Kazalo 
Sprejeta besedila
Torek, 14. februar 2017 - StrasbourgKončna izdaja
Sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med EU in Cookovimi otoki ***
 Sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med EU in Cookovimi otoki (resolucija)
 Nadzor registra in sestava strokovnih skupin Komisije
 Vloga prijaviteljev nepravilnosti pri varovanju finančnih interesov EU
 Seznam tretjih držav in organizacij, s katerimi Europol sklene sporazume *
 Uvedba nadzornih ukrepov za novo psihoaktivno snov metil 2-[[1-(cikloheksilmetil)-1H-indol-3-karbonil]amino]-3,3-dimetilbutanoat (MDMB-CHMICA) *
 Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji – vloga EGF/2016/005 NL/Drenthe Overijssel Retail
 Revizija Evropskega soglasja o razvoju
 Letno poročilo EU na področju konkurence
 Spodbujanje enakosti spolov na področju duševnega zdravja in kliničnih raziskav
 Prednostne naloge EU za 61. zasedanje Komisije OZN za položaj žensk

Sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med EU in Cookovimi otoki ***
PDF 238kWORD 41k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med Evropsko unijo in vlado Cookovih otokov ter njegovega protokola o izvajanju (07592/2016 – C8-0431/2016 – 2016/0077(NLE))
P8_TA(2017)0019A8-0010/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (07592/2016),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med Evropsko unijo in vlado Cookovih otokov ter njegovega protokola o izvajanju (07594/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 43(2) ter točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) in členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0431/2016),

–  ob upoštevanju svoje nezakonodajne resolucije z dne 14. februarja 2017(1) o osnutku sklepa Sveta,

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za ribištvo ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za proračun (A8-0010/2017),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Cookovih otokov.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0020.


Sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med EU in Cookovimi otoki (resolucija)
PDF 259kWORD 46k
Nezakonodajna Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med Evropsko unijo in vlado Cookovih otokov ter njegovega protokola o izvajanju (07592/2016 – C8-0431/2016 – 2016/0077(NLE)2016/2230(INI))
P8_TA(2017)0020A8-0015/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (07592/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 43(d), točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) in členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0431/2016),

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 14. februarja 2017(1) o osnutku sklepa,

–  ob upoštevanju poročila o predhodni oceni sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko unijo in Cookovimi otoki ter njegovega protokola iz junija 2013,

–  ob upoštevanju strateških smernic, ki so jih izdelale oblasti Cookovih otokov na področju razvoja lokalnega ribiškega sektorja, zlasti tistih iz dokumenta o priobalni ribiški politiki Cookovih otokov,

–  ob upoštevanju okvira ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov, zlasti ciljev št. 1, 2, 9, 10 in 14,

–  ob upoštevanju sklepov in priporočil z 12. srečanja znanstvenega odbora Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika (WCPFC) za dolgoročno ohranjanje in trajnostno rabo izrazito selivskih ribjih staležev zahodnega in srednjega Pacifika,

–  ob upoštevanju člena 99(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0015/2017),

A.  ker je Komisija opravila pogajanja z vlado Cookovih otokov za nov sporazum med Evropsko unijo in Cookovimi otoki o partnerstvu o trajnostnem ribištvu (v nadaljnjem besedilu: sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju med EU in Cookovimi otoki) za obdobje osmih let ter njegovega protokola o izvajanju za obdobje štirih let;

B.  ker je to prvi sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju med EU in Cookovimi otoki, ki zagotavlja evropsko prisotnost v vodah vzhodnega Pacifika po nepodaljšanju sporazuma s Kiribati (in podpisanima, a neizvajanima sporazumoma z Mikronezijo in Salomonovimi otoki);

C.  ker je splošni cilj sporazuma med EU in Cookovimi otoki ter protokola okrepiti sodelovanje med EU in Cookovimi otoki na področju ribištva, kar je v interesu obeh pogodbenic in bo pomenilo vzpostavitev partnerskega okvira za spodbujanje trajnostne ribiške politike in trajnostnega izkoriščanja ribolovnih virov v izključni ekonomski coni Cookovih otokov;

D.  ker bi morala naša prisotnost v regiji spodbujati trajnostno ribiško politiko in odgovorno izkoriščanje virov ter zagotavljati ustrezno upravljanje virov tuna v Pacifiku;

E.  ker sporazum med EU in Cookovimi otoki temelji na najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju, ki upošteva ukrepe za ohranjanje in upravljanje komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika v mejah razpoložljivega presežka;

F.  ker obstajajo težave pri pregledovanju in nadzorovanju in ker je nezakoniti, neprijavljeni in zakonsko neurejeni ribolov težko rešljiv problem, zlasti zaradi razpršenosti ozemlja in virov;

G.  ker je v zahodnem in srednjem Pacifiku več plovil držav članic EU in ker so drugi ribiški sporazumi v regiji zastarali;

H.  ker je bilo dogovorjeno, da se drugim, neevropskim flotam ne bodo nudili ugodnejši pogoji od tistih, ki jih določa sporazum, in ker sporazum vsebuje klavzulo iz Cotonouja o človekovih pravicah, demokratičnih načelih in načelu pravne države;

I.  ker je namen sporazuma med EU in Cookovimi otoki spodbujanje učinkovitejšega in bolj trajnostnega razvoja ribiškega sektorja na otokih in z njim povezane industrije in dejavnosti, v skladu s cilji nacionalne ribiške politike Cookovih otokov, zlasti glede podpore znanstvenim raziskavam in obrtnemu ribolovu, povečanemu iztovarjanju v lokalnih pristaniščih, okrepitvi zmogljivosti za spremljanje, nadzor in preverjanje ribolovnih dejavnosti in boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu, v skladu z okvirom ciljev trajnostnega razvoja;

J.  ker so prispevki za podporo razvoju sektorske ribiške politike Cookovih otokov, ki se gibljejo med 47,6 % in 50 % celotnega zneska, velik prispevek z vidika odstotka deleža;

K.  ker se stalež veleokega tuna od leta 2012 zmanjšuje in ker je zaradi tega komisija za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika uvedla upravljalne ukrepe, o katerih bodo ponovno stekla pogajanja v letu 2017, in ker se je ulov z zaporno plavarico v letu 2015 zmanjšal za 26 % v primerjavi z letom 2014; ker se poleg tega vode Cookovih otokov štejejo za „svetišče morskih psov“, čeprav je treba poudariti, da to ni ciljna vrsta evropske flote, ki lovi v teh vodah v okviru novega sporazuma;

L.  ker so plovila EU za ribolov s parangalom v preteklosti lovila v toplejših vodah južno od Cookovih otokov; ker je treba upoštevati zahteve uredbe za ohranjanje morskih psov na Cookovih otokih; ker je predhodna ocena pokazala, da v prihodnosti plovila EU za ribolov s parangalom ne bodo zainteresirana za lovljenje v izključni ekonomski coni Cookovih otokov;

M.  ker so Cookovi otoki močno odvisni od uvožene hrane;

1.  meni, da bi moral sporazum med EU in Cookovimi otoki z ustrezno sektorsko podporo EU učinkovito spodbujati trajnostno ribištvo v vodah Cookovih otokov in imeti dva enako pomembna cilja: (1) plovilom EU zagotoviti ribolovne možnosti na ribolovnem območju Cookovih otokov na podlagi najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja ter ob upoštevanju ukrepov za ohranjanje in upravljanje komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika v mejah razpoložljivega presežka, izračunan katerega bi moral upoštevati celotni razvoj ribolovnih zmogljivosti države; in 2) spodbujati sodelovanje med EU in Cookovimi otoki, da bi se zagotovila trajnostna ribiška politika in odgovorno izkoriščanje ribolovnih virov na ribolovnem območju Cookovih otokov, ter prispevati k trajnostnemu razvoju ribiškega sektorja Cookovih otokov z gospodarskim, finančnim, tehničnim in znanstvenim sodelovanjem, ob spoštovanju suverenih odločitev države v zvezi s tem razvojem;

2.  upošteva sklepe poročila o predhodnem vrednotenju sporazuma med EU in Cookovimi otoki iz junija 2013 ter njegovega protokola, kjer je ugotovljeno, da predhodni sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju in protokoli (Kiribati, Salomonovi otoki) niso bistveno prispevali k razvoju lokalnih ribiških sektorjev, zlasti kar zadeva skupna podjetja (s skupnimi naložbami) ter razvoj lokalnih predelovalnih zmogljivosti; meni, da bi moral sporazum med EU in Cookovimi otoki čim bolj prispevati k razvoju lokalnega ribiškega sektorja z zagotavljanjem preskrbe rib za domačo porabo in k doseganju ciljev nove generacije ribiških sporazumov EU in okvira ciljev trajnostnega razvoja;

3.  obžaluje, da druge države v regiji niso dosegle partnerskih sporazumov z EU in odpirajo svoja ribolovna območja drugim svetovnim državam in regijam, ki občasno uporabljajo ribolovne prakse, ki ne upoštevajo razpoložljivosti virov, namesto da bi sklenile sporazum z EU, ki spodbuja trajnostno ribištvo in nudi sektorsko podporo;

4.  pozdravlja vključitev obveze, da Cookovi otoki javnost seznanijo z obstojem kakršnega koli sporazuma, ki dovoljujejo tujim flotam ribolov v njihovih vodah, vendar obžaluje pomanjkanje podrobnosti o vsem vloženem naporu, kot se je zahtevalo pri nekaterih drugih sporazumih, ki jih je sklenila EU;

5.  poudarja, da bi treba pri izvajanju in morebitni reviziji in/ali podaljšanju sporazuma med EU in Cookovimi otoki ter njegovega protokola upoštevati strategijo oblasti Cookovih otokov za razvoj ribiškega sektorja in zagotoviti skladnost z njo, zlasti da se predvidi:

   prispevek k izboljšanju zmogljivosti za spremljanje in nadzor ribolovnih virov Cookovih otokov ter ribolovnih dejavnosti v njihovih vodah, s posebnim poudarkom na boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu;
   izboljšanje znanstvenega poznavanja stanja lokalnih morskih ekosistemov in ribolovnih virov v vodah Cookovih otokov;
   posebna podpora razvoju lokalnega obrtnega ribolova in lokalnih skupnosti, odvisnih od njega, da se poveča njegov prispevek k lokalnemu gospodarstvu, prispeva k izboljšanju varnosti na krovu in zvišanju prihodka ribičev ter zagotovi razvoj lokalne infrastrukture za predelavo in prodajo rib, bodisi za oskrbo domačega trga ali izvoz;

6.  meni, da podpora sektorskemu razvoju pomembno prispeva k trajnosti v partnerski državi, saj krepi njeno operativno neodvisnost, spodbuja razvojno strategijo in zagotavlja njeno suverenost,

7.  meni, da so možnosti za zaposlovanje lokalnih mornarjev na plovilih EU v okviru partnerskih sporazumov v skladu z mednarodnimi standardi; ponovno poudarja, da je treba spoštovati načela Mednarodne organizacije dela in poziva k ratifikaciji njene konvencije št. 188, pri čemer je treba spoštovati splošna načela svobode združevanja in kolektivnega pogajanja delavcev ter nediskriminacije na delovnem mestu in v poklicni dejavnosti; vendar poudarja, da zaradi pomanjkanja kvalificiranih mornarjev za delo na tunolovkah oblasti Cookovih otokov niso zahtevale njihovo vkrcanje na plovila flote EU;

8.  meni, da bi moral sporazum med EU in Cookovimi otoki in njegov protokol omogočiti okrepitev dvostranskega sodelovanja v boju proti nezakonitemu ribolovu in Cookovim otokom zagotoviti sredstva za financiranje programa nadzora, ter meni, da bi bilo treba okrepiti ukrepe za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova v izključni ekonomski coni Cookovih otokov, tudi z boljšim spremljanjem in nadzorom s satelitskim sistemom za spremljanje plovil, ribolovnimi ladijskimi dnevniki, inšpekcijskimi pregledi ter z izvajanjem odločitev regionalnih ribiških organizacij;

9.  meni, da bi bilo zaželeno izboljšati količino in zanesljivost podatkov o vsem ulovu (ciljnem ulovu in prilovu) in na splošno o stanju ohranjenosti ribolovnih virov, da bi lahko v sodelovanju z ribiškimi organizacijami natančneje ocenili vpliv sporazuma na morski ekosistem in ribiške skupnosti; poziva Komisijo, naj spodbuja redno in pregledno delovanje organov, pristojnih za spremljanje izvajanja sporazuma, ter okrepitev znanstvenih ocen komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika;

10.  poziva zato Komisijo, naj v okviru pravil skupne ribiške politike preuči možnost uporabe previdnostnega načela in naj analizira uporabo plavajočih naprav za zbiranje rib na tem območju ter njihov vpliv na ekološki tunolov ter naj na podlagi izsledkov pripravi predloge za njihovo uporabo;

11.  poziva Komisijo, naj Parlament pravočasno obvesti o naslednjih sejah skupnega odbora ter naj mu posreduje zapisnike in sklepe sej skupnega odbora, kot določa člen 6 sporazuma, večletni sektorski program iz člena 3 protokola in rezultate ustreznih letnih ocen, da se predstavnikom Parlamenta omogoči udeležba na sejah skupnega odbora v vlogi opazovalcev, ribiške skupnosti Cookovih otokov pa spodbudi k sodelovanju;

12.  poziva Komisijo in Svet, naj v skladu s členom 13(2) PEU in členom 218(10) PDEU ter v okviru njihovih pristojnosti Parlament nemudoma in izčrpno obveščata v vseh fazah postopka, povezanega s protokolom in njegovim morebitnim podaljšanjem;

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Cookovih otokov.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0019.


Nadzor registra in sestava strokovnih skupin Komisije
PDF 258kWORD 46k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o nadzoru registra in sestavi strokovnih skupin Komisije (2015/2319(INI))
P8_TA(2017)0021A8-0002/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 30. maja 2016 o oblikovanju horizontalnih pravil za ustanovitev in delovanje strokovnih skupin Komisije (C(2016)3301),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o okviru za strokovne skupine: horizontalna pravila in javni register (C(2016)3300),

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2014, oddelek III – Komisija in izvajalske agencije(2),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenj Odbora za pravne zadeve in Odbora za proračun (A8-0002/2017),

A.  ker je Parlament izrazil pomisleke v zvezi z delovanjem prejšnjega okvira za strokovne skupine Komisije iz novembra 2010(3), ki je bil uveden s ciljem uvedbe pomembnih operativnih novosti za krepitev preglednosti in usklajenosti medinstitucionalnega dela;

B.  ker je zlasti Odbor za proračun glede na pomanjkanje preglednosti in neuravnoteženo sestavo nekaterih strokovnih skupin in glede na potrebo po zagotavljanju pravega ravnovesja pri sestavi strokovnih skupin z vidika strokovnega znanja in zastopanih stališč v letih 2011 in 2014 sprejel proračunske rezerve in pozval k njihovi reformi, vendar na ta poziv še ni bilo odziva;

C.  ker je bilo v nedavni študiji, ki jo je naročil, ugotovljeno splošno pomanjkanje preglednosti in neravnovesje v sestavi nekaterih strokovnih skupin(4);

D.  ker sta uravnotežena sestava in preglednost nujna pogoja za to, da bi strokovna mnenja ustrezno odražala potrebo po regulativnih ukrepih in podpirala legitimnost strokovnega znanja in regulativnih ukrepov v očeh evropskih državljanov;

E.  ker je evropska varuhinja človekovih pravic v svoji strateški preiskavi(5) podala priporočilo glede sestave strokovnih skupin Komisije, pri čemer se je zlasti osredotočila na potrebo po večji preglednosti strokovnih skupin;

F.  ker se je Komisija pred sprejetjem sklepa posvetovala s predstavniki Parlamenta in evropsko varuhinjo človekovih pravic;

G.  ker je Komisija Parlamentu predstavila delovni dokument služb Komisije, s čimer se je odzvala na priporočila iz delovnega dokumenta poročevalca Odbora za proračunski nadzor;

H.  ker na žalost ne glede na to niti delovni dokument služb Komisije niti njen sklep ne ponuja rešitev za vse pomisleke Parlamenta;

1.  pozdravlja sklep Komisije z dne 30. maja 2016 o oblikovanju horizontalnih pravil za ustanovitev in delovanje strokovnih skupin Komisije, vendar obžaluje, da Komisija ni organizirala celovitega posvetovanja z javnostjo, čeprav so številne nevladne organizacije pokazale interes za to; ponovno poudarja, kako pomembno je oživiti udeležbo predstavnikov civilne družbe in socialnih partnerjev v ključnih sektorjih, kot sta preglednost in delovanje evropskih institucij;

2.  poudarja, da je bilo s sprejetjem novih horizontalnih pravil očitno obravnavanih več predhodno izraženih pomislekov Parlamenta, predvsem tistih, ki se nanašajo na potrebo po javnih razpisih za izbiro članov strokovnih skupin ter na pregled registra strokovnih skupin Komisije in ustvarjanje sinergij med tem registrom, registrom za preglednost Komisije in Parlamenta ter pravili glede potrebe po odpravljanju navzkrižja interesov, zlasti ko gre za osebno imenovane strokovnjake;

3.  ugotavlja, da sta preglednost in usklajevanje medinstitucionalnih dejavnosti izjemno pomembni, saj pomagata pri doseganju primernega ravnovesja z vidika strokovnega znanja in zastopanih stališč v strokovnih skupinah, s tem pa se izboljša tudi njihovo delovanje; zato pozdravlja dejstvo, da je izbirni postopek zdaj javen; v zvezi s tem poudarja, da morajo biti jasno vidne praktične izkušnje in kvalifikacije strokovnjakov; meni, da bi moral celoten izbirni postopek zagotavljati visoko raven preglednosti, zanj pa bi morala veljati jasnejša in preglednejša merila, pri čemer se poleg akademskih kvalifikacij poseben poudarek namenja praktičnim izkušnjam kandidatov in morebitnim navzkrižjem interesov, do katerih bi utegnilo priti pri strokovnjakih;

4.  pozdravlja dejstvo, da je že bila vzpostavljena povezava med registrom strokovnih skupin Komisije in registrom za preglednost, s čimer se bo povečala preglednost;

5.  obžaluje, da poskus javnega posvetovanja o določitvi novih pravil ni uspel; poziva Komisijo, naj deluje pregledno in ravna odgovorno do državljanov EU;

6.  želi spomniti, da pomanjkanje preglednosti negativno vpliva na zaupanje državljanov EU v institucije EU; verjame, da bo dejanska reforma sistema strokovnih skupin Komisije na podlagi jasnih načel preglednosti in uravnotežene sestave izboljšala razpoložljivost in zanesljivost podatkov, kar bo tudi povečalo zaupanje ljudi v EU;

7.  poudarja, da bi morala nova pravila strogo in enako veljati za vse strokovne skupine Komisije – ne glede na njihov naziv (torej vključno s posebnimi skupinami, skupinami na visoki ravni, drugimi izrednimi skupinami ter uradnimi in neuradnimi skupinami), v katerih ne sedijo izključno predstavniki držav članic ali za katere ne velja Sklep Komisije 98/500/ES z dne 20. maja 1998 o ustanovitvi odborov za sektorski dialog med socialnimi partnerji na evropski ravni; poudarja, da morajo nova pravila zagotavljati uravnoteženo zastopanost z udeležbo predstavnikov vseh deležnikov;

8.  meni, da bi morala Komisija doseči napredek v smeri bolj uravnotežene sestave strokovnih skupin; obžaluje pa dejstvo, da še ni jasnega razlikovanja med gospodarskimi in negospodarskimi interesi, da bi zagotovili najvišjo raven preglednosti in ravnovesja; v zvezi s tem poudarja, da mora Komisija v javnem razpisu natančno opredeliti, kako si predstavlja uravnoteženo sestavo in kateri interesi naj bodo zastopani pri oblikovanju strokovnih skupin; zato meni, da je pomembno vključiti Parlament in Evropski ekonomsko-socialni odbor, da bi dobili bolj uravnoteženo opredelitev;

9.  poziva Komisijo, naj pri ustanavljanju novih ali spreminjanju sestave obstoječih strokovnih skupin v javnem razpisu natančno navede, kako si predstavlja uravnoteženo sestavo, kateri interesi naj bodo zastopani in zakaj, prav tako pa naj pri oblikovanju strokovnih skupin utemelji morebitno odstopanje od predhodno opredeljene uravnotežene sestave;

10.  v zvezi s tem in ob upoštevanju odstavkov 34–45 omenjenega mnenja evropske varuhinje človekovih pravic poudarja, da Komisija resda še ni formalno opredelila svojega koncepta ravnovesja, a slednjega ne bi smeli razumeti kot rezultata aritmetičnega postopka, temveč kot rezultat prizadevanj za zagotavljanje, da člani strokovne skupine – skupaj – razpolagajo s potrebnim tehničnim strokovnim znanjem in širino pogledov, da bi lahko uresničevali mandat zadevne strokovne skupine; meni, da bi zato morali na koncept ravnovesja vsakič posebej gledati v povezavi s specifičnim mandatom posamezne strokovne skupine; meni, da bi morala merila za presojanje ravnovesja v strokovnih skupinah vključevati naloge skupine, potrebno tehnično strokovno znanje, deležnike, na katere bi zadeva najverjetneje vplivala, organizacijo skupin deležnikov ter ustrezno razmerje med gospodarskimi in negospodarskimi interesi;

11.  poziva Komisijo, naj takoj razišče, ali je potreben nov pritožbeni mehanizem, če se zainteresirani deležniki ne bodo strinjali z uravnoteženo sestavo, oziroma ali so sedanje ureditve ustrezne; poziva, naj se Parlament vključi v ta nadzorni mehanizem;

12.  opozarja, da Komisiji v preteklosti ni zmeraj uspelo najti dovolj strokovnjakov iz vrst malih in srednjih podjetij, potrošnikov, sindikatov ali drugih organizacij splošnega javnega interesa, temu pa so pogosto botrovali s tem povezani stroški, bodisi zaradi koriščenja dopusta ali, v primeru malih in srednjih podjetij, iskanja zamenjave za čas, porabljen za strokovne skupine, pri čemer so v nadaljevanju ti stroški opredeljeni kot „alternativni stroški“;

13.  zato poziva Komisijo, naj preuči načine za lajšanje in spodbujanje sodelovanja premalo zastopanih organizacij ali družbenih skupin v strokovnih skupinah, in sicer tako, da med drugim oceni svoje določbe za učinkovito in pravično izplačevanje nadomestil, vključno z možnimi načini za pokrivanje morebitnih „alternativnih stroškov“, pri čemer pa je treba ustrezno upoštevati načelo sorazmernosti;

14.  poziva Komisijo, naj oceni razvoj sistema nadomestil za podporo premalo zastopanih skupin pri pridobivanju strokovnega znanja, potrebnega za povsem učinkovito sodelovanje v strokovni skupini;

15.  poziva Komisijo, naj evropskim nevladnim organizacijam omogoči, da jih v strokovnih skupinah zastopajo predstavniki iz njihovih nacionalnih članskih organizacij, kadar jim evropske organizacije podelijo jasna pooblastila;

16.  poziva Komisijo, naj, čeprav kljub posebnim ureditvam ne bo mogoče najti zadostnega števila strokovnjakov, ki bi zastopali vse ustrezne interese, zagotovi, da bo strokovna skupina s sprejetjem vseh potrebnih ukrepov, na primer ponderiranega glasovanja, omogočila, da bodo končna poročila teh strokovnih skupin učinkovito in uravnoteženo zastopala vse ustrezne interese;

17.  opominja, da sta tako Parlament kot evropska varuhinja človekovih pravic priporočala Komisiji, naj objavi dnevne rede, referenčne dokumente, zapisnike sej in ugotovitve strokovnih skupin, razen kadar kvalificirana večina članov sklene, da mora določena seja ali njen del ostati tajna, in obžaluje, da Komisija vztraja pri sistemu, v katerem so seje tajne, razen če člani strokovnih skupin z navadno večino sklenejo, da se ugotovitve objavijo; meni, da je nujno treba izvajati najvišjo možno raven preglednosti, in poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo seje in zapisniki javno dostopni;

18.  poudarja, da je treba uporabnikom zagotoviti dostop do vrste dokumentov (dnevni redi, referenčni dokumenti, različna poročila), s čimer bi lahko zainteresirani deležniki izvajali učinkovit nadzor; prav tako meni, da bi moralo biti spletno mesto registra strokovnih skupin, bodisi samo po sebi ali prek hiperpovezav na druga ustrezna spletna mesta, eden od instrumentov ali mehanizmov, s katerimi se pridobivajo redno posodobljene informacije o razvoju politik, s čimer bi zagotovili visoko raven preglednosti;

19.  poziva Komisijo, naj takoj oblikuje posebne smernice – pri čemer naj se posvetuje z deležniki, vključno s Parlamentom –, v katerih bi pojasnila, kako si razlaga določbo, da morajo biti zapisniki strokovnih skupin smiselni in popolni, zlasti kadar seje niso javne, prav tako pa jo poziva, naj v zvezi s tem zagotovi kar največjo preglednost, vključno z objavo dnevnega reda, referenčnih dokumentov, evidenc glasovanja in podrobnih zapisnikov, vključno z odklonilnimi mnenji, v skladu s priporočili evropske varuhinje človekovih pravic;

20.  opozarja, da lahko do navzkrižja interesov poleg osebno imenovanih strokovnjakov pride tudi pri članih z univerz in raziskovalnih inštitutov ter iz odvetniških pisarn, evropskih in drugih možganskih trustov ali svetovalnih podjetij, zato prosi Komisijo, naj pojasni, kako namerava preprečiti navzkrižja interesov za te posebne kategorije strokovnjakov;

21.  poziva Komisijo, naj na podlagi obstoječih pozitivnih primerov zagotovi sistematično izvajanje izboljšanih horizontalnih pravil prek osrednjega pregleda nad izvajanjem teh horizontalnih pravil in naj teh nalog ne prelaga na posamezne generalne direktorate;

22.  poziva Komisijo, naj dovolj sredstev nameni predvsem dejavnostim, ki se nanašajo na register, ter naj razvija inovativne in zelo učinkovite metode, da bo vselej posodobljen in ne bo vseboval stvarnih napak in/ali izpustitev ter bo omogočal izvažanje podatkov v strojno berljivi obliki;

23.  je seznanjen z navedbo Komisije, da bodo do konca leta 2016 vsi generalni direktorati začeli izvajati novi okvir za strokovne skupine Komisije, in jo poziva, naj Parlamentu predloži poročilo o izvajanju in oceni najpozneje eno leto po sprejetju sklepa, torej pred 1. junijem 2017; poziva Komisijo, naj se v okviru strukturiranega dialoga s Parlamentom že v naslednjih šestih mesecih opravi prva ustna predstavitev poročila;

24.  opozarja tudi, da mora Komisija pri pripravi in oblikovanju delegiranih in izvedbenih aktov ter strateških smernic zagotoviti, da se vsi dokumenti, vključno z osnutki aktov, istočasno posredujejo Parlamentu in Svetu ter strokovnjakom držav članic, kot je bilo dogovorjeno v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016;

25.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 304, 20.11.2010, str. 47.
(2) UL L 246, 14.9.2016, str. 27.
(3) C(2010)7649 z dne 10. novembra 2010.
(4) Tematski sektor D za proračunske zadeve, Sestava strokovnih skupin Komisije in stanje registra strokovnih skupin, 2015.
(5) OI/6/2014/NF.


Vloga prijaviteljev nepravilnosti pri varovanju finančnih interesov EU
PDF 273kWORD 49k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o vlogi prijaviteljev nepravilnosti pri varovanju finančnih interesov EU (2016/2055(INI))
P8_TA(2017)0022A8-0004/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 325,

–  ob upoštevanju členov 22a, 22b in 22c Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti(1),

–  ob upoštevanju sklepa evropske varuhinje človekovih pravic, s katerim je zaključila svojo samoiniciativno preiskavo o prijavljanju nepravilnosti (OI/1/2014/PMC),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem(2),

–  ob upoštevanju člena 9 Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji,

–  ob upoštevanju člena 22(a) Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta Evrope CM/Rec(2014)7 o zaščiti prijaviteljev nepravilnosti,

–  ob upoštevanju členov 8, 13 in 33 konvencije Združenih narodov proti korupciji,

–  ob upoštevanju načela 4 iz priporočila OECD o izboljšanju etičnega ravnanja v javni službi,

–  ob upoštevanju preiskave urada evropske varuhinje človekovih pravic z dne 2. marca 2015 in njenega poziva institucijam EU, naj sprejmejo potrebna pravila o prijavljanju nepravilnosti,

–  ob upoštevanju publikacije OECD z naslovom Zaveza učinkoviti zaščiti žvižgačev,

–  ob upoštevanju sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Guja proti Moldaviji, vloga št. 14277/04 z dne 12. februarja 2008,

–  ob upoštevanju člena 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenja Odbora za ustavne zadeve (A8-0004/2017),

A.  ker mora imeti Parlament v okviru postopka razrešnice čim več informacij o vseh morebitnih nepravilnostih; ker ima Evropski parlament v primerih v zvezi z nepravilnostmi v institucijah pravico do popolnega dostopa do informacij, da bi lahko vodil postopek razrešnice ob polnem poznavanju dejstev;

B.  ker Evropsko računsko sodišče daje Parlamentu odlično osnovo za njegove preiskave, vendar samo ne more obravnavati vseh posameznih odhodkov;

C.  ker tudi Komisija in druge institucije EU Parlamentu posredujejo informativna poročila o svoji porabi, vendar se pri tem prav tako opirajo na uradne mehanizme poročanja;

D.  ker veliko sredstev Unije sodi v okvir deljenega upravljanja Komisije in držav članic, zato Komisija težko poroča o nepravilnostih v zvezi s posameznimi projekti;

E.  ker Parlament od posameznih državljanov in nevladnih organizacij redno prejema informacije v zvezi z nepravilnostmi glede posameznih projektov, ki se v celoti ali delno financirajo iz proračuna Unije;

F.  ker imajo torej prijavitelji nepravilnosti pomembno vlogo pri preprečevanju, odkrivanju in sporočanju nepravilnosti v zvezi z odhodki, povezanimi s proračunom EU, pa tudi pri ugotavljanju in razkrivanju primerov korupcije; ker je treba v smislu evropskega javnega dobrega vzpostaviti in spodbujati kulturo zaupanja, v kateri se uradniki in drugi uslužbenci EU, pa tudi splošna javnost, zavedajo, da jih varujejo prakse dobrega upravljanja, prav tako pa je očitno, da institucije EU podpirajo, ščitijo in spodbujajo morebitne prijavitelje nepravilnosti;

G.  ker je treba v ta namen nujno vzpostaviti horizontalni pravni okvir, ki bo določal pravice in obveznosti ter ščitil prijavitelje nepravilnosti v celotni EU, pa tudi v institucijah EU (zagotavljanje anonimnosti, pravna, psihološka in po potrebi finančna pomoč, dostop do različnih informacijskih kanalov, programi za hitro odzivanje itd.);

H.  ker je večina držav članic EU ratificirala konvencijo OZN proti korupciji, po kateri je obvezno prijavitelje nepravilnosti ustrezno in učinkovito zaščititi;

I.  ker je prijavljanje nepravilnosti bistven vir informacij v boju proti organiziranemu kriminalu in preiskavah korupcije v javnem sektorju;

J.  ker imajo prijavitelji nepravilnosti zlasti pomembno vlogo pri odkrivanju in prijavljanju korupcije in goljufij, saj si osebe, ki so neposredno udeležene pri teh kaznivih dejanjih, dejavno prizadevajo ta dejanja prikriti pred vsakršnim uradnim mehanizmom poročanja;

K.  ker je prijavljanje nepravilnosti na osnovi načel preglednosti in integritete bistvenega pomena; ker je treba zato prijavitelje nepravilnosti zaščititi z zakonodajo in v celotni Evropski uniji izboljšati njihovo zaščito, vendar samo, če je namen njihovih dejanj zaščititi javni interes in če ravnajo v dobri veri v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

L.  ker oblasti ne bi smele omejevati ali zmanjševati sposobnosti prijaviteljev nepravilnosti in novinarjev za dokumentiranje in razkrivanje nezakonitih, nepravilnih in škodljivih praks, kadar se te informacije razkrijejo v dobri veri in se javnemu interesu pripiše prednostni pomen;

M.  ker so v skladu s členi 22a, 22b in 22c kadrovskih predpisov od 1. januarja 2014 vse institucije EU dolžne uvesti interna pravila za zaščito prijaviteljev nepravilnosti, ki so uradniki institucij EU, delovna skupina medinstitucionalnega pripravljalnega odbora za vprašanja glede kadrovskih predpisov, ki obravnava zaščito prijaviteljev nepravilnosti, pa še ni zaključila dela; ker bi ta skupina morala v svoje delo vključiti tudi oceno položaja prijaviteljev nepravilnosti, ki so jih doletele negativne posledice v institucijah, da bi na podlagi izkušenj iz preteklosti vzpostavili primere najboljše prakse; meni, da je treba v teh pravilih upoštevati hierarhijo in posebnosti posameznih kategorij iz kadrovskih predpisov;

N.  ker zaščita prijaviteljev nepravilnosti na ravni držav članic ni niti harmonizirana niti se ne izvaja, kar pomeni, da je zanje lahko osebno ali poklicno tveganje, da Parlamentu predložijo informacije o nepravilnostih, tudi če so ogroženi finančni interesi Evropske unije; ker se o nepravilnostih ne poroča prav zato, ker se ljudje bojijo posledic zaradi nezadostne zaščite in ker ne verjamejo, da bo na podlagi njihove prijave kdo ukrepal, zaradi česar so ogroženi finančni interesi Unije;

O.  ker je treba zagotoviti, da se vse oblike povračilnih ukrepov proti prijaviteljem nepravilnosti ustrezno kaznujejo;

P.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 23. oktobra 2013 pozval Komisijo, naj do konca leta 2013 predloži zakonodajni predlog o ustanovitvi učinkovitega in celovitega evropskega programa za zaščito prijaviteljev nepravilnosti v javnem in zasebnem sektorju, da bi zaščitili osebe, ki odkrijejo neučinkovito upravljanje in nepravilnosti ter prijavijo primere nacionalne ali čezmejne korupcije, povezane s finančnimi interesi EU; ker je poleg tega pozval države članice, naj za prijavitelje nepravilnosti vzpostavijo ustrezno in učinkovito zaščito;

Q.  ker je zakonodajalec EU zaščito za prijavitelje nepravilnosti predvidel že v sektorskih instrumentih, vključno z Direktivo 2013/30/EU o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju, Uredbo (EU) št. 596/2014 o zlorabi trga, Direktivo (EU) 2015/849 o pranju denarja in financiranju terorizma in Uredbo (EU) št. 376/2014 o poročanju o dogodkih;

R.  ker je zaščita prijaviteljev nepravilnosti v Uniji postala še bolj nujna, saj direktiva o poslovnih skrivnostih omejuje pravice prijaviteljev nepravilnosti in lahko zato nenamerno odvrača osebe, ki želijo poročati o nepravilnostih v zvezi s financiranjem Unije, od katerega imajo korist posamezna podjetja;

S.  ker so veliko dela že opravile mednarodne organizacije, na primer Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Svet Evrope, ki sta pripravila priporočila v zvezi z zaščito prijaviteljev nepravilnosti;

T.  ker po podatkih OECD več kot tretjina organizacij z mehanizmom poročanja ni imela pisne politike o zaščiti tistih, ki poročajo, pred povračilnimi ukrepi oziroma zanjo ni vedela;

U.  ker so mednarodna načela za zakonodajo o prijaviteljih nepravilnosti pripravile tudi nevladne organizacije, kot sta Transparency International in Whistleblowing International Network, in bi se morala EU pri svojih pobudah na tem področju zgledovati po njih;

V.  ker ima urad evropskega varuha človekovih pravic jasno pristojnost za preiskavo pritožb državljanov EU zoper slabo upravljanje v institucijah EU, vendar ne more zaščititi prijaviteljev nepravilnosti v državah članicah;

W.  ker nova različica kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije, ki velja od 1. januarja 2014, vsebuje več določb o prijavljanju nepravilnosti;

X.  ker je zaščita prijaviteljev nepravilnosti bistvena za ohranjanje javnega dobrega in varstvo finančnih interesov Unije ter spodbujanje kulture javne odgovornosti in integritete v javnih in zasebnih institucijah;

Y.  ker so zaposleni v številnih sodnih oblasteh, zlasti pa v zasebnem sektorju, zavezani zaupnosti, kar zadeva določene informacije, kar pomeni, da so lahko prijavitelji nepravilnosti soočeni z disciplinskimi ukrepi zaradi poročanja zunaj svoje organizacije;

1.  obžaluje, da Komisija doslej še ni predložila nobenega zakonodajnega predloga, ki bi bil namenjen vzpostavitvi minimalne ravni zaščite za evropske prijavitelje nepravilnosti;

2.  odločno poziva Komisijo, naj nemudoma predloži zakonodajni predlog o vzpostavitvi učinkovitega in celovitega evropskega programa za zaščito prijaviteljev nepravilnosti, ki bo vseboval mehanizme za podjetja, javne organe in nepridobitne organizacije, zlasti pa jo poziva, naj še pred koncem tega leta predloži zakonodajni predlog, ki bo prijavitelje nepravilnosti zaščitil v okviru potrebnih ukrepov za preprečevanje goljufij, ki ogrožajo finančne interese Unije, in boj proti njim, da bi omogočili njihovo učinkovito in enako zaščito v državah članicah ter vseh institucijah, organih, uradih in agencijah Unije;

3.  vztraja, da imajo prijavitelji nepravilnosti osrednjo vlogo pri pomoči državam članicam ter institucijam in organom EU pri preprečevanju in obravnavi kršitev načel integritete in zlorabe oblasti, ki ogrožajo ali kršijo javno zdravje in varnost, finančno integriteto, gospodarstvo, človekove pravice, okolje ali pravno državo na evropski in nacionalni ravni, zvišujejo brezposelnost, omejujejo ali izkrivljajo pošteno konkurenco in krnijo zaupanje državljanov v demokratične institucije in postopke; pri tem poudarja, da prijavitelji nepravilnosti veliko prispevajo k večji demokratični kakovosti javnih institucij in zaupanju vanje, saj so tako neposredno odgovorne pred državljani in bolj pregledne;

4.  ugotavlja, da bi bilo treba prijavitelje nepravilnosti in udeležene javne organe ali institucije pravno zaščititi s pravicami, ki jih zagotavljajo Listina EU o temeljnih pravicah in nacionalne pravne določbe;

5.  opozarja, da je dolžnost držav članic, ki so prve prejemnice sredstev EU, spremljati zakonitost njihove uporabe;

6.  ugotavlja, da je dovolj napredne zaščitne sisteme za prijavitelje nepravilnosti sprejelo le nekaj držav članic; poziva države članice, ki še niso sprejele načel za zaščito prijaviteljev nepravilnosti v svoji domači zakonodaji, naj to storijo čim prej;

7.  poziva države članice, naj izvršujejo učinkovita protikorupcijska pravila in hkrati v svojih nacionalnih zakonih pravilno izvajajo evropske in mednarodne standarde ter smernice za zaščito prijaviteljev nepravilnosti;

8.  obžaluje, da številne države članice kljub nujni potrebi po zaščiti prijaviteljev nepravilnosti in preprečevanju korupcije in boju proti njej ter dejstvu, da je zaščita prijaviteljev nepravilnosti priporočena v členu 33 Konvencije Združenih narodov proti korupciji, še niso sprejele namenskih pravil za njihovo zaščito;

9.  poudarja, da prijavljanje nepravilnosti v zvezi s finančnimi interesi Unije pomeni razkritje ali sporočanje nepravilnosti, med katerimi so korupcija, goljufije, navzkrižje interesov, davčna utaja, izogibanje plačilu davkov, pranje denarja, infiltracija organiziranega kriminala in dejanja, namenjena njihovemu prikritju, pa tudi druga dejanja;

10.  meni, da je treba podpreti etično kulturo, s katero bi zagotovili, da prijavitelji nepravilnosti ne bi bili deležni povračilnih ukrepov ali izpostavljeni notranjim sporom;

11.  ponovno opozarja na dejstvo, da je prijavitelj nepravilnosti dolžan sporočiti nepravilnosti, ki vplivajo na finančne interese EU, pa tudi na dejstvo, da bi morali prijavitelji nepravilnosti vselej sodelovati s pristojnimi organi EU ter jim posredovati informacije;

12.  znova poudarja, da imajo prijavitelji nepravilnosti pogosto boljši dostop do občutljivih informacij kot zunanji opazovalci, zato so bolj izpostavljeni negativnim posledicam za poklicno kariero ali osebno varnost, ki jo zagotavlja člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah;

13.  poudarja, da opredelitev prijavljanja nepravilnosti vključuje zaščito oseb, ki razkrijejo informacije z utemeljenim prepričanjem, da so informacije v času razkritja resnične, pa tudi tistih, ki netočne prijave posredujejo v dobri veri;

14.  poudarja vlogo preiskovalnega novinarstva in poziva Komisijo, naj v svojem predlogu zagotovil zaščito za preiskovalne novinarje, enakovredno tisti, ki jo uživajo prijavitelji,

15.  poudarja, da je treba ustanoviti neodvisen organ EU za zbiranje informacij, svetovanje in napotitve, s pisarnami v državah članicah, ki lahko prejemajo poročila o nepravilnostih, z dovolj proračunskimi sredstvi, ustreznimi pristojnostmi in primernimi strokovnjaki, ki bo notranjim in zunanjim prijaviteljem nepravilnosti pomagal uporabiti prave kanale pri razkritju informacij o morebitnih nepravilnostih, povezanih s finančnimi interesi Unije, obenem pa bo zaščitil njihovo zaupnost in jim ponudil potrebno pomoč in nasvete; meni, da bi moralo njegovo delo v prvi fazi temeljiti predvsem na zanesljivem preverjanju prejetih informacij;

16.  poziva institucije EU, naj v sodelovanju z vsemi ustreznimi nacionalnimi organi uvedejo in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zaščito zaupnosti virov informacij, da se preprečijo diskriminacija in grožnje;

17.  odobrava odločitev evropske varuhinje človekovih pravic iz leta 2014, da bo sprožila samoiniciativno preiskavo o zaščiti prijaviteljev nepravilnosti v institucijah Unije, pa tudi zelo pozitivne rezultate, ki jih je prinesla; poziva institucije in tudi druge organe EU, ki še vedno ne uporabljajo smernic, pripravljenih na podlagi te raziskave, naj jih začnejo nemudoma uporabljati;

18.  poziva institucije EU, naj ozaveščajo javnost o resnih posledicah za nezaščitene prijavitelje nepravilnosti; zato poziva Komisijo, naj pripravi celovit akcijski načrt v zvezi s tem;

19.  poziva, naj se v Parlamentu ustanovi posebna enota s hierarhijo odgovornosti in namenskimi storitvami (npr. klicne številke, spletna mesta, kontaktne točke), ki bi prejemala informacije prijaviteljev nepravilnosti v zvezi s finančnimi interesi Unije ter jim zagotavljala svetovanje in pomoč pri njihovi zaščiti pred morebitnimi povračilnimi ukrepi, dokler ne bo ustanovljena neodvisna institucija EU iz odstavka 4;

20.  poziva, naj se vzpostavi spletno mesto, na katerega bi bilo mogoče posredovati pritožbe; poudarja, da bi moralo biti to spletno mesto dostopno javnosti, podatki na njem pa bi morali ostati anonimni;

21.  poziva Komisijo, naj vzpostavi jasen pravni okvir, ki bo tiste, ki razkrivajo nezakonite ali neetične dejavnosti, ščitil pred povračilnimi ukrepi in pregonom;

22.  poziva Komisijo, naj predstavi konkretne predloge za popolno zaščito tistih, ki razkrivajo nezakonitosti in nepravilnosti, ter pripravi celovit načrt za odvračanje od selitve premoženja v države zunaj EU, ki zagotavljajo anonimnost nepoštenim osebam;

23.  meni, da je treba zagotoviti dostopne, varne in zaščitene mehanizme poročanja, navedbe prijaviteljev nepravilnosti pa raziskati profesionalno;

24.  poziva Komisijo in Evropsko javno tožilstvo, v kolikor bo to ob ustanovitvi pristojno za to vprašanje, naj vzpostavita učinkovite kanale za komuniciranje med udeleženimi stranmi, postopke za sprejemanje in zaščito prijaviteljev nepravilnosti v zvezi s finančnimi in javnimi interesi Unije, prav tako pa naj oblikujeta enotni delovni protokol za zaščito prijaviteljev;

25.  poziva vse institucije in organe Unije, naj sprejmejo potrebne ukrepe, ki bodo zagotovili priznavanje, spoštovanje in upoštevanje prijaviteljev nepravilnosti v vseh primerih, ki se nanašajo na njih in ki jih je kot take prepoznalo Sodišče Evropske unije, kar bi moralo veljati tudi retroaktivno; poziva jih tudi, naj celotni instituciji javno in izčrpno poročajo o odločitvah v teh primerih;

26.  poziva Komisijo in države članice, naj Parlamentu posredujejo vse informacije, ki so jih prejele od prijaviteljev nepravilnosti in ki zadevajo finančne interese Unije, ter v letna poročila o dejavnosti vključijo poglavje, namenjeno prijavam in njihovemu razvoju; poziva k ukrepom na ravni Parlamenta, da bi bilo mogoče preverjati točnost informacij in sprejemati ustrezne ukrepe;

27.  poziva Komisijo, naj organizira javno posvetovanje, da bodo lahko deležniki izrazili svoje mnenje o mehanizmih poročanja in o morebitnih pomanjkljivostih postopkov na državni ravni; meni, da bodo rezultati javnega posvetovanja koristen prispevek za Komisijo, ko bo pripravljala prihodnji predlog o prijavljanju nepravilnosti;

28.  poziva neodvisen organ EU oziroma Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), dokler ta organ ne bo ustanovljen, naj napiše in objavi letno poročilo o oceni zaščite prijaviteljev nepravilnosti v Evropski uniji;

29.  poziva tudi Računsko sodišče, naj v svoja letna poročila vključi poseben razdelek o vlogi prijaviteljev nepravilnosti pri zaščiti finančnih interesov Unije;

30.  poziva agencije EU, naj predložijo pisno politiko za zaščito tistih, ki poročajo, pred povračilnimi ukrepi;

31.  pozdravlja dejstvo, da so Parlament, Komisija, Svet Evropske unije, Sodišče Evropske unije, Evropsko računsko sodišče, Evropska služba za zunanje delovanje, Evropski ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij, evropska varuhinja človekovih pravic in Evropski nadzornik za varstvo podatkov sprejeli interna pravila za zaščito prijaviteljev nepravilnosti v skladu s členi 22a, 22b in 22c kadrovskih predpisov; poziva vse institucije, naj poskrbijo, da bodo njihova interna pravila o zaščiti prijaviteljev nepravilnosti zanesljiva in celovita;

32.  spodbuja države članice, naj zbirajo podatke ter oblikujejo primerjalna merila in kazalnike za politike prijavljanja nepravilnosti v javnem in zasebnem sektorju;

33.  opozarja, da so v izvedbeni direktivi Komisije (EU) št. 2015/2392 določeni postopki za poročanje, zahteve za evidentiranje in zaščitni ukrepi za prijavitelje nepravilnosti; poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da lahko prijavitelji nepravilnosti zaupno poročajo o kršitvah, ter da se tudi v digitalnem okolju pravilno ohrani njihova popolna anonimnost, vendar obžaluje, da je to eden redkih aktov sekundarne zakonodaje, ki vključuje določbe zanje;

34.  spodbuja Komisijo, naj preuči najboljšo prakso iz programov o prijaviteljih nepravilnosti, ki že veljajo v drugih državah po svetu; opozarja, da se po nekaterih obstoječih shemah prijaviteljem nepravilnosti ponujajo finančne nagrade (na primer delež naložene kazni); meni, da je pri tem zaradi preprečevanja morebitnih zlorab potrebna previdnost, vendar bi lahko bile te nagrade pomemben dohodek za osebe, ki so zaradi prijave nepravilnosti izgubile službo;

35.  poziva države članice, naj ne kriminalizirajo dejanj prijaviteljev nepravilnosti pri razkrivanju informacij o nezakonitih dejavnostih ali nepravilnostih, ki škodujejo finančnim interesom EU;

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 208, 10.6.2016, str. 89.
(2) UL L 157, 15.6.2016, str. 1.


Seznam tretjih držav in organizacij, s katerimi Europol sklene sporazume *
PDF 242kWORD 42k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o spremembi Sklepa 2009/935/PNZ glede seznama tretjih držav in organizacij, s katerimi Europol sklene sporazume (15778/2016 – C8-0007/2017 – 2016/0823(CNS))
P8_TA(2017)0023A8-0035/2017

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (15778/2016),

–  ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, kakor je bila spremenjena z Amsterdamsko pogodbo, in člena 9 Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, v skladu s katerima se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0007/2017),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/371/PNZ z dne 6. aprila 2009 o ustanovitvi Evropskega policijskega urada (Europol)(1), zlasti člena 26(1)(a), v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0007/2017),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/934/PNZ z dne 30. novembra 2009 o sprejetju izvedbenih pravil, ki urejajo odnose Europola s partnerji, vključno z izmenjavo osebnih podatkov in tajnih informacij(2), zlasti členov 5 in 6,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/935/PNZ z dne 30. novembra 2009 o določitvi seznama tretjih držav in organizacij, s katerimi Europol sklene sporazume(3), kakor je spremenjen s Sklepom Sveta 2014/269/EU,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega sveta, predsednika Komisije in predsednice danske vlade z dne 15. decembra 2016, v kateri so poudarili operativne potrebe, pa tudi izjemni in prehodni značaj predvidene ureditve med Europolom in Dansko,

–  ob upoštevanju omenjene izjave, v kateri je poudarjeno, da je predlagana ureditev odvisna o nadaljnjega članstva Danske v Uniji in schengenskem območju, njene obveznosti, da do 1. maja 2017 v svojo zakonodajo v celoti prenese Direktivo (EU) 2016/680(4) o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega sodelovanja, in da sprejema pristojnost Sodišča Evropske unije in pristojnost Evropskega nadzornika za varstvo podatkov,

–  ob upoštevanju Protokola št. 22 k Pogodbi o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju izida danskega referenduma dne 3. decembra 2015 o Protokolu št. 22 k Pogodbi o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 78c Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0035/2017),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  poziva Svet, naj v določbah prihodnje ureditve med Europolom in Dansko zagotovi, da njegova veljavnost poteče pet let po začetku veljavnosti, da bi tako zagotovili njegovo prehodno naravo pred polnopravnim članstvom ali sklenitvijo mednarodnega sporazuma v skladu s členom 218 PDEU;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter Europolu.

(1) UL L 121, 15.5.2009, str. 37.
(2) UL L 325, 11.12.2009, str. 6.
(3) UL L 325, 11.12.2009, str. 12.
(4) Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL L 119, 4.5.2016, str. 89).


Uvedba nadzornih ukrepov za novo psihoaktivno snov metil 2-[[1-(cikloheksilmetil)-1H-indol-3-karbonil]amino]-3,3-dimetilbutanoat (MDMB-CHMICA) *
PDF 236kWORD 42k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o uvedbi nadzornih ukrepov za metil 2-[[1-(cikloheksilmetil)-1H-indol-3-karbonil]amino]-3,3-dimetilbutanoat (MDMB-CHMICA) (12356/2016 – C8-0405/2016 – 2016/0262(NLE))
P8_TA(2017)0024A8-0024/2017

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (12356/2016),

–  ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, kakor je bila spremenjena z Amsterdamsko pogodbo, in člena 9 Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, v skladu s katerima se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0405/2016),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2005/387/PNZ z dne 10. maja 2005 o izmenjavi podatkov, oceni tveganja in nadzoru nad novimi psihoaktivnimi snovmi(1), zlasti člena 8(3),

–  ob upoštevanju člena 78c Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0024/2017),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1)UL L 127, 20.5.2005, str. 32.


Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji – vloga EGF/2016/005 NL/Drenthe Overijssel Retail
PDF 344kWORD 49k
Resolucija
Priloga
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji na podlagi vloge Nizozemske – EGF/2016/005 NL/Drenthe Overijssel Retail (COM(2016)0742 – C8-0018/2017 – 2017/2014(BUD)
P8_TA(2017)0025A8-0036/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0742 – C8-0018/2017),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1309/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji (2014–2020) in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1927/2006(1) (uredba o ESPG),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(2), zlasti člena 12,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(3), zlasti točke 13,

–  ob upoštevanju postopka tristranskih pogovorov iz točke 13 medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za regionalni razvoj,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A8-0036/2017),

A.  ker je Unija uvedla zakonodajne in proračunske instrumente za dodatno podporo delavcem, ki so jih prizadele posledice velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih ali posledice svetovne finančne in gospodarske krize, ter za pomoč pri njihovi ponovni vključitvi na trg dela;

B.  ker bi morala biti finančna pomoč Unije za presežne delavce dinamična ter na voljo čim hitreje in čim učinkoviteje, v skladu s skupno izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, sprejeto na usklajevalnem sestanku 17. julija 2008, in ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013, kar zadeva sprejemanje sklepov o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG);

C.  ker je bila uredba o ESPG sprejeta ob upoštevanju dogovora Parlamenta in Sveta o tem, da se znova uvede merilo za uporabo sklada zaradi krize, da se finančni prispevek Unije določi kot 60 % vseh ocenjenih stroškov predlaganih ukrepov, da se vloge za sredstva iz ESPG v Komisiji, Parlamentu in Svetu obravnavajo učinkoviteje in se tako skrajša postopek ocene in odobritve, da se z vključitvijo samozaposlenih in mladih razširi obseg upravičenih ukrepov in upravičencev ter da se financirajo spodbude za ustanovitev lastnega podjetja;

D.  ker je Nizozemska vložila vlogo EGF/2016/005 NL/Drenthe Overijssel Retail za finančni prispevek iz ESPG zaradi odpuščanja presežnih delavcev v gospodarskem sektorju, razvrščenem v oddelek 47 NACE po reviziji 2 (Trgovina na drobno, razen z motornimi vozili), v glavnem v regiji Drenthe (NL13) in Overijssel (NL21) na ravni 2 NUTS, in ker naj bi v ukrepih sodelovalo 800 izmed 1096 presežnih delavcev, upravičenih do prispevka iz ESPG;

E.  ker je bila vloga vložena v okviru merila za pomoč iz člena 4(1)(b) uredbe o ESPG, ki zahteva vsaj 500 delavcev, ki so postali presežni v referenčnem obdobju devetih mesecev v podjetju, ki deluje v isti gospodarski panogi na ravni oddelka NACE po reviziji 2 in se nahaja v dveh sosednjih regijah na ravni NUTS 2 v državi članici;

F.  ker je v zadnjih nekaj letih prišlo do znatnih sprememb v zaupanju potrošnikov, kot sta upad prodaje v srednjem cenovnem razredu in vedno večja priljubljenost spletnega nakupovanja; ker sta razvoj novih trgovskih območij v številnih nizozemskih mestih zunaj mestnih središč in izguba zaupanja potrošnikov v gospodarstvo(4) tudi negativno vplivala na položaj konvencionalnega sektorja prodaje na drobno;

G.  ker Nizozemska trdi, da je nizozemski finančni sektor kot svetovni akter zavezan mednarodnim pravilom, tudi pravilom za finančne rezerve, in da imajo banke posledično zaradi spoštovanja novih mednarodnih standardov na razpolago manj sredstev za financiranje gospodarstva kot prej;

H.  ker je med 1. avgustom 2015 in 1. majem 2016 v regijah Drenthe in Overijssel na Nizozemskem v sektorju prodaje na drobno izgubilo zaposlitev 1096 delavcev;

I.  ker maloprodajne in veleprodajne storitve sicer zagotavljajo 11 % BDP Unije in 15 % vseh delovnih mest v Uniji, vendar je v tem sektorju še vedno čutiti posledice krize;

1.  se strinja s Komisijo, da so pogoji iz člena 4(1)(b) uredbe o ESPG izpolnjeni in da je zato Nizozemska na podlagi te uredbe upravičena do finančnega prispevka v znesku 1 818 750 EUR, kar je 60 % skupnih stroškov v znesku 3 031 250 EUR;

2.  je seznanjen, da je Nizozemska vlogo za finančni prispevek iz ESPG predložila 12. julija 2016, Komisija pa je oceno dokončala 29. novembra 2016 in Parlament obvestila 23. januarja 2017;

3.  ugotavlja, da je bilo za sektor trgovine na drobno, razen z motornimi vozili, vloženih šest vlog ESPG, vse pa so povezane s svetovno finančno in gospodarsko krizo(5);

4.  ugotavlja, da je slab gmotni položaj večjih veleblagovnic onemogočal vlaganje v druge modele trgovine, da bi se dosegle potrebne spremembe in ponovno pridobila konkurenčnost;

5.  poudarja, da na Nizozemskem trg dela počasi okreva po krizi in da je v nekaterih sektorjih še vedno čutiti njene posledice, drugi sektorji, kot je trgovina na drobno, pa so začeli šele pred kratkim močno čutiti posledice finančne in gospodarske krize;

6.  ugotavlja, da je bilo v nizozemskem sektorju prodaje na drobno v zadnjih nekaj mesecih zabeleženih veliko odpuščanj, pri čemer glavne veleblagovnice v sektorju trpijo zaradi stečajev, zaradi česar je bilo v obdobju 2011–2015 skupaj odpuščenih 27 052(6) delavcev; z obžalovanjem ugotavlja, da je količina blaga v sektorju prodaje na drobno sledila temu vzorcu ter z -2 % v letu 2011 padla na -4 % v letu 2013, pri čemer so nakupi še vedno 2,7 % pod ravnjo iz leta 2008(7);

7.  poudarja, da sektor prodaje na drobno zagotavlja precejšen delež delovnih mest (17–19 %) v regijah na ravni NUTS 2 Drenthe in Overijssel; ugotavlja, da se je od začetka krize v stečaju znašlo 5200 maloprodajnih trgovin, večje veleblagovnice pa so bile prizadete šele pred kratkim; obžaluje, da se je med januarjem 2015 in marcem 2016 tudi zaradi tega število prejemnikov nadomestila za brezposelnost v sektorju prodaje na drobno v teh regijah povečalo za 3461(8);

8.  obžaluje, da so najbolj prizadeti mlajši delavci, pri čemer je 67,1 % upravičencev starih manj kot 30 let;

9.  poudarja dolgo obdobje, ki so ga upravičenci preživeli brez dela, pri čemer niso bili vključeni v izobraževanje ali usposabljanje, pa tudi več kot enoletno obdobje med datumom zadnjega odpuščanja (1. maj 2016) in trenutkom, ko bo država članica prosilka začela prejemati podporo iz ESPG;

10.  priznava, da je Nizozemska navedla, da je bila vloga, zlasti usklajeni sveženj prilagojenih storitev, pripravljena v posvetovanju z deležniki, socialnimi partnerji ter predstavniki sektorja prodaje na drobno in ustreznih regij;

11.  ugotavlja, da vloga ne vključuje nobenega nadomestila ali spodbude iz točke (b) člena 7(1) uredbe o ESPG; pozdravlja odločitev o omejitvi stroškov tehnične pomoči na 4 % vseh stroškov, preostalih 96 % pa bo treba uporabiti za sveženj prilagojenih storitev;

12.  poziva Komisijo, naj preuči nove načine za zmanjšanje zamude pri zagotavljanju podpore iz ESPG s pomočjo omejitve birokratskih postopkov pri obravnavi vlog;

13.  ugotavlja, da prilagojene storitve, ki se sofinancirajo iz ESPG, za odpuščene delavce vključujejo ocene zmožnosti, potenciala in zaposlitvenih možnosti udeležencev; pomoč pri iskanju zaposlitve in individualno spremljanje; prožno „borzo mobilnosti“ za iskalce zaposlitve in delodajalce z začasnimi delovnimi mesti; pomoč odpuščenim delavcem; usposabljanje in preusposabljanje, vključno s spodbujanjem podjetništva, mentorstvom in štipendijami;

14.  želi spomniti, da bi bilo treba v skladu s členom 7 uredbe o ESPG pri zasnovi usklajenega svežnja prilagojenih storitev, ki bodo podprte s sredstvi iz ESPG, predvideti razmere na trgu dela ter potrebna znanja in spretnosti v prihodnosti in da bi moral biti sveženj združljiv s prehodom na trajnostno gospodarstvo, ki bo učinkovito izkoriščalo vire;

15.  ugotavlja, da so nizozemske oblasti zagotovile, da predlagani ukrepi ne bodo prejeli finančne podpore iz drugih skladov ali finančnih instrumentov Unije, preprečeno bo dvojno financiranje, ti ukrepi bodo dopolnjevali ukrepe, financirane iz strukturnih skladov, pogoji, določeni v nacionalni zakonodaji in zakonodaji Unije o kolektivnem odpuščanju, pa se bodo spoštovali;

16.  opozarja, da je treba izboljšati zaposljivost vseh delavcev s prilagojenim usposabljanjem ter priznavanjem znanja in veščin, pridobljenih na njihovi celotni poklicni poti; pričakuje, da usposabljanje, ki je na voljo v usklajenem svežnju, ne bo prilagojeno le potrebam odpuščenih delavcev, temveč tudi dejanskemu poslovnemu okolju;

17.  ponovno poudarja, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalnega prava ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij ali sektorjev;

18.  poziva Komisijo, naj javnosti omogoči vpogled v vse dokumente, povezane z vlogami za sredstva ESPG;

19.  odobri sklep, priložen tej resoluciji;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj podpiše ta sklep skupaj s predsednikom Sveta ter poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj resolucijo skupaj s prilogo posreduje Svetu in Komisiji.

PRILOGA

SKLEP EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (na podlagi vloge Nizozemske – EGF/2016/005 NL/Drenthe Overijssel Retail)

(Besedilo Priloge na tem mestu ni navedeno, saj je enako končnemu aktu, Sklepu (EU) 2017/559.)

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 855.
(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.
(3) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.
(4) https://www.cbs.nl/nl-nl/nieuws/2016/11/consumentenvertrouwen-daalt-opnieuw
(5) EGF/2010/010 CZ/Unilever, COM(2011)0061; EGF/2010/016 ES/Aragón retail, COM(2010)0615; EGF/2011/004 EL/ALDI Hellas, COM(2011)0580; EGF/2014/009_EL/Sprider stores, COM(2014)0620; EGF/2014/013_EL/Odyssefs Fokas, COM(2014)0702; EGF/2015/011_GR/Supermarket Larissa, COM(2016)0210.
(6) http://www.consultancy.nl/nieuws/11992/de-25-grootste-faillissementen-van-retailketens-en-winkels
(7) Pogled na porabo, Gospodarski urad ABN-AMRO, Mathijs Deguelle in Nico Klene. Razvoj obsega prodaje sektorja prodaje na drobno. 24. januar 2014. Napovedi za sektor prodaje na drobno, Gospodarski urad ABN-AMRO, Sonny Duijn, odstavek 1. 22. januar 2016.
(8) Podatki UWV, april 2016.


Revizija Evropskega soglasja o razvoju
PDF 417kWORD 66k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o reviziji Evropskega soglasja o razvoju (2016/2094(INI))
P8_TA(2017)0026A8-0020/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju iz decembra 2005(1),

–  ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana(2) in skupnega stališča EU za drugo srečanje svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje (GPEDC), organizirano na visoki ravni, ki je potekalo od 28. novembra do 1. decembra 2016 v Nairobiju(3),

–  ob upoštevanju končnega dokumenta četrtega foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekal decembra 2011, s katerim se je začelo izvajati GPEDC,

–  ob upoštevanju agende do leta 2030 z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete na vrhunskem srečanju Združenih narodov o trajnostnem razvoju 25. septembra 2015 v New Yorku(4),

–  ob upoštevanju akcijske agende iz Adis Abebe o financiranju za razvoj(5),

–  ob upoštevanju deklaracije iz Dilija z dne 10. aprila 2010 o vzpostavljanju miru in izgradnji države ter „novega dogovora za nestabilne države“, doseženega 30. novembra 2011,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma (COP21) na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki je bil sprejet 12. decembra 2015(6),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe (COM(2011)0637),

–  ob upoštevanju svetovnega humanitarnega vrha, ki je potekal 23. in 24. maja 2016 v Istanbulu, in njegovih zavez za ukrepanje(7),

–  ob upoštevanju nove mestne agende, sprejete na konferenci Združenih narodov o bivališčih in trajnostnem razvoju mest (Habitat III), ki je potekala od 17. do 20. oktobra 2016 v Quitu v Ekvadorju(8),

–  ob upoštevanju poročila OECD in Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) o napredku za leto 2014 z naslovom Povečanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja(9),

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) o razvojnem sodelovanju, ki navaja, da se „politika razvojnega sodelovanja Unije in politike razvojnega sodelovanja držav članic med seboj dopolnjujejo in krepijo“, ter določa, da sta zmanjšanje in izkoreninjenje revščine glavni cilj razvojne politike EU,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta iz oktobra 2012 o koreninah demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov,

–  ob upoštevanju kodeksa ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike(10),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. maja 2014 o na pravicah temelječem pristopu k razvojnemu sodelovanju, ki zajema vse človekove pravice(11),

–  ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, objavljene junija 2016(12),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki jo je EU podpisala in ratificirala leta 2011, in sklepnih ugotovitev Združenih narodov o njenem izvajanju,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Trgovina za vse: za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU za enakost spolov za obdobje 2016–2020 in akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019,

–  ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij, zlasti resolucij z dne 17. novembra 2005 o predlogu za skupno izjavo Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije z naslovom Evropsko soglasje(13), z dne 5. julija 2011 o povečevanju učinka razvojne politike EU(14), z dne 11. decembra 2013 o usklajenosti med donatorji EU glede razvojne pomoči(15), z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015(16), z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj(17), z dne 8. julija 2015 o davčnih utajah in izogibanju davkom kot izzivih za upravljanje, socialno varstvo in razvoj v državah v razvoju(18), z dne 14. aprila 2016 o zasebnem sektorju in razvoju(19), z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030(20), z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj(21) in z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja(22),

–  ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Gender Equality and Women's Empowerment: Transforming the Lives of Girls and Women through EU External Relations 2016-2020 (Enakost spolov in krepitev moči žensk: spreminjanje življenja deklet in žensk prek zunanjih odnosov EU v obdobju 2016–2020) (SWD(2015)0182) in sklepov Sveta z dne 26. oktobra 2015, v katerih je bil odobren ustrezni akcijski načrt za enakost spolov za obdobje 2016–2020,

–  ob upoštevanju novega okvira za enakost spolov in krepitev vloge žensk: spreminjanje življenja deklet in žensk prek zunanjih odnosov EU v obdobju 2016–2020;

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2016 o novi v prihodnost usmerjeni in inovativni strategiji za trgovino in naložbe(23),

–  ob upoštevanju Konvencija OZN o otrokovih pravicah in njenih štirih temeljnih načel, tj. nediskriminacije (2. člen), največje koristi za otroka (3. člen), preživetja, razvoja in zaščite (6. člen) ter sodelovanja (12. člen),

–  ob upoštevanju prihodnjih poročil Odbora za zunanje zadeve in Odbora za razvoj o obravnavanju tokov beguncev in migrantov: vloga zunanjega delovanja EU (2015/2342(INI)) in svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja(24),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0020/2017),

A.  ker je revizija Evropskega soglasja o razvoju pravočasna in potrebna glede na spremenjeni zunanji okvir, vključno s sprejetjem Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (COP21), Sendajskega okvira za zmanjševanje tveganja nesreč, akcijske agende iz Adis Abebe o financiranju za razvoj in svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje in z novimi ali vse večjimi svetovnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, migracije, večja diverzifikacija držav v razvoju z raznolikimi in specifičnimi razvojnimi potrebami, novi donatorji in globalni akterji in zoževanje prostora organizacijam civilne družbe, ter glede na notranje spremembe EU, vključno s tistimi, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe, agende za spremembe in globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko;

B.  ker je namen univerzalne agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in medsebojno povezanih ciljev trajnostnega razvoja doseči trajnostni razvoj in pri tem upoštevati zmogljivosti planeta, vzpostavili bi partnerstva, v središču katerih bi bili ljudje, skrbeli bi, da bi imeli življenjsko pomembne dobrine, kot so hrana, voda, komunalna ureditev, zdravstveno varstvo, energija in možnost izobraževanja in zaposlitve, ter spodbujali mir, pravičnost in blagostanje za vse; ker je treba ukrepe sprejeti v skladu z načeli odgovornosti držav, vključujočih razvojnih partnerstev, usmerjenosti na rezultate, preglednosti in odgovornosti; ker je pristop, ki temelji na spoštovanju pravic, pogoj za trajnostni razvoj v skladu z resolucijo Združenih narodov 41/128, v kateri je pravica do razvoja opredeljena kot neodtujljiva človekova pravica;

C.  ker člen 208 PDEU navaja, da se „politika razvojnega sodelovanja Unije in politike razvojnega sodelovanja držav članic med seboj dopolnjujejo in krepijo“;

D.  ker so podnebne spremembe pojav, ki ga je treba nujno obravnavati, saj bolj prizadene prav revne in najranljivejše države;

E.  ker tri četrtine vseh revnih po svetu živi v državah s srednje visokimi prihodki; ker te države niso homogena skupina ter imajo zelo različne potrebe in izzive, zato mora biti razvojno sodelovanje EU dovolj diferencirano;

F.  ker mora EU v skladu s pristopom, ki temelji na usklajenosti politik za razvoj, opredeljenem v Pogodbah, upoštevati cilje razvojnega sodelovanja, kadar ukrepa na drugih področjih politike, ki bi lahko vplivala na države v razvoju; ker je treba zato tesno povezana področja politike, kot so trgovina, varnost, migracije, humanitarna pomoč in razvoj, oblikovati in izvajati tako, da se bodo medsebojno krepila;

G.  ker so migracije vse bolj pereče vprašanje, saj je več kot 65 milijonov ljudi po svetu prisilno razseljenih; ker velika večina beguncev živi v državah v razvoju; ker so šibkost držav, nestabilnost in vojne, kršenje človekovih pravic, velika revščina ter slabi obeti za prihodnost med glavnimi razlogi, zakaj ljudje zapustijo svoje domove; ker se je v zadnjih letih milijone ljudi preselilo ali pobegnilo v EU;

H.  ker je glede na nekatere nedavne predloge Komisije mogoče sklepati, da se bo zaradi novega vidika upravljanja migracij razvojna politika preusmerila, tako da se bodo izpolnjevale prednostne naloge EU, ki pa so pogosto kratkoročne; ker razvojna pomoč ne sme biti pogojena s sodelovanjem držav upravičenk pri vprašanjih migracij; ker so bili skladi, kot sta nujni skrbniški sklad EU za Afriko in načrt EU za zunanje naložbe, ustanovljeni z namenom odzvati se na nedavne migracijske krize v EU; ker mora imeti politika razvojnega sodelovanja EU za glavni cilj zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine ter mora temeljiti na načelih razvojne učinkovitosti;

I.  ker sta zdravje in izobraževanje osrednja dejavnika trajnostnega razvoja; ker imajo naložbe, ki bi zagotovile vsesplošen dostop na teh področjih, tako pomembno mesto v Agendi 2030 in ciljih trajnostnega razvoja in ker bi bilo treba temu nameniti ustrezna sredstva, kar bi imelo učinek prelivanja na druge sektorje;

J.  ker so mala in srednja podjetja ter mikropodjetja temelj gospodarstva po vsem svetu, bistven del gospodarstva držav v razvoju ter skupaj z dobro delujočim javnim sektorjem poglaviten dejavnik pri spodbujanju gospodarskega, družbenega in kulturnega razvoja; ker se mala in srednja podjetja pogosto soočajo z omejitvami pri dostopu do kapitala, zlasti v državah v razvoju;

K.  ker danes več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih in ker naj bi ta delež do leta 2050 dosegel dve tretjini, kar okrog 90-odstotno rast prebivalstva v mestih pa je pričakovati v Afriki in Aziji; ker je zaradi tega trenda trajnostni razvoj mest še toliko bolj pomemben; ker v številnih državah v razvoju varnost v mestih postaja vse večji izziv;

L.  ker so oceani izjemno pomembni za biotsko raznovrstnost, prehransko varnost, energijo, delovna mest in rast, morski viri pa so ogroženi zaradi podnebnih sprememb, čezmernega izkoriščanja in netrajnostnega upravljanja;

M.  ker krčenje in propadanje gozdov siromašita ekosisteme ter pomembno prispevata k podnebnim spremembam;

N.  ker razvojna politika EU pomembno dopolnjuje razvojne politike držav članic, ki bi morale biti osredotočene na področja primerjalne prednosti in na načine, na katere lahko svetovna vloga EU kot organizacije prispeva k ciljem njene razvojne politike;

O.  ker je razvojna politika bistven vidik zunanje politike EU; ker Unija skupaj s svojimi državami članicami najbolj prispeva k razvoju na svetu in zagotavlja več kot polovico uradne razvojne pomoči na svetovni ravni;

P.  ker neenakosti v premoženju in prihodkih naraščajo po vsem svetu; ker bi ta trend lahko ogrozil socialno kohezijo ter povečal diskriminacijo, politično nestabilnost in nemire; ker je uporaba domačih virov zato bistvenega pomena pri izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in dolgoročno gledano predstavlja izvedljivo strategijo za premagovanje odvisnosti od tuje pomoči;

1.  poudarja pomen Evropskega soglasja o razvoju pri zagotavljanju skupnega in usklajenega stališča na ravni EU in držav članic glede ciljev, vrednot, načel ter glavnih vidikov politike razvojnega sodelovanja, vključno z njenim izvajanjem; meni, da je treba pri reviziji zaščititi pravni red Soglasja ter zlasti njegov celostni pristop in jasni glavni cilj, tj. boj proti revščini in dolgoročno tudi njeno izkoreninjenje; meni tudi, da mora med cilje soditi boj proti neenakosti, kot je priznan v ciljih trajnostnega razvoja; opozarja, da bi se morale razvojne politike na ravni držav članic in EU medsebojno krepiti in dopolnjevati;

2.  svari pred širitvijo meril uradne razvojne pomoči, da bi se krili stroški, ki niso neposredno povezani s prej omenjenimi cilji; poudarja, da mora biti morebitna reforma uradne razvojne pomoči usmerjena v povečanje razvojnega učinka;

3.  priznava pomen jasne evropske zunanje strategije, ki zahteva usklajenost politik, zlasti o miru in varnosti, migracijah, trgovini, okolju in podnebnih spremembah, humanitarni pomoči ter razvojnem sodelovanju; vendar poudarja, da so razvojni cilji cilji sami po sebi; opozarja na obveznost na podlagi Pogodb iz člena 208 PDEU, da mora Unija „upoštevati cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“; odločno poudarja, da lahko Parlament sprejme le močan koncept razvojne politike, zasidran v obveznostih iz PDEU, z glavnim poudarkom na boju proti revščini; želi spomniti na načela zunanjega delovanja EU iz člena 21(1) Pogodbe o Evropski uniji, namreč demokracijo, pravna državo, univerzalnost in neločljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, načeli enakosti in solidarnosti ter spoštovanje načel ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava;

4.  v skladu z Lizbonsko pogodbo opredeljuje razvojno sodelovanje na naslednji način: boj za DOSTOJANSTVO z izkoreninjenjem REVŠČINE;

Razvojni cilji, vrednote in načela EU

5.  poziva k upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja, agende do leta 2030 in gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti trajnostnega razvoja v vseh notranjih in zunanjih politikah EU ter k njihovi vključitvi v središče Soglasja in priznavanju pomembnih vzajemnih povezav med njihovimi cilji; poziva, naj boj proti revščini in dolgoročno njeno izkoreninjenje ostaneta krovni in osrednji cilj razvojne politike EU s posebnim poudarkom na najbolj marginaliziranih skupinah in prizadevanjem, da nihče ne bo zapostavljen; poudarja, da je pomembno opredeliti revščino v skladu z opredelitvijo iz Soglasja in agende za spremembe ter v okviru Lizbonske pogodbe;

6.  poudarja univerzalno in preobrazbeno vlogo Agende 2030; zato poudarja, da si razvite države in države v razvoju delijo odgovornost za doseganje ciljev trajnostnega razvoja in mora biti strategija ciljev trajnostnega razvoja EU vključevati dosledni sklop tako notranjih kot zunanjih politik in obvez s polnim kompletom orodij razvojne politike;

7.  vztraja, da mora razvojna politika bolj dosledno odražati osredotočenost Unije na ranljive države, brezposelnost mladih, ženske in dekleta, ki se soočajo z nasiljem na podlagi spola in škodljivimi praksami in tiste v konfliktnih razmerah, ter želi spomniti na zavezo EU, da bo vsaj 20 % svoje uradne razvojne pomoči namenila socialni vključenosti in človekovemu razvoju;

8.  poudarja, da je izobraževanje osrednjega pomena pri razvoju samozadostnih družb; poziva EU, naj poveže kakovostno izobraževanje, tehnično in poklicno usposabljanje ter sodelovanje z industrijo kot bistven predpogoj za zaposljivost mladih in dostop do kakovostnih delovnih mest; meni, da je obravnavanje zlasti vprašanja dostopa do izobraževanja v izrednih in kriznih razmerah bistvenega pomena tako za razvoj kot za zaščito otrok;

9.  poudarja, da dinamični dejavniki, tudi neenakost spolov, politične ovire in neravnotežje moči, vplivajo na zdravje in da je zagotavljanje enakega dostopa do kakovostnih storitev zdravstvenega varstva, ki jih zagotavlja usposobljeno in kvalificirano zdravstveno osebje, bistvenega pomena; poudarja, da bi moralo novo Soglasje zato spodbujati naložbe v zdravstvene delavce na prvi črti in krepitev njihove vloge, saj imajo ključno vlogo pri zagotavljanju zdravstvenih storitev v oddaljenih, revnih, zapostavljenih in konfliktnih območjih; poudarja, da je spodbujanje raziskav novih zdravstvenih tehnologij in njihov razvoj, da bi obravnavali nevarnosti za zdravje, kot so epidemije in protimikrobna odpornost, bistvenega pomena za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja;

10.  poziva EU, naj bo še naprej močno zavezana h globalnemu upravljanju, ki bi temeljilo na pravilih, in naj ga še naprej spodbuja, kar zlasti velja za svetovno partnerstvo za trajnostni razvoj;

11.  poudarja, da morajo biti boj proti neenakostim v državah in med njimi, diskriminaciji, zlasti na podlagi spola, nepravičnosti in sporom ter spodbujanje miru, participativne demokracije, dobrega upravljanja, pravne države in človekovih pravic ter tudi vključujoče družbe, trajnostna rast in obravnavanje izzivov, povezanih s prilagajanjem na podnebne spremembe in blaženjem njihovih posledic, cilji, vključeni v vsa področja razvojne politike EU; poziva, naj se Agenda 2030 izvajati kot celote in na način, ki je usklajen in povezan s pariškim sporazumom o podnebnih spremembah, tudi kar zadeva potrebo, da se karseda hitro premosti vrzel do omejitve globalnega segrevanja in da se povečajo prizadevanja in financiranje za prilaganje; želi spomniti na zavezo EU, da bo 20 % svojega proračuna za obdobje 2014–2020 (okoli 180 milijard) namenila prizadevanjem za boj proti podnebnim spremembam, tudi z zunanjo politiko in politiko razvojnega sodelovanja;

12.  poudarja, da lahko razvojno sodelovanje izhaja iz vključenosti, zaupanja in inovacij, ki temeljijo na spoštovanju vseh partnerjev in uporabi okvirov nacionalnih strategij in državnih rezultatov;

13.  priznava posebno vlogo razsežnosti dobrega upravljanja v okviru trajnostnega razvoja; poziva EU, naj okrepi ravnovesje med gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi področji, in sicer prek podpiranja celovitih nacionalnih strategij trajnostnega razvoja in podpiranja pravih mehanizmov in procesov dobrega upravljanja, z bistvenim poudarkom na udeležbi civilne družbe; poudarja pomen reform upravne in davčne decentralizacije kot sredstvo za spodbujanje dobrega upravljanja na lokalni ravni v skladu z načelom subsidiarnosti;

14.  poziva, naj razvojno sodelovanje EU spodbuja partnerske države, da „glokalizirajo“ cilje trajnostnega razvoja v posvetovanju z nacionalno in lokalno civilno družbo, da bi jih prenesli v kontekstualno ustrezne nacionalne in podnacionalne cilje, zasnovane na nacionalnih razvojnih strategijah, programih in proračunih; poziva EU in države članice, naj spodbujajo svoje partnerske države, da vključijo marginalizirane skupnosti v spremljanje ciljev trajnostnega razvoja in naj spodbujajo konkretne mehanizme, ki to omogočajo, v skladu z agendo, da se ne sme nikogar zapostaviti;

15.  poziva, naj razvojna politika EU še naprej prednostno podpira najmanj razvite države, države z nizkimi prihodki in majhne otoške države v razvoju ter hkrati obravnava raznolike in specifične potrebe držav s srednjim dohodkom, v katerih živi večina revnih na svetu, v skladu z agendo za ukrepanje iz Adis Abebe, in s polnim spoštovanjem načela diferenciacije; poziva k vključevanju teritorialnega pristopa k razvoju, da bi opolnomočili lokalne in regionalne oblasti za boljše obravnavanje neenakosti znotraj držav;

16.  poudarja pomen načela demokratične odgovornosti, ki državam v razvoju nalaga glavno odgovornost za njihov razvoj ter nacionalnim parlamentom in političnim strankam, regionalnim in lokalnim oblastem, civilni družbi in drugim deležnikom omogoča, da v celoti izpolnijo svoje vloge ob nacionalnih parlamentih in dejavno sodelujejo v postopku odločanja; v zvezi s tem poudarja pomen izboljšanja odgovornosti navzgor in navzdol z namenom boljšega odzivanja na lokalne potrebe in spodbujanja demokratične odgovornosti državljanov;

17.  poziva EU, naj nadaljuje in okrepi podporo izgradnji lokalnih in regionalnih zmogljivosti ter proces decentralizacije, da bi opolnomočila lokalne in regionalne oblasti ter jih naredila preglednejše in odgovornejše, da bodo lahko bolje zadovoljili potrebe in zahteve svojih državljanov;

18.  v skladu z načelom partnerstva poziva k skupni odgovornosti za vse skupne ukrepe ob spodbujanju karseda visoke ravni preglednosti; poziva EU in države članice, naj spodbujajo okrepljeno vlogo nacionalnih parlamentov, lokalnih in regionalnih oblasti ter civilne družbe pri političnem, proračunskem in demokratičnem nadzoru; poziva k skupnemu boju proti korupciji in nekaznovanosti z vsemi sredstvi in na vseh političnih ravneh;

19.  poziva, naj bo politični dialog med EU in partnerskimi državami/regijami v središču vsega razvojnega sodelovanja EU ter naj bodo taki dialogi osredotočeni na skupne vrednote in načine njihovega spodbujanja; poziva k nadaljnji udeležbi parlamentov in civilne družbe v političnih dialogih;

20.  poudarja pomen pluralistične in vključujoče demokracije ter EU poziva, naj v vseh svojih ukrepih spodbuja enake konkurenčne pogoje za politične stranke ter dinamično civilno družbo, tudi prek gradnje zmogljivosti in dialoga s partnerskimi državami, da bi omogočili dovolj prostora civilne družbe z mehanizmi participativnega spremljanja in odgovornosti na podlagi državljanov, in sicer na podnacionalni, nacionalni in regionalni ravni, ter da bi sodelovanje organizacij civilne družbe pri oblikovanju, izvajanju, spremljanju, pregledu in odgovornosti razvojnih politik; poziva EU, naj prizna, da je posvetovanje s civilno družbo ključni dejavnik za uspeh v vseh programskih sektorjih, da bi dosegli vključujoče upravljanje;

21.  priznava vlogo civilne družbe pri ozaveščanju javnosti in obravnavanju ciljev trajnostnega razvoja na nacionalni in svetovni ravni prek izobraževanja in ozaveščanja o globalnem državljanstvu;

22.  poziva, naj bosta spodbujanje enakosti spolov ter krepitev vloge in pravice žensk in deklet tako samostojen kot medsektorski cilj v razvojni politiki EU v skladu z akcijskim načrtom EU za enakost spolov in Agendo 2030, kot je navedeno v sklepih Sveta z dne 26. maja 2015 o enakosti spolov pri razvoju; poziva k specifičnim ukrepom na podlagi politik, ki obravnavajo izzive na tem področju; poziva k dodatnim prizadevanjem EU za spodbujanje pomembne vloge žensk in mladih kot akterjev razvoja in sprememb; v zvezi s tem poudarja, da enakost spolov zajema ženske, moške, dekleta in dečke vseh starosti ter da bi morali programi spodbujati enakopravno soudeležbo in spodbujanje pravic in storitev, zlasti pri dostopu do izobraževanja, reproduktivne nege in zdravstvenega varstva, brez diskriminacije na podlagi spolne identitete ali spolne usmerjenosti;

23.  opozarja, da je treba spodbujati, varovati in ščititi vse človekove pravice; poudarja, da je spoštovanje pravic žensk in deklet, spoštovanje spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic ter izkoreninjenje vseh oblik nasilja in diskriminacije na podlagi spola, vključno s škodljivim ravnanjem z otroci, zgodnjimi in prisilnimi porokami ter pohabljanjem ženskih spolnih organov, bistvenega pomena za uveljavljanje človekovih pravic; poudarja, da je treba zagotoviti univerzalni dostop do cenovno ugodnega, celovitega in visokokakovostnega obveščanja in izobraževanja o spolnem in reproduktivnem znanju in storitvah načrtovanja družine; poziva k nadaljnjim ukrepom, da bi pospešili prizadevanja za enakost spolov in krepitev vloge žensk, in sicer s poglabljanjem partnerstev med več deležniki, krepitvijo zmogljivosti za načrtovanje in pripravo proračuna ob upoštevanju vidika spola ter z zagotavljanjem udeležbe organizacij žensk;

24.  poziva k posebnim razvojnim strategijam EU za boljše obravnavanje, varovanje in podpiranje ranljivih in marginaliziranih skupin, kot so ženske in otroci, osebe LGBTI, starejši, invalidi, majhni proizvajalci, zadruge, jezikovne in etnične manjšine ter staroselci, da bi jim v skladu z načelom nezapostavljanja zagotovili enake priložnosti in pravice kot vsem ostalim;

25.  ponavlja zavezo EU, da bo vlagala v razvoj otrok in mladih z izboljšanjem poročanja o razvojnem sodelovanju in domačih virih, usmerjenih v otroke, ter da bo krepila zmogljivosti za sodelovanje mladih v vidiku odgovornosti;

26.  poziva k podpori za ranljive države in države, ki so jih prizadeli konflikti, da bi dobile dostop do sredstev in partnerstev, potrebnih za doseganje razvojnih prednostnih ciljev, za spodbujanje vzajemnega učenja med njimi ter za okrepljeno sodelovanje med razvojem, izgradnjo miru, varnostjo ter humanitarnimi partnerji in prizadevanji;

27.  poudarja trajni pomen ciljev iz poglavja veljavnega Evropskega soglasja o človekovem razvoju; poudarja, da je treba te cilje povezati s cilji trajnostnega razvoja in horizontalno krepitev zdravstvenega sistema (ki ni podpiranje vertikalnih programov za posamezne bolezni) umestiti v središče načrtovanja programov za razvoj zdravja, kar bi tudi okrepilo odpornost v primeru zdravstvenih kriz, kot je bil izbruh ebole v Zahodni Afriki v obdobju 2013–2014, ter da bi zagotovili temeljno pravico do univerzalnega zdravstvenega varstva, kot je določena v členu 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in v ustavi Svetovne zdravstvene organizacije; ker člen 168 PDEU določa, da mora biti pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotovljena visoka raven varovanja zdravja ljudi; v zvezi s tem poziva k skladnejši politiki inovacij in razvoja zdravil, ki bo zagotavljala dostop do zdravil za vse;

28.  predlaga, da naj bo ob upoštevanju demografske rasti, zlasti v Afriki in najmanj razvitih državah, in glede na dejstvo, da je 19 od 21 držav z najvišjo rodnostjo v Afriki, da je Nigerija država z najhitreje rastočim prebivalstvom na svetu in da se pričakuje, da bo do leta 2050 več kot polovica rasti svetovnega prebivalstva v Afriki, kar je težava za trajnostni razvoj, v okviru razvojnega sodelovanja EU večji poudarek na programih, ki obravnavajo to tematiko;

29.  pozdravlja dejstvo, da sta se prehranska in hranilna varnost uvrstili med prednostne naloge za novi svetovni razvojni okvir, in pozdravlja vključitev samostojnega cilja, ki je končati lakoto, zagotoviti prehransko varnost in izboljšano prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo; priznava, da lakota in revščina nista posledica nesreče, temveč rezultat socialne in gospodarske nepravičnosti na vseh ravneh; ponovno poudarja, da mora Soglasje poudariti nadaljnjo podporo EU celostnim, medsektorskim pristopom, ki krepijo zmogljivosti za raznoliko lokalno proizvodnjo živil ter vključujejo ukrepe in posredovanja, povezane s prehrano, ki so izrecno usmerjeni v enakost spolov;

30.  poudarja potrebo po mehanizmih odgovornost v zvezi s spremljanjem in izvajanjem ciljev trajnostnega razvoja in ciljev URP/BND v višini 0,7 %; poziva EU in države članice, naj predložijo časovni načrt za postopno uresničitev teh ciljev z letnim poročanjem Evropskemu parlamentu;

31.  poudarja potrebo po večsektorskih, povezanih pristopih k učinkoviti krepitvi odpornosti, kar pomeni prizadevanje za boljše vključevanje zmanjševanja tveganja humanitarnih in naravnih nesreč, za socialno varstvo, prilagajanje podnebnim spremembam, upravljanje z naravnimi viri, blaženje konfliktov in izvajanje drugih razvojnih ukrepov; poziva EU in države članice, naj spodbujajo vključujoče upravljanje, ki obravnava marginalizacijo in neenakost kot vzroka za ranljivost; priznava, da je treba ranljive skupine prebivalstva opolnomočiti za upravljanje tveganj in dostop do postopkov odločanja, ki vplivajo na njihovo prihodnost;

32.  poudarja vlogo kulture pri trajnostnem človekovem, družbenem in gospodarskem razvoju in vztraja, da je treba upoštevati kulturno razsežnost kot temeljni vidik solidarnosti, sodelovanja in politik razvojne pomoči EU; poziva k spodbujanju kulturne raznolikosti in podpori kulturnim politikam ter upoštevanju lokalnih okoliščin, kadar bi to lahko prispevalo k cilju spodbujanja trajnostnega razvoja;

33.  poudarja, da naj bi se prebivalstvo v mestih povečalo za 2,5 milijarde do leta 2050, pri čemer bo skoraj 90 % tega povečanja zgoščeno v Aziji in Afriki; priznava težave, povezane z eksplozivno rastjo velemest, in izzive tega pojava za družbeno in okoljsko trajnost; poziva k uravnoteženemu regionalnemu razvoju in želi spomniti, da spodbujena gospodarska dejavnost na podeželju in v manjših mestih manjša pritisk k migracijam v velike urbane centre ter tako lajša težave nenadzorovane urbanizacije in migracije;

Diferenciacija

34.  poudarja, da mora EU, če želi, da bo njena razvojna strategija učinkovita, spodbujati pošteno porazdelitev bogastva v državah v razvoju prek nacionalnih proračunov, in sicer znotraj držav in med njimi; poudarja, da bi morala evropska razvojna pomoč predvsem razlikovati med razmerami v posameznih državah in njihovimi razvojnimi potrebami ter ne zgolj na podlagi mikroekonomskih kazalnikov ali iz političnih razlogov;

35.  poudarja, da bi bilo treba razvojno sodelovanje EU izvajati z namenom obravnavanja najpomembnejših potreb in zagotovitve največjega možnega učinka na kratki in dolgi rok; poudarja potrebo po prilagojenih razvojnih strategijah, ki bodo v lokalni lasti in bodo oblikovane na lokalni ravni ter bodo upoštevale posebne izzive, s katerimi se soočajo posamezne države ali skupine držav, kot so majhne otoške države v razvoju, nestabilne države in neobalne najmanj razvite države;

36.  poziva k oblikovanju posebnih strategij za sodelovanje z državami s srednjimi prihodki, da bi okrepili njihov napredek in se borili proti neenakosti, izključevanju, diskriminaciji in revščini, predvsem s spodbujanjem poštenih in progresivnih davčnih sistemov, pri čemer pa je treba poudariti, da države s srednjimi dohodki niso homogena skupina, zato ima vsaka država posebne potrebe, ki bi jih morali izpolnjevati s prilagojenimi politikami; poudarja, da je treba postopoma in odgovorno opustiti finančno pomoč državam srednjega dohodkovnega razreda in se osredotočiti na druge oblike sodelovanja, kot so tehnična pomoč, izmenjava industrijskega znanja in izkušenj, javno-zasebna partnerstva, ki lahko podpirajo svetovne javne dobrine, kot so znanost, tehnologija in inovacije, izmenjava najboljših praks ter spodbujanje regionalnega sodelovanja, sodelovanja jug-jug in tristranskega sodelovanja; poudarja pomen alternativnih virov financiranja, kot so mobilizacija domačih prihodkov, posojila, ki niso ugodna ali so manj ugodna, sodelovanje pri tehničnih in davčnih zadevah ter zadevah, povezanih s trgovino in raziskavami, in javno-zasebna partnerstva;

Učinkovitost razvoja in financiranje

Učinkovitost razvoja

37.  poziva EU in njene države članice, naj utirajo pot za akterje razvoja ter naj se ponovno zavežejo polnemu izvajanju načel učinkovitega razvojnega sodelovanja, pri čemer naj dajo prednost mehanizmom, orodjem in instrumentom, ki bodo omogočali, da bo več sredstev doseglo končne upravičence, in sicer tako, da države prevzamejo odgovornost za razvojne prednostne naloge, da nacionalne razvojne strategije in sisteme uskladijo s partnerskimi državami ter se osredotočijo na rezultate, preglednost, deljeno odgovornost in demokratično vključevanje vseh deležnikov; poudarja, da je pomembno okrepiti prizadevanja EU, da bi bilo razvojno sodelovanje čim bolj učinkovito in bi tako prispevalo k uresničevanju ambicioznih ciljev, določenih v strategiji Evropa 2030, ter k čim boljši uporabi javnih in zasebnih sredstev za razvoj; poziva, naj se v novo soglasje EU o razvoju, vključi jasno sklicevanje na načela razvojne učinkovitosti;

38.  ponavlja, kako pomembno je izboljšati razumevanje in dejavno udeležbo evropske javnosti v pomembnih razvojnih razpravah ter pri poskusih izkoreninjenja svetovne revščine in spodbujanju trajnostnega razvoja; v zvezi s tem poudarja, da morata neformalno izobraževanje o razvoju in osveščanje, vključno z nadaljnjo in razširjeno uporabo programa za izobraževanje in ozaveščanje o razvoju (DEAR), ostati sestavni del razvojne politike EU in držav članic;

39.  meni, da poenostavitev postopkov financiranja in birokratskih postopkov financiranja lahko prispeva k izboljšanju učinkovitosti; poziva k reformi EU za pospešeno izvajanje (kot je že obravnavano v odstavku 122 Evropskega soglasja o razvoju iz leta 2005), ki bo obravnavala potrebo po reviziji izbirnih postopkov, tako da se bo bolj osredotočila na prosilca: identiteta, strokovno znanje, izkušnje, uspešnost in zanesljivosti na področju, in ne le na formalne zahteve za upravičenost;

40.  poudarja pomen krepitve zmogljivosti, da bi državljani, organizacije, vlade in družbe lažje igrali svojo vlogo pri oblikovanju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju strategij trajnostnega razvoja;

41.  pozdravlja doseženi napredek, vendar EU in države članice poziva, naj okrepijo in razširijo obseg skupnih prizadevanj za načrtovanje in izvajanje programov, da bi združili sredstva, izboljšali delitev dela v državah, zmanjšali stroške transakcij, preprečili podvajanja in razdrobljenost pomoči, izboljšali prepoznavnost EU na lokalni ravni ter spodbujali odgovornost držav glede razvojnih strategij in usklajenosti s prednostnimi nalogami partnerskih držav; poudarja, kako pomembno je, da so pri skupnem načrtovanju programov udeleženi le evropski deležniki in da se postopek odpre za druge donatorje le, če to upravičujejo lokalne razmere, vendar pod pogojem, da se s tem ne oslabi evropska narava postopka; poziva EU in njene države članice, naj svoje dejavnosti še naprej usklajujejo z drugimi donatorji in organizacijami, kot so novi donatorji, organizacije civilne družbe, človekoljubni zasebniki, finančne institucije in podjetja zasebnega sektorja; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je do sredine leta 2015 le pet držav članic EU objavilo načrte za izvajanje zavez iz Busana; poziva države članice, naj objavijo svoje izvedbene načrte in letno poročajo o svojih prizadevanjih za učinkovitost razvoja;

42.  ponavlja zahtevo(25) po kodifikaciji in okrepitvi mehanizmov in praks za zagotavljanje boljšega dopolnjevanja in učinkovitega usklajevanja razvojne pomoči med državami članicami in institucijami EU, da bi zagotovili jasna in izvršljiva pravila za demokratično domačo odgovornost, harmonizacijo, usklajevanje s strategijami in sistemi posameznih držav, predvidljivost sredstev, preglednost in vzajemno odgovornost;

43.  poudarja, da bi morala biti razvojna učinkovitost eden glavnih gonil nove razvojne politike EU; opozarja, da to ni odvisno zgolj od donatorjev pomoči, temveč tudi od učinkovitih in odzivnih institucij, preudarnih politik, pravne države, vključujočega demokratičnega upravljanja ter varoval za preprečevanje korupcije v državah v razvoju in nezakonitih finančnih tokov na mednarodni ravni;

44.  priznava vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri razvoju, zlasti decentraliziranega sodelovanja med lokalnimi in regionalnimi oblastmi evropskih in partnerskih držav kot učinkovitega sredstva za vzajemno krepitev zmogljivosti in izvajanje ciljev trajnostnega razvoja na lokalni ravni;

Financiranje za razvoj

45.  ponavlja, da mora uradna razvojna pomoč (URP) ostati temelj razvojne politike EU; opozarja na zavezo EU, da bo do leta 2030 dosegla cilj URP, tj. 0,7 % bruto nacionalnega dohodka; poudarja, da je pomembno, da tudi druge države, razvite in v razvoju, povečajo zagotavljanje URP; poudarja pomembno vlogo URP kot spodbude za spremembe in vzvoda za mobilizacijo drugih sredstev; opozarja na zavezo EU k zbiranju sredstev za podnebne ukrepe v državah v razvoju, zagotavljanju njenega deleža pri uresničevanju cilja, da bodo razvite države zbrale 100 milijard USD na leto, in k ohranjanju dvojnega financiranja biotske raznovrstnosti v državah v razvoju;

46.  poziva k objektivnim in preglednim merilom za dodeljevanje sredstev razvojne pomoči na ravni držav članic in EU; poziva, naj ta merila temeljijo na potrebah, ocenah učinka ter politični, socialni in gospodarski uspešnosti, da bi bila sredstva porabljena čim učinkoviteje; poudarja, da to dodeljevanje ne bi smelo biti nikoli pogojeno z uspešnostjo na področjih, ki niso neposredno povezana z razvojnimi cilji; poudarja, da bi bilo treba spodbujati in nagrajevati uspešno doseganje medsebojno dogovorjenih ciljev; poudarja, kako pomembni so razčlenjeni podatki na teritorialni ravni, da bi bolje ocenili vpliv URP;

47.  priznava, da splošna proračunska podpora spodbuja odgovornost držav, usklajenost z nacionalnimi razvojnimi strategijami držav partneric ter usmerjenost na rezultate, preglednost in vzajemno odgovornost, a poudarja, da bi jo bilo treba kot možnost obravnavati le, kadar in kjer so na voljo ustrezni pogoji ter učinkoviti nadzorni sistemi; poudarja, da je proračunska podpora najboljše sredstvo za spodbujanje resničnega političnega dialoga, ki bo vodil k večji neodvisnosti in prevzemanju odgovornosti;

48.  meni, da bodo za obravnavanje ciljev trajnostnega razvoja potrebni financiranje in ukrepi za razvoj, ki presegajo URP in javne politike; poudarja, da so potrebni domače, mednarodno, zasebno in javno financiranje ter politike, ki povezujejo javne in zasebne ukrepe za spodbujanje razvoja ter krepijo rast, ki spodbuja okolje, in njeno pravično porazdelitev prek nacionalnih proračunov;

49.  opozarja, da se države v razvoju soočajo z velikimi ovirami pri povečanju davčnih prihodkov in so še posebej prizadete zaradi utaje davkov podjetij in nezakonitih finančnih tokov; poziva EU in njene države članice, naj okrepijo skladnost politik za razvoj na tem področju, preučijo učinek prelivanja svoje davčne ureditve in zakonodaje na države v razvoju ter naj se zavzemajo za boljšo zastopanost držav v razvoju v mednarodnih forumih, vzpostavljenih za izvedbo reforme svetovnih davčnih politik;

50.  poziva EU in njene države članice, naj države z nizkimi in srednjimi dohodki podprejo pri oblikovanju pravičnih, naprednih, preglednih in učinkovitih davčnih sistemov ter druge načine za mobilizacijo domačih virov, da bi povečali predvidljivost in stabilnost takega financiranja in zmanjšali odvisnost od pomoči; poziva k taki podpori na področjih, kot so davčna uprava in upravljanje javnih financ, sistemi za pošteno porazdelitev, boj proti korupciji, prirejanju transfernih cen, davčni utaji in drugim oblikam nezakonitih finančnih tokov; poudarja pomen fiskalne decentralizacije in potrebo po krepitvi zmogljivosti za podporo podnacionalnim oblastem pri oblikovanju lokalnih davčnih sistemov in pobiranju davkov;

51.  poziva EU in njene države članice, naj vzpostavijo obvezno poročanje o multinacionalnih podjetjih po posameznih državah, skupaj z obvezno objavo izčrpnih in primerljivih podatkov o dejavnostih podjetij, da bi zagotovili preglednost in odgovornost; poziva EU in države članice, naj preučijo učinek prelivanja svojih davčnih politik, ureditev in zakonov na države v razvoju ter naj izvedejo reforme, s katerimi bi zagotovili, da bodo evropska podjetja, ki v državah v razvoju ustvarijo dobiček, plačajo pravičen delež davkov v teh državah;

52.  poudarja potrebo po kombiniranju in javno-zasebnih partnerstvih za spodbujanje financiranja, ki presega URP, in za dejansko spoštovanje načel razvojne učinkovitosti, vendar tudi poudarja, da morajo ta partnerstva temeljiti na preglednih merilih, da mora biti jasno prikazana njihova dodatnost in pozitiven učinek na razvoj, da ne smejo ogrožati splošnega dostopa do kakovostnih osnovnih javnih storitev in da morajo biti vsa plačila pregledna; poudarja, da morajo financirani projekti nujno upoštevati nacionalne razvojne cilje, mednarodno dogovorjene človekove pravice ter socialne in okoljske standarde, pa tudi potrebe in pravice lokalnega prebivalstva ter načela razvojne učinkovitosti; v zvezi s tem priznava, da tradicionalna raba zemljišč, na primer s strani malih kmetov in pastirjev, običajno ni dokumentirana, a jo je treba spoštovati in zaščititi; poudarja, da morajo podjetja, vključena v razvojna partnerstva, pri svojih dejavnostih spoštovati načela družbene odgovornosti podjetij, vodilna načela OZN in smernice OECD ter spodbujati etične poslovne prakse; ugotavlja, da imajo razvojne politike in programi dvojno korist, kadar je zagotovljena razvojna učinkovitost; poziva vse razvojne akterje, naj svoje delovanje v celoti uskladijo s temi načeli;

53.  poziva EU, naj spodbuja naložbe, ki ustvarjajo dostojna delovna mesta v skladu s standardi Mednarodne organizacije dela in agendo 2030; v zvezi s tem poudarja vrednost socialnega dialoga ter potrebo po preglednosti in odgovornosti zasebnega sektorja v primeru javno-zasebnih partnerstev in kadar so razvojna sredstva uporabljena za kombiniranje;

54.  poudarja, da morajo biti razvojna sredstva, uporabljena za predlagani načrt za zunanje naložbe in obstoječe skrbniške sklade, v skladu z razvojnimi cilji, skladnimi z URP, ter novimi cilji trajnostnega razvoja; poziva k vzpostavitvi mehanizmov, ki bi Parlamentu omogočili izpolnjevanje nadzorne vloge, ko se razvojna sredstva uporabljajo zunaj običajnih proračunskih postopkov EU, tj. z dodelitvijo statusa opazovalca v okviru načrta za zunanje naložbe, skrbniških skladov in drugih strateških odborov, ki odločajo o prednostnih nalogah ter področju uporabe programov in projektov;

55.  priznava vlogo lokalnih mikro, malih in srednjih podjetij, zadrug, vključujočih modelov poslovanja in raziskovalnih ustanov kot gonilne sile za rast, zaposlovanje in inovacije na lokalni ravni, ki bodo prispevale k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja; poziva k spodbujanju ugodnega okolja za naložbe, industrializacijo in poslovno dejavnost, znanost, tehnologijo in inovacije, da bi spodbujali in pospešili domači gospodarski in človeški razvoj, ter k spodbujanju programov za usposabljanje in rednih javno-zasebnih dialogov; priznava vlogo Evropske investicijske banke v okviru načrta EU za zunanje naložbe in poudarja, da bi se morale pobude v okviru načrta osredotočati predvsem na mlade in ženske ter v skladu z načeli razvojne učinkovitosti prispevati k naložbam v socialno pomembna področja, kot so voda, zdravje in izobraževanje, pa tudi podpirati podjetništvo in lokalni zasebni sektor; poziva Evropsko investicijsko banko, naj nameni več sredstev za mikrofinanciranje in več pozornosti nameni vidiku spola; poziva EIB, naj v sodelovanju z Afriško razvojno banko (AfDB) financira dolgoročne naložbe v korist trajnostnega razvoja, druge razvojne banke pa, naj predlagajo sistem mikrokreditiranja za subvencioniranje trajnostnih posojil družinskim kmetijam;

56.  meni, da se mora novo soglasje nujno sklicevati na odločno zavezo EU glede vzpostavitve mednarodnega pravno zavezujočega okvira, s katerim bi zagotovili, da bodo podjetja prevzela odgovornost za malomarno ravnanje v državah, kjer poslujejo, saj s tem vplivajo na vsa družbena področja, na primer, če se okoriščajo z delom otrok, ne zagotavljajo zajamčene plače, povzročajo razlitja nafte in obsežno krčenje gozdov, nadlegujejo zagovornike človekovih pravic in si prilaščajo zemljišča;

57.  poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj spodbujajo obvezujoče ukrepe, da bi zagotovili, da večnacionalne korporacije plačujejo davke v državah, v katerih je vrednost pridobljena ali ustvarjena, in spodbujajo obvezno poročanje zasebnega sektorja za vsako državo posebej, s čimer bi okrepili domače zmogljivosti držav za mobilizacijo sredstev; poziva k izvedbi analize učinkov prelivanja za preučitev morebitnih praks preusmerjanja;

58.  poziva, naj se pri vzdržnosti dolga uporabi pristop, ki temelji na človekovih potrebah, in sicer s sprejetjem zavezujočega sklopa standardov za opredelitev odgovornega dajanja in najemanja posojil, revizije dolga in poštenega mehanizma za prestrukturiranje dolga, s katerim naj bi se ocenila zakonitost in trajnost dolžniške obremenitve držav;

Usklajenost politik za razvoj

59.  poziva k razpravi na ravni EU o usklajenosti politik za razvoj, da bi pojasnili povezavo med skladnostjo politik za razvoj in skladnostjo politik za trajnostni razvoj; poudarja velik pomen uporabe načel usklajenosti politik za razvoj v vseh politikah EU; poudarja, da bi morala biti usklajenost politik za razvoj pomemben element strategije EU za doseganje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da so potrebna dodatna prizadevanja institucij in držav članic EU, da bi upoštevali cilje razvojnega sodelovanja v vseh notranjih in zunanjih politikah, ki bi lahko vplivale na države v razvoju, da bi opredelili učinkovite mehanizme in uporabili primere najboljših obstoječih praks na ravni držav članic za izvajanje in ocenjevanje usklajenosti politik za razvoj, da bi zagotovili, da se usklajenost politik za razvoj izvaja na način, ki upošteva spol, ter da bi v ta proces vključili vse deležnike, tudi organizacije civilne družbe ter lokalne in regionalne organe;

60.  predlaga vzpostavitev arbitražnega mehanizma pod okriljem predsednika Evropske komisije, da se zagotovi usklajenost politik za razvoj, in meni, da bi moral v primeru razhajanj med različnimi politikami Unije predsednik Komisije v celoti prevzeti svojo politično odgovornost glede glavnih usmeritev ter na podlagi zavez, ki jih je Unija sprejela na področju usklajenosti politik za razvoj, izbrati med temi politikami; ocenjuje, da bi bilo po fazi opredelitve problemov mogoče predvideti reformo postopkov odločanja v okviru služb Komisije in na ravni njihovega medsebojnega sodelovanja;

61.  poziva k okrepljenemu dialogu med EU in državami v razvoju glede spodbujanja in izvajanja usklajenosti politik za razvoj s strani EU; meni, da imajo lahko povratne informacije partnerjev EU o napredku glede usklajenosti politik ključno vlogo pri zagotavljanju natančne ocene učinka;

62.  znova poziva k oblikovanju postopkov upravljanja za spodbujanje usklajenosti politik za razvoj na svetovni ravni, EU pa poziva, naj prevzame vodilno vlogo pri spodbujanju tega koncepta na mednarodnem prizorišču;

Trgovina in razvoj

63.  poudarja pomen pravične in ustrezno regulirane trgovine pri spodbujanju regionalnega povezovanja, kar bi prispevalo k trajnostni rasti in boju proti revščini; poudarja, da mora biti trgovinska politika EU del agende za trajnostni razvoj in odražati cilje razvojne politike EU;

64.  poudarja, da enostranski trgovinski preferenciali v korist držav v razvoju, ki niso najmanj razvite države, še vedno obstajajo, da bi spodbudili razvoj; meni tudi, da bi moralo novo soglasje vsebovati sklic na zavezo EU, da bo spodbujala pravične in etične trgovinske sheme za male proizvajalce v državah v razvoju;

65.  pozdravlja priznanje pomembnega prispevka pravične trgovine k izvajanju agende OZN 2030; poziva EU, naj začne izvajati in še naprej razvija svojo zavezo, da bo podpirala uvedbo poštenih trgovinskih shem v EU in partnerskih državah, da bi s svojo trgovinsko politiko spodbudili trajnostne vzorce porabe in proizvodnje;

66.  poudarja, da je potrebna dodatna podpora EU za države v razvoju za gradnjo trgovinske zmogljivosti, razvoj infrastrukture in domačega zasebnega sektorja, da bi jim omogočili dodajanje vrednosti proizvodnji in njeno diverzifikacijo ter da bi povečali obseg njihove trgovine;

67.  poudarja, da je zdravo okolje, vključno s stabilnim podnebjem, nepogrešljivo za izkoreninjenje revščine; podpira prizadevanja EU za povečanje preglednosti in odgovornosti pri upravljanju in pridobivanju naravnih virov ter trgovanju z njimi, za spodbujanje trajnostne porabe in proizvodnje ter za preprečevanje nezakonite trgovine v sektorjih, kot so rudnine, les in prostoživeče živali; je trdno prepričan, da so potrebna nadaljnja svetovna prizadevanja, da bi razvili regulativne okvire za dobavne verige in večjo odgovornost zasebnega sektorja z namenom zagotovitve trajnostnega upravljanja naravnih virov in trgovine z njimi ter da se državam, ki so bogate z viri, in njihovim prebivalcem omogoči zaščita pravic lokalnih in avtohtonih skupnosti, da bi se še povečale koristi od te trgovine in od trajnostnega upravljanja biotske raznovrstnosti in ekosistemov; pozdravlja napredek, dosežen od sklenitve bangladeškega trajnostnega sporazuma, in poziva Komisijo, naj takšne okvire razširi na druge sektorje; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem okrepi pobude za družbeno odgovornost gospodarskih družb in primerno skrbnost, ki dopolnjujejo obstoječo uredbo EU o lesu, predlagano uredbo EU o konfliktnim mineralih, in jih razširijo na druge sektorje;

68.  obžaluje, da še vedno ni regulativnega okvira o tem, kako gospodarske družbe spoštujejo človekove pravice in obveznosti glede socialnih in okoljskih standardov, kar nekaterim državam in podjetjem omogoča, da se jim nekaznovano izogibajo; poziva EU in njene države članice, naj dejavno sodelujejo s Svetom OZN za človekove pravice in Programom OZN za okolje pri oblikovanju mednarodne pogodbe, po kateri bodo mednarodne gospodarske družbe odgovarjale za kršitve človekovih pravic in okoljskih standardov;

69.  znova poudarja, kako pomembno je usklajeno, pospešeno ukrepanje za odpravo podhranjenosti, da bi izpolnili cilje agende 2030 in dosegli cilj trajnostnega razvoja 2 o odpravi lakote;

70.  opozarja na ključno vlogo gozdov pri blažitvi podnebnih sprememb, ohranjanju biotske raznovrstnosti in odpravi revščine, ter poziva EU, naj prispeva k zaustavitvi in preokrenitvi krčenja in degradacije gozdov ter naj spodbuja trajnostno upravljanje gozdov v državah v razvoju;

Varnost in razvoj

71.  poudarja neposredno povezavo med varnostjo in razvojem, vendar poudarja, da je treba strogo upoštevati nedavno reformo uradne razvojne pomoči v zvezi z uporabo razvojnih instrumentov za varnostno politiko z jasnim ciljem izkoreninjenja revščine in spodbujanja trajnostnega razvoja; poudarja, da bi morali cilj mirnih in vključujočih družb z dostopom do sodnega varstva za vse pretvoriti v zunanji ukrep EU, ki bi s podporo vsem lokalnim zainteresiranim stranem, ki lahko pomagajo doseči te cilje, krepil odpornost, spodbujal človekovo varnost, krepil pravno državo, ponovno vzpostavil zaupanje in obravnaval zapletene izzive v zvezi z negotovostjo, nestabilnostjo in demokratično tranzicijo;

72.  meni, da je treba krepiti sinergije med skupno varnostno in obrambno politiko in razvojnimi instrumenti, da bi našli pravo ravnovesje med preprečevanjem konfliktov, reševanjem konfliktov ter rehabilitacijo in razvojem po konfliktih; poudarja, da morajo biti programi in ukrepi zunanje politike v ta namen celoviti in prilagojeni razmeram v posamezni državi ter morajo, kadar se financirajo prek sredstev, načrtovanih za razvojno politiko, pomagati pri doseganju temeljnih razvojnih ciljev, opredeljenim v okviru URP; poudarja, da sta temeljni nalogi razvojnega sodelovanja še vedno podpiranje držav pri njihovem prizadevanju, da bi ustvarile stabilne in miroljubne države, ki spoštujejo dobro upravljanje, pravno državo in človekove pravice, ter prizadevanje za oblikovanje trajnostnih delujočih tržnih gospodarstev, da bi ljudem zagotovili blaginjo in zadovoljevanje vseh osnovnih človekovih potreb; poudarja, da je treba povečati zelo omejeno financiranje v okviru SVOP na tem področju, da bi omogočili njegovo širšo uporabo, med drugim v korist razvoja v skladu z usklajenostjo politik za razvoj;

Migracije in razvoj

73.  poudarja osrednjo vlogo razvojnega sodelovanja pri odpravljanju osnovnih vzrokov za prisilne migracije in razseljevanje, kot so nestabilnost, spori, negotovost in marginalizacija, revščina, neenakost in diskriminacija, kršitve človekovih pravic ter slab dostop do osnovnih storitev, kot sta zdravstvo in izobraževanje, ter podnebne spremembe; opredeljuje naslednje cilje kot osnovne pogoje za stabilne, odporne države, ki bodo manj dovzetne za razmere, ki bi utegnile povzročiti prisilne migracije: spodbujanje človekovih pravic in dostojanstva prebivalcev, krepitev demokracije, dobro upravljanje in pravna država, socialna vključenost in kohezija, gospodarske priložnosti z dostojnim zaposlovanjem in podjetji, ki se osredotočajo na ljudi, politični prostor za civilno družbo; poziva, naj se razvojno sodelovanje osredotoči na te cilje, da bi utrdili odpornost, in poziva, naj se razvojna pomoč v izrednih razmerah nameni za migracije, da bi stabilizirali razmere, ohranili delovanje držav ter razseljenim osebam omogočili dostojno življenje;

74.  opozarja, kot je poudarjeno v agendi OZN 2030, da migranti pozitivno prispevajo k trajnostnemu razvoju, tudi kar zadeva prenos nakazil, za katere bi bilo treba dodatno znižati stroške; poudarja, da smiselno odzivanje na izzive in krizne razmere, povezane z migracijami, zahteva bolj usklajen, sistematičen in strukturiran pristop, ki bo ustrezal interesom držav izvora in ciljnih držav; poudarja, da bi bilo učinkovito sredstvo za pomoč velikemu številu beguncev in prosilcev za azil izboljšanje pogojev in zagotavljanje humanitarne in razvojne pomoči; hkrati nasprotuje vsem poskusom pogojevanja pomoči z mejno kontrolo, upravljanjem migracijskih tokov ali sporazumi o ponovnem sprejemu;

75.  poudarja, da so za izvorne in tranzitne države migrantov potrebne prilagojene rešitve za razvoj, ki bodo ustrezale njihovim zadevnim političnim in socialno-ekonomskim razmeram; poudarja, da bi moralo tako sodelovanje spodbujati človekove pravice in dostojanstvo za vse, dobro upravljanje, mir in krepitev demokracije ter temeljiti na skupnih interesih in vrednotah in spoštovanju mednarodnega prava;

76.  poudarja potrebo po skrbnem parlamentarnem nadzoru in spremljanju sporazumov, povezanih z upravljanjem migracij, uporabe razvojnih sredstev, povezanih z migracijami; poudarja pomen tesnega sodelovanja in vzpostavitve dobre prakse izmenjave informacij med institucijami, zlasti na področju migracij in varnosti; želi ponovno spomniti na svojo zaskrbljenost glede vse večje uporabe skrbniških skladov, zlasti njihove omejene preglednosti, pomanjkanja posvetovanj in regionalnega lastništva;

77.  poudarja, da mora evropska razvojna politika glede na nedavne evropske ukrepe politike za boj proti temeljnim vzrokom prisilnih migracij ustrezati opredelitvi Odbora za razvojno pomoč OECD in temeljiti na razvojnih potrebah in človekovih pravicah; poleg tega poudarja, da razvojna pomoč ne sme biti pogojena s sodelovanjem na področju migracij, kot so upravljanje meja ali sporazumi o ponovnem sprejemu oseb;

Humanitarna pomoč

78.  poudarja potrebo po tesnejših povezavah med humanitarno pomočjo in razvojnim sodelovanjem, da bi obravnavali vrzeli v financiranju, preprečevali prekrivanja in oblikovanje vzporednih sistemov ter ustvarili razmere za trajnostni razvoj z vgrajeno odpornostjo in orodji za boljše preprečevanje kriz in pripravljenost; poziva EU, naj izpolni svojo zavezo, da bo do leta 2020 vsaj 25 % svoje humanitarne pomoči namenila lokalnim in nacionalnim akterjem na čim bolj neposreden način, kot je bilo dogovorjeno v velikem dogovoru;

79.  opozarja na temeljna načela humanitarne pomoči: humanost, nevtralnost, neodvisnost in nepristranskost; pozdravlja odločenost Komisije, da Evropskega soglasja o razvoju ne bo združila z Evropskim soglasjem o humanitarni pomoči;

80.  poudarja, da je treba okrepiti mednarodno pomoč, usklajevanje in vire za odzivanje, reševanje in obnovo v razmerah po nesreči;

81.  pozdravlja zavezanost podpori za spodbujanje informacijske in komunikacijske tehnologije v državah v razvoju in za zagotavljanje ugodnega okolja za digitalno gospodarstvo s spodbujanjem svobodne, odprte in varne povezave; opozarja, da sateliti lahko zagotovijo stroškovno učinkovite rešitve za povezovanje sredstev in ljudi na oddaljenih območjih, ter poziva EU in njene države članice, naj to upoštevajo pri svojem delu na tem področju;

Svetovne javne dobrine in izzivi

82.  je trdno prepričan, da so EU in njene države članice zaradi svetovne prisotnosti v ustreznem položaju, da še naprej igrajo vodilno mednarodno vlogo pri obravnavanju svetovnih javnih dobrin in izzivov, ki so vedno bolj pod pritiskom in nesorazmerno prizadenejo revne; poziva, naj se svetovne dobrine in okoljski izzivi vključijo v soglasje, med drugim človekov razvoj, okolje, vključno s podnebnimi spremembami in dostopom do vode, negotovost in nestabilnosti držav, migracije, cenovno dostopne energetske storitve, prehranska varnost ter odprava podhranjenosti in lakote;

83.  opozarja, da imajo male in družinske kmetije, ki so najpogostejša oblika kmetijstva po svetu, ključno vlogo pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja: bistveno namreč prispevajo k prehranski varnosti, boju proti eroziji tal in izgubi biotske raznovrstnosti ter k blažitvi podnebnih sprememb, hkrati pa zagotavljajo delovna mesta; poudarja, da bi morala EU po eni strani spodbujati ustanavljanje organizacij kmetov, tudi zadrug, po drugi strani pa trajnostno kmetijstvo, ki se osredotoča na kmetijsko-ekološke prakse, večjo produktivnost družinskih kmetij, pravice kmetov in pravice do rabe zemljišč ter na neformalne semenske sisteme kot način za zagotavljanje prehranske varnosti, oskrbe lokalnih in regionalnih trgov ter poštenega dohodka in dostojnega življenja kmetov;

84.  opozarja, da zasebni sektor ni homogena skupina akterjev; zato poudarja, da bi morala v primeru zasebnega sektorja razvojna politika EU in držav članic obsegati prilagojene strategije za vključitev različnih vrst akterjev zasebnega sektorja, vključno z akterji iz zasebnega sektorja pod vodstvom proizvajalca, mikro, malimi in srednjimi podjetji, zadrugami, socialnimi podjetji in podjetji solidarnega gospodarstva;

85.  ponovno poudarja, da je zagotavljanje dostopa do cenovno primerne, zanesljive, trajnostne in sodobne energije za vse do leta 2030 (cilj trajnostnega razvoja 7) bistvenega pomena za izpolnjevanje osnovnih človekovih potreb, vključno z dostopom do čiste vode, sanitarnih storitev, zdravstvenega varstva in izobrazbe, in je bistveno za podporo lokalnemu ustanavljanju podjetij in vsem vrstam gospodarskih dejavnosti, pa tudi ključno gonilo razvoja;

86.  poudarja, da ima povečanje produktivnosti malih kmetij in zagotavljanje trajnostnega in podnebju prijaznega kmetijskega in prehranskega sistema ključno vlogo pri uresničevanju cilja trajnostnega razvoja 2 in konceptu trajnostne potrošnje in proizvodnje iz cilja trajnostnega razvoja 12, ki presega načela krožnega gospodarstva ter obravnava učinke na okolje, družbo in človekove pravice; zato poudarja, da bi se morala EU osredotočiti na spodbujanje trajnostne proizvodnje hrane in odpornih kmetijskih praks, ki povečujejo produktivnost in proizvodnjo; priznava posebne potrebe kmetovalk v zvezi s prehransko varnostjo;

87.  poudarja, da je pomembno še naprej izboljševati dostop do vode, sanitarne oskrbe in higiene, saj gre za medsektorska vprašanja, ki vplivajo na uresničevanje drugih ciljev v programu za obdobje po letu 2015, vključno z zdravjem, izobraževanjem in enakostjo spolov;

88.  poziva EU, naj spodbuja svetovne pobude, namenjene obravnavanju izzivov, povezanih s hitro naraščajočo urbanizacijo, in ustvarjanju varnejših, bolj vključujočih, odpornih in trajnostnih mest; v zvezi s tem pozdravlja nedavno sprejetje nove urbane agende po konferenci Združenih narodov o bivališčih in trajnostnem razvoju mest (Habitat III), katere namen je poiskati boljše načine za načrtovanje, oblikovanje, financiranje, razvoj, vodenje in upravljanje mest, kar bi prispevalo k boju proti revščini in lakoti, izboljšanju zdravja in varstvu okolja;

89.  EU poziva k nadaljnjim prizadevanjem za zaščito oceanov in morskih virov; v zvezi s tem pozdravlja nedavne pobude Komisije za izboljšanje mednarodnega upravljanja oceanov, da bi spodbudila boljše obvladovanje in blažitev vplivov podnebnih sprememb na morja in ekosisteme;

90.  poudarja, kako pomembno je obravnavati povezave z večjo storilnostjo trajnostnega kmetijstva in ribištva, saj bi s tem zmanjšali izgube in tratenje hrane ter zagotovili pregledno upravljanje naravnih virov in prilagoditev podnebnim spremembam;

Razvojna politika EU

91.  poudarja primerjalne prednosti, ki jih zagotavljajo ukrepi razvojne politike EU, vključno z njeno svetovno prisotnostjo, prožnostjo, ki jo ponujajo njeni raznoliki instrumenti in metode zagotavljanja, njeno vlogo in predanostjo pri usklajenosti ter koordinaciji politik, pristopom, ki temelji na pravicah in demokraciji, njenim obsegom v zvezi z zagotavljanjem kritične mase v nepovratnih sredstvih ter njeno nenehno podporo civilne družbe;

92.  poudarja, da je treba primerjalne prednosti EU prevesti v dejavnosti, osredotočene na nekatera področja politik, med drugim na demokracijo, dobro upravljanje in človekove pravice, svetovne javne dobrine in izzive, trgovino in regionalno povezovanje ter reševanje temeljnih vzrokov za nestabilnost in prisilno preseljevanje; poudarja, da bo morala biti takšna koncentracija prilagojena potrebam in prednostnim nalogam posameznih držav in regij v razvoju v skladu z načeli lastne odgovornosti in partnerstva;

93.  opozarja na vedno večjo vlogo, ki jo ima šport pri razvoju in miru s spodbujanjem kulture strpnosti in medsebojnega spoštovanja, ter prispevek športa h krepitvi vloge žensk in mladih, posameznikov in skupnosti, pa tudi k zdravju, izobraževanju in socialni vključenosti;

94.  poudarja pomen kolektivnih, izčrpnih, preglednih in pravočasnih sistemov odgovornosti za spremljanje in pregled izvajanja agende 2030 in soglasja, ki so ga sprejele EU in njene države članice; poudarja, da so letna poročila o napredku pri izvajanju vseh obveznosti razvojne politike, vključno s tistimi o učinkovitosti, usklajenosti politik za razvoj ter zavezi glede uradne razvojne pomoči, še vedno potrebna za zagotavljanje odgovornosti in parlamentarni nadzor; obžaluje nedavne in pričakovane vrzeli v poročanju; pozdravlja namero Komisije, da bo izvedla vmesno oceno izvajanja soglasja;

o
o   o

95.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje.

(1) UL C 46, 24.2.2006, str. 1.
(2) http://www.oecd.org/dac/effectiveness/49650173.pdf
(3) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-14684-2016-INIT/en/pdf
(4) http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/70/1&Lang=E
(5) http://www.un.org/esa/ffd/wp-content/uploads/2015/08/AAAA_Outcome.pdf
(6) https://unfccc.int/resource/docs/2015/cop21/eng/l09r01.pdf
(7) https://www.worldhumanitariansummit.org/
(8) https://habitat3.org/the-new-urban-agenda/
(9) http://effectivecooperation.org/wp-content/uploads/2016/05/4314021e.pdf
(10) Sklepi Sveta z dne 15. maja 2007.
(11) Sklepi Sveta z dne 19. maja 2014.
(12) Dokument Sveta 10715/16.
(13) UL C 280 E, 18.11.2006, str. 484.
(14) UL C 33 E, 5.2.2013, str. 77.
(15) UL C 468, 15.12.2016, str. 73.
(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0059.
(17) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0196.
(18) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0265.
(19) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0137.
(20) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0224.
(21) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0246.
(22) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0437.
(23) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0299.
(24) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0437.
(25) Resolucija z dne 11. decembra 2013.


Letno poročilo EU na področju konkurence
PDF 436kWORD 70k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o letnem poročilu o politiki konkurence EU (2016/2100(INI))
P8_TA(2017)0027A8-0001/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 15. junija 2016 o politiki konkurence za leto 2015 (COM(2016)0393) ter delovnega dokumenta služb Komisije, ki je bil istega dne objavljen kot podporni dokument (SWD(2016)0198),

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 39, 42 in 101 do 109,

–  ob upoštevanju Protokola št. 26 o storitvah splošnega pomena,

–  ob upoštevanju Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju splošnega okvira za oceno trajnosti sistemov za prehrano in kmetijstvo, ki so ga razvili pri Organizaciji združenih narodov za prehrano in kmetijstvo,

–  ob upoštevanju ustreznih pravil, smernic, resolucij, sporočil in dokumentov Komisije na področju konkurence,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2016 o poročilu o napredku na področju energije iz obnovljivih virov(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2016 o socialnemu dampingu v Evropski uniji(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o letnem poročilu o politiki konkurence EU za leto 2014(4) in svoje resolucije z dne 10. marca 2015 o letnem poročilu o politiki konkurence EU za leto 2013(5),

–  ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 6. maja 2015 o začetku preiskave e-trgovanja v skladu s členom 17 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003(C(2015)3026),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 z naslovom „Strategija za enotni digitalni trg za Evropo“ (COM(2015)0192),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom „Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost“ (COM(2015)0080),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije(6),

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 PDEU(7) (uredba o splošnih skupinskih izjemah (GBER)),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij(8),

–  ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 9. julija 2014 z naslovom „Za učinkovitejši nadzor EU nad združitvami“ (COM(2014)0449),

–  ob upoštevanju odgovorov Komisije na vprašanja za pisni odgovor poslancev Parlamenta E-000344/2016, E-002666/2016 in E-002112/2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2015 o letalstvu(9), zlasti odstavkov 6, 7 in 11 o pregledu Uredbe (ES) št. 868/2004, da bi zaščitili pošteno konkurenco v zunanjih odnosih EU na področju letalstva in okrepili konkurenčni položaj letalske industrije EU, učinkoviteje preprečevali nepošteno konkurenco, zagotovili vzajemnost in odpravili nepoštene prakse, vključno s subvencijami in državno pomočjo, ki jih nekatere tretje države namenjajo vsem letalskim družbam in tako izkrivljajo trg, saj je finančna preglednost bistven element klavzule o pošteni konkurenci za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007(10) (Uredba o enotni SUT),

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (EU) št. 1218/2010 z dne 14. decembra 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za nekatere skupine sporazumov o specializaciji(11),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za promet in turizem in Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0001/2017),

A.  ker je bila močna in učinkovita politika konkurence EU vedno temelj notranjega trga, saj spodbuja gospodarsko učinkovitost in ustvarja ugodne razmere za rast, inovacije in tehnološki razvoj, obenem pa znižuje cene;

B.  ker je politika konkurence EU bistveni instrument za boj proti razdrobljenosti notranjega trga in tako ustvarja ter ohranja enake konkurenčne pogoje za podjetja v vsej EU;

C.  ker bi morala Evropska unija pod vodstvom Komisije spodbujati „kulturo konkurence“ v EU in po svetu;

D.  ker je politika konkurence sama po sebi sredstvo za ohranitev evropske demokracije, saj preprečuje čezmerno koncentracijo gospodarske in finančne moči v rokah manjšine, ki bi spodkopala možnost evropskih političnih organov, da delujejo neodvisno od pomembnih industrijskih in bančnih skupin;

E.  ker bi pravilno izvajanje pravil konkurence (vključno s protimonopolnimi pravili) v skladu s socialnim tržnim gospodarstvom moralo preprečevati čezmerno koncentracijo gospodarske in finančne moči v rokah maloštevilnih zasebnih podjetij, pa tudi zagotavljati spodbude za akterje, da bodo bolj dinamični in inovativni ter da se bodo razlikovali od tekmecev na trgih;

F.  ker poštena politika konkurence zagotavlja učinkovite in odprte trge, kar vodi do nižjih cen, pojave novih akterjev, boljše kakovosti proizvodov in storitev ter večje izbire za potrošnike, tudi s spodbujanjem raziskav in inovacij, gospodarske rasti in stabilnejših podjetij;

G.  ker politika konkurence lahko prispeva in bi morala znatno prispevati h glavnim političnim prednostnim nalogam, kot so spodbujanje inovacij, kakovostna delovna mesta, boj proti podnebnim spremembam, trajnostna rast in trajnostni razvoj, naložbe, učinkovita raba virov, varstvo potrošnikov in človekovega zdravja, obenem pa krepi enotni trg, s posebnim poudarkom na enotnem digitalnem trgu in energetski uniji;

H.  ker uspešna politika konkurence ne sme biti osredotočena izključno na zniževanje cen za potrošnike, temveč mora upoštevati tudi inovativnost in naložbeno dejavnost evropske industrije in posebne konkurenčne pogoje za mala in srednja podjetja;

I.  ker politiko konkurence EU opredeljujejo tudi vrednote socialne pravičnosti, politične neodvisnosti, preglednosti in dolžnega pravnega postopanja;

J.  ker je politika konkurence Unije soodvisna od drugih pomembnih politik EU, vključno z davčno, industrijsko in digitalno politiko, namen usklajevanja teh politik pa je zagotavljanje skladnosti s temeljnimi načeli Pogodb, zlasti s preglednostjo in lojalnostjo;

K.  ker davčne utaje in goljufije ter davčne oaze davkoplačevalce v EU stanejo na milijarde evrov (po nekaterih ocenah je znesek visok kar bilijon evrov) prihodka letno, saj izkrivljajo konkurenco na enotnem trgu med podjetji, ki plačujejo pošten delež davkov, in tistimi, ki ga ne;

L.  ker globalno sodelovanje na področju uveljavljanja konkurence pomaga preprečevati nedoslednosti pri pravnih sredstvih in rezultatih izvršilnih ukrepov, podjetjem pa pomaga zmanjšati stroške zagotavljanja skladnosti;

M.  ker se razlaga pojma „gospodarske dejavnosti“ v sodni praksi Evropskega sodišča in praksi odločanja Komisije razlikuje glede na to, ali je govor o pravilih notranjega trga ali pravilih konkurence; ker je zaradi te zmedene prakse ta že tako težaven pojem še bolj problematičen;

N.  ker jasno, skladno in delujoče regulativno okolje v smislu prilagajanja politike konkurence posebnostim kmetijstva lahko prispeva h krepitvi položaja kmetov v verigi preskrbe s hrano, in sicer z odpravljanjem neravnovesja moči med kmetijskimi gospodarskimi subjekti, vse večjo učinkovitostjo trgov ter zagotavljanjem pravne varnosti in enakih konkurenčnih pogojev na enotnem trgu;

O.  ker je obliko, jakost in časovni okvir gospodarskih tveganj težko predvideti in je zato nujno, da tržno usmerjena skupna kmetijska politika zagotovi kmetom podporo in dodatne, časovno omejene izjeme pri pravilih konkurenc, kadar se na trgu pojavijo resna neravnotežja; ker se je Komisija ob mlečni krizi odločila za uporabo člena 222 uredbe o enotni skupni ureditvi trgov kot zadnjega sredstva za izvzetje skupnega načrtovanja proizvodnje mleka, ki ga izvajajo priznana združenja kmetov, iz uporabe prava o konkurenci;

P.  ker politika konkurence sama ne zadošča za odpravo nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano;

Q.  ker člen 102 PDEU jasno določa, da neposredno ali posredno vsiljevanje nepoštenih trgovinskih praks drugim sektorjem v prehranski verigi pomeni kršitev te uredbe;

R.  ker je bila projektna skupina za kmetijske trge ustanovljena za izboljšanje položaja kmetov v verigi preskrbe s hrano, saj naj bi pregledala možnosti za okrepitev njihovega položaja, vključno s pravnimi možnostmi za vzpostavitev pogodbenih razmerij in organiziranje kolektivnih ukrepov kmetov; ker je treba ugotovitve te projektne skupine upoštevati, če je mogoče, pri prihodnjih razpravah in ukrepih, ki jih je še treba sprejeti;

1.  pozdravlja letno poročilo Komisije o politiki konkurence, ki dokazuje, da pravilna politika konkurence EU z vzpostavitvijo pravičnega konkurenčnega okolja lahko prispeva k obnovitvi zadostne ravni naložb in inovacij; pozdravlja osredotočenost poročila na prispevek politike konkurence k odpravljanju ovir in ukrepov državne pomoči, ki imajo učinek izkrivljanja, v korist enotnega trga; ponovno tudi poudarja, da bi morala prihodnost Evrope temeljiti na inovacijah, socialnem tržnem gospodarstvu in učinkoviti rabi virov, ki ustvarjajo visok življenjski standard za vse državljane EU;

Povezovanje enotnega trga

2.  pozdravlja cilj Komisije glede odpiranja novih priložnosti za državljane in podjetja in opominja, da štiri svoboščine enotnega trga temeljijo na prostem pretoku kapitala, storitev, blaga in ljudi in da je njihovo izvajanje ključno za približevanje EU njenim državljanom; poudarja, da brez učinkovite politike konkurence EU notranji trg ne more uresničiti svojega polnega potenciala; odobrava, da Komisija uporablja različne instrumente, ki jih ima na voljo, tudi nadzor nad združitvami, boj proti zlorabi prevladujočega položaja in protikonkurenčne prakse, boj proti kartelom, nadzor nad državno pomočjo, usklajevanje z nacionalnimi in po potrebi regionalnimi organi za konkurenco, pa tudi sektorske preiskave;

3.  vztraja, da mora učinkovita politika konkurence omogočiti posebne tržne pogoje, ki veljajo za mala in srednja podjetja ter mikro in zagonska podjetja, zaščititi pravice delavcev in vzpostaviti pravično obdavčevanje;

4.  poziva države članice in institucije EU, naj dajo prednost okrepitvi enotnega trga po izstopu Združenega kraljestva, in sicer z zagotovitvijo popolnega spoštovanja zakonodaje EU o konkurenci in nadaljnjo krepitvijo sodelovanja med državami članicami na področju davčnih vprašanj; ugotavlja, da bi lahko izstop Združenega kraljestva škodljivo vplival na politiko konkurence EU; poudarja predvsem nevarnost podvajanja postopkov, s čimer bi se povečali upravni stroški in podaljšali preiskovalni postopki;

5.  ponovno poudarja, da je poštena davčna konkurenca nujna za celovitost enotnega trga EU in da bi zato morali vsi udeleženci na trgu plačevati pošten delež davkov, te pa je treba plačevati na kraju, kjer se ustvari dobiček; poudarja, da je po razkritjih v okviru t.i. „afere Lux leaks“ EU priznala (z namenom, da okrepi pošteno konkurenco na enotnem trgu), da potrebuje enostavne in pregledne davčne politike in predpise, prav tako pa je priznala, da je treba ustaviti nepošteno davčno konkurenco (vključno z odobravanjem nezakonitih davčnih ugodnosti) s strani držav članic, ki prinaša moralno tveganje, poštenim davkoplačevalcem pa nalaga dodatno davčno breme ter onemogoča razvoj malih in srednjih podjetij, tudi zaradi tega, ker so novi udeleženci na trgu ter mala in srednja podjetja, ki poslujejo samo v eni državi, v slabšem položaju v primerjavi z multinacionalnimi podjetji, ki lahko svoje dobičke preusmerjajo ali izvajajo druge oblike agresivnega davčnega načrtovanja z vrsto odločitev in instrumentov, ki so na voljo izključno njim; poudarja, da je treba natančno preučiti vse primere, pri katerih obstaja sum, da je njihov namen omogočiti davčno optimizacijo multinacionalkam; medtem pa pozdravlja poglobljene preiskave Komisije na področju protikonkurenčnega ravnanja, kot so selektivne davčne ugodnosti, ki lahko vključujejo sisteme izdajanja stališč o presežnem dobičku, odobrava pa tudi nedavne rezultate preiskav, ki dokazujejo, da so selektivne davčne kršitve po konkurenčnem pravu EU nezakonita državna pomoč; poudarja, da je treba Komisiji zagotoviti širok dostop do informacij, da bo lahko uvedla več preiskav sumljivih primerov; poziva Komisijo, naj pripravi jasne smernice o državni pomoči, povezani z davki, ki se uporablja za prikritje primerov nepoštene konkurence, ter uporabi vsa svoja pooblastila v okviru pravil o konkurenci, da bi državam članicam pomagala učinkovito obravnavati to škodljivo davčno prakso; vztraja, da je treba vložiti več napora v dejansko preprečevanje agresivnih davčnih praks; poudarja, da so pri tem odločilne predvsem informacije o davčnih stališčih ter o sporazumih o transfernih cenah, ki si jih izmenjajo davčni organi držav članic; obžaluje, da države članice GD za konkurenco ne omogočajo dostopa do teh informacij; priporoča, naj se poveča izmenjava informacij med nacionalnimi organi, in poziva tudi države članice, naj objavijo informacije o svojih davčnih stališčih; predlaga jim, naj te informacije predložijo v obliki regionalne razčlenitve, kjer je to primerno; v zvezi s tem meni, da so sklepi Komisije, ki določajo jasno metodologijo za izračun vrednosti in neupravičene konkurenčne prednosti, ki jo uživajo podjetja zaradi neprimernih davčnih stališč, dobra pravna podlaga za nadaljnjo konvergenco;

6.  poudarja, da ima korupcija pri javnih naročilih resne učinke evropsko konkurenčnost, ki izkrivljajo trg; ponavlja, da sodijo javna naročila med tiste dejavnosti vlade, ki so najbolj dovzetne za korupcijo; poudarja, da je tveganje za korupcijo v nekaterih državah članicah večje pri javnih naročilih, ki jih financira EU, kot pri tistih, ki jih financira država; opozarja, da se razpisi po meri na široko uporabljajo za omejevanje tržne konkurence; poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za preprečevanje zlorabe sredstev EU in spodbuja odgovorno ravnanje pri javnih naročilih; poziva k ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva z ustreznimi pooblastili, da bi bolje preiskovali domnevna kazniva dejanja zoper sredstva EU;

7.  poudarja, da samo postopki v zvezi z državno pomočjo ne morejo trajno ustaviti nepoštene davčne konkurence v državah članicah; glede na to priporoča uvedbo skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb, ki bo pripomogla k odpravi izkrivljanja konkurence in zagotovila, da dobiček ne bo zapustil EU neobdavčen; priporoča tudi javno razkritje davčnih stališč, pregled direktive o DDV, da bi preprečili goljufije, ter obveznost velikih mednarodnih podjetij, da svoj promet in dobiček javno prijavljajo po posameznih državah, ter poziva države članice, naj v svoje davčne prakse uvedejo več preglednosti ter obveznost vzajemnega poročanja; ponavlja, da je treba za zagotovitev poštene konkurence izvajati sveženj proti izogibanju davkom, pravila o izmenjavi informacij med državami članicami EU in mehanizem za hiter odziv za boj proti goljufijam na področju DDV;

8.  meni, da davčno načrtovanje lahko ovira pošteno konkurenco; pozdravlja priporočilo Komisije, da bi bilo treba prilagoditi opredelitev stalne poslovne enote, da se podjetja ne bodo mogla umetno izmikati davčni zavezanosti v državah članicah, kjer izvajajo gospodarsko dejavnost; poudarja, da bi ta opredelitev morala upoštevati tudi posebne razmere v digitalnem sektorju, da bi podjetja, ki se ukvarjajo z docela nematerialnimi dejavnostmi, upoštevali, kot da imajo stalno poslovno enoto v državi članici, če je njihova digitalna prisotnost v gospodarstvu te države pomembna;

9.  poudarja, da je treba z namenom odpravljanja razdrobljenosti enotnega trga pravila za enotni trg izvrševati tudi na ravni držav članic in obravnavati kršitve;

10.  poziva k izboljšavam sistema „vse na enem mestu“ na podlagi trenutnih izkušenj z mini sistemom „vse na enem mestu“ za digitalne proizvode; ugotavlja, da je celo z mini sistemom upravno breme za mala in mikro podjetja veliko;

11.  poudarja, da je treba enotni trg še naprej krepiti z odstranjevanjem preprek in ovir;

12.  opozarja Komisijo, da je za nemoteno delovanje enotnega trga EU nujno, da se nacionalnim in regionalnim organom omogoči poseganje v situacijah, ki izvirajo iz neugodnih geografskih razmer in onemogočajo, da bi se trg razcvetel v ekonomskem in socialnem smislu;

13.  vztraja, da se je treba za zagotovitev poštene konkurence na enotnem trgu boriti proti fiskalnemu in socialnemu dampingu, nepoštenemu davčnemu načrtovanju in izogibanju davkov;

14.  poziva Komisijo, naj dokonča uveljavitev enotnega evropskega železniškega območja, zagotovi popolno preglednost denarnih tokov med upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu ter preveri, ali imajo države članice močne in neodvisne nacionalne regulatorje;

15.  poziva Svet, naj hitro potrdi predlog Komisije o harmonizaciji skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb;

16.  ugotavlja, da bi se s sprejetjem eura v državah članicah, ki doslej še niso prevzele enotne valute, okrepila svobodna konkurenca na notranjem trgu;

Enotni digitalni trg

17.  pozdravlja strategijo Komisije za enotni digitalni trg in poudarja ključno vlogo politike konkurence pri dokončni vzpostavitvi notranjega digitalnega trga; pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi se politika konkurence EU v celoti uporabljala za enotni digitalni trg, saj se s konkurenco ne povečuje le izbira za potrošnike, temveč se izenačujejo tudi konkurenčni pogoji, vendar obžaluje, da je zaradi neobstoja evropskega digitalnega okvira prišlo do izraza neuspešno usklajevanje interesov velikih in malih ponudnikov storitev; poudarja, da tradicionalni tržni modeli politike konkurence pogosto niso ustrezni za enotni digitalni trg ; zahteva, da se več pozornosti usmeri v nove poslovne modele, ki jih uporabljajo digitalna podjetja; poudarja, da bi poenoten digitalni enotni trg lahko ustvaril več sto tisoč novih delovnih mest in prispeval 415 milijard EUR letno h gospodarstvu EU;

18.  poudarja, da bi morala Komisija pazljivo in brez ogrožanja kakovosti dokončati vse odprte preiskave kartelov, le tako bo strategija enotnega digitalnega ostala verodostojna; poziva k pospešitvi postopkov, da bodo rezultati čim prej vidni; zato pozdravlja dodatni ugovor, ki ga je Komisija poslala glede storitve primerjave cen, ter ugovor glede primera Android; poziva Komisijo, naj tudi v prihodnje odločno preverja vse pomisleke, ki se pokažejo pri njenih preiskavah, vključno z drugimi primeri pristranskega spletnega iskanja (hoteli, lokalno iskanje, leti), da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za vse udeležence na digitalnem trgu; poziva k preiskavi prevladujočih platform za spletno rezervacijo hotelov;

19.  pozdravlja sektorsko preiskavo Komisije, povezano z elektronsko trgovino, katere predhodni rezultati opredeljujejo nekatere poslovne prakse v tem sektorju, ki bi lahko omejevale spletno konkurenco; pozdravlja zavezo Komisije za oblikovanje evropskega enotnega digitalnega trga in njen predlog glede geografskega blokiranja in drugih oblik diskriminacije na podlagi narodnosti in prebivališča potrošnika; poziva Komisijo, naj sprejme ambiciozne ukrepe za odpravo nezakonitih ovir za spletno konkurenco, da bi zagotovili neovirano spletno nakupovanje potrošnikov EU pri prodajalcih, ki imajo sedež v drugi državi članici; zato meni, da so potrebni usmerjeni ukrepi za izboljšanje dostopa do blaga in storitev, zlasti z odpravo neupravičenega geografskega blokiranja in nepoštene cenovne diskriminacije na podlagi geografske lokacije ali državljanstva, ki sta pogosto kriva za ustvarjanje monopolov in zatekanje nekaterih potrošnikov k nezakonitim vsebinam; poziva tudi k označevanju spletnih mest na evropski ravni, s čimer bi zagotovili obstoj in kakovost ponujenih storitev ali proizvodov, s tem pa še višjo raven poštene konkurence in okrepitev varstva potrošnikov;

20.  meni, da bi moralo imeti povečanje udeležbe malih in srednjih podjetij bistveno vlogo pri prizadevanjih za spodbujanje poenotenega enotnega digitalnega trga, in poudarja, da je treba oceniti možni vpliv posameznih pobud, zlasti tistih, katerih namen je spodbujati e-trgovino in pojasniti status stalne poslovne enote za digitalni sektor, na zmožnost malih in srednjih podjetij, da izkoristijo enotni digitalni trg;

21.  opozarja, da je „omrežna nevtralnost“ bistvenega pomena za zagotavljanje, da ne prihaja do diskriminacije med internetnimi storitvami in da je konkurenca v celoti zajamčena („omrežna nevtralnost“ pomeni načelo, da se ves spletni promet obravnava enako, brez diskriminacije, omejitev ali motenj, ne glede na pošiljatelja, prejemnika, vrsto, vsebino, napravo, storitev ali aplikacijo);

22.  poudarja, da so se z vse večjo prisotnostjo novih podjetij, ki uporabljajo digitalne storitve, zlasti internetnih in mobilnih aplikacij, ob obstoječih operaterjih, odprle nove možnosti za potrošnike, da poiščejo, primerjajo in izbirajo blago in storitve po vsem enotnem trgu kot ozaveščeni potrošniki, ki želijo ozaveščeno izbirati na podlagi svojih osebnih potreb in ciljev;

23.  poudarja, da ekonomija delitve ponuja potrošnikom EU veliko inovativnih proizvodov in storitev; poudarja, da se je s platformami sodelovalnega gospodarstva porodila zamisel, da bi postavili pod vprašaj trenutno obstoječe, prevladujoče akterje in ustvarili bolj konkurenčno okolje za potrošnike in za podjetja; ponovno poudarja, da bi morala Komisija poleg obdavčenja, upravnega okvira in varnostnih vidikov preučiti tudi vidike konkurence ter odstraniti ovire za vstop na trg za podjetja, s čimer bi ustvarili enake konkurenčne pogoje; poudarja, da se je tovrstna ekonomija uveljavila že pred leti, in da bi bilo treba zaradi pravne doslednosti nepravilnosti reševati na ravni EU v skladu z načelom subsidiarnosti; poudarja, da je treba v okviru enotnega digitalnega trga zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in osebnih podatkov; poziva Komisijo, naj ustvari nabor orodij, ki so nujno potrebna, če želimo, da bi številne oblike in različice ekonomije delitve dobivale podporo na ravni EU in v posameznih državah članicah, da bi jih ljudje uporabljali in da bi si pridobile zaupanje; se zaveda, da ta dovoljujoči in podporni regulativni okvir ne bo vodil v izkrivljanje konkurence; poziva Komisijo, naj znova obravnava ta vprašanja, da bi lahko postale koristi teh poslovnih modelov za družbo v resnici otipljive znotraj pravnih okvirov;

24.  poziva Komisijo, naj temeljito preveri in po potrebi nadalje razvije učinkovitost razpoložljivih instrumentov konkurenčnega prava v digitalni dobi;

25.  poudarja, da je prav v dinamičnem sektorju, kot je digitalno gospodarstvo, ključno, da se konkurenčni postopki hitro končajo, tako da zloraba prevladujočega položaja na trgu ne more privesti do izrivanja konkurentov s trga;

26.  poziva Komisijo, naj upošteva vse večjo konvergenco na digitalnih trgih, tako da primerja primerljive storitve, kot so aplikacije za takojšnje sporočanje, z enakovrednimi storitvami, ki jih ponuja splošni telekomunikacijski sektor;

27.  pozdravlja preiskave Komisije glede nekaterih protikonkurenčnih ravnanj številnih družb, zlasti internetnih in telekomunikacijskih velikanov in drugih medijskih družb, filmskih studiev in televizijskih distributerjev; poziva Komisijo, naj pospeši vse postopke zoper protikonkurenčno ravnanje, s katerim se kršijo protimonopolna pravila EU;

28.  pozdravlja odločitev Komisije o zahtevi po vračilu v zadevi državne pomoči za Apple, ki je pomemben mejnik pri obravnavi vprašanja nezakonite državne pomoči v obliki davčnih ugodnosti; vseeno opozarja, da EU potrebuje strožjo zakonodajo o davčnih stališčih, ki bo določala tudi učinkovit sistem in postopek za izterjavo vračila v korist lastnih sredstev iz proračuna EU; poziva Komisijo, naj odpravi kršitve in zagotovi pošteno konkurenco na enotnem trgu;

29.  poziva Komisijo, naj predloži regulativno strategijo, ki bo upoštevala konvergenco tehnologij, zlasti pa povečanje števila platform; zato opozarja, da morajo predhodne sektorske ureditve zagotoviti ravnotežje med ohranjanjem pluralizma, svobodo izražanja, varstvom osebnih podatkov, zaščito avtonomnosti in svobodno izbiro potrošnika ter enako promocijo ponudb, ki so si konkurenčne v Evropi, in konvergentnih ponudb za vodilne evropske proizvode v mednarodni konkurenci; meni, da je treba za pravično porazdelitev vrednosti odpraviti neravnovesje moči in odvisnosti med gospodarskimi subjekti;

30.  pozdravlja, da se pri ugotavljanju tržne moči na digitalnih trgih bolje upoštevajo omrežni učinki ter zbiranje in analiza podatkov; meni, da imajo podatki pomembno vlogo v digitalnem gospodarstvu in bi jih bilo zato treba upoštevati pri tržno-pravnem ocenjevanju;

31.  meni, da je konkurenca v sektorju internetnega iskanja in telekomunikacijskem sektorju bistvena, ne le za spodbujanje inovacij in naložb v omrežja digitalnega gospodarstva, ampak tudi za spodbujanje dostopnih cen ter izbire pri storitvah za potrošnike; zato poziva Komisijo, naj zavaruje konkurenco v teh sektorjih, tudi pri internetnih storitvah in dodeljevanju spektra; pri tem pozdravlja namen Komisije, da pri uporabi smernic za pomoč za širokopasovna omrežja dobrohotno upošteva tudi strateške cilje telekomunikacijskega svežnja; pozdravlja sklep Komisije, da v korist evropskih potrošnikov zaustavi združitev ponudnikov mobilnih telefonskih storitev O2 in Three v Združenem kraljestvu; ponavlja pomen uporabe evropskega kodeksa za elektronske komunikacije in okrepitev povezljivosti po vsej EU;

32.  meni, da odprava stroškov gostovanja v EU ne zadostuje in da morajo biti klici znotraj EU regulirani na isti ravni kot lokalni klici; poziva Komisijo, naj predloži zakonodajni predlog za regulacijo klicev znotraj EU;

33.  meni, da ukrepi za ukinitev potrošniških stroškov gostovanja v EU v dolgoročnem pogledu ne zadostujejo, če je treba enotni trg še poglobiti, ter da je treba za notranje klice v EU ustvariti enake spodbude kot za lokalne klice, in sicer tako, da se omogočajo naložbe v docela evropska ali deljena omrežja; poziva Komisijo, naj se z upravljavci omrežij in ustreznimi deležniki temeljito posvetuje o tem, kako bi stroške za notranje klice v EU najučinkoviteje zmanjšali na raven lokalnih klicev, s čimer bi hkrati spodbujali naložbe in zagotavljali globalno konkurenčnost in inovacije;

34.  poziva Komisijo, naj s svojo politiko in finančnimi instrumenti spodbuja izmenjavo najboljše prakse med državami članicami in podpre naložbe v različne tradicionalne sektorje ter mala in srednja podjetja, ki zaostajajo za digitalno industrijsko revolucijo;

35.  poudarja, da bi morala Evropska unija vsa podjetja (tako tista s prevladujočim tržnim deležem kot tudi zagonska podjetja) spodbujati k inovacijam;

36.  poziva Komisijo, naj pokaže enako odločnost pri izvedbi in rezultatih potekajoče preiskave zoper McDonald's;

Državna pomoč

37.  pozdravlja pregled pravil o državni pomoči in predlaga, da se posebno letno poročilo pošlje Parlamentu; opominja države članice, da je bil namen izboljšati ciljno usmerjenost ukrepov pomoči v dolgoročno in trajnostno gospodarsko rast, ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in družbeno kohezijo, obenem pa zagotavljati enake konkurenčne pogoje in svobodno delovanje socialnega tržnega gospodarstva; opozarja, da imajo države članice večjo odgovornost, ko odobravajo pomoč, ne da bi predhodno o tem obvestile Komisijo; poudarja, da mora Komisija zagotoviti zadostno pravno podlago na področju prava konkurence, da bi okrepili turizem kot pomemben gospodarski dejavnik v EU, ter bi moralo skladno s tem za financiranje javnih turističnih organizacij veljati izvzetje po uredbi o splošnih skupinskih izjemah; poziva Komisijo, naj natančno pregleda vse transakcije, ki jih države članice opravijo v zadnjem hipu, ne glede na politični pritisk, ki bi ga te utegnile izvajati; prav tako želi spomniti Komisijo, da je treba nekaterim vladam preprečiti, da ravnajo v slabi veri, kot takrat, ko zapravljajo sredstva EU;

38.  poudarja, da so državne ali regionalne spodbude eno od političnih orodij za zagotavljanje storitev, ki so nujne za vzdrževanje gospodarskih in socialnih pogojev v izoliranih, oddaljenih ali obrobnih regijah in na otokih v Uniji, da pa je treba pri tem upoštevati tudi pretekle izkušnje in da ti ukrepi ne smejo biti v nasprotju z načeli enotnega trga; poudarja, da je nujna tudi povezljivost obrobnih otoških regij in pozdravlja vključitev socialne pomoči za prevoz prebivalcev oddaljenih regij v uredbo o splošnih skupinskih izjemah, ki priznava problem povezljivosti; poziva Komisijo, naj med potekajočim pregledom uredbe o splošnih skupinskih izjemah v celoti upošteva posebnosti najbolj oddaljenih evropskih regij, kot je določeno v členu 349 PDEU, saj je povezljivost bistvenega pomena za mala in srednja podjetja v teh regijah in je skrajno neverjetno, da bi vplivala na konkurenčnost na notranjem trgu;

39.  pozdravlja obvestilo Komisije o tem, da bi koncept državne pomoči vključili v pobudo o posodobitvi državne pomoči; priznava prednosti poenostavljenih pravil, ki zagotavljajo gotovost javnim organom in podjetjem; hkrati poziva Komisijo, naj skrbneje nadzoruje prepovedano državno pomoč, ki zelo negativno vpliva na enotni trg;

40.  poziva Komisijo, naj glede na pomembne spremembe sodne prakse in prakse pri izvrševanju čim prej izdela smernice o konceptu državne pomoči, da zagotovi pravno varnost in predvidljivost;

41.  poziva Komisijo, naj pripravi časovni načrt za manjšo, a bolje usmerjeno državno pomoč, da bi ustvarili možnost zmanjšanja državne pomoči z znižanjem davkov, s čimer bi spodbujali nova podjetja in pošteno konkurenco, namesto da bi podpirali stare strukture in obstoječe akterje;

42.  poudarja, da je pri uporabi državne pomoči za spodbujanje storitev splošnega pomena najpomembnejša korist za potrošnike in državljane, ne pa za posamezna podjetja ali javne subjekte;

43.  poziva Komisijo, naj natančno spremlja ponovno nacionalizacijo javnih služb v državah članicah EU in prepreči, da bi nezakonito državno pomoč odobravali v obliki nadomestil za javne storitve;

44.  poziva Komisijo, naj v mednarodnih organizacijah za konkurenco, kot je Mednarodna mreža za konkurenco, težijo k harmonizirani opredelitvi državne pomoči;

45.  poudarja, da je treba dosledno spremljati in temeljito preučiti nepravilnosti v zvezi s primeri državne pomoči in javnimi naročili, povezane z energetskimi in okoljskimi naložbami, kot je sporni projekt širitve jedrske elektrarne Paks na Madžarskem, saj bomo le tako zagotovili pravilno delovanje energetske unije in preprečili kršenje pravil o državni pomoči in zlorabo sredstev EU;

46.  poudarja, da je bila – kot je Komisija poudarila že šestič zapored v svojem letnem poročilu o konkurenci – začasna državna pomoč v finančnem sektorju potrebna za stabilizacijo svetovnega finančnega sistema, vendar jo bo treba karseda hitro zmanjšati ali v celoti odpraviti in natančno pregledati; poziva Komisijo in Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), naj zagotovita, da se na vsem enotnem trgu dosledno uporablja vsa zakonodaja o varstvu potrošnikov, kot sta direktiva o trgih finančnih instrumentov in direktiva o distribuciji zavarovanj; Komisijo in organ ESMA tudi poziva jo tudi, naj pri izvajanju teh zakonodajnih aktov prepreči regulativno arbitražo; meni, da bi morala Komisija razmisliti o možnosti pogojevanja državne pomoči bankam s kreditiranjem malih in srednjih podjetij;

47.  ponavlja stališče o sedanji preiskavi Komisije o odloženih terjatvah za davek in davčnih odbitkih v korist bančnega sektorja v več državah članicah; meni, da bilo treba te odložene terjatve za davek in davčne odbitke dovoliti za nazaj v okviru določb o državni pomoči, če so povezani z izrecnimi pogoji o finančnih ciljih za realni sektor;

48.  obžaluje, da Komisija ni ukrepala proti zlorabam pri prestrukturiranju zasebnih bank, vključno s tistimi, ki vplivajo na male vlagatelje in male lastnike finančnih instrumentov, kot so prednostne delnice, ki so se v mnogih primerih tržile brez doslednega upoštevanja zakonodaje EU; poziva Komisijo, naj obravnava široke učinke zavajajoče prodaje nekritih finančnih produktov, ki so jo odkrili med prestrukturiranjem bank, prizadetih zaradi gospodarske krize;

49.  opozarja, da je Komisijo pozval, naj preuči, ali je bančni sektor od začetka krize prejel implicitne subvencije in državno pomoč v obliki nekonvencionalne likvidnostne podpore;

50.  je seznanjen, da je Evropsko računsko sodišče odkrilo napake pri državni pomoči v približno petini revidiranih projektov, ki so se sofinancirali s kohezijskimi programi in ki v obdobju 2010–2014 šteli za upravičene do državne pomoči(12); ugotavlja, da je bila tretjina teh napak ocenjena, kot da je imela finančni učinek in kot da je prispevala k ravni napak v kohezijski politiki; zato meni, da je v kohezijski politiki mogoč napredek pri obravnavanju nespoštovanja pravil o državni pomoči v okviru kohezijske politike; meni, da je treba predvsem izboljšati poznavanje pravil o državni pomoči v državah prejemnicah, da se preprečijo napake, storjene v dobri veri, ter izboljša beleženje nepravilnosti, s tem pa pregled nad tem vprašanjem;

51.  meni, da je treba na lokalni in nacionalni ravni izboljšati razumevanje razvrščanja nezakonite državne pomoči; pozdravlja najnovejše sklepe Komisije, ki pojasnjujejo, katere javne podporne ukrepe lahko države članice izvajajo brez ocene državne pomoči, ji jo izvede Komisija; meni, da te odločitve zagotavljajo koristne smernice za lokalne in komunalne projekte, saj se tako zmanjšuje upravno breme in poveča pravna varnost;

52.  poziva Komisijo, naj preveri razlago ustreznih določb o konkurenci v povezavi z direktivo o sistemih jamstva za vloge, da bo mogoče orodja za zgodnjo stabilizacijo, ki jih je predvidel evropski zakonodajalec, tudi dejansko uporabljati;

53.  poudarja pomen preiskav, ki jih izvaja Komisija na področju davčne državne pomoči, s katerimi se zagotavlja potrebna podpora evropski in mednarodni agendi na področju davkov, zlasti v boju proti agresivnemu davčnemu načrtovanju;

54.  poziva Komisijo, naj nameni več sredstev za preiskave davčnih stališč, ki zbujajo skrb glede državne pomoči, ter jih sistematično obravnava; ugotavlja, da Komisija obravnava nepregledna davčna stališča, ki so jih nekatere države članice izdale nekaterim multinacionalnim podjetjem, kot nezakonito državno pomoč, ker izkrivljajo konkurenco na notranjem trgu; pozdravlja tudi večjo ozaveščenost o povezavah med davčnimi politikami in upravno prakso na področju obdavčevanja na eni strani ter politiko konkurence na drugi; poziva Komisijo, naj na podlagi informacij, vsebovanih v varni osrednji podatkovni zbirki, objavi povzetek glavnih davčnih stališč, dogovorjenih v preteklem letu, ki naj vključuje vsaj z opis vprašanj, ki se obravnavajo v davčnem stališču, in opis meril, ki se uporabljajo za vnaprejšnji cenovni sporazum, ter opredelitev, katera država članica oz. katere države članice bodo po vsej verjetnosti prizadete;

Protimonopolna politika, postopki v zvezi s kartelnimi sporazumi in nadzor koncentracij

55.  pozdravlja prizadevanja Komisije za pripravo smernic o svojih postopkih in o svojem stalnem ocenjevanju pravnega okvira EU;

56.  poudarja pomen prekinitve kartelnih sporazumov v interesu evropskih državljanov in podjetij, zlasti malih in srednjih podjetij; spodbuja Komisijo, naj v zvezi s tem racionalizira upravne postopke, da bodo postali hitrejši;

57.  meni, da so predlagane združitve največjih svetovnih agrokemijskih in semenskih podjetij nevarne za dvig cen semen in zmanjšanje izbire prilagojenega razlikovanja med kmetijsko-ekološkimi pogoji; poudarja, da bi z izvedbo teh koncentracij 61 % svetovnega trga za semena in 65 % svetovnega trga za pesticide nadzirale samo tri družbe;

58.  poziva Komisijo, naj na svetovni ravni poveča ukrepe, da pravila konkurence tretjih držav ne bi bila v nasprotju z določbami EU v škodo evropskim podjetjem;

59.  poziva Komisijo, naj ohrani trdno in učinkovito izvrševanje protikartelnih pravil v vseh primerih, kjer je dovolj dokazov o kršitvi; poudarja, da politika konkurence omogoča konkurentom sodelovanje pri inovacijah, ne da bi se to sodelovanje zlorabljalo za protikonkurenčne namene; je seznanjen z lanskimi petimi odločbami, ki se nanašajo na kazni v višini približno 365 milijonov EUR, kot je dokumentirano v delovnem dokumentu služb Komisije, ki je priložen njenemu poročilu o politiki konkurence za leto 2015;

60.  meni, da bi bilo mogoče veljavna pravila za globe za kršitve dopolniti s strožjimi kaznimi za kršitelje; poziva Komisijo, naj preuči možnost dopolnitve kartelnih glob z individualnimi sankcijami za odločevalce v podjetjih in za zaposlene, ki dejansko povzročijo, da njihovo podjetje krši konkurenčno pravo – Komisija bi tako morala imeti možnost, da po potrebi sprejme ukrepe, kot je prepoved opravljanja funkcije direktorja ali osebne denarne sankcije;

61.  meni, da je lahko uporaba vedno višjih glob kot edinega protimonopolnega instrumenta preveč neprizanesljiva; poudarja, da se politika visokih glob ne bi smela uporabljati kot alternativni mehanizem za financiranje proračuna; podpira pristop nagrajevanja in kaznovanja, ki bi učinkovito odvračal zlasti večkratne kršitelje, hkrati pa bi spodbujal delovanje po predpisih;

62.  ugotavlja, da se je število priglašenih koncentracij leta 2015 zelo povečalo; zato poziva , da se pristojnim službam zagotovi potrebna sredstva (z notranjo prerazporeditvijo zaposlenih), ki jim bodo omogočila, da se še naprej učinkovito soočajo s temi razmerami;

63.  pozdravlja posvetovanje o določenih postopkovnih in pravnih vidikih nadzora nad koncentracijami v EU, ki ga je nedavno uvedla Komisija; poziva Komisijo, naj v okviru načrtovane reforme uredbe o koncentracijah skrbno preveri, ali sedanja praksa ocenjevanja ustrezno upošteva razmere na digitalnih trgih in internacionalizacijo trgov; meni, da je treba predvsem v digitalnem gospodarstvu prilagoditi merila za ocenjevanje koncentracij;

64.  deli z Evropsko komisijo zaskrbljenost zaradi trenutnih pogajanj o združitvi družb Bayer AG in Monsanto Company Inc.; opozarja, da bi ta načrtovana združitev ustvarila potencialni evropski in globalni oligopol, če bo združitev dovoljena; poudarja, da bi bila posledica te koncentracije monopolni položaj na trgih za semena in pesticide, ki so pomembni za kmetijski sektor; zato poziva Komisijo, naj predhodno oceni učinek te koncentracije in zahteva jasen vpogled v njen časovni načrt;

65.  meni, da je upoštevanje prodajne cene kot merila v evropskem nadzoru nad koncentracijami nujno, saj so združitve na digitalnih trgih jasno pokazale, da meje, ki temeljijo na prometu, ne zadoščajo;

66.  poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog o vzpostavitvi evropskega okvira za sodelovanje nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, pri nadzoru nad koncentracijami;

67.  ponovno poziva Komisijo, naj skrbno preveri, kako v državah članicah poteka prenos Direktive 2014/104/EU o odškodninskih tožbah zaradi kršitve monopolnih pravil; opozarja, da je treba to direktivo pravilno prenesti v nacionalno zakonodajo do 27. decembra 2016; obžaluje, da je bil do sedaj napredek pri prenosu slab in da številne države članice še niso predložile osnutka zakona; poziva Komisijo kot varuhinjo Pogodb, naj države članice opozori na njihove obveznosti;

Sektorski vidiki

68.  pozdravlja okvirno strategijo Komisije za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, in soglaša s petimi medsebojno povezanimi političnimi razsežnostmi; poudarja, da so odločitve o mešanici energijskih virov v pristojnosti držav članic;

69.  pozdravlja različne protimonopolne preiskave, zlasti tiste zoper Gazprom in oskrbo s plinom Bulgargaz, katerih cilj je zagotoviti integracijo trgov v energetski uniji; vseeno obžaluje prakso nekaterih držav članic, ki kupujejo plin prek „offshore“ podjetij kot tipičen primer izogibanja davkom in dejanje, ki je v nasprotju s pravilnim delovanjem energetske unije; poudarja tudi, da je treba preprečiti nastanek tržnih struktur, ki bi preprečevale učinkovito konkurenco v energetskem sektorju;

70.  je seznanjen s prizadevanji Komisije za spodbujanje povezovanja trgov obnovljivih virov energije, da bi se izognili izkrivljanju konkurence; vseeno poudarja, da pravno zavezujočih zavez držav članic s konference o podnebnih spremembah COP21 ni mogoče uresničiti brez konkretnih (državnih) ukrepov za spodbujanje in financiranje proizvodnje ter uporabe obnovljivih virov energije;

71.  poudarja, da ima evropska politika konkurence velik potencial za spodbujanje višjih okoljskih in socialnih standardov; z obžalovanjem ugotavlja, da madžarska vlada izkrivlja konkurenco v sektorju obnovljivih virov energije, s tem ko nalaga visoke davke in preprečuje nameščanje energetsko učinkovitih in za obnovljive vire energije primernih tehnologij; poziva Komisijo, naj še naprej podpira uporabo obnovljivih virov energije v Evropi, da bi dosegli okoljske cilje, določene v desetletni strategiji Evropske unije o rasti Evropa 2020; poziva jo tudi, naj še naprej podpira vključitev okoljskih in socialnih zahtev ter zahtev s področja dela v postopke javnih naročil;

72.  poziva Komisijo, naj v celoti prenovi Uredbo Komisije (EU) št. 267/2010 o izvzetju nekaterih sporazumov, ki se nanašajo na zavarovalniški sektor, saj izmenjava informacij, potrebnih za izračun tveganj in skupno kritje tveganj, povečuje pravno varnost in konkurenčnost v sektorju ter s tem omogoča vstop novih podjetij na trg, povečuje izbiro potrošnikov in izboljšuje gospodarske razmere;

73.  poudarja, da je treba konceptualno in politično razlikovati med pravili konkurence in socialno politiko posamezne države članice; priznava, da ima vsaka vlada dolžnost ukrepati proti energijski revščini svojih državljanov;

74.  poziva Komisijo in države članice, naj znižajo davke za energetske proizvode in sprejmejo učinkovite ukrepe za odpravljanje energetske revščine;

75.  poudarja, da je energetski sistem omrežna infrastruktura, ki jo je treba posebej obravnavati, da bi omogočala in spodbujala tudi lastno porabo;

76.  ugotavlja, da lahko obstoječi vladni monopoli, kot so igralniški monopoli, privedejo do nepoštenega in protikonkurenčnega ravnanja; opozarja na tveganje, da imajo vlade držav članic, ki podeljujejo licence brez javnih razpisov za koncesije ali če so ti nepregledni in sporni, možnost dajati prednost nekaterim podjetjem pred drugimi, s tem pa lahko ustvarijo nadvse protikonkurenčno okolje; poziva Komisijo, naj dosledno spremlja obstoječe vladne monopole in zakonitost javnih razpisov za koncesije, da bi preprečila vsako pretirano izkrivljanje konkurence;

77.  poziva Komisijo, naj predlaga spremembe Uredbe (ES) št. 261/2004, da bi zagotovila enako varstvo za letalske potnike na letih iz tretjih držav, ne glede na to, ali je prevoznik iz EU ali ne;

78.  želi spomniti, da člen 42 PDEU priznava poseben status kmetijskemu sektorju, kar zadeva konkurenčno pravo, ki je bil potrjen med zadnjo reformo skupne kmetijske politike, tako da dovoljuje vrsto odstopanj in izvzetij od določb člena 101 PDEU; meni, da sedanja kriza v kmetijstvu poslabšuje že tako šibek položaj kmetov v verigi preskrbe s hrano;

79.  meni, da so skupne dejavnosti, ki jih izvajajo organizacije proizvajalcev in njihova združenja, kot so načrtovanje proizvodnje in prodaje ter po potrebi pogajanja o pogodbenih pogojih, potrebna za uresničevanje ciljev skupne kmetijske politike, opredeljenih v členu 39 PDEU, zato bi morala načeloma zanje veljati domneva o skladnosti s členom 101 te pogodbe; ugotavlja, da se sedanja odstopanja ne uporabljajo v celoti in da pomanjkanje jasnosti teh odstopanj, težave pri izvajanju in različna uporaba s strani organov, pristojnih za konkurenco, kmetom in njihovim organizacijam ne daje dovolj pravne jasnosti in jim onemogoča samoorganiziranje in ogroža dobro delovanje notranjega trga; zato poziva Komisijo, naj izboljša razpoložljiva orodja in zagotovi, da bo politika konkurence bolj upoštevala posebnosti kmetijskega sektorja in ustrezno pojasnila obseg splošnih odstopanj za kmetijstvo, posebna pravila za sektorje mleka, oljčnega olja, govejega in telečjega mesa in poljščin, pa tudi posameznih izvzetij v skladu s členom 101(3) PDEU;

80.  poziva Komisijo, naj se bori proti nepoštenim trgovinskim praksam v prehranjevalni verigi, ki ovirajo kmete in proizvajalce, in sprejme zavezujoče regulativne ukrepe na ravni EU; poziva Komisijo in nacionalne organe za varstvo konkurence, naj upoštevajo izražene pomisleke zaradi skupnega učinka, ki ga imata koncentracija distribucije na nacionalni ravni ter oblikovanje zavezništev velikih distributerjev na evropski ravni na začetku verige preskrbe s hrano ter za prodajalce na drobno in potrošnike; opozarja, da lahko ta strukturni razvoj povzroči nestanovitnost cen in upad prihodkov za kmete, in izraža zaskrbljenost zaradi morebitnih strateških zavezništev, zmanjševanja konkurence in oženja manevrskega prostora za naložbe v inovacije v verigi preskrbe s hrano;

81.  poudarja, da politika konkurence ščiti interese potrošnikov, vendar ne upošteva interesov kmetijskih proizvajalcev; poudarja, da je treba v politiki konkurence interese kmetov zagovarjati v enakem obsegu kot interese potrošnikov, in sicer z zagotavljanjem poštenih konkurenčnih pogojev in pogojev dostopa na notranji trg, da bi spodbudili naložbe, zaposlovanje, inovacije, sposobnost preživetja kmetijskih podjetij in uravnotežen razvoj podeželskih območij v EU;

82.  vztraja, da pojma „poštena cena“ ne bi smeli dojemati kot najnižjo možno ceno za potrošnika, temveč kot razumno ceno, ki omogoča pošteno plačilo vsem stranem v verigi preskrbe s hrano;

83.  poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu predloži evidenco o tem, koliko kmetje v različnih državah članicah uporabljajo obstoječa izvzetja od uporabe člena 225 uredbe o enotni SUT, ter ustrezno pojasni obseg takšnih odstopanj, pa tudi posameznih izvzetij od pravil konkurence v skladu s členom 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije; poziva Komisijo, naj pojasni zlasti, ali je sporazume o trajnosti, ki so bili vključeni v verigo preskrbe s hrano kot odgovor na družbene zahteve, in katerih ukrepi presegajo normativne zahteve, mogoče izvzeti iz prava o konkurenci, če prispevajo k izboljšanju proizvodnje in spodbujajo inovacije, obenem pa koristijo potrošnikom;

84.  poziva Komisijo, naj pri opredelitvi „prevladujočega položaja“ in zlorabe takega položaja, ki jo izvaja kmetijsko podjetje ali več kmetijskih podjetij, povezanih s horizontalnim sporazumom, uporabi širši pristop, pri tem pa naj upošteva stopnjo koncentracije in omejitve, ki so rezultat pogajalske moči sektorjev proizvodnih sredstev in surovin, predelave in trgovine na drobno;

85.  meni, da je treba v okviru enotnega kmetijskega trga razviti koncept „upoštevnega trga“, ki bi ga bilo treba najprej preučiti na ravni Unije, preden bi upoštevali nižje ravni, da ne bi z ozkim ločevanjem področij dejavnosti kmetijskih podjetij ogrozili cilja o koncentraciji kmetijske ponudbe;

86.  meni, da je treba kmetom v vseh proizvodnih sektorjih zagotoviti pravico do kolektivnih pogajanj, vključno s pravico do dogovarjanja o minimalnih cenah;

87.  meni, da bi morali kmetje v celoti sodelovati z organizacijami proizvajalcev in izkoristiti njihov potencial, vključno z zadrugami proizvajalcev, njihovimi združenji in medpanožnimi organi; poziva Komisijo, naj spodbuja taka kolektivna orodja samopomoči za pridobivanje kompetenc in večje učinkovitosti, in sicer s tem, da pojasni in poenostavi pravila, ki zanje veljajo, s čimer bi okrepili pogajalske sposobnosti kmetov in njihovo konkurenčnost, hkrati pa ohranili načela iz člena 39 PDEU;

88.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se določbe člena 222 uredbe o enotni SUT v obdobjih velikega tržnega neravnovesja hitro izvedejo, obenem par dodatno oceni učinkovitost tega ukrepa, kadar se uporablja na trgu mleka in mlečnih izdelkov, z namenom, da predlaga nadaljnje začasne prilagoditve zakonodaje in postopkov na področju konkurence v času resnega neravnovesja na trgu;

89.  v zvezi s tem pozdravlja nedavno objavo smernic o uporabi teh posebnih pravil; vseeno meni, da je njihov pravni okvir preveč omejen, merila, ki jih je treba izpolnjevati, pa prestroga in preveč raznovrstna glede na posamezne sektorje, da bi lahko zagotovila potrebno pravno jasnost in gotovost za kmete, ki bi želeli izkoristiti ta odstopanja;

90.  meni, da razvrstitev glede na upoštevni trg ni v celoti prilagojena sedanjim razmeram v sektorju oljčnega olja, zato predlaga, da se trg oljčnega olja za potrošnike šteje za enotni trg, s čimer bi izboljšali izvajanje pravil iz člena 169 uredbe o enotni SUT;

91.  meni, da bi bilo treba zaradi nihanj v proizvodnji oljčnega olja, ki so večinoma posledica vremenskih razmer, in za uresničitev ciljev članov organizacij proizvajalcev ali njihovih združenj upoštevati okoliščine, ko je organizacija proizvajalcev prisiljena odkupiti oljčno olje od nečlanov, obenem pa zagotavljati, da bo ta dejavnost, ko gre za trženje proizvodov njihovih lastnih članov, ostala pomožna;

92.  predlaga, da se področje uporabe pravil iz člena 170 o proizvodnji govejega mesa in telečjega mesa razširi na sektor pitanja goveda, da bi zagotovili učinkovitejše izvajanje;

93.  v okviru ukinitve kvot v sektorju sladkorja pozdravlja ohranitev pogodbenega okvira(13) med pridelovalci sladkorne pese, njihovimi organizacijami in podjetji za proizvodnjo sladkorja, ki jim zlasti omogoča pogajanja o pogojih za delitev vrednosti na podlagi razvoja trga sladkorja ali drugih trgov surovin; poziva države članice, naj zagotovijo, da se ta možnost ponudi vsem gospodarskim subjektom v sektorju, da bi izpolnili cilje Uredbe o enotni SUT in s tem zagotovili pravično ravnotežje pravic in obveznosti med podjetji za proizvodnjo sladkorja in proizvajalci sladkorne pese;

94.  poziva Komisijo, naj oceni vpliv trgovcev na drobno na podjetja, ki proizvajajo proizvode lastne blagovne znamke;

95.  ponavlja stališče Parlamenta(14), ki je naklonjeno sprejetju okvirne zakonodaje na ravni EU, da bi se spopadli z nepoštenimi trgovinskimi praksami v verigi preskrbe s hrano; poudarja, da mora ta zakonodaja kmetom in potrošnikom v EU zagotoviti možnost, da bodo imeli korist od pravičnih prodajnih in nakupnih pogojev;

96.  meni, da je celovito in ustrezno izvajanje svežnja ukrepov za mleko(15) pomembno za okrepitev tega sektorja, in poziva Komisijo, naj predlaga podaljšanje veljavnosti tega svežnja še po letu 2025 ter razmisli o možnosti, da bi njegova pravila razširili na druge kmetijske sektorje;

97.  je seznanjen z izsledki študije o ekonomskem učinku sodobne maloprodaje na izbiro in inovacije v sektorju hrane v EU, ki jo je izvedel generalni direktorat za konkurenco in vključujejo možnost, da obstaja negativno razmerje med inovacijami in prodorom izdelkov pod zasebnimi blagovnimi znamkami na trg s hrano; poziva Komisijo, naj Parlamentu predstavi, koliko se trenutno razpravlja o tem, ali se zaradi tega negativnega razmerja zmanjšujejo inovacije in raznolikost izdelkov, ki so na voljo potrošnikom, in kakšne bi bile njegove dolgoročne posledice za verigo preskrbe s hrano in položaj kmetov;

98.  ponavlja, da je treba postopoma razviti okvir EU za konkurenco in tako v spremljanje verige preskrbe s hrano v Evropi vključiti kazalnike Sistemov za oceno trajnosti za prehrano in kmetijstvo (SAFA) Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), vključno s kazalniki iz razdelkov Pravično določanje cen in pregledne pogodbe (S.2.1.1) in Pravice dobaviteljev blaga (S.2.2.1);

99.  poudarja, da bi lahko prekomerna obdavčitev katere koli industrije z lahkoto uničila konkurenco in bila v nasprotju z interesi potrošnikov;

100.  poziva k nadaljnjemu razvoju evropskega orodja za spremljanje cen hrane, da bi z boljšimi in bolj razčlenjenimi podatki hitreje prepoznavali krize v agroživilskem sektorju; pri tem poudarja, da je treba v opredelitev in zbiranje podatkov vključiti organizacije kmetov;

101.  poziva Komisijo, naj zaradi občutljivega finančnega položaja in temeljne družbene vloge kmetijskih proizvajalcev v Evropi v celoti upošteva učinek izkrivljanja trga, ki lahko izvira iz trgovinskih sporazumov s tretjimi državami; meni, da bi morala biti Komisija predvsem pozorna na dogovore z državami, katerih kmetijstvo in zdravstvo sta bistveno manj urejena kot v EU;

102.  poziva Komisijo, naj razišče naravo in temelj izkrivljanja na maloprodajnem trgu ter upošteva tudi potencialni vpliv teritorialnih omejitev dobave na trgovce na drobno, ker izkrivljanje privede do razdrobljenosti trga in omogoča velikim supermarketom prevlado na trgu in izkrivljanje konkurence v oskrbovalni verigi; poudarja pomen tega, da vsi deležniki razkrivajo ustrezne informacije; poziva Komisijo, naj znova začne preučevati vprašanje ohranjanja maloprodajnih cen;

103.  meni, da bi morala Komisija še bolj okrepiti povezave med politiko konkurence in prometno politiko; opozarja, da Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 12/2011 navaja, da bi morala povezljivost v Evropi, z izjemo posebnih primerov regionalnih letališč in letališč na oddaljenih območjih, temeljiti na ekonomski vzdržnosti; obžaluje, da naložbe v letališča niso vedno prinesle pričakovanih rezultatov; zato poziva Komisijo, naj opredeli uspešne in neuspešne projekte razvoja letališč; poziva Komisijo, naj spremeni Uredbo (ES) št. 868/2004, da bi okrepila konkurenčni položaj letalske industrije EU, učinkoviteje preprečevala nepošteno konkurenco, zagotovila vzajemnost in odpravila nepoštene prakse, vključno s subvencijami in državno pomočjo, ki jih nekatere tretje države namenjajo vsem letalskim družbam; poziva Komisijo, naj razišče, ali nekatere prakse – po pogojih obstoječih dvostranskih sporazumov o letalskem prometu, ki so jih države članice podpisale z državami nečlanicami EU – ovirajo pošteno konkurenco med prevozniki in letališči ter ali so v nasprotju z interesi evropskih potrošnikov; nadalje poziva Komisijo, naj se učinkovito bori proti protikonkurenčni praksi, ki bi lahko evropskemu potrošniku preprečila, da uporablja različne spletne kanale, vključno s primerjalnimi storitvami metaiskalnikov in spletnimi potovalnimi agenti;

104.  poziva Komisijo in države članice, naj pokažejo več politične volje za dodatno poglobitev in krepitev enotnega trga za promet ter za oblikovanje enakih konkurenčnih pogojev, da bi zagotovili odprto in pošteno konkurenco med javnimi in zasebnimi operaterji v prevoznem, poštnem in turističnem sektorju, ob spoštovanju drugih politik, ciljev in načel EU, vključno s socialno razsežnostjo, ki je pomembna za nemoteno delovanje notranjega trga za promet;

105.  poudarja, da sta povezanost in prometna infrastruktura pomembni za preživetje, gospodarski razvoj ter zagotavljanje javnih in zasebnih storitev na regionalnih in oddaljenih območjih;

106.  zato izraža upanje, da bo vseevropsko prometno omrežje dokončano;

107.  poudarja, da potreba po zagotovitvi učinkovitejšega varstva pravic prevoznih delavcev pred zlorabami ne bi smela biti izgovor za omejevanje svobodne konkurence med subjekti iz različnih držav članic; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju zakonov, ki bodo pomembno vplivali na delovanje enotnega trga za promet, spoštuje načeli sorazmernosti in subsidiarnosti;

108.  je seznanjen z izzivi, s katerimi se soočajo poštni operaterji zaradi oblikovanja enotnega digitalnega trga; poudarja, da je uspeh tega ambicioznega projekta, zlasti na področju spletne trgovine, v veliki meri odvisen od tega, kakšno obliko bo imel trg poštnih storitev dostave paketov; poudarja, da je treba za zasebne subjekte in javne operaterje, ki ponujajo komercialne storitve, zagotoviti poštene in enake pogoje za čezmejno konkurenco;

109.  poudarja, da morajo vse politike na področju konkurence spoštovati socialne pravice vseh operaterjev v zadevnih sektorjih;

110.  poudarja, da države članice pogosto slabo izvajajo zakonodajo EU o prometu in ne spoštujejo načel Pogodb, zlasti kjer ima centralna vlada monopol nad upravljanjem prevoznega sektorja; poziva Komisijo in države članice, naj pravilno izvajajo in izvršujejo veljavno zakonodajo EU, ki je nujna za dobro delovanje notranjega trga, da bo to prineslo dodatne koristi podjetjem in industriji, potrošnikom, socialnim razmeram delavcev in okolju;

111.  poudarja pomen odprave fizičnih, tehničnih in regulativnih ovir med državami članicami, da bi preprečili drobitev enotnega trga in omogočili čezmejno mobilnost ter teritorialno sodelovanje, s čimer bi spodbudili konkurenco;

112.  Komisijo opozarja na posredne ovire za konkurenco, ki jih povzročajo različni predpisi o obdavčevanju in varnosti ter razlike pri času vožnje in počitka, homologaciji in pravicah potnikov;

113.  priznava napredek na področju digitalnih tehnologij v prevoznem in turističnem sektorju, ki spodbujajo konkurenco, ustvarjajo delovna mesta, omogočajo dostop malih in srednjih podjetij do večjih trgov ter zagotavljajo dejanske ugodnosti za potrošnike; poudarja, da bosta digitalizacija in dobrodošel razvoj ekonomije delitve precej spremenila poslovno okolje sektorja ter da je potreben ustrezen in jasen pravni okvir, da bi lahko izkoristili koristi digitalizacije;

114.  poudarja, da subjekti, ki delujejo na podlagi novih poslovnih modelov, pozitivno vplivajo na prevozni in turistični trg EU, zlasti z zagotavljanjem večje dostopnosti storitev in izboljšanjem njihove kakovosti;

115.  pozdravlja namen Komisije, da se bo z različnimi pomembnimi državami in regijami v svetu pogajala o zunanjih letalskih sporazumih; meni, da bi s temi sporazumi izboljšali dostop na trg, poleg tega pa zagotovili nove poslovne priložnosti za vrhunski evropski letalski sektor, ustvarili visokokakovostna delovna mesta, ohranili stroge varnostne standarde, upoštevali pravice delavcev v sektorju in zagotovili korist potrošnikom; poudarja, da ima Evropski parlament pomembno vlogo v teh pogajanjih;

116.  poziva Komisijo, naj v pogajanja o teh sporazumih vključi klavzulo o pošteni konkurenci, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje;

117.  meni, da bi morali na področju pristaniških storitev ustvariti vse bolj odprt, konkurenčen in pregleden regulativni okvir za javna pristanišča v Evropi, obenem pa ustvariti dodatne zaposlitvene priložnosti;

118.  meni, da bi večja konkurenca, ki bi jo prineslo postopno odpiranje trga cestnega prevoza blaga v EU, koristila potrošnikom, vendar odločno obsoja, da nekateri ukrepi držav članic spodkopavajo celovitost enotnega trga na tem področju; pozdravlja stališče Komisije glede obravnave teh protekcionističnih ukrepov;

119.  izraža upanje, da odpiranje trga cestnega prevoza blaga ne bo povzročilo še več socialnega dampinga, ter obžaluje pojav družb „poštni nabiralnik“;

120.  poleg tega obžaluje, da manjša dostavna vozila niso ustrezno obravnavana v politiki EU, kljub temu da se vse pogosteje uporabljajo za izogibanje pravilne uporabe zakonodaje s področja zaposlovanja, varnosti in varstva okolja;

121.  poziva Komisijo, naj pozorno spremlja oligopolne težnje cenovnega dampinga, zlasti v letalstvu in sektorju avtobusnih prevozov na dolge razdalje, ter vztraja pri pravilni uporabi zakonodaje EU in pri poštenih konkurenčnih intermodalnih pogojih;

122.  poziva k hitremu zaključku pogajanj o četrtem železniškem svežnju in meni, da bo ta prispeval k še večji odprtosti železniškega potniškega prometa za konkurenco ter izboljšal učinkovitost železniškega sektorja, hkrati pa bosta zagotovljeni kakovost in trajnost obveznosti javnih storitev;

123.  pozdravlja sprejetje tehničnega stebra četrtega železniškega svežnja in meni, da se bo z njim okrepila varnost v železniškem prometu, hkrati pa bodo z interoperabilnostjo odpravljene tehnične ovire za konkurenco;

124.  poudarja, da je turizem pomembna gonilna sila gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest, ter poziva Komisijo, naj sprejme proaktiven pristop k spodbujanju konkurenčnosti evropskega turističnega sektorja in oblikovanju ugodnega okolja za njegovo rast in razvoj;

125.  poudarja, da so poštne storitve in zlasti čezmejna dostava paketov odločilnega pomena za razvoj sektorja elektronskega trgovanja v EU; pozdravlja protimonopolno preiskavo Komisije v sektorju elektronskega trgovanja, in jo spodbuja, naj še naprej spremlja razvoj trgov poštnih storitev in dostave paketov;

126.  poudarja, da je treba financirati trajnostne, dostopne in varne prevozne projekte, s katerimi bi pripomogli k boljšemu delovanju vsega evropskega prevoznega sistema;

127.  poziva k uporabi skladov EU, kot so instrument za povezovanje Evrope, Kohezijski sklad, Evropski sklad za regionalni razvoj in Obzorje 2020 za razvoj evropske prometne infrastrukture, povečanje količine in izboljšanje kakovosti storitev;

128.  poziva države članice, naj namenijo zadostno pozornost dokončanju čezmejnih infrastrukturnih projektov in usklajevanju svojih najpomembnejših prevoznih načrtov s sosednjimi državami članicami;

129.  meni, da je treba v celoti uporabljati inovativne finančne instrumente, na primer Evropski sklad za strateške naložbe, ki so namenjeni financiranju projektov v prevoznem sektorju ter podpirajo rast in konkurenčnost; vseeno poudarja, da sredstva, namenjena jamstvenemu skladu Evropskega sklada za strateške naložbe, ne smejo ogrožati sredstev instrumenta za povezovanje Evrope ali Obzorje 2020, ki sta temeljna instrumenta za razvoj enotnega trga na področju prevoza;

130.  poudarja, da bi lahko popolno odprtje železniškega prevoznega trga prineslo številne koristi operaterjem in potnikom iz vseh držav članic; vendar opozarja, da je treba pri tem upoštevati različne ravni razvoja železniške infrastrukture v državah članicah; poudarja, da je treba v naslednjem večletnem finančnem okviru ohraniti sedanje ravni naložb za odpravljanje razlik v železniški infrastrukturi.

131.  poudarja, da potreba po zagotovitvi učinkovitejšega varstva pravic prevoznih delavcev pred zlorabami ne bi smela biti izgovor za omejevanje svobodne konkurence med subjekti iz različnih držav članic; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju zakonov, ki bodo pomembno vplivali na delovanje enotnega trga za promet, spoštuje načeli sorazmernosti in subsidiarnosti;

132.  spodbuja Komisijo, naj predstavi analitične metode za opredelitev novih pomembnih trgov, povezanih z digitalizacijo gospodarstva ter zlasti s pojavom zbliževanja tehnologij in obsežno komercialno uporabo osebnih podatkov;

133.  da bi zagotovili resnično konkurenčnost med cestnimi prevoznimi podjetji, poziva države članice, naj odpravijo vsakršno dodeljevanje koncesij za ceste okoli mestnih območij, ki imajo za posledico plačilo cestnin;

134.  poziva Komisijo, naj preišče primere domnevne utaje DDV v sektorju svinjskega mesa; obžaluje, da Komisija še ni sprožila preiskave te zadeve, čeprav je prejela pritožbe od združenj kmetov;

135.  meni, da uporabnik ne bi smel plačevati nadomestil za tekoče in varčevalne račune, razen če so povezani s posebnimi storitvami;

136.  znova izraža zaskrbljenost (kot tudi že v svoji resoluciji z dne 11. junija 2013 o socialnih stanovanjih v Evropski uniji(16)) nad restriktivno opredelitvijo socialnih stanovanj, ki jo je dala Komisija, na področju politike konkurence; poziva Komisijo, naj to opredelitev pojasni na osnovi izmenjave dobre prakse in izkušenj med državami članicami, pri tem pa upošteva, da so socialna stanovanja v različnih državah članicah, regijah in lokalnih skupnostih različno zasnovana in se različno upravljajo;

137.  obžaluje, da se Komisija ni uspela hitro in odločno odzvati na poskuse nekaterih držav članic, da bi omejile svobodno konkurenco v prevoznem sektorju; poziva, naj se ta praksa odpravi in sprejmejo vsi možni ukrepi, ki bodo za subjekte iz vseh držav članic, kateri delujejo v tem sektorju, zagotovili enak dostop do enotnega trga in pod enakimi pogoji;

138.  meni, da je treba zagotoviti konkurenco na evropskem notranjem trgu finančnih storitev, vključno z zavarovanjem, zato je treba omogočiti njihovo čezmejno pridobivanje;

139.  ponovno poziva Komisijo, naj objavi ugotovitve sedanjih preiskav konkurenčnih praks v sektorjih oskrbe s hrano, energije, prometa in medijev;

140.  zavrača zahtevo, v skladu s katero morajo imeti uporabniki stalno prebivališče v državi članici, v kateri ima sedež finančna institucija ali zavarovalnica, da so upravičeni do njenih storitev, saj je v nasprotju s ciljem notranjega trga storitev v zvezi z malimi finančnimi posli;

141.  poziva k takojšnji preiskavi vprašanj konkurence v avtomobilističnem sektorju formula ena;

142.  poziva Komisijo, naj pri oblikovanju in izvajanju politike konkurence upošteva, da mikro, mala in srednja podjetja predstavljajo veliko večino podjetij v EU; pri tem poudarja, da so potrebna uporabnikom prijazna pravila za konkurenco za mala podjetja, ki želijo na enotnem trgu spletno in čezmejno poslovati;

143.  želi tudi opomniti Komisijo, naj se plačilne kartice še naprej ukinjajo imetnikom, ki se preselijo v drugo državo članico, in poziva k sprejetju ukrepov v zvezi s tem, med katerimi naj bo tudi obveščanje nacionalnih organov;

144.  poudarja, da je treba z bojem proti zlorabam v farmacevtski industriji zagotoviti dostop do zdravil; ugotavlja, da je treba spodbujati k temu, da se v zdravstvenih sistemih držav članic uporabljajo generična zdravila, če so na voljo;

145.  poudarja, da je dostop do gotovine prek bankomatov bistvena storitev, ki mora biti na voljo brez diskriminatorne, protikonkurenčne ali nepoštene prakse in katere stroški zato ne smejo biti previsoki;

146.  poudarja, da se je treba boriti proti nepoštenemu skupinskemu bojkotu, ki je opredeljen kot stanje, ko se skupina tekmecev dogovori, da bo izključila dejanskega ali potencialnega tekmeca, ker gre za omejevanje konkurence zaradi cilja;

147.  izraža zaskrbljenost nad škandali zaradi prehajanja uslužbencev z javnega v zasebni sektor in obratno, v katere so vpleteni organi EU, zlasti v primeru nekdanje komisarke za konkurenco Neelie Kroes, ki ni le lobirala za Uber, ampak je povezana tudi z razkritji v dokumentih iz Bahamov;

Za učinkovitejše nacionalne organe za konkurenco v EU

148.  pozdravlja decentralizirano izvrševanje pravil EU o konkurenci v Evropi, vendar meni, da učinkovitost zaščite državljanov in podjetij pred protikonkurenčnim ravnanjem ne bi smela biti odvisna le od države članice, v kateri prebivajo; meni, da je Uredba (ES) št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence bistveno prispevala k ustvarjanju enakih izhodiščnih pogojev za podjetja na celotnem evropskem notranjem trgu; vendar poudarja, da zlasti v povezavi z neodvisnostjo, določanjem kazni ter ureditvami o programih prizanesljivosti še vedno obstajajo razlike med nacionalnimi sistemi in nacionalnimi organi za konkurenco; meni, da so učinkovite in enake postopkovne določbe za izvajanje prava konkurence EU bistvenega pomena za pravno varnost za potrošnike in podjetja; poziva organe za konkurenco v državah članicah, naj v velikem obsegu uporabijo možnosti evropskega sodelovanja v okviru Evropske mreže za konkurenco;

149.  zato meni, da je bistveno, da imajo nacionalni organi v EU, pristojni za konkurenco, sredstva in instrumente, ki jih potrebujejo za učinkovito uveljavljanje pravil konkurence EU, vključno z orodji za odkrivanje, preprečevanje in sankcioniranje kršitev in programi prizanesljivosti, ki bodo bistveni za poštenost podjetij glede kartelov v Evropi;

150.  ponovno poudarja, da je neodvisnost nacionalnih organov za varstvo konkurence izredno pomembna ter da to vključuje tudi zagotavljanje sredstev, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog;

151.  v zvezi s tem pozdravlja posvetovanje Komisije, ki bi verjetno privedlo do zakonodajnega predloga za krepitev mehanizmov nacionalnih organov za konkurenco za uveljavljanje in sankcioniranje, tako imenovanega ECN+; ponavlja, da zaradi izvrševanja različnih organov pri istih ali povezanih zadevah obstaja tveganje za prekrivanje in morebitno neskladnost ukrepov, zaradi česar se zmanjšuje pravna varnost in nastajajo nepotrebni stroški za podjetja; zato poziva Komisijo, naj oblikuje predlog proaktivnih ukrepov EU, da bi zagotovili, da nacionalni organi, pristojni za konkurenco, učinkoviteje in usklajeno izvršujejo pravila, da bi lahko uresničili celoten potencial decentraliziranega sistema uveljavljanja konkurence v EU; zahteva, da se Parlament v celoti vključi v okviru postopka soodločanja;

152.  poudarja, da je v globaliziranem svetu mednarodno sodelovanje med organi za konkurenco bistvenega pomena; zato dejavno podpira sodelovanje Komisije in nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, v Mednarodni mreži za konkurenco; poziva Evropsko komisijo, naj preuči možnost za sklepanje sporazumov o konkurenčnosti, ki bodo omogočali izmenjavo podatkov med organi za varstvo konkurence, z dodatnimi tretjimi državami; poudarja, da lahko sporazuma o konkurenčnosti, ki sta bila doslej sklenjena s Švico in Kanado, služita kot zgled za druge tovrstne sporazume; meni tudi, da bi morali mednarodni trgovinski in naložbeni sporazumi vsebovati izčrpno poglavje o konkurenci;

153.  poziva Komisijo, naj brez ogrožanja neodvisnosti nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, oceni različne ravni nacionalnih sankcij za kršitve v državah članicah in oceni, ali je mogoče in zaželeno te razlike zmanjšati;

154.  meni, da mora Komisija nujno še naprej spodbujati boljše sodelovanje med nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, v EU;

155.  poudarja, da je neodvisnost generalnega direktorata za konkurenco izjemno pomembna za uspešno doseganje njegovih ciljev; ponovno poziva k strogi ločitvi služb, ki pripravljajo smernice, od tistih, ki so pristojne za uporabo teh smernic; poziva Komisijo, naj generalnemu direktoratu za konkurenco dodeli zadostne finančne in človeške vire; poziva Evropsko komisijo, naj ima pri preiskavah celovite zlorabe prevladujočega položaja visokotehnoloških družb na voljo zadostno število strokovno usposobljenih inženirjev; poziva Komisijo, naj etična pravila za skupino glavnega ekonomista GD za konkurenco uskladi s prakso za druge uradnike Komisije;

Demokratična krepitev politike konkurence

156.  pozdravlja prizadevanje sedanje komisarke, pristojne za konkurenco, Margrethe Vestager za reden strukturiran dialog s Parlamentom, zlasti Odborom za ekonomske in monetarne zadeve ter delovno skupino o politiki konkurence; poziva Komisijo, naj zagotovi bolj obsežne povratne informacije h konkretnim zahtevam iz letnega poročila Parlamenta o politiki konkurence; meni, da bi lahko usmerjen strukturiran dialog prispeval k temeljitejšim nadaljnjim ukrepom k posameznim letnim poročilom o politiki konkurence;

157.  pozdravlja pobude Komisije za javno posvetovanje pri izvajanju nadzora nad združitvami in jo poziva, naj o rezultatih razpravlja s Parlamentom;

158.  poziva k razširitvi dialoga med evropskimi institucijami in nacionalni organi, pristojnimi za konkurenco, zlasti z vključitvijo izmenjave mnenj s parlamentarnimi odbori Evropskega parlamenta;

159.  ponovno zahteva od Komisije, naj smernice o kaznih vključi v zavezujočo zakonodajo;

Mednarodna razsežnost politike konkurence

160.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija zavezana odprti in konstruktivni izmenjavi o vprašanjih globalne konkurenčnosti; pozdravlja napredek pri določbah o konkurenci v nekaterih prostotrgovinskih sporazumih, vendar poziva Komisij, naj si še naprej prizadeva, da bodo določbe o konkurenci in državni pomoči del pogajanj o vseh prostotrgovinskih sporazumih;

161.  poudarja, da poštena konkurenca na področju trgovine, storitev in naložb pozitivno vpliva na socialni in gospodarski razvoj EU in njenih trgovinskih partnerjev; poziva Komisijo in Svet, naj hitro končata posodobitev instrumentov trgovinske zaščite, ki so potrebni za zagotovitev poštene konkurence na trgu EU, in meni, da bi morali trgovinski sporazumi sistematično obravnavati izziv nepoštenih trgovinskih praks tretjih držav;

162.  poziva Komisijo, naj sodeluje s trgovinskimi partnerji, da bi se njihovi trgi bolj odprli za podjetja EU, zlasti na področju energetike, prometa, telekomunikacij, javnih naročil in storitev, vključno s storitvami v okviru izvajanja reguliranih poklicev;

163.  poziva Komisijo, naj v vse trgovinske sporazume vključi ambiciozne določbe o konkurenci in naj učinkovito spremlja, ali jih pogodbenice ustrezno izvajajo v zvezi z vsemi pravili, vključno z določbami o državni pomoči, in v zvezi z ekonomskimi subjekti, vključno z državnimi podjetji;

164.  poudarja, da je treba države v razvoju podpirati pri prizadevanjih za spodbujanje in izvajanje pravil o konkurenci v praksi;

165.  poziva Komisijo, naj podpre prizadevanja za vzpostavitev celovite in uporabnikom prijazne zbirke podatkov, ki bo vsebovala določbe o konkurenci, zbrane iz sporazumov o prosti trgovini, in ki bi jo lahko upravljal sekretariat Svetovne trgovinske organizacije;

166.  pozdravlja napredek glede zmanjšanja izvoznih subvencij, dosežen na ministrski konferenci STO v Nairobiju, ki naj bi zagotovil neizkrivljeno konkurenco na mednarodnih trgih kmetijskih proizvodov; v zvezi s tem poudarja občutljivost kmetijskega sektorja in potrebo po jasnih in učinkovitih ukrepih, tudi v okviru sporazumov STO, ki bodo evropskim proizvajalcem omogočili, da bodo ostali konkurenčni na mednarodnih trgih;

167.  poudarja, da enak dostop do naravnih virov, tudi do energetskih virov, odločilno vpliva na pošteno in enako konkurenco na svetovnem trgu, in poziva Komisijo, naj v sporazume o prosti trgovini vključi določbe za izboljšanje dostopa do teh virov, vključno z določbami o protikonkurenčnih praksah podjetij v državni lasti in o nediskriminaciji in tranzitu.

168.  poudarja, da je politika konkurence pomemben del notranjega trga, kot je določeno v Pogodbi; ponavlja, da je konkurenčen in dobro delujoč enotni trg nujen za izboljšanje trajnostne rasti, zaposlovanja in inovacij v EU in da je v interesu potrošnikov, zagonskih podjetij ter malih in srednjih podjetij, da se v vsej EU ohrani poštena konkurenca; meni, da se z uporabo portala EU Pilot namesto uradnih postopkov za ugotavljanje kršitev ne bi smelo poslabšati izvrševanje evropske zakonodaje in da si je treba prizadevati za ohranjanje konkurence;

169.  spodbuja Komisijo, naj svoje prizadevanje za pošteno konkurenco ne osredotoči le na odmevne primere proti znanim velikim družbam; jo želi spomniti, da je izvrševanje poštene konkurence pomembno tudi za mala in srednja podjetja;

170.  poziva, naj se okrepi svobodna izbira potrošnikov; meni, da je pravica do prenosljivosti podatkov, ki jo vsebuje splošna uredba o varstvu podatkov, dober pristop h krepitvi pravic potrošnikov in konkurence; poudarja, da je treba preučiti, kako bi z odprtimi standardi in vmesniki zagotovili interoperabilnost digitalnih omrežij;

171.  poziva Komisijo, naj preuči in popravi položaj neodvisnih trgovcev na drobno, ki lahko v skladu s konkurenčnim pravom sodelujejo prek tradicionalnih trgovin, a so obtoženi nelojalne konkurence, če skupaj izvajajo elektronsko trgovanje;

172.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo pravočasno začela izvajati pravila EU o javnih naročilih, zlasti uporaba e-javnega naročanja in novih določb o razdelitvi javnih naročil na sklope, kar je bistveno za spodbujanje inovacij in konkurence ter podpiranje malih in srednjih podjetij na trgih javnih naročil;

173.  poziva Komisijo, naj s standardizacijo prepreči ustvarjanje monopolov ali zaprtih vrednostnih verig; meni, da bi bilo treba uvesti postopek pritožbe za pregled standardov, ki bi lahko vplivali na konkurenčnost;

174.  izraža zaskrbljenost zaradi stopnje koncentracije v nekaterih sektorjih, kot je kemijski sektor, v katerem so nedavno potekale združitve podjetij; prosi Komisijo, naj pojasni, kako omogoča vstop na trg, zlasti za zagonska podjetja; jo prosi, naj preuči, ali je treba kot preskusna merila za nadzor koncentracij upoštevati tržno moč podjetja, ki je posledica informacij in podatkov, in ravnanje z njimi ter število uporabnikov; poziva, naj se preuči, ali bi združevanje podatkov in informacij, zlasti o potrošnikih, lahko povzročilo izkrivljanje konkurence;

175.  meni, da je konkurenca v sektorju telekomunikacij ključna za spodbujanje inovacij in naložb v omrežja ter možnost izbire pri storitvah za potrošnike; meni, da je hitra razširitev širokopasovnih povezav bistvena za dokončanje enotnega digitalnega trga; pri tem pozdravlja, da bo Komisija pri uporabi smernic o državni pomoči v zvezi s širokopasovnimi omrežji preučila strateške cilje povezljivosti, kot so določeni v telekomunikacijskem svežnju;

176.  opozarja na najnovejše poročilo Evropskega računskega sodišča o neskladnosti pravil o državni pomoči na področju kohezijske politike, v katerem je ugotovilo veliko raven neskladnosti in pozvalo, naj se izvedejo številna priporočila; je zaskrbljen zaradi teh ugotovitev, saj to škoduje dobro delujočemu notranjemu trgu, in zato prosi Komisijo, naj upošteva priporočila sodišča in poveča prizadevanja za preprečitev nadaljnjih napak;

177.  podpira ukrepe Komisije za izvrševanje protikartelnih pravil, kot so nedavni ukrepi v maloprodajnem prehrambnem sektorju in sektorju optičnih pogonov, da bi potrošnikom zagotovili poštene cene;

178.  prosi Komisijo, naj preuči, ali obstajajo razhajanja v prodaji proizvodov na enotnem trgu, ki bi lahko negativno vplivala na lokalne proizvajalce, zlasti mala in srednja podjetja;

179.  želi spomniti, da je Parlament v svoji resoluciji o letnem poročilu o politiki konkurence EU za leto 2014 pozval Komisijo, naj tesno spremlja povezave med velikimi distributerji v Evropi, in pozdravlja pripravljenost Komisije za razpravo o učinku teh povezav na proizvajalce in potrošnike v Evropski mreži za konkurenco;

o
o   o

180.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter nacionalnim in po potrebi regionalnim organom, pristojnim za konkurenco.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0310.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0292.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0346.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0004.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0051.
(6) UL L 123, 19.5.2015, str. 1.
(7) UL L 187, 26.6.2014, str. 1.
(8) UL L 24, 29.1.2004, str. 1.
(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0394.
(10) UL L 347, 20.12.2013, str. 671.
(11) UL L 335, 18.12.2010, str. 43.
(12) Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 24/2016 z naslovom „Potrebnih je več prizadevanj za seznanjanje s pravili o državni pomoči in uveljavljanje njihovega spoštovanja“ http://www.eca.europa.eu/Lists/ECADocuments/SR16_24/SR_STATE_AIDS_SL.pdf
(13) Delegirana uredba Komisije (EU) 2016/1166 z dne 17. maja 2016 o spremembi Priloge X k Uredbi (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z odkupnimi pogoji za peso v sektorju sladkorja od 1. oktobra 2017 (UL L 193, 19.7.2016, str. 17).
(14) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano (P8_TA(2016)0250).
(15) Uredba (EU) št. 261/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 glede pogodbenih razmerij v sektorju mleka in mlečnih izdelkov (UL L 94, 30.3.2012, str. 38).
(16) UL C 65, 19.2.2016, str. 40.


Spodbujanje enakosti spolov na področju duševnega zdravja in kliničnih raziskav
PDF 392kWORD 60k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o spodbujanju enakosti spolov pri raziskavah o duševnem zdravju in kliničnih raziskavah (2016/2096(INI))
P8_TA(2017)0028A8-0380/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 19 in člena 168, v katerem je zagotavljanje visoke ravni varovanja zdravja navedeno med cilji vseh politik EU,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 21, 23 in 35,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 536/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini in razveljavitvi Direktive 2001/20/ES,

–  ob upoštevanju Direktive 2001/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z izvajanjem dobre klinične prakse pri kliničnem preskušanju zdravil za ljudi (direktiva o kliničnem preskušanju),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije o izboljšanju duševnega zdravja – pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo (COM(2005)0484),

–  ob upoštevanju kompasa EU za ukrepanje za duševno zdravje in dobro počutje,

–  ob upoštevanju celovitega načrta Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za ukrepanje na področju duševnega zdravja za obdobje 2013–2020,

–  ob upoštevanju globalne strategije SZO za zdravje žensk, otrok in mladostnikov za obdobje 2016–2030,

–  ob upoštevanju deklaracije o duševne zdravju v Evropi iz leta 2005, ki so jo podpisali SZO, Komisija in Svet Evrope,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta SZO za duševno zdravje v Evropi za obdobje 2013–2020,

–  ob upoštevanju skupnega ukrepanja evropskega pakta za duševno zdravje in dobro počutje iz leta 2008,

–  ob upoštevanju skupnega ukrepanja Komisije za duševno zdravje in dobro počutje (2013–2016),

–  ob upoštevanju splošne pripombe št. 14 odbora OZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice o pravici do najvišjega dosegljivega zdravstvenega standarda (dok. OZN E/C.12/2000/4) in splošne pripombe št.20 o nediskriminaciji na področju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic (dok. OZN E/C.12/GC/2009),

–  ob upoštevanju priporočila CM/Rec(2010)5 odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam o ukrepih za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za razvoj (A8-0380/2016),

A.  ker je pravica do najvišjega dosegljivega standarda na področju telesnega in duševnega zdravja temeljna človekova pravica in vključuje obveznost nediskriminacije; ker bi moral vsak imeti dostop do zdravstvenega varstva; ker je dostop do zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja nadvse pomembno vprašanje, da se zagotovi kakovost življenja evropskih državljanov, spodbudi socialna vključenost ter zagotovi gospodarski in kulturni razvoj v Evropi;

B.  ker je v svetovnem merilu zaradi trajajoče gospodarske krize in skokovitega porasta brezposelnosti, zlasti mladih in žensk, vse več težav v duševnem zdravju, kot so depresija, bipolarne motnje, shizofrenija, anksioznost in demenca;

C.  ker Svetovna zdravstvena organizacija duševno zdravje opredeljuje kot telesno, duševno in socialno dobro počutje in ne le kot odsotnost bolezni ali slabotnosti; ker po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije duševne motnje pomenijo vrsto duševnih in vedenjskih motenj, kot so depresija, bipolarne motnje, shizofrenija, anksiozne motnje, demenca in avtizem; ker Svetovna zdravstvena organizacija duševno zdravje opredeljuje koz stanje čustvenega in psihološkega dobrega počutja, pri katerem je posameznik sposoben uporabljati svoje kognitivne in čustvene sposobnosti, funkcionirati v družbi, izpolnjevati običajne zahteve v vsakdanjem življenju, sklepati zadovoljive in zrele odnose z drugimi, konstruktivno prispevati k socialnim spremembam in se prilagajati zunanjim pogojem in notranjim konfliktom;

D.  ker je treba duševno zdravje razumeti in obravnavati celostno, pri tem pa upoštevati socialne, ekonomske in okoljske dejavnike, kar zahteva psihosocialni vsedružbeni pristop, da bi dosegli najvišjo možno raven duševnega dobrega počutja za vse državljane;

E.  ker mora celostna strategija za duševno zdravje in dobro počutje vključevati vidik življenjskega cikla, pri čemer je treba upoštevati različne dejavnike, ki vplivajo na posameznike različne starosti; ker je treba upoštevati posebno ranljivost najstnic in starejših žensk;

F.  ker sta telesno in duševno zdravje tesno povezani in sta bistveni za splošno dobro počutje; ker je znano, da lahko slabo duševno zdravje privede do kroničnih telesnih bolezni in da je bolj verjetno, da se bodo pri ljudeh s temi boleznimi razvile duševne motnje; ker imajo raziskave o telesnem zdravju kljub temu, da je ta povezava znana, pogosto prednost pred raziskavami o duševnem zdravju;

G.  ker na duševno zdravje žensk in deklet negativno vpliva več dejavnikov, med katerimi prevladujejo spolni stereotipi in diskriminacija, objektivizacija, nasilje na podlagi spola in nadlegovanje, delovno okolje, ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem, socialno-ekonomski pogoji, odsotnost ali slaba kakovost vzgoje na področju duševnega zdravja in omejen dostop do zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja;

H.  ker je skoraj 9 od 10 ljudi z duševnimi težavami žrtev stigmatizacije in diskriminacije, več kot 7 od 10 pa jih meni, da je zaradi stigmatizacije in diskriminacije kakovost njihovega življenja manjša;

I.  ker je treba pozornost nameniti geografskim dejavnikom duševnega zdravja in dobrega počutja ter razlikam med mestnim in podeželskim okoljem, med drugim v smislu demografije, dostopa do zdravstvene oskrbe in storitev;

J.  ker lahko hormonske spremembe v perimenopavzi in v obdobju po menopavzi vplivajo na čustveno zdravje žensk in povzročajo težave v duševnem zdravju, med drugim depresijo in anksioznost; ker lahko preobčutljivost na simptome ovira pravočasno odkrivanje in ustrezno zdravljenje;

K.  ker se odločilni dejavniki duševnega zdravja in dobrega počutja med moškimi in ženskami ter starostnimi skupinami razlikujejo; ker so ženske zaradi dejavnikov, ki vključujejo razlike med spoloma, razlike v dohodku, večja izpostavljenost revščini in preobremenjenosti pri ženskah, socialno-ekonomska diskriminacija, nasilje na podlagi spola, neustrezna prehranjenost in lakota, še bolj izpostavljene težavam v duševnem zdravju; ker po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v primeru hudih duševnih motenj ni bistvene razlike med spoloma, se pa pri ženskah pogosteje pojavljajo depresija, anksioznost, stres, somatizacija in motnje hranjenja, medtem ko je pri moških pogostejši pojav zlorabe prepovedanih snovi in asocialnih motenj; ker je depresija najpogostejša nevropsihiatrična motnja in je bolj verjetno, da bodo zanjo zbolele ženske kot moški; ker je tudi najpogostejša bolezen pri ženskah v starostni skupini od 15 do 44 let;

L.  ker se duševne bolezni in duševno dobro počutje zaradi stigmatizacije, predsodkov ali premajhne ozaveščenosti ali virov pogosto prezrejo, zanemarijo ali potrejo; ker zato veliko duševno bolnih ne obišče zdravnika, poleg tega zdravniki pri teh bolnikih ne ugotovijo bolezni ali jim včasih postavijo napačno diagnozo; ker je diagnoza duševnih bolezni močno vezana na spol, saj se pri ženskah pogosteje kot pri moškim ugotovi katera od teh bolezni;

M.  ker se zlasti lezbijke in biseksualke, pa tudi transspolne in interseksualne osebe, soočajo s posebnimi vprašanji duševnega zdravja, ki izhajajo iz t. i. stresa manjšine, opredeljenega kot visoko stopnjo tesnobe in stresa zaradi predsodkov, stigmatizacije in diskriminacije, pa tudi uvrščanje tega pojava med bolezni in bolezenska stanja; ker se utegnejo osebe LGBTI soočati s posebnimi izzivi v zvezi z duševnim zdravjem in dobrim počutjem, kar je treba upoštevati pri vsaki strategiji za duševno zdravje;

N.  ker oblike somatizacije, ki se najpogosteje pojavljajo pri ženskah in za katere je bolj verjetno, da se bodo ugotovile pri ženskah kot pri moških, vključujejo fibromialgijo in kronično utrujenost, katerih glavni simptomi so bolečine in izčrpanost, čeprav se pri ženskah pojavlja veliko drugih simptomov, ki so običajni za druge bolezni;

O.  ker transspolne identitete niso patološke, vendar se žal še vedno štejejo za duševne motnje, poleg tega večina držav članic zahteva takšno diagnozo za dostop do pravnega priznavanja spola ali zdravstvenega varstva, vezanega na transspolnost, čeprav raziskave kažejo, da je diagnoza „motnje spolne identitete“ vir precejšnjih težav za transspolne osebe;

P.  ker depresivne motnje predstavljajo 41,9 % vseh primerov invalidnosti zaradi nevropsihiatričnih motenj med ženskami v primerjavi z 29,3 % med moškimi;

Q.  ker Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da za depresijo trpi 350 milijonov ljudi; ker bo do leta 2020 ta bolezen drugi najpogostejši vzrok nezmožnosti za delo;

R.  ker so predpubertetniki z nestalno spolno identiteto še vedno izpostavljeni nepotrebnim in škodljivim diagnostičnim praksam, medtem ko bi moral imeti vsak otrok možnost, da varno raziskuje svojo spolno identiteto in izraz;

S.  ker se depresija zaradi več dejavnikov, ki so v prvi vrsti povezani z različnimi spolnimi vlogami in razlikami med spoloma ter diskriminacijo, pri ženskah pojavi skoraj dvakrat pogosteje kot pri moških in ker sta razmišljanje o samomoru in poskus samomora bistveno pogostejša pri transspolnih osebah; ker študije kažejo, da pripisane tradicionalne spolne vloge negativno vplivajo na duševno zdravje in dobro počutje žensk;

T.  ker se namenja premalo pozornosti duševnemu zdravju in dobremu počutju v izobraževalnih sistemih v državah članicah ali na delovnem mestu, kjer je glede duševnega zdravja pogosta močna stigmatizacija in je to vprašanje še vedno tabu; ker se z vzgojo na področju duševnega zdravja odpravlja stigma glede tega vprašanja in ker bi bilo treba obravnavati ranljivost, vezano na spol, spolne stereotipe in diskriminacijo, s katerimi se soočajo ženske in dekleta;

U.  ker moški in fantje trpijo za duševnimi boleznimi, povezani s spolom; ker v Evropi skoraj petkrat več moških kot žensk stori samomor, ki je tudi najpogostejši vzrok smrti pri moških, mlajših od 35 let; ker trikrat več moških kot žensk postane zasvojenih z alkoholom in tudi več moških zlorablja nezakonite druge (in umre zaradi njih); ker več žensk kot moških poišče psihološko terapijo; ker se moški in fantje soočajo s spolnimi stereotipi v zvezi z moškostjo, ki lahko spodbujajo zatiranje čustev in jezo, kar pa vpliva na njihovo duševno zdravje, pa tudi na pojav nasilja na podlagi spola;

V.  ker je v EU vsako leto približno 58.000 samomorov, četrtina tistih, ki storijo samomor, pa je žensk in ker je samomor še vedno glavni vzrok smrti;

W.  ker psihosocialni vsedružbeni pristop k duševnemu zdravju zahteva usklajenost politike za dobro počutje, usklajevanje zdravstvenega varstva, izobraževanja, zaposlovanja, gospodarskih in socialnih politik, da bi dosegli višjo splošno raven duševnega dobrega počutja;

X.  ker je med mladostnicami in mladimi ženskami vse več motenj hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija;

Y.  ker so dolgotrajne telesne in duševne posledice motenj hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija, dobro poznane, kot tudi povezava med vzroki zanje in razsežnostjo spola;

Z.  ker so ženske na delovnem mestu bolj izpostavljene psihičnemu in/ali spolnemu nadlegovanju, ki žrtvam povzroča psihofizične težave;

AA.  ker bi bilo treba v programih s področja javnega zdravja v zvezi s preprečevanjem, zdravljenjem in rehabilitacijo upoštevati modele socialnega varstva, pri katerih se duševne bolezni zdravijo s športom, umetnostjo ali družbenimi dejavnostmi;

AB.  ker je pri invalidih nevarnost še hujših duševnih bolezni;

AC.  ker sta spolna vzgoja in vzgoja o medčloveških odnosih ključnega pomena za premagovanje spolnih stereotipov, reševanje problema nasilja na podlagi spola ter izboljšanje duševnega zdravja in dobrega počutja, tako za deklice in dečke kot ženske in moške;

AD.  ker so duševne in druge bolezni eden od glavnih vzrokov za nezmožnost, kar slabo vpliva na zdravje, izobraževanje, gospodarstvo, trg dela in sistem socialnega varstva v EU, to pa povzroča velike gospodarske stroške ter zelo slabo vpliva na gospodarstvo EU, zato je toliko bolj nujno, da področje duševnega zdravja obravnavamo celovito in obsežno ter pri tem upoštevamo različnost spolov; ker je po navedbah iz študije, ki jih izvaja Evropsko združenje za depresijo (EDA), v EU eden od desetih delavcev v EU odsoten z dela zaradi depresije, kar po ocenah družbo stane 92 milijard EUR, v glavnem zaradi izgubljene produktivnosti;

AE.  ker je poleg bioloških značilnosti duševno zdravje žensk odvisno od dejavnikov, kot je izobraževanje, ki so ga bile deležne, od tega, do katere mere so ponotranjile socialne in kulturne vrednote, norme in stereotipe, od načina življenja in življenjskih izkušenj, odnosa do sebe in drugih, vloge, ki jo imajo, ter ovir in pritiskov, s katerimi se soočajo;

AF.  ker bi z upoštevanjem raznolikosti žensk in dejstva, da se fiziološko razlikujejo od moških, in vključitvijo teh dejavnikov v preventivne in v zdravljenje usmerjenje zdravstvene politike za ženske skupaj s posebnimi ukrepi za ranljive in marginalizirane skupine povečali učinkovitost teh politik;

AG.  ker v preteklosti iz več razlogov niso izvajali toksikoloških in biomedicinskih raziskav ter kliničnega preskušanja pri ženskah in ker zaradi velike vrzeli med spoloma na področju raziskav manj poznamo razlike med zdravjem žensk in moških; ker so posledično biomedicinske raziskave na splošno odražale pretežno moški vidik, saj so na področjih, kjer obstajajo fiziološke razlike, ženske zmotno enačili z moškimi; ker je premalo raziskav o posebnih potrebah interseksualnih žensk;

AH.  ker sta zaradi izključenosti in nezadostne zastopanosti žensk med subjekti biomedicinskih raziskav in kliničnega preskušanja in neupoštevanje spola kot dejavnika v teh raziskavah in preskušanju življenje in zdravje žensk ogroženi;

AI.  ker Uredba (EU) št. 536/2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini uvaja zahteve za upoštevanje spola pri preskušanju, vendar je treba oceniti izvajanje te uredbe; ker v uredbi niso podrobno opredeljeni morebitni dejavniki v zvezi z ženskam, razen za nosečnice in doječe matere;

AJ.  ker Evropska agencija za zdravila (EMEA) ni oblikovala posebnih strategij za izvajanje smernic za študije in ocene razlik med spoloma pri kliničnem ocenjevanju zdravil, čeprav je ugotovila, da so lahko nekateri dejavniki, ki vplivajo na učinek zdravila v populaciji, pomembni pri obravnavanju morebitnih razlik v odzivu med moškimi in ženskami, in da lahko spol prav tako pomembno vpliva na to, kako zdravilo učinkuje(1);

AK.  ker so učinki, ki jih imajo ta zdravila kot kontracepcijska sredstva, antidepresivi in pomirjevala, na telesno in duševno zdravje žensk še vedno slabo poznani, in so zato potrebne nadaljnje raziskave, da se odpravijo škodljivih stranski učinki in izboljša oskrba;

AL.  ker razsežnost biološkega in družbenega spola na področju zdravja pomeni, da se ženske v življenju soočajo s številnimi posebnimi zdravstvenimi tveganji;

AM.  ker primanjkuje primerljivih podatkov o razpoložljivem, dostopnem in kakovostnem zdravstvu za transspolne osebe in ker proizvodi, ki se uporabljajo pri zdravljenju z nadomestnimi hormoni, niso ustrezno preizkušeni in licencirani;

AN.  ker je umrljivost mater glavni pokazatelj tega, kako učinkoviti in kakovostni so zdravstveni sistemi ter kako uspešno delujejo;

AO.  ker pomanjkanje dostopa do spolnih in reproduktivnih pravic, vključno z varnimi in zakonitimi storitvami splava, ogroža življenje in zdravje žensk in deklet ter vseh reproduktivno zmožnih oseb, povečuje umrljivost in obolevnost mater ter povzroča zavrnitev posegov, ki bi lahko rešili življenje, ter povečuje število na skrivaj opravljenih splavov;

AP.  ker v vseh državah, za katere so na voljo podatki, obstajajo velike razlike na področju zdravja med socialno-ekonomskimi skupinami in med ženskami in moškimi, saj je pri ljudeh z nižjo stopnjo izobrazbe, nižjo ravnjo poklica in/ali nižjim dohodkom stopnja obolevnosti in umrljivosti sistematično višja; ker so te neenakosti na področju zdravja eden od glavnih izzivov za javne zdravstvene politike; ker slabe socialno-ekonomske razmere, revščina in socialna izključenost zelo negativno vplivajo na duševno zdravje in dobro počutje;

AQ.  ker celovita, starosti primerna, na dokazih temelječa, znanstveno utemeljena in nepristranska spolna vzgoja, kakovostne storitve načrtovanja družine in dostop do kontracepcije pomagajo preprečevati nenačrtovane in neželene nosečnosti, zmanjšujejo potrebo po splavu in prispevajo k preprečevanju okužb z virusom HIV in spolno prenosljivih okužb; ker učenje mladih, da prevzamejo odgovornost za svoje spolno in reproduktivno zdravje, prinaša dolgoročne pozitivne učinke skozi vse njihovo življenje, prav tako pa pozitivno vpliva na družbo;

AR.  ker se danes pri enem od štirih porodov v Evropski uniji opravi carski rez, zdravstvene težave mater in otrok pa se glede na statistične podatke povečujejo;

AS.  ker so zaradi zapiranja porodnišnic in izrazitega zmanjšanja števila babic in porodničarjev v nekaterih državah članicah že nastale nevarne vrzeli pri zagotavljanju storitev;

AT.  ker omejitve in zmanjšanje proračunskih sredstev, ki so jih na področju javnega zdravja in izobraževanja uvedle nacionalne vlade, prav tako otežujejo dostop do zdravstvenih storitev in storitev za duševno zdravje, kar pa nesorazmerno vpliva na ženske, zlasti matere samohranilke, in velike družine;

AU.  ker imajo migrantke, begunke in prosilke za azil včasih lahko tudi zelo hude zdravstvene težave zaradi pomanjkanja ustreznega zdravljenja ali pa se soočajo s posebnimi težavami v zvezi z reproduktivnim zdravjem, kot so zapleti pri nosečnosti in porodu, ter morebitnimi dodatnimi psihološkimi travmami, kot sta predporodna in poporodna depresija, ter s tveganjem travmatične izpostavljenosti (spolnemu) nasilju in zlorabam ali njihovim posledicam ter s posebnimi tveganji za njihovo duševno zdravje in dobro počutje; ker obstaja več posebnih izzivov za zagotavljanje zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja za te kategorije, katerih obseg se razlikuje glede na vrsto dejavnikov, med drugim, od kod osebe prihajajo in kako dolgo so že v državi gostiteljici;

AV.  ker za nekaterimi vrstami raka, na primer za rakom dojk, rakom na maternici in materničnem vratu, obolevajo v glavnem ali izključno ženske;

AW.  ker so ženske, ki so obolele za rakom in so prestale operacijo in invazivno zdravljenje, kot sta radioterapija in kemoterapija, na splošno bolj dovzetne za depresijo;

AX.  ker je deset držav članic zastavilo cilj, da se pri vsej ženski populaciji opravijo presejalni pregledi za odkrivanje raka dojk, in ker je ta cilj za presejalne preglede za odkrivanje raka na materničnem vratu zastavilo osem držav EU;

AY.  ker so nekatere bolezni, kot so osteoporoza, mišično-kostna obolenja in bolezni centralnega živčnega sistema, kot sta alzheimerjeva bolezen in/ali demenca, povezane s hormonskimi spremembami, ki jih ženske doživljajo v menopavzi ali prej zaradi hormonske terapije; ker se kljub temu, da je znano, da ženske pogosteje obolevajo za temi boleznimi kot moški, v raziskavah na tem področju nekoliko zanemarja razsežnost spola;

AZ.  ker je endometrioza neozdravljiva bolezen, za katero zboli približno ena od desetih žensk in deklet (tj. približno 180 milijonov žensk po svetu in 15 milijonov v EU); ker ta bolezen pogosto povzroči neplodnost in povzroča hude bolečine in težave v duševnem zdravju ter tako obolele ženske zelo onemogoča v več vidikih njihovega poklicnega, zasebnega in socialnega življenja;

BA.  ker so telesno in psihološko nasilje na podlagi spola in nasilje nad ženskami ter njune posledice za zdravje žrtev glavna ovira pri doseganju enakosti spolov in ženskam onemogočajo uveljavljanje vseh svoboščin, ki jih zagotavljajo človekove pravice;

BB.  ker ženske in deklice, ki so jim pohabili spolne organe, čutijo hude kratko- in dolgoročne posledice za svoje telesno, psihološko, spolno in reproduktivno zdravje;

BC.  ker interseksualne osebe, ki so jim pohabili spolne organe, prav tako čutijo posledice za svoje telesno, psihološko, spolno in reproduktivno zdravje;

BD.  ker so transspolne osebe v 13 državah članicah še vedno izpostavljene prisilni sterilizaciji v postopkih priznavanja spola;

BE.  ker je sistematično in ustrezno zbiranje podatkov o nasilju nad ženskami, nadvse pomembno za to, da se zagotovi učinkovito oblikovanje politike na tem področju, tako na centralni kot na regionalni in lokalni ravni, ter spremljanje izvajanja zakonodaje;

BF.  ker ženske, ki so bile žrtve nasilja na podlagi spola, trpijo zaradi njegovih posledic ne telesnem in duševnem zdravju, pogosto vse življenje; ker se lahko na podlagi svetovnega poročila Svetovne zdravstvene organizacije o nasilju in zdravju(2) posledice nasilja na podlagi spola za ženske pojavljajo v različnih oblikah: telesne posledice (zmečkanine, zlomi, kronične bolečine, invalidnost, fibromialgija, prebavne težave itd.); psihološke in vedenjske posledice (zloraba alkohola in drog, depresija in anksioznost, motnje hranjenja in spanja, občutek sramu in krivde, strah in napadi panike, nizko samospoštovanje, posttravmatske stresne motnje, psihosomatske težave, samomorilsko in samouničevalsko vedenje, negotovost v poznejših odnosih itd.); spolne in reproduktivne posledice: ginekološke težave, neplodnost, zapleti v nosečnosti, spontani splavi, spolna disfunkcija, spolno prenosljive bolezni, neželena nosečnost itd.); in usodne posledice (smrt, samomori, smrt zaradi spolno prenosljive bolezni itd.);

Enakost spolov na področju duševnega zdravja

1.  poziva Komisijo in države članice, naj na podlagi kompasa EU za ukrepanje za duševno zdravje in dobro počutje oblikujejo ambiciozno novo strategijo na področju duševnega zdravja, v kateri naj spodbujajo celostni vsedružbeni pristop, ki vključuje trden steber enakosti spolov in zagotavlja usklajenost politik na področju duševnega zdravja;

2.  ugotavlja, da je 27 % odraslega prebivalstva v EU, vključno z moškimi in ženskami, vsaj enkrat izkusilo duševno bolezen;

3.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe in namenijo dovolj virov za to, da bodo zagotovile dostop do zdravstvenih storitev, zlasti storitev na področju duševnega zdravja, vključno z zatočišči, za vse ženske, ne glede na njihov pravni status, invalidnost, spolno usmerjenost, spolno identiteto, spolne značilnosti, raso ali etnično poreklo, starost ali vero; poziva države članice in Komisijo, naj odpravijo razlike v dostopu do zdravstva na področju duševnega zdravja;

4.  ugotavlja, da je treba opraviti več raziskav o vplivu nasilja na podlagi spola, vključno z verbalnim in psihičnim nasiljem, nadlegovanjem in ustrahovanjem, na duševno zdravje;

5.  poziva Komisijo, države članice in lokalne oblasti, naj zagotovijo, da bodo njihove strategije obravnavale izzive za duševno zdravje, s katerimi se utegnejo soočati osebe LGBTI; spodbuja države članice, naj izvajajo priporočila iz dokumenta Sveta Evrope CM/Rec(2010)5 ter naj pri oblikovanju zdravstvenih politik, programov in protokolov upoštevajo posebne potrebe lezbijk ter biseksualnih in transspolnih oseb;

6.  poziva države članice, naj spodbujajo ustanavljanje centrov za psihološko podporo rakavim bolnikom, da se jim med zdravljenjem in rehabilitacijo zagotovi psihološka podpora;

7.  opozarja na težke razmere, s katerimi se srečujejo invalidke, saj so pogosteje izpostavljene težavam, ki niso samo neposredno povezane z njihovo invalidnostjo, temveč tudi z večjo družbeno osamitvijo in neprostovoljno neaktivnostjo; poziva države članice, naj sistematično povečajo dostopnost preventivnih psihološke oskrbe za invalidke in zagotovijo psihološko podporo za ženske, ki skrbijo za otroka s hudo stopnjo invalidnosti; poudarja, da je treba oblikovati strategijo in si izmenjati najboljšo prakso na področju duševnega zdravja in dobrega počutja za invalidne ženske in dekleta;

8.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo informativne in preventivne kampanje in druge pobude za ozaveščanje javnosti o težavah v duševnem zdravju in za premagovanje stigmatizacije; poziva države članice in Komisijo k naložbam v formalno, neformalno in priložnostno izobraževanje za duševno zdravje in dobro počutje za vse starostne skupine, s poudarkom na duševnih boleznih glede na spol, kot so depresija, anksioznost ali zloraba snovi; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo imele šole ustrezne okvire za prepoznavanje tistih, ki trpijo zaradi težav v duševnem zdravju, vključno z vidiki spola, in za njihovo podporo, zagotovijo pa naj tudi dostopnost storitev na področju duševnega zdravja; ugotavlja, da 70 % otrok in mladih, ki imajo težave v duševnem zdravju, ni deležnih ustreznega posredovanja v dovolj zgodnji starosti;

9.  poziva Komisijo, države članice in Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), naj okrepijo redno zbiranje podatkov o duševnem zdravju na ravni EU in nacionalni ravni, zlasti o razširjenosti depresije, pri čemer naj zbrane podatke razčlenijo vsaj glede na spol, starostno skupino in socialno-ekonomski status, vključno s kazalci spolnega in reproduktivnega zdravja;

10.  meni, da bi moralo ukrepanje na ravni EU na področju duševnega zdravja in dobrega počutja poleg socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe vključevati vodilne osebnosti iz politike, zdravstva, izobraževanja in družbene sfere; meni, da je nadvse pomembno, da v nekaterih družbenih okoljih duševno zdravje ne bo več tabu;

11.  vztraja, da je povezava med socialno-ekonomskimi razmerami ter duševnim zdravjem in dobrim počutjem bistvena za usklajenost politik na področju duševnega zdravja, saj revščina in socialna izključenost povzročata večje težave v duševnem zdravju; ugotavlja, da feminizacija revščine in varčevalne politike nesorazmerno vplivajo na ženske in še bolj ogrožajo njihovo duševno zdravje;

12.  poudarja pomen psihosocialnega zdravljenja in oskrbe, na primer s športom, glasbo, umetniškimi in kulturnimi dejavnostmi, saj je to pomemben element pri zagotavljanju zdravstvenih storitev in zmanjšuje gospodarski in človeški davek, ki ga od posameznika in vse družbe terjajo težave v duševnem zdravju; poziva Komisijo in države članice, naj več vlagajo v programe psihosocialnega zdravstva, kot je predpisovanje družbenih dejavnosti;

13.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ima glede na podatke Svetovne zdravstvene organizacije le 13 držav članic EU nacionalno strategijo za preprečevanje samomorov; poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo in uveljavijo nacionalno strategijo za preprečevanje samomora in sprejmejo ukrepe za zmanjšanje dejavnikov tveganja za samomor, kot so zloraba alkohola, droge, socialna izključenost, depresija in stres; poziva tudi k vzpostavitvi sistemov za zagotavljanje podpore po poskusu samomora;

14.  je seznanjen z vplivom medijev, zlasti interneta in družbenih medijev, na duševno zdravje in dobro počutje, zlasti mladih žensk in deklet, in ugotavlja, da je treba okrepiti raziskave na tem področju; ugotavlja, da lahko medijske kulture, ki poudarjajo starost žensk in njihov izgled, negativno vplivajo na duševno zdravje in dobro počutje žensk in deklet in povzročijo anksioznost, depresijo ali obsesivno vedenje; poudarja, da je treba sprejeti učinkovite instrumente, vključno s pravnimi ukrepi, za spopadanje s spletnim ustrahovanjem, nadlegovanjem in objektivizacijo; poudarja, da je treba pripraviti ambiciozno strategijo za e-duševno zdravje in dobro počutje ter spodbujati deležnike in sodelovati z njimi pri razvijanju novih oblik e-zdravljenja; priznava, da morajo pri medijski strategiji za duševno zdravje sodelovati vsi deležniki, tudi založniki in oglaševalska industrija, ki morajo sprejeti etične standarde, s katerimi bi preprečili objektivizacijo žensk in spodbujanje spolnih stereotipov;

15.  poudarja, da imajo nekatere ženske zaradi medijev, stereotipnega oglaševanja in družbenih pritiskov izkrivljeno samopodobo ter motnje hranjenja in vedenjske motnje, na primer anoreksijo, bulimijo, ortoreksijo, motnjo prenajedanja ali bigoreksijo; podpira pristop k motnjam hranjenja, pri katerem se upošteva različnost spolov, in meni, da ga je treba vključiti v razpravo o zdravju in informiranje splošne javnosti; poziva države članice, naj vzpostavijo kontaktne točke za pomoč in podporo v šolah, da učencem in dijakom, zlasti najstnicam, ki so bolj nagnjeni k razvoju motnje hranjenja, zagotovijo psihološko podporo;

16.  pozdravlja dejstvo, da so svetovni voditelji prvič priznali, da so spodbujanje duševnega zdravja in dobrega počutja ter preprečevanje in zdravljenje zlorab različnih snovi zdravstvene prednostne naloge v svetovnem razvojnem programu;

17.  je zelo zaskrbljen glede zagotavljanja oskrbe in zmogljivosti na področju duševnega zdravja za begunke in begunske deklice v Evropi, zlasti tiste, ki živijo v začasnih bivališčih v državah članicah; opozarja, da pridržanje beguncev in prosilcev za azil brez učinkovitega in uspešnega obravnavanja njihovih prošenj za azil pomeni kršitev mednarodnega prava in negativno vpliva na njihovo duševno zdravje in dobro počutje; poziva države članice, naj zaščitijo pridržane prosilke za azil, in poudarja, da je treba tem ženskam takoj zagotoviti zaščito, vključno s končanjem pridržanja, pospešitvijo premestitve in spodbujanjem podpore in svetovanja; poziva države članice, naj zdravstveno politiko ločijo od nadzora priseljevanja in omogočijo dostop do osnovnih zdravstvenih storitev ter naj zdravstvenim delavcem ne nalagajo dolžnosti, da prijavijo migrante brez dokumentov; poleg tega poziva države članice, naj izvajajo smernice, ki so jih oblikovali Svetovna zdravstvena organizacija za Evropo, Visoki komisariat Združenih narodov za begunce in Mednarodna organizacija za migracije, za zaščito in podporo duševnega zdravja in psihosocialnega dobrega počutja beguncev, prosilcev za azil in migrantov v Evropi;

18.  poudarja, da morajo ženske v enem delovnem dnevu pogosto delati za dva delovna dni, tj. en delovni dan na delovnem mestu in en delovni dan doma, saj se moški ne posvečajo dovolj gospodinjskim nalogam in vzgoji otrok, zato številne ženske trpijo zaradi depresije, anksioznosti in stresa, poleg tega imajo občutek krivde, da za družino ne skrbijo, tako kot bi morale, saj se ta vloga tradicionalno pripisuje ženskam;

19.  obsoja nov razširjeni seksistični stereotip, da mora sodobna ženska blesteti na študijskem področju in delovnem mestu, obenem pa mora izpolnjevati tradicionalna pričakovanja, da je dobra žena in da lepo skrbi za dom in je popolna mati, pri čemer mora skrbeti tudi za svoj izgled, tj. vedenjski vzorec, ki povzroča stres in tesnobo številnih žensk;

20.  poziva Komisijo, države članice in lokalne organe, naj razvijejo posebne prilagojene politike za zagotavljanje storitev na področju duševnega zdravja ranljivim skupinam žensk v marginaliziranih skupnostih in tistim, ki se soočajo s presečno diskriminacijo, kot so begunke in migrantke, ženske, ki jim grozita revščina in socialna izključenost, interseksualne in transspolne osebe, pripadnice etničnih manjšin, invalidke, starejše ženske in ženske na podeželju;

21.  poudarja pomen vseživljenjskega pristopa k duševnemu zdravju, pri katerem se skladno in celovito obravnavajo potrebe vseh starostnih skupin s posebnim poudarkom na mladostnicah in starejših ženskah, ki naj bi bile v povprečju manj zadovoljne z življenjem kot moški iz iste starostne skupine;

22.  priporoča, naj se v primeru nosečnosti zdravstvena nega na področju duševnega zdravja začne čim prej v prvem trimesečju, da bo mogoče odkriti posebna obolenja, ki jih je morda treba spremljati, ugotoviti socialne težave, zaradi katerih ženska morda potrebuje pomoč socialne službe ali zdravstvenih služb s področja duševnega zdravja, ter ženske obveščati o vprašanjih, povezanih z nosečnostjo; poziva k celovitejši in lokalni porodniški negi, ki zajema babice in porodničarje, kar bi bilo treba zagotoviti v vseh državah članicah EU, in poudarja, da je ta izziv še posebej pomemben za podeželje; poudarja, da je psihološka zdravstvena oskrba prav tako pomembna kot telesna, ter ugotavlja, da med 10 in 15 % žensk v EU, ki so pravkar rodile, trpi zaradi poporodne depresije; poudarja, kako pomembno je, da imajo ženske po splavu dostop do psihološke in zdravstvene oskrbe, pri čemer je treba uporabiti obziren in osebni pristop; poziva Komisijo in države članice, naj spodbudijo, razvijejo in zagotovijo zgodnje odkrivanje in zdravljenje poporodne psihoze in depresije;

23.  poudarja, da je treba v okviru socialnih politik in politik zaposlovanja, zlasti politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, uporabiti celostni pristop in upoštevati duševno zdravje in dobro počutje žensk, ter poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo s sindikati, delodajalci, zdravstvenimi delavci in civilno družbo, da bi razvili celosten pristop k duševnemu dobremu počutju na delovnem mestu, pri katerem se upošteva različnost spolov; ugotavlja, da je treba tistim na vodstvenih položajih v zasebnem in javnem sektorju zagotoviti usposabljanje na področju duševnega zdravja;

24.  priznava pomembno vlogo formalnih in neformalnih negovalcev na področju duševnega zdravja, ki so večinoma ženske; poziva, naj se posebna pozornost nameni vlogi formalnih in neformalnih negovalcev na področju duševnega zdravja, zlasti vlogi negovalk, pa tudi ukrepom za zaščito duševnega zdravja in dobrega počutja samih negovalcev;

25.  poziva Komisijo in države članice, naj obravnavajo izzive za duševno zdravje in dobro počutje, s katerimi se spopadajo moški in dečki zaradi spolnih stereotipov, ki so razlog, da je verjetnost zlorabe drog in samomorov pri njih večja kot pri ženskah; poudarja, da je treba pri politikah za duševno zdravje moških upoštevati tudi vidik starosti in življenjske dobe, družbeno-ekonomske pogoje, socialno izključenost in geografske dejavnike;

Enakost spolov pri kliničnem preskušanju

26.  poudarja dejstvo, da je treba farmacevtske proizvode klinično preskusiti na moških in ženskah ter da morajo biti ti preskusi vključujoči, nediskriminatorni in se morajo izvajati pod pogoji enakosti, vključenosti in nemarginalizacije, obenem pa morajo razumno odražati populacijo, ki bo uporabljala te proizvode; predlaga, naj se pri kliničnem preskušanju upoštevajo posebne ranljive skupine prebivalstva, kot so pediatrični pacienti in starostniki ter pripadniki etničnih manjšin; meni, da bi bilo treba tudi po tem, ko se proizvod že trži, zbirati podatke, razčlenjene po spolu, da se zabeležijo različni stranski učinki proizvoda, in sicer poleg raziskav in podatkov o izvajanju ustrezne zakonodaje EU v državah članicah;

27.  je zelo zaskrbljen zaradi ogroženosti zdravja in življenja žensk, ker se zastopanost žensk pri kliničnem preskušanju in biomedicinskih raziskavah ne izboljšuje, in poudarja, da morajo metodologije in zasnova kliničnega preskušanja omogočati stratificirano analizo glede na starost in spol; zato poudarja, da je treba razlike med spoloma nujno vključiti v klinične postopke na področju duševnega zdravja;

28.  poudarja pomen objave rezultatov kliničnih preskušanj, da bo metodologija pregledna in dostopna;

29.  opozarja, da so nalezljive bolezni (na primer okužba z virusom HIV in malarija) in neželeni izidi nosečnosti (na primer mrtvorojenost) pogostejši v državah z nizkimi in srednjimi dohodki; poziva, naj se nosečnice vključijo v klinično preskušanje, da se zmanjšata obolevnost in smrtnost mater in otrok;

30.  zahteva, da se na oznakah na farmacevtskih proizvodih jasno navede, ali je bilo opravljeno preskušanje na ženskah ali ne in ali lahko moški in ženske pričakujejo različne stranske učinke; poziva države članice, naj spodbujajo raziskave o dolgoročnih učinkih proizvodov, uporabljenih pri zdravljenju z nadomestnimi hormoni;

31.  poziva Komisijo, naj spodbuja projekte na ravni EU, ki se osredotočajo na to, kako se ženske obravnavajo v kliničnih raziskavah; meni, da bi morali pri teh projektih sodelovati zdravstveni organi na vseh ravneh in farmacevtska industrija, tako da bi razvili posebne strategije za izvajanje smernic o študijah in ocenjevanju razlik med spoloma v kliničnih preskušanjih;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj vlagajo v kampanje ozaveščanja za spodbujanje žensk k sodelovanju v kliničnem preskušanju;

33.  poziva Evropsko agencijo za zdravila, naj pripravi ločene smernice za ženske kot posebni del prebivalstva v kliničnih preskušanjih;

34.  poziva države članice, naj pri uporabi Uredbe (EU) št. 536/2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini uberejo metodološki pristop h kliničnemu preskušanju, ki zagotavlja enako zastopanost moških in žensk, pri čemer naj posebno pozornost namenijo preglednosti, kar zadeva zastopanost spolov med udeleženci, in naj pri obravnavanju ustreznega izvajanja te uredbe posebej spremljajo stopnjo zastopanosti žensk in moških;

35.  poziva države članice, Evropsko agencijo za zdravila in ustrezne deležnike, naj zagotovijo, da se dejavniki spola vključijo v raziskave in razvoj zdravil v čim zgodnejši fazi, pred fazo kliničnega preskušanja; poudarja potrebo po boljši izmenjavi primerov najboljše prakse na tem področju med raziskovalnimi ustanovami in ponudniki zdravstvenih storitev po vsej Evropi;

36.  poudarja, da je treba nujno ukrepati in odpraviti razlike med spoloma pri kliničnih preskušanjih na področjih zdravja, kjer so te razlike še posebej škodljive, na primer v zvezi z zdravili za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, raka, možganske kapi, depresije in bolezni srca in ožilja;

37.  poudarja, da morajo raziskovalci in vsi ustrezni deležniki usklajeno delovati in odpraviti škodljive stranske učinke zdravil, ki zlasti prizadenejo ženske, kot v primeru zdravil proti depresiji, kontracepcijskih sredstev in drugih zdravil, da bi izboljšali zdravje žensk in povečali kakovost zdravstvenega varstva;

38.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v državah v razvoju prihaja do diskriminacije na podlagi spola in neenakosti v raziskavah na področju zdravstva in socialne oskrbe, kar vpliva na oblikovanje ustreznega in ciljno usmerjenega zdravljenja; zlasti opozarja, da so pacienti držav v razvoju neustrezno zastopani v farmakoloških raziskavah; ugotavlja, da so posebne skupine prebivalstva, kot so otroci in nosečnice, zapostavljene pri razvijanju zdravil proti tuberkulozi; poudarja, da je treba v prihodnjem kliničnem preskušanju zbirati vzorce na podlagi spola in jih shraniti za farmakogenetsko študijo; opozarja, da različni biološki in telesni ustroj žensk zahteva ustrezne informacije o učinku zdravil na njihovo telo;

39.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi lahko vse pogostejše preseljevanje preskušanja zdravil v Afriko in na druga nerazvita območja predstavljalo hudo etično kršitev temeljnih načel EU, kot je pravica do zdravstvenega varstva in oskrbe; poudarja, da ranljive osebe, zlasti ženske, brez dostopa do cenovno sprejemljivega zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja ali cenovno sprejemljivih zdravil nimajo druge izbire, kot da za zdravljenje sodelujejo v kliničnem preskušanju, pri čemer se morda ne zavedajo morebitnih tveganj;

40.  ugotavlja, da ženske dokazano jemljejo večje količine psihotropnih zdravil kot moški, vendar obstaja zelo malo študij o razlikah v njihovem učinku glede na spol, ta zdravila pa se predpisujejo za ženske in moške brez razlikovanja in v enakih odmerkih; je zaskrbljen zaradi dejstva, da psihotropne snovi v večji meri škodujejo ženskam, ker so izključene iz kliničnega preskušanja in se torej ne upošteva njihova fiziologija; poudarja tudi, da ženske pogosteje kot moški skušajo svoje težave rešiti s pomočjo psihoterapije;

Splošne pripombe

41.  poziva Komisijo in države članice, naj:

   (a) spodbujajo zdravstveno varstvo in omogočijo enostavni dostop do zdravstvenih storitev in zagotavljanje ustreznih informacij glede na posebne potrebe moških in žensk ter izmenjavo najboljše prakse na področju duševnega zdravja in kliničnega preskušanja;
   (b) ocenijo posebne zdravstvene potrebe žensk in moških ter zagotovijo vključevanje razsežnosti spola v zdravstvene politike, programe in raziskave, in sicer od njihove zasnove in oblikovanja do ocene učinka in priprave proračuna;
   (c) zagotovijo, da bodo preventivne strategije posebej osredotočene na ženske, ki jim grozi presečna diskriminacija, kot so Rominje, invalidke, lezbijke in biseksualke, migrantke in begunke ter ženske, ki živijo v revščini, pa tudi na transspolne in interseksualne osebe;
   (d) priznajo, da gre pri nasilju na podlagi spola in nasilju nad ženskami za vprašanje javnega zdravja, kot je navedeno v resoluciji Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije 49.25 z dne 25. maja 1996, ki neposredno vpliva na duševno zdravje in dobro počutje žensk;
   (e) zagotovijo hitri razvoj vseevropske raziskave o razširjenosti nasilja na podlagi spola za izvajanje v okviru evropskega statističnega sistema, kot je potrjeno v delovnem programu Eurostata za leto 2016, in naj redno zbirajo razčlenjene podatke, zlasti o razširjenosti depresije, in sicer se ti podatki razčlenijo vsaj po spolu, starosti in socialno-ekonomskem položaju;
   (f) podprejo civilno družbo in ženske organizacije, ki spodbujajo pravice žensk, in si prizadevajo, da bi imele ženske svoj glas pri vprašanjih evropske in nacionalne zdravstvene politike ter odzivih te politike na njihove potrebe;
   (g) spodbujajo programe, ki obravnavajo posebne potrebe žensk, povezane z boleznimi, kot so osteoporoza, mišično-kostna obolenja in bolezni centralnega živčnega sistema, na primer alzheimerjeva bolezen in/ali demenca, pa tudi programe za obveščanje žensk o preventivnih metodah in za usposabljanje zdravstvenega osebja;
   (h) posebno pozornost namenijo posebnim potrebam žensk, pri katerih je bil ugotovljen sindrom kronične utrujenosti ali fibromialgije in jim zagotovijo ustrezne kakovostne zdravstvene storitve;
   (i) povečajo finančna sredstva za podpiranje raziskav o vzrokih za endometriozo in morebitnem zdravljenju, pa tudi za pripravo kliničnih smernic in vzpostavitev referenčnih centrov; spodbujajo kampanje obveščanja, preprečevanja in ozaveščanja in zagotovijo sredstva za usposabljanje specializiranih zdravstvenih delavcev in spodbujanje raziskav;

42.  poziva države članice, naj sprejmejo politike za izboljšanje povprečne ravni zdravja prebivalstva z odpravo neenakosti na področju zdravja, ki vplivajo na socialno-ekonomsko prikrajšane skupine; v zvezi s tem poziva k aktivnemu sodelovanju v številnih sektorjih politik, ob upoštevanju ne le javnega zdravja in zdravstvenih sistemov, temveč tudi izobraževanja, socialne varnosti, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter načrtovanja mest, pri čemer je treba vedno vključiti jasen vidik enakosti spolov;

43.  poziva vlade držav v razvoju, naj načelo enakosti spolov vključijo v politiko na področju duševnega zdravja ter razvijajo politike in programe, ki se osredotočajo na posebne potrebe žensk pri zdravljenju duševnih obolenj ter na socialne vzroke psiholoških stisk; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je zlasti v najmanj razvitih državah razlog za izključitev žensk iz biomedicinskih raziskav pogosto pomanjkanje informacij in kampanj ozaveščanja, njihova vloga, ki jo imajo kot matere in negovalke, ter pomanjkanje svobode odločanja v gospodinjstvih; je trdno prepričan, da bi bolj uravnotežene spolne vloge in obveznosti, dohodkovna varnost, enak dostop do izobraževanja, vključitev na trg dela, učinkovitejši ukrepi za spodbujanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, zlasti za matere samohranilke, razvoj mrež socialne varnosti in odpravljanje revščine še dodatno zmanjšali razlike med spoloma na področju duševnega zdravja;

44.  meni, da spolne in reproduktivne pravice vključujejo dostop do zakonitega in varnega splava, zanesljive, varne in cenovno sprejemljive kontracepcije ter celovite spolne vzgoje;

45.  obžaluje, da so spolne in reproduktivne pravice v več državah članicah zelo omejene in/ali se priznavajo le pod določenimi pogoji;

46.  meni, da je naraščanje števila zdravstvenih delavcev, ki ne izvajajo splava, v državah članicah še ena grožnja zdravju in pravicam žensk; poziva države članice, naj zagotovijo, da je v bolnišnicah na voljo vsaj minimalno število zdravstvenih strokovnjakov za opravljanje splava;

47.  poziva države članice, naj preprečujejo, prepovedo in preganjajo prisilno sterilizacijo žensk, ki so ji zlasti izpostavljene invalidke, transspolne in interseksualne osebe in Rominje;

48.  poudarja dejstvo, da presejalni pregledi v zgodnjih fazah raka skupaj z informativnimi programi sodijo med najučinkovitejše ukrepe za preprečevanje raka, in poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo imele vse ženske in dekleta dostop do teh pregledov;

49.  poudarja, da sta opolnomočenje žensk in spodbujanje enakosti spolov bistveni za hitrejši trajnostni razvoj in odpravo vseh oblik diskriminacije žensk in deklet, tudi na področju duševnega zdravja in kliničnega preskušanja, kar ni le temeljna človekova pravica, temveč ima tudi multiplikacijski učinek na vseh drugih razvojnih področjih (cilj trajnostnega razvoja št. 5);

50.  meni, da so države članice dolžne zagotoviti lokalno porodniško oskrbo kot javno storitev in razpoložljivost babic na podeželju in gorskih območjih;

51.  poziva zdravstvene organe držav članic, naj endometriozo priznajo kot onesposabljajočo bolezen, saj bi tako obolelim ženskam omogočili brezplačno zdravljenje, tudi v primeru dragih terapij in/ali kirurških posegov, in možnost posebnega bolniškega dopusta v najtežjem obdobju, s čimer bi preprečili njihovo stigmatizacijo na delovnem mestu;

52.  poziva države članice, Komisijo in ustrezne agencije, naj zagotovijo popoln dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva na področju telesnega in duševnega zdravja za vse begunce, prosilce za azil in migrante, zlasti za ranljive ženske in dekleta, saj gre za vprašanje univerzalnih človekovih pravic, in naj svoje nacionalne zdravstvene sisteme dolgoročno ustrezno pripravijo za prihajajoče begunce in prosilce za azil; poudarja, da morajo biti uslužbenci na področju priseljevanja, azila in kazenskega pregona, ki delajo z begunci, prosilci za azil in priseljenci, zlasti tisti, ki delajo z ranljivimi ženskami in dekleti, deležni usposabljanja o duševnem zdravju, pri katerem se upoštevajo razlike med spoloma; meni, da bi morali ti nujni zdravstveni ukrepi vključevati zagotavljanje varne nastanitve in sanitarnih prostorov za ženske in otroke, pravno svetovanje in dostop do spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic, vključno s kontracepcijo, podporo žrtvam spolnega nasilja ter varnim in zakonitim splavom;

53.  poziva EU in države članice, naj takoj končajo politike varčevanja in zmanjševanja javne porabe, ki vplivajo na storitve, ki so bistvene za uresničevanje visoke ravni zdravstvenega varstva za vse ženske in moške ter dekleta in fante v EU, ne glede na njihov izvor ali pravni status;

54.  poziva države članice, naj zagotovijo brezplačni dostop do zdravstvenih storitev za brezposelne ženske, ženske na podeželju in upokojenke z nizkimi prihodki, ki same ne morejo plačati zdravstvenih pregledov in zdravljenja;

55.  priporoča, da bi bilo treba ženski po porodu invalidnega otroka ali otroka z življenjsko nevarno boleznijo zagotoviti posebno podporo, vključno z brezplačnim dostopom do dolgoročne pediatrične oskrbe na domu, paliativne pediatrične oskrbe ter specializirane in enostavno dostopne psihološke podpore;

56.  poudarja, da izpolnitev pravice do zdravja za vse prevlada nad varstvom intelektualne lastnine in je odvisna od naložb v evropske zdravstvene raziskave, vključno z zdravstveno tehnologijo in zdravili za zapostavljene in z revščino povezane bolezni;

57.  obžaluje, da so države članice zmanjšale proračun za javno zdravstvo, in je razočaran nad dejstvom, da letni proračuni za programe, namenjene preprečevanju nasilja na podlagi spola in nasilja nad ženskami, v vseh državah članicah znašajo veliko manj kot dejanski stroški tega nasilja, bodisi v ekonomskem, družbenem ali moralnem smislu; podpira države članice pri povečevanju odhodkov za podporo programov za preprečevanje nasilja nad ženskami ter učinkovito pomoč žrtvam in njihovo zaščito;

58.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe na področju zdravja za zgodnje odkrivanje in podporo žrtvam nasilja na podlagi spola ter naj uporabijo zdravstvene protokole v primerih napada, ki bi jih bilo treba napotiti na ustrezna sodišča, da bi pospešili pravni postopek; prav tako poziva države članice, naj zagotovijo pravico do dostopa do informacij in celovite socialne pomoči, ki jo je treba zagotavljati prek stalnih služb nujne oskrbe, specializiranih za multidisciplinarne strokovne storitve;

59.  pozdravlja poteze Komisije, da EU ratificira Istanbulsko konvencijo, in obžaluje, da je številne države članice še niso ratificirale; poziva Svet, naj zagotovi čimprejšnji pristop EU k Istanbulski konvenciji;

60.  poudarja, da je prostitucija tudi zdravstvena težava, saj škodljivo vpliva na zdravje oseb, ki se z njo ukvarjajo in pri katerih obstaja večja verjetnost, da bodo imele spolne, telesne ali duševne travme ter bodo zasvojene z drogami in alkoholom in se prenehale spoštovati, prav tako pa je zanje značilna višja stopnja smrtnosti kot pri prebivalstvu na splošno; dodaja in poudarja, da mnogo oseb, ki kupujejo spolne storitve, zahteva komercialne spolne storitve brez zaščite, kar povečuje nevarnost za škodljive vplive na zdravje oseb, ki se ukvarjajo s prostitucijo, in kupcev;

61.  poziva države članice, naj preprečijo, prepovedo in preganjajo pohabljanje ženskih spolnih organov ter spolnih organov interseksualnih oseb in naj žrtvam in posameznikom, pri katerih je verjetnost, da postanejo žrtve, zagotovijo podporo za duševno zdravje v povezavi s telesno zdravstveno oskrbo;

62.  spodbuja Komisijo in države članice, naj posebno pozornost namenijo najbolj ranljivim ali prikrajšanim skupinam ter naj začnejo programe ukrepanja zanje;

63.  meni, da pomanjkanje primerljivih, celovitih, zanesljivih in redno posodobljenih podatkov, razčlenjenih po spolu, povzroča diskriminacijo žensk na področju zdravja;

64.  opozarja, da so za zdravstveno varstvo in zdravstvene politike pristojne države članice in da vloga Komisije dopolnjuje nacionalne politike;

o
o   o

65.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) EMEA/CHMP/3916/2005 – ICH http://www.ema.europa.eu/docs/en_GB/document_library/Scientific_guideline/2010/01/WC500059887.pdf
(2) Krug, Dahlberg, Mercy, Zwi in Lozano, 2002.


Prednostne naloge EU za 61. zasedanje Komisije OZN za položaj žensk
PDF 343kWORD 48k
Priporočilo Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 Svetu o prednostnih nalogah EU za 61. zasedanje Komisije OZN za položaj žensk (2017/2001(INI))
P8_TA(2017)0029A8-0018/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga priporočila Svetu, ki sta ga podali Constance Le Grip (v imenu skupine PPE) in Maria Arena (v imenu skupine S&D), o prednostnih nalogah EU za 61. zasedanje Komisije OZN za položaj žensk (B8-1365/2016),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o enakosti spolov pri razvoju in o novem svetovnem partnerstvu za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015 ter z dne 16. decembra 2014 o agendi za spremembe po letu 2015,

–  ob upoštevanju 61. zasedanja Komisije OZN za položaj žensk in njegove prednostne teme „krepitev ekonomskega položaja žensk v spreminjajočem se delovnem okolju“,

–  ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah, ki je potekala septembra 1995 v Pekingu, izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih v Pekingu, ter poznejših končnih dokumentov s posebnih zasedanj Organizacije združenih narodov Peking +5, Peking +10, Peking +15 in Peking +20 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje pekinške izjave in izhodišč za ukrepanje, ki so bili sprejeti 9. junija 2000, 11. marca 2005, 2. marca 2010 ter 9. marca 2015,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju člena 113 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0018/2017),

A.  ker je enakost žensk in moških temeljno načelo EU, zapisano v Pogodbi o Evropski uniji, in eden od njenih ciljev in nalog ter ker EU v skladu s tem načelom ravna tudi pri svojem zunanjem delovanju, saj je treba uskladiti obe razsežnosti;

B.  ker človekove pravice žensk in enakost spolov niso le temeljne človekove pravice, temveč tudi osnovni pogoj za spodbujanje razvoja in zmanjševanje revščine ter osnova, potrebna za miren, uspešen in trajnosten svet;

C.  ker nadlegovanje žensk in nasilje nad njimi zajemata celo vrsto kršitev človekovih pravic; ker lahko katera od teh kršitev pusti globoke duševne rane in škoduje telesnemu ali spolnemu zdravju ali povzroča trpljenje, grožnje s temi dejanji in prisilo, ogroža splošno zdravje žensk in deklet, tudi njihovo reproduktivno in spolno zdravje, občasno pa povzroči celo smrt;

D.  ker je predsednik ZDA Donald Trump 23. januarja 2017 ponovno uvedel tako imenovano pravilo globalne prepovedi („global gag“ rule), ki mednarodnim organizacijam onemogoča dostop do financiranja iz sredstev ZDA za svetovno zdravje, če izvajajo ali priporočajo storitve splava ali nudijo svetovanje o splavu oziroma ga zagovarjajo, tudi če delujejo na osnovi lastnih sredstev, ki ne izvirajo iz ZDA, in je splav v njihovih državah zakonit; ker bo to negativno vplivalo na programe za boj proti HIV/AIDS, zdravje mater in otrok, ukrepe proti virusu zika ter na druga področja zdravstvenega varstva in bolezni; ker bo to pravilo izničilo večletne dosežke na področju zdravja in dobrega počutja skupin ljudi po svetu, zlasti na področju pravic žensk in deklet, in bi lahko ogrozilo dostop do zdravstva za več milijonov svetovnega prebivalstva;

E.  ker je peti cilj trajnostnega razvoja doseči enakost spolov ter okrepiti vlogo žensk in deklet po svetu; ker je peti cilj trajnostnega razvoja samostojen cilj, kar pomeni, da ga je treba vključiti v celotno agendo za leto 2030 in v uresničevanje vseh ciljev trajnostnega razvoja; ker krepitev vloge žensk pomeni, da se jim zagotovijo potrebna orodja, da postanejo ekonomsko neodvisne, so enako zastopane v družbi, imajo enako vlogo na vseh življenjskih področjih in pridobijo večji vpliv v javnem življenju ter imajo nadzor nad vsemi odločitvami, ki vplivajo na njihovo življenje;

F.  ker so ženske po vsem svetu pomembni gospodarski subjekti, z njihovo udeležbo v gospodarstvu pa se lahko spodbudi gospodarstvo, ustvarijo nova delovna mesta in zagotovi vključujoča blaginja; ker so države, ki cenijo ženske in krepijo njihovo vlogo za njihovo polno udeležbo na trgu dela in pri odločanju, stabilnejše, uspešnejše in varnejše; ker je upoštevanje načela enakosti spolov pri pripravi proračuna pametna ekonomika in zagotavlja, da javni izdatki služijo napredku na področju enakosti žensk in moških;

G.  ker sta ustvarjalnost in podjetniški potencial žensk premalo izkoriščen vir gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest in bi ju bilo treba nadalje razvijati;

H.  ker so vlade EU priznale, da 20 let po Pekingu kljub trdnim dokazom, da je krepitev vloge žensk bistvenega pomena za zmanjšanje revščine, spodbujanje razvoja in reševanje najbolj perečih svetovnih izzivov, nobena država ni v celoti dosegla enakosti žensk in moških ter okrepila vloge žensk in deklet, da je napredek počasen in neenakomeren, da še vedno obstajajo velike vrzeli in različne oblike diskriminacije ter da so se pojavili novi izzivi pri izvajanju 12 ključnih področij v okviru izhodišč za ukrepanje;

I.  ker EU s političnimi in finančnimi sredstvi pomembno spodbuja krepitev vloge žensk in deklet v EU in po svetu; ker mora imeti EU ključno vlogo varuha jezika o človekovih pravicah žensk, dogovorjenega v okviru OZN in EU;

J.  ker v najrevnejših državah ženske še vedno pridelajo približno 80 % hrane in so trenutno glavne varuhinje biotske raznovrstnosti in semen poljščin;

K.  ker zemljišče ni le sredstvo za pridelavo, temveč je tudi prostor kulture in identitete; ker je zato dostop do zemljišč temeljni del življenja in neodtujljiva pravica kmetic in avtohtonih prebivalk;

1.  naslovi naslednje priporočilo na Svet:

Splošni pogoji za krepitev vloge žensk in deklet

Krepitev ekonomskega položaja žensk in odprava ovir na trgu dela

Zagotavljanje enakega deleža žensk na vseh ravneh odločanja

Izpolnjevanje potreb najbolj marginaliziranih žensk

Prenos teh zavez v izdatke in povečanje njihove prepoznavnosti

   (a) naj potrdi svojo zavezanost pekinškim izhodiščem za ukrepanje in naboru ukrepov za človekove pravice žensk in enakost spolov, ki so navedeni v njih; naj potrdi svojo zavezanost dvotirnemu pristopu k človekovim pravicam žensk z vključevanjem načela enakosti spolov v vsa področja politike in izvajanjem posebnih ukrepov za človekove pravice žensk in enakost spolov;
   (b) naj spodbuja politike za naložbe v enak dostop žensk in deklet do kakovostnega izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s formalnim, priložnostnim in neformalnim izobraževanjem, ter politike za odpravo razlik med spoloma na teh področjih in v vseh sektorjih, zlasti v tistih, v katerih tradicionalno prevladujejo moški;
   (c) naj se bori proti vsem oblikam nasilja nad ženskami in dekleti v javni in zasebni sferi, saj gre za grobo kršitev njihove telesne in duševne celovitosti, ki jim preprečuje, da bi v celoti izkoristile svoj potencial; naj si prizadeva za to, da bodo Istanbulsko konvencijo v celoti ratificirale vse njene podpisnice;
   (d) naj upošteva, da morajo OZN, EU in države članice, če naj bi postale učinkovitejše svetovne akterke, povečati tudi notranja prizadevanja za odpravo nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola; naj zato ponovno pozove Komisijo, da predlaga strategijo EU za boj proti nasilju nad ženskami, med drugim tudi z direktivo, v kateri bi določili minimalne standarde; naj poleg tega vse strani pozove, da podpišejo in ratificirajo konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima;
   (e) naj oblikuje politike za spodbujanje in podpiranje dostojnega dela in polne zaposlenosti vseh žensk;
   (f) naj zagotovi univerzalen dostop do spolnega in reproduktivnega zdravstvenega varstva in reproduktivnih pravic, kot je bilo določeno v akcijskem programu Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, pekinških izhodiščih za ukrepanje in končnih dokumentih njihovih preglednih konferenc; naj zagotovi starosti primerno spolno vzgojo za dekleta in fante ter mlade ženske in mlade moške, da bi zmanjšali število neželenih predčasnih nosečnosti ali primerov širjenja spolno prenosljivih bolezni;
   (g) naj strogo obsodi pravilo globalne prepovedi, ki mednarodnim organizacijam onemogoča dostop do financiranja iz sredstev ZDA za načrtovanje družine, če izvajajo ali priporočajo storitve splava ali nudijo svetovanje o splavu oziroma ga zagovarjajo; naj to pravilo označi kot neposreden napad na dosežke ter nazadovanje na področju pravic žensk in deklet; naj nujno pozove EU in njene države članice, naj sprejmejo ukrepe za ublažitev posledic tega pravila, in sicer z bistvenim povečanjem financiranja storitev in pravic na področju spolnega in reproduktivnega zdravja ter vzpostavitvijo mednarodnega sklada za financiranje dostopa do kontracepcije ter varnega in zakonitega splava, tako da uporabijo razvojna sredstva na ravni držav članic in EU, s čimer bi zapolnile finančno vrzel, po tem ko bo Trumpova administracija ukinila financiranje vseh tujih organizacij, ki zagotavljajo storitve ter svetovanje o pravicah na področju spolnega in reproduktivnega zdravja;
   (h) naj odpravi razlike v plačilu, vseživljenjskem zaslužku in pokojninah med spoloma;
   (i) naj konča vse oblike diskriminacije žensk v zakonih in politikah na vseh ravneh;
   (j) naj se bori proti vsem oblikam spolnih stereotipov na vseh družbenih področjih, ki ohranjajo neenakost, nasilje in diskriminacijo;
   (k) naj podpre ženske organizacije na vseh ravneh njihovega delovanja; naj jih kot partnerke vključi v oblikovanje politike ter jim zagotovi ustrezno financiranje;
   (l) naj upošteva načelo enakosti spolov pri pripravi proračuna in tako to načelo vključi v vse javnofinančne izdatke;
   (m) naj pozove vse strani, da ratificirajo in začnejo izvajati Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, pri čemer naj posebno pozornost namenijo členom 1, 4, 10, 11, 13, 14 in 15;
   (n) naj spodbudi vse strani, da sprejmejo politike in zakone, ki bodo zagotavljali enak dostop do dela in enako plačilo za enako delo in delo enake vrednosti;
   (o) naj nadaljuje in okrepi prizadevanja za politike, ki podpirajo in spodbujajo podjetništvo žensk v okviru dostojnega dela, ter za odpravo vseh ovir in družbenih predsodkov pri ustanavljanju in vodenju podjetij, vključno z boljšim dostopom do finančnih storitev, kreditov, tveganega kapitala in trga pod enakimi pogoji in ob spodbujanju dostopa do informacij, usposabljanja in mrež za poslovne namene; naj v zvezi s tem prizna in spodbuja vlogo socialnih podjetij, zadrug in alternativnih poslovnih modelov pri krepitvi vloge žensk;
   (p) naj prizna, da makreoekonomske politike, zlasti v zvezi s proračunsko disciplino in javnimi storitvami, nesorazmerno vplivajo na ženske in da morajo oblikovalci politik upoštevati ta vpliv na podlagi spola;
   (q) naj spodbudi nove naložbe v socialnovarstveno infrastrukturo, izobraževanje in zdravstvo ter v zagotavljanje dostopnih, cenovno sprejemljivih in kakovostnih storitev varstva in oskrbe skozi ves življenjski cikel, vključno z varstvom in oskrbo otrok, vzdrževanih oseb in starejših; naj zagotovi dobro zaščito in delavske pravice za ženske med nosečnostjo in po njej;
   (r) naj podpre politike, ki spodbujajo enakovredno delitev gospodinjskih del in družinskih obveznosti med ženskami in moškimi;
   (s) naj podpre oblikovanje konvencije Mednarodne organizacije dela za zagotavljanje mednarodnega standarda za obravnavanje nasilja na podlagi spola na delovnem mestu;
   (t) naj izvaja politike za odpravo pojava političnega nasilja nad ženskami, vključno s telesnim nasiljem, ustrahovanjem in spletnim nadlegovanjem;
   (u) naj sprejme učinkovite ukrepe za odpravo dela otrok, saj se za to izkorišča več milijonov deklic; naj v veljavni zakonodaji EU uvede nove mehanizme, da se prepreči uvoz izdelkov, ki so rezultat dela otrok;
   (v) naj s kampanjami za ozaveščanje in podpornimi programi spodbudi ženske in dekleta, da začnejo akademsko in raziskovalno poklicno pot na vseh znanstvenih področjih, s posebnim poudarkom na tehnologiji in digitalnem gospodarstvu;
   (w) naj zagotovi skladnost med notranjimi in zunanjimi politikami EU in cilji trajnostnega razvoja;
   (x) naj zaščiti državljanske in politične pravice ter podpre uravnoteženo zastopanost spolov pri odločanju na vseh ravneh, med drugim pri političnem odločanju, gospodarskih politikah in programih, na delovnem mestu, v podjetjih ali v akademskem svetu;
   (y) naj v gospodarsko odločanje vključijo socialne partnerje, civilno družbo in ženske organizacije;
   (z) naj okrepi vodstvo in udeležbo žensk pri odločanju v konfliktnih razmerah in po konfliktih ter naj v državah, v katerih so se nedavno končali konflikti, ženskam zagotovi dostop do delovnih mest, trgov ter politične udeležbe in vodstva, saj je vse to bistveno za stabilnost;
   (aa) naj ženskam na podeželju omogoči, da bodo lažje postale lastnice zemljišč in dostopale do kreditov, in naj spodbuja in podpira pobude za podjetništvo žensk na podeželju, da bodo lahko postale ekonomsko neodvisne ter polno sodelovale pri trajnostnem razvoju podeželja in ga bodo lahko v celoti izkoristile; naj ščiti in spodbuja verige preskrbe s hrano, in sicer z dejavnimi notranjimi in zunanjimi politikami na ravni EU;
   (ab) naj oblikuje notranja in mednarodna pravila, s katerimi bi omejili obsežno prilaščanje zemljišč, ki je v nasprotju z interesi malih lastnikov, zlasti žensk;
   (ac) naj organizacije žensk s podeželja pozove, da sodelujejo pri oblikovanju politik na lokalni, regionalni, nacionalni in svetovni ravni, in naj podpre ženske mreže pri izmenjavi izkušenj in primerov dobre prakse, zlasti kadar lahko posamezne odločitve vplivajo na njihovo življenje;
   (ad) naj pozove vse države k ratifikaciji in izvajanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, vključno s 6. členom te konvencije z naslovom Invalidne ženske;
   (ae) naj poudari pravico migrantskih delavk, zlasti migrantskih in begunskih delavk v gospodinjstvu, do dostojnih delovnih pogojev in enake socialne zaščite; poziva k ratifikaciji in izvajanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 189;
   (af) naj pozove vse strani k izvajanju politik, ki zagotavljajo pravice in humano obravnavanje begunk in begunskih deklic;
   (ag) naj zagotovi, da se bo preganjanje zaradi spola obravnavalo kot podlaga za prošnjo za azil v skladu s Konvencijo OZN o statusu beguncev iz leta 1951;
   (ah) naj poudari, da je treba varovati pravice žensk LGBTI in jih spodbujati;
   (ai) naj pozove Komisijo OZN za položaj žensk, da skupaj z Odborom za odpravo diskriminacije žensk institucionalizira medsektorski pristop k svojim analizam ter spodbuja koncept boja proti večplastni diskriminaciji z medsektorsko analizo v vseh organih OZN;
   (aj) naj izvaja politike za obravnavanje položaja žensk, ki se soočajo z revščino in socialno izključenostjo;
   (ak) naj prizna vlogo žensk kot formalnih in neformalnih skrbnic ter naj izvaja politike za izboljšanje pogojev, pod katerimi zagotavljajo oskrbo;
   (al) naj mobilizira potrebna sredstva za uresničevanje ekonomskih pravic žensk in zmanjšanje razlik med spoloma, tudi z uporabo obstoječih instrumentov na ravni EU in držav članic, kot so ocene učinka na enakost spolov; naj pri pripravi proračuna upošteva načelo enakosti spolov, da se pri javnih izdatkih zagotovi enakost žensk in moških ter se odpravijo vse razlike med spoloma;
   (am) naj zagotovi, da bosta Parlament in njegov Odbor za pravice žensk in enakost spolov popolnoma vključena v postopek odločanja glede stališča EU na 61. zasedanju Komisije OZN za položaj žensk;
   (an) naj odločno podpre delo Agencije OZN za ženske, ki je osrednja akterka v sistemu OZN za odpravo nasilja nad ženskami in dekleti po svetu in povezuje vse ustrezne deležnike s tega področja, da bi dosegli spremembe v politiki in uskladili ukrepanje; poziva vse države članice OZN in EU, naj povečajo financiranje te agencije;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu in v vednost Komisiji.

Pravno obvestilo