Sklep Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o zahtevi za odvzem imunitete Marie-Christine Boutonnet (2017/2063(IMM))

P8_TA(2017)0317 A8-0259/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Marie-Christine Boutonnet, ki jo je 14. aprila 2017 posredovalo ministrstvo za pravosodje Francoske republike na podlagi zahteve generalnega tožilca prizivnega sodišča v Parizu in je bila razglašena na plenarnem zasedanju 26. aprila 2017, v zvezi s postopkom v teku pred preiskovalnimi sodniki na okrožnem sodišču v Parizu (“pôle financier”) v okviru sodne preiskave zaradi suma, med drugim, zlorabe zaupanja v zvezi s sredstvi, prejetimi iz naslova pogodbe poimensko imenovanega parlamentarnega pomočnika,

–  po zagovoru Jean-Françoisa Jalkha, ki je v skladu s členom 9(6) Poslovnika zastopal Marie-Christine Boutonnet,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju 26. člena ustave Francoske republike,

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0259/2017),

Α.  ker so preiskovalni sodniki okrožnega sodišča v Parizu zahtevali odvzem poslanske imunitete Marie-Christine Boutonnet, da bi jo zaslišali zaradi suma storitve kaznivega dejanja;

Β.  ker v skladu s členom 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države članice imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

C.  ker 26. člen francoske ustave določa, da „se ne sme nobenega poslanca aretirati zaradi hudega ali drugega kaznivega dejanja, niti se ga ne sme pripreti ali mu kako drugače odvzeti prostosti brez dovoljenja predsedstva skupščine, katere poslanec je. To dovoljenje ni potrebno, če je poslanec zaloten pri hudem kaznivem dejanju ali drugem kaznivem dejanju ali v primeru pravnomočne obsodbe“;

D.  ker preiskovalni sodniki menijo, da predhodni preiskovalni postopek in sodna preiskava kažejo, da bi lahko bil začetni sum, ki ga je Evropski parlament izrazil v zvezi z nekaterimi parlamentarnimi pomočniki poslancev Evropskega parlamenta iz stranke Front National, utemeljen;

E.  ker zlasti kaže, da je v kadrovskem načrtu stranke, objavljenem februarja 2015, navedenih 15 poslancev Evropskega parlamenta, 21 lokalnih parlamentarnih pomočnikov in 5 akreditiranih parlamentarnih pomočnikov; ker je več parlamentarnih pomočnikov izjavilo, da je njihov kraj zaposlitve sedež stranke Front National v Nanterru, v nekaterih primerih pa so izjavili tudi, da so tam zaposleni za poln delovni čas; ker so v večini pogodb o zaposlitvi parlamentarnih pomočnikov opisane enake splošne naloge brez kakršnih koli podrobnosti;

F.  ker so bile v preiskavah odkrite tudi tri podrobnosti, zaradi katerih je malo verjetno, da so ti pomočniki dejansko opravljali naloge v zvezi z Evropskim parlamentom:

G.  ker so bili med hišno preiskavo, ki je bila februarja 2016 opravljena na sedežu stranke Front National, v pisarni zakladnika stranke zaseženi številni dokumenti, ki pričajo o želji te stranke, da bi pri plačah oseb, zaposlenih v stranki, „varčevala“ tako, da bi Evropski parlament pokril stroške njihove zaposlitve kot parlamentarnih pomočnikov;

H.  ker preiskovalni sodniki menijo, da je treba zaslišati Marie-Christine Boutonnet v zvezi s sredstvi, ki jih je prejela iz naslova pogodbe o zaposlitvi poimensko imenovanega parlamentarnega pomočnika; ker je bil ta pomočnik 6. marca 2017 obtožen prikrivanja kršitev zaupanja v obdobju med septembrom 2014 in februarjem 2015; ker se je ta pomočnik ob zaslišanju, ki sta ga opravila preiskovalna sodnika, skliceval na pravico do molka;

I.  ker se Marie-Christine Boutonnet ni odzvala na poziv preiskovalcev in preiskovalnih sodnikov, da bi ugotovili, ali bi jo morali obtožiti zlorabe zaupanja za obdobje med septembrom 2014 in februarjem 2015;

J.  ker kaže, da so od takrat preiskovalni sodniki v Parizu Marie-Christine Boutonnet zaslišali;

K.  ker bi bilo treba zadevni poslanki kljub temu odvzeti imuniteto, saj lahko poslancu imuniteto odvzame samo Evropski parlament;

L.  ker v tej zadevi še niso rešena vprašanja glede zahteve za odvzem imunitete, na katera mora nekdo vsekakor odgovoriti, in ker ni dokazov, da gre za fumus persecutionis, zlasti glede na dejstvo, da so na podlagi podobnih obtožb v teku postopki tudi proti poslancem drugih političnih skupin in iz drugih držav;

1.  sklene, da se Marie-Christine Boutonnet odvzame imuniteta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pristojnemu organu Francoske republike in Marie-Christine Boutonnet.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrmann in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI: EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o predlogu za imenovanje Simona Busuttila v odbor v skladu s členom 255 Pogodbe o delovanju Evropske unije (2017/2132(INS))

P8_TA(2017)0318 B8-0503/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 255 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 120 Poslovnika,

–  ob upoštevanju predloga svojega Odbora za pravne zadeve (B8-0503/2017),

A.  ker Simon Busuttil izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka člena 255 PDEU;

1.  predlaga, da je Simon Busuttil imenovan v odbor;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje predsedniku Sodišča Evropske unije.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o osnutku sklepa Sveta o Sporazumu med Evropsko unijo in Islandijo o zaščiti geografskih označb za kmetijske proizvode in živila (11782/2016 – C8-0123/2017 – 2016/0252(NLE))

P8_TA(2017)0319 A8-0254/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (11782/2016),

–  ob upoštevanju Sporazuma med Evropsko unijo in Islandijo o zaščiti geografskih označb za kmetijske proizvode in živila (12124/2016),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) ter členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0123/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0254/2017),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Islandije.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Islandijo o dodatnih trgovinskih preferencialih za kmetijske proizvode (12146/2016 – C8-0129/2017 – 2016/0293(NLE))

P8_TA(2017)0320 A8-0256/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (12146/2016),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Islandijo o dodatnih trgovinskih preferencialih za kmetijske proizvode (12147/2016),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0129/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0256/2017),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Islandije.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o izvajanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (direktiva o mediaciji) (2016/2066(INI))

P8_TA(2017)0321 A8-0238/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah(1) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o mediaciji),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(2016)0542),

–  ob upoštevanju zbirke poglobljenih analiz svojega Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom The implementation of the Mediation Directive – 29 November2016 (Izvajanje direktive o mediaciji – 29. november 2016)(2),

–  ob upoštevanju študije Komisije z naslovom Study for an evaluation and implementation of Directive 2008/52/EC – the „Mediation Directive“ (Študija o oceni in izvajanju Direktive 2008/52/ES – direktiva o mediaciji) iz leta 2014(3),

–  ob upoštevanju študije svojega Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom Rebooting the Mediation Directive: Assessing the limited impact of its implementation and proposing measures to increase the number of mediations in the EU (Oživitev direktive o mediaciji: ocena omejenega vpliva njenega izvajanja in predlogi ukrepov za povečanje števila mediacij v EU)(4),

–  ob upoštevanju evropske ocene izvajanja direktive o mediaciji, ki jo je izvedel Oddelek za naknadno oceno učinka Službe Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS)(5),

–  ob upoštevanju študije svojega Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom Quantifying the cost of not using mediation – a data analysis (Ocena stroškov neuporabe mediacije – analiza podatkov)(6),

–  ob upoštevanju členov 67 in 81(2)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0238/2017),

A.  ker je Direktiva 2008/52/ES pomemben mejnik pri uvedbi in uporabi postopkov mediacije v Evropski uniji; ker pa se njeno izvajanje med državami članicami zelo razlikuje glede na to, ali so predhodno imele nacionalni sistem mediacije ali ne, pri čemer so se nekatere države članice odločile za relativno dobesedno izvajanje njenih določb, druge za podroben pregled alternativnih načinov za reševanje sporov (npr. v Italiji, kjer se mediacija uporablja šestkrat pogosteje kot drugod v Evropi), spet tretje pa so menile, da imajo zakonodajo, ki je že v skladu z direktivo o mediaciji;

B.  ker je večina držav članic razširila področje uporabe svojih nacionalnih ukrepov za prenos direktive tudi na domače primere (le tri države članice so se odločile direktivo prenesti samo za čezmejne primere)(7), kar je imelo zelo pozitiven vpliv na pravni red držav članic in zadevne kategorije sporov;

C.  ker težave, ki so se pokazale v fazi prenosa direktive, v veliki meri odražajo razlike v pravni kulturi v različnih nacionalnih pravnih sistemih; ker bi bilo zato treba dati prednost spreminjanju pravne miselnosti z razvojem kulture mediacije, ki temelji na sporazumnem reševanju sporov, kar je vprašanje, ki so ga evropske mreže pravnih strokovnjakov že večkrat izpostavile ob nastanku direktive in nato med njenim prenosom v državah članicah;

D.  ker izvajanje direktive o mediaciji zagotavlja dodano vrednost EU z ozaveščanjem nacionalnih zakonodajalcev o prednostih mediacije ter z določeno stopnjo usklajenosti na področju procesnega prava in med različnimi praksami v državah članicah;

E.  ker je mediacija kot alternativen, prostovoljen in zaupen izvensodni postopek v določenih primerih in ob upoštevanju potrebnih zaščitnih ukrepov lahko koristno orodje za zmanjšanje preobremenitve pravosodnih sistemov, saj fizičnim in pravnim osebam ponuja možnost, da spore poravnajo hitro in poceni, glede na to, da so pretirano dolgi sodni postopki v nasprotju z Listino EU o temeljnih pravicah, hkrati pa zagotavlja boljši dostop do pravnega varstva ter prispeva h gospodarski rasti;

F.  ker je jasno, da cilja, navedena v členu 1 direktive o mediaciji, katerih namen je spodbujanje uporabe mediacije in zlasti zagotavljanje „uravnoteženega odnosa med mediacijo in sodnimi postopki“, nista bila dosežena, saj se mediacija v večini držav članic v povprečju uporablja v manj kot 1 % primerov pred sodišči(8);

G.  ker direktiva o mediaciji ni oblikovala sistema Unije za izvensodno reševanje sporov v najstrožjem pomenu, z izjemo uvedbe posebnih določb na področju zastaralnih in prekluzivnih rokov v pravnih postopkih v primeru poskusa mediacije ter na področju obveznosti glede zaupnosti za mediatorje in njihovo administrativno osebje;

Glavni zaključki

1.  pozdravlja dejstvo, da so bili v številnih državah članicah sistemi mediacije nedavno spremenjeni in revidirani ter da so v drugih državah članicah predvidene spremembe veljavne zakonodaje(9);

2.  obžaluje, da so se tri države odločile prenesti direktivo zgolj v zvezi s čezmejnimi primeri, in ugotavlja, da so pri delovanju nacionalnih sistemov mediacije v praksi nekatere težave, povezane predvsem s tradicijo kontradiktornih postopkov, preskromno kulturo mediacije v državah članicah, nizko ozaveščenostjo o mediaciji v večini držav članic, nezadostnim znanjem, kako obravnavati čezmejne primere, in delovanjem mehanizmov nadzora kakovosti za mediatorje(10);

3.  poudarja, da vse države članice predvidevajo možnost, da sodišča stranke pozovejo, naj uporabijo mediacijo ali se vsaj udeležijo informativnih srečanj o mediaciji; ugotavlja, da je v nekaterih državah članicah sodelovanje na takih informativnih srečanjih obvezno, in sicer na pobudo sodnika(11) ali v povezavi z nekaterimi spori, določenimi z zakonom, kot so družinske zadeve(12); navaja tudi, da nekatere države članice zahtevajo, da odvetniki obvestijo svoje stranke o možnosti uporabe mediacije ali da se v pritožbah na sodišče navede, ali se je poskusila uporabiti mediacija oziroma ali obstajajo razlogi, ki preprečujejo njeno uporabo; vseeno ugotavlja, da člen 8 direktive o mediaciji zagotavlja, da stranke, ki so v poskusu reševanja spora izbrale mediacijo, v nadaljevanju ne izgubijo možnosti sodnega postopka zaradi časa, ki ga porabijo za mediacijo; poudarja, da države članice v zvezi s tem niso zastavile nobenega vprašanja;

4.  ugotavlja tudi, da številne države članice zagotavljajo finančne spodbude za stranke, da bi uporabile mediacijo, in sicer v obliki zmanjšanja stroškov, pravne pomoči ali sankcij za neupravičeno zavrnitev razmisleka o mediaciji; ugotavlja, da rezultati, doseženi v teh državah, dokazujejo, da lahko mediacija zagotovi stroškovno učinkovito in hitro izvensodno reševanje sporov s postopki, prilagojenimi potrebam strank;

5.  meni, da je sprejetje kodeksov ravnanja pomembno orodje za zagotavljanje kakovosti mediacije; v zvezi s tem ugotavlja, da bodisi zainteresirane strani neposredno uporabljajo Evropski kodeks ravnanja mediatorjev bodisi je bil kodeks podlaga za nacionalne ali panožne kodekse; ugotavlja tudi, da ima večina držav članic obvezne postopke akreditacije in/ali registre za mediatorje;

6.  obžaluje, da se pojavljajo težave pri pridobivanju celovitih statističnih podatkov o mediaciji, vključno s številom primerov, v katerih je bila uporabljena mediacija, povprečnim trajanjem in stopnjo uspešnosti postopkov mediacije; ugotavlja, da je zelo težko dodatno spodbujati mediacijo in krepiti zaupanje javnosti v njeno učinkovitost, saj ni zanesljive podatkovne baze; poudarja pa, da se je okrepila vloga Evropske pravosodne mreže pri izboljšanju nacionalnega zbiranja podatkov o uporabi direktive o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah;

7.  pozdravlja poseben pomen, ki ga ima mediacija na področju družinskega prava (zlasti v postopkih v zvezi s skrbništvom nad otroki, pravicami do stika z otrokom in primeri ugrabitve otrok), kjer lahko ustvari konstruktivno vzdušje in zagotovi poštena pogajanja med starši; poleg tega ugotavlja, da je verjetneje, da bodo sporazumne rešitve trajne in v najboljšem interesu otroka ter da lahko, poleg otrokovega primarnega prebivališča, obravnavajo ureditev stikov ali dogovore v zvezi s preživnino za otroka; v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah pri pripravi priporočil za spodbuditev uporabe družinske mediacije v čezmejnem okviru, zlasti v primerih ugrabitve otrok;

8.  poudarja pomen razvoja in vzdrževanja posebnega oddelka na evropskem portalu e-pravosodje, namenjenega čezmejni mediaciji v družinskih zadevah in zagotavljanju informacij o nacionalnih sistemih mediacije;

9.  pozdravlja predanost Komisije sofinanciranju različnih projektov, namenjenih spodbujanju mediacije ter usposabljanju sodnikov in odvetnikov v državah članicah;

10.  poudarja, da je treba kljub prostovoljni naravi mediacije sprejeti nadaljnje ukrepe za zagotavljanje izvršljivosti v mediaciji doseženih dogovorov na hiter in cenovno dostopen način ob popolnem spoštovanju temeljnih pravic ter prava Unije in nacionalnega prava; v zvezi s tem opominja, da je za domačo izvršljivost dogovora, ki ga dosežejo stranke v državi članici, praviloma potrebna homologacija javnega organa, kar povzroča dodatne stroške in je zamudno za stranke v postopku poravnave, kar bi lahko negativno vplivalo na kroženje tujih mediacijskih poravnav, zlasti v primerih manjših sporov;

Priporočila

11.  poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za spodbujanje uporabe mediacije v civilnih in gospodarskih sporih, vključno z ustreznimi informativnimi kampanjami, ki državljanom in pravnim osebam primerno, s celovitimi informacijami o namenu in prednostih postopka v smislu učinkovite izrabe časa in denarja, ter v ta namen zagotovijo boljše sodelovanje med pravnimi strokovnjaki; v zvezi s tem poudarja, da je nujna izmenjava najboljše prakse v različnih nacionalnih jurisdikcijah, ki jo bodo podprli ustrezni ukrepi na ravni Unije, da bi povečali zavest o tem, kako koristna je mediacija;

12.  poziva Komisijo, naj oceni potrebo po razvoju standardov kakovosti na ravni EU za zagotavljanje storitev mediacije, zlasti v obliki minimalnih standardov za zagotavljanje skladnosti, ob upoštevanju temeljne pravice dostopa do sodnega varstva in lokalnih razlik v kulturi mediacije kot sredstva za nadaljnje spodbujanje uporabe mediacije;

13.  poziva Komisijo, naj oceni tudi, ali bi morale države članice vzpostaviti in vzdrževati nacionalne registre postopkov mediacije, ki bi lahko bili vir informacij za Komisijo, uporabljali pa bi jih tudi nacionalni mediatorji in s tem izkoristili najboljšo prakso po vsej Evropi; poudarja, da je register treba vzpostaviti popolnoma v skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov (Uredba (EU) 2016/679)(13);

14.  poziva Komisijo, naj izvede natančno študijo o ovirah za prosti pretok tujih dogovorov, doseženih v mediaciji, v Uniji ter različnih možnostih za spodbujanje uporabe mediacije kot preudarnega, cenovno dostopnega in učinkovitega načina za reševanje notranjih in čezmejnih sporov v Uniji ob upoštevanju pravne države in mednarodnega razvoja, ki poteka na tem področju;

15.  poziva Komisijo, naj v svojem pregledu pravil najde rešitev za učinkovito razširitev področja uporabe mediacije tudi na druge civilne ali upravne zadeve, kjer je to mogoče; vendar poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti morebitnim posledicam mediacije za nekatera socialna vprašanja, na primer družinsko pravo; v zvezi s tem priporoča, da Komisija in države članice uporabijo in izvajajo ustrezne zaščitne ukrepe v postopkih mediacije za omejitev tveganj za šibkejše stranke in za njihovo zaščito pred morebitno zlorabo postopka ali položaja s strani močnejše stranke, ter zagotovijo ustrezne celovite statistične podatke; poudarja tudi, da je treba zagotoviti, da so izpolnjena poštena merila v zvezi s stroški, zlasti da bi zaščitili interese prikrajšanih skupin; ugotavlja pa, da mediacija lahko izgubil privlačnost in dodano vrednost, če so standardi za udeležene strani pretirano strogi;

o
o   o

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 136, 24.5.2008, str. 3. (2) PE 571.395. (3) http://bookshop.europa.eu/en/study-for-an-evaluation-and-implementation-of-directive-2008-52-ec-the-mediation-directive--pbDS0114825/ (4) PE 493.042. (5) PE 593.789. (6) PE 453.180. (7) Glej COM(2016)0542, str. 5. (8) PE 571.395, str. 25. (9) Hrvaška, Estonija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Litva, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovaška in Španija. (10) Glej COM(2016)0542, str. 4. (11) Na primer v Češki republiki. (12) Na primer v Litvi, v Luksemburgu, Angliji in Walesu. (13) UL L 119, 4.5.2016, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o delovanju franšizinga v maloprodajnem sektorju (2016/2244(INI))

P8_TA(2017)0322 A8-0199/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o evropskem akcijskem načrtu za maloprodajni sektor v korist vseh udeležencev(1), zlasti odstavka 29,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano(2),

–  ob upoštevanju študije iz aprila 2016 o franšizingu(3), ki jo je naročil odbor IMCO,

–  ob upoštevanju študije iz septembra 2016 o pravnem vidiku regulativnega okvira in izzivih franšizinga v EU(4), ki jo je naročil odbor IMCO,

–  ob upoštevanju predstavitve o prihodnjih možnostih politike na področju franšizinga v EU: obravnava nepoštenih trgovinskih praks(5),

–  ob upoštevanju delavnice o odnosih med franšizodajalci in franšizojemalci: regulativni okvir in trenutni izzivi, ki je bila pripravljena 12. julija 2016 za odbor IMCO,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0199/2017),

A.  ker nimamo skupne evropske opredelitve za franšizing, franšizne pogodbe pa se razlikujejo med podjetji, a eden izmed ključnih elementov teh razmerij je pogodbeno partnerstvo, sklenjeno prostovoljno med podjetniki ali fizičnimi ali pravnimi osebami, ki so pravno in finančno neodvisni drug od drugega, pri tem pa ena pogodbena stranka (franšizodajalec) drugi (franšizojemalec) podeli pravico do uporabe svoje franšizne formule, imena in blagovne znamke ter deli strokovno znanje, ki temelji na tehničnem in organizacijskem znanju in podpori v času trajanja pogodbe, stranke se zanašajo na enotnost franšiznega sistema, namen franšizojemalca in franšizodajalca pa je omogočiti hitro osvajanje novih trgov z omejenimi naložbami in večjo možnostjo uspeha;

B.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 11. decembra 2013 pozdravil franšizing kot poslovni model, ki podpira lastništvo novih in malih podjetij, vendar je ugotovil, da so v določenih primerih pogodbeni pogoji nepošteni, in pozval k preglednim in poštenim pogodbenim pogojem; poleg tega je opozoril Komisijo in države članice predvsem na težave, s katerimi se srečujejo franšizojemalci, ki želijo prodati svoje podjetje ali spremeniti svojo poslovno formulo, a še naprej delovati v istem sektorju; zato je Komisijo pozval, naj preuči prepoved mehanizma za določanje cen v franšiznih sistemih ter učinke dolgoročnih konkurenčnih klavzul, možnosti odkupa in prepovedi franšiz za več proizvajalcev;

C.  ker ima franšizing vse možnosti, da postane poslovni model, ki bi pripomogel k dokončanju enotnega trga v maloprodajnem sektorju, saj je lahko prikladen način za ustanavljanje podjetja z deljeno naložbo franšizodajalca in franšizojemalca; je zato razočaran, ker trenutno v EU ni zelo uspešen, saj predstavlja le 1,89 % BDP v primerjavi s 5,95 % v ZDA in 10,83 % v Avstraliji, s tem da se 83,5 % prometa franšizinga ustvari le v sedmih državah članicah(6), zaradi česar je treba ta poslovni model spodbuditi po vsej EU;

D.  ker ima franšizing velik potencial čezmejne razsežnosti, je pomemben za delovanje notranjega trga in lahko privede do ustvarjanja delovnih mest, razvoja malih in srednjih podjetij ter podjetništva, pa tudi pridobivanja novih sposobnosti in veščin;

E.  ker se veljavna zakonodaja, ki zajema franšizing kot poslovni model, v državah članicah zelo razlikuje, to pa ustvarja tehnične ovire ter lahko franšizodajalce in franšizojemalce odvrača od širjenja dejavnosti prek meja; ker lahko to vpliva na končne uporabnike, saj omejuje njihovo izbiro;

F.  ker obstajajo razlike med „trdim“ in „mehkim“ franšizingom, odvisno od pogojev v franšizni pogodbi; poleg tega imajo alternativni poslovni modeli, kot so skupine neodvisnih trgovcev na drobno, posebne značilnosti in bi morala za njih pravila franšizinga veljati le, če spadajo v opredelitev franšizinga;

G.  ker v sektorjih ni zadosti informacij o delovanju franšizinga, saj pomembne informacije niso zapisane ali pa jih lahko pogosto najdemo le v spremnih pismih k franšiznim pogodbam, ki so zaupne, torej niso javne, na ravni EU pa ni mehanizma za zbiranje informacij o morebitnih nepoštenih pogodbenih pogojih ali nepoštenemu izvajanju pogodb, zato bi potrebovali platformo, ki bi vsebovala te pomembne informacije, da bi se franšizodajalci in franšizojemalci bolje zavedali svojih dolžnosti in pravic;

H.  ker se e-trgovanje širi, potrošniki pa ga vse bolj uporabljajo, zaradi česar bi moralo biti bolje vključeno v franšizne pogodbe; ker bi bilo treba v okviru vzpostavitve enotnega digitalnega trga posebno pozornost nameniti napetostim, ki se pojavljajo med franšizodajalci in franšizojemalci na področju e-trgovanja, na primer v povezavi z izključno pravico franšizojemalca za specifično geografsko področje, ter vsem večjem pomenu podatkov o potrošnikih za uspeh franšiznih poslovnih modelov, zlasti ker franšizne pogodbe sedaj ne vsebujejo določb za ta področja, kar dopušča nepotrebno negotovost in spore;

I.  ker je Komisija nepoštene trgovinske prakse opredelila kot prakse, ki močno odstopajo od dobrega poslovnega ravnanja, so v nasprotju z dobro vero in poštenim ravnanjem ter jih en trgovinski partner enostransko uvede proti drugemu trgovinskemu partnerju(7);

1.  meni, da bi imel lahko franšizing še pomembnejšo vlogo pri dokončanju enotnega trga v maloprodajnem sektorju, saj se ga v EU v primerjavi z drugimi razvitimi gospodarstvi ne uporablja zadosti;

2.  meni, da morajo države članice sprejeti učinkovite ukrepe zoper nepoštene trgovinske prakse v franšizingu, a ugotavlja, da na tem področju obstajajo velika razhajanja in razlike med državami članicami; zato meni, da je treba nujno pripraviti nezakonodajne enotne smernice o delovanju franšizinga v maloprodajnem sektorju, ki bodo vključevale najboljše prakse;

3.  poziva Komisijo, naj uvede smernice za franšizne pogodbe, da bi na tem področju zagotovila boljše normativno okolje, spoštovanje standardov dela ter dostojne in visokokakovostne storitve;

4.  meni, da je glede na močno mejno komponento pri franšizingu priporočljiv enoten pristop do odprave nepoštenih trgovinskih praks na ravni EU;

5.  priznava, da na nacionalni ravni že velja zakonodaja za zaščito franšizojemalcev, vendar se osredotoča na predpogodbeno fazo, zato da se franšizodajalcu naloži obveznost razkritja; obžaluje, da v nacionalnih sistemih ni mehanizmov izvrševanja, ki bi učinkovito zagotavljali nadaljevanje franšiznega razmerja;

6.  poudarja, da so franšizojemalci pogosto šibkejša pogodbena stranka, zlasti kadar gre za mala in srednja podjetja, saj franšizno formulo ponavadi razvijejo franšizodajalci, franšizojemalci pa so običajno v primerjavi z njimi finančno šibkejši in lahko manj informirani, zaradi česar so odvisni od strokovnega znanja franšizodajalca; poudarja, da so franšizni sistemi močno odvisni od delujočega sodelovanja med franšizodajalcem in franšizojemalci, saj je franšizni sistem odvisen od dobrega izvajanja obeh strani;

7.  opozarja, da je franšizing pogodbeno razmerje med dvema pravno neodvisnima podjetjema;

8.  poudarja, da bi morali predpisi vzdrževati in povečati tržno zaupanje v franšizing kot način poslovanja, saj spodbuja podjetništvo v mikro, malih in srednjih podjetij, ki postanejo franšizodajalci, pa tudi pri posameznikih, ki postanejo franšizojemalci;

9.  navaja, da so se franšizodajalci na področju zastopanja svojih interesov organizirali na nacionalni in evropski ravni, medtem ko franšizojemalci pogosto nimajo na razpolago predstavniških organizacij, ki bi ščitile njihove skupne interese, in večinoma še vedno delujejo individualno;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo dialog med franšizodajalci, franšizojemalci in odločevalci, da bi omogočile ustanovitev združenj, ki bi zastopala franšizojemalce; prav tako naj zagotovijo, da bodo pri pripravi politik ali zakonodaje, ki bi lahko vplivale nanje, upoštevale njihovo mnenje, da bi zagotovile enakopravnejšo zastopanost strank, članstvo v teh organizacijah pa bi ostalo neobvezno;

11.  poudarja, da informacij o delovanju franšizinga v maloprodajnem sektorju ni, in poziva države članice, naj v sodelovanju s Komisijo določijo kontaktne točke za informacije o težavah, s katerimi se srečujejo franšizodajalci in franšizojemalci, kadar je to mogoče, in Komisijo poziva, naj izboljša zbiranje informacij na ravni EU, med drugim na podlagi informacij, pridobljenih od teh kontaktnih točk, hkrati pa naj zagotovi zaupnost tako pridobljenih podatkov;

12.  poziva Komisijo, naj preuči delovanje franšizinga v maloprodajnem sektorju, tudi obstoj nepoštenih pogodbenih pogojev ali drugih primerov nepoštene trgovinske prakse, ter pozove Eurostat, naj bo pri zbiranju statističnih informacij o sektorju posebno pozoren na ta model, ne da bi pri tem podjetnikom naložil dodatna upravna ali druga bremena;

13.  je seznanjen z evropskim etičnim kodeksom za franšizing, ki ga je razvila Evropska franšizna federacija in je lahko učinkovito orodje za spodbujanje najboljših praks v franšizingu na osnovi samoregulacije, a hkrati ugotavlja, da so franšizojemalci ostro skritizirali kodeks in med drugim poudarili dejstvo, da je kodeks pred pregledom leta 2016 določal strožje obveze za franšizodajalce; spodbuja franšizodajalce in franšizojemalce, naj zagotovijo uravnoteženo in pravično zastopanost obeh strani, da bi našli ustrezno rešitev;

14.  vendar obžaluje, da kodeks zajema le omejeno manjšino franšiz, ki delujejo v EU, saj večina franšiz ni članica ne Evropske franšizne federacije ne nacionalnih združenj, ki so ga sprejela, nekatere države članice pa nimajo nacionalnih franšiznih združenj;

15.  ugotavlja, da obstaja zaskrbljenost, ker evropskemu etičnemu kodeksu ni dodan neodvisen mehanizem izvrševanja, in ugotavlja, da so nekatere države članice zaradi pomanjkanja neodvisnega izvrševanja uvedle zakonodajo, ki preprečuje in obravnava nepošteno trgovinsko prakso v franšizingu;

16.  spominja, da je etični kodeks sklop pravil, ki so jih franšizodajalci sprejeli dodatno k zakonsko predpisanim pravilom; meni, da bi moral biti etični kodeks vedno dodana vrednost za vsakogar, ki je pripravljen spoštovati ta pravila;

17.  meni, da je treba oceniti učinkovitost samoregulativnega okvira in pobude EU za oskrbovalno verigo, saj je članstvo v nacionalnih združenjih franšiz pogoj za sodelovanje v pobudi;

18.  meni, da bi morale franšizne pogodbe v celoti upoštevati načela uravnoteženega partnerstva, v katerem morata biti franšizodajalec in franšizojemalec razumna in poštena drug do drugega in reševati pritožbe in spore prek odkrite, pregledne, razumne in neposredne komunikacije;

19.  poziva države članice, naj Komisiji posredujejo pritožbe in druge pomembne informacije, ki jih prejmejo prek kontaktne točke ali drugače; poziva Komisijo, naj na podlagi teh informacij pripravi neizčrpen seznam nepoštenih trgovinskih praks, ki naj se objavi in da na voljo vsem zainteresiranim; poleg tega poziva Komisijo, naj po potrebi vzpostavi platformo strokovnjakov, da bi pridobila dodatne informacije o maloprodajnih franšiznih praksah ter zlasti o vseh vrstah nepoštenih trgovinskih praks;

20.  predvsem poudarja, da so nujna posebna načela, da bi zagotovili uravnotežene pogodbene pravice in obveznosti strani, kot so jasne, točne in celovite predpogodbene informacije, vključno z informacijami o uspešnosti franšizne formule, tako na splošno kot glede na predvideno lokacijo franšizojemalca, ter jasne meje glede zahtev po zaupnosti, ki morajo biti na voljo v pisni obliki dovolj zgodaj pred podpisom pogodbe, prav tako pa je treba po potrebi uvesti rok za odstop od pogodbe po njeni sklenitvi; tudi poudarja, da mora franšizodajalec po potrebi zagotoviti nadaljnjo komercialno in tehnično podporo franšizojemalcu za obdobje trajanja pogodbe;

21.  poudarja, da morajo franšizodajalci za franšizojemalce po potrebi pripraviti specializirano začetno usposabljanje, med trajanjem pogodbe pa jim zagotoviti ustrezno svetovanje in informacije;

22.  spominja, da so franšizojemalci obvezani, da si po svojih najboljših močeh prizadevajo za rast franšiznega poslovanja in ohranjajo skupno identiteto in ugled franšizne mreže ter v ta namen lojalno sodelujejo z vsemi partnerji v mreži ter spoštujejo pravice industrijske in intelektualne lastnine, povezane s franšizno formulo, ter pravila konkurence;

23.  vendar dodaja, da včasih franšizodajalci od franšizojemalcev zahtevajo nakup proizvodov in storitev, ki niso povezane s franšizno formulo; ta zahteva ne sme biti del obveznosti franšizojemalcev glede ohranjanja skupne identitete in ugleda franšizne mreže, lahko se jo celo smatra za nepošteno trgovinsko prakso;

24.  poudarja, da bi morale biti konkurenčne klavzule jasno oblikovane, razumne in sorazmerne ter ne bi smele veljati dlje, kot je nujno potrebno, zlasti ob upoštevanju morebitne potrebe franšizojemalcev, da spremenijo svojo franšizno formulo, če se spremeni njihova soseščina in s tem povpraševanje po proizvodih ali storitvah;

25.  je seznanjen z vprašanji, povezanimi z spletno prodajo, saj ta postaja vse pomembnejši del franšiznega poslovnega modela, vendar ni zajeta v tradicionalnih franšiznih pogodbah, v katerih niso upoštevani učinki, ki jih ima lahko ta prodaja na določbe v njih; zato predlaga, naj se po potrebi v franšizne pogodbe vključijo določbe o spletni prodaji, zlasti v primerih, ko je moč franšizodajalca in franšizojemalca neuravnotežena, predvsem ko je franšizojemalec malo ali srednje veliko podjetje;

26.  poziva Komisijo, naj začne javno posvetovanje, da bi pridobila nepristranske informacije o dejanskih razmerah v franšizingu, in pripravi nezakonodajne smernice o delovanju franšizinga v maloprodajnem sektorju, ki bodo odražale najboljše prakse, zlasti v zvezi z najnovejšim tehnološkim in tržnim razvojem, kot so spletna prodaja, in naj jih predloži Parlamentu najpozneje do januarja 2018; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pripravi analizo sedanjih samoregulativnih instrumentov ter zakonodajne prakse držav članic na področju franšizinga v maloprodajnem sektorju ter naj svoje ugotovitve predloži Parlamentu, vključno s priporočili glede nadaljnjega razvoja franšiznega sektorja v EU;

27.  poudarja, da bi moral Parlament aktivno sodelovati pri vseh obravnavah franšizinga v maloprodajnem sektorju, tudi pri sprejemanju uredb in direktiv o franšizingu, da bo regulativni okvir bolje usklajen in dosleden;

Konkurenčno pravo

28.  poudarja, da je treba Uredbo Komisije (EU) št. 330/2010 z dne 20. aprila 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj(8) enotno izvajati v državah članicah, in obžaluje, da ni informacij o njeni uporabi;

29.  meni, da bi morala Komisija preveriti, ali bo neenotno izvajanje v državah članicah spodkopalo učinkovitost te uredbe in ali je ta uredba, zlasti v zvezi s popogodbenimi dolžnostmi in nakupnimi pogoji, v skladu z nedavnim razvojem na trgu;

30.  meni, da bi morala Komisija preveriti, do katere mere bi bilo mogoče izboljšati uporabo uredbe prek mehanizma ocenjevanja v okviru evropske mreže organov za konkurenco; poudarja, da nedosledni nadaljnji ukrepi Komisije preprečujejo čezmejne maloprodajne dejavnosti in enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu;

31.  meni, da bi se z boljšim izvajanjem predpisov na nacionalni ravni izboljšala distribucija, povečal dostop do trga za podjetja iz drugih držav članic in sčasoma izboljšala ponudba za končne porabnike;

32.  meni, da bi morala Komisija razčleniti tudi neželene učinke konkurenčnega prava v vsaki državi članici posebej;

33.  spodbuja Komisijo, naj začne javna posvetovanja in obvesti Parlament o primernosti modela, na katerem bo temeljila prihodnja uredba o skupinskih izjemah;

34.  poziva Komisijo, naj zagotovi tudi vračilo vse nezakonite državne pomoči v obliki davčnih ugodnosti na področju franšiz, ter naj bo odločna pri izvajanju tekočih preiskav; poleg tega poudarja, da je v EU nujna jasnejša zakonodaja o davčnih stališčih; poziva Komisijo, naj popravi vse kršitve na področju franšizinga in tako zagotovi pošteno konkurenco na vsem enotnem trgu;

35.  poziva Komisijo, naj odpravi nedelovanje trga in zagotovi učinkovit boj proti davčni utaji in izogibanju davkom na področju franšizinga;

36.  poziva Komisijo, naj preuči, ali je treba uredbo spremeniti, in v zvezi s tem preveri ter Parlamentu sporoči (1) vpliv horizontalnega pristopa na delovanje franšizinga; (2) ali model franšizinga iz uredbe odraža tržno realnost; (3) koliko so tako imenovane „dovoljene vertikalne omejitve“, torej pogoji, po katerih lahko franšizojemalci kupujejo, prodajajo ali ponovno prodajo neko blago ali storitve, sorazmerne in negativno vplivajo na trg in na potrošnike; (4) kateri so novi izzivi, s katerimi se franšizodajalci in franšizojemalci srečujejo na področju e-trgovanja in digitalizacije na splošno; ter (5) zbere tržne podatke o novih trendih in razvoju trga v povezavi z organizacijo mrež in tehnološkim napredkom;

37.  poziva Komisijo, naj pregleda pravila o izvrševanju uredbe v državah članicah in njeno uporabo sorazmerno prilagodi uresničevanju njenega cilja;

o
o   o

38.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 468, 15.12.2016, str. 140. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0250. (3) IP/A/IMCO/2015-05, PE 578.978. (4) IP/A/IMCO/2016-08, PE 587.317. (5) PE 587.325. (6) Študija za odbor IMCO o pravnem vidiku regulativnega okvira in izzivih franšizinga v EU, september 2016, str. 12. (7) "Boj proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano med podjetji", COM(2014)0472. (8) UL L 102, 23.4.2010, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o vesoljski strategiji za Evropo (2016/2325(INI))

P8_TA(2017)0323 A8-0250/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 4 in člena 189 naslova XIX Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. oktobra 2016 z naslovom Vesoljska strategija za Evropo (COM(2016)0705),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. februarja 2013 z naslovom Vesoljska industrijska politika EU (COM(2013)0108),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. aprila 2011 z naslovom Za vesoljsko strategijo Evropske unije, ki koristi državljanom (COM(2011)0152),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. septembra 2016 z naslovom Povezljivost za konkurenčen enotni digitalni trg – evropski gigabitni družbi naproti (COM(2016)0587) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SWD(2016)0300),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. septembra 2016 z naslovom Akcijski načrt za 5G v Evropi (COM(2016)0588) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SWD(2016)0306),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah z dne 14. septembra 2016 (COM(2016)0590),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. junija 2010 z naslovom Akcijski načrt za aplikacije globalnega satelitskega navigacijskega sistema (GNSS) (COM(2010)0308),

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21 ter 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 377/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o vzpostavitvi programa Copernicus in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 911/2010(1),,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1285/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi in obratovanju evropskih satelitskih navigacijskih sistemov ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 876/2002 in Uredbe (ES) št. 683/2008 Evropskega parlamenta in Sveta(2),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 541/2014/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o vzpostavitvi okvira podpore za nadzor in spremljanje v vesolju(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 512/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Uredbe (EU) št. 912/2010 o ustanovitvi Agencije za evropski GNSS(4),

–  ob upoštevanju ustreznih sklepov Sveta in ministrske izjave iz Amsterdama z dne 14. aprila 2016 o sodelovanju na področju povezane in avtomatizirane vožnje,

–  ob upoštevanju Haaškega programa o vesoljski politiki iz junija 2016,

–  ob upoštevanju skupne izjave Evropske unije in Evropske vesoljske agencije o skupni viziji in ciljih za prihodnost Evrope v vesolju, ki sta jo Komisija in agencija podpisali 26. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2016 o vesoljskih zmogljivostih za evropsko varnost in obrambo(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2016 o razvoju vesoljskega trga(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. decembra 2013 o vesoljski industrijski politiki EU – sprostitev potenciala za gospodarsko rast v vesoljskem sektorju(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2012 o vesoljski strategiji Evropske unije, ki bo koristila državljanom(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2011 o uporabi globalnih satelitskih navigacijskih sistemov v prometu: kratko- in srednjeročna politika EU(9),

–  ob upoštevanju študije iz januarja 2016 o razvoju vesoljskega trga v Evropi(10),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za promet in turizem ter Odbora za ribištvo (A8-0250/2017),

A.  ker so koristi vesoljske politike za družbo raznolike in lahko vodijo k bolj konkurenčnemu gospodarstvu za Evropo, saj spodbujajo razvoj številnih novih izdelkov in storitev in podpirajo kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo in pomorski promet; ker lahko satelitske tehnologije omogočijo boljši dostop do komunikacijskih tehnologij, sistemov visoke ločljivosti za opazovanje Zemlje, ki omogočajo izmenjavo podatkov v realnem času, hiter odziv v primeru naravnih nesreč in učinkovitejši nadzor mej in varnostni nadzor;

B.  ker lahko vesoljske tehnologije, podatki in storitve podpirajo različne javne politike EU in njihove ključne politične prednostne naloge, kot je krepitev enotnega digitalnega trga, spodbujanje evropskega gospodarstva in boj proti podnebnim spremembam;

C.  ker vesolje za evropske državljane ni strošek, temveč naložba, ambiciozna vesoljska strategija pa lahko Evropski uniji zagotovi avtonomijo in strateški položaj na področju vesolja ter obenem spodbudi rast, konkurenčnost in ustvarjanje novih delovnih mest v proizvodnji, operativnem delu in storitvah, vezanih na vesoljsko dejavnost;

D.  ker so politične odločitve, ki sta jih leta 2007 sprejela Evropski parlament in Svet, privedle do dodelitve proračunskih sredstev za evropska programa satelitske navigacije EGNOS (skupna evropska geostacionarna navigacijska storitev) in Galileo ter zagotovile dogovor o strukturi upravljanja programov;

1.  pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Vesoljska strategija za Evropo in podpira popolno zavezanost Komisije h kar največjemu povečanju gospodarskih in družbenih koristi vesolja, povečanju uporabe vesoljskih tehnologij in aplikacij za podporo javnih politik, spodbujanju globalno konkurenčnega in inovativnega evropskega vesoljskega sektorja, krepitvi avtonomije Evrope v vesolju ter povečanju njene vloge kot svetovnega akterja in mednarodnega sodelovanja v vesolju;

2.  želi spomniti Komisijo, da je nujno treba zagotoviti neprekinjeno delovanje vesoljskih programov EU in razmisliti o prihodnjem razvoju programov Galileo in Copernicus, zlasti za ustvarjanje ugodnega in predvidljivega naložbenega ozračja v sektorjih, povezanih z vesoljsko industrijo; meni, da je to mogoče doseči le, če se dolgoročno zagotovi javno financiranje vodilnih vesoljskih programov in podatkovna infrastruktura v sektorjih, povezanih z vesoljsko industrijo, hkrati pa prizna potreba po znatni vključenosti zasebnega sektorja;

3.  poudarja dosežke držav članic, Evropske vesoljske agencije (ESA) in Evropske organizacije za uporabo meteoroloških satelitov (EUMETSAT) na področju vesolja v zvezi z uporabo novih tehnologij, raziskovalnimi misijami in zmogljivostmi za vremenoslovje in opazovanje Zemlje;

4.  meni, da je treba oceniti programa Galileo in Copernicus, preden Komisija predstavi nove zakonodajne predloge v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira; meni, da bi morala ta ocena med drugim obravnavati: prihodnjo vlogo Agencije za evropski GNSS (GSA) v programu Galileo in njeno potencialno vlogo v programu Copernicus; kako poenostaviti odnos med to agencijo in Evropsko vesoljsko agencijo in sedanjo razdelitev osrednjih in delegiranih nalog agencije; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi, da ima GSA zmogljivosti za prevzemanje novih nalog, preden so ji dodeljene;

5.  poudarja, da bi bilo treba rezultat ocene upoštevati tudi v prihodnjih razpravah o odnosu med EU in ESA v skladu s skupno izjavo EU in ESA, podpisano 26. oktobra 2016; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z ESA preuči različne možnosti, s katerimi bi bilo mogoče poenostaviti zapleteno institucionalno okolje v evropskem upravljanju vesolja in tako izboljšati porazdelitev odgovornosti za zagotavljanje večje uspešnosti in stroškovne učinkovitosti;

6.  poudarja, da mora GSA imeti dovolj osebja, da bo lahko zagotavljala nemoteno delovanje in izkoriščanje programov evropskega GNSS; poziva Komisijo, naj preuči, ali so viri, dodeljeni GSA, zadostni, pri tem pa naj upošteva sedanje in prihodnje naloge te agencije; meni, da bi bilo treba kadrovsko politiko in postopke prilagoditi glede na nove naloge, ki so bile dodeljene GSA v skladu z medinstitucionalnim sporazumom z dne 2. decembra 2013;

7.  poudarja, da je treba za uspešno soočanje s sedanjimi in prihodnjimi izzivi zagotoviti, da bo vesoljski proračun v okviru naslednjega proračuna EU večji od sedanjega, da bi lahko z njim podprli vso vrednostno verigo (vesoljski in zemeljski segment, opazovanje Zemlje, navigacija in komunikacije), ter da je to treba zagotoviti ob prihodnjem pregledu večletnega finančnega okvira; poudarja, da je uspešen razvoj trgov, povezanih z vesoljskim sektorjem, zlasti odvisen od pravočasnega izvajanja in neprekinjenega razvoja programov Galileo in Copernicus, njuno ustrezno financiranje pa mora biti prednostna naloga; poudarja, da je treba pri sprejemanju proračunskih odločitev v naslednjem večletnem finančnem okviru ohranjati in razvijati evropsko dodano vrednost in edinstveni prispevek vesoljskih programov EU;

8.  poziva Komisijo, naj preuči možnost, da izkoristi sinergijo med vesoljskimi programi EU, da bi povečala uspešnost in stroškovno učinkovitost; meni, da bi bilo treba okrepiti izmenjavo informacij med agencijami EU, vključenimi v vesoljsko politiko EU, da bi dosegli dodatne sinergijske učinke; poudarja, da se področja delovanja vse bolj zbližujejo; poziva Komisijo, naj objavi letno poročilo o naravi in obsegu sodelovanja med agencijami EU;

9.  poudarja, da je treba ugotoviti in odpraviti morebitne obstoječe ovire za delovanje notranjega trga na področju vesoljskih izdelkov in storitev;

Kako bi kar najbolje izkoristili prednosti vesoljskih tehnologij v korist družbe in gospodarstva v EU

10.  poudarja, da so vesoljski programi in njihove storitve ključna sredstva na področjih politik in v gospodarskih sektorjih, kot so energija, podnebje, okolje, varnost in obramba, zdravstvo, kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, promet, turizem, enotni digitalni trg in mobilne komunikacije, regionalna politika in lokalno načrtovanje; meni, da velja prepoznati velik potencial pri obravnavi izzivov, kot so migracije, upravljanje meja in trajnostni razvoj; poudarja tudi pomen evropske vesoljske strategije za integrirano pomorsko politiko EU; ugotavlja tudi znatne koristi, ki jih uporaba satelitov in sistemov daljinskega zaznavanja v gospodarstvu prinaša za družbo;

11.  poziva Komisijo, naj pospeši polno gospodarsko izkoriščanje programov Galileo, EGNOS in Copernicus, in sicer naj: določi ustrezne cilje za razvoj trga; izboljša dostop do podatkov programa Copernicus in njihovo obdelavo, da se podjetjem, zlasti malim in srednjim ter zagonskim podjetjem, omogoči razvoj aplikacij, temelječih na vesoljskih podatkih; izboljša povezovanje z drugimi digitalnimi storitvami, kot so inteligentni prometni sistemi, evropski sistemi za upravljanje železniškega prometa, rečne informacijske storitve, sistem SafeSeaNet ter konvencionalni navigacijski sistemi, in poveča potencial vesoljskih rešitev; poudarja koristi satelitske navigacije in podatkov in storitev, povezanih z opazovanjem Zemlje, za državljane in podjetja;

12.  pozdravlja ukrepe Komisije za pridobitev platform v oblaku za podatke, pridobljene z opazovanjem Zemlje, da bi Evropi omogočili, da izkoristi vse gospodarske koristi njenih vodilnih vesoljskih programov, ter vzpostavili trajnostni dostop uporabnikov in gradnjo zmogljivosti; poziva Komisijo, naj pospeši svoje delo na tem področju, tako da bodo prve podatkovne platforme lahko začele delovati leta 2018; meni, da bi morale biti vse ponudbe za te platforme odprte za zasebne akterje;

13.  poziva Komisijo, naj oceni delovanje programa pooblaščenih subjektov v okviru programa Copernicus, zlasti v zvezi s poenostavitvijo in racionalizacijo postopkov javnega naročanja, da bi mala in srednja podjetja lažje sodelovala;

14.  poudarja potrebo po zakonodaji, ustrezni za vesoljski sektor, in ponavlja svoj poziv Komisiji, izražen v zgoraj navedeni resoluciji o razvoju vesoljskega trga, naj opravi sistematično preverjanje, ali je zakonodaja ustrezna za vesoljski sektor, preden vloži nove zakonodajne in nezakonodajne predloge; poziva Komisijo, naj odpravi ovire za uporabo vesoljske tehnologije v javnem sektorju, npr. za spremljanje skladnosti z novo in veljavno evropsko zakonodajo; meni, da je javno politiko mogoče znatno izboljšati z uporabo vesoljske tehnologije, in sicer po zgledu sistema eCall in digitalnega tahografa; poziva Komisijo in države članice, naj evropske, nacionalne, regionalne in lokalne organe spodbujajo k razvoju vesoljske tehnologije, na primer s kupovanjem evropskih podatkov ali storitev o opazovanju Zemlje, da bi dosegli cilje politike;

15.  poudarja pilotni projekt za čistejše vesolje z deorbitacijo in uporabo inovativnih materialov za vesoljsko opremo, s katerim se bo preverila izvedljivost in učinkovitost prihodnje skupne tehnološke pobude za vesoljski sektor; priznava, da so ustrezni viri, tako javni kot zasebni, bistvenega pomena za zagotavljanje trajnosti in konkurenčnosti evropskega vesoljskega sektorja in za razvoj vloge EU kot globalnega akterja v vesolju;

16.  meni, da je treba še naprej razvijati prispevek programa Copernicus v boju proti podnebnim spremembam; poziva Komisijo, naj čim prej vzpostavi zmogljivosti na podlagi programa Copernicus za spremljanje emisij toplogrednih plinov, vključno s CO2, ki se trenutno razvijajo v okviru pobude Obzorje 2020(11), z namenom izpolnjevanja potreb iz sporazuma COP21 in njegovega učinkovitega izvajanja; podpira razvoj prihodnjih satelitov, namenjenih spremljanju emisij CO2 in metana;

17.  pozdravlja izjavo o začetnih storitvah programa Galileo z dne 15. decembra 2016; poudarja, da je razširjena uporaba signala Galileo osnovni pogoj za razvoj močnega prodajnega trga vesoljskih aplikacij in storitev ter da bi bilo treba sprejeti ustrezne ukrepe, vključno, po potrebi tudi regulativne, za popolno skladnost naprav, ki se prodajajo v EU, s sistemoma Galileo in EGNOS in za spodbujanje uveljavitve naprav, združljivih z omenjenima sistemoma, na globalnem trgu; poziva tudi Komisijo, naj preuči ukrepe za povečanje konkurenčnosti sektorjev, povezanih z evropskim GNSS;

18.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ure v kritični infrastrukturi, ki temeljijo na GNSS, združljive s sistemoma Galileo in EGNOS, saj je to zelo pomembno z vidika varnosti;

19.  poudarja, da lahko sateliti zagotavljajo neprekinjeno in zelo visokozmogljivo povezljivost, zlasti na oddaljenih območjih in v najbolj oddaljenih regijah, kar je bistveno za premostitev digitalne vrzeli, razvoj širokopasovnih omrežij in širitev omrežij interneta stvari, omogoča pa tudi storitve, kot so avtomatizirana vožnja, pametno upravljanje flote in tovora, e-uprava, e-učenje in e-zdravje; poudarja pomen dopolnjevanja zemeljskih in vesoljskih tehnologij za zagotavljanje zelo visokozmogljivih omrežij; vztraja, da mora Komisija to priznati in ustrezno upoštevati prispevek satelitov na tem področju; poudarja tudi, da je treba rezervirati ustrezne frekvenčne pasove za obratovanje teh satelitskih storitev; poziva k obravnavi tega vprašanja v sedanjem zakonodajnem delu na področju telekomunikacijskih omrežij in k ustreznim naložbam v raziskave in razvoj; poleg tega meni, da bi bilo treba vesoljsko strategijo za Evropo izvajati skladno z digitalnimi strategijami Komisije in ob podpori držav članic in industrije, da bi spodbujali učinkovito in na povpraševanju temelječo uporabo satelitskih komunikacij in vsesplošno povezljivost v celotni EU;

20.  poudarja pomembno vlogo evropskih strukturnih in investicijskih skladov pri spodbujanju nadaljnjih vesoljskih trgov, predvsem prek javnih naročil, tudi v državah, ki še nimajo velikega vesoljskega sektorja, ter da bi bilo treba to vprašanje obravnavati v okviru trenutne razprave o prihodnosti kohezijske politike; podpira uvedbo usmerjenih ukrepov za izgradnjo zmogljivosti za pomoč državam članicam in regijam, kjer nastajajo vesoljske zmogljivosti; poudarja, da je regionalna razsežnost ključnega pomena pri zagotavljanju koristi vesoljska za državljane, ter da bi sodelovanje lokalnih in regionalnih organov lahko ustvarilo sinergije s strategijami pametne specializacije in agendo EU za mesta; zato podpira večjo udeleženost regionalnih in lokalnih organov v uspešni vesoljski politiki EU, vključno z najbolj oddaljenimi regijami ter čezmorskimi državami in ozemlji; poudarja, da bi moral biti Odbor regij član foruma uporabnikov programa Copernicus, da se poudari pomen regionalnih in lokalnih akterjev kot uporabnikov podatkov tega programa;

21.  poudarja, da uporabniki, kot so mala in srednja podjetja ter lokalni in regionalni organi, še vedno preslabo poznajo možnosti financiranja, vključno z možnostmi, ki jih ponuja Evropska investicijska banka, za projekte, povezane s programoma Galileo in Copernicus, ter da bi bilo treba brez odlašanja izboljšati ciljno usmerjeno razširjanje informacij o teh možnostih;

22.  priznava vlogo vesoljskih tehnologij ter dveh vodilnih vesoljskih programov EU pri tem, da je kopenski, pomorski, zračni in vesoljski promet pametnejši, varnejši in bolj trajnosten ter vključen v prihodnje strateške sektorje, na primer samovozeče in povezane avtomobile in brezpilotne zrakoplove; meni, da lahko vesoljska strategija prispeva k zadovoljevanju novih potreb v prometu glede varne in neprekinjene povezljivosti, zanesljivejšemu ugotavljanju položaja, intermodalnosti in interoperabilnosti; spodbuja Komisijo, naj v dialog z vesoljskim sektorjem vključi deležnike iz prometnega sektorja, da bi zagotovila preglednost in omogočila lažje uvajanje vesoljske tehnologije na prometni trg ter tako povečala konkurenčnost prometnih storitev EU na evropskem in svetovnem trgu; poziva Komisijo in države članice, naj bodo pozorne na razvoj vesoljskega turizma;

23.  poziva Komisijo, naj podpre izvajanje postopkov iztovarjanja, ki temeljijo na sistemu EGNOS, za manjša letališča, pa tudi za večja letališča; ponovno poudarja finančne prednosti in večjo natančnost, odpornost in varnost, ki jih lahko sistem EGNOS zagotavlja tam, kjer je varnost izjemnega pomena, kot je pristajanje zrakoplovov, poudarja pa tudi, da je zelo pomembno razširiti pokritost tega sistema na jugovzhodno in vzhodno Evropo ter Afriko in Bližnji vzhod; meni tudi, da bi Galileo lahko imel ključno vlogo pri nadzoru zračnega prometa kot temelj za prehod z nadzora, temelječega na radarju, na nadzor, temelječ na satelitu;

24.  poleg tega poudarja pomen zrakoplovov, opremljenih s tehnologijo vesoljskega samodejnega odvisnega nadzorovanja (ADS-B); prav tako poudarja, da bi morali operaterji opremiti zrakoplove z ADS-B, da se zagotovi natančnost in zanesljivost sledenja zrakoplova v realnem času ter prihrani pri gorivu;

25.  poudarja pomen vesoljskih programov EU na področju morskih in pomorskih vprašanj, ribolovnih dejavnosti in modrega gospodarstva na splošno, na primer pri: boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in neurejenemu ribolovu; nadzorovanju in ocenjevanju stanja in zdravja oceanov in staležev rib; podpiranju produktivnosti ribogojcev; olajšanju pomorskega raziskovanja in zagotavljanju storitev iskanja in reševanja ter satelitskih povezav za medicinsko opremo na krovu; v zvezi s tem poudarja potrebo po vesoljskih zmogljivostih za nadzor oceanov in dobro usklajevanje storitev v okviru programov Galileo, EGNOS in Copernicus;

Spodbujanje globalno konkurenčnega in inovativnega evropskega vesoljskega sektorja

26.  poudarja, da so uspeh in konkurenčnost evropskega vesoljskega sektorja in razvoj naprednih tehnologij zelo odvisni od raziskav in inovacij; poziva k okrepitvi in razširitvi namenske vesoljske proračunske vrstice v okviru 9. okvirnega programa; poudarja, da je polno sodelovanje med EU, ESA in državami članicami pomembno pri zagotavljanju učinkovitosti in preprečevanju podvajanja, zlasti na področjih, kjer več akterjev zagotavlja financiranje raziskav; meni, da bi bilo treba spodbujati in financirati raziskave in inovacije, ki bi koristile širokemu naboru vesoljskih tehnologij; poziva Komisijo, naj v okviru programa Obzorje 2020 in v prihodnjih okvirnih programih razširi uporabo instrumenta za mala in srednja podjetja za povečanje poslovnih priložnosti, povezanih z vesoljskimi izdelki in storitvami;

27.  poziva Komisijo, naj v okviru javnih naročil zagotovi pravično obravnavo podjetij EU v primerjavi s podjetji iz tretjih držav, zlasti z upoštevanjem cen, ki jih zaračunavajo drugim strankam po svetu, da se pravila spoštujejo in da udeleženci na trgu upoštevajo poštene prakse, saj bi tako zagotovili enake konkurenčne pogoje; poudarja, da se evropska vesoljska industrija sooča z vse večjo mednarodno konkurenco; pozdravlja predlog Komisije o okrepitvi uporabe inovativnih sistemov javnih naročil;

28.  poudarja pomen krepitve evropske industrijske baze in zagotavljanja strateške avtonomije EU, in sicer z diverzifikacijo virov oskrbe in izkoriščanjem več ponudnikov v EU; zato meni, da je treba spodbujati uravnoteženo vključenost industrije na vseh ravneh in poziva Komisijo, naj podpira evropski vesoljski sektor v celotni vrednostni verigi; meni, da bi vesoljski grozdi lahko imeli pomembno vlogo v vesoljsko-industrijski strategiji;

29.  poziva Komisijo, naj po vsej Evropi podpre razvoj novih vesoljskih poslovnih modelov in tehnologij, ki bi lahko korenito spremenili sektor in zmanjšali stroške (npr. evropske tehnologije, ki omogočajo izstrelitev manjših satelitov v vesolje, kot so baloni za večkratno uporabo ali lanserji);

30.  poziva Komisijo, naj pri določanju trajanja javnih naročil na področju vesoljske infrastrukture in storitev upošteva položaj in potrebe malih in srednjih podjetij, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za podjetja v vesoljskem sektorju;

31.  poudarja, da je treba izdatneje vlagati v izobraževanje in usposabljanje evropskih državljanov na področju vesolja, tudi zato, da bi lahko med prehodom na digitalno družbo v celoti izkoristili možnosti, ki jih odpira vesolje; poudarja pomen dosežkov vesoljske politike, saj navdihujejo prihodnje generacije in utrjujejo občutek evropske identitete; zato poudarja, da je treba nadaljevati in razširiti usklajeni pristop za evropsko vesoljsko izobraževanje mladih, ki bi lahko mlade privabilo, da se odločijo za poklice na področju vesoljske znanosti in tehnologije;

32.  poudarja, da je osnovno in temeljno orodje za razvoj zmogljivosti evropske vesoljske industrije sodelovanje pri neobveznih programih ESA, v okviru katerih lahko evropska podjetja, univerze ali raziskovalni inštituti sodelujejo pri pripravi najnovejših tehnologij za vesoljske misije in sisteme; poudarja, da udeležba v teh programih odpira pot v podjetništvo na tem področju ter dostop do znanstvenih projektov, ki so izredno tehnološko intenzivni in temeljijo na znanju, kar lahko pozitivno vpliva tudi na prometni sektor;

Krepitev neodvisnosti Evrope pri dostopu do vesolja in njegovi uporabi v stabilnem in varnem okolju

33.  opozarja, da so vesoljski programi EU civilne narave, in ponavlja svojo zavezanost nemilitarizaciji vesolja; vseeno priznava strateško razsežnost vesoljskega sektorja za Evropo in potrebo po izboljšanju sinergije med civilnim, varnostnim in obrambnim vidikom in po uporabi vesoljskih zmogljivosti za izpolnitev varnostnih potreb, tudi ob upoštevanju geopolitičnega okolja ter skupne varnostne in obrambne politike; meni, da bi morala Komisija analizirati sinergijo med evropskimi vesoljskimi programi in evropskim akcijskim načrtom za obrambo, predlaganim novembra 2016, da bi zagotovili splošno skladnost na tem strateškem področju;

34.  poziva Komisijo, naj združi povpraševanje institucionalnih strank iz Evropske unije in držav članic, da se zagotovi neodvisen, stroškovno učinkovit in zanesljiv dostop do vesolja prek evropskih lanserjev Ariane in Vega ter njihovih prihodnjih različic; meni, da je to izjemnega strateškega pomena za upravljanje v nepredvidljivih in kriznih razmerah in za prilagodljivo evropsko varnostno in obrambno politiko;

35.  podpira cilj Komisije, da bo ocenila različne možnosti za podpiranje evropske lansirne infrastrukture, če je to potrebno za uresničevanje ciljev in potreb politike EU glede neodvisnosti, varnosti in konkurenčnosti; zato poudarja strateški pomen evropskega vesoljskega izstrelišča v Kourouju (Francoska Gvajana) in da je treba nameniti posebno pozornost gospodarskim in socialnim koristim za ozemlje, kjer se nahaja;

36.  opozarja, da pojma neodvisnega dostopa do vesolja ni mogoče ločiti od neodvisnih zmogljivosti Evrope za oblikovanje, razvoj, lansiranje, upravljanje in izkoriščanje vesoljskih sistemov;

37.  opaža, da ni jasno, ali se bo program nosilnih raket v Evropi nadaljeval po izteku tri- ali štiriletnega obdobja (Ariane 6 in Vega C), prav tako pa ni preglednosti glede finančnega stanja tega programa; izraža zaskrbljenost, ker ni srednje- ali dolgoročnega programa nosilnih raket; poziva Komisijo, naj pripravi delovni program za naslednjih 20 let za te rakete v Evropi;

38.  poziva Komisijo, naj spodbuja razvoj alternativnih lansirnih tehnologij in upoštevanje načel okoljsko primerne zasnove pri vseh lanserjih in vesoljskih napravah;

39.  meni, da bi bilo treba pri naslednji generaciji satelitskih sistemov še naprej razvijati varnost infrastrukture programa Galileo, tudi na zemlji, in zmogljivost programov Galileo in Copernicus za dvojno rabo, prav tako pa povečati njuno natančnost in izboljšati šifriranje; opozarja, da bi lahko regulirane javne storitve v okviru programa Galileo, namenjene izključno vladno odobrenim uporabnikom, v prihodnosti imele pomembno vlogo za odzivanje na nove grožnje, zlasti v primeru krize;

40.  opozarja, da je vesoljska infrastruktura občutljiva na motnje ali napade državnih in nedržavnih akterjev ter na številna druga tveganja, vključno s trki z vesoljskimi odpadki ali drugimi sateliti; znova poudarja, da je treba zavarovati bistveno infrastrukturo in komunikacijska sredstva ter razvijati odporne tehnologije; priznava, da vesolje in vesoljska tehnologija postajata vse pomembnejša za dvojno rabo, zlasti na področju komunikacij, obveščevalne dejavnosti, nadzora in izvidništva, odzivanja na nesreče in nadzora nad orožjem, ter poudarja, da so vesoljske zmogljivosti odločilnega pomena v boju proti terorizmu; poleg tega spodbuja k naložbam, s katerimi bi pospešili razvoj novih vesoljskih zmogljivosti in tehnologije; meni, da je treba okrepiti zmogljivosti za obvladovanje nastajajočih groženj v vesolju, s čimer bi sčasoma okrepili pripravljenost evropskega vesoljskega sektorja za odzivanje na spreminjajoče se trge, akterje in tehnologije;

41.  poziva Komisijo, naj ublaži tveganja zaradi vesoljskih odpadkov z izboljšanjem sedanjih storitev za nadzor in spremljanje v vesolju, da se vzpostavi program za neodvisen sistem, ki bo zmogel odkrivati vesoljske odpadke, ki ogrožajo evropsko vesoljsko infrastrukturo, podpreti ukrepe za preprečitev trčenja in dolgoročno odstraniti odpadke; podpira načrt za razširitev področja uporabe evropskega sistema za nadzor in spremljanje v vesolju, da se omogočijo na vesolju temelječe vremenske napovedi, in predlaga, da se dodatna pozornost nameni predmetom blizu Zemlje, s čimer bi preprečili morebitno katastrofalno tveganje trčenja takega predmeta z Zemljo; poudarja, da bi bilo treba nadgraditi in razširiti zmogljivosti in strokovno znanje na teh področjih, vključno s tistimi, ki jih ima ESA; ponovno potrjuje potrebo po zagotavljanju čim več odprtih podatkov, da bi spodbujali raziskave in inovacije;

42.  opozarja na vse večji pomen kibernetske varnosti za vesoljske programe in ugotavlja, da je ta problem zlasti zaskrbljujoč glede na to, da velik del našega gospodarstva temelji na vesoljskih storitvah; poziva Komisijo, naj s sprejetjem ustreznih ukrepov ublaži tveganja za vesoljske naprave, po potrebi z uporabo šifriranja, da bi zaščitili vesoljsko infrastrukturo pred kibernetskimi grožnjami; poziva jo tudi, naj zagotovi, da imajo vse ustrezne agencije vzpostavljene načrte za ukrepanje v nepredvidljivih dogodkih v primeru morebitnih kibernetskih napadov;

43.  meni, da je načrtovana pobuda Govsatcom obetaven ukrep za zagotavljanje dostopa do varnih, uspešnih in stroškovno učinkovitih storitev za evropske institucionalne akterje, odzivanje na potrebe uporabnikov na številnih področjih, hkrati pa za spodbujanje rasti, konkurenčnosti in inovacij v celotnem evropskem satelitskem telekomunikacijskem sektorju; poziva Komisijo, naj, če bo ocena učinka v zadostni meri pozitivna, pobudo Govsatcom zasnuje na stroškovno učinkovit način, ki lahko vključuje združevanje in souporabo zmogljivosti ali nakup storitev certificiranih komercialnih komunikacijskih satelitov, ter naj zagotovi, da bo pobuda ustvarila znatno dodano vrednost, in prepreči podvajanje obstoječih struktur;

44.  poudarja pomen celovite evropske vesoljske politike, katere cilj je učinkovito prispevati h krepitvi skupne zunanje in varnostne politike tako, da ustreznim institucijam zagotavlja neodvisne podatke, kot so podatki v realnem času o razmerah v vesolju;

Krepitev vloge Evrope kot globalnega akterja in spodbujanje mednarodnega sodelovanja

45.  poziva Komisijo, naj vesoljska sredstva in vesoljske industrijske zmogljivosti EU promovira v vseh ustreznih vidikih svojih zunanjih odnosov;

46.  meni, da bo za zagotovitev mirnega in varnega vesoljskega okolja potrebno sodelovanje z mednarodnimi partnerji za spodbujanje načel odgovornega ravnanja in trajnosti, zlasti v zvezi z raziskovanjem okolja, ter poziva Komisijo, naj na tem področju tesno sodeluje z Evropsko službo za zunanje delovanje in državami članicami;

47.  poudarja potrebo po mednarodnem usklajevanju na področju upravljanja prometa in odpadkov v vesolju, ki se bodo gotovo še povečali zaradi načrtovane namestitve t. i. megakonstelacij in preobremenjenosti orbit blizu Zemlje, do katere bi lahko prišlo zaradi stalnega zniževanja stroškov izstrelitve satelita;

48.  poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje obstoječih ciljev zasebnega sektorja na področjih, kot je vesoljsko rudarjenje, in naj preuči, kakšen učinek bi ti cilji lahko imeli na veljavni pravni okvir, zlasti Pogodbo o vesolju; meni, da bi bilo treba spoštovati osnovna načela te pogodbe in preprečiti tekmovanje za omejene vire v vesolju; poziva države članice, naj si prizadevajo za usklajen evropski pristop, in poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri doseganju soglasja; se zaveda, da je vesolje skupna dediščina človeštva;

49.  odločno podpira namero Komisije, da bo uporabila gospodarsko diplomacijo za odpiranje novih poslovnih priložnosti za evropsko vesoljsko industrijo; poudarja, da bi morala Komisija in, kjer je to ustrezno, organi držav članic, posamezno ali v okviru ESA, in organi, kot je na primer Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA), podpreti evropske akterje na trgih tretjih držav; priporoča, naj bodo načrti za tako usklajeno podporo pripravljeni vnaprej;

Zagotavljanje učinkovitega izvajanja

50.  poudarja, da bi moral imeti Parlament dejavno vlogo pri oblikovanju vesoljske politike EU in da bi moral biti vključen v vse izmenjave o temah, povezanih z vesoljem, v katerih so udeleženi Komisija, Svet, Evropska služba za zunanje delovanje in ESA;

51.  meni, da je demokratična podpora pomembna za naložbe v vesolje; poziva Komisijo, naj predstavi dobro zasnovano in celovito komunikacijsko strategijo o koristih vesoljskih tehnologij za državljane in podjetja; poziva Komisijo, naj pri izvajanju te strategije izhaja iz naslednjih treh stebrov, ki se nanašajo na pomembne ciljne skupine: (a) ozaveščanje javnosti o nujnosti naložb v vesolje; (b) obveščanje malih in srednjih podjetij ter podjetnikov o priložnostih vodilnih vesoljskih programov; (c) vključevanje vesolja v izobraževanje, da bi odpravili pomanjkanje strokovnega znanja; poziva Komisijo, naj Parlamentu čim prej predstavi časovni načrt za oblikovanje te komunikacijske strategije;

52.  poziva Komisijo, naj pripravi časovni načrt za izvajanje ukrepov, predlaganih v strategiji, redno poroča o njenem izvajanju ter po potrebi predlaga zakonodajo in pripravi dodatne konkretne in oprijemljive ukrepe, potrebne za pravočasno doseganje ciljev, opredeljenih v strategiji;

o
o   o

53.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, vladam in parlamentom držav članic ter Evropski vesoljski agenciji.

(1) UL L 122, 24.4.2014, str. 44. (2) UL L 347, 20.12.2013, str. 1. (3) UL L 158, 27.5.2014, str. 227. (4) UL L 150, 20.5.2014, str. 72. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0267. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0268. (7) UL C 468, 15.12.2016, str. 12. (8) UL C 227 E, 6.8.2013, str. 16. (9) UL C 380 E, 11.12.2012, str. 1. (10) Razvoj vesoljskega trga v Evropi, študija za odbor ITRE, Generalni direktorat za notranjo politiko, tematski sektor A, ISBN 978-92-823-8537-1. (11) https://ec.europa.eu/research/participants/data/ref/h2020/wp/2016_2017/main/h2020-wp1617-leit-space_en.pdf, str. 48.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o nadaljnjem akademskem izobraževanju in izobraževanju na daljavo v okviru evropske strategije za vseživljenjsko učenje (2016/2142(INI))

P8_TA(2017)0324 A8-0252/2017

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 8, 165 in 166 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–   ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenega člena 14,

–   ob upoštevanju Kobenhavnske izjave z dne 30. novembra 2002 o okrepljenem sodelovanju na področju evropskega poklicnega izobraževanja in usposabljanja,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje pri izobraževanju in usposabljanju (ET 2020)(1),

–   ob upoštevanju skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2012 o izvajanju strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) – Izobraževanje in usposabljanje v pametni, trajnostni in vključujoči Evropi(2),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. maja 2014 o učinkovitem izobraževanju učiteljev,

–   ob upoštevanju skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) – Nove prednostne naloge za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju(3),

–   ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 20. decembra 2011 o prenovljenem evropskem programu za izobraževanje odraslih(4),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. novembra 2012 z naslovom Ponovni razmislek o izobraževanju: naložbe v spretnosti za boljše socialno-ekonomske rezultate (COM(2012)0669),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. februarja 2014 o naložbah v izobraževanje in usposabljanje – odziv na sklepe Sveta o ponovnem razmisleku o izobraževanju: naložbe v spretnosti za boljše socialno-ekonomske rezultate in letnem pregledu rasti za leto 2013(5),

–   ob upoštevanju sklepa št. 1720/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o uvedbi akcijskega programa na področju vseživljenjskega učenja(6),

–   ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, ki jo je EU ratificirala leta 2010,

–   ob upoštevanju priporočila 2006/962/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje(7),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. novembra 2010 o izobraževanju za trajnostni razvoj(8),

–   ob upoštevanju Priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja(9),

–   ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o uvedbi evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje(10),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. maja 2014 o zagotavljanju kakovosti pri podpiranju izobraževanja in usposabljanja(11),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o programu Erasmus+ in drugih instrumentih za spodbujanje mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju – pristop do vseživljenjskega učenja(12),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2016 o nadaljnji obravnavi strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020)(13),

–   ob upoštevanju mnenja Odbora regij z naslovom Odpiranje izobraževanja z dne 31. januarja 2014(14),

–  ob upoštevanju raziskave Komisije o Izobraževanju in usposabljanju 2020: izboljšanje politike in zagotavljanja izobraževanja odraslih v Evropi(15),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o vzpostavitvi konkurenčnega trga dela EU za 21. stoletje: usklajevanje znanj in spretnosti s povpraševanjem in zaposlitvenimi možnostmi kot način reševanja iz krize(16),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta o Evropskem paktu za enakost spolov za obdobje 2011–2020(17),

–   ob upoštevanja osnutka sklepov Sveta z dne 20. februarja 2017 z naslovom Izboljšanje znanj in spretnosti žensk in moških na trgu dela EU(18),

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 28. novembra 2011 o prenovljenem evropskem programu za izobraževanje odraslih,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter stališča v obliki predlogov sprememb Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0252/2017),

A.  ker se sistemi izobraževanja srečujejo s pomembnimi izzivi, ki so posledica digitalne preobrazbe in ki vplivajo na procese poučevanja in učenja, in potrebo po povečanju zmogljivosti za socialno vključevanje, državljansko udeležbo in osebni razvoj ter po krepitvi evropskih demokratičnih vrednot in strpnosti za spodbujanje odprtosti in preprečevanje nestrpnosti vseh vrst; ker sta digitalno opolnomočenje in samozavest ključna pogoja za vzpostavitev močnih družb ter podporo enotnosti in procesom vključevanja v EU;

B.  ker bi bilo treba evropsko strategijo za vseživljenjsko učenje okrepiti; ker bi morala imeti vsaka oseba v vseh življenjskih obdobjih možnosti za vseživljenjsko učenje, da pridobi znanje in spretnosti, ki jih potrebuje za osebni razvoj in poklicni napredek; ker je vseživljenjsko učenje, pridobljeno v okviru formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja, ki spodbuja dejavno državljanstvo in zaposljivost, ključni vidik, na katerega vplivajo te spremembe;

C.  ker so potrebna dodatna prizadevanja za krepitev sinergij med izobraževanjem in zaposlovanjem, tako z olajševanjem vstopa na trg dela kot z omogočanjem posameznikom, da na svoji poklicni poti stalno posodabljajo svoja znanja in spretnosti ali se učijo novih; ker morajo države članice najti načine za zaščito ali spodbujanje dolgoročnih naložb v izobraževanje, raziskave in inovacije;

D.  ker nadaljnje akademsko izobraževanje in izobraževanje na daljavo bistveno prispevata k osebnemu razvoju posameznikov in oblikovanju človeškega kapitala ter bi morala postati sestavni del evropske strategije za vseživljenjsko učenje;

E.  ker imata nadaljnje akademsko izobraževanje in izobraževanje na daljavo vse pomembnejšo vlogo pri olajševanju prilagajanja delavcev na gospodarske in tehnološke spremembe v celotnem poklicnem življenju; ker bo do leta 2025 za 49 % vseh prostih delovnih mest v EU (novih in nadomestnih delovnih mest skupaj) potrebna visoka stopnja usposobljenosti, za 40 % bo potrebna srednja stopnja in samo za 11 % nizka stopnja usposobljenosti ali nobenih kvalifikacij;

F.  ker sta nadaljnje akademsko izobraževanje in izobraževanje na daljavo pomembni orodji pri zagotavljanju prožnih in prilagojenih priložnosti za izobraževanje za vse, brez kakršne koli diskriminacije(19); v zvezi s tem poudarja pomembnost širjenja strategij za dostop;

G.  ker lahko nadaljnje akademsko izobraževanje in izobraževanje na daljavo ter uporaba novih tehnologij pripomorejo k ozaveščanju deklet in žensk o novih poklicnih možnostih, zlasti na področjih, kjer so premalo zastopane; ker ima sicer več žensk srednješolsko in visokošolsko izobrazbo, vendar je treba povečati zastopanost žensk v poklicnem izobraževanju in sektorjih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko;

H.  ker je izobraževanje na daljavo možna oblika izobraževanja v okviru nadaljnjega akademskega izobraževanja, ki zaradi svoje prilagodljivosti na poseben način omogoča usklajevanje študija, poklica in družine;

I.  ker se izobraževanje na daljavo(20) nanaša na obliko poučevanja in organizacije pouka, ki omogoča veliko prilagodljivost pri učenju zaradi uporabe digitalnih tehnologij izobraževanja, in sicer ne kot zamenjava izobraževanju v učilnicah, ampak kot alternativna možnost za učence, ki se ne morejo udeležiti izobraževanja v učilnicah;

J.  ker se izobraževanje na daljavo nanaša na metodo poučevanja, ki omogoča prilagodljivost pri učenju zaradi uporabe nastajajočih tehnologij, in sicer ne kot zamenjava izobraževanju v učilnicah, ampak kot alternativna možnost za učence, ki se ne morejo udeležiti izobraževanja v učilnicah, in delavce, ki nameravajo svoje izobraževanje usklajevati z delom; ker se zato lahko digitalizacija uporabi kot orodje, ki omogoča nove načine dostopa do visokošolskega izobraževanja;

K.  ker je enakost žensk in moških temeljno načelo EU, zapisano v Pogodbah, ter eden od ciljev in odgovornosti Unije; ker enakost pri izobraževanju ženskam nudi več priložnosti in prispeva k socialnemu, kulturnemu in gospodarskemu razvoju družbe; ker je izobraževanje temeljno orodje za boj proti spolnim stereotipom;

L.  ker je povprečna stopnja zaposlenosti žensk neposredno povezana z njihovo stopnjo izobrazbe, saj je stopnja zaposlenosti žensk, starih od 25 do 49 let, z zaključeno terciarno izobrazbo 20 % višja kot pri ženskah s predšolsko, osnovnošolsko ali nižjo srednješolsko izobrazbo;

M.  ker lahko izobraževanje na daljavo pozitivno vpliva na znanja in spretnosti žensk na področju IKT; ker bi vstop večjega števila žensk v sektor IKT spodbudil trg, za katerega se predvideva pomanjkanje delovne sile in za katerega bi enaka udeležba žensk pomenila letni dobiček v višini okrog 9 milijard EUR za BDP EU; ker so ženske še vedno veliko premalo zastopane v študijskih programih na področju IKT, saj je med diplomanti teh programov le 20 % žensk, le 3 % vseh diplomantk pa ima diplomo s področja IKT;

N.  ker programi izobraževanja na daljavo dosežejo precejšnje število žensk v družbah, kjer ženske nimajo enakih možnosti za udeležbo v konvencionalnih oblikah izobraževanja in usposabljanja, saj ženske še vedno več časa kot moški opravljajo neplačano delo v gospodinjstvu in skrbijo za družino; ker jim tovrstno izobraževanje omogoča prilagodljivost pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter ker je izobraževanje na daljavo usmerjeno predvsem v skupino netradicionalnih študentov;

O.  ker nadaljnje akademsko izobraževanje spada med uradne dolžnosti akademskih ustanov, ta izraz pa se nanaša na priložnosti za izobraževanje na akademskih ustanovah, ki se lahko izkoriščajo vzporedno z redno zaposlitvijo in na splošno temeljijo na poklicnih izkušnjah, zanje pa je praviloma potrebna univerzitetna diploma;

P.  ker je prilagajanje hitrim gospodarskim in tehnološkim spremembam velik izziv za vse starejšo delovno silo in ker bo odzivanje na ta izziv eden od ključnih dejavnikov za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti gospodarstva EU;

Q.  ker bi se politike za vseživljenjsko učenje in razvoj poklicne poti lahko okrepile s priznavanjem predhodnega učenja;

R.  ker omogočanje prostega časa za osebni razvoj in usposabljanje v okviru vseživljenjskega učenja spodbuja dobro počutje ljudi in njihov prispevek k družbi z opolnomočenjem z bolj določenimi osebnimi in poklicnimi spretnostmi; ker akademsko izobraževanje na daljavo omogoča prilagodljive oblike študija, ki ljudem olajšajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja; ker bi moralo biti univerzitetno vseživljenjsko učenje del evropske strategije za digitalizacijo;

S.  ker digitalizacija omogoča prilagodljivost in interaktivnost izobraževalnega procesa ter je ključni dejavnik za nadaljnji razvoj nadaljnjega akademskega izobraževanja in izobraževanja na daljavo;

T.  ker so zaradi tehnoloških sprememb potrebne boljše in stalnejše povezave med izobraževanjem in zaposlovanjem;

U.  ker so akademske ustanove po svoji naravi statične, zaradi česar je preoblikovanje izobraževalnih programov, ureditve študija in preverjanja znanja ter vpisa velik izziv;

V.  ker sta nadaljnje akademsko izobraževanje in izobraževanje na daljavo hitro rastoča sektorja z velikim potencialom za gospodarsko rast in ustvarjanje novih delovnih mest;

W.  ker obstaja še veliko ovir pri dostopu do ponudb nadaljnjega akademskega izobraževanja na daljavo(21);

Nadaljnje izobraževanje in izobraževanje na daljavo ob družbenih in gospodarskih spremembah

1.  priznava, da spletno in prosto dostopno izobraževanje spreminja način snovanja, zagotavljanja in uporabe izobraževanja; v zvezi s tem poudarja pomen prosto dostopnih učnih virov, ki zagotavljajo dostop do izobraževanja za vse in večajo zaposljivost s podpiranjem procesa vseživljenjskega učenja;

2.  ugotavlja, da imajo številne ustanove za izobraževanje in usposabljanje težave pri ustreznem odzivanju na korenite in zapletene spremembe znotraj naših družb in gospodarstev in morajo spremeniti upravljanje, organizacijsko strukturo in način delovanja; poudarja, da se lahko z novimi, prožnimi in dostopnimi oblikami vseživljenjskega učenja, primernimi za posameznike vseh starosti, učinkovito rešijo nekateri od teh izzivov, kot so socialna izključenost, osip in neskladje v znanjih in spretnostih;

3.  priznava, da sta digitalizacija in vzpostavitev izobraževalnih platform za sodelovanje in izmenjavo najboljših praks ključni pri spopadanju s temi izzivi;

4.  poziva Komisijo in države članice, naj storijo več, da bi v okviru nacionalnih strategij za digitalna znanja in spretnosti premostili obstoječo tehnološko vrzel med izobraževalnimi ustanovami, ki so dobro opremljene, in tistimi, ki niso;

5.  poudarja, da so ukrepi vseživljenjskega učenja ključnega pomena za to, da si ženske pridobijo znanja in spretnosti, ki jim lahko omogočijo ponovno zaposlitev oziroma izboljšanje delovnega mesta, plače in delovnih pogojev; poudarja, da je treba še izboljšati prisotnost žensk v višjih akademskih krogih in njihov dostop do teh krogov;

6.  poudarja, kako pomembno je izobraževanje v boju proti spolnim stereotipom; poziva Komisijo, naj podpira pobude, ki ponujajo podporo pri izvajanju programov strokovnega izobraževanja na daljavo za ženske, vključno z visokošolskim izobraževanjem na področju znanosti, tehnologije in informacijske tehnologije, pri razvijanju programov usposabljanja o enakosti spolov za pedagoške delavce in pri preprečevanju širjenja stereotipov prek izobraževalnih programov in pedagoškega gradiva;

7.  poudarja, da morajo akademske ustanove državljane pripraviti na družbo, ki temelji na znanju, in nenehno spreminjajoče se gospodarstvo, opremiti z znanji za samostojno učenj in z orodji, kot so podjetniška miselnost in prečna znanja in spretnosti, kot som na primer reševanje težav in prilagodljivost, da bodo lahko odkrivali lastne poti in uresničili svoj polni potencial;

8.  poudarja tudi, da imajo akademske ustanove pomembno vlogo pri krepitvi dejavnega državljanstva in morajo študente opremiti s prečnimi znanji in spretnostmi, kot so državljanska in socialna znanja in spretnosti ter državljanska vzgoja;

9.  priznava, da pristop k izobraževanju, osredotočen na študente, znižuje stopnjo osipa in omogoča študentom, da dosežejo svoj polni potencial(22); v zvezi s tem poudarja pomen vseživljenjskega poklicnega usmerjanja za vse;

10.  priznava pomen izmenjave znanja pri izboljšanju dejavnega sodelovanja in mednarodnega razumevanja državljanov v stalno spreminjajočih se družbah;

11.  priznava potrebo po okrepitvi tesnega sodelovanja med ustanovami za izobraževanje in usposabljanje, lokalnimi skupnostmi in gospodarstvom; dodatno poudarja potrebo po boljših sinergijah med ponudniki formalnega, neformalnega in priložnostnega izobraževanja, da bi povečali možnosti za vseživljenjsko učenje za vse;

12.  meni, da bi morali imeti vsi v vseh življenjskih obdobjih pravico dostopa do učenja in usposabljanja, da pridobijo prečna znanja in spretnosti, kot so matematična, digitalna in medijska pismenost, kritično mišljenje, socialne spretnosti in druge ustrezne življenjske veščine, da se lahko bolje prilagodijo na prihodnost;

13.  poudarja potrebo po izvajanju prilagojene podpore za učence na delovnem mestu, vajence in zaposlene, da bi se zagotovilo vključevanje vseh na trg dela; meni, da je treba v proces poučevanja in učenja nujno vključiti nove tehnologije, da bi ljudi opremili z ustreznim naborom znanj, spretnosti in kompetenc ter da bi lahko ti uporabljali digitalne tehnologije na inovativen in ustvarjalen način;

14.  poziva k boljšemu vključevanju in ohranjanju državljanov na trgu dela na podlagi izboljšanja njihovih kompetenc v okviru nadaljnjega akademskega izobraževanja in izobraževanja na daljavo ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja; poudarja, da je treba povečati privlačnost in dostop do informacij o možnostih za poklicno izobraževanje in usposabljanje za mlade in njihove družine; v zvezi s tem opozarja, da cilj v zvezi z učno mobilnostjo na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja iz programa Erasmus+ še zdaleč ni dosežen, zato mu je treba posvetiti več pozornosti;

15.  poudarja pomen programov Erasmus+ in Obzorje 2020 za krepitev vseživljenjskega učenja; zato poziva države članice, naj v celoti izkoristijo potencial teh programov in poudarja, da bi bilo treba programe prilagoditi nadaljnjemu akademskemu izobraževanju s poklicno usmeritvijo;

16.  priznava, da je dostop do vključujočega in kakovostnega izobraževanja ključnega pomena, zato podpira odprto učenje in učenje na daljavo, da bi zadovoljili posebne potrebe tistih, ki jih ni mogoče doseči s sistemi tradicionalne izvedbe, zlasti za prikrajšane skupine; poziva države članice, naj usmerijo naložbe v ta namen;

Pomembnost kakovosti in prilagodljivosti v izobraževanju

17.  meni, da je stalno izboljševanje kakovosti izobraževanja, tako formalnega kot neformalnega, ključno pri prizadevanjih EU za socialno kohezijo, konkurenčnost in trajno rast;

18.  poudarja, da morajo podjetja skupaj z ustanovami za izobraževanje in usposabljanje ljudem skozi celotno poklicno življenje zagotavljati usposabljanje in izobraževanje, osredotočeno na poklicno pot, da bi ostala konkurenčna ter tako nizkokvalificiranim kot visokokvalificiranim delavcem omogočila največ možnosti za uspeh;

19.  poudarja poseben pomen kakovostnega posredovanja znanj in spretnosti za rezultate izobraževanja; poudarja, da je treba vlagati v poklicni razvoj in stalno izpopolnjevanje učiteljskega osebja in ju podpirati; pri tem poudarja potrebo po zagotavljanju visokih standardov v izobraževanju na daljavo in pomen razvijanja novih modelov poučevanja in učenja kot del inovacijskega procesa in postopne digitalizacije izobraževanja; v zvezi s tem priznava, da so primerna infrastruktura in sredstva bistveni elementi za izboljšanje kakovosti poučevanja;

20.  ugotavlja, da so za to potrebni upoštevanje in vrednotenje učiteljev, privlačno plačilo in delovni pogoji, boljši dostop do nadaljnjega usposabljanja med delovnim časom, zlasti o digitalni didaktiki;

21.  poziva, naj univerze vlagajo v čedalje širše izobraževanje na daljavo, ki naj vključuje tudi kratkoročno in brezplačno poklicno izobraževanje;

22.  poudarja, da je treba študentom, ki se udeležujejo izobraževanja na daljavo, zagotoviti možnosti za komunikacijo z učitelji in njihovo spremljanje, da bi študentom zagotovili potrebno podporo, usmerjanje in spodbudo med študijem;

23.  priznava, da prilagodljive oblike učenja, kot sta učenje na daljavo in kombinirano učenje, zaposlenim omogočajo lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

24.  priznava ključno vlogo izobraževanja na daljavo za osebe, ki se zaradi svojih fizičnih lastnosti ne morejo udeleževati izobraževanja v učilnicah;

25.  podpira zamisel o učenju po meri in povezovalnih vsebinah za tiste, ki si želijo vstopiti v izobraževanje na terciarni ravni in morajo za izpolnitev vpisnih pogojev pridobiti dodatne kvalifikacije;

26.  poudarja, da si je treba prizadevati za bolj prožen in individualiziran pristop k poklicnemu razvoju posameznika ter vseživljenjskemu izobraževanju in usposabljanju na njegovi poklicni poti; priznava vlogo, ki jo imajo lahko pri zagotavljanju tega predvsem javni pa tudi zasebni subjekti, obenem pa priznava, da morata biti usmerjanje in svetovanje, ki obravnavata potrebe in nagnjenja posameznika ter se osredotočata na razvoj in širitev posameznikovih znanj in spretnosti, ključna elementa politik na področju izobraževanja ter znanj in spretnosti od zgodnje faze naprej;

27.  poudarja pomen interaktivnosti pri povečevanju kakovosti izobraževanja na daljavo z uporabo sodobnih metod komunikacije, ki omogočajo reševanje praktičnih vaj, povezanih z naučenim gradivom, vključitev učencev v didaktični proces in razvijanje komunikacijskih sposobnosti;

28.  spodbuja zamisel o zagotavljanju dostopa do vseživljenjskega učenja, predvsem za lažje ponovno vključevanje v delovno silo, tudi za ženske ali skrbnike;

29.  poudarja nujnost stalnega spremljanja izobraževalnega procesa na daljavo v okviru tekočega posodabljanja procesa in didaktičnih instrumentov;

30.  poudarja potrebo po izobraževanju in spodbujanju mladih ljudi na področju samostojnega učenja (organizacija lastnega dela, obdelava informacij, kritično mišljenje, ohranjanje motivacije ipd.), da bi se lahko v prihodnosti ob uporabi sodobnih tehnologij učinkovito usposabljali na daljavo;

Nadaljnje izobraževanje in izobraževanje na daljavo kot orodje za razvoj za univerze

31.  priznava, da sta nadaljnje izobraževanje in izobraževanje na daljavo priložnosti za razvoj visokošolskih ustanov v okviru razširitve njihovih pristojnosti in za povečanje raznolikosti njihovih programov, da bi se lahko usmerili na nove ciljne skupine in diverzificirali svoje prihodke, saj so stroški za izobraževanje na daljavo nižji od stroškov izobraževanja v učilnicah;

32.  meni, da lahko izobraževanje na daljavo pripomore k vzpostavitvi interdisciplinarnih in mednarodnih študijskih smeri;

33.  spodbuja univerze, naj ponudbo akademskega izobraževanja razširijo z izobraževanjem na daljavo;

34.  priznava pomen strategije za pametno specializacijo (RIS3) pri razvoju ključnega regionalnega potenciala glede na potrebe na trgu dela;

Tehnološki izzivi

35.  prepoznava pomen sledenja hitremu tehnološkemu napredku, zlasti pri izobraževanju na daljavo, ter ključni pomen IKT in odvisnost od nje; meni, da je IKT orodje, s katerim bi lahko na najbolj ustrezen in stroškovno učinkovit način obravnavali velike izobraževalne in razvojne izzive; meni, da bi bilo treba podpirati tudi velike naložbe v izobraževanje, vključno z uporabo Evropskega socialnega sklada, za razvoj digitalnih spretnosti in medijske pismenosti na vseh ravneh;

36.  z obžalovanjem ugotavlja, da je pomanjkanje pismenosti na področju IKT danes velika težava tako med učitelji kot učenci; ponavlja, da je tehnološka usposobljenost pomembna za izkoriščanje potenciala učenja na daljavo in lažjo uvedbo novih metod poučevanja in učenja;

37.  opozarja, da je treba odpraviti digitalni razkorak in zagotoviti enake možnosti dostopa do digitalnih tehnologij za vse, pa tudi znanja in spretnosti, odnose in motivacijo, ki so potrebni za resno digitalno udeležbo;

38.  opozarja na dejstvo, da samo četrtino šolskih otrok v Evropi poučujejo učitelji, ki zaupajo v svoje digitalne sposobnosti, kar v veliki meri ovira uspešnost novih metod poučevanja; zato poziva države članice, naj zagotovijo večjo podporo za šole in možnosti za izpopolnjevanje, vključno z informacijsko tehnologijo in medijskim opismenjevanjem ter vseživljenjskimi poklicnimi priložnostmi za učitelje;

39.  poudarja, da je treba vlagati v poklicni razvoj učiteljev vseh izobraževalnih sektorjev in ga podpirati ter ustanoviti službe za vseživljenjsko poklicno usmerjanje;

40.  priznava pomen digitalnih platform pri izobraževanju, hkrati pa opozarja na vprašanja glede varnosti in zasebnosti, s katerimi se soočajo akademske ustanove in študentje;

41.  poudarja pomembnost znanj in spretnosti, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, ter ponovno obžaluje neravnovesje med spoloma na tem področju;

Finančni izzivi

42.  priznava, da so potrebna ustrezna finančna sredstva za kakovostno izobraževanje in učenje po meri; poudarja, da lahko izobraževanje na daljavo zagotovi visokokakovostno izobraževanje, osredotočeno na učence, po nižji ceni; poudarja, da je potrebno večje finančno in praktično sodelovanje sektorja in podjetnikov v poklicnem usposabljanju;

43.  poudarja potrebo po tem, da se izdatki za izobraževanje priznajo kot dolgoročna naložba s trajnimi koristmi;

44.  meni, da stroški ne smejo biti ovira pri vpisu in udeležbi v izobraževanju, vendar priznava osnovne težave v nekaterih državah članicah, zaradi katerih so stroški visoki in državljani ne morejo plačati vpisnine; zato spodbuja Komisijo in države članice, naj bolj podprejo in spodbujajo izobraževanje na daljavo kot kakovostno, cenovno ugodno, prožno in individualizirano možnost izobraževanja;

Izzivi v zvezi z regulativnim okvirom

45.  priznava razlike med regulativnimi okviri za klasično poučevanje, akademsko izobraževanje in izobraževanje na daljavo; poudarja, da bi moralo biti izobraževanje na daljavo akreditirano na podlagi istih pravil kot izobraževanje v učilnicah z ustreznimi kazalniki in prilagojenimi merili;

46.  priznava pomen dejavnega upravljanja in vključevanja deležnikov;

47.  priznava pomen zagotavljanja kakovosti pri izobraževanju na daljavo in akreditacije rezultatov tovrstnega izobraževanja;

48.  opozarja, da se je veliko obstoječih evropskih orodij za preglednost, kot sta evropsko ogrodje kvalifikacij (EOK) in evropski sistem kreditnih točk v poklicnem izobraževanju in usposabljanju (ECVET), razvilo ločeno; ugotavlja, da je treba posameznikom omogočiti, da bi bolje ocenili svoj napredek in priložnosti ter čim bolj izkoristili znanje, pridobljeno v različnih kontekstih, zato je treba to izobraževanje bolj uskladiti in ga podpreti s sistemi za zagotavljanje kakovosti ter ga vključiti v okvir nacionalnih kvalifikacij, da bi ustvarili zaupanje med sektorji in akterji, vključno z delodajalci;

49.  priznava stalen pomen tako kombiniranega kot spletnega učenja, zlasti v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja; poudarja, da kombinacija visokokakovostnih digitalnih tehnologij in priložnosti za učenje v živo prinese boljše študijske dosežke, zato spodbuja Komisijo in države članice, naj bolj podpirajo in spodbujajo kombinirano učenje;

50.  poziva Komisijo, naj okrepi evropsko strategijo za vseživljenjsko učenje, in poskrbi, da bosta nadaljnje akademsko izobraževanje in izobraževanje na daljavo njen sestavni del, ter tako spodbudi prilagajanje vse starejše delovne sile na gospodarske in tehnološke spremembe; poleg tega poziva Komisijo, naj preuči možnost povečanja financiranja za nadaljnje akademsko izobraževanje in izobraževanje na daljavo z obstoječimi in prihodnjimi programi;

51.  priznava potrebo po celovitem večsektorskem in večdisciplinarnem pristopu k izobraževanju in usposabljanju, vključno z vseživljenjskim učenjem, in potrebo po medsektorskem sodelovanju pri razvoju in uvedbi izobraževalnih politik;

Priporočila na ravni EU

52.  poudarja potrebo po spodbujanju sodelovanja in izmenjave dobre prakse med sistemi izobraževanja; še naprej spodbuja izmenjavo dobrih praks nacionalnih agencij za zagotavljanje kakovosti pri razvoju meril za priznavanje novih načinov poučevanja in učenja;

53.  poziva k reviziji evropskega ogrodja kvalifikacij (EOK), da se spodbudi primerljivost kvalifikacij med državami, vključenimi v EOK, in drugimi državami, zlasti državami sosedstva in drugimi državami z zrelimi ogrodji kvalifikacij, da bi izboljšali razumevanje kvalifikacij, pridobljenih v tujini, in bi osebe s priseljenskim poreklom in begunce vključili v vseživljenjsko učenje in zaposlitev;

54.  poziva Komisijo, naj znatno poveča podporo nadaljnjemu akademskemu izobraževanju in izobraževanju na daljavo v okviru programa Erasmus+ s spodbujanjem razvoja evropskih mrež in lajšanjem izmenjav dobrih praks, pripravo projektov, ki vključujejo ustanove iz več držav članic, ter povečanjem dostopnosti za študente iz drugih evropskih in tretjih držav;

55.  zagovarja vzpostavitev uporabniku prijazne spletne platforme „vse na enem mestu“, ki bo omogočala izmenjavo dobrih praks za ponudnike izobraževanj in učence;

56.  poziva Komisijo, naj razvije varno in integrirano platformo za učenje, namenjeno in brezplačno ponujeno evropskim izobraževalnim ustanovam, ter tako spodbudi uporabo e-učenja v Evropski uniji;

57.  priznava potrebo po nadaljnjem razvoju platform eTwinning in School Education Gateway v podporo konstruktivni izmenjavi med učitelji in drugimi strokovnimi delavci;

58.  spodbuja vzpostavitev močnejših vezi med nadaljnjim akademskim izobraževanjem (ki ni le raziskovalno usmerjeno) ter poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem z namenom pridobivanja novih spretnosti in zagotovitev, da se bosta lahko ti dve možnosti stalno izvajali in izkoriščali;

59.  priporoča okrepitev prizadevanj za vseživljenjsko učenje z evropsko strategijo za digitalizacijo in pripravo ocene učinka predlaganih ukrepov na enakost spolov;

60.  pozdravlja ambiciozen načrt, da bo do leta 2025 v osnovnih in srednjih šolah ter knjižnicah zagotovljen ultrahiter internet, saj hitrejša in boljša povezljivost ustvarja velike priložnosti za izboljšanje metod poučevanja, spodbujanje raziskav in razvoj visokokakovostnih spletnih izobraževalnih storitev; poudarja, da uvajanje teh tehnologij ustvarja boljše priložnosti za izobraževanje na daljavo, zlasti na podeželskih in najbolj oddaljenih območjih; izpostavlja, da se bodo s takimi priložnostmi izboljšali digitalne spretnosti in znanja ter medijska pismenost otrok in študentov;

61.  poudarja, da je prilagajanje izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja bistvenega pomena za zadostitev naraščajočemu povpraševanju po digitalno usposobljenih strokovnjakih v EU; poudarja, da so za dosego pravega enotnega digitalnega trga v Evropi potrebna nadaljnja prizadevanja za izboljšanje medijske pismenosti med državljani, zlasti mladostniki;

62.  poudarja pomen večjega prizadevanja Evrope za uresničevanje strategije za vseživljenjsko učenje , za vse, skupaj s ciljem zagotavljanja raznolikih učnih priložnosti za osebni razvoj in zadovoljstvo; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo vseživljenjsko učenje in vanj vlagajo, zlasti v državah, kjer je stopnja udeležbe pod pragom 15 %;

63.  poziva države članice, naj spodbujajo sodelovanje in krepijo sinergije med ponudniki formalnega, neformalnega in priložnostnega izobraževanja, da bi dosegli širšo skupino ljudi in bolje upoštevali njihove posebne potrebe;

64.  priporoča, naj imajo učitelji, ki poučujejo na daljavo, za to posebno certificirano usposabljanje;

Priporočila na ravni držav članic

65.  države članice poziva k celostnemu pristopu k izobraževanju ter nudenju raznolikih učnih priložnosti, ki bodo študentom omogočile razvijanje njihovih želja in spretnosti, ki jih potrebujejo za uspeh v nenehno spreminjajočem se svetovnem gospodarstvu in demokratični družbi;

66.  spodbuja države članice, naj nadgradijo obstoječe ureditve vrednotenja, da se ocenijo in potrdijo znanja in spretnosti, pridobljene z izpopolnjevanjem, ter da se zagotovi njihovo priznavanje za pridobitev kvalifikacije v skladu z nacionalnim ogrodjem in sistemi kvalifikacij;

67.  poudarja, da nadaljnji razvoj digitalne infrastrukture, zlasti na redkeje poseljenih območjih, spodbuja socialno in kulturno vključevanje, sodobne izobraževalne in informacijske procese ter regionalno kulturno gospodarstvo;

68.  poziva države članice, naj ustvarijo priložnosti za usposabljanje na področju IKT in razvoj digitalnih spretnosti in medijske pismenosti na vseh ravneh izobraževanja;

69.  ponavlja, da je pomembno, da se akademske ustanove in ustanove za izobraževanje in usposabljanje hitro odzovejo na spremembe v družbi in na trgu dela, se prilagodijo in posodobijo in omogočijo učencem in študentom, da ustrezno razvijejo svoje znanje in sposobnosti; poudarja, da je izobraževanje vseživljenjski proces opolnomočenja, ki bi moral državljanom pomagati doseči osebni razvoj, ustvarjalnost in dobro počutje;

70.  akademske ustanove poziva, naj pričakujejo spremembe v družbi in na trgu dela ter temu ustrezno prilagodijo svoj način dela; ugotavlja, da ima razvoj v prihodnost usmerjenih sektorjev, zlasti zelenega in krožnega gospodarstva, odločilno vlogo pri vrsti potrebnih spretnosti;

71.  akademske ustanove tudi poziva, naj predvidijo večjezične študije, ki bodo prilagojeni znanju in spretnostim migrantov ter jim bodo omogočali lažji dostop do izobraževalnih programov;

72.  poudarja potrebo po bolj fleksibilnih izobraževalnih sistemih v državah članicah, da bi omogočili učinkovitejše uvajanje odprtih in spletnih metod učenja;

73.  države članice poziva, naj izboljšajo razpoložljivost podatkov o zaposlenosti in socialnem položaju diplomantov (spremljanje diplomantov), vključno s podatki iz sektorja poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

74.  Evropsko unijo in države članice poziva, naj razvijejo in izvajajo „izobraževalne poti“ s spodbujanjem dogovorov z evropskimi univerzami, kot je Zveza mediteranskih univerz (UNIMED), in mrežami univerz za študij na daljavo za sprejem študentov beguncev, ki prihajajo s konfliktnih območij, tudi v okviru programov za akademsko izobraževanje na daljavo;

75.  poudarja pomen specializiranega usposabljanja učiteljev za nadaljnje akademsko izobraževanje in izobraževanje na daljavo, da se zadosti potrebam njihovih študentov;

76.  poudarja potrebo po priznavanju znanj, spretnosti in kompetenc, pridobljenih zunaj uradnega sistema izobraževanja, z zagotavljanjem kakovosti in akreditacijami, zlasti z vidika krepitve vloge ranljivih ali prikrajšanih oseb, kot so nizkokvalificirani odrasli in begunci; vztraja, da je treba potrjevati neformalno in priložnostno učenje, da bi dosegli učence in okrepili njihov položaj;

o
o   o

77.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 119, 28.5.2009, str. 2. (2) UL C 70, 8.3.2012, str. 9. (3) UL C 417, 15.12.2015, str. 25. (4) UL C 372, 20.12.2011, str. 1. (5) UL C 64, 5.3.2013, str. 5. (6) UL L 327, 24.11.2006, str. 45. (7) UL L 394, 30.12.2006, str. 10. (8) UL C 327, 4.12.2010, str. 11. (9) UL C 398, 22.12.2012, str. 1. (10) UL C 111, 6.5.2008, str. 1. (11) UL C 183, 14.6.2014, str. 30. (12) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0107. (13) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0291. (14) UL C 126, 26.4.2014, str. 20. (15) http://ec.europa.eu/dgs/education_culture/repository/education/library/reports/policy-provision-adult-learning_en.pdf (16) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0321. (17) https://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/119628.pdf (18) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-6268-2017-INIT/sl/pdf (19) Kot je določeno v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. (20) V nemškem jezikovnem prostoru se za izobraževanje na daljavo uporabljata dva izraza, tj. „Fernunterricht“ in „Fernstudium“. Prvi se nanaša na neakademsko, drugi pa na akademsko področje. (21) Učni načrt izobraževanja na daljavo za vseprisotno računalništvo: https://www.researchgate.net/publication/312312226_A_distance_learning_curriculum_on_pervasive_computing. (22) Economics of Education, urednika: Dominic J. Brewer, Patrick J. McEwan, Equity and Quality in Education  Supporting disadvantaged students and schools: https://www.oecd.org/education/school/50293148.pdf.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 1101/89, uredb (ES) št. 2888/2000 in (ES) št. 685/2001 (COM(2016)0745 – C8-0501/2016 – 2016/0368(COD))

P8_TA(2017)0325 A8-0228/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0745),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 91 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0501/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 29. marca 2017(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 5. julija 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem (A8-0228/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. septembra 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi uredb (ES) št. 2888/2000 in (ES) št. 685/2001 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe Sveta (EGS) št. 1101/89

(Ker je bil dosežen dogovor med Parlamentom in Svetom, stališče Parlamenta ustreza končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/1952.)

(1) UL C 209, 30.6.2017, str. 58.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1316/2013 in Uredbe (EU) št. 283/2014 v zvezi s spodbujanjem internetne povezljivosti v lokalnih skupnostih (COM(2016)0589 – C8-0378/2016 – 2016/0287(COD))

P8_TA(2017)0326 A8-0181/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0589),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 172 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0378/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. januarja 2017(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 8. februarja 2017(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 7. junija 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za proračun, Odbora za promet in turizem in Odbora za regionalni razvoj (A8-0181/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. septembra 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb (EU) št. 1316/2013 in (EU) št. 283/2014, kar zadeva spodbujanje internetne povezljivosti v lokalnih skupnostih

(Ker je bil dosežen dogovor med Parlamentom in Svetom, stališče Parlamenta ustreza končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/1953.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

SKUPNA IZJAVA EVROPSKEGA PARLAMENTA, SVETA IN KOMISIJE

Evropski parlament, Svet in Komisija se strinjajo, da bi morala imeti pobuda WiFi4EU ustrezen učinek in možnost nadgradljivosti. V ta namen ugotavljajo, da bi lahko Komisija, če ni mogoče v celoti zagotoviti povečanja finančnih sredstev za izvedbo IPE v telekomunikacijskem sektorju s 25 000 000 EUR na 50 000 000 EUR, predlagala prerazporeditev finančnih sredstev, da bi okrepila skupno financiranje za spodbujanje internetne povezljivosti v lokalnih skupnostih v višini 120 000 000 EUR.

(1) UL C 125, 21.4.2017, str. 69. (2) UL C 207, 30.6.2017, str. 87.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 994/2010 (COM(2016)0052 – C8-0035/2016 – 2016/0030(COD))

P8_TA(2017)0327 A8-0310/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0052),

–  ob upoštevanju členov 294(2) in 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0035/2016),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) in člena 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženih mnenj o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki sta jih v okviru Protokola št. 2 predložila avstrijski zvezni svet in bolgarski parlament in v katerih trdita, da se predlog zakonodajnega akta ne sklada z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. septembra 2016(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 10. maja 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 59 in 39 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za zunanje zadeve in Odbora za regionalni razvoj (A8-0310/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  je seznanjen z izjavo komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. septembra 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 994/2010

(Ker je bil dosežen dogovor med Parlamentom in Svetom, stališče Parlamenta ustreza končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/1938.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

IZJAVA KOMISIJE GLEDE ČLENA 16 UREDBE

Komisija pozdravlja mehanizme za sodelovanje iz člena 16 predlagane uredbe kot pomembno orodje za zagotavljanje doslednosti preventivnih načrtov ukrepov in načrtov za izredne razmere držav članic z načrti pogodbenic Energetske skupnosti.

Komisija poudarja, da je pomembno učinkovito zagotoviti, da pogodbenice Energetske skupnosti ne uvedejo nobenih ukrepov, ki bi lahko negativno vplivali na zanesljivost oskrbe z energijo v EU in njenih državah članicah ter obratno.

V zvezi s tem bo Komisija brez poseganja v svoj prvotni predlog z dne 16. februarja 2016 proučila možnost, da bi Svetu pravočasno predlagala priporočilo v skladu s členom 218 PDEU za pogajanja o spremembah Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti, da bi se med EU in njenimi državami članicami na eni strani ter pogodbenicami Energetske skupnosti na drugi vzpostavili ustrezen pravni okvir in mehanizmi za uporabo izbranih določb Uredbe in drugih ustreznih delov pravnega reda na področju energije ter s tem zagotovilo učinkovito izvajanje okrepljenega okvira za zanesljivost oskrbe s plinom.

(1) UL C 487, 28.12.2016, str. 70.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o kitolovu na Norveškem (2017/2712(RSP))

P8_TA(2017)0328 B8-0499/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporazuma Mednarodne komisije za kitolov o popolni omejitvi komercialnega kitolova, ki je začel veljati leta 1986 („moratorij“),

–  ob upoštevanju resolucije št. 2016–3 Mednarodne komisije za kitolov o morskih sesalcih in njihovem prispevku k delovanju ekosistemov,

–  ob upoštevanju resolucije št. 2014–2 Mednarodne komisije za kitolov o izrazito selivskih morskih sesalcih,

–  ob upoštevanju ciljev iz Aičija na področju biotske raznovrstnosti, o katerih so se dogovorili na Mednarodni konvenciji o biološki raznovrstnosti,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 865/2006 z dne 4. maja 2006(2) in Uredbe Komisije (EU) št. 791/2012 z dne 23. avgusta 2012(3),

–  ob upoštevanju Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 792/2012 z dne 23. avgusta 2012 o določitvi pravil za obliko dovoljenj, potrdil in drugih dokumentov iz Uredbe Sveta (ES) št. 338/97 o varstvu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi ter o spremembi Uredbe Komisije (ES) št. 865/2006(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2016 o strateških ciljih EU za 17. zasedanje konference pogodbenic Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES)(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o ukrepih Skupnosti v zvezi s kitolovom(6),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami za leto 2016,

–  ob upoštevanju vprašanja za Komisijo o kitolovu na Norveškem (O-000058/2017 – B8-0324/2017),

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je Mednarodna komisija za kitolov (IWC) leta 1982 vzpostavila moratorij na ves komercialni kitolov, ki je začel veljati leta 1986 in je še vedno v veljavi, da bi vrste in populacije zaščitila pred izumrtjem in jim omogočila okrevanje;

B.  ker je Norveška kljub tej mednarodni prepovedi nadaljevala kitolovne dejavnosti in leta 1993 v celoti znova uvedla komercialni kitolov, v ta namen pa je izrazila uradno nasprotovanje moratoriju ter zahtevala vpis in ohranitev pridržkov glede seznamov CITES;

C.  ker je Norveška 19. decembra 1979 postala pogodbenica CITES in je bila tako med prvimi državami, ki so se zavezale, da bodo spoštovale konvencijo;

D.  ker je po ocenah medijskih virov približno 90 % ubitih kitov samic, večina brejih, kar gre pripisati njihovemu počasnejšemu odzivanju;

E.  ker je Norveška od začetka veljavnosti moratorija leta 1986 pobila že več kot 13 000 kitov(7);

F.  ker kitolov povzroča hudo trpljenje posameznih živali ter ogroža kompleksne socialne strukture inteligentnih sesalcev in stanje ohranjenosti celotnih populacij kitov;

G.  ker so vse vrste velikih kitov navedene v Prilogi A k Uredbi Sveta (ES) št. 338/97, kar odseva dejstvo, da jim grozi izumrtje in da bi trgovina v kakršnem koli obsegu ogrozila preživetje vrste; ker člen 8(1) navedene uredbe prepoveduje kupovanje, ponujanje v odkup, pridobivanje v komercialne namene, javno prikazovanje v komercialne namene, uporabo za komercialno korist ter prodajo, posedovanje za prodajo, ponujanje za prodajo ali prevažanje za prodajo osebkov vrst iz Priloge A;

H.  ker obstaja vse več znanstvenih dokazov, da kiti vplivajo na večjo produktivnost ekosistemov in so morda pomembni za izravnavanje ravni CO2 v atmosferi;

I.  ker Norveška omejitve ulova enostransko določa sama; ker je Norveška za kitolovno sezono 2017 povečala kvoto za ščukaste kite na 999 (v letu 2016 je bila kvota 880);

J.  ker se je norveški izvoz kitovine v zadnjih letih močno povečal; ker se del tega izvoza pretovori tudi v pristaniščih EU;

K.  ker je bil samo oktobra 2016 ugotovljen izvoz 2948 kg norveških kitovih izdelkov na Japonsko skozi najmanj tri pristanišča EU(8);

L.  ker je tranzit kitovine skozi pristanišča EU dovoljen, če je v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 338/97 pošiljka opremljena z veljavno dokumentacijo CITES;

M.  ker je glavni cilj konvencije CITES varstvo biotske raznovrstnosti, zlasti ohranjanje vrst; ker direktiva o habitatih, ki določa stališče Skupnosti glede kitov (in delfinov), ne dovoljuje obnovitve komercialnega kitolova za noben stalež kitov v vodah EU;

N.  ker je Norveška tesno povezana z Unijo in njenimi politikami prek svojega članstva v Evropskem gospodarskem prostoru; ker to zagotavlja, da narodi in vlade tako Norveške kot EU ohranjajo močne kulturne vezi, zdrave trgovinske odnose in zavezanost ohranjanju vrst;

1.  poziva Norveško, naj ustavi vse svoje komercialne kitolovne dejavnosti in naj spoštuje moratorij Mednarodne komisije za kitolov;

2.  poziva Norveško, naj umakne svoje pridržke glede uvrstitve velikih vrst kitov na seznam iz Dodatka I h konvenciji CITES ter naj ustavi vso trgovino s kitovino in izdelki iz kitov;

3.  obžaluje, da Norveška subvencionira industrijo, temelječo na kitolovu, ter da spodbuja porabo in uporabo izdelkov, ki izvirajo iz kitolova; poziva Norveško, naj ukine te subvencije;

4.  odločno podpira ohranitev svetovnega moratorija za komercialni kitolov ter prepoved mednarodne komercialne trgovine z izdelki iz kitov;

5.  ugotavlja, da so države članice podprle akcijski načrt EU za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami; opozarja na ukrep 9 akcijskega načrta, ki poziva države članice in Komisijo, naj razvijejo strategije za izboljšanje skladnosti z veljavno zakonodajo EU o prostoživečih vrstah na nacionalni ravni;

6.  obžaluje, da Komisija na razpravi, ki je potekala na plenarnem zasedanju Parlamenta 6. julija 2017, ni bila zmožna ali pripravljena Parlamentu posredovati podatke o pošiljkah kitovine, ki gredo prek pristanišč v EU; poziva Komisijo, naj zbere in predloži potrebne podatke;

7.  poziva Komisijo, naj preuči vse možne načine za zagotovitev, da tranzit kitovine prek pristanišč EU ne bo več zakonsko dovoljen, vključno s priporočanjem, da se kot izjemen ukrep uvede prepoved takšnega tranzita;

8.  obžaluje, da Norveška kljub preteklim in sedanjim diplomatskim reakcijam in obširnim mednarodnim protestom še vedno ni znova pretehtala svoje odločitve; poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in Svet, naj uporabijo dvostranske in večstranske poti za pritisk na Norveško, naj ustavi ves komercialni kitolov;

9.  poziva Svet in Komisijo, naj na naslednjem srečanju Mednarodne komisije za kitolov IWC-67 ubereta skupen pristop za kitolov, ki naj bo vsaj tako previdnosten kot sedanje skupno stališče, in naj sodelujeta s tretjimi državami, da bi dosegli večinsko podporo za vzpostavitev zaščitenih območij za kite;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Norveške.

(1) UL L 206, 22.7.1992, str. 7. (2) UL L 166, 19.6.2006, str. 1. (3) UL L 242, 7.9.2012, str. 1. (4) UL L 242, 7.9.2012, str. 13. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0356. (6) UL C 76E, 25.3.2010, str. 46. (7) https://iwc.int/table_objection (8) http://www.maritime-executive.com/article/norways-whaling-comes-under-fire

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (COM(2016)0109 – 2016/0062(NLE))

P8_TA(2017)0329 A8-0266/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (COM(2016)0109),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki je bila na voljo za podpis od 11. maja 2011 v Istanbulu v Turčiji (v nadaljnjem besedilu: Istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 8, 19, 157, 216 in točke (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe,

–  ob upoštevanju členov 21, 23, 24, 25 in 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih OZN Peking +5 (2000), Peking +10 (2005), Peking +15 (2010) in Peking +20 (2015),

–  ob upoštevanju določb pravnih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti tistih, ki zadevajo pravice žensk, kot so ustanovna listina OZN, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, mednarodna pakta o državljanskih in političnih pravicah ter o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, Konvencija o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih ter Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njen izbirni protokol, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencija o statusu beguncev in načelu nevračanja iz leta 1951 ter Konvencija o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, katere podpisnica je EU, vključno s sklepnimi ugotovitvami Odbora Združenih narodov za pravice invalidov iz leta 2015 (UNCRPD), v katerih je bila EU pozvana, naj se pridruži Istanbulski konvenciji, da bi lahko bolje zaščitili invalidne ženske in dekleta pred nasiljem,

–  ob upoštevanju njegovega poročila o izvajanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, ki poziva EU, naj pristopi k Istanbulski konvenciji, kar bi pomenilo korak naprej v boju proti nasilju nad invalidnimi ženskami in dekleti,

–  ob upoštevanju Splošne pripombe Odbora OZN za pravice invalidov z dne 26. avgusta 2016 k členu 6 („Invalidne ženske“) Konvencije OZN o pravicah invalidov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015(1),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami(2), z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami(3) in z dne 6. februarja 2013 o 57. zasedanju komisije Združenih narodov za položaj žensk o odpravi in preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2014 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju nad ženskami(5) in ocene evropske dodane vrednosti,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. novembra 2016 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami(6) ter o boju proti njemu,

–  ob upoštevanju evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je marca 2011 sprejel Svet Evropske unije,

–  ob upoštevanju smernic EU glede nasilja nad ženskami in dekleti ter boja proti vsem oblikam njihove diskriminacije,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 z naslovom Strategic engagement for gender equality 2016-2019 (Strateška prizadevanja za enakost spolov 2016–2019) (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o opolnomočenju deklic v Evropski uniji z izobraževanjem(7),

–  ob upoštevanju izjave predsedujoče trojice EU (Nizozemske, Slovaške in Malte) z dne 7. decembra 2015,

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(8),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/99/EU z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti(9) in Uredbe (EU) št. 606/2013 z dne 12. junija 2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah(10),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ(11) ter Direktive 2011/93/EU z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ(12),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu in Direktive 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi, ki opredeljujeta in obsojata nadlegovanje in spolno nadlegovanje,

–  ob upoštevanju načrta Komisije za morebiten pristop EU k Istanbulski konvenciji, objavljenega oktobra 2015,

–  ob upoštevanju tretjega četrtletnega poročila komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 16. novembra 2016, kar zadeva opredelitev nasilja na podlagi spola v skladu z Istanbulsko konvencijo,

–  ob upoštevanju skupne izjave predsedstva Sveta, Evropske komisije in Evropskega parlamenta, ki je bila sprejeta 3. februarja 2017 na Malti in v kateri se poziva k hitremu pristopu EU k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. marca 2017 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji v obdobju 2014–2015(13) in z dne 10. marca 2015 o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji leta 2013(14),

–  ob upoštevanju študije tematskega sektorja Evropskega parlamenta za pravice državljanov in ustavne zadeve iz leta 2016 z naslovom Knowledge and Know-How: The Role of Self-Defence in the Prevention of Violence against Women (Znanje in izkušnje: Vloga samoobrambe pri preprečevanju nasilja nad ženskami), zlasti v zvezi s prispevkom usposabljanja na področju samoobrambe k izvajanju člena 12 Istanbulske konvencije,

–  ob upoštevanju člena 99(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0266/2017),

A.  ker je enakost spolov temeljna vrednota EU; ker sta pravici do enakega obravnavanja in nediskriminacije temeljni pravici, zapisani v Pogodbah in Listini o temeljnih pravicah, ter bi se morali v celoti spoštovati, spodbujati in uporabljati v zakonodaji, praksi, sodni praksi in v vsakdanjem življenju; ker enakost moških in žensk po indeksu o enakosti spolov doslej v nobeni državi EU ni v celoti dosežena; ker je nasilje na podlagi spola sočasno vzrok in posledica neenakosti med ženskami in moškimi;

B.  ker so suženjstvo in sodobne oblike trgovine z ljudmi, ki večinoma prizadenejo ženske, še vedno prisotne v EU;

C.  ker morajo države članice priznati, da pojav nasilja pomeni, da družba ne opravlja svoje najpomembnejše dolžnosti zaščite in da preostanejo le še reaktivni ukrepi, kot sta izplačilo odškodnine žrtvam in preganjanje storilcev kaznivih dejanj;

D.  ker mora EU v sodelovanju z državami članicami sprejeti potrebne ukrepe za spodbujanje in varovanje pravice vseh žensk in deklet do življenja brez telesnega in psihološkega nasilja, tako v javnem kot zasebnem življenju;

E.  ker se nasilja na podlagi spola ne bi smelo jemati zlahka ali ga obravnavati kot vprašanje, ki se ga lahko odloži in obravnava pozneje, saj samo v EU vpliva na več kot 250 milijonov žensk in deklet, ker ima hude posledice za družbo, povečuje strah in polarizacijo ter prispeva k stresu in duševnim boleznim, saj ogroža varnost polovice prebivalstva; Evropski inštitut za enakost spolov ocenjuje, da stroški za družbo zaradi spolnega nasilja v EU znašajo 226 milijard EUR letno;

F.  ker sta v EU še vedno splošno razširjena nasilje nad ženskami(15) ter fizično in psihično nasilje na podlagi spola, ki ju je treba razumeti kot skrajno obliko diskriminacije in kršitev človekovih pravic, ki prizadene ženske na vseh ravneh družbe, ne glede na starost, izobrazbo, dohodek, socialni položaj ter državo izvora ali stalno prebivališče, in je bistvena ovira za enakost med ženskami in moškimi, tudi gospodarsko in politično; ker so potrebni nadaljnji ukrepi za spodbujanje žensk, ki so bile žrtve nasilja, da poročajo o svojih izkušnjah in zaprosijo za pomoč, ter za to, da se jim zagotovi ustrezna podpora v skladu z njihovimi potrebami in da so obveščene o svojih pravicah in jim je tako zagotovljen dostop do pravnega varstva, da se storilci kazensko preganjajo;

G.  ker poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice z naslovom Violence against women: an EU-wide survey (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava), ki je bilo objavljeno marca 2014, kaže, da je bila tretjina vseh žensk v Evropi vsaj enkrat v odraslem življenju žrtev telesnega ali spolnega nasilja, 20 % jih je bilo izpostavljenih spletnemu nadlegovanju, vsaka dvajseta je bila posiljena, več kot desetina pa je bila žrtev spolnega nasilja z uporabo sile;

H.  ker je vsak deseta ženska izpostavljena spolnemu nadlegovanju ali zalezovanju s pomočjo novih tehnologij in da je 75 % žensk na vodilnih položajih izpostavljenih spolnemu nadlegovanju; ker to jasno kaze, da nobena ženska in nobeno dekle, neodvisno od starosti in socialnega položaja, ni varno pred spolnim nasiljem;

I.  ker je treba sprejeti ukrepe za obravnavanje pojava spletnega nasilja na podlagi spola, vključno z ustrahovanjem in nadlegovanjem, zlasti med mladimi ženskami in dekleti ter lezbijkami, geji, biseksualci, transseksualci in interseksualci;

J.  ker državljani in rezidenti v Uniji ne uživajo enakega varstva pred nasiljem na podlagi spola, ker ni evropske strategije in pravnega akta in zaradi različnih konceptov in zakonodaje v posameznih državah članicah, denimo pri opredelitvi kaznivih dejanj in področju uporabe zakonodaje, zato so pred nasiljem manj zaščiteni; ker obstajajo tudi razlike v glede informacij, razpoložljivosti in dostopnosti zatočišč in podpornih storitev in pravic;

K.  ker je nasilje nad ženskami povezano z neenakomerno porazdelitvijo moči med ženskami in moškim, s seksizmom in spolnimi stereotipi, ki so pripeljali do nadvlade moških, diskriminacije žensk in preprečevanja njihovega celovitega razvoja;

L.  ker nasilje nad ženskami prispeva k ohranitvi neenakosti med spoloma z oviranjem dostopa žrtev do zaposlitve, kar negativno vpliva na njihovo finančno neodvisnost in gospodarstvo na splošno;

M.  ker je ekonomska odvisnost od storilca pomemben dejavnik, zaradi katerega ženske ne prijavijo nasilja na podlagi spola;

N.  ker skrajna revščina zvišuje tveganje nasilja in drugih oblik izkoriščanja, ki ovirajo polno udeležbo žensk na vseh področjih življenja in dosego enakosti spolov;

O.  ker je treba storiti več za olajšanje in spodbujanje sodelovanja žensk v politiki, gospodarstvu in družbi za povečanje njihove prepoznavnosti na vodilnih mestih, da bi se lahko borili proti objektivizaciji in kulturi nasilja na podlagi spola;

P.  ker je v Istanbulski konvenciji določeno, da je treba zagotoviti izvajanje vseh določb te konvencije, zlasti ukrepov za varstvo pravic žrtev brez diskriminacije zaradi biološkega ali socialnega spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, pripadnosti narodni skupnosti, premoženja, rojstva, spolne usmerjenosti, spolne identitete, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, zakonskega stanu, statusa migranta ali begunca ali drugega statusa.

Q.  ker pri invalidnih ženskah obstaja 1,5-krat do 10-krat večja verjetnost, da bodo žrtve nasilja na podlagi spola, in ker te ženske zaradi svojega odvisnega položaja še težje prijavijo nasilje; ker invalidne ženske in dekleta niso homogena skupina, temveč ji pripadajo ženske z različnim statusom in v različnih položajih ter ženske z različnimi vrstami invalidnosti, kot so telesne, psihosocialne, intelektualne ali senzorične okvare, ki so lahko povezane s funkcijskimi omejitvami ali ne; ker Konvencija OZN o pravicah invalidov zahteva, da države pogodbenice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da ženske polno in enakopravno uživajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine;

R.  ker so nekatere skupine žensk in deklet, kot so migrantke, begunke in prosilke za azil, invalidke, lezbijke, biseksualke, transseksualke in interseksualke in romske ženske izpostavljene nevarnosti večkratne diskriminacije, in so zato v zvezi z nasiljem zaradi seksizma, povezanega z rasizmom, ksenofobijo, homofobijo, transfobijo in interseksfobijo ter glede diskriminacije na podlagi starosti, invalidnosti, narodnosti ali vere bolj ranljive; ker se ženske v Evropi soočajo s presečnimi in številnimi oblikami diskriminacije, ki jim preprečujejo dostop do pravnega varstva, podpore in storitev zaščite ter uživanje svojih temeljnih pravic; ker bi morala biti ženskam pri izvajanju zaščitnih ukrepov odobrena specialistična podpora;

S.  ker se nasilje nad ženskami, tudi v družini, prepogosto obravnava kot del zasebnosti in se preveč zlahka dopušča; ker to nasilje dejansko pomeni sistemsko kršitev temeljnih pravic in hudo kaznivo dejanje, ki ga je treba kot tako kaznovati; ker je treba odpraviti nekaznovanje z zagotovitvijo, da se storilci preganjajo in ustrezno obsodijo ter da so ženske in dekleta, ko si preživele nasilje, deležne podpore in priznanja v okviru pravosodnega sistema, da bi prekinili začarani krog molka in osamljenosti tistih, ki so žrtve nasilja, neodvisno od njihovega geografskega porekla in družbenega razreda;

T.  ker med državami članicami obstajajo precejšnje kulturne razlike, kar zadeva pripravljenost žensk, da prijavijo posilstvo ali spolni napad, pri čemer uradni statistični podatki kažejo večjo pripravljenost kot dejanske številke o posilstvih in spolnih napadih v določeni državi;

U.  ker so v večini primerov umorov žensk storilci njihovi zakonci, nekdanji zakonci, partnerji ali nekdanji partnerji, ki se ne sprijaznijo z razpadom njihove zakonske zveze ali razmerja;

V.  ker pri nasilju na podlagi spola žrtev pogosto pozna storilca in je v številnih primerih od njega odvisna, zaradi česar je strah pred prijavo nasilja še večji;

W.  ker so spolni stereotipi in seksizem, vključno s sovražnim govorom, ki so povsod po svetu prisotni na spletu in zunaj njega, ter v javni in zasebni sferi, temeljni vzrok za vse oblike nasilja nad ženskami;

X.  ker izpostavljenost fizičnemu, spolnemu ali psihološkemu nasilju in zlorabam močno vpliva na žrtve in ima lahko resne posledice za žrtve in povzroči fizično, spolno, čustveno ali psihološko ter ekonomsko škodo; ker te posledico občutijo tudi družine in sorodniki ter družba kot celota; ker ni nujno, da so otroci neposredno izpostavljeni nasilju, da bi se šteli za žrtve, saj je to, da so priča nasilju v družini, prav tako travmatično;

Y.  ker je v členu 3 Istanbulske konvencije „nasilje zaradi spola“ jasno opredeljeno kot „nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali nesorazmerno prizadene ženske“, „spol“ pa na podlagi te konvencije pomeni „družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške“,

Z.  ker morajo države članice vzpostaviti dovolj ustreznih institucij, da bi se ženske počutile varne in bi lahko prijavile nasilje na podlagi spola, da bi se zmanjšalo ocenjeno število neprijavljenih primerov;

AA.  ker lahko samo z mešanico politik, ki združujejo zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, med drugim z infrastrukturnimi, pravnimi, sodnimi, kulturnimi, izobraževalnimi, socialnimi in zdravstvenimi ukrepi, ter ukrepi za olajšanje dostopa žrtev do namestitve in zaposlitve, vključno z zagotavljanjem pribežališč za žrtve in enakopravno udeležbo žensk na vseh družbenih področjih, občutno zmanjšamo nasilje nad ženskami in nasilje na podlagi spola ter njune posledice; ker civilna družba in zlasti ženske organizacije zelo pomembno prispevajo k preprečevanju vseh oblik nasilja in boju proti njim, njihovo delo pa bi bilo treba priznati, spodbujati in podpirati, da bi ga lahko čim bolje opravljale;

AB.  ker je izobraževanje in usposabljanje deklic in žensk pomembna evropska vrednota, temeljna človekova pravica in bistven sestavni del opolnomočenja deklic in žensk na družbeni, kulturni in poklicni ravni, pa tudi bistven del polnega uživanja vseh drugih družbenih, gospodarskih, kulturnih in političnih pravic in torej posledično preprečevanja nasilja nad ženskami in dekleti;

AC.  ker lahko samo država zagotovi brezplačno in obvezno splošno izobraževanje, ki je pogoj za zagotavljanje enakih možnosti za oba spola;

AD.   ker je v Istanbulski konvenciji poudarjen pomen spremembe miselnosti in odnosa, da se preneha neprekinjeno nasilje na podlagi spola; ker je zato potrebna vzgoja na vseh ravneh in za vse starosti o enakosti žensk in moških, o odpravi stereotipnih vlog spolov ter o spoštovanju osebne integritete; ker je usposabljanje na področju samoobrambe učinkovito orodje za zmanjševanje viktimizacije in njenih negativnih učinkov, ker odpravlja stereotipe ter krepi pravice žensk in deklet;

AE.  ker bi pristop vseh držav članic k Istanbulski konvenciji bistveno prispeval k razvoju celovite politike in spodbujanju mednarodnega sodelovanja v boju proti vsem oblikam nasilja nad ženskami;

AF.  ker si mora EU prizadevati za okrepitev boja proti nasilju na podlagi spola v svojem sosedstvu in po svetu, vključno z uporabo spolnega nasilja kot vojnega orožja, in ker je to del svetovnih prizadevanj za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja;

AG.  ker je Istanbulska konvencija mešani sporazum, ki omogoča pristop EU vzporedno s pristopom držav članic;

AH.  ker so to konvencijo podpisale vse države članice EU, ratificiralo pa jo je le štirinajst; ker morajo kljub pristopu EU k tej konvenciji konvencijo ratificirati tudi države članice;

AI.  ker ratifikacija Istanbulske konvencije zahteva njegovo pravilno izvrševanje in učinkovito izvajanje ter zagotovitev ustreznih finančnih in človeških virov;

1.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija 4. marca 2016 predlagala pristop EU k Istanbulski konvenciji, ki je prvi obsežni, pravno zavezujoči instrument s področja preprečevanja nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem v družini(16), ter boja proti njima na mednarodni ravni;

2.  pozdravlja, da je Svet 13. junija 2017 podpisal listino o pristopu EU k Istanbulski konvencij; vendar obžaluje, da omejitev na dve področji, tj. zadeve na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter azila in nevračanja, ustvarja pravno negotovost glede obsega pristopa EU ter pomisleke glede izvajanja konvencije;

3.  obsoja vse oblike nasilja nad ženskami in obžaluje, da so ženske in dekleta pogosto izpostavljene nasilju v družini, spolnemu nadlegovanju, psihološkemu in fizičnemu nasilju, zalezovanju, spolnemu nasilju, posilstvu, pod prisilo sklenjeni zakonski zvezi, pohabljanju ženskih spolnih organov, prisilnemu splavu in prisilni sterilizaciji, spolnemu izkoriščanju in trgovini z ljudmi ter drugim oblikam nasilja, ki pomenijo grobo kršitev njihovih človekovih pravic ter dostojanstva; poudarja, da se v skladu z Istanbulsko konvencijo ni mogoče sklicevati na kulturo, običaje, vero, tradicije ali tako imenovano „čast“, da bi upravičili nasilna dejanja nad ženskami; obsoja dejstvo, da je na internetu in v družbenih medijih vse več žensk in deklet žrtev nasilja na podlagi spola; poziva države članice, naj sprejmejo konkretne ukrepe za obravnavanje teh novih oblik kaznivih dejanj, vključno s spolnim izsiljevanjem, pridobivanjem oseb za spolne namene, voajerizmom in maščevalno pornografijo, ter zaščitijo žrtve, ki se spopadajo s hudo travmo, ki lahko včasih privede tudi do samomora;

4.  odločno poudarja, da odrekanje spolnega in reproduktivnega zdravja in s tem povezanih pravic in storitev, vključno z varnim in zakonitim splavom, pomeni obliko nasilja nad ženskami in dekleti; ponovno poudarja, da morajo imeti ženske in dekleta nadzor nad svojimi telesom in spolnostjo, poziva države članice, naj zagotovijo celovito spolno vzgojo, enostaven dostop žensk do načrtovanja družine in celotnega nabora zdravstvenih storitev na področju reprodukcije in spolnosti, vključno s sodobnimi načini kontracepcije ter varnim in zakonitim splavom;

5.  poudarja, da je prisilna nosečnost v členu 7 Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča z dne 17. julija 1998 opredeljena kot zločin zoper človečnost in nasilje nad ženskami na podlagi spola, ki pomeni grobo kršitev človekovih pravic ter dostojanstva žensk in deklet;

6.  poudarja, da Istanbulska konvencija temelji na celovitem, obsežnem in usklajenem pristopu, ki v ospredje postavlja pravice žrtve in obravnava vprašanje nasilja nad ženskami in dekleti in nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem v družini, z različnih vidikov in predvideva ukrepe, kot so preprečevanje nasilja, boj proti diskriminaciji, kazenskopravni ukrepi za boj proti nekaznovanju, nudenje zaščite in pomoči žrtvam, zaščita otrok, zaščita prosilk za azil in begunk, boljše zbiranje podatkov ter kampanje ali programi ozaveščanja, tudi v sodelovanju z nacionalnimi institucijami za človekove pravice in organi za enakost, civilno družbo ter nevladnimi organizacijami;

7.  poudarja, da Istanbulska konvencija zagotavlja dobro osnovo za spreminjanje socialnih struktur, ki povzročajo, upravičujejo in podpirajo nasilje nad ženskami, ter zagotavlja orodja za uvedbo ustreznih ukrepov; poudarja, da konvencija hkrati obravnava preprečevanje, pravno varstvo in kazenski pregon (tristopenjski pristop) ter celovit in usklajen pristop, ki izhaja iz načela potrebne skrbnosti, ki vzpostavlja pozitivno obveznost za države, da se učinkovito odzivajo na vsa nasilna dejanja (člen 5 konvencije);

8.  poudarja, da bo pristop EU zagotovil skladen evropski pravni okvir za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola ter boj proti njima in za zaščito ter podporo žrtev v notranjih in zunanjih politikah EU ter da bo omogočil boljše spremljanje, razlago in izvajanje zakonodaje, programov in skladov EU, ki so pomembni za Istanbulsko konvencijo, pa tudi boljše zbiranje primerljivih in razčlenjenih podatkov na ravni EU; meni, da bo EU s pristopom h Konvenciji postala učinkovitejši globalni akter na področju pravic žensk;

9.  poziva Svet, Komisijo in države članice, naj upoštevajo naslednja priporočila:

10.  poudariti, da bi bilo treba za učinkovitost ukrepov za boj proti nasilju nad ženskami te dopolniti z ukrepi za odpravo ekonomskih neenakosti na podlagi spola in spodbujanje finančne neodvisnosti žensk;

11.  poziva Komisijo, naj predloži pravni akt za podporo držav članic pri preprečevanju in zatiranju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti ter nasilja na podlagi spola;

12.  poziva Svet, naj aktivira premostitveno klavzulo s soglasnim sprejetjem sklepa o opredelitvi nasilja nad ženskami in dekleti (in drugih oblik nasilja na podlagi spola) kot enega od področij kriminala v skladu s členom 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

13.  poziva Komisijo, naj revidira veljavni okvirni sklep EU o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi, da bo vključeval seksizem, kazniva dejanja zaradi predsodkov in spodbujanje k sovraštvu zaradi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnih značilnosti;

14.  poziva države članice, naj v celoti izvajajo Direktivo 2011/99/EU o evropski odredbi o zaščiti, Uredbo (EU) št. 606/2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah in Direktivo 2012/29/EU o zaščiti žrtev, pa tudi Direktivo 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej in Direktivo 2011/93/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok;

15.  ponovno poziva Komisijo, naj ustanovi Evropski center za spremljanje spolnega nasilja (po zgledu obstoječega Evropskega inštituta za enakost spolov);

16.  izrecno poziva estonsko predsedstvo, naj pospeši proces ratifikacije Istanbulske konvencije s strani EU;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

(1) UL C 407, 4.11.2016, str. 2. (2) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 53. (3) UL C 296 E, 2.10.2012, str. 26. (4) UL C 24, 22.1.2016, str. 8. (5) UL C 285, 29.8.2017, str. 2. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0451. (7) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0312. (8) UL L 315, 14.11.2012, str. 57. (9) UL L 338, 21.12.2011, str. 2. (10) UL L 181, 29.6.2013, str. 4. (11) UL L 101, 15.4.2011, str. 1. (12) UL L 335, 17.12.2011, str. 1. (13) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0073. (14) UL C 316, 30.8.2016, str. 2. (15) Za namene Istanbulske konvencije „ženske“ vključuje dekleta, mlajša od 18 let (člen 3). (16) Glej opredelitve v členu 3 Istanbulske konvencije.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o vplivu mednarodne trgovine in trgovinskih politik EU na globalne vrednostne verige (2016/2301(INI))

P8_TA(2017)0330 A8-0269/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Trgovina za vse: za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2016 o novi v prihodnost usmerjeni in inovativni strategiji za trgovino in naložbe(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2016 o izvajanju priporočil Parlamenta iz leta 2010 o socialnih in okoljskih standardih, človekovih pravicah in družbeni odgovornosti gospodarskih družb(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2017 o oceni zunanjih vidikov učinkovitosti in upravljanja carinskih služb kot orodja za spodbujanje trgovine in boj proti nezakoniti trgovini(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. aprila 2017 o vodilni pobudi EU za sektor oblačil(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2017 o palmovem olju in krčenju deževnih gozdov(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2016 s priporočili Evropskega parlamenta Komisiji za pogajanja o sporazumu o trgovini s storitvami (TiSA)(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2015 s priporočili Evropskega parlamenta Evropski komisiji glede pogajanj o čezatlantskem partnerstvu na področju trgovine in naložb (TTIP)(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o trenutnem stanju pri izvajanju trajnostnega sporazuma v Bangladešu(10),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/821 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o določitvi obveznosti za potrebno skrbnost v oskrbovalni verigi za uvoznike v Uniji, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude ter zlato, ki izvirajo s konfliktnih območij in območij z visokim tveganjem(11) (uredba o konfliktnih mineralih),

–  ob upoštevanju Akcijskega načrta EU za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (COM(2003)0251) in prostovoljnih sporazumov o partnerstvu FLEGT,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode(12) (uredba o lesu),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov(13) (uredba o GSP),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(14) (uredba Bruselj I),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin(15) (direktiva o nefinančnem poročanju),

–  ob upoštevanju skupne strategije EU in njenih držav članic iz leta 2007 z naslovom Pomoč trgovini: krepitev podpore EU potrebam, povezanim s trgovino, v državah v razvoju,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 24. aprila 2017 z naslovom Trajnostne vrednostne verige v sektorju oblačil v okviru ukrepov razvojne politike EU (SWD(2017)0147),

–  ob upoštevanju tristranske deklaracije MOD o načelih za mednarodna podjetja in socialno politiko,

–  ob upoštevanju Poročila IV 105. konference MOD o dostojnem delu v okviru globalnih dobavnih verig,

–  ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN do leta 2030,

–  ob upoštevanju temeljnih konvencij MOD o delu otrok, prisilnem delu, diskriminaciji ter svobodi združevanja in kolektivnih pogajanjih,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2016 o EU in odgovornih globalnih vrednostnih verigah,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o obnovljeni strategiji EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14 (COM(2011)0681),

–  ob upoštevanju zakona Združenega kraljestva o sodobnih oblikah suženjstva iz leta 2015 in francoskega zakona o dolžnosti skrbnega ravnanja za večnacionalna podjetja,

–  ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter globalnega dogovora OZN,

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije OZN o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin,

–  ob upoštevanju novega protokola MOD o prisilnem delu,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice št. 26/9 z dne 26. junija 2014, v kateri je sklenil ustanoviti odprto medvladno delovno skupino, zadolženo za pripravo mednarodnega pravno zavezujočega instrumenta o nadnacionalnih družbah in drugih podjetjih v zvezi s človekovimi pravicami,

–  ob upoštevanju smernic OECD za mednarodna podjetja in številnih smernic OECD za posamezne sektorje (finančni sektor, kmetijstvo, minerali, oblačila in obutev),

–  ob upoštevanju poročil UNCTAD o trgovini in razvoju iz let 2013 in 2016,

–  ob upoštevanju okvira naložbene politike za trajnostni razvoj iz leta 2015, ki ga je pripravila konferenca UNCTAD,

–  ob upoštevanju Sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o tehničnih ovirah v trgovini,

–  ob upoštevanju Splošnega sporazuma STO o carinah in trgovini (GATT),

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah ter pobude Otrokove pravice in načela poslovanja, pripravljene v okviru UNICEF-a, globalnega dogovora OZN in organizacije Save the Children(16),

–  ob upoštevanju prostovoljnih partnerstev z določenimi državami, na primer bangladeškega trajnostnega sporazuma in pobude o človekovih pravicah v Mjanmaru,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. junija 2016 o delu otrok,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenj Odbora za zunanje zadeve in Odbora za razvoj ter stališča v obliki predlogov sprememb Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0269/2017),

A.  ker člen 207 PDEU določa, da mora skupna trgovinska politika EU temeljiti na načelih in ciljih zunanje politike EU; ker člen 208 PDEU vzpostavlja načelo skladnosti politik za razvoj in kot glavni cilj določa izkoreninjenje revščine; ker Komisija v sporočilu z naslovom Trgovina za vse utemelji trgovinsko politiko EU na treh ključnih načelih, in sicer učinkovitosti, preglednosti in vrednotah; ker je v tem sporočilu poseben razdelek glede odzivanja na vzpon svetovnih vrednostnih verig ter poseben razdelek glede odgovornega upravljanja dobavnih verig, ki opozarja na zapletenost tega upravljanja, na temeljno potrebo, da je treba razmišljati vnaprej, na vključitev številnih javnih in zasebnih akterjev ter akterjev civilne družbe, pa tudi na uporabo kombinacije mehkih in inovativnih orodij ter zakonodajnih sprememb;

B.  ker je v zadnjem času prosta trgovina pod vse ostrejšim javnim nadzorom, pomisleki glede neenakopravne porazdelitve koristi in obsega trgovine pa so opozorili na splošno razširjeno mnenje, da je treba kot temelj trgovinske politike določiti družbene in okoljske vrednote, pa tudi preglednost in odgovornost;

C.  ker so globalne vrednostne verige zapletena stvarnost, ki jo poganja tehnologija in se hitro spreminja, ter so postale ena ključnih sestavin današnjega svetovnega gospodarstva, prav tako pa bi lahko državam v razvoju pomagale pri boljši vključitvi v to gospodarstvo ter pripomogle k zmanjšanju revščine in ustvarjanju delovnih mest, istočasno pa povečale proizvodne zmogljivosti; ker te verige po eni strani nudijo nove obete za gospodarsko rast, trajnostni razvoj, udeležbo civilne družbe, delavcev in poslovnih združenj ter za ustvarjanje delovnih mest za podjetja v proizvodni verigi, saj tem podjetjem omogočajo osredotočanje na specifične naloge, pri tem pa povečujejo njihovo medsebojno odvisnost; ker pa bi lahko po drugi strani njihova zapletena narava, pomanjkanje preglednosti ter razpršitev odgovornosti vodili k višjemu tveganju kršitev človekovih pravic in pravic delavcev, dejanske nekaznovanosti za kazniva dejanja zoper okolje ter izogibanja davkom in davčnih utaj velikega obsega;

D.  ker mora trgovinska politika prispevati k zagotovitvi preglednega proizvodnega procesa vzdolž celotne vrednostne verige ter skladnosti s temeljnimi okoljskimi, socialnimi in varnostnimi standardi;

E.  ker mora trgovinska in naložbena politika EU ohraniti večstranski sistem kot svoj temelj ter okrepiti položaj Evrope v pravičnih globalnih dobavnih verigah, zagotoviti pa mora tudi orodja za določitev jasnih pravil in odgovornosti za vlade in podjetja, da bi zagotovili spoštovanje mednarodnih zavez, kot so cilji trajnostnega razvoja OZN; ker se trajnost in preglednost ne nanašata le na vrednote, ampak bi ju bilo treba obravnavati kot dejanski gonilni sili povečane dodane vrednosti v svetovni trgovini in naložbah v okviru globalnih vrednostnih verig;

F.  ker so mala in srednja podjetja(17) pomemben del globalnih vrednostnih verig in imajo pomembno vlogo pri spodbujanju gospodarske rasti, trajnostnega razvoja in kakovostnih delovnih mest ter preprečujejo odseljevanje lokalnega prebivalstva iz lastne regije;

G.  ker sodelovanje v svetovnih vrednostnih verigah koristi malim in srednjim podjetjem v smislu rasti in internacionalizacije; ker je bilo glede na raziskavo Eurobarometer iz leta 2015 z naslovom Internacionalizacija malih in srednjih podjetij v prejšnjih treh letih zgolj 31 % teh podjetij v EU vključenih v poslovanje zunaj notranjega trga; ker se številna mala in srednja podjetja soočajo s težavami pri dostopu do mednarodnih globalnih vrednostnih verig in globalnih vrednostnih verig v EU; ker lahko trgovinska politika in trgovinski sporazumi pripomorejo k premostitvi ovir in izzivov, s katerimi se mala in srednja podjetja trenutno soočajo pri dostopu do globalnih vrednostnih verig;

H.  ker gospodarski in socialni partnerji po vsem svetu uporabljajo in spodbujajo prostovoljne sheme primerne skrbnosti in preglednosti v globalnih vrednostnih verigah, kar prinaša oprijemljive in pozitivne rezultate;

I.  ker je Svet v sklepih iz maja 2016 poudaril, „da se je treba še naprej zavzemati za uporabo mednarodno dogovorjenih načel, smernic in pobud o družbeni odgovornosti podjetij/odgovornem poslovnem ravnanju, kot so vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, pobuda ZN za družbeno odgovornost, tristranska deklaracija MOD o načelih za večnacionalna podjetja in socialno politiko ter smernice OECD za večnacionalna podjetja, tudi v državah, ki niso članice OECD, kar tudi prispeva k prizadevanjem za boj proti korupciji z oblikovanjem bolj odprtih in preglednih poslovnih okolij“;

J.  ker je odgovorno svetovno upravljanje globalnih vrednostnih verig bistveno za uskladitev trgovinske politike z evropskimi vrednotami, zapisanimi v Pogodbah; ker imajo tako Komisija kot države članice vodilno vlogo pri teh razpravah po vsem svetu;

K.  ker je preprečevanju kršitev človekovih pravic namenjenih več mednarodnih konvencij, smernic in predpisov; ker so jih zlasti države proizvajalke dolžne izvajati in ustvariti ustrezne pravne in gospodarske pogoje, v okviru katerih bodo podjetja lahko poslovala in si zagotovila mesto v svetovnih dobavnih verigah; ker morajo biti države proizvajalke zmožne izpolnjevati mednarodne standarde in norme, vključno s pripravo, izvajanjem in uveljavljanjem ustrezne zakonodaje, posebej kar zadeva vzpostavitev pravne države in boj proti korupciji;

L.  ker bi se morala EU še učinkoviteje odzivati na socialni in okoljski damping ter nepošteno konkurenco in trgovinske prakse, zagotoviti pa bi morala tudi enake konkurenčne pogoje;

M.  ker je EU največja svetovna izvoznica in uvoznica blaga in storitev skupaj, največja tuja neposredna vlagateljica in najpomembnejši cilj tujih neposrednih naložb; ker bi morala EU uporabiti to moč, da bi zagotovila koristi za svoje državljane in državljane drugih delov sveta, zlasti najrevnejših držav na svetu;

N.  ker je EU pripravila zavezujoča pravila na področju primerne skrbnosti podjetij v specifičnih sektorjih, v katerih je visoko tveganje kršitev človekovih pravic, kot pri sečnji lesa in konfliktnih mineralih; ker so nekatere države članice pripravile tudi zakonodajo, kot so zakon Združenega kraljestva o sodobnih oblikah suženjstva, francoski zakon o dolžnosti skrbnega ravnanja za večnacionalna podjetja, ki velja za velika francoska podjetja z več kot 5 000 delavci, ter nizozemski zakon glede primerne skrbnosti v zvezi z delom otrok; ker je EU pripravila pobude za spodbujanje primerne skrbnosti in ker je Evropski parlament v več resolucijah pozval k pripravi zavezujočih pravil EU v zvezi s tem;

O.  ker je EU že sprejela pomembne ukrepe za bolj odgovorno upravljanje globalnih vrednostnih verig po vsem svetu, tako da je sklenila posebna partnerstva, kot sta trajnostni sporazum z Bangladešem in pobuda o pravicah delavcev z Mjanmarom, pa tudi za posebna vprašanja, kot so pobuda za konfliktne minerale, predpisi glede nezakonite sečnje, trajnostna merila za biogoriva, poročanje podjetij o težavah v dobavnih verigah ter preglednost podjetij pri plačilih, ki jih ekstraktivna in gozdarska podjetja nakazujejo vladam, kot je bilo poudarjeno v sporočilu Trgovina ta vse;

P.  ker je v sporočilu Trgovina za vse navedeno, da bo Komisija spodbujala ambiciozna poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju v vseh trgovinskih in naložbenih sporazumih; ker nedavno sklenjeni trgovinski in naložbeni sporazumi EU vsebujejo poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju, ki strani v sporazumu pozivajo, naj sprejmejo zaveze glede varstva človekovih pravic, socialnih in okoljskih standardov ter družbene odgovornosti podjetij; ker so se v teh poglavjih pokazale razlike v ravni ambicij pri zaporednih trgovinskih sporazumih EU; ker delovni in okoljski standardi niso omejeni na poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju, ampak morajo biti učinkoviti na vseh področjih trgovinskih sporazumov; ker pristop, osredotočen na dialog, ni preprečil resnih kršitev svobode združevanja v nekaterih prostotrgovinskih sporazumih;

Q.  ker so cone izvozne proizvodnje v nekaterih državah zaradi svojega posebnega položaja izvzete iz lokalne delovne zakonodaje in je v njih pa je prepovedana ali omejena dejavnost sindikatov, poleg tega pa delavci tam nimajo dostopa do pravnih sredstev, kar pomeni jasno kršitev standardov MOD;

R.  ker je neetično poslovanje med drugim posledica pomanjkanja dobrega upravljanja ter nemoči ali celo odsotnosti nepristranskih javnih organov, ki bi delovali v splošnem interesu državljanov; ker bi lahko imeli korupcija, pomanjkanje preglednosti globalnih vrednostnih verig ter izvzetost iz delovne zakonodaje in obdavčitve v conah izvozne proizvodnje negativen učinek na človekove pravice, zlasti z ogrožanjem dostojnega dela in sindikatov;

S.  ker je po podatkih MOD po vsem svetu 21 milijonov ljudi žrtev prisilnega dela, mnogi od njih pa so izkoriščani v globalnih vrednostnih verigah; ker prisilno delo v zasebni ekonomiji vsako leto ustvari 150 milijard USD nezakonitega dobička;

T.  ker ima MOD, zahvaljujoč svojemu globalnemu mandatu, strokovnemu znanju in izkušnjam v sodelovanju s svojimi člani, dobro izhodišče, da prevzame vodilno vlogo pri globalnih ukrepih za dostojno delo v globalnih dobavnih verigah; ker je odbor MOD za dostojno delo v globalnih dobavnih verigah pozval k oceni nedelovanja, ki vodi k pomanjkljivostim pri dostojnem delu v globalnih dobavnih verigah, in k premisleku o pobudah in standardih, ki so potrebni za spodbujanje dostojnega dela in prispevek k odpravi pomanjkljivosti pri dostojnem delu v globalnih dobavnih verigah;

U.  ker je v okviru svetovne trgovine in zlasti globalnih vrednostnih verig potreben večstranski, globalni in celostni pristop glede odgovornosti podjetij za kršitve človekovih pravic in okoljske trajnosti; ker je zato pomembno, da EU še naprej vodi te razprave po vsem svetu; ker je EU prevzela vodilno vlogo pri reformi mehanizma za reševanje sporov med vlagatelji in državo, zlasti z razvojem sistema večstranskih sodišč; ker se enak napredek pričakuje tudi na drugih kritičnih področjih, kot je uveljavljanje obveznosti vlagateljev v zvezi s človekovimi pravicami;

V.  ker proizvodnja v globalnih vrednostnih verigah poteka v različnih jurisdikcijah z različnimi stopnjami varstva človekovih pravic ter uveljavljanja socialne, delovne in okoljske zakonodaje; ker se lahko žrtve kršitev človekovih pravic, ki vključujejo nadnacionalna podjetja, soočajo s številnimi ovirami pri dostopu do pravnih sredstev;

W.  ker je v členu 8 PDEU trdno uveljavljena enakost spolov v vseh politikah EU; ker imajo sporazumi o trgovini in naložbah zaradi strukturnih neenakosti med spoloma običajno različen vpliv na ženske in moške; ker se pri analizi globalnih vrednostnih verig pogosto ne upošteva vidik enakosti spolov; ker je bilo po podatkih MOD v letu 2012 po svetu 21 milijonov ljudi, 55 % med njimi žensk in deklet, žrtev prisilnega dela, 90 % teh pa tarča izkoriščanja posameznikov in podjetij v zasebnem sektorju;

X.  ker je med delavci v nekaterih segmentih globalnih dobavnih verig v sektorjih oblačil, hortikulture, mobilne telefonije in turizma večina žensk, ki pa imajo pogosto vrsto zaposlitve z nižjo plačo ali nižjim statusom kot moški, to pa prinaša segregacijo na podlagi spola pri različnih poklicih in dejavnostih, razlike med spoloma pri plači in delovnih pogojih ter omejevanje na podlagi spola pri dostopu do produktivnih virov, infrastrukture in storitev;

Y.  ker Unija v skladu s členom 3(3) PEU varuje pravice otrok; ker so vse države članice ratificirale Konvencijo OZN o otrokovih pravicah;

Z.  ker imajo storitve večjo vlogo v globalnih vrednostnih verigah, zlasti za proizvodnjo; ker bodo za večje vključevanje storitev v globalne vrednostne verige potrebni sporazumi, ki bodo podpirali digitalno ekonomijo, vključno s prostim pretokom podatkov;

AA.  ker razvoj globalnih vrednostnih verig prispeva tudi k vključitvi storitev v proizvodnjo blaga; ker je bil znaten del vrednosti uvoženega blaga dodan prek storitev iz držav uvoznic;

AB.  ker so države članice EU največje izvoznice finančnih storitev na svetu, ta sektor pa je strateško pomemben za trgovinsko politiko EU; ker je vključitev določb o finančnih storitvah v zunanje sporazume EU, tudi prostotrgovinske sporazume, vzbudila nekatere upravičene pomisleke glede njihovih morebitnih negativnih učinkov v zvezi s pranjem denarja, davčnimi utajami in izogibanjem davkom, ter poudarila, kako pomembno je razmisliti o uporabi orodij za obravnavo teh učinkov; ker trgovinski in naložbeni sporazumi ponujajo dobro priložnost za okrepitev sodelovanja v boju proti korupciji, pranju denarja, davčnim goljufijam, davčnim utajam in izogibanju davkom;

AC.  ker je lahko pregledno in informativno označevanje koristno orodje, ki potrošnikom EU omogoča sprejemanje informiranih in ustreznih odločitev; ker bi morala biti potrošnikom EU poleg cene in porekla proizvoda na voljo tudi socialna in okoljska merila; ker je mogoče takšna merila tehnično pripraviti v skladu s Sporazumom STO o tehničnih ovirah v trgovini (TBT), ki določa pogoje, pod katerimi proizvodni proces omogoča prodajo proizvoda;

AD.  ker bi morale tako države kot podjetja v celoti spoštovati človekove pravice v proizvodni verigi in v celoti upoštevati standarde na področju varnosti hrane za proizvode, dane v prosti promet na evropskem trgu; ker bremena odgovornosti ne bi smeli nositi le potrošniki, katerih izbiro omejujejo tako individualna sredstva (ekonomija, čas, znanje) kot zunanji elementi (informacije, ponudba);

AE.  ker so pravila o poreklu postala pomembnejša v okviru globalnih vrednostnih verig, v katerih proizvodna zajema več držav; ker lahko ohlapna pravila o poreklu povzročijo dodatne ovire za popolno preglednost in odgovornost v celotni dobavni verigi;

AF.  ker lahko boljši, harmonizirani in učinkovitejši carinski postopki v Evropi in tujini prispevajo k olajševanju trgovine in izpolnjevanju ustreznih zahtev za olajševanje trgovine in pomagajo preprečiti, da bi ponaredki ter nezakonito, dampinško in ponarejeno blago vstopilo na enotni trg, kar škoduje gospodarski rasti EU ter resno ogroža potrošnike EU; ker bi se na podlagi boljšega dostopa do carinskih podatkov o proizvodih, uvoženih v EU, povečali preglednost in odgovornost v globalnih vrednostnih verigah;

AG.  ker je v kontekstu razdrobljenih proizvodnih mrež razlikovanje med izvozom in uvozom nejasno, saj uvoženi vložki predstavljajo velik del izvoza, carine pa se seštevajo pri vsaki čezmejni prodaji vmesnih vložkov; ker so v tem okviru še zlasti pomembni učinkoviti carinski in mejni postopki;

AH.  ker trgovinske spodbude v okviru GSP in GSP+ državam v razvoju v zameno za spoštovanje delovnih, okoljskih in socialnih standardov zagotavljajo boljši dostop do trga;

AI.  ker je GSP+ eden ključnih elementov trgovinske politike EU, ki zagotavlja boljši dostop do trga ter ga spremlja strog mehanizem spremljanja za spodbujanje človekovih pravic in pravic delavcev, varstva okolja in dobrega upravljanja v ranljivih državah v razvoju;

AJ.  ker bi lahko varstvo in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine zagotovilo učinkovito nadaljnjo vključitev v globalne vrednostne verige;

Položaj EU v globalnih vrednostnih verigah

1.  poudarja, da bi moral biti cilj trgovinske in naložbene politike zagotoviti vzvod, ustvariti enake konkurenčne pogoje za evropska podjetja, spodbujati evropsko konkurenčnost in olajšati konvergenco k višjim standardom; poziva Komisijo, naj zagotovi skladnost med politikami EU na področjih okolja, javnega zdravja, trgovine, naložb in industrije ter spodbuja evropsko strategijo za ponovno industrializacijo in prehod na nizkoogljično gospodarstvo;

2.  meni, da nadaljnje vključevanje EU v globalne vrednostne verige ne bi smelo potekati v škodo evropskega socialnega in regulativnega modela ter spodbujanja trajnostne rasti;

3.  poziva Komisijo, naj podpira ozaveščanje o obstoječih sistemih pravične trgovine in njihovo uporabo, kot je navedeno v strategiji Trgovina za vse, in sicer tako v okviru načrta EU za trajnost kot v okviru evropskega soglasja o razvoju;

4.  ponovno poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo okrepljene instrumente trgovinske zaščite, s katerimi bi se borili proti nepoštenim poslovnim praksam, pri tem pa upoštevajo socialni in okoljski damping;

5.  poziva Komisijo, naj oceni vpliv uporabe instrumentov trgovinske zaščite v EU in tretjih državah na učinkovito vključevanje podjetij EU v globalne vrednostne verige;

6.  poudarja potrebo po harmoniziranih pravilih ter okrepljenem usklajevanju in nadzoru EU nad tem, kako države članice uporabljajo uvozne dajatve (vključno s konvencionalnimi, protidampinškimi in izravnalnimi dajatvami) za vse vrste dobrin in blaga, zlasti z lažnimi izjavami o poreklu (v preferencialnih in nepreferencialnih režimih) ter podcenitvijo in nepravilnim opisom blaga;

Globalne vrednostne verige in multilateralizem

7.  poziva Komisijo, naj bo dejavna v okviru STO, da bi povečala preglednost, ter naj določi in spodbuja večstranska pravila za trgovino, vključno s trajnostnim upravljanjem globalnih vrednostnih verig, kar bi moralo zlasti vključevati naslednje:

8.  poziva Komisijo in države članice, naj bodo še naprej dejavne v večstranskih forumih o podjetništvu, globalnih vrednostnih verigah, človekovih pravicah in pravicah delavcev, gospodarski rasti in trajnostnem razvoju, ob tem pa spodbujajo evropske vrednote, zapisane v pogodbah, in upoštevajo temeljno potrebo po zaščiti posebnih značilnosti malih in srednjih podjetij;

9.  pozdravlja potekajoča pogajanja o zavezujoči pogodbi OZN o nadnacionalnih družbah in človekovih pravicah; poziva Komisijo in države članice, naj dejavno sodelujejo na teh pogajanjih in prevzamejo vodilno vlogo ter prispevajo k pripravi konkretnih predlogov, vključno z dostopom do pravnih sredstev, vsa svoja prizadevanja pa naj usmerijo v zagotovitev pozitivnega izida in spodbujanje trgovinskih partnerjev k sodelovanju v enaki meri; v tem okviru poziva Komisijo, naj premisli o možnosti obsežne obvezne primerne skrbnosti, tudi na svetovni ravni;

10.  poziva države članice, naj pospešijo uporabo in povečajo učinkovitost nacionalnih akcijskih načrtov za izvajanje vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah; poudarja, da osem od 13 nacionalnih akcijskih načrtov, ki so že bili potrjeni, izhaja iz držav članic EU, in pozdravlja dejstvo, da je v pripravi nadaljnjih 11 takšnih načrtov v EU; poziva Komisijo, naj pomaga pri izvajanju teh vodilnih načel OZN in ga spodbuja;

11.  pozdravlja zbliževanje mednarodnih standardov o podjetništvu in človekovih pravicah, zlasti vodilnih načel OZN in smernic OECD za mednarodna podjetja;

12.  pozdravlja celovito vključitev dostojnega dela in štirih stebrov agende MOD za dostojno delo v cilje OZN glede trajnostnega razvoja; poziva Komisijo in države članice, naj dejansko izvajajo te standarde in si v okviru MOD prizadevajo za sprejetje novega mednarodnega delovnega standarda za dostojno delo v globalnih vrednostnih verigah, kar bo zlasti zahtevalo, da vsa podjetja nenehno obvladujejo tveganje v zvezi s posledicami svojih dejavnosti na človekove pravice delavcev in skupnosti in sprejemajo ustrezne ukrepe za preprečevanje in blaženje teh dejavnosti ter zagotavljajo popravne ukrepe za prizadete;

13.  podpira vse svetovne pobude za boj proti korupciji, vključno s pobudo za preglednost v ekstraktivni industriji, procesom Kimberley, mednarodno konferenco za območje Velikih jezer, načeli v globalnem dogovoru OZN za podjetja, smernicami OECD za mednarodna podjetja in smernicami OECD o potrebni skrbnosti za odgovorne dobavne verige rudnin z območij, ki so jih prizadeli spori, in območij velikega tveganja; opozarja, da so zlasti države proizvajalke dolžne izvajati in uveljavljati ustrezno zakonodajo, tudi na področju vzpostavljanja načel pravne države in boja proti korupciji;

14.  poudarja, da je na tem področju poleg uvoza in izvoza mineralov in kovin za razvoj konfliktnih območij oziroma območij visokega tveganja izjemno pomembna tudi pregledna ureditev v zvezi z dovoljenji za obratovanje in carinami; zato poudarja, da je treba pripraviti pregled obstoječih ukrepov družbene odgovornosti, ki jih izvajajo evropska podjetja, prav tako pa izboljšati usklajevanje ter izmenjavo informacij in primerov najboljše prakse, da bi bilo mogoče učinkoviteje prepoznavati primere dobre prakse in prispevati k vzpostavitvi skupnega akcijskega okvira na evropski ravni; poziva Komisijo, naj okrepi pobude v zvezi z družbeno odgovornostjo podjetij in primerno skrbnostjo vzdolž celotne dobavne verige;

15.  poudarja, da je zanesljiv dostop do surovin pomemben za svetovno konkurenčnost;

16.  poudarja pomen izvajanja, uveljavljanja in prenosa veljavne zakonodaje o globalnih vrednostnih verigah na regionalni, nacionalni in mednarodni ravni;

Družbena odgovornost podjetij

17.  poudarja, da se trgovina in človekove pravice medsebojno krepijo in da ima poslovna skupnost pomembno vlogo pri dajanju pozitivnih spodbud v zvezi s spodbujanjem človekovih pravic, demokracije in družbene odgovornosti podjetij;

18.  pozdravlja številne obetajoče pobude, sprejete v zasebnem sektorju, na primer kodekse ravnanja, označevanje, samoocenjevanje in revizije družbene odgovornosti, ki so znatno prispevale k nedavnemu izboljšanju standardov na področju človekovih pravic in pravic delavcev v globalnih dobavnih verigah;

19.  je globoko zaskrbljen zaradi primerov kršitev človekovih pravic in ogrožanja okoljske trajnosti, ki so posledica odločitev uprav nekaterih podjetij;

20.  priznava pomen jasnih mednarodnih pravil o družbeni odgovornosti podjetij, globalnih vrednostnih verigah in primerni skrbnosti; pozdravlja pametno kombinacijo regulativnih in prostovoljnih ukrepov, ki je v zadnjih letih prinesla nekatere pozitivne rezultate in je podjetjem omogočila, da poiščejo svojo lastno dinamiko in inovativne ukrepe; poudarja, da lahko usklajevanje, izmenjava informacij in izmenjava najboljših praks prispevajo k povečanju učinkovitosti zasebnih in javnih pobud v zvezi z vrednostno verigo in dosežejo pozitivne rezultate; vendar želi spomniti, da lahko prostovoljna družbena odgovornost podjetij vodi k nepošteni konkurenci za dobavitelje, ki so se odločili spoštovati delovne in okoljske standarde, in da sama po sebi ne zadostuje za zagotovitev, da podjetja v celoti izpolnjujejo mednarodne standarde in obveznosti z izvajanjem politike primerne skrbnosti; zato poudarja, da je treba pripraviti pregled obstoječih ukrepov na področju družbene odgovornosti podjetij, ki jih izvajajo evropska podjetja, da bi lahko učinkoviteje opredelili primere dobre prakse in prispevali k oblikovanju skupnega okvira ukrepov na evropski ravni; je trdno prepričan, da bi morala EU hitro poiskati načine za pripravo strategij in pravil za preglednost globalnih vrednostnih verig, vključno z morebitnim premislekom glede takojšnjih ukrepov za pripravo zavezujočih in izvršljivih pravil, s tem povezanih pravnih sredstev ter neodvisnih mehanizmov spremljanja, ki bodo vključevali institucije EU, države članice in civilno družbo; poudarja, da bi morale takšne obveznosti slediti zahtevanim ukrepom, opisanim v vodilnih načelih OZN in smernicah OECD, povezanih s proaktivno opredelitvijo tveganj za človekove pravice, pripravo strogih in otipljivih akcijskih načrtov za preprečevanje ali blaženje teh tveganj, ustreznim odzivom na znane kršitve in preglednostjo;

21.  poziva Komisijo, naj bolj izpostavi takšne določbe ter spodbudi uporabo sektorskih smernic OECD in vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah; poudarja, da je treba na formalen način vključiti civilno družbo v proces izvajanja, in sicer prek struktur, vzpostavljenih v okviru poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju; poziva Komisijo, naj podpira delo mednarodnih organov za standardizacijo, kot sta Mednarodna organizacija za standardizacijo (vključno z ISO 26000) in Pobuda za globalno poročanje, da bi podjetja spodbudila k poročanju o trajnosti in ustvarjanju vrednosti v vsej dobavni verigi;

22.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo evropska in mednarodna podjetja upoštevala smernice OECD za mednarodna podjetja in smernice OECD za posamezne sektorje, kot so smernice o potrebni skrbnosti za odgovorne dobavne verige rudnin z območij, ki so jih prizadeli spori; priporoča krepitev vloge nacionalnih kontaktnih točk OECD in njihovega sodelovanja z neodvisnimi nacionalnimi in regionalnimi institucijami za človekove pravice, da bi izboljšali upravljanje globalnih vrednostnih verig;

23.  poziva Komisijo, naj posodobi svoj pristop k družbeni odgovornosti podjetij, da bi okrepila delovne in okoljske standarde in zlasti vztrajala pri vključitvi določb o tej odgovornosti v trgovinske in naložbene sporazume, o katerih se pogaja EU;

24.  poudarja, da lahko usklajevanje ter izmenjava informacij in najboljših praks pripomoreta k povečanju učinkovitosti zasebnih in javnih pobud glede vrednostnih verig;

25.  želi spomniti, da je Parlament leta 2010 pozval, da bi morala podjetja objaviti svoje bilance stanja na področju družbene odgovornosti, da bi se morale uvesti zahteve glede primerne skrbnosti za vsa podjetja in da bi bilo treba utrditi koncept družbene odgovornosti podjetij na podlagi usklajene opredelitve odnosov med matičnimi družbami, da bi določili pravno odgovornost vsake od njih; zato z zadovoljstvom ugotavlja, da se bo od leta 2017 od velikih podjetij zahtevalo razkritje nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti, in sicer v skladu z direktivo o nefinančnem poročanju; vendar ugotavlja, da obveznost razkritja nefinančnih informacij s strani velikih podjetij še ne velja za vse akterje, ki delujejo v globalnih vrednostnih verigah;

26.  je seznanjen s pobudo „zelena karta“, ki so jo po sprejetju francoskega zakona o dolžnosti skrbnega ravnanja za večnacionalna podjetja sprožili nekateri nacionalni parlamenti; poziva Komisijo, naj razmisli o predlogih glede primerne skrbnosti podjetij za podjetja, ki poslujejo v EU in zunaj nje, pri tem pa upošteva sodbo francoskega ustavnega sodišča o francoskem zakonu, in sicer o sorazmernosti sankcij;

27.  želi spomniti, da morajo politike glede družbene odgovornosti podjetij upoštevati posebne značilnosti malih in srednjih podjetij in biti dovolj prožne, da bi zagotovile, da ta podjetja ne bodo podvržena nesorazmernim bremenom; zato poziva Komisijo, naj vzpostavi posebno službo za pomoč malim in srednjim podjetjem, ki bo posebno pozornost namenila malim in mikropodjetjem, ter podpre ta podjetja s prilagojenimi programi za gradnjo zmogljivosti;

28.  poudarja, da se globalne vrednostne verige ne končajo, ko proizvod doseže potrošnika, ampak vključujejo tudi odpadke in njihovo predelavo; poziva, da je treba upoštevati celotni življenjski cikel proizvodov in razširiti vidik glede globalnih vrednostnih verig, da bi vključili določbe o odstranjevanju odpadkov, ki ne bi škodilo ljudem ali okolju; poziva EU, naj spodbuja mednarodno sodelovanje in zakonodajno skladnost glede izrabljenih proizvodov in materialov ter pomaga partnerskim državam pri oblikovanju trdnejših nacionalnih predpisov in zmogljivosti za njihovo izvrševanje; poziva EU, naj zagotovi, da bo sledljivost veljala za to področje življenja proizvoda;

29.  poziva Komisijo, naj čim prej ukrepa na podlagi podrobnih predlogov iz resolucije Parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah;

Namenjanje vidnejše vloge pobudam zasebnega sektorja

30.  poudarja dosežke sodelovanja zasebnega sektorja; poudarja, da morajo podjetja v zasebnem sektorju izvajati strategije glede trajnosti, ne le zato, da bi preprečile škodo lastnemu ugledu, ampak tudi, ker jim to nudi nove priložnosti in zmanjšuje njihovo odvisnost od redkih virov;

31.  poudarja ključno vlogo potrošnikov (ter učinke negativne medijske pozornosti); želi spomniti, da potrošniki ne želijo še naprej kupovati proizvodov, ki so jih naredili otroci ali izkoriščani moški in ženske, ali proizvodov, ki so povzročili veliko okoljsko škodo;

32.  poziva Komisijo, naj poišče nove načine za podporo prizadevanjem zasebnega sektorja za bolj trajnostne globalne vrednostne verige ter razvoj vključujočih poslovnih modelov in s tem povezanih partnerstev z več deležniki v zasebnem sektorju;

33.  poudarja, da je potrebna pametna kombinacija zasebnega in javnega financiranja za spodbujanje globalnih vrednostnih verig; meni, da bi to moralo temeljiti na obstoječih strukturah in programih, ki so se izkazali za uspešne pri spodbujanju odgovornega poslovnega ravnanja;

34.  pozdravlja številne obetajoče pobude, sprejete v zasebnem sektorju, na primer kodekse ravnanja, označevanje, samoocenjevanje in revizije družbene odgovornosti, ter priznava, da gre pri globalnem dogovoru OZN, standardu ISO 26000 o družbeni odgovornosti, tristranski deklaraciji MOD o načelih za mednarodna podjetja in socialno politiko ter smernicah OECD za mednarodna podjetja za orodja, s katerimi je mogoče povečati odgovornost pri poslovnih dejavnostih podjetij; poziva podjetja, tako evropska kot druga, naj izvajajo primerno skrbnost na področju človekovih pravic in svoje ugotovitve vključijo v notranje politike in postopke z ustrezno dodeljenimi in izvedenimi sredstvi in pooblastili; poudarja, da je za to treba dodeliti dovolj finančnih sredstev; poudarja, da sta preglednost in obveščanje o ukrepih, sprejetih za preprečevanje kršitev človekovih pravic v tretjih državah, ključnega pomena, če želimo omogočiti ustrezen demokratični nadzor in potrošnikom dovoliti sprejemanje odločitev na podlagi dejstev;

Prostotrgovinski sporazumi EU in globalne vrednostne verige

35.  pozdravlja novo trgovinsko in naložbeno strategijo za Evropsko unijo z naslovom Trgovina za vse; poziva Komisijo, naj v svoji trgovinski in naložbeni politiki in prostotrgovinskih sporazumih obravnava izzive, povezane s širitvijo globalnih vrednostnih verig, tako da upošteva naslednje ukrepe:

36.  želi spomniti na ključno vlogo, ki jo na eni strani lahko imajo mala in srednja podjetja v globalnih vrednostnih verigah in na koristi večjega vključevanja teh podjetij v te verige na drugi strani; poziva Komisijo, naj v vse prihodnje trgovinske sporazume vključi poglavja o malih in srednjih podjetjih; v zvezi s tem jo tudi poziva, naj ovrednoti obstoječe podporne strukture, ki so na voljo malim in srednjim podjetjem, ki želijo dostopati do globalnih vrednostnih verig, in naj po potrebi posodobi strategijo z naslovom Mala podjetja, velik svet iz leta 2011, da bi dodatno olajšala udeležbo teh podjetij v globalnih vrednostnih verigah;

37.  poudarja, da globalne vrednostne verige pogosto vključujejo proizvodnjo in storitve v conah izvozne proizvodnje, v katerih so delovni in okoljski standardi drugačni od preostanka države, v kateri se nahajajo, in pogosto omejeni; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo socialni in okoljski standardi, h katerim se bodo zavezali prostotrgovinski sporazumi, veljali na celotnem ozemlju trgovinskih partnerjev, tudi v conah izvozne proizvodnje;

Označevanje, sledljivost in carinski podatki

38.  poziva EU, naj si v skladu s Sporazumom STO o tehničnih ovirah v trgovini prizadeva za ustrezne in učinkovite rešitve za uvedbo preglednega in delujočega obveznega sistema označevanja „družbene in okoljske sledljivosti“ vzdolž celotne proizvodne verige, sočasno pa spodbuja podobne ukrepe na mednarodni ravni;

39.  poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi zakonodaje glede pravil o označevanju v zvezi s poreklom proizvodov, ki vstopajo na trg EU, ali predlaga pravila, ki bodo zajamčila dejansko sledljivost;

40.  poziva Komisijo in spodbuja države članice, naj poiščejo načine, s katerimi bi stranem, ki imajo javni interes, omogočile dostop, odvisen od ustrezne utemeljitve in na zahtevo na podlagi javnega interesa, do carinskih podatkov, zbranih od strani, ki trgujejo s proizvodi ali blagom, uvoženim v EU;

Sodna pristojnost in dostop do pravnih sredstev

41.  ponovno potrjuje, da je nujno treba učinkovito obravnavati kršitve človekovih pravic, ki jih zagrešijo nadnacionalne družbe, takoj ko pride do teh kršitev, ter obravnavati pravne težave, ki izhajajo iz ekstrateritorialne razsežnosti podjetij, zlasti prek vzpostavitve skupnih pravnih obveznosti vzdolž dobavne verige; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za obravnavo finančnih in postopkovnih ovir, s katerimi se žrtve srečujejo v civilnih pravdnih postopkih;

42.  ponovno poziva Komisijo, naj razmisli o razširitvi pravil o sodni pristojnosti iz uredbe Bruselj I na obtožence iz tretjih držav v tožbah, vloženih zoper podjetja, ki so očitno povezana z eno državo članico, ali podjetja, za katera je EU ključno tržišče, in jo poziva, naj čim prej predloži predlog Parlamentu in Svetu, če je to ustrezno;

43.  opozarja, da bi morala podjetja na operativni ravni, tudi v conah izvozne proizvodnje, vzpostaviti pritožbene mehanizme za delavce, na katere njihove dejavnosti negativno vplivajo; ponovno poziva EU in države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za odpravo pravnih, postopkovnih in institucionalnih ovir pri dostopu do učinkovitih pravnih sredstev.

Enakost spolov in pravice otrok

44.  želi spomniti, da je enakost spolov trdno uveljavljena v vseh politikah EU, kot je navedeno v členu 8 PDEU; obžaluje, da vidik spola ni omenjen v strategiji Trgovina za vse, in poziva Komisijo, naj upošteva vidika spola in opolnomočenja žensk v svojem vmesnem pregledu strategije; poziva Komisijo, naj zagotovi vključitev vidika spola v trgovinsko in naložbeno politiko, strategijo Pomoč trgovini ter v vse prihodnje prostotrgovinske sporazume in ocene učinka; poziva Komisijo, naj še naprej razpravlja in se pogaja v okviru STO, da bi se v trgovinski in naložbeni politiki STO upošteval vidik spola; poziva Komisijo, naj zbira podatke za globalne vrednostne verige, razčlenjene po spolu, zlasti v kmetijskem sektorju, pri tem pa upošteva opolnomočenje žensk, ki presega vprašanja glede plač, dejavnike, ki vodijo k nasilju nad ženskami, in socialne dejavnike, kot sta starševski dopust in zdravje, da bi pripravila pravne oblike za preseganje negativnih stranskih učinkov globalnih vrednostnih verig; pozdravlja dejstvo, da se vprašanje enakosti spolov obravnava v pogajanjih o posodobitvi sporazuma med EU in Čilom in da se bo razrešilo v bodočem posodobljenem sporazumu;

45.  poziva k celoviti analizi razlik in neenakosti v okviru globalnih vrednostnih verig, in sicer v zvezi z: (i) razlikami med spoloma pri izkoriščanju časa, ki izhajajo zlasti iz primarne odgovornosti žensk za reproduktivno delo; (ii) razlikami med spoloma pri dostopu do proizvodnih dejavnikov in virov, zlasti zemlje, kreditov, usposabljanja in mrež; ter (iii) razlikami med spoloma, ki so posledica neuspehov ter diskriminacije na ravni trgov in institucij;

46.  poudarja, da so ženske tiste, ki najbolj in najpogosteje trpijo, in da trgovina z ljudmi v namene izkoriščanja za delo v primeru žensk poteka vzporedno s trgovino v namene spolnega izkoriščanja in feminicidom;

47.  predlaga, naj se na ravni mednarodne trgovine in trgovinskih politik EU glede globalnih vrednostnih verig pripravi specifična strategija za uradno zaščito posameznikov, ki prijavijo dejanja, kot so feminicid, trgovina z ljudmi v namene izkoriščanja za delo in v namene spolnega izkoriščanja, in zaščito žrtev teh dejanj; poudarja, da bi morali prijavitelji na tem področju uživati podobno priznavanje in zaščito, kakor sta zahtevani v primeru žvižgačev na področju mednarodne trgovine in trgovine EU;

48.  opozarja, da je sicer zaposlenih vse več žensk, da pa je njihov delež na nizkokvalificiranih in slabo plačanih delovnih mestih še vedno previsok, da nimajo dostopa do ukrepov socialnega varstva, vključno s porodniškim dopustom, in da so vse prepogosto žrtve diskriminacije in spolnega nadlegovanja;

49.  poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj spodbujajo trajnostna javna naročila z uporabo posebnih zahtev glede spoštovanja človekovih pravic in mednarodnega prava, zlasti v zvezi s spodbujanjem enakosti spolov in evropskimi pravili konkurence ter preglednostjo za dobavitelje in njihove mednarodne dobavne verige;

50.  poudarja, da je pomembno, da države, ki tega še niso storile, ratificirajo konvenciji MOD št. 182 o najhujših oblikah dela otrok in št. 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja; želi spomniti, da je EU zavezana izkoreninjenju najhujših oblik dela otrok na svetovni ravni v skladu s svojimi vrednotami, ki vključujejo prepoved dela otrok v zunanjem delovanju EU, kot so zapisane v členu 21 PEU; ponovno poziva k uskladitvi in krepitvi nadzora nad uvozom in oskrbovalnimi verigami, da se bodo na trg EU uvažali le proizvodi, katerih proizvodnja ni povezana s prisilnim delom, delom otrok ali sodobnimi oblikami suženjstva; poudarja svojo podporo obstoječim pobudam za podpiranje malih in srednjih podjetij in organizacij malih kmetov, da bi dobili večji delež vrednosti v globalnih vrednostnih verigah, kot je to v primeru pravične trgovine; poudarja, kako pomembno je vključiti boj proti prisilnemu delu in delu otrok v vse prostotrgovinske sporazume EU prek poglavij o trajnostnem razvoju, da bi zagotovili, da bo ta cilj postal tudi eden od ciljev trgovinskih partnerjev; poziva Komisijo in države članice, naj odločno zagovarjajo ta predlog v vseh mednarodnih forumih, vključno z MOD, OECD, OZN in STO, da bi dosegle napredek v boju proti prisilnemu delu in delu otrok; v zvezi s tem poudarja, da je cilj proizvodov, katerih proizvodnja ni povezana z delom otrok, mogoče doseči le v povezavi z minimalnimi plačami, ki omogočajo preživetje, za člane otrokove družine;

Države v razvoju

51.  poudarja, da so globalne vrednostne verige pomembna priložnost za podjetja v državah v razvoju, zlasti za mala in srednja, za vzpostavitev povezave s svetovnim gospodarstvom; poudarja, da so specifične politike in spremni ukrepi ključni za uresničitev tega in za razširitev morebitnih prednosti na vse delavce v državah našega trgovinskega partnerstva, zlasti politike, namenjene povečanju učinkovitosti upravnih postopkov ali podpiranju zadevnih podjetij pri povečanju dodane vrednosti in razširitvi svoje udeležbe v globalnih vrednostnih verigah, hkrati pa izboljšanju njihovih socialnih in okoljskih standardov; poudarja, da bi moral pregled GSP in GSP+ vključevati zavezujoča pravila o človekovih pravicah in pravicah delavcev ter varstvu okolja; ugotavlja, da imajo številne države v razvoju omejene zmogljivosti in vire za dejansko uveljavljanje spoštovanja socialnih in okoljskih standardov in predpisov; poziva EU, naj okrepi gradnjo zmogljivosti in vladam partnerskih držav v razvoju nudi tehnično pomoč, kadar je to mogoče in kadar jo bodo potrebovale;

52.  želi spomniti na agendo ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030 ter na njen pristop k trajnostni proizvodnji, trajnostni porabi in dostojnemu delu ter poziva Komisijo, naj v poročilih pregledno navaja povezave s posameznimi cilji trajnostnega razvoja; ponovno poziva Komisijo in države članice, naj s trgovino spodbujajo trajnostni razvoj in dobro upravljanje v skladu z načeli skladnosti politik za razvoj; poudarja, da bi morali biti trgovinski in naložbeni sporazumi, ki jih EU sklepa z državami v razvoju, skladni s cilji trajnostnega razvoja; poudarja, da imajo države članice pravico regulirati naložbe ter tako določiti obveznosti in naloge za vse vlagatelje, tudi tuje, s tem pa zaščititi človekove pravice ter delovne in okoljske standarde;

53.  pozdravlja začetek veljavnosti sporazuma o olajševanju trgovine, ki bo poenostavil in posodobil carinske postopke, če bo pravilno izveden, s tem pa državam v razvoju, ki imajo običajno večje mejne ovire, olajšal vključitev v svetovni trgovinski sistem;

54.  poziva Komisijo, naj podpre učinkovito sodelovanje malih in srednjih podjetij v globalnih vrednostnih verigah, tako da podpre povezovanje in partnerstva med temi podjetji in skupinami malih kmetov v državah v razvoju, ki želijo zagotoviti večji delež vrednosti za proizvajalce ob zagotovitvi visoke ravni socialnega in okoljskega varstva ter varstva človekovih pravic, kot je to v primeru pravične trgovine;

55.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo pogojevanje s človekovimi pravicami, povezano z enostranskimi trgovinskimi preferenciali, podeljenimi v okviru GSP, učinkovito uveljavljalo in spremljalo in da se bodo izvajali postopki, predvideni za primere morebitnega neupoštevanja teh pogojev, in sicer ob polnem spoštovanju uredbe o GSP;

56.  pričakuje, da bodo pri vmesnem pregledu GSP pojasnjene opredelitve in zagotovljena poglobljena ocena sedanjega sistema; meni, da mora biti trgovinska politika način za spodbujanje trgovinskih partnerjev EU k sprejemanju višjih socialnih, delovnih in okoljskih standardov, kar bi bilo mogoče doseči prek spodbud, kot so dodatni tarifni preferenciali za trajnostno proizvedene proizvode; meni, da je za uresničitev tega cilja potrebna revizija uredbe o GSP, in v zvezi s tem predlaga da bi v njeno področje uporabe vključili pogoje glede GSP, da bi zagotovili, da bodo nadnacionalne družbe spoštovale nacionalne in mednarodne pravne obveznosti na področjih človekovih pravic ter delovnih in okoljskih standardov; poziva, naj se posebna pozornost nameni razmeram na področju pravic delavcev in pravic sindikatov v conah izvozne proizvodnje, ter poziva Komisijo, naj obravnava to vprašanje med pregledom GSP, in sicer v tesnem sodelovanju z MOD;

57.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vsi razvojni projekti, ki jih financira EU, vključno s projekti kombiniranja, v celoti skladni z mednarodno dogovorjenimi načeli razvojne učinkovitosti, pa tudi da se bo v okviru teh projektov v celoti spoštovalo načelo svobodne privolitve po predhodni seznanitvi, kot je določeno v konvenciji MOD št. 169;

Pravila o poreklu

58.  ugotavlja, da so poenostavljena, učinkovita in preferencialna pravila o poreklu v okviru globalnih vrednostnih verig ključnega pomena; ugotavlja, da lahko neprožnost in zapletenost pravil o poreklu ovirata učinkovitost trgovinskih tokov;

59.  poziva Komisijo, naj v čim večjem možnem obsegu uporabi večstranska pravila o poreklu kot prednostna tovrstna pravila v prostotrgovinskih sporazumih; poziva jo, naj pri določanju posebnih pravil o poreklu v prostotrgovinskih sporazumih zmanjša zahteve glede dodane vrednosti ter omogoči spremembo tarifnih podštevilk in „enotno preoblikovanje“ kot pravila o poreklu;

60.  poziva Komisijo, naj zlasti v primeru pogajanj o prostotrgovinskih sporazumih z državami, ki trenutno uživajo preferenciale GSP in „Vse razen orožja“, zagotovi, da zasnova pravil o poreklu ne bo preusmerila ekonomskih procesov;

61.  meni, da povečane kumulacije v prostotrgovinskih sporazumih ne bi smeli obravnavati kot orodja za prikrito liberalizacijo, ampak kot orodje, s katerimi bi državam omogočili specializacijo za ekonomske dejavnosti glede na logiko primerjalne prednosti;­­­

Pravice intelektualne lastnine in tokovi podatkov

62.  pozdravlja zavezanost Komisije varovanju celotnega spektra pravic intelektualne lastnine, vključno s patenti, blagovnimi znamkami, avtorskimi pravicami, oblikovanjem, geografskimi označbami, označbo izvora farmacevtskih izdelkov ob zagotavljanju dostopa do cenovno dostopnih zdravil, in sicer tako na ravni STO kot prek prostotrgovinskih sporazumov; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe za morebitno razširitev zaščite geografskih označb na nekmetijske proizvode, kot to že velja v številnih tretjih državah prek različnih pravnih sistemov; poziva k odprtemu in vključujočemu procesu za izboljšano sodelovanje s tretjimi partnerji v boju proti goljufijam in ponarejenemu blagu, ki izkoriščajo zaupanje v trgovska imena in blagovne znamke;

63.  priznava, da so digitalne inovacije in tokovi podatkov ključna gonila ekonomije storitev ter eden bistvenih elementov globalnih vrednostnih verig tradicionalnih proizvodnih podjetij in da bi bilo zato treba v največji možni meri omejiti zahteve po prisilni lokalizaciji, tako v Evropi kot zunaj nje, s čimer bi omogočili nujna izvzetja na podlagi legitimnih javnih namenov, kot sta varstvo potrošnikov in varstvo temeljnih pravic; želi spomniti, da varstvo podatkov in pravica do zasebnosti nista trgovinski oviri, temveč temeljni pravici, določeni v členu 39 PEU, členih 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členu 12 Splošne deklaracije o človekovih pravicah;

o
o   o

64.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, Svetovni trgovinski organizaciji in Konferenci Združenih narodov za trgovino in razvoj UNCTAD.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0299. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0298. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0208. (4) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 101. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0405. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0196. (7) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0098. (8) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0041. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0252. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0265. (11) UL L 130, 19.5.2017, str. 1. (12) UL L 295, 12.11.2010, str. 23. (13) UL L 303, 31.10.2012, str. 1. (14) UL L 351, 20.12.2012, str. 1. (15) UL L 330, 15.11.2014, str. 1. (16) http://childrenandbusiness.org (17) Glej opredelitev malih in srednjih podjetij: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/HTML/?uri=CELEX:32003H0361&from=EN