Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 6. julij 2017 - StrasbourgKončna izdaja
Poročilo o Turčiji za leto 2016
 Ustanovitev posebnega odbora o terorizmu, njegove pristojnosti, številčna sestava in mandat
 Primera Nobelovega nagrajenca Liu Xiaoboja in Lee Ming-cheja
 Eritreja, zlasti primera abune Antoniosa in Dawita Isaaka
 Burundi
 Evropski sklad za trajnostni razvoj (EFSD) ter ustanovitev jamstva EFSD in jamstvenega sklada EFSD ***I
 Dovoljene uporabe določenih del ali drugih zaščitenih predmetov urejanja za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja ***I
 Čezmejna izmenjava med Unijo in tretjimi državami izvodov v dostopnem formatu določenih del in drugih zaščitenih predmetov urejanja v korist slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja ***I
 Mehanizmi za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja v Evropski uniji *
 Ukrepanje EU za trajnost
 Spodbujanje kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah EU

Poročilo o Turčiji za leto 2016
PDF 362kWORD 61k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o poročilu Komisije o Turčiji za leto 2016 (2016/2308(INI))
P8_TA(2017)0306A8-0234/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti tistih z dne 24. novembra 2016 o odnosih med EU in Turčijo(1) ter z dne 27. oktobra 2016 o položaju novinarjev v Turčiji(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. novembra 2014 o turškem delovanju, ki povzroča napetost v izključni ekonomski coni Republike Ciper(3), in svoje resolucije z dne 15. aprila 2015 o stoti obletnici armenskega genocida(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 9. novembra 2016 o širitveni politiki EU (COM(2016)0715) ter poročila o Turčiji za leto 2016 (SWD(2016)0366),

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva z dne 13. decembra 2016 ter prejšnjih ustreznih sklepov Sveta in Evropskega sveta,

–  ob upoštevanju pogajalskega okvira za Turčijo z dne 3. oktobra 2005, zlasti odstavka 5 načel o pogajanjih,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2008/157/ES z dne 18. februarja 2008 o načelih, prednostnih nalogah in pogojih iz partnerstva za pristop z Republiko Turčijo(5) („partnerstvo za pristop“) ter prejšnjih sklepov Sveta o partnerstvu za pristop iz let 2001, 2003 in 2006,

–  ob upoštevanju skupne izjave po vrhunskem srečanju med EU in Turčijo dne 29. novembra 2015 in akcijskega načrta EU-Turčija,

–  ob upoštevanju izjave Evropske skupnosti in njenih držav članic z dne 21. septembra 2005, ki zajema določbo, v skladu s katero je priznanje vseh držav članic nujni del pristopnega procesa, in o tem, da mora Turčija polno in učinkovito izvajati dodatni protokol k sporazumu iz Ankare v odnosu do vseh držav članic, tako da odpravi vse ovire za prost pretok blaga brez predsodkov in diskriminacije,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 46 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki navaja, da se pogodbene stranke obvezujejo, da bodo spoštovale in izvajale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke,

–  ob upoštevanju mnenj Beneške komisije Sveta Evrope, predvsem z dne 10. in 11. marca 2017 o spremembah ustave, o katerih se bo glasovalo na nacionalnem referendumu, o ukrepih v nedavnih izrednih odlokih v zvezi s spoštovanjem svobode medijev in o dolžnostih, pristojnostih in delovanju mirovnega sodstva v kazenskih zadevah, z dne 9. in 10. decembra 2016 o izrednih odlokih št. 667-676, sprejetih po spodletelem državnem udaru 15. julija 2016, ter z dne 14. in 15. oktobra 2016 o razveljavitvi drugega odstavka 83. člena ustave o nedotakljivosti parlamenta,

–  ob upoštevanju izjave komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 26. julija 2016 o ukrepih, sprejetih ob izrednih razmerah v Turčiji,

–  ob upoštevanju izjave EU in Turčije z dne 18. marca 2016,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o prvem letnem poročilu o instrumentu za begunce v Turčiji z dne 2. marca 2017 (COM(2017)0130) in petega poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu o napredku pri izvajanju izjave EU in Turčije z dne 2. marca 2017 (COM(2017)0204),

–  ob upoštevanju dejstva, da se je Turčija zavezala izpolnjevanju københavnskih meril, ustreznim in učinkovitim reformam, dobrim sosedskim odnosom in postopnemu usklajevanju z EU, in ker je treba ta prizadevanja obravnavati kot priložnost za okrepitev njenih institucij in nadaljnjo demokratizacijo in posodobitev;

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 21. decembra 2016 za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj s Turčijo o sporazumu o razširitvi obsega dvostranskih preferencialnih trgovinskih odnosov in o posodobitvi carinske unije,

–  ob upoštevanju dejstva, da je spoštovanje načel pravne države, predvsem delitve oblasti, demokracije, svobode izražanja in svobode medijev, človekovih pravic, pravic manjšin in verskih svoboščin ter svobode zbiranja in miroljubnih protestov, v skladu s københavnskimi merili za članstvo v Evropski uniji v središču pogajalskega procesa;

–  ob upoštevanju dejstva, da se je Turčija uvrstila na 155. mesto na svetovni lestvici po indeksu svobode tiska, ki je bila objavljena 26. aprila 2017, in je tako uvrščena najnižje doslej ter da je ena izmed držav, kjer so bili novinarji največkrat tarča groženj, telesnih napadov in sodnega nadlegovanja, vključno s pridržanjem in zapornimi kaznimi,

–  ob upoštevanju dejstva, da je Parlament novembra 2016 pozval Komisijo in države članice, naj začasno zamrznejo potekajoča pristopna pogajanja s Turčijo, in se zavezal, da bo ponovno preučil svoje stališče, ko bodo nesorazmerni izredni ukrepi v Turčiji odpravljeni, pri čemer bo pregled temeljil na vprašanju, ali je bilo po vsej državi ponovno vzpostavljeno spoštovanje načel pravne države in človekovih pravic,

–  ob upoštevanju krize v Siriji, prizadevanj za premirje in miroljubno rešitev ter obveznosti Turčije, da si odločno prizadeva povečati stabilnost in spodbujati dobre sosedske odnose, da bi v skladu z mednarodnimi sporazumi, vključno s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu in Ustanovno listino Združenih narodov, rešila odprta dvostranska vprašanja ter odpravila spore in konflikte s sosednjimi državami v zvezi s kopenskimi in morskimi mejami ter zračnim prostorom,

–  ob upoštevanju vpletenosti Rusije v Siriji, vključno s podporo uporabi kemičnega orožja s strani sirske vojske, kar še dodatno destabilizira državo in povečuje število beguncev, ki iščejo zaščito v Turčiji in EU,

–  ob upoštevanju varnostnih razmer v Turčiji, ki so se v državi in na zunanji ravni poslabšale, in terorističnih napadov v državi,

–  ob upoštevanju dejstva, da Turčija v svetovnem merilu gosti največje število beguncev, saj so po podatkih Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce v državi registrirani skoraj trije milijoni beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana,

–  ob upoštevanju gospodarskih in finančnih razmer v Turčiji, ki so delno posledica nedavnega vala napadov in politične nestabilnosti, toda tudi globljih problemov z gospodarstvom,

–  ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) o razmerah na področju človekovih pravic v jugovzhodni Turčiji iz februarja 2017,

–  ob upoštevanju dejstva, da je Turčija z občudovanja vredno gostoljubnostjo sprejela veliko beguncev, ki zdaj živijo v državi,

–  ob upoštevanju izjave o predhodnih in sklepnih ugotovitvah mednarodne misije za spremljanje referendumov z dne 17. aprila 2017,

–  ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2156 o delovanju demokratičnih institucij v Turčiji z dne 25. aprila 2017, zaradi katere je bil ponovno odprt postopek spremljanja,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0234/2017),

A.   ob upoštevanju, da več milijonov Turkov in oseb turškega porekla živi v državah članicah in prispeva k njihovemu uspehu že več desetletij,

Uvod

1.  poudarja, da je bilo leto 2016 zaradi nadaljevanja vojne v Siriji, visokega števila beguncev, konflikta na jugovzhodu, niza zahrbtnih terorističnih napadov in poskusa nasilnega državnega udara, v katerem je življenje izgubilo 248 ljudi, za prebivalstvo Turčije težavno leto; ponovno ostro obsoja poskus državnega udara 15. julija 2016 in izraža solidarnost s turškim prebivalstvom; priznava pravico in odgovornost turške vlade, da sprejme ukrepe, s katerimi bi ob zagotavljanju spoštovanja načel pravne države in pravice do poštenega sojenja privedla storilce pred sodišče;

2.  poudarja pa, da imajo ukrepi, sprejeti v izrednih razmerah, obsežne, nesorazmerne in dolgotrajne negativne posledice za številne državljane in tudi za varstvo temeljnih svoboščin v državi; obsoja kolektivno odpuščanje javnih uslužbencev in policistov, množično zapiranje medijskih hiš, aretacije novinarjev, akademikov, sodnikov, zagovornikov človekovih pravic, izvoljenih in neizvoljenih uradnikov, članov varnostnih služb in običajnih državljanov, pa tudi zaseg njihove lastnine in premoženja ter potnih listov, zaprtje šol in univerz ter prepoved potovanja za več tisoč turških državljanov na podlagi izrednih odlokov brez odločanja v posameznih primerih in brez možnosti pravočasnega sodnega nadzora; je zaskrbljen zaradi zasega in v nekaterih primerih nacionalizacije turških zasebnih družb in podjetij; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh zapornikov, ki so pridržani brez dokaza o sodelovanju pri kaznivih dejanjih; v zvezi s tem obžaluje, da so bile zakonodajne pristojnosti parlamenta močno oslabljene;

3.  poudarja strateški pomen dobrih odnosov med EU in Turčijo ter visoko dodano vrednost sodelovanja pri spopadanju z izzivi, s katerimi se srečujeta obe strani; priznava, da se tako Turčija kot EU od začetka pristopnih pogajanj leta 2004 soočata z notranjimi procesi sprememb; obžaluje, da se pristopni instrumenti ne uporabljajo v polni meri in da je na področjih pravne države in človekovih pravic, ki sta v osredju københavnskih meril, prišlo do nazadovanja ter da je z leti popoln pristop Turčije k EU na obeh straneh izgubil podporo; ostaja zavezan sodelovanju in ohranjanju konstruktivnega in odprtega dialoga s turško vlado, da bi obravnavali skupne izzive in skupne prednostne naloge, kot so regionalna stabilnost, razmere v Siriji, migracije in varnost;

4.  je seznanjen z rezultati referenduma, ki je potekal 16. aprila 2017 v izrednih razmerah in okoliščinah, ki so preprečevale pravično kampanjo in ozaveščeno izbiro, saj obe strani kampanje nista bili enakovredni v smislu priložnosti in ker so bile kršene pravice nasprotnikov ustavne reforme; je zelo zaskrbljen zaradi sumov o nepravilnostih in zelo razširjenih volilnih goljufijah, ki jih je v ugotovitvah z dne 17. aprila 2017 zapisala Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi/Urad za demokratične institucije in človekove pravice (OVSE/ODIHR), kar zbuja resne dvome o veljavnosti in legitimnosti izida; podpira neodvisno preiskavo vseh trditev v zvezi z nepravilnostmi iz ugotovitev OVSE/ODHIR; je seznanjen s sklepom parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE) o ponovnem odprtju postopka spremljanja za Turčijo;

5.  opozarja na to, da mora Turčija izpolnjevati svoje obveznosti kot članica Sveta Evrope; poziva Turčijo, naj izpolnjuje svoje obveznosti kot članica Sveta Evrope ter izvaja ustavne in pravosodne spremembe in reforme v sodelovanju z Beneško komisijo ter v skladu z njenimi merili;

6.  močno obsoja podporo ponovni uvedbi smrtne kazni, ki jo je večkrat izrazil turški predsednik in številni drugi politiki; opozarja, da je odločno zavračanje smrtne kazni bistvena zahteva za članstvo v EU, in poudarja, da bi Turčija s ponovno uvedbo smrtne kazni kršila svoje mednarodne obveznosti, ogrozila pripadnost Svetu Evrope ter povzročila takojšnjo prekinitev pristopnih pogajanj z EU in ukinitev predpristopne pomoči; poudarja, da lahko države članice v primeru referenduma o uvedbi smrtne kazni v Turčiji odločijo, da v svoji državi glasovanja ne bodo omogočile;

7.  ponavlja svoje stališče iz novembra 2016 o zamrznitvi pristopnih pogajanj s Turčijo;

8.  poziva Komisijo in države članice, naj v skladu s pogajalskim okvirom nemudoma formalno prekinejo pristopna pogajanja s Turčijo, če bo ta začela v nespremenjeni obliki izvajati sveženj ustavnih reform; ob upoštevanju pripomb Beneške komisije v zvezi z ustavno reformo poudarja, da predlagane ustavne spremembe ne spoštujejo temeljnega načela delitve oblasti, ne zagotavljajo zadostnih nadzornih mehanizmov in niso v skladu s københavnskimi merili; poziva Komisijo, države članice in Turčijo, naj odprto in odkrito razpravljajo o vprašanjih, ki so v skupnem interesu in pri katerih bi bilo mogoče okrepljeno sodelovanje; poudarja, da bi morale vse oblike političnega sodelovanja med EU in Turčijo temeljiti na določbah o pogojevanju s spoštovanjem demokracije, načel pravne države in temeljnih pravic;

Človekove pravice in temeljne svoboščine

9.  z obžalovanjem ugotavlja, da so bili nesorazmerni ukrepi, ki so bili sprejeti po razglasitvi izrednih razmer in so vključevali pridržanja, odpuščanje, aretacije in zaseg lastnine, uperjeni proti tisočem, ki so domnevni člani/podporniki gibanja Gülen, pa tudi proti nasprotnikom v splošnem pomenu in predvsem opozicijskim političnim strankam; še čaka na prepričljive dokaze o izvajalcih poskusa državnega udara; ostro obsoja zaporno kazen za 11 poslancev Ljudske demokratične stranke (HDP), vključno s sopredsednikoma Figen Yüksekdag in Selahattinom Demirtasom, enega poslanca Republikanske ljudske stranke in 85 kurdskih županov; poziva turško vlado, naj nemudoma prekliče izredne razmere; svari pred zlorabo protiterorističnih ukrepov za legitimizacijo kršenja človekovih pravic; poziva Evropsko sodišče za človekove pravice, naj nemudoma sprejme prve reprezentativne primere ter čim prej konča prve sodne postopke, saj, kot kaže, ni na voljo nacionalnih pravnih sredstev;

10.  poziva turške oblasti, naj izvedejo poglobljeno preiskavo obtožb o resnično slabem ravnanju z zaporniki, o katerem poroča več organizacij za človekove pravice, in poziva, naj kršitelji človekovih pravic v celoti prevzamejo odgovornost in naj bodo kaznovani; je globoko zaskrbljen zaradi razmer v zaporih med pridržanjem; zahteva takojšnjo objavo zadnjih poročil odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in turške oblasti poziva, naj nacionalnim in mednarodnim opazovalcem dovolijo spremljanje objektov za pridržanje;

11.  poziva turško vlado, naj vsem osebam, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ponudi ustrezna in učinkovita pravna sredstva ter sodni nadzor v skladu z načeli pravne države; poudarja, da je domnevna nedolžnost temeljno načelo v vsaki ustavni državi; ugotavlja, da državljani, aretirani v trenutnih izrednih razmerah, prvih pet dni pridržanja nimajo pravice do pravne pomoči, in obžaluje strogo omejevanje dostopa pridržanih oseb do odvetnikov; poudarja, da je bilo od julija 2016 vloženih več kot 100.000 pravnih pritožb pri turškem ustavnem sodišču, ki se je izreklo za nepristojno za zadeve, ki spadajo v izredne odloke; poziva Turčijo, naj nemudoma zagotovi, da bo odbor za preiskavo izrednih ukrepov postal robusten in neodvisen odbor z vsemi pooblastili, ki bo zmožen individualno obravnavati vse primere, učinkovito obdelovati ogromno število vlog, ki jih bo prejel, in zagotavljati, da se sodni nadzor ne bo po nepotrebnem odlašal;

12.  ostro obsoja resno nazadovanje in kršitve svobode izražanja in resne kršitve medijske svobode, vključno z nesorazmerno prepovedjo spletnih mest in družbenih medijev; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je bilo zaprtih približno 170 medijskih hiš, vključno s skoraj vsemi hišami, ki oddajajo v kurdskem jeziku, in zaprtih več kot 150 novinarjev; poudarja, da odločitev Turčije, da blokira dostop do Wikipedie, pomeni hud napad na svobodo obveščanja; je seznanjen z nenehnim padanjem Turčije po lestvici indeksa svobode tiska, ki ga sestavljajo Novinarji brez meja in na katerem je Turčija zdaj uvrščena na 155. mesto od 180 držav; opozarja, da je svoboden in pluralističen tisk skupaj s svobodnim in odprtim internetom bistven sestavni del demokracije, in poziva turško vlado, naj nemudoma izpusti vse nezakonito prijete novinarje; poziva turško vlado, naj nekdanjemu poslancu Evropskega parlamenta in predsedniku skupnega parlamentarnega odbora Joostu Lagendijku čim prej omogoči vrnitev k družini v Turčiji;

13.  izraža resno zaskrbljenost zaradi čedalje slabših razmer na jugovzhodu Turčije, zlasti na območjih, na katerih velja policijska ura, kjer je bila uporabljena prekomerna sila in skupinsko kaznovanje vseh prebivalcev in kjer naj bi bilo v obdobju med julijem 2015 in decembrom 2016 v varnostnih operacijah ubitih približno 2000 ljudi, pol milijona prebivalcev pa razseljenih; ugotavlja, da lokalni tožilci vztrajno zavračajo odprtje preiskav o domnevnih ubojih, dostop neodvisnim opazovalcem na območje pa ni dovoljen; opozarja, da je turška vlada zavezana zaščiti vseh državljanov ne glede na njihovo kulturno ali versko poreklo in prepričanje; obžaluje obsežne razlastitve, vključno z lastnino občin in tudi cerkveno lastnino, ki pomenijo kršitev pravic verskih manjšin; je prepričan, da lahko zgolj pravična politična rešitev kurdskega vprašanja prinese trajno stabilnost in blaginjo regiji in Turčiji kot celoti, in zato obe strani poziva, naj se vrneta k pogajalski mizi; ugotavlja, da je vrsta zakonov, vključno z zakonom št. 6722 o pravni zaščiti varnostnih sil, ki sodelujejo pri boju proti terorističnim organizacijam, ki je bil sprejet leta 2016, vzpostavila razmere, v katerih ostajajo varnostne sile sistematično nekaznovane;

14.  obsoja odločitev turškega parlamenta, da brez ustavne podlage odvzame imuniteto številnim poslancem, vključno s 55 od 59 poslancev HDP, s čimer si je utrl pot do aretacije opozicijskih politikov in resno škodoval ugledu parlamenta kot demokratične institucije; poudarja, da mora biti Velika narodna skupščina Turčije osrednja institucija turške demokracije in enako zastopati vse državljane; obžaluje visok volilni prag;

15.  je zaskrbljen, da so sodniki in tožilci še vedno pod močnim političnim pritiskom in da je bila skoraj četrtina (4000) sodnikov in tožilcev odpuščena ali aretirana, v nekaterih primerih pa je bila zasežena tudi njihova lastnina; poziva Turčijo, naj obnovi in izvaja vsa pravna jamstva, da bo zagotovila popolno spoštovanje neodvisnosti sodstva, vključno s spremembo zakona o visokem svetu sodnikov in tožilcev, da bi zmanjšala vpliv izvršilne oblasti nanj; je še posebej zaskrbljen, da se, kot kaže, institucija mirovnih sodnikov v kazenskem pravu, ki jo je junija 2014 ustanovila obstoječa vlada, zlorablja kot instrument za zatiranje opozicije in nadzor nad informacijami, ki so na voljo splošni javnosti;

16.  je močno zaskrbljen zaradi nezadostnega spoštovanja svobode veroizpovedi, diskriminacije verskih manjšin, vključno s kristjani in aleviti, nasilja iz verskih razlogov, med drugim verbalnih in fizičnih napadov, stigmatizacije in družbenega pritiska v šolah in težav v zvezi s pravno določitvijo mest bogoslužja; poziva turške organe, naj spodbujajo pozitivne in učinkovite reforme na področju svobode misli, vesti in veroizpovedi, in sicer z omogočanjem, da verske skupnosti pridobijo status pravne osebe ter da dobrodelne ustanove izvolijo svoje upravne organe, odpravljanjem vseh ovir pri izobraževanju, imenovanju in nasledstvu duhovnikov, upoštevanjem ustreznih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in priporočil Beneške komisije ter z odpravljanjem vseh vrst diskriminacije ali ovir na podlagi veroizpovedi; poziva Turčijo, naj spoštuje poseben značaj in pomen ekumenskega patriarhata ter mu prizna status pravne osebe; ponavlja, da je treba dovoliti ponovno odprtje semenišča Halki in odpraviti ovire za njegovo ustrezno delovanje; je zaskrbljen zaradi nedavnega zaprtja cerkva v regiji Diyarbakir; poziva vlado, naj jih vrne njihovim zakonitim lastnikom; poziva turške organe, naj se dejavno borijo proti vsem oblikam antisemitizma v družbi;

17.  poziva Turčijo, naj zaščiti pravice najbolj ranljivih skupin in oseb, ki pripadajo manjšinam; obžaluje, da so bili shodi oseb LGBTI v Ankari in Istanbulu že tretje leto zapored prepovedani ter podvrženi zatrtju in policijskemu nasilju; je resno zaskrbljen zaradi nasilja na podlagi spola, diskriminacije, sovražnega govora proti manjšinam, zločinov iz sovraštva in kršitev človekovih pravic oseb LGBTI; poziva Turčijo naj sprejme ustrezne ukrepe za preprečevanje in kaznovanje sovražnega govora ali kaznivih dejanj proti manjšinam; poziva Turčijo, naj uskladi domačo zakonodajo z Istanbulsko konvencijo Sveta Evrope, ki jo je ratificirala leta 2014; pozdravlja nacionalno strategijo in akcijski načrt vlade za Rome in poziva turško vlado, naj začne izvajati strategijo ter vzpostavi mehanizem spremljanja in ocenjevanja; spodbuja oblasti, naj odpravijo glavne prepreke pri socialnem vključevanju Romov; poziva Turčijo, naj vsem državljanom zagotovi popolno enakost in naj obravnava težave, s katerimi se srečujejo pripadniki manjšin, predvsem v zvezi z izobraževanjem in lastninskimi pravicami; ugotavlja, da bi morale v skladu s københavnskimi merili manjšine imeti tudi pravico do izobraževanja v maternem jeziku v javnih šolah; opozarja na pomen izvajanja resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope glede otokov Imbros in Tenedos ter poziva Turčijo, naj pomaga pri vračanju manjšinskih družin, ki se želijo vrniti na otoka; pozdravlja odprtje šole za grško manjšino na otoku Imbros, kar je pozitiven korak;

18.  poziva turško vlado, naj spoštuje in dosledno izvaja pravne obveze, h katerim se je zavezala, v zvezi z varstvom kulturne dediščine, predvsem pa naj v dobri veri pripravi celovit popis grške, armenske, asirske in druge kulturne dediščine, ki je bila uničena v prejšnjem stoletju; poziva Turčijo, naj ratificira Unescovo Konvencijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov iz leta 2005; poziva Turčijo, naj sodeluje z ustreznimi mednarodnimi organizacijami, zlasti Svetom Evrope, pri preprečevanju in boju proti nedovoljeni trgovini ter namernemu uničevanju kulturne dediščine;

19.  pozdravlja ukrepe posameznih držav članic za pospešitev azilnih postopkov za turške državljane, preganjane z izrednimi odloki;

Odnosi med EU in Turčijo

20.  poziva k poglobitvi odnosov med EU in Turčijo na osrednjih področjih, ki so v skupnem interesu, na primer boj proti terorizmu, migracije, energija, gospodarstvo in trgovina, ter ponavlja, da je treba ohraniti in spodbujati dialog in sodelovanje; verjame, da je sodelovanje med EU in Turčijo na teh področjih naložba v stabilnost in blaginjo tako Turčije kot tudi EU, le če vse strani spoštujejo svoje zaveze glede temeljnih pravic in osnovnih svoboščin; meni, da je sodelovanje med člani civilne družbe osrednjega pomena, in poziva k poglobitvi teh stikov;

21.  poziva Turčijo, naj svojo zunanjo politiko uskladi zunanjo politiko EU; poziva k tesnejšemu sodelovanju in usklajevanju zunanjepolitičnih izzivov med EU in Turčijo; meni tudi, da bi moral biti turški zunanji minister povabljen na srečanja Sveta za zunanje zadeve, o čemer bi odločali za vsak primer posebej; priporoča, naj Svet povabi turško vlado na vrhunsko srečanje, da bi razpravljali o odnosih med EU in Turčijo;

22.  meni, da bi lahko okrepitev trgovinskih odnosov prinesla konkretne prednosti državljanom Turčije in EU, zato glede na trenutne pomanjkljivosti carinske unije podpira predlog Komisije o začetku pogajanj za njeno posodobitev; ponovno poudarja, da je EU največja trgovinska partnerica Turčije in da prihajata dve tretjini neposrednih tujih naložb v Turčiji iz držav članic EU; poudarja tudi gospodarski pomen Turčije kot zagonskega trga za EU; meni, da je sodelovanje socialnih partnerjev pri pogajanjih izjemno pomembno; poziva Komisijo, naj v posodobljeno carinsko unijo med Turčijo in EU vključi določbo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, tako da bodo postale ključni pogoj. opozarja, da se lahko potencial carinske unije v polni meri izkoristi le, če Turčija v celoti izvaja dodatni protokol v odnosu do vseh držav članic; je seznanjen z ugotovitvijo Komisije, da bi Turčija lahko spodbudila nadaljnje trgovinsko povezovanje z EU, če bi odpravila ovire za delovanje carinske unije;

23.  ugotavlja, da je liberalizacija vizumskega režima zelo pomembna za turške državljane, predvsem za poslovneže in osebe turškega porekla, ki se nahajajo v EU, in bo izboljšala medosebne stike; poziva turško vlado, naj v celoti izpolni še zadnja merila, ki so bila opredeljena v časovnem načrtu za liberalizacijo vizumskega režima; poudarja, da je revizija protiteroristične zakonodaje ključni pogoj za zagotavljanje temeljnih pravic in svoboščin in da bo liberalizacija vizumskega režima mogoča le, ko bodo izpolnjevala vsa merila;

24.  poudarja pomembnost boja proti korupciji in opozarja na ugotovitve Komisije, da je korupcija še vedno razširjena na več področjih in ostaja resna težava; je zaskrbljen, ker so rezultati preiskav, preganjanja in obsodb v primerih korupcije na visoki ravni še vedno slabi;

25.  poziva Komisijo, naj pri vmesnem pregledu sredstev iz instrumenta za predpristopno pomoč v letu 2017 upošteva najnovejše dogodke v Turčiji in začasno ustavi predpristopno pomoč, če bodo pogajanja prekinjena; poziva Komisijo, naj se, če bo dejansko prišlo do tega, sredstva namenijo neposredni podpori turški družbi in beguncem v Turčiji, prav tako pa naj se povečajo naložbe v programe medosebnih izmenjav, kot je Erasmus+ za študente, akademike in novinarje;

26.  kar najostreje obsoja vse teroristične napade v Turčiji in odločno stoji ob strani turškemu prebivalstvu pri skupnem boju proti terorizmu; je seznanjen z dvostranskimi odnosi med državami članicami EU in Turčijo na področju sodelovanja pri boju proti terorizmu in tujim bojevnikom; poudarja, da je tesno sodelovanje med Europolom in turškimi organi kazenskega pregona ključno za učinkovit boj proti terorizmu; ponovno izraža obžalovanje, da se je Kurdska delavska stranka (PKK), ki je že od leta 2002 na seznamu terorističnih organizacij, ki ga vodi EU, ponovno zatekla k nasilju in jo poziva, naj odloži orožje ter svoja pričakovanja izraža na miren in zakonit način; poudarja, da je mirna rešitev kurdskega vprašanja pomembna tudi za demokratično prihodnost Turčije in bo dosežena le z vključevanjem vseh zadevnih strani in demokratičnih sil; poziva k ponovnemu začetku pogajanj, da bi našli celovito in trajnostno rešitev kurdskega vprašanja; poziva države članice, naj uveljavljajo zakonodajo, ki prepoveduje uporabo znakov in simbolov organizacij s seznama terorističnih organizacij;

27.  obžaluje, da se je turška vlada odločila prepovedati nemškim poslancem, da bi obiskali nemške oborožene sile v Incirliku, zaradi česar se bodo sedaj preselile v državo, ki ni članica zveze Nato, to pa bo zelo otežilo učinkovito sodelovanje med zaveznicami Nata pri boju proti terorizmu;

28.  želi pohvaliti predanost turške vlade in lokalnih nevladnih organizacij ter gostoljubje, ki ga je s sprejetjem približno 3 milijonov beguncev pokazalo prebivalstvo; je seznanjen z izjavo EU in Turčije o migracijah ter poziva države članice, naj uvedejo program prostovoljne preselitve za najbolj ranljive begunce v Turčiji; poziva Komisijo, naj zagotovi dolgoročne naložbe v begunce in njihove gostiteljske skupnosti v Turčiji ter ustrezno porabo sredstev; spodbuja turško vlado, naj vsem sirskim beguncem izda delovno dovoljenje in omogoči dostop do zdravstvenega varstva, sirskim otrokom pa zagotovi dostop do izobraževanja; poziva Ankaro in EU, naj še naprej usklajeno patruljirata po Egejskem morju, okrepi prizadevanja v boju proti tihotapljenju migrantov ter v celoti in učinkovito izvaja sporazum med EU in Turčijo o ponovnem sprejemu ter dvostranske sporazume o ponovnem sprejemu, podpisane z Bolgarijo in Grčijo;

29.  odločno obsoja izjave predsednika Erdogana, ki je nekaterim voditeljem EU očital nacistično prakso, njihove državljane pa je obtožil, da so nacisti; poudarja, da takšne neprimerne izjave škodujejo kredibilnosti Turčije kot političnega partnerja in da prenos notranjih turških konfliktov prek meja ogroža miren soobstoj v družbah držav članic, v katerih so večje turške manjšine; poudarja, da se mora turška vlada vzdržati sistematičnih prizadevanj za mobilizacijo turške diaspore v državah članicah za lastne interese; je zaskrbljen zaradi poročil o domnevnem pritisku na člane turške diaspore v državah članicah in obsoja nadzor turških oblasti nad državljani z dvojnim državljanstvom, ki živijo v tujini; je zaskrbljen zaradi preklica številnih potnih listov, s čimer so imetniki ostali brez državljanstva, kar je kršitev Konvencije ZN o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 in Konvencije ZN o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961, in zaradi poročil o zavrnitvi zagotavljanja storitev številnim turškim državljanom na njihovih konzulatih;

30.  ponovno poudarja pomen dobrih sosedskih odnosov; v zvezi s tem poziva Turčijo, naj okrepi prizadevanja za reševanje odprtih dvostranskih vprašanj, tudi nerešenih pravnih obveznosti ter sporov z neposrednimi sosedami zaradi kopenskih in morskih meja ter zračnega prostora, v skladu z določbami Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnim pravom; poziva turško vlado, naj podpiše in ratificira Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS); poziva turško vlado, naj ustavi nenehne kršitve grškega zračnega prostora in teritorialnih voda in naj spoštuje ozemeljsko celovitost in suverenost vseh svojih sosed; izraža obžalovanje, da Velika narodna skupščina Turčije še vedno ni umaknila grožnje s povodom za napoved vojne, ki jo je izrekla Grčiji;

31.  poziva Turčijo in Armenijo, naj si prizadevata za normalizacijo odnosov; poudarja, da bi odprtje meje med Turčijo in Armenijo lahko pomenilo izboljšanje odnosov, s posebnim poudarkom na čezmejnem sodelovanju in gospodarskem povezovanju;

32.  poziva turško vlado, naj ustavi načrte za izgradnjo jedrske elektrarne Akkuyu; poudarja, da je predvidena lokacija na zelo potresnem področju, zato predstavlja veliko nevarnost ne samo za Turčijo, ampak za vso sredozemsko regijo; zato poziva turško vlado, naj se pridruži konvenciji iz Espooja, ki od podpisnic zahteva, da druga drugo obvestijo o morebitnih večjih projektih, ki bodo najbrž imeli velik negativen čezmejni vpliv na okolje, in se o njih medsebojno posvetujejo; zato poziva turško vlado, naj vlade sosednjih držav, kot sta Grčija in Ciper, pozove k sodelovanju ali se vsaj z njimi posvetuje o nadaljnjih korakih v zvezi s projektom Akkuyu;

33.  poudarja, da bi rešitev ciprskega vprašanja pozitivno vplivala na celotno regijo, predvsem pa bi koristila grškim in turškim Ciprčanom; pozdravlja skupno izjavo z dne 11. februarja 2014 kot podlago za iskanje rešitve in želi pohvaliti voditelja skupnosti grških in turških Ciprčanov za občuten napredek v pogovorih o rešitvi tega vprašanja; pozdravlja sporazum, ki sta ga voditelja sprejela glede vrste ukrepov za krepitev zaupanj, in poziva k izvajanju vseh sprejetih ukrepov; pozdravlja prvo izmenjavo zemljevidov z želenim ozemljem doslej in prvo konferenco o Cipru, ki je potekala v Ženevi s poroki in v sodelovanju z EU, ter podpira njegovo nadaljevanje s ciljem, da se doseže obojestransko sprejemljiv dogovor o poglavju o varnosti in jamstvih; podpira pošteno, celovito in izvedljivo rešitev, ki bi v skladu z ustreznimi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov, mednarodno zakonodajo in pravnim redom EU ter na podlagi spoštovanja načel, na katerih je bila ustanovljena Unija, temeljila na federaciji dveh skupnosti in dveh območij, imela enotno mednarodno pravno osebnost, enotno suverenost in eno samo državljanstvo, prav tako pa bi zagotavljala politično enakopravnost obeh skupnosti; pozdravlja okrepljena prizadevanja obeh strani za rešitev ciprskega vprašanja; pričakuje, da bo Turčija dejavno podprla hiter in uspešen zaključek pogajanj, in ponavlja, da sta njena predanost in prispevek k celoviti rešitvi še vedno izjemno pomembna; poziva vse zadevne strani, naj aktivno podprejo pogajalski proces, prispevajo k njegovemu pozitivnemu izidu in izkoristijo trenutne priložnosti; poziva Komisijo, naj z vsemi razpoložljivimi viri zagotavlja popolno podporo uspešni zaključitvi postopka združitve;

34.  poziva Turčijo, naj začne umikati svoje sile s Cipra ter naj zaprto območje Famaguste preda Združenim narodom v skladu z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 550 (1984) in naj se vzdrži ukrepov, ki spreminjajo demografsko ravnovesje na otoku in izhajajo iz politike nezakonitih naselbin; ugotavlja, da bo treba do datuma začetka veljavnosti sporazuma o rešitvi vprašanja že dodobra pripraviti izvajanje pravnega reda EU v prihodnji turško-ciprski zvezni državi; v zvezi s tem priznava delo ad hoc odbora obeh skupnosti za pripravo na EU; se zavezuje, da bo okrepila svoja prizadevanja za sodelovanje s turško skupnostjo na Cipru pri pripravah na polno vključitev v EU, in poziva Komisijo, naj stori enako; ceni pomembno delo odbora za pogrešane osebe, ki se ukvarja s turško-ciprskimi in grško-ciprskimi pogrešanimi osebami, in želi pohvaliti dejstvo, da je omogočen boljši dostop do vseh ustreznih lokacij, tudi do vojaških območij; poziva Turčijo, naj odboru za pogrešane osebe pomaga s posredovanjem informacij iz svojih vojaških arhivov; poziva, naj se posebna pozornost nameni delu, ki ga opravlja Odbor za pogrešane osebe, in v zvezi s tem pozdravlja imenovanje stalnega poročevalca Evropskega parlamenta za pogrešane osebe;

35.  priznava pravico Republike Ciper, da sklepa dvostranske sporazume o izključni ekonomski coni; ponovno poziva Turčijo, naj v celoti spoštuje suverene pravice vseh držav članic EU, tudi pravice do raziskovanja in izkoriščanja naravnih virov v sklad s pravnim redom EU in mednarodnim pravom; poziva Turčijo, naj začne na miren način reševati spore in naj se vzdrži groženj ali ukrepov, ki bi utegnili negativno vplivati na dobre sosedske odnose;

36.  trdno verjame, da lahko le verodostojna politična rešitev zagotovi stabilnost v Siriji in omogoči odločilen poraz Daiša in drugih terorističnih skupin v Siriji s seznama ZN; poudarja, da ima proces iz Ženeve, ki ga vodijo Združeni narodi, še vedno prednost; priznava prizadevanja srečanj v Astani za ponovno popolno prekinitev sovražnosti in vzpostavitev tristranskega mehanizma za spremljanje in zagotovitev popolnega spoštovanja premirja; poziva vse poroke, vključno s Turčijo, naj izpolnijo svoje zaveze, da bi se zagotovilo popolno spoštovanje premirja ter dosegel napredek pri zagotavljanju polnega in neoviranega humanitarnega dostopa po vsej državi, prenehala obleganja in izpustile vse samovoljno pridržane osebe, zlasti ženske in otroci, v skladu z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 2268; ponovno poziva Turčijo, naj spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost vseh sosednjih držav;

37.  poziva, naj se to resolucijo prevede v turščino;

o
o   o

38.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter državam članicam.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0450.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0423.
(3) UL C 285, 5.8.2016, str. 11.
(4) UL C 328, 6.9.2016, str. 2.
(5) UL L 51, 26.2.2008, str. 4.


Ustanovitev posebnega odbora o terorizmu, njegove pristojnosti, številčna sestava in mandat
PDF 260kWORD 53k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o ustanovitvi, pristojnostih, številčni sestavi in mandatu posebnega odbora o terorizmu (2017/2758(RSO))
P8_TA(2017)0307B8-0477/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga sklepa konference predsednikov,

–  ob upoštevanju člena 197 Poslovnika,

A.  ker ima Evropska unija jasne pristojnosti pri zagotavljanju visoke ravni varnosti v skladu s členom 67 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), nacionalni organi pa so pristojni za boj proti terorizmu, kot je določeno v členu 73 PDEU; ker obstajajo širše obveznosti za čezmejno sodelovanje, kot je navedeno v Naslovu V PDEU o policijskem in pravosodnem sodelovanju, povezanem z notranjo varnostjo Evropske unije;

B.  ker bi morala biti naloga novoustanovljenega posebnega odbora, da bi se skupaj z mednarodnimi partnerji in akterji posvetil odpravljanju praktičnih in zakonodajnih pomanjkljivosti v boju proti terorizmu po vsej Evropski uniji, pri čemer bi moral biti poseben poudarek na sodelovanju in izmenjavi informacij;

C.  ker sta odpravljanje pomanjkljivosti in vrzeli pri sodelovanju in izmenjavi informacij med nacionalnimi organi kazenskega pregona ter interoperabilnost evropskih podatkovnih zbirk za izmenjavo informacij bistvenega pomena za dobro delovanje schengenskega območja in varovanje zunanjih meja EU in bi morala predstavljati bistvo mandata posebnega odbora;

D.  ker je spoštovanje temeljnih pravic bistvena sestavina uspešnih politik za boj proti terorizmu;

1.  sklene ustanoviti posebni odbor o terorizmu z naslednjimi strogo opredeljenimi pristojnostmi:

   (a) nepristransko preučuje, analizira in ocenjuje dejstva, ki so jih posredovali organi kazenskega pregona držav članic, pristojne agencije EU in priznani strokovnjaki, in obseg teroristične grožnje na evropskem ozemlju ter predlaga ustrezne ukrepe, tako da bodo lahko Evropska unija in njene države članice pomagale pri preprečevanju, preiskovanju in pregonu kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom;
   (b) na podlagi pristopa, ki temelji na dokazih, nepristransko opredeljuje in analizira morebitne napake in nepravilnosti, ki so omogočile nedavne teroristične napade v različnih državah članicah, zlasti tako, da zbira in analizira vse informacije, ki so na voljo obveščevalnim službam ali organom kazenskega pregona in pravosodnim organom v državah članicah o storilcih, preden storijo teroristično kaznivo dejanje;
   (c) preučuje in ocenjuje izvajanje obstoječih ukrepov in instrumentov na področju upravljanja zunanjih meja, tudi nepravilnosti pri kontroli na zunanjih mejah, ki posameznikom omogočajo, da pridejo v Evropo s ponarejenimi listinami, ter ocenjuje vzroke, zakaj nekatere države članice ne izpolnjujejo vseh svojih obveznosti iz Uredbe (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta(1) (uredba o schengenskem informacijskem sistemu); zbira in analizira informacije o morebitnih pomanjkljivostih v državah članicah in pomanjkljivostih Komisije pri zagotavljanju popolnega izvajanja ustreznih določb Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta(2) (Zakonik o schengenskih mejah), ter predlaga ustrezne ukrepe za odpravo ugotovljenih vrzeli;
   (d) ugotavlja pomanjkljivosti pri izmenjavi informacij pravosodnih organov, organov kazenskega pregona in obveščevalnih služb med državami članicami; še posebej preiskuje domnevne razširjene pomanjkljivosti pri zbiranju, analiziranju in sporočanju informacij, ki bi lahko pomagale preprečiti napade, zlasti tako, da:
   analizira in ocenjuje uspešnost podatkovnih zbirk EU, kot so schengenski informacijski sistem (SIS), vizumski informacijski sistem (VIS) in skupni evropski model za izmenjavo informacij (EIXM), ter morebitne napake v državah članicah pri izvajanju veljavnih pravnih instrumentov, kot je Sklep Sveta 2008/615/PNZ(3) ali Okvirni sklep Sveta 2006/960/PNZ(4); še posebej analizira, zakaj nekatere države članice niso prispevale informacij v te podatkovne zbirke, zlasti glede njihovih obveznosti iz uredbe o schengenskem informacijskem sistemu in Sklepa Sveta 2007/533/PNZ(5);
   analizira domnevno neizpolnjevanje obveznosti iz člena 2(3) Sklepa Sveta 2005/671/PNZ(6) v državah članicah in zagotavlja, da se vsaj informacije iz odstavkov 4 in 5 navedenega člena, ki jih zbere pristojni organ, sporočijo Europolu in Eurojustu;
   zbira in analizira informacije o tem, kako organi držav članic izpolnjujejo obveznosti, naložene s členoma 3 in 7 Okvirnega sklepa 2006/960/PNZ, pri čemer zlasti skrbi, da pristojni organi kazenskega pregona tovrstne informacije in obveščevalne podatke sporočijo pristojnim organom kazenskega pregona v drugih državah članicah, kadar obstajajo dejanski razlogi za domnevo, da bi informacije ali obveščevalni podatki lahko pripomogli k odkrivanju, preprečevanju ali preiskovanju kaznivih dejanj iz člena 2(2) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ(7);
   preverja, ali Europol v celoti izpolnjuje dolžnost obveščanja po členu 17 Sklepa Sveta 2009/371/PNZ(8), ki je bil razveljavljen z Uredbo (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta(9);
   preverja, ali nacionalne enote držav članic v celoti izpolnjujejo obveznost iz člena 8(4)(a) Sklepa 2009/371/PNZ, ki je bil razveljavljen z Uredbo (EU) 2016/794, in Europolu na lastno pobudo sporočajo potrebne informacije in obveščevalne podatke za opravljanje njegovih nalog;
   preiskuje morebitne pomanjkljivosti pri izmenjavi informacij med agencijami EU ter preverja pravna sredstva in potrebo teh agencij po dostopu do schengenskega informacijskega sistema in drugih ustreznih informacijskih sistemov EU;
   ocenjuje obstoječe neformalno sodelovanje med obveščevalnimi službami držav članic in raven učinkovitosti z vidika izmenjave informacij in praktičnega sodelovanja;
   preučuje odnose Evropske unije s tretjimi državami in mednarodnimi agencijami na področju boja proti terorizmu, tudi obstoječe mednarodno sodelovanje in instrumente v boju proti terorizmu, vključno z izmenjavo primerov najboljše prakse, in učinkovitost sedanje ravni izmenjave informacij;
   (e) ocenjuje učinek protiteroristične zakonodaje EU in njenega izvajanja na temeljne pravice;
   (f) ocenjuje razpoložljivost in učinkovitost vseh sredstev, dodeljenih pristojnim organom, ki sodelujejo v boju proti terorizmu (policija, vojska, pravosodje, proračunski organi, obveščevalne službe, organi za nadzor, informacijski organi, informacijska tehnologija itd.) v državah članicah in na ravni EU; analizira morebitne pomanjkljivosti pri policijskem sodelovanju in praktične ovire za čezmejno sodelovanje organov kazenskega pregona v preiskavah, povezanih z bojem proti terorizmu, ter opredeljuje tehnične, strukturne in pravne omejitve preiskovalnih zmogljivosti;
   (g) preiskuje pomanjkljivosti v pravosodnih sistemih in pravosodnem sodelovanju na ravni EU ter sodelovanju pri čezmejnih preiskavah, zlasti prek Eurojusta, Evropske pravosodne mreže, skupnih preiskovalnih skupin, evropskega naloga za prijetje in evropskega preiskovalnega naloga; opredeljuje tehnične, strukturne in pravne omejitve zmogljivosti za preiskovanje in pregon;
   (h) preučuje sedanjo izmenjavo primerov najboljše prakse in sodelovanje med nacionalnimi organi in ustreznimi organi EU za zaščito mehkih tarč, vključno z območji tranzita, kot so letališča in železniške postaje, pa tudi za zaščito kritične infrastrukture, kot je določena v Direktivi Sveta 2008/114/ES(10);
   (i) preučuje sedanje mehanizme, ki so na voljo žrtvam terorizma, zlasti Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta(11), in prepoznava obstoječe primere dobre prakse, ki naj se izmenjujejo;
   (j) zbira informacije in analizira proces radikalizacije ter učinkovitost programov za deradikalizacijo, uvedenih v omejenem številu držav članic; opredeljuje obstoječe primere dobre prakse, ki naj se izmenjujejo, in preverja, ali so države članice sprejele ustrezne ukrepe v zvezi s tem;
   (k) ocenjuje učinkovitost sodelovanja med državami članicami, pa tudi učinkovitost sodelovanja med pristojnimi organi, pooblaščenimi subjekti in organi kazenskega pregona v boju proti pranju denarja in financiranju terorizma na podlagi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta(12), in sodeluje pri izmenjavi mnenj z ustreznimi akterji v bančnem sektorju in organi za preiskovanje goljufij ter organi kazenskega pregona, da bi opredelili nove oblike financiranja terorizma, vključno z njegovo povezanostjo z organiziranim kriminalom;
   (l) pripravlja priporočila glede vseh navedenih zadev, če meni, da so potrebna, ter v ta namen vzpostavlja potrebne stike, opravlja obiske in organizira predstavitve z institucijami EU in ustreznimi agencijami ter mednarodnimi in nacionalnimi institucijami, nacionalnimi parlamenti in vladami držav članic in tretjih držav ter z uradniki, ki so vključeni v vsakodnevni boj proti terorizmu, kot so organi kazenskega pregona, policija, obveščevalne službe, sodniki in mirovni sodniki ter predstavniki znanstvene skupnosti, poslovne in civilne družbe, vključno z organizacijami žrtev;

2.  poudarja, da bodo vsa priporočila posebnega odbora spremljali pristojni stalni odbori;

3.  sklene, da bodo pristojnosti, osebje in razpoložljiva sredstva stalnih odborov Parlamenta, odgovornih za vprašanja glede sprejetja, spremljanja in izvajanja zakonodaje EU, ki se nanašajo na področje pristojnosti posebnega odbora, ostali nespremenjeni;

4.  sklene, da bodo morali sestanki potekati za zaprtimi vrati, kadar bo delo posebnega odbora vključevalo predstavitev dokazov tajne narave, pričevanj, ki vsebujejo osebne ali zaupne podatke, ali izmenjavo mnenj ali posvetovanje z organi in telesi o tajnih, zaupnih ali občutljivih informacijah za namene nacionalne ali javne varnosti; sklene, da bodo imele priče in izvedenci pravico dajati izjave ali pričati brez navzočnosti javnosti;

5.  sklene, da se bodo tajni ali zaupni dokumenti, ki jih bo sprejel posebni odbor, obravnavali po postopku iz člena 210a Poslovnika, tako da bodo imeli do njih dostop samo predsednik, poročevalec, poročevalci v senci, koordinatorji in pooblaščeni uradniki, in da se bodo te informacije uporabljale izključno za pripravo vmesnih in končnih poročil posebnega odbora; sklene, da bodo seje potekale v prostorih, opremljenih tako, da bo nepooblaščenim osebam spremljanje postopka onemogočeno;

6.  sklene, da bodo v skladu z veljavnimi notranjimi pravili in postopki vsi poslanci in uradniki pred dostopom do tajnih podatkov ali poslušanjem dokazov, ki bi utegnili ogroziti nacionalno ali javno varnost, morali imeti dovoljenje za dostop do tovrstnih podatkov;

7.  sklene, da se bodo informacije, ki jih bo pridobil posebni odbor, uporabljale izključno za opravljanje njegovih nalog in se ne bodo smele razkriti tretjim osebam; sklene, da se take informacije ne bodo smele objaviti, če bodo vsebovale gradivo tajne ali zaupne narave ali imena oseb;

8.  sklene, da bo imel posebni odbor 30 članov;

9.  sklene, da bo mandat posebnega odbora trajal 12 mesecev, razen če bo Parlament pred iztekom ta rok podaljšal, mandatna doba pa se bo začela z datumom njegove ustanovitvene seje; sklene, da bo moral posebni odbor Parlamentu predložiti vmesno in končno poročilo o dejanskih ugotovitvah in priporočilih glede tega, katere ukrepe in pobude bi bilo treba sprejeti.

(1) Uredba (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (UL L 381, 28.12.2006, str. 4).
(2) Uredba (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL L 77, 23.3.2016, str. 1).
(3) Sklep Sveta 2008/615/PNZ z dne 23. junija 2008 o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu (UL L 210, 6.8.2008, str. 1).
(4) Okvirni sklep Sveta 2006/960/PNZ z dne 18. decembra 2006 o poenostavitvi izmenjave informacij in obveščevalnih podatkov med organi kazenskega pregona držav članic Evropske unije (UL L 386, 29.12.2006, str. 89).
(5) Sklep Sveta 2007/533/PNZ z dne 12. junija 2007 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (UL L 205, 7.8.2007, str. 63).
(6) Sklep Sveta 2005/671/PNZ z dne 20. septembra 2005 o izmenjavi informacij in sodelovanju na področju terorističnih kaznivih dejanj (UL L 253, 29.9.2005, str. 22).
(7) Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190, 18.7.2002, str. 1).
(8) Sklep Sveta 2009/371/PNZ z dne 6. aprila 2009 o ustanovitvi Evropskega policijskega urada (Europol) (UL L 121, 15.5.2009, str. 37).
(9) Uredba (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (UL L 135, 24.5.2016, str. 53).
(10) Direktiva Sveta 2008/114/ES z dne 8. decembra 2008 o ugotavljanju in določanju evropske kritične infrastrukture ter o oceni potrebe za izboljšanje njene zaščite (UL L 345, 23.12.2008, str. 75).
(11) Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL L 315, 14.11.2012, str. 57).
(12) Direktiva 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, 25.11.2005, str. 15).


Primera Nobelovega nagrajenca Liu Xiaoboja in Lee Ming-cheja
PDF 168kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o primerih Nobelovega nagrajenca Liu Xiaoboja in Lee Ming-cheja (2017/2754(RSP))
P8_TA(2017)0308RC-B8-0459/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah na Kitajskem, zlasti z dne 21. januarja 2010 o kršitvah človekovih pravic na Kitajskem, zlasti v primeru Liu Xiaoboja(1), z dne 14. marca 2013 o odnosih med EU in Kitajsko(2) in z dne 12. marca 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 ter politiki Evropske unije na tem področju(3),

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 30. junija 2017 o statusu Liu Xiaoboja,

–  ob upoštevanju 35. kroga dialoga o človekovih pravicah med EU in Kitajsko, ki je potekal 22. in 23. junija 2017 v Bruslju, in izjave predsednika Pododbora za človekove pravice (DROI) v zvezi s tem,

–  ob upoštevanju vrha EU-Kitajska, ki je potekal 1. in 2. junija 2017 v Bruslju,

–  ob upoštevanju izjave EU na 34. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice z dne 14. marca 2017,

–  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika Evropske službe za zunanje delovanje z dne 9. decembra 2016 o mednarodnem dnevu človekovih pravic,

–  ob upoštevanju strateškega partnerstva med EU in Kitajsko, ki je začelo veljati leta 2003, in skupnega sporočila Evropske komisije in Evropske službe za zunanje delovanje Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 22. junija 2016 o elementih nove strategije EU za Kitajsko,

–  ob upoštevanju „Listine 08“ – manifesta, ki ga je pripravilo več kot 350 kitajskih političnih aktivistov, akademikov in zagovornikov človekovih pravic, v katerem zahtevajo socialne, pravosodne in vladne reforme in ki je bil objavljen 10. decembra 2008 ob 60. obletnici sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah z dne 16. decembra 1966,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je bil Liu Xiaobo, znani kitajski pisatelj in borec za človekove pravice, v zadnjih 30 letih kar štirikrat uradno pridržan; ker je bil leta 2009 obsojen na enajstletno zaporno kazen zaradi hujskanja k državnemu prevratu, potem ko je pomagal pripraviti manifest, poznan kot Listina 08; ker ni smel biti ne osebno navzoč ne zastopan pri uradnih postopkih njegovega pregona in je bil diplomatom iz več kot ducata držav, med drugim tudi iz številnih držav članic, med trajanjem sojenja onemogočen dostop do sodišča;

B.  ker je Liu Xia, Liu Xiaobojeva žena v hišnem priporu, odkar je ta leta 2010 prejel Nobelovo nagrado za mir, čeprav nikoli ni bila obtožena kaznivega dejanja, in so ji od takrat onemogočeni skoraj vsi stiki, razen z ožjo družino in nekaj prijatelji;

C.  ker je odbor za Nobelovo nagrado 8. oktobra 2010 Liu Xiaoboju podelil Nobelovo nagrado za mir kot priznanje za njegov dolgotrajni in nenasilni boj za temeljne človekove pravice na Kitajskem;

D.  ker je bil Liu Xiaobo pred kratkim premeščen iz zapora v provinci Liaoning na severovzhodu Kitajske v bolnišnico v prestolnici te province, Šenjang, kjer se zdravi zaradi slabega zdravstvenega stanja, potem ko mu je bil diagnosticiran rak jeter v poznem stadiju;

E.  ker so kitajski organi zavrnili prošnje Liu Xiaoboja in njegove žene, da bi se zdravil zunaj Kitajske ali da bi bil premeščen v svoj dom v Pekingu;

F.  ker je 154 Nobelovih nagrajencev 29. junija 2017 na predsednika Ljudske republike Kitajske naslovilo skupno pismo, v katerem so pozvali kitajsko vlado, naj Liu Xiaoboju in njegovi ženi Liu Xii dovoli, da odpotujeta na zdravljenje v tujino;

G.  ker je tajvanski prodemokratični aktivist, znan po zagovarjanju človekovih pravic v družbenih medijih, Lee Ming-che, 19. marca 2017 po prehodu iz Macaa v Zhuhai v kitajski provinci Guangdong izginil; ker je kitajski urad za tajvanske zadeve na tiskovni konferenci potrdil, da so ga pristojni organi pridržali in ga preiskujejo zaradi suma sodelovanja v dejavnostih, ki ogrožajo nacionalno varnost;

H.  ker kitajske oblasti niso podale prepričljivih dokazov za hude obtožbe proti Lee Ming-cCheju; ker njegovo pridržanje sovpada s poslabšanjem odnosov med Kitajsko in Tajvanom; ker je Lee svoje kitajske prijatelje dejavno obveščal o demokratični tajvanski politični kulturi prek spletnih platform, ki bi jih kitajska vlada utegnila nadzorovati;

I.  ker je Kitajska v zadnjih nekaj letih napredovala pri uveljavljanju ekonomskih in socialnih pravic, kar odraža njene prednostne naloge za pravico ljudi do preživljanja, hkrati pa se slabšajo razmere na področju človekovih pravic na Kitajskem od leta 2013, saj je vlada postala bolj sovražna do mirnega nasprotovanja, pravne države, svobode izražanja in svobode veroizpovedi, kar se kaže tudi v nedavnem primeru škofa Petra Shao Zhumina, ki je bil 18. maja 2017 prisilno odstranjen iz svoje škofije v Wenzhouju;

J.  ker je kitajska vlada sprejela nove zakone, zlasti zakon o državni varnosti, zakon o boju proti terorizmu, zakon o kibernetski varnosti in zakon o upravljanju tujih nevladnih organizacij, ki jih uporablja za preganjanje sodelujočih v javnem aktivizmu in miroljubnem kritiziranju vlade, saj da ogrožajo državno varnost, ter za krepitev cenzure, nadzora in kontrole posameznikov in družbenih skupin in za odvračanje posameznikov od zavzemanja za človekove pravice in načelo pravne države;

K.  ker grška vlada prejšnji mesec ni odobrila izjave EU, v kateri je kritizirala zatiranje aktivistov in oporečnikov na Kitajskem, ki naj bi bila predložena Svetu OZN za človekove pravice na zasedanju 15. junija 2017 v Ženevi; ker se je prvič zgodilo, da EU ni podala take izjave pred najvišjim organom OZN za človekove pravice;

L.  ker bi moralo biti spodbujanje in spoštovanje človekovih pravic, demokracije in načela pravne države v središču dolgoročnega odnosa med EU in Kitajsko, v skladu z zavezo EU, da pri svojem zunanjem delovanju podpira te vrednote, in izraženim interesom Kitajske, da vključi te vrednote v svoj razvoj in mednarodno sodelovanje;

1.  poziva kitajsko vlado, naj nemudoma in brezpogojno izpusti dobitnika Nobelove nagrade za mir za leto 2010 Liu Xiaoboja in njegovo ženo Liu Xoa iz hišnega pripora in Xiaoboju omogoči zdravljenje tam, kjer želi;

2.  poziva kitajske oblasti, naj Liu Xiaoboju dovolijo neoviran dostop do družine, prijateljev in pravnega svetovanja;

3.  poziva kitajske oblasti, naj nemudoma izpustijo Lee Ming-cheja, saj v njegovi zadevi niso bili predstavljeni nikakršni verodostojni dokazi, naj razkrijejo informacije o tem, kje natančno se nahaja, medtem pa mu zagotovijo zaščito pred mučenjem in vsakršnim slabim ravnanjem in mu omogočijo dostop do družine, odvetnika, ki ga bo sam izbral, in ustrezne zdravstvene oskrbe;

4.  je še vedno zelo zaskrbljen, ker si kitajska vlada še naprej prizadeva utišati akterje civilne družbe, pa tudi zagovornike človekovih pravic, aktiviste in odvetnike;

5.  želi spomniti, da je pomembno, da EU v vseh političnih dialogih in dialogih o človekovih pravicah s kitajskimi oblastmi opozarja na vprašanje kršitev človekovih pravic na Kitajskem, saj je to skladno z zavezo EU, da v svojem odnosu do te države nastopa odločno, jasno in enotno, vključno z rednimi in v rezultate usmerjenimi dialogi o človekovih pravicah; želi spomniti tudi, da se je Kitajska v okviru trajajočega procesa reform in vse večjega globalnega sodelovanja odločila, da bo sodelovala v mednarodnem okviru za človekove pravice, saj je podpisala vrsto mednarodnih pogodb o človekovih pravicah; zato poziva k nadaljevanju dialoga s Kitajsko, da bo izpolnila te zaveze;

6.  spodbuja Kitajsko, naj ratificira Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah;

7.  obžaluje, da EU ni podala izjave o človekovih pravicah na Kitajskem na zasedanju Sveta OZN za človekove pravice junija 2017 v Ženevi; poziva vse države članice EU, naj zavzamejo odločen in na vrednotah temelječ pristop do Kitajske, in pričakuje, da ne bodo sprejemale enostranskih pobud ali dejanj, ki bi utegnila ogroziti enotnost, učinkovitost in usklajenost ukrepov EU;

8.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter vladi in parlamentu Ljudske republike Kitajske.

(1) UL C 305 E, 11.11.2010, str. 9.
(2) UL C 36, 29.1.2016, str. 126.
(3) UL C 316, 30.8.2016, str. 141.


Eritreja, zlasti primera abune Antoniosa in Dawita Isaaka
PDF 192kWORD 56k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o Eritreji, zlasti primeru abune Antoniosa in Dawita Isaaka (2017/2755(RSP))
P8_TA(2017)0309RC-B8-0464/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Eritreji, zlasti z dne 15. septembra 2011 o Eritreji: primer Dawita Isaaka(1) in z dne 10. marca 2016 o razmerah v Eritreji(2),

–  ob upoštevanju poročila posebne poročevalke OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Eritreji z dne 23. junija 2017,

–  ob upoštevanju izjave posebne poročevalke OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Eritreji, podane 14. junija 2017 na 35. zasedanju Sveta za človekove pravice,

–  ob upoštevanju poročila preiskovalne komisije OZN o človekovih pravicah v Eritreji z dne 8. junija 2016,

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta OZN št. 751 (1992), 1882 (2009), 1907 (2009), 2023 (2011), 2244 (2015), in 2317 (2016), ki so embargo na orožje za Eritrejo podaljšale do 15. novembra 2017,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 4. maja 2017 o novem zagonu partnerstva med Afriko in EU,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP-EU (Sporazuma iz Cotonouja), kot je bil spremenjen leta 2005 in leta 2010 in katerega podpisnica je Eritreja,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/127/SZVP z dne 1. marca 2010 o omejevalnih ukrepih EU proti Eritreji(3), kot je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2010/414/SZVP z dne 26. julija 2010(4) in nadalje spremenjen s Sklepom Sveta 2012/632/SZVP z dne 15. oktobra 2012(5),

–  ob upoštevanju zadeve št. 428/12 (2012), ki je bila v imenu Dawita Isaaka in drugih političnih zapornikov vložena pri Afriški komisiji za človekove pravice in pravice ljudstev,

–  ob upoštevanju končne izjave s 60. zasedanja Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev z dne 22. maja 2017,

–  ob upoštevanju poročila Evropske službe za zunanje delovanje iz leta 2015 o partnerstvu med Eritrejo in Evropsko unijo,

–  ob upoštevanju nacionalnega okvirnega programa za Eritrejo v okviru 11. evropskega razvojnega sklada z dne 3. februarja 2016,

–  ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju,

–  ob upoštevanju ustave Eritreje, ki je bila sprejeta leta 1997 in zagotavlja državljanske svoboščine, vključno z versko svobodo,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1981,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je stanje na področju človekovih pravic v Eritreji eno najslabših na svetu, saj vsakodnevno prihaja do kršitev človekovih pravic in v zadnjih letih ni bilo vidnega izboljšanja; ker je eritrejska vlada pod pretvezo, da ščiti celovitost države, začela obsežno kampanjo za ohranitev nadzora nad prebivalstvom in omejitev temeljnih svoboščin;

B.  ker je preiskovalna komisija OZN za človekove pravice v Eritreji ugotovila, da gre lahko pri kršitvah, kot so zunajsodne usmrtitve, mučenje (vključno s spolnim mučenjem in spolnim suženjstvom), vojaško služenje kot oblika suženjstva, prisilno delo in politika streljanja na meji z namenom ubiti, za hudodelstva zoper človečnost;

C.  ker so eritrejske oblasti septembra 2001 aretirale številne državljane, ki so podprli odprto pismo s pozivom k demokratičnim reformam; ker zoper njih ni bila vložena obtožnica in se jim ni sodilo, številni pa so zaprti še zdaj; ker so glede na poročila številni med njimi kljub mnogim pozivom skupin za človekove pravice in mednarodnih opazovalcev umrli v zaporu; ker pa je eritrejski zunanji minister Osman Saleh 20. junija 2016 priprte označil za politične zapornike in izjavil, da so „vsi živi“ in da se jim bo sodilo, „ko se bo vlada tako odločila“;

D.  ker je bil Dawit Isaak, ki ima državljanstvo Eritreje in Švedske, 23. septembra 2001 aretiran po tem, ko je eritrejska vlada prepovedala medije v zasebni lasti; ker se je zadnjič oglasil leta 2005; ker je zaprtje Dawita Isaaka postalo mednarodni simbol boja za svobodo tiska v Eritreji, kar je nedavno priznala neodvisna mednarodna žirija medijskih strokovnjakov, ki mu je podelila Unescovo svetovno nagrado Guillerma Cana za svobodo tiska v letu 2017, ob tem pa izpostavila njegov pogum, upor in zavezanost svobodi izražanja;

E.  ker družina Dawita Isaaka od njegovega izginotja doživlja nevzdržno stisko in negotovost, saj imajo zelo malo informacij o njegovem počutju, lokaciji in prihodnjih obetih;

F.  ker je bilo v zatrtju septembra 2011 aretiranih 11 politikov – nekdanjih članov osrednjega sveta vladajoče Ljudske fronte za vzpostavitev demokracije in pravice (PFDJ), med katerimi je bil tudi nekdanji zunanji minister Petros Solomon, – potem ko so objavili odprto pismo vladi in predsedniku Isaiasu Afwerkiju, v katerem so pozvali k reformam in „demokratičnemu dialogu“; ker je bilo naslednji teden aretiranih 10 novinarjev, med njimi tudi Isaak;

G.  ker je veliko število Eritrejcev aretiranih iz različnih neutemeljenih razlogov, denimo zaradi izražanja neodvisnega mnenja, ali brez izrecne utemeljitve, torej za nedoločen čas; ker so zaporniki, tudi otroci, zaprti v izjemno težkih razmerah, ko lahko pride do mučenja in odvzema pravice do zdravstvene oskrbe; ker mednarodne organizacije niso dobile dostopa do zaporov z izjemo enega nadzemnega zapora v Asmari;

H.  ker so dovoljene samo štiri veroizpovedi: eritrejska pravoslavna cerkev, katoliška cerkev, luteranska cerkev in islam; ker so druge veroizpovedi prepovedane, pripadniki teh veroizpovedi in njihove družine pa so aretirani in zaprti; ker je od leta 2016 ponovno naraslo nadlegovanje tistih, ki prakticirajo veroizpoved, in nasilje nad njimi; ker organizacija Christian Solidarity Worldwide ocenjuje, da je bilo zgolj maja 2017 v Eritreji zaprtih 160 kristjanov;

I.  ker je patriarh eritrejske pravoslavne cerkve, največje verske skupnosti v tej državi, abuna Antonios od leta 2007 v priporu, saj ni hotel izobčiti 3000 faranov, ki so nasprotovali vladi; ker je od takrat pridržan na neznani lokaciji, kjer se mu odreka zdravstvena nega;

J.  ker v Eritreji ni niti neodvisnega sodstva niti narodne skupščine; ker je zaradi odsotnosti demokratičnih institucij v državi prišlo do vakuuma pri dobrem upravljanju in pravni državi, ki je povzročil ozračje nekaznovanosti za hudodelstva proti človečnosti;

K.  ker obstaja samo ena zakonita politična stranka – Ljudska fronta za vzpostavitev demokracije in pravice (PFDJ); ker so druge politične stranke prepovedane; ker sta PFDJ in vojska po navedbah organizacije Freedom House edini omembe vredni politični instituciji v Eritreji in obe strogo podrejeni predsedniku;

L.  ker v Eritreji ni svobode tiska, saj so neodvisni mediji prepovedani, po indeksu svobode tiska na svetu, ki ga objavlja organizacija Novinarji brez meja, pa se Eritreja že osem let zapored uvršča na zadnje mesto med 170–180 ocenjenimi državami;

M.  ker nikoli ni prišlo do predsedniških in parlamentarnih volitev, ki naj bi potekale leta 1997, ustava, ki je bila ratificirana istega leta, pa se ni nikoli izvajala; ker v državi že 24 let ni bilo državnih volitev in ker ni neodvisnega sodstva, delujoče narodne skupščine ali civilne družbe;

N.  ker v skladu s poročilom Programa Združenih narodov za razvoj o človekovem razvoju za leto 2016 Eritreja med 188 državami po indeksu človekovega razvoja za leto 2016 zaseda 179. mesto;

O.  ker so bili Eritrejci leta 2016 četrta največja skupina ljudi, ki se podajo na nevarno pot v Evropo (za Sirci, Iračani in Afganistanci) in ki svoje življenje za nevarno prečkanje Sredozemskega morja položijo v roke neusmiljenim tihotapcem ljudi; ker razmere v Eritreji zato neposredno vplivajo na Evropo, saj bi se Eritrejci lahko vrnili v domovino, če bi se v državi spoštovale in zagotavljale človekove pravice in bi ljudje tam lahko živeli brez strahu;

P.  ker je po podatkih visokega komisarja Združenih narodov za begunce zbežalo že več kot 400 000 Eritrejcev oziroma 9 % vsega prebivalstva; ker po ocenah UNHCR vsak mesec državo zapusti približno 5000 Eritrejcev, kar je v veliki meri mogoče pripisati nenehnim resnim kršitvam človekovih pravic; ker je bil Eritrejcem leta 2015 v 69 % primerov prošenj za azil v EU priznan status begunca, dodatnim 27 % pa je bila priznana subsidiarna zaščita, kar kaže na resnost preganjanja v Eritreji;

Q.  ker Eritreja podpira kartumski proces (pobudo, ki sta jo EU in Afriška unija sprožili 28. novembra 2014 za reševanje vprašanja migracij in trgovine z ljudmi), v okviru katerega se izvajajo konkretni projekti, vključno s krepitvijo zmogljivosti sodstva in ozaveščanjem;

R.  ker so številni mladi zbežali iz države pred represivno vlado in vpoklicem v obvezno vojaško služenje, ki se pogosto začne zelo zgodaj, večina Eritrejcev pa služenje opravlja v nedogled; ker je večina posameznikov v vojaški službi v suženjskem položaju, saj jih nadzirajo pri vsakršnem opravljanju dela, prijavljanju na delovna mesta in morebitnem ustvarjanju družine; ker se ocenjuje, da je trenutno 400 000 ljudi na neomejenem prisilnem vojaškem služenju, od katerih mnogi opravljajo prisilno delo z malo ali brez plačila; ker so nabornice prisiljene v služabništvo in prestajajo spolne zlorabe;

S.  ker se diskriminacija žensk in nasilje nad njimi izvaja na vseh področjih eritrejske družbe; ker so ženske v vojski in v taboriščih za vojaško usposabljanje, pa tudi nasploh v družbi, izpostavljene izjemnemu tveganju spolnega nasilja; ker ima približno 89 % deklic v Eritreji pohabljena spolovila; ker je po drugi strani vlada v razglasu iz marca 2007 pohabljanje ženskih spolovil uvrstila med kazniva dejanja in ga prepovedala, v istem letu pa je sponzorirala izobraževalne programe za odvračanje od te prakse;

T.  ker totalitarni objem režima dosega tudi diasporo, in sicer prek davka na dohodek izseljencev v višini 2 % ter z vohunjenjem za diasporo in preganjanjem družinskih članov, ki ostanejo v Eritreji;

U.  ker eritrejski režim od leta 2011 zanika, da je država na robu lakote; ker je letos vso vzhodno Afriko prizadela še posebej huda suša, zaradi česar narašča zaskrbljenost zaradi razmer v Eritreji; ker je po podatkih Unicefa januarja 2017 1,5 milijona Eritrejcev trpelo zaradi neustrezne prehranske varnosti, vključno s 15 000 podhranjenimi otroki;

V.  ker je EU pomembna partnerica Eritreje na področju razvojne pomoči; ker sta EU in Eritreja januarja 2016 kljub pomislekom in nasprotovanju Evropskega parlamenta podpisali nov nacionalni okvirni program v okviru 11. Evropskega razvojnega sklada s proračunom 200 milijonov EUR; ker bi morali biti ti ukrepi usmerjeni zlasti v energetski sektor, in sicer v obnovljive vire energije, upravljanje in upravljanje javnih financ;

1.  najostreje obsoja sistematične, pogoste in hude kršitve človekovih pravic v Eritreji; poziva eritrejsko vlado, naj odpravi pridržanja opozicije, novinarjev, verskih voditeljev in nedolžnih civilistov; zahteva takojšnjo in brezpogojno izpustitev vseh zapornikov vesti v Eritreji, zlasti Dawita Isaaka in drugih novinarjev, pridržanih od septembra 2001, ter abune Antoniosa; zahteva, da eritrejska vlada zagotovi podrobne informacije o stanju vseh, ki jim je bila odvzeta prostost, in o tem, kje se nahajajo;

2.  opominja na odločitev, ki jo je maja 2017 sprejela Afriška komisija o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, in od Eritreje zahteva, naj nemudoma potrdi, da se Dawit Isaak dobro počuti, ga izpusti, mu dovoli srečanje z družinskimi člani in pravnimi zastopniki ter mu dodeli ustrezno nadomestilo za vsa leta, ki jih je preživel v zaporu; poleg tega poziva Eritrejo, naj odpravi prepoved neodvisnih medijev, kakor je odločila tudi Afriška komisija;

3.  ugotavlja, da Eritreja z neupoštevanjem odločitve Afriške komisije še naprej izkazuje grobo nespoštovanje mednarodnih norm in temeljnih pravic, vključno s pravico do poštenega sojenja, prepovedjo mučenja, svobodo izražanja in pravico do družine ter da mora vsaka država spoštovati Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudstev;

4.  poziva eritrejsko vlado, naj izpusti abuno Antoniosa, mu povrne položaj patriarha ter se preneha vmešavati v miroljubne verske prakse v državi; želi opomniti, da je svoboda veroizpovedi temeljna pravica, in ostro obsoja vsakršno nasilje ali diskriminacijo na podlagi veroizpovedi;

5.  poziva k poštenemu sojenju obtoženih ter k odpravi mučenja in drugega ponižujočega ravnanja, kot je omejevanje hrane, vode in zdravstvene oskrbe; opozarja eritrejsko vlado na njeno obveznost za primerno skrbnost, da razišče zunajsodne usmrtitve;

6.  opominja eritrejsko vlado, da so številne njene dejavnosti hudodelstva zoper človečnost, in četudi Eritreja ni podpisnica Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, pa so številne določbe Rimskega statuta preslikava mednarodnega običajnega prava, ki zavezuje tudi Eritrejo; poudarja, da podpira priporočila preiskovalne komisije OZN ter se zavzema za temeljito preiskavo hudih kršitev človekovih pravic in hudodelstev zoper človečnost, ki naj bi jih zagrešile eritrejske oblasti, zato da bodo vsi odgovorni dejansko odgovarjali za svoja dejanja;

7.  izraža vso podporo delu posebne poročevalke OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Eritreji; poziva EU, naj v sodelovanju z Združenimi narodi in Afriško unijo budno spremlja splošno stanje v Eritreji in poroča o vseh primerih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

8.  poziva Eritrejo, naj v celoti spoštuje in nemudoma uveljavi Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in naj izpolni vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki oba prepovedujeta mučenje; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da javne in zasebne subjekte, tudi podjetja, resno omejuje vladni nadzor; priznava, da je zaradi popolne odsotnosti javnega upravljanja financ, tudi nacionalnega proračuna, onemogočen proračunski nadzor;

9.  poziva eritrejsko vlado, naj dovoli ustanavljanje drugih političnih strank kot glavni instrument za spodbujanje demokracije v državi ter naj organizacijam človekovih pravic dovoli svobodno delovanje znotraj države;

10.  želi spomniti, da partnerstvo med EU in Eritrejo ureja Sporazum iz Cotonouja ter da so vse strani zavezane spoštovanju in izvajanju njegovih določb, zlasti v zvezi s človekovimi pravicami, demokracijo in pravno državo; zato poziva EU, naj zagotovi, da bo njena pomoč pogojena, vključno s tem, da vlada Eritreje spoštuje mednarodne obveznosti o človekovih pravicah in da izpusti politične zapornike, preden se Eritreji dodeli nadaljnja pomoč EU; prav tako poziva EU, naj uporabi vse razpoložljive instrumente in orodja, da bi zagotovila, da bo eritrejska vlada spoštovala svoje obveznosti o varstvu in zagotavljanju temeljnih svoboščin, tudi tako, da razmisli o začetku posvetovanj v skladu s členom 96; zahteva podrobno in celovito oceno Eritreji dodeljenih sredstev iz financiranja EU in držav članic;

11.  obsoja obnovitev obsežne pomoči EU Eritreji, zlasti odobritev nacionalnega okvirnega programa za Eritrejo v višini 200 milijonov EUR; poziva Komisijo, naj pregleda ureditev nadzora s Parlamentom, naj skrbno preuči pomisleke in predloge, ki jih je ta izrazil, in zagotovi, da se posredujejo odboru Evropskega razvojnega sklada; verjame, da bi moral odbor Evropskega razvojnega sklada upoštevati prejšnja priporočila Parlamenta, naj ne odobri nacionalnega okvirnega programa in naj nadaljuje pogovore;

12.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se z dodeljenimi sredstvi ne bo okoristila eritrejska vlada, temveč bodo pregledno porabljena izključno za izpolnjevanje potreb eritrejskega prebivalstva na področju razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja, varnosti ter svobode izražanja, tiska in zbiranja; odločno poziva EU, naj zagotovi, da bo za nedavno dogovorjeno pomoč potrebno izpolnjevati ustrezne pogoje ter da bo nacionalni okvirni program služil v podporo Eritreji, da bo izvedla zadosten preobrat v svoji energetski politiki, da bo energija dostopna vsem ljudem, zlasti na podeželju, kjer so še vedno brez elektrike; meni tudi, da bi morala biti upravljavska komponenta nacionalnega okvirnega programa močno osredotočena na izvajanje priporočil splošnega rednega pregleda o človekovih pravicah, ki ga vodijo Združeni narodi;

13.  poziva Komisijo, naj od eritrejske vlade dobi jasna zagotovila, da bo izvedla demokratične reforme in zagotovila spoštovanje človekovih pravic, tudi z izvajanjem priporočil, ki jih je na 18. zasedanju podala delovna skupina za splošni redni pregled in ki jih je eritrejska vlada sprejela 7. februarja 2014;

14.  poziva Svet, naj ponovno ovrednoti odnos med EU in Eritrejo ter razvojno pomoč tej državi glede na slabe razmere v tej državi na področju človekovih pravic, in naj objavi konkretne rezultate programov pomoči v zadnjih letih; poziva EU in države članice, naj izkoristijo vse razpoložljive ukrepe, zlasti preko Sporazuma iz Cotonouja, da bi eritrejske oblasti zavezali k spoštovanju njihovih mednarodnih obveznosti;

15.  odločno poudarja, da mora Eritreja mednarodnim in regionalnim organom za človekove pravice, tudi posebnim poročevalcem, dovoliti neoviran vstop v državo zaradi spremljanja napredka; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj dejavno podpre obnovitev mandata posebne poročevalke o razmerah na področju človekovih pravic v Eritreji; spodbuja eritrejsko vlado, naj uvede nujne reforme, na primer omilitev enostrankarske države ter ponovno vzpostavitev nacionalne skupščine in volitev;

16.  poziva države članice EU, naj sprejmejo ustrezne ukrepe proti uporabi „davka za diasporo“ za eritrejske državljane, ki živijo na njihovem ozemlju, v skladu z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 2023 (2011); opominja eritrejsko vlado, da je pravica zapustiti lastno državo zapisana v mednarodnem pravu človekovih pravic; poziva vlado, naj dovoli svobodo gibanja ter naj preneha pobirati davek za diasporo od Eritrejcev, ki živijo v tujini; poziva vlado, naj preneha izvajati politiko krivde na podlagi povezave, uperjeno proti družinskim članom tistih, ki se poskušajo izogniti vojaškemu služenju, zbežati iz Eritreje ali ne plačajo dvoodstotnega davka od dohodka, ki ga vlada terja od eritrejskih izseljencev;

17.  poziva eritrejsko vlado, naj spoštuje statut o trajanju služenja, naj se vzdrži pošiljanja državljanov na prisilno delo, naj tujim podjetjem ne dovoljuje več izkoriščanja teh obveznikov proti plačilu, naj omogoči možnost ugovora vesti pri vojaškem služenju in naj obveznikom zagotovi zaščito;

18.  opominja Eritrejo na njene obveznosti v skladu s konvencijami Mednarodne organizacije dela, zlasti glede pravic organizacij civilne družbe in sindikatov do organiziranja, miroljubnih demonstracij, sodelovanja v javnih zadevah in kampanj za večje pravice delavcev; poziva eritrejsko vlado, naj razveljavi politiko, s katero prepoveduje nevladne organizacije, ki imajo na bančnem računu manj kot dva milijona USD; je zaskrbljen zaradi pogoste povezave med poslovnim svetom, politiko in korupcijo v Eritreji; obsoja tuje družbe, ki so sokrive uporabe prisilnega dela, in poziva vse, ki delujejo v Eritreji, k večji odgovornosti, potrebni skrbnosti in poročanju;

19.  je seznanjen s poskusi EU za sodelovanje z Eritrejo na področju migracij; poudarja, da je stopnja dodeljevanja azila ali subsidiarne zaščite v državah članicah EU za Eritrejce zelo visoke, in zato poziva države članice, naj ne vračajo Eritrejcev, ki v skladu z ženevsko konvencijo prosijo za azil v Evropi; zahteva, naj države članice EU spoštujejo načelo nevračanja, ter jih opozarja, da bodo prosilce za azil verjetno samovoljno pridržali in mučili zaradi poskusa pobega;

20.  spodbuja Eritrejo, naj sodeluje z mednarodno skupnostjo na področju človekovih pravic; poziva Svet za človekove pravice, naj sodeluje z Eritrejo pri gradnji zmogljivosti pravosodnega sistema z organizacijo seminarjev in usposabljanja za sodnike in pravnike, kar je konstruktivna pot naprej; je seznanjen, da bo delegacija visokega komisarja Sveta za človekove pravice julija 2017 obiskala Eritrejo, in jo poziva, naj poroča o videnem in naj poskuša dobiti dostop do vseh predelov države, zlasti zaporov, kjer bo mogoče pregledati prostore in o njih poročati;

21.  ponovno izraža svojo globoko zaskrbljenost sedanjih katastrofalnih podnebnih razmer na Afriškem rogu, tudi v Eritreji, in z njimi povezano nevarnostjo hude prehranske in humanitarne krize; poziva EU, naj skupaj z mednarodnimi partnerji intenzivneje podpre prizadeto prebivalstvo ter zagotovi potrebno financiranje in pomoč;

22.  obsoja politiko eritrejske vlade za samovoljni odvzem državljanstva ter zahteva, da morajo biti vsi eritrejski državljani pred zakonom obravnavani pošteno in enako; poudarja, da mora biti prednostna naloga odprava pravnega primanjkljaja v Eritreji, demokratično upravljanje in ponovna vzpostavitev pravne države, in sicer s odpravo avtoritarnega vladanja, ki temelji na vzbujanju strahu pred samovoljnim pridržanjem z osamitvijo, mučenjem in drugimi kršitvami človekovih pravic, ki bi lahko štela za hudodelstva zoper človečnost;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, skupni parlamentarni skupščini AKP-EU, svetu Afriške unije, Vzhodnoafriški skupnosti, generalnemu sekretarju Združenih narodov, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter eritrejskim oblastem.

(1) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 146.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0090.
(3) UL L 51, 2.3.2010, str. 19.
(4) UL L 195, 27.7.2010, str. 74.
(5) UL L 282, 16.10.2012, str. 46.


Burundi
PDF 182kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o razmerah v Burundiju (2017/2756(RSP))
P8_TA(2017)0310RC-B8-0465/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju revidiranega Sporazuma iz Cotonouja, zlasti člena 96,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

–  ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta OZN št. 2248 (2015) z dne 12. novembra 2015 in št. 2303 (2016) z dne 29. julija 2016 o razmerah v Burundiju,

–  ob upoštevanju poročila mednarodne preiskovalne komisije, ki je bilo 15. junija 2017 predstavljeno v Svetu OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN o Burundiju, objavljenega 23. februarja 2017,

–  ob upoštevanju izjave Varnostnega sveta za javnost o razmerah v Burundiju z dne 9. marca 2017,

–  ob upoštevanju neodvisne preiskave OZN o Burundiju, objavljene 20. septembra 2016,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice z dne 30. septembra 2016 o razmerah na področju človekovih pravic v Burundiju,

–  ob upoštevanju mirovnega in spravnega sporazuma iz Aruše za Burundi z dne 28. avgusta 2000,

–  ob upoštevanju izjave o Burundiju z vrhunskega srečanja Afriške unije 13. junija 2015,

–  ob upoštevanju sklepa o dejavnostih mirovnega in varnostnega sveta ter stanju miru in varnosti v Afriki (Assembly/AU/Dec.598 (XIX)), sprejetega na 26. rednem zasedanju skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije, ki je potekalo 30. in 31. januarja 2016 v Adis Abebi v Etiopiji,

–  ob upoštevanju sklepov in izjav na skupščini Afriške unije (Assembly/AU/Dec.605-620 (XXVII)), sprejetih na 27. rednem zasedanju skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije, ki je potekalo 17. in 18. julija 2016 v Kigaliju v Ruandi,

–  ob upoštevanju resolucije Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev z dne 4. novembra 2016 o razmerah na področju človekovih pravic v Republiki Burundi,

–  ob upoštevanju izjave o Burundiju z vrhunskega srečanja Vzhodnoafriške skupnosti 31. maja 2015,

–  ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta o Burundiju, zlasti z dne 9. julija 2015(1), 17. decembra 2015(2) in 19. januarja 2017(3),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2016/394 z dne 14. marca 2016 o zaključku postopka posvetovanj z Republiko Burundi na podlagi člena 96 Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1755 z dne 1. oktobra 2015 ter sklepov Sveta (SZVP) 2015/1763 in (SZVP) 2016/1745 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. marca, 18. maja, 22. junija in 16. novembra 2015 ter 15. februarja 2016 o Burundiju,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 28. maja 2015, 19. decembra 2015 in 21. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice in visoke predstavnice z dne 6. januarja 2017 o prepovedi organizacije Ligue Iteka v Burundiju,

–  ob upoštevanju burundijske ustave, zlasti člena 96,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker se je Burundi znašel v hudi politični krizi in ga pretresajo civilni nemiri, potem ko je predsednik Pierre Nkurunziza aprila 2015 razglasil, da se bo potegoval za tretji mandat, kar je v nasprotju z burundijsko ustavo, ki omejuje število predsedniških mandatov na dva, in sporazumom iz Aruše; ker je vlada močno nasprotovanje njegovi ponovni izvolitvi grobo zatrla, zaradi česar so se zelo poslabšale razmere na področju človekovih pravic v državi;

B.  ker po pričevanju mednarodnih opazovalcev vlada od julija 2015 grobo zatira nasprotnike ponovne Nkurunzizove izvolitve; ker je po podatkih OZN od izbruha nasilja umrlo 500 ljudi; ker naj bi bilo po podatkih organizacij za človekove pravice ubitih več kot 1 200 ljudi, od 400 do 900 ljudi naj bi bilo žrtev prisilnega izginotja, več sto ali celo več tisoč ljudi naj bi bilo mučenih, več kot 10 000 ljudi pa naj bi bilo še vedno samovoljno pridržanih;

C.  ker predsednik Pierre Nkurunziza ne izključuje možnosti za spremembo ustave, da bi se po letu 2020 potegoval za četrti mandat, in ker poteka notranji postopek za odpravo omejitve mandatov; ker je to v nasprotju s prejšnjimi predsednikovimi izjavami in ogroža skupna prizadevanja pri iskanju dolgoročne vzdržne rešitve krize;

D.  ker so v poročilu o neodvisni preiskavi OZN v Burundiju navedeni številni dokazi za hude kršitve človekovih pravic in hude zlorabe v državi, ki so jih v glavnem zakrivile varnostne sile in oblasti; ker se je od aprila 2017 povečalo spodbujanje k nasilju in sovraštvu, zlasti med zborovanjem mladinske milice Imbonerakure, ki pripada vladajoči stranki CNDD-FDD; ker so glavna tarča teh zlorab opozicija in akterji civilne družbe, zlasti zagovorniki človekovih pravic, novinarji in odvetniki; ker bo končno poročilo preiskovalne komisije, ki jo je ustanovil Svet za človekove pravice, predvidoma objavljeno septembra 2017;

E.  ker nasilje, o katerem se poroča, vključuje umore, ugrabitve, prisilna izginotja, mučenje, posilstva ter samovoljne aretacije in zapiranje; ker se zaradi korupcije in neukrepanja javnih organov nadaljuje kultura nekaznovanja, ki preprečuje, da bi pred sodišče privedli številne storilce smrtonosnega nasilja, tudi pripadnike organov kazenskega pregona in obveščevalnih služb;

F.  ker so burundijske oblasti oktobra 2016 prepovedale delovanje petih organizacij za človekove pravice, januarja 2017 pa še delovanje organizacije Ligue Iteka, ki je najstarejša tovrstna organizacija v državi; ker je parlament decembra 2016 sprejel zakon, ki določa strog nadzor nad mednarodnimi nevladnimi organizacijami;

G.  ker so se povečale omejitve v zvezi z mediji in neodvisnimi časopisi; ker je delovanje neodvisnih medijev še naprej cenzurirano, prekinjeno, onemogočeno ali ukinjeno; ker so bili novinarji žrtve izginotja, groženj, fizičnih napadov in sodnega nadlegovanja; ker so morale vse neodvisne radijske postaje nehati oddajati; ker se Burundi v svetovnem indeksu svobode tiska za leto 2017, ki ga objavlja organizacija Novinarji brez meja, uvršča na 160. mesto med 180 državami;

H.  ker uradniki OZN poročajo, da državni agenti pogosto ustvarjajo razdor, zato se je bati spirale nasilja in morebitne „etnizacije“ krize; ker poročajo, da se stranka CNDD-FDD (Narodni svet za obrambo demokracije – Sile za obrambo demokracije) in njen podmladek (milica Imbonerakure) množično poslužujeta nasilja in ustrahovanja;

I.  ker je Burundi oktobra 2016 začel postopek odstopa od Rimskega statuta, s čimer je pokazal, da namerava izstopiti iz Mednarodnega kazenska sodišča, potem ko je to odločilo, da bo začelo predhodno preiskavo o nasilju in kršitvah človekovih pravic v državi;

J.  ker je burundijska vlada avgusta 2016 zavrnila napotitev pripadnikov policijskih enot OZN v državo, da bi spremljali razmere; ker je burundijska vlada odločila, da bo prekinila sodelovanje z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, in je zavrnila sodelovanje s preiskovalno komisijo, ki je bila ustanovljena v Svetu OZN za človekove pravice;

K.  ker je burundijski parlament 21. decembra 2015 zavrnil predlog za napotitev mirovnih sil Afriške unije, češ da bi vsako vojaško posredovanje vojaških sil Afriške unije pomenilo invazijo okupacijske sile;

L.  ker je Evropska unija 8. decembra 2015 v skladu s členom 96 Sporazuma iz Cotonouja začela postopek posvetovanja z burundijsko vlado, pri čemer so bili prisotni predstavniki skupine držav AKP, Afriške unije, Vzhodnoafriške skupnosti in Združenih narodov; ker je Evropska unija marca 2016 zaključila posvetovanja, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da zaveze, ki jih je predlagala burundijska vlada v zvezi s človekovimi pravicami, demokratičnimi načeli in pravno državo, ne zadostujejo;

M.  ker je Evropska unija po končanju tega postopka opredelila niz konkretnih ukrepov, ki jih mora sprejeti burundijska vlada za obnovitev popolnega sodelovanja;

N.  ker je Unija prekinila neposredno finančno pomoč burundijski vladi, vključno s proračunsko podporo; ker se je Unija zavezala, da bo še naprej namenjala finančno podporo za prebivalstvo in humanitarno pomoč, tudi za projekte, katerih namen je zagotoviti dostop do osnovnih storitev;

O.  ker je Evropska unija sprejela ciljno usmerjene sankcije zoper osebe, subjekte ali organe, ki spodkopavajo demokracijo ali ovirajo iskanje politične rešitve v Burundiju; ker Afriška unija sedaj tudi načrtuje sprejetje sankcij;

P.  ker je po mnenju varnostnega sveta Združenih narodov dialog v Burundiju, ki poteka pod vodstvom Vzhodnoafriške skupnosti in ga podpirata Afriške unije in Evropske unije, edina sprejemljiva možnost za vzdržno politično rešitev razmer v tej državi; ker mora biti dialog odprt za vse, tudi za opozicijske stranke, civilno družbo in pripadnike diaspore;

Q.  ker imata politični zastoj v Burundiju in poslabšanje gospodarskih razmer hude posledice za prebivalstvo; ker agencija Združenih narodov za begunce ocenjuje, da je več kot 420 000 ljudi pobegnilo iz Burundija in poiskalo zatočišče v sosednjih državah; ker je bilo po navedbah generalnega podsekretarja Združenih narodov zabeleženih 209 000 notranje razseljenih oseb; ker 3 milijone ljudi potrebuje humanitarno pomoč, akutni neustrezni prehranski varnosti pa je izpostavljenih 2,6 milijona oseb; ker je 700 000 oseb odvisnih od nujne pomoči v hrani, čeprav je vlada odpravila nekatere omejitve; ker je zaradi tega resno ogrožena stabilnost vse regije;

1.  je zelo zaskrbljen zaradi političnih in varnostnih razmer v Burundiju; ostro obsoja nasilna dejanja, uboje in druge kršitve človekovih pravic, ki v Burundiju potekajo od leta 2015; poziva, naj se podprejo učinkoviti in sorazmerni ukrepi za preprečitev novega nasilja;

2.  je zaskrbljen zaradi splošno razširjene nekaznovanosti, zlasti za nasilna dejanja in kršitve človekovih pravic ter za storilce teh dejanj; opozarja, da morajo burundijske oblasti, v skladu z mednarodno in regionalno zakonodajo o človekovih pravicah, zagotavljati, varovati in spodbujati temeljne pravice, vključno z državljanskimi in političnimi pravicami državljanov; v zvezi s tem zahteva temeljito in neodvisno preiskavo ubojev in zlorab, ki so se zgodili v Burundiju v zadnjih letih, in poziva, naj se poskrbi za to, da bodo storilci odgovarjali za svoja dejanja;

3.  močno obžaluje, da je burundijska vlada začela postopek za odstop države od Rimskega statuta o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča; poziva vlado Burundija, naj ponovno razmisli o postopku umika in zagotovi, da bo država še naprej popolnoma sodelovala s tem sodiščem;

4.  nemudoma poziva burundijsko vlado, naj v celoti spoštuje resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 2303 (2016) in dovoli napotitev policijske enote Združenih narodov, da bo lahko spremljala varnostne razmere v državi;

5.  pozdravlja, da je bila novembra 2016 ustanovljena preiskovalna komisija Združenih narodov za človekove pravice v Burundiju, ki bo preiskala kršitve človekovih pravic v tej državi od aprila 2015; poziva burundijske oblasti, naj polno sodelujejo s člani te komisije;

6.  pozdravlja, da je generalni sekretar Združenih narodov Antonio Gutierrez nedavno imenoval novega posebnega odposlanca v Burundiju, in sicer Michela Kafandoja, da se omogoči razumevanje potekajočega političnega procesa;

7.  ponavlja svojo zavezanost svobodi izražanja in poudarja ključno vlogo civilne družbe, odvetnikov, organizacij za človekove pravice in medijev v demokratični družbi; v zvezi s tem poziva burundijske oblasti, naj umaknejo prepovedi in odpravijo omejitve, ki veljajo za te subjekte, ponovno razmislijo o novi zakonodaji o tujih nevladnih organizacijah in zagotovijo, da bodo lahko novinarji in zagovorniki človekovih pravic svobodno in varno opravljali svoje dejavnosti v državi;

8.  je zaskrbljen zaradi velike nevarnosti, da bi sedanje razmere lahko ustvarile globlje delitve med različnimi etničnimi skupinami; obsoja, da se bo z uporabo propagande na podlagi etnične ideologije ta kriza „etnizirala“; nemudoma poziva vse strani v Burundiju, naj se vzdržijo vsakega ravnanja ali govorjenja, ki bi lahko okrepilo nasilje, zaostrilo krizo ali negativno vplivalo na dolgoročno stabilnost v regiji, in naj popolnoma spoštujejo sporazum iz Aruše;

9.  obsoja, da vodje mladinske milice Imbonerakure spodbujajo k sovraštvu in nasilju glede beguncev in nasprotnikov, tudi javne pozive k posilstvom žena nasprotnikov, in poziva k takojšnji razorožitvi tovrstnih milic; izraža globoko zaskrbljenost zaradi sprejetja novega zakona o ustanovitvi nacionalne enote prostovoljcev, ki bi lahko upravičeval dejavnosti takih milic;

10.  nemudoma poziva vse strani, naj ustvarijo potrebne pogoje za obnovitev zaupanja in spodbujanje narodne enotnosti v odprtem, preglednem in vključujočem nacionalnem dialogu med vlado, opozicijskimi strankami in civilno družbo v skladu z burundijsko ustavo, sporazumom iz Aruše in mednarodnimi obveznostmi države;

11.  poudarja, da imajo razmere v Burundiju izjemno škodljive posledice za vso regijo; v zvezi s tem pozdravlja prizadevanja za pogajanja, ki potekajo pod okriljem Vzhodnoafriške skupnosti in s podporo Afriške unije; burundijske oblasti poziva, naj si prizadevajo in sodelujejo pri iskanju takojšnje, trajne in dolgoročne rešitve konflikta, vendar je izredno zaskrbljen zaradi počasnega napredka pri tem dialogu;

12.  poziva Evropsko unijo, naj podpre prizadevanja regionalnih akterjev pri reševanju krize; poziva, naj se začne izvajati časovni načrt za posrednika, nekdanjega predsednika Tanzanije, Mkapa, ki ga je imenovala Vzhodnoafriška skupnost;

13.  pozdravlja odločitev mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije, da odobri napotitev afriške misije za preprečevanje in zaščito v Burundiju, s čimer se bo spodbudila politična rešitev; poziva burundijsko vlado, naj v celoti izpolni zaveze, ki so bile sprejete za omogočanje hitre napotitve opazovalcev in strokovnjakov s področja človekovih pravic, zlasti s takojšnjo izdajo vizumov in z zelo hitro izpolnitvijo drugih zahtevanih formalnosti;

14.  meni, da bo večja prisotnost mednarodnih opazovalcev v Burundiju lahko znatno prispevala k izboljšanju razmer na področju človekovih pravic in varnosti; poziva k napotitvi dodatnih 200 vojaških opazovalcev in zagovornikov človekovih pravic iz Afriške unije, ki bodo pomagali že prisotnim 30 opazovalcem;

15.  meni, da je treba v sodelovanju z Afriško unijo razjasniti sledljivost finančnih sredstev, namenjenih burundijskim vojakom, ki sodelujejo pri misiji Afriške unije v Somaliji (AMISOM);

16.  meni, da je normalizacija odnosov z EU, vključno z državami članicami, odvisna od tega, ali bodo burundijske oblasti v posvetovanjih, predvidenih v členu 96 Sporazuma iz Cotonouja, izvajale vse določbe s „seznama zavez“;

17.  je seznanjen z odločitvijo Evropske unije, da bo po posvetovanju z burundijskimi oblastmi v skladu s členom 96 Sporazuma iz Cotonouja prekinila neposredno finančno pomoč burundijski javni upravi, in pozdravlja, da je Evropska unija sprejela omejitve glede potovanj in zamrznila sredstva odgovornim za spodkopavanje prizadevanj za mir in za kršitve človekovih pravic; poudarja, da Unija ohranja vso finančno podporo za prebivalce Burundija, tudi za begunce v ključnih sektorjih na področju zdravja, prehrane in izobraževanja ter neposredne humanitarne pomoči; podpira usmerjene sankcije, ki jih je obnovila Evropska unija, ter sklep Sveta Evropske unije, da se na podlagi posvetovanj v skladu s členom 96 prekine proračunska podpora za Burundi;

18.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi navala burundijskih beguncev na sosednje države in skrb vzbujajočega humanitarnega položaja notranje razseljenih oseb v Burundiju, in ponovno izraža podporo humanitarnim organizacijam, ki so prisotne v regiji in sosednjih državah, ki sprejemajo begunce; nemudoma poziva Evropsko unijo in druge donatorje, naj povečajo finančno podporo in humanitarno pomoč burundijskim razseljenim osebam in beguncem; opozarja države članice, da so se zavezale spoštovanju Ženevske konvencije;

19.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in parlamentu Burundija, Svetu ministrov AKP-EU, Evropski komisiji in Svetu ministrov Evropske unije, podpredsednici Komisije in visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic Evropske unije, državam članicam in institucijam Afriške unije ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) Sprejeta besedila z navedenega dne, P8_TA(2015)0275.
(2) Sprejeta besedila z navedenega dne, P8_TA(2015)0474.
(3) Sprejeta besedila z navedenega dne, P8_TA(2017)0004.


Evropski sklad za trajnostni razvoj (EFSD) ter ustanovitev jamstva EFSD in jamstvenega sklada EFSD ***I
PDF 317kWORD 46k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za trajnostni razvoj (EFSD) ter ustanovitvi jamstva EFSD in jamstvenega sklada EFSD (COM(2016)0586 – C8-0377/2016 – 2016/0281(COD))
P8_TA(2017)0311A8-0170/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0586),

–  ob upoštevanju členov 294(2), 209(1) in 212(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0377/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 28. junija 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupnih razprav Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj in Odbora za proračun v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj in Odbora za proračun ter mnenja Odbora za proračunski nadzor (A8-0170/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 6. julija 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Evropskega sklada za trajnostni razvoj (EFSD), jamstva EFSD in jamstvenega sklada EFSD

(Ker je bil dosežen dogovor med Parlamentom in Svetom, stališče Parlamenta ustreza končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/1601.)


Dovoljene uporabe določenih del ali drugih zaščitenih predmetov urejanja za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja ***I
PDF 324kWORD 49k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določenih dovoljenih uporabah del ali drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko in sorodnimi pravicami, za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja, ter o spremembi Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (COM(2016)0596 – C8-0381/2016 – 2016/0278(COD))
P8_TA(2017)0312A8-0097/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0596),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0381/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 25. januarja 2017(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 19. maja 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za kulturo in izobraževanje in Odbora za peticije (A8-0097/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 6. julija 2017 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o določenih dovoljenih uporabah določenih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami, za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja ter o spremembi Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske pravice in sorodnih pravic v informacijski družbi

(Ker je bil dosežen dogovor med Parlamentom in Svetom, stališče Parlamenta ustreza končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2017/1564.)

(1) UL C 125, 21.4.2017, str. 27.


Čezmejna izmenjava med Unijo in tretjimi državami izvodov v dostopnem formatu določenih del in drugih zaščitenih predmetov urejanja v korist slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja ***I
PDF 324kWORD 49k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o čezmejni izmenjavi med Unijo in tretjimi državami izvodov v dostopnem formatu določenih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko in sorodnimi pravicami, v korist slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja (COM(2016)0595 – C8-0380/2016 – 2016/0279(COD))
P8_TA(2017)0313A8-0102/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0595),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0380/2016),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 5. julija 2017(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 19. maja 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 59 in 39 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za kulturo in izobraževanje in Odbora za peticije (A8-0102/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 6. julija 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o čezmejni izmenjavi med Unijo in tretjimi državami izvodov v dostopnem formatu določenih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami, v korist slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja

(Ker je bil dosežen dogovor med Parlamentom in Svetom, stališče Parlamenta ustreza končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/1563.)

(1) Še ni objavljeno v Uradnem listu.


Mehanizmi za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja v Evropski uniji *
PDF 482kWORD 68k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o predlogu direktive Sveta o mehanizmih za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja v Evropski uniji (COM(2016)0686 – C8-0035/2017 – 2016/0338(CNS))
P8_TA(2017)0314A8-0225/2017

(Posebni zakonodajni postopek – posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2016)0686),

–  ob upoštevanju člena 115 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerega se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0035/2017),

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. novembra 2015(1) in z dne 6. julija 2016(2) o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom,

–  ob upoštevanju člena 78c Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0225/2017),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog na podlagi člena 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

3.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

4.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

5.  poziva Svet, naj prouči možnost postopne opustitve konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij(3) z dne 23. julija 1990 po sprejetju predlagane direktive in tako okrepi usklajen pristop Unije k reševanju sporov s predlagano direktivo;

6.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba
Sprememba 1
Predlog direktive
Uvodna izjava 1
(1)  Primeri, ko različne države članice isti prihodek ali kapital obdavčijo dvakrat, lahko povzročajo resne davčne ovire za podjetja, ki poslujejo čezmejno. Ustvarjajo čezmerne davčne obremenitve za podjetja in utegnejo povzročiti izkrivljanja gospodarstva in njegovo neučinkovitost ter negativno vplivati na čezmejne naložbe in rast.
(1)  Na podlagi načela poštenega in učinkovitega obdavčevanja morajo vsa podjetja svoj pošten delež davka plačati tam, kjer ustvarijo dobiček in dodano vrednost, izogibati pa se je treba dvojnemu obdavčevanju in dvojnemu neobdavčevanju. Primeri, ko različne države članice isti prihodek ali kapital obdavčijo dvakrat, lahko povzročajo resne davčne ovire zlasti za mala in srednja podjetja, ki poslujejo čezmejno, kar negativno vpliva na pravilno delovanje notranjega trga. Ustvarjajo čezmerne davčne obremenitve, pravno negotovost in nepotrebne stroške za podjetja in utegnejo povzročiti izkrivljanja gospodarstva in njegovo neučinkovitost. Poleg tega negativno vplivajo na čezmejne naložbe in rast.
Sprememba 2
Predlog direktive
Uvodna izjava 1 a (novo)
(1a)  Evropski parlament je dne 25. novembra 2015 sprejel Resolucijo o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom, v kateri je izpodbijal uporabnost konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij z dne 23. julija 19901a (konvencija Unije o arbitraži) in izrazil mnenje, da bi bilo treba ta instrument preoblikovati in povečati njegovo učinkovitost ali ga nadomestiti z mehanizmom Unije za reševanje sporov z učinkovitejšimi postopki medsebojnega dogovora. Evropski parlament je dne 6. julija 2016 sprejel resolucijo o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom, v kateri je poudaril, da je določitev jasnega časovnega okvira za postopke reševanja sporov ključnega pomena za večjo učinkovitost sistemov.
___________
1a UL L 225, 20.8.1990, str. 10.
Sprememba 3
Predlog direktive
Uvodna izjava 1 b (novo)
(1b)   Evropski parlament je 16. decembra 2015 sprejel resolucijo s priporočili Komisiji o spodbujanju preglednosti, usklajevanja in konvergence pri politikah na področju davka od dohodkov pravnih oseb v Uniji, pri čemer je pozval Komisijo, naj predlaga zakonodajo za izboljšanje reševanja čezmejnih sporov glede obdavčevanja v Uniji z osredotočanjem ne le na primere dvojnega obdavčevanja, ampak tudi na dvojno neobdavčevanje. Pozval je tudi k jasnejšim pravilom, strožjim časovnim okvirom in preglednosti.
Sprememba 4
Predlog direktive
Uvodna izjava 1 c (novo)
(1c)   Poskusi odprave dvojnega obdavčevanja pogosto vodijo do „dvojnega neobdavčevanja“, ko lahko podjetja s prakso erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička dosežejo, da se njihovi dobički obdavčijo v državah članicah, ki imajo skoraj ničelno stopnjo davka od dohodkov pravnih oseb. Ta stalna praksa izkrivlja konkurenco, škoduje domačim podjetjem in slabi pomen obdavčevanja na škodo rasti in ustvarjanja delovnih mest.
Sprememba 5
Predlog direktive
Uvodna izjava 2
(2)  Zato morajo mehanizmi, ki so v Uniji na voljo, zagotavljati reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja in dejansko odpravljanje zadevnega dvojnega obdavčevanja.
(2)  Sedanji postopki reševanja sporov so predolgi in dragi, z njimi pa se dogovor pogosto ne doseže, pri čemer nekateri primeri sploh niso priznani. Trenutno nekatera podjetja raje sprejemajo dvojno obdavčevanje, kot da bi denar in čas porabila za obremenjujoče postopke za odpravo dvojnega obdavčevanja. Zato je bistvenega pomena, da mehanizmi, ki so v Uniji na voljo, zagotavljajo učinkovito, hitro in izvršljivo reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja ter dejansko in pravočasno odpravljanje zadevnega dvojnega obdavčevanja, in sicer z rednim in učinkovitim obveščanjem davčnih zavezancev.
Sprememba 6
Predlog direktive
Uvodna izjava 3
(3)  Obstoječi mehanizmi iz dvostranskih davčnih sporazumov ne zagotavljajo popolne razbremenitve od dvojnega obdavčevanja pravočasno in v vseh primerih. Obstoječa Konvencija o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s prilagoditvijo dobička povezanih podjetij (90/436/EGS)7 (v nadaljnjem besedilu: konvencija Unije o arbitraži) ima omejeno področje uporabe, saj se uporablja samo za spore glede transfernih cen in pripisovanje dobička stalnim poslovnim enotam. Spremljanje, ki se opravlja v okviru izvajanja konvencije Unije o arbitraži, je pokazalo nekatere pomembne pomanjkljivosti, zlasti glede dostopa do postopka ter dolžine in uspešnosti zaključka postopka.
(3)  Obstoječi mehanizmi iz dvostranskih sporazumov o dvojnem obdavčevanju ne zagotavljajo popolne razbremenitve od dvojnega obdavčevanja pravočasno in v vseh primerih. Mehanizmi, predvideni v teh sporazumih, so v številnih primerih dolgotrajni, dragi in težko dostopni, z njimi pa se dogovori pogosto ne dosežejo. Konvencija Unije o arbitraži ima omejeno področje uporabe, saj se uporablja samo za spore glede transfernih cen in pripisovanje dobička stalnim poslovnim enotam. Spremljanje, ki se opravlja v okviru izvajanja konvencije Unije o arbitraži, je pokazalo nekatere pomembne pomanjkljivosti, zlasti glede dostopa do postopka, pomanjkanja pravnih sredstev ter dolžine postopka, katerega zaključek bi bil uspešen in dokončno zavezujoč. Te pomanjkljivosti ovirajo naložbe in bi jih bilo treba odpraviti.
_________________
7 UL L 225, 20.8.1990, str. 10.
Sprememba 7
Predlog direktive
Uvodna izjava 3 a (novo)
(3a)   Za oblikovanje pravičnega, jasnega in stabilnega davčnega okolja ter za zmanjšanje davčnih sporov na notranjem trgu je potrebna vsaj minimalna konvergenca v politikah na področju davka od dohodkov pravnih oseb. Uvedba skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB), kot jo je predlagala Komisija1a, je najučinkovitejši način za odpravo tveganja dvojnega obdavčevanja pravnih oseb.
______________
1a Predlog direktive Sveta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB) – COM(2016)0683.
Sprememba 8
Predlog direktive
Uvodna izjava 4
(4)  Da bi se ustvarilo pravičnejše davčno okolje, je treba izboljšati pravila o preglednosti in okrepiti ukrepe proti izogibanju davkom. Hkrati je treba v duhu poštenega sistema obdavčitve zagotoviti, da davčni zavezanci za isti dohodek niso obdavčeni dvakrat ter da so mehanizmi za reševanje sporov celoviti, učinkoviti in trajnostni. Mehanizme za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja je treba izboljšati tudi zaradi odzivanja na tveganje povečanja števila sporov glede dvojnega ali večkratnega obdavčevanja s potencialno visokimi vrednostmi, saj so davčne uprave uvedle prakse bolj rednih in osredotočenih revizij.
(4)  Da bi se ustvarilo pravičnejše davčno okolje za podjetja, ki so dejavna v Uniji, je treba izboljšati pravila o preglednosti in okrepiti ukrepe proti izogibanju davkom in davčni utaji na nacionalni ravni in ravni Unije ter po vsem svetu. Preprečevanje dvojnega neobdavčevanja bi moralo ostati prednostna naloga Unije. Hkrati je treba v duhu poštenega sistema obdavčitve zagotoviti, da davčni zavezanci za isti dohodek niso obdavčeni dvakrat ter da so mehanizmi za reševanje sporov celoviti, učinkoviti in trajnostni. Izboljšave mehanizmov za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja so ključnega pomena tudi za odzivanje na tveganje povečanja števila sporov glede dvojnega ali večkratnega obdavčevanja s potencialno visokimi vrednostmi, saj so davčne uprave uvedle prakse bolj rednih in osredotočenih revizij.
Sprememba 9
Predlog direktive
Uvodna izjava 5
(5)  Pri uvedbi uspešnega in učinkovitega okvira za reševanje davčnih sporov, ki bo zagotavljal pravno varnost in podjetjem prijazno okolje za naložbe, gre torej za bistven ukrep pri doseganju pravičnega in učinkovitega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb v Uniji. Z mehanizmi za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja bi se moral vzpostaviti tudi harmoniziran in pregleden okvir za reševanje težav na področju dvojnega obdavčevanja, kar bi moralo koristiti vsem davčnim zavezancem.
(5)  Pri uvedbi uspešnega in učinkovitega okvira za reševanje davčnih sporov, ki bo zagotavljal pravno varnost in podpiral naložbe, gre torej za bistven ukrep pri doseganju pravičnega in učinkovitega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb v Uniji. Države članice bi morale za ta namen pristojnim organom nameniti ustrezno raven človeških, tehničnih in finančnih virov.
Sprememba 10
Predlog direktive
Uvodna izjava 5 a (novo)
(5a)  Unija ima potencial, da postane vzor in vodilna v svetu na področju davčne preglednosti in usklajenosti. Z mehanizmi za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja bi se moral vzpostaviti tudi harmoniziran in pregleden okvir za reševanje težav na področju dvojnega obdavčevanja, kar bi moralo koristiti vsem davčnim zavezancem. Razen če zadevni davčni zavezanec dokaže, da nekatere občutljive poslovne, industrijske ali poklicne informacije iz odločitve ne bi smele biti objavljene, bi morala Komisija vse dokončne odločitve v celoti objaviti in jih dati na razpolago v skupnem podatkovnem formatu na spletni strani, ki se upravlja centralno. Objava končnih odločitev je v javnem interesu, saj se s tem izboljša razumevanje, kako bi si bilo treba predpise razlagati in jih uporabljati. Potencial te direktive bo v celoti izkoriščen le, če se bodo primerljivi predpisi izvajali tudi v tretjih državah. Zato bi si morala Evropska komisija prizadevati, da se zavezujoč mehanizem za reševanje sporov vzpostavi tudi na mednarodni ravni.
Sprememba 11
Predlog direktive
Uvodna izjava 5 b (novo)
(5b)   Uspešen in učinkovit okvir bi moral državam članicam omogočati, da predlagajo alternativne mehanizme za reševanje sporov, ki bi bolje upoštevali posebnosti malih in srednjih podjetij ter bi lahko znižali stroške, zmanjšali birokracijo, povečali učinkovitost in hitreje odpravili dvojno obdavčevanje.
Sprememba 12
Predlog direktive
Uvodna izjava 6
(6)  Odpravo dvojnega obdavčevanja je treba doseči s postopkom, v skladu s katerim se kot prvi korak zadeva predloži davčnim organom zadevnih držav članic z namenom, da spor rešijo s postopkom medsebojnega dogovora. Če tak dogovor v določenem času ni sklenjen, je treba zadevo predati svetovalni komisiji ali komisiji za alternativno reševanje sporov, ki sta sestavljeni iz predstavnikov zadevnih davčnih organov ter neodvisnih oseb. Davčni organi bi morali sprejeti dokončno zavezujočo odločitev ob sklicevanjem na mnenje svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov.
(6)  Odpravo dvojnega obdavčevanja je treba doseči s postopkom, ki je enostaven za uporabo. Kot prvi korak se zadeva predloži davčnim organom zadevnih držav članic z namenom, da spor rešijo s postopkom medsebojnega dogovora. Če tak dogovor v določenem času ni sklenjen, je treba zadevo predati svetovalni komisiji ali komisiji za alternativno reševanje sporov, ki sta sestavljeni iz predstavnikov zadevnih davčnih organov ter neodvisnih oseb, katerih imena bodo navedena na javno dostopnem seznamu neodvisnih oseb. Davčni organi bi morali sprejeti dokončno zavezujočo odločitev ob sklicevanjem na mnenje svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov.
Sprememba 13
Predlog direktive
Uvodna izjava 7 a (novo)
(7a)   Poleg mehanizma za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja, predvidenega v tej direktivi, obstajajo tudi druge možnosti reševanja sporov za davčne zavezance. To vključuje postopke medsebojnega dogovora v skladu z dvostranskimi konvencijami o izogibanju dvojnemu obdavčevanju ali konvencijo Unije o arbitraži. Postopek za reševanje sporov iz te direktive bi moral imeti prednost pred drugimi možnostmi, saj predvideva usklajen pristop k reševanju sporov na ravni Unije, ki vključuje jasne in izvršljive predpise ter obvezno odpravo dvojnega obdavčevanja, poleg tega pa določa časovni okvir.
Sprememba 14
Predlog direktive
Uvodna izjava 7 b (novo)
(7b)   Trenutno ni jasno, kako se ta direktiva navezuje na veljavne določbe o arbitraži v dvostranskih davčnih sporazumih in veljavno konvencijo Unije o arbitraži. Zato bi morala Komisija pojasniti te povezave, da bi lahko davčni zavezanci, kjer je to ustrezno, izbrali postopek, ki je zanje najbolj primeren.
Sprememba 15
Predlog direktive
Uvodna izjava 7 c (novo)
(7c)   Veliko primerov dvojnega obdavčevanja vključuje tretje države. Zato bi si morala Komisija prizadevati za oblikovanje globalnega okvira, po možnosti v okviru OECD. Dokler tak okvir OECD ne bo vzpostavljen, bi si morala Komisija prizadevati, da bi se za vse primere morebitnega čezmejnega dvojnega obdavčevanja namesto sedanjega prostovoljnega uporabljal obvezen postopek, dosežen dogovor pa bi bil zavezujoč.
Sprememba 16
Predlog direktive
Uvodna izjava 10 a (novo)
(10a)   Področje uporabe te direktive bi bilo treba čim prej razširiti. Direktiva zagotavlja samo okvir za reševanje sporov v zvezi z dvojnim obdavčevanjem poslovnih dobičkov. Spori v zvezi z dvojnim obdavčevanjem dohodka, kot so pokojnine in plače, ne spadajo na področje njene uporabe, čeprav je lahko njihov vpliv na posameznike precejšen. Različna razlaga davčnega sporazuma v državah članicah lahko vodi do ekonomskega dvojnega obdavčevanja, na primer, če ena država članica razlaga vir dohodka kot plačo, druga pa enak vir dohodka razlaga kot dobiček. Zato bi bilo treba v področje uporabe te direktive vključiti tudi razlike v razlagi med državami članicami na področju obdavčevanja dohodka.
Sprememba 17
Predlog direktive
Uvodna izjava 11
(11)  Komisija bi morala pregledati uporabo te direktive po petih letih, države članice pa bi morale Komisiji ustrezno prispevati v podporo temu pregledu
(11)  Komisija bi morala pregledati uporabo te direktive po petih letih in določiti, ali bi se morala Direktiva še naprej uporabljati ali bi jo bilo treba spremeniti. Države članice bi morale Komisiji ustrezno prispevati v podporo temu pregledu. Ob koncu tega pregleda bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo, vključno z oceno razširitve področja uporabe te direktive na vse spore glede dvojnega obdavčevanja, ki so čezmejne narave, in glede dvojnega neobdavčevanja, ter po potrebi zakonodajni predlog sprememb.
Sprememba 18
Predlog direktive
Člen 1 – odstavek 4
Ta direktiva ne izključuje uporabe nacionalne zakonodaje ali določb mednarodnih sporazumov, kadar je to potrebno za preprečevanje davčnih utaj, davčnih goljufij ali zlorab.
Ta direktiva ne izključuje uporabe nacionalne zakonodaje ali določb mednarodnih sporazumov, kadar je to potrebno za preprečevanje davčnih utaj in izogibanja davkom, davčnih goljufij ali zlorab.
Sprememba 19
Predlog direktive
Člen 3 – odstavek 1
1.  Vsak davčni zavezanec, izpostavljen dvojnemu obdavčevanju, ima pravico do vložitve pritožbe, s katero zahteva odpravo dvojnega obdavčevanja, pri vsakem pristojnem organu zadevnih držav članic v roku treh let po prejemu prvega obvestila o ukrepu, ki je privedel do dvojnega obdavčevanja, ne glede na to, ali uporablja pravna sredstva, ki so na voljo v nacionalnem pravu zadevne države članice. Davčni zavezanec v svoji pritožbi pred vsakim pristojnim organom navede, katere so druge zadevne države članice.
1.  Vsak davčni zavezanec, izpostavljen dvojnemu obdavčevanju, ima pravico do vložitve pritožbe, s katero zahteva odpravo dvojnega obdavčevanja, pri vsakem pristojnem organu zadevnih držav članic v roku treh let po prejemu prvega obvestila o ukrepu, ki je privedel do dvojnega obdavčevanja, ne glede na to, ali uporablja pravna sredstva, ki so na voljo v nacionalnem pravu zadevne države članice. Davčni zavezanec pritožbo hkrati vloži pri obeh pristojnih organih zadevnih držav članic in v pritožbi pred vsakim pristojnim organom navede, katere so druge zadevne države članice. Komisija vzdržuje osrednjo kontaktno točko v vseh uradnih jezikih Unije, ki je zlahka dostopna javnosti in kjer so na voljo posodobljeni kontaktni podatki za vsak pristojni organ in popoln pregled veljavne zakonodaje Unije in mednarodnih pogodb o obdavčevanju.
Sprememba 20
Predlog direktive
Člen 3 – odstavek 2
2.  Pristojni organi v enem mesecu od prejema pritožbe potrdijo njen prejem. O prejemu pritožbe obvestijo tudi pristojne organe drugih zadevnih držav članic.
2.  Vsak pristojni organ pisno potrdi prejem pritožbe in v dveh tednih od prejema pritožbe o njej obvesti pristojne organe drugih zadevnih držav članic.
Sprememba 21
Predlog direktive
Člen 3 – odstavek 3 – točka a
(a)  ime, naslov, davčno številko in druge podatke, ki so potrebni za identifikacijo davčnih zavezancev, ki so vložili pritožbo pri pristojnih organih, ter morebitnih drugih davčnih zavezancev, ki jih to neposredno zadeva;
(a)  ime, naslov, davčno številko in druge podatke, ki so potrebni za identifikacijo davčnih zavezancev, ki so vložili pritožbo pri pristojnih organih, ter morebitnih drugih davčnih zavezancev, ki jih to neposredno zadeva po najboljšem vedenju pritožnika;
Sprememba 22
Predlog direktive
Člen 3 – odstavek 3 – točka d
(d)   veljavna nacionalna pravila in konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja;
črtano
Sprememba 23
Predlog direktive
Člen 3 – odstavek 3 – točka e – točka iii
(iii)  zaveza davčnega zavezanca, da bo čim bolj popolno in v najkrajšem času odgovoril na vse ustrezne zahteve pristojnih organov ter na zahtevo pristojnih organov predložil vso dokumentacijo;
(iii)  zaveza davčnega zavezanca, da bo čim bolj popolno in v najkrajšem času odgovoril na vse ustrezne zahteve pristojnih organov ter na zahtevo pristojnih organov predložil vso dokumentacijo, pri čemer pristojni organi ustrezno upoštevajo morebitne omejitve dostopa do zahtevanih dokumentov in zunanje časovne zamude;
Sprememba 24
Predlog direktive
Člen 3 – odstavek 3 – točka f
(f)  morebitne posebne dodatne informacije, ki jih zahtevajo pristojni organi.
(f)  morebitne posebne dodatne informacije, ki jih zahtevajo pristojni organi in ki se nanašajo na spor glede obdavčevanja.
Sprememba 25
Predlog direktive
Člen 3 – odstavek 5
5.  Pristojni organi zadevnih držav članic sprejmejo odločitev o sprejetju in dopustnosti pritožbe davčnega zavezanca v šestih mesecih od prejema pritožbe. Pristojni organi o svoji odločitvi obvestijo davčne zavezance in pristojne organe drugih držav članic.
5.  Pristojni organi zadevnih držav članic sprejmejo odločitev o sprejetju in dopustnosti pritožbe davčnega zavezanca v treh mesecih od prejema pritožbe ter v dveh tednih o svoji odločitvi pisno obvestijo davčnega zavezanca in pristojni organ druge države članice.
Sprememba 26
Predlog direktive
Člen 4 – odstavek 1 – pododstavek 1
Kadar se pristojni organi zadevnih držav članic odločijo, da sprejmejo pritožbo v skladu s členom 3(5), si prizadevajo za odpravo dvojnega obdavčevanja na podlagi postopka medsebojnega dogovora, in sicer v dveh letih od zadnjega uradnega obvestila ene od držav članic o odločitvi o sprejetju pritožbe.
Kadar se pristojni organi zadevnih držav članic odločijo, da sprejmejo pritožbo v skladu s členom 3(5), si prizadevajo za odpravo dvojnega obdavčevanja na podlagi postopka medsebojnega dogovora, in sicer v enem letu od zadnjega uradnega obvestila ene od držav članic o odločitvi o sprejetju pritožbe.
Sprememba 27
Predlog direktive
Člen 4 – odstavek 1 – pododstavek 2
Obdobje dveh let iz prvega pododstavka se lahko na zahtevo pristojnega organa države članice podaljša za do šest mesecev, če pristojni organ prosilec tako zahtevo pisno utemelji. Tako podaljšanje morajo odobriti davčni zavezanci in drugi pristojni organi.
Obdobje enega leta iz prvega pododstavka se lahko na zahtevo pristojnega organa države članice podaljša za do tri mesece, če pristojni organ prosilec tako zahtevo pisno utemelji. Tako podaljšanje morajo odobriti davčni zavezanci in drugi pristojni organi.
Sprememba 28
Predlog direktive
Člen 4 – odstavek 3
3.  Ko pristojni organi držav članic dosežejo dogovor o odpravi dvojnega obdavčevanja v roku iz odstavka 1, vsak pristojni organ zadevnih držav članic ta dogovor pošlje davčnemu zavezancu kot odločitev, ki organ zavezuje in je za davčnega zavezanca izvršljiva, če se ta odpove pravici do vseh domačih pravnih sredstev. Ta odločitev se izvrši ne glede na morebitne roke, ki jih določa nacionalna zakonodaja zadevnih držav članic.
3.  Ko pristojni organi držav članic dosežejo dogovor o odpravi dvojnega obdavčevanja v roku iz odstavka 1, vsak pristojni organ zadevnih držav članic ta dogovor v petih dneh pošlje davčnemu zavezancu kot odločitev, ki organ zavezuje in je za davčnega zavezanca izvršljiva, če se ta odpove pravici do vseh domačih pravnih sredstev. Ta odločitev se nemudoma izvrši ne glede na morebitne roke, ki jih določa nacionalna zakonodaja zadevnih držav članic.
Sprememba 29
Predlog direktive
Člen 4 – odstavek 4
4.  Če pristojni organi zadevnih držav članic ne dosežejo dogovora o odpravi dvojnega obdavčevanja v roku iz odstavka 1, vsak pristojni organ zadevnih držav članic davčne zavezance obvesti o razlogih za neuspeh pri doseganju dogovora.
4.  Če pristojni organi zadevnih držav članic ne dosežejo dogovora o odpravi dvojnega obdavčevanja v roku iz odstavka 1, vsak pristojni organ zadevnih držav članic davčne zavezance v dveh tednih obvesti o razlogih za neuspeh pri doseganju dogovora in o njihovih možnostih pritožbe, pri čemer jim posreduje ustrezne kontaktne podatke pritožbenih organov.
Sprememba 30
Predlog direktive
Člen 5 – odstavek 1
1.  Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko odločijo zavrniti pritožbo, če pritožba ni dopustna, če ni dvojnega obdavčevanja ali če je prekoračeno triletno obdobje iz člena 3(1).
1.  Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko odločijo zavrniti pritožbo, če pritožba ni dopustna, če ni dvojnega obdavčevanja ali če je prekoračeno triletno obdobje iz člena 3(1). O razlogih za zavrnitev pritožbe obvestijo davčnega zavezanca.
Sprememba 31
Predlog direktive
Člen 5 – odstavek 2
2.  Če pristojni organi zadevnih držav članic v šestih mesecih po prejemu pritožbe davčnega zavezanca ne sprejmejo odločitve glede pritožbe, se pritožba šteje za zavrnjeno.
2.  Če pristojni organi zadevnih držav članic v treh mesecih po prejemu pritožbe davčnega zavezanca ne sprejmejo odločitve glede pritožbe, se pritožba šteje za zavrnjeno, o čemer se davčnega zavezanca obvesti v enem mesecu po tem trimesečnem obdobju.
Sprememba 32
Predlog direktive
Člen 5 – odstavek 3
3.  V primeru zavrnitve pritožbe se lahko davčni zavezanec pritoži zoper odločitev pristojnih organov zadevnih držav članic v skladu z nacionalnimi pravili.
3.  V primeru zavrnitve pritožbe se lahko davčni zavezanec pritoži zoper odločitev pristojnih organov zadevnih držav članic v skladu z nacionalnimi pravili. Davčni zavezanec se lahko pritoži pri katerem koli pristojnem organu. Pristojni organ, pri katerem je vložena pritožba, obvesti drug pristojni organ o pritožbi, oba pa se pri njeni obravnavi usklajujeta. Če se pritožbi, ki se nanaša na mala in srednja podjetja, ugodi, nosi finančno breme pristojni organ, ki je sprva zavrnil pritožbo.
Sprememba 33
Predlog direktive
Člen 6 – odstavek 2 – pododstavek 1
Svetovalna komisija sprejme odločitev o dopustnosti in sprejetju pritožbe v šestih mesecih od datuma uradnega obvestila pristojnih organov zadevnih držav članic o zadnji odločitvi o zavrnitvi pritožbe na podlagi člena 5(1). Če v šestih mesecih ni uradnega obvestila o odločitvi, se pritožba šteje za zavrnjeno.
Svetovalna komisija sprejme odločitev o dopustnosti in sprejetju pritožbe v treh mesecih od datuma uradnega obvestila pristojnih organov zadevnih držav članic o zadnji odločitvi o zavrnitvi pritožbe na podlagi člena 5(1). Če v treh mesecih ni uradnega obvestila o odločitvi, se pritožba šteje za zavrnjeno.
Sprememba 34
Predlog direktive
Člen 6 – odstavek 2 – pododstavek 2
Kadar svetovalna komisija potrdi obstoj dvojnega obdavčevanja in dopustnost pritožbe, se na zahtevo enega od pristojnih organov začne postopek medsebojnega dogovora iz člena 4. Zadevni pristojni organ o tej zahtevi obvesti svetovalno komisijo, druge zadevne pristojne organe in davčne zavezance. Obdobje dveh let iz člena 4(1) začne teči od datuma odločitve svetovalne komisije glede sprejetja in dopustnosti pritožbe.
Kadar svetovalna komisija potrdi obstoj dvojnega obdavčevanja in dopustnost pritožbe, se na zahtevo enega od pristojnih organov začne postopek medsebojnega dogovora iz člena 4. Zadevni pristojni organ o tej zahtevi obvesti svetovalno komisijo, druge zadevne pristojne organe in davčne zavezance. Obdobje enega leta iz člena 4(1) začne teči od datuma odločitve svetovalne komisije glede sprejetja in dopustnosti pritožbe.
Sprememba 35
Predlog direktive
Člen 6 – odstavek 3 – pododstavek 1
Pristojni organi zadevnih držav članic ustanovijo svetovalno komisijo, kadar se v roku iz člena 4(1) ne uspejo dogovoriti o odpravi dvojnega obdavčevanja v okviru postopka medsebojnega dogovora.
Če se pristojnim organom zadevnih držav članic v roku iz člena 4(1) ni uspelo dogovoriti o odpravi dvojnega obdavčevanja v okviru postopka medsebojnega dogovora, svetovalna komisija v skladu s členom 13(1) izda mnenje o odpravi dvojnega obdavčevanja.
Sprememba 36
Predlog direktive
Člen 6 – odstavek 4 – pododstavek 1
Če se svetovalna komisija ustanovi v skladu z odstavkom 1, se ustanovi najpozneje petdeset koledarskih dni po izteku šestmesečnega obdobja iz člena 3(5).
Če se svetovalna komisija ustanovi v skladu z odstavkom 1, se ustanovi najpozneje en mesec po izteku trimesečnega obdobja iz člena 3(5).
Sprememba 37
Predlog direktive
Člen 6 – odstavek 4 – pododstavek 2
Če se svetovalna komisija ustanovi v skladu z odstavkom 2, se ustanovi najpozneje petdeset koledarskih dni po izteku obdobja iz člena 4(1).
Če se svetovalna komisija ustanovi v skladu z odstavkom 2, se ustanovi najpozneje en mesec po izteku obdobja iz člena 4(1).
Sprememba 38
Predlog direktive
Člen 7 – odstavek 1 – pododstavek 2
Kadar pristojni organ države članice ne imenuje vsaj ene neodvisne osebe in njenega namestnika, lahko davčni zavezanec od pristojnega sodišča v tej državi članici zahteva, da to imenuje neodvisno osebo in namestnika s seznama iz člena 8(4).
Kadar pristojni organ države članice ne imenuje vsaj ene neodvisne osebe in njenega namestnika, lahko davčni zavezanec od pristojnega sodišča v tej državi članici zahteva, da to v treh mesecih imenuje neodvisno osebo in namestnika s seznama iz člena 8(4).
Sprememba 39
Predlog direktive
Člen 7 – odstavek 1 – pododstavek 3
Če tega ne storijo pristojni organi vseh zadevnih držav članic, lahko davčni zavezanec od pristojnega sodišča vsake države članice zahteva, da to imenuje neodvisni osebi v skladu z drugim in tretjim pododstavkom. Tako imenovane neodvisne osebe določijo predsednika z žrebom imen s seznama neodvisnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje za predsednika v skladu s členom 8(4).
Če tega ne storijo pristojni organi vseh zadevnih držav članic, lahko davčni zavezanec od pristojnega sodišča vsake države članice zahteva, da to imenuje neodvisni osebi v skladu z drugim in tretjim pododstavkom člena 8(4). Komisija na osrednji informacijski točki na svojem spletišču v vseh uradnih jezikih Unije jasno navede podatke o pristojnih sodiščih vsake države članice. Tako imenovane neodvisne osebe določijo predsednika z žrebom imen s seznama neodvisnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje za predsednika v skladu s členom 8(4).
Sprememba 40
Predlog direktive
Člen 7 – odstavek 2
2.  Imenovanje neodvisnih oseb in njihovih namestnikov v skladu z odstavkom 1 se predloži pristojnemu sodišču države članice šele po koncu petdesetdnevnega obdobja iz člena 6(4), in sicer najpozneje v dveh tednih po koncu navedenega obdobja.
2.  Imenovanje neodvisnih oseb in njihovih namestnikov v skladu z odstavkom 1 se predloži pristojnemu sodišču države članice šele po koncu enomesečnega obdobja iz člena 6(4), in sicer najpozneje v dveh tednih po koncu navedenega obdobja.
Sprememba 41
Predlog direktive
Člen 7 – odstavek 3
3.  Pristojno sodišče sprejme odločitev v skladu z odstavkom 1 in o njej obvesti vložnika. Pred pristojnim sodiščem se za imenovanje neodvisnih oseb, kadar teh ne imenujejo države članice, uporablja isti postopek, kot se uporablja v skladu z nacionalnimi pravili pri arbitraži v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar sodišče imenuje arbitra v primerih, v katerih se stranki o tem ne moreta dogovoriti. Pristojno sodišče obvesti tudi pristojne organe, ki jim najprej ni uspelo ustanoviti svetovalne komisije. Taka država članica ima zoper odločitev sodišča pravico do pritožbe pod pogojem, da ima pravico v skladu z njeno nacionalno zakonodajo. V primeru zavrnitve ima vložnik pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili.
3.  Pristojno sodišče sprejme odločitev v skladu z odstavkom 1 in o njej v enem mesecu obvesti vložnika. Pred pristojnim sodiščem se za imenovanje neodvisnih oseb, kadar teh ne imenujejo države članice, uporablja isti postopek, kot se uporablja v skladu z nacionalnimi pravili pri arbitraži v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar sodišče imenuje arbitra v primerih, v katerih se stranki o tem ne moreta dogovoriti. Pristojno sodišče obvesti tudi pristojne organe, ki jim najprej ni uspelo ustanoviti svetovalne komisije. Taka država članica ima zoper odločitev sodišča pravico do pritožbe pod pogojem, da ima pravico v skladu z njeno nacionalno zakonodajo. V primeru zavrnitve ima vložnik pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili.
Sprememba 42
Predlog direktive
Člen 8 – odstavek 1 – pododstavek 1 – točka c
(c)  ena ali dve neodvisni osebi, ki ju imenuje vsak pristojni organ s seznama oseb iz odstavka 4.
(c)  ena ali dve neodvisni osebi, ki ju imenuje vsak pristojni organ s seznama oseb iz odstavka 4, kar ne vključuje oseb, ki jih predlagajo njihove države članice.
Sprememba 43
Predlog direktive
Člen 8 – odstavek 1 – pododstavek 3 a (novo)
Države članice se lahko odločijo za imenovanje predstavnikov iz točke (b) prvega pododstavka za nedoločen čas.
Sprememba 44
Predlog direktive
Člen 8 – odstavek 3 – točka b
(b)  če ima ta oseba v lasti velik delež enega ali vseh davčnih zavezancev oziroma je pri njih zaposlena ali je njihov svetovalec, oziroma če je za to osebo kar koli od navedenega veljalo v preteklosti;
(b)  če ima ta oseba ali njen sorodnik v lasti velik delež enega ali vseh davčnih zavezancev oziroma je pri njih zaposlena ali je njihov svetovalec, oziroma če je za to osebo kar koli od navedenega veljalo v preteklosti;
Sprememba 45
Predlog direktive
Člen 8 – odstavek 4 – pododstavek 2
Neodvisne osebe morajo biti državljani države članice, ki prebivajo znotraj Unije. Morajo biti usposobljene in neodvisne.
Neodvisne osebe morajo biti državljani države članice, ki prebivajo znotraj Unije, po možnosti uradniki in javni uslužbenci, ki delujejo na področju davčnega prava, ali člani upravnega sodišča. Morajo biti usposobljene, neodvisne, nepristranske in z visoko integriteto.
Sprememba 46
Predlog direktive
Člen 8 – odstavek 4 – pododstavek 3
Države članice Komisiji priglasijo imena neodvisnih oseb, ki so jih imenovale. Države članice lahko pri priglasitvi določijo, katere od petih oseb, ki so jih imenovale, so lahko imenovane za predsednika. Prav tako Komisiji posredujejo popolne in posodobljene informacije v zvezi z njihovim poklicnim in akademskim ozadjem, usposobljenostjo, strokovnim znanjem in navzkrižji interesov. Države članice Komisijo brez odlašanja obvestijo o vseh spremembah seznama neodvisnih oseb.
Države članice Komisiji priglasijo imena neodvisnih oseb, ki so jih imenovale. Države članice pri priglasitvi določijo, katere od petih oseb, ki so jih imenovale, so lahko imenovane za predsednika. Prav tako Komisiji posredujejo popolne in posodobljene informacije v zvezi z njihovim poklicnim in akademskim ozadjem, usposobljenostjo, strokovnim znanjem in navzkrižji interesov. Te informacije se posodobijo v primeru sprememb življenjepisa neodvisnih oseb. Države članice Komisijo brez odlašanja obvestijo o vseh spremembah seznama neodvisnih oseb.
Sprememba 47
Predlog direktive
Člen 8 – odstavek 4 – pododstavek 3 a (novo)
Komisija preveri informacije iz tretjega pododstavka v zvezi z neodvisnimi osebami, ki jih imenujejo države članice. Tovrstna preverjanja se izvedejo v roku treh mesecev od prejema informacij od držav članic. Če ima Komisija pomisleke glede neodvisnosti imenovanih oseb, lahko od države članice zahteva, da zagotovi dodatne informacije, in če pomisleki s tem niso odpravljeni, lahko od države članice zahteva, da zadevno osebo črta s seznama in imenuje drugo osebo.
Sprememba 48
Predlog direktive
Člen 8 – odstavek 4 – pododstavek 3 b (novo)
Seznam neodvisnih oseb se javno objavi.
Sprememba 49
Predlog direktive
Člen 9 – odstavek 1
1.  Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko dogovorijo, da bodo za podajo mnenja o odpravi dvojnega obdavčevanja v skladu s členom 13 namesto svetovalne komisije ustanovili komisijo za alternativno reševanje sporov.
1.  Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko dogovorijo, da bodo za podajo mnenja o odpravi dvojnega obdavčevanja v skladu s členom 13 namesto svetovalne komisije ustanovili komisijo za alternativno reševanje sporov. Vendar se komisija za alternativno reševanje sporov, če je le mogoče, uporabi le izjemoma.
Sprememba 50
Predlog direktive
Člen 9 – odstavek 2
2.  Komisija za alternativno reševanje sporov se lahko od svetovalne komisije razlikuje v sestavi in obliki, za rešitev spora pa lahko uporablja spravo, mediacijo, strokovno svetovanje, razsodbo ali kateri koli drug postopek ali metodo reševanja sporov.
2.  Komisija za alternativno reševanje sporov se lahko od svetovalne komisije razlikuje v sestavi in obliki, za rešitev spora pa lahko uporablja spravo, mediacijo, strokovno svetovanje, razsodbo ali kateri koli drug učinkovit in priznan postopek ali metodo reševanja sporov.
Sprememba 51
Predlog direktive
Člen 9 – odstavek 4
4.  Za komisijo za alternativno reševanje sporov se uporabljajo členi 11 do 15, razen pravil o večini iz člena 13(3). Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko dogovorijo o drugačnih pravilih o večini v pravilniku o delovanju komisije za alternativno reševanje sporov.
4.  Za komisijo za alternativno reševanje sporov se uporabljajo členi 11 do 15, razen pravil o večini iz člena 13(3). Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko dogovorijo o drugačnih pravilih o večini v pravilniku o delovanju komisije za alternativno reševanje sporov, če se zagotovita neodvisnost imenovanih oseb za reševanje sporov in odsotnost navzkrižja interesov.
Sprememba 52
Predlog direktive
Člen 10 – odstavek 1 – uvodni del
Države članice poskrbijo, da vsak pristojni organ zadevnih držav članic v obdobju petdeset koledarskih dni, določenem v členu 6(4), davčne zavezance obvesti o:
Države članice poskrbijo, da vsak pristojni organ zadevnih držav članic v enomesečnem obdobju, določenem v členu 6(4), davčne zavezance obvesti o:
Sprememba 53
Predlog direktive
Člen 10 – odstavek 1 – pododstavek 2
Datum iz točke (b) prvega pododstavka se določi najpozneje 6 mesecev po ustanovitvi svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov.
Datum iz točke (b) prvega pododstavka se določi najpozneje tri mesece po ustanovitvi svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov.
Sprememba 54
Predlog direktive
Člen 10 – odstavek 3
3.  Če se davčnim zavezancem pravilnik o delovanju ne predloži ali pa ta pravilnik ni popoln, države članice poskrbijo, da neodvisne osebe in predsednik dopolnijo pravilnik o delovanju v skladu s Prilogo II ter ga pošljejo davčnemu zavezancu v dveh tednih od datuma izteka obdobja petdeset koledarskih dni iz člena 6(4). Če se neodvisne osebe in predsednik ne dogovorijo o pravilniku o delovanju ali ga ne predložijo davčnim zavezancem, se lahko davčni zavezanci obrnejo na pristojno sodišče države prebivališča ali sedeža, ki ugotovi vse pravne posledice in odredi izvajanje pravilnika o delovanju.
3.  Če se davčnim zavezancem pravilnik o delovanju ne predloži ali pa ta pravilnik ni popoln, države članice poskrbijo, da neodvisne osebe in predsednik dopolnijo pravilnik o delovanju v skladu s Prilogo II ter ga pošljejo davčnemu zavezancu v dveh tednih od datuma izteka enomesečnega obdobja iz člena 6(4). Če se neodvisne osebe in predsednik ne dogovorijo o pravilniku o delovanju ali ga ne predložijo davčnim zavezancem, se lahko davčni zavezanci obrnejo na pristojno sodišče države prebivališča ali sedeža, ki ugotovi vse pravne posledice in odredi izvajanje pravilnika o delovanju.
Sprememba 55
Predlog direktive
Člen 12 – odstavek 1 – uvodni del
1.  Za namene postopka iz člena 6 lahko zadevni davčni zavezanci svetovalni komisiji ali komisiji za alternativno reševanje sporov predložijo katere koli informacije, dokaze ali dokumente, ki bi lahko bili pomembni za odločitev. Davčni zavezanci in pristojni organi zadevnih držav članic na zahtevo svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov predložijo vse informacije, dokaze ali dokumente. Vendar lahko pristojni organi katere koli take države članice zavrnejo predložitev informacij svetovalni komisiji v naslednjih primerih:
1.  Za namene postopka iz člena 6 zadevni davčni zavezanci svetovalni komisiji ali komisiji za alternativno reševanje sporov predložijo katere koli informacije, dokaze ali dokumente, ki bi lahko bili pomembni za odločitev. Davčni zavezanci in pristojni organi zadevnih držav članic na zahtevo svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov predložijo vse informacije, dokaze ali dokumente. Vendar lahko pristojni organi katere koli take države članice zavrnejo predložitev informacij svetovalni komisiji v naslednjih primerih:
Sprememba 56
Predlog direktive
Člen 13 – odstavek 1
1.  Svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov poda svoje mnenje najpozneje v šestih mesecih po tem, ko so jo pristojni organi zadevnih držav članic ustanovili.
1.  Svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov poda svoje mnenje najpozneje v treh mesecih po tem, ko so jo pristojni organi zadevnih držav članic ustanovili.
Sprememba 57
Predlog direktive
Člen 13 – odstavek 2
2.  Svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov pri pripravi svojega mnenja upošteva veljavne nacionalne predpise in konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Če med zadevnimi državami članicami ni konvencije ali sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, se lahko svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov pri pripravi svojega mnenja sklicuje na mednarodno prakso na področju obdavčitve, kot je najnovejša vzorčna davčna konvencija OECD.
2.  Svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov pri pripravi svojega mnenja upošteva veljavne nacionalne predpise in konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Če med zadevnimi državami članicami ni konvencije ali sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, se lahko svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov pri pripravi svojega mnenja sklicuje na mednarodno prakso na področju obdavčitve, kot sta najnovejša vzorčna davčna konvencija OECD in najnovejša vzorčna konvencija Združenih narodov o preprečevanju dvojnega obdavčevanja.
Sprememba 58
Predlog direktive
Člen 14 – odstavek 1
1.  Pristojni organi se v šestih mesecih po tem, ko jih svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov obvesti o svojem mnenju, dogovorijo o odpravi dvojnega obdavčevanja.
1.  Pristojni organi se v treh mesecih po tem, ko jih svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov obvesti o svojem mnenju, dogovorijo o odpravi dvojnega obdavčevanja.
Sprememba 59
Predlog direktive
Člen 14 – odstavek 3
3.  Države članice poskrbijo, da vsak pristojni organ o dokončni odločitvi o odpravi dvojnega obdavčevanja seznani davčne zavezance v tridesetih koledarskih dneh po sprejetju. Če davčni zavezanci z odločitvijo niso seznanjeni v tridesetih koledarskih dneh, lahko v svoji državi članici prebivališča ali sedeža vložijo pritožbo v skladu z nacionalnimi pravili.
3.  Države članice poskrbijo, da vsak pristojni organ o dokončni odločitvi o odpravi dvojnega obdavčevanja seznani davčne zavezance v tridesetih koledarskih dneh po sprejetju. Če davčni zavezanec s to odločitvijo ni seznanjen v tridesetih koledarskih dneh, lahko v svoji državi članici prebivališča ali sedeža vloži pritožbo v skladu z nacionalnimi pravili.
Sprememba 60
Predlog direktive
Člen 15 – odstavek 2
2.  Predložitev spora v postopek medsebojnega dogovora ali postopek za reševanje sporov državi članici ne preprečuje, da bi začela ali nadaljevala sodne, prekrškovne ali kazenske postopke v zvezi z istimi zadevami.
2.  Predložitev spora v postopek medsebojnega dogovora ali postopek za reševanje sporov državi članici preprečuje, da bi začela ali nadaljevala sodne, prekrškovne ali kazenske postopke v zvezi z istimi zadevami.
Sprememba 61
Predlog direktive
Člen 15 – odstavek 3 – točka a
(a)  šest mesecev iz člena 3(5);
(a)  tri mesece iz člena 3(5);
Sprememba 62
Predlog direktive
Člen 15 – odstavek 3 – točka b
(b)  dve leti iz člena 4(1).
(b)  eno leto iz člena 4(1).
Sprememba 63
Predlog direktive
Člen 15 – odstavek 6
6.  Z odstopanjem od člena 6 lahko zadevne države članice zavrnejo dostop do postopka za reševanje sporov v primerih davčne goljufije, namernega neplačila ali hude malomarnosti.
6.  Z odstopanjem od člena 6 lahko zadevne države članice v primeru kazenskega ali upravnega postopka s pravno veljavno sodbo, s katero je dokazana davčna goljufija, namerno neplačilo ali huda malomarnost, za isto zadevo zavrnejo dostop do postopka za reševanje sporov.
Sprememba 64
Predlog direktive
Člen 16 – odstavek 2
2.  Pristojni organi objavijo dokončno odločitev iz člena 14, če v to privolijo vsi zadevni davčni zavezanci.
2.  Pristojni organi v celoti objavijo dokončno odločitev iz člena 14. Vendar če kateri od davčnih zavezancev trdi, da gre pri določenih delih odločitve za občutljive trgovinske, industrijske ali poklicne informacije, pristojni organi upoštevajo te argumente in objavijo čim več informacij iz odločitve, pri tem pa izbrišejo občutljive dele. Pristojni organi si pri objavi končne odločitve prizadevajo zagotoviti čim večjo preglednost, pri čemer ščitijo ustavne pravice davčnih zavezancev, zlasti v zvezi z informacijami, z objavo katerih bi se jasno in očitno konkurentom razkrile občutljive industrijske in poslovne informacije.
Sprememba 65
Predlog direktive
Člen 16 – odstavek 3 – pododstavek 1
Če kateri od zadevnih davčnih zavezancev ne privoli v objavo dokončne odločitve v celoti, pristojni organi objavijo povzetek dokončne odločitve z opisom spora in vsebine, datumom, zadevnimi davčnimi obdobji, pravno podlago, sektorjem ter kratkim opisom končnega rezultata.
črtano
Sprememba 67
Predlog direktive
Člen 16 – odstavek 4
4.  Komisija z izvedbenimi akti določi standardne obrazce za sporočanje informacij iz odstavkov 2 in 3. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 18(2).
4.  Komisija z izvedbenimi akti določi standardne obrazce za sporočanje informacij iz odstavka 2. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 18(2).
Sprememba 68
Predlog direktive
Člen 16 – odstavek 5
5.  Pristojni organi informacije, ki jih je treba objaviti v skladu z odstavkom 3, brez odlašanja predložijo Komisiji.
5.  Pristojni organi informacije, ki jih je treba objaviti v skladu z odstavkom 3, brez odlašanja predložijo Komisiji. Komisija zagotovi, da so te informacije na voljo v običajnem podatkovnem formatu na spletni strani, ki se centralno upravlja.
Sprememba 69
Predlog direktive
Člen 17 – odstavek 1
1.  Komisija na spletu objavi in posodablja seznam neodvisnih oseb iz člena 8(4), na katerem je navedeno, katere od teh oseb so lahko imenovane za predsednika. Ta seznam vsebuje le imena navedenih oseb.
1.  Komisija na spletu v odprtem podatkovnem formatu objavi in posodablja seznam neodvisnih oseb iz člena 8(4), na katerem je navedeno, katere od teh oseb so lahko imenovane za predsednika. Ta seznam vsebuje imena, pripadnost in življenjepis teh oseb in informacije glede njihovih kvalifikacij in praktičnih izkušenj skupaj z izjavami o morebitnih navzkrižjih interesov.
Sprememba 70
Predlog direktive
Člen 21 a (novo)
Člen 21a
Pregled
Komisija do ... [tri leta od datuma začetka veljavnosti te direktive] na podlagi javnega posvetovanja in glede na pogovore s pristojnimi organi opravi pregled izvajanja in področja uporabe te direktive. Komisija tudi preuči, ali bi stalna svetovalna komisija še dodatno izboljšala učinkovitost in uspešnost postopkov reševanja sporov.
Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, vključno s predlogom spremembe direktive, kadar je to ustrezno.
Sprememba 71
Predlog direktive
Priloga I – razdelek 5 – vrstica 2 a (novo)
Gewerbesteuer
Sprememba 72
Predlog direktive
Priloga I – razdelek 12 – vrstica 2 a (novo)
Imposta regionale sulle attività produttive

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0408.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0310.
(3) UL L 225, 20.8.1990, str. 10.


Ukrepanje EU za trajnost
PDF 268kWORD 73k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o ukrepanju EU za trajnost (2017/2009(INI))
P8_TA(2017)0315A8-0239/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju resolucije Združenih narodov z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete na vrhunskem srečanju Združenih narodov o trajnostnem razvoju 25. septembra 2015 v New Yorku(1),

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sprejetega na enaindvajseti konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP 21), ki je potekala 12. decembra 2015 v Parizu,

–   ob upoštevanju členov 3(3) in (5) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa, da EU „skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“, in člena 11 PDEU,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost (COM(2016)0739),

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, ki jo je EU ratificirala januarja 2011,

–  ob upoštevanju splošnega okoljskega akcijskega programa Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“(2),

–   ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje št. 30/2016 – okoljsko poročilo za leto 2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030(3),

–   ob upoštevanju strateškega dokumenta z naslovom Sustainability Now! European Voice for Sustainability (Trajnost zdaj! Evropski glas za trajnost) z dne 20. julija 2016 Evropskega središča za politično strategijo(4),

–  ob upoštevanju strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020(5), vmesnega pregleda(6) in resolucije Evropskega Parlamenta z dne 2. februarja 2016 o vmesnem pregledu(7),

–   ob upoštevanju poročil mednarodnega foruma za vire programa Združenih narodov za okolje z naslovi Policy Coherence of the Sustainable Development Goals (Skladnost politik s cilji trajnostnega razvoja) iz leta 2015, Global Material Flows and Resource Productivity (Globalni snovni tokovi in produktivnost virov) iz leta 2016 ter Resource Efficiency: Potential and Economic Implications (Učinkovita raba virov: potencialne in gospodarske posledice) iz leta 2017,

–   ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. novembra 2016 z naslovom Mednarodno upravljanje oceanov: agenda za prihodnost naših oceanov (JOIN(2016)0049),

–   ob upoštevanju dogovora o novi agendi za mesta, sprejetega 20. oktobra 2016 na konferenci Habitat III v Quitu,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenj Odbora za razvoj, Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0239/2017),

A.  ker so EU in njene države članice sprejele agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 (v nadaljnjem besedilu: Agenda 2030), vključno s cilji trajnostnega razvoja;

B.  ker 17 ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj predstavlja načrt za boljšo družbo in svet, uresničiti pa jih je mogoče s konkretnimi in merljivimi ukrepi in zajemajo številna vprašanja, med drugim doseganje boljših in bolj enakovrednih rezultatov v zdravstvu, večjo dobrobit in izobraževanje državljanov, višjo splošno blaginjo, ukrepanje proti podnebnim spremembam in ohranjanje okolja za prihodnje generacije, in ker jih je treba kot take vedno obravnavati horizontalno na vseh področjih delovanja Unije;

C.  ker je prihodnja gospodarska rast mogoča le ob polnem upoštevanju zmogljivosti planeta, da bi vsem zagotovili dostojno življenje;

D.  ker ima Agenda 2030 do leta 2030 transformacijski potencial in določa celovite, ambiciozne, nedeljive in medsebojno povezane cilje za izkoreninjanje revščine, boj proti diskriminaciji in spodbujanje blaginje, okoljske odgovornosti, socialnega vključevanja in spoštovanja človekovih pravic ter za krepitev miru in varnosti; ker je za te cilje potrebno takojšnje ukrepanje za njihovo popolno in dejansko uresničevanje;

E.  ker Komisija še ni oblikovala celovite strategije za izvajanje Agende 2030, v kateri bi zajela tudi področja notranje in zunanje politike in podroben časovni načrt do leta 2030, kot je Evropski parlament pozval v svoji resoluciji z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030, in še ni popolnoma prevzela vloge splošnega usklajevanja ukrepov, sprejetih na nacionalni ravni; ker sta učinkovita strategija izvajanja in mehanizem za spremljanje in pregled poglavitnega pomena za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja;

F.  ker 17 splošnih in 169 konkretnih ciljev trajnostnega razvoja zadeva vse vidike politike Unije;

G.  ker številni cilji trajnostnega razvoja neposredno zadevajo pooblastila EU, pa tudi tista nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, zaradi česar je za njihovo izvajanje potreben pristop upravljanja na več ravneh z dejavnim in obsežnim sodelovanjem civilne družbe;

H.  ker podnebne spremembe niso samostojen okoljski problem, temveč po podatkih OZN(8) eden največjih izzivov našega časa in resno ogrožajo trajnostni razvoj, obenem pa njihove močno razširjene, neprimerljive posledice nesorazmerno bremenijo najrevnejše in najranljivejše ter povečujejo razlike med državami in znotraj njih; ker je za uspešno uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja bistveno čimprejšnje ukrepanje proti podnebnim spremembam;

I.  ker naj bi s cilji strategije Evropa 2020 na področju podnebnih sprememb in energetske trajnosti: zmanjšali emisije toplogrednih plinov za 20 %, pokrili 20 % povpraševanja EU po energiji z obnovljivimi viri energije in povečali energetsko učinkovitost za 20 %; ker se je EU zavezala, da bo do leta 2030 za vsaj 40 % v primerjavi z letom 2005 zmanjšala domače emisije toplogrednih plinov v okviru zaskočnega mehanizma iz Pariškega sporazuma; ker je Evropski parlament pozval k določitvi zavezujočega cilja, in sicer da je treba do leta 2030 energetsko učinkovitost povečati za 40 %, pa tudi da mora biti delež energije iz obnovljivih virov najmanj 30 %, in poudaril, da bi bilo treba te cilje doseči z uresničevanjem posameznih nacionalnih ciljev;

J.  ker so Evropska unija in vse njene države članice podpisale Pariški sporazum, zato so zavezane sodelovanju z drugimi državami za omejevanje globalnega segrevanja na precej pod 2 °C in prizadevanju omejiti to zvišanje na 1,5°C, s čimer bodo poskusile zmanjšati najhujša tveganja podnebnih sprememb, kar ogroža zmožnost doseganja trajnostnega razvoja;

K.  ker so zdrava morja in oceani bistveni za podpiranje velike biotske raznovrstnosti ter zagotavljanje prehranske varnosti in trajnostnega preživljanja;

L.  ker mora Komisija v skladu s sedmim okoljskim akcijskim programom izvesti presojo vpliva na okolje v globalnem kontekstu ter oceniti potrošnjo hrane in drugih dobrin v Uniji;

M.  ker bi morale vse ocene sedanje in prihodnje uspešnosti agende trajnostnega razvoja v Evropi obravnavati ne zgolj sedanje uspehe, temveč tudi prihodnja prizadevanja in programe, in bi morale tudi temeljiti na podrobni oceni vrzeli med politikami EU in cilji trajnostnega razvoja, tudi na področjih, na katerih EU ne izpolnjuje ciljev trajnostnega razvoja, pomanjkljivem izvajanju sedanjih politik in morebitnih nasprotij med področji politike;

N.  ker Evropska agencija za okolje ugotavlja, da 11 od 30 prednostnih ciljev okoljskega akcijskega programa zelo verjetno ne bo doseženih do leta 2020;

O.  ker je financiranje za cilje trajnostnega razvoja velik izziv, za katerega je potrebno svetovno partnerstvo ter uporaba vseh oblik financiranja (domači, mednarodni, javni, zasebni in inovativni viri) in nefinančnih sredstev; ker lahko zasebni viri dopolnijo javno financiranje, ne morejo pa ga nadomestiti;

P.  ker je učinkovita uporaba domačih virov nepogrešljiv dejavnik pri doseganju ciljev Agende 2030; ker države v razvoju še posebej prizadene utaja davkov od dohodkov pravnih oseb in izogibanje davkom;

Q.  ker je za spodbujanje trajnostnega razvoja potrebna odpornost, ki bi jo bilo treba spodbujati z večplastnim pristopom k zunanjemu delovanju EU in spoštovanjem načela usklajenosti politik za razvoj; ker imajo politike držav članic in EU namerne in nenamerne učinke na države v razvoju, cilji trajnostnega razvoja pa so edinstvena priložnost za večjo skladnost in pravičnejše politike v odnosu do teh držav;

R.  ker je mednarodna trgovina lahko pomemben dejavnik razvoja in gospodarske rasti in ker velik delež uvoza v EU prihaja iz držav v razvoju; ker je v Agendi 2030 priznano, da je trgovina sredstvo za doseganje ciljev trajnostnega razvoja;

S.  ker spoprijemanje z izzivom migracij in zahtevami naraščanja svetovnega prebivalstva bistvenega pomena za doseganje trajnostnega razvoja; ker je v Agendi 2030 poudarjeno, da so migracije potencialno gonilo razvoja; ker člen 208 PDEU določa, da je glavni cilj razvojne politike EU izkoreninjenje revščine;

1.  je seznanjen s sporočilom Komisije o evropskih ukrepih za trajnosti, v katerem so opredeljene obstoječe politične pobude in instrumenti na evropski ravni in je odziv na Agendo 2030; vendar poudarja, da je potrebna celovita ocena, ki vključuje vrzeli v politikah in trende, nedoslednosti in pomanjkljivosti pri izvajanju ter možne dodatne koristi in sinergije vseh obstoječih politik in zakonodaje EU v vseh sektorjih; poudarja, da so potrebni usklajeni ukrepi za to oceno na evropski ravni in ravni držav članic; zato poziva Komisijo in Svet v vseh svojih sestavah ter agencije in organe EU, naj brez odlašanja nadaljujejo ta prizadevanja;

2.  poudarja, da je cilj Agende 2030, da se zagotovi večja blaginja za vse in da so trije enakovredni stebri trajnostnega razvoja, namreč socialni, okoljski in gospodarski razvoj, bistveni za doseganje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da je trajnostni razvoj temeljni cilj Unije, kot je določeno v členu 3(3) PEU, in mora imeti osrednjo vlogo v razpravi o prihodnosti Evrope;

3.  pozdravlja zavezo Komisije, da bo vključila cilje trajnostnega razvoja v vse politike in pobude EU na podlagi načel univerzalnosti in povezovanja; poziva Komisijo, naj nemudoma razvije celostno kratko-, srednje- in dolgoročno dosledno, usklajeno in splošno okvirno strategijo o uresničevanju 17 ciljev trajnostnega razvoja in 169 ciljev EU, v kateri priznava medsebojno povezanost in enakost različnih ciljev trajnostnega razvoja, tako da sprejme pristop upravljanja na več ravneh in medsektorski pristop; poleg tega poudarja, da je treba vključiti vse vidike Agende 2030 v evropski semester in zagotoviti popolno udeležbo Parlamenta v tem procesu; poziva prvega podpredsednika, ki je horizontalno odgovoren za trajnostni razvoj, naj prevzame pobudo glede tega; poudarja, da so se EU in države članice zavezale k popolnemu izvajanju vseh ciljev trajnostnega razvoja, tako v praksi kot v duhu;

4.  opozarja, da je pomembno osnovno načelo Agende 2030, da nihče ne sme biti zapostavljen; poziva Komisijo in države članice, naj odločno ukrepajo za odpravo neenakosti v državah in med njimi, saj povečuje učinek drugih svetovnih izzivov in ovira napredek na področju trajnostnega razvoja; poziva Komisijo in države članice, naj v svojih politikah spodbujajo raziskave in razdruževanje podatkov, da bi najbolj ranljive in marginalizirane zares vključile in jih postavile visoko na dnevni red;

5.  pozdravlja zavezo Komisije, da bo vključila cilje trajnostnega razvoja v svojo agendo za boljše pravno urejanje, in poudarja možnost, da bi orodja za boljše pravno urejanje strateško uporabili za oceno politične skladnosti EU v zvezi z agendo 2030; poziva Komisijo, naj vzpostavi pregled ciljev trajnostnega razvoja vseh novih politik in zakonodaje ter zagotovi popolno usklajenost politik pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja, obenem pa spodbuja sinergije, pridobiva dodatne koristi in preprečuje kompromise, tako na evropski ravni kot tudi na ravni držav članic; poudarja, da mora biti trajnostni razvoj sestavni del splošnega okvira ocen učinka, ne pa ločena ocena učinka, kot je zdaj glede na zbirko orodij Komisije za boljše pravno urejanje; poziva k izboljšanju orodij za merjenje in izračun srednje- in dolgoročnih okoljskih rezultatov v ocenah učinka; poleg tega poziva Komisijo, naj poskrbi, da se bo z ocenami in preverjanjem ustreznosti v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) ugotovilo, ali določene politike ali zakonodaja prispevajo k ambicioznemu izvajanju ciljev trajnostnega razvoja ali pa ga dejansko ovirajo; poziva k jasni opredelitvi in diferenciaciji ravni upravljanja, na kateri bi morali uresničevati cilje, hkrati pa poudarja, da bi bilo treba spoštovati načelo subsidiarnosti: poziva, naj se za tiste države članice, ki tega še niso storile, oblikujejo jasne in skladne poti za trajnostni razvoj na nacionalni in po potrebi podnacionalni ravni ali lokalni ravni; poudarja, da bi morala Komisija zagotoviti smernice za ta postopek, da bi zagotovila usklajen format;

6.  poudarja, da je 7. okoljski akcijski program sam po sebi pomemben instrument za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja, čeprav ukrepanje v nekaterih sektorjih še vedno ni zadostno za uresničevanje teh ciljev; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse nujne ukrepe za polno izvajanje 7. okoljskega akcijskega programa in v oceno tega programa vključijo oceno obsega, v katerem so njegovi cilji skladni s cilji trajnostnega razvoja, ter naj te rezultate upoštevajo pri pripravi priporočila glede naslednika tega programa; poziva Komisijo, naj pravočasno predlaga okoljski akcijski program Unije za obdobje po letu 2020, kot zahteva člen 192(3) PDEU, saj bi ta prispeval k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v Evropi;

7.  odločno poziva Komisijo, naj spoštuje agendo o upravljanju, kot je bila dogovorjena z deklaracijo iz Ria in v Agendi 2030, pa tudi Johannesburški načrt za izvajanje iz leta 2002 ter sklepni dokument konference Rio+20 Organizacije združenih narodov iz leta 2012;

8.  meni, da bi morala Komisija države članice spodbuditi k ustanovitvi ali okrepitvi svetov za trajnostni razvoj na nacionalni in tudi na lokalni ravni, pa tudi k večji udeležbi in bolj dejavnemu sodelovanju civilne družbe in drugih pomembnih deležnikov v ustreznih mednarodnih forumih ter v zvezi s tem spodbujati preglednost in široko udeležbo javnosti in partnerstev za izvajanje trajnostnega razvoja;

9.  priznava, da bo za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja potrebno sodelovanje številnih deležnikov iz EU, lokalnih in regionalnih organov držav članic, civilne družbe, državljanov, podjetij in tretjih partnerjev; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo platforma z več deležniki, ki jo je napovedala v svojem sporočilu, postala vzor najboljše prakse za načrtovanje, izvajanje, spremljanje in pregled Agende 2030; poudarja, da bi morala platforma mobilizirati strokovnjake iz različnih ključnih sektorjev, spodbujati inovacije in prispevati k zagotavljanju učinkovitih povezav z deležniki, kar bi „od spodaj navzgor“ spodbujalo trajnostni razvoj; poleg tega poudarja, da bi morala biti platforma namenjena precej širšemu področju delovanja in ne le vzajemnemu učenju ter omogočiti resnično sodelovanje deležnikov pri načrtovanju in spremljanju izvajanja ciljev trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj spodbuja sinergije z drugimi sorodnimi platformami, kot so platforma REFIT, platforma za krožno gospodarstvo, skupina na visoki ravni za konkurenčnost in rast ter strokovna skupina na visoki ravni za vzdržne finance, ter naj Parlamentu in Svetu poroča o tem, kako se bodo upoštevala priporočila te platforme;

10.  poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja za lažje upravljanje ciljev trajnostnega razvoja, da bi zagotovili naslednje:

   (i) več sektorjev: z vzpostavitvijo nacionalne usklajevalne strukture, pristojne za nadaljnje ukrepanje v zvezi z Agendo 21, ki bi uporabljala strokovno znanje nevladnih organizacij;
   (ii) več ravni: z vzpostavitvijo učinkovitega institucionalnega okvira za trajnostni razvoj na vseh ravneh;
   (iii) več akterjev: z omogočanjem in spodbujanjem ozaveščenosti javnosti in sodelovanjem z zagotovitvijo široke dostopnosti informacij;
   (iv) poudarek na izboljšanju povezave med znanostjo in politiko;
   (v) z določitvijo jasnega časovnega načrta, ki združuje kratko- in dolgoročno razmišljanje.

Zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo platforma z več deležniki privedla do združevanja, pa tudi širjenja praktičnega znanja o ciljih trajnostnega razvoja, ter naj zagotovi, da bo vplivala na politično agendo. Zato poziva Komisijo, naj s pomočjo Parlamenta in Sveta ustvari platformo z več deležniki, ki bo vključevala akterje iz različnih sektorjev. Podjetja in industrija, skupine potrošnikov, sindikati, socialne nevladne organizacije, nevladne organizacije za okolje in podnebje, nevladne organizacije za razvojno sodelovanje ter predstavniki lokalnih in mestnih uprav bi morali biti vsi zastopani v forumu najmanj 30. deležnikov. Srečanja bi morala bita odprta čim več akterjem, če se zanimanje poveča, pa bi jih bilo sčasoma mogoče tudi razširiti. Platforma z več deležniki bi morala na svojih četrtletnih srečanjih opredeliti težave, ki ovirajo uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja. Parlament bi moral razmisliti o ustanovitvi delovne skupine o ciljih trajnostnega razvoja, da bi znotraj Parlamenta potekalo horizontalno delo glede tega vprašanje. Ta forum bi morali sestavljati poslanci Evropskega parlamenta, ki bi zastopali čim več odborov. Tako Komisija kot Parlament bi morala biti dejavna na srečanjih platforme z več deležniki. Komisija bi morala platformi vsako leto posredovati posodobljene načrte za prihodnost glede svoje pomoči za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, pa tudi dokument, ki bi bil dostopen na vseh ravneh v vseh državah članicah o primerih dobre prakse pri uresničevanju teh ciljev, in sicer pred srečanji OZN na visoki ravni glede ciljev trajnostnega razvoja, ki potekajo junija/julija. Odbor regij bi moral povezovati lokalne in nacionalne akterje;

11.  pozdravlja vedno večjo količino institucionalnega in zasebnega kapitala, namenjenega financiranju ciljev trajnostnega razvoja ter poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo merila o trajnostnem razvoju za institucionalno porabo EU, opredelijo morebitne regulativne ovire in spodbude za naložbe v povezavi s cilji trajnostnega razvoja ter preučijo možnosti za konvergenco in sodelovanje med javnimi in zasebnimi naložbami;

12.  pozdravlja, da bi pregled izvajanja okoljske politike lahko prispeval k doseganju ciljev trajnostnega razvoja, in sicer prek boljšega izvajanja pravnega reda v državah članicah; vendar opozarja, da pregled ne bi smel šteti kot nadomestilo za druga orodja, kot so postopki za ugotavljanje kršitev;

13.  poziva Komisijo, naj oblikuje učinkovite mehanizme za nadzor, spremljanje in pregled za uresničevanje in vključevanje ciljev trajnostnega razvoja in Agende 2030; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z Eurostatom oblikuje posebne kazalnike napredka za notranje uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja v EU; poziva Komisijo, naj letno poroča o napredku EU na področju uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da bi morala Komisija države članice podpreti pri njihovem doslednem poročanju; poziva Parlament, naj postane partner v tem procesu, zlasti v drugem delovnem postopku po letu 2020, in poziva k vzpostavitvi letnega dialoga in poročanja med Parlamentom, Svetom in Komisijo, kar bi privedlo do priprave poročila; poziva, da morajo biti rezultati pregledni in zlahka razumljivi, pa tudi enostavni za sporočanje različnim občinstvom; poudarja, da sta pri spremljanju agende EU 2030 pomembni preglednost in demokratična odgovornost, in zato izpostavlja vlogo sozakonodajalcev v tem procesu; meni, da bi s sklenitvijo zavezujočega medinstitucionalnega sporazuma na podlagi člena 295 PDEU zagotovili primerno ureditev za tovrstno sodelovanje;

14.  opozarja, da morajo države članice Združenim narodom poročati o uspešnosti pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da morajo biti ta poročila oblikovana v sodelovanju s pristojnimi lokalnimi in regionalnimi organi; poudarja, da je treba v državah članicah s federalno ali decentralizirano ureditvijo opredeliti posebne izzive in obveznosti posameznih ravni upravljanja pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja;

15.  poziva Komisijo, naj spodbuja trajnostne globalne vrednostne verige z uvedbo sistemov potrebne skrbnosti za podjetja, pri katerih bi bil poudarek na vsej dobavni verigi, s tem bi namreč spodbudila podjetja k odgovornejšim naložbam in spodbodla učinkovitejše izvajanje poglavij prostotrgovinskih sporazumov o trajnosti, tudi na področju boja proti korupciji, preglednosti, boja proti izogibanju davkom in odgovornega ravnanja podjetij;

16.  meni, da mora prihodnja vizija Evrope zajeti cilje trajnostnega razvoja kot osrednje načelo in da bi se morale države članice pri tem usmeriti proti trajnostnim gospodarskim modelom ter da bi morala biti zato vloga EU pri doseganju trajnostnega razvoja v ospredju razmislekov iz bele knjige Komisije o prihodnosti Evrope z dne 1. marca 2017 (COM(2017)2025), kjer je treba v okviru gospodarske rasti bolj poudariti trajnost; meni, da sta doseganje ciljev trajnostnega razvoja in agenda 2030 bistvena za obstoj Evropske unije in da bi moralo biti doseganje teh ciljev evropska zapuščina za prihodnje generacije; priznava, da je agenda 2030 skladna z načeli in vrednotami Unije, zato doseganje ciljev trajnostnega razvoja naravno sledi načrtom Evropske unije za oblikovanje boljše, bolj zdrave in trajnostne prihodnosti v Evropi;

17.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo zmogljivosti za celovito oceno, tehnološke in institucionalne inovacije ter finančno mobilizacijo za doseganje ciljev trajnostnega razvoja;

18.  priznava, da je večina evropskih držav, tako v EU kot zunaj nje, podpisala sporazum o ciljih trajnostnega razvoja; meni, da bi bilo treba v okviru razprave o prihodnosti Evrope upoštevati razvoj vseevropskega okvira za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, ki bi zajemal države članice EU, države EGP, podpisnice pridružitvenih sporazumov EU, kandidatke za vstop v EU in Veliko Britanijo po izstopu iz EU;

19.  poudarja, da ima visoki politični forum OZN pomembno vlogo pri spremljanju in pregledovanju ciljev trajnostnega razvoja, ter Komisijo in Svet poziva, naj upoštevata vodilno vlogo EU pri oblikovanju in izvajanju Agende 2030 ter se še pred visokim političnim forumom pod okriljem generalne skupščine OZN dogovorita o skupnih stališčih EU in skupnem poročanju EU na podlagi usklajenega poročanja držav članic in institucij EU; poziva Komisijo, naj v okviru bližnjega visokega političnega foruma povzame že obstoječe ukrepe in konkretne cilje trajnostnega razvoja, ki bodo pregledani;

20.  meni, da bi morala biti EU vodilna v svetu glede prehoda na nizkoogljično gospodarstvo in sistem trajnostne proizvodnje in potrošnje; poziva Komisijo, naj svoje politike glede znanosti, tehnologije in inovacij usmeri k ciljem trajnostnega razvoja ter o tem pripravi sporočilo, kot je priporočila strokovna skupina Komisije za nadaljnje ukrepanje po konferenci Rio+20, zlasti glede ciljev trajnostnega razvoja, da bi oblikovala in podprla dolgoročno usklajevanje in skladnost politik;

21.  vztraja, da so znanost, tehnologija in inovacije izredno pomembna orodja za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da je treba v program Obzorje 2020 in prihodnje okvirne programe za raziskave bolje vključiti pojem trajnostnega razvoja in družbene izzive;

22.  spominja, da bi moral imeti Parlament jasno vlogo pri tem, kako EU izvaja agendo 2030, kar je zapisano v resoluciji z dne 12. maja 2016;

23.  pozdravlja nedavne pobude za spodbujanje učinkovitosti virov, med drugim s spodbujanjem preprečevanja, ponovne uporabe in recikliranja odpadkov, omejevanjem energijske predelave na materiale, ki jih ni mogoče reciklirati, ter postopnim ukinjanjem odlaganja odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti, kot je predlagano v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo in predlogu za nove ambiciozne cilje EU glede odpadkov, kar bo med drugim prispevalo k cilju trajnostnega razvoja št. 12 in zmanjšanju morskih odpadkov; priznava, da bo za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja in podnebnih ciljev na stroškovno učinkovit način potrebna učinkovitejša raba virov, z uresničitvijo teh ciljev pa se bodo do leta 2050 zmanjšale skupne letne emisije toplogrednih plinov za 19 % in emisije toplogrednih plinov le držav skupine G7 do 25 %; opozarja, da je 12 od 17 ciljev trajnostnega razvoja odvisnih od trajnostne uporabe naravnih virov; poudarja pomen trajnostne porabe in proizvodnje, ki bi ju dosegli s povečanjem učinkovitosti in zmanjšanjem onesnaževanja, povpraševanja po virih ter odpadkov; poudarja, da je treba prekinitvi povezave med rastjo, porabo virov in vplivi na okolje; poziva Komisijo, naj redno pripravlja poročilo o stanju krožnega gospodarstva, v katerem bo podrobno opisano njegovo stanje in trendi ter bo zagotavljalo objektivne, zanesljive in primerljive informacije, na podlagi katerih se bodo lahko spreminjale veljavne politike; poleg tega poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo s krožnim gospodarstvom doseženo pomembno zmanjšanje porabe izvornih materialov, zmanjšanje količine odpadnih materialov, trajnejši izdelki in uporaba stranskih proizvodov, ki nastajajo pri proizvodnji, ter odvečnih materialov, ki so jih nekdaj šteli za tokove odpadkov; poziva Komisijo, naj pripravi ambiciozno in obsežno strategijo za plastiko, hkrati pa tudi upošteva cilj za leto 2020 o okoljsko varnem ravnanju s kemikalijami ter cilje glede nestrupenih materialnih ciklov, kot so določeni v sedmem okoljskem akcijskem programu; meni, da je usklajeno ukrepanje proti zavrženi hrani na evropski ravni ključnega pomena za uresničevanje cilja trajnostnega razvoja št. 2; poudarja cilj EU, da do leta 2030 za 50 % zmanjša količino zavržene hrane;

24.  poudarja, da je v Sklepu št. 1386/2013/EU navedeno, da sedanji sistemi proizvodnje in potrošnje v svetovnem gospodarstvu ustvarjajo veliko odpadkov, ki skupaj s povečanjem povpraševanja po blagu in storitvah ter izčrpavanjem virov prispevajo k zvišanju stroškov osnovnih surovin, mineralov in energije, in še povečujejo onesnaževanje in količino odpadkov, pa tudi svetovne emisije toplogrednih plinov ter zaostrujejo degradacijo tal in krčenje gozdov; zato si morajo EU in države članice prizadevati, da bi zagotovile izvedbo oceno življenjskega kroga izdelkov in storitev ter s tem ocenile njegov dejanski vpliv na trajnost;

25.  opozarja, da je ločitev gospodarske rasti od porabe virov bistvena za omejevanje okoljskih vplivov in za izboljšanje konkurenčnosti Evrope ter zmanjšanje njene odvisnosti od virov;

26.  poudarja, da je za doseganje ciljev Agende 2030 bistvenega pomena, da bodo celovito izraženi v evropskem semestru, tudi z obravnavanjem vprašanja zelenih delovnih mest, učinkovite rabe virov, trajnostnih naložb in inovacij; ugotavlja, da ima z viri gospodarno gospodarstvo velik potencial za ustvarjanje delovnih mest in gospodarsko rast, saj bi do leta 2050 prispevalo dodatna dva bilijona USD k svetovnemu gospodarstvu in ustvarilo dodatnih 600 milijard USD v BDP držav skupine G-7;

27.  poziva Komisijo, naj vsem deležnikom, tudi vlagateljem, sindikatom in državljanom, ponazori prednosti preoblikovanja netrajnostne proizvodnje v dejavnosti, ki omogočajo uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, in koristi stalnega preusposabljanja delovne sile za zelena, čista in kakovostna delovna mesta;

28.  poudarja, da je pomembno izpolniti drugi cilj trajnostnega razvoja o trajnostnem kmetijstvu ter cilja o preprečevanju onesnaženosti in prevelike porabe vode (6.3 in 6.4), izboljšanju kakovosti tal (2.4 in 15.3) ter preprečitvi izgube biotske raznovrstnosti (15) na ravni EU;

29.  poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo precejšnje zamude pri doseganju dobrega stanja vode iz okvirne direktive o vodi ter zagotovijo uresničevanje cilja trajnostnega razvoja št. 6; je seznanjen, da Evropska agencija za okolje ocenjuje, da je ekološko stanje več kot polovice rek in jezer v Evropi ocenjeno z manj kot dobro in da smo priča najizrazitejšemu slabšanju vodnih ekosistemov in upadanju njihove biotske raznovrstnosti; poziva Komisijo, naj podpre inovativne pristope pri gospodarjenju z vodo, tudi s sprostitvijo celotnega potenciala za ponovno uporabo odpadne vode, in uporabi načela krožnega gospodarstva pri gospodarjenju z vodo, in sicer z izvajanjem ukrepov za spodbujanje varne ponovne uporabe odpadne vode v kmetijskem, industrijskem in občinskem sektorju; poudarja, da se okoli 70 milijonov Evropejcev v poletnih mesecih sooča s pomanjkanjem vode; poleg tega spominja, da približno 2 % celotnega prebivalstva EU nima popolnega dostopa do pitne vode, kar nesorazmerno vpliva na ranljive in marginalizirane skupine; poleg tega spominja, da v Evropi zaradi oporečne vode ter slabih sanitarnih in higienskih razmer vsak dan umre 10 ljudi;

30.  pozdravlja skupno sporočilo Komisije za prihodnost naših oceanov, v katerem je predlaganih 50 ukrepov za varno, zanesljivo, čisto in trajnostno gospodarjenje z oceani v Evropi in po vsem svetu, da bi izpolnili cilj trajnostnega razvoja št. 14, ki je nujen glede na potrebo po hitri oživitvi evropskih morij in oceanov;

31.  poudarja okoljski pomen in socialno-gospodarske koristi biotske raznovrstnosti ter ugotavlja, da je v najnovejšem poročilu o mejah zmogljivostih planeta navedeno, da so trenutne vrednosti izgubljanja biotske raznovrstnosti prekoračile te meje zmogljivosti, celovitost biosfere pa šteje za temeljno mejo, ki bi ob bistveni spremembi povzročila, da bi zemeljski sistem prešel v novo stanje; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da cilji iz strategije EU za biotsko raznovrstnost za leto 2020 in Konvencije o biološki raznovrstnosti ne bodo uresničeni brez velikih dodatnih naporov; spominja, da pogoji za okoli 60 % živalskih vrst in 77 % zaščitenih habitatov niso najboljši(9); poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za uresničitev teh ciljev, med drugim s popolnim izvajanjem direktiv o naravi in priznavanjem dodane vrednosti ekosistemov in biotske raznovrstnosti evropskega okolja, in sicer z dodelitvijo zadostnih sredstev, tudi v prihodnjih proračunih, za ohranjanje biotske raznovrstnosti, zlasti za omrežje Natura 2000 in program LIFE; ponovno izraža potrebo po skupni metodologiji za spremljanje, ki bo upoštevala vse neposredne in posredne odhodke za biotsko raznovrstnost in njihovo učinkovitost, hkrati pa je treba poudariti, da skupni odhodki EU ne smejo negativno vplivati na biotsko raznovrstnost, temveč bi morali podpirati uresničevanje ciljev Evrope glede biotske raznovrstnosti;

32.  poudarja, da je polno izvajanje in izvrševanje ter ustrezno financiranje direktiv o naravi temeljni pogoj za to, da bo celotna strategija za biotsko raznovrstnost uspešna in bo izpolnjen njen krovni cilj; pozdravlja odločitev Komisije, da direktiv o naravi ne bo pregledala;

33.  poziva Evropsko komisijo in države članice, naj hitro dokončajo in utrdijo ekološko omrežje Natura 2000 ter okrepijo prizadevanja, da bi zagotovile imenovanje zadostnega števila posebnih ohranitvenih območij v skladu z direktivo o habitatih, in da morajo to spremljati učinkoviti ukrepi za varstvo biotske raznovrstnosti v Evropi;

34.  ugotavlja, da ima po podatkih raziskav netrajnostno kmetijstvo osrednjo vlogo pri zmanjševanju vsebnosti organskega ogljika v tleh in biotske raznovrstnosti tal; poziva EU, naj spodbuja metode za izboljšanje kakovosti tal, na primer kolobarjenje, tudi pri stročnicah in živini, s čimer bi omogočili, da bi EU dosegla cilja trajnostnega razvoja št. 2.4 in 15.3;

35.  meni, da mora Evropska unija storiti veliko več, da bi uresničila cilj št. 15; zlasti poziva Evropsko komisijo, naj prednostno obravnava okoljsko dekontaminacijo in predlaga usklajene standarde glede izkoriščanja in degradacije tal ter čim prej predstavi akcijski načrt proti krčenju in propadanju gozdov, ki ga je večkrat napovedala, ter časovni načrt za njegovo izvajanje;

36.  priznava, da so spremembe biotske raznovrstnosti tal in organski ogljik v tleh predvsem posledica praks upravljanja zemljišč in spremembe rabe zemljišč ter podnebnih sprememb, kar zelo negativno vpliva na vse ekosisteme in družbo; zato poziva Komisijo, naj v prihodnjem 8. okoljskem akcijskem programu posebno pozornost posveti vprašanjem v zvezi s tlemi;

37.  poudarja, da uvoz sojinega zdroba za prehrano živali prispeva h krčenju gozdov v Južni Ameriki, zaradi česar so ogroženi cilji trajnostnega razvoja glede krčenja gozdov, podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti;

38.  poziva Komisijo, naj kot globalna akterka poveča prizadevanja pri varovanju pomembne ekologije in okolja Arktike; odločno poziva Komisijo, naj ne dopusti politik, ki spodbujajo izkoriščanje Arktike zaradi fosilnih goriv;

39.  pozdravlja osredotočenost na biotsko raznovrstnost, naravne vire in ekosisteme ter priznava povezavo med temi elementi in zdravjem ter dobrim počutjem ljudi; poudarja, da je treba sprejeti pristop „eno zdravje“, ki zajema zdravje ljudi, živali in okolja, ter spominja, da so naložbe v raziskave in inovacije, namenjene za razvoj novih zdravstvenih tehnologij, osnovni pogoj za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj čim prej opravi analizo, da bi se odzvala na objavo OECD o pregledu zdravstva v EU (EU Health at a glance), kjer je prikazano, da pričakovana življenjska doba v številnih državah EU ne narašča; ugotavlja, da je enak dostop do visokokakovostnega zdravstva bistven za vzdržne zdravstvene sisteme, saj ima potencial za zmanjšanje neenakosti; poudarja, da so nujna dodatna prizadevanja, da bi obravnavali večdimenzionalne ovire za dostop na ravni posameznika, izvajalca in sistema zdravstvenega varstva ter še naprej vlagali v inovacije in medicinske raziskave ter v Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), da bi razvili zdravstvene rešitve, ki so dostopne, trajne in usmerjene v boj proti svetovnemu problemu HIV/aidsa, tuberkuloze, meningitisa, hepatitisa C in drugih zapostavljenih nalezljivih bolezni, ki so pogosto povezane z revščino; opozarja, da so naložbe v svetovne medicinske raziskave in razvoj bistvenega pomena za odzivanje na nove zdravstvene izzive, kot so epidemije in odpornost na antibiotike;

40.  poudarja dejstvo, da gospodarstvo oceanov oziroma „modro gospodarstvo“ nudi pomembne priložnosti za trajnostno rabo in ohranjanje morskih virov ter da lahko ustrezna podpora za krepitev zmogljivosti za razvoj in uporabo orodij za načrtovanje in upravljanje sistemov državam v razvoju omogoči, da izkoristijo te priložnosti; poudarja pomembno vlogo, ki jo mora imeti Evropska unija na tem področju;

41.  se zaveda, da so črpanje ribolovnih virov ter njihovo ohranjanje in trgovina z njimi povezani; poleg tega se zaveda, da so oportunitetni stroški zaradi neukrepanja zoper škodljive ribolovne subvencije izjemno visoki, saj bomo brez ukrepanja izčrpali vire in povzročiti nezanesljivo preskrbo s hrano pa tudi delovna mesta, ki bi jih želeli ohraniti, bodo izgubljena;

42.  želi spomniti, da so tako EU kot njene države članice podpisnice Pariškega sporazuma in se morajo zato zavzemati za uresničitev njegovih ciljev, kar zahteva ukrepanje na svetovni ravni; poudarja potrebo po vključitvi dolgoročnega cilja razogljičenja za omejitev globalnega segrevanja na precej pod 2°C in prizadevanju, da se to zvišanje dodatno omeji na 1,5 °C;

43.  želi spomniti, da predlog Komisije za okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 določa tri glavne cilje za leto 2030: zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za najmanj 40 %, pokritje vsaj 27 % potreb EU z obnovljivimi viri energije in izboljšanje energetske učinkovitosti za najmanj 30 %; želi spomniti na stališča Parlamenta v zvezi s temi cilji; poudarja, da jih je treba nepretrgano pregledovati in pripraviti strategijo ničelnih emisij za EU do sredine stoletja ter tako poskrbeti za stroškovno učinkovit način za izpolnitev cilja ničelne stopnje neto emisij, sprejetega s Pariškim sporazumom, ob tem pa upoštevati regionalne in nacionalne značilnosti;

44.  poziva EU in države članice, naj blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje učinkovito vključijo v razvojno politiko; poudarja, da je treba spodbujati prenos tehnologije za energijsko učinkovitost in čiste tehnologije in podpirati naložbe v decentralizirane projekte malega obsega na področju obnovljivih virov energije, ločene od električnega omrežja; poziva EU, naj poveča pomoč za trajnostno kmetijstvo, da bi se lažje spoprijemalo s podnebnimi spremembami, in sicer z namensko podporo za male kmete, diverzificiranimi posevki ter kmetijsko-gozdarsko in kmetijsko-ekološko prakso;

45.  ugotavlja, da degradacija okolja in podnebne spremembe močno ogrožajo vzpostavljanje in ohranjanje miru in pravičnosti; priznava, da je treba podnebnim spremembam in degradaciji okolja pripisati večjo vlogo pri svetovnih migracijah ter pri revščini in lakoti; poziva EU in države članice, naj v diplomatskih pogovorih na svetovni ravni, tudi v dvostranskih in dvoregijskih dialogih na visoki ravni s skupino G-7, G-20, OZN in s partnerskimi državami, kot je Kitajska, podnebne spremembe še naprej obravnavajo kot strateško prednostno nalogo ter tako nadaljujejo pozitivne in aktivne pogovore, ki bodo pospešili svetovni prehod na čiste energije in preprečili nevarne podnebne spremembe;

46.  priznava delo Centra za podnebje in varnost, ki ima sedež v ZDA, na področju opredelitve stičnih točk med podnebnimi spremembami in mednarodno varnostjo, pri čemer so podnebne spremembe opredelili kot multiplikatorja grožnje, ki utegnejo zahtevati večje humanitarno ali vojaško posredovanje in povzročati pogostejša huda neurja, ki bodo ogrožala mesta in vojaške baze;

47.  energijska revščina, ki je pogosto opredeljena kot položaj, ko posamezniki ali gospodinjstva ne morejo ustrezno ogrevati svojega doma ali ne morejo pridobiti drugih potrebnih energetskih storitev po dostopni ceni, je problem v številnih državah članicah; poudarja, da do tega prihaja zaradi vse višjih cen energije, recesijskih učinkov v nacionalnih in regionalnih gospodarstvih in energijsko neučinkovitih stavb; želi spomniti, da se v statistiki EU o dohodkih in življenjskih pogojih (EU-SILC) ocenjuje, da leta 2012 kar 54 milijonov evropskih državljanov (10,8 % prebivalcev EU) ni moglo ustrezno ogreti svojega doma, o podobnih številkah pa se poroča tudi v zvezi s prepoznim plačevanjem stanovanjskih položnic ali s slabimi stanovanjskimi razmerami; pomembno je, da države članice ta problem priznajo in se spoprimejo z njim, saj je zagotavljanje osnovnih energetskih storitev bistveno, če želimo zagotoviti, da skupnosti ne bodo utrpele negativnih vplivov na zdravje in zapadle v še večjo revščino, da bodo lahko zagotavljale dobro kakovost življenja ter gospodinjstvom, ki potrebujejo podporo, pomagale, da njihovi izdatki ne bodo postali preveliki; poudarja, da so sodobne energetske storitve odločilnega pomena za človeško blaginjo in za gospodarski razvoj države, a kljub temu 1,2 milijarde ljudi nima dostopa do elektrike, več kot 2,7 milijarde ljudi pa nima čistega prostora za kuhanje; poleg tega opozarja, da več kot 95 % teh ljudi živi v podsaharski Afriki ali v razvijajoči se Aziji, in približno 80 % jih živi na podeželju; poudarja, da je energija osrednjega pomena pri skoraj vsakem večjem izzivu in priložnosti, ki jih ponuja današnji svet; poudarja, da je dostop do energije za vse bistvenega pomena – za delovna mesta, varnost, podnebne spremembe, proizvodnjo hrane ali povečanje dohodkov – in da je trajnostna energija priložnost, da spremenimo svoje življenje, gospodarstvo in planet;

48.  priporoča popolno vključitev podnebnih ukrepov v proračun EU, da bi zagotovili vključitev ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v vse naložbene odločitve v Evropi;

49.  poziva Komisijo, naj šest mesecev po spodbujevalnem dialogu UNFCCC leta 2018 in nato vsakih pet let pripravi poročilo o podnebni zakonodaji EU, vključno z uredbo za porazdelitev prizadevanj in direktivo o sistemu EU za trgovanje z emisijami, in naj skuša ugotoviti, ali bodo trenutno predvidena znižanja zadostovala za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja in ciljev iz Pariškega sporazuma; poziva jo tudi, naj najkasneje do leta 2020 pregleda in okrepi okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 ter nacionalno določeni prispevek EU, da bosta dovolj usklajena z dolgoročnimi cilji Pariškega sporazuma in cilji trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj spodbudi potencial za absorpcijo toplogrednih plinov, in sicer naj spodbuja razvoj politik, ki podpirajo pogozdovanje, in ustrezne prakse gospodarjenja z gozdovi, saj se EU v okviru Agende 2030 zavzema za izvajanje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, zaustavitev krčenja gozdov, obnovo degradiranih gozdov in povečanje pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja v svetovnem merilu do leta 2020;

50.  poudarja, da prizadevanja za ublažitev globalnega segrevanja ne ovirajo gospodarske rasti in zaposlovanja, marveč ravno narobe: na razogljičenje gospodarstva bi morali gledati kot na osrednji vir nove in trajnostne gospodarske rasti in zaposlovanja; vseeno se zaveda, da se bodo skupnosti, osredotočene na tradicionalno industrijo, pri prehodu na nove gospodarske in socialne modele najverjetneje srečevale z izzivi; poudarja, da je pri prehodu pomembna podpora, in poziva Komisijo in države članice, naj preusmerijo tok financiranja iz virov, kot je sistem EU za trgovanje z emisijami, zato da bi financirale posodobitve in pravičen prehod in tako pomagale skupnostim ter da bi spodbudile sprejemanje najboljše tehnologije in proizvodnih praks, s katerimi bodo zagotovljeni najboljši okoljski standardi ter varna, stabilna ter trajnostna delovna mesta;

51.  ugotavlja, da lahko nepretrgano izgubljanje biotske raznovrstnosti, negativni učinki krčenja gozdov in podnebne spremembe povzročijo vse večje tekmovanje za vire, kot sta hrana in energija, povečajo revščino in svetovno politično nestabilnost ter sprožijo razseljevanje prebivalstva in nove svetovne migracijske vzorce; vztraja, da bi morale Komisija, Evropska služba za zunanje delovanje in države članice preučiti vse to v vseh vidikih zunanjih odnosov in mednarodne diplomacije, obenem pa poskrbeti za občutno večje financiranje uradne razvojne pomoči; poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj si v vseh dejavnostih in stikih s tretjimi državami prizadevajo za zmanjšanje emisij s spodbujanjem obnovljivih virov energije, učinkovite rabe virov, varstva biotske raznovrstnosti in gozdov ter naj spodbujajo blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;

52.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo zunanja politika EU skladna s cilji trajnostnega razvoja, in določi področja, na katerih bo potrebno nadaljnje ukrepanje ali izvajanje, da bodo zunanje politike EU zares podpirale izvajanje ciljev trajnostnega razvoja in ne bodo v nasprotju niti s temi cilji niti z njihovim izvajanjem v drugih regijah, zlasti v državah v razvoju; poziva Komisijo, naj v ta namen začne zanesljiv proces, ki se bo začel s predvidevanjem/metodo zgodnjega opozarjanja za nove pobude in predloge, vključno z revizijo obstoječe zakonodaje, in naj vloži predlog za krovno zunanjo strategijo trajnostnega razvoja; poudarja, da že obstajajo ustrezna orodja in forumi, na primer Evropski sklad za trajnostni razvoj, regionalni forum UN/ECE o trajnostnem razvoju v okviru visokega političnega foruma in osrednja platforma OZN; poziva, da bi v okviru visokega političnega foruma v skladu z Agendo 2030, ki spodbuja države članice, naj opravljajo redne in vključujoče preglede napredka, opravili prostovoljni pregled; v zvezi s tem poudarja vlogo rednih in ustreznih predhodnih ocen učinka; želi spomniti na obveznost iz primarnih pogodb, da je treba upoštevati cilje razvojnega sodelovanja pri vseh politikah, ki lahko vplivajo na države v razvoju;

53.  poudarja, da je uradna razvojna pomoč poglavitni instrument za uresničevanje Agende 2030, za odpravljanje vseh oblik revščine in boj proti neenakosti, obenem pa poudarja, da zgolj razvojna pomoč ne zadošča za odpravo revščine v državah v razvoju; poudarja, da je treba uveljavljati instrumente, ki spodbujajo večjo odgovornost, na primer proračunsko podporo; poziva EU in njene države članice, naj se nemudoma ponovno zavežejo, da bodo za uradno razvojno pomoč namenile 0,7 % bruto nacionalnega dohodka, in naj pripravijo časovni načrt za postopno povečevanje uradne razvojne pomoči do tega deleža; opozarja na zavezo EU, da bo vsaj 20 % uradne razvojne pomoči namenila človekovemu razvoju in družbenemu vključevanju, in prosi za obnovljeno zavezanost temu cilju; poziva Komisijo, naj izpolni priporočilo odbora OECD za razvojno pomoč (DAC), da bi v skupnih odobrenih sredstvih za uradno razvojno pomoč dosegli letni povprečni delež subvencij v višini 86 %; poziva, naj se uradna razvojna pomoč zaščiti pred preusmerjanjem in naj se spoštujejo mednarodno dogovorjena načela razvojne učinkovitosti, tako da se ohrani temeljni cilj uradne razvojne pomoči, namreč izkoreninjenje revščine, s posebnim poudarkom na najmanj razvitih državah in nestabilnih območjih; opozarja, da je treba v širši razvojni agendi preseči odnos donator-prejemnik;

54.  poudarja, da je za financiranje Agende 2030 odločilnega pomena poskrbeti za davčno pravičnost in preglednost, ukrepati zoper izogibanje davkom, odpraviti nezakonite finančne tokove in davčne oaze ter bolje upravljati javne finance, zagotoviti vzdržno gospodarsko rast in povečati uporabo domačih virov financiranja; poziva EU, naj vzpostavi program financiranja (DEVETAX 2030), s katerim bi namensko prispevala k vzpostavitvi davčnih struktur v tržnih gospodarstvih v vzponu in državam v razvoju pomagala oblikovati nove regionalne davčne urade; ponovno poziva, naj se uvede svetovni davek na finančne transakcije, s katerim bi reševali svetovne izzive, kot je revščina, naj se razišče učinek prelivanja vseh državnih in evropskih davčnih politik na države v razvoju ter naj se pri sprejemanju zakonodaje na tem področju spoštuje načelo usklajenosti politik za razvoj;

55.  poziva Komisijo in države članice, naj prilagodijo svoj pristop k migracijam, da bi razvili migracijsko politiko, ki bo skladna z 10. ciljem trajnostnega razvoja in bo temeljila na dejstvenem odnosu do migrantov in prosilcev za azil, in da bi ukrepali zoper ksenofobijo in diskriminiranje migrantov pa tudi vlagali v poglavitne dejavnike človeškega razvoja; ponavlja svoj pomislek, da bi nove politike in finančni instrumenti, s katerimi naj bi odpravili temeljne vzroke za nedovoljene in prisilne migracije, utegnili škodovati razvojnim ciljem, in poziva Evropski parlament, naj pridobi večjo nadzorno vlogo v zvezi s tem in tako zagotovi, da bodo nova orodja financiranja skladna s pravno podlago, načeli in zavezami EU, zlasti pa z Agendo 2030; opozarja, da je glavni cilj razvojnega sodelovanja izkoreninjenje revščine ter dolgoročni gospodarski in socialni razvoj;

56.  pozdravlja poudarek na vlaganju v mlade kot glavne uresničevalce ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da je treba izkoristiti demografski potencial držav v razvoju z ustreznimi javnimi politikami in naložbami v izobraževanje mladih in zdravje, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in izobraževanjem; poudarja, da je priložnost za spodbujanje enakosti spolov in okrepljeno vlogo žensk eden bistvenih elementov usklajenosti politik za razvoj, in poziva EU, naj to vključi v vsa področja zunanjega ukrepanja; priznava, da je treba osrednje elemente človekovega razvoja in človeškega kapitala postaviti na prvo mesto, da se zagotovi trajnostni razvoj;

57.  poziva EU in države članice, naj zagotovijo potrebna sredstva in politično pozornost, da bi zagotovile, da bo načelo enakosti spolov ter krepitev vloge žensk in deklet v ospredju izvajanja Agende 2030;

58.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da javni proračuni ne bodo v nasprotju s cilji trajnostnega razvoja; meni, da je treba za čimprejšnje in uspešno izvajanje Agende 2030 precej pospešiti zelene naložbe, inovacije in rast v EU, ter priznava, da so potrebna nova orodja financiranja in različni pristopi k sedanji naložbeni politiki, kot je postopna odprava okolju škodljivih subvencij in projektov z visokimi emisijami; poziva, naj se zagotovi strategija, s katero bodo mednarodna in druga podjetja v svoj poslovni model, mednarodni vlagatelji pa v svoje naložbene strategije vključili okoljske in socialne dejavnike ter dejavnike upravljanja, da bi se preusmerili v trajnostno financiranje in nehali vlagati v fosilna goriva;

59.  poziva, da bi z večletnim finančnim okvirom za obdobje po letu 2020 preusmerili proračun Unije k izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in zagotovili ustrezna finančna sredstva za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poziva k večjemu vključevanju trajnostnega razvoja v vse mehanizme financiranja in vse proračunske vrstice, in ponavlja, da ima dolgoročna skladnost politik pomembno vlogo pri zmanjševanju stroškov; poudarja, da je kohezijska politika osrednja naložbena politika EU in da je treba za vse strukturne in naložbene sklade EU, vključno z Evropskim skladom za strateške naložbe, horizontalno uporabljati merila trajnosti in cilje na podlagi uspešnosti, če želimo zares celovito preiti na trajnostno in vključujočo gospodarsko rast;

60.  poziva Evropsko investicijsko banko (EIB), naj zagotovi, da bo sledila evropskim vrednotam in pri dodeljevanju posojil uporabljala stroga merila trajnosti, zlasti pa, da bodo posojila v energetskem in prometnem sektorju usmerjena v nizkoogljične in trajnostne projekte;

61.  poziva EIB, naj do leta 2030 nameni 40 % posojilnega portfelja za nizkoogljično rast, ki bo odporna proti podnebnim spremembam;

62.  poziva EIB, naj več sredstev nameni za pobudo ELENA za zagotavljanje nepovratnih sredstev za tehnično pomoč pri izvajanju projektov in programov na področju energijske učinkovitosti, distribuiranih obnovljivih virov energije in mestnega prometa;

63.  priznava, da je odporna in trajnostna infrastruktura poglavitno načelo za doseganje trajnostne prihodnosti z nizkimi emisijami ogljika in da prinaša številne druge koristi, kot je trajnost in izboljšana zaščita pred požari in poplavami; meni, da bo prehod v trajnostno družbo mogoče doseči le, če bomo spoštovali načelo, da je energijska učinkovitost na prvem mestu, in še naprej povečevali učinkovitost električnih naprav, električnih omrežij in stavb, obenem pa razvijali sisteme shranjevanja; priznava, da je največ potenciala za energijsko učinkovitost v stavbah, in poziva EU, naj se zaveže, da bodo do leta 2050 vse stavbe trajnostne, brezogljične in energijsko učinkovite in pri tem skoraj ne bo povpraševanja po energiji, preostala potrebna energija pa bo zagotovljena iz obnovljivih virov; poziva k pospešenemu povečanju deleža obnovljivih virov energije v energetski mešanici; svari pred odvisnostjo od netrajnostne infrastrukture in poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe za urejen prehod na nizkoogljično gospodarstvo in korenito preusmeritev infrastrukturnega razvoja, da bi omilili sistemska gospodarska tveganja, povezana z visokoogljičnimi finančnimi sredstvi;

64.  poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost trajnostni mobilnosti in izboljšajo sisteme lokalnega javnega prevoza ob upoštevanju posebnosti v posameznih državah ter na podlagi resničnih potreb državljanov; meni, da mora biti finančna podpora EU za razvoj prometnega sektorja in infrastrukture usmerjena v cilje, ki državam članicam prinašajo resnično dodano vrednost;

65.  poudarja, da ima korupcija velik vpliv na okolje in da je trgovina z ogroženimi prostoživečimi vrstami, minerali in dragimi kamni ter z gozdnimi proizvodi, kot je les, neločljivo povezana s korupcijo; nadalje poudarja, da trgovina s prostoživečimi vrstami lahko dodatno ogrozi ogrožene vrste, medtem ko nezakonita sečnja lahko povzroči izgubo biotske raznovrstnosti in povečanje ogljikovih emisij, kar prispeva k podnebnim spremembam; poudarja, da so za organizirane kriminalne združbe dobički visoki, tveganja pa majhna, ker so kazniva dejanja zoper gozdove le redko preganjana, kazni pa niso ustrezne glede na resnost kaznivega dejanja; opozarja, da je Konvencija Združenih narodov proti korupciji s celovitim poudarkom na preprečevanju korupcije, učinkovitemu izvrševanju zakonodaje, mednarodnemu sodelovanju in odvzemu premoženja lahko učinkovito orodje za boj proti korupciji v okoljskem sektorju; poziva države članice, naj v okoljsko zakonodajo in politike vključijo protikorupcijske strategije, kot sta preglednost in odgovornost, ter okrepijo demokracijo in dobro upravljanje; poudarja, da bo boj proti korupciji v okoljskem sektorju pomagal zagotoviti enak dostop do bistvenih virov, kot sta voda in čisto okolje, in da je bistvenega pomena za zaščito našega okolja in zagotavljanje trajnostnega razvoja;

66.  priznava pomen kulture in kulturne udeležbe pri uresničevanju agende trajnostnega razvoja, pa tudi vlogo kulture v zunanjih odnosih in razvojni politiki; poziva k ustrezni podpori za kulturne ustanove in organizacije pri uresničevanju agende trajnostnega razvoja ter nadaljnji krepitvi povezav med raziskovalci, znanostjo, inovacijami in umetnostjo;

67.  opozarja, da kulturna udeležba izboljšuje fizično in duševno zdravje in blaginjo, pozitivno vpliva na šolski in poklicni uspeh, pomaga ljudem, ki najbolj tvegajo socialno izključenost, pri vključitvi na trg dela in torej močno prispeva k doseganju številnih ciljev trajnostnega razvoja;

68.  je močno zaskrbljen, ker najnovejša poročila raziskave PISA kažejo razlike v uspešnosti izobraževalnih sistemov držav članic; poudarja, da so ustrezno financirani sistemi izobraževanja in usposabljanja, ki so dostopni vsem, odločilnega pomena za enakost in socialno vključenost ter za uresničevanje postavk iz 4. cilja trajnostnega razvoja in da lahko kakovostno izobraževanje okrepi vlogo ranljivih ljudi in manjšin, oseb s posebnimi potrebami ter žensk in deklet; obžaluje, da je problem visoke brezposelnosti med mladimi tako trdovraten; ugotavlja, da je izobraževanje osrednjega pomena pri razvoju samozadostnih družb; poziva EU, naj poveže kakovostno izobraževanje, tehnično in poklicno usposabljanje in sodelovanje z industrijo kot bistven pogoj za zaposljivost mladih in dostop do kakovostnih delovnih mest;

69.  poziva EU in njene države članice, naj zaščitijo regionalne manjšinske in manj razširjene jezike ter jezikovno raznolikost in zagotovijo, da pri vključevanju ciljev trajnostnega razvoja v evropski politični okvir in prihodnje prednostne naloge Komisije ne bo jezikovne diskriminacije;

70.  meni, da bi bilo treba v vsem evropskem okviru politik spodbujati kulturno raznolikost in varstvo naravne dediščine, tudi prek izobraževanja;

71.  poziva države članice, naj prednostno obravnavajo okoljsko in gospodarsko preobrazbo industrijskih območij v različnih regijah Evrope, ki povzročajo visoko raven onesnaženosti ekosistemov in izpostavljajo lokalno prebivalstvo velikim tveganjem za zdravje;

72.  poudarja, da bo imela agenda EU za mesta pomembno vlogo pri izvajanju svetovne nove agende za mesta, in pozdravlja razvoj na področju politike, ki mestom in regijam omogoča sinergijske zelene naložbe; pozdravlja pobude, kot sta nagrada zeleni list in Konvencija županov za podnebje in energijo, ter nadalje poudarja, da imajo mesta in regije nepogrešljivo vlogo pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, saj trajnost zahteva sodelovalne in dolgoročne pristope na vseh upravnih ravneh in v vseh sektorjih;

73.  želi spomniti, da se z agendo 2030 priznava, da na hrano, preživetje in gospodarjenje z naravnimi viri ne moremo več gledati ločeno; poudarja, da so osredotočanje na razvoj podeželja in naložbe v kmetijstvo – pridelki, živina, gozdarstvo, ribolov in ribogojstvo – močno orodje za odpravo revščine in lakote ter za zagotovitev trajnostnega razvoja; opozarja, da ima kmetijstvo pomembno vlogo pri boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da je velike ambicije ciljev trajnostnega razvoja mogoče doseči le s sodelovanjem – sever-jug, jug-jug in tristransko sodelovanje – ter z globalnimi partnerstvi med številnimi akterji in na širokem nizu področij;

74.  pozdravlja namero, da bi trajnostni razvoj vključili v trgovinsko in naložbeno politiko, in poziva, naj EU pri oblikovanju politik bolje obravnava učinke oskrbe s primarnimi proizvodi in naravnimi viri v EU in zunaj nje; poziva k ponovnemu razmisleku o naložbeni politiki in k široki uporabi inovativnih orodij za financiranje doseganja ciljev trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo preverjanje trajnostnega razvoja pri prihodnjih trgovinskih sporazumih pregledno;

75.  poziva Komisijo, naj s sodelovanjem ustreznih deležnikov oblikuje in zagotovi posebno prilagojeno podporo za marginalizirana gospodinjstva in gospodinjstva z nizkimi dohodki ter skupine, kot so Romi, da bi jim zagotovili zdravo življenje ter dostop do osnovnih storitev in zdravih, čistih in naravnih virov, kot so zrak, voda, cenovno dostopna in sodobna energija ter zdrava prehrana, kar bi prispevalo tudi k doseganju 1., 10. in 15. cilja trajnostnega razvoja o odpravi revščine, zmanjšanju neenakosti ter spodbujanju miroljubnih in vključujočih družb;

76.  ugotavlja – tako kot v agendi za trajnostni razvoj do leta 2030 – da so invalidi izpostavljeni zelo velikemu tveganju revščine, brez ustreznega dostopa do osnovnih pravic, kot so izobraževanje, zdravje in zaposlovanje;

77.  meni, da pobude EU za načrtovanje trajnosti v prihodnosti ne smejo zanemariti širšega razmisleka o vlogi živali kot čutečih bitij in njihovega dobrega počutja, ki ga prevladujoči sistemi proizvodnje za potrošnjo pogosto zanikajo; poudarja, da mora EU čim prej izpolniti politične in zakonodajne vrzeli v zvezi z dobrim počutjem živali, kot to zahteva tudi vedno večje število evropskih državljanov;

78.  poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja in financiranje za ozaveščanje, usmerjene izobraževalne kampanje ter povečanje zavez in ukrepov državljanov na področju trajnostnega razvoja;

79.  poziva Komisijo in države članice, naj do leta 2020 prenehajo spodbujati biogoriva, pridobljena iz palmovega olja in soje, saj to povzroča krčenje gozdov in šotišč; poleg tega poziva k uvedbi enotne sheme certificiranja za palmovo olje, ki vstopa na trg EU, ki bo zagotavljala družbeno odgovoren izvor palmovega olja;

80.  odločno poziva Komisijo in države članice, naj si še bolj zavzeto prizadevajo sprejeti učinkovite ukrepe za odpravo slabe kakovosti zraka, zaradi katerega v EU vsako leto prezgodaj umre več kot 430 000 ljudi; poziva Komisijo, naj zagotovi izvrševanje nove in veljavne zakonodaje, pospeši pravne ukrepe proti državam članicam, ki ne spoštujejo zakonodaje o onesnaženosti zraka, in predlaga novo, učinkovito sektorsko zakonodajo za odpravo slabe kakovosti zunanjega zraka in različnih virov onesnaževanja, obravnava pa naj tudi emisije metana; poudarja, da je EU še vedno daleč od doseganja ravni kakovosti zraka, ki so zanjo določene, kljub temu da so precej nižje od tistih, ki jih je priporočila Svetovna zdravstvena organizacija;

81.  ugotavlja, da se je Komisija lotila vprašanja slabe kakovosti zraka v Evropi in je začela nekatere postopke za ugotavljanje kršitev, zlasti zaradi ponavljajočih se preseganj mejnih vrednosti NO2, določenih v Direktivi 2008/50/ES;

82.  opozarja, da je zmanjšanje obremenitve s hrupom eno od meril kakovosti, ki do leta 2020 ne bodo doseženi; poudarja, da v EU zaradi koronarne srčne bolezni in kapi, povezanih z izpostavljenostjo hrupu, vsako leto prezgodaj umre vsaj deset tisoč ljudi in da je bila leta 2012 približno četrtina prebivalstva v EU izpostavljena ravnem hrupa, ki presegajo mejne vrednosti; poziva države članice, naj kot prednostno obravnavajo spremljanje ravni hrupa, da bi se zagotovilo spoštovanje mejnih vrednosti za zunanje in notranje okolje; poleg tega poziva k ukrepom proti obremenitvi s hrupom;

83.  poudarja, da se po podatkih Komisije več kot 50 % žit v EU porabi za krmo živali; ugotavlja, da je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo opozorila, da bi nadaljnja poraba žit za živalsko krmo lahko ogrozila prehransko varnost, saj bi se zmanjšala količina žita, ki je na voljo za prehrano ljudi;

84.  poudarja prispevek živinorejskega sektorja h gospodarstvu EU in trajnostnemu kmetijstvu, zlasti ob vključitvi v pridelovalne sisteme; opozarja na možnosti aktivnega upravljanja kroženja hranilnih snovi v živinorejskem sektorju, da bi se zmanjšali vplivi emisij CO2, amoniaka in dušika na okolje; opozarja tudi na potencial celostnega kmetijstva, saj lahko prispeva k boljšemu delovanju kmetijskega ekosistema in k podnebju prijaznemu kmetijstvu;

85.  opozarja, da bi lahko ženske v kmetijstvu v državah v razvoju povečale pridelke kmetij za 20 do 30 %, če bi imele enak dostop do virov kot moški; poudarja, da bi lahko s tem pridelkom število stradajočih oseb na svetu zmanjšali za 12 do 17 %;

86.  poudarja zlasti temeljno vlogo žensk na družinskih kmetijah, ki pomenijo glavno socialno-ekonomsko celico na podeželju, pri skrbi za pridelavo živil, ohranjanju tradicionalnega znanja in spretnosti, kulturni identiteti in varstvu okolja, ob upoštevanju, da se ženske na podeželju soočajo tudi z razlikami v plačah in pokojninah;

87.  ker mora Komisija v skladu s sedmim okoljskim akcijskim programom izvesti presojo vpliva na okolje, ki ga ima potrošnja v Uniji v globalnem kontekstu; poudarja pozitiven vpliv, ki ga ima lahko trajnostni življenjski slog na zdravje ljudi in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; opozarja Komisijo, da cilj trajnostnega razvoja št. 12.8 zahteva informiranje in ozaveščanje javnosti o trajnostnem razvoju in trajnostnih življenjskih stilih; zato Komisijo in države članice poziva, naj oblikujejo programe za večje osveščanje javnosti o vplivu različnih vrst porabe na človekovo zdravje, okolje, prehransko varnost in podnebne spremembe; poziva Komisijo, naj nemudoma objavi sporočilo o trajnostnem evropskem prehranskem sistemu;

88.  ugotavlja, da morajo vlade, če želijo doseči cilj št. 12.8, zagotoviti, da bodo imeli vsi ljudje ustrezne informacije in znanje o trajnostnem razvoju in življenju v soglasju z naravo; zato Komisijo in države članice poziva, naj oblikujejo programe za večje osveščanje javnosti o vplivu obsega porabe na človekovo zdravje, okolje, prehransko varnost in podnebne spremembe;

89.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo celovit okvir politike EU za globalne zdravstvene izzive, kot so HIV/aids, tuberkuloza, hepatitis C in protimikrobna odpornost, pri čemer naj upoštevajo različne razmere v državah članicah EU in njihovih sosednjih državah, v katerih je obremenjenost zaradi virusa HIV in multirezistentne tuberkuloze največja, ter posebne izzive, s katerimi se soočajo; poziva Komisijo in Svet, naj prevzameta odločno politično vlogo v dialogu z državami, kjer bolezni povzročajo veliko breme, vključno s sosednjimi državami v Afriki, vzhodni Evropi in osrednji Aziji, in tako zagotovita, da bodo vzpostavljeni načrti za trajnostni prehod na nacionalno financiranje, da bi bili programi za boj proti HIV in tuberkulozi po umiku podpore mednarodnih donatorjev učinkoviti in da bi se neprekinjeno izvajali in krepili, ter naj s temi državami še naprej tesno sodelujeta pri zagotavljanju, da prevzamejo odgovornost za odziv na HIV in tuberkulozo;

90.  priznava učinkovitost predekspozicijske profilakse za preprečevanje virusa HIV/aidsa; poziva Komisijo in Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, naj priznata, da za virus HIV/aids obstaja tudi preventivno zdravljenje;

91.  priznava, da so spolno in reproduktivno zdravje in pravice glavno gonilo s potencialom za izkoreninjenje večdimenzionalne revščine in da bi jih bilo vedno treba priznati kot pogoj za zdravo življenje in enakost spolov; poudarja, da bi bilo treba temu področju nameniti več pozornosti, saj je na žalost še vedno obravnavano kot nišno vprašanje, čeprav je zelo pomembno za enakost spolov, osamosvajanje mladih, človeški razvoj in končno izkoreninjenje revščine; poudarja, da je to majhen napredek glede na prejšnje pristope EU, še vedno pa spolno in reproduktivno zdravje in pravice niso priznani kot glavno gonilo za doseganje trajnostnega razvoja; ugotavlja, da je stališče EU v zvezi s tem nedosledno, kot se kaže v tem svežnju: Komisija v sporočilu o Agendi 2030 priznava ukrepanje EU na tem področju le v zvezi z zdravjem, v sporočilu o soglasju pa le v zvezi z enakostjo spolov; zato poziva Komisijo in države članice, naj od ZDA še naprej zahtevajo, naj razmisli o svojem stališču glede pravila o globalni prepovedi („global gag“);

92.  poudarja, da je treba še naprej spodbujati zdravstvene raziskave, da bi razvili nove in izboljšane, dostopne, cenovno dostopne in primerne zdravstvene rešitve za HIV/aids, tuberkulozo in druge, z revščino povezane in zanemarjene bolezni, nastajajoče epidemije in protimikrobno odpornost;

93.  poudarja, da kmetijski sektor EU že prispeva k trajnosti; ugotavlja pa, da je treba skupni kmetijski politiki omogočiti, da se bo lahko bolje spopadala s trenutnimi in prihodnjimi izzivi; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko skupna kmetijska politika in trajnostni sistemi kmetovanja najbolje prispevali k ciljem trajnostnega razvoja, s čimer bi zagotovili stabilno, varno in hranljivo hrano ter varovanje in pospeševanje naravnih virov ob hkratnem spopadanju s podnebnimi spremembami; poziva Komisijo, naj v okviru prihodnjega sporočila o skupni kmetijski politiki po letu 2020 pripravi predloge za nadaljnje izboljšanje učinkovitosti okoljskih ukrepov in zagotovi doseganje ciljev trajnostnega razvoja 2, 3, 6, 12, 13, 14 in 15; prav tako poziva Komisijo, naj spodbuja lokalno in ekološko pridelano hrano, ki ima majhen ogljični odtis ter majhen vpliv na zemljišča in porabo vode; poudarja pomen kmetijskih ekosistemov in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi in zagotavljanja spodbud za trajnostno obnovo opuščenih kmetijskih površin; poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo vse politike EU dejansko dosegle zastavljene cilje s strogim spoštovanjem in večjo skladnostjo med različnimi politikami; poudarja, da je to posebej pomembno zaradi trajnostnega upravljanja z naravnimi viri in s tem povezanimi instrumenti v okviru skupne kmetijske politike;

94.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo kmetijsko-ekološko tranzicijo in čim bolj zmanjšajo uporabo pesticidov, škodljivih za zdravje in okolje, ter v okviru skupne kmetijske politike uvedejo ukrepe za zaščito in podporo ekološkega ter biodinamičnega kmetovanja;

95.  poziva Komisijo in države članice, naj v najkrajšem možnem času preoblikujejo pravila EU v zvezi z odobritvijo pesticidov in določijo zavezujoče cilje za zmanjšanje njihove uporabe;

96.  opozarja, da evropsko kmetijstvo zagotavlja na milijone delovnih mest na podeželju, in sicer v kmetijskem in drugih sektorjih, pri čemer zagotavlja oskrbo z živili, prehransko varnost in privlačnost podeželja kot prostora, kjer je mogoče živeti, delati in si odpočiti; nadalje poudarja, da pokrajine z veliko biotsko raznovrstnostjo in veliko naravno vrednostjo privabljajo ljudi na podeželje in podeželskim območjem prinašajo dodano vrednost; se zaveda velike vrednosti politike razvoja podeželja pri gradnji uspešnih, odpornih in dinamičnih podeželskih skupnosti in gospodarstev; poudarja, da je za uresničevanje tega bistven boljši dostop kmetov do virov;

97.  poziva, naj se pri razvoju kmetijstva v ospredje postavi družinska kmetijska podjetja z boljšo uporabo evropskih skladov, kot je Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), pri tem pa posebno pozornost nameni malim in srednjim kmetijskim podjetjem, izmenjuje in prenaša izkušnje, izkorišča prednosti lokalnih in regionalnih vrednostnih in proizvodnih verig in regionalnega zaposlovanja ter bolj poudarja povezave s primestnimi območji in neposredno prodajo, kar se je v številnih delih EU izkazalo za uspešen model; meni, da je sposobnost kmetov, da s svojim delom ustvarijo pravičen dohodek, osnovni pogoj za trajnost evropskega kmetijstva in jamstvo za njihovo blaginjo;

98.  opozarja, da bi bilo treba zagotoviti ustrezne javne storitve, zlasti varstvo otrok in oskrbo starejših, saj so te storitve še posebej pomembne za ženske, ki imajo že od nekdaj pomembno vlogo pri skrbi za mlajše in starejše družinske člane;

99.  poudarja pomembno vlogo tradicionalnega znanja in živil, zlasti v najbolj oddaljenih regijah ter v gorskih in prikrajšanih območjih EU, ter prispevek evropskih shem kakovosti, kot je zaščitena geografska označba, za lokalno gospodarstvo; želi spomniti na soglasno podporo Parlamenta razširitvi takšne zaščite na širši nabor regionalno proizvedenega blaga; v zvezi s tem poudarja tudi vlogo evropskih shem kakovosti (ZOP/ZGO/ZTP) pri nudenju in ohranjanju življenjskih pogojev na teh območjih; priznava, da so te sheme bolj poznane le v nekaterih državah članicah in poziva k ozaveščanju o njihovih prednostih v vsej Uniji;

100.  poudarja prispevek sredozemskega gozda in kmetijsko-gozdarskega sistema dehesa, ki usklajeno združuje trajnostno in ekstenzivno živinorejo ter kmetijske in gozdarske dejavnosti, k ciljem ohranjanja in zagotavljanja trajnosti biotske raznovrstnosti, to pa z namenom priznanja in podpore v okviru skupne kmetijske politike;

101.  poudarja pomen bioenergije za kmetije in biogospodarstvo ter objektov za proizvodnjo, skladiščenje in distribucijo energije iz obnovljivih virov ter njeno uporabo na kmetijah, saj z dodatnimi možnostmi za prihodek prispevajo k dohodkovni varnosti kmetov ter ustvarjajo in ohranjajo visokokakovostna delovna mesta na podeželju; poudarja, da je treba bioenergijo razvijati na trajnosten način in da ne sme ovirati proizvodnje živil in krme; poudarja, da bi bilo treba potrebe po energiji pokrivati s spodbujanjem uporabe odpadkov in stranskih proizvodov, ki jih ni mogoče uporabiti v drugih postopkih;

102.  ugotavlja, da lahko gojenje stročnic z rotacijo prinese koristi za vse: za kmete, živali ter potrebe na področju biotske raznovrstnosti in podnebja; poziva Komisijo, naj pripravi beljakovinski načrt, ki bo vključeval stročnice v rotaciji;

103.  meni, da je potreben nadaljnji napredek na področju preciznega kmetovanja, digitalizacije, racionalne uporabe energije, gojenja rastlin in vzreje živali ter vključevanja integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi, saj bo večja učinkovitost na podlagi ciljev trajnostnega razvoja in biotske raznovrstnosti prispevala k zmanjšanju potreb po zemljiščih in vplivov kmetijstva na okolje; meni, da bi uporaba biotske raznovrstnosti v korist kmetov lahko pomagala izboljšati dohodke, zdravje in rodovitnost tal, varovati rastline pred škodljivimi organizmi in izboljšati opraševanje; zato poudarja pomen izboljšanega regulativnega okvira, da se zagotovi pravočasen, učinkovit in uspešen postopek odločanja; poudarja, da bi te pametne rešitve morale spodbujati in podpirati pobude, prilagojene potrebam majhnih kmetij, da bi mogle tudi brez ekonomije obsega izkoristiti nove tehnologije;

104.  meni, da je zelo pomembno ohraniti in razvijati zmogljivost tradicionalnih in lokalnih pasem, ob upoštevanju njihove sposobnosti prilagajanja značilnostim svojega domačega okolja, ter da je treba spoštovati pravico kmetov, da samostojno žlahtnijo rastline ter hranijo in si izmenjujejo semena različnih vrst in sort, da bi se zagotovila genska raznovrstnost kmetijstva; zavrača vse poskuse patentiranja življenja, rastlin in živali, genskega materiala ali osnovnih bioloških procesov, zlasti kadar gre za avtohtone seve, vrste in značilnosti;

105.  poziva Komisijo, naj pripravi akcijski načrt in ustanovi skupino strokovnjakov ter si tako prizadeva za bolj trajnosten sistem celostnega upravljanja varstva rastlin; poudarja, da je potreben sistem zatiranja škodljivcev, pri katerem bi se izboljšala interakcija med prizadevanji pri gojenju rastlin, naravnimi sistemi zatiranja in uporabo pesticidov;

106.  meni, da bi bilo treba spodbujati razpoložljivost širokopasovnih povezav in izboljšati storitve prevoza na podeželju, kar bi prispevalo k doseganju ciljev okoljske trajnosti in spodbujalo rast na podeželju, ki bi bila povsem trajnostna z okoljskega, ekonomskega in socialnega vidika;

107.  poudarja, da je treba kulturo vključiti v ukrepe Komisije za zagotavljanje trajnosti in s tem jasno poudariti vlogo, ki jo ima kultura pri gospodarskem razvoju, ustvarjanju delovnih mest, spodbujanju demokracije, socialne pravičnosti in solidarnosti, spodbujanju kohezije, boju proti socialni izključenosti in revščini ter odpravi generacijskih in demografskih razlik; poziva Komisijo, naj kulturo vključi med cilje, opredelitve, orodja in merila za oceno svoje strategije na področju ciljev trajnostnega razvoja;

108.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) A/RES/70/1.
(2) Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 (UL L 354, 28.12.2013, str. 171).
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0224.
(4) https://ec.europa.eu/epsc/sites/epsc/files/strategic_note_issue_18.pdf
(5) Sporočilo Komisije z dne 3. maja 2011 z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“ (COM(2011)0244).
(6) Poročilo Komisije z dne 2. oktobra 2015 o vmesnem pregledu strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (COM(2015)0478).
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0034.
(8) https://unstats.un.org/sdgs/report/2016/goal-13/ (Ni na voljo v slovenščini)
(9) Poročilo Evropske agencije za okolje št. 30/2016, Poročilo o okoljskih kazalnikih za leto 2016 – podpora za spremljanje 7. akcijskega programa za okolje: https://www.eea.europa.eu/publications/environmental-indicator-report-2016.


Spodbujanje kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah EU
PDF 376kWORD 57k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o spodbujanju kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije: uporaba člena 349 PDEU (2016/2250(INI))
P8_TA(2017)0316A8-0226/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 52 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki v odstavku 1 določa, da se Pogodbi uporabljata za države članice, v odstavku 2 pa navaja, da je njuna ozemeljska veljavnost določena v členu 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju točke 1 prvega pododstavka člena 355 PDEU, kakor je bila spremenjena s sklepoma Evropskega sveta z dne 29. oktobra 2010 o spremembi položaja otoka Saint-Barthélemy v razmerju do Evropske unije (2010/718/EU) in z dne 11. julija 2012 o spremembi položaja Mayotteja v razmerju do Evropske unije (2012/419/EU), ki določa, da se določbe Pogodb uporabljajo za najbolj oddaljene regije v skladu s členom 349 PDEU,

–  ob upoštevanju člena 349 PDEU, ki najbolj oddaljenim regijam priznava poseben status, predvideva sprejetje posebnih ukrepov, „ki so zlasti namenjeni opredelitvi pogojev uporabe Pogodb za te regije, vključno s skupnimi politikami“, in določa, da se ti ukrepi med drugim nanašajo „na področja, kot so carinska in trgovinska politika, davčna politika, prostotrgovinske cone, kmetijska in ribiška politika, pogoji za preskrbo s surovinami in bistvenimi izdelki za široko porabo, državne pomoči ter pogoji dostopa do strukturnih skladov in horizontalnih programov Unije“,

–  ob upoštevanju člena 107(3)(a) PDEU, ki določa, da je pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja najbolj oddaljenih regij lahko združljiva z notranjim trgom,

–  ob upoštevanju naslova XVIII PDEU, ki določa cilj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter opredeljuje strukturne finančne instrumente za njegovo izpolnitev,

–  ob upoštevanju člena 7 PDEU, v skladu s katerim Unija skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev in v skladu z načelom prenosa pristojnosti,

–  ob upoštevanju vseh sporočil Evropske komisije o najbolj oddaljenih regijah,

–  ob upoštevanju svojih resolucij o najbolj oddaljenih regijah, zlasti svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o vlogi kohezijske politike v najbolj oddaljenih regijah Evropske unije v okviru EU 2020(1) ter svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o čim boljšem izkoriščanju potenciala najbolj oddaljenih regij z ustvarjanjem sinergije med strukturnimi skladi in drugimi programi Evropske unije(2),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 15. decembra 2015(3),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 15. decembra 2016 o izvajanju režima posebnih ukrepov za kmetijstvo v korist najbolj oddaljenih regij Unije (POSEI) (COM(2016)0797),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o posodobitvi področja državnih pomoči EU (COM(2012)0209),

–   ob upoštevanju memoranduma, ki so ga v Cayennu (5. marca 1999) podpisale najbolj oddaljene regije, dopolnjenega s skupnim memorandumom, podpisanim maja 2010 med Španijo, Francijo, Portugalsko in najbolj oddaljenimi regijami, ki določa, da bi morala EU spodbujati trajnostni razvoj najbolj oddaljenih regij s krepitvijo naravnih in kulturnih dobrin najbolj oddaljenih regij ter hkrati spodbujati načela enakih možnosti, partnerstva, sorazmernosti in skladnosti politik EU,

–  ob upoštevanju sklepne deklaracije z dne 22. in 23. septembra 2016 po 21. konferenci predsednikov najbolj oddaljenih regij Evropske unije in skupnega memoranduma najbolj oddaljenih regij, podpisanega na četrtem forumu najbolj oddaljenih regij Evropske unije 30. in 31. marca 2017 v Bruslju,

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe(4),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0226/2017),

A.  ker člen 349 PDEU priznava posebne socialne in gospodarske razmere najbolj oddaljenih regij, katerih razvoj zaradi svoje stalnosti in součinkovanja strukturno močno otežujejo nekateri dejavniki (oddaljenost, otoška lega, majhnost, težavna topografija in podnebje, odvisnost od maloštevilnih proizvodov ...);

B.  ker je Sodišče v sestavi velikega senata v svoji temeljni sodbi z dne 15. decembra 2015 podalo poglobljeno razlago člena 349 PDEU;

C.  ker v tej sodbi Sodišče potrjuje zlasti, da se akti, katerih namen je uvesti posebne ukrepe za najbolj oddaljene regije, lahko sprejmejo na pravni podlagi člena 349, da ta pravna podlaga omogoča odstopanja tako od primarne kot sekundarne zakonodaje in da seznam področij, ki jih zajema besedilo člena 349, ni izčrpen, saj „pisci PDEU niso imeli namena določiti izčrpnega seznama vrst ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti na podlagi tega člena“;

D.  ker so v zvezi z uporabo Pogodb za najbolj oddaljene regije člen 52 PEU ter člena 349 in 355 PDEU med seboj povezani, ker se na podlagi točke 1 prvega pododstavka člena 355 PDEU določbe Pogodb uporabljajo za najbolj oddaljene regije v skladu s členom 349 PDEU in ker to sklicevanje na Pogodbi zajema sekundarno zakonodajo;

E.  ker je treba člen 349 PDEU brati skupaj z drugimi členi Pogodbe, zlasti s členom 7, ki določa, da „Unija skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“;

F.  ker načeli enakosti in nediskriminacije opravičujeta drugačno obravnavo v primeru določenih razmer, da se na koncu omogoči enakost pri uporabi evropskega prava;

G.  ker je cilj člena 349 PDEU zagotoviti razvoj najbolj oddaljenih regij in njihovo vključevanje tako v evropski prostor kot v njihov geografski prostor ter jim pri tem omogočiti, da izkoristijo evropske politike in, kjer je to ustrezno, posebne ukrepe, prilagojene njihovim razmeram in potrebam;

H.  ker imajo najbolj oddaljene regije privilegiran položaj z geostrateškega vidika in z vidika raziskav, povezanih s podnebnimi spremembami in biotsko raznovrstnostjo;

I.  ker po ocenah Komisije modro gospodarstvo EU zagotavlja približno 5,4 milijona delovnih mest in bruto dodano vrednost v višini približno 500 milijard EUR na leto;

1.  opozarja, da člen 7 PEU Komisiji dodeljuje vlogo varuha Pogodb; poudarja, da so najbolj oddaljene regije v celoti vključene v Evropsko unijo in njen pravni red, njihove posebne razmere pa so priznane s Pogodbama, zlasti v členu 349 PDEU, ki določa načelo in omogoča pravico do prilagoditve, obravnavane na ravni različnih politik Unije;

2.  poudarja, da imajo najbolj oddaljene regije, čeprav so močno prikrajšane zaradi geografske oddaljenosti od Unije, tudi koristi od več pomembnih prednosti, kot so možnosti naraščanja s turizmom povezanih dejavnosti, izkoriščanja obnovljivih virov energije, razvoja krožnega gospodarstva, pa tudi povečanja vrednosti njihove bogate naravne dediščine in izredne biotske raznovrstnosti;

3.  meni, da se je člen 349 PDEU uporabljal v omejenem obsegu in da bi ga bilo mogoče razlagati bolj inovativno in pozitivno, zlasti zaradi oblikovanja ad hoc programov in novih specifičnih politik na podlagi prednosti najbolj oddaljenih regij, da bi jim omogočili, da jih izkoristijo, zlasti na področjih, kot so obnovljivi viri energije, modra rast, raziskave in razvoj, trajnostni turizem, zaščita biotske raznovrstnosti in prilagajanje podnebnim spremembam; želi v zvezi s tem opozoriti na vlogo, ki jo je prevzela Unija, da bi najbolj oddaljenim regijam omogočila, da premagajo izzive in okrepijo svoje prednosti, vendar hkrati poudarja, da morajo države članice prevzeti večjo odgovornost, kar zadeva uporabo razpoložljivih instrumentov EU, ki jim lahko nudijo podporo pri zagotavljanju trajnostnega razvoja njihovih najbolj oddaljenih regij;

Stanje glede izvajanja člena 349 PDEU

4.  izraža zaskrbljenost, da se členi pogodb, ki se nanašajo na najbolj oddaljene regije, doslej niso izvajali v največjem možnem obsegu, kar omejuje možnosti teh regij, da v celoti izkoristijo vključenost v Unijo in povečajo svojo konkurenčnost na posameznih geografskih območjih;

5.  meni, da bi z razširjeno uporabo člena 349 PDEU omogočili boljše vključevanje najbolj oddaljenih regij v Unijo ter njihov razvoj in potencial ob doslednem upoštevanju njihovih posebnosti in strukturnih omejitev, pa tudi njihovih prednosti;

6.  opozarja na politično voljo zakonodajalcev med pripravo drugega pododstavka člena 299 in nato člena 349 PDEU za oblikovanje celovite strategije, ki jo bodo spremljali posebni ukrepi v okviru različnih politik in instrumentov;

7.  Želi opomniti, da je program možnosti za oddaljene in otoške regije (POSEI) program, ki v celoti upošteva posebnosti najbolj oddaljenih regij zaradi posebne uredbe na podlagi člena 349 PDEU ter prve alinee člena 42 in drugega odstavka člena 43 ter priznava dvojno načelo pripadnosti najbolj oddaljenih regij Uniji in popolne prilagoditve skupne evropske politike razmeram v teh regijah, zato je treba ta program nadalje izvajati, proučiti pa bi bilo treba tudi nove programe POSEI za druga področja politike Unije;

8.  meni, da bo uspeh programa POSEI, če bodo ohranjene posebne določbe za najbolj oddaljene regije, namesto da bi se zgolj porazdelile med evropske horizontalne programe;

9.  ugotavlja, da je Komisija sprejela več sporočil o najbolj oddaljenih regijah; obžaluje, da so se te različne evropske strategije za najbolj oddaljene regije doslej izvajale in konkretizirale le delno;

10.  zato zdaj poziva Komisijo, naj predlaga akcijski načrt, po potrebi z zakonodajnimi pobudami, ki bo omogočil izvajanje usklajene in učinkovite strategije za najbolj oddaljene regije, pri čemer bodo v celoti izkoriščene možnosti, ki jih omogoča člen 349 PDEU, zlasti glede oblikovanja posebnih programov in politik, predvsem z vidika inovativnosti in dolgoročnih naložb, prilagojenih njihovim potrebam po trajnostnemu razvoju; vztraja, da je treba tesno sodelovati z regionalnimi organi najbolj oddaljenih regij in deležniki; zato poziva institucije Unije, naj v sodelovanju z regionalnimi organi v najbolj oddaljenih regijah odprejo novo poglavje v odnosih med EU in temi regijami;

11.  pozdravlja delo Komisije na področju prenovljene strategije za najbolj oddaljene regije, ki bo sprejeta najpozneje konec leta 2017; poziva Komisijo, naj v svojo strategijo vključi podroben pristop za najbolj oddaljene regije in strateške okvire, ciljno usmerjene v potrebe po naložbah, skupaj z natančnimi cilji, ki so uresničljivi in jih je mogoče oceniti; spodbuja Francijo, Španijo in Portugalsko, naj zagotovijo večjo podporo za svoje najbolj oddaljene regije;

12.  opozarja, da člen 349 PDEU najbolj oddaljenim regijam omogoča, da pridobijo pomoč za tekoče poslovanje, ki ni časovno omejena in se postopoma ne zmanjšuje, na podlagi prožnejših postopkov, da se nadomestijo dodatni stroški, s katerimi se soočajo; opozarja, da se ta odstopanja nanašajo tako na finančne instrumente Unije kot na državno pomoč;

13.  opozarja, da je nujno treba zagotoviti trajnost instrumentov, določb in odstopanj, sprejetih za ohranitev stabilnosti, ki omogoča strukturni razvoj najbolj oddaljenih regij ob upoštevanju izvedenih ocen;

14.  poziva Komisijo, naj pripravi natančen pregled pristopa za najbolj oddaljene regije ter preuči gospodarske in socialne razmere v vsaki od teh regij, da bi zagotovili boljše uresničevanje ciljev evropske politike za regionalni razvoj, zlasti kar zadeva nadomestitev zamude in trajnostni razvoj, da bi tem regijam omogočili, da se približajo povprečni stopnji razvoja v Evropi;

15.  poziva Komisijo, naj okrepi usklajenost med različnimi generalnimi direktorati glede spisov v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami, da se zagotovi ustrezno obravnavanje vprašanj teh regij v evropskih politikah in strategijah; v zvezi s tem poudarja, da ima generalni sekretariat ključno vlogo pri zagotavljanju ustrezne uporabe člena 349 PDEU, saj se morajo za prilagoditev politik Evropske unije posebnostim najbolj oddaljenih regij odločitve sprejeti na najvišji politični ravni;

Kmetijska politika

16.  pozdravlja nedavno poročilo Komisije (COM(2016)0797), v katerem je ugotovljena pozitivna splošna uspešnost programov POSEI (2006–2014), meni, da se programi zdijo ključni za ohranjanje proizvodnje najbolj oddaljenih regij in da se upoštevajo novi cilji skupne kmetijske politike, ter priporoča, da se ohrani sedanja osnovna uredba, toda ob upoštevanju, da bodo po začetku veljavnosti sporazumov o prosti trgovini, ki bodo ali bi lahko resno vplivali na proizvodnjo teh regij, morda potrebne prilagoditve proračuna;

17.  meni, da je POSEI od vzpostavitve zelo uspešen;

18.  podpira sklepne ugotovitve iz poročila Komisije, v katerih Komisija poziva k utrditvi osnovne strukture programa POSEI, da se odpravi nevarnost opuščanja kmetijske proizvodnje in se preprečijo negativne posledice za zaposlenost, okolje in teritorialno razsežnost najbolj oddaljenih regij;

19.  meni, da je treba zagotoviti boljšo podporo diverzifikaciji proizvodnje v najbolj oddaljenih regijah in uvesti ukrepe za reševanje kriz na trgu, s katerimi se soočajo določeni sektorji, zlasti sektor paradižnika in živinorejski sektor, in za spodbujanje razvoja majhnih proizvodenj, kot so proizvodnje mlečnih proizvodov;

20.  želi opomniti, da zaporedne reforme skupne ureditve kmetijskih trgov (SUT) niso zadostno upoštevale posebnosti najbolj oddaljenih regij in poziva, naj se jih v prihodnosti bolje upošteva;

21.  ugotavlja, da ukinitev kvot in zajamčenih cen, ki jo je sprožila reforma SUT za sladkor iz leta 2005, ogroža pridelovalce trsnega sladkorja iz najbolj oddaljenih regij; vztraja, da je treba ohranjati vse posebne ukrepe, uvedene v okviru člena 349 PDEU za zagotavljanje trajne konkurenčnosti te industrije; poziva k uvedbi mehanizma pomoči za pridelovalce sladkornega trsa v primeru padca cen sladkorja na svetovnem trgu;

22.  poziva Komisijo, naj upošteva izjemen pomen proizvodnje mleka na Azorih, zagotavlja nadaljnjo podporo proizvajalcem in zagotovi dodatne ukrepe v primeru krize na trgu;

23.  opozarja, da ima proizvodnja banan izredno pomembno vlogo v socialno-ekonomskem okolju nekaterih najbolj oddaljenih regij; zato poziva, naj se podpora proizvajalcem ohrani in po potrebi poveča;

24.  poziva Komisijo, naj v svoje instrumente za obvladovanje in prepoznavanje kriz na trgu v različnih kmetijskih sektorjih, kot so banane, sladkor, rum, ribolov in mleko z opazovalno skupino za mleko, uvede jasno opredelitev krize na trgu v najbolj oddaljenih regijah in svoje kazalnike prilagodi stanju v teh regijah;

25.  obžaluje, da je zaradi razlik v režimih certificiranja ekološke pridelave med tretjimi državami in državami članicami Unije na tem trgu prisotno izkrivljanje konkurence v škodo tako evropskih proizvajalcev, ki delujejo v najbolj oddaljenih regijah, kot evropskih potrošnikov, ki so zavedeni glede dejanskih pogojev proizvodnje teh proizvodov; zato v okviru tekočih pogajanj o prihodnjih evropskih normah za pridelavo in označevanje ekoloških proizvodov poziva, naj veljavni režim enakovrednosti nadomesti skladnost, da se zagotovi poštena konkurenca med najbolj oddaljenimi regijami in tretjimi državami;

26.  meni, da je na podlagi člena 349 PDEU nujno sprejeti pravni okvir za proizvode z ekološko oznako in pravni okvir za sanitarno in fitosanitarno področje, ki bosta upoštevala značilnosti kmetijstva najbolj oddaljenih regij v tropskih razmerah;

27.  poziva Komisijo, naj spodbuja kmete iz najbolj oddaljenih regij k promociji kakovostnih proizvodov s podpiranjem uporabe logotipa teh regij in drugih oblik potrjevanja kakovosti;

28.  poudarja, da lahko diferenciacija in specializacija proizvodov dodatno pospešita in spodbudita lokalno proizvodnjo, predelavo in trženje živil in s tem zmanjšata sedanje razlike med najbolj oddaljenimi in drugimi regijami EU;

29.  poudarja, da zaradi zagotovitve skladnosti politik prostotrgovinski sporazumi med Unijo in tretjimi državami ne bi smeli ogrožati prizadevanj v najbolj oddaljenih regijah za modernizacijo in večjo konkurenčnost panog v teh regijah;

Trgovinska politika Evropske unije

30.  opozarja, da člen 207(3) PDEU zahteva, da so sporazumi s tretjimi državami, doseženi s pogajanji, „skladni z notranjo politiko in pravili Unije“;

31.  ugotavlja, da vedno večje število trgovinskih sporazumov s tretjimi državami, med katerimi so največje proizvajalke banan in sladkorja, spreminja porazdelitev trga, ustvarja pritisk na cene in ogroža konkurenčnost proizvajalcev teh živil v Skupnosti;

32.  zato ocenjuje, da trgovinska politika Unije ne bi smela ogrožati panog najbolj oddaljenih regij, saj imajo pomembno vlogo z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika;

33.  spodbuja, naj trgovinska pogajanja Unije odslej upoštevajo posebnosti in ranljive proizvode najbolj oddaljenih regij, zlasti banane, sladkor, rum, paradižnike in ribiške proizvode;

34.  poziva Komisijo in države članice, naj bodo pozorne in pazljive pri varovanju interesov najbolj oddaljenih regij v pogajanjih v zvezi z izstopom Združenega kraljestva iz EU;

35.  poziva Komisijo, naj v skladu z zavezo, ki jo je podala v svojem sporočilu z dne 20. junija 2012, predlogom trgovinskih sporazumov, kot so sporazumi o gospodarskem partnerstvu, priloži ocene učinka, ki bi morale po potrebi upoštevati razsežnost najbolj oddaljenih regij, vključujejo pa naj posledice za najbolj oddaljene regije na okoljski, družbeni, gospodarski in teritorialni ravni; poziva, naj se v teh ocenah učinka ocenjujejo tudi kumulativni vplivi trgovinskih sporazumov na te regije;

36.  obžaluje, da do zdaj ni bila izvedena še nobena raziskava o posledicah prostotrgovinskih sporazumov na kmetijske panoge najbolj oddaljenih regij; obžaluje tudi, da se te regije niso upoštevale v poročilu Komisije z dne 15. decembra 2016 o kumulativnih učinkih trgovinskih sporazumov, in to v nasprotju z regulativnimi ureditvami iz programa POSEI;

37.  poziva, naj se v trgovinskih politikah Unije upošteva konkurenčne slabosti najbolj oddaljenih regij; poziva, naj se po potrebi zaradi zaščite proizvodnje v najbolj oddaljenih regijah ohranijo tarifne in netarifne ovire ter naj se učinkovito izvajajo zaščitne klavzule in stabilizacijski mehanizmi v primeru vpliva ali resnega tveganja za vpliv na proizvodnjo najbolj oddaljenih regij;

38.  poudarja omejitve načela enakovrednosti, zlasti za proizvode iz ekološkega kmetijstva, ki omogoča, da v Evropsko unijo prihajajo proizvodi iz tretjih držav, ki ne izpolnjujejo vseh evropskih zahtev; poziva k takojšnji uporabi načela skladnosti in okrepitvi nadzornih ukrepov;

39.  spodbuja povečanje vloge najbolj oddaljenih regij v zunanji politiki Evropske unije do njenih sosednjih držav, s čimer bi ta okrepila svojo zunanjo politiko na področju boja proti revščini, okoljske trajnosti, krepitve demokracije, kulturne izmenjave in enakosti spolov;

Trajnostna pomorska in ribiška politika ter modra rast

40.  opozarja, da člen 349 PDEU določa, da lahko Komisija sprejme posebne ukrepe za najbolj oddaljene regije, tudi v zvezi s politikami s področja ribištva;

41.  poziva Komisijo, naj preuči možnost vzpostavitve podpornega sistema za trajnostni ribolov v najbolj oddaljenih regijah na podlagi člena 349 PDEU, ob upoštevanju dejavnosti in ukrepov v kmetijskem sektorju v okviru programa POSEI;

42.  poziva Komisijo in Svet, naj izvajata vsa priporočila iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 27. aprila 2017 o upravljanju ribiških flot v najbolj oddaljenih regijah(5);

43.  poziva Unijo, naj se skupaj z najbolj oddaljenimi regijami razvije v svetovno pomorsko velesilo;

44.  poudarja, da lahko bogastvo oceanov ter sedanji in prihodnji tehnološki napredki prinesejo nove možnosti za rast v najbolj oddaljenih regijah; ocenjuje, da je trajnostna modra rast priložnost za omilitev strukturnih neenakosti med temi regijami in celinsko Evropo in da lahko pripomore k temu, da bodo najbolj oddaljene regije postale središče evropske politike prihodnosti;

45.  opozarja, da imajo najbolj oddaljene regije zaradi svoje lokacije pomemben položaj za pomorsko upravljanje, nadzorovanje obalnih voda, boj proti nezakonitemu ribolovu in izboljšanje varnosti prometa;

46.  spodbuja Unijo in zadevne države članice, naj še naprej vlagajo v morja in oceane, zlasti v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami, da bi zagotovile trajni in učinkoviti gospodarski razvoj njihovih izključnih ekonomskih con;

47.  pozdravlja študijo Komisije o potencialu za trajnostno modro rast v najbolj oddaljenih regijah in poziva k začetku izvajanja pravega evropskega programa za te regije, ki bo se bo med drugim odzival na izzive na področju prehranske varnosti, morskih in pomorskih raziskav ter biogospodarstva; poudarja, da imajo lahko nekatere dejavnosti, kot sta črpanje nafte in plina, ki se nahajata na morskem dnu, in iskanje mineralov v globokomorskih nahajališčih, resne posledice za občutljiva morska območja ter vznemirjajo morske vrste in občutljive ekosisteme;

48.  opozarja, da so zaščitena morska območja pomembna za najbolj oddaljene regije;

Kohezijska politika

49.  želi opomniti, da člen 349 PDEU za najbolj oddaljene regije določa poseben dostop do strukturnih skladov in da bi bilo treba zato vse te regije obravnavati kot „manj razvite regije“; pozdravlja ukrepe Komisije v korist najbolj oddaljenih regij v okviru štirih sporočil o najbolj oddaljenih regijah (iz let 2004, 2007, 2008 in 2012); poudarja pomen finančne podpore EU za vse najbolj oddaljene regije, ki za obdobje 2014–2020 znaša 13 milijard EUR;

50.  ponavlja, da mora kohezijska politika ostati eden izmed glavnih instrumentov evropskega ukrepanja po letu 2020, zlasti v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami, kjer so regionalne razlike še vedno očitne;

51.  poziva države članice, naj ob upoštevanju načela subsidiarnosti in odgovornosti, ki zanje veljajo, v celoti vzpostavijo predpogoje, zlasti z vlaganjem v področja, za katera so pristojne, da bi zagotovile večjo uspešnost evropskih skladov in politik v najbolj oddaljenih regijah;

52.  meni, da bi lahko za naslednje programsko obdobje za najbolj oddaljene regije predvideli večjo prožnost v okviru tematske usmerjenosti, kar zadeva opredelitev nekaterih prednostnih osi za uporabo strukturnih skladov za spodbujanje trajnostnega razvoja; poziva k ohranitvi proračunskih sredstev, ki so dodeljena tem regijam, nadomestila za presežene stroške in vseh ustrezno utemeljenih ukrepov odstopanja, katerih namen je ublažiti strukturne pomanjkljivosti;

53.  zahteva, da se v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira dosledno uporabljajo merila, opredeljena v splošni uredbi za določitev za določitev finančnih sredstev;

54.  opozarja na skupni cilj dvojnega vključevanja najbolj oddaljenih regij; poziva k poglobitvi in omogočanju izvajanja vseh mehanizmov, namenjenih čezmejnemu sodelovanju med temi regijami, čezmorskimi državami in ozemlji ter tretjimi državami na njihovem geografskem območju, zlasti z ohranjanjem in izboljševanjem sinergije pravnih in finančnih ukrepov uredb o Evropskem razvojnem skladu in Evropskem skladu za regionalni razvoj;

55.  poudarja, da je treba prilagoditi strategije evropskega teritorialnega sodelovanja zaradi zmanjšanja negativnih vplivov za najbolj oddaljene regije ter spodbuditve mrežnega povezovanja;

56.  priporoča, da se pri izvajanju Evropskega sklada za strateške naložbe večjo pozornost nameni najbolj oddaljenim, najmanj razvitim in bolj oddaljenim regijam;

57.  opozarja, da je treba glede na stopnjo brezposelnosti mladih v najbolj oddaljenih regijah okrepiti ukrepe EU za podporo mladim in njihovo usposabljanje, zlasti s pobudo za zaposlovanje mladih;

58.  opozarja, da je najpomembnejši sklad za usposabljanje in zaposlovanje Evropski socialni sklad; poziva Komisijo – zaradi strukturnega značaja in kritične stopnje brezposelnosti v najbolj oddaljenih regijah ter na podlagi člena 349 PDEU, ki tem regijam daje pravico do posebnega dostopa do strukturnih skladov – naj uvedbe dodatno dodelitev v okviru Evropskega socialnega sklada v podporo zaposljivosti, mobilnosti in usposabljanju v najbolj oddaljenih regijah;

59.  opozarja na pomen nadaljnjega vlaganja v strategije raziskav in inovacij za pametno specializacijo (RIS3) v najbolj oddaljenih regijah kot osrednjega elementa pri izvajanju kohezijske politike;

60.  opozarja na pomen instrumentov lokalnega razvoja, kot so celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, kot pristopa od spodaj navzgor k odzivanju na lokalne strukturne izzive ob hkratnem spodbujanju lastništva skupnosti; zato poziva Komisijo in zadevne države članice, naj proučijo možnosti okrepitve uporabe celostnih teritorialnih naložb kot prožnega in inovativnega odziva na potrebo po prilagoditvi, ki jo izražajo najbolj oddaljene regije;

61.  poziva, da morajo demografske spremembe v najbolj oddaljenih regijah veljati za odločilni dejavnik pri opredeljevanju politik, zlasti na področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja;

Politika konkurence in državna pomoč

62.  opozarja, da člen 349 PDEU določa, da lahko Komisija predlaga posebne ukrepe za najbolj oddaljene regije, zlasti v zvezi s carinsko in trgovinsko politiko, davčno politiko, prostotrgovinskimi conami, pogoji za preskrbo s surovinami in bistvenimi izdelki za široko porabo in državno pomočjo;

63.  med drugim opozarja, da člen 107(3) PDEU določa, da pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja najbolj oddaljenih regij lahko šteje za združljivo z notranjim trgom ob upoštevanju strukturnih, gospodarskih in socialnih razmer teh regij;

64.  poziva Komisijo, naj se pri smernicah o regionalni državni pomoči in uredbi o splošnih skupinskih izjemah bolj opre na člen 107(3)(a) in člen 349 PDEU, da bi prispevala k gospodarskemu in socialnemu razvoju najbolj oddaljenih regij ter si prizadevala za njihovo večje upoštevanje;

65.  poudarja, da ob upoštevanju oddaljenosti in majhnost njihovih trgov, okrepitev odstopanj od konkurenčnega prava, priznanih na podlagi členov 349 in 42 PDEU, ne more vplivati na trgovino med državami članicami ali destabilizirati notranjega trga;

66.  obžaluje, da se z začetnimi predlogi za poenostavitev uredbe o splošnih skupinskih izjemah in smernic o regionalni državni pomoči niso od začetka in predhodno poskušala prilagoditi pravila za najbolj oddaljene regije, da bi zagotovili njihov učinkovit gospodarski in socialni razvoj;

67.  poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za boj proti velikim monopolom v najbolj oddaljenih regijah, ki prispevajo k naraščanju stroškov življenja lokalnega prebivalstva, zlasti v uvoznih sektorjih, ki konkurirajo razvoju lokalnega gospodarstva, energije, prometa in telekomunikacij;

68.  poziva Komisijo, naj podaljša odstopajoče davčne ureditve za najbolj oddaljene regije na obdobje po letu 2020 na podlagi poglobljene ocene razmer v teh regijah, pri čemer je treba zagotoviti doseganje napredka pri vzpostavitvi pravičnih in učinkovitih davčnih sistemov ter okrepiti boj proti davčnim utajam v Evropski uniji in tretjih državah;

69.  opozarja na trgovinske prakse, kot so trgi za odprodajo, ki lahko destabilizirajo otoške mikro trge lokalnega gospodarstva;

Raziskave, okolje, izobraževanje, kultura, promet, energija in telekomunikacije

70.  opozarja, da člen 349 PDEU določa, da lahko Komisija sprejme posebne ukrepe za najbolj oddaljene regije, tudi v zvezi z njihovimi pogoji dostopa do horizontalnih programov Unije;

71.  meni, da bi bilo treba v horizontalnih programih Unije določiti posebne pogoje dostopa za najbolj oddaljene regije, da bi zagotovili učinkovito sodelovanje in izpostavili prednosti teh regij, zlasti v okviru programov Obzorje 2020, LIFE, COSME, Ustvarjalna Evropa itd.;

72.  poziva Komisijo, naj najbolj oddaljene regije vključi v vseevropska prometna, energetska in telekomunikacijska omrežja;

73.  opozarja, da bi morala biti trajnostna energetska neodvisnost najbolj oddaljenih regij prednostna naloga; poudarja, da imajo najbolj oddaljene regije koristi od številnih prednosti, kar zadeva razvoj energije iz obnovljivih virov, energijsko učinkovitost in krožno gospodarstvo;

74.  opozarja na pomemben potencial za razvoj dejavnosti, povezanih z raziskavami in inovacijami, za stabilen in trajnostni razvoj; poziva k izboljšanju dostopa najbolj oddaljenih regij do sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter Obzorja 2020, da bi omogočili boljšo povezanost njihovih univerz, raziskovalnih središč in inovativnih podjetij, jih podpirali, da bi postale bolj privlačne, ter spodbujali boljšo izmenjavo med državljani in institucijami, ne samo v najbolj oddaljenih regijah, temveč tudi s celinsko Evropo in tretjimi državami;

75.  opozarja, da imajo mala in srednja podjetja osrednjo vlogo pri gospodarskem in socialnem razvoju najbolj oddaljenih regij; zato poziva Komisijo, naj bolj upošteva razmere v teh regijah v okviru programov COSME in programa Unije za zaposlovanje in socialne inovacije (EaSI);

76.  meni, da bi bilo treba še naprej spodbujati izmenjave in sodelovanje med najbolj oddaljenimi regijami in sosednjimi tretjimi državami na področju raziskav in inovacij ter kulture in izobraževanja, da bi se spodbujalo njihovo regionalno povezovanje;

77.   pozdravlja dejstvo, da novi program Erasmus+ spodbuja mobilnost študentov in mladih podjetnikov iz najbolj oddaljenih regij z zagotavljanjem najvišjega možnega zneska pomoči; poziva k vključitvi podobnih določb v program Ustvarjalna Evropa, želi pa, da bi se skupne značilnosti najbolj oddaljenih regij bolj upoštevale v okviru programa Erasmus, zlasti s spodbujanjem izmenjav med temi regijami; obžaluje, da kljub upoštevanju člena 37 uredbe Erasmus+, ki določa, da je treba pri izvajanju Programa „upoštevati omejitve zaradi oddaljenosti najbolj oddaljenih regij Unije in čezmorskih držav ali ozemelj“, zneski prejemkov za mobilnost Erasmus pogosto ne zadostujejo glede na dejanske stroške selitve, ki jih imajo upravičeni študentje iz najbolj oddaljenih regij s selitvijo v metropole;

78.  poziva Komisijo, naj razširi nov ukrep za mobilnost za mlade „Move2Learn, Learn2Move“ na evropske državljane, ki prebivajo v najbolj oddaljenih regijah, in prilagodi ponujene zneske kritih stroškov za način potovanja dejanskim stroškom selitve med najbolj oddaljenimi regijami in celinsko Evropo; pozdravlja odločitev Komisije, da tega ukrepa ne omeji le na železniški promet, ki bi mlade iz čezmorskih ozemelj odrinil na rob;

79.  ugotavlja, da se program Natura 2000 ne uporablja za najbolj oddaljene francoske regije, ki imajo izjemno biotsko raznovrstnost, vendar v slabšem položaju zaradi učinkov podnebnih sprememb; zato poziva k izvajanju posebnih varstvenih ukrepov in ohranitvi pripravljalnega ukrepa BEST, tako da uvede trajni mehanizem za financiranje projektov biotske raznovrstnosti, vrednotenja ekosistemskih storitev in prilagajanja na podnebne spremembe v evropskih čezmorskih državah;

80.  predlaga izvedbo ocene učinka v zvezi z možnostmi uporabe programa Natura 2000 v najbolj oddaljenih francoskih regijah, da se določijo najustreznejša orodja za zaščito biotske raznovrstnosti in okolja teh regij;

81.  želi spomniti, da je bilo v vmesnem pregledu strategije EU za biotsko raznovrstnost, ki ga je Komisija objavila oktobra 2015 in ga je Evropsko računsko sodišče omenilo v posebnem poročilu 1/2017, ugotovljeno, da čeprav je bil od leta 2011 dosežen precejšen napredek pri izvajanju ukrepov v okviru cilja 1, najpomembnejša izziva ostajata dokončanje morskega elementa omrežja Natura 2000 in zagotovitev učinkovitega upravljanja območij in financiranja, potrebnega za podporo omrežju Natura 2000, kar sta pomembna dejavnika za najbolj oddaljene regije;

82.  želi spomniti, da je Evropsko računsko sodišče v posebnem poročilu 1/2017 menilo, da sta potrebna znaten napredek s strani držav članic in nadaljnje prizadevanje Komisije za večji prispevek k ambicioznim ciljem strategije EU za biotsko raznovrstnost za leta 2020;

83.  želi spomniti, da je Evropsko računsko sodišče v posebnem poročilu iz januarja 2017 menilo, da so potrebna nadaljnja prizadevanja za izvajanje omrežja Natura 2000, da bi se v celoti izkoristil njegov potencial;

84.  ponavlja, da je boljša internetna povezljivost dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri teritorialni koheziji in spodbujanju enakih možnosti, ustvarjanju delovnih mest in izboljšanju življenjskega standarda ljudi v najbolj oddaljenih regijah;

85.  odločno poziva Komisijo, naj pri obravnavanju vprašanj, povezanih z razširjenostjo digitalnega omrežja, upošteva posebnosti najbolj oddaljenih regij, kadar ta obravnava vprašanja;

86.  poziva k vzpostavitvi posebnega programa, kot je POSEI, za promet, da bi se spodbujala ozemeljska, socialna in ekonomska kohezija teh regij in zmanjšal vpliv otoške lege nekaterih najbolj oddaljenih regij; poudarja, da bi moral ta program določati podporo prevozu oseb in blaga med temi regijami in celino, znotraj najbolj oddaljenih regij ali med bližnjimi najbolj oddaljenimi regijami, kot so Azori, Madeira in Kanarski otoki; poudarja, da bi moral ta program tudi spodbujati trgovino med temi regijami;

87.  poudarja, da so najbolj oddaljene regije priljubljene turistične regije in da so naložbe v omrežje kakovostnega in cenovno dostopnega prevoza, zlasti v zvezi z notranjim trgom, ključnega pomena;

88.  poziva Evropsko unijo, naj si odločno prizadeva za internacionalizacijo dostopnosti najbolj oddaljenih regij z infrastrukturo in prometnimi potmi do celinske Evrope, sosednjih tretjih držav in preostalega sveta;

89.  poziva k uporabi prave evropske industrijske strategije, ki bo ustvarjala delovna mesta, ki jih ni mogoče preseliti, in temeljila na zmožnosti podjetij, da okrepijo svojo vpetost v lokalno okolje;

90.  meni, da lahko najbolj oddaljene regije postanejo privilegirana območja za izvajanje pilotnih projektov v zvezi z izvajanjem horizontalnih ukrepov v različnih državah članicah;

o
o   o

91.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam in njihovim regijam ter Odboru regij.

(1) UL C 258 E, 7.9.2013, str. 1.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0133.
(3) Sodba Sodišča z dne 15. decembra 2015 v zadevi Parlament in Komisija proti Svetu, združene zadeve od C-132/14 do C-136/14, ECLI:EU:C:2015:813.
(4) UL L 187, 26.6.2014, str. 1.
(5) Sprejeta besedila z navedenega dne, P8_TA(2017)0195.

Pravno obvestilo