Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2018/2632(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B8-0165/2018

Razprave :

PV 15/03/2018 - 8.3
CRE 15/03/2018 - 8.3

Glasovanja :

PV 15/03/2018 - 10.3

Sprejeta besedila :

P8_TA(2018)0081

Sprejeta besedila
PDF 174kWORD 53k
Četrtek, 15. marec 2018 - Strasbourg Končna izdaja
Uboji iz usmiljenja v Ugandi
P8_TA(2018)0081RC-B8-0165/2018

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. marca 2018 o ubojih iz usmiljenja v Ugandi (2018/2632(RSP))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948, katere podpisnica je Uganda,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP-EU („sporazuma iz Cotonouja“) in zlasti njegovega člena 8(4) o prepovedi diskriminacije,

–  ob upoštevanju ustave Republike Ugande,

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah, sprejete 20. novembra 1989, zlasti členov 2 in 6, ki izrecno navajata načelo nediskriminacije, tudi na podlagi invalidnosti, in pravico do življenja,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, sprejete leta 2006, zlasti člena 32, ki določa, da morajo vse pogodbenice invalidnost in invalidne osebe vključiti v svoja prizadevanja za mednarodno sodelovanje,

–  ob upoštevanju zadnjih resolucij Sveta OZN za človekove pravice o človekovih pravicah invalidov z dne 14. aprila 2014 in 14. julija 2014,

–  ob upoštevanju člena 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), člena 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in člena 14 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki prepoveduje vse oblike diskriminacije, pa tudi njenih členov 21 in 26, ki opredeljujeta pravice invalidov,

–  ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o vključitvi invalidov v državah v razvoju, ki je bila sprejeta 23. novembra 2011,

–  ob upoštevanju poročila o invalidnosti po svetu, ki sta ga junija 2011 objavili Svetovna zdravstvena organizacija in Svetovna banka,

–  ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja za človekove pravice z dne 8. aprila 2016 z naslovom Committee on the Rights of Persons with Disabilities considers report of Uganda (Odbor za pravice invalidov obravnava poročilo Ugande),

–  ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine Organizacije združenih narodov št. 65/186 in št. 64/131 z naslovom Uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja za invalide do leta 2015 in pozneje,

–  ob upoštevanju navodil EU o invalidnosti in razvoju, namenjenih delegacijam in službam EU,

–  ob upoštevanju Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, sprejetih 25. septembra 2015 v New Yorku,

–  ob upoštevanju poročila Ugande z dne 1. julija 2016 o pregledu izvajanja Agende 2030 z naslovom Ensuring that no one is left behind (Zagotovimo, da nihče ne bo zapostavljen), ki je bilo predloženo političnemu forumu OZN na visoki ravni v New Yorku,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2006(1) o invalidnosti in razvoju,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Ugandi,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so uboji iz usmiljenja v Ugandi praksa, po kateri starši invalidnih otrok te otroke ubijejo ali dopustijo, da umrejo, tako da jih izstradajo ali jim zavračajo zdravstveno oskrbo zaradi prepričanja, da je smrt za te otroke boljša kot trpljenje zaradi boleče in neozdravljive invalidnosti;

B.  ker Uganda ni edina država, ki se sooča s tem problemom; ker so številne države v razvoju dosegle pomemben, čeprav zgolj delen napredek pri vključevanju invalidnih oseb v razvojne projekte;

C.  ker nekateri starši priznavajo, da je dejanje uboja iz usmiljenja nujno, da bi invalidnim otrokom prihranili hudo trpljenje; ker ta praksa kljub izpovedim nekaterih mater ali preživelih ostaja tabu;

D.  ker je družbena stigmatizacija v Ugandi tako močna, da skupnost zavrača matere in otroke, tako da jim pripiše nizek družbeni status in jim onemogoča polno udeležbo v družbi; ker je prisoten pritisk na matere, da po večletnem prizadevanju in odrekanjih, povezanih z nego invalidnega otroka, ubijejo lastne otroke;

E.  ker otrokom, ki se rodijo invalidni, zaradi prevladujočih prepričanj o njih grozi večje tveganje nasilja in umora kot otrokom, ki niso invalidni; ker so invalidni otroci podvrženi različnim oblikam nasilja, diskriminacije in marginalizacije zaradi negativnega odnosa, vraževerja, zapostavljanja ter družbenih norm in praks; ker največje tveganje za invalidne otroke predstavljajo zavajajoča prepričanja glede njihovega stanja, vključno s prepričanjem, da bo prisotnost takega otroka povzročila še več invalidnih otrok;

F.  ker klani in razširjene družine preveč pritiskajo na matere, kadar skušajo razumeti vzroke za invalidnost, in jih za to tudi krivijo; ker so bile matere v nekaterih primerih izgnane iz gospodinjstva svojega moža, zato ker so rodile invalidnega otroka;

G.  ker zdravniki in zdravstveni delavci ne razumejo ali ne razložijo narave in vzroka otrokove krhkosti in ker zdravstveni sistem ni dovolj opremljen za diagnosticiranje in zdravljenje številnih vrst invalidnosti, ki bi jih bilo mogoče zmanjšati ali celo odpraviti; ker odrekanje osnovnih pravic invalidnim otrokom, kot so zdravstvena nega, izobraževanje, podpora in rehabilitacija, resno ovira njihovo zmožnost za poln razvoj lastnega potenciala;

H.  ker je Uganda ena od 162 držav pogodbenic Konvencije o pravicah invalidov; ker je država 25. septembra 2008 brez pridržkov ratificirala to konvencijo in njen izbirni protokol; ker se je zavezala, da bo invalidom priznavala enake pravice kot vsem drugim državljanom;

I.  ker je Odbor OZN za pravice invalidov pregledal, kako Uganda izvaja Konvencijo o pravicah invalidov, in pripravil zaključne pripombe in priporočila, po katerih „z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zakonodaja in politike ne zagotavljajo varstva pravic invalidnih otrok,“ in „je prav tako zaskrbljen zaradi pomanjkanja informacij o položaju gluhih in gluho-slepih otrok ter o ukrepih za zagotovitev njihove zaščite in vključitve v družbo“;

J.  ker je ugandska vlada sprejela številne splošne zakone in politike, ki vsebujejo določbe o invalidnosti; ker ima ta država zakonodajo, ki obravnava invalidnost; ker se opredelitev invalidnosti med posameznimi zakoni razlikuje;

K.  ker sta med največjimi ovirami za vključitev invalidov v ugandsko družbo njihova nevidnost in negativen odnos do njih; ker je dejstvo, da so v družini invalidni otroci, razlog za družbeno izključenost te družine, zlasti matere, saj se na invalidne otroke gleda kot na kot vir sramote in nemoči družine;

L.  ker je v delih podeželja Ugande le malo državnih podpornih struktur za starše invalidnih otrok in ker je zaradi tega družinam, zlasti materam samohranilkam, pogosto težko ustrezno skrbeti za svoje invalidne otroke;

M.  ker ni uradnih podatkov o pojavu ubojev iz usmiljenja, saj ga ne preiskujeta niti policija niti pravosodni sistem v Ugandi; ker je zaradi pomanjkanja podatkov boj proti tej praksi težaven;

N.  ker je delo skupin civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic bistveno za zagotovitev pravic marginaliziranih in ranljivih skupin; ker se nevladne organizacije v Ugandi soočajo s številnimi težavami in ovirami pri zagotavljanju storitev za invalidne otroke in njihove starše; ker mnoga zmotna prepričanja v zvezi z invalidnimi otroki pomenijo izziv za razvojna prizadevanja in delo opazovalcev na področju človekovih pravic v Ugandi;

O.  ker imajo združenja invalidov posebno vlogo pri zastopanju in sporočanju posebnih interesov invalidov v odnosu do politikov in splošne javnosti; ker je na voljo premalo informacij, da bi splošno javnost ozavestili o kulturnih praksah, ki stigmatizirajo in ovirajo razvoj invalidov ter njihovo uživanje enakih pravic kot za vse druge osebe v družbi;

1.  odločno obsoja neupravičene in nehumane usmrtitve invalidnih otrok in novorojenčkov; je skrajno zaskrbljen zaradi ubojev iz usmiljenja invalidnih otrok v Ugandi in vseh državah, kjer so podobne razmere; poziva, naj se končajo tovrstna nasilna dejanja, mučenje in krutost do otrok;

2.  poziva ugandske oblasti in vse države, kjer se dogajajo uboji iz usmiljenja in ritualni uboji otrok, naj se zavežejo boju proti škodljivemu vraževerju, ki podžiga napade na otroke;

3.  opozarja, da je za zaščito državljanov, zlasti ranljivih skupin, odgovorna predvsem država; želi spomniti ugandsko vlado na njeno dolžnost, da spoštuje ustavo, zlasti člene 21, 32 in 35(1), v katerih je zapisano, da imajo invalidne osebe pravico do spoštovanja in človekovega dostojanstva ter da država in družba sprejmeta ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovita uresničevanje njihovega polnega duševnega in fizičnega potenciala;

4.  opozarja na posebno dolžnost ugandskega parlamenta do invalidov, ki je zapisana v členu 35(2) ustave, na podlagi katerega mora parlament sprejeti zakone za varstvo invalidnih oseb; poziva ugandsko vlado, naj podpre vse sprejete ukrepe za izboljšanje državljanskih in človekovih pravic invalidov;

5.  poziva k podpori družinam z invalidi, da bodo svoje otroke lahko vzgajale doma; poziva ugandsko vlado, naj po vsej državi razvije kakovostne podporne storitve za družine invalidnih otrok, vključno z zadostno finančno podporo in nadomestili za družine, da bodo lahko dobro skrbele za svoje invalidne otroke;

6.  poziva oblasti, naj zagotovijo družbeno ozaveščenost in informacije o položaju invalidov ter usposabljanje, da bi zagotovili podporo, informacije in nasvete za starše in skrbnike invalidnih otrok in tako olajšali udeležbo teh otrok v skupnosti;

7.  poziva ugandsko vlado, naj zagotovi, da bodo zdravniki, ki so v neposrednem stiku z invalidi in njihovimi zdravstvenimi težavami, ustrezno usposobljeni in ozaveščeni o potrebah teh pacientov;

8.  pozdravlja sprejetje zakona o enakih možnostih iz leta 2007, ki naj bi spodbujal enake možnosti za marginalizirane skupine, vključno z invalidi;

9.  pozdravlja ustanovitev ugandske komisije za človekove pravice (UHRC) v skladu z ustavo Republike Ugande iz leta 1995; opozarja na njeno vlogo, med drugim pri ozaveščanju družbe o določbah te ustave kot temeljnega zakonodajnega akta prebivalcev Ugande in pri spremljanju, ali vlada izpolnjuje mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic;

10.  poziva UHRC, naj razvije konkreten nacionalni načrt za opravljanje svoje nadzorne naloge ter za spodbujanje bolj strukturiranega in institucionaliziranega sodelovanja z vsemi organizacijami invalidov v državi;

11.  odločno poziva oblasti, naj zagotovijo registracijo vseh otrok ob rojstvu, vključno z invalidi;

12.  poziva ugandske oblasti, naj okrepijo svoja prizadevanja za ozaveščanje o pravicah in dostojanstvu invalidnih otrok v Ugandi; v zvezi s tem poudarja pomembno vlogo izobraževanja v boju proti stigmatizaciji; odločno poudarja ključno vlogo, ki jo imajo združenja invalidov pri ozaveščanju o vključevanju invalidov in izzivih, s katerimi se srečujejo;

13.  poudarja, da bi mediji morali imeti dejavnejšo vlogo pri odpravljanju stereotipov in spodbujanju vključevanja; poziva mednarodne, nacionalne in lokalne nosilce odločanja, naj zagotavljajo in spodbujajo večjo ozaveščenost v medijih, z izobraževalnimi politikami in javnimi kampanjami;

14.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi vedno večjega števila fizičnih napadov na zagovornike človekovih pravic in skupine civilne družbe, kot je forum za spodbujanje človekovih pravic in ozaveščanje o njih; poziva ugandske oblasti, naj zagovornikom človekovih pravic zagotovijo varnost, sodno preganjajo napade nanje in jim omogočijo opravljanje dela brez nevarnosti in ovir;

15.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo prizadevanja vlade, nevladnih organizacij in civilne družbe v Ugandi pri oblikovanju in izvajanju politik, ki bodo obravnavale potrebe in pravice invalidov na podlagi nediskriminacije in socialne vključenosti ter enakopravnega dostopa do zdravstvenega varstva in drugih socialnih storitev;

16.  poziva k izmenjavi dobrih praks tako med državami v razvoju kot tudi med razvitimi državami; poziva Komisijo, naj skupaj z drugimi mednarodnimi donatorji oblikuje platformo za izmenjavo dobrih praks o vključevanju invalidnih otrok; poziva Komisijo, naj v celoti izpolni svoje zaveze, ki izhajajo iz člena 32 Konvencije OZN o pravicah invalidov;

17.  poziva EU, naj izkoristi politične vzvode iz programov razvojne pomoči, zlasti programov proračunske podpore, za krepitev varstva in spodbujanja človekovih pravic v Ugandi; poziva Komisijo, naj preuči, ali je mogoče zagotoviti večjo podporo, bodisi prek financiranja ali usklajevanja z lokalnimi institucijami, da bi izboljšali zdravstveno pomoč invalidnim otrokom in tako okrepili nujno potrebno podporo njihovim družinam;

18.  poudarja, da bi bilo treba spodbujati politike vključevanja v vseh ustreznih forumih znotraj OZN in na mednarodni ravni, saj vprašanje invalidnosti v številnih mednarodnih razpravah na visoki ravni še ni dovolj vidno in ga je treba uvrstiti visoko na politični dnevni red;

19.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku Republike Ugande, predsedniku ugandskega parlamenta ter Afriški uniji in njenim institucijam.

(1) UL C 287 E, 24.11.2006, str. 336.

Zadnja posodobitev: 31. oktober 2018Pravno obvestilo