mladi in šport ter prostovoljstvo, pa tudi opozarjanje na možnost medsektorskih projektov, zlasti s pomočjo informacijske kampanje in odnosov z javnostmi o vsebini vseh programov;

37.  meni, da so uveljavljena tržna imena (Comenius, Erasmus, Erasmus Mundus, Leonardo da Vinci, Grundtvig in Mladi v akciji) in njihovi logotipi pomembna orodja za promocijo raznolikosti programa; prav tako meni, da postaja ime Erasmus+ najbolj znano, zlasti med mlajšimi; poudarja, da bi moral program ohraniti svoje novo ime Erasmus+ in se še naprej posluževati različnih metod za krepitev prepoznavnosti; meni, da bi morala Komisija še bolj izpostaviti povezanost programa Erasmus+ s tržnimi imeni ter njegovo široko paleto podprogramov; poziva, naj se ime „Erasmus+“ doda posameznim programom, ki bi se tako preimenovali v „Erasmus+ Comenius“, „Erasmus+ Mundus“, „Erasmus+ Leonardo da Vinci“, „Erasmus+ Grundtvig“ in „Erasmus+ Mladi v akciji“; poziva vse deležnike, naj jih še naprej uporabljajo, zlasti v objavah in brošurah, zaradi ohranjanja in krepitve identitete sektorskih programov, zagotavljanja boljše prepoznavnosti in odpravljanja morebitne zmede pri upravičencih; poziva Komisijo, naj Vodnik za prijavitelje v okviru programa Erasmus+ strukturira na podlagi uveljavljenih tržnih imen ter ta imena v Vodniku tudi dosledno uporablja;

38.  spodbuja Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za odprto, posvetovalno in pregledno delovanje ter naj še izboljša svoje sodelovanje s socialnimi partnerji in civilno družbo (po potrebi tudi z združenji staršev, študentov, učiteljev, neučiteljskega osebja in mladinskih organizacij) na vseh ravneh izvajanja; poudarja, da bi moral biti program Erasmus+ vodilni na področju preglednosti v Evropski uniji in kot takšen znan tudi med državljani, obenem pa bi se moral razvijati v smeri popolne preglednosti vseh njegovih odločitev in postopkov, zlasti finančnih razsežnosti; želi opomniti, da popolnoma pregledne odločitve omogočajo boljše razumevanje za projekte in posameznike, ki pri prijavi niso bili uspešni;

39.  poudarja, da ima programski odbor iz Uredbe (EU) št. 1288/2013 o uvedbi programa Erasmus+, pomembno vlogo in je bistven pri izvajanju programa ter širitvi evropske dodane vrednosti z okrepljenim povezovanjem in sinergijo med programom Erasmus+ in politikami na nacionalni ravni; poziva k večji vlogi programskega odbora, tudi v političnih odločitvah; poziva Komisijo, naj razkrije podrobne informacije o dodelitvi zbranih sredstev programskemu odboru;

40.  poudarja, da orodij informacijske tehnologije ne bi smeli razumeti le kot podlage upravljavskih, prijavnih in prijavnih postopkov, saj so tudi dragocen način, kako ostajati v stiku z upravičenci ter poenostaviti stike med njimi, lahko pa bi nudili podporo tudi mnogim drugim postopkom, npr. za povratne informacije upravičencev, vzajemno mentorstvo in krepitev prepoznavnosti programa;

41.  poziva Komisijo, naj poskrbi za redno izmenjavo informacij in dobro sodelovanje med nacionalnimi organi, organi izvajanja in organizacijami civilne družbe na evropski ravni in nacionalnimi agencijami v zvezi z decentraliziranimi in centraliziranimi ukrepi programa; poziva nacionalne agencije, naj na svojih spletiščih zagotovijo vse potrebne informacije, po možnosti v enakem formatu in z enako vsebino;

42.  poziva Komisijo ter generalni direktorat za izobraževanje in kulturo (GD EAC) ter Izvajalsko agencijo za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA), naj omogočijo nadaljnje spodbujanje decentraliziranih ukrepov, kot je ključni ukrep 2, tako da predlagajo ustrezno financiranje, ki bo sorazmerno z obsegom ukrepov;

43.  spodbuja nadaljnjo krepitev sodelovanja med nacionalnimi agencijami in EACEA, da bi razširili centralizirane ukrepe programa Erasmus+, morebitnim prijaviteljem zagotovili dodatno podporo, povečali njihovo poznavanje programa ter jim zagotovili dodatne informacije o programu, obenem pa omogočili izmenjavo povratnih informacij o izboljšanju njihovega izvajanja; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z nacionalnimi agencijami zanje pripravi evropske smernice za izvajanje programa; poziva k spodbujanju stikov med Komisijo, nacionalnimi agencijami, upravičenci programa, predstavniki organizacij civilne družbe in EACEA, in sicer z oblikovanjem komunikacijske platforme za izmenjavo informacij in dobre prakse, kjer bi vsi povezani deležniki prejemali kakovostne informacije, obenem pa delili lastne izkušnje in predloge za nadaljnjo izboljšavo programa; poudarja, da je treba na seje programskega odbora povabiti tudi deležnike in upravičence; poudarja, da bi lahko v skladu z Uredbo (EU) št. 1288/2013 to poenostavili z ustanovitvijo stalnih pododborov, v katerih bi sodelovali deležniki in upravičenci, sektorske nacionalne agencije, poslanci Evropskega parlamenta in predstavniki držav članic;

44.  prav tako poziva Komisijo, naj preveri in ustrezno prilagodi ureditev izplačil nacionalnim agencijam ter roke za prijavo in za njihovo obravnavo; opozarja, da bi morali v prid daljšemu trajanju mobilnosti nacionalnim agencijam omogočiti večjo prožnost v zvezi z višino štipendije za mobilnost in upravnih stroškov; spodbuja Komisijo, naj nacionalnim agencijam zagotovi večjo prožnost pri prerazporejanju sredstev med ključnimi ukrepi, da bi glede na potrebe upravičencev odpravile morebitne vrzeli v financiranju; predlaga, naj se odgovornost za ta proces dodeli nacionalne agencije, ki so najbolje seznanjene z morebitnimi vrzelmi v financiranju v lastnih državah; ugotavlja, da je zaradi večje prožnosti potrebno ustrezno spremljanje ter preglednost;

45.  je zaskrbljen zaradi upadanja števila projektov v okviru programa Leonardo da Vinci in zahteva, da več možnosti odločanja o višini operativnih stroškov za nacionalne agencije, da bi lahko bolje upoštevale nacionalne posebnosti, kot je dualni sistem;

46.  je prav tako zaskrbljen zaradi težav, s katerimi se nacionalne agencije soočajo pri razlagi in uporabi pravil programa, ter opozarja, da se 82 % proračuna za program Erasmus+ upravlja v okviru decentraliziranih ukrepov; poziva Komisijo, naj poenostavi opredelitve in izboljša smernice za decentralizirane ukrepe ter zagotovi dosledno izvrševanje programskih pravil in predpisov v nacionalnih agencijah, z upoštevanjem skupnih standardov kakovosti, ocenjevanja projektov in upravnih postopkov, da bi zagotovili enotno in usklajeno izvajanje programa Erasmus+ ter optimalne rezultate za proračun EU in preprečila napake;

47.  meni, da bi bilo treba uspešnost nacionalnih agencij redno ocenjevati in izboljševati, da bi zagotovili uspešnost ukrepov, ki jih financira EU; potrjuje, da bi moral biti pri tem poudarek na stopnji udeležbe ter izkušnjah udeležencev in partnerjev;

48.  predlaga, naj bo organizacijska struktura ustreznih služb Komisije usklajena s strukturo programa;

49.  poziva, naj se ustrezna orodja informacijske tehnologije dodatno izboljšajo ter naj se pozornost usmeri v poenostavitev, prijaznost do uporabnikov in izboljšanje povezav med temi različnimi orodji in ne v razvoj novih orodij; v zvezi s tem želi opomniti, da so med mladimi državljani nova orodja informacijske tehnologije eden izmed najbolj priljubljenih načinov interakcije s spletom; poudarja, da lahko informacijske tehnologije pomembno vplivajo na izboljšanje prepoznavnosti programa;

50.  poziva Komisijo, naj dodatno razvije informacijskotehnološke platforme e-Twinning, School Education Gateway, Open Education Europa, EPALE, Evropski mladinski portal in VALOR, da bi bile privlačnejše in uporabnikom prijaznejše; poziva Komisijo, naj oceno teh platform vključi v vmesno oceno programa Erasmus+, ki jo bo predstavila konec leta 2017;

51.  poziva Komisijo, naj optimizira zmogljivost orodij informacijske tehnologije in njihovo prijaznost do uporabnika, na primer orodja za mobilnost ali drugih podpornih platform informacijske tehnologije, kot je elektronska platforma za izobraževanje odraslih v Evropi (EPALE), s čimer bi zagotovili, da bodo upravičenci programa kar najbolje izkoristili svoje izkušnje ter spodbudili čezmejno sodelovanje in izmenjavo dobre prakse;

52.  poziva Komisijo, naj okrepi razsežnost šolskega izobraževanja v okviru programa, da bi učencem omogočili večjo mobilnost, poenostavili financiranje in upravne postopke za šole in ponudnike neformalnega učenja ter obenem izkoristili splošni cilj programa Erasmus+, namreč okrepiti medsektorsko sodelovanje, ter da bi spodbudili ponudnike neformalnega izobraževanja k večjemu sodelovanju v partnerstvih s šolami; spodbuja Komisijo, naj s podporo mladinskih organizacij in drugih ponudnikov mladinskega dela okrepi mladinsko delo ter prakse za razvoj priložnostnega in neformalnega učenja v okviru programa, obenem pa naj še naprej podpira mladinsko partnerstvo med EU in Svetom Evrope;

53.  pozdravlja uvedbo dveh vrst strateških partnerstev, kar je prvi in pomemben pozitiven korak v smeri spodbujanja možnosti malih organizacij za sodelovanje v programu, ki pogosto težko izpolnjujejo pogoje in so tako dejansko diskriminirane, kar zmanjšuje ugled in prepričljivost programa; poziva Komisijo, naj uvede izboljšave za še večjo privlačnost programa, da bi zagotovili vključenost večjega števila malih organizacij v dejavnosti programa, s čimer bi povečali njihov delež v programu, ob upoštevanju zahtev glede kakovosti; pozdravlja oblikovanje evropskih smernic za izvajanje programa Erasmus+ in podrobnejše zasnovano spletno stran z najpogostejšimi vprašanji in odgovori, kjer so na enem mestu zbrani odgovori o izbirnih merilih in opisani projekti, tako da se pojasni izbira in bolje podprejo male organizacije; poudarja, da je treba v dejavnosti programa vključiti raznolike sodelujoče organizacije ter ohranjati ravnovesje med njimi;

54.  priporoča, da se zmanjša višina subvencij na področju sodelovanja med šolami, s čimer bi povečali število financiranih projektov, in da se spodbuja neposrednejše izmenjave učencev, s čimer bi omogočili bolj neposredne stike oseb iz različnih kulturnih in jezikovnih okolij; poudarja, da so pri spodbujanju evropske identitete in temeljne zamisli evropske integracije pomembni ravno osebni stiki z osebami iz drugačnih kulturnih okolij, in priporoča, naj se na vse načine omogoči sodelovanje čim večjega števila oseb, kar bi nedvomno moralo veljati za vse programske cilje; v zvezi s tem pozdravlja že uveljavljene izboljšave, vendar pričakuje, da si bodo nacionalne agencije in Komisija v okviru strateških partnerstev še naprej prizadevale za prožnejša pravila;

55.  meni, da bi bilo treba zaradi vpliva večjezičnosti na večjo zaposljivost mladih(19) v programu Erasmus+ večjezičnost bolj spodbujati in podpirati;

56.  glede na nove družbene izzive v Evropi ugotavlja, da je treba izboljšati evropski pristop k skupnim evropskim izzivom, in sicer s podporo za obsežne inovacijske projekte na področju izobraževanja, usposabljanja in mladine, ki jih izvajajo mreže evropske civilne družbe; poudarja, da bi to lahko dosegli tako, da bi del skupnega proračuna Erasmus+ za financiranje ključnega ukrepa 2 (sodelovanje za inovacije in izmenjavo dobre prakse) namenili centraliziranim ukrepom;

57.  ugotavlja, da je 75 % nacionalnih agencij poročalo o veliki upravni obremenitvi, ki zmanjšuje proračunske naložbene zmogljivosti EU in lahko neposredno vpliva na upravičence; poziva GD EAC in agencijo EACEA, naj izboljšata izvajanje, zlasti kar zadeva prijavni postopek;

58.  pozdravlja, da je bil zaradi zmanjšanja upravnega bremena v program uveden sistem stroškov na enoto; prav tako pozdravlja prilagoditve, ki jih je Komisija izvedla leta 2016 in jih načrtuje za leto 2017; ugotavlja, da nekatere države članice zaradi regulativnih zahtev tega sistema ne morejo uporabljati ali pa se jim ravni stroškov v primerjavi z dejanskimi stroški zdijo neustrezne; meni, da je treba dodatno povečati raven stroškov na enoto, da bi se udeležencem projektov zagotovila zadostna finančna podpora, in poudarja, da je treba zagotoviti, da v sistemu stroškov na enoto ne bodo prikrajšani udeleženci in organizacije iz oddaljenih in obmejnih regij; poziva, naj se ustrezno nagradi visoko osebno angažiranost zlasti številnih prostovoljcev, učiteljic in učiteljev, pa tudi vseh drugih prijaviteljev; poziva, naj se v okvir financiranja (ponovno) vključi pripravo projekta in kontaktiranje potencialnih partnerjev za sodelovanje ali pripravljalna srečanja ali pa se na primer zagotovi zadostna pavšalna plačila za kritje teh stroškov; poudarja, da je preglednost na tem področju bistven sestavni del zahtev glede preglednosti in ciljev za celotni program Erasmus+;

59.  pozdravlja poenostavitev zaradi uvedbe enkratnih zneskov in pavšalnih plačil; spodbuja Komisijo, naj razišče možnosti za dodatno izboljšanje zapletenih upravnih postopkov za prijavitelje v različnih sektorjih programa; je zaskrbljen, ker nacionalne agencije poročajo o večji obremenitvi zaradi revizije;

60.  ugotavlja, da je treba povečati operativno podporo evropskim mrežam v okviru ključnega ukrepa 3 (podpora reformi politike), da bi izboljšali promocijo in širitev priložnosti, ki jih nudi program Erasmus+;

61.  poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne ukrepe, da bi prostovoljstvo priznali kot vir lastnih prispevkov k proračunu projekta, saj bi s tem olajšali udeležbo manjših organizacij, zlasti v športu, glede na to, da Erasmus+ omogoča, da se čas opravljanja prostovoljstva prizna kot sofinanciranje v obliki prispevkov v naravi, in da je ta možnost zajeta v novem predlogu Evropske komisije za finančne smernice; poudarja, da se mora prispevek v obliki prostovoljstva priznati in da je treba zaradi posebnega pomena za program tudi povečati njegovo prepoznavnost, če se spremlja, s čimer bi zagotovili, da bo prostovoljstvo dopolnjevalo, ne pa tudi nadomestilo javne naložbe;

62.  priznava gospodarski in družbeni pomen prostovoljstva ter spodbuja Komisijo, naj prek ukrepov programa bolj podpira prostovoljske organizacije;

63.  pozdravlja predlog Komisije o vzpostavitvi evropskega solidarnostnega sklada; spodbuja Komisijo, naj v pripravo te nove pobude vključi prostovoljske organizacije, da bi zagotovili njeno dodano in dopolnilno vrednost pri krepitvi prostovoljstva v Evropski uniji; spodbuja Komisijo in države članice, naj to novo pobudo vključi tudi v proračun, ne da bi znižala sredstva obstoječih in prednostnih programov, ter poziva k preučitvi možnosti vključitve te pobude v evropsko prostovoljsko službo, s čimer bi okrepili prostovoljstvo v EU brez podvajanja pobud in programov;

64.  poudarja, da je prostovoljstvo izraz solidarnosti, svobode in odgovornosti, ki pomaga krepiti dejavno državljanstvo in pripomore k osebnemu človekovemu razvoju; meni, da je prostovoljstvo tudi pomembno orodje za socialno vključevanje in kohezijo, tako kot usposabljanje, izobraževanje in medkulturni dialog, hkrati pa pomembno prispeva k širjenju evropskih vrednot; poudarja, da bi bilo treba priznati vlogo evropske prostovoljske službe pri spodbujanju razvoja spretnosti in kompetenc, ki lahko sodelujočim v tej službi olajšajo dostop do trga dela; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo dostojne delovne pogoje za prostovoljce in spremljajo, ali se v celoti spoštujejo pogodbe, po katerih delajo prostovoljci; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se sodelujoči v evropski prostovoljski službi ne bi obravnavali ali uporabljali kot nadomestni delavci;

65.  poziva, naj bo čas odločanja čim krajši, prijave pa naj se presoja na celovit in usklajen način, obenem pa naj se zavrnitev pregledno in prepričljivo utemelji, da ne bi prišlo do večjega upada pri koriščenju programov EU;

66.  odločno spodbuja več preglednosti pri ocenjevanju vlog, vsem kandidatom pa naj se posredujejo povratne informacije o kakovosti; poziva Komisijo, naj zagotovi učinkovit sistem povratnih informacij, da bodo lahko upravičenci programa Komisiji sporočili nepravilnosti pri izvajanju programa Erasmus+, ki so jih ugotovili; poziva Komisijo, naj izboljša in poveča pretok informacij med evropskimi institucijami, pristojnimi za izvajanje programa, ter nacionalnimi organi; spodbuja nacionalne agencije in EACEA, da zagotovijo možnosti usposabljanja za ocenjevalce ter pripravljajo redna srečanja z upravičenci in obiske projektov ter tako izboljšajo izvajanje programa;

67.  ugotavlja, da je pomembno okrepiti lokalno razsežnost evropske prostovoljske službe; priporoča, naj se prostovoljcem evropske prostovoljske službe nudi močnejša podpora, ne le pred odhodom, temveč tudi ob vrnitvi v lokalno skupnost, in sicer v obliki usposabljanj za delovno mest in usposabljanj na delovnem mestu, da bi jim pomagali deliti svoje evropsko strokovno znanje s spodbujanjem prostovoljstva na lokalni ravni;

68.  podpira izboljševanje učinkovitosti in uspešnosti prek obsežnih projektov; hkrati pa ugotavlja, da mora obstajati ravnovesje med manjšimi in večjimi skupinami prijaviteljev;

69.  poziva Komisijo, naj v celotnem programu čim bolj uskladi ustrezne stopnje predhodnega financiranja, da bi se vsem upravičencem zagotovile enake prednosti in olajšalo izvajanje projektov, zlasti za male organizacije; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da velike ustanove, ki kandidirajo za sodelovanje v programu, ne bodo imele prednosti pred manjšimi, manj uveljavljenimi ustanovami;

70.  je seznanjen z regionalnimi neravnovesji na ravni EU in znotraj držav članic pri udeležbi na področju ukrepov, financiranih s sredstvi iz programa Erasmus+; je zaskrbljen, ker je stopnja uspešnosti ukrepov tega programa razmeroma nizka in se na ravni EU razlikuje; poziva k ciljno usmerjenim in pravočasnim ukrepom za povečanje udeležbe ter izboljšanje stopnje uspešnosti, in sicer ne glede na poreklo prijaviteljev, tako da bi nekaj finančnih sredstev namenili posebnim ukrepom za spodbujanje te pobude in ozaveščanje o njej, zlasti v tistih regijah, kjer je dostop do finančnih sredstev še vedno razmeroma omejen;

71.  ugotavlja, da so se pri izvajanju programa Erasmus+ v regijah EU pokazale različne zahteve glede financiranja in prednostne naloge za ukrepanje, zaradi katerih morajo nekatere države članice ukrepe programa preusmeriti, da bi tako zagotovile stroškovno učinkovitost porabljenih sredstev;

72.  ugotavlja, da se štipendije med državami članicami neupravičeno razlikujejo, prav tako kot metode za njihovo dodeljevanje; spodbuja Komisijo, naj preuči posledice teh razlik, da bi tako zmanjšala družbeno-ekonomske razlike v Evropski uniji; spodbuja dodatno povišanje štipendij, pa tudi njihovo uskladitev s stroški bivanja v državi mobilnosti, da bi tako spodbudili sodelovanje družbeno-ekonomsko prikrajšanih študentov, študentov in osebja s posebnimi potrebami ter študentov in osebja iz oddaljenih regij;

73.  ugotavlja, da je večji pozitivni učinek sredstev za mobilnost v programu Erasmus+ in večje povpraševanje po njih v vzhodno- in južnoevropskih državah v nasprotju z omejenim celotnim proračunom programa, zaradi česar je velik delež prošenj zavrnjenih; predlaga, da Komisija okrepi prizadevanja za spodbujanje mobilnosti iz zahodne v vzhodno Evropo;

74.  obžaluje, ker naraščanje neenakosti v nekaterih državah članicah in med njimi ter visoka stopnja brezposelnosti mladih v Evropski uniji otežujeta dostop do programa, saj ustvarjata ovire za mobilnost prosilcev iz regij z nižjimi dohodki, ki sta jih gospodarska kriza in varčevanje bolj prizadela; navaja, da morata biti program Erasmus+ ter poklicno izobraževanje in usposabljanje bolj dejavna v oddaljenih in obmejnih regijah Evropske unije; meni, da bi bilo zagotavljanje dostopnosti in enakih možnosti za prebivalstvo teh regij zelo koristen korak in način za zmanjšanje brezposelnosti mladih in oživitev gospodarstva;

75.  poudarja, da bi morale biti štipendije v podporo mobilnosti posameznikov v okviru programa Erasmus+ izvzete iz obdavčitve in socialnih prispevkov;

76.  poziva Komisijo, naj prizna posebno naravo projektov in ukrepov mobilnosti, ki vključujejo ljudi s posebnimi potrebami in ljudi iz prikrajšanih okolij; spodbuja odločnejše zavzemanje za to, da bi imeli ljudje s posebnimi potrebami in ljudje iz prikrajšanih okolij, vključno z begunci, možnost sodelovati v programu, ter poziva, naj se jim olajša dostop do programa;

77.  poudarja, da kljub napredku glede priznavanja študijskega obdobja, kreditnih točk, kompetenc in spretnosti, pridobljenih v okviru neformalnega in priložnostnega učenja v tujini, še vedno obstajajo izzivi; poudarja, da je priznavanje mednarodnih kvalifikacij bistvenega pomena za mobilnost in je osnova za nadaljnje sodelovanje v evropskem visokošolskem prostoru; poudarja, da je za priznavanje kvalifikacij pomembno v celoti izkoristiti vse instrumente EU za potrjevanje znanj, spretnosti in kompetenc;

78.  poudarja, da se od leta 2008 število študijskih obdobij v tujini, opravljenih v okviru programa Erasmus, kljub gospodarski, finančni in socialni krizi vztrajno povečuje; opozarja, da se je hkrati skokovito povečalo število delovnih praks v tujini; iz tega sklepa, da mladi delovno prakso očitno dojemajo kot odlično priložnost za izboljšanje svoje zaposljivosti; priporoča Komisiji in nacionalnim agencijam, organizatorjem in ustanovam, da upoštevajo ta razvoj dogodkov;

79.  poudarja, da se je zaradi evropskega ogrodja kvalifikacij(20) nedvomno izboljšalo stanje glede priznavanja in potrjevanja sistemov diplom, kvalifikacij, kreditnih točk, potrdil o spretnostih, akreditacij o kompetencah v izobraževanju ter poklicnem izobraževanju in usposabljanju, vendar ugotavlja, da težave še vedno niso odpravljene; poudarja, da je treba zagotoviti, da se kompetence in kvalifikacije, pridobljene z izkušnjami mednarodne mobilnosti v vseh oblikah – v formalnem učnem okolju, pri pripravništvu v podjetju ali prostovoljstvu in mladinskih dejavnostih – ustrezno dokumentirajo, potrdijo, priznajo ter postanejo primerljive v domačem sistemu; poziva Komisijo, naj spremeni in napreduje v smeri krepitve evropskega ogrodja kvalifikacij od sedanjega priporočila za močnejši instrument, da se podpre prost pretok; poziva Komisijo in države članice, naj sistematično uporabljajo in dodatno razvijajo veljavne evropske instrumente, kot so dokumenti Europass, orodje Youthpass in sistem ECVET; spodbuja razvoj skupnih kvalifikacij na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, s pomočjo katerih bi lahko zagotovili mednarodno priznavanje kvalifikacij; poziva države članice, naj v celoti in pravočasno izvajajo priporočilo Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja;

80.  poudarja, da neformalno izobraževanje in učenje odraslih spodbujata osnovne in mehke spretnosti, kot so socialne in državljanske kompetence, ki so pomembne na trgu dela, pa tudi dobro počutje na delovnem mestu in dobro usklajenost med poklicnim in zasebnim življenjem; opozarja, da imata neformalno izobraževanje in učenje odraslih poglavitno vlogo pri doseganju prikrajšanih skupin v družbi ter jim omogočata, da razvijejo spretnosti, ki jim pomagajo pri vstopu na trg dela ter iskanju trajne in kakovostne zaposlitve, ali izboljšujeta njihove zaposlitvene možnosti, poleg tega pa prispevata k bolj demokratični Evropi;

81.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo programe poklicnega izobraževanja in usposabljanja, želi spomniti, da pripravniški in vajeniški sistemi omogočajo pridobivanje znanja in ne nadomeščajo delovnih mest za polni delovni čas, morajo pa zagotavljati dostojne delovne pogoje ter ustrezno plačilo za vajence, nikakor pa se kompetence upravičencev ne smejo uporabiti kot nadomestilo za kompetence redno zaposlenih;

82.  je seznanjen s tem, da imajo nacionalne agencije pri izvajanju v okviru sedanjega programa zahtevnejše delo; poziva Komisijo, naj nacionalnim agencijam zagotovi dovolj sredstev in potrebno pomoč, da bodo lahko učinkoviteje izvajale program in se spopadle z novimi izzivi, ki so posledica povečanja proračuna;

83.  poziva Komisijo, naj spremlja merila kakovosti, ki jih uporabljajo nacionalne agencije pri ocenjevanju projektov, in naj si izmenja najboljše prakse v zvezi s tem; poziva k programom za usposabljanje ocenjevalcev, da bodo lahko še naprej razvijali svoje znanje, zlasti v medsektorskih projektih, in bodo lahko vsem vložnikom predložili kakovostne povratne informacije, s čimer bodo spodbudili doseganje ciljev v prihodnjih projektih in povečali uspešnost prihodnjih vložnikov;

84.  meni, da bi morala biti ocena kakovosti enako pomembna kot količinska ocena; poziva, naj se v okviru programa Erasmus+ oblikuje ocena kakovosti;

85.  poziva Komisijo in države članice, naj potrdijo in priznajo različne oblike formalnega in neformalnega učenja in pripravništva; spodbuja države članice, naj mlade vajence bolje obveščajo o obstoječih možnostih, bolje podpirajo učne centre, ki želijo sodelovati v programu Erasmus+, ter uvedejo spremljevalne ukrepe pri izkušnjah čezmejne mobilnosti v sosednjih državah, da bi vajencem pomagale pri ureditvi bivališča in prevoza;

86.  poziva k večji mobilnosti na področju izobraževanja ter v programih vajeništva in pripravništva v okviru Jamstva za mlade in Pobude za zaposlovanje mladih, da bi zmanjšali visoke stopnje brezposelnosti mladih in geografska neravnovesja v Evropski uniji;

87.  poziva Komisijo, naj opredeli sedanjo neenako udeležbo ustanov za poklicno izobraževanje in usposabljanje v evropskih programih mobilnosti v državah in regijah in naj zmanjša te razlike z izboljšanjem sodelovanja in izmenjave informacij med nacionalnimi agencijami za Erasmus +, pri čemer je treba podpreti sodelovanje med ustanovami za poklicno izobraževanje in usposabljanje s povezovanjem izkušenih ustanov za poklicno izobraževanje in usposabljanje z drugimi ustanovami ter ustanovam za poklicno izobraževanje in usposabljanje zagotoviti podporne ukrepe politike in posebne predloge in izboljšati že obstoječe podporne sisteme za te ustanove;

88.  poziva države članice, naj za spodbujanje mobilnosti učiteljev, predavateljev in neeakademskega osebja priznajo njihovo udeležbo v programih mobilnosti, saj je to pomemben del njihovega poklicnega napredovanja, in naj po možnosti uvedejo sistem nagrajevanja v povezavi z udeležbo v programih mobilnosti, na primer v obliki finančne pomoči ali zmanjšanja delovne obremenitve;

89.  poziva nacionalne agencije, naj pri ocenjevanju projektov zagotovijo popolno preglednost, zato naj objavijo seznam izbranih projektov, pa tudi njihov stalni napredek in finančno pomoč, ki jim je bila dodeljena;

90.  poziva, naj se v okviru ključnega ukrepa št. 1 nadaljujejo najboljše prakse iz programa Comenius, kot so izmenjave šolskih razredov, in naj se šolskim delavcem še naprej omogoči, da posamično zaprosijo za nepovratna sredstva za mobilnost v okviru ključnega ukrepa št. 1;

91.  ugotavlja, da je bilo veliko projektov v okviru ključnega ukrepa št. 2 kljub njihovi visoki kakovosti zaradi omejenih sredstev zavrnjenih; spodbuja Komisijo, naj te projekte oceni in s tem pripomore, da bodo pritegnili naložbe iz drugih virov; spodbuja države članice, naj priznajo projekte, ki so prejeli oceno, tako da jim podelijo prednost pri dostopu do javnih sredstev, če so ta na voljo, da se ti projekti uresničijo;

92.  poziva Komisijo, naj še naprej poskuša rešiti izziv financiranja za evropske organizacije s sedežem v Bruslju, da bodo lahko več prispevale k razvoju evropskih politik na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa;

93.  je seznanjen z izzivi, s katerimi se srečujejo nacionalne agencije pri izvajanju mednarodne kreditne mobilnosti; poziva, naj se nacionalnim agencijam omogoči večja prožnost pri dodeljevanju sredstev iz nekaterih držav in regij v druge, da se izpolnijo prednostne naloge sodelovanja visokošolskih ustanov;

94.  ugotavlja, da se zmanjšuje število posameznih udeležencev programov mobinosti izven programa Erasmus+, ker evropske visokošolske ustanove prednostno obravnavajo institucionalizirane sisteme mobilnosti; spodbuja Komisijo in nacionalne organe, naj posameznim kandidatom ponovno zagotovijo možnosti, da sodelujejo v programih mobilnosti;

95.  poziva Komisijo, naj okrepi sistem poklicnega izobraževanja in usposabljanja, s tem da med novimi organizacijami in manjšimi ustanovami spodbuja program Leonardo da Vinci, poleg tega naj jim pomaga pri zaprositvi za ustrezna sredstva, tako da jim zagotovi dodatne smernice, spletno usposabljanje in individualizirano podporo pri pripravi kakovostne prošnje za financiranje prek stikov z nacionalnimi agencijami za program Erasmus+;

96.  poziva k promociji evropskega visokošolskega prostora po svetu, pa tudi k nadgradnji posameznikovega znanja na svetovni ravni s spodbujanjem vseh pomembnih deležnikov (države članice, visokošolske ustanove in združenja) k zagotovitvi, da bo skupni magistrski program Erasmus Mundus postal privlačnejši za visokošolske ustanove in potencialne kandidate;

97.  predlaga, naj se nacionalne agencije v večji meri vključijo v razvoj politike na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa in naj se zato okrepijo povezave med Komisijo, državami članicami in nacionalnimi agencijami;

Naslednje programsko obdobje

98.  poziva Komisijo in države članice, naj si bolj prizadevajo za poenostavitev postopkov in zmanjšanje velike upravne obremenitve za študente, ustanove in gostiteljska podjetja, ki sodelujejo pri projektih programa Erasmus+, zlasti tista, ki te priložnosti ne izkoriščajo dovolj, da bi izboljšala in olajšala enak dostop ter postopke registracije, potrjevanja in priznavanja; meni, da morajo biti za spodbujanje vključevanja informacije o tem programu na voljo v vseh uradnih jezikih Evropske unije; poziva Komisijo in nacionalne agencije, naj standardizirajo merila za dostop, da bo program dostopen čim večjemu številu prosilcev;

99.  predlaga, da se za prednostno nalogo določi, da se nadaljnja uskladitev in večje spremembe v strukturi programa ne izvedejo, namesto tega pa se ohranijo in utrdijo dosedanji dosežki ter po potrebi uvedejo postopne izboljšave;

100.  poleg tega priporoča, naj se okrepi pomen in prepoznavnost neformalnega učenja za mladinsko delo pa tudi izobraževanje odraslih v okviru programa Erasmus+, saj je ravno neformalno učenje zelo pomembno na področju evropskega državljanstva in spodbujanja demokracije in vrednot, program pa se zaradi imena pogosto povezuje le s formalnim izobraževanjem;

101.  poziva Komisijo, naj pomembne deležnike vključi v delo za naslednje programsko obdobje financiranja in pri uvajanju morebitnih izboljšav, da se zagotovita nadaljnji uspeh programa in njegova dodana vrednost;

102.  priporoča, naj se v programu Erasmus+ še bolj razvije medsektorska mobilnost posameznikov v okviru ključnega ukrepa št. 1, da se bodo lahko učeči se, učitelji, pedagogi, izvajalci usposabljanja, vajenci, delavci in mladi polno vključevali v medsektorsko mobilnost;

103.  poziva, naj se medsektorski projekti jasno opredelijo, s čimer bi se izognili zmedi zaradi napačnega označevanja projektov;

104.  poziva, naj se sedanja raven proračuna zagotovi tudi za naslednjo generacijo programov v okviru novega večletnega finančnega okvira, ter meni, da je dodatno povečanje proračuna, s katerim bi zagotavili najmanj tako raven letnega financiranja naslednje generacije programov kot je bila lanska raven za izvrševanje sedanjega okvira, osnovni pogoj za nadaljnjo uspešnost programa; predlaga, naj Komisija preuči možnost povečanja predhodnega financiranja;

105.  pozdravlja strukturo progama ter poziva Komisijo, naj v predlogu za naslednjo generacijo programov ohrani ločena poglavja in ločene proračune za izobraževanje in usposabljanje, za mladino in za šport, pri čemer naj upošteva njihove posebnosti, in naj prilagodi prijavne obrazce, sisteme poročanja ter zahteve v zvezi s produkti, razvitimi za posamezna področja;

106.  spodbuja nacionalne agencije, naj zagotovijo, da bodo razpoložljiva proračunska sredstva za ključne ukrepe in sektorje zlahka dostopna po vsakem krogu prijav, da se prosilcem omogoči strateško načrtovanje prihodnjih ukrepov, ter naj objavljajo rezultate izbire projektov in proračunske vrstice, kar bo omogočilo ustrezen zunanji nadzor programa;

107.  poziva Komisijo, naj redno pregleduje stopnje finančne podpore, kot so pavšalni zneski za kritje potnih stroškov in dnevnic, da bodo ti zneski v skladu z dejanskimi življenjskimi stroški ter da se prepreči zadolženost zaradi obdobja usposabljanja, s tem pa bi preprečili, da bi bili ljudje z manj finančnimi sredstvi in/ali posebnimi zahtevami diskriminirani in prepuščeni sami sebi;

108.  opozarja, da se v mladinskem sektorju prikrajšane skupine obravnavajo posebej; predlaga, naj se strategija vključenosti in različnosti razširi na vse programske sektorje, da se v programu Erasmus+ spodbudita vključevanje in udeležba ljudi s posebnimi potrebami ali z manj možnosti;

109.  poziva Komisijo naj predstavi, države članice pa naj podprejo kakovosten okvir za vajeništva in predlog za večjo mobilnost za vajence, s čimer bi zagotovili sklop pravic za vajence, praktikante, pripravnike in udeležence v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, tako da bi bili ustrezno zaščiteni in da ti programi mobilnosti ne bi nadomeščali standardnih pogodb o zaposlitvi; poziva h kakovostnim in plačanim pripravništvom in delovnim praksam in zahteva, da države članice poročajo o primerih, kjer je prišlo do kršitev glede nalog ali pravic upravičencev v programu Erasmus+;

110.  Komisijo poziva, naj sodeluje z državami članicami, da bi okrepili sodelovanje med izobraževalnimi ustanovami in glavnimi deležniki (lokalnimi/regionalnimi organi, socialnimi partnerji, zasebnim sektorjem, predstavniki mladih, ustanovami za poklicno izobraževanje in usposabljanje, raziskovalnimi organizacijami ter organizacijami civilne družbe), s čimer bi izboljšali odzivanje izobraževalnih sistemov in sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja na dejanske potrebe trga dela, to sodelovanje pa se mora odražati v programu Erasmus+; meni, da bi z dejavno udeležbo upravičencev in vseh deležnikov pri oblikovanju, organizaciji, spremljanju, izvajanju in ocenjevanju programa zagotovili njegovo izvedljivost, uspešnost in dodano vrednost;

111.  se zavzema za to, da se mobilnim študentom v okviru programa omogoči združitev študija v tujini z opravljanjem prakse, povezane s študijem, s čimer bi jim olajšali bivanje v tujini, zmanjšali socialno selektivnost, povečali število mobilnih študentov, nadgradili spretnosti študentov in okrepili povezave med visokošolskim izobraževanjem in trgoma dela; poziva zlasti Komisijo, naj pri dodeljevanju sredstev iz programa Erasmus+ posebno pozornost nameni dolgoročni mobilnosti vajencev;

112.  ugotavlja razlike med državami članicami pri merilih za sprejem v program Erasmus+; vztraja, da mora Komisija zagotoviti, da bodo vse nacionalne agencije harmonizirano uporabljale pravila programa, spoštovale skupne standarde kakovosti in postopkovno prakso ter tako zagotavljale notranjo in zunanjo usklajenost programa Erasmus+ in ga uveljavile kot pravi evropski program; poziva Komisijo, naj za nacionalne agencije oblikuje evropske smernice za izvajanje programa Erasmus+; spodbuja nacionalne agencije, ki morajo biti sestavni del procesa spremljanja, naj se osredotočijo tudi na ustanavljanje ali spodbujanje foruma za konstruktiven dialog med organi za izobraževanje in politike trga dela vseh držav članic; odločno spodbuja, naj se agencije pri projektih o podobnih vprašanjih bolj uskladijo med seboj;

113.  poziva Komisijo in države članice, naj povečajo možnosti usposabljanja v tujini za poklicno izobraževanje in usposabljanje ter naj zagotovijo, da bo to področje prva izbira za iskanje zaposlitve in začetek obetavne poklicne poti, naj zagotovijo dostop namenjen za poklicno izobraževanje in usposabljanje, niso sorazmerna(21) s številom potencialnih prosilcev za ponujene programe mobilnosti; odločno podpira učinkovito promoviranje in spodbujanje mobilnosti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju med ženskami in meni, da morajo države članice določiti smele cilje, napredek na tem področju pa bi bilo treba dosledno spremljati;

114.  poudarja, da se delovna mesta in spretnosti na novo opredeljujejo, zlasti zaradi sedanjega prehoda na bolj digitalizirano gospodarstvo, kjer se pojavljajo nove poslovne potrebe in sektorji, usmerjeni v prihodnost; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se bo to stanje odražalo v programu Erasmus+;

115.  poziva k večjemu promoviranju programov mobilnosti za višje stopnje visokošolskega izobraževanja, da bi zagotovili mobilnost med evropskimi raziskovalnimi centri in dodatno krepili cilj za internacionalizacijo evropskih univerz;

116.  poudarja, da je treba povečati ozaveščenost glede instrumenta Erasmus+ kot načina za izboljšanje lastnih spretnosti in njihovo dopolnjevanje s širšo razsežnostjo, s čimer bi zagotovili pravi pristop do tega instrumenta in s tem njegovo učinkovitost, hkrati pa bi odpravili tveganje, da bi postal zgolj življenjska izkušnja;

117.  poziva Komisijo, naj pripravi in objavi posodobljene statistične podatke ter izvede študije spremljanja učinkovitosti o izvajanju programa Erasmus+, zlasti o udeležbi mladih glede na regijo in spol, njegovem učinku na zaposljivost ter vrsto in stopnjo zaposlitve in učinku na plače ter kako bi bilo to mogoče izboljšati; poziva Komisijo, naj analizira, zakaj nekatere države pogosteje sodelujejo v mobilnosti na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, kje so največje razlike med spoloma in razloge zanje ali kje je več prosilcev invalidov, ter naj pripravi načrt, kako povečati udeležbo drugih držav; zato poziva nacionalne agencije držav članic, naj tesno sodelujejo pri izmenjavi informacij in statističnih podatkov; meni, da je treba pri prihodnjem vmesnem pregledu programa Erasmus+ vključiti in upoštevati ugotovitve študij in statistične podatke;

118.  opozarja, da lahko program Erasmus+ v času konkretne krize temeljnih vrednot EU predstavlja bistveno priložnost za spodbujanje integracije, razumevanja in solidarnosti med mladimi; zato poziva, naj se integracija mladih spodbuja prek spoznavanja različnih kultur in tradicij ter njihovega vzajemnega in nujnega spoštovanja;

119.  predlaga, naj Komisija v naslednjem finančnem obdobju (po letu 2020) v prihodnjem programu Erasmus+ ohrani podjetniško izobraževanje in usposabljanje kot enega od ciljev, ki bo poleg mobilnosti vseboval naslednje elemente kot dele programa:

   (i) skrbno oceno učinka obstoječih ukrepov za spodbujanje podjetništva prek izobraževanja in usposabljanja ter njihovo morebitno prilagoditev, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti učinkom na nezadostno zastopane in prikrajšane skupine;
   (ii) spodbujanje bolje opredeljenih učnih vsebin in orodij za formalno in neformalno izobraževanje, namenjeno vsem študentom, in sicer s teoretičnimi in praktičnimi moduli, kot so študentski podjetniški projekti;
   (iii) spodbujanje partnerstev med izobraževalnimi ustanovami, podjetji, neprofitnimi organizacijami in ponudniki neformalnega izobraževanja, da se tako razvijejo ustrezni tečaji in se študentom zagotovijo praktične izkušnje in modeli;
   (iv) razvoj spretnosti na področju podjetniških procesov, finančne pismenosti, pismenosti in spretnosti na področju informacijske in komunikacijske tehnologije, ustvarjalnega razmišljanja, reševanja problemov in inovativnega razmišljanja, samozavesti, prilagodljivosti, krepitve timskega duha, projektnega vodenja, ocenjevanja in prevzemanja tveganj ter poslovnih spretnosti in znanja;
   (v) poudarjanje, da sta neformalno in priložnostno učenje posebej pomembna za pridobivanje podjetniških kompetenc;

120.  spodbuja države članice, naj sodelujejo v programu Erasmus za mlade podjetnike in naj ga promovirajo med mladimi, ki želijo sodelovati v poslovnih projektih, da bodo lahko pridobili izkušnje v tujini in nove spretnosti, ki jim bodo pomagale pri uspešni izvedbi njihovih poslovnih projektov;

121.  odločno spodbuja vzajemno učenje, ki sledi študiju, usposabljanju in delovnim izkušnjam v tujini, da bi se povečal učinek programa Erasmus+ v lokalnih skupnostih; poudarja, da je širjenje primerov dobre prakse bistveno za izboljšanje kakovosti projektov iz programa Erasmus+; pozdravlja platformo Erasmus+ za širjenje rezultatov projektov in se zavzema za odločnejši pristop k izmenjavi primerov dobre prakse in mednarodni izmenjavi mnenj med nacionalnimi agencijami, partnerji in upravičenci programa; poziva Komisijo, naj zagotovi podporo prosilcem v programu pri iskanju mednarodnih partnerjev, tako da razvija uporabnikom prijazne platforme, ki združujejo javne informacije o različnih upravičencih in njihove projekte;

122.  poziva Komisijo, naj izboljša vodnik za prijavitelje, poskrbi, da bo uporabnikom prijaznejši ter razumljivejši ter naj pripravi posebne informativne brošure za vsakega od ključnih ukrepov; prav tako jo poziva, naj poenostavi postopek prijave z vidika upravnih bremen;

123.  podpira razvoj ustanov za izobraževanje odraslih s stalnim poklicnim razvojem in možnostmi za mobilnost za učitelje, vodstvene delavce šol, vodje usposabljanj in drugo učno osebje; spodbuja, da se za boljše učne izide razvijajo spretnosti in kompetence, zlasti v učinkoviti rabi informacijske in komunikacijske tehnologije pri izobraževanju odraslih; poudarja pomen izmenjave dobre prakse;

124.  pozdravlja razvoj pilotnih projektov, kot sta Evropski okvir za mobilnost vajencev: razvoj evropskega državljanstva in veščin z vključevanjem mladih na trg dela, ki je namenjen izvajanju stroškovno učinkovitih programov za čezmejno mobilnost vajeništva med ustanovami za poklicno izobraževanje in usposabljanje, podjetji in/ali drugimi ustreznimi organizacijami, formalnemu priznanju in potrjevanju učnih izidov ter spodbujanju vzajemnega priznavanja diplom, in Mobilnost mladih na področju poklicnega usposabljanja – Boljša mobilnost mladih, ki je namenjen izboljšanju mobilnosti mladih na področju poklicnega usposabljanja; poziva Komisijo, naj oba pilotna projekta učinkovito izvaja in ju dolgoročno vključi v program Erasmus+;

125.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo večjo in dolgoročnejšo strukturno podporo evropskim organizacijam civilne družbe na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa v obliki nepovratnih sredstev, saj so to organizacije, ki državljanom in prebivalcem EU nudijo priložnosti za učenje in prostor za sodelovanje za razvoj in izvajanje evropskih politik;

126.  poziva Komisijo, naj preuči ustrezno rešitev za položaj nevladnih organizacij na evropski ravni, ki imajo sedež v Bruslju in zaprošajo za sredstva pri belgijskih nacionalnih agencijah;

o
o   o

127.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 50.
(2) UL L 394, 30.12.2006, str. 10.
(3) UL C 311, 19.12.2009, str. 1.
(4) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 29.
(5) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 77.
(6) UL C 372, 20.12.2011, str. 1.
(7) UL C 372, 20.12.2011, str. 31.
(8) UL C 398, 22.12.2012, str. 1.
(9) UL C 70, 8.3.2012, str. 9.
(10) UL C 208, 10.6.2016, str. 32.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0292.
(12) UL C 417, 15.12.2015, str. 25.
(13) UL C 172, 27.5.2015, str. 17.
(14) UL C 417, 15.12.2015, str. 36.
(15) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0106.
(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0107.
(17) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0291.
(18) http://ec.europa.eu/dgs/education_culture/repository/education/library/study/2014/erasmus-impact_en.pdf
(19) Znanstveno in politično poročilo Skupnega raziskovalnega središča o jezikih in zaposljivosti, 2015.
(20) UL C 111, 6.5.2008, str. 1.
(21) Po podatkih Komisije je v letu 2016 zaradi pomanjkanja finančnih sredstev stopnja uspešnosti pri upravičenih vlogah za mobilnost v poklicnem izobraževanju in usposabljanju v okviru programa Erasmus + znašala 42 %. Položaj se vsako leto poslabša: leta 2014 je bila stopanja uspešnosti 54 %, leta 2015 pa 48 %. Čeprav so se razpoložljiva finančna sredstva v teh letih nekoliko povečala, povpraševanje narašča veliko hitreje, z omejenimi sredstvi programa Erasmus+ pa ni mogoče dovolj hitro zadostiti povpraševanju.

Pravno obvestilo