Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2016/2241(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0129/2018

Predložena besedila :

A8-0129/2018

Razprave :

PV 16/04/2018 - 26
CRE 16/04/2018 - 26

Glasovanja :

PV 17/04/2018 - 6.13
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2018)0104

Sprejeta besedila
PDF 298kWORD 59k
Torek, 17. april 2018 - Strasbourg Končna izdaja
Krepitev vzdržnosti zadolževanja v državah v razvoju
P8_TA(2018)0104A8-0129/2018

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o krepitvi vzdržnosti zadolževanja v državah v razvoju (2016/2241(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju poglavja o dolgu in vzdržnosti dolga agende za ukrepanje iz Adis Abebe(1),

–  ob upoštevanju poročil generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov (OZN) z dne 22. julija 2014, 2. avgusta 2016 in 31. julija 2017 o vzdržnosti zunanjega dolga in razvoju,

–  ob upoštevanju načel Konference OZN o trgovini in razvoju (UNCTAD) o odgovornem državnem najemanju in dajanju posojil,

–  ob upoštevanju načrta UNCTAD za rešitve glede vzdržnosti dolga držav (april 2015),

–  ob upoštevanju operativnih smernic skupine G20 o trajnostnem financiranju,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN 68/304 z dne 9. septembra 2014 z naslovom Towards the establishment of a multilateral legal framework for sovereign debt restructuring processes (Na poti k vzpostavitvi večstranskega pravnega okvira za procese prestrukturiranja državnega dolga),

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN 69/319 z dne 10. septembra 2015 o temeljnih načelih za procese prestrukturiranja državnega dolga,

–  ob upoštevanju vodilnih načel o zunanjem dolgu in človekovih pravicah, ki jih je pripravil visoki komisar OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj(2), zlasti odstavkov 10, 26, 40, 46 in 47,

–  ob upoštevanju poročil raziskovalne in svetovalne skupine Global Financial Integrity, v katerih sta ocenjena obseg in sestava nezakonitih finančnih tokov,

–  ob upoštevanju belgijskega zakona z dne 12. julija 2015 o boju proti dejavnostim mrhovinarskih skladov (Moniteur belge z dne 11. septembra 2015),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0129/2018),

A.  ker je reševanje težav z dolgovi držav v razvoju pomemben element mednarodnega sodelovanja in lahko prispeva k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v državah v razvoju;

B.  ker so za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja v državah v razvoju potrebne velike naložbe, sedanja vrzel v financiranju na tem področju pa se ocenjuje na približno 2,5 bilijona ameriških dolarjev na leto(3);

C.  ker posojila predstavljajo enega od možnih virov financiranja razvoja; ker morajo biti posojila odgovorna in predvidljiva; ker morajo biti stroški njihovega najema v celoti kriti z donosom zadevnih naložb in ker je treba skrbno oceniti tveganja, povezana z zadolževanjem, ter sprejeti ukrepe za spoprijemanje z njimi;

D.  ker sta dolžniška kriza, ki je prizadela države v razvoju v 80-ih in 90-ih letih 20. stoletja, in obsežna kampanja za odpis dolga spodbudili Mednarodni denarni sklad (MDS) in Svetovno banko, da sta začela s pobudo za zelo revne in zadolžene države in večstransko pobudo za odpis dolga, da bi jim pomagala pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja;

E.  ker pobuda za zelo revne in zadolžene države (HIPC) ter večstranska pobuda za odpis dolga (MDRI) nista dovolj za končanje dolžniške krize;

F.  ker sta ti pobudi in skokovit dvig cen surovin okrepili finančni položaj številnih držav v razvoju in ker so izjemno nizke obrestne mere v času po finančni krizi leta 2008 ravno tako prispevale k vzdržnosti dolga; ker cene surovin od leta 2008 padajo; ker se je začela nova dolžniška kriza v osiromašenih državah, saj Mozambik, Čad, Kongo in Gambija ne morejo vračati dolga;

G.  ker dolžniška kriza, ki jo sprožajo padajoče cene surovin in nestanovitni tokovi kapitala, predstavlja stalno grožnjo za vzdržnost dolga, zlasti v državah v razvoju, ki ostajajo odvisne od izvoza surovin;

H.  ker se je povečalo število držav v razvoju, ki jih MDS in Svetovna banka uvrščata v skupino tistih, katerih dolg ni vzdržen, ali pa predstavljajo visoko ali srednje tveganje, in ker danes že večina držav z nizkimi dohodki sodi v eno od teh skupin;

I.  ker je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (MDS) povprečna stopnja zadolženosti v podsaharski Afriki močno poskočila s 34 % BDP leta 2013 na 48 % leta 2017;

J.  ker raven zadolženosti več držav, vključno z Etiopijo, Gano in Zambijo, dosega ali presega 50 % BDP in ker to predstavlja veliko dolžniško breme, če se upoštevajo nizke davčne osnove v večini afriških držav;

K.  ker je od leta 2013 v državni porabi občutno porasel delež sredstev, namenjenih vračanju dolga, in ker se zato znatno zmanjšujejo možnosti za javne naložbe;

L.  ker je v zadnjih letih prišlo do globokih sprememb v mednarodnem okolju, kar zadeva javni dolg, saj so začeli kot osrednji igralci nastopati zasebni vlagatelji in Kitajska;

M.  ker se je sestava dolga držav v razvoju spremenila, saj postaja vedno pomembnejša vloga zasebnih upnikov in komercialnih pogojev, povečala pa se je tudi izpostavljenost nestabilnosti finančnih trgov, kar vpliva na vzdržnost dolga; ker se z najemom kredita v nacionalni valuti izključi tveganje, povezano z menjalnimi tečaji, a je zaradi pomanjkanja nacionalnega kapitala to lahko neugodno ali neuresničljivo;

N.  ker med grožnje vzdržnosti dolga sodijo padci v pogojih menjave, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, neugodne spremembe na mednarodnih finančnih trgih in njihova nestabilnost, pa tudi neodgovorno dajanje in najemanje posojil, slabo upravljanje javnih financ, zlorabe sredstev in korupcija; ker boljša mobilizacija notranjih virov nudi velike možnosti za izboljšanje vzdržnosti dolga;

O.  ker si je treba prizadevati za okrepitev zmogljivosti davčnih uprav in za prenos znanja v partnerske države;

P.  ker so načela UNCTAD o odgovornem državnem najemanju in dajanju posojil ter operativne smernice skupine G20 o trajnostnem financiranju koristni prispevki k vzpostavljanju normativnega okvira, a je treba najprej prepovedati neodgovorne prakse z uvedbo preglednih načel, zavezujočih in izvršljivih odvračilnih ukrepov ter sankcij, kjer so te upravičene;

Q.  ker vzdržnost dolga držav ni odvisna le od velikosti njihovega dolga, temveč tudi od eksplicitnih in implicitnih finančnih jamstev (pogojne obveznosti), ki so jih izdale, in drugih dejavnikov; ker javno-zasebna partnerstva pogosto vključujejo zagotavljanje jamstev in ker utegnejo biti pomembna tudi morebitna reševanja bank v prihodnosti;

R.  ker se analiza vzdržnosti dolga ne bi smela osredotočati zgolj na ekonomske vidike, kot so obeti prihodnje gospodarske rasti zadolžene države in njene sposobnosti odplačevanja dolga, temveč bi morala upoštevati tudi vpliv dolžniškega bremena na sposobnost države, da spoštuje vse človekove pravice;

S.  ker bi lahko vedno pogostejša uporaba javno-zasebnih partnerstev v državah v razvoju na podlagi načrta za zunanje naložbe EU in dogovora z Afriko skupine G20 prispevala k zadolženosti držav; ker vlagatelje v javno-zasebnih partnerstvih varujejo dvostranski sporazumi o naložbah, zlasti mehanizmi za reševanje sporov med vlagatelji in državo, ki so del teh sporazumov in vlagateljem omogočajo, da tožijo države gostiteljice;

T.  ker obstajajo podli dolgovi, ki so jih najeli režimi, da bi omogočili koruptivne prakse ali transakcije, in pri katerih gre za nezakonite operacije, s čimer so upniki seznanjeni, in ker ti dolgovi predstavljajo veliko breme za prebivalstvo, zlasti najbolj ranljivo;

U.  ker je preglednost posojil, ki jih najamejo vlade držav v razvoju, bistvenega pomena za zagotavljanje odgovornega dajanja posojil; ker je bila premajhna preglednost ključen dejavnik, ki je pripomogel k odobritvi posojil za Mozambik brez resnega preverjanja sposobnosti države, da jih vrne, nato pa so bila ta posojila skrita pred finančnimi trgi in prebivalstvom Mozambika;

V.  ker je podli dolg opredeljen kot dolg, ki ga ustvaril režim in je služil financiranju ukrepov, ki so bili v nasprotju z interesi državljanov države, upniki pa so bili s tem seznanjeni, in ker gre pri tem za osebni dolg ljudi na oblasti, ki so ga najeli pri upnikih, ki so posojilo odobrili ob tem, da so bili v celoti seznanjeni z namerami posojilojemalca; ker je potreben konsenz glede tega koncepta zaradi odločnega nasprotovanja nekaterih upnikov;

W.  ker mobilizacijo notranjih virov ovirajo davčne utaje in škodljiva davčna konkurenca ter zlasti prenos dobičkov mednarodnih podjetij; ker je pobuda OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička dobrodošel, a preslaboten odziv na ta pojav; ker je treba v okviru OZN ustanoviti medvladno telo za sodelovanje na davčnem področju, da se državam v razvoju omogoči enakopravno sodelovanje pri globalni reformi obstoječih mednarodnih davčnih pravil, kot je Parlament pozval v svoji resoluciji z dne 6. julija 2016 o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom(4);

X.  ker se ocenjuje, da nezakoniti finančni tokovi držav v razvoju in držav v vzponu znašajo bilijon ameriških dolarjev na leto ter nenehno izčrpavajo naravne vire teh držav, ki so zlasti potrebni za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja; ker ti tokovi spodbujajo zadolževanje v tujini in dušijo zmožnosti odplačevanja dolgov;

Y.  ker je treba za uresničitev agende za leto 2030 in agende za ukrepanje iz Adis Abebe razmisliti o novih možnostih financiranja za cilje trajnostnega razvoja, kot je uvedba davka na finančne transakcije in davka na transakcije v tuji valuti; ker Banka za mednarodne poravnave ocenjuje, da bi bilo z davkom na transakcije v tuji valuti s stopnjo 0,1 % zlahka moč financirati cilje trajnostnega razvoja v vseh državah z nizkimi dohodki ter v državah z nižjimi srednjimi dohodki(5);

Z.  ker se je treba spoprijeti z nezakonitimi finančnimi tokovi, da bi jih do leta 2030 povsem odpravili, med drugim z bojem proti izogibanju davkom in okrepitvijo mednarodnega sodelovanja z ukrepi za spodbujanje razkrivanja davčnih podatkov pristojnim organom ter z davčno preglednostjo v državah, iz katerih izvirajo, in državah, v katere se stekajo;

AA.  ker se obstoječi postopek za primere neodplačevanja dolga za države v temelju razlikuje od postopka zaradi plačilne nesposobnosti za podjetja, ki sodijo v nacionalne jurisdikcije, saj ni določb o nepristranskem razsojanju pred sodiščem; ker kratkoročne kredite, ki se pogojujejo in se izplačujejo po tranšah, zagotavlja MDS, ki ima za nalogo, da skrbi za stabilnost mednarodnega finančnega sistema; ker pariški klub držav upnic odloča o odpisu dolga zgolj v primerih uradnih dvostranskih posojil njegovih članic; ker londonski klub zasebnih upnikov odloča zgolj o komercialnih bančnih posojilih svojih članov; ker ni stalnega foruma, kjer bi vsi upniki usklajeno odločali o prestrukturiranju dolga države, ki je zašla v dolžniško stisko;

AB.  ker MDS ostaja poglavitni forum za razpravljanje o vprašanjih, povezanih s prestrukturiranjem dolga držav, in ima velik vpliv pri EU in njenih državah članicah;

AC.  ker mrhovinarski skladi, ki se usmerjajo v dolžnike v stiski in vmešavajo v postopke prestrukturiranja dolga, ne bi smeli prejemati pravne ali sodne podpore za svoje škodljivo delovanje in ker bi bilo treba v zvezi s tem dodatno ukrepati;

AD.  ker je odpis dolga državam z nizkimi dohodki sicer zagotovil nove priložnosti, a je treba opozoriti, da gre za enkratno posredovanje za obnovitev vzdržnosti dolga, ki ne rešuje izvirnih vzrokov za kopičenje nevzdržnih dolgov, in ker je treba prednostno obravnavati izzive, kot so korupcija, šibke institucije in občutljivost na zunanje pretrese;

1.  poudarja, da je za države v razvoju možnost najetja odgovornega in predvidljivega posojila nepogrešljivo orodje za zagotavljanje dostojne prihodnosti; poudarja pa tudi, da je vzdržen dolg pogoj za uresničitev agende za leto 2030; vseeno ugotavlja, da bi moralo biti financiranje dolga zgolj dopolnilo in druga najboljša možnost za instrumenti, ki ne ustvarjajo dolga, kot so prihodki od davkov in carin ter uradna razvojna pomoč, saj financiranje dolga predstavlja neizbežno in veliko tveganje krize, zaradi česar je potrebna ustanovitev ustreznih institucij za preprečevanje in reševanje dolžniških kriz;

2.  poudarja, da dostop do mednarodnih finančnih trgov omogoča državam v razvoju, da pridobijo sredstva za uresničevanje razvojnih ciljev;

3.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je po letu 2008 korenito povečalo dajanje posojil osiromašenim državam; se boji novega cikla dolžniške krize; poudarja, da so potrebni večja preglednost, boljše reguliranje upnikov in davčna pravičnost ter da je treba sprejeti ukrepe, s katerimi se državam omogoči, da zmanjšajo svojo odvisnost od izvoza surovin;

4.  poudarja, da je najemanje posojil pomemben način podpiranja naložb, ki so bistvene za uresničitev trajnostnega razvoja, tudi ciljev trajnostnega razvoja;

5.  ocenjuje, da posojil ni mogoče ločiti od drugih sredstev financiranja razvoja, med katere sodijo dohodki od trgovine, davčni prihodki in nakazila izseljencev v države v razvoju, pa tudi uradna razvojna pomoč; opozarja zlasti, da je mobilizacija domačih virov prek obdavčitve najpomembnejši vir prihodkov za financiranje trajnostnega razvoja; poziva EU, naj v ta namen poveča svojo pomoč za krepitev zmogljivosti v državah v razvoju, da bi preprečila nezakonite tokove kapitala, podprla učinkovit, napreden in pregleden davčni sistem v skladu z načeli dobrega upravljanja ter povečala svojo pomoč za boj proti korupciji in vračilo ukradenega premoženja;

6.  je zaskrbljen zaradi občutnega povečanja zasebnega in javnega dolga v številnih državah v razvoju ter škodljivih posledic tega povečanja za njihovo zmožnost financiranja stroškov naložb v zdravstvo, izobraževanje, gospodarstvo, infrastrukturo in boj proti podnebnim spremembam;

7.  opozarja, da so načrti strukturnega prilagajanja, ki so bili razviti v 90. letih 20 stoletja za prezadolžene države, resno ogrozili razvoj osnovnih socialnih storitev ter njihovo sposobnost, da kot suverene države prevzamejo temeljno odgovornost za ohranjanje varnosti;

8.  poudarja, da ukrepi za odpis dolga ne bi smeli preprečevati zagotavljanja osnovnih storitev ter ovirati spoštovanja vseh človekovih pravic, zlasti ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, in razvoja v državi prejemnici;

9.  ocenjuje, da so politične oblasti, ki vladajo državi, sicer najbolj odgovorne za njeno pretirano (zunanje) zadolževanje, a bi morali posojilojemalci in upniki skupaj nositi odgovornost za preprečevanje in reševanje primerov nevzdržne zadolženosti; splošneje poudarja skupno odgovornost posojilojemalcev in upnikov za preprečevanje in reševanje dolžniških kriz z odgovornejšim najemanjem in dajanjem posojil;

10.  poudarja, da bi kombinirano financiranje lahko povzročilo dolžniški balon, zlasti v državah podsaharske Afrike in Karibov, ki bi imele omejene prihodke za odplačevanje dolga; v skladu s tem poziva donatorje, naj večino svoje pomoči za najmanj razvite države namenijo v obliki nepovratnih sredstev; ponovno poudarja, da bi morala vsaka odločitev za spodbujanje uporabe javno-zasebnih partnerstev prek kombiniranja v državah v razvoju temeljiti na podrobni oceni teh mehanizmov, zlasti kar zadeva razvojno in finančno dodatnost, preglednost in odgovornost, ter na preteklih izkušnjah; prosi, naj pregled Evropskega sklada za trajnostni razvoj vključuje jasna merila vzdržnosti dolga;

11.  poudarja pomen opredelitve zaščitnih mehanizmov, da bi se preprečilo, da pogojne obveznosti vlade ogrozijo vzdržnost dolga držav v razvoju; še posebej poziva večstranske razvojne banke, naj opravijo predhodne ocene učinka fiskalnega tveganja projektov v javno-zasebnem partnerstvu (ob upoštevanju celotnega fiskalnega tveganja v življenjski dobi projekta v javno-zasebnem partnerstvu), da ne bi ogrožali vzdržnosti dolga držav v razvoju; meni, da bi morala MDS in Svetovna banka v svojo analizo vzdržnosti dolga vključiti vse stroške javno-zasebnih partnerstev;

12.  meni, da so veljavna pravila ali instrumenti bodisi neustrezna bodisi so malo ali premalo zavezujoča;

13.  poziva EU in njene države članice, naj se dejavno borijo proti davčnim oazam, izogibanju davkom in nezakonitim finančnim tokovom, ki zgolj povečujejo dolžniško breme držav v razvoju, naj sodelujejo z državami v razvoju pri boju proti agresivnemu izogibanju davkom ter naj iščejo načine, kako bi državam v razvoju pomagale ubraniti se pritiskov, da se vključijo v davčno tekmovanje, ki utegne škodovati mobilizaciji domačih prihodkov za razvoj;

14.  meni, da bi morali upniki sprožiti opozorilne mehanizme v primerih, ko oblasti odkrijejo zlorabo javnih sredstev, in če ti niso učinkoviti, naložiti sankcije, s katerimi se posojilo zamrzne oziroma celo zahteva njegovo vračilo pred iztekom roka, določenega ob njegovi odobritvi;

15.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo države v razvoju pri spodbujanju javne dostopnosti podatkov o dolgovih držav ter naj podpirajo družbeno vzgojo na tem področju, saj so podrobne informacije o stanju javnih financ v državah v razvoju le redko dostopne civilni družbi;

16.  poziva, naj se pripravi zakonodaja, ki bo prepovedovala odobritev posojil vladam, ki so očitno korumpirane, in bo omogočala sankcioniranje upnikov, ki jim zavestno odobrijo posojila;

17.  poziva Komisijo, naj se uskladi z vsemi pomembnejšimi mednarodnimi akterji in državami, ki jih to zadeva, ter pripravi belo knjigo z resnično strategijo za boj proti pretiranemu zadolževanju držav v razvoju, ki bo temeljila na multilateralnem pristopu ter natančno določala pravice, dolžnosti in odgovornosti vseh deležnikov in upoštevala institucionalne določbe, ki so najprimernejše za zagotavljanje enakopravnega in vzdržnega pristopa do problema zadolženosti; zagovarja pripravo kodeksa ravnanja pri upravljanju posojil za institucionalne, politične in zasebne deležnike;

18.  poudarja, da je mogoče večino ciljev trajnostnega razvoja povezati s človekovimi pravicami in zato sami po sebi predstavljajo cilj v smeri boja proti revščini, medtem ko je vračanje dolga zgolj sredstvo za dosego nekega cilja;

19.  pozdravlja vodilna načela visokega komisarja OZN za človekove pravice o zunanjem dolgu in človekovih pravicah, po katerih bi morala imeti pravica do uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja prednost pred vračanjem dolga; poziva države članice Evropske unije, naj spodbujajo sistematično uporabo ocen vpliva na človekove pravic v okviru ocenjevanja vzdržnosti dolga, ki ga izvajata Mednarodni denarni skladi in Svetovna banka;

20.  poziva EU in njene države članice, naj upoštevajo ta načela pri dvostranskem posojanju in ko delujejo v okviru mednarodnih finančnih institucij;

21.  je seznanjen, da se upniki pri posojanju običajno ravnajo po ocenah vzdržnosti dolga MDS in Svetovne banke; poudarja, da je obravnavati pomanjkljivosti teh ocen, zlasti spremljanje zunanjega zasebnega dolga in neupoštevanje vidika človekovih pravic;

22.  poziva deležnike, ki sodelujejo pri razvoju, naj ocenijo posledice, ki jih vračanje dolga pušča na zmogljivostih financiranja zelo zadolženih držav v luči ciljev trajnostnega razvoja, glede katerih morajo do leta 2030 doseči rezultate in ki bi morali imeti prednost pred pravicami upnikov, ki zavestno posojajo korumpiranim vladam;

23.  podpira priporočilo UNCTAD o vzpostavitvi afriškega sklada za stabilizacijo cen surovin, da bi se zmanjšala potreba po najemanju posojil v obdobjih, ko cene surovin padajo;

24.  poziva države članice in druge pomembnejše države upnice, naj zagotovijo več financiranja za naložbe v cilje trajnostnega razvoja in naj uresničujejo svojo dolgoročno obljubo, da bodo zagotavljale 0,7 % svojega BND za uradno razvojno pomoč; poziva jih, naj to financiranje zagotovijo v obliki nepovratnih sredstev in ne posojil, če ocene pokažejo, da bi bilo zaradi krčenja javnih financ dolgoročno ogroženo uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poleg tega poziva države upnice, naj vzpostavijo inovativne in diverzificirane nove vire financiranja za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja, kot sta davek na transakcije v tuji valuti in davek na finančne transakcije, ki lahko prispevajo k vzdržnosti dolga vsake države, zlasti med finančnimi krizami;

25.  je zaskrbljen glede revizije meril za poročanje o uradni razvojni pomoči, ki jo je opravil odbor za razvojno pomoč pri OECD, zlasti kar zadeva instrumente zasebnega sektorja, saj razširjena merila za poročanje ustvarjajo spodbude za uporabo nekaterih oblik pomoči, zlasti posojil in jamstev; ugotavlja, da razprava o tem sicer še poteka, a donatorji lahko že sedaj poročajo o nekaterih posojilih in jamstvih, kot da so uradna razvojna pomoč, četudi glede tega ni veljavnih pravil, o katerih bi bil dosežen dogovor; poudarja, da je treba vključiti varovala glede preglednosti in zadolženosti;

26.  poudarja, da bi bilo treba spodbujati preglednost, da bi se okrepila odgovornost zadevnih akterjev; poudarja pomen izmenjave podatkov in procesov, povezanih z reševanjem vprašanja dolga držav;

27.  pozdravlja načela, ki jih je opredelila Konferenca OZN za trgovino in razvoj o odgovorni politiki posojil, ki izpostavljajo zlasti skupno odgovornost upnikov in posojilojemalcev (načela UNCTAD o odgovornem državnem najemanju in dajanju posojil) ter potrebo po parlamentarnem nadzoru, ki je bistveni sestavni del operacij javnega financiranja, in poziva Evropsko unijo naj podpre uresničevanje teh načel; ocenjuje, da bi morala načela UNCTAD o odgovornem najemanju in dajanju posojil postati zavezujoči in izvršljivi pravni instrumenti;

28.  meni, da sta preglednost in odgovornost bistveni za podpiranje odgovornega državnega najemanja in dajanja posojil; zato poziva države članice, naj se oprejo na zaveze iz agende za ukrepanje iz Adis Abebe in operativnih smernic skupine G20 o trajnostnem financiranju, da bi povečale odgovornost upnikov za njihova posojila, in sicer na podlagi obstoječih načel preglednosti in odgovornosti, ki prevladujejo v ekstraktivnih industrijah (pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji); ter naj spodbujajo javno dostopnost podatkov o dolgovih držav, tudi o pogojnih obveznostih, z zbiranjem teh podatkov v centraliziranem javnem registru; poziva države članice, naj sistematično objavljajo informacije o svojem dajanju posojil državam v razvoju;

29.  poudarja, da je treba doseči dogovor o mednarodnih zavezujočih pravilih za obravnavanje podlih in nelegitimnih dolgov; zato meni, da bi bilo treba prestrukturiranje dolga podpreti z neodvisno revizijo dolga, s katero bi se nelegitimna in sramotna posojila ločila od drugih posojil; poudarja, da bi bilo treba nelegitimna in sramotna posojila odpisati;

30.  obžaluje, da države članice Evropske unije leta 2015, na podlagi Skupnega stališča Sveta z dne 7. septembra 2015(6), niso podprle resolucije generalne skupščine OZN 69/319 o temeljnih načelih za prestrukturiranje državnega dolga, ki pa je bila 10. septembra 2015 vseeno sprejeta z večino glasov generalne skupščine OZN;

31.  poudarja pomen skladnosti ukrepov, sprejetih na ravni MDS in v okviru OZN, ter čim boljšega usklajevanja stališč med državami članicami;

32.  poudarja, da je treba dolžniško krizo rešiti na pošten, hiter in vzdržen način prek vzpostavitve mednarodnega mehanizma za reševanje dolgov, ki bo utemeljen na načrtu UNCTAD za rešitve glede dolga držav in na zamisli Stiglitzeve komisije o ustanovitvi mednarodnega sodišča za prestrukturiranje dolga;

33.  poziva države članice, naj ukrepajo na podlagi mandata, sprejetega z resolucijo generalne skupščine OZN 69/319 z dne 10. septembra 2015, da bi:

   (a) vzpostavile mehanizme zgodnjega opozarjanja, ki bi temeljili na poročanju o splošnem slabšanju vzdržnosti dolga ter pomagali pri čim zgodnejšem prepoznavanju tveganj in ranljivosti zelo zadolženih držav;
   (b) usklajeno z MDS omogočile vzpostavitev večstranskega pravnega okvira za urejeno in predvidljivo prestrukturiranje dolga držav in tako preprečile, da bi ta dolg postal nevzdržen, in da bi zagotovile večjo predvidljivost za vlagatelje; poziva, naj se zagotovi pošteno zastopanje držav v razvoju v organih odločanja mednarodnih finančnih institucij;
   (c) zagotovile, da EU podpira države v razvoju pri boju proti korupciji, kriminalnim dejavnostim, izogibanju davkom in pranju denarja;

34.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo v mednarodnih forumih in z zasebnim sektorjem, da bi razvile regulativni okvir, ki bo zagotavljal popolno preglednost pogojev, ki urejajo posojila državam v razvoju in lastništvo teh posojil, kot bi bil pakt o preglednem posojanju, o katerem razpravljajo nekatere finančne institucije;

35.  obžaluje, da se nad državami, kot je Tunizija, izvaja pritisk, da ne bi izvedle javnih revizij izvora in pogojev njihovega dolga; poziva EU, naj sodeluje z drugimi donatorji in mednarodnimi institucijami, kot je MDS, da bi se zaščitila in spodbudila pravica držav do izvajanja javnih revizij dolga;

36.  zahteva, naj se sprejme pravilo, ki se bo uporabilo v primerih grozeče plačilne nesposobnosti, v okviru katerega bi lahko sodišča upnikom odvzela pravico, da terjajo dolgove, če je država zadevno posojilo najela ob kršitvi zakonodaje, ki jo je sprejel njen nacionalni parlament;

37.  poziva države članice, naj na pobudo Komisije sprejmejo uredbo, ki se bo zgledovala po belgijskem zakonu o boju proti špekulacijam mrhovinarskih skladov z dolgom;

38.  poziva institucionalne in zasebne upnike, naj vsled naravnih nesreč ali humanitarnih kriz, tudi občasnega prihoda velikega števila migrantov, pristanejo na moratorij odplačevanja dolga, da bi prizadetim državam dolžnicam omogočili, da vsa svoja sredstva usmerijo v vračanje v normalnost;

39.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Glej str. 2729.
(2) UL C 353, 27.9.2016, str. 2.
(3) World Investment Report 2014. Investing in the SDGs: An Action Plan, UNCTAD 2014, str. 140-145.
(4) UL C 101, 16.3.2018, str. 79.
(5) Revisiting Debt Sustainability in Africa. Background Paper for UNCTAD’s 2016 Economic Development in Africa Report: ‘Debt Dynamics and Development Finance in Africa’.
(6) Dokument 11705/15.

Zadnja posodobitev: 3. december 2018Pravno obvestilo