Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2017/2576(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0436/2017

Predložena besedila :

B8-0436/2017

Razprave :

PV 03/07/2017 - 20
CRE 03/07/2017 - 20

Glasovanja :

PV 05/07/2017 - 8.8
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2017)0301

Sprejeta besedila
PDF 284kWORD 57k
Sreda, 5. julij 2017 - Strasbourg Končna izdaja
Širjenje epidemije HIV, tuberkuloze in hepatitisa C v Evropi
P8_TA(2017)0301B8-0436/2017

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o odzivu EU na HIV/aids, tuberkulozo in hepatitis C (2017/2576(RSP))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje in o razveljavitvi Odločbe št. 2119/98/ES(1),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za odziv zdravstvenega sektorja na HIV v evropski regiji SZO, v katerem se obravnava strategija glede HIV na ravni svetovnega zdravstvenega sektorja za obdobje 2016–2021,

–  ob upoštevanju letnega epidemiološkega poročila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) iz leta 2014 o spolno prenosljivih okužbah, vključno s HIV in krvno prenosljivimi virusi,

–  ob upoštevanju sistematičnega pregleda razširjenosti hepatitisa B in C v EU/EGP za leto 2016,

–  ob upoštevanju pisne izjave o hepatitisu C z dne 29. marca 2007(2),

–  ob upoštevanju smernic za obvladovanje tuberkuloze pri ranljivih in težko dosegljivih skupinah prebivalstva, ki jih je leta 2016 pripravil ECDC,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta SZO za boj proti tuberkulozi za evropsko regijo za obdobje 2016–2020(3),

–  ob upoštevanju izida neformalnega srečanja ministrov EU za zdravje v Bratislavi 3. in 4. oktobra 2016, na katerem so se države članice dogovorile o podpori za razvoj celovitega političnega okvira EU o HIV, tuberkulozi in virusnem hepatitisu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost, ki zajema gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti trajnostnega razvoja ter upravljanje v EU in na svetovni ravni in v katerem je Komisija izjavila, da bo „k doseganju ciljev trajnostnega razvoja v okviru EU prispevala s spremljanjem in pregledovanjem napredka ter poročanjem o njem“ (COM(2016)0739),

–  ob upoštevanju skupne izjave iz Rige o tuberkulozi in njeni odpornosti na več zdravil, ki je bila sprejeta na prvi ministrski konferenci vzhodnega partnerstva na to temo v Rigi 30. in 31. marca 2015,

–  ob upoštevanju prve globalne strategije SZO za zdravstveni sektor proti virusnemu hepatitisu za obdobje 2016–2021, ki jo je generalna skupščina SZO sprejela maja 2016 in v kateri je poudarjeno, da je splošno zdravstveno varstvo osrednjega pomena, njena cilja (usklajena s cilji trajnostnega razvoja) pa sta do leta 2030 zmanjšati število novih primerov virusnega hepatitisa za 90 %, število smrtnih žrtev zaradi njega pa za 65 %, pri čemer je končni cilj, da bi ga izkoreninili, tako da ne bi več ogrožal javnega zdravja,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta SZO za odziv zdravstvenega sektorja na virusni hepatitis v evropski regiji SZO, katerega splošni cilj je izkoreninjenje virusnega hepatitisa, ki pomeni grožnjo za javno zdravje v evropski regiji, do leta 2030, in sicer z zmanjšanjem obolevnosti in umrljivosti zaradi njega in z njim povezanih zapletov ter z zagotavljanjem enakega dostopa do storitev preprečevanja, testiranja, oskrbe in zdravljenja za vse,

–  ob upoštevanju evropskega akcijskega načrta SZO o HIV/aidsu za obdobje 2012–2015,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. marca 2017 o možnostih za izboljšanje dostopa do zdravil(4), v katerem poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo strateške načrte, s katerimi bodo zagotovile dostop do življenjsko pomembnih zdravil, in uskladijo načrt za izkoreninjenje hepatitisa C v Evropski uniji, pri čemer naj uporabijo orodja, kot je evropsko skupno javno naročilo,

–  ob upoštevanju okvira Organizacije združenih narodov na področju ciljev trajnostnega razvoja, zlasti tretjega cilja trajnostnega razvoja o ustavitvi epidemije HIV in tuberkuloze do leta 2030 ter boju proti hepatitisu,

–  ob upoštevanju berlinske izjave o tuberkulozi „Vsi proti tuberkulozi“ (EUR/07/5061622/5, evropski ministrski forum SZO, 74415) z dne 22. oktobra 2007,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o odzivu EU na HIV/aids, tuberkulozo in hepatitis C (O-000045/2017 – B8-0321/2017),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je po podatkih ECDC ena oseba od sedmih okužena s HIV in se tega ne zaveda, pri čemer se ocenjuje, da do diagnoze povprečno pride štiri leta po okužbi; ker je pri osebah z neugotovljeno okužbo verjetnost za prenos virusa HIV 3,5-krat večja kot pri tistih z diagnozo;

B.  ker je dublinska deklaracija o partnerstvu za boj proti okužbam z virusom HIV/aidsom v Evropi in Srednji Aziji pomembno prispevala k vzpostavitvi harmoniziranega okvira nadzora v EU in sosednjih državah, kar omogoča spremljanje napredka v boju proti HIV;

C.  ker obstajajo trdni dokazi, da je profilaksa pred izpostavljenostjo učinkovita pri preprečevanju okužbe in da protiretrovirusno zdravljenje skoraj v celoti odpravi tveganje prenosa, če se virusne obremenitve znižajo pod mejo zaznavnosti(5);

D.  ker se četrtina novo odkritih in sporočenih okužb v štirih državah v letu 2015 pripisuje uporabi drog z vbrizgavanjem, čeprav število novih okužb s HIV pri injicirajočih uporabnikih drog v EU/EGP še naprej pada;

E.  ker novih okužb s HIV zaradi prenosa s staršev na otroke in s transfuzijo krvi v EU/EGP praktično ni več;

F.  ker sta tuberkuloza in multirezistentna tuberkuloza bolezni, ki se prenašata po zraku, zato predstavljata čezmejno nevarnost za zdravje v globaliziranem svetu, kjer mobilnost prebivalstva narašča;

G.  ker se epidemiologija tuberkuloze v posameznih državah članicah EU/EGP razlikuje in je med drugim odvisna od tega, kako uspešna je država članica pri prizadevanjih za odpravo te bolezni;

H.  ker bodo do leta 2050 približno četrtino od skupno 10 milijonov smrtnih žrtev na leto, ki jih lahko pripišemo odpornosti na zdravila, povzročili na zdravila odporni sevi tuberkuloze, kar bo svetovno gospodarstvo stalo vsaj 16,7 milijarde ameriških dolarjev, Evropo pa vsaj 1,1 milijarde ameriških dolarjev;

I.  ker je treba opozoriti na problem sočasne okužbe, zlasti s tuberkulozo in virusnim hepatitisom B in C; ker sta pri ljudeh, okuženih s HIV, tuberkuloza in virusni hepatitis zelo pogosta in napredujeta hitreje ter povzročata veliko večjo obolevnost in smrtnost;

J.  ker je za obravnavanje teh epidemij nujno potrebno čezmejno in interdisciplinarno sodelovanje;

K.  ker je virusni hepatitis ena največjih groženj za javno zdravje na svetu, saj je s kroničnim hepatitisom B(6) obolelih približno 240 milijonov ljudi, s kroničnim hepatitisom C pa 150 milijonov; ker v evropski regiji SZO po nekaterih ocenah živi 13,3 milijona ljudi s kroničnim hepatitisom B in 15 milijonov ljudi s hepatitisom C; ker poleg tega v državah članicah v evropski regiji SZO zaradi hepatitisa B letno umre približno 36 000 ljudi, zaradi hepatitisa C pa približno 86 000 ljudi;

L.  ker so pri SZO ugotovili, da je uporaba drog z vbrizgavanjem med glavnimi povzročitelji prenašanja epidemije hepatitisa C v evropski regiji, saj večino novih primerov predstavljajo posamezniki, ki si drogo vbrizgavajo;

M.  ker je mednarodna finančna podpora prek zdravstvenih programov v evropski regiji zaradi splošnega povečevanja ravni nacionalnih prihodkov in sprememb meril za upravičenost do financiranja zunanjih donatorjev vedno manj dostopna; ker to zlasti vpliva na države vzhodne Evrope in osrednje Azije, kjer so stopnje okuženosti s HIV, tuberkulozo in hepatitisom C najvišje, kar resno ogroža učinkovito odzivanje na te bolezni; ker se številne države evropske regije SZO pri financiranju svojih zdravstvenih programov, zlasti za pomoč ranljivim skupinam in ključnim skupinam prizadetega prebivalstva, še vedno močno zanašajo na zunanje financiranje;

N.  ker bo Komisija težko spremljala napredek pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, kar zadeva virusni hepatitis, saj so podatki o nadzoru v državah članicah pogosto pomanjkljivi ali neustrezni;

O.  ker še vedno ni doslednega pristopa k boju proti virusnemu hepatitisu na ravni EU, saj nekatere države članice sploh nimajo nacionalnega načrta, druge pa so sprejele pomembne zaveze glede financiranja in uvedle strategije ter pripravile nacionalne načrte za celovit odziv na ta problem;

P.  ker je z virusom hepatitisa C na svetu kronično okuženih od 130 do 150 milijonov ljudi; ker vsako leto zaradi bolezni jeter, povezanih s hepatitisom C, umre okrog 700 000 ljudi;

Q.  ker je leta 2014 28 držav članic EU/EGP poročalo o 35 321 primerih virusnega hepatitisa, kar znaša približno 8,8 primera na 100 000 prebivalcev(7);

R.  ker se je med letoma 2006 in 2014 skupno število primerov novo odkritih in sporočenih okužb v vseh državah članicah EU/EGP povečalo za 28,7 %, pri čemer se večina tega porasta beleži od leta 2010(8);

S.  ker razlago podatkov o hepatitisu C po državah članicah ovirajo velike razlike pri sistemih nadzora, praksah in programih testiranja ter težave pri opredeljevanju primerov kot akutnih ali kroničnih(9);

Celovit in integriran okvir politike EU

1.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo celovit okvir politike EU za HIV/aids, tuberkulozo in virusni hepatitis, pri tem pa upoštevajo različne razmere v državah članicah EU in njihovih sosednjih državah, v katerih je obremenjenost zaradi virusa HIV in multirezistentne tuberkuloze največja, ter posebne izzive, s katerimi se soočajo;

2.  poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo raven porabe in mobilizacije sredstev, potrebnih za dosego tretjega cilja trajnostnega razvoja;

3.  poziva Komisijo in države članice, naj tesneje sodelujejo s skupnostmi in ranljivimi osebami na večsektorski ravni in v to vključijo nevladne organizacije ter zagotovijo storitve za prizadeto prebivalstvo;

4.  poziva Komisijo in Svet, naj odigrata odločno politično vlogo v dialogu s sosednjimi državami v vzhodni Evropi in osrednji Aziji in tako zagotovita, da bodo vzpostavljeni načrti za trajnostni prehod na nacionalno financiranje, da bi bili programi za boj proti HIV, virusnemu hepatitisu in tuberkulozi po umiku podpore mednarodnih donatorjev učinkoviti, vzdržni in okrepljeni; poziva Komisijo in Svet, naj s temi državami še naprej tesno sodelujeta in zagotovita, da bodo prevzele odgovornost za odzivanje na HIV, virusni hepatitis in tuberkulozo;

5.  poziva Komisijo, naj z državami članicami in prihodnjimi predsedstvi Sveta razpravlja o možnosti, da bi posodobili dublinsko deklaracijo, tako da bi na enakovredni ravni vključevala HIV, virusni hepatitis in tuberkulozo;

HIV/aids

6.  poudarja, da HIV ostaja najbolj družbeno stigmatizirana nalezljiva bolezen, ki lahko močno vpliva na kakovost življenja obolelih; poudarja, da so leta 2015 v 31 državah EU/EGS poročali o skoraj 30 000 novo odkritih primerih okužbe s HIV, nič pa ne kaže na to, da bi se okuženost splošno zmanjševala;

7.  poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo dostop do inovativnega zdravljenja, tudi za najbolj ranljive skupine, ter si prizadevajo za boj proti družbeni stigmatizaciji, povezani z okužbo s HIV;

8.  poudarja, da je v EU/EGP glavni način prenosa HIV še vedno spolni odnos, ki mu sledi uporaba drog z vbrizgavanjem; opozarja na ranljivost žensk in otrok za okužbo;

9.  poziva Komisijo in Svet, naj povečata naložbe v raziskave, da bi dobili učinkovita zdravila in razvili nova orodja ter inovativne in na bolnika usmerjene pristope k boju proti tem boleznim, pri tem pa naj zagotovita tudi razpoložljivost in cenovno dostopnost teh orodij ter se učinkoviteje spoprimeta s spremljajočimi okužbami, zlasti s tuberkulozo ter virusnim hepatitisom B in C, in z njimi povezanimi zapleti;

10.  poudarja, da je preprečevanje najpomembnejši način boja proti HIV/aidsu, vendar dve tretjini držav EU/EGP poročata, da sredstva, ki so na voljo za preprečevanje, ne zadostujejo za zmanjšanje števila novih okužb s tem virusom;

11.  poziva države članice, Komisijo in Svet, naj še naprej spodbujajo preprečevanje okužbe s HIV/aidsom in ga povezujejo z oskrbo prek skupnih ukrepov in projektov v okviru zdravstvenega programa EU ter spodbujajo uveljavljene javnozdravstvene ukrepe za preprečevanje okužbe s HIV, vključno s celovitimi storitvami zmanjševanja škode za uporabnike drog, zdravljenjem kot obliko preprečevanja, uporabo kondoma, profilakso pred izpostavljenostjo ter učinkovito spolno vzgojo in izobraževanjem;

12.  poziva države članice, naj sledijo priporočilom SZO in zagotovijo, da se bodo storitve za testiranje na virus HIV osredotočile na ključne skupine prebivalstva na območjih, kjer je ta virus najbolj razširjen;

13.  poziva države članice, naj se učinkovito borijo proti spolno prenosljivim okužbam, ki povečujejo tveganje za okužbo s HIV;

14.  poziva države članice, naj zagotovijo brezplačno testiranje na virus HIV, zlasti za ranljive skupine, da bi zagotovili zgodnje odkrivanje in izboljšali poročanje o številu okužb, kar je pomembno za ustrezno osveščanje in opozarjanje o tej bolezni;

Tuberkuloza

15.  poudarja, da je stopnja okužbe s tuberkulozo v Evropski uniji med najnižjimi na svetu; vendar opozarja, da do približno 95 % smrti zaradi te bolezni pride v državah z nizkimi in srednjimi dohodki; poudarja tudi, da je stopnja okuženosti z multirezistentno tuberkulozo v evropski regiji SZO in zlasti v vzhodnoevropskih in srednjeazijskih državah zelo visoka in znaša približno četrtino svetovne stopnje okuženosti s to boleznijo; ugotavlja, da je 15 od 27 držav, v katerih je stopnja okuženosti s to boleznijo po podatkih SZO visoka, v evropski regiji;

16.  poudarja, da je tuberkuloza glavni vzrok smrti ljudi, ki živijo s HIV, in da ji je mogoče pripisati vsako tretjo smrt obolelih s HIV(10); poudarja, da se je leta 2014 število ljudi, ki so zboleli za tuberkulozo, že tretje leto zapored povečalo, in sicer z 9 milijonov leta 2013 na 9,6 milijona leta 2014; poudarja, da je diagnosticiran samo eden od štirih primerov okužbe z multirezistentno tuberkulozo, kar pomeni, da obstajajo velike vrzeli pri odkrivanju in diagnosticiranju;

17.  poudarja, da se medicina sooča z vse večjim izzivom protimikrobne odpornosti pri zdravljenju okužb in bolezni, tudi pri tuberkulozi;

18.  opozarja, da prekinitev zdravljenja prispeva k razvoju odpornosti na zdravila, prenosu tuberkuloze in k slabim rezultatom za posamezne paciente;

19.  poudarja, da morajo za boljše preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje tuberkuloze Komisija in države članice razviti programe za tuberkulozo in zagotoviti finančno podporo, da bi okrepili sodelovanje s skupnostmi in ranljivimi osebami na podlagi večsektorskega sodelovanja in z vključitvijo nevladnih organizacij, zlasti v državah v razvoju; poudarja tudi, da je finančna udeležba vseh akterjev pri subvencioniranju zdravljenja tuberkuloze bistvena za stalno oskrbo, saj je lahko zdravljenje tuberkuloze izjemno drago;

20.  poudarja pomen boja proti protimikrobni odpornosti, vključno s financiranjem raziskav in razvoja novih cepiv ter inovativnim in k pacientom usmerjenim pristopom, diagnosticiranjem in zdravljenjem tuberkuloze;

21.  poziva Komisijo in Svet, naj odigrata odločno politično vlogo pri zagotavljanju, da bo v izidih vrhunskega srečanja skupine G20 julija 2017 v Nemčiji in novem akcijskem načrtu EU na področju protimikrobne odpornosti, ki naj bi bilo objavljeno leta 2017, navedena povezava med protimikrobno odpornostjo in multirezistentno tuberkulozo;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri razvoju čezmejnih ukrepov za preprečevanje širjenja tuberkuloze na podlagi dvostranskih sporazumov med državami in skupnih ukrepov;

23.  poziva Komisijo, Svet in države članice, naj okrepijo in formalizirajo regionalno sodelovanje na področju tuberkuloze in multirezistentne tuberkuloze na najvišji politični ravni in med različnimi sektorji ter vzpostavijo partnerstva z državami članicami, ki bodo predsedovale EU, da bi nadaljevali to delo;

Hepatitis C

24.  poudarja, da se virusni hepatitis v Evropski uniji v glavnem prenaša z uporabo drog z vbrizgavanjem zaradi souporabe okuženih igel in uporabe nesterilne opreme za vbrizgavanje droge; poudarja, da ostaja število okužb zdravstvenih delavcev zaradi poškodb z injekcijsko iglo nadpovprečno visoko; poudarja, da je zagotavljanje storitev zmanjševanja škode, tudi zdravil za nadomestno opioidno zdravljenje in programov za zamenjavo igel in brizgalk, nepogrešljiva strategija za preprečevanje hepatitisa, k čemur spadajo še ukrepi za premagovanje stigmatizacije in diskriminacije; poudarja, da testiranje virusa hepatitisa C in hepatitisa B pogosto ni del zdravniških pregledov, za katere se povrnejo stroški; poudarja, da se virus v redkih primerih prenaša s spolnim odnosom ali v okviru zdravstvene oskrbe in kozmetične nege zaradi neustreznih načinov obvladovanja okužb ali pri porodu, ko se prenese z okužene matere na otroka;

25.  poudarja, da več kot 90 % pacientov na začetku nima znakov bolezni in da se ta odkrije naključno pri analizi ali šele, ko se začnejo kazati simptomi, kar se v 55 % do 85 % razvije v kronični hepatitis; ugotavlja, da se tveganje ciroze jeter pri obolelih s kroničnim hepatitisom po dvajsetih letih giblje med 15 % do 30 %, to pa je tudi glavni vzrok za jetrnocelični rak;

26.  poudarja, da so v 75 % primerih jetrnoceličnega raka bolniki pozitivni na virus hepatitisa C;

27.  poudarja, da v državah članicah ni enotnega protokola za presejanje za hepatitis C in da so podatki o številu okuženih ljudi morda podcenjeni;

28.  poudarja, da je SZO aprila 2016 posodobila svoje smernice za presejanje, oskrbo in zdravljenje ljudi s kroničnim hepatitisom C, ki dopolnjujejo njene že obstoječe smernice za preprečevanje okužb z virusi, ki se prenašajo s krvjo, med katerimi je tudi hepatitis C; poudarja, da te smernice vsebujejo glavna priporočila na teh področjih in obravnavajo načine njihove izvedbe;

29.  poudarja, da je okužbo z virusom hepatitisa C mogoče ozdraviti, zlasti, če se odkrije in zdravi z ustrezno kombinacijo protivirusnih zdravil; poudarja, da lahko protivirusno zdravljenje danes ozdravi več kot 90 % ljudi, okuženih z virusom hepatitisa C; poudarja, da je virusni hepatitis B mogoče preprečiti s cepljenjem in ga nadzirati, vendar se pri 50 % ljudi, obolelih za kroničnim virusnim hepatitisom, bolezen odkrije šele desetletja po okužbi;

30.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo trajno financiranje nacionalnih načrtov za izkoreninjenje virusnega hepatitisa ter naj uporabijo strukturne sklade EU in druga sredstva EU, ki so na voljo;

31.  poziva Komisijo, Svet in države članice, naj uvedejo na ravni EU usklajene programe za nadzorovanje okužbe, s katerimi bi lahko pravočasno odkrivali izbruhe virusnega hepatitisa, tuberkuloze in HIV, ocenjevali trende pri pojavnosti, merili breme bolezni ter učinkovito in v realnem času spremljali potek ugotavljanja in zdravljenja bolezni ter oskrbe, tudi pri določenih ranljivih skupinah;

32.  poziva Komisijo, naj z državami članicami razpravlja o tem, kako najbolje opremiti zdravstvene delavce (npr. z vključitvijo testiranja virusa hepatitisa C in hepatitisa B v zdravstvene preglede, anamneze, naknadna testiranja, napotitvene poti), da bi povečali število ugotovljenih okužb in zagotovili oskrbo, ki je skladna s smernicami;

33.  obžaluje, da trenutno ni cepiva proti hepatitisu C, zato je primarno in sekundarno preprečevanje bistvenega pomena; vendar poudarja, da je v številnih primerih testiranje oteženo zaradi posebnosti okužbe in ker ni protokola za presejanje;

34.  poziva Komisijo, naj pod vodstvom Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) in v sodelovanju z državami članicami začne izvajati večdisciplinarni načrt, s katerim bi standardizirali protokole za presejanje, testiranje in zdravljenje ter hepatitis C v EU izkoreninili do leta 2030;

o
o   o

35.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, Svetovni zdravstveni organizaciji ter vladam držav članic.

(1) UL L 293, 5.11.2013, str. 1.
(2) UL C 27 E, 31.1.2008, str. 247.
(3) http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0007/283804/65wd17e_Rev1_TBActionPlan_150588_withCover.pdf
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0061.
(5) https://thinkprogress.org/massive-hiv-treatment-study-found-zero-transmissions-between-mixed-status-couples-73d4a497f77b
(6) http://www.euro.who.int/en/health-topics/communicable-diseases/hepatitis/data-and-statistics
(7) Letno epidemiološko poročilo – Evropski center za nadzor nad nalezljivimi boleznimi.http://ecdc.europa.eu/en/healthtopics/hepatitis_C/Documents/aer2016/AER-hepatitis-C.pdf
(8) Ibid.
(9) Ibid.
(10) Poročilo SZO o tuberkulozi za leto 2015.

Pravno obvestilo