Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004(3),

–  ob upoštevanju obvestila Komisije z dne 26. septembra 2017 o uporabi živilske zakonodaje EU in zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti izdelkov – posebni primer živil,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 25. maja 2016 o navodilih za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah (SWD(2016)0163),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. maja 2016 z naslovom Celostni pristop za spodbujanje čezmejnega e-poslovanja za evropske državljane in podjetja (COM(2016)0320),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. oktobra 2017 z naslovom Delovni program Komisije za leto 2018: načrt za enotnejšo, močnejšo in bolj demokratično Evropo (COM(2017)0650),

–  ob upoštevanju nagovora predsednika Jeana Clauda Junckerja o stanju v Uniji z dne 13. septembra 2017,

–  ob upoštevanju sklepov predsednika Evropskega sveta z dne 9. marca 2017, zlasti odstavka 3 sklepov,

–  ob upoštevanju sklepov 3 524. seje Sveta za kmetijstvo in ribištvo z dne 6. marca 2017,

–  ob upoštevanju zapisnika 2 203. zasedanja Komisije z dne 8. marca 2017,

–  ob upoštevanju kratkega poročila o praksah zavajajočega pakiranja, ki ga je januarja 2012 pripravil tematski sektor A,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o novi agendi za evropsko potrošniško politiko(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2012 o strategiji za krepitev pravic ranljivih potrošnikov(5), zlasti odstavka 6,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o uporabi Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o letnem poročilu o politiki EU na področju konkurence(8), zlasti odstavka 14,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2017 o letnem poročilu o politiki EU na področju konkurence(9), zlasti odstavka 178,

–  ob upoštevanju svoje večje interpelacije z dne 15. marca 2017 o razlikah v deklaracijah, sestavi in okusu proizvodov na osrednjih/vzhodnih in zahodnih trgih EU(10),

–  ob upoštevanju kratkega poročila službe Evropskega parlamenta za raziskave iz junija 2017 z naslovom Dual quality of branded food products: addressing a possible east-west divide (Neenotna kakovost proizvodov z blagovno znamko: ali res obstaja razlika med vzhodom in zahodom?),

–  ob upoštevanju raziskave o živilih in čeških potrošnikih, ki jo je februarja 2016 izvedel češki inšpekcijski organ za kmetijstvo in prehrano,

–  ob upoštevanju posebne študije o vprašanju neenotne kakovosti proizvodov, ki se tržijo na enotnem trgu Evropske unije, z vidika zakonodaje o varstvu potrošnikov (zlasti glede nepoštenih delovnih praks), konkurenčnega prava (zlasti glede nepoštene konkurence) in pravic industrijske lastnine, ki jo je leta 2017 pripravila Pravna fakulteta Univerze Palacký v Olomoucu,

–  ob upoštevanju različnih raziskav, študij in preskusov, ki so jih v zadnjih nekaj letih izvedli organi za nadzor hrane v več državah članicah srednje in vzhodne Evrope,

–  ob upoštevanju Nielsenovega poročila iz novembra 2014 o stanju zasebnih znamk po svetu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. aprila 2018 z naslovom Nov dogovor za potrošnike (COM(2018)0183),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2018 za boljše izvrševanje in posodobitev pravil EU o varstvu potrošnikov (COM(2018)0185),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane(11),

–  ob upoštevanju člena 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah o varstvu intelektualne lastnine,

–  ob upoštevanju skupnega pisma Republike Hrvaške, Češke republike, Madžarske, Litve, Republike Poljske in Slovaške republike Komisiji z dne 23. marca 2018 o vprašanju neenotne kakovosti proizvodov v okviru novega dogovora za potrošnike,

–  ob upoštevanju rezultatov primerjalnih študij, ki so jih opravili organi in organizacije za varstvo potrošnikov v več državah članicah EU,

–  ob upoštevanju predloga Komisije za posodobitev Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, da bi bilo v njej izrecno navedeno, da lahko nacionalni organi ocenjujejo in obravnavajo zavajajoče poslovne prakse, pri katerih se proizvodi tržijo kot enaki v več državah EU, če se njihova sestava ali lastnosti znatno razlikujejo,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano ter Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0267/2018),

A.  ker bi morala podjetja pri promociji, prodaji ali dobavi proizvodov potrošnikom zagotavljati točne in razumljive informacije o natančni sestavi proizvoda, tudi glede lokalnih proizvodov in receptov, da jim omogočijo sprejetje informirane odločitve o nakupu;

B.  ker bi moralo biti zaupanje potrošnikov v sestavo, vrednost in kakovost proizvoda ključno načelo blagovnih znamk; ker bi morali proizvajalci zagotoviti, da bodo pričakovanja potrošnikov izpolnjena;

C.  ker se potrošniki ne zavedajo, da so proizvodi iste znamke, enake kakovosti in z enako embalažo prilagojeni lokalnim preferencam in okusu, in ker spreminjajoča se kakovost proizvodov zbuja pomisleke, da so nekatere države obravnavane drugače kot druge; ker je Evropska unije že oblikovala oznake, s katerimi bi izpolnila specifična pričakovanja potrošnikov in upoštevala posebnosti proizvodnje z uporabo izrazov v zvezi s kakovostjo;

D.  ker je Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah glavno zakonodajno orodje Unije za zagotavljanje, da potrošniki niso izpostavljeni zavajajočemu oglaševanju in drugim nepoštenim praksam pri poslih med podjetji in potrošniki, vključno s trženjem proizvodov z enako blagovno znamko na način, ki lahko zavaja potrošnike;

E.  ker bi bilo mogoče nepoštene poslovne prakse v direktivi o nepoštenih poslovnih praksah opredeliti tako, da bi bile prepovedane v vseh primerih, ali pa tako, da bi bile prepovedane samo v nekaterih okoliščinah; ker v skladu z ugotovitvami Komisije uvrstitev prakse v Prilogo I direktive o nepoštenih poslovnih praksah, kjer je ustrezno, zagotavlja večjo pravno varnost in bolj pošteno konkurenco med proizvajalci na trgu;

F.  ker potrošniki povezujejo blagovno znamko, proizvod in kakovost ter v skladu s tem pričakujejo, da bodo proizvodi iste znamke in/ali enakega izgleda tudi enake kakovosti ne glede na to, ali so v prodaji v matični državi ali kateri drugi državi članici;

G.  ker potrošniki tudi asociativno povezujejo znamko in oznako ali embalažo kmetijskega ali živilskega proizvoda ter kakovost in v skladu s tem pričakujejo, da bodo proizvodi iste znamke, ki se tržijo pod isto oznako ali so enakega videza, enake kakovosti in imeli enako sestavo ne glede na to, ali so v prodaji v matični državi ali kateri drugi državi članici; ker vsi kmetje v Evropski uniji proizvajajo proizvode pri enako visokih standardih in stranke pričakujejo to enotno kakovost tudi pri drugih proizvodih v prehranski verigi, ne glede na jurisdikcijo, v kateri prebivajo;

H.  ker vsi državljani EU zaslužijo enako obravnavo v zvezi z živilskimi in neživilskimi proizvodi, ki se prodajajo na enotnem trgu;

I.  ker je treba nepoštene prakse na tem področju prekiniti, da se prepreči zavajanje potrošnikov, in ker lahko to čezmejno težavo odpravi le močna sinergija na ravni EU;

J.  ker morajo države članice za vsak primer posebej oceniti, ali je poslovna praksa nepoštena v skladu z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, razen v primeru praks, navedenih v Prilogi I;

K.  ker je predsednik Juncker v svojem govoru o stanju v Uniji leta 2017 poudaril, da ni sprejemljivo, da se ponekod v Evropi prodajajo živila, ki so nižje kakovosti kot v drugih državah, kljub temu, da sta njihova embalaža in blagovna znamka enaki;

L.  ker posamezne države članice zelo različno izvajajo direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, močno pa se razlikujejo tudi po metodoloških pristopih in učinkovitosti reševanja in izvrševanja direktive;

M.  ker ima pri odločitvah o vrednosti proizvoda pogosto najpomembnejšo vlogo njegova blagovna znamka;

N.  ker bi okrepljen in bolj učinkovit okvir za sodelovanje pri izvrševanju zakonodaje povečal zaupanje potrošnikov in zmanjšal škodo zanje;

O.  ker imajo vsi potrošniki v EU enake pravice in ker analize kažejo, da nekateri proizvajalci pod isto blagovno znamko prodajajo proizvode različne kakovosti in zavajajoče enakega videza, pri čemer nekateri proizvodi v nekaterih državah vsebujejo manj osnovnih sestavin ali manj kakovostne sestavine, ki nadomeščajo sestavine višje kakovosti; ker je ta težava bolj razširjena v državah članicah, ki so se pridružile EU od leta 2004; ker je bilo z analizami ugotovljeno, da se v nekaterih primerih prodajna cena istega proizvoda ali proizvoda zavajajoče enakega videza z nižjo kakovostjo ali drugačnim okusom, konsistenco ali drugimi senzoričnimi lastnostmi, močno razlikuje med posameznimi državami članicami; ker to sicer ne krši načel svobodnega tržnega gospodarstva, veljavnih pravil o označevanju ali druge živilske zakonodaje, vendar vseeno gre za zlorabo identitete blagovne znanke, kar ovira načelo, da je treba vse potrošnike obravnavati enako;

P.  ker so bili odkriti primeri bistvenih razlik med proizvodi, kot je otroška hrana, kar zbuja dvom glede načel in trditev proizvajalcev, da svoje proizvode prilagajajo lokalnim preferencam; ker nekateri laboratorijski rezultati potrjujejo, da lahko proizvodi z nižjo kakovostjo vsebujejo manj zdrave kombinacije sestavin, kar ovira načelo enakega obravnavanja vseh potrošnikov; ker so se predstavniki nekaterih proizvajalcev dogovorili, da bodo spremenili svoje recepte v nekaterih državah, da bodo na vsem enotnem trgu ponujeni identični proizvodi;

Q.  ker to nesprejemljivo prakso uporabljajo znana multinacionalna podjetja agroživilskega sektorja, ki želijo na ta način povečati svoje marže, s tem ko izkoriščajo razlike v kupni moči v različnih državah članicah;

R.  ker je Komisija v predlogu za nov dogovoru za potrošnike, tj. ciljno usmerjeni reviziji potrošniških direktiv EU na podlagi preverjanja ustreznosti potrošniške in tržne zakonodaje EU, predlagala posodobitev direktive o nepoštenih poslovnih praksah, da bi v njej bolj izrecno navedli, da lahko nacionalni organi ocenjujejo in obravnavajo zavajajoče poslovne prakse, pri katerih se v različnih državah članicah proizvodi tržijo kot enaki, njihova sestava ali značilnosti pa se bistveno razlikujejo;

S.  ker diferenciacije in inovacije proizvodov samih po sebi ne bi smeli omejevati, kljub temu pa se potrošniki ne bi smeli zavajati;

T.  ker je enotni trg prinesel ogromne koristi udeležencem v verigi preskrbe s hrano in ker ima trgovina s hrano vse bolj čezmejno razsežnost in je še posebej pomembna za delovanje enotnega trga;

U.  ker je za to, da bi v celoti izkoristili prednosti notranjega trga, ključnega pomena ustreznejša uporaba obstoječe živilske in potrošniške zakonodaje EU, s katero bi odkrivali in obravnavali neupravičene dvojne standarde ter tako zaščitili potrošnike pred zavajajočimi informacijami in poslovnimi praksami;

V.  ker je treba še naprej krepiti vlogo potrošniških združenj v zvezi s tem; ker imajo potrošniška združenja edinstveno vlogo pri zagotavljanju zaupanja potrošnikov in bi jih bilo treba še naprej podpirati z dodatnimi pravnimi in gospodarskimi ukrepi in krepitvijo zmogljivosti;

W.  ker bi lahko dokazane razlike v sestavinah v primerljivih proizvodih dolgoročno pomenile tveganje za zdravje potrošnikov, zlasti v primeru ranljivih potrošnikov, kot so otroci in ljudje s prehranskimi in/ali zdravstvenimi težavami, kar bi prispevalo k poslabšanju dobrega počutja državljanov; ker do tega lahko na primer pride, kadar je vsebnost maščob in/ali sladkorja višja od pričakovane, kadar so maščobe živalskega izvora nadomeščene z maščobami rastlinskega izvora ali obratno, kadar je sladkor nadomeščen z umetnimi sladili ali kadar je vsebnost soli povišana; ker je označevanje, ki ne odraža dejansko uporabljenih aditivov ali števila nadomestkov za osnovne sestavine, zavajajoče za potrošnike in lahko pomeni tveganje za njihovo zdravje;

X.  ker ni zakonodajnih predpisov o neenotni kakovosti na ravni EU ni mogoče primerjati ali prepoznati primerov neenotne kakovosti in ni instrumentov, ki bi se lahko uporabili za izboljšanje stanja; ker službe Komisije za presoje in analize na področju zdravja in hrane redno poročajo o pomanjkljivostih pri izvajanju in izvrševanju zahtev iz veljavne živilske zakonodaje EU, na primer pri označevanju mehansko izkoščenega mesa(12) in pri uporabi aditivov za živila(13);

Y.  ker je razlike v sestavi, ki bi lahko vplivale na zdravje potrošnikov, mogoče najti ne le pri živilih, temveč tudi pri kozmetiki, higienskih proizvodih in čistilih;

Z.  ker mnoge države srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope zaostajajo pri izvajanju ukrepov za spremembo sestave živil, s katerimi bi se zmanjšala vsebnost maščobe, sladkorja in soli v živilih;

1.  poudarja, da je na podlagi rezultatov številnih preskusov in anket, izvedenih v več državah članicah, predvsem v srednji in vzhodni Evropi, z različnimi metodologijami laboratorijskega testiranja, dokazano, da obstajajo različno velike razlike med proizvodi, ki se oglašujejo in distribuirajo na enotnem trgu pod isto blagovno znamko in z na videz isto embalažo, med drugim gre za razlike v sestavi in uporabljenih sestavinah ali snoveh, ki so v škodo potrošnikov; ugotavlja, da je po anketi enega od nacionalnih pristojnih organov velika večina potrošnikov zaskrbljena zaradi teh razlik; zato sklepa, da so na podlagi ugotovitev teh preskusov in anket zaskrbljeni zaradi diskriminacije med različnimi trgi v državah članicah; poudarja, da tovrstna diskriminacija ni sprejemljiva in da bi morali vsi potrošniki v EU imeti dostop do enako kakovostnih proizvodov;

2.  poudarja, da sporočeni primeri s tako velikimi razlikami niso povezani le z živilskimi proizvodi, ampak pogosto tudi z neživilskimi proizvodi, vključno z detergenti, kozmetičnimi proizvodi, proizvodi za osebno higieno in proizvodi, namenjenimi dojenčkom;

3.  želi spomniti, da je Parlament leta 2013 pozval Komisijo, naj smiselno preišče in oceni, ali je treba prilagoditi obstoječo zakonodajo Unije, ter o rezultatih obvesti Evropski parlament in potrošnike;

4.  pozdravlja nedavne pobude, ki jih je Komisija napovedala za obravnavanje tega vprašanja, zlasti njeno zavezanost zagotovitvi skupne metodologije preskušanja, dodelitvi proračunskih sredstev za njeno pripravo in izvrševanje ter zbiranje dodatnih zanesljivih in preverljivih dokazov in posodobitvi direktive o nepoštenih poslovnih praksah ter vzpostavitev centra znanja za goljufije s hrano in kakovost hrane;

5.  je seznanjen s pooblastilom, ki ga je Evropski svet podelil forumu na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, da bi obravnaval vprašanja neenotne kakovosti; spodbuja države članice in njihove pristojne organe, naj dejavno sodelujejo pri tekočih pobudah, tudi pri razvoju skupne metodologije in njenem vključevanju v delovne procese ter pri zbiranju dodatnih dokazov; poudarja, da je treba strani, ki zastopajo interese potrošnikov, vključno s predstavniki potrošniških organizacij in raziskovalnih organizacij, proizvajalci in raziskovalnimi organizacijami, ki izvajajo preskuse proizvodov v državah članicah, dejavno vključiti, da bodo lahko izražale svoja mnenja; meni, da bi moral biti Parlament vključen v vse tekoče pobude, ki bi lahko vplivale na poskuse obravnavanja vprašanja neenotne kakovosti;

6.  priporoča, naj države članice, ki jih to zadeva, same ocenijo metodologijo in učinkovitost izvrševanja direktive o nepoštenih poslovnih praksah in druge zakonodaje o neenotni kakovosti hrane in drugih proizvodov, in oceno pošljejo Komisiji v objektivno oceno o resnosti te težave;

7.  pozdravlja dejstvo, da je Parlament sprejel pilotni projekt za leto 2018, ki bo vključeval vrsto tržnih raziskav za več kategorij potrošniških izdelkov, s katerimi naj bi ocenili različne vidike neenotne kakovosti; pričakuje, da se bo projekt začel izvajati po načrtih, da bo pravočasno zaključen ter da bodo rezultati objavljeni, kot je bilo prvotno načrtovano; meni, da bi bilo treba projekt podaljšati v leto 2019, da bi zagotovili večjo širino znanja ter zajeli tudi neživilski sektor; poziva, naj se poslance bolj vključi v nadzor projekta; spodbuja Parlament, Komisijo in države članice, naj za nadaljnjo oceno različnih vidikov neenotne kakovosti proizvodov uporabijo vsa razpoložljiva orodja, vključno s pilotnimi in nacionalnimi projekti;

8.  poudarja, da so za učinkovito izvrševanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah bistvene izčrpne informacije, kateri javni organ je pristojen za ukrepanje in kateri so ustrezni upravni ali sodni postopki, vključno z možnostjo, da posamezniki vložijo pritožbo po spletu; zato kot negativno dojema pomanjkanje informacij v zadevnih državah članicah, in čeprav zatrjujejo, da bi bilo treba rešiti vprašanje neenotne kakovosti proizvodov, teh informacij ne dajo na voljo na spletiščih pristojnih organov;

9.  poudarja, da je Komisija že prejela obvestilo o nacionalnih ukrepih za nov način označevanja, s katerimi bi potrošnike opozarjali na razlike v sestavi živil;

10.  pozdravlja, da je Komisija za boljše varstvo potrošnikov v EU in za podporo podjetjem vzpostavila spletni program usposabljanja, s katerimi želi pomagati podjetjem, da bi bolje razumela in izvrševala pravice potrošnikov v EU;

Obvestilo Komisije o uporabi zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti izdelkov

11.  je seznanjen z obvestilom Komisije o uporabi zakonodaje EU na področju živil in varstva potrošnikov za neenotno kakovost proizvodov; opozarja, da je namen tega obvestila pomagati nacionalnim organom pri ugotavljanju, ali neko podjetje krši živilsko in potrošniško zakonodajo EU, če v različnih državah prodaja proizvode neenotne kakovosti, ter jim svetovati, kako naj medsebojno sodelujejo; je zaskrbljen, ker se postopni pristop iz obvestila, s katerim naj bi nacionalni organi ugotavljali, ali proizvajalci kršijo zakonodajo EU, trenutno v praksi ne izvaja, to pa bi lahko pomenilo kršitev potrošniških pravic;

12.  se strinja s Komisijo, da potrošniki na enotnem trgu, na katerem so na splošno seznanjeni z načeli prostega pretoka in enakega dostopa do blaga, samoumevno ne pričakujejo, da se bodo proizvodi blagovnih znamk, ki se prodajajo v različnih državah, med seboj razlikovali; želi spomniti na navedbe Komisije, da študije o zvestobi znamkam kažejo, da potrošniki blagovne znamke dojemajo kot potrdilo nadzorovane in stalne kakovosti; se tudi strinja s Komisijo, da potrošniki morda ravno zaradi tega pod isto blagovno znamko pričakujejo enakovredno kakovostne, četudi ne vedno in povsod povsem enake proizvode, in pričakujejo tudi, da jih bodo lastniki blagovnih znamk obvestili o načrtovani spremembi v sestavi svojih proizvodov;

13.  zato meni, da zagotovitev dodatnih informacij, tudi kadar so v osrednjem vidnem polju embalaže, ne zadostuje, če potrošnik ni jasno seznanjen, da se ta proizvod razlikuje od navidezno enakih proizvodov iste blagovne znamke, ki se prodajajo v drugih državah članicah;

14.  v zvezi s tem se tudi strinja s Komisijo, da proizvajalcem hrane in pijače ni treba nujno nuditi enakih proizvodov na različnih geografskih območjih in da prosti pretok blaga ne pomeni, da morajo biti prav vsi proizvodi povsod na enotnem trgu popolnoma enaki; poudarja, da smejo nosilci dejavnosti tržiti in prodajati blago različne sestave in značilnosti na podlagi legitimnih dejavnikov, če pri tem popolnoma spoštujejo zakonodajo EU; vendar poudarja, da ti proizvodi ne bi smeli biti različne kakovosti, ko se ponujajo potrošnikom na različnih trgih;

15.  meni, da je pri reševanju problematike neenotne kakovosti proizvodov osrednjega pomena, da se potrošnikom zagotovijo točne in razumljive informacije; je prepričan, da kadar namerava podjetje dati na trg v različnih državah članicah proizvod, ki se razlikuje v nekaterih značilnostih, ta proizvod ne more imeti že na pogled istih oznak in iste blagovne znamke;

16.  se zaveda, da obstajajo sprejemljive razlike v sestavi proizvodov iste blagovne znamke ter da se lahko proizvodi razlikujejo zaradi regionalnih preferenc potrošnikov, pridobivanja lokalnih sestavin, zahtev nacionalne zakonodaje ali ciljev glede spremembe sestave živil; poudarja, da namen ni določati ali harmonizirati zahtev glede kakovosti hrane ter da ni zaželeno, da bi proizvajalcem predpisali točno sestavo posameznih proizvodov; vendar meni, da okusa potrošnikov ne bi smeli uporabljati kot izgovor za nižanje kakovosti in/ali ponujanje različnih kakovostnih razredov na različnih trgih; poudarja, da morajo biti potrošniki na jasen način obveščeni ter poznati te prilagoditve poznati za vsak proizvod, ne pa biti le na splošno seznanjeni, da je to ustaljena praksa;

17.  meni, da se za obvestilo šteje, da se nanaša zlasti na živila; je prepričan, da bi se morale določbe o uporabi zakonodaje o varstvu potrošnikov uporabljati na splošno za vse živilske in neživilske proizvode na enotnem trgu in da mora biti označba na proizvodu čitljiva za potrošnike in vsebovati vse informacije o njem;

18.  želi opozoriti na smernice Komisije iz leta 2016 o uporabi direktive o nepoštenih poslovnih praksah, v katerih je navedeno, da se proizvodi iste blagovne znamke ter z enako ali podobno embalažo lahko razlikujejo glede sestave, odvisno od kraja proizvodnje in ciljnega trga, torej se lahko razlikujejo med državami članicami, in da poslovne prakse trženja proizvodov z različno sestavo v skladu z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah same po sebi niso nepoštene; poudarja pomen smernic Komisije za olajšanje pravilne in dosledne uporabe direktive o nepoštenih poslovnih praksah; zato poziva Komisijo, naj pojasni povezavo med obvestilom, smernicami in dokumentom, ki ga je pripravila podskupina foruma na visoki ravni o notranjem trgu za boljše delovanje verige preskrbe s hrano;

19.  ugotavlja, da morda obstajajo različne zahteve za kontrolne metode nacionalnih pristojnih organov; poudarja, da so bile že izvedene različne analize, ki bi jih lahko uporabili kot osnovo za oblikovanje in izvajanje skupne metodologije preskušanja, ne glede na to, da so se njihove metodologije razlikovale in da rezultati niso bili ocenjeni na enak način; meni, da bi moral biti cilj dela na področju razvoja metodologije, ki ga vodi Skupni raziskovalni center Komisije, jasno naveden, da bi zagotovili enotno razlago metodologije, ki iz tega izhaja, vključno z opredelitvijo „znatne razlike“, ter pristojnim organom omogočili njeno uporabo; poudarja, da bi določitev t. i. referenčnega izdelka lahko ogrozila skupno oceno, saj bi utegnili imeti težave pri določitvi, kateri izmed izdelkov je tisti, od katerega se vsi ostali razlikujejo;

20.  pozdravlja, da si Evropska komisija prizadeva pomagati nacionalnim izvrševalnim organom pri odkrivanju nepoštenih trgovinskih praks pri trženju proizvodov; poziva Komisijo, naj usklajuje delo pristojnih nacionalnih organov v zvezi s tem; poudarja, da je cilj takšne metodologije zagotoviti, da bodo države članice zbirale zanesljive in primerljive dokaze na skupni osnovi, ter pripevati k skupni oceni resnosti in obsega izdelkov neenotne kakovosti na enotnem trgu; želi spomniti, da se bo resnična narava nepoštenih praks verjetno še naprej presojala za vsak primer posebej, saj je obseg zavajanja potrošnikov vedno vprašanje subjektivne presoje pristojnega organa ali sodišča;

21.  pozdravlja odločitev Komisije, da bo pozvala pristojne organe, naj opravijo več tržnih preskusov v državah članicah, ki bodo vključevali primerjave proizvodov med različnimi regijami in državami; vendar pa poudarja, da je treba po mnenju Komisije takšne preskuse izvajati s skupnim pristopom, ki še ni bil dokončno oblikovan; poudarja, da je treba upoštevati časovni načrt, da bodo rezultati preskušanja, ki se izvaja v okviru skupnega pristopa k preskušanju, na voljo in objavljeni v vseh uradnih jezikih EU v javno dostopnih zbirkah podatkov, ter da bodo analizirani karseda hitro, najpozneje pa do konca leta 2018; poleg tega poudarja, da je treba te rezultate takoj razkriti za namene obveščanja potrošnikov in proizvajalcev, da bi povečali ozaveščenost in tako pripomogli k zmanjšanju zmanjšati število primerov izdelkov z neenotno kakovostjo;

Drugi vidiki neenotne kakovosti

22.  poudarja, da so zasebne znamke postale nepogrešljiv osnovni artikel v nakupovalnih košaricah potrošnikov in da se je njihov tržni delež v zadnjem desetletju povečal v vseh kategorijah proizvodov v večini držav članic; meni, da zasebne znamke ne bi smele dajati vtisa proizvoda blagovne znamke, da se prepreči zmeda med potrošniki; ponovno poudarja, da mora Komisija vprašanju zasebnih znamk nameniti posebno pozornost, da bi odpravila zmedo glede tega, kaj je zasebna znamka in kaj so proizvodi iste blagovne znamke; ugotavlja, da je enotni trg proizvajalcem dostopen, obenem pa je zelo konkurenčen, nekatere znamke pa so poznane ali dobro sprejete povsod v Uniji;

23.  opozarja, da je Parlament večkrat pozval Komisijo, naj ugotovi, ali neenotna kakovost negativno vpliva na lokalno in regionalno proizvodnjo, predvsem na mala in srednja podjetja; obžaluje, da Komisija doslej ni posredovala nobenih podatkov;

24.  poudarja, da ponarejanje izdelkov z določeno blagovno znamko potrošnike izpostavlja zdravstvenim in varnostnim tveganjem, spodkopava zaupanje potrošnikov v znamko in povzroča izgubo dohodkov za proizvajalce; ugotavlja, da je spekter ponarejenih izdelkov, odkritih v EU, še vedno širok in zajema skoraj vse vrste blaga;

25.  izraža zaskrbljenost zaradi omejitev za trgovce, kar zadeva nakup blaga, ki lahko negativno vplivajo na izbiro potrošnikov; poziva Komisijo, naj opredeli dejavnike, ki prispevajo k fragmentaciji enotnega trga blaga in potrošnikom nezakonito onemogočajo, da bi v celoti izkoristili enotni trg, zlasti pa naj se osredotoči na teritorialne omejitve dobave in njihove posledice; poziva Komisijo, naj za obravnavanje tovrstnih praks po potrebi uporabi konkurenčno pravo;

26.  poudarja, da lahko nacionalni pristojni organi izberejo vzorce in izvajajo preskuse le na ozemlju svoje države članice; poudarja potrebo po okrepljenem, učinkovitem, preglednem in hitrem čezmejnem sodelovanju in izmenjavi podatkov, vključno z izmenjavo potencialno neskladnih proizvodov in informacij o potencialno nepoštenih praksah med nacionalnimi organi za zaščito potrošnikov, organi za živila, organizacijami potrošnikov ter Komisijo, da bi obravnavali neenotno kakovost proizvodov ter izboljšali in približali izvrševanje zakonodaje; poziva Komisijo in države članice, naj se intenzivneje zavzamejo za takšno sodelovanje; pozdravlja sprejetje revidirane uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, s katero se krepijo preiskovalna in izvrševalna pooblastila, izboljša izmenjava informacij in podatkov ter omogoča dostop do relevantnih informacij, v njej pa so določena tudi harmonizirana pravila, ki opredeljujejo postopke za usklajevanje preiskovalnih in izvršilnih ukrepov;

27.  priznava uporabnost usklajenih preiskav, ki so pomembna oblika usklajevanja izvrševanja, ki se izvaja v okviru uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, ter poziva Komisijo in države članice, naj te preiskave še okrepijo in razširijo njihovo področje delovanja;

Priporočila in nadaljnji koraki

28.  poudarja pomen široke in pravočasne javne razprave, ki bo prispevala k večji ozaveščenosti potrošnikov o proizvodih in njihovih značilnostih; ugotavlja, da so nekateri proizvajalci in lastniki zasebnih znamk že napovedali spremembe receptur ali uporabo enotnega proizvodnega standarda na ravni EU; poudarja vlogo industrije pri izboljšanju preglednosti in jasnosti, kar zadeva sestavo in kakovost proizvodov ter njihove spremembe; pozdravlja pobudo Komisije za oblikovanje kodeksa ravnanja v zvezi s tem; poziva, naj se tako proizvajalcem kot trgovcem na drobno zavoljo njihovega lastnega interesa omogoči še večja udeležba, da bi lahko karseda hitro pomagali najti učinkovito rešitev za nastalo situacijo, ne da bi uporabili postopke izvršbe, ter da bi evropskim potrošnikom omogočili dostop do proizvodov enake kakovosti po celotnem enotnem trgu; poziva proizvajalce, naj razmislijo o logotipu na embalaži, ki bi vseboval navedbo, da sta vsebina in kakovost iste blagovne znamke enaki po vseh državah članicah;

29.  poziva potrošniške organizacije, organizacije civilne družbe in priglašene nacionalne organe, pristojne za izvrševanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah in druge zakonodaje, naj bolj dejavno sodelujejo v javni razpravi in pri obveščanju potrošnikov; je prepričan, da bi lahko potrošniške organizacije precej prispevale k reševanju problema neenotne kakovosti proizvodov; poziva Komisijo in države članice, naj prek finančnih in pravnih mehanizmov okrepijo podporo nacionalnim potrošniškim združenjem, da bi ta lahko okrepila zmogljivosti, razvila svoje dejavnosti preskušanja, izvajala primerjalne analize ter skupaj s pristojnimi organi prispevala k odkrivanju in razkrivanju primerov nepoštenega razlikovanja proizvodov; meni tudi, da bi bilo treba spodbujati intenzivnejšo čezmejno izmenjavo informacij med potrošniškimi združenji;

30.  meni, da je mogoče na podlagi dosedanjih izkušenj pristojnih organov ugotoviti, da sami ne morejo učinkovito obravnavati posameznih primerov neenotne kakovosti na nacionalni ravni ali izvrševati veljavne zakonodaje oziroma so to že poskušali, a jim je uspelo le v manjši meri, saj niso imeli izrecnih pravnih predpisov o tem na ravni EU; želi spomniti, da so države članice odgovorne za izvajanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah in da bi jo zato tudi morale izvajati, da bi prepreči zavajanje potrošnikov z nepoštenimi trženjskimi praksami; poudarja, da bi morale države članice zagotoviti, da bodo imeli pristojni nacionalni organi ustrezne tehnične in finančne zmogljivosti ter človeške vire, da bodo lahko učinkovito izvrševali zakonodajo; poziva države članice, naj potrošnikom zagotovijo možnost za vložitev pritožb in njihovo nadaljnjo preiskavo, potrošnike pa v čim večji meri seznanijo s pravicami in možnostmi pri izvrševanju obstoječe zakonodaje in z obveznostmi prodajalcev glede informacij o sestavi in poreklu izdelkov, kadar je ustrezno;

31.  opozarja, da je vprašanje neenotne kakovosti neposredno povezano z bistvom delovanja enotnega trga in z zaupanjem potrošnikov, ki sta oba ogrožena, zato zahteva rešitev na ravni Unije prek neposredno izvršljivih ukrepov; je prepričan, da bi se glede na možnost ukrepanja na nacionalni ravni z ukrepanjem na ravni Unije zaščitila celovitost enotnega trga; poziva Komisijo, naj pripravi seznam obstoječih nacionalnih standardov za živilske in neživilske proizvode ter oceni njihovo pomembnost za neenotno kakovosti na enotnem trgu;

32.  poziva k nujnemu razvoju zmogljivosti in mehanizmov na ravni EU v specializirani enoti za spremljanje in nadzor v obstoječem organu EU (Skupno raziskovalno središče, Evropska agencija za varnost hrane ali drugi), ki bi omejila birokratske postopke, spremljala doslednost v sestavi in sorazmerno uporabo sestavin v identično označenih in pakiranih živilskih proizvodih ter ocenjevala primerjalne laboratorijske analize in prepoznavala nepoštene komercialne prakse pri trženju živilskih proizvodov;

33.  pozdravlja predlog Komisije o novem dogovoru za potrošnike, s katerim želi obravnavati neenotno kakovost proizvodov tako, da bi dopolnili člen 6 direktive o nepoštenih poslovnih praksah z zavajajočo komercialno prakso, ko se trži proizvod, ki naj bi bil enak istovrstnemu proizvodu, ki se trži v več drugih državah članicah, a ima drugačno sestavo ali značilnosti; vendar ugotavlja, da predlog vsebuje tudi nekatere nejasne določbe, ki jih je treba pojasniti, da se zagotovi ustrezna razlaga in uporaba;

34.  je kljub temu globoko prepričan, da bi s spremembo Priloge I k direktivi o nepoštenih poslovnih praksah, tako da bi na „črni seznam“ dodali postavko, s katero bi določili prakso, ki je v vsakem primeru prepovedana, in izrecno omenili neenotno kakovost proizvodov iste blagovne znamke, če je to diskriminatorno in proti pričakovanjem potrošnikov, najučinkoviteje odpravili neupravičene primere neenotne kakovosti;

35.  poudarja, da bi morala iz zakonodajnega procesa iziti nedvoumna opredelitev, kaj šteje za neenotno kakovost ter kako naj pristojni organi te primere ocenijo in kako naj jih obravnavajo; v zvezi s tem poudarja, da bi lahko neizčrpen seznam tako imenovanih upravičenih dejavnikov ogrozil zmožnost pristojnih organov za izvajanje ocen in uporabo prava; je zaskrbljen, da bi utegnila uporaba pojma „opredeljene preference potrošnikov“ pri presoji, ali so razlike v sestavi proizvodov upravičene ali ne, privesti do nasprotujočih si razlag med pristojnimi organi;

36.  poziva Komisijo, naj podaljša mandat skupnega raziskovalnega središča, da bo uskladil vseevropsko metodologijo za primerjavo značilnosti neživilskih proizvodov, da bo v enem letu pripravil smernice za večjo preglednost ter da bo objavil rezultate preskušanj; opozarja, da bi si moralo skupno raziskovalno središče za namene izmenjave zgledov najboljših praks na tem področju prav tako prizadevati za sodelovanje z organi držav članic, ki so opravili lastno preskušanje izdelkov, vendar rezultatov še niso posredovali nacionalnim organom drugih držav članic;

37.  poudarja, da so glavne prednostne naloge varnost in kakovost hrane ter varstvo potrošnikov pred zavajanjem; opozarja Komisijo na njeno zavezo o boljšem spremljanju in spodbujanju ustrezne uporabe zakonodaje EU; meni, da bi morali pristojni nacionalni organi učinkovito spremljati upoštevanje veljavne zakonodaje na teh področjih;

38.  pozdravlja predlog Komisije, naj se v odziv na zaskrbljenost javnosti izboljša preglednost znanstvenih študij na področju varnosti hrane, da bi se izboljšal dostop do informacij, potrebnih za odločanje o nakupu na podlagi zanesljive, znanstveno utemeljene ocene tveganja;

39.  poziva nacionalne organe za živila, naj za vsak primer posebej ugotovijo, ali so domnevno diskriminatorne prakse dejansko nezakonite, in sicer na podlagi določb direktive o nepoštenih poslovnih praksah in njihovega vzajemnega delovanja z zahtevami po poštenih informacijah iz Uredbe (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom;

40.  ugotavlja, da prakse neenotne kakovosti zadevajo vse državljane EU, tudi ko potujejo med državami članicami;

41.  poudarja pa, da se znatne razlike v proizvodih za dojenčke, kot so hrana za dojenčke in majhne otroke, ne morejo upravičiti samo s preferencami regionalnega okusa;

42.  odločno zavrača trditev nekaterih proizvajalcev, da do razlik v sestavi in/ali kakovosti prihaja zato, da so cene v skladu s pričakovanji potrošnikov; poudarja, da je več študij pokazalo, da so proizvodi nižje kakovosti pogosto dražji od ustreznikov višje kakovosti drugje po EU;

43.  odločno spodbuja, naj se pri embalaži proizvodov uporablja načelo krožnega gospodarstva, in poudarja, da bi si moral proizvajalec, če embalaža nekega proizvoda v eni državi članici upošteva to načelo, usklajeno prizadevati, da bi bilo tako pri vseh njegovih proizvodih, ki se tržijo pod isto blagovno znamko in v isti vrsti embalaže po vsej EU in zunaj nje;

44.  poudarja, da je v nekaterih primerih neenotna kakovost proizvodov posledica neizvrševanja zakonodaje EU; poziva organe držav članic, naj nujno izvajajo obstoječe predpise EU o označevanju živil, med drugim na primer v zvezi z mehansko izkoščenim mesom;

o
o   o

45.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 149, 11.6.2005, str. 22. (2) UL L 345, 27.12.2017, str. 1. (3) UL L 304, 22.11.2011, str. 18. (4) UL C 65, 19.2.2016, str. 2. (5) UL C 264 E, 13.9.2013, str. 11. (6) UL C 93, 24.3.2017, str. 27. (7) UL C 86, 6.3.2018, str. 40. (8) UL C 11, 12.1.2018, str. 2. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0027. (10) O-000019/2017. (11) UL L 31, 1.2.2002, str. 1. (12) http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/overview_reports/details.cfm?rep_id=76 (13) http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/overview_reports/details.cfm?rep_id=115