Kazalo 
Sprejeta besedila
Torek, 13. marec 2018 - StrasbourgKončna izdaja
Protokol o finančnih posledicah izteka Pogodbe o ESPJ in o Raziskovalnem skladu za premog in jeklo ***
 Sporazum med EU in Novo Zelandijo o sodelovanju in vzajemni upravni pomoči v carinskih zadevah ***
 Evropska strategija za kooperativne inteligentne prometne sisteme
 Storitve čezmejne dostave paketov ***I
 Temeljne kvalifikacije in redno usposabljanje voznikov nekaterih cestnih vozil in vozniška dovoljenja ***I
 Enakost spolov v trgovinskih sporazumih EU
 Regije EU, ki zaostajajo v razvoju
 Vloga regij in mest EU pri izvajanju pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (COP 21)

Protokol o finančnih posledicah izteka Pogodbe o ESPJ in o Raziskovalnem skladu za premog in jeklo ***
PDF 240kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2018 o osnutku sklepa Sveta o spremembi Odločbe 2003/76/ES o določitvi ukrepov za izvajanje Protokola o finančnih posledicah izteka Pogodbe o ESPJ in o Raziskovalnem skladu za premog in jeklo, ki je priložen k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (14532/2017 – C8-0444/2017 – 2017/0213(APP))
P8_TA(2018)0061A8-0034/2018

(Posebni zakonodajni postopek – odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (14532/2017),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 2(1) Protokola št. 37 o finančnih posledicah izteka Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo ter o Raziskovalnem skladu za premog in jeklo, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije (C8-0444/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za proračun (A8-0034/2018),

1.  odobri osnutek sklepa Sveta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.


Sporazum med EU in Novo Zelandijo o sodelovanju in vzajemni upravni pomoči v carinskih zadevah ***
PDF 234kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2018 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo in Novo Zelandijo o sodelovanju in vzajemni upravni pomoči v carinskih zadevah, v imenu Evropske unije (07712/2016 – C8-0237/2017 – 2016/0006(NLE))
P8_TA(2018)0062A8-0029/2018

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (07712/2016),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma med Evropsko unijo in Novo Zelandijo o sodelovanju in vzajemni upravni pomoči v carinskih zadevah (07682/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 207 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0237/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0029/2018),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Nove Zelandije.


Evropska strategija za kooperativne inteligentne prometne sisteme
PDF 268kWORD 58k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2018 o evropski strategiji za kooperativne inteligentne prometne sisteme (2017/2067(INI))
P8_TA(2018)0063A8-0036/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2016 o evropski strategiji za kooperativne inteligentne prometne sisteme – mejnik na poti h kooperativni, povezani in avtomatizirani mobilnosti (COM(2016)0766),

–  ob upoštevanju Direktive 2010/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o okviru za uvajanje inteligentnih prometnih sistemov v cestnem prometu in za vmesnike do drugih vrst prevoza(1) ter podaljšanja trajanja pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 11. oktobra 2017 o kooperativnih inteligentnih prometnih sistemih (CDR 2552/2017),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomskega in socialnega odbora z dne 31. maja 2017 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomskemu in socialnemu odboru in Odboru regij o evropski strategiji za kooperativne inteligentne prometne sisteme – mejnik na poti h kooperativni, povezani in avtomatizirani mobilnosti(2),

–  ob upoštevanju poročil platforme za uvedbo kooperativnih inteligentnih prometnih sistemov (C-ITS), zlasti politike za varnost in potrdila v zvezi z uvedbo C-ITS,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2017 o reševanju življenj in spodbujanju varnosti vozil v EU(3),

–  ob upoštevanju Amsterdamske izjave z dne 14. aprila 2016 o sodelovanju na področju povezane in avtomatizirane vožnje,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. junija 2017 o internetni povezljivosti za rast, konkurenčnost in kohezijo: evropska gigabitna družba in 5G(4),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0036/2018),

A.  ker je evropska strategija za kooperativne inteligentne prometne sisteme (C-ITS) tesno povezana s političnimi prednostnimi nalogami Komisije, zlasti z njeno agendo za delovna mesta, rast in naložbe, oblikovanjem enotnega evropskega prometnega prostora, enotnim digitalnim trgom in strategijo za energetsko unijo;

B.  ker se morajo organi držav članic in industrijski sektor odzvati na vse večjo potrebo po varnejšem, čistejšem, učinkovitejšem, trajnostnem, večmodalnem in dostopnem prometu za vse uporabnike cest, vključno z najbolj ranljivimi in z osebami z omejeno mobilnostjo;

C.  ker se je pozitivni trend na področju varnosti v cestnem prometu, ki smo mu bili v EU priča v zadnjem desetletju, upočasnil, in ker je 92 % nesreč v cestnem prometu posledica človeških napak in da je uporaba tehnologij C-ITS pomembna za učinkovito delovanje določenih sistemov za pomoč voznikov; ker cestni promet pa še vedno porablja največ prostora v mestih ter povzroča največ nesreč in emisij v prometu v smislu hrupa, toplogrednih plinov in onesnaževal zraka;

D.  ker bo sistem C-ITS udeležencem v cestnem prometu in upravljavcem prometa omogočil izmenjavo in uporabo informacij ter učinkovitejše usklajevanje ukrepov;

E.  ker je kibernetska varnost kooperativnih inteligentnih prometnih sistemov ključna za njihovo izvajanje in ker bi razdrobljene varnostne rešitve ogrozile interoperabilnost ter varnost končnih uporabnikov, zaradi česar je nujno ukrepati na ravni EU;

F.  ker algoritmična odgovornost in preglednost pomeni izvajanje tehničnih in operativnih ukrepov za zagotavljanje preglednosti in nediskriminacije avtomatiziranega odločanja ter postopka izračunavanja verjetnosti ravnanja posameznikov; ker bi morala preglednost posameznikom zagotavljati smiselne informacije o uporabljeni logiki, pomenu postopka in posledicah; ker bi to moralo vključevati informacije o podatkih, ki se uporabljajo za učenje analitike, in posameznikom omogočiti, da razumejo in spremljajo odločitve, ki jih zadevajo;

G.  ker bi morala EU spodbujati in še naprej razvijati digitalne tehnologije, da bi se zmanjšalo število človeških napak in drugih neučinkovitosti ter optimizirala uporaba infrastrukture ter tako razbremenile prometnice in zmanjšale emisije CO2;

H.  ker bo ta kooperativni element, ki temelji na digitalni in mobilni povezljivosti, znatno povečal varnost v cestnem prometu, učinkovitost prometa, trajnost in večmodalnost; ker bo istočasno ustvaril velik gospodarski potencial in zmanjšal nesreče v cestnem prometu ter porabo energije; ker so sistemi C-ITS bistvenega pomena za razvoj avtonomnih vozil in voznih sistemov;

I.  ker je povezana in avtomatizirana vožnja pomemben digitalni korak naprej v tem sektorju in ker je usklajevanje z vsemi novimi tehnologijami, ki se uporabljajo v sektorju, kot sta evropska globalna satelitska navigacijska sistema GALILEO in EGNOS, sedaj doseglo visoko stopnjo tehnološke zmogljivosti;

J.  ker mora EU spoštovati Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njena člena 7 in 8 o pravici do zasebnosti in varstvu osebnih podatkov;

K.  ker številne države po svetu (npr. ZDA, Avstralija, Japonska, Koreja in Kitajska) hitro napredujejo pri uvajanju novih digitalnih tehnologij in ker so vozila in storitve C-ITS že na voljo na trgu;

Splošni okvir

1.  pozdravlja sporočilo Komisije o evropski strategiji za kooperativne inteligentne prometne sisteme in njeno intenzivno delo s strokovnjaki iz javnega in zasebnega sektorja, na katerih temelji; podpira rezultate, na katerih temelji, in zato poziva k hitri uvedbi interoperabilnih storitev C-ITS po vsej EU;

2.  poudarja, da je potreben jasen pravni okvir za podporo uvajanju kooperativnih inteligentnih prometnih sistemov, in pozdravlja prihodnji delegirani akt na podlagi direktive o inteligentnih prometnih sistemih (Direktiva 2010/40/EU), ki bo zagotovil neprekinjenost storitev, omogočil interoperabilnost in podprl združljivost za nazaj;

3.  ugotavlja, da so zmožnosti sistemov C-ITS za izboljšanje učinkovitosti porabe goriva, znižanje stroškov zasebnega prevoza in zmanjšanje negativnega vpliva prometa na okolje velike;

4.  poudarja potencial digitalnih tehnologij in povezanih poslovnih modelov za cestni promet ter meni, da je Strategija pomemben mejnik na poti k razvoju C-ITS in na koncu tudi popolnoma povezane in avtomatizirane mobilnosti; ugotavlja, da lahko kooperativna, povezana in avtomatizirana vozila povečajo konkurenčnost evropske industrije, povečajo gladek potek in varnost prevoza, zmanjšajo zastoje, porabo energije in emisij ter izboljšajo medsebojno povezljivost različnih vrst prevoza; zato poudarja, da je treba vzpostaviti infrastrukturne zahteve tako, da bodo zagotavljale varno in učinkovito delovanje teh sistemov;

5.  ugotavlja, da bi morala industrija EU čim bolj izkoristiti vodilni položaj EU na svetovni ravni glede razvoja in uporabe tehnologij C-ITS; poudarja, da je treba nujno vzpostaviti ambiciozno strategijo EU, ki bo usklajevala nacionalna in ragionalna prizadevanja, preprečevala razdrobitev, pospešila razvoj tehnologij C-ITS, za katere je dokazano, da prispevajo k varnosti, in maksimizirala sodelovanje med različnimi sektorji, kot so promet, energija in telekomunikacije; poziva Komisijo, naj predstavi natančen časovni razpored z jasnimi cilji glede tega, kar mora EU doseči med leti 2019 in 2029, prednostno obravnava vzpostavitev tistih storitev C-ITS, ki imajo največji varnostni potencial, kot je določeno v seznamu storitev, ki ga je pripravila platforma C-ITS v svojem poročilu o drugi fazi, in zagotovi, da so te na voljo na vseh novih vozilih po vsej Evropi;

6.  poudarja, da je treba uvesti skladen okvir socialnih, okoljskih in varnostnih predpisov za uveljavljanje pravic delavcev in potrošnikov in zagotovitev poštene konkurence v sektorju;

7.  pozdravlja rezultate druge faze platforme C-ITS in poudarja njihov pomen(5);

8.  poudarja, da je to sporočilo sicer pomemben mejnik na poti k strategiji EU o kooperativnih, povezanih in avtomatiziranih vozilih, vendar je treba razlikovati med sistemi C-ITS in različnimi koncepti;

9.  poudarja, da je treba zagotoviti, da so razvoj in uvedba povezanih in avtomatiziranih vozil ter C-ITS v celoti skladni s cilji za razogličenje prometnega sistema ter vizijo za prometno varnost brez žrtev (Zero Vision) in da jih podpirajo;

10.  opozarja, da so sistemi C-ITS tisti sistemi, ki različnim postajam inteligentnih prometnih sistemov (vozila, oprema ob cestah, centri za nadzor prometa in nomadske naprave) omogočajo komuniciranje in izmenjavo informacij prek standardizirane komunikacijske arhitekture, zato je interoperabilnost posameznih sistemov zelo pomembna;

11.  opozarja, da so povezana vozila tista, za katera se uporabljajo tehnologije C-ITS, ki omogočajo komunikacijo cestnih z drugimi vozili, semaforji, obcestno in horizontalno infrastrukturo – ki jo je treba okrepiti in prilagoditi in ki lahko nudi tudi inovativne sisteme polnjenja med vožnjo in varno komunicira z vozili, ter drugimi udeleženci v prometu; ponovno opozarja, da je 92 % nesreč v cestnem prometu posledica človeških napak in da je uporaba tehnologij C-ITS pomembna za učinkovito delovanje določenih sistemov za pomoč voznikov;

12.  opozarja, da so avtomatizirana vozila tista vozila, ki so sposobna samostojno delovati in se premikati v dejanskih prometnih razmerah ter katerih ena ali več primarnih naprav za upravljanje vozila (krmiljenje, pospeševanje, zaviranje) je avtomatizirana za daljše obdobje;

13.  poudarja, da je treba v prehodnem obdobju, ko se istočasno uporabljajo povezana in avtomatizirana vozila ter tradicionalna nepovezana vozila, vključiti zaščitne sisteme, da ne bo ogrožena varnost v cestnem prometu; poudarja, da bi bilo treba dodatno razvijati določene sisteme za pomoč vozniku in jih obvezno vgrajevati;

14.  poziva Evropsko komisijo, naj razmisli, kako obravnavati problem sobivanja kooperativnih, povezanih in avtomatiziranih vozil z nepovezanimi vozili in vozniki, saj starost voznega parka in preostanek nepovezanih vozil pomenita, da je treba vzpostaviti določbe za stanje, ko velik odstotek vozil ne bo vključen v sistem;

15.  obžaluje, da ni na voljo jasnega časovnega razporeda za priporočene storitve C-ITS za dan 1,5 in nadaljnje storitve niti celostne ocene učinka in jasnih informacij o pobudah za uvajanje na področju razvoja storitev C-ITS in njihovih morebitnih razširitev;

16.  poziva Komisijo, naj prednostno obravnava storitve C-ITS, zagotavljanje največje možne varnosti ter oblikovanje potrebnih opredelitev in zahtev, in naj nemudoma posodobi Evropsko izjavo o načelih glede vmesnika človek-stroj (HMI) za informacijske in komunikacijske sisteme v vozilih, saj je interakcija med človeškim voznikom in strojem pomembna(6);

17.  ponavlja, da imajo povezana in avtomatizirana vozila, sistemi C-ITS in nove tehnologije ključno vlogo pri doseganju podnebnih ciljev, in da je treba poskrbeti, da bosta njihov razvoj in uvajanje povsem v skladu s ciljem dekarbonizacije prometnega sistema in ga bosta podpirala; pozdravlja uporabo sistemov C-ITS kot načina za izboljšanje učinkovitosti prometa, manjšo porabo goriva in učinka cestnega prometa na okolje (na primer z vidika emisij CO2) in optimizacijo uporabe mestne infrastrukture;

18.  poudarja potencial inovativnih tehnologij, kot sta avtomatizirana vožnja in sistem „platooning“ (povezovanje različnih vozil v kolono), v cestnem tovornem prometu, saj omogočata uporabo zavetrja in tako zmanjšujeta porabo goriva in emisije; poziva k nadaljnji podpori raziskavam in razvoj na tem področju, zlasti v zvezi s potrebno digitalno infrastrukturo;

19.  poudarja, da je treba uporabnikom cest ponuditi več izbire, več uporabniku prijaznih, cenovno dostopnih in prilagojenih proizvodov ter več informacij; poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo zgledov najboljše prakse, ki bo med drugim namenjena doseganju ekonomske učinkovitosti; poziva vse države članice, naj se pridružijo platformi C-Roads, saj bo verjetno imela pomembno vlogo pri izvajanju Strategije, če bo spoštovala načelo tehnološke nevtralnosti, ki je potrebna za spodbujanje inovativnosti; poudarja, da je treba zagotoviti, da bo začetek uporabe naprednih digitalnih orodij, tudi v javnem prevozu, množičen in usklajen med državami članicami; poziva proizvajalce avtomobilov, da začnejo uvajati C-ITS, da se bo lahko začela izvajati Strategija;

20.  poziva Komisijo, naj pripravi statistične podatke, ki bodo dopolnili obstoječe, da bi bolje ocenili napredek digitalizacije na različnih področjih sektorja cestnega prometa; poudarja pomen nadaljnjih naložb v raziskave na področju senzorskih sistemov in poudarja, da je pri razvoju sistemov C-ITS treba nameniti posebno pozornost mestni vožnji, ki se zelo razlikuje od vožnje zunaj mest; ugotavlja, da mestna vožnja zlasti pomeni več interakcij z motoristi, kolesarji, pešci in drugimi ranljivimi udeleženci v cestnem prometu, vključno z invalidi;

21.  poziva države članice, naj naredijo vse, da bi poklicno usposabljanje in univerzitetno izobraževanje prilagodili potrebam industrije, ki razvija strategijo ITS; poziva, naj se opravi analiza novih poklicev in delovnih mest, povezanih s tem novim pristopom k mobilnosti, ter izmenjuje dobra praksa pri oblikovanju modelov sodelovanja med podjetji in izobraževalnim sistemom, da bi ustvarili prostor povezav med izobraževanjem, inovacijami in proizvodnjo;

22.  meni, da bi bilo treba storitve C-ITS vključiti v vesoljsko strategijo za Evropo, saj bo delovanje C-ITS temeljilo na tehnologijah za določanje geografskega položaja, kot je satelitsko pozicioniranje;

23.  poudarja, da bi države članice morale vključiti uvedbo storitev C-ITS v širši vidik mobilnosti, in sicer kot storitev, povezana z drugimi prevoznimi sredstvi, da bi se zlasti preprečili morebitni povratni učinki, na primer povečanje modalnega deleža cestnega prometa;

Zasebnost in varstvo podatkov

24.  opozarja na pomen izvajanja zakonodaje EU na področju zasebnosti in varstva podatkov v okviru sistemov C-ITS in povezanega ekosistema, ki jih je treba uporabljati izključno za namene C-ITS in se ne smejo hraniti ali uporabljati v druge namene; poudarja, da morajo biti pametni avtomobili povsem v skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov in povezanimi predpisi, ponudniki storitev C-ITS pa morajo voznikom predložiti lahko dostopne informacije in jasne pogoje, ki jim omogočajo informirano svobodno privolitev v skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov;

25.  poudarja, da je treba povečati preglednost in algoritmično odgovornost obdelave in analize podatkov, ki ju izvajajo podjetja; opozarja, da splošna uredba o varstvu podatkov že določa pravico do obveščenosti o razlogih za obdelavo podatkov; poudarja tudi, da je treba preprečevati „zapore vožnje“, kar bi pomenilo, da uporabniki ne bi mogli voziti lastnih pametnih avtomobilov, če tega soglasja ne bi dali, zato bi morala biti v pametnih avtomobilih na voljo možnost „nepovezanega načina“, ki bi uporabnikom omogočil izklop prenosa osebnih podatkov v druge naprave, ne da bi to oviralo možnost vožnje avtomobila;

26.  opominja, da je treba varstvo podatkov in zaupnost upoštevati skozi vso obdelavo podatkov; poudarja, da je treba pri oblikovanju aplikacij in sistemov ITS začeti pri vgrajeni ter privzeti zasebnosti in varstvu podatkov; opozarja, da se lahko s tehnikami anonimizacije poveča zaupanje uporabnikov v storitve, ki jih uporabljajo;

Kibernetska varnost

27.  poudarja pomen uporabe visokih standardov kibernetske varnosti za preprečevanje vdorov in kibernetskih napadov v vseh državah članicah, zlasti glede na izjemen pomen varnosti komunikacij C-ITS; ugotavlja, da je kibernetska varnost temeljni izziv, ki ga je treba obravnavati ob prehodu na bolj digitaliziran in povezan prometni sistem; poudarja, da bodo avtomatizirana in povezana vozila ter podatkovne zbirke, v katerih se podatki obdelajo in/ali hranijo izpostavljena tveganju kibernetskih napadov, zato je treba z oblikovanjem skupne politike za varnost in potrdila v zvezi z uvedbo C-ITS preprečiti kakršne koli ranljivosti in tveganja , ki jih je mogoče prepoznati in ki so verjetna glede na raven doseženega razvoja;

28.  poudarja, da je treba v EU in vseh državah članicah ter morebitnih oblikah sodelovanja s tretjimi državami izvajati enako visoke in harmonizirane varnostne standarde; ti predpisi pa ne bi smeli tretjim strankam onemogočati dostopa do teh vgrajenih sistemov, da bi se lastnikom omogočila neodvisnost od proizvajalcev avtomobilov za potrebne preglede in/ali popravila vgrajene programske opreme;

Komunikacijske tehnologije in frekvence

29.  meni, da je tehnološko nevtralno hibridno komuniciranje, ki zagotavlja medobratovalnost in združljivost za nazaj ter združuje komplementarne komunikacijske tehnologije, pravilen pristop in da je najobetavnejša mešanica hibridne komunikacije kombinacija brezžične komunikacije kratkega dosega, mobilnih omrežij in satelitske tehnologije, ki bo zagotovila največjo možno podporo za uvedbo osnovnih storitev C-ITS;

30.  je seznanjen z omembo povezave med povezanimi avtomobili in evropskima satelitskima navigacijskima sistemoma EGNOS in GALILEO; zato predlaga vključitev strategij, usmerjenih v povezane avtomobile, v vesoljske strategije; meni, da je medobratovalnost ključno tako za varnost kot tudi za izbiro potrošnikov in poudarja, da je treba zmožnost vozil za komunikacijo z omrežjem 5G in satelitskimi navigacijskimi sistemi pozneje vključiti v kombinacijo hibridnih komunikacij, kot je to ugotovila Komisija v akcijskem načrtu za 5G;

31.  spodbuja proizvajalce avtomobilov in telekomunikacijske operaterje, ki podpirajo storitve C-ITS, naj sodelujejo, da bi uvajanje komunikacijske tehnologije C-ITS, cestninjenje in storitve digitalnih tahografov potekalo nemoteno in brez motenj med temi sistemi;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj še nadalje financirajo raziskave in inovacije (Obzorja 2020), da se zlasti dolgoročno omogoči razvoj ustrezne infrastrukture za uvedbo sistemov C-ITS;

33.  poudarja pomen senzorskih sistemov, na primer za zagotavljanje podatkov o dinamiki vozil, zastojih in kakovosti zraka; poziva k večjim in enotnim naložbam v raziskave v državah članicah, da se zagotovi polna medobratovalnost uporabljenih senzorjev in raziščejo možnosti njihove uporabe za druge namene kot varnost, na primer daljinsko zaznavanje emisij;

34.  poziva Komisijo, naj predstavi predloge, s katerimi bo zagotovila, da se informacije o emisijah onesnaževal, ki so na voljo prek senzorjev, vgrajenih v vozila, zbirajo in dajo na voljo pristojnim organom;

Skupni evropski pristop

35.  spodbuja države članice in lokalne organe, proizvajalce vozil, upravljavce cest in industrijo ITS, naj izvajajo C-ITS do leta 2019, ter priporoča Komisiji, lokalnim organom in državam članicam, naj za nadgradnjo in vzdrževanje prihodnje cestne infrastrukture z medsektorskim tematskim pristopom namenijo ustrezna sredstva v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope, evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter Evropskega sklada za strateške naložbe; poziva Komisijo in države članice, naj še nadalje financirajo raziskave in inovacije (Obzorja 2020), ob popolnem spoštovanju načela preglednosti in ob rednem posredovanju informacij o sofinanciranju EU;

36.  spodbuja države članice in Komisijo, naj podprejo pobude in ukrepe v prid več raziskavam in ugotavljanju dejstev o razvoju in učinku kooperativnih inteligentnih prometnih sistemov (C-ITS) v prometni politiki EU; meni, da bo morda v primeru, da do leta 2020 ne bo bistvenega napredka, treba uvesti minimalna pravila in izvesti poenotenje na tem področju;

37.  poudarja pomen kakovosti fizične cestne infrastrukture, ki jo mora postopno dopolniti digitalna infrastruktura; poziva k nadgradnji in vzdrževanju prihodnje cestne infrastrukture;

38.  poudarja, da bi bilo treba razviti resnično večmodalni prometni sistem, ki bi povezoval vse načine prevoza v eno samo storitev za mobilnost, pri čemer je treba upoštevati storitve skupne mobilnosti ter hojo in kolesarjenje, omogočil nemoten prevoz ljudi in tovora od vrat do vrat ter okrepil splošno učinkovitost prevoza ter njegovo trajnost in vzdržnost; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem zagotovi in spodbudi sodelovanje in naložbe na ravni EU na področju digitalizacije prometa prek obstoječih in novih skladov za vključevanje inteligentnih prometnih sistemov v različne načine prevoza (C-ITS, ERTMS, SESAR, RIS(7)); poudarja pomen vključujočega pristopa pri orodjih za informacije, rezervacijo in izdajo vozovnic, s čimer bi vzpostavili privlačne verige mobilnosti od vrat do vrat;

39.  poziva, naj se vizija uporabnikov prevoza potnikov in blaga kot osnovni vir informacij vključi v postopke načrtovanja, da bi razširili področje uporabe C-ITS in ustvarili poslovne modele, povezane s tem novim konceptom trajnostne integrirane mobilnosti;

40.  spodbuja EU in države članice, naj ustrezno izvajajo Konvencijo OZN glede dostopnosti za osebe z zmanjšano mobilnostjo in invalidnostjo ter prihodnjo direktivo o zahtevah glede dostopnosti proizvodov in storitev , da bi bil C-ITS dostopen za vse državljane brez ovir;

41.  priporoča, naj Komisija hitro oblikuje ustrezen pravni okvir, da se vzpostavi čezmejna interoperabilnost v vsej EU, ter okvir s predpisi za odgovorno uporabo različnih vrst povezanega prevoza; poziva Komisijo, naj do konca leta objavi zakonodajni predlog o dostopu do podatkov in virov v vozilu; priporoča, da se s tem predlogom omogoči, da imajo celotna avtomobilska vrednostna veriga in končni uporabniki korist od digitalizacije, ter enake razmere in največja možna varnost kar zadeva hrambo podatkov iz vozil ter dostop tretjih strani do njih, da se zagotovi pošten, pravočasen, varen in neomejen dostop do podatkov v vozilu in njihova hramba, da se zaščitijo pravice potrošnikov, spodbujajo inovacije in zagotovi poštena konkurenca na tem trgu v skladu z načelom tehnološke nevtralnosti; poudarja, da je treba prispevati k modernizaciji vse mestne in podeželske infrastrukture, povezane storitvami javnega prevoza; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo vedno in v vsakem primeru v celoti spoštovala splošna uredba o varstvu podatkov, Parlamentu letno poroča o rezultatih spremljanja njenega izvajanja;

42.  poziva Komisijo, naj sprejme splošni pristop k tehničnemu usklajevanju in standardizaciji podatkov, da bi zagotovili skladnost C-ITS z ekonomijo obsega za proizvajalce in udobje potrošnikov;

43.  poudarja, da je treba dialog s socialnimi partnerji in predstavniki potrošnikov začeti v zgodnji fazi, da se vzpostavi ozračje preglednosti in zaupanja ter najde ustrezno ravnovesje med pozitivnimi in negativnimi učinki na socialne in zaposlitvene razmere ter pravice potrošnikov; ugotavlja, da mora časovni načrt za uvedbo C-ITS določiti forum eSafety, tako kot je bilo določeno in dogovorjeno za sistem eCall;

44.  poudarja, da je za izpolnitev mednarodnih zavez na področju podnebja in notranjih ciljev EU potreben celovit prehod na nizkoogljično gospodarstvo; zato poudarja, da je treba podaljšati veljavnost meril za dodeljevanje različnih sredstev EU, da bi spodbudili ukrepe dekarbonizacije in energetske učinkovitosti, tudi v sistemih C-ITS; meni, da sredstev EU nikakor ne bi smeli dodeljevati za projekte, ki niso v skladu s cilji in politikami za zmanjšanje emisij CO2;

45.  poziva proizvajalce avtomobilov, naj potrošnike ustrezno in jasno obvestijo o njihovih pravicah ter o koristih in omejitvah novih tehnologij C-ITS na področju varnosti; spodbuja izvajanje informacijskih kampanj, da bi se vozniki seznanili s tehnologijo C-ITS, ter da bi ustvarili potrebno zaupanje med končnimi uporabniki in dosegli sprejetje v javnosti; meni, da lahko uporaba C-ITS izboljša varnost in učinkovitost prometnega sistema ter obenem zagotovi skladnost s predpisi o varstvu podatkov in zasebnosti;

o
o   o

46.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 207, 6.8.2010, str. 1.
(2) UL C 288, 31.8.2017, str. 85.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0423.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0234.
(5) Končno poročilo platforme C-ITS o drugi fazi; https://ec.europa.eu/transport/sites/transport/files/2017-09-c-its-platform-final-report.pdf
(6) Priporočilo Komisije 2008/653/ES z dne 26. maja 2008 o varnih in učinkovitih informacijskih in komunikacijskih sistemih: Posodobitev Evropske izjave o načelih glede vmesnika človek–stroj (UL L 216, 12.8.2008, str. 1).
(7) Evropski sistem za upravljanje železniškega prometa (ERTMS); raziskave ATM v okviru enotnega evropskega neba (SESAR); rečne informacijske storitve (RIS).


Storitve čezmejne dostave paketov ***I
PDF 320kWORD 51k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o storitvah čezmejne dostave paketov (COM(2016)0285 – C8-0195/2016 – 2016/0149(COD))
P8_TA(2018)0064A8-0315/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0285),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0195/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 19. oktobra 2016(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. decembra 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0315/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. marca 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o storitvah čezmejne dostave paketov

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/644.)

(1) UL C 34, 2.2.2017, str. 106.


Temeljne kvalifikacije in redno usposabljanje voznikov nekaterih cestnih vozil in vozniška dovoljenja ***I
PDF 324kWORD 52k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2018 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/59/ES o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov in Direktive 2006/126/ES o vozniških dovoljenjih (COM(2017)0047 – C8-0025/2017 – 2017/0015(COD))
P8_TA(2018)0065A8-0321/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0047),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter člena 91 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0025/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 31. maja 2017(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. decembra 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem (A8-0321/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. marca 2018 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/59/ES o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov in Direktive 2006/126/ES o vozniških dovoljenjih

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2018/645.)

(1) UL C 288, 31.8.2017, str. 115.


Enakost spolov v trgovinskih sporazumih EU
PDF 428kWORD 71k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2018 o enakosti spolov v trgovinskih sporazumih EU (2017/2015(INI))
P8_TA(2018)0066A8-0023/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju členov 8 in 10, člena 153(1) in (2) ter členov 157 in 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 23 in 33 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo iz leta 2015,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. junija 2016 o enakosti spolov (00337/2016),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 14. julija 2015 o stanju pri izvajanju vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah (SWD(2015)0144),

–  ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov za obdobje 2011–2020, priloženega sklepom Sveta z dne 7. marca 2011 (07166/2011),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 o strateških prizadevanjih za enakost spolov 2016–2019 (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju poročila Komisije za leto 2017 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije iz leta 2015 z naslovom „Trgovina za vse – Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko“ (COM(2015)0497,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2017 z naslovom „Poročilo o izvajanju strategije trgovinske politike Trgovina za vse – Napredna trgovinska politika za izkoriščanje globalizacije“ (COM(2017)0491),

–  ob upoštevanju uredbe o splošnih tarifnih preferencialih (Uredba (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008(1)),

–  ob upoštevanju uredbe o konfliktnih mineralih (Uredba (EU) 2017/821 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o določitvi obveznosti za potrebno skrbnost v oskrbovalni verigi za uvoznike v Uniji, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude ter zlato, ki izvirajo s konfliktnih območij in območij z visokim tveganjem(2)),

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), zlasti člena 4(1), ki prepoveduje suženjstvo in prisilno delo, ter člena 14, ki prepoveduje diskriminacijo,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) z dne 18. decembra 1979,

–  ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995 v Pekingu, ter končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih OZN Peking +5 (2000), Peking +10 (2005) in Peking +15 (2010),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) ter njenega člena 3, v katerem je „spol“ opredeljen kot „družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške“, ter Medameriške konvencije o preprečevanju, kaznovanju in izkoreninjenju nasilja nad ženskami (konvencija iz Belém do Pará) iz leta 1994,

–  ob upoštevanju skupne strategije EU in njenih držav članic iz leta 2007 z naslovom „Pomoč trgovini: krepitev podpore EU potrebam, povezanim s trgovino, v državah v razvoju“ in sporočila Komisije z dne 13. novembra 2017 z naslovom „Doseganje blaginje s trgovino in naložbami – Posodobitev skupne strategije EU za pomoč trgovini iz leta 2007“ (COM(2017)0667),

–  ob upoštevanju resolucije, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela Generalna skupščina OZN, z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“,

–  ob upoštevanju smernic OECD za večnacionalna podjetja,

–  ob upoštevanju smernic OECD o potrebni skrbnosti za odgovorne verige oskrbovanja z minerali z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem,

–  ob upoštevanju okvira naložbene politike za trajnostni razvoj (2015), ki ga je pripravila Konferenca Organizacije združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD),

–  ob upoštevanju ključnih konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD) o enakosti spolov, vključno s Konvencijo o enakem nagrajevanju (št. 100), Konvencijo o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih (št. 111), Konvencijo o delavcih z družinskimi obveznostmi (št. 156) in Konvencijo o varstvu materinstva (št. 183),

–  ob upoštevanju poglavja 7 akcijskega načrta srečanja na vrhu voditeljev držav EU-CELAC za obdobje 2015–2017, ki je bil sprejet v Bruslju junija 2015,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2012 o vlogi žensk v zelenem gospodarstvu(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o delavkah v gospodinjstvu in negovalkah v EU(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 2016 o revščini: vidik spola(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2017 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji v obdobju 2014–2015(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2016 o izvajanju priporočil Parlamenta iz leta 2010 o socialnih in okoljskih standardih, človekovih pravicah in družbeni odgovornosti gospodarskih družb(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o vplivu mednarodne trgovine in trgovinskih politik EU na globalne vrednostne verige(12),

–  ob upoštevanju svojega priporočila z dne 14. septembra 2017 Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje glede pogajanj o posodobitvi trgovinskega stebra pridružitvenega sporazuma med EU in Čilom(13),

–  ob upoštevanju izjave predsedujoče trojice EU o enakosti med ženskami in moškimi z dne 19. julija 2017, ki so jo podpisale Estonija, Bolgarija in Avstrija – države članice, ki so Svetu Evropske unije predsedovale v l8-mesečnem obdobju od julija 2017 do decembra 2018,

–  ob upoštevanju študije Mednarodnega centra za raziskave o ženskah z naslovom Trade liberalisation & women’s reproductive health: linkages and pathways (Liberalizacija trgovine in reproduktivno zdravje žensk: povezave in poti),

–  ob upoštevanju poročila Africa Human Development Report 2016 (Poročilo o človekovem razvoju v Afriki iz leta 2016) z naslovom Accelerating Gender Equality and Women’s Empowerment in Africa (Pospeševanje doseganja enakosti spolov in krepitve vloge žensk v Afriki)(14),

–  ob upoštevanju poročila OECD iz leta 2014 z naslovom Enhancing Women’s Economic Empowerment through Entrepreneurship and Business Leadership in OECD Countries (Krepitev ekonomske vloge žensk s podjetništvom in vodenjem podjetij v državah OECD)(15),

–  ob upoštevanju najnovejših mednarodnih razprav na visoki ravni o spolu in trgovini s posebnim poudarkom na razpravah, organiziranih pod okriljem EU in Svetovne trgovinske organizacije/Konference OZN za trgovino in razvoj/Mednarodnega trgovinskega centra, vključno z mednarodnim forumom o ženskah in trgovini, ki sta ga skupaj organizirala Evropska komisija in Mednarodni trgovinski center (Bruselj, junij 2017)(16), ter letnim plenarnim zasedanjem parlamentarne konference o STO z naslovom Trade as a vehicle of social progress: The gender perspective (Trgovina kot sredstvo za socialni napredek: vidik spola) (Ženeva, junij 2016)(17) in plenarnim zasedanjem STO z naslovom What future for the WTO? Trade and Gender: Empowering Women through Inclusive Supply Chains (Kakšna je prihodnost STO? Trgovina in spol: krepitev vloge žensk z vključujočimi dobavnimi verigami) (Ženeva, julij 2015)(18),

–  ob upoštevanju vse večjih mednarodnih prizadevanj za spodbujanje enakosti spolov s trgovinskimi politikami, kot so program Konference OZN za trgovino in razvoj o spolu in razvoju(19) (ki vključuje študije o vplivu trgovine na ženske, poučevalni sveženj o trgovini in spolu ter spletno usposabljanje o vzpostavitvi statusa „zagovornika enakosti spolov“) in 14 delovnih področij Svetovne banke, ki od leta 2016 vključujejo strategijo za enakost spolov;

–  ob upoštevanju dokumenta Mednarodnega centra za trgovino in trajnostni razvoj z naslovom The Gender Dimensions of Global Value Chains (Vidiki enakosti spolov v globalnih vrednostnih verigah) iz septembra 2016(20),

–  ob upoštevanju dokumenta Mednarodnega centra za trgovino in trajnostni razvoj The Gender Dimensions of Services (Vidiki enakosti spolov v storitvah) iz septembra 2016(21),

–  ob upoštevanju poročila Agencije OZN za ženske iz leta 2015 z naslovom Progress of the world’s women 2015-2016. Transforming economies, realising rights (Napredek žensk v svetu 2015–2016: preobrazba gospodarstev in uresničevanje pravic)(22),

–  ob upoštevanju dokumenta o stališčih delovne skupine WIDE+ za spol in trgovino EU iz leta 2017 z naslovom How to transform EU trade policy to protect women’s rights (Kako preoblikovati trgovinsko politiko EU, da bi zaščitili pravice žensk)(23),

–  ob upoštevanju študije iz leta 2016, ki ji je naročil Odbor za pravice žensk in enakost spolov Parlamenta, z naslovom Gender Equality in Trade Agreements (Enakost spolov v trgovinskih sporazumih)(24),

–  ob upoštevanju študije iz leta 2015, ki ji je naročil Odbor za mednarodno trgovino Parlamenta, z naslovom The EU’s Trade Policy: from gender-blind to gender-sensitive? (Trgovinska politika EU: od neupoštevanja do upoštevanja vidika enakosti spolov)(25),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za mednarodno trgovino ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za razvoj (A8-0023/2018),

A.  ker člen 8 PDEU določa, da si Evropska unija v vseh svojih dejavnostih v Uniji ali zunaj nje prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med spoloma ter se bori proti diskriminaciji, med drugim na podlagi spola, ko opredeljuje in izvaja svoje politike in dejavnosti;

B.  ker bi lahko trgovinska politika služila kot orodje za spodbujanje globalnih in evropskih vrednot, vključno z enakostjo med spoloma; ker trgovinski in naložbeni sporazumi ter politike EU niso nevtralni glede na spol, kar pomeni, da zaradi strukturnih neenakosti različno vplivajo na ženske in moške; ker se ženske srečujejo z omejitvami na podlagi spola, kot sta omejen dostop do virov in nadzor nad njimi, pravno diskriminacijo ter preobremenjenostjo zaradi opravljanja neplačanega negovalnega dela zaradi tradicionalnih vlog spolov;

C.  ker bi morala enakost spolov ženske in moške zadevati v enaki meri; ker sta sodelovanje in partnerstvo med deležniki javnega in zasebnega sektorja na mednarodni in lokalni ravni ključna za spodbujanje sinergij, potrebnih za enakost spolov in krepitev vloge žensk, ter povečanje ozaveščenosti o vprašanjih, kot so: lastninske pravice, dostop do financiranja, izobraževanja in poklicnega usposabljanja, ravnanje podjetij, vladne nabave, digitalna vrzel in kulturna pristranskost;

D.  ker si trgovinske politike med drugim prizadevajo za trajnostno in enakomerno gospodarsko rast in razvoj, ki sta potrebna za zagotovitev zmanjšanja revščine, socialne pravičnosti ter dostojnih delovnih in boljših življenjskih razmer tako za ženske kot moške ter za zaščito pravic žensk; ker enakost spolov in krepitev vloge žensk in deklet nista samo vključena v vse cilje trajnostnega razvoja OZN, ampak sta tudi samostojen cilj; ker agenda ciljev trajnostnega razvoja priznava, da trgovina prispeva k spodbujanju trajnostnega in enakomernega razvoja ter bi lahko prispevala k spodbujanju najvišjih mednarodnih delovnih in okoljskih standardov ter človekovih pravic; ker je trgovinska politika EU pomemben del okvira ciljev trajnostnega razvoja, izrazit vidik spola pa je bistven del tega okvira, katerega cilj je zagotoviti pravičnejše in ugodne rešitve za vse; ker se lahko prek trgovinske politike prav tako povečajo možnosti za podjetništvo žensk, dostop do vajeništva in zaposlitve;

E.  ker zapleten odnos med mednarodno trgovino in spolom zahteva dobro razumevanje delujočih sil, kar vključuje opredelitev, analizo in spremljanje gospodarske in socialne dinamike, ki so potrebni za razvoj učinkovite trgovinske politike za gospodarski razvoj, ki spodbuja tudi krepitev vloge žensk in enakost spolov; ker mora zato trgovinska politika upoštevati svoje neposredne in posredne vplive na spol ter posebne lokalne razmere, da se prepreči nastanek ali povečanje obstoječe vrzeli med spoloma in stereotipov ter da se proaktivno krepi enakost spolov; ker bi bilo treba uspeh trgovinske politike presojati tudi glede na to, ali pozitivno in enakovredno vpliva na ženske in moške;

F.  ker sta gospodarski razvoj in enakost spolov pogosto tesno povezana; ker je splošno znano, da družbe z nižjo ravnjo neenakosti spolov rastejo hitreje;

G.  ker je učinek liberalizacije trgovine na posameznike odvisen tudi od njihove geografske lege in gospodarskega sektorja, v katerem so dejavni; ker med državami in znotraj držav obstajajo pomembne razlike, kar zadeva proizvodne strukture, stopnjo udeležbe žensk na trgu dela in sisteme socialnega varstva; ker ženske predstavljajo večino delavcev v sektorjih, kot so proizvodnja oblačil in tekstila, telekomunikacije, turizem, nega in oskrba ter kmetijstvo, kjer je v slabo plačanih formalnih in neformalnih zaposlitvah ali zaposlitvah z nizkim statusom običajno zaposlenih več žensk kot moških; ker lahko to privede do zlorab na delovnem mestu in diskriminacije, segregacije med spoloma v nekaterih vrstah poklicev in dejavnosti, vrzeli med spoloma pri plači in pogojih dela ter omejitev na podlagi spola pri dostopu do produktivnih virov, infrastrukture in storitev; ker lahko sporazumi o prosti trgovini povzročijo spremembe pri zaposlovanju in izgube, zlasti v sektorjih, povezanih z izvozom, v katerih so ženske pogosto večinska delovna sila; ker imajo zato ocene posameznih držav in posameznih sektorjev na podlagi spola pri načrtovanju trgovinskih sporazumov pomembno dodano vrednost;

H.  ker je bilo v EU leta 2011 od izvoza odvisno približno vsako deveto delovno mesto (11 %) žensk v EU;

I.  ker glede na študijo Komisije iz leta 2017 skoraj 12 milijonov žensk v EU zaseda delovna mesta, ki so odvisna od izvoza blaga in storitev v preostale dele sveta(26);

J.  ker Konferenca OZN za trgovino in razvoj glede na študije na podlagi dejstev vztraja pri poudarjanju omejitev, s katerimi se soočajo ženske pri izkoriščanju priložnosti, ki jih ponuja trgovina, izvirajo pa iz dejavnikov, kot so pomanjkanje tehničnega usposabljanja za boljša delovna mesta, pomanjkanje javnih storitev za olajšanje gospodinjskih obveznosti ter omejen dostop do virov, vključno s posojili in zemljišči, informacij in omrežij ter nadzor nad njimi; ker Konferenca OZN za trgovino in razvoj na podlagi tega priporoča, naj ocene obravnavajo možni učinek trgovinskih politik na enakost spolov in krepitev vloge žensk na področjih, kot so zaposlovanje, mala podjetja, cene, produktivnost v kmetijstvu, samooskrbno kmetijstvo in migracije(27);

K.  ker sedanja trgovinska politika EU in njena strategija „Trgovina za vse“ temelji na treh ključnih načelih, in sicer učinkovitosti, preglednosti in vrednotah, vendar ne upošteva vidika enakosti spolov; ker je Komisija v pregledu strategije „Pomoč za trgovino“ obnovila in razširila svojo zavezo na področju enakosti spolov in krepitve gospodarske vloge žensk ter navedla, da enakost spolov ni le temeljna človekova pravica, temveč je tudi ključnega pomena za gospodarski razvoj, tako da bo na voljo večina širokega nabora političnih orodij EU, da se poveča njihov skupni vpliv na rast in zmanjševanje revščine; ker bi morala EU v skladu z določbami Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk zagotoviti podlago za uresničevanje enakosti med ženskami in moškimi, tako da bi ženskam zagotovila enak dostop do političnega, gospodarskega in javnega življenja ter izobraževanja, zdravstva in zaposlovanja, pa tudi enake možnosti na teh področjih;

L.  ker trgovina in trgovinski sporazumi vplivajo na ženske kot na potencialne podjetnice, potrošnice, delavke in neformalne delavke; ker je prepoznavanje in boljše razumevanje učinkov trgovinske politike glede na spol nujno za zagotavljanje ustreznih odzivov politike; ker je treba za uresničitev tega cilja razviti ustrezno metodologijo, ki bi zagotovila redno ocenjevanje možnih učinkov trgovinske politike EU in sporazumov na enakost spolov in pravice žensk; ker bi morala Komisija opraviti po spolu ločeno kvantitativno raziskavo po sektorjih, kot so med drugim poslovanje, znanost in tehnologija; ker je EU trgovinske sporazume doslej sklepala brez izvedbe ocene njihovega učinka na ženske in enakost spolov; ker je Komisija sporočila, da bo posodobljeni pridružitveni sporazum med Čilom in EU vključeval posebno poglavje o spolu in trgovini, kar je prvič za EU;

M.  ker vprašanja enakosti spolov in pravice žensk niso dovolj upoštevani v ocenah učinka trgovinskih sporazumov na trajnostni razvoj;

N.  ker lahko predhodna ocena učinka trgovinskih politik na enakost spolov prispeva h krepitvi vloge in dobrobiti žensk, hkrati pa pomaga zmanjšati obstoječa neskladja in preprečiti povečanje neenakosti spolov;

O.  ker pregled veljavnih večstranskih in dvostranskih sporazumov EU pokaže, da 20 % sporazumov z neevropskimi trgovinskimi partnerji omenja pravice žensk in 40 % teh sporazumov vključuje sklicevanja s ciljem spodbujanja enakosti spolov; ker so sklicevanja na spodbujanje krepitve vloge žensk v teh sporazumih predvsem prostovoljnega značaja, če so zavezujoča, pa jih je nemogoče izvajati; ker nedavna raziskava Komisija kaže, da še vedno obstaja vrzel med spoloma, kar zadeva možnosti dostopa do zaposlitve; ker raziskava kaže, da bi se lahko svetovni BDP s krepitvijo vloge žensk povečal za 28 milijard USD do leta 2025 in da je to ob upoštevanju vloge žensk v skupnosti ključno tako z gospodarskega kot tudi s socialnega vidika in z vidika izkoreninjenja revščine;

P.  ker mikro, mala in srednja podjetja tako v razvitih državah kot tudi v državah v razvoju sestavljajo največji del zasebnega sektorja in zagotavljajo veliko večino delovnih mest; ker po podatkih Mednarodnega trgovinskega centra mikro, mala in srednja podjetja skupaj pomenijo 95 % vseh podjetij na svetu ter zagotavljajo približno 50 % svetovnega BDP in več kot 70 % vseh delovnih mest; ker je do 40 % mikro, malih in srednjih podjetij v lasti žensk, vendar ženske vodijo le 15 % izvoznih podjetij; ker po podatkih OECD ženske podjetnice še vedno pogosto zaslužijo od 30 do 40 % manj kot moški na enakem položaju(28);

Q.  ker se je z javno razpravo in odzivom Evrope na trgovinske sporazume, kot so čezatlantsko partnerstvo za trgovino in naložbe (TTIP), Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum (CETA) ter sporazum o trgovini s storitvami (TiSA), pokazala potreba po preglednih in vključujočih pogajanjih, v katerih bodo upoštevani resni pomisleki evropskih državljanov v številnih državah; ker se zaradi trgovinske politike EU ne bi smeli zniževati standardi EU in ker bi morale biti javne storitve vedno izključene iz trgovinskih pogajanj; ker bi moral biti vsak mehanizem za reševanje sporov oblikovan tako, da bi zagotavljal zmožnost posameznih vlad za zakonodajno urejanje v javnem interesu in služenje ciljem javne politike; ker je treba napredek pričakovati na drugih ključnih področij, kot je krepitev obveznosti v zvezi z družbeno odgovornostjo podjetij glede človekovih pravic; ker je v okviru globalnih vrednostnih verig potreben globalni celostni pristop k odgovornosti podjetij za kršitve človekovih pravic;

R.  ker so vodilna načela OZN o podjetništvu, trgovini in človekovih pravicah zavezujoča za vse države in vsa podjetja ne glede na njihovo velikost, sektor, lokacijo, lastništvo in strukturo;

S.  ker globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki jo je Svet sprejel leta 2016, potrjuje, da je treba človekove pravice sistematično vključevati v vsa področja politike in institucije, vključno z mednarodno trgovino in trgovinsko politiko;

T.  ker so cilji splošne sheme preferencialov (GSP) med drugim prispevati k izkoreninjenju revščine ter spodbujati trajnostni razvoj in dobro upravljanje; ker je shema GSP+ pogojena z zagotovitvijo ratifikacije in izvajanja 27 mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in pravicah delavcev, varovanju okolja in dobrem upravljanju s strani upravičenih držav v razvoju; ker je ključno redno spremljati njihovo izvajanje, po potrebi ukrepati in posebno pozornost nameniti enakosti spolov; ker Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk spada med konvencije v okviru sheme GSP+;

U.  ker več kot 40 % dela v kmetijstvu na svetovnem jugu opravijo ženske;

V.  ker lahko širitev svetovne trgovine in vključitev držav v razvoju v globalne vrednostne verige pomeni tveganje za nastanek neenakosti med spoloma, kadar se te uporabljajo za proizvodnjo ekonomsko bolj konkurenčnih izdelkov; ker je bil tako številnim delavkam omogočen prehod iz neformalnega v formalni sektor; ker pravila o poreklu postajajo vse pomembnejša v okviru globalnih vrednostnih verig, v katerih proizvodnja zajema več držav; ker lahko bolj jasna in natančnejša pravila o poreklu pomenijo okvir za vzpostavitev popolne preglednosti in odgovornosti v dobavnih verigah, kar lahko pozitivno vpliva na ženske, zlasti tiste, ki delajo v sektorju oblačil;

W.  ker te nove, s trgovino povezane priložnosti za zaposlitev žensk v državah v razvoju znatno prispevajo k prihodkom gospodinjstev in zmanjšanju revščine;

X.  ker so v sektorju oblačil zaposlene predvsem ženske; ker je pomembno spomniti, da je v požaru v Karačiju v Pakistanu septembra 2012 umrlo 289 ljudi, v požaru v tovarni Tazreen Fashions v Bangladešu istega leta je bilo 117 mrtvih in več kot 200 poškodovanih, leta 2013 pa je zaradi gradbene napake na zgradbi Rana Plaza, prav tako v Bangladešu, umrlo 1129 ljudi, poškodovanih pa je bilo okrog 2500, v vseh primerih pa je šlo za tovarne oblačil;

Y.  ker so delavci v izvoznih predelovalnih conah večinoma ženske; ker so v nekaterih državah izvozne predelovalne cone izvzete iz lokalnih zakonov o delu, prepovedujejo ali omejujejo sindikalne dejavnosti in delavcem ne zagotavljajo pravnega varstva, kar jasno krši temeljne standarde Mednarodne organizacije dela;

Z.  ker imajo javni in zasebni sektorji, civilna družba (zlasti organizacije za pravice žensk), socialni partnerji in sindikati znanje in potencial za prevzem ključne vloge pri oblikovanju in spremljanju trgovinske politike ter pri zbiranju podatkov, ki lahko seznanjajo o težavah, s katerimi se srečujejo ženske v zvezi z liberalizacijo trgovine, ob upoštevanju krepitve pravic žensk, krepitve njihove gospodarske vloge in spodbujanja podjetništva žensk;

AA.  ker dogodki, kot je mednarodni forum o ženskah in trgovini, ki ga je Evropska komisija organizirala 20. junija 2017, omogočajo, da številni gospodarski akterji in predstavniki civilne družbe izmenjajo in začnejo pobude na temo učinka trgovine na enakost spolov;

AB.  ker so večstranske platforme in medvladni forumi, kot so cilji trajnostnega razvoja OZN in skupina Women20, ključni za spodbujanje razprav in ukrepov strokovnjakov v zvezi s spolom ter za zagotavljanje dobre podlage za dosego soglasja;

AC.  ker je treba javne storitve, sedanje ali prihodnje storitve splošnega pomena ter storitve splošnega gospodarskega pomena izključiti iz pogajanj ter s področja uporabe vseh trgovinskih sporazumov, ki jih sprejme Evropska unija (med drugim oskrba z vodo, komunalna ureditev, zdravstvo, nega, socialne storitve, sistemi socialne varnosti, izobraževanje, ravnanje z odpadki in javni promet); ker se je Evropska komisija zavezala, da bo zagotovila, da te storitve ostanejo v pristojnosti držav članic in da od vlad ni mogoče zahtevati privatizacije nobenih storitev, niti jim ni mogoče preprečiti, da v splošnem interesu kadar koli opredeljujejo, urejajo, zagotavljajo in podpirajo storitve;

AD.  ker lahko trgovina s storitvami in javno naročanje nesorazmerno vplivajo na ženske in ker javno naročanje ostaja orodje, s katerim lahko vlade dosežejo pozitiven učinek na prikrajšane skupine, zlasti ženske; ker se lahko zaradi privatizacije zdravstvenih in negovalnih storitev poveča neenakost, prav tako pa lahko ta negativno učinkuje na delovne pogoje številnih žensk; ker je v javnih storitvah ali sektorju javnih storitev zaposleno nadpovprečno število žensk, kot uporabnice teh storitev pa so ženske bolj kot moški odvisne od kakovostnih, cenovno ugodnih, dostopnih javnih storitev, ki temeljijo na povpraševanju, zlasti kar zadeva socialne storitve, kot sta otroško varstvo in oskrba vzdrževanih oseb; ker se zaradi zmanjševanja izdatkov v nacionalnih gospodinjstvih in zmanjševanja javnih storitev ter zviševanja cen breme oskrbe običajno skoraj izključno preloži na ženske, kar posledično ovira enakost med spoloma;

AE.  ker sistem pravic intelektualne lastnine prispeva h gospodarstvu EU, ki temelji na znanju; ker lahko določbe o pravicah intelektualne lastnine, povezane s patenti, ki prepovedujejo proizvodnjo generičnih zdravil, znatno vplivajo na posebne zdravstvene potrebe žensk; ker se ženske bolj kot moški zanašajo na cenovno ugoden dostop do zdravstvene oskrbe in zdravil ter na njihovo razpoložljivost, zlasti kar zadeva njihovo spolno in reproduktivno zdravje ter pravice; ker dostop do zdravil v državah, ki niso članice EU, ne bi smel biti ogrožen zaradi varstva pravic intelektualne lastnine;

AF.  ker le redke odločitve o trgovini in trgovinskih sporazumih sprejmejo ženske, saj pogajalske ekipe, parlamenti in vlade še zdaleč niso dosegli uravnotežene zastopanosti spolov; ker bi lahko uravnotežena zastopanost spolov v teh institucijah ne le privedla do boljšega vključevanja vprašanj enakosti med spoloma, ampak bi tudi povečala demokratično legitimnost odločanja;

AG.  ker imata Evropska komisija in Evropska služba za zunanje delovanje premalo človeških virov, da bi se zagotovila vključitev vidika spola v trgovinske politike EU in zlasti v celotni postopek trgovinskih pogajanj;

AH.  ker bi morala Evropska komisija pri oblikovanju pravnega okvira za razmeroma nova področja trgovinske politike, kot je elektronsko trgovanje, od začetka upoštevati njihov učinek na vloge spolov, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter količino neplačanega dela;

AI.  ker je dokazano, da je trgovina s konfliktnimi minerali neposredno povezana z močno razširjenimi kršitvami človekovih pravic, vključno s posilstvi in spolnim nasiljem nad ženskami in deklicami, delom otrok in suženjskim delom ter množičnim razseljevanjem;

I.Krepitev enakosti spolov na področju trgovine: splošne ugotovitve in cilji

1.  poudarja, da mora EU izvajati trgovinsko politiko, ki temelji na vrednotah in vključuje visoko raven zaščite dela in okoljskih pravic ter spoštovanje temeljnih svoboščin in človekovih pravic, vključno z enakostjo med spoloma; opozarja, da morajo vsi trgovinski sporazumi EU vsebovati ambiciozna in izvedljiva poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju; poudarja, da v sporazumih EU trgovinske obveznosti ne bi smele nikoli imeti prednosti pred človekovimi pravicami, pravicami žensk ali okoljsko zaščito in bi morale upoštevati lokalno, socialno in gospodarsko okolje;

2.  opozarja, da je v skladu s členom 8 PDEU enakost spolov trdno uveljavljena v vseh politikah EU; ugotavlja, da ta člen določa: „V vseh svojih dejavnostih si Unija prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami.“; poziva Komisijo, naj poveča skladnost med različnimi politikami, kot so trgovina, razvoj, kmetijstvo, zaposlovanje, migracije in enakost spolov;

3.  poudarja, da je za pravične in vključujoče mednarodne trgovinske politike potreben jasen okvir, namenjen krepitvi položaja žensk in njihovih življenjskih in delovnih pogojev, enakosti spolov, varovanju okolja, izboljšanju socialne pravičnosti, mednarodne solidarnosti ter mednarodnega gospodarskega razvoja;

4.  poudarja, da mora biti osnovni namen trgovinske politike spodbujanje vzajemno koristne gospodarske rasti; opozarja, da trgovinska politika sicer lahko spodbuja druge vrednote, za katere si na večstranskem prizorišču prizadeva Evropska unija, vendar obstajajo omejene možnosti za reševanje globalnih vprašanj prek trgovinske politike in trgovinskih sporazumov;

5.  vztraja, da bi se lahko s pomočjo nove generacije trgovinskih sporazumov spodbujali ustrezni mednarodni standardi in pravni instrumenti, tudi s področja enakosti spolov, kot so konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, pekinška izhodišča za ukrepanje, temeljne konvencije MOD in cilji trajnostnega razvoja;

6.  poudarja, da v sporazumih EU trgovinske obveznosti ne bi smele nikoli imeti prednosti pred človekovimi pravicami; pozdravlja vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah in poziva države članice, naj sprejmejo in oblikujejo nacionalne akcijske načrte v skladu z njimi, ob upoštevanju pravic žensk in boja proti nasilju na podlagi spola; poziva Komisijo, naj trgovinska pogajanja uporablja za spodbujanje trgovinskih partnerjev EU k sprejetju nacionalnih akcijskih načrtov; podpira sedanja pogajanja za vzpostavitev zavezujočega instrumenta OZN o nadnacionalnih družbah in drugih podjetjih, ki upošteva človekove pravice; poudarja, kako pomembno je, da je EU dejavno vključena v ta medvladni postopek, in poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo trgovinske partnerje, da konstruktivno sodelujejo pri teh pogajanjih;

7.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo trgovinske partnerice EU v celoti spoštovale člena 16 in 17 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, da bi se borili proti neenakostim med spoloma na področju socialnih in ekonomskih pravic;

8.  opozarja, da so samo države članice pristojne za urejanje liberalizacije in njeno spreminjanje v storitve splošnega pomena, zato jih poziva, naj zaščitijo temeljne cilje, kot so enakost spolov, človekove pravice in temeljne svoboščine, javno zdravje ter socialni in okoljski standardi;

9.  poudarja, da morajo vlade ohraniti možnost dodeljevanja sredstev za uresničevanje ženskih pravic in enakosti spolov, da se zagotovi vključujoča in trajnostna prihodnost družb; v zvezi s tem poudarja, kako zelo pomembno je, da se v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 17.15 spoštuje demokratični politični prostor partnerskih držav, da lahko sprejemajo predpise in odločitve, ki ustrezajo razmeram v teh državah, se odzivajo na zahteve svojega prebivalstva ter izpolnjujejo obveznosti glede človekovih pravic, pa tudi druge mednarodne obveznosti, med drugim na področju enakosti spolov;

10.  opozarja, da je pozval Komisijo, naj prepreči sistem reševanja sporov med vlagatelji in državo, in poudarja, da bi moral biti vsak mehanizem za reševanje sporov oblikovan tako, da bi zagotavljal zmožnost posameznih vlad do zakonodajnega urejanja v javnem interesu in služenja ciljem javne politike, vključno z ukrepi za spodbujanje enakosti med spoloma in za večje delovne, okoljske in potrošniške pravice;

11.  ugotavlja, da določbe o pravicah intelektualne lastnine na področju trgovine pogosto vplivajo na javno zdravje, zlasti na posebne zdravstvene potrebe žensk; poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da bodo določbe o pravicah intelektualne lastnine v trgovinskih sporazumih ustrezno upoštevale pravice žensk, zlasti glede na njihov vpliv na zdravje žensk, vključno z dostopom do cenovno ugodnega zdravstvenega varstva in zdravil; poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata zaščito geografskih označb (GO) kot pomembno orodje za krepitev vloge žensk na podeželju; poleg tega poziva Komisijo, Svet in države članice, naj ponovno preučijo razširitev zaščite na nekmetijske proizvode, saj je EU že vključila zaščito nekmetijskih proizvodov z geografsko označbo v prostotrgovinske sporazume;

12.  opozarja, da so za cilje trajnostnega razvoja potrebni podatki, razčlenjeni po spolu, da se spremlja napredek pri doseganju vseh ciljev, vključno s ciljem trajnostnega razvoja 5 o enakosti spolov; poudarja, da ni ustreznih podatkov o vplivu trgovine na enakost spolov, ter poziva, naj se zberejo zadostni in ustrezni podatki o vplivu trgovine, razčlenjeni po spolu; poudarja, da bi lahko tovrstni podatki omogočili določitev metodologije z jasnimi in merljivimi kazalniki na regionalni, nacionalni in sektorski ravni, izboljšanje analize in opredelitev ciljev, ki jih je treba doseči, in ukrepov, ki jih je treba sprejeti, da se za ženske in moške zagotovijo enake koristi od trgovine; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti kvantitativni in kvalitativni analizi razvoja delovne sile, razčlenjeni po spolu, lastništva sredstev in finančne vključenosti v sektorjih, na katere vpliva trgovina; spodbuja Komisijo, naj sodeluje z evropskimi in mednarodnimi organizacijami, kot so Svetovna banka, OZN, OECD in Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), pa tudi z nacionalnimi statističnimi uradi, da se izboljša zbiranje in razpoložljivost takih podatkov; poziva EU in njene države članice, naj v predhodne in naknadne ocene učinka vključijo oceno vpliva trgovinske politike in sporazumov glede na spol, po državi in po sektorju; poudarja, da bi bilo treba v trgovinskih pogajanjih upoštevati rezultate analiz, narejenih na podlagi spola, upoštevati pozitivne in negativne učinke skozi ves proces, od pogajalske faze do izvajanja, ter sprejeti ukrepe za preprečevanje ali izravnavo morebitnih negativnih učinkov;

II.Krepitev enakosti spolov na področju trgovine: ugotovitve za posamezne sektorje in cilji

13.  poudarja, da morajo ostati storitve splošnega pomena in storitve splošnega gospodarskega pomena, vključno (a ne izključno) z vodo, socialnimi storitvami, sistemom socialne varnosti, izobraževanjem, ravnanjem z odpadki, javnim prometom in zdravstvenim varstvom, izključene s področja trgovinskih pogajanj in morajo spadati pod pristojnost vlad držav članic; poziva EU, naj zagotovi, da trgovinske in naložbene pogodbe ne bodo povzročile privatizacije javnih storitev, kar bi lahko vplivalo na ženske kot ponudnice ali porabnice storitev in povečalo neenakost med spoloma; poudarja, da je vprašanje javnega zagotavljanja socialnih storitev še posebej pomembno za enakost spolov, saj lahko spremembe v dostopu do teh storitev, plačilu zanje ter njihovi kakovosti privedejo do tega, da je neplačano negovalno delo neenakomerno porazdeljeno med spoloma; opozarja, da morajo vlade in nacionalni ter lokalni organi ohraniti polno pravico in zmožnost uvedbe, urejanja, sprejemanja, ohranitve ali preklica katerih koli ukrepov v zvezi z naročanjem, organiziranjem, financiranjem in omogočanjem splošnega dostopa od storitev splošnega pomena in storitev splošnega gospodarskega pomena;

14.  poudarja, da lahko trgovinske politike vplivajo na dostop do osnovnih zdravstvenih storitev in tako vplivajo na dostop do ciljev glede reproduktivnega in spolnega zdravja in z njim povezanih pravic ter na njegovo vključevanje v politike, programe in storitve na tem področju; zato poudarja, da je osnovna zdravstvena oskrba, zlasti dostop do spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic do storitev, izvzeta iz trgovinskih pogajanj, in ugotavlja, da ta spada v pristojnost držav članic;

15.  zahteva zavezujoče, izvršljive in učinkovite ukrepe za boj proti izkoriščanju in izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev žensk v izvozno naravnani industriji, v skladu s cilji za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev za ženske v zadevnih državah in sektorjih, zlasti v sektorju oblačil, tekstila in kmetijstva, da se prepreči, da liberalizacija trgovine prispeva k negotovim delovnim pravicam in poveča razliko v plačah med spoloma; meni, da bi takšni ukrepi in vzpostavitev skupnih opredelitev omogočili jasnejše in bolj usklajeno ukrepanje z mednarodnimi organizacijami, kot so OZN, STO, ILO in OECD; meni, da je bangladeški trajnostni sporazum dober zgled in korak naprej pri vzpostavitvi mehanizma spremljanja, in poziva k doslednemu upoštevanju njegovih pogojev; v zvezi s tem poziva Komisijo, vse mednarodne akterje in vsa zadevna podjetja, naj se seznanijo z novimi smernicami OECD o potrebni skrbnosti za odgovorne dobavne verige v sektorju oblačil in obutve in jih spoštujejo;

16.  poziva k večji osredotočenosti na ženske, ki delajo v neformalnem sektorju, in priznanju potrebe po krepitvi dostojnih delovnih standardov za delavke v tem sektorju;

17.  poudarja, da običajno najbolj trpijo ženske in dekleta, saj je trgovina z ljudmi za izkoriščanje za delo tesno povezana s trgovino z ljudmi za spolno izkoriščanje;

18.  poudarja, da naraščanje izvoza kmetijskih proizvodov na splošno manj ugodno vpliva na ženske kot na moške, saj nastajajoči trendi kažejo, da mali kmetje, med katerimi so številne ženske, pogosto ne morejo konkurirati na čezmorskih trgih zaradi zakonov o dedovanju in ker nimajo dostopa do posojil, informacij, zemljišč in omrežij ter ne morejo izpolnjevati novih predpisov in standardov; ugotavlja, da si je treba posebej prizadevati za izboljšanje pozitivnega vpliva trgovine na ženske v kmetijskem sektorju, kjer so posebej ranljive, a imajo jasen potencial za krepitev svojega položaja; poudarja, da bi podjetjem v lasti žensk koristilo, če bi se odpravili stereotipi o ženskah, izboljšal dostop do trga in olajšal dostop do financiranja, tržnih informacij in omrežij ter izboljšala krepitev zmogljivosti in usposabljanja; ugotavlja, da bi lahko liberalizacija trgovine negativno vplivala na ženske v sektorjih, kot sta kmetijstvo in živilska predelava; v zvezi s tem poudarja, da ženske sicer prevladujejo v svetovni proizvodnji hrane (predstavljajo od 50–80 odstotkov svetovne delovne sile), a imajo v lasti manj kot 20 % zemlje, in da revnejše ženske zaradi vse večjega komercialnega povpraševanja po zemlji težko pridobijo ali ohranijo zanesljiv in pravičen dostop do nje; opozarja, da je treba preprečiti morebitni negativni učinek klavzul o pravicah intelektualne lastnine, na primer glede privatizacije semen, v trgovinskih sporazumih o prehranski suverenosti;

19.  poudarja, da ženske, ki delajo v samooskrbnem kmetijstvu, še težje ohranjajo prehransko suverenost, ker se v trgovinskih sporazumih v skladu z Mednarodno konvencijo o varstvu novih sort rastlin (konvencija UPOV) močno varujejo nove sorte rastlin;

20.  poudarja, da bi lahko uvoz kmetijskih proizvodov v EU oslabil tradicionalne male kmetije in s tem ogrozil preživljanje žensk;

21.  opozarja na pomen mikro, malih in srednjih podjetij v gospodarski strukturi EU; poziva Komisijo, naj še naprej podpira mikro, mala in srednja podjetja, s posebnim poudarkom na tistih, ki jih vodijo ženske, in ukrepih zanje; poziva EU in njene države članice, naj pri vzpostavljanju pomoči za izvoz posebno pozornost namenijo specialnemu položaju mikro, malih in srednjih podjetij, ki jih vodijo ženske, da bi izkoristila možnosti, ki jih nudijo sporazumi o prosti trgovini, in okrepila storitve, tehnologijo in infrastrukturo (na primer dostop do interneta), ki so še zlasti pomembne za krepitev položaja žensk ter mikro, malih in srednjih podjetij, ki jih vodijo ženske; poziva Komisijo, naj pomaga vzpostaviti partnerstva med podjetnicami v EU in podjetnicami v državah v razvoju;

III.Krepitev enakosti spolov na področju trgovine: ukrepi, potrebni na ravni EU

22.  vztraja, da lahko nekateri elementi trgovinske politike EU, kot so poglavja o trajnostnem razvoju in sistemi GSP+ ter njihovo spremljanje, prispevajo k spodbujanju in spoštovanju človekovih pravic, vključno z enakostjo spolov, pravicami delavcev in varstvom okolja; vztraja, da so v trgovinskih sporazumih EU potrebne zavezujoče in izvršljive določbe, s katerimi bi se zagotovilo spoštovanje človekovih pravic, vključno z enakostjo spolov, varstvom okolja in zaščito delavcev, ter da je trgovinska politika EU skladna s splošnimi cilji Unije o trajnostnem razvoju, zmanjšanju revščine in enakosti spolov;

23.  poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da se bodo cilji trajnostnega razvoja, zlasti cilj 5 o enakosti spolov, ter Strateško sodelovanje za enakost spolov v obdobju 2016–2019 v celoti odražali v trgovinskih politikah EU;

24.  obžaluje, da trgovinska strategija EU z naslovom Trgovina za vse ne obravnava enakosti spolov; pozdravlja dejstvo, da poročilo o izvajanju strategije trgovinske politike Trgovina za vse z dne 13. septembra 2017 omenja vprašanje enakosti spolov v trgovini in pojasnjuje, da je za nosilce odločanja v EU nujno izboljšati razumevanje vpliva trgovinskih instrumentov na enakost spolov; poziva Komisijo, naj to razsežnost upošteva pri vmesnem pregledu strategije Trgovina za vse ter zagotovi, da se vidik spola vključi v trgovinsko in naložbeno politiko EU, saj bi to vsem povečalo splošne koristi od trgovinskih priložnosti; želi spomniti, da lahko trgovinska politika prispeva k spodbujanju enakosti spolov na mednarodni ravni, zato bi jo bilo treba uporabiti kot orodje za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev za ženske pod enakimi pogoji kot za moške, na primer s prizadevanji za zmanjšanje razlik v plačah med spoloma prek ustvarjanja kakovostnih delovnih mest za ženske;

25.  poziva Komisijo, Svet in države članice, naj zagotovijo, da imajo določbe javnih naročil, če so vključene v trgovinske sporazume EU, pozitiven vpliv, nenazadnje z vidika spolov; poziva Komisijo, naj še nadalje podpira mikro, mala in srednja podjetja pri dostopu do javnih naročil in naj razvija posebne ukrepe za ta podjetja, ki so v lasti žensk; poziva k vključitvi določb, namenjenih poenostavitvi postopkov in povečanju preglednosti za ponudnike, vključno s tistimi iz tretjih držav; poziva k nadaljnjemu spodbujanju družbeno in okoljsko odgovornih javnih naročil, ob upoštevanju cilja o zagotavljanju enakega obravnavanja žensk in moških, enakega plačila za moške in ženske ter o spodbujanju enakosti spolov na podlagi izkušenj, pridobljenih s programom „Chile Compras“ glede pravil v zvezi s trajnostnimi javnimi naročili;

26.  poziva Komisijo in Svet, naj v trgovinskih sporazumih spodbujata zavezo za sprejemanje, ohranjanje in učinkovito izvajanje zakonov, predpisov in politik o enakosti spolov, vključno s potrebnimi aktivnimi ukrepi za spodbujanje enakosti spolov in krepitve vloge žensk na vseh ravneh;

27.  pozdravlja zavezo Komisije, da bo prvič v EU zagotovila vključitev posebnega poglavja o spolu in trgovini v trgovinska pogajanja za posodobitev sedanjega pridružitvenega sporazuma med Čilom in EU; poudarja, da ga je treba obvestiti o vsebini tega poglavja; poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata in podpirata vključitev posebnega poglavja o enakosti spolov v trgovinske in naložbene sporazume EU in se pri tem opreta na obstoječe primere, kot sta prostotrgovinska sporazuma Čile-Urugvaj in Čile-Kanada, in naj zagotovita, da izrecno vključuje prizadevanja za spodbujanje enakosti spolov in krepitve vloge žensk; poziva k spodbujanju mednarodnih zavez na področju pravic žensk, enakosti spolov, vključevanja načela enakosti spolov in krepitve vloge žensk v vse trgovinske sporazume EU, ki temeljilo na pekinških izhodiščih za ukrepanje in na ciljih trajnostnega razvoja; poziva, naj se v te trgovinske sporazume vključijo določbe, ki zagotavljajo, da njihove institucionalne strukture jamčijo za redne revizije o skladnosti, obsežne razprave in izmenjavo informacij in najboljših praks na področju enakosti spolov in trgovine, med drugim z vključevanjem žensk in strokovnjakov za enakost spolov na vseh ravneh zadevnih javnih uprav, vključno s trgovinskimi pogajalskimi skupinami, skupnimi odbori, strokovnimi skupinami, nacionalnimi svetovalnimi skupinami, skupnimi posvetovalnimi odbori in organi za reševanje sporov;

28.  poziva Komisijo, Svet in države članice, naj spodbujajo sporazume na večstranski ravni, da se razširi zaščita, ki jo zagotavljajo zakoni EU, ki upoštevajo različnost spolov, kot je uredba o konfliktnih mineralih;

29.  poziva Evropsko investicijsko banko (EIB), naj zagotovi, da gospodarske družbe, ki sodelujejo v projektih, ki jih sofinancira EIB, upoštevajo načelo enakega plačila in preglednosti plač ter načelo enakosti spolov, kot je določeno v Direktivi 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta(29);

30.  je prepričan, da je Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk zelo pomembna za vsa področja politike, tudi za trgovino; poudarja, da so k tej konvenciji pristopile vse države članice EU; zato poziva Komisijo, naj v trgovinske sporazume vključi sklicevanje na to konvencijo, naj sprejme ukrepe za pristop EU k tej konvenciji in za njeno ratifikacijo; poziva države članice, naj vključijo načelo enakosti spolov v svoje pravne sisteme, naj odpravijo vse diskriminacijske zakone in sprejmejo zakone, ki prepovedujejo diskriminacijo žensk;

31.  poziva EU, naj zagotovi, da so določbe, ki temeljijo na temeljnih delovnih standardih in konvencijah Mednarodne organizacije dela vključene v trgovinske sporazume; poziva Komisijo, naj si z državami članicami prizadeva za ratifikacijo in izvajanje teh konvencij, zlasti Konvencije št. 189 o dostojnem delu za delavce v gospodinjstvu in Konvencije št. 156 o delavcih z družinskimi obveznostmi, saj rešujejo potrebe delavcev po vsem svetu, ter naj poskrbi, da bodo socialne pravice, nediskriminacija in enaka obravnava vključene v trgovinske sporazume; poziva Komisijo, Svet in države članice, naj si v okviru Mednarodne organizacije dela še nadalje prizadevajo za izvajanje teh konvencij in krepitev mednarodnih delovnih standardov za dostojno delo v globalnih vrednostnih verigah, s posebno pozornostjo do žensk; opozarja, da učinkovito izvajanje teh standardov in konvencij pozitivno vpliva na delovne pogoje žensk v EU in tretjih državah; poziva Komisijo, naj zagotovi, da trgovinski sporazumi med EU in drugimi partnericami prispevajo k izkoreninjanju praks, kot je izkoriščanje delavcev, zlasti žensk;

32.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da socialni in okoljski standardi, zlasti pravice delavcev, določene v prostotrgovinskih sporazumih in avtonomnih ureditvah, veljajo na celotnem ozemlju trgovinskih partneric in zlasti v conah izvozne proizvodnje;

33.  poudarja, da je pomembno spremljati izvajanje evropske splošne sheme preferencialov (GSP) in sistemov GSP+, zlasti v zvezi z uporabo temeljnih konvencij; poudarja, da konvencije GSP+ vključujejo Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979, Konvencijo št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in delu ter Konvencijo št. 100 o enakem nagrajevanju moške in ženske delovne sile za delo enake vrednosti; poudarja, da spoštovanje in izvajanje teh konvencij prispevata k večji enakosti spolov; priznava, da so sistemi GSP in GSP + dragoceno orodje za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic; poziva Komisijo, naj najde načine za izboljšanje teh sistemov prek večjega pogojevanja za odpravo pravne diskriminacije žensk ter naj še nadalje gospodarske spodbude veže na učinkovito sprejemanje, izvajanje in ustrezno spremljanje spoštovanja temeljnih človekovih pravic ter okoljskih in delovnih konvencij, ki so še posebej pomembne za ženske; v zvezi s tem pozdravlja vmesno oceno sistemov GSP, ki jo je opravila Komisija;

34.  poziva Komisijo, Svet in države članice, naj v pogajanjih na ravni STO zagotovijo: da se ustrezno upošteva enakost spolov pri pripravi novih pravil in sporazumov ter pri izvajanju in pregledovanju obstoječih sporazumov, vključenih v mehanizem za pregled trgovinske politike STO, večjo preglednost celotnega postopka pogajanj na ravni STO ter da bodo vsa sedanja in prihodnja pogajanja na področjih, kot so kmetijstvo, ribištvo, storitve in elektronsko trgovanje, upoštevala vidik enakosti spolov; nadalje poziva Komisijo, Svet in države članice, naj ščitijo in spodbujajo boljši položaj žensk v globalnih vrednostnih verigah (naj kar najboljše izkoristijo orodja STO, kot je sporazum o olajševanju trgovine), naj razvijajo programe za izgradnjo zmogljivosti in organizirajo redne strokovne razprave in izmenjavo dobrih praks, naj podpirajo sprejemanje ukrepov v okviru upravne strukture STO, povezanih s spolom, natančneje, naj zagotovijo, da ima sekretariat STO tehnične zmogljivosti za pripravo analiz trgovinskih pravil z vidika spola (vključno s sredstvi za izvajanje ocen učinka enakosti spolov v vseh fazah dela, kot so npr. kvantitativne študije žensk, ki koristijo tehnično pomoč); nazadnje poziva Komisijo, Svet in države članice, naj uporabijo orodja STO za reševanje vprašanj enakosti spolov, tako v svoji sodni praksi kot v tekočih trgovinskih pogajanjih, ter naj v prizadevanjih za vključujočo mednarodno trgovino ter pravic žensk in enakopravnost podpre izboljšano sodelovanje med STO in drugimi mednarodnimi organizacijami, kot so Konferenca OZN za trgovino in razvoj, Agencija OZN za ženske in Mednarodna organizacija dela;

35.  poziva Komisijo, naj podpre mednarodna prizadevanja za vključevanje vidika enakosti spolov v trgovinsko politiko in programe, kot je pobuda She Trades (Ona trguje) Mednarodnega trgovinskega centra (ITC), katere cilj je do leta 2020 povezati milijon podjetnic s trgi(30), ter v zvezi s tem spodbuja mednarodno izmenjavo najboljših praks na področju politik in programov, ki upoštevajo vidik spola, v okviru organizacij in organov, kot so STO, ITC in OZN;

36.  poziva Komisijo, naj okrepi družbeno odgovornost podjetij in primerno skrbnost v prostotrgovinskih sporazumih, v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter smernicami OECD o potrebni skrbnosti; poziva EU, naj okrepi družbeno odgovornost podjetij in naj pri prostotrgovinskih sporazumih upošteva primerno skrbnost, ter spodbuja STO, naj v svoji trgovinski politiki upošteva načelo enakosti spolov; prav tako poudarja, da je treba to vprašanje obravnavati v okviru drugih mednarodnih in večstranskih organizacij in forumov, kot so OZN, Svetovna banka in OECD; opozarja, da je Parlament leta 2010 zahteval, da podjetja objavijo svoje bilance stanja na področju družbene odgovornosti, in pozval k uvedbi zahtev glede primerne skrbnosti za vsa podjetja in k utrditvi pojmovanja družbene odgovornosti podjetij; zato pozdravlja dejstvo, da se od velikih podjetij zahteva, da razkrijejo nefinančne informacije in informacij o raznolikosti za leto 2017, v skladu z direktivo o nefinančnem poročanju;

37.  poudarja, da je treba okrepiti kodekse ravnanja, oznake in sheme pravične trgovine ter jih uskladiti z mednarodnimi standardi, kot so vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, globalni dogovor OZN ter smernice OECD za večnacionalna podjetja;

38.  poziva EU, naj zagotovi, da imajo sekretariati institucij EU, ki so odgovorni za trgovinske politike in pogajanja, znanje in tehnične zmogljivosti, da vidik spola vključijo v celotni postopek pogajanj, od zasnove do izvajanja in presoje; pozdravlja vzpostavitev kontaktne točke za enakost spolov v okviru GD za trgovino, odgovorne za spremljanje, ali se vidik enakosti spolov upošteva pri trgovinskih sporazumih EU, in za zagotavljanje vključevanja načela enakosti spolov v trgovinsko politiko EU; poziva EU, naj omogoči usposabljanje o enakosti spolov ali naj izkoristi usposabljanje, ki se zagotavlja na primer v okviru Konference OZN za trgovino in razvoj, da se zagotovi, da se bodo uradniki in pogajalci zavedali vprašanj v zvezi z enakostjo spolov in trgovino; poziva države članice, naj na ministrstvih za trgovino zaposlijo ženske na vseh ravneh; poziva mednarodne organizacije, kot so STO, Svetovna banka, MDS in MOD, naj spodbujajo enako zastopanost žensk v svoji notranji sestavi, zlasti na vodilnih položajih; poziva Komisijo, Svet in države članice, naj se aktivno vključijo v prizadevanja za organizacijo rednih razprav in dejavnosti v zvezi s spolom in trgovino ter naj jih podpirajo;

39.  poziva Komisijo in Svet, naj v trgovinskih sporazumih spodbujata zavezo za večjo udeležbo žensk v organih odločanja, tako v javnem kot v zasebnem sektorju;

40.  poziva Komisijo in Svet, naj se pogajata pregledno, naj v celoti upoštevata najboljše prakse, pridobljene pri drugih pogajanjih, in zagotovita, da se v vseh pogajalskih fazah Parlament redno in pravočasno obvešča; poziva k pogajalskim skupinam z uravnoteženo zastopanostjo spolov, da se v trgovinskih sporazumih v celoti upoštevajo vsi vidiki spola; poziva EU in države članice, naj zagotovijo vključujoče sodelovanje v trgovinskih posvetovanjih, tako na ravni EU kot na ravni STO, tudi organizacijam za pravice žensk, sindikatom, podjetjem, civilni družbi in organizacijam za razvoj, in naj povečajo preglednost za evropske državljane s predložitvijo pobud in objavljanjem informacij, pomembnih za pogajanja;

41.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se pri njihovem razvojnem sodelovanju posebna pozornost posveča enakosti spolov in da je ta vidik vključen v vse programe pomoči, zlasti programe, povezane s strategijo za pomoč trgovini; poziva EU, naj omogoči večjo razpoložljivost sredstev za programe sodelovanja, povezane z enakostjo spolov in poklicnim usposabljanjem za ženske; poziva Komisijo, naj finančno in z izgradnjo zmogljivosti podpre najmanj razvite države, da se poveča skladnost trgovine, razvoja in človekovih pravic, vključno z enakostjo spolov; poudarja, da je treba zmanjšanje davčnih prihodkov zaradi zmanjšanja tarif obravnavati v okviru agende za trajnostni razvoj in njenega financiranja;

42.  poziva Komisijo, naj spodbuja žensko podjetništvo v državah v razvoju, zlasti v državah, kjer imajo ženske bolj omejen dostop kot moški do posojil, infrastrukture in proizvodnih sredstev;

43.  poziva Komisijo, naj oceni možnost oblikovanja programov predvajeniškega usposabljanja, ki bi izvajalcem, delodajalcem, strokovnim delavcem in drugim deležnikom v industriji omogočali, da se medsebojno povezujejo po vsej EU in se učijo iz najrazličnejših uspešnih programskih modelov, ter v končni fazi za vzpostavitev ugodnih pogojev za sodelovanje žensk v priložnostih, ki jih ponujajo prostotrgovinski sporazumi;

44.  poziva Komisijo in države članice, naj združijo svoja prizadevanja za prilagoditev politik na področjih, kot so izobraževanje in poklicno usposabljanje, da se pri porazdelitvi zaposlitvenih priložnosti, ki jih ponuja izvoz, spodbuja večja enakost med spoloma;

45.  poziva Komisijo in Svet, naj v trgovinskih sporazumih spodbujata zavezo izvajanja dejavnosti dvostranskega sodelovanja, namenjenih izboljšanju zmogljivosti in pogojev žensk, da bi lahko v celoti izkoristile priložnosti, ki jih ponujajo trgovinski sporazumi, in naj ustanovita skupni odbor za trgovino in enakost spolov, ki bo olajšal sodelovanje ter nadzoroval njegovo izvajanje, pri tem pa zagotavljal ustrezno udeležbo zasebnih deležnikov, vključno s strokovnjaki in organizacijami civilne družbe, ki delujejo na področju enakosti spolov in krepitve položaja žensk, ter poskrbel za široko zastopanost po skupnostih in sektorjih, z dostopnimi sredstvi za posvetovanje (kot so spletne razprave), ki presegajo strukturirani dialog;

46.  poziva Komisijo, naj nadalje preuči, kako lahko politike in trgovinski sporazumi EU spodbujajo krepitev gospodarske vloge žensk in udeležbo žensk na področjih, kot so naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika, ter kako naj se odpravijo vrzeli med spoloma pri dostopu do novih tehnologij in njihovi uporabi;

o
o   o

47.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 303, 31.10.2012, str. 1.
(2) UL L 130, 19.5.2017, str. 1.
(3) UL C 290 E, 29.11.2006, str. 107.
(4) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 31.
(5) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 94.
(6) UL C 353 E, 3.12.2013, str. 38.
(7) UL C 407, 4.11.2016, str. 2.
(8) UL C 66, 21.2.2018, str. 30.
(9) UL C 76, 28.2.2018, str. 93.
(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0073.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0298.
(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0330.
(13) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0354.
(14) Program OZN za razvoj, Africa Human Development Report 2016 (Poročilo o človekovem razvoju v Afriki iz leta 2016), http://www.undp.org/content/dam/undp/library/corporate/HDR/Africa%20HDR/AfHDR_2016_lowres_EN.pdf?download.
(15) Tehnično poročilo OECD http://www.oecd.org/gender/Enhancing%20Women%20Economic%20Empowerment_Fin_1_Oct_2014.pdf.
(16) http://trade.ec.europa.eu/doclib/press/index.cfm?id=1632.
(17) https://www.wto.org/english/forums_e/parliamentarians_e/ipuconf2016_e.htm.
(18) https://www.wto.org/english/tratop_e/devel_e/a4t_e/global_review15prog_e/global_review15prog_e.htm.
(19) http://unctad.org/en/Pages/DITC/Gender-and-Trade/Trade,-Gender-and-Development.aspx.
(20) https://www.ictsd.org/sites/default/files/research/the_gender_dimensions_of_global_value_chains_0.pdf.
(21) https://www.ictsd.org/sites/default/files/research/the_gender_dimensions_of_services.pdf.
(22) http://progress.unwomen.org/en/2015/pdf/unw_progressreport.pdf.
(23) https://wideplus.org/2017/06/25/wide-gender-and-trade-position-paper-is-available/.
(24) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2016/571388/IPOL_STU(2016)571388_EN.pdf.
(25) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/IDAN/2015/549058/EXPO_IDA(2015)549058_EN.pdf.
(26) http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2017/june/tradoc_155632.pdf.
(27) Implementing gender-aware ex ante evaluations to maximize the benefits of trade reforms for women (Izvajanje predhodnih ocen, ki upoštevajo vidik spola, za čim večje povečanje koristi trgovinskih reform za ženske), http://unctad.org/en/PublicationsLibrary/presspb2016d7_en.pdf.
(28) Osnovno poročilo OECD z naslovom Enhancing Women’s Economic Empowerment through Entrepreneurship and Business Leadership in OECD Countries (Krepitev ekonomske vloge žensk s podjetništvom in vodenjem podjetij v državah OECD) iz leta 2014: http://www.oecd.org/gender/Enhancing%20Women%20Economic%20Empowerment_Fin_1_Oct_2014.pdf.
(29) Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL L 204, 26.7.2006, str. 23).
(30) http://www.intracen.org/itc/women-and-trade/SheTrades/.


Regije EU, ki zaostajajo v razvoju
PDF 196kWORD 57k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2018 o regijah EU, ki zaostajajo v razvoju (2017/2208(INI))
P8_TA(2018)0067A8-0046/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 174, 175 in 176 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. decembra 2015 o vlaganju v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov (COM(2015)0639),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2013 o vplivu proračunskih omejitev za lokalne in regionalne oblasti glede izdatkov strukturnih skladov EU v državah članicah(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o pripravah na povolilno revizijo večletnega finančnega okvira 2014–2020: prispevek Parlamenta pred predložitvijo predloga Komisije(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o vlaganju v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov: ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2017 o okrepljenem sodelovanju s partnerji in prepoznavnosti uspešnosti delovanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2017 o gradnikih kohezijske politike EU po letu 2020(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. oktobra 2017 o dokumentu za razmislek o prihodnosti financ EU(8),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 10. aprila 2017 o konkurenčnosti v regijah z nizkimi dohodki in nizko rastjo – poročilo o regijah, ki zaostajajo v razvoju (SWD(2017)0132),

–  ob upoštevanju predhodnih pogojenosti za strategije pametne specializacije,

–  ob upoštevanju sedmega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, ki ga je Komisija objavila 9. oktobra 2017,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenj Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in Odbora za ribištvo (A8-0046/2018),

A.  ker je dolga gospodarska kriza na območju EU negativno vplivala na gospodarsko rast na regionalni ravni, čeprav je kohezijska politika s približno tretjino proračuna EU prispevala h krepitvi rasti in ustvarjanju delovnih mest ter k zmanjšanju razlik med regijami v EU; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v okviru evropskega semestra ponovno preuči možnosti regionalnega in nacionalnega sofinanciranja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter njegovega učinka na nacionalne javne primanjkljaje;

B.  ker je kohezijska politika, ki se izvaja prek Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada, glavna politika EU za naložbe, rast in razvoj, ki je usklajena s cilji strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast ter katere cilj je zmanjšati gospodarske, socialne in ozemeljske razlike med regijami, spodbujati konvergenco ter s tem izboljšati kakovost življenja evropskih državljanov;

C.  ker so glavni cilji Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada za obdobje 2014–2020 naložbe, ki spodbujajo rast in ustvarjanje delovnih mest ter so namenjene krepitvi trga dela, regionalnih gospodarstev in evropskega teritorialnega sodelovanja ter izboljšanju čezmejnega, mednarodnega in medregionalnega sodelovanja znotraj Evropske unije, nenazadnje pa tudi zmanjšanju razvojnih razlik med posameznimi regijami Evrope;

D.  ker po podatkih iz poročila Komisije o regijah, ki zaostajajo v razvoju, 47 regij, ki pripadajo 8 državam članicam, zaostaja v razvoju; ker poročilo lahko pripomore k boljšemu razumevanju zapletenosti izzivov, s katerimi se soočajo regije, ki zaostajajo v razvoju, in bi torej moralo biti na voljo v vseh uradnih jezikih EU;

E.  ker ima kohezijska politika v vseh regijah, ki zaostajajo v razvoju, pomembno vlogo, in v večini teh regij zajema zelo visok delež javnih naložb;

F.  ker so v regijah, ki zaostajajo v razvoju, stopnje produktivnosti, zaposlenosti in obiskovanja šole nižje kot v drugih regijah iste države članice;

G.  ker Evropska komisija v svojem poročilu razlikuje dve vrsti regij, ki zaostajajo v razvoju: „regije z nizko rastjo“, med katere sodijo manj razvite regije in regije v tranzitu, ki se v obdobju 2000–2013 niso približale povprečju EU, v državah članicah, katerih BDP na prebivalca po standardu kupne moči je bil v letu 2013 nižji od povprečja EU, kar pomeni skoraj vse manj razvite regije in regije v tranzitu v Grčiji, Španiji, Italiji in na Portugalskem, in „regije z nizkim dohodkom“, med katere sodijo vse regije, katerih BDP na prebivalca po standardu kupne moči je bil v letu 2013 nižji od 50 % povprečja EU, kar pomeni številne manj razvite regije v Bolgariji, na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji;

H.  ker regije z nizko rastjo v primerjavi z regijami z nizkimi dohodki, ki na splošno ohranjajo svoj razvojni potencial, trpijo zaradi gospodarske stagnacije, zlasti zaradi upada javnih in zasebnih naložb;

I.  ker regije, ki zaostajajo v razvoju, v primerjavi z drugimi regijami bolj trpijo zaradi pomanjkanja javnih in zasebnih naložb, kar je povezano tudi s potrebo po spoštovanju obveznosti vračanja javnega dolga, ki jih nalaga pakt za stabilnost;

J.  ker je v regijah, ki zaostajajo v razvoju, pogosto zaznati pomanjkanje strukturnih reform, kar zmanjšuje učinek že tako omejenih javnih naložb;

K.  ker imajo regije, ki zaostajajo v razvoju, močno pomanjkljivo infrastrukturo na področju javnega prevoza, gospodarstva in energetike in potrebujejo učinkovitejše in uspešnejše naložbe;

L.  ker Komisija meni, da je potrebna tesnejša povezava med kohezijsko politiko in priporočili za posamezne države v okviru evropskega semestra;

M.  ker se regije, ki zaostajajo v razvoju, in zlasti regije z nizkimi dohodki, pogosto soočajo z množičnim odseljevanjem mladih in kvalificiranih delavcev, ki so nujni vir gospodarskega in družbenega oživljanja teh območij, zato so te regije manj privlačne z vidika zaposlovanja in naložb;

N.  ker bi bilo treba pojma regije z nizkimi dohodki in regije z nizko rastjo natančneje opredeliti

O.  ker je ozaveščenost končnih uporabnikov o regionalnih in lokalnih programih, ki jih financira EU, bistvena ne glede na ravni financiranja v določeni regiji;

P.  ker sta dobro upravljanje in učinkovita javna uprava v regijah, ki zaostajajo v razvoju, potrebna, saj znatno prispevata k ustvarjanju pogojev za gospodarsko rast; ker bi zmanjšanje prevelikega števila pravil in nadzora ter dolžine in zapletenosti postopkov, pa tudi boljša uporaba orodij informacijske in komunikacijske tehnologije, prispevali k povečanju učinkovitosti in dobrega upravljanja v regijah, ki zaostajajo v razvoju;

Q.  ker imajo na podlagi sedmega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji regije, ki zaostajajo v razvoju, najnižji evropski indeks kakovosti upravljanja, kar pomeni, da je učinek javni uprav manjši;

R.  ker so za dobro poučeno, preglednejše, nepristransko in pravičnejše politično odločanje pomembni zanesljivi, posodobljeni in razčlenjeni številčni in statistični podatki;

S.  ker bi bilo treba v regijah, ki zaostajajo v razvoju, zmanjšati ovire za rast in infrastrukturne vrzeli;

T.  ker se mala in srednja podjetja v regijah, ki zaostajajo v razvoju, financirajo z veliko višjimi obrestnimi merami in ker ta podjetja težje pridobijo bančna posojila za sofinanciranje projektov evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

U.  ker v štirih od petih regij, ki zaostajajo v razvoju, najmanj 25 % prebivalcev živi v mestu ali na območju, od koder se vsak dan vozijo v mesto (funkcionalno mestno območje), in ker v eni od petih regij, ki zaostajajo v razvoju, živi več kot 50 % prebivalcev na funkcionalnem mestnem območju;

V.  ker tradicionalne dejavnosti, kot so mali obrtni ribolov ali malo obrtno kmetijstvo, opredeljujejo identiteto in način življenja na večini obalnih in podeželskih območij v regijah, ki zaostajajo v razvoju, in so gospodarsko, ozemeljsko in družbeno pomembne; ker so razvojne strategije potrebne za povečanje zmožnosti za zadržanje in pritegnitev talentov, sprejetje novih tehnologij in spodbujanje novih naložb;

1.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija predstavila delovni dokument svojih služb o konkurenčnosti v regijah z nizkimi dohodki in nizko rastjo – poročilo o regijah, ki zaostajajo v razvoju; poudarja, da so v poročilu predlagane nekatere pozitivne rešitve za podpiranje gospodarske rasti, trajnostnega razvoja in ustvarjanja delovnih mest v teh regijah; nadalje poudarja, da analiza o njihovi konkurenčnosti pomembno prispeva k prihodnjim razpravam o kohezijski politiki;

2.  pozdravlja izvajanje pilotnih pobud za regije, ki zaostajajo v razvoju, v dveh regijah v Romuniji in dveh regijah na Poljskem (v slednjih s podporo Svetovne banke), zlasti z opredelitvijo strateških prednostnih nalog ter konkretnih, hitro izvedljivih ukrepov; z zanimanjem pričakuje objavo rezultatov:

3.  poudarja, da je kohezijska politika bistvena za zagotavljanje in spodbujanje javnih in zasebnih naložb v vseh regijah EU, in sicer neposredno ali z ustvarjanjem ugodnih pogojev za naložbe; poudarja, da mora EU kot celota za spodbujanje splošno usklajenega razvoja izvajati ukrepe za okrepitev svoje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, s katerimi bo zmanjšala razlike v stopnji razvoja v različnih regijah in zaostalost regij, ki najbolj zaostajajo v razvoju;

4.  poziva Komisijo, naj opredeli regije, ki zaostajajo v razvoju, na ravni NUTS III, na podlagi splošnih gospodarskih in družbenih razmer, in naj natančneje usmerijo financiranje teh območij v skladu s programskimi ciklusi evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

5.  poziva Komisijo in države članice, naj za različne regije, ki zaostajajo v razvoju, oblikujejo prilagojene strategije, programe in ukrepe, ob upoštevanju teženj in podregijskih neenakosti, saj se poti, po katerih regij z nizkimi dohodki in regij z nizko rastjo, ter izzivi, s katerimi se soočajo, zelo razlikujejo glede na njihove posebnosti, pri čemer naj uporabijo strategijo pametne specializacije, pospešijo njihovo konvergenco in zagotovijo najboljše rešitve za ustvarjanje delovnih mest, gospodarsko rast in trajnostni razvoj na teh območjih; meni, da bi bilo treba te strategije, programe ali ukrepe uskladiti z agendo za mesta, saj te regije niso le podeželska območja;

6.  poudarja, da je brezposelnost, zlasti mladih, še vedno izjemno visoka ter poleg nizke stopnje razvoja malih in srednjih podjetij ter naložb vanje eden najhujših in najbolj perečih problemov v veliki večini regij, ki zaostajajo v razvoju; poudarja, da so srednje- in višješolsko izobraževanje, strokovno usposabljanje na delu in prenos znanja bistveni za boj proti zaskrbljujoči ravni brezposelnosti in razširjenemu odseljevanju mladih iz teh regij; poudarja pomen izobraževanja in usposabljanja ter večjih naložb glede na potrebe in razvoj malih in srednjih ter družinskih podjetij; meni, da vključitev mladih vodi k večji uspešnosti, saj imajo pogosto inovativne rešitve;

7.  ugotavlja, da delovna sila, ki je izobražena in usposobljena v skladu s potrebami regionalnega gospodarstva, močno vpliva na konkurenčnost, produktivnost in privlačnost trga dela, ki se nato lahko razvije v okolje rasti in odprtosti za javne in zasebne naložbe; meni, da bi bilo treba v tem okviru upoštevati sedanje razmere v regijah, ki zaostajajo v razvoju, zlasti negativno stopnjo migracij in njen negativen vpliv na zaposlovanje; poudarja vlogo, ki jo v regijah, ki zaostajajo v razvoju, imata kmetijstvo in ribištvo, saj prek spodbujanja družinskih podjetij in ustvarjanja delovnih mest ter lajšanja družbene vključenosti zagotavljata oskrbo s hrano in prehransko varnost;

8.  ugotavlja, da je postala diverzifikacija za kmete in ribiče nujna, zlasti v regijah, ki zaostajajo v razvoju, saj omogoča dodatne vire dohodka in spodbuja gospodarsko in okoljsko trajnostne dejavnosti; vendar ugotavlja, da diverzifikacija ne more nadomestiti bolj tradicionalnih dejavnosti, kot je trajnostno ribištvo; spodbuja države članice ter regionalne in lokalne organe, naj podpirajo projekte modrega gospodarstva in podobne projekte ter tako pomagajo ljudem v regijah, ki zaostajajo v razvoju, da razvijejo okoljsko trajnostne vire dohodkov;

9.  upa, da se bodo pri izvajanju strategije EU 2020 na področju zaposlovanja, izobraževanja in usposabljanja, pa tudi prihodnje dolgoročne strategije EU in njenih ciljev, še nadalje ustrezno upoštevale posebne potrebe regij, ki zaostajajo v razvoju, s poudarkom na stalnem zaostanku v infrastrukturi in razvoju človeškega kapitala, posebno pozornost pa je treba nameniti tudi stopnji zgodnje opustitve šolanja in njenim negativnim posledicam za zaposlovanje; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj preuči učinek morebitnega povečanje stopnje sofinanciranja Evropskega socialnega sklada v prihodnjem finančnem obdobju;

10.  meni, da je treba pri načrtovanju in izvajanju programov evropskih strukturnih in investicijskih skladov najti pravo ravnovesje med strukturnimi ukrepi, socialnimi politikami in industrijskimi politikami, da bi spodbudili gospodarsko rast, trajnostni razvoj in ustvarjanje delovnih mest, in sicer s kombiniranjem nepovratnih sredstev in finančnih instrumentov ter s pritegnitvijo finančne podpore, s čimer bi prispevali k obravnavanju preostalih pomanjkljivosti; v zvezi s tem poudarja, da bi finančni instrumenti z nižjim tveganjem lahko imeli prednost pred tistimi z višjim tveganjem, kjer gospodarski obeti to dopuščajo;

11.  poudarja, da lahko kohezijska politika služi kot korektivni instrument za popravo vrzeli in neravnovesij na področju konkurenčnosti ter makroekonomskih neravnovesij med regijami ter omogoči oblikovanje privlačnega in trajnostnega okolja za podjetja in državljane; poudarja, da so v regijah z nizko rastjo največje ugotovljene težave dostop do kredita, zagotavljanje spoštovanja pogodb in zaščita manjšinskih naložb, medtem ko so v regijah z nizkimi dohodki največja težave odprava nesolventnosti, dobava električne energije ter zagotavljanje spoštovanja pogodb;

12.  ugotavlja, da so regije, ki zaostajajo v razvoju, pod velikim migracijskim pritiskom; meni, da je prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov za reševanje tega vprašanja lahko uspešen le, če se dejansko spoštuje tudi načelo solidarnosti; meni, da morajo biti begunci in migranti pod mednarodno zaščito deležni ustreznega usposabljanja in izobraževanja, da se bodo lahko vključili na trg dela;

13.  ugotavlja, da so številne težave regij, ki zaostajajo v razvoju, podobne težavam v najbolj oddaljenih regijah; zato pozdravlja strategijo, ki jo Komisija predlaga v sporočilu z naslovom Trdnejše in prenovljeno strateško partnerstvo z najbolj oddaljenimi regijami EU(9);

14.  meni, da bi lahko v okviru kohezijske politike uporabili merila demografskega in socialnega razvoja, kot je na primer indeks regionalnega socialnega napredka, ter okoljska in druga merila, in jih poleg BDP vključili v prihodnja poročila Komisije o regijah, ki zaostajajo v razvoju, da bi zagotovili, da bodo te regije izpolnile svoj potencial;

15.  poudarja negativne posledice gospodarske in finančne krize, zlasti za regije z nizko rastjo, zaradi česar se je zmanjšala rezerva proračunskih politik, kar je povzročilo omejevanje javnih naložb; na drugi strani podarja pomen zmanjšanja dolga za odpravo proračunskega primanjkljaja in prilagajanje javnih naložb zahtevam glede rasti;

16.  meni, da ima kohezijska politika pozitivni učinek na ustvarjanje rasti in zaposlovanje; poudarja, da bi bilo treba v največji možni meri izvrševati enotno stališče o Paktu za stabilnost in rast, in sicer kar zadeva prožnost pri cikličnih pogojih, strukturnih reformah in javnih naložbah, usmerjenih v izvajanje glavnih strukturnih reform in podobnih projektov, da bi dosegli cilje strategije Evropa 2020; priznava, da je treba pojasniti kontekst in področje izvajanja strukturnih reform v okviru kohezijske politike; vendar ugotavlja, da strukturne reforme v državah članicah in regijah v okviru programov za podporo lahko prispevajo k boljšemu izidu naložb v okviru kohezijske politike;

17.  poziva k okrepljenemu ukrepanju, da se poveča konvergenca med vsemi regijami, tudi z namenom, da se zagotovi njihova odpornost na nenadne pretrese;

18.  ugotavlja, da je v regijah, ki zaostajajo v razvoju, zlasti v tistih z nizkimi dohodki, dostop do kreditov težji zaradi višjih obrestnih mer in do določene mere zato, ker kreditni sistem ne želi prevzemati tveganj; poudarja, da je treba zagotoviti lažji dostop do kreditov, da bi pomagali malim in srednjim podjetjem, spodbujali nove poslovne modele in spodbujali rast v regijah, ki zaostajajo v razvoju;

19.  poudarja, kako pomembna so sredstva EU za spodbujanje gospodarske odpornosti in kohezije teh regij, skupaj s konkurenčnostjo, naložbami in priložnostmi za sodelovanje; zato priznava prispevek lokalnih akcijskih skupin pri oblikovanju lokalnih strategij; predlaga, da Komisija razmisli o možnosti, da bi predlagala dodelitev večjega deleža podpore lokalnemu razvoju, ki ga vodi skupnost, tako pa prispevali k reševanju izzivov in izgradnji zmogljivosti; ponovno opozarja, da so v regijah, ki zaostajajo v razvoju, pogosto težave pri dostopu do financiranja, pride pa tudi do birokratskih in upravnih zamud, ki ovirajo delovanje skladov EU;

20.  meni, da bi lahko iskali pozitivne spodbude za regije v sedanjem okviru makroekonomskih pogojev, ki jih narekuje evropski semester;

21.  upošteva pomen dobrega ekonomskega upravljanja za splošno uspešnost evropskih strukturnih in investicijskih skladov, končna cilja pa sta odprava pomanjkljivosti in preprečevanje zamud; v zvezi s tem podpira potrebo, da se analizira in nato pregleda smisel povezave med evropskim semestrom in kohezijsko politiko;

22.  meni, da solidarnost, večja institucionalna zmogljivost, spoštovanje načela dobrega upravljanja in večja povezljivost in digitalizacija v teh regijah znatno vplivajo na gospodarsko rast ter učinkovitejšo in uspešnejšo porabo obstoječih sredstev; zato opozarja na vprašanje podpiranja in izboljšanja kakovosti uprave in institucij v prizadetih regijah; poziva Komisijo in države članice, naj razširijo primere najboljših praks v zvezi z večjo učinkovitostjo javne uprave, saj bi moralo biti glavno priporočilo za regije, ki zaostajajo v razvoju, učinkovito upravljanje;

23.  v zvezi s tem poudarja pomen načela partnerstva in upravljanja na več ravneh, ki ga je treba okrepiti ne glede na načelo subsidiarnosti; meni, da je nadvse pomembno, da pri načrtovanju in izvajanju strategij ter posebnih programov in ukrepov za te regije sodelujejo vse ravni upravljanja in deležniki, da se ustvari dejanska evropska dodana vrednost za državljane;

24.  ponovno poudarja, kako pomembni so inovacije, digitalizacija in izboljšanje storitev na lokalni ravni (zdravstvo, sociala, pošta) in infrastrukture, kar ustvarja ugodne pogoje in dobro podlago za spodbujanje rasti in krepitev kohezije v regijah, ki zaostajajo v razvoju; meni, da je zagotavljanje hitrih internetnih povezav predpogoj za preživetje podeželskih in gorskih območij; opozarja na potencial večsektorskih projektov, ki spodbujajo gospodarski, socialni in teritorialni razvoj tako, da se izrabijo sinergije med evropskimi skladi;

25.  predlaga, da bi bila priporočila po posameznih državah v okviru evropskega semestra večletna, s srednjeročnim nadzorom in pregledi, in bi jih bilo treba razumeti kot pozitivno spodbudo za začetek izvajanja strukturnih reform, ne pa kot instrument, ki bi lahko preprečil dostop upravičencem kohezijske politike, da bi prispevala k skupnim ciljem Unije;

26.  meni, da bi bilo treba ukrepe, ki povezujejo uspešnost evropskih strukturnih in investicijskih skladov z dobrim ekonomskim upravljanjem in ki so navedeni v Uredbi (EU) št. 1303/2013, natančno preučiti, tudi ob sodelovanju vseh deležnikov; poleg tega je prepričan, da bi bilo treba ponovno razmisliti o smiselnosti povezave med temi skladi in dobrim ekonomskim upravljanjem v naslednjem programskem obdobju in upoštevati njihovo izvajanje v obdobju 2014–2020; meni, da bi morala Komisija preučiti prilagoditve v zvezi s povezanostjo evropskega semestra s kohezijsko politiko; v zvezi s tem predlaga sistem pozitivnih spodbud z novimi rezervami v novem večletnem finančnem okviru, ki bi lahko služile kot finančni okvir, ki bi ga bilo mogoče uporabiti, ko bi države članice ukrepale v skladu s priporočili za posamezno državo in drugimi zahtevami evropskega semestra;

27.  meni, da bi bilo zlasti treba podpreti proizvodne in avtohtone poslovne dejavnosti, ki so značilne za regije, ki zaostajajo v razvoju, vključno s trajnostnim turizmom, krožnim gospodarstvom, lokalnim prenosom energije, kmetijstvom, izdelki in inovacijami, osredotočenimi na MSP; meni, da bi morale sinergije, ki izhajajo iz učinkovitega združevanja financiranja regionalnih in nacionalnih organov ter instrumentov EU, ob uporabi integriranih teritorialnih naložb;, prispevati k ustvarjanju gospodarskih priložnosti, zlasti za mlade

28.  poudarja, da je pomembno izkoristiti vse priložnosti, ki jih EU ponuja za trajnostni razvoj in rast teh regij; meni, da bi se države članice pri pripravi operativnih in čezmejnih programov sodelovanja morale zlasti osredotočati na regije, ki zaostajajo v razvoju; opozarja, da je poleg možnosti, ki jih ponuja kohezijska politika, in v skladu z njimi, pomembno spodbujati uporabo skladov v neposredni upravi in Evropskega sklada za strateške naložbe;

29.  poudarja pomen zanesljivih, posodobljenih in razčlenjenih statističnih podatkov; zato zahteva, da Komisija in Eurostat zagotovita čim bolj podrobno in geografsko razčlenjene statistične podatke, ki se bodo lahko uporabili za oblikovanje ustreznih evropskih kohezijskih politik, vključno s politikami za regije, ki zaostajajo v razvoju; glede tega pozdravlja informacije iz poročila Komisije;

30.  poziva Komisijo, naj preuči možnost pregleda obstoječe povezave med kohezijsko politiko in makroekonomskim upravljanjem, pri čemer jo opozarja, da legitimnost kohezijske politike neposredno temelji na pogodbah in da gre za eno vidnejših evropskih politik in za najpomembnejši izraz evropske solidarnosti ter dodane vrednosti v vseh evropskih regijah; meni, da mora biti povezava med kohezijsko politiko in procesi ekonomskega upravljanja v okviru evropskega semestra uravnotežena, vzajemna in usmerjena v sistem pozitivnih spodbud; podpira večje priznavanje teritorialne razsežnosti, kar bi utegnilo koristiti evropskemu semestru. meni, da bi bilo treba zato najti ravnovesje med ekonomskim upravljanjem in cilji ekonomske, socialne in teritorialne kohezijske politike, določenimi v pogodbah, ter trajnostno rastjo, ustvarjanjem delovnih mest in varstvom okolja;

31.  opozarja, da morajo vsi politični akterji priznati vlogo kohezijske politike kot glavnega instrumenta evropske ekonomske politike za spodbujanje javnih in zasebnih naložb, ki upoštevajo posebne ekonomske, socialne in teritorialne posebnosti regij;

32.  poziva države članice, naj sprejmejo nacionalne in regionalne strategije za razvoj in programe za pomoč regijam, ki zaostajajo v razvoju, s katerimi bi izboljšali njihove upravne zmogljivosti upravljanje in druge dejavnike, ki so bistveni za njihovo rast, kot je predlagala Komisija v svojem poročilu; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj državam članicam, regijam in občinam zagotovi tehnično, strokovno in praktično pomoč, da se bo uporabila najboljša praksa in podprla digitalizacija javnih storitev;

33.  poziva, naj kohezijska politika še naprej ostaja prednostna naloga Unije in naj se ji tako nameni ambiciozna količina sredstev, tudi ob upoštevanju pritiskov na proračun EU, ter naj se povečajo sinergije z drugimi skladi EU in pritegne dopolnilna finančna pomoč s finančnimi instrumenti v programskem okviru po letu 2020; poudarja, da se vrednote, kot je evropska solidarnost, ki jih predstavlja kohezijska politika, ne bi smele spodkopavati;

34.  ponovno opozarja na odgovornost Parlamenta za načrtovanje in odobritev ustreznega zakonodajnega okvira za prihodno kohezijsko politiko; poudarja, da je treba ohraniti glavno vlogo in cilj kohezijske politike v skladu s členom 174 PDEU, ne le za namene približevanja, temveč tudi, da se prepreči, da nekatera ozemlja zaostajajo; poudarja, da je treba poenostaviti pravila in zagotoviti ustrezno ravnovesje med poenostavitvijo politike in ustreznim nadzorom, hkrati pa zmanjšati pretirana upravna bremena; meni, da bi morale Komisijo in države članice preučiti možnost širše uporabe člena 7 Uredbe (EU) št. 1301/2013 o ESRR, in sicer s financiranjem povezave mest z okoliškimi območji v regijah, ki zaostajajo v razvoju;

35.  poziva Komisijo, naj bolj podpre razvoj inovativnih sistemov, kot so inovativne strategije za pametno specializacijo, in tako okrepi interakcijo med podjetji, univerzami in raziskovalnimi središčih v regijah, ki zaostajajo v razvoju; nadalje poudarja, da so dobro povezana ozemlja bistvenega pomena za raziskovalna partnerstva, vključno s pobudami evropskega partnerstva za inovacije, da bi lahko inovativne prakse dodatno spodbudile trajnostni razvoj kmetijstva in povezanih podjetij v regijah, ki zaostajajo v razvoju;

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, vladam ter nacionalnim in regionalnim parlamentom držav članic.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 320.
(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 259.
(3) UL C 181, 19.5.2016, str. 29.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0309.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0053.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0245.
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0254.
(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0401.
(9) Sporočilo Komisije z dne 24. oktobra 2017 (COM(2017)0623).


Vloga regij in mest EU pri izvajanju pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (COP 21)
PDF 370kWORD 64k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2018 o vlogi regij in mest EU pri izvajanju Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (COP 21) (2017/2006(INI))
P8_TA(2018)0068A8-0045/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) in Kjotskega protokola k tej konvenciji,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21 ter 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. konference pogodbenic kot srečanja pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

–  ob upoštevanju členov 7(2) in 11(2) Pariškega sporazuma, ki priznavata lokalno, podnacionalno in regionalno razsežnost podnebnih sprememb in podnebnih ukrepov,

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 4. oktobra 2016 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, v imenu Evropske unije(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. oktobra 2016 o izvajanju Pariškega sporazuma ter konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2016 v Marakešu v Maroku (COP 22)(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. oktobra 2017 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2017 v Bonnu v Nemčiji (COP 23)(3),

–  ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja 11: „poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja“,

–  ob upoštevanju Amsterdamskega pakta, s katerim je bila vzpostavljena agenda EU za mesta,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o mestni razsežnosti politik EU(4),

–  ob upoštevanju poročil Evropske agencije za okolje št. 12/2016 o prilagajanju mest podnebnim spremembam v Evropi leta 2016 (Urban adaptation to climate change in Europe 2016) in št. 1/2017 o podnebnih spremembah, učinkih in ranljivosti v Evropi leta 2016 (Climate change, impacts and vulnerability in Europe 2016),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. marca 2016 z naslovom Po pariški konferenci: ocena posledic Pariškega sporazuma (COM(2016)0110),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. aprila 2013 z naslovom Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2013)0216),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 8. februarja 2017 z naslovom Za novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam – celosten pristop(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. julija 2014 z naslovom Mestna razsežnost politik EU – glavne značilnosti agende EU za mesta (COM(2014)0490),

–  ob upoštevanju člena 8 uredbe o skupnih določbah (Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013(6)), ki določa, da se „cilji skladov ESI [...] uresničujejo v skladu z načelom trajnostnega razvoja“,

–  ob upoštevanju partnerskih sporazumov in programov v okviru uredbe o skupnih določbah, ki v skladu s členom 8 uredbe spodbujajo „učinkovito rabo virov, blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje tem spremembam“,

–  ob upoštevanju posebnih tematskih ciljev, ki jih podpirajo posamezni evropski strukturni in investicijski skladi, tudi tehnološkega razvoja in inovacij, prehoda na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, prilagajanja na podnebne spremembe in spodbujanja učinkovite rabe virov,

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju petega poročila o oceni Medvladnega foruma o podnebnih spremembah,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0045/2018),

A.  ker so pogostejši ekstremni vremenski dogodki neposredna posledica podnebnih sprememb, ki jih je povzročil človek, in bodo še naprej vse pogosteje negativno vplivali na številne dele Evrope, zaradi česar se bo povečala ranljivost njenih poseljenih ekosistemov, ker bi se lahko po scenarijih Medvladnega odbora za podnebne spremembe temperatura planeta do leta 2100 dvignila za 0,9ºC do 5,8ºC;

B.  ker je v sedmem okoljskem akcijskem programu, ki bo usmerjal evropsko okoljsko politiko do leta 2020, izboljšanje trajnosti mest v Uniji opredeljeno kot prednostni cilj skupaj s tremi ključnimi horizontalnimi cilji varstva, ohranjanja in izboljšanja naravnega kapitala Unije, spremembe Unije v zeleno, konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo, ki bo učinkovito uporabljalo vire, ter zaščite državljanov Unije pred pritiski, povezanimi z okoljem, in tveganji za njihovo zdravje in dobro počutje;

C.  ker bi lahko podnebne spremembe, če ne bo dodatnih ukrepov, prispevale k negativnim družbenim spremembam; ker bi bilo treba upoštevati velike migracijske tokove, ki jih bodo sprožile te globalne podnebne spremembe, ter posledice premikov prebivalstva, ki bodo postavile nove zahteve za infrastrukturo v mestih;

D.  ker je ena od glavnih ugotovitev poročila Evropske agencije za okolje št. 12/2016, da podnebne spremembe že občutimo v EU v obliki izrednih vremenskih pojavov in postopnih dolgoročnih učinkov, kot so orkani, nevihte, dezertifikacija, suše, erozija zemljišč in obale, močni nalivi, vročinski valovi, poplave, dviganje morske gladine, pomanjkanje vode, požari in širjenje tropskih bolezni;

E.  ker se je zaradi podnebnih sprememb povečalo tveganje, da bodo nekatere rastlinske in živalske vrste izginile ter da se bodo razširile nalezljive bolezni, ki jih povzročajo podnebni dejavniki; ker območja, kot so najbolj oddaljene regije in druge regije EU, izpostavljene zaradi svoje topografske ranljivosti, še močneje občutijo učinke podnebnih sprememb;

F.  ker nedavne študije poleg tega kažejo, da so globalne podnebne spremembe povzročile ali pospešile več sprememb, opaženih v okolju in družbi, kot so spreminjanje gozdnih vrst, naselitev invazivnih tujerodnih vrst in izbruhi bolezni, zaradi česar bodo ljudje, narava in ekosistemi, kjer ljudje živijo, še bolj ranljivi, če ne bodo sprejeti konkretni ukrepi; ker bi celovita podpora EU za izboljšanje solidarnosti in izmenjave najboljših praks med državami članicami pomagala zagotoviti, da bodo regije, na katere bodo podnebne spremembe najbolj vplivale, zmožne sprejeti potrebne ukrepe za prilagoditev;

G.  ker podnebne spremembe vplivajo na socialne razlike, ki so v zadnjem desetletju v EU že tako ali tako naraščale, saj se povečuje ranljivost najšibkejših družbenih skupin z manj zmogljivostmi in sredstvi za soočanje z učinki teh sprememb; ker se ranljivost posameznikov za posledice podnebnih sprememb v veliki meri kaže v dostopu do osnovnih virov in ker je naloga javnih organov zagotoviti dostop do teh osnovnih virov;

H.  ker skoraj 72,5 % prebivalcev EU ali približno 359 milijonov ljudi živi v mestih; ker je EU odgovorna za 9 % svetovnih emisij in ker je delež mestnih območij v svetovni porabi energije 60–80 %, približno enak je tudi njihov delež v emisijah CO2;

I.  ker bodo odločitve glede mestne infrastrukture vplivale na odpornost mest na podnebne spremembe; ker imajo mesta, podjetja in drugi nedržavni akterji blažilni potencial v obsegu med 2,5 in 4 milijardami ton CO2 do leta 2020; ker imajo regije in mesta zmožnost prispevati k ciljem Pariškega sporazuma z zmanjšanjem svetovnih emisij za 5 % in ker lahko veliko prispevajo k zmanjšanju svetovnih emisij;

J.  ker je namen 11. cilja trajnostnega razvoja („poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja“) do leta 2020 občutno povečati število mest in naselij, ki sprejemajo in izvajajo celostne politike in načrte za vključevanje, učinkovito rabo virov, blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter odpornost na nesreče, hkrati pa razviti in izvajati celosten pristop k obvladovanju tveganja naravnih nesreč na vseh ravneh v skladu s Sendajskim okvirom za zmanjšanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030;

K.  ker so občinske oblasti med glavnimi prejemniki evropskega financiranja;

L.  ker člen 7(2) Pariškega sporazuma priznava, da „je prilagajanje globalen izziv, pred katerega so postavljeni vsi na lokalni, regionalni, nacionalni, makroregionalni in globalni ravni“; ker so ukrepi lokalnih organov in nedržavnih akterjev nujni, da lahko vlade izpolnjujejo svoje zaveze v okviru svetovnih podnebnih ukrepov;

M.  ker so v strategiji Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2013)0216) ter v ustreznih uredbah EU o evropskih strukturnih in investicijskih skladih (skladi ESI) opredeljeni glavni cilji in z njimi povezani ukrepi politike, zlasti z uvedbo mehanizmov, kot so predhodne pogojenosti in tematski cilji v zvezi s podnebnimi spremembami v okviru kohezijske politike za obdobje 2014–2020, na primer tematski cilj 4: „podpora prehodu na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika v vseh sektorjih“, tematski cilj 5: „spodbujanje prilagajanja podnebnim spremembam ter preprečevanja in obvladovanja tveganj“ in tematski cilj 6: „ohranjanje in varstvo okolja ter spodbujanje učinkovite rabe virov“; ker so ti ukrepi vsaj v okviru nekaterih skladov ESI privedli do povečanega in bolj osredotočenega financiranja podnebnih ukrepov;

N.  ker regije in mesta dokazujejo zavezanost procesu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), saj sodelujejo v akcijskem programu Lima-Pariz (LPAA) in pobudah platforme nedržavnih akterjev za podnebne ukrepe (NAZCA);

Splošni okvir

1.  pozdravlja vlogo Evropske unije v okviru Pariškega sporazuma (COP 21) in njeno vlogo svetovne voditeljice v boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da si Evropa na področju boja proti podnebnim spremembam zastavlja enega najambicioznejših ciljev na svetu; poziva, naj se blažitev podnebnih sprememb šteje za pomembno prednostno nalogo kohezijskih politik EU, da bi s spodbujanjem inovativnosti na področju čiste energije, krožnega gospodarstva, rabe obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti izpolnili in ohranili zaveze iz Pariškega sporazuma (COP 21) brez poseganja v potrebne ukrepe za prilagajanje, pri čemer bi bilo treba ohraniti temeljno vlogo in cilje kohezijske politike v skladu s členom 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

2.  odobrava pristop boja proti podnebnim spremembam, ki je predlagan v ciljih trajnostnega razvoja (OZN) in Amsterdamskem paktu (agenda EU za mesta); poudarja, da mora Evropa resnično postati vodilna v svetu na področju energije iz obnovljivih virov, kot predlaga Komisija, ter spominja, da agenda EU za mesta s ciljem vključujočih, varnih in trajnostnih mest prispeva k izvajanju Agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030; v zvezi s tem upošteva številne razlike med evropskimi lokalnimi organi in njihove raznolike potenciale; poziva k prožnemu, prilagojenemu pristopu k izvajanju agende za mesta, ki bo zagotavljal spodbude in smernice, s katerimi bi v celoti izkoristili potencial mest;

3.  opozarja, da je v svoji resoluciji z dne 14. oktobra 2015 Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu(7) pozval države članice, naj razmislijo o dodatnih zavezah v zvezi z zmanjšanjem toplogrednih plinov; poudarja potrebo po čim večji preglednosti in nadzoru procesa COP 21;

4.  poziva Komisijo in države članice, naj v svoji zakonodaji določijo ambiciozne cilje za blažitev in prilagajanje v skladu z obstoječo zakonodajo EU o podnebnih ukrepih in z zahtevo Odbora regij iz njegovega mnenja z dne 9. februarja 2017 z naslovom Za novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam celosten pristop;

5.  obžaluje neodgovorne strategije, ki ogrožajo okolje, kot so nekatere gospodarske dejavnosti in posamezne industrijske panoge, ki povzročajo visoke ravni onesnaženosti, ter poudarja odgovornost vseh delov družbe za sprejemanje ukrepov, ki so nujni za ustavitev trenda, ki ogroža življenje na Zemlji; poudarja, da ni dovolj informacij o ukrepih, ki so jih sprejele nekatere industrijske panoge za boj proti posledicam onesnaženja, ter o iskanju rešitev, ki manj onesnažujejo; obžaluje pa, da nekateri mnenjski voditelji iz znanstvenih, medijskih in političnih krogov še vedno zanikajo dokaze o podnebnih spremembah;

6.  obžaluje namero ZDA, da se umakne iz Pariškega sporazuma; ter pozdravlja mnogoštevilne nezvezne akterje, zlasti države in mesta v ZDA, ki so ponovno potrdili svojo zavezo za uresničitev ciljev, določenih v sporazumu; spodbuja lokalne in regionalne organe v Združenih državah Amerike, ki želijo sodelovati v boju proti podnebnim spremembam, naj sodelujejo in se povežejo z drugimi javnimi in zasebnimi partnerji pri svojih projektih ter izmenjujejo primere dobre prakse v zvezi s tem; poziva k novemu upravljanju, ki lahko zagotovi sredstva za podnebne ukrepe ter za boljše vključevanje regij in mest ter njihovih predstavniških organov;

7.  poudarja, da morajo imeti mesta odločilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in se pri tem usklajevati v soodvisnosti z nacionalnimi oblastmi in regijami, ki jim pripadajo; spodbuja dodatno sodelovanje med podnacionalnimi voditelji in nacionalnimi vladami na mednarodni ravni prek platform, kot je platforma Prijatelji mest (Friends of Cities); meni, da lokalni organi, kar zadeva konkretno celosten trajnostni razvoj mest, ne bi smeli biti pristojni le za izbiro projektov, temveč tudi za pripravo, oblikovanje in izvajanje lokalnih razvojnih shem; izpostavlja možne pozitivne vidike za rast in zelena delovna mesta;

8.  ugotavlja, da so lokalni organi odgovorni za izvajanje večine blažilnih in prilagoditvenih ukrepov za podnebne spremembe ter evropske zakonodaje s tega področja; poudarja potrebo po ukrepih na področju urbanističnega načrtovanja, mobilnosti, javnega prevoza in infrastrukture, energetske učinkovitosti stavb, izobraževalnih kampanj, pametnih mest, pametnih omrežij in regionalnih subvencij za izvajanje Pariškega sporazuma;

9.  ugotavlja, da župani mest za svoje odločitve odgovarjajo neposredno svojim volivcem in lahko ukrepajo učinkoviteje in hitreje ter pogosto s takojšnjimi rezultati, ki lahko imajo velik učinek;

10.  poziva nacionalne vlade, naj mestom in regijam pomagajo izpolniti njihove mednarodne zaveze k podpiranju podnebnih in energetskih pobud na lokalni in regionalni ravni;

11.  opozarja, da so podnebne spremembe v interakciji z družbenimi in ekonomskimi dejavniki, zato je potrebna celovita vizija, ki deluje na lokalni in regionalni ravni;

12.  opozarja na družbeno ceno in gospodarske posledice emisij toplogrednih plinov, ki so sedaj vidne na mestni infrastrukturi ter javnih sistemih zdravstvenega in socialnega varstva, ki so – ob določenih urah in v nekaterih mestih in regijah – preobremenjeni in ki se spopadajo z negotovim gospodarskim položajem; ugotavlja, da se bodo ti sistemi znašli pod dodatno obremenitvijo in bodo morali izpolnjevati naraščajoče in vse bolj kompleksne potrebe; pozdravlja potencialne gospodarske koristi za mesta, ki vlagajo v nizkoogljično infrastrukturo in prevzemajo vodilno vlogo na tem področju, vključno z nižjimi stroški električne energije, nižjimi stroški vzdrževanja in manjšo porabo za javno zdravje, ki je boljše zaradi znižanja količine onesnaževal;

13.  priznava, da sta blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje dolgoročna procesa, ki presegata tako volilne cikle kot odločitve na lokalni in regionalni ravni, ter poziva, naj se blažitev in prilagajanje obravnavata kot vir priložnosti pri drugih izzivih, kot so zaposlovanje ter izboljšanje zdravja, kakovosti življenja in javnih storitev; ugotavlja, da Pariški sporazum predvideva aktivno sodelovanje nestrankarskih deležnikov prek postopkov tehničnega pregleda v zvezi z blažitvijo podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje;

14.  priznava ključno vlogo regij, mest in občin pri spodbujanju odgovornosti za energetski prehod in zagotavljanju podpore od spodaj za cilje na področju podnebja in energije; poudarja, da so regije in mestna območja najprimernejši za preskušanje in izvajanje celostnih energetskih rešitev v neposrednem sodelovanju z državljani; poudarja, da je treba spodbujati energetski prehod in lokalne naložbe v ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje; poudarja, da bi lahko inovacije na področju čiste energije in projekti manjšega obsega na področju obnovljivih virov energije imeli pomembno vlogo pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma; poziva Komisijo in države članice, naj se lotijo vprašanja, kako zagotoviti dostop do finančnih ukrepov, ki bodo upoštevali posebne značilnosti in dolgoročno vrednost lokalnih energetskih skupnosti za energetski trg, okolje in družbo, ter naj spodbujajo vlogo posameznih proizvajalcev-odjemalcev v povezavi z obnovljivimi viri energije, da bi dosegli večjo samozadostnost in lastno proizvodnjo; poziva mesta in regije, naj prevzamejo vodilno vlogo pri spodbujanju energetske učinkovitosti in proizvodnje energije iz obnovljivih virov, zato da se zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in onesnaženost zraka;

15.  znova poudarja, da morajo regije izvajati Direktivo 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktivo 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, ter poziva k osredotočenosti ali povečanju strukturnih skladov EU za spodbujanje energetske prenove javnih stavb in za samozadostno oskrbo občin z energijo iz obnovljivih virov; poziva k podpori zadružnih državljanskih projektov za energijo v okviru strukturnih skladov EU ter z odpravo birokratskih bremen na nacionalni in regionalni ravni;

16.  ugotavlja, da je delež EU v svetovnih emisijah toplogrednih plinov po najnovejših statističnih podatkih približno 10 % in da torej brez ukrepanja na svetovni ravni ni mogoče ustaviti negativnih podnebnih sprememb; vendar opozarja, da bi lahko imela EU pri tem vodilno vlogo, zlasti s spodbujanjem čistih energetskih rešitev in tehnologij;

17.  opozarja, da agenda EU za mesta spodbuja novo metodo dela, pri kateri se potencial mest v celoti uporabi za odziv na svetovne izzive na področju podnebnih sprememb, posebna pozornost pa se nameni boljšemu pravnemu urejanju, dostopu do financiranja in izmenjavi znanja;

EU in kohezijska politika

18.  meni, da bi bilo treba s prihodnjim večletnim finančnim okvirom povečati svoje ambicije v zvezi z doseganjem podnebnih ciljev, kjer je to primerno, ter povečati delež porabe za ta namen;

19.  spominja na zavezo, da se vsaj 20 % proračuna EU za obdobje 2014–2020 (približno 212 milijard EUR) nameni za ukrepe, povezane s podnebnimi spremembami; poziva Komisijo in države članice, naj ustrezno upoštevajo poročilo Evropskega računskega sodišča št. 31 iz leta 2016, ki opozarja, da obstaja resno tveganje, da cilj 20 % ne bo dosežen, če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi, ter poziva Komisijo, naj Parlament sproti obvešča o napredku na tem pomembnem področju; poudarja, da niti v Evropskem socialnem skladu, niti v kmetijski in ribiški politiki ter politiki razvoja podeželja ni bilo bistvenega premika v smeri podnebnih ukrepov ter da niso bile v celoti raziskane vse potencialne možnosti za financiranje ukrepov v zvezi s podnebnimi spremembami;

20.  poudarja, da ima kohezijska politika ključno vlogo pri soočanju z izzivi podnebnih sprememb na regionalni in lokalni ravni; ponovno poudarja, da je treba povečati proračun kohezijske politike po letu 2020; poudarja, da mora biti kohezijska politika še posebej pozorna na naložbe v mesta, kar zadeva kakovost zraka, krožno gospodarstvo, prilagajanje na podnebne spremembe, rešitve za razvoj zelene infrastrukture ter energetski in digitalni prehod;

21.  podpira vzpostavitev orodja za analizo stroškov in koristi, ki bi lokalnim vladam omogočilo, da bi razumele vpliv projektov v smislu zmanjšanja količine ogljika ter v celoti izkoristile možnosti financiranja, ki so na voljo na ravni EU;

22.  ocenjuje, da bi bilo treba v kohezijski politiki zajeti pristopa blažitve in prilagajanja, razlikovati med njima in obenem upoštevati, da morata biti usklajena, ter vzpostaviti jasne mehanizme financiranja, da bi spodbudili in podprli politike in ukrepe na vsakem področju; meni, da bi lahko omenjene mehanizme vzpostavili z jasnimi in merljivimi načrtovanimi naložbami ob sodelovanju mest in regij (vključno z javnimi organi, industrijo, deležniki in civilno družbo), ter da mora to sodelovanje zajemati tudi fazi izvajanja in ocenjevanja;

23.  ugotavlja, da je samo petnajst držav članic sprejelo akcijski načrt in prilagoditveno strategijo z le malo konkretnimi ukrepi na terenu; meni, da bi bilo treba prihodnje načrtovanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov bolj vključiti v nacionalne energetske in podnebne načrte do leta 2030; poudarja, da bi bilo treba v prihodnjem večletnem finančnem okviru še dodatno izboljšati vključevanje podnebnih ciljev, na primer s tesnejšim povezovanjem naložb kohezijske politike in splošnih načrtov držav članic za uresničitev cilja do leta 2030; zato poudarja, da bo treba pri vrednotenju partnerskih sporazumov upoštevati podnebne cilje EU, operativni programi pa bodo morali ostati tesno povezani s strategijami in načrti prilagajanja vsake države članice, da bi tako dosegli usklajenost in doslednost na vseh ravneh načrtovanja in upravljanja, zlasti če sredstva EU pomenijo velik delež razpoložljivih javnih sredstev; ugotavlja, da bo treba zaradi tega pri ocenjevanju operativnih programov preučiti, kako uspešno so prispevali k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, hkrati pa si prizadevati za skupno metodologijo in postopek spremljanja, da bi se izognili lažni prijaznosti do okolja;

24.  poziva, naj bodo naložbe kohezijske politike skladne z učinkovito podnebno politiko, da bodo zagotavljale okoljsko trajnost;

25.  opozarja, da sta inovacijska politika in urbana razsežnost ustrezni področji za sinergije med podnebnimi cilji in širšimi gospodarskimi cilji kohezijske politike; zato poziva k pripravi posebnih določb za trajnostni urbani razvoj in urbane inovacije ter k znatni finančni okrepitvi teh področij v okviru kohezijske politike po letu 2020;

26.  poziva različna partnerstva, ki obravnavajo vprašanja v zvezi z blažitvijo podnebnih sprememb v okviru agende EU za mesta, naj hitro sprejmejo in predstavijo svoje akcijske načrte; poleg tega poziva Komisijo, naj predloge iz teh akcijskih načrtov, zlasti kar zadeva boljše pravno urejanje, financiranje in znanje, upošteva pri prihodnjih zakonodajnih predlogih;

27.  poudarja, da je za uresničitev dolgoročnejših ciljev Pariškega sporazuma potrebna večja skladnost naložb z dolgoročno usmeritvijo razogljičenja za regionalni ali nacionalni trg ali celotni trg EU, ter poziva k ukrepom za lažji dostop do financiranja, ki bo manjšim mestom in regijam omogočil dostop do finančnih sredstev; poleg tega poudarja, da bi morala biti sredstva prednostno na voljo za regije, odvisne od ogljika, da se omogoči nemoten prehod na nizkoogljično gospodarstvo, ter da bi bilo treba dati prednost prehodu na alternativne zaposlitve za delavce v ogljično intenzivnih panogah; poziva Komisijo, naj predlaga, da bi bilo v okviru kohezijske politike za obdobje po letu 2020 dejansko zmanjšanje emisij (skupaj z izvedbo drugih ukrepov, kot so predelava ali dejavnosti za obnovo in dekontaminacijo zapuščenih industrijskih območij) pomemben element v oceni uspešnosti operativnih programov;

28.  poudarja, da je treba za financiranje projektov, ki bodo pripomogli k blažitvi podnebnih sprememb ali prilagajanju nanje, uporabljati dodatne finančne instrumente in politike, kot so Evropski sklad za strateške naložbe, Instrument za povezovanje Evrope in Obzorje 2020;

29.  vztraja, da morajo subvencije za regije in mesta ostati temeljno orodje evropskega financiranja na področju kohezijske politike in zlasti podnebnih ukrepov; vendar poudarja, da je kljub večji skladnosti in natančnosti kazalnikov, ki se nanašajo na podnebni učinek in rezultate, slednji ne zadostujejo za določitev ravni prispevka kohezijske politike k doseganju skupnih podnebnih ciljev EU, ter meni, da je treba izboljšati sistem za spremljanje in sledenje izdatkov, povezanih s podnebjem, da bi zagotovili, da izdatki EU pomenijo konkreten in merljiv prispevek k uresničevanju ciljev EU; poziva k načrtu za prilagajanje za spremljanje regionalnih in lokalnih podnebnih ukrepov ter poziva Komisijo, naj oceni delež sredstev, ki jih države članice porabijo na lokalni ravni za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in za prilagajanje območja na podnebne spremembe;

30.  priznava vlogo instrumentov integriranega teritorialnega razvoja, kot so integrirane teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, saj jih lahko mesta uporabijo kot dodatne instrumente pri financiranju trajnostnih strategij razvoja mest ali funkcionalnih območij; poziva k celostnim lokalnim pristopom in strategijam od spodaj navzgor, da bi se zagotovila učinkovitejša raba virov, okrepila odpornost in zagotovilo prilagajanje na posledice podnebnih sprememb na najbolj prizadetih območjih;

31.  priznava, da je velika večina evropskega sektorja raziskav in razvoja, osredotočenega na podnebne spremembe, v evropskih mestih; poziva Komisijo, naj zagotovi večjo podporo za mesta in regije na področjih usposabljanja in ozaveščanja, finančno svetovanje, strokovno znanje, obveščanje, raziskave in razvoj, izobraževanje na področju varstva podnebja in svetovanje tako glede blažitve podnebnih sprememb kot prilagajanja nanje, zlasti s krepitvijo obstoječih instrumentov, kot so svetovalna platforma za naložbe v mestna območja URBIS, program URBACT in pobuda Inovativni urbanistični ukrepi (UIA); poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo ta sektor v celoti izkoristil sodelovanje na svetovni ravni na področju raziskav, ter naj te instrumente okrepi, da bi lokalnim vladam pomagali pri pripravi projektov, ki ustrezajo svojemu namenu, ter pri dostopu do možnosti financiranja, da bi inovativne rešitve preskusili v strategijah razvoja mest; poziva podnacionalne organe EU, naj prostovoljno sodelujejo v evropskih znanstvenih, raziskovalnih in tehnoloških pobudah, kot je Obzorje 2020, tako formalno kot neformalno, da bi dosegli skupne cilje; meni, da bi morale imeti lokalne oblasti neposreden dostop do finančnih instrumentov, kot so svetovni podnebni skladi; meni, da bi bilo treba povečati sinergije med kohezijsko politiko in politiko za raziskave in inovacije, da bi zagotovili hitro uvedbo novih nizkoogljičnih tehnologij;

32.  poziva Komisijo, naj v programu Obzorje 2020 več pozornosti in sredstev nameni inovacijskim in raziskovalnim projektom na področju krožnega gospodarstva in trajnostnih mest; spodbuja države članice, naj ob podpori Komisije in Evropske investicijske banke okrepijo upravne zmogljivosti regij in mest, da bi lahko izkoristili vse možnosti javnega in zasebnega financiranja, ki so na voljo na ravni EU;

33.  poziva pristojne organe, naj se problematike odpadkov lotijo z mislijo na vzpostavitev krožnega gospodarstva ter naj za odpadke, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati, spodbujajo tehnike odstranjevanja, ki ne vključujejo sežiganja;

34.  meni, da bo treba v prihodnjem programskem obdobju podnebne spremembe vključiti v načrtovanje teritorialnega sodelovanja; poudarja pomembno vlogo teritorialnega sodelovanja, čezmejnega sodelovanja in makroregionalnih strategij v ukrepih regij in mest v EU in zunaj meja EU ter ponovno opozarja na potrebo po politični in finančni okrepitvi tega instrumenta tako na področju blažitve kot prilagajanja; poudarja, da je okvir za izvajanje skupnih ukrepov in izmenjav politik med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi akterji iz različnih držav članic, kot je Interreg, zlasti ustrezen za obravnavo podnebnih sprememb in izvajanje ustreznih ukrepov z namenom blažitve njihovih učinkov; v zvezi s tem pozdravlja, da sedem od 15 nadnacionalnih programov pobude Interreg po vsej Evropi financira strategije, pilotne ukrepe, usposabljanje in orodja, da bi mestom pomagali okrepiti zmogljivosti za zmanjšanje emisij CO2 in blažitev podnebnih sprememb ter tako izpolnili cilje EU;

Mesta in regije

35.  pozdravlja pobude, kot je Svetovna konvencija županov za podnebne spremembe in energijo, ter vlogo številnih mest in regij v boju proti podnebnim spremembam in pri varstvu okolja; poziva mesta in regije, naj sodelujejo in boj proti podnebnim spremembam nujno še bolj vključijo v institucionalno agendo; priporoča, naj mestne oblasti izvajajo in redno posodabljajo pametne strategije dolgoročnega urbanističnega načrtovanja in inovativne pristope, kot je pobuda za pametna mesta; poudarja potrebo po trajnostnih in energetsko učinkovitih stanovanjskih projektih in pametnih stavbah, s katerimi bi prihranili energijo, naložbah v energijo iz obnovljivih virov, okolju prijaznih sistemih javnega prevoza, nadaljnji podpori projektom spodbujanja nizkoogljičnih mest in regij ter po povezovanju mest in sodelovanju med lokalnimi in regionalnimi vladami v boju proti globalnemu segrevanju;

36.  opozarja, da je treba vzpostaviti okvir poročanja na podlagi objektivnih parametrov in preizkušenih metodologij ter spremljati podnebne ukrepe, ki jih izvajajo mesta in regije, da bi izmenjevali podatke o podnebnih zavezah in povečali preglednost med akterji ter tako dosegli podnebne cilje;

37.  opozarja, da prometni sektor ustvarja tako emisije toplogrednih plinov kot zdravju škodljiva onesnaževala zraka, katerih koncentracijo v zraku v mestih ureja Direktiva (EU) 2016/2284 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka; meni, da imajo regije in mesta ogromen potencial za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz prometa, ter poudarja potrebo po financiranju pobud za nizkoogljično lokalno in regionalno mobilnost; poudarja, da morajo mesta prevzeti vodilno vlogo pri spodbujanju uporabe javnega prometa in pri spodbujanju elektrifikacije javnega in zasebnega prevoza, ter poziva k promociji nekaterih vzorčnih regij za potrebe raziskav na področju inteligentnih, medsebojno povezanih prometnih sistemov med mesti in podeželjem;

38.  pozdravlja pobude mest, kot so pametna mesta in pametna omrežja, ki si prizadevajo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in za večjo učinkovitost rabe virov; poudarja, da morajo regije izboljšati ureditve zelenih mest s spodbujanjem energetskega in digitalnega prehoda ter da rešitve, kot so pametna omrežja, nudijo možnosti za učinkovitejši prenos energije do domov in stavb; priznava, da sodelovanje med podjetji in mesti prispeva k ustvarjanju inovativnih in vključujočih rešitev, ter poziva, naj se jih spodbuja; poudarja, da je treba okrepiti naložbe v druge trajnostne rešitve, kot je zelena infrastruktura, ter zlasti v povečevanje pokritosti mest z olesenelim rastlinjem; opozarja, da ni treba samo zmanjšati emisije, temveč tudi povečati zmogljivosti tal za absorbcijo CO2, ter poziva k boljši zaščiti obstoječih in novonastalih mestnih gozdov v regijah EU;

39.  poudarja, da lahko sezonska, lokalno pridelana hrana zmanjša emisije toplogrednih plinov, ki jih povzroča prevoz, s čimer se zmanjša skupni ogljični odtis živil; poziva Komisijo, naj si v sodelovanju z živilskim sektorjem prizadeva okrepiti lokalno in regionalno trajnostno proizvodnjo hrane, ter pozdravlja prostovoljne ukrepe (kot je t. i. semafor) za prepoznavanje doseženega vpliva na podnebje in ogljičnega odtisa živil in drugih izdelkov; poziva k uvedbi enotnih kazalnikov v vsej EU, ki bi omogočali prostovoljno, toda primerljivo označevanje, ter poziva lokalne oblasti, naj izvedejo kampanje za ozaveščanje o ogljičnem odtisu živil;

40.  opozarja, da je treba ukrepe za blažitev načrtovati na podlagi pravične razporeditve prizadevanj in koristi med različnimi akterji in da se morajo ukrepi prilagajanja osredotočati na zaščito najbolj ranljivih skupin prebivalstva v celoti;

41.  priznava raznolikost in posebnost oblik regionalne ranljivosti in potencialov ter opozarja, da se lahko izzivi, viri in najučinkovitejši ukrepi razlikujejo po posameznih območjih; zato poudarja svojo zavezanost načelu subsidiarnosti in opozarja, da morajo imeti mesta in regije ustrezno znanje in zadostno politično, upravno in finančno avtonomijo za načrtovanje in izvajanje posameznih ukrepov; poudarja, da morajo mesta prilagoditi svoje urbanistično načrtovanje z naložbami v zeleno infrastrukturo, mobilnost, javni prevoz in pametna omrežja, da bi dosegla cilje iz Pariškega sporazuma; znova poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti kot ravni upravljanja, ki so najbližje državljanom in tudi najbližje učinkom izzivov, povezanih s podnebnimi spremembami, najbolj celovit vpogled v številne probleme, in zato poudarja, da jim je treba zagotoviti upravno zmogljivost in finančna orodja za razvoj prilagojenih rešitev za ublažitev podnebnih sprememb;

42.  poziva k učinkovitejšemu upravljanju na več ravneh ob popolni preglednosti ter k boljši vključitvi lokalnih uprav, regij in mest ter njihovih predstavniških organov v procesu odločanja EU in v okviru procesa UNFCCC; poziva k spodbujanju in zagotavljanju usklajevanja vseh javnih uprav ter k spodbujanju udeležbe državljanov, socialnih partnerjev in gospodarskih subjektov, ter poziva Komisijo, naj spodbuja usklajevanje in izmenjavo informacij in primerov dobre prakse med državami članicami, regijami, lokalnimi skupnostmi in mesti; poudarja, da bi bilo treba spodbujati participativne modele lokalnega upravljanja;

43.  pozdravlja odločitev Medvladnega odbora za podnebne spremembe, da pripravi posebno poročilo o mestih in podnebju v letu 2023, kar bo spodbudilo več raziskav o pomenu mest v boju proti podnebnim spremembam; meni, da bi morala mesta prispevati k svetovnemu poročilu o podnebju za leto 2018; meni tudi, da lahko mesta in regije vplivajo na oblikovanje politike po Pariškem sporazumu z izvajanjem strateškega pristopa za spopadanje z globalnim segrevanjem in za podpiranje blažilnih in prilagoditvenih ukrepov v mestnih območjih, v katerih živi več kot polovica svetovnega prebivalstva; poziva Komisijo, naj si v tem procesu prizadeva za vizijo o podnebnih ukrepih na več ravneh, da bi spodbudila vključujočo podnebno ureditev, ki bi priznavala ukrepe lokalnih in podnacionalnih organov;

44.  poziva nacionalne oblasti k decentralizaciji in kakovostnejšemu izvajanju načela subsidiarnosti, da bi se še dodatno okrepila vloga lokalnih in regionalnih organov v boju proti podnebnim spremembam;

45.  ugotavlja, da številni segmenti industrije vlagajo v zeleno preobrazbo in so se zavezali k politiki razogljičenja; priznava, da sodelovanje med podjetji in mesti ustvarja inovativne in vključujoče rešitve na področju podnebnih ukrepov in prispeva k doseganju ciljev EU; opozarja, da ima industrija ključno vlogo pri financiranju in zmanjšanju naložbene vrzeli na mestnih območjih; poziva k spodbujanju partnerstev med mesti in podjetji;

46.  poudarja, da je mogoče s pametnim načrtovanjem in naložbami v nizkoogljično mestno infrastrukturo, ki je odporna na podnebne spremembe, izboljšati okolje in kakovost življenja državljanov, ustvarjati delovna mesta ter spodbujati lokalno in regionalno gospodarstvo;

47.  poziva mesta in regije, naj izkoristijo pobude EU, kot so Inovativni urbanistični ukrepi, za izvajanje pilotnih projektov na področju trajnostnega razvoja mest;

48.  pozdravlja pobudo „ženske za podnebje“ (Women4Climate) in sodelovanje zasebnega sektorja v njej, kar bi moralo prispevati k večji udeležbi vodilnih žensk v boju proti podnebnim spremembam, da bi okrepile svoje vodstvene sposobnosti in spodbudile prihodnjo generacijo vodilnih žensk k udeležbi v boju proti podnebnim spremembam;

49.  priznava posebno odgovornost mest v boju proti podnebnim spremembam, saj prispevajo 70 % svetovnih emisij CO2, in ponavlja zavezanost Evropskega parlamenta k uspešni vzpostavitvi Svetovne konvencije županov za podnebne spremembe in energijo, vključno s pobudo o prilagajanju podnebnim spremembam (pobuda županov „Mayors Adapt“), memorandumom o soglasju o omejitvi segrevanja na manj kot 2 °C in pobudo o prilagajanju regij „Regions Adapt“; meni, da bodo zaveze, sprejete z deklaracijo pariške mestne hiše leta 2015, izpolnjene le s sodelovanjem v okviru Svetovne konvencije županov za podnebne spremembe in energijo, ter poziva vsa mesta v EU in zunaj nje, naj se pridružijo konvenciji županov in naj se ne da bi to vplivalo na njihovo sodelovanje v drugih sektorskih ali institucionalnih mrežah z enakimi cilji zavežejo ambicioznim podnebnim ukrepom ter organizirajo izmenjave izkušenj in primerov dobre prakse; ugotavlja, da številni predloženi akcijski načrti mest vključujejo zaveze do leta 2020, zato ta mesta poziva k dodatnim prizadevanjem do leta 2030; meni, da bi morala EU mestom še naprej omogočati avtonomijo pri načrtovanju strategij za blažitev podnebnih sprememb, saj to pogosto vodi do ambicioznejših ciljev;

50.  poudarja potrebo po jasni opredelitvi vloge lokalnih in regionalnih oblasti v Pariškem sporazumu, da bi se zagotovil dolgoročni odziv na podnebne spremembe; poudarja, da mora EU ukrepati na terenu, skupaj z mesti in regijami, da bi regije in mesta EU postala bolje povezana in bolj trajnostna, da bi se ustvarile energetsko učinkovite občine in razvila pametnejša mestna prometna omrežja;

51.  meni, da je treba spodbujati izmenjavo znanja in izkušenj na lokalni in regionalni ravni ob upoštevanju številnih izkušenj posameznih regij in mest ter posameznih regionalnih agencij za varstvo okolja oziroma regionalnih agencij za energijo;

52.  meni, da je treba evropske in mednarodne oziroma svetovne organizacije ter združenja ali mreže mest, občin in regij uporabiti kot instrument za kakovostnejše sodelovanje pri spopadanju s težavami, ki jih povzročajo podnebne spremembe, na lokalni in regionalni ravni;

53.  ugotavlja, da so na konferenci COP 22 v Marakešu lokalni in regionalni organi pripravili Marakeški načrt za ukrepe, ki poudarja potrebo po bolj neposrednem vključevanju lokalnih oblasti, ki jih je treba tudi formalno priznati kot del uradne razprave o podnebnih spremembah in ne le obravnavati na enak način kot druge nedržavne akterje, kot so nevladne organizacije in zasebni sektor;

o
o   o

54.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, državam članicam ter nacionalnim in regionalnim parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0363.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0383.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0380.
(4) UL C 316, 22.9.2017, str. 124.
(5) UL C 207, 30.6.2017, str. 51.
(6) UL L 347, 20.12.2013, str. 320.
(7) UL C 349, 17.10.2017, str. 67.

Pravno obvestilo