Evropski parlament,

–  ob upoštevanju instrumentov OZN na področju človekovih pravic, vključno s tistimi, ki opredeljujejo pravico do državljanstva, kot so Ustanovna listina Združenih narodov, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah, Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Konvencija o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954, Konvencija o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njen izbirni protokol, Konvencija o pravicah invalidov in Mednarodna konvencija o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin,

–  ob upoštevanju drugih instrumentov OZN o apatridnosti in pravici do državljanstva, kot so sklep izvršnega odbora Urada visokega komisarja OZN za begunce (UNHCR) št. 106 o opredelitvi in preprečevanju apatridnosti ter zmanjšanju števila in zaščiti oseb brez državljanstva(1), ki je bil potrjen z resolucijo Generalne skupščine OZN A/RES/61/137 iz leta 2006,

–  ob upoštevanju kampanje UNHCR za odpravo apatridnosti do leta 2024(2) in svetovne kampanje za enake državljanske pravice, ki jo podpirajo UNHCR, Agencija OZN za ženske in drugi ter jo je potrdil Svet OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice o človekovih pravicah in samovoljnem odvzemu državljanstva z dne 15. julija 2016 (A/HRC/RES/32/5),

–  ob upoštevanju Dunajske deklaracije in akcijskega programa(3), sprejetih na svetovni konferenci OZN o človekovih pravicah 25. junija 1993,

–  ob upoštevanju splošnega priporočila št. 32 Odbora za odpravo diskriminacije žensk o razsežnosti spola pri begunskem statusu, azilu, državljanstvu in apatridnosti žensk(4),

–  ob upoštevanju deklaracije Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN) o človekovih pravicah(5),

–  ob upoštevanju člena 3(5) Pogodbe o Evropski uniji, ki določa, da mora EU v „odnosih s preostalim svetom“ prispevati k „odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, kakor tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. julija 2015 o akcijskem načrtu za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019(6),

–  ob upoštevanju strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo z dne 25. junija 2012(7),

–  ob upoštevanju sklepov z dne 4. decembra 2015 Sveta o apatridnosti(8),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o strategiji EU v zvezi z Mjanmarom/Burmo z dne 20. junija 2016(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o človekovih pravicah in migracijah v tretjih državah(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2016 o Mjanmaru, zlasti položaju ljudstva Rohingja(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2013 in politiki Evropske unije na tem področju(12),

–  ob upoštevanju študije generalnega direktorata za zunanjo politiko Unije iz novembra 2014 o obravnavanju vpliva apatridnosti na človekove pravice pri zunanjem delovanju EU,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A8-0182/2017),

A.  ker južno in jugovzhodno Azijo sestavljajo naslednje države: Afganistan, Bangladeš, Butan, Brunej, Kambodža, Indija, Indonezija, Laos, Malezija, Maldivi, Mjanmar, Nepal, Pakistan, Filipini, Singapur, Šrilanka, Tajska, Vzhodni Timor in Vietnam, ki so vse članice bodisi Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN) bodisi Južnoazijskega združenja za regionalno sodelovanje (SAARC) oziroma imajo v teh združenjih status opazovalke;

B.  ker je v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah nedvoumno zapisano, da imajo vsi ljudje enako dostojanstvo in enake pravice; ker 15. člen te deklaracije, pa tudi drugi mednarodni instrumenti in konvencije s področja človekovih pravic določajo, da ima vsakdo pravico do državljanstva in da se državljanstva ne sme nikomur vzeti samovoljno; ker mednarodni pravni instrumenti za boj proti apatridnosti še vedno niso dosegli svojega primarnega cilja, tj. zaščititi pravico vsake osebe do državljanstva;

C.  ker so vse človekove pravice univerzalne, nedeljive, soodvisne in medsebojno povezane; ker človekove pravice in temeljne svoboščine vsem ljudem pripadejo ob rojstvu, njihovo varstvo in spodbujanje pa je primarna odgovornost vlad;

D.  ker je v Konvenciji o otrokovih pravicah, ki so jo ratificirale vse države južne in jugovzhodne Azije, določeno, da mora biti otrok takoj po rojstvu vpisan v rojstno matično knjigo in ima od rojstva pravico pridobiti državljanstvo; ker se ocenjuje, da otroci predstavljajo polovico oseb brez državljanstva na svetu in da so številni od njih brez državljanstva že od rojstva;

E.  ker deklaracija o človekovih pravicah združenja ASEAN določa, da imajo vsi ljudje pravico do zakonsko predpisanega državljanstva, da se državljanstva ne sme nikomur vzeti samovoljno in da je treba vsem ljudem priznati pravico do spremembe državljanstva;

F.  ker Konvencija o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 osebe brez državljanstva opredeljuje kot osebe, ki jih po svojem pravu nobena država ne šteje za svoje državljane; ker so vzroki za apatridnost lahko različni in med njimi najdemo tudi naslednje: nasledstvo ali razpad držav, zaradi česar so lahko ljudje prisiljeni v beg, migracijo ali postanejo žrtve trgovine z ljudmi, pa tudi spremembe in vrzeli v zakonih o državljanstvu, potek državljanstva, ker je oseba daljše obdobje živela zunaj svoje države, samovoljni odvzem državljanstva, diskriminacija na podlagi spola, rase, narodnosti ali drugih razlogov, upravne in birokratske ovire, vključno s pridobivanje ali evidentiranjem rojstnih listov; ker lahko večino teh vzrokov za apatridnost, če ne že kar vseh, najdemo v južni in jugovzhodni Aziji;

G.  ker je treba poudariti, da pri obravnavanju oseb brez državljanstva ne gre za isto vprašanje kot pri obravnavanju beguncev; ker večina oseb brez državljanstva ni nikoli zapustila svojega rojstnega kraja ali prečkala mednarodne meje;

H.  ker je apatridnost večplastni problem in vodi v zelo različne kršitve človekovih pravic, ki med drugim zajemajo probleme, povezane z rojstnimi listi in drugimi listinami o civilnem statusu ter listinami, ki se nanašajo na lastninsko pravico, pa neupravičenost do programov otroškega zdravstva in obiskovanja javnih šol, lastništva podjetij, politične zastopanosti in volilne udeležbe ter dostopa do socialne varnosti in javnih storitev; ker lahko apatridnost prispeva k trgovini z ljudmi, samovoljnemu pridržanju, kršitvi svobode gibanja, izkoriščanju in zlorabi otrok ter diskriminaciji žensk;

I.  ker mednarodna javnost apatridnosti še vedno namenja premalo pozornosti, kljub temu da ima zelo zaskrbljujoče posledice za človekove pravice na svetovni in regionalni ravni, ter še vedno velja za notranjo zadevo posameznih držav; ker bi morala omejevanje in dokončna odprava apatridnosti postati prednostna naloga na področju človekovih pravic na mednarodni ravni;

J.  ker je v državah južne in jugovzhodne Azije, kot so Nepal, Malezija in Brunej, še vedno prisotna zakonodajna diskriminacija na podlagi spola, na primer pri pridobitvi državljanstva ali njegovem prenosu na otroka ali zakonca;

K.  ker je UNHCR ocenil, da v celotni regiji 135 milijonov otrok, mlajših od 5 let, ob rojstvu ni bilo vpisanih v rojstno matično knjigo, zato obstaja nevarnost, da bodo ostali brez državljanstva;

L.  ker bo odprava apatridnosti privedla tudi do več demokracije, saj bodo nekdanje osebe brez državljanstva vključene v demokratične procese in bodo k njim lahko prispevale;

M.  ker je zapleteni problem apatridnosti na skrajnem obrobju mednarodnega prava in politike, čeprav ne gre za zanemarljivo vprašanje;

N.  ker apatridnost ogroža razvojne perspektive prizadetih populacij in učinkovito izvajanje agende za trajnostni razvoj do leta 2030;

O.  ker je cilj globalnega akcijskega načrta UNHCR za odpravo apatridnosti za obdobje 2014–2024 podpreti vlade pri odpravi obstoječih obsežnih primerov apatridnosti, preprečiti nove primere ter bolje prepoznati in zaščititi prebivalstvo brez državljanstva; ker je v 10. točki akcijskega načrta poudarjeno, da je treba izboljšati kvantitativne in kvalitativne podatke o apatridnosti; ker se je EU zavezala k dejavnemu podpiranju tega akcijskega načrta;

P.  ker je pomen obravnavanja vprašanja apatridnosti v odnosih z državami, ki so bile opredeljene kot prednostne, potrjen v sklepih Sveta o akcijskem načrtu za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, s katerimi je poudarjeno tudi, da si je treba posebej prizadevati za to, da ne bi prihajalo do novih primerov apatridnosti zaradi konfliktov, razseljevanja ali razpada držav;

Q.  ker letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu z dne 20. septembra 2016 v delu, kjer so obravnavane posamezne države in regije, potrjuje cilj EU za večjo usklajenost, učinkovitost in prepoznavnost človekovih pravic v zunanji politiki EU ter cilj poglobljenega sodelovanja EU z OZN in regionalnimi mehanizmi za človekove pravice pri spodbujanju regionalnega prevzema odgovornosti za človekove pravice in njihove univerzalnosti, pri čemer letno poročilo izrecno navaja tudi izvedbo prvega političnega dialoga o človekovih pravicah z mehanizmi za človekove pravice združenja ASEAN;

R.  ker je EU odločena, da bo človekove pravice postavljala v središče svojih odnosov s tretjimi državami;

S.  ker apatridnost povzroča premike prebivalstva, izseljevanje in trgovino z ljudmi ter so zaradi nje destabilizirane celotne regije;

T.  ker velik del 10 milijonov oseb brez državljanstva na svetu prebiva v južni in jugovzhodni Aziji, pri čemer je ljudstvo Rohingja iz Mjanmara največja posamezna skupina ljudi brez državljanstva na svetu, saj v okvir pristojnosti UNHCR na področju apatridnosti spada več kot milijon pripadnikov te skupine, obsežne skupnosti oseb brez državljanstva pa živijo še na Tajskem, v Maleziji, Bruneju, Vietnamu, na Filipinih in drugje; ker osebe brez državljanstva najdemo tudi med Tibetanci, ki med drugim živijo v Indiji in Nepalu; ker nekatere od teh skupin spadajo v okvir pristojnosti UNHCR na področju apatridnosti, druge pa ne; ker sta statistična pokritost in poročanje o populacijah brez državljanstva po svetu nepopolna, saj vse države ne vodijo tovrstne statistike; ker v južni in jugovzhodni Aziji najdemo tako dolgotrajne in nerešene primere kot tudi takšne, kjer je prišlo do napredka;

U.  ker je bil v zadnjih nekaj letih v južni in jugovzhodni Aziji dosežen določen napredek, saj so bili zakoni o državljanstvu dopolnjeni z določbami, ki preprečujejo apatridnost in osebam brez državljanstva omogočajo pridobitev državljanstva; ker je treba tovrstna prizadevanja še okrepiti in sprejete zakone spoštovati tudi v praksi;

V.  ker ljudstvo Rohingja spada med najbolj preganjane manjšine na svetu in tvori največjo skupino oseb brez državljanstva na svetu, ki je državljanstvo uradno izgubila leta 1982, ko je bil v Burmi sprejet zakon o državljanstvu; ker so pripadniki ljudstva Rohingja nezaželeni tako pri mjanmarskih oblasteh kot v sosednjih državah, kamor so se mnogi zatekli kot begunci; ker v državi Rakhine prihaja do nenehnih spopadov; ker je bilo več tisoč beguncev, ki so prišli čez mejo v Bangladeš, ker so obupno potrebovali humanitarno pomoč, prisilno izgnanih nazaj, s čimer je bilo očitno kršeno mednarodno pravo; ker pripadniki ljudstva Rohingja bežijo pred politiko skupinskega kaznovanja v državi Rakhine, kjer varnostne sile izvajajo brezobzirne povračilne napade in menda na vaščane streljajo iz bojnih helikopterjev, zažigajo dome, izvajajo samovoljne aretacije ter posiljujejo ženske in dekleta; ker se mjanmarska in mednarodna javnost le malo odzivata na vse slabše stanje na področju človekovih pravic in humanitarno krizo pripadnikov ljudstva Rohingja, številna orodja za reševanje njihovega vprašanja pa ostajajo neraziskana;

W.  ker se več sto tisoč tako imenovanih Biharcev po bangladeški vojni za neodvisnost ni štelo za državljane Bangladeša, saj je Pakistan zavrnil njihovo repatriacijo; ker pa je bilo po letu 2003 z več sodnimi odločitvami potrjeno, da so Biharci državljani Bangladeša; ker mnogi Biharci še vedno niso v celoti vključeni v bangladeško družbo in razvojne programe, številni pa ne morejo v celoti izkoristiti svojih na novo potrjenih pravic;

X.  ker je v južni in jugovzhodni Aziji še veliko drugih skupin brez državljanstva; ker pa je v zadnjih letih prišlo do več pozitivnih sprememb, na primer v Indoneziji, ki je v postopku za pridobitev indonezijskega državljanstva odpravila diskriminacijo po spolu in je leta 2006 reformirala svoj zakon o državljanstvu, tako da indonezijski migranti, ki v tujini preživijo več kot pet let, ne morejo več izgubiti državljanstva, če bi izguba državljanstva vodila v apatridnost; v Kambodži, ki je uvedla brezplačen vpis rojstva v 30 dneh po rojstvu; v Vietnamu, kjer je od leta 2008 mogoča naturalizacija vseh rezidentov, ki so v Vietnamu brez državljanstva živeli več kot 20 let, in na Tajskem, kjer je po reformi zakonodaje o državljanstvu in registraciji prebivalstva od leta 2011 državljanstvo pridobilo 23.000 oseb brez državljanstva;

Y.  ker je izredno pomembno, da vlade in pristojne oblasti vseh držav v regiji v skladu s svojimi mednarodnimi obveznostmi in mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic dosledno spoštujejo načelo nevračanja beguncev in begunce zaščitijo;

Z.   ker bi morale skupine brez državljanstva imeti dostop do humanitarnih programov za pomoč na področju zdravja, prehrane in izobraževanja o njej;

1.  je zaskrbljen zaradi milijonov primerov apatridnosti po svetu, zlasti v južni in jugovzhodni Aziji, in izraža solidarnost z osebami brez državljanstva;

2.  je zelo zaskrbljen zaradi položaja manjšine Rohingja v Mjanmaru; je zgrožen nad poročili o množičnih kršitvah človekovih pravic in neprestani represiji, diskriminaciji in nepriznavanju ljudstva Rohingja kot dela mjanmarske družbe, kar je videti kot usklajeno kampanjo etničnega čiščenja; poudarja, da ljudstvo Rohingja na ozemlju Mjanmara živi že več generacij in je v celoti upravičeno do mjanmarskega državljanstva, kot ga je v preteklosti že imelo, ter do pravic in dolžnosti, ki jih to vključuje; poziva mjanmarsko vlado in oblasti, naj manjšini Rohingja vrnejo mjanmarsko državljanstvo; poziva tudi, naj država Rakhine nemudoma postane dostopna za humanitarne organizacije, mednarodne opazovalce, nevladne organizacije in novinarje; meni, da bo treba izvesti nepristransko preiskavo, da bodo krivci za kršitve človekovih pravic dejansko odgovarjali za svoja dejanja; meni tudi, da so potrebni nujni ukrepi, da se preprečijo novi primeri diskriminacije, sovražnosti in nasilja nad manjšinami oziroma da se onemogoči navajanje nanje; od dobitnice Nobelove nagrade za mir in nagrade Saharova Aung San Su Či pričakuje, da bo uporabila različne položaje v mjanmarski vladi in poiskala poti do rešitve;

3.  obžaluje, da se status oseb brez državljanstva v nekaterih primerih izkorišča za marginalizacijo določenih skupnosti in odvzem njihovih pravic; meni, da je pravna, politična in socialna vključitev manjšin ključni element demokratičnega prehoda in da bi razrešitev vprašanja apatridnosti prispevala k boljši socialni koheziji in politični stabilnosti;

4.  opozarja na dejstvo, da lahko apatridnost povzroči hudo humanitarno krizo, in želi opomniti, da bi morale osebe brez državljanstva imeti dostop do humanitarnih programov; poudarja, da apatridnost pogosto vodi do slabega dostopa do izobraževanja, zdravstvenih storitev, dela, svobode gibanja in varnosti;

5.  je zaskrbljen zaradi pomanjkanja podatkov o apatridnosti v južni in jugovzhodni Aziji, saj za Butan, Indijo, Nepal in Vzhodni Timor na primer praktično ni razpoložljivih podatkov; prav tako je zaskrbljen, ker tudi tedaj, ko skupne številke obstajajo, ni razčlenjenih podatkov za ženske, otroke in druge ranljive skupine na primer; opozarja, da je zaradi pomanjkanja podatkov še težje oblikovati ciljno usmerjene ukrepe, vključno znotraj okvira kampanje UNHCR za odpravo apatridnosti do leta 2024; močno spodbuja države v južni in jugovzhodni Aziji, naj pripravijo zanesljive in javne razčlenjene podatke o apatridnosti;

6.  poudarja, da obstajajo tudi pozitivni primeri, kot je pobuda Filipinov iz maja 2016 za zbiranje podatkov o številu in položaju otrok brez državljanstva v regiji; poziva EU, naj ponudi sodelovanje in pomoč pri natančnem popisu oseb brez državljanstva in pri pripravi potrebnih projektov za odpravo apatridnosti v regiji;

7.  je globoko zaskrbljen, ker je zakonodaja Bruneja, Malezije in Nepala diskriminatorna na podlagi spola; poudarja, da je potreben pregled predpisov s področja državljanstva, zlasti v Konvenciji o otrokovih pravicah in Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

8.  pozdravlja pozitiven razvoj dogodkov v regiji in prizadevanja na Filipinih, v Vietnamu in na Tajskem, države iz te regije pa spodbuja, naj sodelujejo in si izmenjujejo dobre zglede in prizadevanja za odpravo apatridnosti v celotni regiji;

9.  opozarja na razmere po apatridnosti v regiji in na načelo udeležbe, ki je del človekovih pravic; spodbuja, naj se skupnosti, ki jih je prizadela apatridnost, in osebe, ki so bile nekdaj brez državljanstva, vključuje v razvojne projekte in načrtovanje; spodbuja, naj se vlade in razvojni projekti za odpravljanje diskriminacije po apatridnosti in za vzpostavitev dejanske enakosti zgledujejo po členu 4(1) Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

10.  priznava nacionalno suverenost pri zadevah, kot je državljanstvo, a vseeno poziva države s prebivalci brez državljanstva, naj za reševanje tega vprašanja sprejmejo konkretne ukrepe, ki bodo v skladu z načeli iz mednarodnih konvencij, ki so jih vse ratificirale, zlasti pa z načeli iz Konvencije o otrokovih pravicah; ugotavlja, da je bilo v regiji kar nekaj primerov pozitivnega razvoja;

11.  poziva bangladeško vlado, naj se zaveže jasni časovnici za celovito izvedbo mirovnega sporazuma za hribovito območje Chittagong iz leta 1997 in s tem za rehabilitacijo pripadnikov razseljenega ljudstva Jumma, ki trenutno živijo v Indiji in nimajo državljanstva;

12.  močno spodbuja države, naj izvajajo zaščitne ukrepe iz Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961, ki določa, da mora oseba, ki je rojena v določeni državi, dobiti državljanstvo te države, če bi sicer ostala brez njega;

13.  poudarja povezave med apatridnostjo ter socialno in ekonomsko ranljivostjo; poziva vlade držav v razvoju, naj preprečijo odrekanje pravice do državljanstva, njegovo izgubo ali odvzem iz diskriminatornih razlogov, naj sprejmejo pravične zakone o državljanstvu in izvajajo dostopne, cenovno sprejemljive in nediskriminatorne postopke urejanja dokumentov, povezanih z državljanstvom;

14.  pozdravlja zavezo Sveta v sklepih o akcijskem načrtu za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, da bo v odnosih z državami, ki so bile opredeljene kot prednostne, obravnaval vprašanje apatridnosti, pozdravlja pa tudi njegovo zavezo krepitvi odnosov z združenjem ASEAN; priporoča, naj se prizadevanja ne usmerjajo le na pojav prebivalstva brez državljanstva, ki je posledica konfliktov, razseljevanja in razpadov držav, ampak tudi na druge pomembne vidike, kot je apatridnost zaradi diskriminacije ali zaradi tega, ker oseba ob rojstvu ni bila vpisana v rojstno matično knjigo ali register prebivalstva;

15.  želi spomniti na obljubljene ukrepe iz akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019 glede oblikovanja skupnega okvira Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje za opozarjanje na vprašanje apatridnosti s tretjimi državami; poudarja, da bi bili priprava in širjenje formalnega okvira pomemben del podpore Evropske unije pri doseganju cilja UNHCR glede odprave apatridnosti po svetu do leta 2024;

16.  poziva EU, naj ob posameznih regionalnih ali lokalnih strategijah spodbuja tudi iskanje globalnih rešitev za apatridnost, saj za odpravo apatridnosti ne bo dovolj zgolj en sam pristop;

17.  meni, da bi morala EU bolj poudarjati pomembne posledice apatridnosti za globalna vprašanja, kot so odprava revščine, izvajanje Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, spodbujanje otrokovih pravic ter obravnavanje nezakonitih migracij in trgovine z ljudmi;

18.  pozdravlja sprejetje cilja trajnostnega razvoja 16.9, ki določa, da bi bilo treba vsem urediti osebni pravni status, tudi z vpisom rojstev v matični register; obžaluje pa, da v Agendi 2030 apatridnost ni izrecno navedena niti kot razlog za diskriminacijo niti kot cilj za zmanjšanje revščine; poziva EU in države članice, naj razmislijo, da bi v mehanizme za spremljanje uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja in poročanja o njih vključile kazalnike apatridnosti;

19.   poudarja pomen učinkovite komunikacijske strategije o apatridnosti za večjo ozaveščenost o tem vprašanju; poziva EU, naj v sodelovanju z UNHCR in prek svojih delegacij v tretjih državah, ki jih to zadeva, več in bolje obvešča o apatridnosti in se osredotoča na kršitve človekovih pravic, ki so posledica apatridnosti;

20.  poziva EU, naj oblikuje celovito strategijo o apatridnosti, ki naj temelji na dveh sklopih ukrepov; meni, da bi moral prvi sklop obravnavati nujne primere, v drugem pa bi bilo treba opredeliti dolgoročne ukrepe za odpravo apatridnosti; meni, da bi se morala strategija osredotočiti na omejeno število prednostnih nalog in da bi morala EU v nujnih premerih prevzeti vodilno vlogo, da bi povečala ozaveščenost o apatridnosti na mednarodni ravni;

21.  poudarja, da bi bilo treba celovito strategijo EU o apatridnosti prilagajati posebnim razmeram, s katerimi se srečujejo osebe brez državljanstva; poudarja, da je treba pri opredelitvi ustreznih ukrepov razlikovati med apatridnostjo, ki je posledica premajhne upravne zmogljivosti, in apatridnostjo, ki je posledica diskriminatorne državne politike zoper nekatere skupnosti ali manjšine;

22.  priporoča, naj si države članice za prednostno nalogo zastavijo podpiranje pozitivnega razvoja pri obravnavanju apatridnosti v južni in jugovzhodni Aziji, in predlaga nov celovit politični pristop, ki bo med drugim osnovan na:

23.  poziva vlade Bruneja, Malezije in Nepala, naj se borijo proti oblikam diskriminacije na podlagi spola, ki jo omogočajo njihovi zakoni o državljanstvu in naj spodbujajo pravico otrok do državljanstva;

24.  je seznanjen s povezavo med apatridnostjo in prisilnim razseljevanjem, zlasti na konfliktnih območjih; opozarja, da je vsaj 1,5 milijona oseb brez državljanstva po svetu beguncev ali nekdanjih beguncev, vključno s številnimi mladimi ženskami in dekleti;

25.  opozarja, da podatkov o geografski porazdelitvi apatridnosti po svetu praktično ni, če pa že so, so nezadostno predstavljeni ali pa temeljijo na različnih opredelitvah; poziva mednarodno skupnost, naj sprejme enotno opredelitev in začne odpravljati pomanjkljivosti pri zbiranju podatkov za spremljanje apatridnosti v državah v razvoju, zlasti z nudenjem pomoči lokalnim oblastem pri vzpostavljanju ustreznih metod za kvantifikacijo, identifikacijo in registracijo oseb brez državljanstva ter pri krepitvi njihovih statističnih zmogljivosti;

26.  poziva Komisijo, naj poskrbi za izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami, spodbuja dejavno usklajevanje nacionalnih kontaktnih točk za spremljanje apatridnosti in pozdravlja kampanjo #IBelong;

27.  poudarja ključno vlogo Konvencije o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 in Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961, ki obe pozivata k pripravi pravnih okvirov za opredelitev in zaščito oseb brez državljanstva in preprečevanje apatridnosti ter lahko služita kot pomembno izhodišče za države, ki želijo napredovati pri odpravljanju problematike apatridnosti;

28.  pozdravlja podporo EU osebam brez državljanstva v južni in jugovzhodni Aziji prek različnih instrumentov in spodbuja Unijo, naj si tudi v prihodnje prizadeva za odpravljanje posledic apatridnosti za razvoj, mir in stabilnost kot sestavnega dela njenih programov razvojnega sodelovanja in bolj na splošno zunanjega delovanja;

29.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

(1) http://www.unhcr.org/excom/exconc/453497302/conclusion-identification-prevention-reduction-statelessness-protection.html (2) http://www.unhcr.org/protection/statelessness/54621bf49/global-action-plan-end-statelessness-2014-2024.html (3) http://www.ohchr.org/Documents/ProfessionalInterest/vienna.pdf (4) http://www.refworld.org/docid/54620fb54.html (5) http://www.asean.org/wp-content/uploads/images/ASEAN_RTK_2014/6_AHRD_Booklet.pdf (6) https://ec.europa.eu/anti-trafficking/sites/antitrafficking/files/council_conclusions_on_the_action_plan_on_human_rights_and_democracy_2015_-_2019.pdf (7) https://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/131181.pdf (8) http://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2015/12/04-council-adopts-conclusions-on-statelessness/ (9) http://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2016/06/20-fac-conclusions-myanmar-burma/ (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0404. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0316. (12) UL C 316, 30.8.2016, str. 141.