Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2016/2329(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0065/2018

Predložena besedila :

A8-0065/2018

Razprave :

PV 19/04/2018 - 4
CRE 19/04/2018 - 4

Glasovanja :

PV 19/04/2018 - 10.18
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2018)0189

Sprejeta besedila
PDF 381kWORD 62k
Četrtek, 19. april 2018 - Strasbourg Končna izdaja
Izvajanje direktive o evropski odredbi o zaščiti
P8_TA(2018)0189A8-0065/2018

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. aprila 2018 o izvajanju Direktive 2011/99/EU o evropski odredbi o zaščiti (2016/2329(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 8, 10, 18, 19, 21, 79 in 82 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 3, 6, 20, 21, 23, 24, 41 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o odpravi nasilja nad ženskami, ki je bila sprejeta 20. decembra 1993,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki je bila sprejeta 20. novembra 1989 v New Yorku,

–  ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih OZN Peking +5 (2000), Peking +10 (2005), Peking +15 (2010) in Peking +20 (2015),

–  ob upoštevanju Splošne pripombe Odbora OZN za pravice invalidov z dne 26. avgusta 2016 k členu 6 („Invalidne ženske“) Konvencije OZN o pravicah invalidov,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulske konvencije) in Sklepov Sveta (EU) 2017/865(1) in (EU) 2017/866 z dne 11. maja 2017(2) o podpisu, v imenu Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima,

–  ob upoštevanju podpisa Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) s strani vseh držav članic,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(4),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj(5),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ(6), ter Direktive 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. Decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. junija 2012 z naslovom „Strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016“ (COM(2012)0286),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti(8),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 606/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah(9),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami(10),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2009/829/PNZ z dne 23. oktobra 2009 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami Evropske unije kot alternativi začasnemu priporu(11),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah(12),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 10. junija 2011 o načrtu za okrepitev pravic in zaščite žrtev, zlasti v kazenskem postopku(13),

–  ob upoštevanju Stockholmskega programa – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje(14),

–  ob upoštevanju programa za pravice, enakost in državljanstvo 2014–2020,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 z naslovom „Strateška prizadevanja za enakost spolov 2016–2019“ (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice z naslovom „Nasilje nad ženskami  vseevropska raziskava“,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2009(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2014 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju nad ženskami(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015(18),

–  ob upoštevanju Evropske ocene izvajanja Direktive 2011/99/EU službe za raziskave Evropskega parlamenta (PE 603.272), ki jo je opravil oddelek za naknadno oceno učinka,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0065/2018),

A.  ker se z vsemi oblikami nasilja nad človekom neposredno krši njegovo dostojanstvo, ki je osnova vseh temeljnih človekovih pravic in ga je zato treba spoštovati in varovati; ker je nasilje nad ženskami okrutna oblika diskriminacije ter kršitev človekovih in temeljnih pravic;

B.  ker obstaja tveganje, da bodo žrtve nasilja in zlorabe postale žrtve ponovne in ponavljajoče se viktimizacije, maščevanja in ustrahovanja; ker je zato njihova ustrezna zaščita tudi prek meja v veliki meri odvisna od ozaveščenosti žrtev, širše družbe in vseh strokovnih delavcev, ki prihajajo z njimi v stik, vključno z udeleženimi akterji, kot so zavetišča;

C.  ker neustrezna zaščita posameznika pred nasiljem zaradi spola negativno vpliva na družbo kot celoto;

D.  ker je varovanje osebne celovitosti in svobode vsakega posameznika najpomembnejši vidik varnosti vsake družbe; ker bi zagotavljanje osebne varnosti in zaščita vseh posameznikov pred nasiljem zaradi spola morala biti deležna prednostne obravnave v Evropski agendi za varnost;

E.  ker nasilje ter fizična, psihična in spolna zloraba nesorazmerno bolj prizadenejo ženske(19); ker je vsaka tretja ženska v EU po dopolnjenem petnajstem letu starosti doživela fizično in/ali spolno nasilje; ker se razsežnost in resnost nasilja nad ženskami v nekaterih državah članicah pogosto zanemarjata in trivializirata ter ker se še vedno v zaskrbljujoči meri krivda pripisuje žrtvi; ker samo tretjina žensk, ki so jih partnerji fizično ali spolno zlorabili, to sporoči pristojnim organom;

F.  ker je zagotavljanje enakosti spolov na vseh področjih temeljno načelo Evropske unije in temeljni element boja proti nasilju zaradi spola;

G.  ker Istanbulska konvencija, ki so jo EU in vse države članice podpisale, ne pa tudi ratificirale(20), določa, da se vse njene določbe, še posebej ukrepi za zaščito pravic žrtev, zagotavljajo brez kakršne koli diskriminacije, in izrecno poziva podpisnice k priznanju zalezovanja kot kaznivega dejanja; ker bosta ratifikacija in celovito izvrševanje Istanbulske konvencije prispevala k premostitvi izzivov, ki jih prinaša evropska odredba za zaščito, z oblikovanjem doslednega evropskega pravnega okvira za preprečevanje nasilja nad ženskami in boj proti njemu;

H.  ker morajo države članice za zmanjšanje ocenjenega števila neprijavljenih primerov nasilja uvesti in izboljšati instrumente zgodnjega opozarjanja in zaščite, da bi se ženske počutile varne in bi prijavljale nasilje zaradi spola; ker je precejšnje število nezabeleženih primerov nasilja zaradi spola mogoče povezati s pomanjkanjem javnih sredstev; ker morajo imeti ustrezni organi strukture, kot so zavetišča, ki nudijo zdravstveno in forenzično podporo, psihološko svetovanje in pravno pomoč, da ustvarjajo varna zatočišča za ženske, ki so žrtve nasilja zaradi spola;

I.  ker prosto gibanje v EU pomeni, da se ljudje pogosto gibajo iz ene države v drugo; ker evropska odredba o zaščiti temelji na potrebi po zaščiti pravic in svoboščin žrtev, zlasti po spoštovanju pravice žrtev in potencialnih žrtev, da uživajo svobodo gibanja, in po zagotovitvi njihovega stalnega varstva pri uveljavljanju te pravice;

J.  ker je preprečevanje nasilja z vlaganjem v kampanje za ozaveščanje in informiranje z učinkovito medijsko pokritostjo, v izobraževanje in v usposabljanje strokovnjakov ključni element v boju proti nasilju zaradi spola; ker Istanbulska konvencija zavezuje podpisnice, da preprečujejo nasilje zaradi spola in stereotipe z obravnavanjem vloge medijev; ker splošno pomanjkanje ozaveščenosti o obstoju evropske odredbe za zaščito med žrtvami, ki so deležne nacionalnih zaščitnih ukrepov, negativno vpliva na njeno izvajanje; ker kampanje in programi ozaveščanja za boj proti trivializaciji nasilja v družini in nasilja zaradi spola prispevajo k večji pripravljenosti žrtev, da zlorabe prijavljajo in zaprošajo za nacionalne in evropske odredbe o zaščiti ter povečujejo njihovo zaupanje v pristojne organe;

K.  ker je leta 2010, ko je Evropski svet predlagal evropsko odredbo o zaščiti, v EU prebivalo 118 000 žensk, ki so bile deležne zaščitnih ukrepov v zvezi z nasiljem zaradi spola; ker je bilo leta 2011 ocenjeno, da bi v povprečju 1180 posameznikov v EU potrebovalo trajne čezmejne zaščitne ukrepe;

L.  ker imajo nevladne organizacije v številnih državah članicah pogosto ključno vlogo pri podpori žrtvam;

M.  ker so evropske odredbe o zaščiti instrumenti vzajemnega priznavanja in sodelovanja, ki ne morejo pravilno delovati ali zaščititi žrtev, dokler jih ne izvajajo vse države članice;

N.  ker v nekaterih državah članicah zlasti v primerih nasilja sprejemajo zaščitne ukrepe na podlagi kazenskih postopkov, medtem ko jih v drugih izdajajo na podlagi civilnih postopkov;

O.  ker v državah članicah EU obstaja veliko različnih odredb o zaščiti, zaradi različnih pravnih sistemov v državah članicah pa se izvajanje evropskih odredb o zaščiti sooča s številnimi težavami, kar bi lahko posledično ogrozilo pravilno uporabo odredb za žrtve ter omejilo število izdanih odredb;

P.  ker večina držav članic nima registrskega sistema za zbiranje podatkov o evropskih odredbah o zaščiti in ker tudi ni centralnega evropskega registra za zbiranje vseh ustreznih podatkov EU; ker je zaradi pomanjkljivih podatkov težko oceniti izvajanje evropske odredbe o zaščiti in odpraviti pomanjkljivosti v zakonodaji ali pri izvajanju;

Q.  ker se evropska odredba o zaščiti uporablja za žrtve vseh vrst kaznivih dejanj, tudi žrtve terorizma, trgovine z ljudmi, nasilja zaradi spola in organiziranega kriminala; ker je treba osebam v občutljivem položaju, ki so postale žrtve kaznivih dejanj, posvetiti posebno pozornost, ko zaprošajo za evropsko odredbo o zaščiti;

R.  ker obstaja močna povezava med delovanjem evropske odredbe o zaščiti in minimalnimi standardi na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj iz Direktive 2012/29/EU;

1.  države članice poziva, naj jasno obsodijo nasilje zaradi spola in nasilje nad ženskami ter se zavežejo k odpravi vseh njegovih oblik ter naj zagotovijo ničelno toleranco do teh oblik nasilja;

2.  poziva države članice in Komisijo, naj vidik spola vključijo v vse svoje politike, zlasti tiste, ki bi utegnile biti povezane z ozaveščanjem in odkrivanjem nasilja nad ženskami ter varstvom žrtev in ohranjanjem njihove nedotakljivosti;

Splošna ocena izvajanja direktive in priporočila za boljše izvajanje in delovanje evropske odredbe o zaščiti

3.  potrjuje, da so vse države članice, ki jih zavezuje direktiva o evropski odredbi o zaščiti, Komisijo obvestile o prenosu navedene direktive v nacionalno zakonodajo;

4.  se zaveda pozitivnega učinka, ki ga vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice lahko ima na čezmejno zaščito žrtev; meni, da lahko evropska odredba o zaščiti postane učinkovit instrument za zaščito žrtev v sodobnem svetu, zaznamovanem z visoko mobilnostjo in brez notranjih meja; z zaskrbljenostjo pa ugotavlja, da je bilo v državah članica od prenosa direktive o evropski odredbi o zaščiti zabeleženih le sedem evropskih odredb o zaščiti, čeprav je bilo v državah članicah v zadnjih letih na tisoče zaprosil za nacionalno odredbo o zaščiti in jih je bilo toliko tudi izdanih(21);

5.  obžaluje, da Komisija Parlamentu in Svetu do 11. januarja 2016 ni predložila poročila o uporabi direktive o evropski odredbi o zaščiti; poziva Komisijo, naj izpolni svoje obveznosti poročanja, kot je določeno v direktivi, ter naj v svoje poročilo vključi pregled nacionalnih zaščitnih ukrepov, pregled dejavnosti usposabljanja, analizo o tem, ali države članice spoštujejo pravico žrtve do brezplačne pravne pomoči, vključno z informacijami o tem, ali stroški v zvezi z odredbo o zaščiti bremenijo žrtve, in pregled kampanj ozaveščanja, ki potekajo v državah članicah;

6.  opozarja na obveznost države izvršitve, da priznanju evropske odredbe o zaščiti kljub zapletenosti in obstoječim pravnim izzivom pripiše enak pomen kot država izdaje;

7.  je zaskrbljen zaradi velikega razkoraka med usklajevanjem in komunikacijo med državami članicami pri izvrševanju evropske odredbe o zaščiti; poziva države članice, naj izboljšajo in skupaj povečajo sodelovanje in komunikacijo v zvezi s to odredbo, saj bi tako vzpostavili veliko bolj učinkovite postopke in sočasne čezmejne ukrepe med državami članicami;

8.  poudarja, da je treba izboljšati zbiranje statističnih podatkov, da bi ocenili obseg problematike in rezultate ukrepov, sprejetih za zmanjšanje nasilja zaradi spola; poziva države članice, naj standardizirajo in digitalizirajo oblike in postopke v zvezi z evropsko odredbo o zaščiti ter vzpostavijo nacionalni registrski sistem evropskih odredb o zaščiti, da bi zbirali podatke, in izboljšajo izmenjavo informacij s Komisijo in državami članicami; poziva države članice, naj zbirajo in Evropski komisiji redno posredujejo po spolu razčlenjene podatke o številu zahtevanih, izdanih in izvršenih evropskih odredb o zaščiti ter informacije o vrstah kaznivih dejanj;

9.  poziva Komisijo, naj vzpostavi evropski registrski sistem za zbiranje informacij o evropskih odredbah o zaščiti iz vseh držav članic;

10.  poziva k enemu standardnemu obrazcu, veljavnemu v kazenskih in civilnih zadevah in v vseh državah članicah, ki se oblikuje in uporablja za vložitev zahtevka za odredbo o zaščiti in za priznavanje teh odredb; poziva k uporabi digitalnega sistema upravljanja, ki omogoča usklajevanje, standardizacijo zbranih podatkov in pospeši upravljanje odredb ter pripravo operativnih statističnih podatkov na ravni Unije;

11.  poziva Komisijo in države članice, naj objavijo popoln seznam pristojnih organov, ki so odgovorni za izdajo in priznanje evropskih odredb o zaščiti, ter osrednjih organov, ki izdajajo in sprejemajo odredbe v državah članicah, ter naj poskrbijo, da bo seznam zlahka dostopen in bodo lahko zaščitene osebe in organizacije za podporo žrtvam zaprošale za odredbe ali reševale s tem povezana vprašanja; poziva države članice, naj okrepijo nacionalne in lokalne institucije in pristojne organe, da bodo povečale dostopnost in uporabnost odredbe, s čimer bi se olajšalo njihovo izdajanje;

12.  poziva Komisijo, naj za ustrezno delovanje evropskih odredb o zaščiti podpre vse oblike izmenjave dobre prakse in sodelovanja med državami članicami ter med njimi in civilno družbo;

13.  poudarja, da bi moral žrtve kaznivih dejanj, ki so ali bi razmišljale o pridobitvi nacionalne odredbe o zaščiti, določen pristojni organ samodejno in ustrezno obvestiti in opozoriti, in to ustno in pisno, o možnosti, da med kazenskim postopkom zaprosijo za evropsko odredbo o zaščiti; poudarja, da zaščitena oseba ne bi smela imeti finančnih stroškov, ker je zaprosila za izdajo evropske odredbe o zaščiti;

14.  poziva države članice, naj posamično ocenijo zagotavljanje pomoči in podpornih ukrepov pri zaprošanju za evropsko odredbo o zaščiti, pri tem pa uporabijo pristop, ki upošteva vprašanje spola;

15.  obžaluje nezadovoljiv dostop do sodnega varstva in pravne pomoči za žrtve vseh vrst kaznivih dejanj v nekaterih državah članicah, kar vodi v slabo obveščanje žrtev o možnosti zaprosila za evropsko odredbo o zaščiti; meni, da bi morale države članice zagotoviti dajanje brezplačne pravne pomoči, administrativne podpore in ustreznih informacij o evropski odredbi o zaščiti osebam, ki so zaščitene, saj je to ključnega pomena za uporabo in učinkovitost tega instrumenta, tako ob izdaji kot tudi ob izvršitvi; poziva države članice, naj povečajo sredstva, namenjena spremljanju in preprečevanju nasilja nad ženskami na podeželskih območjih;

16.  spodbuja države članice, naj obveščajo zaščitene osebe o dopolnilnih sredstvih socialne pomoči v državi članici gostiteljici, kot so pomoč družinam, namestitev itd., saj ti ukrepi ne spadajo na področje uporabe evropske odredbe o zaščiti;

17.  opozarja, da bi bilo treba kot del zaščite in dopolnilne socialne pomoči posebno pozornost nameniti otroškim žrtvam in otrokom žrtev kaznivih dejanj, zlasti tistim, ki jih ogroža nasilje zaradi spola;

18.  obžaluje, da države članice pred in med izdajo evropske odredbe o zaščiti ter potem ne zagotavljajo storitev prevajanja in tolmačenja v jezik, ki bi ga žrtev razumela;

19.  poudarja, da bi morale žrtve med trajanjem postopka izdaje evropske odredbe o zaščiti vedno imeti pravico, da dajo izjavo; poudarja, da morajo biti storitve prevajanja in tolmačenja na voljo v celotnem postopku izdaje evropske odredbe o zaščiti; zato poudarja, da bi bilo treba vse zadevne dokumente prevesti v jezik, ki bi ga žrtev razumela;

20.  obžaluje, da ni posebnih ukrepov za žrtve v ranljivem položaju ali s posebnimi potrebami, ki bi jih države članice izvajale; meni, da zmanjšanje javne porabe v mnogih primerih negativno vpliva na sredstva, ki so na voljo za izvajanje teh posebnih ukrepov; zato države članice poziva, naj v sodelovanju s Komisijo in ustreznimi organizacijami, ki se ukvarjajo z zaščito žrtev, sprejmejo posebne smernice in ukrepe, s katerimi bodo žrtvam v ranljivem položaju ali s posebnimi potrebami olajšale izdajo evropske odredbe o zaščiti;

21.  poudarja, da je lahko zaradi naraščajočega in vse nevarnejšega trenda trgovine z ljudmi evropska odredba o zaščiti zelo koristen instrument za žrtve te trgovine; zato poziva Komisijo, naj evropsko odredbo o zaščiti vključi v strategijo EU za boj proti trgovini z ljudmi;

22.  meni, da mora biti izdaja odredbe o zaščiti zato, da bo izpolnila ves svoj potencial in zagotovila enake zaščitne ukrepe v državi izdaje in državi izvršitve, kar se da hitra, učinkovita in samodejna, s čim manj birokracije; poziva Komisijo in države članice, naj za izdajo evropske odredbe o zaščiti in obvestilo o njej določijo jasen in kratek rok dveh tednov za pristojne organe držav članic, da se prepreči vse večja negotovost zaščitenih oseb in pritisk nanje, in naj pristojnim organom za dosego istega cilja naložijo zadostno obveščanje žrtev med postopkom odločanja o njihovi prošnji za izdajo evropske odredbe o zaščiti, tudi obveščanje o vseh incidentih, ki so se zgodili med postopkom; v zvezi s tem poziva države članice, naj organom, ki obravnavajo evropske odredbe o zaščiti, dodelijo zadostna sredstva, da se bo vzpostavil učinkovit sistem, ki bo upošteval razmere, v katerih se nahaja žrtev;

23.  poziva države članice, naj ustrezno upoštevajo interese zaščitene osebe in naj bodo varno zatočišče za osebe, ki prijavijo nasilno dejanje, tako da v celoti spoštujejo obveznost, da osebe, ki povzroča nevarnost, ne smejo obveščati o kraju, kjer se nahaja zaščitena oseba, ali o drugih njenih kontaktnih podatkih, razen če je to nujno potrebno za izpolnitev ciljev odredbe o zaščiti; poudarja, da ko okoliščine zahtevajo, da se storilca obvesti o podrobnostih v zvezi z evropsko odredbo o zaščiti, se o tej odločitvi obvesti tudi žrtev;

24.  poziva države članice, naj predvidijo posebne postopke za olajšanje izdaje evropske odredbe o zaščiti za zaščito družinskih članov, ki živijo skupaj z žrtvijo, za katero že bila izdana evropska odredba o zaščiti;

25.  poudarja vse večjo učinkovitost novih tehnologij, kot so sistemi spremljanja GPS in aplikacije za pametne telefone, ki sprožijo alarm, ko se bliža nevarnost, s čimer bi lahko izboljšali učinkovitost in prilagodljivost evropskih odredb o zaščiti v državi izdaje in državi izvršitve; je zaskrbljen, da lahko le omejeno število držav članic uporabi tovrstne nove tehnologije;

26.  poudarja pomen spremljanja evropske odredbe o zaščiti v državi izvršitve zaradi grožnje, ki ji je žrtev izpostavljena, da se ugotovi, ali so se sprejeti zaščitni ukrepi ustrezno izvajali in ali jih je treba spremeniti;

27.  poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje te direktive in brez odlašanja sproži postopke za ugotavljanje kršitev proti vsem državam članicam, ki kršijo njene določbe;

28.  v skladu s stališčem, ki so ga večkrat izrazila združenja žrtev nasilja zaradi spola, predlaga, naj se preskusijo postopki, ki bi spremenili tradicionalni odnos do zaščite v večini držav članic; namesto da bi ukrepe usmerili zgolj na žrtve, kot se pogosto zgodi, bi morale tehnike za preprečevanje tveganj vključevati preprečevanje škode, spremljanje in nadzor povzročiteljev škode ter sledenje tem osebam, medtem ko bi bilo treba med preventivne ukrepe prednostno vključiti obvezno prevzgojo storilcev;

29.  poziva Komisijo in države članice, naj temeljito preučijo, kako bi izboljšali zakonodajo o odredbi, njeno dejansko izvajanje v državah članicah EU in njeno podporo v praksi, da bi zagotavljali pravico do mednarodne zaščite ter do pomoči in podpore, kot so jih deležne žrtve nasilja, zaščitene na nacionalni ravni;

30.  poziva agencije EU, kot sta Agencija EU za temeljne pravice in Evropski inštitut za enakost spolov, naj redno spremljajo izvajanje te direktive;

31.  poziva Komisijo, naj objavi razpis za spremljanje civilne družbe in poročanje o njej, da bi se v državah članicah izboljšalo delovanje instrumenta evropske odredbe o zaščiti, v ta namen pa naj nevladnim organizacijam omogoči dostop do sredstev EU;

32.  poziva Komisijo, naj objavi razpise za spodbujanje raziskav uporabe nacionalnih in evropskih odredb o zaščiti ter usklajuje programe za uvajanje kampanj za ozaveščanje v državah članicah, s katerimi bodo žrtve kaznivih dejanj obveščene o možnosti, da zaprosijo za evropsko odredbo o zaščiti, in o čezmejnih zaščitnih ukrepih;

33.  poziva države članice, naj tesneje sodelujejo z nevladnimi organizacijami ter izvajajo obvezno, v storitve usmerjeno praktično in presečno usposabljanje, ki bo temeljilo na človekovih pravicah, za vse javne uslužbence, ki imajo v povezavi z evropsko odredbo o zaščiti poklicno opraviti z žrtvami in so pomembni za pravilno izvajanje te direktive; poudarja, da bi morali v vseh državah članicah uvesti posebno in redno usposabljanje in tečaje o evropski odredbi o zaščiti za policijsko osebje, zaposlene v pristojnih nacionalnih organih, delavce v pravni stroki, socialne delavce in združenja ter nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z žrtvami nasilja; poziva k ustreznemu usposabljanju osebja, ki se ukvarja s primeri nasilja zaradi spola, glede posebnih potreb žensk, ki so žrtve nasilja, ter k dodelitvi zadostnih sredstev, da se bo nasilje zaradi spola obravnavalo prednostno;

34.  poziva države članice, naj glede na globoko zakoreninjeno sovraštvo do žensk in seksizem v naših družbah ter vse večjo izpostavljenost otrok in najstnikov nasilju na spletu v učne načrte osnovnih in srednjih šol vključijo izobraževanje o enakosti spolov in nenasilju z vključevanjem učencev v razprave in z uporabo vseh možnih priložnosti za poučevanje;

35.  poudarja, da se nova sredstva komunikacije, npr. prek digitalnih platform, uporabljajo kot nova oblika nasilja zaradi spola, kar vključuje tudi grožnje in nadlegovanje; zato poziva države članice, naj v izdajanje in/ali izvajanje evropske odredbe o zaščiti vključijo tudi te vidike;

Splošna priporočila glede nasilja zaradi spola

36.  poziva Komisijo, naj v evropsko agendo za varnost vključi zaščito vseh državljanov, zlasti tistih v najranljivejšem položaju, pri tem pa se osredotoči na žrtve kaznivih dejanj, kot sta trgovina z ljudmi ali nasilje zaradi spola, vključno z žrtvami terorizma, ki jim je tudi treba nuditi posebno pozornost, podporo in družbeno priznanje;

37.  poziva Komisijo, naj pripravi kampanje, s katerimi bo ženske spodbujala k prijavljanju vseh oblik nasilja zaradi spola, s tem pa jih bo zaščitila in izboljšala točnost podatkov o tej vrsti nasilja;

38.  poudarja, da je v skladu s poročilom o oceni, ki ga je pripravila raziskovalna služba Parlamenta, glavni vzrok za različne ravni uporabe nacionalnih in evropskih odredb o zaščiti neustrezna seznanjenost žrtev in mnogih strokovnjakov z možnostmi, ki jih prinaša ta direktiva; zato poziva države članice, naj prevzamejo popolno odgovornost za svoje državljane in ob sodelovanju z ustreznimi nevladnimi organizacijami začnejo dolgoročne kampanje za ozaveščanje in presečno senzibilizacijo glede razpoložljivih instrumentov za zaščito in njihove uporabe, ki bodo ciljno usmerjene na a) celotno družbo, b) morebitne žrtve, zlasti ženske, za katere so že izdane veljavne nacionalne odredbe o zaščiti, in c) strokovnjake, kot so uslužbenci organov pregona, uradniki v pravosodnem sistemu in ponudniki pravne pomoči, socialni delavci in osebje za nujne primere, ki so prvi, ki se ukvarjajo z žrtvami; zato poziva Komisijo, naj zagotovi finančna sredstva za začetek programov informiranja;

39.  je seznanjen z obstojem portala e-pravosodje, ki ga upravlja Komisija s prispevki držav članic; pozdravlja pobudo Komisije, da se razširi obstoječi razdelek za žrtve na portalu e-pravosodje, tako da bo zajemal vse pomembne informacije v zvezi s pravicami žrtev, tudi smernice za posamezne države o prijavljanju primerov nasilja; poudarja, da je treba razdelek za žrtve oblikovati kot praktično orodje in vir informacij, ki bo enostavno za uporabo in ki bi moralo biti na voljo v vseh uradnih jezikih EU; spodbuja države članice, naj vzpostavijo uporabniku prijazno spletišče, ki bo posvečeno pravicam žrtev, ki bo vključevalo tudi evropsko odredbo o zaščiti in digitalno platformo za poročanje, kar bo olajšalo identifikacijo nasilja zaradi spola, in ki bo zlahka dostopno npr. prek nacionalnih pravosodnih informacijskih portalov;

40.  poziva države članice, naj tesneje sodelujejo z nevladnimi organizacijami, ki ščitijo žrtve nasilja, da bi oblikovali strategije proaktivnega in reaktivnega ukrepanja v zvezi z nasiljem zaradi spola, delovanjem instrumenta evropske odredbe o zaščiti in potrebnimi spremembami v zakonodaji in pri podpori;

41.  poziva Komisijo, naj predloži pravni akt za podporo držav članic pri preprečevanju in odpravljanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti ter nasilja zaradi spola;

42.  poziva Svet, naj sproži premostitveno klavzulo, tako da soglasno sprejme sklep o opredelitvi nasilja nad ženskami in dekleti (in drugih oblik nasilja zaradi spola) kot enega od kaznivih dejanj iz člena 83(1) PDEU;

43.  poziva, da se nujno začne postopek postopnega zbliževanja zakonodaje na področju nasilnega vedenja, ki privede do odredb o zaščiti; poudarja, da so napadi, katerih žrtve so zlasti ženske, resna zadeva in da bi se morali kazensko preganjati v vseh državah članicah, prav tako pa bi morala sodišča v primerih nasilja zaradi spola sprejemati zaščitne ukrepe;

Za usklajen zakonodajni okvir EU za zaščito žrtev

44.  pozdravlja, da je EU dne 13. junija 2017 s podpisom pristopila k Istanbulski konvenciji, s čimer sledi celostnemu, celovitemu in usklajenemu pristopu, pri katerem so pravice žrtev na prvem mestu, in ki bi ga bilo treba v celoti povezati z evropsko odredbo o zaščiti; poziva EU, naj sklene obsežen pristop h konvenciji za preprečevanje boja proti nasilju nad ženskami, za boj proti nekaznovanosti in za zaščito žrtev; poudarja pomen tega instrumenta pri premoščanju ene od ovir za uporabo te odredbe, ki je v nepriznavanju zalezovanja kot kaznivega dejanja v vseh državah članicah; v skladu s svojo resolucijo z dne 12. septembra 2017 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji poziva Komisijo, naj imenuje koordinatorja EU za boj proti nasilju nad ženskami, ki bi bil odgovoren za usklajevanje, izvrševanje, spremljanje in vrednotenje politik, instrumentov in ukrepov EU za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti ter boj proti njim in ki bi zastopal EU v odboru podpisnic Konvencije;

45.  poziva vse države članice, naj ratificirajo in v celoti izvajajo Istanbulsko konvencijo, če tega še niso storile, in dodelijo ustrezne finančne in človeške vire za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja zaradi spola ter za boj proti njima, tudi z okrepitvijo položaja žensk in deklet, zaščito žrtev in omogočanjem, da prejmejo odškodnino;

46.  poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno usposabljanje, postopke in smernice za vse strokovnjake, ki delajo z žrtvami vseh vrst nasilnih dejanj s področja uporabe Istanbulske konvencije, da bi preprečili diskriminacijo ali ponovno viktimizacijo v sodnih, medicinskih in policijskih postopkih;

47.  pozdravlja obveznost iz Istanbulske konvencije, da se vzpostavijo telefonske linije za klic v sili, ki bodo brezplačno delovale 24 ur na dan, 7 dni v tednu, v vseh državah in prek katerih bodo klicatelji dobili nasvete v zvezi z vsemi oblikami nasilja, ki jih zajema področje uporabe konvencije; spodbuja države članice, naj v ustreznih primerih to orodje uporabijo ter naj žrtve seznanijo z informacijami v zvezi z evropsko odredbo o zaščiti;

48.  poudarja, da je mogoče pravne in praktične pomanjkljivosti pri izvajanju te direktive premoščati z ustreznim medsebojnim vplivanjem in usklajevanjem različnih instrumentov EU za zaščito žrtev, kot so Okvirni sklep 2009/829/PNZ o nadzornih ukrepih kot alternativi začasnemu priporu in okvirni sklep o pogojnih ukrepih, Uredba (EU) št. 606/2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah in Direktiva 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, ki je opredelila pravico do informacij ter do brezplačnih storitev tolmačenja in prevajanja informacij in v kateri je opredeljen celovit pristop do žrtev s posebnimi potrebami, vključno z žrtvami nasilja zaradi spola;

49.  poziva države članice, naj žrtve obvestijo o drugih zaščitnih ukrepih, če država izvršitve ne bi več spadala na področje uporabe te direktive;

50.  poziva Komisijo, naj naredi vse potrebno za pregled obstoječih instrumentov pravnega varstva za žrtve kaznivih dejanj in vzpostavitev skladnega pravnega okvira EU zanj;

51.  poziva Komisijo, naj oceni, kako se ta direktiva uporablja v povezavi s povezanimi instrumenti v civilnih zadevah, namreč Uredbo (EU) št. 606/2013, ter predlaga smernice, kako bi države članice lahko učinkoviteje uporabljale oba pravna instrumenta EU, katerih namen je zaščititi žrtve s priznavanjem zaščitnih ukrepov, sprejetih po nacionalnih civilnih ali kazenskopravnih postopkih;

o
o   o

52.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Agenciji Evropske unije za temeljne pravice in Evropskemu inštitutu za enakost spolov.

(1) UL L 131, 20.5.2017, str. 11.
(2) UL L 131, 20.5.2017, str. 13.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0329.
(4) UL L 315, 14.11.2012, str. 57.
(5) UL L 261, 6.8.2004, str. 15.
(6) UL L 101, 15.4.2011, str. 1.
(7) UL L 335, 17.12.2011, str. 1.
(8) UL L 338, 21.12.2011, str. 2.
(9) UL L 181, 29.6.2013, str. 4.
(10) UL L 337, 16.12.2008, str. 102.
(11) UL L 294, 11.11.2009, str. 20.
(12) UL L 350, 30.12.2008, str. 60.
(13) UL C 187, 28.6.2011, str. 1.
(14) UL C 115, 4.5.2010, str. 1.
(15) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 53.
(16) UL C 341 E, 16.12.2010, str. 35.
(17) UL C 285, 29.8.2017, str. 2.
(18) UL C 407, 4.11.2016, str. 2.
(19) Poročilo Agencije za temeljne pravice z naslovom „Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava“. Glavni rezultati iz poročila kažejo, da je vsaka tretja ženska (33 %) po dopolnjenem petnajstem letu starosti doživela fizično in/ali spolno nasilje, vsaka peta ženska (18 %) je doživela zalezovanje, vsaka druga (55 %) pa je doživela eno ali več oblik spolnega nadlegovanja. Nasilja nad ženskami zato ni mogoče obravnavati kot postransko zadevo, povezano z življenjem zgolj nekaterih žensk.
(20) https://www.coe.int/en/web/conventions/full-list/-/conventions/treaty/210/signatures?desktop=true
(21) Študija službe Evropskega parlamenta za raziskave o Direktivi 2011/99/EU o evropski odredbi o zaščiti ocenjuje, da je leta 2010 v EU prebivalo več kot 100 000 žensk, ki so bile deležne zaščitnih ukrepov zaradi nasilja zaradi spola.

Zadnja posodobitev: 4. december 2018Pravno obvestilo