Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 16. marec 2017 - StrasbourgKončna izdaja
Ukrajinski politični zaporniki v Rusiji in razmere na Krimu
 Ukrajinski politični zaporniki v Rusiji in razmere na Krimu
 Filipini, primer senatorke Leile M. de Lima
 Prednostne naloge EU za zasedanja Sveta OZN za človekove pravice v letu 2017
 Potrebna skrbnost uvoznikov v oskrbovalni verigi, ki uvažajo minerale in kovine z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem ***I
 Okvir Unije za zbiranje, upravljanje in uporabo podatkov v ribiškem sektorju ***I
 Ustavne, pravne in institucionalne posledice skupne varnostne in obrambne politike: možnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba
 Celostna politika Evropske unije za Arktiko
 Poročilo o Črni gori za leto 2016
 E-demokracija v Evropski uniji: potencial in izzivi

Ukrajinski politični zaporniki v Rusiji in razmere na Krimu
PDF 254kWORD 50k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o Zimbabveju, primer pastorja Evana Mawarireja in drugi primeri omejevanja svobode izražanja (2017/2608(RSP))
P8_TA(2017)0086RC-B8-0191/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Zimbabveju,

–  ob upoštevanju lokalne izjave EU o nasilju z dne 30. junija 2016,

–  ob upoštevanju lokalne izjave EU o nasilju z dne 12. julija 2016,

–  ob upoštevanju skupne lokalne izjave EU o ugrabitvi Itaija Dzamare z dne 9. marca 2017,

–  ob upoštevanju sporočila za javnost zimbabvejske komisije za človekove pravice o javnih protestih in ravnanju policije,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2016/220 z dne 15. februarja 2016(1) o podaljšanju omejevalnih ukrepov proti Zimbabveju do 20. februarja 2017,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice v imenu EU o pregledu odnosov med EU in Zimbabvejem z dne 19. februarja 2014,

–  ob upoštevanju splošnega političnega dogovora, ki so ga leta 2008 podpisale tri najpomembnejše politične stranke: ZANU PF, MDC-T in MDC,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta Evropske unije z dne 23. julija 2012 o Zimbabveju in Izvedbenega sklepa Sveta 2012/124/CFSP z dne 27. februarja 2012 o spremembah Sklepa 2011/101/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju(2),

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz junija 1981, ki jo je Zimbabve ratificiral;

–  ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju zimbabvejske ustave,

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker prebivalci Zimbabveja že več let trpijo pod avtoritarnim režimom predsednika Mugabeja, ki se ohranja na oblasti s korupcijo, nasiljem, volitvami, zaznamovanimi z nepravilnostmi, in krutim varnostnim aparatom; ker prebivalci Zimbabveja že desetletja niso doživeli resnične svobode, mnogi med njimi, mlajši od trideset let, pa poznajo zgolj življenje v revščini in nasilnem zatiranju;

B.  ker je gibanje neodvisnih socialnih medijev #ThisFlag, ki ga je ustanovil pastor in zagovornik človekovih pravic iz Harareja Evan Mawarire, med lanskoletnimi protesti proti neukrepanje vlade zoper korupcijo, nekaznovanje in revščino spodbudilo nezadovoljstvo državljanov z Mugabejevem režimom; ker je pastor Mawarire vlado pozval, naj se posveti neuspešnemu gospodarstvu in spoštuje človekove pravice; ker gibanje #ThisFlag uživa podporo cerkva in srednjega razreda, ki se do sedaj niso vpletali v ulično politiko;

C.  ker je bil pastor Evan Mawarire julija 2016 že aretiran in obtožen hujskanja k javnemu nasilju, nato pa je bil izpuščen in je še istega meseca zapustil Zimbabve, saj se je zbal za svojo varnost in varnost svoje družine;

D.  ker je bil pastor Evan Mawarire po vrnitvi v Zimbabve 1. februarja 2017 aretiran na letališču v Harareju; ker je bil najprej obtožen kaznivega dejanja spodkopavanja ustavne vlade, za katerega je v skladu z 22. členom zakona o kazenskem postopku predvidena zaporna kazen do 20 let; ker je bila 2. februarja 2017 dodana še obtožba žaljenja zastave v skladu s členom 6 zakona o zimbabvejski zastavi; ker je bil pastor Mawarire po devetih dneh v priporu izpuščen proti plačilu varščine;

E.  ker je zimbabvejska komisija za človekove pravice v sporočilu za javnost izrazila globoko zaskrbljenost zaradi brutalnega in nasilnega ravnanja policije in je navedla, da so bile kršene temeljne pravice protestnikov, zimbabvejske oblasti pa je pozvala k preiskavi in privedbi storilcev pred sodišče;

F.  ker je novinarja in aktivista Itaija Dzamaro 9. marca 2015 v brivnici v Harareju ugrabilo pet neznancev; ker je višje sodišče vladi ukazalo, naj ga poišče, in o napredku vsak drugi teden poroča sodišču, dokler ga ne najde; ker usoda Itaija Dzamare ostaja negotova;

G.  ker je bil Promise Mkwananzi, vodja socialnega gibanja #Tajamuka, povezanega z julijsko vsedržavno stavko, pred pozivom k tretji vsesplošni stavki, napovedani za 31. avgust 2016, aretiran in obtožen spodbujanja k javnemu nasilju in je bil proti plačilu varščine izpuščen; ker je bila med protestom julija 2016 aretirana še ena aktivistka gibanja #Tajamuka, Linda Masarira, ki je bila pred tem aretirana že maja 2015 in je bila izpuščena brez varščine;

H.  ker so bili februarja 2017 omejevalni ukrepi EU zoper Zimbabve podaljšani do 20. februarja 2018; ker bodo zamrznitev sredstev in prepovedi potovanja še naprej veljali za predsednika Mugabeja, Grace Mugabe in podjetje Zimbabwe Defence Industries; ker embargo na orožje še vedno velja; ker je EU odpravila omejitve za 78 ljudi in 8 pravnih oseb;

I.  ker je Zimbabve podpisnik Sporazuma iz Cotonouja, ki v členu 9 določa, da je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin bistven element sodelovanja AKP-EU;

J.  ker je bilo v okviru 11. evropskega razvojnega sklada za nacionalni okvirni program za Zimbabve za obdobje 2014–2020 dodeljenih 234 milijonov EUR, namenjenih predvsem trem osrednjim sektorjem, in sicer zdravstvu, gospodarskemu razvoju na osnovi kmetijstva ter upravljanju in krepitvi institucij;

1.  obžaluje aretacijo pastorja Evana Mawarireja; poudarja, da izpustitev proti plačilu varščine ne zadostuje in da je treba popolnoma umakniti politično motivirane obtožbe zoper njega;

2.  poziva zimbabvejske oblasti, naj zagotovijo, da se kazenskopravni sistem ne bi zlorabljal za napadanje, nadlegovanje ali ustrahovanje zagovornikov človekovih pravic, kot je pastor Evan Mawarire;

3.  je prepričan, da je svoboda zbiranja, združevanja in izražanja bistveni element demokracije; poudarja, da je nenasilno izražanje mnenja ustavna pravica vseh državljanov Zimbabveja in oblasti ponovno opozarja na njihovo dolžnost, da zaščitijo pravice vseh državljanov;

4.  je zelo zaskrbljen zaradi poročanja organizacij za človekove pravice o političnem nasilju ter zaradi omejevanja in ustrahovanja zagovornikov človekovih pravic; obžaluje, da je bil – kar zadeva pravno državo – od zadnjih volitev in od sprejetja nove ustave leta 2013 dosežen le majhen napredek, zlasti v smeri reforme na področju človekovih pravic;

5.  poziva zimbabvejske oblasti, naj ugotovijo, kje se nahaja Itai Dzamara in zagotovijo, da bodo osebe, ki so odgovorne za njegovo ugrabitev, privedene pred sodišče; poudarja, da je nenasilno izražanje mnenja ustavna pravica vseh državljanov Zimbabveja in da so oblasti dolžne zaščititi pravice vseh državljanov;

6.  je tudi zaskrbljen zaradi primera Linde Masarire, ki je bila obtožena javnega nasilja, do katerega je prišlo med vsedržavno stavko 6. julija 2016, in obsojena; poziva zimbabvejsko vlado, naj pokaže zmernost in spoštuje človekove pravice vseh prebivalcev Zimbabveja, vključno s pravico do svobode govora in svobode združevanja; želi opozoriti vlado, da je odgovorna za to, da ustavo spoštuje, upošteva in je ne spodkopava ter da nepristransko služi vsem prebivalcem Zimbabveja brez izjeme;

7.  poziva delegacijo EU v Harareju, naj Zimbabveju še naprej nudi pomoč pri izboljšanju razmer na področju človekovih pravic ter naj preuči možnosti za olajšanje misije EU za opazovanje volitev;

8.  znova poudarja, kako pomembno je, da EU v okviru Sporazuma iz Cotonouja začne politični dialog z zimbabvejskimi oblastmi in tako potrdi svojo zavezanost podpori za lokalno prebivalstvo;

9.  vztraja, naj EU zagotovi, da bodo sredstva, ki so dodeljena Zimbabveju za nacionalni okvirni program, v sektorjih, ki jih ta program zajema, učinkovito porabljena, in poziva zimbabvejsko vlado, naj Komisiji omogoči neoviran dostop do projektov, ki jih financira EU, in naj bo bolj odprta za tehnično pomoč pri skupno dogovorjenih projektih in programih;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, vladi in parlamentu Zimbabveja, vladam držav Južnoafriške razvojne skupnosti in Afriške unije.

(1) UL L 40, 17.2.2016, str. 11.
(2) UL L 54, 28.2.2012, str. 20.


Ukrajinski politični zaporniki v Rusiji in razmere na Krimu
PDF 263kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o ukrajinskih zapornikih v Rusiji in razmerah na Krimu (2017/2596(RSP))
P8_TA(2017)0087RC-B8-0190/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma ter poglobljenega in celovitega prostotrgovinskega območja med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Ukrajino na drugi strani,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji in Ukrajini, zlasti tiste z dne 4. februarja 2016 o razmerah na področju človekovih pravic na Krimu, zlasti glede krimskih Tatarov(1), ter z dne 12. maja 2016 o krimskih Tatarih(2), pa tudi resolucij o posebnih primerih Ukrajincev, ki so bili nezakonito pridržani v Rusiji, kot sta tisti z dne 30. aprila 2015 o primeru Nadje Savčenko(3) in z dne 10. septembra 2015 o Rusiji, zlasti primerih Estona Kohvera(4), Olega Sencova in Aleksandra Kolčenka(5),

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 68/262 z dne 27. marca 2014 o ozemeljski celovitosti Ukrajine in resolucije generalne skupščine OZN št. 71/205 z dne 19. decembra 2016 o razmerah na področju človekovih pravic v Avtonomni republiki Krim in mestu Sevastopol (Ukrajina),

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Deklaracije OZN o pravicah avtohtonih ljudstev,

–  ob upoštevanju ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb v času vojne,

–  ob upoštevanju svežnja ukrepov za izvajanje sporazumov iz Minska, ki so bili sprejeti in podpisani 12. februarja 2015 v Minsku ter v celoti potrjeni z resolucijo varnostnega sveta OZN št. 2202 (2015) z dne 17. februarja 2015,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o nadaljevanju sankcij proti Ruski federaciji v zvezi z nezakonito priključitvijo Krimskega polotoka,

–  ob upoštevanju sodbe tako imenovanega krimskega vrhovnega sodišča z dne 26. aprila 2016, s katero je razsodilo, da je medžlis krimskih Tatarov ekstremistična organizacija in mu prepovedalo delovanje na Krimskem polotoku,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je marca 2017 tretja žalostna obletnica nezakonite ruske priključitve Krimskega polotoka;

B.  ker je priključitev Krima Ruski federaciji nezakonita in v nasprotju z mednarodnim pravom ter evropskimi sporazumi, ki sta jih podpisali tako Ruska federacija kot Ukrajina, zlasti z ustanovno listino OZN, Helsinško sklepno listino, memorandumom iz Budimpešte in sporazumom o prijateljstvu, sodelovanju in partnerstvu med Ukrajino in Rusko federacijo iz leta 1997;

C.  ker so za zaščito državljanov in prebivalcev Krima v času priključitve odgovorne ruske oblasti, ki jih zastopajo dejanske oblasti, ki se nahajajo v regiji;

D.  ker so ruski organi kazenskega pregona po poročanju organizacij za človekove pravice in javnih virov iz političnih razlogov nezakonito preganjali vsaj 62 ukrajinskih državljanov, od katerih je 49 prebivalcev Krima; ker se je število ukrajinskih političnih zapornikov v Rusiji, kljub dobrodošli izpustitvi šestih Ukrajincev, v letu 2016 povečalo; ker je trenutno 17 ukrajinskih državljanov nezakonito pridržanih v Ruski federaciji, 15 pa na zasedenem Krimu; ker imajo separatistične sile, ki jih podpira Rusija, v ukrajinskih regijah Doneck in Lugansk za talce v grozljivih pogojih najmanj sto Ukrajincev;

E.  ker se je v več primerih poročalo o mučenju ter krutemu in poniževalnemu ravnanju; ker te obtožbe doslej niso bile primerno preiskane; ker so bila priznanja in podpora za lažne obremenilne dokaze pridobljena z mučenjem; ker so bili tarče tudi krimski odvetniki, ki tem ljudem nudijo pravno pomoč, in zagovorniki človekovih pravic, ki prijavijo primere prisilnih izginotij s političnim ozadjem na Krimu, pa tudi novinarji, ki poročajo o položaju krimskih Tatarov;

F.  ker se mnogi zaporniki in priporniki spoprijemajo s težkimi in nečloveškimi razmerami v zaporih, kar ogroža njihovo telesno in duševno zdravje; ker nekateri zaporniki potrebujejo nujno zdravstveno oskrbo in zdravljenje;

G.  ker je generalna skupščina OZN Rusijo 16. decembra 2016 označila za okupacijsko oblast in obsodila to, da je Ruska federacija začasno zasedla ozemlje Ukrajine – Avtonomno republiko Krim ter mesto Sevastopol – in ponovno potrdila, da te priključitve ne priznava;

H.  ker v skladu s členom 70 ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb v času vojne okupacijska oblast ne sme aretirati, preganjati ali obsoditi zaščitenih oseb zaradi storjenih dejanj ali izraženih mnenj pred zasedbo; ker je Rusija v resoluciji generalne skupščine OZN prepoznana kot država, ki je okupacijska oblast, in mora kot takšna spoštovati obveznosti okupacijske oblasti, vključno z zaščito prebivalcev in državljanov Krima;

I.  ker je bila restriktivna ruska zakonodaja, ki ureja politične in državljanske pravice, razširjena na Krim, kar je privedlo do tega, da so bile drastično omejene svoboda zbiranja, izražanja, združevanja, dostopa do informacij in veroizpovedi, pojavila pa so se tudi verodostojna poročila o ustrahovanju, prisilnih izginotjih in mučenju;

J.  ker je približno 20.000 oseb s Krima notranje razseljenih v drugih regijah Ukrajine, medžlis krimskih Tatarov je bil prepovedan in razglašen za ekstremistično organizacijo, ukrajinske šole na Krimskem polotoku pa so bile zaprte;

K.  ker je Ukrajina 16. januarja 2017 vložila tožbo pred Meddržavnim sodiščem, s katero poskuša doseči, da bi Ruska federacija odgovarjala, ker podpira terorizem na vzhodu Ukrajine in diskriminira pripadnike ukrajinskega naroda in krimske Tatare na zasedenem Krimu;

1.  podpira suverenost, neodvisnost, enotnost in ozemeljsko celovitost Ukrajine v njenih mednarodno priznanih mejah ter ponavlja, da obsoja nezakonito priključitev Avtonomne republike Krim in mesta Sevastopol Ruski federaciji; v celoti podpira nepopustljivo in trajno odločnost EU in njenih držav članic, da te priključitve ne priznajo, in omejevalne ukrepe, ki so jih sprejele v zvezi s tem;

2.  želi spomniti, da so se na Krimskem polotoku zelo poslabšale razmere na področju človekovih pravic, sistematični so postali kršenje svobode govora, zlorabe medijev in vsiljevanje ruskega državljanstva, na Krimu pa tudi niso zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine;

3.  obsoja diskriminatorne politike, ki jih tako imenovane oblasti izvajajo zlasti zoper tatarsko narodnostno manjšino na Krimu, kršenje njihovih lastninskih pravic, vedno hujše ustrahovanje te skupnosti in drugih, ki nasprotujejo ruski priključitvi, ter pomanjkanje svobode izražanja in združevanja na polotoku;

4.  poziva Rusijo, naj nemudoma izpusti vse ukrajinske državljane, ki so nezakonito in samovoljno pridržani v Rusiji in na začasno zasedenih ozemljih Ukrajine, ter naj zagotovi njihovo varno vrnitev, med njimi so Mikola Karpjuk, Stanislav Klih, Aleksander Kolčenko, Oleg Sencov, Aleksij Čirni, Aleksander Kostenko, Sergej Litvinov, Valentin Vigivski, Viktor Ščur, Andrej Kolomijec, Ruslan Zejtuljajev, Nuri Primov, Rustem Vajtov, Ferat Sajfuljajev, Ahtem Čijhoz, Mustafa Dehermendži, Ali Asanov, Inver Bekirov, Muslim Alijev, Vadim Siruk, Arsen Džeparov, Refat Alimov, Zevri Absejtov, Remzi Memetov, Rustem Abiltarov, Enver Mamutov, Artur Panov, Evgenij Panov in Roman Susčenko ter zagovornik človekovih pravic Emir-Usein Kuku in drugi, ter naj vsem naštetim dovoli prosto potovati, tudi Mikoli Semenaju, ki je sodno preganjan zaradi svojega novinarskega dela za Radio Free Europe/Radio Liberty;

5.  poudarja, da odločitev Ruske federacije z dne 21. marca 2014 o priključitvi Krima ostaja nezakonita, in odločno obsoja odločitev ruskih oblasti, ki je sledila, da vsem prebivalcem Krima dajo ruske potne liste;

6.  želi spomniti Rusko federacijo, da jo kot okupacijsko oblast, ki dejansko nadzira Krim, zavezuje mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravo človekovih pravic ter je obvezana zagotavljati varstvo človekovih pravic na polotoku, in poziva ruske oblasti, naj zagotovijo neoviran dostop na Krim za mednarodne institucije in neodvisne strokovnjake Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), OZN in Sveta Evrope, pa tudi za vse nevladne organizacije za človekove pravice ali medijske hiše, ki želijo obiskati Krim ter oceniti tamkajšnje razmere in o njih poročati; poziva ukrajinske oblasti, naj poenostavijo postopek, po katerem se tujim novinarjem, zagovornikom človekovih pravic in pravnikom dovoli dostop do polotoka;

7.  meni, da so bile krimskim Tatarom s tem, ko je bilo prepovedano delovanje medžlisa, hudo kršene pravice, in ponovno odločno poziva k takojšnjemu preklicu odločitve o tem in odpravi njenih posledic; obžaluje pravno preganjanje in grožnje z aretacijo voditeljev medžlisa, med drugim članu ukrajinske vrhovne rade in nominirancu za nagrado Saharova Mustafi Džemilevu ter Refatu Čubarovu, ki je tudi predsednik medžlisa;

8.  poudarja, da se zdi, da so glavna tarča represije krimski Tatari kot staroselsko ljudstvo na polotoku in njihova kulturna dediščina; poziva, naj se mednarodnim institucijam in neodvisnim strokovnjakom iz OVSE, OZN in Sveta Evrope dovoli neomejen dostop do Krima;

9.  želi ruske oblasti spomniti, da je Rusija, kljub nezakonitosti priključitve Krima, dejansko v celoti odgovorna za vzdrževanje pravnega reda na Krimu in za zaščito krimskih državljanov pred samovoljnimi sodnimi ali upravnimi ukrepi;

10.  izraža resno zaskrbljenost zaradi številnih verodostojnih poročil o primerih izginotja, mučenja in sistematičnega ustrahovanja lokalnih državljanov, ki nasprotujejo priključitvi Krima, in poziva Rusijo, naj takoj preneha s preganjanjem, učinkovito preišče vse primere kršitev človekovih pravic, vključno s prisilnimi izginotji, samovoljnimi pridržanji, mučenjem zapornikov in grdim ravnanjem z njimi, ter naj spoštuje temeljne pravice vseh prebivalcev, tudi svobodo izražanja, veroizpovedi ali prepričanja ter združevanja in pravico do miroljubnega zbiranja; poziva, naj se takoj preiščejo vsa izginotja in ugrabitve v času zasedbe Krima, vključno s primerom Ervina Ibragimova;

11.  spominja, da je v skladu z rusko zakonodajo ruski pravosodni sistem pristojen le za kazniva dejanja, storjena na ozemlju Rusije; obžaluje, da so ruski organi pregona sprožili več kazenskih postopkov v zvezi z dejanji na ozemljih Ukrajine in Krima, storjenimi pred njegovo priključitvijo;

12.  pozdravlja nedaven obisk ukrajinske ombudsmanke na Krimu, da bi se srečala z zaporniki; obžaluje, da se ji ni bilo dovoljeno srečati z vsemi zaporniki, in izraža upanje, da ji bo med prihodnjimi obiski omogočen neoviran dostop do ukrajinskih zapornikov na Krimu, pa tudi do zapornikov, ki so bili premeščeni v Rusko federacijo;

13.  poziva, naj se OVSE in drugim mednarodnim opazovalcem človekovih pravic ter vsem humanitarnim akterjem omogoči neomejen, varen in neoviran dostop do Krimskega polotoka ter da se vzpostavijo neodvisni mehanizmi spremljanja in po potrebi zagotavlja humanitarna in pravna pomoč; podpira pobude pod vodstvom Ukrajine, da bi ta vprašanja obravnavala Svet za človekove pravice in generalna skupščina; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in delegacijo EU v Rusiji, naj pozorno spremljata sojenja ukrajinskim političnim zapornikom in poročata o ravnanju z njimi v priporu; izraža zaskrbljenost zaradi poročil o uporabi kazenskega psihiatričnega zdravljenja; pričakuje, da bodo delegacija EU, ESZD in veleposlaništva držav članic pozorno spremljali pravne postopke zoper ukrajinske državljane v Rusiji ter poskušali stopiti v stik z njimi pred in med njihovimi sojenji ter po tem;

14.  obsoja prevladujočo prakso premeščanja priprtih v oddaljene ruske regije, saj to močno ovira njihove stike z družinami in organizacijami za varstvo človekovih pravic; poudarja, da je takšno postopanje v nasprotju z veljavno rusko zakonodajo, zlasti s členom 73 zakonika o izvrševanju kazenskopravnih ukrepov, ki določa, da bi se morale kazni izvrševati v regiji prebivališča obsojenega oziroma v regiji, v kateri je sodišče izreklo sodbo; obsoja prakso odrekanja konzularnih obiskov pri priprtih osebah in poziva oblasti, naj takšne obiske dovolijo brez pogojevanja; poziva, naj se Mednarodnemu odboru Rdečega križa omogoči dostop do zaporov na zasedenih ozemljih in naj se spoštuje pravica priprtih do rednih stikov s svojimi družinami in prijatelji, tako z dopisovanjem kot z obiski;

15.  ravno tako poudarja, da mora Ukrajina zagotoviti varstvo pravic in zadovoljevanje potreb razseljenih ukrajinskih državljanov, vključno z njihovo volilno pravico ter popolno pravno in upravno zaščito v njihovi državi;

16.  pozdravlja odločitev predsedstva ruskega vrhovnega sodišča z dne 22. februarja 2017, da zadrži obsodbo Ildaja Dadina zaradi sodelovanja pri več nedovoljenih demonstracijah, tudi proti vojni Rusije z Ukrajino, in odredi njegovo izpustitev po resoluciji Parlamenta z dne 24. novembra 2016(6), v katerih ga zagovarja;

17.  poziva posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice, naj bo stalno osredotočen na razmere na področju človekovih pravic na Krimskem polotoku; poudarja, da mora Evropska unija na splošno igrati vidnejšo, učinkovitejšo in proaktivnejšo vlogo pri spodbujanju trajne mirne rešitve;

18.  poziva EU, naj podpira ukrajinske medijske projekte in medijske projekte krimskih Tatarov za Krim, pa tudi tiste, za katere sta pobudo dala Evropska ustanova za demokracijo in Radio Free Europe/Radio Liberty, ter zaščito šol in drugih pobud Ukrajincev in krimskih Tatarov, da bi se zaščitila njihova kulturna dediščina;

19.  poziva k uvedbi dodatnih omejevalnih ukrepov za posameznike, ki so odgovorni za hude kršitve človekovih pravic, vključno z zamrznitvijo njihovega premoženja v bankah v EU;

20.  poziva vse strani, naj v celoti izvajajo določbe sporazuma iz Minska, vključno s prenehanjem vojaških dejavnosti v Donbasu in izmenjavo talcev, ter naj nemudoma izpustijo in vrnejo vse ujetnike; opozarja, da ruska vlada v zvezi s tem nosi posebno odgovornost;

21.  zahteva, naj se preuči možnost vzpostavitve mednarodnega okvira za pogajanja, ki bi omogočal razpravo o tem, da se konča zasedba Krima, v tem okviru bi sodelovala EU, temeljil pa bi na mednarodnem humanitarnem pravu, človekovih pravicah in mednarodnih načelih;

22.  poziva Svet, naj poišče način, da bi podprl Ukrajino v tožbi pred Meddržavnim sodiščem, s katero poskuša doseči, da bi Ruska federacija odgovarjala, ker podpira terorizem na vzhodu Ukrajine in diskriminacijo Ukrajinskega naroda in krimskih Tatarov na zasedenem Krimu;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, državam članicam, predsedniku Ukrajine, vladama in parlamentoma Ukrajine in Ruske federacije ter parlamentarnima skupščinama Sveta Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0043.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0218.
(3) UL C 346, 21.9.2016, str. 101.
(4) Državljan Estonije.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0314.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0446.


Filipini, primer senatorke Leile M. de Lima
PDF 169kWORD 50k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o Filipinih, primer senatorke Leile M. De Lima (2017/2597(RSP))
P8_TA(2017)0088RC-B8-0193/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah na Filipinih, zlasti resolucije z dne 15. septembra 2016(1),

–  ob upoštevanju izjav delegacije EU in tiskovnega predstavnika podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

–  ob upoštevanju diplomatskih odnosov med Filipini in EU (nekdanjo Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS)), ki so bili vzpostavljeni 12. maja 1964 z imenovanjem filipinskega veleposlanika pri EGS,

–  ob upoštevanju statusa Filipinov kot ustanovne članice Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN),

–  ob upoštevanju izjave Mednarodne komisije pravnikov z dne 28. februarja 2017,

–  ob upoštevanju Okvirnega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Filipini na drugi strani,

–  ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker Filipine in EU vežejo dolgoletni diplomatski, gospodarski, kulturni in politični odnosi;

B.  ker je bil 23. februarja 2017 izdan nalog za prijetje filipinske senatorke Leile M. De Lima iz opozicijske liberalne stranke zaradi domnevnih obtožb, povezanih z drogami; ker so senatorko De Lima 24. februarja 2017 aretirali in pridržali; ker jo lahko, če bo obsojena, doleti kazen v višini od 12 let do dosmrtnega zapora in izključitev iz senata;

C.  ker obstajajo resni pomisleki, da so kazniva dejanja, ki jih je obtožena senatorka De Lima, skoraj povsem izmišljena; ker organizacija Amnesty International senatorko De Lima obravnava kot zapornico vesti;

D.  ker je senatorka De Lima zagovornica človekovih pravic in najvidnejša kritičarka kampanje proti drogam filipinskega predsednika Rodriga Duterteja; ker je odkrito obsodila filipinsko vojno proti drogam; ker je senatorka De Lima predsednica filipinske komisije za človekove pravice; ker obstaja resna zaskrbljenost za njeno varnost; ker številne trditve, da na mestih za pridržanje prihaja do mučenja, niso privedle do preiskav;

E.  ker so senatorko De Lima 19. septembra 2016 odstranili z mesta predsednice odbora senata za pravosodje in človekove pravice; ker je v času, ko je vodila komisijo za človekove pravice, preiskovala domnevne zunajsodne usmrtitve okoli 1.000 ali več domnevnih preprodajalcev in uživalcev drog v mestu Davao, ko je bil predsednik Duterte župan tega mesta; ker je bila po zaslišanjih doživela poplavo nadlegovanja in ustrahovanja javnih organov, napadi pa so se v zadnjih 8 mesecih zaostrili;

F.  ker je organizacija Humans Rights Watch 2. marca 2017 objavila poročilo License to Kill: Philippine Police Killings in Duterte’s ‘War on Drugs’ (Dovoljenje za ubijanje: filipinski policijski poboji v vojni proti drogam predsednika Duterteja), v katerem so dokumentirane zunajsodne usmrtitve, povezane s kampanjo proti drogam;

G.  ker od kar je predsednik Duterte dne 30. junija 2016 nastopil funkcijo poročajo o več kot 7 000 z drogami povezanih usmrtitvah, ki so jih izvedle policija in milice; ker je predsednik obljubil, da bo nadaljeval kampanjo proti drogam do konca predsedniškega mandata leta 2022;

H.  ker je predsednik Duterte kot odgovor na poboj uradnikov, ki so ga izvedli uporniki iz komunistične Nove ljudske vojske (New People’s Army) na jugu Filipinov 8. marca 2017, vojski ukazal, naj izvaja operacije proti upornikom ne glede na postransko škodo;

I.  ker je filipinska nacionalna policija dne 30. januarja 2017 začasno ustavila policijske operacije proti drogam zaradi okrutne, domnevno z bojem proti drogam povezane usmrtitve; ker je predsednik Duterte filipinskim oboroženim silam ukazal, naj zapolnijo to vrzel v kampanji boja proti drogam;

J.  ker se zagovorniki človekovih pravic, aktivisti in novinarji na Filipinih, tudi senatorka De Lima, soočajo z grožnjami, nadlegovanjem, ustrahovanjem in kibernetskim ustrahovanjem; ker tistim, ki kršijo pravice teh skupin, za kršitve ni treba odgovarjati, saj ni pravih preiskav; ker je predsednik Duterte novembra 2016 javno grozil zagovornikom človekovih pravic s smrtjo;

K.  ker je predstavniški dom dne 7. marca 2017 odobril zakon št. 4727 o ponovni uvedbi smrtne kazni za huda kazniva dejanja, povezana z drogami; ker so Filipini kot prva država v regiji smrtno kazen odpravili leta 2007; ker bi ponovna uvedba smrtne kazni pomenila jasno kršitev drugega izbirnega protokola Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerega podpisnica so Filipini od leta 2007; ker vlada predsednika Duterteja ravno obravnava možnost sprejetja zakonodaje o znižanju najnižje starosti za kazensko odgovornost s 15 na 9 let;

L.  ker so Filipini septembra 2016 znova prevzeli predsedovanje združenju ASEAN za leto 2017;

1.  poziva, naj takoj izpustijo senatorko Leilo M. De Lima in ji medtem ko je v priporu, zagotovijo ustrezno varnost; poziva filipinske oblasti, naj zagotovi pošteno sojenje, pri čimer opominja na pravico do domneve nedolžnosti, naj umaknejo vse politično motivirane obtožbe proti senatorki in prenehajo z vsakršnim nadaljnjim nadlegovanjem;

2.  razume, da je na Filipinih na milijone ljudi, ki trpijo posledice hude odvisnosti od drog; ostro obsoja trgovino z drogami in uživanje drog na Filipinih; poziva vlado, naj prednost nameni boju proti mrežam prekupčevalcev in kraljem mamilskih kartelov, ne pa lovu na male uporabnike drog; poudarja, da mora ta boj potekati hkrati z ukrepi za preprečevanje in odvajanje; spodbuja vlado pri njenih prizadevanjih za odprtje novih centrov odvajanja;

3.  odločno obsoja visoko število zunajsodnih usmrtitev, ki so jih zagrešile oborožene sile in milice in so bile povezane s kampanjo proti drogam; izreka sožalje družinam žrtev; izraža resno zaskrbljenost zaradi verodostojnih poročil, da filipinske policijske sile ponarejajo dokaze, da bi upravičile zunajsodne usmrtitve in da je cilj predvsem revno prebivalstvo v mestih; poziva organe Filipinov, naj nemudoma izvedejo nepristransko in smiselno preiskavo teh zunajsodnih usmrtitev ter kazensko preganjajo in kaznujejo vse storilce; poziva EU, naj podpre te preiskave; poziva filipinske oblasti, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi preprečile nadaljnje usmrtitve;

4.  izraža resno zaskrbljenost zaradi izjav predsednika Duterteja v odgovor na poboj uradnikov 8. marca 2017 in odločno poziva filipinske civilne in vojaške oblasti, naj strogo spoštujejo mednarodno humanitarno pravo, ki določa posebne omejitve za vse strani v oboroženem konfliktu, in sicer da morajo prizanesti civilistom in osebam, ki v sovražnostih niso aktivno udeležene;

5.  poziva EU, da pri Svetu Združenih narodov za človekove pravice podpre uvedbo neodvisne mednarodne preiskave nezakonitih usmrtitev in drugih kršitev na Filipinih med bojem predsednika Duterteja proti drogam;

6.  je globoko zaskrbljen zaradi sklepa predstavniškega doma o ponovni uvedbi smrtne kazni; poziva filipinske oblasti, naj nemudoma ustavijo postopek za ponovno uvedbo smrtne kazni; opominja, da EU meni, da gre pri smrtni kazni za kruto in nečloveško kaznovanje, ki ne odvrača od kaznivih dejanj; poziva filipinsko vlado, naj ne zniža najnižje starosti za kazensko odgovornost;

7.  poziva EU, naj pozorno spremlja primer senatorke De Lima;

8.  poziva EU, naj uporabi vse razpoložljive instrumente za pomoč filipinski vladi pri spoštovanju njenih mednarodnih obveznosti na področju človekovih pravic, zlasti prek okvirnega sporazuma;

9.  poziva Komisijo, naj uporabi vse razpoložljive instrumente, da bi Filipine prepričala, naj prenehajo z zunajsodnimi usmrtitvami, povezanimi s kampanjo proti drogam, in če v naslednjih nekaj mesecih vsebinskih izboljšav ne bo, pa tudi s postopkovnimi ukrepi za morebitno odpravo preferencialov GSP +;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in parlamentu Filipinov, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom i držav članic, visokemu komisarju Organizacije združenih narodov za človekove pravice in vladam Združenja držav jugovzhodne Azije.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0349.


Prednostne naloge EU za zasedanja Sveta OZN za človekove pravice v letu 2017
PDF 372kWORD 61k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o prednostnih nalogah Evropske unije za zasedanja Sveta OZN za človekove pravice v letu 2017 (2017/2598(RSP))
P8_TA(2017)0089RC-B8-0183/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Ustanovne listine OZN,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter konvencij OZN ter pripadajočih izbirnih protokolov,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 60/251 o ustanovitvi Sveta OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah, Evropske socialne listine ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o zasedanjih Sveta OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 7. julija 2016 o 71. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov(1),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o kršenju človekovih pravic, vključno z nujnimi resolucijami iz leta 2016 o Etiopiji, Severni Koreji, Indiji, Krimu, Hong Kongu, Kazahstanu, Egiptu, Demokratični republiki Kongo, Pakistanu, Hondurasu, Nigeriji, Gambiji, Džibutiju, Kambodži, Tadžikistanu, Vietnamu, Malaviju, Bahrajnu, Mjanmaru, Filipinih, Somaliji, Zimbabveju, Ruandi, Sudanu, Tajski, Kitajski, Braziliji, Rusiji, Tibetu, Iraku, Indoneziji, Srednjeafriški republiki, Burundiju, Nikaragvi, Kuvajtu in Gvatemali,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2016 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politiki Evropske unije na tem področju za leto 2015(2),

–  ob upoštevanju členov 2, 3(5), 18, 21, 27 in 47 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju letnega poročila Sveta za človekove pravice za leto 2015, pripravljenega za Generalno skupščino OZN,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker sta spodbujanje in varstvo univerzalnosti človekovih pravic del etičnega in pravnega reda Evropske unije ter eden od temeljev evropske enotnosti in integritete; ker bi bilo treba načelo spoštovanja človekovih pravic vključiti v vse politike EU;

B.  ker je EU pri spodbujanju in varstvu človekovih pravic odločno zavezana multilaterizmu in organom OZN;

C.  ker redna zasedanja Sveta za človekove pravice, imenovanje posebnih poročevalcev, mehanizem splošnega rednega pregleda in posebni postopek za obravnavo razmer v posameznih državah ali posamezne teme prispevajo k spodbujanju in spoštovanju človekovih pravic, demokracije in načela pravne države;

Svet OZN za človekove pravice

1.  pozdravlja delo visokega komisarja OZN za človekove pravice Zejda Raada Al Huseina in njegovega urada; želi spomniti na zavezo EU, da bo še naprej podpirala in zagovarjala njegovo integriteto, neodvisnost in delovanje; pozdravlja vlogo Visokega komisariata OZN za človekove pravice pri spodbujanju sodelovanja med mednarodnimi in regionalnimi mehanizmi na področju človekovih pravic ter pri iskanju načinov, kako povečati vlogo „regionalnih dogovorov“ pri splošnih standardih človekovih pravic;

2.  meni, da sta učinkovitost in verodostojnost Sveta za človekove pravice odvisni od resnične zavezanosti njegovih članic, da vse ljudi v vseh državah zaščitijo pred kršitvami človekovih pravic in da v skladu z mednarodnimi konvencijami s področja človekovih pravic spodbujajo univerzalnost, nepristranskost, objektivnost, neselektivnost, konstruktiven dialog in sodelovanje; poziva, naj se prepreči polarizacija razprav v Svetu za človekove pravice, in spodbuja konstruktivni dialog;

3.  poziva države, naj neodvisnim strokovnjakom Sveta za človekove pravice, posebnim poročevalcem in izvedencem Visokega komisariata za človekove pravice omogočijo dostop, da bodo lahko preiskovali domnevne kršitve človekovih pravic, in naj konstruktivno sodelujejo pri izboljšanju razmer, spoštujejo svoje zaveze po konvencijah s področja človekovih pravic in polno sodelujejo v posebnih postopkih Sveta za človekove pravice;

4.  spodbuja vse države, naj se s konkretnimi ukrepi odzovejo na priporočila v okviru splošnega rednega pregleda in odpravijo pomanjkljivosti, zato pa vzpostavijo mehanizme izvajanja in spremljanja, vključno z oblikovanjem nacionalnih načrtov ukrepanja in nacionalnih usklajevalnih mehanizmov;

5.  opozarja, da mora generalna skupščina pri izvolitvi članic v Svet za človekove pravice upoštevati, kako kandidatke spoštujejo spodbujanje in varstvo človekovih pravic, načela pravne države in demokracijo; pozdravlja, da se je Svet za človekove pravice odločil posvetovalni odbor zaprositi, naj pripravi poročilo o oceni napredka pri uvedbi regionalnih in podregionalnih ureditev za spodbujanje in varstvo človekovih pravic; poziva EU in države članice, naj s svojimi glasovanji vedno pokažejo, da pravicam pripisujejo enak pomen, in naj v tem smislu bolje usklajujejo stališča EU; odločno poziva EU, naj nastopa enotno in doseže skupno stališče EU pri glasovanju v Svetu za človekove pravice;

6.  ponavlja, kako pomembno je, da EU dejavno in stalno sodeluje v mehanizmih OZN za človekove pravice, zlasti v Tretjem odboru, generalni skupščini in Svetu za človekove pravice, saj to pozitivno vpliva na njeno verodostojnost; podpira prizadevanja evropske službe za zunanje delovanje, delegacij EU v New Yorku in Ženevi ter držav članic za večjo usklajenost EU pri problematiki človekovih pravic na ravni OZN;

Tematske prednostne naloge

7.  poudarja, kako pomembno vlogo imajo pri spodbujanju uveljavljanja in varstvu človekovih pravic nevladne organizacije s tega področja in zagovorniki človekovih pravic; poudarja, da je treba človekove pravice in temeljne svoboščine varovati v vseh razsežnostih njihovega izražanja, tudi v okviru novih tehnologij; je tako kot Svet za človekove pravice zaskrbljen zaradi poročil o grožnjah in povračilnih ukrepih proti članom organizacij civilne družbe in nevladnih organizacij, ki so s Svetom za človekove pravice sodelovali v postopku splošnega rednega pregleda;

8.  je zelo zaskrbljen zaradi številnih in vse pogostejših poskusov zmanjševanja prostora civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic, tudi s sprejemanjem protiterorističnih zakonov; obsoja vsa dejanja nasilja, nadlegovanja, ustrahovanja ali preganjanja zagovornikov človekovih pravic, žvižgačev, novinarjev ali blogerjev, bodisi na spletu ali drugje; poziva vse države, naj spodbujajo in zagotavljajo varno in ugodno okolje za nevladne organizacije, civilno družbo, novinarje in zagovornike človekovih pravic, vključno s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah, da bodo lahko delovali neodvisno in brez vmešavanja; ponovno poziva države, ki so sprejele restriktivne zakone proti neodvisnim organizacijam s področja človekovih pravic, naj jih razveljavijo;

9.  meni, da so svobodni, neodvisni in nepristranski mediji eden od poglavitnih temeljev demokratične družbe, v kateri ima odprta razprava ključno vlogo; podpira poziv k imenovanju posebnega predstavnika generalnega sekretarja OZN za varnost novinarjev; poziva, naj se v vseh mednarodnih forumih izpostavi vprašanje svobode izražanja na spletu, digitalnih svoboščin ter pomen svobodnega in odprtega interneta; se zavzema za zmanjšanje digitalne vrzeli in neomejeni dostopu do informacij in komunikacije, pa tudi za necenzurirani dostop do interneta;

10.  opozarja, da je pravica do svobode zbiranja in združevanja še vedno velik izziv; toplo pozdravlja delo posebnega poročevalca o pravici do svobode miroljubnega zbiranja in združevanja Maina Kiaija; poziva vse države, naj poročila upoštevajo;

11.  poziva vse države, naj hitro ratificirajo izbirna protokola k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah in Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki vzpostavljata pritožbene in preiskovalne mehanizme;

12.  nasprotuje vsakršni diskriminaciji in preganjanju na kakršni koli podlagi ali na podlagi katerega koli statusa, kot je rasa, barva kože, jezik, veroizpoved in prepričanje, spolna identiteta in spolna usmerjenost, socialno poreklo, kasta, rojstvo, starost ali invalidnost; podpira sodelovanje EU v ustreznih posebnih postopkih, tudi z novim neodvisnim strokovnjakom za zaščito pred nasiljem in diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete; poziva EU, naj še naprej dejavno spodbuja enakost in nediskriminacijo ter se bori proti nasilju in diskriminaciji vseh posameznikov;

13.  izraža zaskrbljenost, ker se številnim ljudem individualno ali kolektivno krši pravica do svobode veroizpovedi ali prepričanja, te kršitve pa povzročajo države in nedržavni akterji, kar vse skupaj vodi v diskriminacijo, neenakost in stigmatizacijo; opozarja, da se je treba boriti zoper nestrpnost in diskriminacijo na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, da bi zagotovili spoštovanje drugih medsebojno povezanih pravic, kot je svoboda izražanja;

14.  poziva EU, naj si prizadeva za boljšo zaščito verskih in etničnih manjšin proti preganjanju in nasilju ter za razveljavitev zakonov, ki kriminalizirajo bogokletstvo ali versko odpadništvo in lahko služijo kot pretveza za preganjanje pripadnikov verskih manjšin ter neverujočih; poziva, naj se podpre delo posebnega poročevalca za svobodo veroizpovedi ali prepričanja;

15.  odločno poziva, naj EU še naprej podpira ničelno toleranco do smrtne kazni in si še bolj prizadeva za krepitev medregionalne podpore za naslednjo resolucijo generalne skupščine OZN o moratoriju za smrtno kazen; pozdravlja, da so se Republika Kongo, Fidži, in Madagaskar leta 2015 odločili odpraviti smrtno kazen za vsa kazniva dejanja; obžaluje, da pa se je vrsta držav, med drugim Bangladeš, Bahrajn, Belorusija, Čad, Indija, Indonezija, Južni Sudan, Kuvajt in Oman, odločila smrtno kazen ponovno uvesti; obžaluje tudi, da se je število izrečenih smrtnih kazni po poročanjih povečalo, zlasti na Kitajskem, v Egiptu, Iranu, Nigeriji, Pakistanu in Savdski Arabiji; opozarja oblasti v teh državah, da so države pogodbenice Konvencije o otrokovih pravicah, ki strogo prepoveduje smrtno kazen za kazniva dejanja, ki jih storijo mlajši od 18 let;

16.  poziva EU, naj v svojih izjavah podpre prizadevanja OZN proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, množičnim usmrtitvam in drugim usmrtitvam, tudi za kazniva dejanja, povezana z drogami, in se zavzema, naj evropska služba za zunanje delovanje v skladu s smernicami za politiko EU do tretjih držav glede mučenja in drugega krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja v dialogu na vseh ravneh in v forumih okrepi prizadevanja EU v boju proti usmrtitvam po hitrem postopku, mučenju in drugemu slabemu ravnanju; poziva k univerzalni ratifikaciji in učinkovitemu izvajanju Konvencije OZN proti mučenju in njenega izbirnega protokola; poudarja, da je – med drugim s krepitvijo nacionalnih preventivnih mehanizmov, vzpostavljenih v okviru izbirnega protokola – nujno treba podpirati preprečevanje mučenja in rehabilitacijo žrtev mučenja;

17.  je zelo zaskrbljen, ker po vsem svetu poleg hudih kršitev še vedno prihaja do kršitev človekovih pravic; odločno podpira Mednarodno kazensko sodišče kot ključno institucijo v prizadevanjih, da storilci odgovarjajo za svoja dejanja, žrtve pa dobijo pomoč pri iskanju pravice na podlagi načela komplementarnosti v zvezi z genocidom, hudodelstvi zoper človečnost in vojnimi hudodelstvi; poziva vse strani, naj zagotovijo politično, diplomatsko, finančno in logistično podporo za redno delo Mednarodnega kazenskega sodišča;

18.  poziva EU, naj še naprej krepi delo Mednarodnega kazenskega sodišča; spodbuja poglobljen dialog in sodelovanje med sodiščem, OZN in njenimi agencijami ter varnostnim svetom OZN; poziva vse države članice OZN, naj se z ratifikacijo Rimskega statuta pridružijo sodišču, in spodbuja ratifikacijo sprememb iz Kampale;

19.  najostreje obsoja sedanje grobe kršitve človekovih pravic, ki jih izvaja ISIS/Daiš, ter napade skupine Boko Haram na otroke, pa tudi druge napade terorističnih ali paravojaških organizacij na civilno prebivalstvo, zlasti ženske in otroke; obsoja vse pogostejše in obsežnejše uničevanje kulturne dediščine in poziva k podpori za ustrezna prizadevanja v različnih forumih OZN;

20.  obsoja nespoštovanje mednarodnega humanitarnega prava in je zelo zaskrbljen zaradi vse večjega števila žrtev med civilisti v oboroženih spopadih po svetu in smrtonosnih napadov na bolnišnice, šole, humanitarne konvoje in druge civilne cilje; vztraja, da se morajo tovrstne kršitve ustrezno upoštevati v okviru Sveta za človekove pravice in njegove obravnave posameznih držav, pa tudi v okviru pregledov znotraj mehanizma splošnega rednega pregleda;

21.  poziva EU, naj si dejavno prizadeva, da bi OZN priznala genocid nad etničnimi in verskimi manjšinami, ki ga je zagrešil tako imenovani ISIS/Daiš, in da se primeri možnih hudodelstev zoper človečnost, vojnih zločinov in genocida predložijo Mednarodnemu kazenskemu sodišču; spodbuja poglobljen dialog in sodelovanje med sodiščem, OZN in njenimi agencijami ter varnostnim svetom OZN;

22.  poziva EU, naj spodbuja vse države, da bodo človekove pravice postavile v središče svojih razvojnih politik in začele izvajati Deklaracijo OZN o pravici do razvoja iz leta 1989; pozdravlja, da je svet OZN za človekove pravice prek kratkim imenoval posebnega poročevalca o pravici do razvoja, katerega mandat vključuje prispevanje k spodbujanju, varstvu in uresničevanju pravice do razvoja v okviru agende za trajnostni razvoj v regiji do leta 2030 in drugih mednarodnih sporazumov o razvojnem sodelovanju; poudarja, da bi bilo treba pri uresničevanju vseh ciljev agende 2030 na vseh področjih upoštevati človekove pravice za vse;

23.  poziva EU, naj še naprej spodbuja enakost med ženskami in moškimi ter dejavno podpira pobude OZN za vključevanje žensk in načela enakosti spolov v svoje dejavnosti in programe; poziva k nadaljevanju podpornih ukrepov za krepitev vloge žensk in deklet ter za odpravo vsega nasilja nad ženskami in dekleti ter njihove diskriminacije, vključno z nasiljem na podlagi spola; odločno poziva, naj si EU prizadeva za medregionalne pobude za spodbujanje, varstvo in uresničevanje pravic žensk ter dosledno in učinkovito izvajanje pekinških izhodišč za ukrepanje ter akcijskega programa Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, ter naj bo v tem okviru še naprej zavezana spolnim in reproduktivnim pravicam;

24.  opozarja na zavezanost EU vključevanju človekovih pravic in vidikov enakosti spolov v skladu s prelomnima resolucijama varnostnega sveta OZN št. 1325 (2000) in št. 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti; poziva EU, naj na mednarodni ravni podpre priznavanje dodane vrednosti sodelovanja žensk pri preprečevanju in reševanju konfliktov, pri operacijah za ohranjanje miru, humanitarni pomoči in obnovi po konfliktih ter trajni spravi;

25.  poziva EU, naj še naprej spodbuja otrokove pravice, zlasti s prizadevanji za dostop otrok do vode, sanitarnih storitev, zdravstvenega varstva in izobraževanja, tudi na konfliktnih območjih in v begunskih taboriščih, in z odpravo dela otrok, rekrutiranja otrok vojakov, odvzema prostosti, mučenja, trgovine z otroki, prezgodnje in pod prisilo sklenjene zakonske zveze, spolnega izkoriščanja in škodljivih praks, kot je pohabljanje ženskih spolovil; poziva, naj se sprejmejo ukrepi za podporo in krepitev mednarodnih prizadevanj v okviru OZN, da bi prenehali uporabljati otroke v oboroženih konfliktih in učinkoviteje obravnavali posledice, ki jih imajo konfliktne in pokonfliktne razmere za ženske in dekleta; poziva vse države članice OZN, naj spoštujejo svoje pogodbene obveznosti in zaveze v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah, sprejeto leta 1989, in spoštujejo pravice vseh otrok v njihovi sodni pristojnosti ne glede na pravni status teh otrok in brez vsake diskriminacije;

26.  poziva države, naj spodbujajo pravice invalidov, vključno z njihovo enakopravno udeležbo in socialno vključenostjo; poziva vse države, naj ratificirajo in izvajajo Konvencijo OZN o pravicah invalidov;

27.  poziva EU, naj si v sodelovanju s partnerji prizadeva za izvajanje vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, med drugim za to, da bi več držav sprejelo nacionalne akcijske načrte ter sodelovalo pri dejavnostih delovnih skupin OZN in Urada visokega komisarja za človekove pravice; ponovno poziva vse države, vključno z EU, naj se dejavno in konstruktivno ter čim prej vključijo v oblikovanje pravno zavezujočega instrumenta, ki bo v mednarodnem pravu o človekovih pravicah urejal dejavnosti nadnacionalnih družb in drugih podjetij, da se preprečijo in raziščejo kršitve človekovih pravic in se v primeru takšnih kršitev zagotovi povrnitev škode in dostop do pravnih sredstev;

28.  pozdravlja newyorško deklaracije OZN za begunce in migrante, ki obravnava vprašanje velikega toka beguncev in migrantov in je privedla do sprejetja globalnega dogovora o celostnem okviru za odzivanje na begunsko krizo in zaveze, ki se uporablja za migrante in begunce in je namenjena reševanju življenj, obravnavanju posebnih potreb, boju proti rasizmu in ksenofobiji, boju proti trgovini z ljudmi, zagotavljanju enakosti pred zakonom in pravnega varstva ter vključevanju v nacionalne razvojne programe; poziva vse udeležene strani, naj zagotovijo politično zavezanost, financiranje in konkretna dejanja solidarnosti v podporo newyorški deklaraciji za begunce in migrante, in opozarja, da bi bilo treba vprašanje migracij še naprej preučevati na svetovni in ne le na evropski ravni; poziva EU in njene države članice, naj v teh mednarodnih prizadevanjih prevzamejo vodilno vlogo ter naj v skladu s svojimi obveznostmi po mednarodnem pravu uresničijo svoje zaveze glede varstva človekovih pravic prosilcev za azil, beguncev, migrantov in vseh razseljenih oseb, zlasti žensk, otrok in ranljivih skupin, vključno z invalidi;

29.  opozarja, da bi bilo treba migrante vračati samo ob popolnem spoštovanju njihovih pravic in le, če jim je v domači državi zagotovljeno varstvo pravic; poziva vlade, naj odpravijo samovoljne aretacije in pridržanja migrantov, vključno z mladoletniki; poziva vse države, naj na podlagi Konvencije o otrokovih pravicah sprejmejo konkretne ukrepe v korist begunskih in migrantskih otrok ter uvedejo ukrepe za krepitev sistemov za zaščito otrok, vključno z usposabljanjem socialnih delavcev in drugih poklicnih skupin, pa tudi za sodelovanje z nevladnimi organizacijami; poziva vse države, naj ratificirajo in izvajajo Mednarodno konvencijo o pravicah delavcev migrantov in članov njihovih družin;

30.  poudarja, kako pomembno je v skladu s členom 21 Lizbonske pogodbe ter splošnimi določbami o zunanjem delovanju Unije podpreti univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic, tudi državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih;

31.  poudarja, da je treba sprejeti pristop, ki temelji na pravicah, ter spoštovanje človekovih pravic vključiti v vse politike EU, tudi o trgovini, naložbah, javnih storitvah, razvojnem sodelovanju in migracijah, ter v njene skupne varnostne in obrambne politike;

32.  opozarja, da sta notranja in zunanja skladnost na področju človekovih pravic bistveni za verodostojnost politike EU na področju človekovih pravic v njenih odnosih s tretjimi državami, in EU poziva, naj izpolni svoje obveznosti v zvezi s tem;

Belorusija

33.  je zelo zaskrbljen zaradi nepretrganega omejevanja svobode izražanja ter svobode združevanja in mirnega zbiranja; obsoja nadlegovanje in pridržanje neodvisnih in opozicijskih novinarjev ter zagovornikov človekovih pravic; obsoja, da se še vedno uporablja smrtna kazen; poziva, naj se na 35. zasedanju Sveta za človekove pravice obnovi mandat posebnega poročevalca OZN za stanje na področju človekovih pravic v Belorusiji, in poziva tamkajšnjo vlado, naj v celoti sodeluje s posebnim poročevalcem in se zaveže izvajanju težko pričakovanih reform za varstvo človekovih pravic, tudi z izvajanjem priporočil posebnega poročevalca in drugih mehanizmov za človekove pravice;

Burundi

34.  je zelo zaskrbljen, ker so politične in varnostne razmere v Burundiju vse slabše in ker čedalje več ljudi beži iz države; obsoja nasilje, ki se tam dogaja že od leta 2015, in seje smrt, mučenje in namerno nasilje nad ženskami, vključno s skupinskimi posilstvi in nadlegovanjem; obsoja zapiranje tisočev ljudi, prisilna izginotja stotisočev Burundijcev, kršitve svobode tiska in izražanja ter vsesplošno nekaznovanost za ta dejanja; podpira odločitev Sveta EU, da po neuspešni razpravi v skladu s členom 96 sporazuma iz Cotonouja začasno ustavi neposredno finančno podporo burundijski upravi, tudi proračunsko, v celoti pa ohrani finančno podporo za prebivalstvo in humanitarno pomoč prek neposrednih kanalov; popolnoma podpira ustanovitev preiskovalne komisije v Burundiju, katere naloga je identificirati domnevne storilce kršitev človekovih pravic in zlorab v državi ter zagotoviti polno prevzemanje odgovornosti; poziva EU in države članice, naj uporabijo svoje možnosti pritiska, da bo Burundi začel v celoti in konstruktivno sodelovati s preiskovalno komisijo ter Svetom za človekove pravice in njegovimi mehanizmi ter da bo začel obravnavati resne kršitve človekovih pravic; poziva burundijske oblasti, naj ponovno razmislijo o svoji odločitvi, da izstopijo iz Mednarodnega kazenskega sodišča;

Demokratična ljudska republika Koreja

35.  izraža veliko zaskrbljenost zaradi vse slabšega stanja na področju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji; poziva vlado te države, naj izpolni svoje obveznosti v okviru instrumentov za človekove pravice, katerih pogodbenica je, ter naj zagotovi, da bodo imeli humanitarne organizacije, neodvisni opazovalci na področju človekovih pravic in posebni poročevalec OZN o položaju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji možnost vstopa v državo in jim bo zagotovljeno ustrezno sodelovanje; poziva Demokratično ljudsko republiko Korejo, naj omogoči svobodo izražanja ter svobodo tiska za nacionalne in mednarodne medije, vsem svojim državljanom pa necenzuriran dostop do interneta; ostro obsoja sistematično in obširno uporabo smrtne kazni v Demokratični ljudski republiki Koreji; poziva vlado te države, naj razglasi moratorij za vse usmrtitve, da bi smrtno kazen v bližnji prihodnosti odpravila; zahteva, naj tisti, ki so odgovorni za hudodelstva zoper človečnost v Demokratični ljudski republiki Koreji, zanja odgovarjajo, naj se jih privede pred Mednarodno kazensko sodišče in naj se proti njim uporabijo usmerjene sankcije; odločno obsoja jedrske poskuse, saj gre za nepotrebno in nevarno provokacijo, pa tudi kršitev resolucij varnostnega sveta OZN ter resno grožnjo miru in stabilnosti na Korejskem polotoku in v severovzhodni Aziji; poziva, naj se podaljša mandat posebnega poročevalca; poziva, naj se na generalni skupščini in varnostnemu svetu OZN predstavi poročilo skupine strokovnjakov; priporoča, naj se poglavitna priporočila iz poročila strokovnjakov o odgovornosti vključijo v resolucijo, vključno z okrepitvijo urada v Seulu s preiskovalnim in tožilskim strokovnim znanjem ter imenovanjem strokovnjaka za kazensko pravo, ki bi okrepil ukrepe za povečanje odgovornosti;

Demokratična republika Kongo

36.  obsoja resne kršitve človekovih pravic, ki jih povsem nekaznovane izvajajo varnostne sile, in poziva, naj se poišče odgovorne za ta dejanja; predvsem poziva, naj se temeljito preišče surovo nasilje nad civilisti v vzhodnem Kongu, vključno s posilstvi žensk in zasužnjevanjem otrok; poziva k morebitnemu podaljšanju mandata mirovnih sil OZN v vzhodnem Kongu; poziva Svet, naj v primeru nadaljnjega nasilja razmisli, da bi v skladu s Sporazumom iz Cotonouja razširil veljavne omejevalne ukrepe, kot so usmerjene sankcije EU, vključno s prepovedjo potovanja in zamrznitvijo premoženja za osebe, odgovorne za represivne ukrepe in spodkopavanje demokratičnega procesa v Demokratični republiki Kongo; poziva oblasti Demokratične republike Kongo, naj začnejo izvajati sporazum, sklenjen decembra 2016, in do decembra 2017 s pomočjo mednarodnih akterjev organizirajo volitve; poziva Svet za človekove pravice, naj še naprej spremlja razmere v Demokratični republiki Kongo, dokler ne bodo organizirane volitve in opravljen prehod v demokracijo, in spodbuja urad visokega komisarja, naj ustrezno obvešča Svet o razmerah v državi in po potrebi sprejme odločnejše ukrepe;

Gruzijska regija Abhazija in chinvalska regija/Južna Osetija

37.  je še vedno zaskrbljen zaradi svobode izražanja in svobode medijev, pa tudi ker ni mogoč dostop do zasedenih regij Abhazije in chinvalske regije/Južne Osetije, ki jih zaseda Rusija in kjer še vedno prihaja do številnih kršitev človekovih pravic; poziva k okrepitvi medosebnih stikov med ozemljem, ki je pod nadzorom Tbilisija, in zasedenima regijama; poziva, naj se popolnoma spoštuje suverenost in ozemeljska celovitost Gruzije ter nedotakljivost njenih mednarodno priznanih meja; poudarja, da je treba zagotoviti varno in dostojno vrnitev beguncev in notranje razseljenih oseb v kraje, kjer so stalno prebivali; poziva gruzijsko vlado, naj sprejme ustrezne ukrepe ter zagotovi ukrepanje v skladu s priporočili v okviru splošnega rednega pregleda ter izvajanje teh priporočil;

Mjanmar/Burma

38.  je izjemno zaskrbljen zaradi poročil o nasilnih spopadih v severnem delu države Rakhine ter obžaluje izgubo življenj, možnosti za preživljanje in zatočišč, pa tudi poročila, da oborožene mjanmarske/burmanske enote nesorazmerno uporabljajo silo; poziva vojaške in varnostne sile, naj nemudoma ustavijo uboje, nadlegovanje in posilstva, ki jih izvajajo nad rohinškim ljudstvom, ter naj jim prenehajo požigati domove; vztraja, naj vlada in civilni organi Mjanmara/Burme nemudoma ustavijo diskriminacijo in segregacijo rohinške manjšine; poziva k varovanju pravic rohinškega ljudstva ter zagotovljeni zaščiti, varnosti in enakosti za vse državljane Mjanmara/Burme; pozdravlja odločitev vlade Mjanmara/Burme, da mir in narodno spravo uvrsti med prednostne naloge; pozdravlja napoved vlade Mjanmara/Burme, da bo ustanovila preiskovalno komisijo za preiskavo nedavnega nasilja v zvezni državi Rakhine; poudarja, da je treba ustrezno sodno preganjati odgovorne za te kršitve in žrtvam omogočiti primerno popravo krivic; poziva vlado Mjanmara/Burme, naj nadaljuje proces demokratizacije ter spoštuje načelo pravne države, svobodo govora in temeljne človekove pravice; poziva EU in države članice, naj podprejo podaljšanje mandata posebne poročevalke o Mjanmaru/Burmi;

Zasedena palestinska ozemlja

39.  je zelo zaskrbljen zaradi trdovratnega zastoja v bližnjevzhodnem mirovnem procesu in poziva k takojšnji obnovitvi prepričljivih prizadevanj za mir; je zaskrbljen zaradi razmer na področju človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, kakor je zapisano tudi v resoluciji z dne 10. septembra 2015 o vlogi EU v bližnjevzhodnem mirovnem procesu(3); poudarja, da morajo EU in njene države članice nepretrgano sodelovati pri spremljanju izvajanja resolucij Sveta za človekove pravice o kršitvah in zlorabah, na primer resolucije z dne 3. julija 2015 o zagotavljanju odgovornosti in pravice za vse kršitve mednarodnega prava na zasedenem palestinskem ozemlju, vključno z vzhodnim Jeruzalemom; je seznanjen s predhodno preiskavo Mednarodnega kazenskega sodišča; ponovno izraža svojo polno podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču in mednarodnemu kazenskopravnemu sistemu; v zvezi s tem opozarja na vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah(4) in poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj Parlamentu poroča o uničevanju in škodi, povzročeni na zgradbah in projektih, financiranih s sredstvi EU; poudarja, da morajo vse strani še naprej spoštovati premirje v Gazi, in poziva k odpravi blokade; poziva Izraelce in Palestince, naj se vzdržijo dejanj, ki bi še stopnjevala napetost, vključno s sovražnim govorom in hujskanjem v javnosti ter enostranskimi ukrepi, ki bi lahko negativno vplivali na izid pogajanj in ogrozili uresničljivost dvodržavne rešitve; poudarja, da je mogoče trajno rešitev konflikta doseči le v regionalnem okviru s sodelovanjem vseh ustreznih regionalnih deležnikov in s podporo mednarodne skupnosti;

Južni Sudan

40.  poziva vse strani, naj ne kršijo človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava, vključno s kršitvami, ki veljajo za mednarodne zločine, kot so zunajsodni uboji, nasilje na etnični podlagi, spolno nasilje v konfliktih, vključno s posilstvi, ter nasilje na podlagi spola, novačenje in uporaba otrok v konfliktih, prisilna izginotja ter samovoljne aretacije in pridržanje; opozarja, da je južnosudanska vlada 16. marca 2016 podpisala sporazum o časovnem načrtu, kasneje pa oznanila, da bo v nacionalni dialog vključila druge ustrezne deležnike in da bo še naprej podpirala sklepe, ki so jih sprejeli opozicijski podpisniki in usmerjevalni odbor za nacionalni dialog (mehanizem 7 + 7); vztraja, da morajo vse strani izpolnjevati svoje zaveze, in poziva k trajnemu dialogu za dokončno premirje; poziva EU in njene države članice, naj še okrepijo podporo prizadevanjem Afriške unije, da Sudanu in sudanskemu ljudstvu pri prehodu v notranje reformirano demokracijo prinese mir; poziva EU in države članice, naj podaljšajo mandat komisije za človekove pravice v Južnem Sudanu ter okrepijo njeno vlogo za preiskovanje kršitev človekovih pravic in pridobivanje podatkov o spolnem nasilju; podpira vključitev njenih priporočil v poročilo, ki se bo posredovalo generalni skupščini in varnostnemu svetu OZN;

Sirija

41.  najostreje obsoja grozodejstva in vsesplošne kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava, ki so jih zakrivile sile Asadovega režima ob podpori Rusije in Irana, pa tudi kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava, ki so jih zakrivile državne in nedržavne formacije, na primer oborožene teroristične skupine, zlasti ISIL/Daiš, katere hudodelstva veljajo za genocid, Fronta Fatah Al Šam/Fronta Al Nusra in druge džihadistične skupine; vztraja, da je treba še naprej preiskovati uporabo in uničenje kemičnega orožja pri vseh straneh v Siriji, in obžaluje odločitev Rusije in Kitajske, da blokirata novo resolucijo varnostnega sveta OZN o uporabi kemičnega orožja; ponovno poziva, naj se zagotovi popoln in neoviran dostop humanitarni pomoči ter poišče in kaznuje tiste, ki so zakrivili vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost; podpira pobudo EU, da bi se primer Sirije predal Mednarodnemu kazenskemu sodišču, in poziva varnostni svet OZN, naj ukrepa v zvezi s tem; podpira mandat preiskovalne komisije za posebno preiskavo o Alepu, katere rezultate bi bilo treba predstaviti najpozneje na 34. zasedanju Sveta za človekove pravice marca, in poziva, naj se poročilo predstavi tudi generalni skupščini in varnostnemu svetu OZN;

Ukrajina

42.  obsoja dejstvo, da še vedno trajajoči ruski napadi povzročajo izjemno težke humanitarne razmere v Doneškem bazenu ter da ukrajinske in mednarodne humanitarne organizacije nimajo dostopa do zasedenih območij; je zelo zaskrbljen zaradi težkih humanitarnih razmer, v katerih živi več kot 1,5 milijona notranje razseljenih oseb; izraža globoko zaskrbljenost zaradi nenehnega spolnega nasilja, povezanega s konfliktom; je zelo zaskrbljen zaradi kršitev človekovih pravic na območju Krima, ki ga je zasedla Rusija, predvsem nad krimskimi Tatari; poudarja, da mora EU Ukrajini zagotoviti dodatno finančno pomoč; ponovno poudarja, da popolnoma podpira suverenost, neodvisnost, enotnost in ozemeljsko celovitost Ukrajine znotraj njenih mednarodno priznanih meja ter njeno svobodno in suvereno odločitev, da bo sledila evropski poti; poziva vse strani, naj s političnim dialogom in popolnoma v skladu z mednarodnim pravom nemudoma začnejo ponovno vključevati zasedeni Krimski polotok v ukrajinski pravni sistem; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj okrepita pritisk na Rusko federacijo, da bodo imele mednarodne organizacije dostop do Krima in bodo lahko glede na nenehne hude kršitve temeljnih svoboščin in človekovih pravic na polotoku spremljale stanje na področju človekovih pravic ter vzpostavile stalne mednarodne nadzorne mehanizme, ki izhajajo iz konvencij; podpira podaljšanje sankcij proti Rusiji, dokler ne bo v celoti izvajala sporazuma iz Minska in vrnila Krim; ponovno poudarja, da so vse strani konflikta obvezane sprejeti vse izvedljive ukrepe, da civilno prebivalstvo pod svojim nadzorom zaščitijo pred učinki sovražnosti; podpira in spodbuja interaktivni dialog, ki bo potekal na 34. zasedanju Sveta za človekove pravice;

Jemen

43.  je zelo zaskrbljen zaradi katastrofalnih humanitarnih razmer v Jemnu; ponovno izraža svojo zavezanost nadaljnji podpori Jemnu in njegovim prebivalcem; obsoja, da so tarča tudi civilisti, ujeti v nevzdržnem položaju med vojskujočimi se stranmi, ki kršijo mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravo človekovih pravic; poudarja, da je novačenje in uporaba otrok v oboroženih spopadih po mednarodnem pravu človekovih pravic in mednarodnem humanitarnem pravu strogo prepovedano ter da novačenje otrok, mlajših od petnajst let, lahko pomeni tudi vojno hudodelstvo; poziva vse strani, naj nemudoma izpustijo otroke in se vzdržijo njihovega novačenja; poziva vse strani, naj zmanjšajo napetost ter nemudoma sklenejo stabilno premirje, ki bo omogočilo pogajanja za politično in vključujočo rešitev konflikta; v zvezi s tem popolnoma podpira prizadevanja posebnega odposlanca OZN za Jemen Ismaila Ulda Šejka Ahmeda ter izvajanje resolucije Sveta za človekove pravice št. 33/16 iz oktobra 2016, v kateri se od OZN zahteva, da sodeluje z neodvisno nacionalno preiskovalno komisijo, prav tako pa spodbuja vsa prizadevanja za neodvisno mednarodno preiskavo, s katero bi prekinili prakso nekaznovanja v Jemnu; poziva države članice, naj podprejo skupno izjavo, ki izraža zaskrbljenost zaradi kršitev in zlorab v Jemnu ter poziva k temeljiti in nepristranski preiskavi; poziva visokega komisarja za človekove pravice, naj s podajanjem kratkih informacij med sejami Sveta za človekove pravice redno seznanja z rezultati svojih preiskav;

o
o   o

44.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku 71. generalne skupščine OZN, predsedniku Sveta OZN za človekove pravice, visokemu komisarju OZN za človekove pravice in generalnemu sekretarju parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0317.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0502.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0318.
(4) http://www.ohchr.org/documents/issues/business/A.HRC.17.31.pdf


Potrebna skrbnost uvoznikov v oskrbovalni verigi, ki uvažajo minerale in kovine z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem ***I
PDF 330kWORD 57k
Resolucija
Besedilo
Priloga
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema Unije za samopotrjevanje potrebne skrbnosti odgovornih uvoznikov v oskrbovalni verigi, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude in zlato z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem (COM(2014)0111 – C7-0092/2014 – 2014/0059(COD))
P8_TA(2017)0090A8-0141/2015

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2014)0111),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7‑0092/2014),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju začasnega sporazuma, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 8. decembra 2016, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenja Odbora za razvoj (A8-0141/2015),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(1);

2.  se seznanja z izjavo Sveta in izjavami Komisije, priloženimi tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če nadomesti, bistveno spremeni ali namerava bistveno spremeniti svoj predlog;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 16. marca 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi obveznosti za potrebno skrbnost v oskrbovalni verigi za uvoznike v Uniji, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude ter zlato, ki izvirajo s konfliktnih območij in območij z visokim tveganjem

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/821.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Sveta o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi obveznosti za potrebno skrbnost v oskrbovalni verigi za uvoznike v Uniji, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude ter zlato, ki izvirajo s konfliktnih območij in območij z visokim tveganjem

Svet se izjemoma strinja, da se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov za spremembo pragov iz Priloge I, kot je določeno v členu 1(4) in (5), da bi zagotovili pravočasno sprejetje pragov in uresničili cilje te uredbe. Takšen dogovor ne posega v prihodnje zakonodajne predloge s področja trgovine, pa tudi s celotnega področja zunanjih odnosov.

Izjava Komisije 1 o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi obveznosti za potrebno skrbnost v oskrbovalni verigi za uvoznike v Uniji, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude ter zlato, ki izvirajo s konfliktnih območij in območij z visokim tveganjem

Komisija bo razmislila o pripravi dodatnih zakonodajnih predlogov, namenjenih podjetjem iz EU, ki proizvajajo izdelke, v katerih oskrbovalni verigi so kositer, tantal, volfram ali zlato, če bi prišla do sklepa, da skupna prizadevanja trga EU na odgovorno globalno oskrbovalno verigo mineralov niso dovolj, da bi spodbudila odgovorno ravnanje na strani oskrbe v državah proizvajalkah, ali če bi ocenila, da obseg nakupov subjektov iz spodnjega dela oskrbovalne verige, ki imajo vzpostavljeno potrebno skrbnost v oskrbovalni verigi v skladu s smernicami OECD, ni zadosten.

Izjava Komisije 2 o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi obveznosti za potrebno skrbnost v oskrbovalni verigi za uvoznike v Uniji, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude ter zlato, ki izvirajo s konfliktnih območij in območij z visokim tveganjem

Komisija bo pri izvajanju svojega pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 1(5) ustrezno upoštevala cilje te uredbe, zlasti tistih, ki so navedeni v uvodnih izjavah (1), (7), (10) in (17).

Pri tem bo Komisija zlasti upoštevala posebna tveganja, povezana z delovanjem zgornjega dela oskrbovalne verige z zlatom na konfliktnih območjih in območjih z visokim tveganjem, ter upošteva položaj mikro in majhnih podjetij iz Unije, ki uvažajo zlato v EU.

Izjava Komisije 3 o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi obveznosti za potrebno skrbnost v oskrbovalni verigi za uvoznike v Uniji, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude ter zlato, ki izvirajo s konfliktnih območij in območij z visokim tveganjem

Komisija je v odziv na zahtevo Evropskega parlamenta po posebnih smernicah pripravljena razviti kazalnike uspešnosti, ki bodo posebej prilagojeni odgovornemu pridobivanju konfliktnih mineralov. S takšnimi smernicami bi se podjetja z več kot 500 zaposlenimi, ki morajo v skladu z Direktivo 2014/95/EU razkriti nefinančne informacije, spodbudila k razkritju specifičnih informacij, povezanih z izdelki, ki vsebujejo kositer, tantal, volfram ali zlato.

(1) To stališče nadomešča spremembe, sprejete 20. maja 2015 (Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0204).


Okvir Unije za zbiranje, upravljanje in uporabo podatkov v ribiškem sektorju ***I
PDF 321kWORD 51k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira Unije za zbiranje, upravljanje in uporabo podatkov v ribiškem sektorju in podporo znanstvenemu svetovanju v zvezi s skupno ribiško politiko (prenovitev) (COM(2015)0294 – C8-0160/2015 – 2015/0133(COD))
P8_TA(2017)0091A8-0150/2016

(Redni zakonodajni postopek – prenovitev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2015)0294),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C8-0160/2015),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. septembra 2015(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 10. februarja 2016(2),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov(3),

–  ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve z dne 28. januarja 2016, naslovljenega na Odbor za ribištvo v sladu s členom 104(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju začasnega sporazuma, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. januarja 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 104 in 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0150/2016),

A.  ker po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije predlog Komisije ne vključuje bistvenih sprememb, razen tistih, ki so v njem opredeljene kot take, in ker je ta predlog, kar zadeva kodifikacijo nespremenjenih določb prejšnjih obstoječih besedil skupaj z njihovimi spremembami, zgolj kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju in kakor je bilo prilagojeno v skladu s predlogi posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če nadomesti, bistveno spremeni ali namerava bistveno spremeniti svoj predlog;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 16. marca 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira Unije za zbiranje, upravljanje in uporabo podatkov v ribiškem sektorju in podporo znanstvenemu svetovanju v zvezi s skupno ribiško politiko ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 199/2008 (prenovitev)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/1004.)

(1) UL C 13, 15.1.2016, str. 201.
(2) UL C 120, 5.4.2016, str. 40.
(3) UL C 77, 28.3.2002, str. 1.


Ustavne, pravne in institucionalne posledice skupne varnostne in obrambne politike: možnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba
PDF 381kWORD 63k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o ustavnih, pravnih in institucionalnih posledicah skupne varnostne in obrambne politike: možnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba (2015/2343(INI))
P8_TA(2017)0092A8-0042/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Lizbonske pogodbe,

–  ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 36 PEU o vlogi Evropskega parlamenta na področju skupne zunanje, varnostne in obrambne politike,

–  ob upoštevanju členov 42(2), 42(3), 42(6), 42(7), 45 in 46 PEU o postopnem oblikovanju skupne obrambne politike,

–  ob upoštevanju Protokola št. 1 k Pogodbam o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Protokola št. 2 k Pogodbam o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. decembra 2013, 26. junija 2015 in 15. decembra 2016,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o skupni varnostni in obrambni politiki z dne 25. novembra 2013, 18. novembra 2014, 18. maja 2015, 27. junija 2016 in 14. novembra 2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. aprila 2016 o EU v spreminjajočem se globalnem okolju – bolj povezan, konflikten in kompleksen svet(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o klavzuli o medsebojni obrambi in solidarnostni klavzuli EU: politična in operativna razsežnost(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o evropski obrambni uniji(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2016 o klavzuli o vzajemni obrambi (člen 42(7) PEU)(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. novembra 2016 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o boljšem delovanju Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(7) (v nadaljevanju: finančna uredba),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2015/1835 z dne 12. oktobra 2015 o določitvi statuta, sedeža in načina delovanja Evropske obrambne agencije(8),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2001/78/SZVP z dne 22. januarja 2001 o ustanovitvi Političnega in varnostnega odbora(9),

–  ob upoštevanju končnih sklepov medparlamentarnih konferenc o skupni zunanji in varnostni politiki ter skupni varnostni in obrambni politiki v Haagu 8. aprila 2016, v Luxembourgu 6. septembra 2015, v Rigi 6. marca 2015, v Rimu 7. novembra 2014, v Atenah 4. aprila 2014, v Vilni 6. septembra 2013, v Dublinu 25. marca 2013 in v Pafosu 10. septembra 2012,

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

–  ob upoštevanju Severnoatlantske pogodbe, ki je bila podpisana v Washingtonu D.C. 4. aprila 1949,

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom Izvedbeni načrt za varnost in obrambo, ki ga je podpredsednica/visoka predstavnica predstavila 14. novembra 2016,

–  ob upoštevanju poročila o napredku z dne 7. julija 2014, ki ga je pripravila podpredsednica/visoka predstavnica in vodja Evropske obrambne agencije, glede izvajanja sklepov Evropskega sveta iz decembra 2013,

–  ob upoštevanju skupne izjave predsednikov Evropskega sveta in Komisije ter generalnega sekretarja zveze Nato z dne 8. julija 2016,

–  ob upoštevanju izida referenduma v Združenem kraljestvu z dne 23. junija 2016,

–  ob upoštevanju rezultatov posebne raziskave Eurobarometra o Evropskem parlamentu, ki je potekala v 28 državah članicah Evropske unije od 9. do 18. aprila 2016,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2016 Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o evropskem obrambnem akcijskem načrtu (COM(2016)0950),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupnih razprav Odbora za zunanje zadeve in Odbora za ustavne zadeve v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in Odbora za ustavne zadeve ter mnenja Odbora za proračun (A8-0042/2017),

A.  ker je Evropska unija odločena oblikovati skupno obrambno politiko, ki bi prerasla v skupno obrambo ter okrepila njeno enotnost, strateško avtonomijo in integracijo, zato da bi spodbujali mir, varnost in stabilnost v soseščini Evrope in po svetu; ker skupna obramba zahteva soglasno odločanje Evropskega sveta in sprejemanje takšne odločitev s strani držav članic v skladu z njihovimi ustavnimi zahtevami;

B.  ker v novih geopolitičnih in geostrateških razmerah azijska regija prevladuje pred evroatlantsko, in ker novi akterji in pojav novih groženj in področij delovanja pričajo, da se države z novimi izzivi ne morejo soočati same in morajo ukrepati skupaj;

C.  ker so stroški neukrepanja na ravni EU na področju varnosti in obrambe ocenjeni na več kot 100 milijard EUR letno in ker se stopnja učinkovitosti EU giblje med 10 % in 15 % učinkovitosti Združenih držav Amerike;

D.  ker so globalno čedalje slabše razmere pokazale, kako pomembno je izboljšati sodelovanje ter izmenjavo informacij in primerov dobre prakse med državami članicami, in da je treba občutno povečati vojaške izdatke EU prek namenskega vira lastnih sredstev;

E.  ker so zamisel o vojaškem in obrambnem povezovanju imeli že ustanovni očetje, saj so želeli ustvariti mehanizem za legitimno skupno obrambo in ohranjanje miru na evropski celini;

F.  ker PEU v svojih členih 21(1) in (2) ter 42 jasno določa načela in cilje na področju skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike kot tudi mehanizme in okvir za njihovo doseganje; ker je bil dosežen zelo majhen napredek pri izpolnjevanju teh ciljev, kljub številnim pozivom in predlogom za izvajanje s strani Parlamenta in Komisije;

G.  ker razvoj skupne varnostne in obrambne politike zahteva predvsem politično voljo držav članic, ki temelji na skupnih vrednotah in interesih, kot tudi skupne interese in prednostne naloge pa tudi vzpostavitev institucionalne strukture za sodelovanje; ker bi morala biti skupna varnostna in obrambna politika učinkovita in strukturirana skupna politika, ki ustvarja dodano vrednost, in ne zgolj seštevek nacionalnih politik držav članic oziroma njihov najmanjši skupni imenovalec;

H.  ker je Francija s tem, ko je novembra 2015 aktivirala člen 42(7) PEU, opozorila na potencial vseh določb v Pogodbi s področja varnosti in obrambe;

I.  ker ima EU v skladu s členom 42(2) PEU in členom 2(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije pristojnost, da opredeli in izvaja skupno varnostno in obrambno politiko, ki vključuje postopno oblikovanje skupne obrambne politike Unije; ker bi morala Unija to pristojnost uporabiti za izboljšanje usklajevanja in učinkovitosti ter za dopolnitev ukrepov držav članic, ne da bi s tem posegala v njihove pristojnosti na področju obrambe ali jih nadomeščala;

J.  ker obstajajo večnacionalne evropske strukture, ki so že leta primeri dobre prakse in sodelovanja med državami članicami, kot je Eurocorps; ker so te strukture lahko izhodišče za premik k skupni obrambni politiki Unije;

K.  ker državljani EU pričakujejo več ukrepov EU na področju obrambe in varnosti; ker si po podatkih raziskave Eurobarometer 85.1 iz junija 2016 dve tretjini anketiranih državljanov EU želeli, da bi EU prek zavez držav članic okrepila delovanje na področju varnostne in obrambne politike;

L.  ker je treba razviti obrambno kulturo, ki bo pomagala zagotovit, da bodo državljani EU imeli jasno idejo o vlogi, ki jo ima obramba v naši družbi, in njenem prispevku k stabilnosti, ohranjanju miru in povečevanju mednarodne varnosti;

M.  ker je treba sprejeti ukrepe za povečanje operativnosti in učinkovitosti evropske varnostne politike, da bo mogoče dejansko izboljšati varnost Evrope;

N.  ker bi moral Evropski svet takoj vzpostaviti evropsko obrambno unijo, kot zagovarja Parlament, pa tudi skupno obrambo Unije; ker bi morale države članice sprejeti odločitev o skupni obrambi v skladu s svojimi ustavnimi zahtevami;

O.  ker bi morala obrambna politika EU povečati sposobnost Evrope, da poveča varnost tako znotraj kot zunaj EU ter utrdi partnerstvo z zvezo Nato in okrepi čezatlantske odnose, s tem pa tudi zvezo Nato;

P.  ker Parlament dejavno podpira evropsko obrambno unijo in bo v ta namen še naprej predstavljal ustrezne predloge; ker bi morala medparlamentarna konferenca o skupni zunanji in varnostni politiki ter o skupni varnostni in obrambni politiki postati forum za izvajanje učinkovitega in rednega medparlamentarnega sodelovanja glede skupne varnostne in obrambne politike ter postopnega oblikovanja skupne obrambne politike Unije;

Q.  ker se podpredsednica/visoka predstavnica redno posvetuje s Parlamentom o postopnem oblikovanju skupne obrambne politike Unije, zagotavlja, da se stališča Parlamenta ustrezno upoštevajo v tem procesu, in obvešča Parlament o napredku pri pripravah na evropsko obrambno unijo;

R.  ker je podpredsednica/visoka predstavnica v svoji izjavi na neformalnem srečanju zunanjih ministrov EU v Gymnichu 2. septembra 2016, sklicevala na možnost za konkreten napredek na področju obrambe med državami članicami;

S.  ker Komisija skrbi za izvajanje Pogodb in ukrepov, ki jih institucije sprejmejo na njuni podlagi, tudi na področju skupne varnostne in obrambne politike;

T.  ker bi moralo prihodnje letno in večletno načrtovanje Unije vključevati obrambno politiko; ker bi morala Komisija začeti delo o ustreznih medinstitucionalnih sporazumih, vključno s pripravo bele knjige o obrambi EU, za prvo izvajanje v okviru naslednjega večletnega finančnega in političnega okvira EU;

U.  ker Parlament zastopa evropske državljane ter opravlja zakonodajno in proračunsko funkcijo ter funkcijo političnega nadzora in posvetovanja, zaradi česar bi moral prevzeti osrednjo vlogo pri oblikovanju evropske obrambne unije;

V.  ker bi aktivna vloga Parlamenta ter njegova politična podpora in demokratični nadzor pri oblikovanju skupne obrambne politike Unije in vzpostavljanju skupne obrambe, potrdila in spodbudila predstavniške in demokratične temelje Unije;

W.  ker bi globalna strategija EU morala služiti kot zelo jasen in koristen strateški okvir za prihodnji razvoj skupne varnostne in obrambne politike;

X.  ker pri misijah vojaškega usposabljanja v tujini obstajajo omejitve, tako glede akcijskih načrtov kot glede potrebne vojaške logistične podpore;

Y.  ker zato misij usposabljanja ni mogoče organizirati v tujini , če vlade držav, kjer potekajo, vojaškim enotam ne zagotovijo potrebnega orožja in opreme, kot se je zgodilo v primeru misij vojaškega usposabljanja v Srednjeafriški republiki (EUTM CAR) ali Maliju (EUTM Mali); ker brez vaj z orožjem in opremo ni mogoče vzpostaviti enot, ki se bodo sposobne spopasti z bojnimi in operativnimi izzivi;

Z.  ker evropski vojaki trenutno ne smejo sodelovati v vojaških operacijah kot opazovalci, kar pomeni, da ne morejo odkrivati pomanjkljivosti enot, ki se usposabljajo, zato tudi ne morejo reševati morebitnih operativnih težav v poznejši fazi;

AA.  ker se te enote, tako v Maliju kot v Srednjeafriški republiki, ustanavljajo za bojne operacije in ker po treh letih brez ustrezne opreme in usposabljanja, kar se je na primer zgodilo v primeru EUTM Mali, še zdaleč niso operativne;

AB.  ker se brez potrebne vojaške opreme misije vojaškega usposabljanja lahko izvajajo v tujini samo, če vse potrebno orožje in material zagotovi lokalna vlada, enote pa ju lahko potem uporabljajo tudi po končanih vajah;

Ustavni in pravni okvir

1.  opozarja, da po Pogodbi o Evropski uniji (PEU) skupna varnostna in obrambna politika vključuje postopno oblikovanje skupne obrambne politike Unije, ki bo v prihodnosti privedla do skupne obrambe, če bo Evropski svet sprejel soglasno odločitev o temin če bodo države članice sprejele takšno odločitev v skladu s svojimi ustavnimi zahtevami; poziva države članice, naj se prednostno zavežejo določbam iz te pogodbe glede skupne varnostne in obrambne politike, in povečajo svoja prizadevanja pri zagotavljanju vidnega napredka pri doseganju ciljev, opredeljenih v teh določbah;

2.  ugotavlja, da so reforme in inovacije, ki jih Lizbonska pogodba prinaša za skupno varnostno in obrambno politiko zadosten in skladen okvir ter bi morale opredeliti pot za resnično skupno politiko, temelječo na skupnih sredstvih in zmogljivostih ter na usklajenem načrtovanju na ravni Unije; poudarja, da je napredek na področju skupne varnostne in obrambne politike v sedanjem institucionalnem in pravnem okviru odvisen bolj od politične volje držav članic kot od pravnih pomislekov; poudarja, da se člen 43 PEU nanaša na celoten spekter nalog kriznega upravljanja, katerih uporabo namerava EU izvesti na hiter in odločen način;

3.  zato poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Svet in države članice, naj v skladu s PEU zagotovijo skladnost med različnimi področji zunanjega delovanja, jih obravnavajo s celovitim in poglobljenim pristopom ter uporabijo vse možnosti, predvidene v Pogodbi – zlasti mehanizme iz členov 42(6) in 46 PEU, iz protokola (št. 10) o stalnem strukturnem sodelovanju določenem v členu 42 PEU, med operativno fazo, iz člena 44 PEU o izvajanju nalog skupne varnostne in obrambne politike s strani skupine držav članic –, da bi dosegli hitrejšo, učinkovitejšo in bolj prilagodljivo napotitev misij in operacij; poudarja, da morajo biti pravila o sodelovanju v okviru stalnega strukturnega sodelovanja (PESCO) jasno določena;

4.  ugotavlja, da bi se morali v primerih, ko PEU določa, da Svet odločitve v okviru skupne varnostne in obrambne politike, zlasti tiste iz členov 45(2) in 46(2) PEU, sprejema s kvalificirano večino, vsi izdatki, ki nastanejo zaradi izvajanja teh odločitev, financirati iz proračuna EU, vendar bi bilo treba v ta namen zagotoviti nove dodatne vire; meni, da zato obstaja potreba po dodatnem financiranju ali sofinanciranju iz držav članic;

5.  zato meni, da bi bilo treba Evropsko obrambno agencijo (EDA) in PESCO obravnavati kot institucije Unije sui generis, kot je na primer Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD); meni, da to zahteva spremembo finančne uredbe, da bi v njen člen 2(b) vključili EDA in PESCO s posebnim oddelkom v proračunu Unije; opominja, da bi moral Parlament skupaj s Svetom opravljati zakonodajno in proračunsko funkcijo ter izvajati politični nadzor in posvete v skladu s Pogodbama;

6.  prepričan je, da člen 41(1) PEU velja za upravne odhodke EDA in PESCO;

7.  ugotavlja, da člen 41(2) PEU velja za odhodke iz poslovanja EDA in PESCO; opozarja, da odhodki iz poslovanja, ki nastanejo zaradi vojaških misij, kot je navedeno v členu 42(1) PEU, odhodki iz poslovanja, ki izhajajo iz obrambnih operacij države članice, ki je žrtev oboroženega napada na svoje ozemlje, ter odhodki iz poslovanja, ki izhajajo iz obrambnih operacij držav članic, ki v celoti izpolnjujejo obveznost za pomoč in podporo v skladu s členom 42(7) PEU, bi se morali financirati kolektivno, vendar ne iz proračuna Unije; pozdravlja uporabo člena 42(7) v zvezi s klavzulo o vzajemni obrambi;

8.  zato meni, da je financiranje upravnih odhodkov in odhodkov iz poslovanja EDA in PESCO iz proračuna Unije edina možnost v skladu s Pogodbama, kljub temu, da obe instituciji lahko upravljata sredstva, ki prihajajo neposredno iz držav članic;

9.  poziva države članice, naj zagotovijo potrebna dodatna sredstva za financiranje upravnih in operativnih stroškov EDA in PESCO iz proračuna Unije;

10.  poziva Svet, naj zato pregleda Sklep (SZVP) 2015/1835 o določitvi statuta, sedeža in načina delovanja Evropske obrambne agencije;

11.  poudarja, da bi moralo biti poglabljanje sodelovanja na področju obrambe med državami članicami na ravni EU pospremljeno s poostrenim parlamentarnim spremljanjem in nadzorom, tako s strani Evropskega parlamenta kot nacionalnih parlamentov;

12.  v tem kontekstu poudarja vlogo Parlamenta kot proračunskega organa; je odločen izvajati učinkovit parlamentarni in proračunski nadzor nad EDA in PESCO, kot je določeno v Pogodbah;

13.  poziva Svet, naj ravna v skladu s členom 41(3) PEU in nemudoma sprejme sklep o ustanovitvi zagonskega sklada za nujno financiranje v začetnih fazah vojaških operacij za naloge iz členov 42(1) in 43 PEU;

14.  v skladu s členom 42(2) PEU poziva Svet, naj sprejme konkretne ukrepe za uskladitev in standardizacijo evropskih oboroženih sil, da bi olajšali sodelovanje pripadnikov oboroženih sil pod okriljem nove evropske obrambne unije, kar bo korak k postopnemu oblikovanju skupne obrambne politike Unije;

Evropska dodana vrednost skupne varnostne in obrambne politike

15.  poudarja, da je doseganje ciljev skupne varnostne in obrambne politike za izboljšanje operativnih zmogljivosti Unije pri zunanjem ukrepanju na področju ohranjanja miru, preprečevanja konfliktov in krepitve mednarodne varnosti v skladu s PEU v čedalje slabših varnostnih razmerah potrebno bolj kot kdaj koli prej; je trdno prepričan, da so varnostne in obrambne grožnje, s katerimi je soočena EU in ki so usmerjene zoper njene državljane in ozemlje, skupen izziv, ki ga nobena država članica ne more obvladati sama; je prepričan, da bosta varnost in obramba Unije močnejši, če bodo Unija in njene države članice ostale enotne in bodo ukrepale skupaj; meni, da mora EU razviti učinkovit sistem za porazdelitev evropskega bremena za svojo lastno varnost in obrambo, vendar tega še ni storila; poziva države članice, naj se odločno politično zavežejo temu cilju in sodelujejo, da bi ga uresničile;

16.  poudarja, da varnost in obramba predstavljata območje, kjer je evropsko dodano vrednost mogoče jasno dokazati v smislu učinkovitosti, saj daje državam članicam večje in bolj stroškovno učinkovite zmogljivosti, in sicer z večjo povezanostjo, usklajenostjo in interoperabilnostjo na področju varnosti in obrambe ter v smislu prispevanja k utrjevanju solidarnosti in kohezije ter strateške avtonomije kot tudi odpornosti Unije; poudarja oceno, da se z vsakim evrom, naloženim v obrambo, ustvari donos 1,6 evra, zlasti prek zaposlovanja usposobljene delovne sile, raziskav in tehnologije ter izvoza;

17.  poudarja, da bi uporaba vseh možnosti, predvidenih v Pogodbah, izboljšala konkurenčnost in delovanje obrambne industrije na enotnem trgu, dodatno spodbudila obrambno sodelovanje prek pozitivnih spodbud in z usmerjenostjo v projekte, ki jih države članice same ne morejo izpeljati, zmanjšala nepotrebno podvajanje in spodbudila učinkovitejšo uporabo javnega denarja;

18.  poudarja, da okrepitev skupne varnostne in obrambne politike v skladu s Pogodbama ne bo vplivala na nacionalno suverenost, saj to politiko vodijo države članice; je prepričan, da ni večjega spoštovanja suverenosti kot obramba ozemeljske celovitosti Evropske unije prek skupne obrambne politike;

19.  poudarja, da začetek izvajanja uspešnih misij v okviru skupne varnostne in obrambne politike na podlagi člena 44 PEU prispeva k doseganju evropske obrambne unije; poziva EU, naj izkoristi ves potencial člena 44 za nadaljevanje in okrepitev te vrste misij, da bi se pripravila podlaga za operativno politiko na področju varnosti in obrambe;

20.  meni, da je bistveno povečanje nacionalnih izdatkov za obrambo na 2 % BDP EU; poudarja, da bi to pomenilo dodatne stroške v višini skoraj 100 milijard EUR za obrambo ob koncu prihodnjega desetletja; meni, da bi bilo treba to povečanje uporabiti za več strateških programov sodelovanja v Uniji in prek nje, z boljšim strukturiranjem povpraševanja in ponudbe ter z večjo učinkovitostjo in uspešnostjo obeh strani; meni, da bo to povečanje na evropski ravni prispevalo k podpori za obrambno industrijo in ustvarjanje delovnih mest, zlasti v malih in srednjih podjetjih; meni, da bi bilo treba znaten del teh izdatkov usmeriti v raziskave in razvoj ter v strateške programe sodelovanja, s poudarkom na novih tehnologijah z dvojne rabo in obrambnih tehnologijah, ki niso bistvene samo za doseganje teh ciljev, temveč lahko prinesejo tudi dodatno dodano vrednost za Evropsko unijo; ugotavlja, da bi morali ti dodatni izdatki zagotavljati tudi dodatno odgovornost, preglednost in nadzor glede uporabe evropskih javnih sredstev;

21.  je prepričan, da bi morale naložbe Unije v obrambo zagotoviti, da lahko vse države članice sodelujejo pri uravnoteženem, usklajenem in sočasnem izboljšanju svojih vojaških zmogljivosti; meni, da je to strateška priložnost, da Unija izboljša svojo varnost in obrambo;

Institucionalni okvir

Svet obrambnih ministrov

22.  poudarja, da je še vedno treba vzpostaviti Svet obrambnih ministrov, ki mu bo predsedoval visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, saj bo tako mogoče usklajevati izvajanje skupne varnostne in obrambne politike ter povečati njeno učinkovitost;

Usmerjevalni odbor za obrambo

23.  meni, da je usmerjevalni odbor EDA, ki ga sestavljajo predstavniki ministrstev za obrambo držav članic, organ, ki je primeren za opravljanje svetovalnih in nadzornih funkcij, ki so potrebne za izvajanje členov 42, 45 in 46 PEU;

24.  meni, da je člen 4(4) Sklepa (SZVP) 2015/1835 o določitvi statuta, sedeža in načina delovanja Evropske obrambne agencije potreben in učinkovit temelj za usmerjevalni odbor EDA in deluje kot tretji odbor stalnih predstavnikov Unije, usmerjevalni odbor za obrambo; meni, da bi moral ta odbor, ko bo ustanovljen, opravljati tudi svetovalne in nadzorne funkcije, potrebne za izvajanje stalnega strukturnega sodelovanja;

25.  je prepričan, da je treba mandat Političnega in varnostnega odbora iz člena 38 PEU razlagati ozko; meni, da se na podlagi pogodb, nanaša samo na razmere in misije zunaj Unije ter na nekatere vidike izvajanja solidarnostne klavzule; meni zlasti, da je njegove razvite delovne ureditve niso prilagojene nadaljnjemu izvajanju tistega dela skupne varnostne in obrambne politike, ki je opredeljen v členu 42(2) PEU;

26.  poziva Svet, naj spremeni Sklep 2001/78/SZVP o ustanovitvi Političnega in varnostnega odbora ter Sklep (SZVP) 2015/1835 o določitvi statuta, sedeža in načina delovanja Evropske obrambne agencije pri doseganju teh ciljev;

Evropska obrambna agencija (EDA)

27.  opozarja, da je cilj EDA podpreti države članice pri razvoju njihovih zmogljivosti za obrambo ter okrepiti industrijsko in tehnološko bazo obrambe; poudarja slabo izkoriščen potencial EDA pri podpori razvoju skupne varnostne in obrambne politike, pa tudi pri uresničevanju navedenega cilja, ki zahteva polno uporabo zmogljivosti agencije; poziva k razmisleku o prihodnji vlogi in nalogah agencije; poziva države članice, naj opredelijo skupno raven ambicij v reformirani EDA in se ji zavežejo; poziva k okrepitvi politične podpore, sredstev in virov EDA pa tudi njenega usklajevanja z ukrepi Komisije, držav članic in drugimi akterji, zlasti na področju razvoja zmogljivosti, javnih naročil za obrambo, raziskav in spodbujanja interoperabilnosti med oboroženimi silami držav članic; meni, da lahko agencija sofinancira predkomercialno naročanje in javno naročanje inovativnih rešitev skupaj z organi držav članic in zasebnimi udeleženci na trgu;

28.  je seznanjen z odločitvijo EDA za pregled načrta za razvoj zmogljivosti v skladu z globalno strategijo EU, in z zanimanjem pričakuje prihodnji načrt za razvoj zmogljivosti, ki bo na ustreznejši način odražal prednostne naloge EU in držav članic ter potrebe;

29.  poziva države članice, naj oblikujejo skupno evropsko politiko na področju zmogljivosti in oboroževanja v okviru EDA, kot je določeno v členu 42(3) PEU, ter poziva Komisijo, vključno z agencijo EDA, naj glede tega poda predloge; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj Parlamentu poroča o rezultatih, doseženih z obstoječimi delovnimi odnosi med EDA in Komisijo, pa tudi o odnosih z Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) in Organizacijo za oborožitveno sodelovanje (OCCAR); poziva države članice, naj ustrezno izvajajo Skupno stališče 2008/944/CFSP o izvozu orožja ter oblikujejo skupno politiko na področju izvoza orožja, s čimer bi zagotovile, da bodo za to področje veljala skupna vseevropska merila za izvoz orožja, streliva, obrambne opreme in tehnologije v tretje države;

Stalno strukturno sodelovanje (PESCO)

30.  spodbuja države članice, naj čim prej vzpostavijo PESCO in se mu pridružijo v okviru Unije ter s tem poskrbijo za trajnost in izboljšanje svojih vojaških zmogljivosti z doktrino in z razvojem vodstvenih sposobnosti, razvojem osebja, izobraževanjem, razvojem obrambnega materiala in infrastrukture, interoperabilnostjo in certificiranjem; poudarja, kako pomembno in potrebno je, da so v stalno in učinkovito strukturno sodelovanje vključene vse države članice, ki želijo okrepiti obrambno povezovanje in doseči največjo raven ambicij; meni, da bi bilo treba ustanoviti evropske integrirane sile, ki bi v skladu s členom 1 Protokola št. 10 o stalnem strukturnem sodelovanju delovale kot večnacionalne sile in bile na voljo Uniji za izvajanje skupne varnostne in obrambne politike, kakor določa člen 42(3) PEU; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj pripravi predlog za operacionalizacijo stalnega strukturnega sodelovanja v prvi polovici leta 2017;

31.  meni, da si mora Unija v dogovoru z zadevnimi državami članicami zagotoviti sodelovanje v programih za zmogljivosti, ki jih izvajajo; meni, da finančni prispevek Unije za izvajanje takih programov ne sme presegati prispevkov sodelujočih držav članic;

32.  meni, da bi bilo treba sistem bojnih skupin EU vključiti v PESCO, prav tako pa oblikovati stalni civilni in vojaški štab z enako pomembnima vojaško zmogljivostjo za načrtovanje in izvajanje operacij (MPCC) ter civilno zmogljivostjo za načrtovanje in izvajanje operacij (CPCC), ki bi okrepil strateško in operativno načrtovanje v celotni fazi načrtovanja, povečal civilno–vojaško sodelovanje in izboljšal sposobnosti EU za hitro odzivanje na krize; meni, da bi bilo treba v PESCO vključiti tudi druge evropske večnacionalne strukture, kot so evropsko poveljstvo za zračni prevoz, Eurocorps in Organizacija za oborožitveno sodelovanje (OCCAR), ter dvostranske in večstranske oblike vojaškega sodelovanja med državami, vključenimi v PESCO; meni, da bi bilo treba privilegije in imunitete EU uporabljati tudi za tiste večnacionalne strukture, ki so del PESCO;

33.  meni, da bi morala Unija med postavitveno fazo, fazo pripravljenosti in fazo umika pokrivati vse stroške bojnih skupin EU;

34.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Svet, naj začneta v celoti izvajati resolucijo varnostnega sveta ZN 1325 in imenujeta posebnega predstavnika za ženske in konflikt;

Evropski parlament

35.  poudarja, da bi moral imeti Parlament v skladu s členom 14(1) PEU pomembno vlogo pri nadzoru nad izvajanjem in ocenjevanjem skupne varnostne in obrambne politike; meni, da bi morala imeti medparlamentarna konferenca o skupni zunanji in varnosti politiki ter skupni varnostni in obrambni politiki tudi vlogo platforme za medparlamentarno posvetovanje in nadzor nad SVOP; vztraja, da se je treba z Evropskim parlamentom učinkovito posvetovati o pomembnih odločitvah na področju skupne varnostne in obrambne politike, zlasti v zvezi z vojaškimi in civilnimi misijami zunaj EU in strateškimi obrambnimi operacijami;

36.  v zvezi s tem poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj v celoti uveljavlja člen 36 PEU in zagotovi, da se bodo stališča Parlamenta ustrezno upoštevala v okviru posvetovanj s Parlamentom o glavnih vidikih in temeljnih usmeritvah skupne varnostne in obrambne politike kot dela skupne zunanje in varnostne politike; poziva k boljšemu in rednemu obveščanju Parlamenta, da bi okrepili razpoložljive parlamentarne in politične mehanizme nadzora;

37.  poziva Parlament, naj svoj Pododbor za varnost in obrambo spremeni v polnopraven parlamentarni odbor ter mu tako omogoči, da prevzame vidno vlogo pri izvajanju skupne varnostne in obrambne politike, še posebej pa vlogo pri nadzoru pravnih aktov, povezanih z obrambnim trgom, ter pri postopkih, kot je usklajeni letni pregled na področju obrambe;

38.  poziva k okrepljenemu sodelovanju med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti, saj je to ključni element za razvoj konkretnih rezultatov na področju skupne varnostne in obrambne politike in za njeno legitimnost; ugotavlja, da takšno sodelovanje ne bi smelo ogroziti izvajanja skupne varnostne in obrambne politike ter doseganja njegovih ciljev kot politike Unije;

39.  meni, da bi moral Parlament še naprej spodbujati posebne pobude ter Svetu, podpredsednici/visoki predstavnici in Komisiji pripravljati priporočila o skupnih varnostnih in obrambnih vprašanjih, ki presegajo njegovo vlogo v proračunskem postopku;

Odnosi med EU in zvezo Nato

40.  poziva k tesnejšemu odnosu med skupno varnostno in obrambno politiko ter zvezo Nato, ki ponuja politično priložnost za sodelovanje in dopolnjevanje na vseh ravneh, pri tem pa ne posega v drugi pododstavek člena 42(7) PEU; opozarja, da je treba uravnotežiti in okrepiti strateško partnerstvo med EU in Natom, da bi zagotovili združljivost, vzpostavili skupne zmogljivosti ter preprečili podvajanje ukrepov in struktur, posledično pa zmanjšali uporabljena sredstva in povečali njihovo učinkovitost; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj takoj vzpostavi stik s čezatlantskimi partnerji, da bi se razjasnila njihova stališča glede različnih tem, obravnavanih v globalni strategiji;

41.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico in generalnega sekretarja zveze Nato, naj podrobno preučita pravne in politične posledice morebitne uporabe člena 50 PEU s strani Združenega kraljestva za razvoj partnerstva med EU in zvezo Nato;

42.  poudarja, da bi bilo treba ureditev „Berlin plus“ korenito spremeniti, da bi jo prilagodili sedanjemu strateškemu kontekstu ter da bi se spoprijeli z odkritimi pomanjkljivostmi, kot je krepitev taktičnih in operativnih mehanizmov v scenarijih, v katerih sta prisotni tako EU kot zveza Nato, in zvezi Nato omogočili uporabo instrumentov EU;

Politična priporočila

43.  podpira predlog za usklajeni letni pregled obrambe, v okviru katerega bi države članice usklajevale svoje načrte obrambnih izdatkov in načrte zmogljivosti v odprtem procesu, v katerem bi sodelovali Evropski parlament in nacionalni parlamenti;

44.  poziva Svet in podpredsednico/visoko predstavnico, naj pripravita belo knjigo EU o varnosti in obrambi, ki bo vključevala ustrezno opredelitev groženj in nevarnosti za evropsko varnost, s katerimi se soočajo EU in njene države članice, in sicer kot prvi korak na poti do vzpostavitve zmogljivosti, ki jih potrebuje evropska obramba, ter načrt z jasno opredeljenimi fazami in časovni razpored korakov za ustanovitev evropske obrambne unije in učinkovitejše skupne obrambne politike; meni, da bi morala biti takšna bela knjiga rezultat prispevkov različnih institucij EU ter da bi morala biti čim bolj celovita in vključevati različne ukrepe, ki jih predvidi Unija;

45.  pozdravlja evropski akcijski načrt za obrambo, ki ga je Komisija predlagala novembra 2016; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj natančno pojasnijo upravljanje, financiranje in cilje morebitnega evropskega obrambnega sklada, zlasti „okni“ za zmogljivosti in raziskave; meni, da je za učinkovito izvajanje tega načrta potrebna močna podpora in politična zavezanost držav članic ter institucij EU; v zvezi s tem obžaluje, da Komisija, EDA in države članice še niso izpolnile vseh nalog, ki izhajajo iz zasedanj Evropskega sveta o obrambi iz let 2013 in 2015;

46.  poudarja, da morajo različne pobude, ki jih je predlagala Evropska komisija, upoštevati posebnosti obrambnega sektorja (pravila za sodelovanje, pravice intelektualne lastnine, upravljanje, povezave z operativnimi potrebami); zato moramo biti pozorni pri pogajanjih o prihodnjem obdobju 2021–2027, zlasti glede vzpostavljanja novega evropskega programa za obrambne raziskave;

47.  meni, da bi moralo sprejetje bele knjige EU o varnosti in obrambi temeljiti na načrtu izvajanja varnosti in obrambe v okviru globalne strategije, da bi spodbudili postopno oblikovanje skupne obrambne politike Unije; poudarja, da bi moral ta dokument odražati tako sedanje vojaške zmogljivosti držav članic kot tudi analizirati vrsto potrebnega sodelovanja in načine za njegovo dosego, vrsto dejavnosti, ki jih EU lahko izvaja, ter potrebne zmogljivosti in sredstev, hkrati pa prispevati k usklajevanju in sodelovanju med zvezo Nato in EU;

48.  poziva k takojšnji reformi mehanizma Athena, da bi se povečal njegov potencial za delitev stroškov in skupno financiranje ter zagotovila pravična porazdelitev operativnih stroškov, s čimer se bo države članice spodbujalo, da prispevajo sile, prav tako pa ne bodo omejene s finančno zmogljivostjo; meni, da bi bilo treba s to reformo zagotoviti, da bo vse skupne stroške iz prilog I do IV k Sklepu Sveta (SZVP) 2015/528 z dne 27. marca 2015 vselej nosil mehanizem Athena; meni, da bi bilo treba reformirani mehanizem Athena uporabiti tudi za financiranje odhodkov za operacije evropskih integriranih sil (ko bodo ustanovljene v okviru stalnega strukturnega sodelovanja), vključno z bojnimi skupinami EU;

49.  zahteva, da evropske vojaške misije za usposabljanje v tujini uresničijo svoje zaveze usposabljanju lokalnih nacionalnih vojaških enot za obravnavo vojnih razmerah in varnostnih groženj (upori in terorizem); meni, da bi zato morale imeti orožje in opremo, potrebno za njihovo usposabljanje in sposobnosti za delovanje na terenu, evropski vojaki, ki so odgovorni za njihovo usposabljanje, pa bi morali imeti možnost, da jih spremljajo kot opazovalci brez vmešavanja v operacije, da bi lahko ovrednotili učinkovitost usposabljanja in bili posledično sposobni izvesti potrebne prilagoditve in ponovna usposabljanja;

50.  poudarja, da potrebujemo poglobljeno razpravo o prihodnosti odnosov med Unijo in Združenim kraljestvom na področju skupne varnostne in obrambne politike, zlasti na področju vojaških zmogljivosti, če se Združeno kraljestvo odloči, da uporabi člen 50 PEU; meni, da je treba za operativni štab v Northwoodu za operacijo Atalanta poiskati nov sistem poveljevanja;

51.  poziva Svet in podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovita usklajevanje na vseh ravneh sodelovanja: civilni in vojaški, med ESZD in Komisijo ter med EU in državami članicami; pozdravlja notranje in zunanje varnostne povezave, vzpostavljene z globalno strategijo, ter poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj zagotovita skladnost ter ustrezno usklajenost notranjih in zunanjih vidikov varnosti, tudi na upravni ravni;

52.  poudarja, da mora EU povečati svoja prizadevanja za krepitev svetovnega upravljanja, kar bo prispevalo k izboljšanju strateških in varnostnih razmer; poziva države članice, naj spodbujajo reformo Združenih narodov, da bi okrepili njihovo legitimnost, preglednost, procese odgovornosti in učinkovitost; meni, da je potrebna reforma Varnostnega sveta ZN, zlasti kar zadeva njegovo sestavo in postopek glasovanja, da bi se povečala njegova sposobnost odločnega ukrepanja pri odzivanju na svetovne varnostne izzive, pri tem pa ne bi bil več osredotočen zgolj na vojaško razsežnost;

53.  poudarja, da je človeški dejavnik izredno dragocen v naših prizadevanjih za vzpostavitev skupne obrambe; meni, da so potrebne večje naložbe v usposabljanje in izobraževanje na področju skupne varnostne in obrambne politike, vključno s prizadevanji za integrirani sistem, ki bi temeljil na nacionalnih vojaških središčih, saj sta usposabljanje in izobraževanje močna instrumenta za napredek na tem področju;

54.  meni, da so stališča, ki jih je izrazil Evropski parlament v tej resoluciji, priporočila Svetu in podpredsednici/visoki predstavnici, kot je navedeno v členu 36 PEU; meni, da mora podpredsednica/visoka predstavnica ta priporočila ustrezno upoštevati pri vseh predlogih za razvoj skupne varnostne in obrambne politike, Svet pa pri sprejemanju takih predlogov kot primer dobre prakse medsebojnega lojalnega sodelovanja med institucijami Unije;

55.  poudarja, da člen 21 PEU izrecno navaja, da delovanje Unije „na mednarodni ravni vodijo načela, ki so bila podlaga njenega nastanka, razvoja in širitve in ki jih želi s svojim delovanjem tudi spodbujati v svetu: demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, enakost in solidarnost ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava“;

Morebitni razvoj in prilagoditev institucionalne ureditve Evropske unije

56.  poziva članice prihodnje konvencije:

   naj obravnavajo priporočila in usmeritve iz te resolucije, resolucij Parlamenta o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike in poročil o evropski obrambni uniji;
   naj na podlagi priporočil iz navedenih resolucij v prihodnjo pogodbo Unije vključijo določbe, ki bodo
   vzpostavile evropske oborožene sile, sposobne napotiti bojne sile v primeru zelo intenzivnih konfliktov, stabilizacijske sile, ki skrbijo za premirje ali mirovne sporazume, zdravstvene sile za naloge v zvezi z evakuacijo, vključno z mobilnimi terenskimi bolnišnicami, ter sile za vojaško logistiko in vojaške inženirske naloge;
   v okviru skupne obrambne politike Unije oblikovale natančne in zavezujoče smernice za aktivacijo in izvajanje vzajemne pomoči in klavzule o pomoči;
   zagotovile obvezno izmenjavo informacij na evropski ravni med nacionalnimi obveščevalnimi organi v sklopu ustreznih struktur za sodelovanje;
   vzpostavile stalno delovno skupino za obrambne zadeve, v kateri bodo člani Komisije, predsedovala pa ji bo podpredsednica/visoka predstavnica; vključile Parlament s stalnimi predstavniki v tej skupini; zagotovile dodatno sodelovanje Komisije pri obrambi z dobro osredotočenimi raziskavami, načrtovanjem in izvajanjem; podpredsednici/visoki predstavnici omogočle, da bo vključila vprašanja podnebnih sprememb v vse zunanje dejavnosti EU in zlasti v SVOP;
   naj oceni finančno in proračunsko politiko in odhodke držav članic za obrambo v prihodnjem evropskem semestru za obrambo, pri čemer je treba upoštevati odhodke držav članic na tem področju ter povezati pomen odhodkov posamezne države z varnostjo Evrope kot celote; meni, da bi morala EU dolgoročno preučiti možnost skupnega proračuna in si prizadevati zanj;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, generalnemu sekretarju Združenih narodov, generalnemu sekretarju Organizacije Severnoatlantske pogodbe, agencijam EU na področjih vesolja, varnosti in obrambe ter nacionalnim parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0120.
(2) UL C 419, 16.12.2015, str. 138.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0435.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0019.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0440.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0049.
(7) UL L 298, 26.10.2012, str. 1.
(8) UL L 266, 13.10.2015, str. 55.
(9) UL L 27, 30.1.2001, str. 1.


Celostna politika Evropske unije za Arktiko
PDF 362kWORD 63k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o celostni politiki Evropske unije za Arktiko (2016/2228(INI))
P8_TA(2017)0093A8-0032/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), sklenjene 10. decembra 1982 in veljavne od 16. novembra 1994 in Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC),

–  ob upoštevanju sporazuma, sprejetega 12. decembra 2015 na 21. konferenci pogodbenic UNFCCC v Parizu (Pariški sporazum), ter glasovanja v Evropskem parlamentu 4. oktobra 2016 o ratifikaciji tega sporazuma(1),

–  ob upoštevanju Minamatske konvencije, Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja, Göteborškega protokola, Stockholmske konvencije, Aarhuške konvencije in Konvencije o biološki raznovrstnosti,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja Združenih narodov o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030(2),

–  ob upoštevanju Konvencije Unesca o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine z dne 16. novembra 1972,

–  ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela št. 169,

–  ob upoštevanju Deklaracije iz Ilulissata, ki jo je pet obalnih držav ob Severnem ledenem morju objavilo 28. maja 2008 na konferenci o Severnem ledenem morju v Ilulissatu na Grenlandiji,

–  ob upoštevanju Deklaracije polarnih Eskimov o načelih razvoja virov v regijah Inuit Nunaat(3),

–   ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev (UNDRIP) št. 61/295, ki jo je generalna skupščina sprejela 13. septembra 2007,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o vprašanjih Arktike, zlasti tistih z dne 20. junija 2016, 12. maja 2014, 8. decembra 2009 in 8. decembra 2008,

–   ob upoštevanju globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije iz junija 2016 z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa, kot tudi poročila o skupni zunanji in varnostni politiki – Naše prednostne naloge v letu 2016, ki ga je podprl Svet 17. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 27. aprila 2016 z naslovom Celostna politika Evropske unije za Arktiko JOIN(2016)0021, skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 26. junija 2012 z naslovom Razvoj politike Evropske unije za arktično regijo (JOIN(2012)0019) in sporočila Komisije z dne 20. novembra 2008 z naslovom Evropska unija in arktična regija (COM(2008)0763),

–  ob upoštevanju nacionalnih strategij arktičnih držav za Arktiko, zlasti nacionalnih strategij Kraljevine Danske (2011), Švedske (2011) in Finske (2013), pa tudi drugih držav članic EU in drugih držav članic EGP,

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/137/EU z dne 14. marca 2014 o odnosih med Evropsko unijo na eni strani ter Grenlandijo in Kraljevino Dansko na drugi strani,

–  ob upoštevanju Deklaracije o vzpostavitvi Arktičnega sveta in njegovega sedanjega programa za obdobje 2015–2017 pod predsedstvom Združenih držav Amerike,

–   ob upoštevanju deklaracije ob 20. obletnici sodelovanja Barentsove evroarktične regije, ki je bila izdana dne 3. in 4. junija 2013 v Kirkensu na Norveškem,

–  ob upoštevanju izjav s konference poslancev arktične regije (CPAR) in parlamentarne konference regije Barentsovega morja (BCP), zlasti izjav, sprejetih na 12. konferenci CPAR, ki je potekala od 14. do 16. junija 2016 v Ulan Udeju v Rusiji,

–   ob upoštevanju skupne izjave tretjega ministrskega srečanja obnovljene severne dimenzije, ki je potekalo 18. februarja 2013 v Bruslju,

–   ob upoštevanju izjav, sprejetih na parlamentarnem forumu severne dimenzije v Reykjaviku na Islandiji maja 2015, v Arhangelsku v Rusiji novembra 2013, v Tromsøju na Norveškem februarja 2011 in v Bruslju septembra 2009,

–  ob upoštevanju mednarodnega kodeksa za ladje, ki delujejo v polarnih vodah, ki ga je sprejela Mednarodna pomorska organizacija (IMO),

–   ob upoštevanju Mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (MARPOL),

–   ob upoštevanju Mednarodne konvencije o pripravljenosti, odzivanju in sodelovanju pri onesnaženju z olji, Mednarodnega sklada za povrnitev škode, nastale zaradi onesnaženja z nafto, in dopolnilnega sklada,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 21. novembra 2013 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (na podlagi letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki)(4), z dne 12. septembra 2013 o pomorski razsežnosti skupne varnostne in obrambne politike(5), z dne 22. novembra 2012 o vlogi skupne varnostne in obrambne politike v primeru podnebno pogojenih kriz in naravnih nesreč(6) ter z dne 12. septembra 2012 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki(7),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Arktiki, zlasti resolucij z dne 12. marca 2014 o strategiji EU za Arktiko(8), z dne 20. januarja 2011 o trajnostni politiki EU za skrajni sever(9) in z dne 9. oktobra 2008 o upravljanju arktičnega območja(10),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 2. februarja 2016 o vmesnem pregledu strategije EU za biotsko raznovrstnost(11) in z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030(12),

–  ob upoštevanju ustreznih priporočil Delegacije za odnose s Švico in Norveško pri skupnem parlamentarnem odboru EU – Islandija in skupnem parlamentarnem odboru za Evropski gospodarski prostor (delegacija SINEAA),

–   ob upoštevanju Vesoljske strategije za Evropo (COM(2016)0705), ki jo je Komisija objavila 26. oktobra 2016,

–   ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 2015/1775 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. oktobra 2015 o trgovini z izdelki iz tjulnjev,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupnih razprav Odbora za zunanje zadeve in Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za ribištvo (A8-0032/2017),

A.  ker je EU globalni akter; ker že dolgo sodeluje z arktično regijo, pri čemer to sodelovanje temelji na zgodovini, geografiji, gospodarstvu in raziskavah; ker so tri njene države članice, tj. Danska, Finska in Švedska, arktične države; ker Arktiko obkrožajo mednarodne vode in ker so državljani in vlade po vsem svetu, tudi v Evropski uniji, odgovorni za to, da podpirajo zaščito Arktike;

B.  ker se je sodelovanje EU s severno regijo in z arktično regijo začelo že v zgodnjih devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je bila vključena v ustanovitev Sveta baltskih držav (CBSS) in Barentsovega evroarktičnega sveta (BEAC), v katerih ima Komisija polnopravno članstvo;

C.  ker se je politika severne dimenzije, ki vpliva tako na notranje kot zunanje zadeve EU, razvila v enakopravno partnerstvo med EU, Rusijo, Norveško in Islandijo; ker v tej skupni politiki poleg partnerjev severne dimenzije sodeluje več drugih večstranskih organizacijah, kot so Arktični svet, Svet baltskih držav in Barentsov evroarktični svet, Kanada in Združene države Amerike pa sta opazovalki; ker ta politika zajema široko geografsko območje in s praktičnim regionalnim sodelovanjem igra pomembno vlogo pri trajnostnem razvoju, javnem zdravju in socialni blaginji, kulturi, varstvu okolja ter logistiki in prevozu;

D.  ker EU postopno gradi in krepi svojo politiko za Arktiko; ker je okrepitev sodelovanja in skupne interese EU najlažje doseči z dobro usklajenim skupnim delovanjem; ker izzivi v zvezi z Arktiko zahtevajo skupni regionalni in mednarodni odziv;

E.  ker se Arktika sooča z edinstvenimi socialnimi, okoljskimi in gospodarskimi izzivi;

F.  ker je prebivalstvo evropske Arktike maloštevilno in razpršeno po širokem območju, za katerega so značilne slabe prometne povezave, kot so ceste, železnica in letalske povezave med vzhodom in zahodom; ker evropsko Arktiko pesti nezadostno vlaganje;

G.  ker se za Arktiko uporablja obsežen mednarodni pravni okvir;

H.  ker je Arktični svet osrednji forum za arktično sodelovanje; ker je Arktični svet v dvajsetih letih obstoja izkazal svojo sposobnost, da ohranja konstruktivno in pozitivno sodelovanje, se prilagaja novim izzivom in prevzema nove odgovornosti;

I.  ker imajo arktične države suverenost in pristojnost nad svojim ozemljem in vodami; ker je treba spoštovati pravico prebivalcev Arktike do trajnostne rabe njihovih naravnih virov;

J.  ker se zanimanje za Arktiko in njene vire povečuje zaradi spreminjajočega se okolja na tem območju in pomanjkanja virov; ker se povečuje geopolitični pomen regije; ker so vplivi podnebnih sprememb in vedno večja konkurenca za dostop do Arktike in naravnih virov ter povečevanje gospodarskih dejavnosti prinesli tveganja za regijo, vključno z izzivi za okoljsko in človekovo varnost, a tudi nove priložnosti, kot je visoko razvito, trajnostno biogospodarstvo; ker se bodo zaradi podnebnih sprememb odprle nove plovne poti ter bodo na voljo nova ribolovna območja in naravni viri, zaradi česar se bodo povečali človekovo delovanje in okoljski izzivi v tej regiji;

K.  ker je Arktika že dolgo območje konstruktivnega mednarodnega sodelovanja in ker jo je treba ohraniti kot območje brez napetosti;

L.  ker je dobra dostopnost za boljše povezovanje podeželskih območij severne regije s preostalo EU predpogoj za trajnostni in konkurenčni gospodarski razvoj severnih centrov rasti, glede na vse večjo pozornost, ki jo vlagatelji in deležniki namenjajo tem centrom zaradi neizkoriščenih virov in vloge, ki jo imajo kot informacijske točke ekološke zaskrbljenosti;

M.  ker je Ruska federacija leta 2015 ustanovila najmanj 6 novih baz severno od arktičnega kroga, ki vključujejo 6 globokomorskih pristanišč in 13 letališč, in povečuje tudi prisotnost svojih kopenskih sil na območju Arktike;

N.  ker je stabilen in zdrav arktični ekosistem, v katerem bivajo vitalne skupnosti, strateškega pomena za politično in gospodarsko stabilnost Evrope ter sveta; ker ima Arktika več kot polovico mokrišč na svetu in igra ključno vlogo pri čiščenju vode; ker prispeva k doseganju cilja dobrega stanja vode v Evropski uniji v skladu z okvirno direktivo o vodah; ker se stroški neukrepanja glede varstva arktičnega socialnega ekosistema eksponentno povečujejo;

O.  ker se je površina arktičnega morskega ledu od leta 1981 močno zmanjšala, ker se območja pod permafrostom zmanjšujejo (kar povzroča tveganje naključnega sproščanja velikih količin ogljikovega dioksida(13) in metana v ozračje) in ker se snežna odeja še vedno tanjša, taljenje ledenikov pa prispeva k dvigovanju morske gladine po vsem svetu; ker je bilo ugotovljeno, da morski led izginja še hitreje, kot napovedujejo modeli, in ker se je obseg morskega ledu v poletni sezoni v 35 letih zmanjšal za več kot 40 %; ker podnebne spremembe napredujejo z dvojno hitrostjo in jo celo povečujejo v polarnih regijah, kar povzroča neznane in nepredvidljive spremembe v ekosistemih po svetu;

P.  ker so tri države članice EU (Danska, Finska in Švedska) ter ena čezmorska država ali ozemlje (Grenlandija) članice osemčlanskega Arktičnega sveta, sedem drugih držav članic (Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Poljska, Španija in Združeno kraljestvo) pa je opazovalk; ker EU z veseljem pričakuje končno uveljavitev formalnega statusa opazovalke v Arktičnem svetu;

Q.  ker sta varstvo okolja in trajnostni razvoj glavni načeli deklaracije iz Ottawe, s katero so bili leta 1996 postavljeni temelji za ustanovitev Arktičnega sveta;

R.  ker v arktični regiji živi približno štiri milijone ljudi, od katerih je približno 10 % avtohtonih prebivalcev; ker je treba spoštovati občutljivo arktično okolje in temeljne pravice avtohtonih ljudstev ter jih zaščititi s strožjimi zaščitnimi ukrepi; ker je treba zagotoviti pravice avtohtonih ljudstev in lokalnih prebivalcev do odobritve in sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na pridobivanje naravnih virov; poudarja, da povečanje onesnaževal in težkih kovin v arktični regiji zaradi njihove prisotnosti v živalskih in rastlinskih vrstah, zlasti ribah, negativno vpliva na prehransko verigo in pomeni velike zdravstvene težave za lokalne prebivalce in potrošnike ribiških proizvodov drugje;

S.  ker so ekosistemi na Arktiki, vključno z rastlinskimi in živalskimi vrstami, še posebej občutljivi na motnje, pri čemer je obdobje obnavljanja razmeroma dolgo; ker se negativni učinki na okolje pogosto kopičijo in so trajni ter povzročajo zunanje geografske in ekološke učinke (na primer škoda na oceanskih ekosistemih);

T.  ker v zadnjih desetletjih temperatura na Arktiki narašča približno dvakrat hitreje od svetovnega povprečja;

U.  ker povečana količina toplogrednih plinov in onesnaževanje zraka v ozračju prispevata k spreminjanju podnebja na Arktiki; ker so glavni krivci za onesnaževanje v arktičnem podnebju azijski, severnoameriški in evropski onesnaževalci, zaradi česar imajo ukrepi za zmanjšanje emisij v EU pomembno vlogo v boju proti podnebnim spremembam na Arktiki;

V.  ker iz uporabe težkega kurilnega olja v arktičnem pomorskem prometu izhajajo raznovrstna tveganja: to gorivo z visoko gostoto ob morebitnem razlitju emulgira, potone in lahko, če se ujame v led, prepotuje velike razdalje; razlito težko kurilno olje zelo ogroža prehransko varnost arktičnih avtohtonih skupnosti, katerih obstoj je odvisen od ribolova in lova; pri izgorevanju težkega kurilnega olja nastajajo žveplovi oksidi in težke kovine pa tudi velike količine črnega ogljika, ki se odlaga na arktični led in tako spodbuja absorpcijo toplote v ledeno gmoto ter pospešuje njeno taljenje in podnebne spremembe; ker je Mednarodna pomorska organizacija prepovedala prevoz in uporabo težkega kurilnega olja v vodah, ki obkrožajo Antarktiko;

W.  ker bi morala EU igrati vodilno vlogo pri razpravah in pogajanjih v mednarodnih forumih, da bi vse zadevne strani prevzele svojo odgovornost v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov ali onesnaževal ter se soočile z vse večjimi izzivi glede trajnostnega upravljanja virov;

X.  ker je treba pri vseh dejavnostih pripravljenosti in odziva upoštevati in čim bolj zmanjšati tveganja, ki izhajajo iz uporabe jedrske energije na ledolomilcih in obalnih objektih;

Y.  ker odlaganje kakršnih koli odpadkov v arktični permafrost pod nobenim pogojem ni trajnostna rešitev upravljanja z odpadki, kot so pokazale nedavne ugotovitve v zvezi z bazo Camp Century na Grenlandiji;

Z.  ker bi morala politika EU za arktično regijo natančneje odražati cilje trajnostnega razvoja, za katere se je EU zavezala, da jih bo dosegla do leta 2030;

AA.  ker je znanstveno utemeljeno odločanje, ki vključuje znanje lokalnega in avtohtonega prebivalstva, ključnega pomena za zaščito občutljivih ekosistemov Arktike, zmanjšanje tveganj, omogočanje prilagoditve lokalnih skupnosti in za spodbujanje trajnostnega razvoja; ker je EU vodilna svetovna vlagateljica v arktične raziskave in spodbuja prosto izmenjavo njihovih rezultatov;

AB.  ker ravnotežje med industrijskim strokovnim in specializiranim znanjem o Arktiki ter zavezanostjo ciljem okolju prijaznega in trajnostnega razvoja ustvarja možnosti za ekoinovacije, industrijsko simbiozo in učinkovito ravnanje z odpadki v arktični regiji ter za ohranjanje pristnega okolje z možnostmi za nove in nastajajoče poslovne priložnosti in za nova delovna mesta, v procesu, ki prispeva tudi k zaposlenosti mladih in rešuje izziv staranja prebivalstva;

AC.  ker bi lahko tehnične zmogljivosti na področju satelitskih komunikacij, ki že obstajajo v EU, kot so storitve in infrastruktura v okviru programa Copernicus ali Galileo, zadovoljile potrebe uporabnikov v arktični regiji;

AD.  ker je vključevanje lokalnih skupnosti ključnega pomena za uspešno upravljanje naravnih virov ter večjo odpornost krhkih ekosistemov;

AE.  ker priznava, da je treba pri sprejemanju odločitev o Arktiki upoštevati tradicionalno in lokalno znanje;

AF.  ker je treba kulture Samijev, Nencev, Hantov, Evenkov, Čukčov, Aleutov, Jupikov in Inuitov zaščititi v skladu z deklaracijo Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev (UNDRIP); ker imajo avtohtoni prebivalci Arktike pravico do izkoriščanja naravnih virov na svojem ozemlju in bi ga zato morali vključiti v vse prihodnje načrte za gospodarski ribolov;

AG.  ker bi moralo ribištvo v arktični regiji potekati v skladu z obstoječimi mednarodnimi sporazumi, ki veljajo za to področje, vključno s pogodbo iz Spitsbergna iz leta 1920, ter še posebej z vsemi pravicami držav podpisnic te pogodbe ter v skladu z vsemi zgodovinskimi ribolovnimi pravicami;

1.  pozdravlja skupno sporočilo kot pozitiven korak k oblikovanju celostne politike EU za vprašanja Arktike, saj so v njem opredeljena posebna področja delovanja, in k razvoju skladnejšega okvira za ukrepe EU, osredotočene na evropsko Arktiko; poudarja potrebo po večji usklajenosti notranje in zunanje politike Unije, kar zadeva vprašanja Arktike; poziva Komisijo, naj v zvezi s svojim sporočilom oblikuje konkretne ukrepe za izvajanje in nadaljnje spremljanje; ponovno poziva k oblikovanju celovite strategije in konkretnega akcijskega načrta za sodelovanje EU z arktično regijo, izhodišče katerega mora imeti za cilj ohranjanje ranljivega arktičnega ekosistema;

2.  pozdravlja tri prednostna področja, opredeljena v skupnem sporočilu: podnebne spremembe, trajnostni razvoj in mednarodno sodelovanje;

3.  poudarja pomen UNCLOS pri zagotavljanju bistvenega multilateralnega pravnega okvira za vse dejavnosti v zvezi z oceani, tudi na Arktiki, za razmejitev arktičnega epikontinentalnega pasu in za reševanje vprašanj suverenosti na Arktiki, kar zadeva teritorialno morje; ugotavlja, da je na Arktiki zelo malo nerešenih vprašanj v zvezi z jurisdikcijo; meni, da je spoštovanje mednarodnega prava na Arktiki ključnega pomena; poudarja, da je večina voda okoli severnega tečaja mednarodnih; zagovarja močno vlogo EU pri spodbujanju učinkovitih večstranskih dogovorov in svetovnega reda, ki temelji na pravilih, s krepitvijo in doslednim izvajanjem ustreznih mednarodnih, regionalnih in dvostranskih sporazumov in okvirov; poudarja, da bi morala imeti EU pozitivno vlogo pri spodbujanju in podpiranju sporazumov, ki bi okrepili upravljanje biotske raznovrstnosti in okolja onkraj nacionalnih jurisdikcij v Severnem ledenem morju; poudarja, da se to ne nanaša na plovbo in tradicionalne načine preživljanja; poziva EU, naj tesno sodeluje s svojimi državami članicami za podpiranje ohranjanju in varovanja okolja v regiji; poudarja pomen Arktičnega sveta za ohranjanje konstruktivnega sodelovanja, miru, stabilnosti in nizke stopnje napetosti v arktični regiji;

4.  pozdravlja dejstvo, da je Evropska unija ratificirala Pariški sporazum in začetek njegove veljavnosti 4. novembra 2016; poziva vse strani k njegovemu hitremu in učinkovitemu izvajanju; spodbuja države članice, naj ratificirajo Pariški sporazum, da bodo lahko nadaljevale izvajanje ambicioznih ciljev in ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v sektorjih, vključenih v trgovanje z emisijami, in sektorjih, v katerih obstaja delitev prizadevanj, ob upoštevanju cilja glede omejitve dviga temperature na 1,5 °C do leta 2100;

5.  poziva Komisijo in države članice, naj prevzamejo pomembnejšo vlogo pri učinkovitem izvajanju mednarodnih konvencij, kot so Pariški sporazum, Minamatska konvencija, Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja, Göteborški protokol, Stockholmska konvencija, mednarodni kodeks za ladje, ki plujejo v polarnih vodah (polarni kodeks) in Konvencija o biološki raznovrstnosti; poziva Komisijo, naj nameni posebno pozornost mednarodnemu postopku, ki poteka pred odborom za pregled obstojnih organskih onesnaževal, za nadaljnjo postopno odpravo uporabe obstojnih organskih onesnaževal in črnega ogljika; poziva partnerske države EU, naj storijo enako;

6.  podpira razvoj mreže zaščitenih arktičnih območij in varstvo mednarodnih voda okrog severnega tečaja onkraj ekonomskih con obalnih držav;

7.  poziva, naj bo vsak razvoj komercialnega ribištva v arktični regiji izveden na način, ki bo popolnoma skladen z občutljivim in specifičnim značajem regije; vztraja, da je treba pred pričetkom vsakega novega komercialnega ribištva v arktični regiji poskrbeti za zanesljivo in previdnostno znanstveno oceno staleža rib, da se določi obseg ribolova, ki bo ohranil ciljne ribje staleže nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos, in ne bo vodil v krčenje drugih vrst ali huje škodil morskemu okolju; poudarja, da mora biti ribištvo na odprtem morju urejeno v okviru regionalne organizacije za upravljanje ribištva, ki bo upoštevala nasvete strokovnjakov in vzpostavila stroge nadzorne programe za zagotovitev skladnosti z ukrepi upravljanja; poudarja, da mora tudi ribištvo v izključnih ekonomskih conah ustrezati istim standardom; poziva k moratoriju na industrijski ribolov v arktičnih vodah, v katerih se doslej ni izvajal ribolov, vključno z uporabo pridnenih vlečnih mrež;

8.  pozdravlja potekajoča pogajanja o mednarodnem sporazumu med arktičnimi obalnimi državami in mednarodnimi organizacijami s ciljem preprečevanja nereguliranega ribolova v mednarodnih vodah Arktike in poziva Komisijo ter države članice, naj podpišejo to izjavo in se zavzamejo, da postane zavezujoča za podpisnice;

9.  poziva Komisijo, naj podpre in spodbuja arktične države, da nadaljujejo prizadevanja za širjenje razpoložljivih informacij in analiz o vseh staležih v regiji;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja znotraj zakonodajnega okvira EU z določitvijo ambicioznih ciljev glede zmanjšanja emisij pri pogajanjih o direktivi o nacionalnih zgornjih mejah emisij, z znižanjem lokalnih ravni onesnaženosti s svežnjem za čisti zrak, da bi se zmanjšalo onesnaževanje na velike razdalje, zlasti s sajami, ter s pogajanjem o ambicioznih ciljih in ukrepih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v sektorjih, vključenih v trgovanje z emisijami, in sektorjih, v katerih obstaja delitev prizadevanj, ob upoštevanju cilja glede omejitve dviga temperature na 1,5 °C do leta 2100;

11.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo oceanski sporazum ZN za zaščito biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne pristojnosti, o katerem trenutno potekajo pogajanja, močan in učinkovit ter da bo lahko zagotovil zanesljiv postopek za ugotavljanje, določanje, upravljanje in izvrševanje zaščitenih morskih območij, vključno z morskimi rezervati, v katerih je prepovedan ribolov;

12.  spodbuja Komisijo in države članice, naj utrdijo svojo vlogo pri učinkovitem izvajanju Konvencije o biološki raznovrstnosti in s tem povezanih mednarodnih sporazumov; šteje za pomembno, da se strateški načrt – dogovor o njem je bil dosežen v členu 10 Nagojskega protokola – o odkrivanju in prednostnemu obravnavanju škodljivih tujih vrst, ki ogrožajo ekosisteme, in o poteh njihovega širjenja izvaja tako, da se najbolj škodljive invazivne vrste nadzirajo ali izkoreninijo ter da se na poteh njihovega širjenja ukrepa s ciljem preprečevanja prehoda in vdora takšnih vrst, tudi na arktična območja;

13.  poziva države članice, naj prepovejo subvencije za fosilna goriva, ki znižujejo ceno proizvodnje energije iz fosilnih goriv, da bi odvračale od izkoriščanja in rabe fosilnih goriv;

14.  poziva EU, naj spodbuja stroge previdnostne regulativne standarde na področju varstva okolja in varnosti pri raziskovanju, iskanju in proizvodnji nafte na mednarodni ravni; poziva k prepovedi črpanja nafte v ledenih arktičnih vodah EU in EGP ter k temu, da EU spodbuja primerljive previdnostne standarde v Arktičnem svetu in obalnih arktičnih državah;

15.  poudarja, da je za preprečevanje in zmanjševanje emisij živega srebra pomembno, da EU spodbuja hitro ratifikacijo Minamatske konvencije;

16.  pozdravlja namero Komisije, da sredstva iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov nameni za vključevanje podnebnih ukrepov za Arktiko, ki bodo upoštevali lokalne okoliščine in posebno naravo arktičnih regij;

17.  poudarja, da je treba pri čedalje večji uporabi naravnih virov na Arktiki spoštovati lokalno prebivalstvo in mu prinašati koristi ter prevzeti polno okoljsko odgovornost za krhko arktično okolje; meni, da je ta strateška izbira sestavni del zagotavljanja legitimnosti in lokalne podpore za delovanje EU na območju Arktike;

18.  poziva Komisijo in države članice, ki so članice Arktičnega sveta ali opazovalke v tem telesu, naj podprejo njegovo delo pri pripravi presoj vplivov na okolje za ohranitev občutljivih ekosistemov na Arktiki v skladu z usmeritvami konvencije o presoji čezmejnih vplivov na okolje (konvencija iz Espooja); poudarja velik pomen presoj vplivov na okolje za zagotavljanje trajnega razvoja gospodarskih dejavnosti in varstva posebej ranljivih arktičnih ekosistemov in skupnosti; opozarja na naslednja merila, ki jih je za ocenjevanje projektov, ki se izvajajo na Arktiki, predstavil Eskimski svet polarnega kroga (Inuit Circumpolar Council – ICC) in niso izčrpna:

   upoštevati je treba vse morebitne okoljske, družbeno-gospodarske in kulturne vplive med projektom in po njem, vključno s kumulativnimi učinki sedanjih in prihodnjih projektov;
   previdnostno načelo in načelo „onesnaževalec plača“ je treba uporabljati v vseh fazah načrtovanja projekta, presoje, izvajanja in izkoriščanja;
   izkoriščanje in obnavljanje habitata ter s tem povezanih zemljišč morata biti skrbno načrtovana in v celoti financirana vnaprej;
   predlogi projektov za odzivanje na razlitja nafte morajo vključevati dokazilo o zmožnosti industrije za zajem razlite nafte v zamrznjenem morju ter pogojih, ko se led lomi in ponovno zmrzuje;
   vzpostaviti je treba mednarodni sistem odgovornosti in odškodnin za kontaminacijo zemljišč, voda in morskih območij, ki je posledica iskanja in črpanja nafte na morju;

19.  poudarja, de je pomembno prek sodelovanja s predstavniki poslovnega sektorja, kot je Arktični ekonomski svet, najti mehanizme za vključitev družbene odgovornosti gospodarskih družb v dejavnosti podjetij, ki poslujejo v arktični regiji; priporoča, naj se proučijo možnosti prostovoljnih mehanizmov za spodbujanje visokih industrijskih standardov v družbenem in okoljskem delovanju, na primer z izpostavljanjem "največje uspešnosti" po arktičnem indeksu odgovornosti gospodarskih družb (Arctic Corporate Responsibility Index), ki bi denimo temeljil na protokolu o arktičnih poslovnih naložbah (Arctic Business Investment Protocol) in pobudi Združenih narodov za globalni dogovor;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo vsa prizadevanja v Mednarodni pomorski organizaciji za sklenitev globalnega sporazuma o zmanjšanju emisij v ladijskem prometu;

21.  se zaveda pomena rednega in zadostnega financiranja za redko poseljena severna območja, da bi se spopadli s tamkajšnjimi stalnimi neugodnimi razmerami, kot so redka poseljenost, težki podnebni pogoji in velike razdalje;

22.  spodbuja tesno sodelovanje med institucijami EU in ustreznimi državami članicami glede vprašanj Arktike; poziva države članice, ki so članice Arktičnega sveta, naj v skladu s členom 34(2) PEU obveščajo ostale države članice ter visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o vseh zadevah, ki so v skupnem interesu Arktičnega sveta;

23.  poudarja, da mora EU z vsemi arktičnimi partnericami sodelovati v političnem dialogu, in poziva k tesnejšemu sodelovanju med EU, Arktičnim svetom v okviru severne dimenzije, Svetom Barentsove evro-arktične regije in drugimi organi, ki so vključeni v sodelovanje na skrajnem severu; poudarja pomembno vlogo opazovalk v Arktičnem svetu, ki imajo številne izkušnje in so že dolgo del znanstvenega in političnega sodelovanja na Arktiki; v zvezi s tem pozdravlja stalni dialog med opazovalkami in predsedstvom Arktičnega sveta;

24.  močno podpira, da se EU podeli status opazovalke v Arktičnem svetu; je prepričan, da bi celovita formalna uveljavitev statusa opazovalke za EU pozitivno prispevala k politični in institucionalni vlogi Arktičnega sveta pri reševanju vprašanj Arktike ter to vlogo okrepila;

25.  pozdravlja izboljšano usklajevanje med Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje glede vprašanj Arktike; predlaga oblikovanje enote za severne politike pri ESZD ter okrepitev sodelovanja med službami ESZD in Komisije za zagotovitev doslednega, usklajenega in celostnega političnega pristopa na vseh pomembnih ključnih političnih področjih;

26.  ugotavlja, da lahko EU prispeva k reševanju morebitnih varnostnih izzivov; poziva EU, naj v partnerstvu s svojimi državami članicami in sodelovanju z arktičnimi državami prispeva k vzpostavitvi mehanizmov za civilno varnost in h krepitvi zmogljivosti za obvladovanje naravnih kriz in nesreč ter kriz in nesreč, ki jih povzroči človek, pa tudi infrastrukture za iskanje in reševanje;

27.  opozarja, da je energetska varnost tesno povezana s podnebnimi spremembami; meni, da je treba zagotoviti zanesljivejšo oskrbo z energijo z zmanjšanjem odvisnosti EU od fosilnih goriv; poudarja, da je preobrazba Arktike ena od glavnih posledic podnebnih sprememb za varnost EU; poudarja, da je treba ta multiplikator tveganja obravnavati z okrepljeno strategijo EU za Arktiko ter izboljšano politiko za obnovljive vire energije, pridobljene v EU, in energijsko učinkovitost, ki bo občutno zmanjšala odvisnost Unije od zunanjih virov in tako izboljšala njen varnostni položaj;

28.  poziva k oblikovanju načrtov za ravnanje s prostoživečimi živalmi, prekritimi z nafto, v vseh arktičnih državah, in sicer v skladu z opredeljeno najboljšo prakso, vključno z učinkovito oceno občutljivih ogroženih vrst ter izvedljivimi strategijami za preprečevanje in odzivanje, da se zagotovi njihova zaščita;

29.  poudarja stalno konstruktivno in pragmatično čezmejno sodelovanje v okviru severne dimenzije in njenih partnerstev ter sodelovanje v Barentsovem evroarktičnem svetu;

30.  poudarja pomen stalnih stikov in sodelovanja z Rusijo v okviru arktičnega regionalnega sodelovanja, zlasti čezmejnega sodelovanja med EU in Rusijo, kljub temu, da Rusija v tej regiji namešča vedno več vojaških sil, da tam gradi in ponovno odpirajo vojaška oporišča ter da je oblikovala vojaško območje ruske Arktike; poudarja, da mora EU nadalje uveljaviti svoje interese v odnosu do Rusije z uporabo selektivnega sodelovanja in si prizadevati za napredek pri vprašanjih v skupnem interesu, če obstaja podlaga za celostne rešitve za skupne izzive in grožnje; poziva, naj se to vprašanje vključi v strategijo EU za Arktiko; poudarja, da je arktična regija sestavni del okoljske, gospodarske in politične sfere mednarodnih odnosov;

31.  meni, da politika severne dimenzije služi kot uspešen model stabilnosti, skupne odgovornosti in udeležbe v arktičnem sodelovanju; poudarja pomen sektorskih partnerstev severne dimenzije, zlasti kar zadeva okolje ter infrastrukturo in logistiko;

32.  ugotavlja, da so se oblikovale arktične migracijske poti v EU; poudarja, da bi bilo treba migracijske poti in povečan promet upoštevati pri pripravi strategije EU za Arktiko;

33.  ponovno poziva EU in njene države članice, naj dejavno podpirajo načela pravice do plovbe in neškodljivega prehoda;

34.  pozdravlja načrt za vzpostavitev evropskega foruma deležnikov za Arktiko; poudarja, da je treba krepiti sinergije med obstoječimi instrumenti financiranja, da se preprečijo morebitna podvajanja ter kar najbolj poveča sodelovanje med notranjimi in zunanjimi programi EU; je seznanjen s ponudbo Finske, da gosti prvi forum, ki bi bil leta 2017;

35.  poudarja, da je treba pri sprejemanju odločitev na Arktiki upoštevati tradicionalno in lokalno znanje;

36.  ponovno potrjuje podporo EU UNDRIP; zlasti opozarja na člen 19 te deklaracije, ki določa, da se države sporazumejo in v dobri veri sodelujejo z zadevnimi avtohtonimi ljudstvi, preko njihovih lastnih predstavniških institucij, da bi pridobile njihovo prostovoljno predhodno soglasje, dano na podlagi poznavanja položaja, preden sprejmejo in izvedejo zakonodajne in upravne ukrepe, ki bi lahko imeli posledice za ta ljudstva; poziva k boljšemu in zgodnejšemu vključevanju avtohtonih ljudstev v oblikovanje politike za Arktiko, ki se osredotoča na državljane, in v delo Arktičnega sveta; poudarja, da bi njihova vključitev v odločanje olajšala trajnostno upravljanje naravnih virov na Arktiki; poudarja potrebo po zaščiti in spodbujanju njihovih pravic, kultur in jezikov; poudarja, da je treba v arktični regiji trajnostno razviti obnovljive vire energije, ob tem pa upoštevati občutljivo okolje in popolnoma vključiti avtohtona ljudstva;

37.  namenja posebno pozornost cilju trajnostnega razvoja 4.5, ki vključuje zagotavljanje enakega dostopa do vseh ravni izobraževanja in poklicnega usposabljanja za avtohtona ljudstva, tudi v njihovih jezikih;

38.  poudarja, da lahko dostopen, medsebojno povezan, varen in trajnosten turizem na podeželskih in redko poseljenih območjih evropske Arktike prispeva k širjenju poslovnih dejavnosti, kar lahko nato poveča število delovnih mest v malih in srednjih podjetjih ter pripomore k splošnemu pozitivnemu razvoju regije; zato poudarja, da je treba spodbujati turizem na tem območju, in sicer zaradi družbenega in okoljskega vpliva, ki ga ima na infrastrukturo in raziskave ter izobraževanje in usposabljanje;

39.  poudarja vlogo avtohtonih ljudstev in lokalnih skupnosti pri ohranjanju močne in trajnostne arktične regije; poziva Komisijo, naj se osredotoči na zagotavljanje dostopa teh skupnosti do vseh ustreznih informacij o zahtevah enotnega trga EU, najboljši praksi in instrumentih financiranja; poudarja vlogo nemotenih prometnih, komunikacijskih in električnih omrežij, pa tudi vesoljskih tehnologij za določanje geografskega položaja in telekomunikacije pri ustvarjanju gospodarskih dejavnosti na tem območju; opozarja Komisijo na njene obveznosti v skladu z Uredbo (EU) 2015/1775 v zvezi s poročanjem in obveščanjem javnosti ter pristojnih organov o določbah te uredbe; poudarja potrebo po vključitvi strokovnega znanja avtohtonih in lokalnih prebivalcev ter zagotavljanju večje udeležbe, sprejemanja in sodelovanja avtohtonih in lokalnih skupnosti v procesu odločanja; poudarja, da sta potrebna zadostna podpora in financiranje; v zvezi s tem predlaga vzpostavitev arktičnega predstavništva avtohtonih ljudstev v Bruslju, da bo njihova udeležba opaznejša; meni, da bi morala EU podpreti uvajanje inovativnih tehnologij na Arktiki z razvojem arktičnih obnovljivih virov;

40.  poudarja, da je izjemno pomembno ohranjanje visoke kakovosti življenja v trajnostno razvitih skupnostih na Arktiki, ki uživajo koristi najnovejše informacijske tehnologije, in da lahko EU lahko pri tem odigra bistveno vlogo; ponovno opozarja na pravico prebivalcev Arktike, da sami odločajo o tem, kako se bodo preživljali, in priznava njihovo željo po trajnostnem razvoju regije; poziva ESZD in Komisijo, naj okrepita dialog z njimi in preučita možnost, da bi se tem združenjem nudilo financiranje in da bi se zagotovilo upoštevanje njihovih mnenj v razpravah EU o Arktiki; pozdravlja delo posebnega poročevalca ZN o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin avtohtonih ljudstev ter delo strokovnega telesa ZN o pravicah avtohtonih ljudstev;

41.  poudarja, da bi morala biti znanost podlaga za oblikovanje politik na Arktiki, ko gre za varstvo okolja in boj proti podnebnim spremembam;

42.  izpostavlja bistveno vlogo evropskih strukturnih in investicijskih skladov pri razvoju evropske Arktike in ustvarjanju trajnostne rasti in kakovostnih delovnih mest, usmerjenih v sektorje, ki so zazrti v prihodnost; izpostavlja tudi potrebo po odgovornem in spoštljivem razvoju naravnih virov Arktike; spominja na stalne ovire, ki jih je treba odpraviti (člen 174 PDEU); poudarja dolgoročni pomen strategije na različnih področjih, kot so digitalna agenda, podnebne spremembe, modra rast ipd.;

43.  poudarja pomen dobre dostopnosti arktične regije do vseevropskega prometnega omrežja, njegove načrtovane širitve koridorjev osrednjega omrežja s koridorjema Severno morje–Baltik in Skandinavija–Sredozemlje ter poti za drugostopenjski dostop kot ključne prometne strukture za omogočanje trajnostne mobilnosti oseb in blaga; spominja na možnosti financiranja EU, denimo iz instrumenta za povezovanje Evrope in Evropskega sklada za strateške naložbe, pri financiranju infrastrukturnih projektov v evropski Arktiki; opozarja na pomembno vlogo, ki jo pri tem ima Evropska investicijska banka; predlaga, da Komisija prouči možnosti za obsežnejše mednarodno finančno sodelovanje pri razvoju infrastrukture in povezav, vključno s sistemi informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

44.  pozdravlja zavezo Komisije k vsaj ohranjanju ravni financiranja za raziskave na Arktiki v okviru programa Obzorje 2020 in zlasti njen namen, da podpre uvajanje inovativnih tehnologij; poziva Komisijo, naj v večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2020 poveča financiranje EU za raziskave na Arktiki; poziva Komisijo, naj nadaljuje in okrepi uporabo programa Obzorje 2020 in drugih programov financiranja za namene preučevanja Arktike;

45.  ugotavlja, da so arktični morski ekosistemi ključni za ohranitev svetovne biotske raznovrstnosti; ugotavlja, da je zaradi zmanjšanja arktičnega morskega ledu in drugih okoljskih sprememb na Arktiki v povezavi z omejenim znanstvenim poznavanjem morskih virov na tem območju potreben previden pristop k uvedbi ustreznih mednarodnih ukrepov za zagotovitev dolgoročnega ohranjanja in trajnostne rabe virov v arktičnem odprtem morju;

46.  hrabri spodbujanje in podpiranje mednarodnega znanstvenega in raziskovalnega sodelovanja med vsemi deležniki, ki so dejavni na področju arktičnih raziskav, in pri vzpostavljanju raziskovalne infrastrukture, saj priznava, da je boljše znanje o Arktiki bistveno za ustrezno odzivanje na vse izzive; podpira sodelovanje med vodilnimi institucijami na področju arktičnih raziskav, da bi se razvil celosten evropski program za raziskave na polarnem območju v okviru pobude EU-PolarNet, ki vključuje tradicionalno in lokalno znanje; je seznanjen s povabilom Komisiji, da se udeleži mednarodne znanstvene konference o Arktiki, ki naj bi bila leta 2018 v Evropi; poudarja pomen uspešnega sodelovanja s Kanado in ZDA v okviru čezatlantskega raziskovalnega zavezništva;

47.  ponovno poziva Komisijo, naj ustanovi Arktični informacijski center EU na Arktiki, ki bo imel na voljo dovolj sredstev za zagotavljanje učinkovitega dostopa do informacij in znanja o Arktiki ter bo spodbujal turizem; poudarja, da bi se lahko takšen Arktični informacijski center EU povezal z že obstoječimi Arktičnimi centri ali z drugimi arktičnimi institucijami, saj bi se tako korenito znižali stroški;

48.  poziva k bolj sistematičnemu in dolgoročnemu zbiranju podatkov, pridobljenih pri projektih raziskav Arktike; obžaluje, da dosežki posameznih projektov pri prehodu iz enega obdobja financiranja v drugo pogosto izginejo; poziva Komisijo, naj se pri načrtovanju okvira za raziskave Arktike za obdobje po letu 2020 osredotoči na kontinuiteto;

49.  pozdravlja podporo Komisije pri vzpostavitvi zaščitenih morskih območij na Arktiki; opozarja Komisijo in države članice na cilj glede zaščite najmanj 10 % obalnih in morskih območij v okviru ciljev trajnostnega razvoja; ugotavlja pa, da bi bilo treba vsak nov predlog v zvezi s temi vprašanji uskladiti z izidom razprav arktičnih držav v Arktičnem svetu; poudarja, da so zaščitena morska območja izjemno pomembna za ohranjanje arktičnih ekosistemov; opozarja, da je treba v načrtovanje, izvajanje in upravljanje teh zaščitenih območij v celoti vključiti lokalne skupnosti;

50.  opozarja na pomen vesoljskih tehnologij in raziskovalnih dejavnosti, povezanih z vesoljem, ki so bistvene za varnost pomorskega prometa, pa tudi za spremljanje okolja in opazovanje podnebnih sprememb na Arktiki; spodbuja Komisijo, naj glede na spremembe v arktični regiji, ki jih priznava v svojem sporočilu o vesoljski strategiji za Evropo (COM(2016)0705), prouči možnosti za večjo uporabo prihodnjih in sedanjih satelitskih programov EU v tej regiji, in sicer v sodelovanju s članicami Arktičnega sveta, ter naj upošteva potrebe uporabnikov v okviru pobude na področju vladnih satelitskih komunikacij (GOVSATCOM); poziva vse deležnike, naj v zvezi s tem v celoti izkoristijo možnosti satelitske navigacije Galileo in programov za opazovanje Zemlje Copernicus;

51.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in podpirajo vzpostavitev zaščitenih morskih območij na arktičnem odprtem morju v okviru mandata komisije iz Konvencije o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika (konvencija OSPAR), ki prepoveduje vsakršno ekstraktivno dejavnost, vključno z ribištvom, v mednarodnih vodah okrog severnega tečaja, ki so zajete v tej konvenciji;

52.  poziva Komisijo, naj podpre pobude za prepoved uporabe pridnenih vlečnih mrež na ekološko ali biološko pomembnih morskih območjih in arktičnem odprtem morju;

53.  poziva, naj bodo ohranitveni cilji v novi skupni ribiški politiki in količinski cilji za obnavljanje in ohranjanje staležev nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos, podlaga za vse vrste komercialnega ribištva v regiji;

54.  poziva EU, naj bo vodilna pri preprečevanju nereguliranega ribolova na Arktiki; meni, da bi imela do tega pravico, saj so njene države članice vključene v vse ravni upravljanja v arktični regiji;

55.  poudarja, da ribiške flote EU ne smejo ogrožati biotske raznovrstnosti v regiji; pozdravlja določitev ekološko in biološko pomembnih območij v arktični regiji v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti, saj je to pomemben postopek pri zagotavljanju učinkovitega ohranjanja arktične biotske raznovrstnosti, in poudarja pomen izvajanja upravljanja na podlagi ekosistemskega pristopa v obalnih, morskih in kopenskih okoljih Arktike, kot poudarja strokovna skupina za upravljanje na podlagi ekosistemskega pristopa pri Arktičnem svetu; poziva države, naj z vzpostavitvijo mreže zaščitenih morskih območij in morskih rezervatov v Arktičnem oceanu izpolnijo svoje obveze iz Konvencije o biotski raznovrstnosti in konvencije UNCLOS;

56.  odločno zagovarja, da mora nadaljnje razvijanje komercialnega ribolova v arktični regiji potekati skladno z mednarodnimi sporazumi, ki veljajo za to področje, vključno s Svalbardsko pogodbo iz leta 1920, skladno s pravicami vseh držav podpisnic teh sporazumov ter skladno z vsemi zgodovinskimi ribolovnimi pravicami;

57.  poziva Komisijo, naj prouči in pripravi predloge za krepitev telekomunikacijske infrastrukture na Arktiki, vključno s sateliti, da podpre znanstvene raziskave in spremljanje podnebja ter prispeva k lokalnemu razvoju, plovbi in varnosti na morju;

58.  ponavlja svoj poziv Komisiji in državam članicam iz leta 2014, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za dejavno spodbujanje prepovedi uporabe in prevoza težkega kurilnega olja kot ladijskega goriva na plovilih, ki plujejo po arktičnih morjih, in sicer na podlagi Mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (konvencija MARPOL) in/ali s pomorskimi inšpekcijami države pristanišča, kot je urejeno v vodah okoli Antarktike; poziva Komisijo, naj okoljska in podnebna tveganja, povezana z uporabo težkega kurilnega olja, vključi v svojo študijo o tveganjih, ki bi jih prineslo povečanje plovbe po severnomorski poti; poziva Komisijo, naj glede na to, da ni ustreznih mednarodnih ukrepov, pripravi predloge pravil za ladje, ki pristajajo v pristaniščih EU pred plovbo v arktičnih vodah ali po njej, da bi prepovedali uporabo in prevoz težkega kurilnega olja;

59.  z zanimanjem pričakuje začetek veljavnosti polarnega kodeksa Mednarodne pomorske organizacije v letih 2017 in 2018, s katerim bo postala arktična plovba varnejša; poudarja pomen razvoja enotnega sistema umika, evakuacije in reševanja osebja, ki dela na odprtem morju, ki bi ga bilo mogoče enotno uporabljati za ploščadi in plovila na arktičnem območju;

60.  spominja, da sta Islandija in Norveška v okviru Sporazuma EGP prevzeli obveznosti glede ohranjanja kakovosti okolja in zagotavljanja trajnostne uporabe naravnih virov v skladu z ustrezno zakonodajo EU;

61.  poudarja rastoč interes Kitajske za arktično regijo, zlasti kar zadeva dostop do plovnih poti in razpoložljivost energetskih virov; je seznanjen, da sta Islandija in Kitajska sklenili prostotrgovinski sporazum, ter poziva Komisijo, naj pozorno spremlja njegove morebitne učinke na trajnostni gospodarski razvoj islandskega dela arktične regije, pa tudi na gospodarstvo in notranji trg EU;

62.  ponovno opozarja, da je v okviru sporazumu o partnerstvu med EU in Grenlandijo na področju ribištva iz leta 2007 EU Grenlandiji dolžna finančno podporo, da se zagotovi odgovorni ribolov in trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v izključni ekonomski coni Grenlandije;

63.  poziva k hitri ratifikaciji Protokola iz leta 2010 k Mednarodni konvenciji o odgovornosti in nadomestilu škode v zvezi s prevozom nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju (Konvencija HNS) in pristopu držav članic k temu protokolu;

64.  meni, da je parlamentarno sodelovanje in tesno medparlamentarno sodelovanje o vprašanjih Arktike, zlasti z nacionalnimi parlamenti ustreznih držav članic EU, bistveno pri izvajanju politik za Arktiko;

65.  poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisijo, naj skrbno spremljata podnebne, okoljevarstvene, pomorske, družbeno-gospodarske in varnostne spremembe na Arktiki ter redno poročata Evropskemu parlamentu in Svetu, tudi o izvajanju politike EU za Arktiko;

66.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladam in parlamentom držav v arktični regiji.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0363.
(2) Resolucija Generalne skupščine ZN A/RES/70/1.
(3) http://www.inuitcircumpolar.com/uploads/3/0/5/4/30542564/declaration_on_resource_development_a3_final.pdf
(4) UL C 436, 24.11.2016, str. 17.
(5) UL C 93, 9.3.2016, str. 131.
(6) UL C 419, 16.12.2015, str. 153.
(7) UL C 353 E, 3.12.2013, str. 77.
(8) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0236.
(9) UL C 136 E, 11.5.2012, str. 71.
(10) UL C 9 E, 15.1.2010, str. 41.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0034.
(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0224.
(13) Ocenjuje se, da je ena milijarda in pol ton CO2 shranjen na Arktiki.


Poročilo o Črni gori za leto 2016
PDF 286kWORD 58k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o poročilu Komisije o Črni gori za leto 2016 (2016/2309(INI))
P8_TA(2017)0094A8-0050/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 19. in 20. junija 2003 in njihove priloge z naslovom „Solunska agenda za Zahodni Balkan: premik k evropski integraciji“,

–  ob upoštevanju stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z dne 29. marca 2010 med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Republiko Črno goro na drugi strani(1),

–  ob upoštevanju rezultatov s srečanj pristopne konference EU–Črna gora, ki sta potekali dne 30. junija 2016 na namestniški in dne 13. decembra 2016 na ministrski ravni,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. junija 2012 o začetku pristopnih pogajanj s Črno goro 29. junija 2012 in sklepov z dne 13. decembra 2016, ki jih je podprla velika večina delegacij,

–  ob upoštevanju sedmega srečanja Stabilizacijsko-pridružitvenega sveta med Črno goro in EU, ki je potekalo 20. junija 2016 v Bruslju,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. novembra 2016 z naslovom Sporočilo o širitveni politiki EU za leto 2016 (COM(2016)0715), ki mu je priložen delovni dokument služb Komisije z naslovom Poročilo o Črni gori za leto 2016 (SWD(2016)0360),

–  ob upoštevanju končne izjave predsednika vrhunskega srečanja o Zahodnem Balkanu, ki je potekalo 4. julija 2016 v Parizu, in priporočil organizacij civilne družbe za to srečanje,

–  ob upoštevanju odločbe zunanjih ministrov držav članic zveze NATO z dne 2. decembra 2015 in podpisa pristopnega protokola Črne gore k zvezi NATO z dne 19. maja 2016,

–  ob upoštevanju končnega poročila misije OVSE/ODIHR za opazovanje volitev v zvezi s parlamentarnimi volitvami z dne 16. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju skupne izjave z osmega srečanja skupnega posvetovalnega odbora EU–Črna gora, ki je potekalo 8. novembra 2016 v Budvi,

–  ob upoštevanju izjave in priporočil z dvanajstega srečanja stabilizacijsko-pridružitvenega parlamentarnega odbora EU-Črna gora (SAPC), ki je potekalo dne 19. in 20. maja 2016 v Podgorici,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Črni gori,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0050/2017),

A.  ker je evro-atlantsko povezovanje osrednja prednostna naloga Črne gore na področju zunanje politike;

B.  ker je bil pri pristopnih pogajanjih dosežen nadaljnji napredek; ker Črna gora trenutno velja za državo, ki je v pristopnem procesu najbolj napredovala; ker je pravni okvir na področju pravne države v glavnem končan in institucionalna ureditev vzpostavljena;

C.  ker je še vedno čutiti zaskrbljenost zaradi polariziranega ozračja v državi in opozicijskega bojkota parlamentarnih dejavnosti; ker sta za ohranitev napredka v pristopnem procesu bistvena stalen dialog in konstruktivno sodelovanje med vladajočo koalicijo in opozicijo;

D.  ker sta korupcija in organizirani kriminal še vedno zelo problematična;

E.  ker lahko organizacije civilne družbe sodelujejo v delovnih skupinah, vključno z delovnimi skupinami za pristopna pogajanja, vendar so izrazile nezadovoljstvo z ravnjo vključevanja v oblikovanje politike in možnostjo dostopa do informacij; ker je zelo zaskrbljujoče, da so mediji s kampanjami blatenja osebno napadli nekatere aktiviste civilne družbe;

F.  ker je napredek Črne gore v okviru poglavij 23 in 24 o pravni državi še vedno bistven za splošno hitrost pogajalskega procesa;

G.  ker svoboda izražanja in medijska svoboda sodita med osrednje vrednote EU in temelje vsake demokracije; ker je črnogorska medijska skupnost zelo politizirana, ker še vedno prevladujeta cenzura in samocenzura in ker so novinarji tarča gospodarskih in političnih pritiskov;

1.  pozdravlja stalen napredek Črne gore na področju vključevanja v EU; pozdravlja, da Črna gora pri pristopnih pogajanjih dosega enakomeren napredek in ugotavlja, da je bilo doslej 26 poglavij odprtih za pogajanja, dve poglavji pa sta bili začasno zaprti; poziva Svet, naj pospeši pogajanja s Črno goro; spodbuja k odprtju in zaprtju nadaljnjih poglavij v okviru pristopnih pogajanj leta 2017; pozdravlja program o pristopu Črne gore k EU za obdobje 2017–2018, ki ga je sprejela vlada; poziva Črno goro, naj pospeši izvajanje reform, si še bolj prizadeva izpolniti vsa referenčna merila in se še naprej osredotoča na bistvene dele pristopnega procesa; opozarja, da je izjemno pomembno dosegati konkretne in trajnostne rezultate in biti uspešen pri izvajanju, zlasti na področju pravne države, pravičnosti ter boja proti korupciji in organiziranemu kriminalu;

2.  želi pohvaliti pristojne organe, ki so 16. oktobra 2016 izpeljali volitve, ki so potekale mirno in pri katerih so se v splošnem spoštovale temeljne svoboščine; spodbuja nadaljnje usklajevanje z mednarodnimi standardi; pozdravlja dejstvo, da udeležba od leta 2002 še ni bila tako visoka; pozdravlja revidiran pravni okvir, v skladu s katerim so potekale volitve, vendar ugotavlja, da je še vedno opaziti nekatere upravne pomanjkljivosti, tudi pri državni volilni komisiji, porajajo pa se tudi pomisleki v zvezi z natančnostjo volilnega registra in politizacijo;

3.  obžaluje, da je bilo treba na dan volitev začasno ustaviti platforme za internetno komunikacijo, in je zaskrbljen zaradi vdora v spletno mesto centra za demokratično tranzicijo (CDT) nekaj dni pred volitvami, zaradi katerega je bilo ovirano tudi delo organizacij civilne družbe pri spremljanju volitev; poziva pristojne organe, naj hitro in pregledno ter v skladu s priporočili OVSE/ODIHR odpravijo pomanjkljivosti in preiščejo domnevne postopkovne nepravilnosti, vključno z domnevnim poneverjanjem državnih sredstev in zlorabo položaja, pa tudi vse druge sporočene pomanjkljivosti; pričakuje, da se bo ohranila neodvisnost državne volilne komisije; meni, da je za vzpostavitev popolnega zaupanja v volilni proces potrebno ta proces izboljšati; z obžalovanjem ugotavlja, da opozicija ne priznava rezultatov volitev; priznava, da poskušajo zunanji akterji diskreditirati volilni proces in da zaradi tega prihaja do težav; od nove vlade pričakuje, da bo ohranila politično zavezanost procesu reform, in poziva vse politične stranke, naj ponovno vzpostavijo konstruktiven dialog;

4.  ugotavlja, da je bila v obdobju pred temi volitvami oblikovana „vlada zaupanja v volitve“; pozdravlja dejstvo, da je proces potekal pod vodstvom Črne gore in na medstrankarski osnovi;

5.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je poskušala Rusija domnevno vplivati na razvoj dogodkov v Črni gori, saj bi utegnil tak vedenjski vzorec v regiji pomeniti nadaljnjo destabilizacijo Zahodnega Balkana; je zaskrbljen zaradi resnih incidentov, vključno z domnevnim državnim udarom, do katerih je prišlo 16. oktobra 2016, in poziva podpredsednico Evropske komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Komisijo, naj natančno spremljata preiskave, ki jih izvajajo pristojni organi; želi pohvaliti pripravljenost Srbije za sodelovanje pri teh preiskavah; meni, da je pomembno, da si pristojne službe držav članic med seboj ter s podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo izmenjujejo informacije o teh incidentih;

6.  je še vedno zelo zaskrbljen, ker je ozračje v državi polarizirano in ker opozicijski poslanci bojkotirajo parlamentarne dejavnosti; poziva opozicijo, naj sprejme ponudbo predsednika črnogorske vlade za sodelovanje v vladi v zameno za prenehanje bojkota; znova poudarja, da morajo vse politične sile ponovno vzpostaviti konstruktiven dialog in začeti konstruktivno sodelovati s črnogorskim parlamentom; poziva k dodatni okrepitvi parlamentarnega nadzora nad pristopnim procesom in zmogljivosti za proračunski nadzor; želi pohvaliti parlament, ker ohranja visoko raven preglednosti; izraža zaskrbljenost zaradi uporabe nesorazmerne sile med protivladnimi protesti; ponovno vztraja, da je potrebna ustrezna nadaljnja obravnava afere z zvočnimi posnetki; poziva k izboljšanju parlamentarnega nadzora nad izvajanjem ukrepov za boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji;

7.  poziva vlado, naj izboljša dostop do javnih informacij, zlasti v zvezi z velikimi infrastrukturnimi projekti, kot so gradnja avtocest, privatizacija, javna naročila in sodni postopki;

8.  pozdravlja novo strategijo reforme javne uprave v obdobju 2016–2020, program reform upravljanja javnih financ, začetek veljavnosti novega zakona o plačah in poenostavitev upravnih postopkov; poziva k sprejetju ukrepov, s katerimi bi za izvajanje omenjene strategije namenili ustrezna proračunska sredstva, ter k dosledni politični volji za racionalizacijo javne uprave, tudi z ozirom na priprave za pristop; je seznanjen z omejenim napredkom na področju krepitve upravne zmogljivosti; spodbuja k popolni depolitizaciji javne uprave; meni, da je treba obvezno upoštevati načela dosežkov, strokovnosti, odgovornosti, preglednosti ter pravočasne regulativne ocene učinka, prav tako pa izpolniti pravico državljanov do dobre uprave in pravico do informacij, ki niso prežete s korupcijo;

9.  je seznanjen z napredkom pri reformi pravosodja, vključno z izboljšanjem institucionalne zmogljivosti; je še vedno zaskrbljen zaradi neprimernega vplivanja na neodvisnost sodstva, zlasti pri imenovanju sodnikov; poudarja, da je treba s spremljanjem izvajanja etičnega kodeksa in novega disciplinarnega sistema za sodnike in tožilce povečati odgovornost sodstva; poudarja, da je treba racionalizirati pravosodno mrežo ter še povečati zmogljivosti za spremljanje zamud na sodiščih in dodatno zmanjšanje števila nerešenih primerov; poziva k učinkovitejši institucionalni in individualni odgovornosti, ko gre za obravnavanje obtožnic glede korupcije, pranja denarja in organiziranega kriminala; poudarja, da je treba učinkovito izvrševati sklepe sodišča o dostopu do informacij in odpraviti prevladujočo prakso, da se dokumenti zaradi omejevanja dostopa razglasijo za zaupne; poudarja pomen ozaveščanja javnosti o obstoječih pritožbenih mehanizmih;

10.  čeprav opaža določen napredek pri obravnavi vojnih zločinov, poziva pristojne organe k učinkovitemu preiskovanju, pregonu, sojenju in kaznovanju vojnih hudodelstev ter boju proti nekaznovanosti v skladu z mednarodnimi standardi, zlasti ko gre za odgovorne uradnike na vrhu verige poveljevanja; pozdravlja sprejetje strategije pregona, katere namen je odpreti nove zadeve in doseči konkretne rezultate; poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo imele žrtve vojnih hudodelstev neoviran dostop do sodnega varstva in pravične odškodnine, in poziva k popolni zaščiti prič med sojenjem zaradi vojnih hudodelstev;

11.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je korupcija še vedno razširjena na veliko področjih, vendar pozdravlja dodatno okrepitev okvira za boj proti korupciji, med drugim z začetkom neokrnjenega delovanja agencije za boj proti korupciji in imenovanjem posebnih tožilcev za to področje ter obravnavanjem potreb po specializiranem dolgoročnem usposabljanju; meni, da je treba obvezno zagotoviti njihovo neodvisnost pri preiskavah; poudarja pomen politično nepristranskih, strokovnih in preglednih dejavnosti agencije za boj proti korupciji, zlasti v zvezi s primeri korupcije na visoki ravni in financiranjem političnih strank; ponovno poudarja, da je treba doseči uspešne rezultate pri preiskavah in obsodbah, zlasti v primerih korupcije na visoki ravni, pa tudi pri ukrepih za preprečevanje korupcije, vključno z učinkovitejšo uporabo pravnih sankcij; poziva novo vlado, naj boj proti korupciji vključi med svoje prednostne naloge in za to nalogo zagotovi zadostne človeške vire in proračunska sredstva;

12.  poziva k učinkovitemu izvajanju sektorskih akcijskih načrtov za področja, ki so še posebej dovzetna za korupcijo, na primer javna naročila, privatizacija, urbanistično načrtovanje, izobraževanje, zdravstveno varstvo, lokalna vlada in policija; poziva k učinkoviti preiskavi morebitnih primerov prijaviteljev in njihovi ustrezni zaščiti; poziva, naj se v črnogorski kazenski zakonik vključi kaznivo dejanje nezakonitega bogatenja; poziva k učinkovitemu izvajanju sporazuma o sodelovanju med Eurojustom in Črno goro, da bi se izboljšalo pravosodno sodelovanje v boju proti hudim kaznivim dejanjem; poziva k ukrepom za zaščito prijaviteljev nepravilnosti;

13.  je seznanjen s sprejetjem akcijskega načrta za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma ter s podpisom Dodatnega protokola h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma; poudarja, da je treba še naprej uspešno reševati primere organiziranega kriminala, zlasti kar zadeva trgovino z ljudmi, droge in pranje denarja, zagotoviti tesnejše sodelovanje med agencijami in dodatno okrepiti regionalno in mednarodno sodelovanje na področju boja proti organiziranemu kriminalu; poudarja potrebo po strokovnih svetovalcih za forenzično računovodstvo, ki bi sodelovali pri rednih preiskavah;

14.  pozdravlja izboljšanje pravnega okvira za boj proti trgovini z ljudmi; poudarja pa, da je treba izboljšati identifikacijo žrtev trgovine z ljudmi in olajšati njihov dostop do pomoči, odškodnine in varstva;

15.  pozdravlja novo strategijo za boj proti nasilnemu ekstremizmu v obdobju 2016–2018, ki dopolnjuje nacionalno strategijo za preprečevanje terorizma, pranja denarja in financiranja terorizma ter za boj proti tem dejavnostim; je seznanjen z ustanovitvijo nove obveščevalne skupine, katere naloga je odkrivanje in spremljanje morebitnih pripadnikov nasilnih ekstremističnih skupin; meni, da je izjemno pomembno že v zgodnji fazi radikalizacije odkriti ustrezne osebe, s čimer je mogoče preprečiti, da bi jih nasilne ekstremistične skupine zvabile v svoje vrste, in jih uspešno ponovno vključiti v družbo; meni, da je prav tako pomembno, da ukrepi v zvezi s tem zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v skladu z mednarodnimi obveznostmi; opozarja na pomen ozaveščanja za spremljanje morebitnih terorističnih groženj;

16.  čeprav je seznanjen s sodelovanjem organizacij civilne družbe pri pripravah za pristop, poziva pristojne organe, naj še izboljšajo dostop teh organizacij do informacij o EU ter zagotovijo, da bodo posvetovanja z njimi, če je le mogoče, smiselna; poziva pristojne organe, naj razvijejo bolj vključujoč pristop, ki nudi več podpore, da se organizacijam civilne družbe olajša izvajanje temeljnih dejavnosti ter spodbuja njihovo dejavno sodelovanje pri spremljanju celotnega volilnega procesa; poziva pristojne organe, naj organizacijam civilne družbe zagotovijo javna sredstva na nacionalni in lokalni ravni na bolj trajnosten, pregleden in učinkovit način; poziva zadevne organe, naj vzpostavijo ugodne pogoje za prostovoljno delo in višjo stopnjo državljanske udeležbe; je močno zaskrbljen, da se še zmeraj izvajajo kampanje blatenja in poskusi ustrahovanja nekaterih aktivistov organizacij civilne družbe; poziva pristojne organe, naj raziščejo in pojasnijo vzroke teh poskusov ter povečajo prizadevanja za zaščito aktivistov organizacij civilne družbe;

17.  ugotavlja, da je bil pri izboljševanju položaja manjšin dosežen določen napredek, vključno z več zakonodajnimi reformami za nadaljnjo uskladitev s standardi EU in mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic; pozdravlja sprejetje strategije za obdobje 2016–2020 ter akcijskega načrta za socialno vključevanje romske in egiptovske skupnosti; poziva k dodelitvi ustreznega proračuna, da bo mogoče ustrezno izvajati akcijski načrt; je zaskrbljen zaradi dvojne diskriminacije, s katero se soočajo ženske in dekleta iz romske skupnosti, in zaradi dostopa manjšin Romov, Egipčanov in Aškalov do zdravstvenega varstva, izobrazbe, stanovanj in zaposlitve; poziva pristojne organe, naj še naprej krepijo prizadevanja za varstvo pravic oseb LGBTI; poziva pristojne organe, naj si še bolj prizadevajo za ozaveščanje splošne javnosti o protidiskriminaciji; je še vedno zaskrbljen, da večina javnih stavb, vključno z zdravstvenimi centri in univerzitetnimi fakultetami, nima urejenega dostopa za invalide in da je število zaposlenih invalidov še vedno zelo nizko; poziva k dodatnim ukrepom za zaščito večnacionalne identitete Boke Kotorske;

18.  poziva k dodatni okrepitvi institucij za človekove pravice, vključno z varuhom človekovih pravic ter ministrstvom za človekove pravice in manjšine, in meni, da bi bilo treba izboljšati njihovo poznavanje mednarodne in evropske zakonodaje ter standardov na področju človekovih pravic; je zaskrbljen zaradi nezadostnega enotnega pristopa in nizkih kazni za kršitve človekovih pravic;

19.  ostaja zaskrbljen zaradi nenehnega družinskega nasilja na podlagi spola in spolnega nasilja, opuščanja kazenskega pregona in ustreznega kaznovanja storilcev v skladu z mednarodnimi standardi ter neučinkovite podpore žrtvam in njihove zaščite; poziva k sprejetju ukrepov, s katerimi bi zagotovili primerno zaščito, izboljšali ustrezno medinstitucionalno usklajevanje, omogočili učinkovito uporabo nove enotne podatkovne zbirke primerov družinskega nasilja ter začeli izvajati strategijo za boj proti družinskemu nasilju v obdobju 2016–2020; poudarja pomen izobraževanja in usposabljanja zaposlenih v državnih institucijah za delo z žrtvami; poziva pristojne organe, naj zagotovijo ustrezno zaščito, dolgoročno nastanitev, finančno podporo in izobraževalne programe za žrtve prisilnih porok ter učinkovit pregon in kaznovanje storilcev; poudarja, kako pomembno je spodbujati zastopanost žensk v politiki, tudi na ključnih položajih sprejemanja odločitev, pa tudi njihov dostop do trga dela in zastopanost na njem; poziva k oblikovanju javne politike, ki bi prispevala k vzpostavitvi ravnotežja med poklicnim in družinskim življenjem; je seznanjen s stalnim izvajanjem akcijskega načrta za enakost spolov za obdobje 2013–2017; poziva pristojne organe, naj izvajanju tega načrta namenijo dovolj sredstev; ugotavlja, da usklajevanje politik v zvezi z otroki še vedno predstavlja izziv in da je nasilje nad otroki še vedno zaskrbljujoče;

20.  poziva črnogorske organe, naj sprejmejo potrebne ukrepe za preprečitev nasilja nad otroki, trgovine z ljudmi in prisilnih porok otrok, o katerih še vedno poročajo nevladne organizacije;

21.  poudarja, da je potrebno stalno in odločno prizadevanje za uskladitev črnogorskega pravnega sistema z mednarodnimi pravnimi standardi na področju človekovih pravic in svoboščin invalidov, da bi se zagotovilo spoštovanje načel pravne države, ustavnosti in zakonitosti;

22.  je še vedno zaskrbljen nad stanjem na področju svobode izražanja in medijev v Črni gori ter dejstvom, da vlada ne izvaja učinkovitih preiskav napadov na novinarje; ponovno poziva pristojne organe, naj rešijo dolgotrajne primere nasilja nad novinarji, njihovega ustrahovanja in groženj zoper njih, sprejmejo ukrepe za zaščito medijskih strokovnjakov ter ustvarijo varno okolje za svobodno in raziskovalno novinarstvo; je zaskrbljen zaradi napadov policijskih enot in zaradi nedavnih primerov pritiskov in ustrahovanja novinarjev, vključno s kampanjami blatenja, fizičnimi napadi in grožnjami, ter primerov vmešavanja v medije med protivladnimi demonstracijami, vključno s samovoljnimi prijetji in zasegi opreme; izraža zaskrbljenost zaradi nadaljnjega neizvajanja ustreznih preiskav teh napadov in nereševanja teh primerov; ugotavlja, da je število primerov obrekovanja še vedno visoko; vztraja, da mora biti državno oglaševanje v zasebnih medijih pregledno ter da je treba spremeniti črnogorski kazenski zakonik in vanj dodati nove opredelitve zločinov, s čimer bi preprečili in kaznovali napade na novinarje, ki opravljajo svoje poklicne dolžnosti; je seznanjen s sprejetimi pravnimi ukrepi, ki bi javni radioteleviziji RTCG omogočili večjo finančno neodvisnost in trajnost, ter poziva k nadaljnjim ukrepom, s katerimi bi zagotovili njeno neodvisnost, tudi na uredniškem področju; poudarja, da je treba podpreti in okrepiti obstoječe samoregulativne mehanizme; poudarja, da je treba revidirani etični kodeks novinarjev učinkovito in enotno uporabljati v celotni medijski skupnosti; poziva, naj se opazovalci iz delegacij EU in veleposlaništev držav članic pogosteje udeležujejo sojenj novinarjem in medijskim strokovnjakom;

23.  ugotavlja, da je državna volilna komisija med volitvami leta 2016 omejila dostop medijev; poziva k izvajanju priporočil glede medijev, ki so bila predložena v okviru končnega poročila misije OVSE/ODIHR za opazovanje parlamentarnih volitev leta 2016;

24.  sicer ugotavlja, da je razvoj dogodkov na gospodarskem področju pozitiven, vendar poziva novo vlado, naj sprejme ukrepe za zagotovitev fiskalne vzdržnosti ter vzporedno izboljšanje socialnih pravic in varstva potrošnikov, naj z dodatnimi strukturnimi reformami izboljša poslovno in naložbeno ozračje, s katerim se bodo ustvarila delovna mesta, zagotovila rast in oblikovalo bolj raznoliko gospodarstvo, sprejme ukrepe za zmanjšanje neformalnega sektorja in vztraja pri potrebi po učinkovitem boju zoper izogibanje plačilu davkov; pozdravlja odprtje poglavja 19 in je prepričan, da je to najboljši način za spodbuditev vlade k pospešitvi dela v zvezi s socialnim vključevanjem, zmanjševanjem revščine in odpravljanjem neformalnega sektorja; poziva k racionalizaciji javne porabe, pa tudi k okrepljenim prizadevanjem za krepitev pravne države in izvrševanja pogodb; poziva k obravnavanju velikih zunanjih neravnovesij ter k ponovnemu ovrednotenju projektov za naložbe v javno infrastrukturo, ki ogrožajo fiskalno vzdržnost; poziva k nadaljnjim finančnim in nefinančnim ukrepom v podporo malim in srednjim podjetjem ter k nadaljnjim naložbam v inovativne in trajnostne projekte, da bi spodbudili gospodarstvo; poziva k izboljšanju socialnega dialoga;

25.  ugotavlja, da je bil sicer dosežen določen napredek pri razvoju prometne infrastrukture, tudi v okviru Prometnega observatorija za jugovzhodno Evropo, vendar pomanjkanje čezmejnih cest ovira trgovino in turizem; pozdravlja dosedanja prizadevanja za liberalizacijo železniškega sektorja v Črni gori; opozarja, da se je treba s sosednjimi državami usklajevati v zvezi z vprašanjem povezljivosti ter jim omogočiti, da sodelujejo pri načrtovanju infrastrukturnih projektov;

26.  poudarja, da je treba okrepiti sektor malih in srednjih podjetij ter jim zagotoviti podporo z boljšo zakonodajo ter financiranjem in izvajanjem industrijske politike, pa tudi z zmanjšanjem neformalne ekonomije in pospešitvijo elektronske registracije podjetij na nacionalni ravni;

27.  ugotavlja, da siva ekonomija Črne gore še vedno predstavlja velik delež celotnega BDP; opominja, da je obsežna neformalna ekonomija glavno ozko grlo za podjetništvo in gospodarsko rast ter poziva Črno goro, naj sprejme ukrepe za zmanjšanje sive ekonomije;

28.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se nekatera sredstva za krepitev zmogljivosti, ki se financirajo iz instrumenta za predpristopno pomoč, niso v celoti izkoristila ali da jih organi niso spremljali; poudarja, da morajo organi za doseganje pozitivnih rezultatov zagotoviti razpoložljivost ustreznega osebja, sprejeti potrebno zakonodajo, ki omogoča uporabo sredstev, in novo ustanovljenim institucijam zagotoviti potrebno neodvisnost;

29.  je seznanjen s tem, da se je brezposelnost nekoliko zmanjšala; pozdravlja novo nacionalno strategijo za zaposlovanje in razvoj človeških virov za obdobje 2016–2020 ter pripadajoči akcijski načrt za leto 2016; je še vedno zaskrbljen zaradi visoke brezposelnosti mladih in slabe mobilnosti delavcev; poziva k proaktivnim ukrepom na trgu dela, da bi povečali kakovostno zaposlovanje ter ženskam, ranljivim skupinam prebivalstva, invalidom in mladim zagotovili podporo z izobraževanjem, poklicnim usmerjanjem, usposabljanjem in pravicami delavcev; ponovno poudarja, kako pomembno je aktivno sodelovanje v regionalnih pobudah za mlade, kot je regionalni urad za sodelovanje mladih na Zahodnem Balkanu, vključno z izkoriščanjem obstoječih programov, namenjenih povečanju povezljivosti v regiji in obravnavanju brezposelnosti mladih;

30.  ugotavlja, da javna poraba za izobraževanje ostaja precej nižja od povprečja EU; poudarja, da je treba sprejeti potrebne ukrepe, zlasti v zvezi z zgodnjim otroškim varstvom in predšolsko vzgojo, pri katerih je stopnja vpisa zelo nizka in bistveno nižja od cilja EU, da se do leta 2020 doseže 95-odstotni vpis; meni, da je treba posebno pozornost nameniti pomanjkljivemu dostopu invalidov do več javnih univerz;

31.  pozdravlja nov okoljski zakon ter nacionalno strategijo za prenos in izvajanje pravnega reda EU na področju okolja in boja proti podnebnim spremembam, pa tudi akcijski načrt za obdobje 2016–2020, priložen tej strategiji; poudarja, da je treba okrepiti prizadevanja za izvajanje, zlasti na področju kakovosti vode, varstva narave in ravnanja z odpadki, prav tako pa povečati s tem povezano upravno zmogljivost na vseh ravneh; je zaskrbljen zaradi precejšnje zamude pri vzpostavljanju zaščite za soline v Ulcinju, ki bi utegnile postati del omrežja Natura 2000; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za ohranitev biotske raznovrstnosti solin in trajnostnega razvoja obale;

32.  poziva pristojne organe, naj za Skadarsko jezero sprejmejo potrebne varstvene in ohranitvene ukrepe, da bi se ohranile njegove ekološke značilnosti in ekološka celovitost; poziva vlado, naj zagotovi, da preoblikovanje nacionalnih parkov v državne družbe z omejeno odgovornostjo ne bo negativno vplivalo na njihovo varstvo; ob tem priznava v okviru Ramsarske in Bernske konvencije izražene pomisleke glede posebnega prostorskega načrta za nacionalni park Skadarsko jezero, ki vključuje tudi projekt jezerskega pristanišča; je zaskrbljen zaradi velikih zamud pri vzpostavljanju zaščite za območja, ki so opredeljena kot možna območja omrežja Natura 2000, na primer nacionalni park Skadarsko jezero; opozarja, da je treba opraviti zanesljivo in strateško presojo vpliva na okolje v skladu s pravnim redom EU in mednarodnimi standardi;

33.  poudarja, da je treba izvajati mednarodne zaveze na področju blaženja podnebnih sprememb; je močno zaskrbljen zaradi načrta vlade, da bo razvila elektrarno na premog Pljevlja II, ki je nezdružljiva z zavezami, sprejetimi v okviru Pariškega sporazuma;

34.  priznava pomemben napredek na področju energetike, vključno s področjem medsebojnih povezav s partnerskimi državami; poziva Črno goro, naj sprejme zakonodajo za izvajanje tretjega energetskega svežnja, zlasti direktivo o obnovljivih virih energije; še vedno izraža zaskrbljenost zaradi netrajnostnega razvoja vodne energije in ker se veliko hidroelektrarn načrtuje brez zanesljive presoje vplivov na okolje, zlasti v zvezi z zaščito biotske raznovrstnosti in njihovim vplivom na zavarovana območja v skladu z zakonodajo EU; poziva pristojne organe, naj pozorno spremljajo dejavnosti iskanje nafte in zemeljskega plina na odprtem morju ter izvajajo vse varstvene ukrepe v skladu s sprejeto zakonodajo, predpisi in pravnim redom EU;

35.  ob upoštevanju priprav na vrhunsko srečanje o Zahodnem Balkanu leta 2017 v Italiji poziva črnogorske organe, naj si še bolj prizadevajo za izvajanje pravnih in regulativnih ukrepov v prometnem in energetskem sektorju (mehki ukrepi), da bi izpolnili obveznosti iz agende o povezljivosti Evropske unije;

36.  pozdravlja proaktivno udeležbo Črne gore in njeno stalno konstruktivno vlogo na področju dobrih sosedskih odnosov ter regionalnega in mednarodnega sodelovanja; poziva k še tesnejšemu sodelovanju na tem področju; izreka odločno pohvalo Črni gori, da še naprej v celoti usklajuje svojo zunanjo politiko s skupno zunanjo in varnostno politiko EU, tudi s Sklepom Sveta (SZVP) 2016/1671, ki podaljšuje omejevalne ukrepe EU zoper Rusijo; pozdravlja sodelovanje Črne gore pri misijah SVOP pod vodstvom EU; jo spodbuja, naj še naprej čim bolj zgodaj v pristopnem procesu ter v konstruktivnem in sosedskem duhu obravnava nerešena dvostranska vprašanja s sosedami, vključno s še vedno odprtim vprašanjem določitve meje s Srbijo in Hrvaško; ponovno poziva oblasti, naj si prizadevajo za reševanje vprašanj, ki zadevajo nasledstvo nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ); pozdravlja sporazum o določitvi meje, sklenjen z Bosno in Hercegovino, ter ratifikacijo sporazuma o določitvi meje s Kosovom; poudarja, da je treba nadaljevati pogajanja o prilagoditvi sporazumov o prečkanju meja in obmejnem prometu; želi pohvaliti sodelovanje s sosednjimi državami v okviru procesa sprejemanja sarajevske deklaracije; poziva Črno goro, naj se uskladi s skupnimi stališči EU o celovitosti Rimskega statuta in ustreznimi vodilnimi načeli EU v zvezi z dvostranskimi sporazumi o imuniteti;

37.  ugotavlja, da je Črna gora, čeprav ni na zahodnobalkanski poti, še vedno država tranzita za begunce in migrante, ki prihajajo predvsem iz Sirije; poziva črnogorske oblasti, naj zagotovijo, da bodo migranti in begunci, ki zaprosijo za azil v Črni gori ali prečkajo njeno ozemlje, obravnavani v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU, vključno s konvencijo o beguncih iz leta 1951 in Listino EU o temeljnih pravicah; pozdravlja sprejetje Schengenskega akcijskega načrta in strategije za celovito obvladovanje migracij v obdobju 2017–2020;

38.  poziva Komisijo, naj se še naprej ukvarja z vprašanji, povezanimi z migracijami, ki zadevajo vse države zahodnega Balkana, da bi zagotovili, da se spoštujejo evropske in mednarodne norme in standardi; je zadovoljen z doslej opravljenim delom;

39.  pozdravlja dejavno sodelovanje Črne gore na vrhunskem srečanju o Zahodnem Balkanu, zlasti o agendi o povezljivosti, ki je potekalo leta 2016 v Parizu; poziva organe, naj izvajajo novo podpisani sporazum o prečkanju meja, ki je bil sklenjen z Albanijo, ter uredbo o vseevropskih omrežjih v zvezi z licenciranjem in omogočanjem odprtega dostopa do železniškega trga; ugotavlja, da je železniški trg v Črni gori sicer odprt za konkurenco že od leta 2014, vendar doslej zasebni ponudniki niso pokazali interesa za vstop na trg; poziva novo vlado, naj zagotovi odprt železniški trg s preglednimi pristojbinami za dostop po tirih in porazdelitvijo zmogljivosti, ki so popolnoma v skladu s pravnim redom;

40.  pozdravlja dejstvo, da je bil maja 2016 kot znak priznavanja prizadevanj Črne gore za izvajanje reform podpisan protokol za pristop Črne gore k zvezi NATO, ki ga članice zveze NATO trenutno ratificirajo, saj je NATO pomemben dejavnik za stabilnost in mir na Zahodnem Balkanu; poziva države članice EU, ki so članice zveze NATO, naj namenijo prednost postopku ratifikacije in naj priznajo, da je članstvo v tej zvezi za Črno goro pomemben simbolični in strateški del procesa evro-atlantskega povezovanja; opominja, da potekajo pogajanja o pristopu k EU neodvisno od pristopnih pogajanj z Natom;

41.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Črne gore.

(1) UL L 108, 29.4.2010, str. 1.


E-demokracija v Evropski uniji: potencial in izzivi
PDF 265kWORD 58k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2017 o e-demokraciji v Evropski uniji: potencial in izzivi (2016/2008(INI))
P8_TA(2017)0095A8-0041/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta Evrope CM/Rec(2009)1 o elektronski demokraciji (e-demokracija), ki ga je 18. februarja 2009 sprejel odbor ministrov in je prvi mednarodni pravni instrument, ki določa standarde na področju e-demokracije,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 2, 3, 6, 9, 10 in 11, in Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov od 8 do 20 in člena 24 Pogodbe,

–   ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah in Evropske socialne listine,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. oktobra 2015 o evropski državljanski pobudi(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020 – Pospešitev digitalne preobrazbe uprave (COM(2016)0179),

–   ob upoštevanju indeksa razvoja e-uprave (EGDI) za leto 2014, ki ga je pripravila Organizacija združenih narodov,

–  ob upoštevanju treh študij, ki jih je leta 2016 objavil tematski sektor C, in sicer o možnostih in izzivih e-udeležbe v Evropski uniji, o možnostih in izzivih e-volitev v Evropski uniji in o pravnem in političnem okviru za uvedbo evropskega osebnega dokumenta,

–   ob upoštevanju dveh študij STOA z naslovom E-javnost, e-udeležba in e-volitve v Evropi – možnosti in izzivi: končno poročilo iz novembra 2011 in Tehnološke možnosti in sistemi za okrepitev participativne in neposredne demokracije, ki bo objavljena 2017,

–   ob upoštevanju dela na e-demokraciji, ki ga je Konferenca evropskih regionalnih zakonodajnih skupščin (CALRE) opravila z uporabo omrežja OZN za sodelovanje IT4all,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o človekovih pravicah in tehnologiji: učinek sistemov za odkrivanje vdorov in sistemov nadzora na človekove pravice v tretjih državah(2),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve in mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0041/2017),

A.  ker so nedavne krize in zastoji na finančnem, gospodarskem, političnem in družbenem področju močno prizadele posamezne države članice in Unijo kot celoto in to v obdobju, ko se vse soočajo s svetovnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, migracija in varnost; ker je odnos državljanov do politik vse bolj napet, saj se oddaljujejo od političnih procesov odločanja, tveganje javnega nezadovoljstva s politiko pa je vse večje; ker sta udejstvovanje in sodelovanje državljanov in civilne družbe v demokratičnem življenju, poleg tega, da zagotavljata preglednost in obveščenost, bistvena za delovanje demokracije ter za verodostojnost in odgovornost na vseh ravneh večnivojske strukture upravljanja EU; ker obstaja jasna potreba po okrepitvi demokratične povezanosti državljanov s političnimi institucijami;

B.  ker se je naša družba v zadnjih desetletjih izjemno hitro spremenila in državljani čutijo potrebo, da pogosteje in bolj neposredno izrazijo mnenje o zadevah, ki določajo prihodnost naše družbe, in ker je zelo priporočljivo, da politične institucije in institucije oblikovanja politik vlagajo v demokratične inovacije;

C.  ker volilna udeležba na evropskih volitvah že od leta 1979 stalno upada in je leta 2014 zdrsnila na 42,54 %;

D.  ker je pomembno povrniti zaupanje državljanov v evropski projekt; ker lahko instrumenti e-demokracije pripomorejo k spodbujanju bolj aktivnega državljanstva z izboljšanjem udeležbe, preglednosti in odgovornosti v postopku odločanja in okrepijo mehanizme demokratičnega nadzora in znanja o EU, da bodo imeli državljani več besede v političnem življenju;

E.  ker se mora demokracija razvijati in prilagoditi spremembam, ki so posledica novih tehnologij in orodij IKT, ki jih je treba sprejeti kot skupno dobro, ki lahko ob pravilnem izvajanju in opremljena z ustrezno ravnjo informacij pomagajo ustvariti preglednejšo in bolj participativno demokracijo; ker bi zato moral imeti vsak posameznik možnost za usposabljanje o uporabi novih tehnologij;

F.   ker je nujen nadaljnji napredek na področju kibernetske varnosti in varstva podatkov, če želimo doseči večjo uporabo novih tehnologij v institucionalnem in političnem življenju in povečati udeležbo državljanov pri odločanju;

G.  ker bi lahko bil val novih digitalnih komunikacijskih orodij ter odprtih platform za sodelovanje navdih za nove ustvarjalne rešitve za spodbujanje političnega sodelovanja in udejstvovanja državljanov, obenem pa bi zmanjšal nezadovoljstvo s političnimi institucijami ter pripomogel k povečanju zaupanja v demokratični sistem ter njegovi preglednosti in odgovornosti;

H.  ker je predsednik Komisije Jean-Claude Juncker v govor o stanju Unije predstavil sveženj ukrepov za večjo uporabo elektronskih komunikacij, vključno z zagotavljanjem brezplačnega brezžičnega dostopa do interneta za evropske državljane in uvedbo 5G v Evropi;

I.  ker bi lahko odprti vladni podatki spodbudili gospodarsko rast, povečali učinkovitost javnega sektorja in izboljšali preglednost in odgovornost evropskih in nacionalnih institucij;

J.  ker je pogoj za zagotavljanje učinkovitosti temeljnih človekovih pravic dostop pod enakimi pogoji do nevtralnega omrežja;

K.  ker lahko e-demokracija omogoči razvoj dodatnih oblik udeleženosti, ki bi lahko prispevale k ublažitvi naraščajočega nezadovoljnosti javnosti s tradicionalnimi politikami; ker bi lahko poleg tega pomagala spodbujati komuniciranje, dialog in poznavanje EU in zanimanje zanjo, njeno politiko in politike, s tem pa dala prednost lokalni podpori evropskemu projektu in zmanjšala tako imenovani evropski demokratični primanjkljaj;

L.  ker so nove oblike udeležbe v virtualnem javnem prostoru neločljivo povezane s spoštovanjem pravic in obveznosti, povezanih s sodelovanjem v javnem prostoru, kar na primer vključuje postopkovne pravice v tožbah zaradi obrekovanja;

M.  ker je za zagotovitev vloge spleta kot umestnega in učinkovitega demokratičnega orodja treba odpraviti digitalni razkorak in zagotoviti, da bodo državljanu ustrezno medijsko opismenjeni in digitalno usposobljeni;

N.  ker je informacijska in komunikacijska tehnologija v osrčju sodobnih državnih procesov, vendar so vseeno še potrebna prizadevanja za izboljšanje storitev e-uprave;

O.  ker bi e-volitve lahko omogočile ljudem, ki živijo ali delajo v državi članici, ki ni država njihovega državljanstva, ali v tretji državi, da uveljavijo svojo glasovalno pravico; ker je treba zagotoviti varnost in tajnost glasovanja in štetja glasov v postopkih e-volitev, zlasti pred kibernetskimi napadi;

Potencial in izzivi

1.  poudarja možne koristi e-demokracije, ki je opredeljena kot podpora in okrepitev tradicionalne demokracije z uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije in ki lahko dopolnjuje in okrepi demokratične procese, saj dodaja elemente krepitve vloge državljanov prek različnih spletnih dejavnosti, med katerimi so e-uprava, e-upravljanje, e-posvetovanje, e-udeležba in e-volitve; pozdravlja dejstvo, da se lahko s pomočjo novih informacijskih in komunikacijskih orodij vse več državljanov vključuje v demokratični proces;

2.  poudarja, da se v priporočilu Sveta Evrope CM/Rec(2009)1 države članice poziva, naj zagotovijo, da bo e-demokracija spodbujala, zagotavljala in krepila preglednost, odgovornost, odzivnost, zavzetost, posvetovanje, vključenost, dostopnost, udeležbo, subsidiarnost in socialno kohezijo; poudarja, da se v priporočilu poziva države članice, naj oblikujejo ukrepe za krepitev človekovih pravic, demokracije in pravne države;

3.  poudarja, da je namen e-demokracije, da spodbuja demokratično kulturo, ki bogati in krepi demokratične prakse, in sicer s tem, da zagotavlja dodatna sredstva za izboljšano preglednost in večjo udeležbo državljanov, ne pa da vzpostavi nek alternativen demokratičen sistem na škodo predstavniške demokracije; poudarja, da e-demokracija ne more sama zagotavljati politične udeležbe in da se je treba vzporedno z njo prizadevati tudi za nedigitalno okolje za politično udeležbo državljanov;

4.  poudarja pomembnost e-volitev in spletnega glasovanja na daljavo kot sistemov, ki lahko povečajo vključevanje državljanov in olajšajo njihovo demokratično udeležbo, zlasti na območjih, ki so geografsko in socialno med bolj marginaliziranimi, saj ponujajo številne prednosti, zlasti za mlade, starejše, osebe z omejeno mobilnostjo in ljudi, ki stalno ali začasno živijo ali delajo v državi članici, ki ni država njihovega državljanstva, ali v tretji državi, pod pogojem, da so zagotovljeni najvišji možni standardi varstva podatkov; opozarja, da morajo države članice pri uvedbi spletnega glasovanja na daljavo zagotoviti preglednost in zanesljivost štetja glasov in spoštovati načela enakosti, tajnosti glasovanja, dostopa do glasovanja in svobodne volilne pravice;

5.  poudarja, da morajo postopki digitalne interakcije temeljiti na načelu institucionalne odprtosti ter upoštevati kombinacijo preglednosti v realnem času in ozaveščenega sodelovanja;

6.  poudarja, da je e-udeležba, in sicer e-informiranje, e-posvetovanje in e-odločanje, ki zajema oblike sodelovanja med institucijami EU in vladami na eni strani ter državljani na drugi, ključna značilnost e-demokracije, in spodbuja njeno uporabo; priznava, da lahko mnogi primeri nacionalne, regionalne in lokalne e-udeležbe služijo kot dober zgled uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije v participativni demokraciji; spodbuja države članice k nadaljnjemu razvoju teh praks na nacionalni in lokalni ravni;

7.  poudarja, da informacijske in komunikacijske tehnologije prispevajo k oblikovanju prostora za sodelovanje in razpravo, s tem pa izboljšujejo kakovost in legitimnost naših demokratičnih sistemov;

8.  poudarja, da je treba mlade pritegniti v politično razpravo, in ugotavlja, da je lahko pri tem uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologije v demokratičnih postopkih učinkovito orodje;

9.  želi spomniti na prvi evropski primer spletnega glasovanja na pravno zavezujočih volitvah v Estoniji leta 2005, vendar poudarja, da bo treba, če naj bo uvedba e-volitev v drugih državah članicah uspešna, oceniti, ali je lahko zagotovljena dejanska udeležba celotnega prebivalstva, in ovrednotiti koristi, izzive in posledice različnih ali drugačnih tehnoloških pristopov; poudarja, da so za uspešno izvajanje e-volitev pomemben pogoj varne, visokohitrostne internetne povezave in varne infrastrukture elektronske identifikacije; poudarja, da je treba uporabiti prednosti novih tehnologij pri sedanjih postopkih glasovanja v volilnih boksih in meni, da bi lahko naredili znaten napredek z izmenjavo zgledov dobre prakse in raziskav na vseh političnih ravneh;

10.  opozarja na izziv odzivanja na pomisleke državljanov glede uporabe spletnih orodij demokracije; meni, da je za vzpostavitev zaupanja državljanov na razvijajočem se digitalnem političnem prizorišču najbolj pomembno, da se obravnavajo vprašanja varnosti in zagotavljanja zasebnosti;

11.  poudarja, da demokratični procesi zahtevajo obsežno razpravo na vseh ravneh družbe EU, pa tudi nadzor in razmislek, saj to vodi v pošteno, celovito in razumno presojo; svari pred tveganjem izkrivljanja ali prirejanja rezultata presoje v okviru spletnih orodij za razpravo; meni, da je najboljše jamstvo proti temu tveganju preglednost vseh akterjev, ki sodelujejo in zagotavljajo informacije pri kampanjah ter jih lahko neposredno ali posredno promovirajo na digitalnih participativnih platformah;

12.  ugotavlja, da so zaupanje državljanov v institucije in demokratični procesi temeljni vidiki delujoče demokracije; zato poudarja, da morajo uvedbi orodij e-demokracije slediti ustrezne komunikacijske in izobraževalne strategije;

13.  poudarja pomen vključitve e-udeležbe v politični sistem, da bi bili prispevki državljanov del postopka odločanja in da bi zagotovili spremljanje; ugotavlja, da neodzivnost oblikovalcev politike povzroča razočaranje in nezaupanje;

14.  poudarja, da bi morala uporaba orodij IKT dopolnjevati druge načine komuniciranja z javnimi ustanovami, da se prepreči vsakršna diskriminacija na podlagi digitalnih spretnosti ali pomanjkanje virov in infrastrukture;

Predlogi za izboljšanje demokratičnega sistema s pomočjo IKT

15.  meni, da udeležba v demokratičnem procesu predvsem temelji na učinkovitem in nediskriminatornem dostopu do informacij in znanja;

16.  poleg tega poziva EU in države članice, naj ne sprejemajo nepotrebnih ukrepov za samovoljno omejevanje dostopa do interneta in uveljavljanja temeljnih človekovih pravic, kot so nesorazmerni ukrepi cenzure ali kriminalizacija zakonitega izražanja kritike in nasprotovanja;

17.  poziva države članice in EU, naj zagotovijo izobraževalna in tehnična sredstva za demokratično opolnomočenje državljanov in izboljšanje kompetenc IKT ter naj omogočijo digitalno pismenost in varen digitalni dostop za vse državljane in tako premostijo digitalni razkorak (e-vključenost), kar bo nenazadnje koristilo demokraciji; spodbuja države članice, naj v učne načrte vključijo pridobivanje digitalnih spretnosti in vseživljenjsko učenje ter naj prednost namenijo programom za digitalno usposabljanje starejših; podpira razvoj mrež z univerzami in izobraževalnimi ustanovami, da bi spodbudili raziskave o participativnih orodij in njihovo uveljavljanje; poleg tega poziva EU in države članice, naj spodbujajo programe in politike za razvoj kritičnega in informiranega navduševanja nad uporabo IKT;

18.  predlaga, da se doseže nadaljnji napredek pri ocenjevanju uporabe nove tehnologije za izboljšanje demokracije v upravah EU, in sicer z vključitvijo ciljev kot kazalnikov za ocenjevanje kakovosti spletnih storitev;

19.  priporoča, da Evropski parlament kot edina neposredno izvoljena institucija Evropske unije, prevzame vodilno vlogo pri krepitvi e-demokracije; meni, da bi bilo dobro v ta namen razviti inovativne tehnološke rešitve, ki bodo državljanom omogočile smiselno komunikacijo z izvoljenimi predstavniki in izražanje pomislekov;

20.  spodbuja poenostavitev institucionalnega jezika in postopkov ter organiziranje multimedijskih vsebin za pojasnitev ključnih elementov za glavni postopek odločanja, da bi spodbudili razumevanje in udeležbo; poudarja, da je treba ta vstop v e-udeležbo širiti z ločenimi proaktivnimi orodji, ki omogočajo dostop do vseh dokumentov v parlamentarnih postopkih;

21.  poziva države članice in EU, naj omogočijo cenovno sprejemljivo in hitro digitalno strukturo, zlasti v obrobnih regijah, na podeželju in gospodarsko manj razvitih območjih, ter naj zagotovijo enakost med državljani, pri čemer naj posebno pozornost namenijo najranljivejšim državljanom in jim omogočijo, da pridobijo spretnosti za varno in zanesljivo uporabo tehnologije; priporoča, da se knjižnice, šole in stavbe, v katerih se zagotavljajo javne storitve, ustrezno opremijo z visokohitrostno sodobno infrastrukturo IT, ki je enako dostopna za vse državljane, zlasti najranljivejše, kot so invalidi; poudarja, da je treba tem ciljem nameniti dovolj finančnih sredstev in sredstev za usposabljanje; priporoča Komisiji, naj nameni sredstva projektom za izboljšanje digitalne infrastrukture na področju socialne in solidarnostne ekonomije;

22.  poudarja, da so ženske premalo zastopane pri sprejemanju političnih odločitev na vseh ravneh in v sektorjih IKT; ugotavlja, da se ženske in dekleta v povezave z digitalnimi tehnologijami pogosto soočajo s spolnimi stereotipi; zato poziva Komisijo in države članice k naložbam v ciljno usmerjene programe, ki spodbujajo izobraževanje žensk in deklet, zlasti tistih, ki prihajajo iz ranljivega in marginaliziranega okolja, o IKT in njihovo e-udeležbo, in sicer prek formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja;

23.  ugotavlja, da je za zagotavljanje enake dostopnosti instrumentov e-demokracije za vse državljane pomembno, da se informacije, ki so namenjene vsem bralcem iz držav z več uradnimi jeziki ali različnih etničnih pripadnosti, prevedejo v več jezikov;

24.  poziva države članice in EU, naj spodbujajo, podpirajo in izvajajo mehanizme in instrumente, ki omogočajo udeležbo državljanov in njihovo sodelovanje z vladami in institucijami EU, kot so platforme za črpanje iz množic; poudarja, da naj bi IKT omogočal dostop do informacij, preglednost, prevzemanje odgovornosti in udeležbo v odločanju; v zvezi s tem poziva, naj bodo vsa sporočila Komisije in orodja za odnose z državljani, zlasti portal Europe Direct, bolj prilagojena izzivom e-demokracije; se zavezuje, da bo vsa obstoječa orodja na podlagi nadaljnjega zakonodajnega ukrepanja oblikoval tako, da bodo dostopnejša, razumljivejša, bolj izobraževalna in interaktivna, in poziva Komisijo, naj na svojem spletnem mestu stori enako;

25.  poziva države članice in EU, naj pregledajo vsebine na svojih uradnih spletnih mestih, ki so namenjena delovanju demokracije, in zagotovijo izobraževalna orodja, da bodo mladi lažje obiskali ta spletna mesta in razumeli njihovo vsebino, ter naj spletna mesta oblikujejo tako, da bodo dostopna za invalide;

26.  poziva uprave, naj pokažejo svojo zavezanost načelu institucionalne odprtosti s spremembami strateškega načrtovanja in podjetniško kulturo, proračunom ter postopki organizacijskih sprememb, ki temeljijo na cilju izboljšanja demokracije z uporabo novih tehnologij;

27.  poziva k vzpostavitvi spletne platforme, da se bo lahko evropski zakonodajalec pred sprejetjem odločitve sistematično posvetoval s predstavniki javnosti in bo torej bolj neposredno vključen v javno življenje;

28.  meni, da je bistveno, da je uvajanje teh novih orodij podprto s kampanjami, s katerimi se promovirajo možnosti, ki jih ponujajo ta orodja, ter državljanske vrednote skupne odgovornosti in udeležbe;

29.  poudarja pomen evropske državljanske pobude kot sredstva za vključevanje državljanov v politično življenje EU in njihovo neposredno udeležbo v njem, zato poziva Komisijo, naj v skladu s priporočili iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 28. oktobra 2015 pregleda, kako to sredstvo deluje, da bi lahko izkoristili ves njegov potencial; zato opozarja, kako pomembno je poenostaviti upravne zahteve v zvezi s tem in pospešiti upravno delo ter razširiti uporabo IKT, npr. z digitalnimi platformami in drugimi mobilnimi napravami, da bi bilo to pomembno orodje uporabnikom bolj prijazno in splošni javnosti poznano; meni, da se lahko z uporabo nove tehnologije zlasti izboljša sistem spletnega zbiranja podpisov, in sicer z uporabo storitve elektronske identifikacije in avtentifikacije (e-IDAS), ki javnosti omogoča lažje prejemanje in izmenjavo informacij o obstoječih oziroma morebitnih evropskih državljanskih pobudah, tako da lahko dejavno sodeluje v razpravah in/ali podpre pobude;

30.  poudarja, da bi lahko splošna uporaba novih tehnologij pozitivno vplivala na več postopkov Komisije, kot so javna posvetovanja, dejavnosti e-udeležbe in ocene učinka, tako da bi se spodbudila udeležba javnosti, okrepilo prevzemanje odgovornosti v teh procesih, povečala preglednost institucij EU ter izboljšalo evropsko upravljanje; poudarja, da je treba poskrbeti, da bodo javna posvetovanja, učinkovita in dostopna čim večjemu številu ljudi ter da bodo tehnične ovire čim manjše;

31.  poudarja, da je treba državljane bolj informirati o obstoječih platformah za e-udeležbo na ravni EU ter nacionalni in lokalni ravni;

32.  poziva Komisijo, naj v okviru vmesnega pregleda strategije za enotni digitalni trg, ki se bo začela izvajati leta 2017, razširi in razvije e-udeležbo in naj spodbudi razvoj in financiranje novih instrumentov, povezanih z e-državljanstvom Evropske unije; poleg tega priporoča Komisiji, da se osredotoči na odprtokodne rešitve, ki jih je mogoče enostavno uvesti po celotnem enotnem digitalnem trgu; zlasti poziva Komisijo, naj integrira ponovno uporabo prejšnjih projektov, kot je platforma D-CENT, projekt, ki se financira s sredstvi EU in zagotavlja tehnološka orodja za participativno demokracijo;

33.  poudarja, da bi morala biti prednostna naloga držav članic in institucij EU razvoj e-uprave, in pozdravlja ambiciozen in celovit akcijski načrt Komisije za e-upravo, pri katerem bosta bistvena ustrezno izvajanje in koordinacija razpoložljivih sredstev EU na nacionalni ravni, in sicer v sinergiji z nacionalnimi agencijami in organi za digitalizacijo; meni, da bi si bilo treba bolj prizadevati za spodbujanje odprtih podatkov in uporabo orodij IKT na podlagi odprtokodne in brezplačne programske opreme v institucijah EU in državah članicah;

34.  poziva, naj se na ravni EU več sodeluje, in priporoča izmenjavo najboljše prakse za projekte e-demokracije kot načina za prehod k obliki demokracije, ki bo bolj participativna in posvetovalna ter se bo odzivala na zahteve in interese državljanov in katere cilj bo vključiti državljane v postopke odločanja; poudarja, da je treba poznati odnos državljanov do izvajanja spletnega glasovanja na daljavo; poziva Komisijo, naj zagotovi neodvisno oceno ali posvetovanje z javnostjo v zvezi s spletnim glasovanjem, in sicer skupaj z analizo njegovih prednosti in slabosti, saj je to dodatna možnost za državljane, da oddajo svoj glas, o kateri pa morajo države članice razmisliti do konca leta 2018;

35.  poudarja, da je treba pri uporabi orodij e-demokracije prednostno varovati zasebnost in osebne podatke ter spodbujati varnejše internetno okolje, zlasti kar zadeva varnost informacij in podatkov, vključno s t. i. pravico do pozabe, ter zagotoviti jamstva v zvezi s programsko opremo in preverljivostjo virov; poleg tega poziva k nadaljnji uporabi digitalnih storitev, ki temeljijo na ključnih elementih, kot so varne in šifrirane digitalne identitete, v skladu z uredbo eIDAS; spodbuja varne in zanesljive digitalne javne registre in potrjevanje elektronskih podpisov, da se preprečijo goljufije večstranske interakcije, kar je skladno z evropskimi in mednarodnimi standardi s področja človekovih pravic in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije; nenazadnje poudarja, da varnostna vprašanja posameznikov in skupin ne smejo odvračati od vključevanja v demokratične procese;

36.  poudarja, da je treba okrepiti demokracijo s tehnologijo, ki naj bi se uporabljala v varnem okolju brez zlorab tehnoloških orodij (npr. programi za pošiljanje neželene pošte, anonimni profili in prisvajanje identitete), in želi spomniti, da je treba spoštovati najvišje pravne standarde;

37.  opozarja na nadvse pomembno vlogo, ki jo imajo prijavitelji nepravilnosti – v glavnem prek interneta – pri razkrivanju korupcije, goljufij, slabega upravljanja in drugih oblik nezakonitega ravnanja, ki ogrožajo javno zdravje in varnost, finančno integriteto, človekove pravice, okolje in pravno državo, obenem pa zagotavljajo pravico javnosti do informacij;

38.  spodbuja javne predstavnike, naj v okviru obstoječih popolnoma neodvisnih forumov dejavno sodelujejo z državljani in naj uporabljajo nove medije in platform IT, da bodo spodbudili razpravo ter izmenjavo mnenj in predlogov z državljani (e-parlament) ter ustvarili neposredno povezavo z njimi; poziva politične skupine v Evropskem parlamentu in evropske politične stranke, da povečajo možnosti za javno razpravo in e-udeležbo;

39.  poziva poslance in druge institucije EU, naj še naprej povečujejo preglednost pri svojem delu, zlasti v sedanjih težavnih političnih razmerah, ter poziva javne organe, naj preučijo možnosti za vzpostavitev digitalne platforme, vključno z najnovejšimi orodji IT; spodbuja izvoljene predstavnike, naj ta orodja uporabljajo ter dejansko komunicirajo in pozitivno sodelujejo z volivci in deležniki, da jih bodo seznanili z dejavnostmi na ravni EU in parlamentarnimi dejavnostmi ter tako začeli postopek posvetovanja in oblikovanja politik in povečali ozaveščenost o evropski demokraciji;

40.  pozdravlja pobude Parlamenta na področju e-udeležbe; podpira nadaljnja prizadevanja za okrepitev reprezentativnega značaja Parlamenta, njegove verodostojnosti in učinkovitosti ter spodbuja poslance, naj bolj izkoristijo nove tehnologije, da se razvije njihov celoten potencial, obenem pa naj upoštevajo potrebne omejitve zaradi pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov; poudarja, da je treba široko razmisliti o tem, kako bi poslanci boljše uporabljali IKT, ne le v odnosu z javnostjo, temveč tudi pri zakonodaji, peticijah, posvetovanjih in drugih vidikih, ki so pomembni za vsakdanje delo;

41.  spodbuja politične stranke na ravni EU in na nacionalni ravni, naj čim bolje izkoristijo digitalna orodja in razvijejo nove načine za spodbujanje notranje demokracije, vključno s preglednostjo pri upravljanju, financiranju in postopkih odločanja, ter omogočijo boljše obveščanje svojih članov, podpornikov in civilne družbe ter sodelovanje z njimi; prav tako jih spodbuja, naj delujejo zelo pregledno in odgovorno do državljanov; zato predlaga, da se preučijo morebitne spremembe statuta evropskih političnih strank, da se zajamejo in vključijo prakse e-udeležbe;

42.  poziva EU in njene institucije, naj bodo bolj odprte za preskušanje novih metod e-udeležbe, kot je črpanje iz množic na ravni EU ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, pri čemer naj upoštevajo najboljšo prakso, ki se je že uveljavila v državah članicah in naj v ta namen začnejo posebne pilotne projekte; obenem poudarja, da je treba te ukrepe dopolniti s kampanjami za ozaveščanje, da se pojasnijo možnosti teh instrumentov;

43.  poziva evropske institucije, naj začnejo participativen proces za pripravo evropske listine o internetnih pravicah, pri čemer naj se med drugimi besedili sklicujejo na izjavo o internetnih pravicah, ki jo je 28. julija 2015 objavila italijanska poslanska zbornica, da bi spodbudili in zagotovili vse pravice, ki se nanašajo na digitalno področje, med drugim dejansko pravico dostopa do interneta in nevtralnosti omrežja;

44.  ugotavlja, da je danes na spletu mogoče najti ogromno različnih informacij, ter poudarja, da bi bilo treba povečati zmožnost državljanov za kritično razmišljanje, da bi znali bolje razlikovati med zanesljivimi in nezanesljivimi viri informacij; zato spodbuja države članice, naj se odzovejo na nove okoliščine s prilagoditvijo in posodobitvijo zakonodaje ter naj v celoti izvajajo in izvršujejo obstoječo zakonodajo o sovražnem govoru, tako na spletu kot drugod, hkrati pa naj zagotovijo spoštovanje temeljnih in ustavnih pravic; poudarja, da bi morale Unija in njene države članice v ta namen oblikovati ukrepe in politike za krepitev prenosljivih spretnosti kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja ter digitalne in medijske pismenosti, pa tudi vključenosti in radovednosti državljanov, zlasti otrok in mladih, da bodo znali sprejemati informirane odločitve in bodo pozitivno prispevali k demokratičnim procesom;

o
o   o

45.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0382.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0288.

Pravno obvestilo