Kazalo 
Sprejeta besedila
Torek, 17. april 2018 - StrasbourgKončna izdaja
Sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med EU in Libanonom: sodelovanje Libanona v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA) ***
 Sporazum med EU in Mavricijem o partnerstvu v ribiškem sektorju: ribolovne možnosti in finančni prispevek ***
 Sporazum med EU in Norveško o dodatnih trgovinskih preferencialih za kmetijske proizvode ***
 Evropska strategija za spodbujanje beljakovinskih poljščin
 Vključitev emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 ***I
 Zavezujoče letno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ***I
 Statut in financiranje evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij ***I
 Energetska učinkovitost stavb ***I
 Izvajanje sedmega okoljskega akcijskega programa
 Enakost spolov v medijskem sektorju v EU
 Krepitev vloge žensk in deklet s pomočjo digitalnega sektorja
 Izvajanje instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, instrumenta za humanitarno pomoč in Evropskega razvojnega sklada
 Krepitev vzdržnosti zadolževanja v državah v razvoju
 Krepitev ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v EU

Sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med EU in Libanonom: sodelovanje Libanona v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA) ***
PDF 238kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med Evropsko unijo in Libanonsko republiko, v katerem so določeni pogoji za sodelovanje Libanonske republike v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA) (11967/2017 – C8-0344/2017 – 2017/0199(NLE))
P8_TA(2018)0092A8-0352/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (11967/2017),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med Evropsko unijo in Libanonsko republiko, v katerem so določeni pogoji za sodelovanje Libanonske republike v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA) (11928/2017),

–  ob upoštevanju Sklepa (EU) 2017/1324 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o sodelovanju Unije v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA), ki ga skupaj izvaja več držav članic(1),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 186 in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0344/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0352/2017),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Libanonske republike.

(1) UL L 185, 18.7.2017, str. 1.


Sporazum med EU in Mavricijem o partnerstvu v ribiškem sektorju: ribolovne možnosti in finančni prispevek ***
PDF 241kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka, ki jih zagotavlja Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Mauritius o partnerstvu v ribiškem sektorju (12476/2017– C8-0445/2017 – 2017/0223(NLE))
P8_TA(2018)0093A8-0053/2018

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (12476/2017),

–  ob upoštevanju Protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka, ki jih zagotavlja Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Mauritius o partnerstvu v ribiškem sektorju (12479/2017),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 43 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6)ter členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0445/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za razvoj (A8-0053/2018),

1.  odobri sklenitev protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Republike Mavricij.


Sporazum med EU in Norveško o dodatnih trgovinskih preferencialih za kmetijske proizvode ***
PDF 240kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o dodatnih trgovinskih preferencialih za kmetijske proizvode (13357/2017 – C8-0434/2017 – 2017/0259(NLE))
P8_TA(2018)0094A8-0126/2018

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (13357/2017),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o dodatnih trgovinskih preferencialih za kmetijske proizvode (13471/2017),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0434/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0126/2018),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Kraljevine Norveške.


Evropska strategija za spodbujanje beljakovinskih poljščin
PDF 358kWORD 60k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o evropski strategiji za spodbujanje beljakovinskih poljščin – spodbujanje pridelave beljakovinskih rastlin in stročnic v evropskem kmetijskem sektorju (2017/2116(INI))
P8_TA(2018)0095A8-0121/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pomanjkanju beljakovin v EU: kako rešiti ta dolgotrajni problem?(1),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 14. septembra 2016 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (uredba omnibus) (COM(2016)0605), in predloga spremembe osnutka, ki vključuje zahtevo, naj Komisija do konca leta 2018 objavi „beljakovinski načrt“(2),

–  ob upoštevanju evropske izjave o soji, ki sta jo Nemčija in Madžarska predstavili 12. junija 2017, 14 držav članic pa jo je podpisalo takoj za tem(3),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 93/355/EGS z dne 8. junija 1993 o sklenitvi memoranduma o soglasju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike glede oljnic v okviru sporazuma GATT(4),

–  ob upoštevanju listine, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela Generalna skupščina OZN, z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“ ter zlasti ciljev trajnostnega razvoja 2, 12 in 15 iz te listine,

–  ob upoštevanju sklepa Generalne skupščine Združenih narodov na njeni 68. seji, v katerem je proglasila leto 2016 za mednarodno leto zrnatih stročnic pod okriljem Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO)(5),

–  ob upoštevanju študije, ki jo je naročil tematski sektor B Parlamenta na zahtevo Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja z naslovom Okoljska vloga beljakovinskih rastlin v novi skupni kmetijski politiki(6),

–  ob upoštevanju predstavitve v Parlamentu o izboljšanju oskrbe Evrope z rastlinskimi beljakovinami,

–  ob upoštevanju izjave držav Podonavja o soji z dne 19. januarja 2013,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0121/2018),

A.  ker je zaradi potreb sektorja živinoreje, ki je odvisen od uvoza krme iz tretjih držav, pomanjkanje rastlinskih beljakovin v Evropski uniji še vedno veliko in ker se razmere kljub številnim oznanjenim nameram in pobudam na tem področju in kljub uporabi soproizvodov iz proizvodnje biogoriv v živalski krmi v več kot 15 letih žal niso občutno izboljšale; ker trenutno stanje v EU, ki ga zaznamuje uvoz rastlinskih beljakovin (v glavnem soje) iz Južne Amerike, ni vzdržno in dokazuje, da bi morali odločneje ukrepati, zlasti zato, da se poveča trajnost tega uvoza;

B.  ker je treba nujno zmanjšati veliko odvisnost Unije od uvoza beljakovinskih rastlin, ki se v glavnem uporabljajo za živalsko krmo; ker sedanje razmere poleg vpliva na okolje v regijah proizvajalkah soje predstavljajo veliko tveganje zlasti za živinorejski sektor EU, saj so cene na mednarodnih trgih vse bolj nestanovitne;

C.  ker se je v Parlamentu ob številnih priložnostih razpravljalo o beljakovinah in potrebi po evropskem beljakovinskem načrtu, vendar pobude niso privedle do pravih učinkov, ki bi lahko odpravili odvisnost Evrope od drugih držav za svojo oskrbo z rastlinskimi beljakovinami;

D.  ker je zaradi izbruha krize v zvezi z boleznijo BSE upravičeno začela veljati evropska prepoved o uporabi moke živalskega izvora v krmi(7), ampak se je zato močno povečal uvoz soje iz Latinske Amerike;

E.  ker Evropska unija tako beljakovinskim rastlinam namenja le 3 % ornih zemljišč in več kot 75 % zalog rastlinskih beljakovin uvaža predvsem iz Brazilije, Argentine in Združenih držav Amerike;

F.  ker so živinorejski sektorji v Uniji zelo občutljivi na nestanovitnost cen in izkrivljanje konkurence in odvisni od uvoza cenovno ugodnih in visokokakovostnih rastlinskih beljakovin, kar je resničen izziv za evropske kmetije;

G.  ker se iz evropskih beljakovinskih rastlin pridobijo oljnati stranski proizvodi, ki lahko prispevajo h krožnemu gospodarstvu in so lahko dragoceni za človeško prehrano, obnovljive vire energije ali za proizvodnjo zelenih kemikalij; ker soproizvodnja beljakovin in stranskih proizvodov v Evropi omogoča zmanjšanje uvoza tako beljakovin iz GSO kot tudi biogoriva;

H.  ker so bile težave z rastlinskimi beljakovinami za uporabo v živalski krmi prepogosto obravnavane le z vidika snovi, bogatih z beljakovinami, v povezavi z našim primanjkljajem beljakovin rastlinskega izvora ter iskanjem surovin za dopolnitev krme za rejne živali;

I.  ker je treba opraviti širšo analizo vprašanja rastlinskih beljakovin v Evropi, da bi oblikovali dolgoročno strategijo in odprli čim več možnosti za učinkovitejše ukrepanje za zmanjšanje naše odvisnosti od uvoženih rastlinskih beljakovin; ker je ta strategija sredstvo za tranzicijo proti trajnejšim agroživilskim in kmetijskim sistemom;

J.  ker so beljakovine, tako kot energija, bistvena sestavina naše hrane in jih je mogoče pridobiti tako v rastlinski kot v živalski obliki;

K.  ker so rastlinske beljakovine v samem središču vprašanj prehranske varnosti in suverenosti (za hrano in krmo), varstva okolja, globalnega segrevanja in obnovljivih virov energije; ker so nepogrešljive za preživetje in prisotne v vseh živilih, tako za človeško kot za živalsko prehrano;

L.  ker se je celotna evropska proizvodnja snovi, bogatih z beljakovinami, med letoma 1994 in 2014 povečala s 24,2 milijona ton na 36,3 milijona ton (+50 %), hkrati pa se je skupna poraba povečala z 39,7 milijona ton na 57,1 milijona ton (+44 %); ker se skupni beljakovinski primanjkljaj EU (20,8 tone leta 2014) torej povečuje; ker se je svetovni trg rastlinskih beljakovin, skupaj s trgom soje in sojine moke, močno povečal v zadnjih 50 letih in ker se je uživanje teh snovi močno povečalo v vseh državah članicah - npr. potrošnja soja se je povečala z 2,42 milijonov ton leta 1960 na skoraj 36 milijonov ton danes; ker je živinorejski sektor EU močno odvisen od uvoza soje in sojine moke iz tretjih držav, zlasti iz Južne Amerike; ker se za zadostitev povpraševanje po soji v EU uporabi površina skoraj 15 milijonov hektarjev, od katerih je 13 milijonov hektarjev v Južni Ameriki;

M.  ker gojenje beljakovinskih rastlin ustvarja precejšnjo dodano vrednost za okolje, ki ni ogroženo zaradi z njimi povezane uporabe fitofarmacevtskih sredstev;

N.  ker je Kitajska v zadnjih letih postala največji svetovni uvoznik soje in je začela uporabljati lastne izvirne in nepregledne strategije za zanesljivost oskrbe zunaj tradicionalnih tržnih mehanizmov in na podlagi pogodb o pridelavi z največjim svetovnim dobaviteljem soje, Brazilijo, in velikimi naložbami v proizvodnjo, obdelavo (drobljenje) in pristaniško infrastrukturo v tej državi, vse na račun okolja; ker bi lahko strategija internacionalizacije kitajske agroživilske industrije vplivala na trenutno tržno preskrbo EU, ki je prav tako pomembna stranka Brazilije, s sojo in oljnicami, s tem pa ogrozila stabilnost trgov Unije;

O.  ker je večina uvožene soje, zlasti iz Amerike, iz gensko spremenjenih rastlin, evropski potrošniki pa so do te tehnologije nezaupljivi; ker je vedno več zanimanja za lokalno pridobljene proizvode brez gensko spremenjenih organizmov, skrb zaradi ogljičnega odtisa uvoženega blaga pa narašča; ker v EU številni proizvajalci in predelovalci soje, proizvajalci živalske krme ter predstavniki prehrambne industrije (proizvajalci mesa, mleka in jajc ter drugi potrošniki soje), trgovske verige ter druge ustrezne institucije podpirajo trajnostne sisteme pridobivanja gensko nespremenjene soje;

P.  ker je bilo evropsko kmetijstvo v okviru skupne kmetijske politike preoblikovano, da bi zadoščalo prehrambnim potrebam EU; ker je evropsko kmetijstvo postalo boj intenzivno, odprli pa so se trgi kmetijskih pridelkov in surovin, kar je povečalo odvisnost EU od uvoza rastlinskih beljakovin iz Amerike; ker so se zaradi globalizacije prehranjevalne navade in specializacija kmetijstva približali, zaradi česar je prišlo do velikih premikov v zahtevah za proizvodnjo beljakovin na velike razdalje, bodisi sintetičnih dušikovih gnojil ali z beljakovinami bogatih surovin za živinsko krmo, to pa vpliva na okolje in podnebje;

Q.  ker je gojenje beljakovinskih rastlin, zlasti soje, ki se uvaža za proizvodnjo živinske krme, eno od ključnih vodil za spremembo namembnosti zemljišč ter svetovno krčenje gozdov v številnih regijah zunaj Evrope; ker bi večje gojenje beljakovinskih rastlin v Evropi lahko pomembno dopolnjevalo ukrepe za spodbujanje dobavnih verig primarnih kmetijskih proizvodov brez krčenja gozdov; ker je postalo obvladovanje svetovnega izziva krčenja in degradacije gozdov še toliko bolj pomembno v luči agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah;

R.  ker dušik za gnojenje rastlin in pridelavo rastlinskih beljakovin, razen za stročnice, danes izvira predvsem iz umetnih dušikovih gnojil, ki so draga, njihova proizvodnja je energetsko intenzivna, onesnažuje vodo in zrak ter imajo velik okoljski odtis, saj se v njihovem proizvodnem procesu uporabijo velike količine fosilnih goriv; ker to ne prispeva k cilju krožnega gospodarstva in učinkovitejši rabi virov in tokov odpadkov; ker je treba v teh okoliščinah o vprašanju beljakovin ponovno razmisliti, od proizvodnje pa vse do potrošnje, kar zadeva proizvodno in okoljsko učinkovitost na podlagi bolj zadovoljivega upravljanja dušikovega ciklusa, vključno z uporabo in razvojem organskih dušikovih gnojil, kot so reciklirana hranila iz organskih odpadkov, npr. živalski gnoj;

S.  ker se je za zmanjšanje odvisnosti EU od uvoza rastlinskih beljakovin treba osredotočiti ne le na kulture, bogate z beljakovinami, s katerimi se zadoščajo potrebe prežvekovalcev in neprežvekovalcev, temveč tudi na druge kulture (vključno s krmnimi površinami in travinjem), ki se kljub nižji vsebnosti beljakovin gojijo na obsežnih površinah po vsej Uniji; ker ima paša prežvekovalcev na prostem številne koristi, vključno z zmanjšanjem obratovalnih stroškov kmetij;

T.  ker brez donosnosti teh rastlin ne bo rasti proizvodnje rastlinskih beljakovin in je treba za podporo trajnostnemu razvoju evropskega kmetijstva pripraviti strateški načrt, ki bo učinkovito in daljnosežno uredil oskrbo z rastlinskimi beljakovinami; ker je treba v ta načrt vključiti več politik EU, zlasti skupno kmetijsko politiko;

U.  ker je Evropska unija v zadnjih desetletjih uporabila tri glavne vzvode za podporo cilja evropske beljakovinske neodvisnosti, in sicer prostovoljno vezano pomoč za beljakovinske rastline in oljnice, evropsko politiko na področju biogoriv in pogoj 30-odstotne neposredne pomoči, ki je bil določen z zadnjo reformo skupne kmetijske politike za izvajanje ukrepov ozelenitve, vključno z obveznostjo, da je treba 5 % ornih zemljišč nameniti površinam z ekološkim pomenom, in odločitvijo, da se omogoči gojenje rastlin, ki vežejo dušik, in vmesnih posevkov;

V.  ker se je zanimanje kmetov za rastline, ki vežejo dušik in so bogate z beljakovinami, znatno povečalo, ker jim pomagajo, da izpolnijo zahteve v okviru politike ozelenitve, in ker bo to zanimanje spodbudilo pridelovalce rastlin, da ponovno začnejo ali povečajo aktivnosti v zvezi s temi rastlinami;

W.  ker v obdobju 2000–2013 samo z ukrepi skupne kmetijske politike ni bilo mogoče zaustaviti upada oziroma stagnacije proizvodnje beljakovin v Evropi, od leta 2013 pa je kombinacija teh pomoči in ukrepa ozelenitve, ki omogoča gojenje beljakovinskih poljščin na površinah z ekološkim pomenom, povzročila veliko povečanje proizvodnje beljakovin v EU;

X.  ker politični sporazum o skupni kmetijski politiki, ki so ga dosegli Parlament, Svet in Komisija v letu 2013, predvideva možnost gojenja rastlin, ki vežejo dušik, na površinah z ekološkim pomenom;

Y.  ker so raziskave pokazale, da proizvajalci krme hrani pogosto dodajo več beljakovin, kot velja za potrebno, in ker je večjo učinkovitost mogoče doseči z bolj natančno določitvijo vsebnosti beljakovin, ki jo zahtevajo ciljne vrste;

Z.  ker se zaradi nizkega deleža beljakovinskih rastlin v EU zmanjšuje število raziskovalnih programov na področju rastlinskih beljakovin, enako velja tudi za izobraževanje in usposabljanje, inovacije in pridobivanje praktičnih izkušenj v EU; ker bi bilo treba učinkovitost inovacij in politiko raziskav na področju beljakovin okrepiti, možnosti za uspeh pa bo imela le, če bo del srednje- in dolgoročnih političnih zavez; ker bi politika raziskav na področju beljakovin morala vključevati tudi lokalno gojene stročnice;

AA.  ker bo podpora žlahtnjenju rastlin pomembna za razvoj novih sort beljakovinskih rastlin, ki lahko prispevajo k obsežnejši proizvodnji beljakovin v Evropski uniji; ker sta za učinkovito žlahtnjenje potrebna zadostno financirana dolgoročna raziskovalna politika in ustrezno upravno okolje, ki spodbujalo inovacije;

AB.  ker je Komisija že financirala in še vedno zagotavlja sredstva za številne ustrezne projekte, tudi tiste iz naslova „SFS-44-2016: Skupni program žlahtnjenja rastlin za zmanjšanje odvisnosti Evropske unije in Kitajske od uvoza beljakovin“; ker je treba zagotoviti ustrezno sporočanje, širjenje in izkoriščanje rezultatov teh projektov, da bi prihodnje politične odločitve na tem področju temeljile na dokazih;

AC.  ker se je cena soje od leta 2007 realno praktično podvojila;

1.  meni, da je treba izvesti obsežen evropski strateški načrt za oskrbo z rastlinskimi beljakovinami, ki bo temeljil na trajnostnem razvoju vseh kulturnih rastlin po vsej EU; prav tako meni, da bo ta sprememba povzročila obsežne spremembe naših proizvodnih sistemov, da bi zadostili zahtevam kmetov za preživetje ter zahtevam krožnega gospodarstva in trajnostne kmetijske proizvodnje, ki temelji na načelih, kot so kmetijska ekologija in druge okolju prijazne prakse, vključno s strategijami za nizek prispevek k hranjenju prežvekovalcev, ki temelji na trajnih pašnikih in začasnem travinju na orni zemlji;

2.  poziva Komisijo, naj takoj sprejme ukrepe, s katerimi bi preprečili znižanje sedanje ravni proizvodnje beljakovinskih rastlin, in ustrezno upošteva okoljske prednosti, ki jih prinaša tradicionalno gojenje rastlin, ki vežejo dušik, na površinah z ekološkim pomenom;

3.  ugotavlja, da so lahko beljakovinske rastline koristne za okolje, saj lahko vežejo dušik iz ozračja; dodaja, da med te koristi spada manjša uporaba gnojil na podlagi fosilnih goriv, izboljšanje kakovosti in plodnosti tal, kolobarjenje, manj bolezni zaradi stalne pridelave monokultur in zaščita ter izboljšanje biotske raznovrstnosti; poleg tega poudarja, da lahko biološko vezanje dušika teh pridelkov pripomore k zmanjšanju vhodnih stroškov in morebitnih negativnih vplivov na okolje zaradi prekomerne uporabe gnojil;

4.  poziva k vzpostavitvi evropske platforme, ki jo bo podpirala evropska opazovalna skupina za trg poljščin, ki bo omogočila: ugotavljanje evropskih območij za gojenje beljakovinskih pridelkov glede na kategorijo in lokacijo, oblikovanje tehničnih referenc, ki so dostopne vsem kmetom, določitev zmogljivosti za evropsko proizvodnjo beljakovin, da bi omogočili njihovo trženje, in katalogiziranje vseh raziskav o beljakovinah, ki sta jih izvedla javni in zasebni sektor;

5.  priporoča, naj se prizadevanja usmerijo v vse rastlinske vire beljakovin, tako za živila kot za krmo, ter v regulativno podporo razvoju in trženju novih rastlinskih beljakovin; poleg tega meni, da bi bilo treba opraviti nadaljnje raziskave alternativnih virov beljakovin;

6.  ugotavlja, da je proizvodnja soje v Južni Ameriki pomemben dejavnik v spremembi rabe zemljišč in povzroča številne okoljske težave, na primer onesnaževanje podtalnice s pesticidi, erozijo tal, trošenje vode in krčenje gozdov, kar vodi v uničujočo izgubo biotske raznovrstnosti; priznava, da ima proizvodnja soje negativne socialne in zdravstvene posledice v državah proizvajalkah, ki se še slabšajo zaradi šibkih pravic do zemljiške posesti, prilaščanja zemljišč, prisilnega izgona in drugih kršitev človekovih pravic;

7.  opozarja, da se je zaradi krize, povezane z boleznijo BSE v 90-ih letih prejšnjega stoletja, in prepovedi uporabe predelanih živalskih beljakovin v živalski krmi, kot je določeno v Uredbi (ES) št. 999/2001, povečalo povpraševanje po rastlinskih beljakovinah v Evropi; ugotavlja, da se v evropskem ribogojnem sektorju uporabljajo alternativni evropski viri za beljakovinsko krmo, kot je ribja moka;

Načrt z več cilji

8.  meni, da mora ta načrt trajnostno proizvodnjo biomase na ustreznih kmetijskih površinah povečati do največjih zmogljivosti tako, da se razvijejo stalne rastlinske odeje, ki se lahko delno uporabijo za oskrbo z beljakovinami;

9.  meni, da je treba zlasti preučiti potencial, ki ga imajo stročnice, zrnate ali krmne, saj ta rastlinska družina prinaša številne kmetijske, gospodarske in okoljske koristi; njihove glavne prednosti so, da vežejo dušik iz zraka prek simbiotičnega sistema, ki zmanjšuje potrebo po sintetičnih dušikovih gnojilih, za njihovo pridelavo pa se uporablja zelo malo pesticidov; poudarja, da je po pridelavi stročnic struktura prsti dobra za naslednji posevek, saj v njej ostane dušik, zaradi katerega se lahko donos poveča med 10 in 20 %; poudarja, da kolobarjenje koristi kakovosti tal, zmanjšuje bolezni in ohranja biotsko raznovrstnost;

10.  prav tako poudarja, da so v sistemih kolobarjenja s poljščinami, ki vključujejo stročnice, prekinjeni reproduktivni cikli škodljivcev in patogenov, s čimer se znižujejo ravni bolezni pri rastlinah in potreba po uporabi pesticidov; ugotavlja, da prekinitev vsakoletne pridelave monokultur dodatno koristi povečanju biotske raznovrstnosti;

11.  priporoča, naj se v Evropi, zlasti v okviru SKP, podpre gojenje soje, tako da bo donosna in konkurenčna, saj se z novimi sortami odpirajo nove priložnosti za nekatere regije, kjer se posevki lahko prilagodijo, vendar dodaja, da ne smemo pozabiti na druge zrnate beljakovinske kulture (volčji bob, krmni bob, grah, čičerika, arašidi, bob itd.); meni, da bodo različne sorte omogočile maksimalno povečanje proizvodnje beljakovin v vseh regijah v Evropi, odvisno od lokalnih podnebnih razmer;

12.  poziva, naj se večja pozornost nameni upravljanju pašnikov in deteljnim posevkom, saj zasedajo velike površine in močno prispevajo k zagotavljanju beljakovin v živalski krmi (samo prežvekovalcev); ugotavlja, da na pašnikih lepo uspevajo stročnice, na primer detelja;

13.  priporoča, naj se rastlinske beljakovinske rastline, kot so soja, lucerna, bob in grah, ter poljščine, kot so detelja, turška detelja in številne druge stročnice, ponovno uvedejo v obsežne sisteme gojenja in pridelave krmnih rastlin;

14.  meni, da je treba razviti lokalno in regionalno proizvodnjo beljakovin in predelovalne verige z oblikovanjem skupin kmetov in vzpostavljanjem tesnejših povezav med pridelovalci poljščin in živinorejci (pogodbe o preskrbi in izmenjavi, izgradnja decentraliziranih malih in srednjih obratov za biološko obdelavo in rafiniranje zelenih beljakovin) zaradi izmenjave znanja o primernih sortah, kolobarjenju in tleh; meni, da je koristno, da se zato v okviru SKP pomaga izvajalcem dejavnosti, ki se izpostavljajo tveganju z neposredno proizvodnjo beljakovin za živila in krmo; poudarja pomen neposrednih pogodb med pridelovalci in proizvajalci živalske krme;

15.  spodbuja pospeševanje proizvodnje visokokakovostnih sort gensko nespremenjenih beljakovinskih rastlin z jasno sledljivostjo in označbami (glede kraja proizvodnje in uporabljenih metodah) kot odziv na vse večje zanimanje evropskih potrošnikov za gensko nespremenjene proizvode;

16.  ocenjuje, da je treba podpirati večjo samozadostnost kmetij glede živalske krme na ravni kmetij in na regionalni ravni za prežvekovalce ter za živali z enodelnim želodcem (vključno s proizvodnjo krme na kmetiji);

17.  meni, da bi bilo dobro zmanjšati izgube pri pridelkih in njihove ostanke ter povečati hranilno vrednost z izboljšanjem sistemov za obiranje, shranjevanje in predelavo (sušenje, embaliranje itd.);

18.  meni, da je treba za povečanje proizvodnje rastlinskih beljakovin povečati donosnost te kulture in izvajati prakse, kot je kolobarjenje (najmanj tri leta) in setev podsevkov za stročnice, ter izrazitejše kombinirati sorte in posevke pri pridelovanju semen stročnic (detelja/navadna ogrščica, tritikala/grah itd.) in krmnih rastlin (trava, detelja, soržica itd.), v smeri bolj trajnostnega agroživilskega sistema, ki podpira prehod od intenzivnih monokulturnih pridelkov v EU in zunaj nje k raznolikemu kmetijsko-ekološkemu sistemu;

19.  poziva, naj se začnejo raziskave o: primernosti za uporabo v kolobarjenju in gojenju mešanih posevkov, vzgoji novih sort in vrst, ki kmetom omogočajo prilagoditev na podnebne spremembe, odpornosti v izjemnih razmerah, mešanici posevkov, izboljšanju donosa, vsebnosti beljakovin in prebavljivosti živalske krme (kalčki, oljna ogrščica itd.), večji odpornosti rastlin na bolezni, biologiji kalivosti plevela kot funkciji za zatiranje plevela, pretvorbi krme ter o biostimulantih; poudarja, da morajo imeti kmetje usklajen nabor orodij, vključno s praksami upravljanja, tehnikami in proizvodi za zaščito rastlin pred škodljivci in drugimi dejavniki, ki lahko negativno vplivajo na pridelek in rast poljščin;

20.  poziva k velikim naložbam v raziskave, vključno s sortnimi raziskavami za izboljšanje agronomske učinkovitosti teh pridelkov, da postanejo stročnice ekonomsko privlačne, saj v primerjavi z drugimi posevki omogočajo manjši zaslužek, za zagotavljanje raznolikosti sort, da bi se zagotovil donos, rešila kmetijskih vprašanja, ki omejujejo gojenje stročnic, in da se zagotovi, da je količina zadostna, saj je to bistveno za strukturiranje proizvodne in distribucijske verige; poudarja, da je treba nujno razvijati beljakovinske rastline, ki so bolj prilagojene evropskim podnebnim razmeram, izboljšati njihovo beljakovinsko vrednost ter zagotoviti varnost naložb za spodbujanje raziskav;

21.  priporoča širšo uporabo preciznega kmetijstva, zlasti s pomočjo digitalizacije, da bi čim bolj natančno določili vnose rastlin in odmerke za živalsko krmo, kar bi omejilo potratno uporabo in določene vrste onesnaževanja, prav tako pa priporoča širšo uporabo sistemov za mehansko zatiranje plevela;

22.  namerava podpreti pridobivanje novega znanja, izmenjavo spoznanj, začetno in nadaljevalno usposabljanje ter vse oblike uporabljenih inovacij in raziskav tako v zvezi s prehrano ljudi kot živalsko krmo;

23.  poziva k podpori vseh oblik inovacij in uporabnih raziskav z združevanjem izkušenj in znanja, predvsem lokalnih deležnikov, ki ponujajo inovativne rešitve;

24.  poziva k uvedbi trajnostnih meril za uvoz krme, da se zagotovi trajnostna proizvodnja beljakovinskih rastlin v tretjih državah brez negativnih okoljskih ali socialnih učinkov;

25.  poudarja pomembno vlogo, ki ga ima lahko izobraževanje o prehrani pri oblikovanju povpraševanja po hrani; poudarja, da je treba sprejeti prehranske smernice na ravni EU ali držav članic, da bi se spodbujalo zdravo prehranjevanje in obravnavala okoljska vprašanja, povezana s proizvodnjo hrane;

26.  meni, da je bistveno okrepiti tehnično podporo za kmete in svetovalne storitve, da bi se spodbujala trajnostna proizvodnja beljakovinskega zrnja in krmnih rastlin;

Instrumenti načrta

27.  meni, da je treba za ta načrt mobilizirati in uskladiti številne politike EU: skupno kmetijsko politiko, raziskovalno politiko, okoljsko in podnebno politiko, energetsko politiko, sosedsko in trgovinsko politiko;

28.  izraža prepričanje, da je pomembno, da SKP podpre pridelavo beljakovinskih rastlin z različnimi ukrepi, kot so prostovoljno vezana plačila – ki ne bi smela biti omejena samo na ogrožene kulturne rastline in regije in bi bila tako bolj koristna – plačilo za zeleno komponento, pa tudi podpora iz drugega stebra, zlasti s pomočjo kmetijsko-okoljskih ukrepov na področju ekološkega kmetovanja in drugih vrst kmetovanja, kakovosti naložb, sistema kmetijskega svetovanja, usposabljanja in seveda evropskega partnerstva za inovacije; poudarja, da je uvedba vezanega plačila prispevala k proizvodnji beljakovinskih rastlin v nekaterih državah članicah;

29.  meni, da se je treba učiti iz nedavne prepovedi uporabe pesticidov na površinah z ekološkim pomenom, čeprav so te površine leta 2016 obsegale 15 % evropskih ornih zemljišč (8 milijonov hektarjev) in se na skoraj 40 % teh površin gojijo poljščine, ki vežejo dušik, ali vmesni posevki; meni, da bi se lahko kot del postopka za uporabo vseh uporabnih kmetijskih površin, predvidenih v okviru načrta za avtonomnost rastlinskih beljakovin, površine z ekološkim pomenom uporabile za proizvodnjo beljakovin s konvencionalnim kmetovanjem – z integriranim varstvom rastlin pred škodljivci, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da kmetje, ki gojijo te pridelke na površinah z ekološkim pomenom s konvencionalnim kmetovanjem, nimajo vedno zagotovila, da se bodo lahko odzvali na napade škodljivcev – in ekološkim kmetovanjem, saj bo treba za nadomestitev uvoza soje v EU skoraj 17 milijonov hektarov površin v EU zasejati s to kulturo; meni, da so območja z ekološko usmeritvijo bistvenega pomena za povečanje biotske raznovrstnosti, ki je ogrožena, in za našo prehransko varnost, saj lahko z boljšim opraševanjem biotska raznovrstnost za približno 20 % poveča donos sosednjih posevkov, ki lahko vključujejo stročnice;

30.  priporoča prilagoditev zeleni ureditvi v zvezi z ohranjanjem trajnega travinja, da bi se v določenih regijah upoštevale posebne značilnosti lucerne, same ali v travnih mešanicah, v začasnem travinju, ki je starejše od petih let, saj lahko ta časovna omejitev uvrsti to travinje med trajne, kakor je določeno v zakonu, s tem pa omejuje oranje po izteku petletnega obdobja, čeprav bi ponovna zasaditev omogočila proizvodnjo velikih količin beljakovinske krme in večjo samooskrbo z beljakovinami zadevnih kmetij;

31.  pozdravlja dejstvo, da je Parlament v okviru revizije omnibus SKP dosegel prevrednotenje pretvorbenega količnika za poljščine, ki boljše vežejo dušik, z 0,7 na 1 kot nadomestilo za prepoved uporabe pesticidov na površinah z ekološkim pomenom;

32.  meni, da bi morala evropska strategija za beljakovine upoštevati prenovitev direktive o energiji iz obnovljivih virov, dvojno uporabo beljakovin in vlogo njihovih stranskih proizvodov, odpadkov in ostankov v krožnem gospodarstvu, ter spodbuja kolobarjenja poljščin in diverzifikacijo ter uporabo zemlje v prahi v skladu z zelenimi ukrepi v okviru SKP;

33.  meni, da je pomembno, da se pri prihodnji SKP upoštevajo dopolnilni predlogi za podporo pridelavi beljakovinskih rastlin, kot je predlog za vsaj triletno kolobarjenje na orni zemlji, da bi se dodale stročnice; pri tem poudarja, da bi morda države članice, kjer izstopajo bolezni, povezane z vlažnim podnebjem, potrebovale daljši kolobar; prav tako meni, da je zlasti pomembna vzpostavitev ekosistemskega plačila, ki je bolj prožno od plačila za zeleno komponento, da se priznajo koristi stročnic in oljnic za biotsko raznovrstnost, vključno za opraševalce, zagotovijo mehanizmi za prevzemanje tveganj za inovatorje in da se v okviru politike za razvoj podeželja vzpostavi podprioriteta za pridelavo beljakovin;

34.  poudarja, da je treba uvesti nove instrumente, ki bi bili v pomoč pri povečanju oskrbe z beljakovinskimi rastlinami, zlasti sojo, in zagotoviti pravično izvajanje v vseh državah članicah;

35.  meni, da so sedanje raziskave na področju strategije za beljakovinske rastline razdrobljene in brez določenega cilja; poziva k prizadevanjem za okrepitev raziskav in razvoja, zlasti javnih raziskav, na slabo razvitem področju beljakovinskih rastlin, primernih za prehrano ljudi in živalsko krmo, ki so le malo ali sploh niso zanimive za zasebne vlagatelje, in na področju alternativnih beljakovin, kot so beljakovin iz žuželk in alg; poziva k večjemu sodelovanju med javnimi in zasebnimi raziskovalnimi ustanovami; poudarja potrebo po regulativnem okviru, ki bi podpiral raziskovalne in inovacijske programe, da bi se dosegla večja in konkurenčna proizvodnja beljakovin;

36.  priporoča večje naložbe v industrijske in kmetijske raziskovalne projekte, ki se osredotočajo na povečanje kakovosti in raznovrstnosti funkcionalnih beljakovin za prehrano ljudi;

37.  ocenjuje, da je treba zagotoviti samooskrbo s sojo najprej v tesnejšem sodelovanju z našimi sosedi, da je treba diverzificirati trajnostne vire za proizvodnjo beljakovin zunaj EU, zlasti v sosednjih državah, ki so se odločile za evropsko smer in proizvajajo sojo, ki bi bila lahko dobavljena v EU po Donavi; poziva, naj uvoženi proizvodi izpolnjujejo enake socialne in okoljske standarde, kot veljajo za proizvodnjo znotraj EU, ter priznava, da je gojenje gensko nespremenjene soje primerno za zadovoljevanje potreb potrošnikov;

38.  priznava, da si je nemogoče predstavljati sedanje načine kmetovanja brez soje, da je ta zelo pomembna stročnica v zadnjih letih skoraj izginila iz evropske pridelave in da se je njena pridelava s 17 milijonov ton leta 1960 povečala na 319 milijonov ton leta 2015;

39.  poziva k prilagoditvam drugemu stebru SKP, da bi bolj priznali in denarno ovrednotili prispevek teh rastlin kot hrane za opraševalce v kritičnih letnih obdobjih (rastline, ki cvetijo zgodaj spomladi) ter njihovo vlogo v boju proti izginjanju opraševalcev;

40.  podpira vzpostavitev preglednega sistema označevanja izdelkov, ki temelji na certificiranih proizvodnih standardih, kot so standardi združenj Danube Soya in Europe Soya;

41.  meni, da je sporazum Blair House iz leta 1992 dejansko zastarel, čeprav še vedno velja, vendar ne bi smel ovirati trajnostnega razvoja beljakovinskih poljščin v Evropi;

o
o   o

42.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 58.
(2) Glej poročilo o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in spremembi Uredbe (ES) št. 2012/2002, uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1305/2013, (EU) št. 1306/2013, (EU) št. 1307/2013, (EU) št. 1308/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014, (EU) št. 652/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ter Sklepa št. 541/2014/EU Evropskega parlamenta in Sveta (A8-0211/2017).
(3) Generalni sekretariat Sveta 10055/17, Bruselj, 7. junija 2017.
(4) UL L 147, 18.6.1993, str. 25.
(5) Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodno leto stročnic: hranljiva semena za trajnostno prihodnost
(6) IP/B/AGRI/IC/2012-067 (PE 495.856).
(7) Uredba (ES) št. 999/2001 z dne 22. maja 2001 o določitvi predpisov za preprečevanje, nadzor in izkoreninjenje nekaterih transmisivnih spongiformnih encefalopatij (UL L 147, 31.5.2001, str. 1).


Vključitev emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 ***I
PDF 325kWORD 59k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 ter spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami (COM(2016)0479 – C8-0330/2016 – 2016/0230(COD))
P8_TA(2018)0096A8-0262/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0479),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 192(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0330/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. decembra 2016(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 23. marca 2017(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. decembra 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0262/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(3);

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 17. aprila 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 ter spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 in Sklepa št. 529/2013/EU

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/841.)

(1) UL C 75, 10.3.2017, str. 103.
(2) UL C 272, 17.8.2017, str. 36.
(3) To stališče nadomešča spremembe, sprejete dne 13. septembra 2017 (Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0339).


Zavezujoče letno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ***I
PDF 324kWORD 62k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v državah članicah v obdobju 2021–2030 za trdno energetsko unijo in izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami (COM(2016)0482 – C8-0331/2016 – 2016/0231(COD))
P8_TA(2018)0097A8-0208/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0482),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 192(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0331/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. decembra 2016(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 23. marca 2017(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 17. januarja 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za promet in turizem in Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0208/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(3);

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti z drugim besedilom, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 17. aprila 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030 kot prispevku k podnebnim ukrepom za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/842.)

(1) UL C 75, 10.3.2017, str. 103.
(2) UL C 272, 17.8.2017, str. 36.
(3) To stališče nadomešča spremembe, sprejete dne 14. junija 2017 (Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0256).


Statut in financiranje evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij ***I
PDF 323kWORD 49k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU, Euratom) št. 1141/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o statutu in financiranju evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij (COM(2017)0481 – C8-0307/2017 – 2017/0219(COD))
P8_TA(2018)0098A8-0373/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0481),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter člena 224 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0307/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2017 o financiranju političnih strank in političnih fundacij na evropski ravni(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 7. marca 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve in stališča Odbora za proračunski nadzor v obliki predlogov sprememb (A8-0373/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 17. aprila 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU, Euratom) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU, Euratom) št. 1141/2014 o statutu in financiranju evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU, Euratom) 2018/673.)

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0274.


Energetska učinkovitost stavb ***I
PDF 320kWORD 50k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb (COM(2016)0765 – C8-0499/2016 – 2016/0381(COD))
P8_TA(2018)0099A8-0314/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0765),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0499/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženih mnenj nizozemskega senata in nizozemske poslanske zbornice v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavljata, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. aprila 2017(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 13. julija 2017(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 31. januarja 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0314/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 17. aprila 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2018/844.)

(1) UL C 246, 28.7.2017, str. 48.
(2) UL C 342, 12.10.2017, str. 119.


Izvajanje sedmega okoljskega akcijskega programa
PDF 272kWORD 62k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o izvajanju sedmega okoljskega akcijskega programa (2017/2030(INI))
P8_TA(2018)0100A8-0059/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“(1) („7. okoljski akcijski program“),

–  ob upoštevanju členov 191 in 192 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z ohranjanjem, varstvom in izboljšanjem kakovosti zdravja ljudi in okolja,

–   ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21 in 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21), ki je potekala v Parizu od 30. novembra do 11. decembra 2015,

–   ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN in njihove medsebojne povezanosti ter integriranosti,

–  ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje iz decembra 2016 z naslovom „Environmental indicator report 2016 – In support to the monitoring of the 7th Environment Action Programme“ (Poročilo o okoljskih kazalnikih 2016 – v podporo spremljanju 7. okoljskega akcijskega programa),

–   ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje iz novembra 2017 z naslovom „Environmental indicator report 2017 – In support to the monitoring of the 7th Environment Action Programme“ (Poročilo o okoljskih kazalnikih 2017 – v podporo spremljanju 7. okoljskega akcijskega programa),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. februarja 2017 z naslovom Pregled izvajanja okoljske politike EU: skupni izzivi in prizadevanja za boljše rezultate (COM(2017)0063) in 28 priloženih poročil za posamezne države,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2016 z naslovom Zagotavljanje koristi okoljskih politik EU z rednim pregledom njihovega izvajanja (COM(2016)0316),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. novembra 2017 o pregledu izvajanja okoljske politike EU(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. februarja 2016 o vmesnem pregledu strategije EU za biotsko raznovrstnost(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2017 o akcijskem načrtu za naravo, ljudi in gospodarstvo(5),

–   ob upoštevanju svojega priporočila z dne 4. aprila 2017 Svetu in Komisiji po preiskavi o meritvah emisij v avtomobilskem sektorju(6),

–   ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z naslovom SOER 2015 – Evropsko okolje – stanje in napovedi 2015,

–   ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 19. maja 2015 z naslovom Stanje narave v EU,

–  ob upoštevanju študije evropske ocene izvajanja iz novembra 2017 o vmesnem pregledu izvajanja sedmega okoljskega akcijskega programa (2014–2020), ki jo je izvedla Služba Evropskega parlamenta za raziskave, vključno s priloženo študijo,

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 20. aprila 2012 o reviziji šestega okoljskega akcijskega programa in določanju prednostnih nalog za 7. okoljski akcijski program – boljše okolje za boljše življenje(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope (COM(2016)0739),

–   ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011)0571),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. novembra 2017 z naslovom Prihodnost preskrbe s hrano in kmetijstva (COM(2017)0713),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0059/2018),

A.  ker 7. okoljski akcijski program določa pravno zavezujoče cilje na področju okolja in podnebnih sprememb, ki jih je treba doseči do leta 2020; ker določa tudi dolgoročno vizijo za leto 2050;

B.  ker 7. okoljski akcijski program ne vsebuje klavzule o vmesnem pregledu; ker poročilo Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane o izvajanju 7. okoljskega akcijskega programa predstavlja priložnost, da se oceni napredek pri tem programu in predložijo priporočila na podlagi dokazov za nadaljnje izvajanje sedanjega okoljskega akcijskega programa in morebitne prihodnje okoljske akcijske programe; ker naj to poročilo ne bi zgolj navajalo dobro znanih težav in naj bi vključevalo predloge rešitev za doseganje ciljev iz 7. okoljskega akcijskega programa;

C.  ker Komisija pripravlja poročilo o oceni, ki bo osredotočeno na strukturo in strateško vlogo 7. okoljskega akcijskega programa; ker naj bi se s tem poročilom zlasti preverilo, ali dogovorjeni okvir pomaga dosegati devet prednostnih ciljev na pameten način;

D.  ker ima EU trdno okoljsko zakonodajo, a je njeno šibko in neučinkovito izvajanje dolgoletna težava; ker te vrzeli v izvajanju ogrožajo trajnostni razvoj, imajo škodljiv čezmejni vpliv na okolje in zdravje ljudi ter povzročajo znatne družbeno-ekonomske stroške; ker obenem škodujejo verodostojnosti EU;

E.  ker je bil doslej napredek na poti doseganja ciljev za leto 2020 neenoten: malo verjetno je, da bo izpolnjen cilj 1 (varovanje naravnega kapitala), verjetno pa bo izpolnjenih nekaj podciljev cilja 2 (nizkoogljično gospodarstvo in učinkovita raba virov); ni jasno, ali bo izpolnjen cilj 3 (zmanjšanje pritiskov na okolje in tveganj za zdravje ljudi);

F.  ker stalni neuspeh pri izvajanju zakonodaje in vključevanju strokovnega znanja v oblikovanje politike na področjih, kot so kakovost zraka, okoljski hrup in izpostavljenost kemikalijam, resno ogroža zdravje prebivalcev EU ter zmanjšuje kakovost njihovih življenj in krajša življenjsko dobo;

G.  ker najnovejši podatki, ki jih je objavila Evropska agencija za okolje, potrjujejo opisane splošne trende za vsak tematski cilj, a tudi kažejo na upočasnjevanje napredka na nekaterih področjih; ker v nekaterih primerih, kot so emisije toplogrednih plinov in energijska učinkovitost, ti novi trendi ne spreminjajo napovedi za doseganje podciljev;

H.  ker zdaj ni jasno, ali bo izpolnjen cilj za emisije amoniaka, in ni verjetno, da bo izpolnjen cilj izkoriščanja zemljišč;

I.  ker obstaja veliko negotovosti glede izvajanja zaradi pomanjkanja kazalnikov in omejitev obstoječih kazalnikov; ker vrzeli v znanju še naprej ovirajo napredek na treh ravneh: razumevanju tveganja, oblikovanju ustrezne politike za upravljanje in zmanjšanje tveganja ter spremljanju učinkovitosti politik;

J.  ker znanje pogosto obstaja, a se ne upošteva pri oblikovanju politike ali prenese na akterje, odgovorne za izvajanje; ker do tega pogosto prihaja zaradi šibke politične volje in navzkrižij interesov, ki ne veljajo za skladne z okoljskim akcijskim programom in cilji okoljske politike na splošno; ker je nadaljnja gospodarska rast odvisna tudi od čistega okolja;

K.  ker je treba izboljšati sinergijo med okoljskim akcijskim programom in političnimi instrumenti Unije na visoki ravni, da bi se dosegli cilji programa;

L.  ker je financiranje za pravilno izvajanje 7. okoljskega akcijskega programa na nekaterih ravneh nezadostno; ker financiranje na ravni EU v nekaterih primerih ni prineslo pričakovanih rezultatov, kar je bilo v več primerih posledica slabega upravljanja sredstev in ne pomanjkanja denarja;

M.  ker področje uporabe 7. okoljskega akcijskega programa ustreza trenutnim potrebam na področju okoljske politike, čeprav mnogi deležniki priporočajo, naj se za izboljšanje prihodnje ustreznosti programa dodajo novi podcilji;

N.  ker deležniki izražajo tudi željo po manj zapletenem, bolj osredotočenem okoljskem akcijskem programu;

O.  ker obstaja splošna podpora za osmi okoljski akcijski program;

Glavne ugotovitve

1.  meni, da ima 7. okoljski akcijski program dodano vrednost in pozitiven vpliv na okoljske politike na ravni EU in držav članic ter prinaša koristi za državljane, naravo in deležnike iz gospodarstva;

2.  ponavlja, da ima 7. okoljski akcijski program jasno dolgoročno vizijo za leto 2050, da bi zagotovil stabilno okolje za trajnostne naložbe in rast v okviru ekoloških omejitev planeta;

3.  pozdravlja pretekle pozitivne trende pri številnih podciljih 7. okoljskega akcijskega programa in spodbudne obete za nekatere cilje za leto 2020;

4.  vendar poudarja, da je še vedno veliko možnosti za izboljšanje, ter poziva Komisijo in pristojne organe v državah članicah k trdnejši politični volji na najvišji ravni za izvajanje 7. okoljskega akcijskega programa;

5.  obžaluje, da prednostni cilj varovanja, ohranjanja in izboljšanja naravnega kapitala Unije verjetno ne bo izpolnjen; poleg tega z zaskrbljenostjo ugotavlja, da cilji iz strategije EU za biotsko raznovrstnost za leto 2020 in Konvencije o biološki raznovrstnosti ne bodo uresničeni brez takojšnjih velikih dodatnih prizadevanj;

6.  ugotavlja, da je bil na nekaterih področjih dosežen napredek v zvezi s prednostnim ciljem 2, zlasti glede ciljev, povezanih s podnebjem in energijo; ugotavlja pa, da je treba storiti več za zagotavljanje učinkovite rabe virov; ponovno izpostavlja možnosti, ki jih zagotavljata direktiva o okoljsko primerni zasnovi(8) in uredba o znaku za okolje(9) za izboljšanje okoljske učinkovitosti in učinkovite rabe virov proizvodov v njihovi celotni življenjski dobi, med drugim z obravnavo trajnosti proizvodov, možnosti njihovega popravila, ponovne uporabe in recikliranja, vsebnosti recikliranih snovi ter življenjske dobe proizvoda;

7.  obžaluje, da podcilj v zvezi z doseganjem dobrega okoljskega stanja teles površinske vode do leta 2020 ne bo dosežen zaradi pritiska, ki ga povzročajo onesnaževanje, posegi v morfologijo vodnih poti in prekomerno zajemanje vode za proizvodnjo vodne energije;

8.  poudarja, da so cilji 7. okoljskega akcijskega programa najnižji cilji in da bo za izpolnitev ciljev Pariškega sporazuma ter ciljev trajnostnega razvoja potrebnega veliko več truda;

9.  ugotavlja, da so EU in njene države članice podpisale Pariški sporazum, zato so zavezane k doseganju njegovih ciljev, in da so predložile nacionalno določeni prispevek, ki naj bi zagotovil zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu v Uniji za 40 % do leta 2030; poudarja potrebo po popolni vključitvi cilja za leto 2030 in dolgoročnega cilja ničelne stopnje neto emisij v vse politike in programe financiranja Unije; poziva Komisijo, naj v okviru spodbujevalnega dialoga v letu 2018 in petletnih svetovnih pregledov stanja redno spremlja cilje iz podnebnega in energetskega okvira ter za EU pripravi strategijo ničnih emisij do sredine stoletja, ki bo vključevala stroškovno učinkovit način za izpolnitev cilja nične stopnje neto emisij, sprejetega v Pariškem sporazumu;

10.  ugotavlja, da je napredek na poti doseganja ciljev zdravja in dobrega počutja ljudi precej negotov; poudarja, da sta zaradi vrzeli v znanju in omejitev glede kazalnikov ovirana razvoj in spremljanje politike;

11.  pozdravlja obstoječe pobude, ki prispevajo k zmanjševanju vrzeli v znanju, vključno z: modelom „gonilna sila – pritisk – stanje – izpostavljenost – učinki – ukrepanje“ za razumevanje dejavnikov, ki ovirajo ekosistemske storitve; modelom humanega biomonitoringa za ocenjevanje izpostavljenosti populacij ljudi onesnaževalom in njenih možnih učinkov na zdravje ter informacijsko platformo za spremljanje kemikalij;

12.  je zaskrbljen, da strokovno znanje ter znanstveni dokazi niso vedno ustrezno upoštevani pri oblikovanju politike ali preneseni na akterje, odgovorne za izvajanje; izpostavlja bioenergijo, palmovo olje, fitofarmacevtska sredstva, endokrine motilce, proizvodnjo in porabo hrane, GSO, urbanistično načrtovanje in oblikovanje, onesnaževanje zraka in obremenitev s hrupom ter komunalne živilske odpadke kot področja, na katerih so bili znanstveni dokazi o tveganjih za zdravje ljudi in okolje v javnih in političnih razpravah potisnjeni na obrobje; meni, da bi morale odgovorne politične odločitve ob pomanjkanju znanstvenih podatkov temeljiti na splošnih znanstvenih spoznanjih in spoštovanju previdnostnega načela; v zvezi s tem opozarja na pomen znanstvenih mnenj agencij EU; poudarja, da druga vodilna načela okoljskega prava in politike EU vključujejo načelo „onesnaževalec plača“, preventivne ukrepe in reševanje okoljske škode pri viru;

13.  obsoja, da Komisija ni pripravila usklajenih in na tveganju temelječih meril za prepoznavanje endokrinih motilcev hormonov in ni pregledala Uredbe (ES) št. 1223/2009(10) (uredba o kozmetičnih izdelkih) v zvezi z endokrinimi motilci hormonov v zakonsko določenih rokih; poziva Komisijo, naj nemudoma in brez nadaljnjega odlašanja izvede revizijo uredbe o kozmetičnih izdelkih v zvezi z endokrinimi motilci; obžaluje, da je zdravje državljanov ogroženo zaradi nezadostnega napredka v zvezi z endokrinimi motilci hormonov, ki pa tudi ovira doseganje prednostnega cilja št. 3 sedmega okoljskega akcijskega programa;

14.  obžaluje pomanjkanje napredka pri razvoju strategije Unije za nestrupeno okolje, spodbujanje ciklov nestrupenih surovin in zmanjšanje izpostavljenosti škodljivim snovem, vključno s kemikalijami v proizvodih; poudarja, da si je treba bolj prizadevati za to, da se do leta 2020 vse ustrezne snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, tudi snovi, ki imajo lastnosti endokrinih motilcev, uvrstijo na seznam snovi v okviru uredbe REACH, kot je določeno v 7. okoljskem akcijskem načrtu; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo kombinirani učinki kemikalij čim prej ustrezno obravnavani v vsej zadevni zakonodaji Unije, s posebnim poudarkom na tveganjih za otroke zaradi izpostavljenosti nevarnim snovem; pozdravlja strategijo Komisije za plastiko in poziva k njenemu hitremu izvajanju; v zvezi s tem ponovno poudarja, da je spodbujanje ciklov nestrupenih materialov bistvenega pomena za razvoj dobro delujočega trga sekundarnih surovin;

15.  poudarja, da je nezadostno vključevanje okoljske problematike v druga področja politik eden izmed ključnih razlogov za vrzeli pri izvajanju okoljske zakonodaje in politike; meni, da so sinergije med drugimi političnimi instrumenti EU na visoki ravni (na primer skupno kmetijsko politiko, skupno ribiško politiko, strukturnimi skladi in kohezijsko politiko) ter boljša usklajenost političnih prednostnih nalog na visoki ravni še naprej ključnega pomena za doseganje ciljev 7. okoljskega akcijskega programa; poziva Komisijo in Svet v vseh njunih sestavah, naj izboljšata usklajevanje politik in vključevanje ciljev 7. okoljskega akcijskega programa; poleg tega poudarja, da je treba vse odprte vidike 7. okoljskega akcijskega programa vključiti v instrumente na visoki ravni, vključno z evropskim semestrom;

16.  poudarja, da je morebitna vzpostavitev novih finančnih mehanizmov za ohranitev biotske raznovrstnosti in s tem dosego ciljev do leta 2020 omejena s časovnim okvirom sedanjega večletnega finančnega okvira; v zvezi s tem poziva h kar najboljši uporabi sredstev iz sedanjega večletnega finančnega okvira, vključno s sredstvi programa LIFE, skupne kmetijske politike in strukturnih skladov, ter poziva k vključitvi novih finančnih mehanizmov za biotsko raznovrstnost v naslednji večletni finančni okvir;

17.  pozdravlja izboljšave na področju skupne ribiške politike in kohezijske politike, ki sta s 7. okoljskim akcijskim programom postali bolj usklajeni; vendar obžaluje, da skupno ribiško politiko kljub izboljšavam regulativnega okvira še naprej pesti slabo izvajanje; poudarja, da so pomembni zdravi ribji staleži;

18.  priznava, da se okoljska problematika sicer postopoma uvaja v skupno kmetijsko politiko, a vseeno predstavlja izziv pri doseganju ciljev okoljskega akcijskega programa, zlasti v zvezi z intenzivno rabo virov pri proizvodnji in biotsko raznovrstnostjo; ponovno opozarja, da ima ta politika težavno nalogo preprečevanja degradacije okolja zaradi neustreznih kmetijskih praks (kot so netrajnostna biogoriva), netrajnostne intenzifikacije kmetijstva in opuščanja zemljišč, hkrati pa naj bi zagotavljala boljšo kakovost in večje količine prehranskih in kmetijskih surovin za naraščajoče svetovno prebivalstvo; poudarja, da so dodatne pobude in podpora za okoljsko trajnostne načine kmetovanja, ki zajemajo kolobarjenje in rastline, ki uravnavajo vsebnost dušika, izredno pomembne in da so kmetijstvo in kmetje del rešitve;

19.  poudarja, da bi morali biti ključni prednostni nalogi prenovljene skupne kmetijske politike zagotavljanje in izboljševanje dolgoročne prehranske varnosti s preprečevanjem okoljske škode ter približevanjem trajnostnemu prehranskemu sistemu, v katerem bo hrana potrošnikom dostopna po razumnih cenah; poudarja, da je te cilje mogoče doseči le s pomočjo trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri in z ukrepi politike, ki zagotavljajo varstvo ekosistemov;

20.  opominja, da vedno večje povpraševanje po prehrani, bogati z živalskimi beljakovinami, ob podnebnih spremembah in naraščajočemu svetovnemu prebivalstvu pomeni znatne okoljske pritiske na kmetijsko zemljo in vse občutljivejše ekosisteme; poudarja tudi, da se prehrana s čezmernimi količinami živalskih maščob vedno bolj povezuje z bremenom nenalezljivih bolezni;

21.  opominja na zavezo Komisije iz leta 2016, da cilje trajnostnega razvoja vključi v politike in pobude EU; priznava, da tem zavezam manjkajo jasna strategija in konkretni predlogi za institucionalne strukture in okvir upravljanja, ki bi zagotovili vključevanje ciljev trajnostnega razvoja v politike EU, zakonodajne predloge, njihovo izvajanje in izvrševanje; meni, da mora biti EU kot glavna pobudnica v celoti zavezana uresničevanju ciljev Agende 2030 in trajnostnega razvoja; poudarja tudi, da je 7. okoljski akcijski program ključni instrument za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja;

22.  ugotavlja, da je kakovost pitne vode v EU visoka; pričakuje, da bo z revizijo Direktive 98/83/ES(11) (direktiva o pitni vodi) ta pravni okvir ustrezno posodobljen; spodbuja Komisijo in države članice, naj cilje Unije s področja vode v okviru okoljskega akcijskega programa bolj vključijo v druge sektorske politike, zlasti skupno kmetijsko politiko;

23.  pozdravlja izboljšave, ki so jih prinesli nekateri projekti, ki jih financira EU, vendar obžaluje zamujene priložnosti za boljše rezultate, ki jih je izpostavilo Evropsko računsko sodišče (ECA); poudarja, da mora biti večletni finančni okvir za obdobje po letu 2020 usmerjen v trajnostni razvoj in vključevanje okoljskih politik v vse mehanizme financiranja in proračunske vrstice; poudarja, da je treba povečati zelene naložbe, inovacije in trajnostno rast z uporabo novih finančnih instrumentov, tako javnih kot zasebnih, in različnih pristopov k sedanji naložbeni politiki, kot je postopna odprava okolju škodljivih subvencij, da se doseže dolgoročna vizija 7. okoljskega akcijskega programa; meni, da bi morali jasno opredeljeni trajnostna merila in cilji, ki temeljijo na uspešnosti, veljati za vse strukturne in naložbene sklade EU; poziva k bolj učinkoviti in ciljno usmerjeni uporabi sedanjega večletnega finančnega okvira in sredstev iz kohezijske politike in politike regionalnega razvoja ter k nujni obravnavi zgoraj omenjenih težav, ki jih je izpostavilo Evropsko računsko sodišče; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo nadaljnjo dodeljevanje in morebitno povečanje sredstev proračuna EU za ukrepe, povezane s podnebnimi spremembami in okoljem;

24.  obžaluje trajne pomanjkljivosti v čiščenju komunalne odpadne vode v različnih evropskih regijah; poudarja potencial čiščenja odpadne vode in njene ponovne uporabe za ublažitev pomanjkanja vode, zmanjšanje njenega neposrednega črpanja, proizvodnjo bioplina in zagotovitev boljšega upravljanja vodnih virov, predvsem prek namakanja v kmetijstvu; z zanimanjem pričakuje zakonodajni predlog o ponovni uporabi odpadnih voda, ki ga bo Komisija predstavila na začetku leta 2018;

25.  ugotavlja, da so največje okoljske grožnje za zdravje najbolj izrazite na mestnih območjih, vplivajo pa tudi na obrobna območja in primestna naselja, ter da se pričakuje, da bo do leta 2020 80 % prebivalstva živelo v mestih in primestnih območjih; poudarja, da imajo emisije onesnaževal zraka, skupaj z neustreznim načrtovanjem in infrastrukturo, hude gospodarske, socialne, zdravstvene in okoljske posledice; ugotavlja, da v EU zaradi onesnaženosti zraka prezgodaj umre več kot 400 000 ljudi(12) in da se z zdravjem povezani zunanji stroški gibljejo med 330 in 940 milijard EUR;

26.  poudarja, da v EU vsaj 10 000 prezgodnjih smrti povzročijo bolezni, ki so povezane s hrupom, in da je bila leta 2012 približno četrtina evropskega prebivalstva izpostavljena ravnem hrupa, ki presegajo mejne vrednosti; poziva države članice, naj kot prednostno nalogo obravnavajo spremljanje ravni hrupa v skladu z Direktivo 2002/49/ES(13), da bi se zagotovilo spoštovanje mejnih vrednosti za zunanje in notranje okolje;

27.  je seznanjen z napredkom pri zmanjšanju nekaterih onesnaževal zraka, zlasti na urbanih območjih, vendar obžaluje nenehne težave s kakovostjo zraka, h katerim znatno prispevajo emisije iz cestnega prometa in kmetijstva; je seznanjen s svežnjem za čisto mobilnost, ki ga bo Komisija predstavila novembra 2017, in Evropsko strategijo za mobilnost z nizkimi emisijami, predstavljeno leta 2016, ki bi lahko utrla pot mobilnosti z nizkimi emisijami v Uniji;

28.  pozdravlja napredek, dosežen v zvezi z zakonodajnim svežnjem o krožnem gospodarstvu; poziva vse strani, naj se trudijo skleniti dogovor z ambicioznimi cilji;

Priporočila

29.  poziva države članice, naj ocenijo svoj napredek pri doseganju ciljev 7. okoljskega akcijskega programa in po potrebi preusmerijo svoje ukrepe; poziva države članice, naj rezultate javno objavijo;

30.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da vsi novi zakonodajni predlogi v celoti izvajajo cilje in ukrepe 7. okoljskega akcijskega programa;

31.  poziva Komisijo, naj zagotovi dejavno vključevanje organizacij civilne družbe v ocenjevanje izvajanja okoljske zakonodaje EU;

32.  poziva ustrezne institucije in agencije EU, naj dajo prednost raziskavam in zapolnijo vrzeli v znanju na naslednjih področjih: okoljski pragovi (točke preskoka), paradigma krožnega gospodarstva, kombinirani učinki kemikalij, nanomateriali, metode za prepoznavanje nevarnosti, vpliv mikroplastike, vzajemno delovanje sistemskih tveganj in drugih dejavnikov zdravja, raba tal in zemlje ter invazivne tujerodne vrste;

33.  pozdravlja pregled izvajanja okoljske politike kot pozitiven mehanizem za izboljšanje izvajanja okoljske zakonodaje in politike EU, kar lahko prispeva k spremljanju izvajanja 7. okoljskega akcijskega programa, kot že poudarjeno v resoluciji z dne 16. novembra 2017 o pregledu okoljske politike EU; meni, da bi morali biti v pregled izvajanja okoljske politike v celoti vključeni vsi zadevni deležniki, vključno s civilno družbo, in da bi moral zajemati vse prednostne tematske cilje okoljskega akcijskega programa;

34.  poziva Unijo in države članice, naj hitro in dokončno opustijo okolju škodljive subvencije;

35.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo in uskladijo prizadevanja za spodbujanje razvoja in ovrednotenja alternativnih metod, pri katerih se ne uporabljajo živali, da bi tako prispevale k doseganju prednostnega cilja 5 sedmega okoljskega akcijskega programa;

36.  poziva Komisijo in države članice, naj storijo več za izboljšanje kognitivnih in znanstvenih osnov okoljskih politik EU, tako da povečajo dostopnost podatkov za državljane in spodbujajo vključevanje javnosti v znanstvene raziskave;

37.  poziva institucije EU ter po potrebi nacionalne in regionalne oblasti, naj pri oblikovanju in spremljanju politik v celoti upoštevajo strokovno znanje o tveganjih za okolje in zdravje ljudi;

38.  poziva k izboljšanju sistema za registracijo pesticidov v EU na podlagi strokovno pregledanih znanstvenih študij in popolne preglednosti glede ravni izpostavljenosti ljudi in okolja in tveganja za zdravje; poziva k izboljšanju standardov za spremljanje pesticidov in ciljev za zmanjšanje njihove uporabe; je seznanjen s sporočilom Komisije z dne 12. decembra 2017 o evropski državljanski pobudi „Prepovejmo glifosat ter obvarujmo ljudi in okolje pred strupenimi pesticidi“ (C(2017)8414);

39.  poziva k zagotovitvi zadostnih materialnih in človeških virov, da bodo agencije EU lahko opravljale svoje naloge in zagotavljale najboljše znanstvene podatke, analize in dokaze;

40.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo do leta 2020 opredeljeni dolgoročni ukrepi za doseganje cilja nestrupenega okolja;

41.  poziva zadevne agencije EU in Komisijo, naj kvantitativno in kvalitativno izboljšajo kazalnike za spremljanje napredka; poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri izdelavi in zbiranju novih podatkov za oblikovanje novih kazalnikov in izboljšanje obstoječih;

42.  poziva, naj vprašanje izvajanja postane stalna točka v okviru prednostnih nalog in programa trojnega predsedstva ter da se o njem razpravlja na Svetu za okolje vsaj enkrat letno, morda z namensko zasedbo Sveta za izvajanje, dopolnjuje pa naj ga drugi forum, kjer bosta sodelovala tudi Parlament in Odbor regij; se zavzema za skupne seje s Svetom, kjer bi se posvetili izvajanju medsektorskih horizontalnih vprašanj, skupnim izzivom ter novim vprašanjem z morebitnimi čezmejnimi vplivi;

43.  poziva, naj se nemudoma pospeši polno izvajanje strategije EU za biotsko raznovrstnost;

44.  poziva, naj se pri infrastrukturnih projektih, zlasti tistih, povezanih z omrežjem TEN-T, v celoti upoštevajo okoljski vplivi na regionalni ravni in ravni projekta; ugotavlja, da je pomembna usklajenost med različnimi okoljskimi politikami; poudarja, da je treba pri infrastrukturnih projektih za proizvodnjo vodne in morske energije iz obnovljivih virov upoštevati okolje in biotsko raznovrstnost;

45.  poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za zaščito uporabe in neoporečnosti sladke vode zaradi negotovosti v zvezi z možnostjo doseganja zadevnega podcilja 7. okoljskega akcijskega programa; poziva države članice, naj prednostno izboljšajo slabo stanje površinskih voda, saj se cilji na tem področju najverjetneje ne bodo dosegli do leta 2020; poziva pristojne organe v državah članicah, naj zmanjšajo pritiske na vodna telesa, zmanjšajo vire onesnaževanja voda pri njihovem izvoru in določijo območja, kjer je vzpostavitev hidroelektrarn prepovedana, ter tako zagotovijo ohranjanje ekološko sprejemljivega pretoka v vodotokih; poziva Komisijo, naj ne odlaša s presojo o skladnosti drugega cikla načrtov upravljanja povodja, ki so jih države članice sprejele v skladu z okvirno direktivo o vodah;

46.  poziva k nadaljnji reformi skupne kmetijske politike, da bi se trajnostna proizvodnja hrane povsem uskladila s cilji okoljske politike in da bi tako zagotovili prehransko varnost v sedanjosti in prihodnosti; poudarja potrebo po pametni kmetijski politiki z močno zavezanostjo zagotavljanju javnih dobrin in ekosistemskih storitev, povezanih s tlemi, vodo, biotsko raznovrstnostjo, kakovostjo zraka, podnebnimi ukrepi in zagotavljanjem možnosti uporabe pokrajine; poziva k integrirani politiki z bolj ciljno usmerjenim in ambicioznim, a vseeno prožnim pristopom, v katerem bo zagotovitev podpore kmetijskemu sektorju povezana s prehransko varnostjo in z zagotovitvijo okoljskih rezultatov; poziva države članice, naj gozdno kmetijstvo priznajo kot področje z ekološkim pomenom v skladu s členom 46 Uredbe (EU) št. 1307/2013(14); poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo v vseh prihodnjih revizijah skupne kmetijske politike kmetijskim praksam, ki ugodno vplivajo na okolje, zagotovljena ustrezna podpora;

47.  poziva države članice in Komisijo, naj izboljšajo prevzemanje rešitev za okoljske izzive, zlasti na področjih, kjer tehnične rešitve že obstajajo, a se še ne uporabljajo v celoti, kot je zmanjšanje amoniaka v kmetijstvu;

48.  poziva Komisijo, naj bistveno izboljša obseg, uporabo in upravljanje sredstev EU, namenjenih doseganju ciljev okoljskega akcijskega programa; poziva k boljšemu spremljanju ter povečanju preglednosti in odgovornosti; poziva k vključevanju podnebnih in drugih okoljskih vprašanj v proračun EU;

49.  poziva Komisijo, naj brez odlašanja pripravi celovito skupno okvirno strategijo za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v EU, v kateri bodo obravnavana vsa področja politike in ki bo vključevala mehanizem pregleda za ocenjevanje napredka izvajanja; zahteva, da Komisija določi preverjanja v zvezi s cilji trajnostnega razvoja za vse nove politike in zakonodajo ter zagotovi popolno usklajenost politik pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja;

50.  poziva Komisijo, naj zagotovi izvrševanje veljavnega prava EU in zagotovi, da države članice v celoti izpolnjujejo cilje 7. okoljskega akcijskega programa, z uporabo vseh orodij, ki so ji na voljo, npr. postopkov za ugotavljanje kršitev;

51.  pozdravlja obstoječa posebna poročila in revizije smotrnosti Računskega sodišča; poziva Računsko sodišče, naj dodatno prouči druga področja, povezana z okoljskim akcijskim programom, ki doslej niso bila vključena v delovni program;

52.  poziva Komisijo in pristojne organe v državah članicah, naj zagotovijo ustrezne smernice, da bi bila sredstva EU lažje dostopna, tudi za lokalne projekte, predvsem v zvezi z zeleno infrastrukturo, biotsko raznovrstnostjo ter direktivama o pticah in habitatih;

53.  poziva države članice, naj zagotovijo celovito izvajanje zakonodaje o kakovosti zraka; poziva regionalne oblasti, naj za izboljšanje zdravstvenih rezultatov na vseh, zlasti na najhuje prizadetih območjih, nudijo podporni okvir, zlasti v zvezi z urbanističnim načrtovanjem in oblikovanjem lokalne politike;

54.  poziva pristojne nacionalne in regionalne oblasti, naj sprejmejo načrte, ki bodo vključevali uresničljive ukrepe za odpravo preseganja dnevnih in letnih mejnih vrednosti, določenih v zakonodaji EU na področju drobnih in ultrafinih trdnih delcev v mestnih aglomeracijah, kjer je kakovost zraka slaba; poudarja, da je to bistveno za doseganje prednostnih ciljev 2, 3 in 8 sedmega okoljskega akcijskega programa;

55.  predlaga naslednje ukrepe za izboljšanje kakovosti zraka na mestnih območjih: vzpostavitev območij z nizkimi emisijami; spodbujanje souporabe avtomobilov in sistemov ter storitev za skupne vožnje; ukinjanje ugodnejše davčne obravnave vozil, ki močno onesnažujejo; uvedba „proračunov za mobilnost“ za zaposlene namesto službenih vozil; izvajanje politik parkiranja, ki zmanjšujejo gostoto prometa na preobremenjenih območjih; izboljšana infrastruktura za spodbujanje kolesarjenja in okrepitev večmodalnih povezav ter izboljšanje varnosti kolesarjev; določitev območij za pešce;

56.  poziva k okrepljenemu urbanističnemu načrtovanju in razvoju na ustrezni ravni upravljanja za čim prejšnjo prilagoditev infrastrukture za električna vozila in čista vozila, npr. z namestitvijo polnilne infrastrukture, ter za doseganje okoljskih in zdravstvenih koristi, kot so zmanjšanje učinka toplotnega otoka in povečanju telesne dejavnosti, npr. s povečanjem zelene infrastrukture in obnavljanjem opuščenih ali degradiranih industrijskih območjih; priznava, da bi s temi ukrepi izboljšali kakovost zraka, se borili proti boleznim in prezgodnji smrti zaradi onesnaženosti ter omogočili napredek k mobilnost brez emisij;

57.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo pravično intermodalno konkurenco in prehod na trajnostne načine prevoza;

58.  poziva Komisijo, naj najpozneje do leta 2019 predstavi skupni okoljski akcijski program Unije za obdobje po letu 2020, kot je zahtevano v členu 192(3) PDEU; poudarja, da je treba pri spremljanju politik EU zagotoviti preglednost in demokratično odgovornost; zato poudarja, da bi moral naslednji okoljski akcijski program vključevati merljive in v rezultate usmerjene vmesne mejnike;

59.  poziva Komisijo, naj v naslednjem zakonodajnem obdobju nameni prednostno področje trajnostnemu razvoju, varstvu okolja in podnebja na splošno ter ciljem 7. okoljskega akcijskega programa in zlasti prihodnjemu 8. okoljskemu akcijskemu programu;

o
o   o

60.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu računskemu sodišču, Evropski agenciji za okolje ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 354, 28.12.2013, str. 171.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0450.
(3) UL C 265, 11.8.2017, str. 65.
(4) UL C 35, 31.1.2018, str. 2.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0441.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0100.
(7) UL C 258 E, 7.9.2013, str. 115.
(8) Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10).
(9) Uredba (ES) št. 66/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o znaku EU za okolje (UL L 27, 30.1.2010, str. 1).
(10) Uredba (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih (UL L 342, 22.12.2009, str. 59).
(11) Direktiva Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (UL L 330, 5.12.1998, str. 32).
(12) Poročilo Evropske agencije za okolje št. 13/2017 z dne 11. oktobra 2017 o kakovosti zraka v Evropi v letu 2017.
(13) Direktiva 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2002 o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa (UL L 189, 18.7.2002, str. 12).
(14) Uredba (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. december 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 (UL L 347, 20.12.2013, str. 608).


Enakost spolov v medijskem sektorju v EU
PDF 287kWORD 64k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o enakosti spolov v medijskem sektorju v EU (2017/2210(INI))
P8_TA(2018)0101A8-0031/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 11 in 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 2 in člena 3(3)(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(1),

–  ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah)(2),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU, ki ga je Komisija predložila 26. aprila 2017 (COM(2017)0253),

–  ob upoštevanju predloga Komisije o tretjem srednjeročnem akcijskem programu Skupnosti o enakih možnostih žensk in moških 1991–1995 (COM(90)0449),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 5. oktobra 1995 o podobi žensk in moških v oglaševanju in medijih(3),

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 7. junija 2000 z naslovom Na poti k okvirni strategiji Komisije za enakost med spoloma (2001–2005) (COM(2000)0335),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 9. junija 2008 o odpravi stereotipov o spolih v družbi,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 24. junija 2013 o spodbujanju vloge žensk pri odločanju v medijih,

–  ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je Svet sprejel marca 2011,

–  ob upoštevanju Načrta za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010 z dne 1. marca 2006 (COM(2006)0092),

–  ob upoštevanju Strategije za enakost žensk in moških 2010–2015 z dne 21. septembra 2010 (COM(2010)0491),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 o strateških prizadevanjih za enakost spolov 2016–2019 (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. julija 1997 o diskriminaciji žensk v oglaševanju(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. septembra 2008 o vplivu trženja in oglaševanja na enakost med ženskami in moškimi(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2013 o odpravi stereotipov o spolih v EU(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v digitalni dobi(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o ustvarjanju ugodnih razmer na trgu dela za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2016 o uporabi Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju)(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o potrebi po strategiji EU za odpravo in preprečevanje razlik v pokojninah med spoloma(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o delovnih pogojih in prekarni zaposlitvi(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o krepitvi ekonomskega položaja žensk v zasebnem in javnem sektorju v EU(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2017 o boju proti spolnemu nadlegovanju in zlorabam v EU(13),

–  ob upoštevanju priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 10. julija 2013 o enakosti spolov in medijih,

–  ob upoštevanju priporočila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1555 z dne 24. aprila 2002 o podobi žensk v medijih,

–  ob upoštevanju priporočila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1799 z dne 26. junija 2007 o podobi žensk v oglaševanju,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam z dne 27. septembra 2017 o enakosti spolov v avdiovizualnem sektorju,

–  ob upoštevanju študije Evropskega inštituta za enakost spolov z naslovom Review of the implementation of the Beijing Platform for Action in the EU Member States: Women and the Media – Advancing gender equality in decision-making in media organisations (Pregled izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje v državah članicah EU: ženske in mediji – pospeševanje enakosti spolov pri odločanju v medijskih organizacijah),

–  ob upoštevanju deklaracije in akcijskega programa ter prilog k programu, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu septembra 1995,

–  ob upoštevanju poročila Sveta Evrope iz leta 2013 z naslovom Media and the Image of Women (Mediji in podoba žensk),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0031/2018),

A.  ker je enakost med ženskami in moškimi temeljno načelo Evropske unije, saj člen 8 PDEU določa, da si Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami; ker je politika EU za spodbujanje enakost med spoloma prispevala k izboljšanju življenja številnih evropskih državljanov;

B.  ker mediji delujejo kot četrta oblast, imajo sposobnost, da vplivajo in na koncu oblikujejo javno mnenje, ker so mediji eden od temeljev demokratične družbe in so kot taki dolžni zagotoviti svobodo informacij, raznolikost mnenj in pluralnost medijev, spodbujati spoštovanje človekovega dostojanstva in se boriti zoper vse oblike diskriminacije in neenakosti med drugim s prikazovanjem raznolikih modelov družbenih vlog; ker je zato treba povečati občutljivost organizacij s področja medijev;

C.  ker je bila na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu leta 1995 priznana pomembnost odnosa med ženskami in mediji za doseganje enakosti med ženskami in moškimi, v pekinški akcijski program pa sta bila vključena dva strateška cilja:

   (a) povečati udeležbo in dostop žensk do izražanja in sprejemanja odločitev v medijih in novih komunikacijskih tehnologijah ter prek njih;
   (b) spodbujati uravnoteženo in nestereotipno prikazovanje žensk v medijih;

D.  ker lahko prikazovanje žensk in moških v medijih odraža neenako predstavo v različnih okoljih, vključno s političnim, gospodarskim, družbenim, akademskim, verskim, kulturnim in športnim okoljem, saj se moškim pojavljajo večinoma v dejavnih družbenih vlogah, ženske pa so omejene na bolj pasivne vloge; ker je med vsemi stereotipi, ki prizadenejo podobo žensk in moških, najočitnejši primer seksualizacija ženskega telesa, kar lahko najbolj jasno vidimo v rumenem tisku in oglaševanju; ker erotizacija nasilja in reduciranje žensk na objekt v medijih ovirata izkoreninjenje nasilja nad ženskami; ker se stereotipi o spolu pogosto pojavljajo skupaj z drugimi stereotipi, ki vključujejo diskriminacijo na kakršni koli osnovi;

E.  ker imajo mediji velik vpliv na kulturne norme o spolu in na to, kako se družbeno prikazovanje žensk in moških oblikuje in razvija, ter vplivajo na publiko s stereotipnimi podobami telesa in idejami o moškosti in ženstvenosti, na primer, kako so ženske prikazane v oglasih in kako način, na katerega se izdelki osredotočajo na specifične potencialne potrošnike, večinoma ohranjajo tradicionalne norme o spolu; ker ko mediji še naprej prikazujejo stereotipne predstave o ženskah in moških ter osebah LGBTI, ljudje pogosto tovrstno prikazovanje vidijo kot legitimno, tako pa postane zelo težko ali skoraj nemogoče o njih podvomiti;

F.  ker ima sektor oglaševanja pomembno vlogo na medijskem prizorišču sodobne družbe, saj sporoča z uporabo podob in zamisli, ki vlivajo na naša čustva in lahko tako oblikujejo naše vrednote, vedenje in dojemanje sveta; ker se lahko oglaševanje z odražanjem izkrivljene predstave o spolu poslužuje seksizma in tako ponavlja diskriminacijske prakse; ker se oglas lahko šteje za diskriminacijski ali seksističen, če je en spol prikazan ponižujoče in žaljivo ali kot manj sposoben, pameten ali kot manjvreden;

G.  ker nova tehnologija spreminja tradicionalne poslovne modele; ker je avdiovizualni sektor zelo pomemben in ima veliko gospodarsko vrednost ter v EU neposredno zaposluje več kot milijon ljudi; ker je treba nadzor ureditve na nacionalni ravni in samoregulacijske sheme ustrezno prilagoditi, da bomo lahko kos novim spletnim komunikacijskim in multimedijskim sistemom, brez poseganja v izid pogajanj o direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah;

H.  ker je treba enakovredno upoštevati vidik žensk in moških, da bi dobili popolno in raznoliko sliko vseh vidikov družbene resničnosti; ker je pomembno, da ne zapravimo potencial in spretnosti žensk pri sporočanju informacij, dejstev in mnenj o izzivih, s katerimi se srečujejo ženske v medijih, hkrati pa priznamo, da žensk ne moremo obravnavati kot enotno skupno;

I.  ker je treba spremeniti nenehno prikazovanje negativnih in ponižujočih podob žensk v medijih - elektronskih, tiskanih, vizualnih in slušnih; ker se neenakosti med spoloma ustvarjajo in ponavljajo tudi prek jezika in podob, ki jih širijo mediji; ker se otroci zelo zgodaj soočijo z neenakostjo med spoloma, prek vzorov, ki jih širijo televizijske serije in programi, razprave, igre, videoigre in oglasi; ker se vloge spolov oblikujejo zlasti v otroštvu in mladosti, učinkujejo pa vse življenje; ker je izobraževanje in usposabljanje zaposlenih v medijih pomembno sredstvo za boj proti stereotipom in njihovo izkoreninjenje, povečanje ozaveščenosti in spodbujanje enakosti;

J.  ker je bilo leta 2015 v EU-28 med diplomanti novinarstva in informacijske znanosti 68 % žensk(14), medtem ko podatki o zaposlovanju za EU-28 v obdobju 2008–2015 kažejo, da delež žensk, zaposlenih v medijskem sektorju, v povprečju stalno znaša zgolj približno 40 %;

K.  ker je poleg tega bil delež žensk na odločilnih položajih v medijih v EU-28 leta 2015 še pod območjem uravnotežene zastopanosti spolov (40-60 %), delež predsednic uprav pa je znašal komaj 22 %(15);

L.  ker so razlike v plačilu in pokojnini med spoloma stalna težava v EU, s katero se srečujejo različni gospodarski sektorji, vključno z mediji, kjer je ta razlika 17 %;

M.  ker se ženske še naprej soočajo s steklenim stropom v medijih in lahko nimajo enakih možnosti za napredovanje ali izboljšanje poklicne poti zaradi različnih dejavnikov, vključno s postopki organizacijske kulture, ki pogosto ni naklonjena usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, in tekmovalnega okolja, za katerega so značilni stres, togi roki in dolg delovni čas; ker imajo ženske manj moči odločanja pri določanju sporeda novic, saj nimajo dovolj predstavnic na najvišjih vodstvenih položajih;

N.  ker lahko mediji v državah članicah sprejmejo svoje politike enakosti spolov, zaradi česar se v EU razvijajo zelo različne prakse: od celovitih političnih okvirov, ki zajemajo medijske vsebine in zagotavljajo uravnoteženo zastopanost moških in žensk v organih odločanja, do primerov, ko ni vzpostavljena nobena politika;

O.  ker so raziskave pokazale, da le 4 % novic nasprotuje stereotipnemu prikazovanju; ker ženske predstavljajo le 24 % ljudi, o katerih slišimo ali beremo v novicah(16); ker so ženske avtorice le približno 37 % prispevkov v spletnih in nespletnih virih novic, pri čemer v zadnjih desetih letih ni kazalo, da bi se to stanje lahko izboljšalo(17); ker imajo ženske največkrat nalogo, da predstavijo javno mnenje (41 %) ali osebne izkušnje (38 %), redko pa se jih navaja kot strokovnjakinje (le 17 % prispevkov); ker so raziskave pokazale tudi, da je manj kot vsak peti strokovnjak ali komentator ženska (18 %)(18);

P.  ker so ženske v novicah in informativnih medijih podpovprečno zastopane, še manj pa so vidne na področju športa, politike, gospodarstva in financ, ne glede na raznolikost medijskih kanalov v državah članicah; ker so ženske iz zgodovine skoraj popolnoma odsotne iz medijskih vsebin, kot so biografske dokumentarne oddaje;

Q.  ker sodelovanje žensk na enaki ravni kot moških pri poročanju o vsebinah in nastopanju kot vir informacij ni nujno le iz razlogov zastopanja, temveč tudi zaradi enakih možnosti in popolnega priznavanja njihove strokovnosti in znanja; ker v evropskem medijskem okolju obstajajo ovire za odgovoren pristop k enakosti med spoloma, glede na obstoječe finančne omejitve in delovne pogoje, vključno z negotovostjo zaposlitve in ravnjo delovnih izkušenj, v kombinaciji s hitrostjo informaciji in gospodarskimi dejavniki;

R.  ker ženske v mediji delajo na najvišji strokovni ravni, vključno z znanimi režiserkami, novinarkami in poročevalkami, ki so kljub temu, da delo opravljajo enako dobro kot moški, bolj izpostavljene nasilju zaradi spola in diskriminaciji na delovnem mestu in morda niso enako cenjene kot njihovi moški kolegi;

S.  ker so ženske, ki pišejo v družbenih medijih, vse bolj izpostavljene nadlegovanju; ker bi lahko tako nadlegovanje utišalo ženski glas in oslabilo njihovo udeležbo v družbi; ker podatki, zbrani na svetovni ravni kažejo, da je bila polovica žensk, zaposlenih v medijih, žrtev spolne zlorabe, četrtina je bila žrtev fizičnega nasilja, tri četrtine pa so doživele ustrahovanje, grožnje in zlorabo(19); ker se povečuje zaskrbljenost zaradi kibernetskega nasilja nad ženskami in dekleti in se ocenjuje, da je vsaka deseta ženska od 15. leta dalje v EU doživela kakšno obliko kibernetskega nasilja; ker na ravni EU ni dovolj podatkov in raziskav o kibernetskemu nasilju nad ženskami in dekleti; ker sta psihološko in spolno nadlegovanje kršitvi človekovih pravic; ker bi morali mediji ter nacionalni in mednarodni nadzorniki določiti pravila, vključno s sankcijami, ki bi se naložile organizacijam na področju medijev, za reševanje teh težav;

T.  ker so zlasti ženske raziskovalne novinarke pogosto izpostavljene nasilju in so žrtve napadov, kar dokazujeta primera Veronice Guerin in Daphne Caruane Galizie;

U.  ker v skladu s študijo evropske ženske avdiovizualne mreže(20) le vsak peti film iz sedmih držav, ki so bile predmet študije, režira ženska in je velika večina sredstev za financiranje filmov namenjena filmom, ki jih ne režirajo ženske, čeprav je približno polovica diplomantov filmskih akademij ženskega spola;

V.  ker bi morale medijske hiše sprejeti samoregulativne sisteme in kodekse ravnanja, ki bi določali postopkovna pravila in merila o karieri in medijski pokritosti, da bi se zaščitila in spodbujala enakost med spoloma; ker bi bilo treba samoregulacijske kodekse in kodekse ravnanja sestaviti v sodelovanju s sindikati tega sektorja, ob prizadevanju za jasno politiko o enakosti med spoloma;

Prisotnost žensk v medijih

1.  poudarja dejstvo, da so ženske, čeprav na tem področju predstavljajo pomembno delovno silo, premalo zastopane na vodstvenih in najvišjih položajih; meni, da imajo tako javne kot tudi zasebne medijske službe odgovornost, da zagotovijo enakost med ženskami in moškimi in preprečijo diskriminacijo; poziva države članice, naj oblikujejo politične spodbude za zmanjšanje ovir za dostop žensk do vodstvenih položajev in upravljanja v organizacijah s področja medijev;

2.  obžaluje dejstvo, da je zastopanost žensk v javnih medijih v EU v povprečju nizka, in sicer tako na strateških in operativnih visokih položajih kot tudi v upravah (leta 2017: 35,8 % na izvršilnih delovnih mestih, 37,7 % na neizvršilnih delovnih mestih in 33,3 % članic uprav)(21);

3.  ponovno poudarja, da je Evropski inštitut za enakost spolov za nadzor nad pekinškimi izhodišči za ukrepanje v zvezi z ženskami v medijih oblikoval naslednja merila:

   delež žensk in moških na odločilnih položajih medijskih organizacij in v upravah medijskih organizacij v EU,
   delež žensk in moških v upravnih odborih medijskih organizacij v EU,
   politike za spodbujanje enakosti med spoloma v medijskih organizacijah;

4.  ponovno opozarja, da čeprav direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah določa, da njenih ciljev države članice ne morejo doseči v zadostni meri in jih je zato lažje doseči na ravni Unije, ne vsebuje nobenega sklicevanja na enako zastopanje v medijskih organizacijah;

5.  ugotavlja, da čeprav ženske v javnih medijih trenutno niso dovolj zastopane, je še vedno bolj verjetno, da se bodo zaposlile in napredovale na visok položaj v javnih medijih kot v zasebnih medijih(22);

6.  poziva države članice in največje medijske organizacije k zagotavljanju podpore in oblikovanju spodbujevalnih ukrepov, vključno s kvotami, za enako zastopanost žensk in moških na vodilnih delovnih mestih in k učinkovitemu spremljanju tovrstnih prizadevanj, ki jim je treba v teh organizacijah nameniti več pozornosti; poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za odpravo blokade direktive o ženskah v upravnih odborih družb. ki je zastala v Svetu že leta 2013;

7.  ugotavlja, da tako dolga tradicija zaposlovanja pogodbenih delavcev in stalnega osebja v medijskem sektorju kot tudi stalna digitalizacija sektorja zmanjšujeta tradicionalne prihodke od prometa in oglaševanja, kar vpliva na vrsto pogodb o zaposlitvi v sektorju; nadalje poudarja, da delež žensk nesorazmerno velik v številnih netipičnih oblikah zaposlitve na trgu dela; ugotavlja, da se bo zaradi vse večjih pritiskov na medijski sektor glede ohranitve ekonomske sposobnosti preživetja verjetno povečalo število tovrstnih oblik pogodb;

8.  meni, da lahko stereotipi ustvarijo negativno družbeno okolje za ženske in lahko prispevajo k diskriminaciji na podlagi spola na delovnem mestu; ugotavlja, da je pozitivno družbeno okolje pomembno, saj se delavci v takem okolju lažje spoprijemajo z visokimi delovnimi obremenitvami;

9.  opozarja, da lahko medijske organizacije same določajo vloge svojih zaposlenih, tako moških kot žensk, pri čemer jih poziva, naj pri tem v celoti spoštujejo osebno dostojanstvo in strokovnost; v zvezi s tem opozarja na zaskrbljujoče primere poročevalk, katerih primernost za televizijsko novinarstvo se določa glede na njihovo vizualno privlačnost za občinstvo, in jih pozneje, ko so starejše, zamenjajo za mlajše kolegice;

10.  nadalje obsoja razširjeni pojav spolnega nadlegovanja in drugih oblik zlorabe, zlasti v spletnih igrah in družabnih omrežjih, in spodbuja medijske družbe, da ustvarijo varno okolje, ki bo reagiralo na vsak primer nadlegovanja; zato poziva k različnim ukrepom, vključno z ozaveščanjem, notranjimi pravili o disciplinskih ukrepih za storilce in psihološko in/ali pravno pomočjo za žrtve teh ravnanj, za preprečevanje ustrahovanja in spolnega nadlegovanja tako na delovnem mestu kot tudi v spletnem okolju;

11.  močno obsoja napade na novinarke, ki neustrašno poročajo o pomembnih političnih in kazenskih zadevah, in poziva k čim večjih prizadevanjem, da se zagotovita varnost in zaščita za vse novinarje;

12.  poziva javne in zasebne medijske organizacije, naj sprejmejo notranje politike, kot so politika enakih možnosti in raznolikosti, ki vključujejo ukrepe proti nadlegovanju, sheme za porodniški dopust ali dopust za nego in varstvo otroka, fleksibilna organizacija dela, ki prispeva k usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja in ženskam in moškim omogoča, da v enaki meri koristijo starševski dopust, moške pa spodbujajo, da koristijo očetovski dopust, s tem pa zagotavljajo pravično porazdelitev skrbi za otroke, pa tudi programi mentorstva in usposabljanja za vodenje, delo na daljavo in fleksibilna organizacija dela za ženske in moške na prostovoljni osnovi in ki ne vpliva na napredovanje na delovnem mestu;

13.  poziva medije, naj spoštujejo pravice žensk in moških, da v enaki meri koristijo porodniški ali očetovski dopust ali dopust za nego in varstvo otroka; poudarja, da ne bi smeli diskriminirati nosečih žensk zaradi njihovega stanja, nobeni ženski pa ne bi smeli zavrniti zaposlitve, ker bo morda zanosila; spodbuja medijske organizacije in regulativne organe, naj razkrijejo podatke o razlikah v plačilu med spoloma, uvedejo obveznosti v zvezi s preglednostjo plačil in z zavezujočimi ukrepi uveljavijo načelo o enakem plačilu za enako delo;

14.  predlaga, naj medijske organizacije oblikujejo podatkovne zbirke strokovnjakinj z različnih področij, zlasti tistih, na katerih so ženske nesorazmerno malo zastopane, da jih bodo v primernem trenutku uporabile; nadalje spodbuja zbiranje podatkov, razčlenjenih po spolu, o vseh možnih medijskih vsebinah;

15.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo večjo udeležbo in boljši dostop žensk do izražanja in sprejemanja odločitev prek medijev in novih komunikacijskih tehnologij;

16.  meni, da bi lahko splošno izboljšanje delovnih razmer za ženske koristilo vsem medijskim delavcem; vendar meni, da teh izboljšav ni dovolj in da še vedno obstajajo neenakosti; poudarja, da morajo države članice in Komisija spodbujati in zagotavljati uporabo načela enakega plačila v skladu s členom 157 PDEU, vključno s preprečevanjem razlik v plačilu in pokojnini med spoloma, zmanjšanjem prekarnega dela(23), zagotavljanjem dostopa do cenovno sprejemljivega kakovostnega otroškega varstva in boljšimi politikami za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter zagotavljanjem pravic do kolektivnih pogajanj;

17.  ponovno poudarja, da morajo mediji nujno začeti izvajati politiko enakega plačila za enako delo, vključno z obveznostjo preglednosti plačil, hkrati pa morajo ženskam omogočiti, da pod enakimi pogoji kot moški uživajo priložnosti za napredovanje in usposabljanje in druge dodatne ugodnosti;

18.  je seznanjen s pozitivno vlogo ženskih svetov in uradnikov za enakost žensk na delovnem mestu; poziva k spodbujanju enakosti med spoloma kot medsektorske politike človeških virov v medijih; meni, da so za doseganje enakosti za ženske na vseh ravneh v medijih, zlasti na ravni sprejemanja odločitev, obvezni kultura, ki v središče postavlja zaposlene, in vodstvo, ki upošteva različnost spolov, priporoča, naj nacionalni regulativni organi in medijske organizacije upoštevajo priporočila Komisije 2014/124/EU o okrepitvi načela enakega plačila za moške in ženske s preglednostjo(24), sestavijo smernice o pravičnih izbornih postopkih, vzpostavijo celovito politiko enakosti, ki bo zajemala medijske vsebine in omogočila napredovanje žensk v organe odločanja, in oblikujejo notranje postopke za obravnavanje nadlegovanja na delovnem mestu; poziva Komisijo, naj še naprej spremlja pravilno uporabo in izvrševanje Direktive 2006/54/ES, ki določa obrnjeno dokazno breme v primerih diskriminacije na podlagi spola;

Medijske vsebine in ženske

19.  poudarja vlogo medijev kot posrednikov družbenih sprememb in njihov vpliv na oblikovanje javnega mnenja ter poziva države članice, naj spodbujajo vsebine o enakosti spolov v javnih medijih; poudarja, da so doslej bile za vse ureditvene ukrepe na področju seksizma in stereotipnega prikazovanja spolov v medijskih vsebinah pristojne države članice; ponovno opozarja na prepoved diskriminacije zaradi spola v medijih iz direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah; poleg tega poudarja, da čeprav je treba za vse ureditvene ukrepe ustrezno upoštevati načelo svobode izražanja, se uredniška svoboda v nobenem primeru ne bi smela izrabljati za spodbujanje ali upravičevanje stereotipnega ali negativnega prikazovanja žensk in oseb LGBTI; spodbuja države članice, naj ob varovanju omenjenih svoboščin uredijo dostop do škodljivih spletnih vsebin in pornografije na spletu;

20.  poudarja, da ekonomski argumenti ne morejo biti izgovor za ohranitev spolnih stereotipov v medijskih vsebinah;

21.  poudarja, da nasilna in seksistična medijska vsebina negativno vpliva na ženske in njihovo aktivnost v družbi; je zaskrbljen zaradi nekaterih komercialnih avdiovizualnih sporočil, ki otrokom in mladim psihološko ali telesno škodijo; poziva deležnike in oblasti, naj obravnavajo vprašanje oglaševanja, ki posredno spodbuja prehranske motnje, kot je anoreksija, in naj sprejmejo ukrepe za zaščito posebno ranljivih oseb, vključno z deklicami in dekleti, pred tovrstnimi vsebinami;

22.  poziva, naj bodo medijske vsebine, vključno z oglaševanjem, vezane na načrtovanje družine, spolne in reproduktivne pravice, zdravje mater in otrok ter vzgojo, namenjene tako moškim kot ženskam;

23.  poudarja, kako pomembno je spodbujati medijsko pismenost in vsem ustreznim deležnikom nuditi pobude o medijski vzgoji, ki bodo upoštevale vidik spola, da bi mlade spodbudili k razvoju sposobnosti kritičnega mišljenja ter da bi jim pomagali, da prepoznajo seksistično prikazovanje in diskriminacijo, nasilje na podlagi spola, kibernetsko ustrahovanje, sovražni govor in nasilje zaradi spola osebe, njene spolne identitete, spolnega izraza, spolne usmerjenosti ali spolnih značilnosti ter se jim uprejo; poudarja potrebo po preventivnih ukrepih, vključno s šifriranjem in starševskim nadzorom, da bi zagotovili varnejšo uporabo interneta ter digitalno in medijsko pismenost; opozarja, da lahko stereotipi v oglaševanju in drugih medijskih produktih vplivajo na socializacijo otrok in posledično kako doživljajo sebe, svoje družinske člane in zunanji svet; poudarja, da je oglaševanje lahko učinkovito sredstvo za odpravo stereotipov, kot so spolni stereotipi in predsodki do oseb LGBTI; zato poziva k večjemu osredotočanju na strokovno usposabljanje in izobraževalne dejavnosti kot sredstva za boj proti diskriminaciji in spodbujanje enakosti spolov in oseb LGBTI;

24.  priporoča, naj se mehki ukrepi, kot so načrti ali smernice za enakost med spoloma, več uporabljajo v medijskih organizacijah, in svetuje, naj ti protokoli določijo standarde za pozitivno prikazovanje žensk v oglasih, novicah, poročanju, produkciji in oddajanju ter obsegajo vsa vsebinsko občutljiva področja, kot so prikazovanje moči in avtoritete, strokovnost, odločanje, spolnost, nasilje, raznolikost vlog in uporaba neseksističnega jezika; nadalje spodbuja javne in zasebne medije, naj v svoje vsebine vključujejo enakost spolov in sprejmejo načrte za enakost, ki bodo odražali družbeno raznolikost;

25.  priporoča, da se v predpisih medijskih in komunikacijskih regulativnih organov določijo merila za zagotavljanje nestereotipnega prikazovanja žensk in deklet ter da se vanje vključi možnost odstranitve ali zaustavitve žaljive vsebine; nadalje priporoča, da se specializirane organizacije, kot so nacionalni organi za enakost in ženske nevladne organizacije, vključijo v spremljanje izvajanja teh predpisov;

26.  poudarja, da morajo države članice z vsemi ustreznimi sredstvi zagotoviti, da v mediji, vključno s spletnimi, pa tudi v oglaševanju, ne bo nikakršnega spodbujanja k nasilju ali sovražnosti proti katerikoli osebi ali skupini ljudi; poudarja, da je treba zbirati podatke, razčlenjene po spolu, in v sodelovanju z Evropskim inštitutom za enakost spolov opraviti raziskave za boj proti kibernetskemu nasilju, spletnemu spolnemu nadlegovanju, grožnjam, seksističnim pripombam in sovražnemu govoru zoper ženske in dekleta, vključno z osebami LGBTI; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti usposabljanju o tem, kako mediji poročajo o nasilju na podlagi spola, tudi o nasilju nad osebami LGBTI; predlaga, naj bo na voljo stalno usposabljanje o prikazovanju spolov v medijskih vsebinah za zaposlene v medijih, vključno s tistimi na vodilnih položajih; priporoča, naj se enakost med spoloma odraža tudi v učnih programih dodiplomskega in podiplomskega študija novinarstva in komunikacije;

27.  poziva države članice in Komisijo, naj spodbujajo samourejanje in sourejanje v medijih s pomočjo kodeksov;

Primeri dobre prakse

28.  z navdušenjem opozarja na različne primere dobre prakse, ki jih je mogoče opaziti v vseh državah članicah, kar vključuje medijske kampanje, posebno zakonodajo, nagrade za dobre prakse ali izpostavljanje stereotipnega in seksističnega oglaševanja, podatkovne zbirke strokovnjakinj, tečaje usposabljanja za strokovnjake v tej panogi ter načrte za enakost, pravila ravnanja in politike enakih možnosti in raznolikosti medijskih organizacij ter kvote za zastopanje obeh spolov v upravnih organih nadzornih teles v medijih;

29.  spodbuja države članice, naj spodbudijo kampanje, kot je belgijsko orodje Expertalia, češka nagrada Sexistické prasátečko (Seksistični pujsek) ali švedska pobuda #TackaNej (Ne, hvala); poziva države članice, naj redno organizirajo informacijske kampanje in kampanje ozaveščanja o vsebinah v medijih, ki diskriminirajo na podlagi spola, in naj redno poročajo o trendih na področju enakosti med spoloma v medijih; poziva Komisijo, naj nameni posebna sredstva manjšim programom, ki se osredotočajo na napredovanje žensk v medijih, ter podpre medijska združenja in mreže pri oblikovanju kampanj za ozaveščanje javnosti in panoge; nadalje poziva Komisijo, naj ustanovi nagrado EU za študente na področju medijev za delo na področju enakosti med spoloma;

30.  poziva civilno družbo, naj vzpostavi komunikacijske strategije, ki ne bodo namenjene le tradicionalnim medijem, temveč tudi spletnim medijem, da bi razširili možnosti vplivanja na načrte medijev;

Nadaljnja priporočila

31.  poziva države članice, naj skupaj z organi za enakost spolov osredotočijo v celoti izvajajo obstoječo zakonodajo na področju enakosti spolov in naj spodbujajo regulativne organe, da namenijo pozornost prisotnosti in napredovanju žensk v medijskem sektorju in nestereotipnim medijskim vsebinam; spodbuja države članice, naj redno ocenjujejo omenjena področja in naj oblikujejo zakonodajo, ki se bo osredotočala na nestereotipne medijske vsebine, če taka zakonodaja še ne obstaja; poudarja vlogo držav članic pri boljšem izkoriščanju medijev, da v okviru svojih pristojnosti opravljajo vlogo javne storitve in odražajo družbo, ki je spolno uravnotežena in demokratična;

32.  poziva Komisijo, naj izvede nadaljnje raziskave o prisotnosti žensk na vodilnih položajih v medijih; pozdravlja delo Evropskega inštituta za enakost spolov in inštitut poziva, naj še dalje razvija in spremlja ustrezni sklop meril, tudi, a ne izključno, prisotnost žensk pri odločanju, njihove delovne razmere in enakost med spoloma v medijskih vsebinah, hkrati pa posveti pozornost novim tehnologijam družabnih omrežij, da bi oblikovali metodologijo za preprečevanje nasilja na podlagi spola in nadlegovanje na družabnih omrežjih;

33.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo in spodbujajo ženske organizacije, ki so dejavne na področju spodbujanja enakosti spolov v medijih, vključno z organizacijami, ki podpirajo ženske in dekleta, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, presečne diskriminacije ali spolnega nadlegovanja;

34.  poziva države članice, naj izvajajo akcijske programe, ki bodo zagotavljali udeležbo žensk pri oblikovanju in izvajanju učinkovitih in uspešnih politik ter programov, ki upoštevajo različnost spolov, v medijskih organizacijah;

35.  poziva države članice, naj razvijejo programe za izboljšanje znanj in spretnosti žensk pri predmetih s področja znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, ki so pomembni za bolj tehnično usmerjene poklicne poti v medijskem sektorju, na primer za zvočne in avdiovizualne tehnike; poudarja pomen poklicnega izobraževanja in usposabljanja za bolj raznovrstno izbiro poklicnih poti ter seznanjanje žensk in moških z netradicionalnimi poklicnimi možnostmi, da se preseže horizontalna in vertikalna izključenost;

o
o   o

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 204, 26.7.2006, str. 23.
(2) UL L 95, 15.4.2010, str. 1.
(3) UL C 296, 10.11.1995, str. 15.
(4) UL C 304, 6.10.1997, str. 60.
(5) UL C 295E, 4.12.2009, str. 43.
(6) UL C 36, 29.1.2016, str. 18.
(7) UL C 66, 21.2.2018, str. 44.
(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0338.
(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0360.
(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0260.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0290.
(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0364.
(13) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0417.
(14) Skupno zbiranje podatkov Unesca, OECD in Eurostata (UOE), na voljo na: http://eige.europa.eu/gender-statistics/dgs/indicator/ta_educ_part_grad__educ_uoe_grad02
(15) Indeks enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov, 2017.
(16) https://www.womenlobby.org/IMG/pdf/factsheet_women_and_media.pdf
(17) Lenka Vochocová, javna predstavitev mnenj v Odboru za pravice žensk in enakost spolov z dne 26. junija 2017, posnetek na voljo na http://www.europarl.europa.eu/ep-live/en/committees/video?event=20170626-1500-COMMITTEE-FEMM
(18) Projekt spremljanja svetovnih medijev, regionalno poročilo za Evropo (2015), na voljo na http://cdn.agilitycms.com/who-makes-the-news/Imported/reports_2015/regional/Europe.pdf
(19) Kampanja Mednarodne zveze novinarjev o nasilju na podlagi spola na delovnem mestu, https://www.ifj-stop-gender-based-violence.org/
(20) Kje so režiserke evropskih filmov? Poročilo o enakosti med spoloma v zvezi z režiserkami (2006–2013) s priporočili za najboljše prakse in politiko, http://www.ewawomen.com/en/research.html
(21) Enakost spolov na položajih moči in odločanja. Pregled izvajanja Pekinških izhodišč za ukrepanje v državah članicah EU, 2017 (vir: Podatkovna zbirka Evropskega inštituta za enakost spolov – Ženske in moški pri odločanju).
(22) Evropski inštitut za enakost spolov: Pregled izvajanja Pekinških izhodišč za ukrepanje v državah članicah EU: ženske in mediji – pospeševanje enakosti spolov pri odločanju v medijskih organizacijah (2013).
(23) Glej resolucijo Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o delovnih pogojih in prekarni zaposlitvi.
(24) UL L 69, 8.3.2014, str. 112.


Krepitev vloge žensk in deklet s pomočjo digitalnega sektorja
PDF 270kWORD 56k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o krepitvi vloge in položaja žensk in deklet prek digitalnega sektorja (2017/3016(RSP))
P8_TA(2018)0102B8-0183/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 in člena 3(3)(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih leta 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah, zlasti pa dela o ženskah in medijih,

–  ob upoštevanju končnega dokumenta zasedanja na visoki ravni Generalne skupščine OZN z dne 16. decembra 2015 o splošnem pregledu izvajanja sklepnih ugotovitev, sprejetih na svetovnem vrhu o informacijski družbi,

–  ob upoštevanju strateških prizadevanj Evropske komisije za enakost spolov 2016–2019,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2015)0192) in vmesnega pregleda njenega izvajanja z naslovom Povezani enotni digitalni trg za vse (COM(2017)0228),

–  ob upoštevanju drugega stebra strategije Komisije za enotni digitalni trg, ki je namenjen ustvarjanju ustreznih pogojev in enakih konkurenčnih pogojev in okolja za uspevanje digitalnih omrežij in inovativnih storitev, in tretjega stebra, ki podpira vključujočo digitalno družbo, v kateri imajo državljani prave spretnosti, da lahko izkoristijo priložnosti, ki jih prinaša internet, in povečajo svoje možnosti za zaposlitev,

–  ob upoštevanju okvira za izobraževanje in usposabljanje do leta 2020,

–  ob upoštevanju študije Komisije z naslovom ICT for work: Digital skills in the workplace (Tehnologije IKT za delo: digitalna znanja in sposobnosti na delovnem mestu) in sporočila Komisije z dne 10. junija 2016 z naslovom Novi program znanj in spretnosti za Evropo – Z roko v roki za večji človeški kapital, zaposljivost in konkurenčnost (COM(2016)0381),

–  ob upoštevanju poglobljene analize z naslovom Empowering women on the Internet (Krepitev vloge žensk na internetu), ki jo je pripravil generalni direktorat za notranjo politiko oktobra 2015(1),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 1. oktobra 2013 z naslovom Women active in the ICT Sector (Ženske, dejavne v sektorju informacijskih in komunikacijskih tehnologij),

–  ob upoštevanju študije Evropskega inštituta za enakost spolov z dne 26. januarja 2017 z naslovom Gender and Digital Agenda (Spol in digitalna agenda),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2013 o odpravi stereotipov o spolih v EU(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o digitalni agendi za rast, mobilnost in zaposlovanje: čas za pospešeno ukrepanje(4), zlasti pa velike koalicije za digitalne kompetence in delovna mesta,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2015 o uporabi Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v digitalni dobi(6),

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o krepitvi vloge in položaja žensk in deklet prek digitalnega sektorja (O-000004/2018 – B8-0010/2018),

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je digitalizacija korenito spremenila način, kako ljudje dostopajo do informacij in jih zagotavljajo, kako komunicirajo, se družijo, študirajo in delajo, saj ustvarja nove priložnosti za sodelovanje v javnih in političnih razpravah ter udeležbo v izobraževanju in na trgu dela, odpira nove možnosti za samoodločanje in ima velik gospodarski potencial za Evropsko unijo in za države zunaj nje; ker digitalizacija ne vpliva zgolj na trge, ampak tudi na družbo kot celoto;

B.  ker informacijska družba, ki temelji na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (v nadaljnjem besedilu: IKT), prinaša izjemne priložnosti za ustvarjanje in porazdelitev bogastva in znanja;

C.  ker je za ženske kot demografsko skupino po vsem svetu manj verjetno, da bodo dejavne na spletu, kot moški; ker 68 % moških in 62 % žensk redno uporablja računalnike in internet; ker 54 % moških v primerjavi s 48 % žensk uporablja internet na prenosnih napravah; ker 33 % moških v primerjavi s samo 18 % žensk sami namestijo programsko opremo na naprave; ker 41 % moških v primerjavi s 35 % žensk uporablja spletne radijske in televizijske postaje; ker spletno bančništvo uporablja 47 % moških v primerjavi s 35 % žensk; ker 22 % moških prodaja blago na spletu v primerjavi s samo 17 % žensk; ker spletno nakupovanje uporablja 20 % moških v primerjavi s13 % žensk;

D.  ker so digitalni načini sporazumevanja prispevali k ustvarjanju ugodnih razmer za povečano vse bolj razširjen sovražni govor in groženje zoper ženske, in sicer je 18 % žensk v Evropi od svoje mladosti doživelo kakšno obliko kibernetskega nadlegovanja; ker se je število groženj zoper ženske, vključno z grožnjami s smrtjo, povečalo; ker je družbena ozaveščenost o digitalnih oblikah nasilja še vedno nezadostna; ker v pravnem okviru različne oblike spletnega nasilja še niso v celoti upoštevane;

E.  ker je samo 2 % vseh žensk na trgu dela zaposlenih na tehničnih, strokovnih in znanstvenih delovnih mestih, v primerjavi s 5 % moških; ker je le 9 % razvijalcev v Evropi žensk, med višjim vodstvom v sektorju IKT in komunikacijskem sektorju pa jih je le 19 % (v primerjavi z drugimi storitvenimi sektorji, kjer je ta delež 45 %) in ker znaša delež žensk med podjetniki le 19 % v teh sektorjih (v primerjavi s 54 % v drugih storitvenih sektorjih);

F.  ker je velika razlika med spoloma pri dostopu do poklicnih in izobraževalnih možnosti na področju informacijske in komunikacijske tehnologije ter računalniškega znanja;

G.  ker seksizem in spolni stereotipi pomenijo resno oviro za enakost med ženskami in moškimi ter nadalje še poglabljajo razlike med spoloma v digitalnem sektorju, kar ženskam otežuje, da bi v celoti razvile svoje sposobnosti kot uporabnice, inovatorke in ustvarjalke;

H.  ker je za delovna mesta, pa ne samo v sektorju IKT, vse bolj potrebna določena raven digitalnih znanj in spretnosti in digitalne pismenost, ta trend pa se bo v prihodnosti najverjetneje še okrepil s širšim razponom digitalnih znanj in spretnosti, potrebnih za večino poklicev in prostih delovnih mest;

I.  ker je izboljšanje digitalnih znanj in spretnosti in računalniške pismenosti edinstvena priložnost za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, saj se bo tako povečal dostop do izobraževanja in usposabljanja, ženske in dekleta, pa tudi ljudje s posebnimi potrebami, kot so invalidi, ter prebivalci na podeželju in oddaljenih območjih, daleč od mestnih središč, pa se bodo lažje vključevali na trg dela; ker bi lahko digitalizacija na delovnem mestu za nekatere prinesle izzive, ki jih je treba ustrezno obravnavati; ker bi lahko povečanje števila žensk v sektorju IKT, ki je eden od najbolje plačanih sektorjev, prispevalo k njihovemu boljšemu finančnemu položaju in neodvisnosti in torej k zmanjšanju razlike v plačilu med spoloma ter okrepilo ekonomsko neodvisnost žensk; ker je od skoraj osem milijonov zaposlenih v sektorju IKT v Evropi samo 16 % žensk ;

J.  ker digitalizacija na trgu dela ponuja nove priložnosti za podjetništvo žensk, vključno z malim digitalnim podjetništvom, ki v številnih primerih ne zahteva znatnega začetnega kapitala, in podjetji socialnega gospodarstva, ki krepijo socialno vključenost; ker je treba podpirati žensko digitalno podjetništvo, saj je eno od najhitreje rastočih in uspešnih sektorjev gospodarstva, ki ponuja številne priložnosti za inovacije in rast, ženske pa predstavljajo le 19 % podjetnikov na tem področju;

K.  ker bi vstop večjega števila žensk v sektor IKT spodbudil trg, za katerega se predvideva pomanjkanje delovne sile in za katerega bi enaka udeležba žensk pomenila letni dobiček v višini okrog 9 milijard EUR za BDP EU; ker so ženske še vedno veliko premalo zastopane v študijskih programih na področju IKT, na katerem je le približno 20 % diplomantk, le 3 % vseh diplomantk pa je diplomiralo iz informacijske in komunikacijske tehnologije; ker se ženske srečujejo s številnimi težavami pri vključevanju v sektor IKT in vztrajanju v njem; ker pretežno moško delovno okolje v tem sektorju, v katerem je med zaposlenimi le 30 % žensk, prispeva k trendu, da številne ženske ta sektor zapustijo nekaj let po tem, ko zaključijo univerzitetno izobrazbo; ker se udeležba žensk na digitalnem trgu dela zmanjšuje s starostjo; ker ženske, mlajše od 30 let, ki imajo diplomo iz informacijske in komunikacijske tehnologije, predstavljajo 20 % sektorja IKT, ženske v starosti od 31 do 45 let 15,4 % in ženske, starejše od 45 let, 9%;

L.  ker je študija o aktivnih ženskah v sektorju IKT pokazala, da bo v Evropi v tem sektorju do leta 2020 približno 900.000 prostih delovnih mest; ker ta sektor hitro raste in ustvarja približno 120.000 novih delovnih mest letno;

M.  ker je za sektor IKT značilna precej izrazita vertikalna in horizontalna segregacija, pa tudi razkorak med pridobljeno izobrazbo žensk in njihovim položajem v tem sektorju; ker je v sektorju IKT manj kot 20 % podjetnic; ker večina žensk (54 %), zaposlenih v tem sektorju, zaseda slabo plačana nizko kvalificirana delovna mesta, visoko kvalificirana mesta programerjev pa jih zaseda le majhen delež (8 %); ker so ženske v tem sektorju nezadostno zastopane tudi pri odločanju, le 19,2 % delavcev v sektorju IKT vodijo ženske, za razliko od 45,2 % delavcev v drugih sektorjih;

N.  ker so ženske v starosti 55 let in več še posebej izpostavljene tveganju brezposelnosti in neaktivnosti na trgu dela EU, pri čemer znaša povprečna stopnja zaposlenosti žensk, starih od 55 do 64 let, v EU le 49 %, v primerjavi s 62 % pri moških; ker je to tveganje še večje zaradi nizke ravni računalniške pismenosti in digitalnih kompetenc; ker bi se z izboljšanjem digitalnih kompetenc žensk, starih 55 let in več, in vlaganjem vanje močno povečale njihove zaposlitvene možnosti in raven zaščite pred izključenostjo s trga dela;

O.  ker v skladu s podatki Eurostata za leto 2014 več žensk (42,3 %) kot moških (33,6 %) nadaljuje z visokošolskim izobraževanjem, vendar jih je več na humanističnih kot na znanstvenih področjih; ker samo 9,6 % žensk v terciarnem izobraževanju opravlja študij, povezan s področjem IKT, v primerjavi s 30,6 % moških; ker so ženske na splošno še vedno premalo zastopane v pobudah, kot so evropski teden programiranja, IKT za boljše izobraževanje, „Startup Europe Leaders Club“ in velika koalicija za digitalna delovna mesta, katerih cilj je nadalje spodbujati e-izobraževanje in digitalne kompetence;

P.  ker je nizka udeležba žensk in deklet v izobraževanju s področja IKT in poznejši zaposlitvi na tem področju posledica zapletenega medsebojnega delovanja spolnih stereotipov, ki se začne že zgodaj v življenju in izobraževanju ter se nadaljuje na poklicni poti;

1.  poziva Komisijo, naj izkoristi digitalno agendo in strategijo za enotni digitalni trg in ju bolj ciljno usmeri, da bi obravnavali velike razlike med spoloma v sektorju IKT, spodbujali polno vključevanje žensk v ta sektor, zlasti kar zadeva tehnične in telekomunikacijske poklice, ter spodbujali izobraževanje in usposabljanje žensk in deklet na področju IKT, naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike;

2.  pozdravlja ukrepe v podporo vključevanju in udeležbi žensk v informacijski družbi, opredeljene v dokumentu Strateška prizadevanja za enakost spolov v obdobju 2016–2019; poziva Komisijo, naj izvede ukrepe za zmanjšanje razlik v plačilu, zaslužku in pokojnini med spoloma in se tako bori proti revščini med ženskami ter naj se osredotoči na spodbujanje zaposlovanja žensk v sektorju IKT, odpravo spolnih stereotipov in enakost spolov na vseh ravneh in v vseh vrstah izobraževanja, vključno v zvezi z izbiro študija in poklicne poti na podlagi spola, v skladu s prednostnimi nalogami iz okvira za izobraževanje in usposabljanje do leta 2020;

3.  spodbuja Komisijo in države članice, naj si v duhu odprtega sodelovanja v strateškem okviru za izobraževanje in usposabljanje do leta 2020 prizadevajo za iskanje rešitev in izmenjavo dobrih praks o zgodnjem digitalnem izobraževanju, vključno z digitalnimi kompetencami ter kodiranjem, ki bo vključujoče za dekleta, na poznejših stopnjah izobraževanja pa o programih, katerih cilj je povečati delež žensk, ki se odločijo za študij na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, saj bi jim to omogočilo poln dostop do elektronskih storitev pod enakimi pogoji kot moškim, in da izkoristijo predvidene zaposlitvene priložnosti za inženirje in specialiste na področju IT;

4.  poziva EU in države članice, naj oblikujejo, podpirajo in izvajajo ukrepe, ki jih spodbujajo OZN in njegovi organi, zlasti v okviru pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje ter Svetovnega vrha o informacijski družbi, da bi si za krepitev vloge žensk v digitalni dobi prizadevali tako na evropski kot na svetovni ravni;

5.  poziva Komisijo in države članice, naj obravnavajo razlike med spoloma v sektorju IKT, tako da poudarijo poslovne prednosti, ki jih prinaša raznolikost, in oblikujejo dodatne in močnejše spodbude tako za podjetja kot ženske, na primer predstavitev vzornic ter uvedbo mentorskih programov in poklicnega usmerjanja, da bi tako povečali prepoznavnost žensk; spodbuja države članice, naj podpirajo in izvajajo ukrepe, med drugim za razvoj spletnih vsebin, ki spodbujajo enakost spolov, za spodbujanje dostopa do in uporabe IKT kot orodja za preprečevanje diskriminacije na podlagi spola, na primer pri nasilju na osnovi spola, ter za doseganje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem;

6.  pozdravlja akcijski načrt EU za spoprijemanje z razliko v plačah med spoloma za obdobje 2017–2019 (COM(2017)0678); poudarja, da je treba izboljšati spoštovanje načela enakega plačila za enako delo za ženske in moške, ki izhaja iz PEU, ter poziva Komisijo, naj začne izvajati pobude iz ukrepa II akcijskega načrta, katerega cilj je pritegniti več žensk v poklice na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, kar bi po navedbah Evropskega inštituta za enakost spolov lahko privedlo do odprave razlik v plačilu med spoloma do leta 2050 zaradi višje produktivnosti delovnih mest na omenjenih področjih;

7.  poziva Komisijo in države članice, naj namenijo sredstva obstoječim skladom za spodbujanje in podpiranje podjetnic in izboljšajo dostop do njih, zlasti v okviru digitalnega preoblikovanja industrije, in tako zagotovijo, da bo lahko vsako podjetje izkoristilo digitalne inovacije, ne glede na velikost, sektor, v katerem deluje, ali to, kje se nahaja v Evropi; v zvezi s tem poudarja, da bi morala vozlišča za digitalne inovacije, ki so ključnega pomena za pospeševanje digitalne preobrazbe, posebno pozornost nameniti podjetnicam in zagonskim podjetjem v lasti žensk; poziva Komisijo, naj v celoti in izčrpno obravnava razlike med spoloma v procesu digitalizacije;

8.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo vseživljenjsko učenje in usposabljanje ter programe, ki udeležencem pomagajo, da se bolje prilagodijo ali pripravijo na morebitno spremembo poklicne poti v skladu z rastočo potrebo po digitalnih kompetencah v številnih različnih sektorjih, pri čemer naj posebno pozornost nameni ženskam, starim 55 let ali več, predvsem tistim, ki so negovalke, in tistim, ki so se odločile začasno prekiniti svojo poklicno pot ali se vračajo na delovno mesto, da bi zagotovili, da ne bodo zapostavljene v vse hitrejšem premiku k digitalizaciji ter da bi jih zaščitili pred izključitvijo s trga dela;

9.  poudarja učinkovitost uporabe interneta za kampanje, forume in večjo prepoznavnost vzornic, saj to prispeva k hitrejšemu doseganju enakosti spolov; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo spletna omrežja žensk, saj krepijo vlogo žensk s pristopom „od spodaj navzgor“;

10.  poziva Komisijo, naj spodbuja oblikovanje mrež organizacij civilne družbe in profesionalnih medijskih organizacij, da se okrepi vloga žensk in njihova dejavna udeležba ter da se priznajo njihove posebne potrebe v sektorju medijev;

11.  poudarja ključno vlogo civilne družbe pri upravljanju interneta; poziva Komisijo in države članice, naj konstruktivno sodelujejo z organizacijami digitalne civilne družbe in jih podpirajo;

12.  poziva vse organe in akterje civilne družbe, naj podprejo uvedbo in izvajanje e-storitev, digitalnih kompetenc in digitalnih oblik dela, ki lahko izboljšajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja v naši družbi, hkrati pa naj poskrbijo, da ženske ne bodo nosile dvojnega bremena; poziva Komisijo in države članice, naj prepoznajo priložnosti in izzive digitalizacije, tudi glede delovnih pogojev, kot so negotove oblike zaposlitve in z delom povezane težave z duševnim zdravjem;

13.  poudarja, da je treba zagotoviti vključevanje načela enakosti spolov na področju izobraževanja, in sicer s spodbujanjem digitalne pismenosti in udeležbe žensk in deklet v izobraževanju in usposabljanju na področju IKT, tako da se kodiranje, novi mediji in tehnologije vključijo v učne načrte na vseh stopnjah, tudi pri zunajšolskih dejavnostih, neformalnem in priložnostnem izobraževanju ter pri vseh vrstah izobraževanja in usposabljanja, tudi za pedagoge, da bi dekleta in mlade ženske spodbudili, da bi se odločile za poklicno pot na področju znanosti in IKT; poudarja pomen stalnega dialoga s socialnimi partnerji za premostitev razlik med spoloma na tem področju;

14.  spodbuja države članice, naj uvedejo starosti primerno izobraževanje na področju IKT v zgodnjih fazah šolanja, s posebnim poudarkom na spodbujanju deklet, da pridobijo interes in razvijejo talent na digitalnem področju, ter poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo izobraževanje na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike za deklice že v zgodnji starosti, saj deklice zaradi spolnih stereotipov v zvezi s temi predmeti, pomanjkanja vzornic ter ločevanja dejavnosti in igrač zgodaj v izobraževalni poti izgubijo zanimanje za to področje, kar je povzročilo nezadostno zastopanost žensk na teh področjih na univerzi, to pa se prenaša tudi na delovna mesta;

15.  spodbuja države članice in Komisijo, naj zlasti z informacijskimi kampanjami in kampanjami za ozaveščanje spodbujajo udeležbo žensk v gospodarskih sektorjih, ki stereotipno veljajo za „moške“, kot je na primer digitalni sektor; poudarja, da je treba organizirati kampanje ozaveščanja, usposabljanja in vključevanja načela enakosti spolov za vse akterje v politiki digitalizacije; poudarja, da je treba podpreti ženske pri pridobivanju digitalnih kompetenc v sektorjih, ki ne temeljijo na intenzivni rabi IKT, vendar bodo v bližnji prihodnosti potrebovali digitalne kompetence;

16.  poziva Komisijo in države članice ter podjetja, naj spodbujajo enakost spolov na področju IKT in naj zberejo podatke, razčlenjene po spolu, o uporabi te tehnologije, oblikujejo cilje, kazalnike in merila za spremljanje napredka pri dostopu žensk do informacijskih in komunikacijskih tehnologij in naj spodbujajo primere dobre prakse med podjetji IKT; poziva Evropski inštitut za enakost spolov, naj zbira podatke o tem, kako bi lahko digitalne storitve prinesle več koristi za ženske in enakost spolov;

17.  poudarja, da je pomembno opredeliti izzive, ki se pojavljajo zaradi uporabe IKT in interneta za kazniva dejanja, grožnje, nadlegovanje ali nasilje nad ženskami; poziva oblikovalce politik, naj ta vprašanja ustrezno obravnavajo in poskrbijo, da bo vzpostavljen okvir, v katerem bodo lahko organi kazenskega pregona učinkovito obravnavali digitalna kazniva dejanja; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo zaščito deklet pred oglaševanjem v digitalnem okolju, ki bi jih lahko spodbudilo k škodljivemu vedenju za njihovo zdravje;

18.  poziva institucije EU in države članice, naj izvajajo kampanje za ozaveščanje žensk o prednostih in tveganjih IKT ter naj jim zagotovijo ustrezno izobrazbo in znanje o tem, kako se lahko zaščitijo na spletu;

19.  poziva institucije, agencije in organe EU ter države članice in njihove organe kazenskega pregona, naj sodelujejo in konkretno usklajujejo svoje ukrepe za boj proti uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije za kazniva dejanja v zvezi s trgovino z ljudmi, spletnim nadlegovanjem in zalezovanjem, saj so ta kazniva dejanja pogosto čezmejne narave in je za njihov pregon nadvse pomembno usklajevanje na ravni EU; poziva države članice, naj pregledajo svoje kazensko pravo ter zagotovijo opredelitev in priznanje novih oblik digitalnega nasilja;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Poglobljena analiza – Empowering women on the Internet (Krepitev vloge žensk na internetu), Evropski parlament, Generalni direktorat za notranjo politiko, tematski sektor C – Državljanske pravice in ustavne zadeve, Odbor za pravice žensk in enakost spolov, oktober 2015.
(2) UL C 264 E, 13.9.2013, str. 75.
(3) UL C 36, 29.1.2016, str. 18.
(4) UL C 93, 9.3.2016, str. 120.
(5) UL C 349, 17.10.2017, str. 56.
(6) UL C 66, 21.2.2018, str. 44.


Izvajanje instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, instrumenta za humanitarno pomoč in Evropskega razvojnega sklada
PDF 482kWORD 68k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o izvajanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, instrumenta za humanitarno pomoč in Evropskega razvojnega sklada (2017/2258(INI))
P8_TA(2018)0103A8-0118/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 3(5) in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov od 208 do 211 in 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje, sprejetega na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu leta 2011 in obnovljenega na srečanju na visoki ravni v Nairobiju leta 2016,

–  ob upoštevanju tretje svetovne konference Združenih narodov o zmanjševanju tveganja naravnih nesreč, ki je od 14. do 18. marca 2015 potekala v Sendaju na Japonskem,

–  ob upoštevanju resolucije OZN z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete na vrhunskem srečanju Združenih narodov o trajnostnem razvoju 25. septembra 2015 v New Yorku, in 17 ciljev trajnostnega razvoja iz navedene resolucije,

–  ob upoštevanju svetovnega humanitarnega vrha, ki je potekal 23. in 24. maja 2016 v Istanbulu, ter velikega dogovora, ki so ga dosegli nekateri največji donatorji in ponudniki pomoči,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu AKP-EU(1), podpisanega v Cotonouju 23. junija 2000, kakor je bil spremenjen 25. junija 2005 in 22. junija 2010,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2013/755/EU z dne 25. novembra 2013 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski uniji(2),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči(3),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(4),

–  ob upoštevanju notranjega sporazuma med predstavniki vlad držav članic Evropske unije, ki so se sestali v okviru Sveta, o financiranju pomoči Evropske unije v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 v skladu s Sporazumom o partnerstvu AKP-EU in o dodelitvi finančne pomoči čezmorskim državam in ozemljem, za katere se uporablja četrti del Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: notranji sporazum),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/322 z dne 2. marca 2015 o izvajanju 11. Evropskega razvojnega sklada(5),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/323 z dne 2. marca 2015 o finančni uredbi, ki se uporablja za 11. Evropski razvojni sklad(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020(7),

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o humanitarni pomoči iz leta 2007(8),

–  ob upoštevanju novega Evropskega soglasja o razvoju z dne 7. junija 2017(9),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. junija 2017 o sodelovanju EU s civilno družbo na področju zunanjih odnosov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 z naslovom Skrbniški sklad EU za Afriko: posledice za razvoj in humanitarno pomoč(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2013 o lokalnih organih in civilni družbi: angažiranost Evrope za trajnostni razvoj(13),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 18/2014 o sistemu vrednotenja in sistemu v rezultate usmerjenega spremljanja, ki ju uporablja EuropeAid,

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 15. decembra 2017 z naslovom Poročilo o vmesnem pregledu instrumentov za zunanje financiranje (COM(2017)0720) ter z njim povezanih delovnih dokumentov služb Komisije z naslovoma Evaluation of the Development Cooperation Instrument (Ocena instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, SWD(2017)0600) in Evaluation of the 11th European Development Fund (Ocena 11. Evropskega razvojnega sklada, SWD(2017)0601),

–  ob upoštevanju zunanjega ocenjevanja 11. Evropskega razvojnega sklada (končno poročilo iz junija 2017), ki ga je Komisija naročila pri skupini zunanjih izvajalcev,

–  ob upoštevanju zunanjega ocenjevanja instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (končno poročilo iz junija 2017), ki ga je Komisija naročila pri skupini zunanjih izvajalcev,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. februarja 2018 z naslovom Nov in sodoben večletni finančni okvir, s katerim bo lahko EU učinkovito uresničevala svoje prioritete po letu 2020 (COM(2018)0098),

–  ob upoštevanju poročila z naslovom Coherence report – Insight from the External Evaluations of the External Financing Instruments (Poročilo o usklajenosti – vpogledi v zunanje instrumente financiranja skozi zunanjo oceno) (končno poročilo iz julija 2017), ki ga je Komisija naročila pri skupini zunanjih izvajalcev,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku pridobitve dovoljenja za pripravo samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za proračun (A8-0118/2018),

A.  ker sta se mednarodni politični okvir in politični okvir EU po sprejetju instrumentov za zunanje financiranje bistveno spremenila, in sicer s sprejetjem prelomnih instrumentov, kot so agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, Pariški sporazum o podnebnih spremembah, akcijska agenda iz Adis Abebe, Sendajski okvir za zmanjšanje tveganja naravnih nesreč za obdobje 2015–2030 in agenda za človeštvo; ker je imela EU vodilno vlogo v pogajanjih o teh instrumentih;

B.  ker Lizbonska pogodba, agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 ter cilji trajnostnega razvoja skupaj z Evropskim soglasjem o humanitarni pomoči, novim evropskim soglasjem o razvoju in načeli razvojne učinkovitosti iz Busana določajo strategijo EU o razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči; ker je Svet poleg tega sprejel globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki med drugim obravnava razvojno sodelovanje;

C.  ker je treba po členu 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in evropskem soglasju o razvoju nuditi humanitarno pomoč v skladu s humanitarnimi načeli človečnosti, nevtralnosti, neodvisnosti in nepristranskosti, voditi pa jo mora pristop na podlagi potreb; ker humanitarna pomoč ne sme biti sredstvo za obvladovanje krize;

D.  ker bi morala razvojna politika dopolnjevati zunanjo politiko EU in upravljanje migracij, hkrati pa zagotavljati, da se sredstva za razvoj porabijo izključno za cilje in namene, povezane z razvojem, ne pa za pokrivanje stroškov, povezanih z doseganjem drugih ciljev, kot so nadzor meje in migracijske politike;

E.  ker je glavni cilj Instrumenta za razvojno sodelovanje zmanjšati, dolgoročno pa izkoreniniti revščino v državah v razvoju, ki niso koristnice financiranja v okviru Evropskega razvojnega sklada (ERS), evropskega instrumenta sosedstva ali instrumenta za predpristopno pomoč (IPA), zagotoviti tematsko podporo organizacijam civilne družbe in lokalnim organom oblasti v partnerskih državah na področju globalnih javnih dobrin in izzivov, povezanih z razvojem, ter podpirati strateško partnerstvo med Afriko in EU; ker je instrument za razvojno sodelovanje glavni geografski instrument na področju razvojnega sodelovanja v proračunu EU, ki mu je bilo za obdobje 2014–2020 dodeljenih 19,6 milijarde EUR;

F.  ker je glavni cilj ERS zmanjšati in dolgoročno odpraviti revščino v afriški, karibski in pacifiški regiji (države AKP) in doseči trajnostni razvoj čezmorskih držav in ozemelj; ker je ERS glavni instrument razvojnega sodelovanja EU, 11. Evropskemu razvojnemu skladu pa je bilo za obdobje 2014–2020 dodeljenih 30,5 milijarde EUR;

G.  ker je glavni cilj instrumenta humanitarne pomoči zagotavljati podporo, pomoč in zaščito ljudem, ki so jih prizadele naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek, in podobne izredne razmere, pri tem pa se osredotočiti na najbolj ranljive žrtve, ne glede na narodnost, vero, spol, starost, etnično poreklo ali politično prepričanje, in v skladu z dejanskimi potrebami, mednarodnimi humanitarnimi načeli in evropskim soglasjem o humanitarni pomoči;

H.  ker sega instrument humanitarne pomoči prek osnovne naloge operacij reševanja življenj in zajema pomoč tistim, ki so jih prizadele dlje trajajoče krizne razmere, delo v zvezi s kratkoročno sanacijo in obnovo, pripravljenost na nesreče in spoprijem s posledicami premikov prebivalstva;

I.  ker so za učinkovito razvojno sodelovanje potrebni inovativni pristopi, ki dajejo donatorjem možnost, da se hitro odzovejo na lokalne razmere, sodelujejo z lokalnimi organizacijami in podpirajo lokalna podjetja in podjetnike, zlasti v najrevnejših in najbolj nestabilnih državah; ker mora sistem revizij EU omogočiti donatorjem prilagodljivost, da pri takih projektih prevzamejo tveganje v razumnem obsegu, in okrepiti zmožnost EU, da se hitro odzove in zagotovi učinkovito pomoč;

J.  ker je EU vodilni svetovni donator razvojne in humanitarne pomoči; ker EU s to pomočjo podpira prizadevanja za zmanjšanje revščine ter promocijo svetovnih in evropskih interesov ter temeljnih vrednot;

K.  ker je bila na vrhu Afriške unije in Evropske unije v Abidžanu 29. in 30. novembra 2017 potrjena pripravljenost za vzpostavitev resničnega, posodobljenega, globaliziranega in ambicioznega partnerskega sodelovanja in ustvarjanje političnih in gospodarskih pogojev za resnično enakopravnost;

L.  ker se skokovito povečuje število sporazumov o razvojnem sodelovanju, sklenjenih s tretjimi državami, vključno s Kitajsko, Rusijo, Turčijo, Brazilijo in Indijo;

M.  ker sta ponovna uvedba in razširitev tako imenovanega pravila svetovne prepovedi in zmanjševanje mednarodnega financiranja organizacij, ki dekletom in ženskam omogočajo načrtovanje družin ter storitve na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, zelo zaskrbljujoča;

N.  ker imajo vlade tretjih držav stvarna pričakovanja glede hitrega ukrepanja, učinkovitosti in odziva na nujne potrebe, da se ohranijo trdna partnerstva na področju razvojnega sodelovanja; ker je treba v partnerskih državah razvijati odprta in produktivna gospodarstva, obenem pa upoštevati nove okoliščine in nove gospodarske deležnike na mednarodnem prizorišču;

O.  ker bo imel brexit zaradi prenehanja udeležbe Združenega kraljestva po letu 2020 za posledico 12- do 15-odstotno zmanjšanje proračuna EU;

P.  ker ocene Evropskega razvojnega sklada in instrumenta za razvojno sodelovanje potrjujejo, da je skladna uporaba različnih geografskih in tematskih instrumentov dejansko mogoča;

Q.  ker je v oceni 11. Evropskega razvojnega sklada navedeno, da obstaja dejanska nevarnost, da bo ERS prisiljen v odziv na agende, ki se oddaljujejo od njegovega prvotnega cilja lajšanja revščine, jih je težko uskladiti z njegovimi temeljnimi vrednotami in ogrožajo njegovo dobro delovanje; da so stališča vlad, z nekaterimi pomembnimi izjemami, kot je pacifiška regija, kljub pogajanjem redko upoštevana v oblikovanju programov in da so programski dokumenti 11. Evropskega razvojnega sklada za uporabo načela osredotočenosti zato uporabljali pristop od zgoraj navzdol, kar je šlo na račun osrednjega načela partnerstva iz Sporazuma iz Cotonouja;

R.  ker bo po oceni 11. ERS do aprila 2017 skoraj 500 milijonov EUR iz njegovih rezerv porabljenih za podporo oddelku Komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO), skoraj 500 milijonov EUR je bilo dodeljeno za nujno pomoč posameznim državam in 1,5 milijarde EUR je bilo porabljenih za nujni skrbniški sklad EU za Afriko; ker je ERS prispeval tudi v novi Evropski sklad za trajnostni razvoj;

S.  ker ocena instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja navaja, da je ta še vedno splošno pomemben in primeren namenu, tako ob sprejetju kot na sredini izvajanja; v splošnem se ujema z novimi dokumenti politike (tj. novim evropskim soglasjem o razvoju in agendo za trajnosti razvoj do leta 2030), čeprav bi utegnilo biti glede na njegovo sedanjo obliko težko izvajati nekatere prednostne naloge;

T.  ker je Parlament ob sprejetju instrumentov za zunanje financiranje za obdobje 2014–2020 izrazil naklonjenost ločenemu instrumentu za zunanje financiranje, namenjenemu razvojnemu sodelovanju, in pozval k omejitvi razvojnih skladov, če bi se Evropski razvojni sklad vključil v proračun;

U.  ker ocena ERS v zvezi z nujnim skrbniškim skladom EU za Afriko ugotavlja, da je pri teh projektih v primerjavi s standardnimi projekti ERS skrajšan čas za pripravo in odobritev, sodelovanje EU pri izvajanju projektov je posredno in projekti izvirajo iz prednostnih vprašanj EU, niso pa odziv na dolgoročne cilje partnerskih držav, kar vse vzbuja pomisleke o verjetni učinkovitosti in trajnosti projektov tega sklada in o zmožnosti EU, da lahko tesno spremlja njihovo izvajanje;

V.  ker je finančni tok iz Unije v države, ki imajo koristi od finančnih instrumentov za razvoj, nižji od zasebnih nakazil v Evropi živeče diaspore teh istih držav;

W.  ker mirovna pomoč za Afriko kljub temu, da že leta prejema milijarde evrov iz ERS, in kljub resni zaskrbljenosti Komisije o njenem finančnem poslovodenju ni bila zajeta v oceni ERS; ker mirovna pomoč za Afriko ni bila ocenjena od leta 2011;

X.  ker je glede na ocene instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja in ERS ter poročilo Komisije o vmesnem pregledu instrumentov za zunanje financiranje težko oceniti njuno splošno učinkovitost in dolgoročni učinek pri doseganju njunih ciljev zaradi velikih omejitev pri opredeljevanju ustreznih sistemov ocenjevanja in spremljanja ter pri ocenjevanju vloge, ki jo imajo zunanji dejavniki, ter velikega števila zadevnih držav in obširnosti tematik; ker kombiniranje po mnenju ocenjevalcev mobilizira dodatna sredstva v samo 50 % primerov;

Y.  ker je bil Parlament soočen z zelo kratkimi roki za nadzor pripravljanja izvedbenih ukrepov; ker v teh rokih niso bile ustrezno upoštevane značilnosti parlamentarnih dejavnosti; ker je bila včasih dodatna ovira, da je bil osnutek izvedbenih ukrepov poslan Parlamentu po roku ali pred obdobji počitnic, kar je še bolj omejilo njegovo zmožnost, da bi ustrezno izvajal svoje pristojnosti nadzora;

Z.  ker je EU prepoznala pomen partnerstev z organizacijami civilne družbe na področju zunanjih odnosov; ker to vključuje sodelovanje teh organizacij pri načrtovanju in izvajanju zunanjih instrumentov;

Dejstva in ugotovitve vmesnega pregleda izvajanja instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, Evropskega razvojnega sklada in instrumenta za humanitarno pomoč

Splošni premisleki

1.  pozdravlja, da je iz ocen, izvedenih v zvezi z instrumentom za financiranje razvojnega sodelovanja, Evropskim razvojnim skladom in instrumentom za humanitarno pomoč razvidno, da so bili cilji teh instrumentov zelo pomembni za prednostne naloge politike v času njihove zasnove ter da na splošno ustrezajo svojemu namenu in so v skladu z vrednotami in nameni ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da je letna finančna vrzel za doseganje ciljev trajnostnega razvoja 200 milijard USD;

2.  ugotavlja, da je v nekaterih državah, v katerih delujejo geografski programi Evropskega razvojnega sklada in instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, v zadnjih desetih letih viden napredek na področju zmanjševanja revščine ter človekovega in gospodarskega razvoja, medtem ko drugod razmere ostajajo kritične;

3.  z zadovoljstvom ugotavlja, da so prednostne naloge instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja in Evropskega razvojnega sklada usklajene z vrednotami in cilj trajnostnega razvoja zahvaljujoč pomembni vloge EU pri njihovem sprejetju, in da je to znatno olajšalo in poenostavilo vmesni pregled teh instrumentov;

4.  ugotavlja, da sta instrument za financiranje razvojnega sodelovanja in Evropski razvojni sklad v prvih letih izvajanja Evropski uniji omogočila, da se zaradi raznolikih ciljev teh instrumentov odzove na nove krize in potrebe; vseeno se zaveda, da sta množenje kriz in pojav novih prednostnih nalog politike za instrument za financiranje razvojnega sodelovanja, Evropski razvojni sklad in instrument za humanitarno pomoč pomenila finančni pritisk in jih potisnila do njihovih meja, kar je pripeljalo do odločitve za vzpostavitev novih ad hoc mehanizmov, kot so skrbniški skladi, pri katerih obstajajo resni pomisleki, zlasti glede preglednost, demokratične odgovornosti in nepovezanosti z razvojnimi cilji; opozarja, da je bil nedavno ustanovljen Evropski sklad za trajnostni razvoj, ki je bil ustvarjen, da bi ustvaril dodaten finančni vzvod;

5.  je zadovoljen z večjo notranjo skladnostjo v okviru instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja in Evropskega razvojnega sklada, zlasti zaradi visokokakovostnih ocen, usklajenih postopkov odločanja in koncentracije sektorja;

6.  ugotavlja, da obstajajo primeri, v katerih proračunsko podporo še vedno kritizirajo zaradi neprimernosti in neučinkovitosti, čeprav gre za obliko podpore, ki ustreza sodobnemu načinu sodelovanja, ki se zelo dobro ujema s pristnimi razvojnimi partnerstvi in omogoča lastništvo partnerskih držav ter ima prednost, da je prožna in učinkovita; zato poziva k sprejetju ukrepov za krepitev političnega in institucionalnega partnerstva, ki spodbujajo dodeljevanje proračunske podpore, ter vztrajanju pri dobrem gospodarskem upravljanje in spoštovanju demokratičnih vrednot; poudarja, da je treba politiko razvojnega sodelovanja izvajati na način, ki upošteva želje držav in prebivalstva, ki jo potrebujejo, da bo zagotovljeno njihovo sodelovanje pri odločanju in da bodo prevzemali odgovornosti za pregledno in učinkovito izvajanje;

7.  ugotavlja, da so številne države postale države z višjim srednjim dohodkom, posledica tega pa je, da ne morejo več prejemati pomoči v okviru instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja ali pa prejemajo nižje subvencije za dvostransko sodelovanje v okviru ERS, saj razvojna pomoč, povezana z uspešnimi nacionalnimi politikami, lahko ustvari pozitivne rezultate; opominja, da sta revščina in razvoj večdimenzionalna in da BDP ne zadostuje kot edini kazalnik razvoja; ugotavlja tudi, da večina najrevnejših ljudi na svetu živi v državah s srednjimi dohodki, v katerih so neenakosti še vedno prisotne, zato bi lahko nenadna ustavitev pomoči za države s srednjimi dohodki ogrozila uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; zato vztraja, da je treba te države še naprej podpirati v tem občutljivem obdobju na njihovi poti k doseganju večjega razvoja;

8.  poudarja, da je treba zagotoviti, da se razvojna pomoč uporablja v skladu z njenim prvotnim namenom in ob ustreznem upoštevanju načel učinkovitosti pomoči in razvoja; poudarja, da bi bilo treba razvojno sodelovanje EU uskladiti z načrti partnerskih držav in njihovimi potrebami;

9.  poudarja, da kratkoročni lastni interesi EU (varnost ali migracije) nikakor ne bi smeli odločati o njeni razvojni agendi, ter da bi morali pri vseh oblikah razvojnega sodelovanja v celoti spoštovati in izvajati načela učinkovitosti pomoči in razvoja;

10.  ugotavlja, da je Komisija zaključila, da bi skladnost med instrumenti lahko izboljšali s poenostavitvijo postopkov; poudarja, da ta zaključek ni omenjen v nobeni od ocen;

11.  je zaskrbljen zaradi ugotovitev ocenjevalcev glede neobstoja sistemov spremljanja in vrednotenja, kar otežuje merjenje rezultatov; po drugi strani pa poudarja številne pozitivne ugotovitve v zvezi z razvojnimi politikami EU v revizijah, ki jih je opravilo Evropsko računsko sodišče (ECA); opozarja na opažanja Evropskega računskega sodišča v posebnem poročilu št. 18/2014 o sistemu vrednotenja in sistemu v rezultate usmerjenega spremljanja, ki ju uporablja EuropeAid; poziva Komisijo, naj izkoristi to priložnost in izboljša svoj okvir rezultatov v skladu s priporočili Računskega sodišča;

12.  je presenečen nad odstopanjem med rezultati ocene in ugotovitvami Komisije v njenem vmesnem pregledu; obžaluje, da v sklepih Komisije niso nikjer obravnavane resne težave pri instrumentih, kot je pomanjkanje partnerstva in tveganje, da bi se poudarek usmeril vstran od zmanjšanja revščine, čeprav gre za ključen element ocenjevanja;

13.  je zaskrbljen, ker ni razpoložljivih podatkov ali so ti omejeni; ugotavlja, da z izjemo razvojnih ciljev tisočletja in ciljev trajnostnega razvoja ni sistema spremljanja in ocenjevanja, tako da ni mogoče natančno izmeriti spremembe, na primer glede instrumenta prilagodljivosti ali ravni skladnosti z drugimi instrumenti;

14.  poleg tega ugotavlja, da pomanjkanje poglavja o financiranju, ki je izrecno namenjeno spodbujanju politične razprave s posebnim poudarkom na podpori političnih strank, ne prispeva k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja;

15.  poziva, da je treba poročanje izboljšati s samodejno pripravo statistike in kazalnikov;

16.  obžaluje, da Komisija ni izkoristila vmesnega pregleda, da bi svoje politike prilagodila zahtevam, navedenim v novem Evropskem soglasju o razvoju, o podpori za mali priobalni ribolov in trajnostno kmetijsko-ekološkega kmetovanje; nasprotno ugotavlja, da predlagani ukrepi vključujejo še več podpore za velike kmetije in velika kmetijska podjetja;

Instrument za financiranje razvojnega sodelovanja

17.  poudarja, da je instrument za financiranje razvojnega sodelovanja pomemben zlasti zaradi svoje prožnosti za odziv na nepredvidene dogodke, kar zadeva izbor načina načrtovanja in izvajanja, prerazporeditve v okviru instrumentov in med njimi ter uporabo rezervnih skladov; poudarja, da je prožnost v večletnem načrtovanju omogočila tudi prilagoditev dolžine programskega obdobja na razmere na terenu, hitro prerazporejanje sredstev v primeru večjih sprememb in uporabo posebnih ukrepov;

18.  pozdravlja, da je bil v ocenah poudarjen strateški pomen tematskega programa instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, zlasti njegova zmožnost spodbujanja svetovnih ukrepov v zvezi z javnimi dobrinami;

19.  je seznanjen z načini poenostavitve, uskladitve in obsežnega izvajanja, uvedenimi z Uredbo (EU) št. 236/2014 o skupnih pravilih za izvajanje instrumentov za zunanje financiranje, s čimer se je zagotovila večja učinkovitost instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja; poudarja, da Uredba (EU) št. 233/2014 o vzpostavitvi instrumenta za razvojno sodelovanje ne zagotavlja podrobnosti o sistemu spremljanja in vrednotenja za merjenje uspešnosti instrumenta; je zelo zaskrbljen zaradi dejstva, da se postopki izvajanja, od katerih nekateri izvirajo iz finančne uredbe, še vedno dojemajo kot dolgotrajni in obremenjujoči, kar diskreditira EU in povečuje privlačnost pristopov, ki so jih sprejele nekatere države in ki se v veliko manjši meri naslanjajo na formalnosti in pogoje; v zvezi s tem opozarja, da nekateri od teh postopkov izhajajo iz finančne uredbe in ne iz evropskih finančnih institucij, druge zahteve pa temeljijo na uporabi temeljnih načel razvojnega sodelovanja, kot so partnerstvo in odgovornost;

20.  ugotavlja, da delovni dokumenti Komisije kažejo, da so izplačani zneski v primerjavi z zneski prevzetih obveznosti razmeroma majhni; poudarja, da je to velik problem, ko gre za „tekmovanje“ za razvojno pomoč; zato poziva k boljšemu obveščanju o možnostih financiranja, s čimer bi zagotovili, da bodo partnerji EU obveščeni; poziva k usposabljanju lokalnih deležnikov, vključno z javnimi uslužbenci, za pripravo dokumentacije EU, s čimer bi zagotovili, da bodo čim bolje izpolnjevali merila in tako povečali možnost, da bodo njihove projektne vloge izbrane; ugotavlja, da bi bilo tako usposabljanje lahko tudi v izboljšalo odziv na razpise za zbiranje projektov drugih mednarodnih organizacij;

21.  je zaskrbljen, da se pri vmesnem pregledu instrumenta za razvojno sodelovanje poudarja tveganje domnevnega pomanjkanja skladnosti z zahtevo, naj se vsaj 20 % pomoči v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje nameni za osnovne socialne storitve, kot so zdravstvo, ter za sekundarno izobraževanje in druge socialne storitve, če so te potrebe bistvenega pomena za razvoj teh držav; je zaskrbljen tudi zaradi neustrezne podpore nacionalnim zdravstvenim sistemom ter zaradi pomanjkanja podatkov o doseženih rezultatih glede financiranja izobraževanja; ponovno poudarja zavezo, potrjeno v novem Evropskem soglasju o razvoju, da se najmanj 20 % uradne razvojne pomoči EU nameni socialni vključenosti in človeškemu razvoju;

22.  izraža zadovoljstvo glede ciljev in rezultatov tematskega programa, namenjenega organizacijam civilne družbe in lokalnim organom, ter poziva, naj se ohranijo v prihodnjih instrumentih; vendar je globoko zaskrbljen, ker se v fazi načrtovanja in izvajanja programov vse manj prostora namenja organizacijam civilne družbe in lokalnim oblastem, in poziva k okrepitvi vloge teh organov, med drugim kot ponudnikov storitev, pa tudi bolj prilagojene oblike sodelovanja in bolj strateški pristop; poudarja, da je razvoj teh držav mogoče v celoti doseči le s sodelovanjem legitimnih lokalnih organov;

23.  spodbuja Komisijo, naj izvaja politike, ki spodbujajo vključevanje afriške diaspore kot ključne interesne skupine za razvoj;

Evropski razvojni sklad

24.  ugotavlja, da je imel Evropski razvojni sklad pomembno vlogo pri obravnavanju izkoreninjenja revščine in doseganju ciljev trajnostnega razvoja; zaveda pa se, da so dokazi o napredku šibkejši na regionalni ravni in da Evropski regionalni sklad v svojih nacionalnih in regionalnih programih sodelovanja ter programih sodelovanja znotraj držav AKP ni enakomerno vzpostavil trdnih sinergij in skladnosti;

25.  obžaluje, da vmesni pregled ni zajemal mirovne pomoči za Afriko, ki že več let ni bila ustrezno ocenjena; meni, da je v časih, ko se vedno večji politični poudarek namenja povezavi med varnostjo in razvojem, bistvenega pomena oblikovanje politik, ki je podprto z dokazi;

26.  pozdravlja, da se je Evropski razvojni sklad v hitro spreminjajočem se okolju izkazal za ustreznega svojemu namenu zaradi krajšega cikla načrtovanja, poenostavljenih postopkov in izboljšanega upravljanja proračuna; ugotavlja pa, da še vedno ni v celoti prilagojen spremenjenemu okviru in da so postopki še vedno nekoliko togi in obremenjujoči;

27.  ugotavlja, da se zaradi zelo različnih potreb in vrst skupin držav AKP ter čezmorskih držav in ozemelj, ki jih zajema Evropski razvojni sklad, odpirajo vprašanja glede enega pristopa, ki bi ustrezal vsem, s katerim se določi izbor postopkov in načinov, ter nazadnje glede ozemeljske veljavnosti Evropskega razvojnega sklada; opozarja na potrebo po novem in resničnem partnerstvu med enakimi, glavna pozornost pa bi morala biti namenjena človekovim pravicam;

28.  je seznanjen, da se je Evropski razvojni sklad soočal s pritiski glede obravnavanja vse večjega števila političnih zahtev, kot sta varnost in migracija, ki jih je težko uskladiti z njegovimi temeljnimi vrednotami in načeli razvojne politike in politike sodelovanja EU, zlasti izkoreninjenja revščine;

Instrument za humanitarno pomoč

29.  je zadovoljen, da je instrument za humanitarno pomoč dosegel svoj cilj zagotavljanja pomoči v izrednih razmerah na podlagi popolnega spoštovanja mednarodnega javnega prava in obenem zagotovil, da humanitarna pomoč ni instrumentalizirana ter da se spoštujejo načela človečnosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti;

30.  ugotavlja, da se je v zadnjih nekaj letih precej povečalo število humanitarnih kriz in nesreč, ki se obravnavajo z instrumentom za humanitarno pomoč, kar je privedlo do polne uporabe rezerve za nujno pomoč in potrebe po uporabi dodatnih sredstev, ter da se te razmere kratkoročno in srednjeročno najverjetneje ne bodo izboljšale zaradi vse večjega števila kriz na številnih področjih po vsem svetu; ugotavlja, da je zato treba bistveno povečati rezervo za nujno pomoč, vse razpoložljive vire pa uporabljati hitreje in bolj prilagodljivo;

31.  meni, da bi morali ljudje in skupnosti ostati glavni cilji in deležniki instrumenta za humanitarno pomoč ter da bi bilo treba v vseh okoliščinah sprejeti prožen in usklajen pristop, prilagojen razmeram, pri katerem se upoštevajo mnenja lokalnih vlad in oblasti ter lokalnih skupnosti in verskih organizacij, ki so dejavne na področju razvoja, ter akterjev civilne družbe; poudarja, da mnoge od teh organizacij, vključno z organizacijami diaspore v Evropi, opravljajo pomembno delo na več ključnih področjih in lahko zagotovijo dodano vrednost za humanitarno pomoč;

32.  opozarja, da je na seznamu Svetovne zdravstvene organizacije splav v nevarnih razmerah zapisan kot eden od petih glavnih vzrokov za smrtnost mater; opozarja na mednarodno razglašeno pravno podlago za pravico do spolnega in reproduktivnega zdravja in pravice žrtev spolnega nasilja in ljudi v konfliktih;

Priporočila za preostanek obdobja izvajanja

33.  poudarja, da bi se morali instrument za financiranje razvojnega sodelovanja, Evropski razvojni sklad in instrument za humanitarno pomoč izvajati ob upoštevanju novega mednarodnega političnega okvira in političnega okvira EU, vključno z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah, akcijsko agendo iz Adis Abebe in agendo za človečnost;

34.  opozarja, da je treba cilje trajnostnega razvoja doseči povsod po svetu s skupnimi prizadevanji in partnerstvom vseh mednarodnih akterjev, tudi držav v razvoju in razvitih držav in mednarodnih organizacij; poudarja, da to na ravni Unije zahteva, da bodo notranje in zunanje politike oblikovane in se izvajale na skupen, skladen in usklajen način, v skladu z načeli skladnosti politik za razvoj); meni, da mora biti skladnost politik za razvoj zaradi medsebojne povezanosti notranjih in zunanjih politik EU pomemben dejavnik pri opredeljevanju in izvajanju instrumentov za zunanje financiranje ter sprejemanju drugih politik in instrumentov EU; vendar meni, da bi bilo treba splošno skladnost med instrumenti še izboljšati, zlasti z izboljšanjem skladnosti in usklajevanja med geografskimi in tematskimi programi ter z boljšim usklajevanjem in dopolnjevanjem z drugimi politikami EU;

35.  izraža zaskrbljenost, da bi se lahko države z višjim srednjim dohodkom, ki so napredovale zaradi Evropskega razvojnega sklada in instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, soočile z vrzeljo v financiranju, zaradi katere bi postale ranljive; poziva Komisijo, naj preuči posledice in razmisli o ukrepih za preprečevanje negativnih učinkov ter naj državam z višjimi srednjimi dohodki olajša dostop do instrumentov za zunanje financiranje, ki bodo prilagojeni njihovim potrebam, da bi zlasti okrepili prizadevanja za krepitev dobrega upravljanja s pomočjo boja proti korupciji, davčnim utajam in nekaznovanju, zagotovili spoštovanje pravne države ter svobodne in poštene volitve, enak dostop do pravnega varstva in odpravo institucionalnih pomanjkljivosti; priznava delo, ki je bilo na tem področju opravljeno v programu EUROsociAL; vendar poudarja, da je treba dati prednost dodelitvi subvencij za najmanj razvite države (LDC), ki so nagnjeni k nestabilnosti, se soočajo z znatnimi strukturnimi ovirami za trajnostni razvoj in so zato močno odvisne od mednarodnega javnega financiranja;

36.  meni, da bi morali instrumenti za zunanje financiranje še naprej podpirati organizacije civilne družbe na ravni EU in lokalne organizacije civilne družbe, lokalne in regionalne vlade ter lokalne oblasti v partnerskih državah ter njihova partnerstva z evropskimi lokalnimi in regionalnimi vladami, ter sistematično olajšati njihovo dejavno sodelovanje v dialogih z več deležniki o politikah EU in vseh postopkih načrtovanja v vseh instrumentih; meni tudi, da bi morala EU spodbujati vlogo organizacij civilne družbe kot nadzornikov v EU in zunaj nje ter podpirati reforme za decentralizacijo v partnerskih državah; v zvezi s tem pozdravlja namero Komisije, da poglobi in utrdi tekoča prizadevanja za vzpostavitev partnerstev in dialoga s civilno družbo, ki je dejavna na področju razvoja, in da okrepi dialog z mrežami organizacij civilne družbe in njihovo vključevanje v oblikovanje politik in postopke odločanja EU; opozarja, da bi EU morala podpreti utrjevanje demokracije s prepoznavanjem mehanizmov za podpiranje dejavnosti organizacij v tretjih državah, da bi prispevala k stabilizaciji in izboljšanju institucionalnih standardov za upravljanje javnih dobrin;

37.  potrjuje, da je odločen spremljati izpolnjevanje zavez EU glede zagotavljanja stalne podpore človekovemu razvoju, da bi se v skladu s cilji trajnostnega razvoja izboljšalo življenje ljudi; opominja, da bi bilo treba v primeru instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja nameniti najmanj 20 % pomoči osnovnim socialnim storitvam, s poudarkom na zdravju in izobraževanju, ter sekundarnemu izobraževanju; je zato zaskrbljen, da v času, ko še vedno obstaja dvom, ali bo dosežen cilj 20 % za človekov razvoj, Komisija preusmerja sredstva od človekovega razvoja v naložbe;

38.  poziva k strogemu spoštovanju osnovnih pogojev, ki omogočajo učinkovito uporabo proračunske podpore in bolj sistematično spremljanje tega načina pomoči v partnerskih državah, da bi izboljšali odgovornost, preglednost, učinkovitost pomoči ter uskladitev proračunske podpore z njenimi cilji;

39.  svari pred neprimerno uporabo skrbniških skladov, ki ogroža specifičnost politike razvojnega sodelovanja EU; vztraja, da naj bi jih uporabili le, če je zagotovljena njihova dodana vrednost v primerjavi z drugimi načini pomoči, zlasti v izrednih razmerah, in da bi morala biti njihova uporaba vedno povsem v skladu z načeli učinkovitosti pomoči in glavnim ciljem razvojne politike, to pa je izkoreninjenje revščine; je zaskrbljen, ker so prispevki držav članic in drugih donatorjev v skrbniške sklade nižji od pričakovanj, kar ima negativne posledice za njihovo učinkovitost; želi spomniti na potrebo po parlamentarnem nadzoru nad temi sredstvi; je resno zaskrbljen zaradi ugotovitev vrednotenja ERS v zvezi z uspešnostjo skrbniškega sklada EU za Afriko;

40.  opozarja, da mora Komisija zagotoviti preglednost pri uporabi skrbniških skladov, med drugim tako, da Parlamentu redno zagotovi posodobljene informacije in ga v skladu z veljavno zakonodajo EU primerno vključi v ustrezne strukture upravljanja; poleg tega opozarja, da morajo skrbniški skladi uporabljali širok razpon načel učinkovitosti razvoja, da bi morali biti skladni z dolgoročnimi razvojnimi prednostnimi nalogami, načeli in vrednotami, nacionalnimi strategijami in strategijami držav EU ter drugimi ustreznimi instrumenti in programi, in da bi morali vsaki dve leti objaviti poročilo o spremljanju skladnosti s temi zahtevami; ponovno poudarja, da je namen nujnega skrbniškega sklada EU za Afriko odpraviti temeljne vzroke migracij s spodbujanjem odpornosti, gospodarskih priložnosti, enakih možnosti, varnosti in razvoja;

41.  opozarja, da se proračun za zunanje delovanje EU nenehno uporablja in dopolnjuje, pri čemer se v celoti izkoristijo vsa razpoložljiva sredstva, da bi obravnavali vse številčnejše krize; meni, da morajo biti instrumenti za zunanje financiranje zaradi številnih kriz in negotovost dovolj prožni, da se lahko hitro prilagodijo spreminjajočim se prednostnim nalogam in nepredvidenim dogodkom ter hitro dosegajo rezultate na terenu; zato priporoča pametno uporabo rezervnih ali neporabljenih sredstev instrumentov za zunanje financiranje, večjo prožnost pri večletnem načrtovanju, ustrezno kombinacijo načinov financiranja in večjo poenostavitev na ravni izvajanja; vseeno opozarja, da večje prožnosti ne bi smeli doseči na račun učinkovitosti in predvidljivosti pomoči ter dolgoročnih geografskih in tematskih prednostnih nalog ali zavez za nadaljevanje reform v partnerskih državah;

42.  poziva Komisijo, naj instrument za humanitarno pomoč izvaja na način, ki bo skladen z humanitarnimi načeli, zavezami, sprejetimi v okviru velikega dogovora na svetovnem humanitarnem vrhu, in sklepi Evropskega računskega sodišča iz posebnega poročila št. 15/2016(14); poziva Komisijo, naj zlasti poveča preglednost strateškega načrtovanja in postopka izbora financiranja, nameni ustrezno pozornost stroškovni učinkovitosti ukrepov, ne da bi pri tem ogrozila cilje humanitarne pomoči in pripravljenost pomagati najranljivejšim in ob ohranjanju zmogljivosti za pomoč iz humanitarnih razlogov, tako da se doseže najbolj ranljive in deluje tam, kjer so potrebe najbolj pereče, izboljša spremljanje med izvajanjem, dodeli več sredstev nacionalnim in lokalnim reševalcem, zmanjša birokracijo z uskladitvijo zahtev glede poročanja ter zagotovi večletne strategije, načrtovanje in financiranje, da bi s tem zagotovila bolj predvidljiv, prožen, hiter in stalen humanitarni odziv;

43.  vztraja, da je treba humanitarno pomoč še naprej dodeljevati skupinam prebivalcev na kriznih območjih, in da bi morali imeti humanitarni akterji neoviran dostop do žrtev na konfliktnih območjih in v nestabilnih državah, da bi jim omogočili izvajanje njihovih dejavnosti;

44.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo instrument za humanitarno pomoč poleg takojšnjega odziva na humanitarne krize, skupaj in komplementarno z instrumentom za financiranje razvojnega sodelovanja in Evropskim razvojnim skladom ter ob upoštevanju povezave med humanitarnim delovanjem in razvojem, krepil odpornost na prihodnje pretrese s spodbujanjem zgodnjega opozarjanja ter preventivnih strategij in struktur, zagotavljal dolgoročne koristi trajnostnega razvoja v skladu s potrebo po povezovanju pomoči, rehabilitacije in razvoja, ter se še naprej osredotočal na pozabljene krize ob polnem spoštovanju načela, da nihče ne bo zapostavljen;

45.  ugotavlja, da je treba izboljšati dopolnjevanje med razvojnimi instrumenti in instrumentom za humanitarno pomoč, zlasti v okviru povezave med humanitarnim delovanjem in razvojem, novega strateškega pristopa k odpornosti in zavezi EU za zmanjševanje tveganja nesreč in pripravljenost nanje, ne da bi spodkopavali njihove cilje in mandate;

46.  želi spomniti, da razvoj dopolnjuje humanitarno pomoč s ciljem preprečevanja pretresov in kriz;

47.  poziva k priznanju posebnosti humanitarne pomoči v proračunu EU, ki vključuje potrebo po zagotovitvi rezerve za nujno pomoč kot prožnega instrumenta za odziv na nove krize z ustreznimi sredstvi;

48.  meni, da bi morale biti delegacije EU bolj vključene v oblikovanje programov razvojnega sodelovanja v okviru različnih instrumentov za zunanje financiranje, ki jih upravljajo; meni, da bi tako lahko izboljšali dopolnjevanje in sinergije ter povečali usklajevanje s potrebami in odgovornostjo držav partneric

49.  vztraja, da bi bilo treba na sedežu Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje ter v delegacijah EU zagotoviti ustrezne človeške vire, tako z vidika številčnosti kot z vidika strokovnega znanja o razvojni in humanitarni pomoči;

50.  je nezadovoljen zaradi zelo kratkega roka, ki ga ima Parlament za nadzor pripravljanja izvedbenih ukrepov v okviru instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja; poziva Komisijo, naj do decembra 2018 spremeni poslovnik instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja in odborov za humanitarno pomoč, da bosta Parlament in Svet imela več časa za ustrezno izvajanje svojih nadzornih pooblastil;

51.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj okrepita in izboljšata sodelovanje donatorjev prek skupnega oblikovanja in izvajanja programov z drugimi državami članicami in donatorji, usklajeno z nacionalnimi razvojnimi programi držav partneric ter z vodstvom in usklajevanjem delegacij EU;

52.  poziva, naj se Parlamentu omogoči večji politični nadzor nad programskimi dokumenti 11. Evropskega razvojnega sklada, s čimer bi okrepili preglednost in odgovornost;

Priporočila za arhitekturo instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja in Evropskega razvojnega sklada po letu 2020 ter prihodnje izvajanje instrumenta za humanitarno pomoč

53.  ponovno poudarja avtonomijo razvojne in humanitarne politike EU, ki temeljita na posebni pravni podlagi iz Pogodb ter določata posebne vrednote in cilje, ki in ne bi smeli biti podrejeni geopolitični strategiji EU ter bi morali biti usklajeni z načeli razvojne učinkovitosti in, v premeru humanitarna pomoči, načeli človečnosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti;

54.  poudarja, da je absolutno nujno ohraniti ločevanje instrumentov razvojne in humanitarne pomoči, ki spoštujejo ključna razvojna načela, ob upoštevanju rezultatov ocen Evropskega razvojnega sklada in instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja glede pomanjkanja partnerstva in grožnje osrednjemu cilju zmanjšanja revščine v okviru preusmeritve prednostnih nalog politike;

55.  želi spomniti, da je za evropski razvojni sklad, instrument za financiranje razvojnega sodelovanja in instrument humanitarne pomoči značilno pozitivno izvrševanje proračuna in da so ti instrumenti ključni za izkazovanje mednarodne solidarnosti, pri čemer prispevajo k verodostojnosti EU na svetovnem prizorišču; meni, da bi bilo treba ne glede na morebitne strukturne spremembe ali združitve v zvezi s temi instrumenti, tudi z morebitno vključitvijo evropskega razvojnega sklada v proračun, povečati skupne odobritve v naslednjem večletnem finančnem okviru, pri čemer ne bi smeli omiliti meril za uradno razvojno pomoč, pa tudi, da bi morala prihodnja struktura instrumentov za zunanje financiranje pregledneje vključevati skrbniške sklade in instrumente, temelječe na ključnih načelih demokratične odgovornosti in razvojne učinkovitosti, ter morebitno nadaljevanje načrta za zunanje naložbe na podlagi njegove ocene, ki dokazuje njegovo razvojno dodatnost ter vpliv na človekove pravice, družbo in okolje;

56.  poziva Svet, Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj s Parlamentom sklenejo medinstitucionalni sporazum o preglednosti, odgovornosti in parlamentarnem nadzoru na podlagi načel politike, določenih v novem evropskem soglasju o razvoju, ob upoštevanju premika v načinih pomoči z neposrednih nepovratnih sredstev na skrbniške sklade in kombinirano financiranje, tudi prek Evropskega sklada za trajnostni razvoj;

57.  poudarja pozitivno podobo, ki jo ima mednarodna skupnost o EU kot kooperativnem svetovnem akterju, pri čemer pa vendarle obstaja tveganje, da bo podoba dobila madeže zaradi birokracije in zamud; meni, da to prispeva k mehki moči EU v mednarodnih odnosih, za kar je potrebna trdna in avtonomna razvojna politika po letu 2020 z različnimi razvojnimi instrumenti;

58.  poudarja, da bi morali zmanjšanje in, dolgoročno, izkoreninjenje revščine skupaj z izvajanjem ciljev razvojne politike in Pariškega sporazuma ter zaščito globalnih dobrin, prispevati k prednostnim ciljem razvojne politike EU in njenih instrumentov, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti najbolj ogroženim;

59.  poudarja, da bi bilo treba arhitekturo instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja in Evropskega razvojnega sklada ter izvajanje instrumenta za humanitarno pomoč v obdobju po letu 2020 uskladiti z mednarodnimi zavezami EU, tudi z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in cilji trajnostnega razvoja, Pariškim sporazumom ter okvirom politike EU, vključno z Evropskim soglasjem o razvoju, novo globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ter Evropskim soglasjem o humanitarni pomoči;

60.  meni, da bi morala arhitektura novih instrumentov za zunanje financiranje upoštevati dokazano dobro delovanje obstoječih instrumentov za zunanje financiranje, upravičenost do uradne razvojne pomoči ter potrebo po doseganju ciljev trajnostnega razvoja;

61.  meni, da agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in svetovna razsežnost številnih ciljev trajnostnega razvoja zahtevajo nov politični pristop, pri katerem si bodo morali vsi politični akterji, od držav v razvoju do razvitih držav, prizadevati za doseganje ciljev trajnostnega razvoja prek doslednih in usklajenih notranjih in zunanjih politik, ter meni, da bodo na tem področju osrednjega pomena novi instrumenti za zunanje financiranje za po letu 2020 ter novo evropsko soglasje o razvoju;

62.  je prepričan o pomembnosti spodbujanja pristopa k razvoju ki temelji na človekovih pravicah in načelih, s čimer se po vsem svetu spodbujajo demokratična načela, temeljne vrednote in človekove pravice; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj ustrezno povežeta pomoč v okviru instrumentov za zunanje financiranje in političnega dialoga, tako na dvostranski ravni kot v okviru regionalnih in svetovnih organizacij, da bi spodbujali ta načela, vrednote in pravice;

63.  meni, da je bistvenega pomena v vse razvojne politike horizontalno in medsektorsko vključevati varstvo okolja in možnosti, ki jih nudijo okoljske politike; obžaluje nezadosten napredek pri vključevanju demokracije, človekovih pravic in enakosti spolov; poziva tudi, naj se zaveze Pariškega sporazuma v celoti odražajo v prihodnjih instrumentih in programih, spremlja pa naj jih ustrezen nadzor; zato meni, da bi moral boj proti podnebnim spremembam dobivati vedno večji pomen v okviru razvojnega sodelovanja;

64.  meni, da je treba pregledati pridobljene izkušnje, da bi ugotovili pomanjkljivosti in izboljšali usklajevanje finančnih instrumentov EU za zunanje financiranje s finančnimi instrumenti drugih mednarodnih institucij, da bi ustvarili sinergije in kar najbolj povečali učinek instrumentov financiranja v državah v razvoju;

65.  meni, da je treba sedanje stopnje uradne razvojne pomoči EU v prihodnji arhitekturi instrumentov za zunanje financiranje po letu 2020 povečati in oblikovati jasni časovni načrt, da bo EU lahko izpolnila svoje skupne zaveze, da bo 0,7 % bruto nacionalnega dohodka dodelila uradni razvojni pomoči in da bo 0,2 % uradne razvojne pomoči/bruto nacionalnega dohodka namenila najmanj razvitim državam; v zvezi s tem pozdravlja sporočilo Komisije o novem večletnem finančnem okviru; opozarja države članice, da morajo spoštovati njihove zaveze, da bodo prispevale 0,7 % njihovega BND v uradno razvojno pomoč; želi spomniti, da je treba izvajati priporočila Odbora za razvojno pomoč pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj glede doseganja 86-odstotnega povprečnega deleža subvencij v skupni uradni razvojni pomoči;

66.  meni, da bi morala arhitektura instrumentov za zunanje financiranje brez poseganja v večjo prožnost in/ali rezerve po letu 2020 še naprej zagotavljati mešanico geografskih in tematskih večletnih programov, kar bi omogočalo razvojne ukrepe na različnih ravneh; meni, da je podpora regionalnega sodelovanja in vključevanja partnerskih držav pomemben dejavnik, ki je potreben za izkoreninjenje revščine in spodbujanje dolgoročnega trajnostnega razvoja;

67.  poudarja, da morajo zunanji razvojni ukrepi EU temeljiti na ustrezno uravnoteženi kombinaciji prožnosti in predvidljivosti razvojne pomoči ter zadostnega financiranja; hkrati priznava, da je predvidljivost razvojne pomoči mogoče doseči med drugim z dobro delujočimi sistemi zgodnjega opozarjanja, predvsem v najbolj ranljivih in najmanj odpornih državah;

68.  meni, da bi se lahko sredstva med cilji in za spreminjajoče se prednostne naloge v okviru instrumenta prerazporedila le na podlagi dejanskih potreb partnerskih držav, pri čemer prerazporeditev ne bi smela ogroziti načel in ciljev instrumenta, potekala pa bi lahko ob ustrezni vključenosti organa za spremljanje; poziva zlasti k jasnemu razlikovanju med sredstvi, upravičenimi do uradne razvojne pomoči, in drugimi sredstvi, ki do te pomoči niso upravičena; odločno zavrača prerazporeditev sredstev, namenjenih dejavnostim, ki jih določi Odbor za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj in se ne morejo šteti za uradno razvojno pomoč; poudarja, da je treba to zaščititi s cilji uradne razvojne pomoči v predpisih o instrumentih za zunanje financiranje;

69.  meni, da bi morala arhitektura instrumentov za zunanje financiranje po letu 2020 vključevati več meril, strogo omejeno namenjanje sredstev in zaveze glede vključevanja, da bi se zagotovilo dovolj sredstev za ključne prednostne naloge;

70.  meni, da bi se morale nepredvidene potrebe kriti iz večjih varnostnih rezerv v različnih instrumentih za zunanje financiranje in da bi bilo treba neporabljena ali sproščena sredstva, povezana z danim letom, prerazporediti v varnostne rezerve za naslednje leto;

71.  opozarja, da je treba v skladu s pozivom iz evropskega soglasja o humanitarni pomoči ohraniti čvrst in neodvisen instrument za humanitarno pomoč; meni, da bi bilo treba vzdrževati ločeno rezervo, posebej namenjeno humanitarni pomoči, in da bi bilo treba upoštevati dejstvo, da se zaradi vse večjih potreb po vsem svetu v sedanjem večletnem finančnem okviru rezerva za nujno pomoč stalno uporablja; opozarja, da Parlament sicer vedno znova priznava prizadevanja Komisije pri odzivih na vse večje izzive, vendar tudi redno poudarja, da je treba finančna sredstva za humanitarno pomoč povečati, in vztraja, da je treba zmanjšati vse večjo razliko med zavezami in plačili ter povečati učinkovitost in odzivnost humanitarne in razvojne pomoči, ki je na voljo v proračunu EU;

72.  poudarja, da se nobena prednost v smislu finančne prožnosti in poenostavitve ne bi smela uresničiti na račun manjše zmogljivosti sozakonodajalca za spremljanje in nadzor, kar bi ogrozilo načeli odgovornosti in preglednosti; poudarja potrebo po preglednosti meril za dodeljevanje sredstev iz skladov in v vseh fazah načrtovanja programov; meni, da bi morala biti arhitektura novih instrumentov za zunanje financiranje prožna in sodobna in bi morala omogočati optimizacijo sredstev in doseganje rezultatov na področju razvoja partnerskih držav;

73.  poudarja, da bi morala finančna prožnost v novih instrumentih za zunanje financiranje veljati tudi za prožnost znotraj države za dodelitev majhnih nepovratnih sredstev lokalnim organizacijam civilne družbe, podjetjem in podjetnikom na diskrecijski osnovi; meni, da bi morala Komisija pregledati sedanje revizijske zahteve v zvezi z razvojno pomočjo, da bi omogočila povečan profil tveganja za majhna nepovratna sredstva znotraj države;

74.  poudarja, da razvojna politika in humanitarni cilji ne bi smeli biti podrejeni varnostnim ciljem držav donatoric in EU ali mejnemu nadzoru in upravljanju migracijskih tokov; v tem smislu meni, da bi se morala uradna razvojna pomoč uporabljati zlasti za zmanjšanje revščine ter da se zato ukrepi in programi, ki so v skladu z nacionalnimi varnostnimi interesi držav donatoric, ne bi smeli financirati s sredstvi za razvoj; meni, da je hkrati treba podpirati odpornost partnerskih držav, da bi ustvarili ugodne pogoje za trajnostni razvoj;

75.  meni, da je treba v prihodnjem večletnem finančnem okviru odhodke za doseganje notranjih ciljev EU iz naslova migracij, azila in notranje varnosti ločiti od odhodkov, namenjenih podpori novega Evropskega soglasja o razvoju; meni, da bi z združitvijo teh dveh ločenih postavk tvegali dodatno instrumentalizacijo pomoči EU in jo naredili odvisno od sodelovanja na področju migracij;

76.  v tem kontekstu predlaga da se z razvojno pomočjo dodatno okrepita družbena in državna odpornost in da se več finančnih in političnih sredstev nameni preprečevanju konfliktov, pripravljenosti na nesreče ter zgodnje ukrepanje pred konflikti in naravnimi nesrečami;

77.  poziva Komisijo, naj dodelitve finančnih sredstev partnerskim državam in načine sodelovanja ne temelji izključno na BDP, temveč na široki paleti meril, ob upoštevanju vključujočega človekovega razvoja, človekovih pravic in ravni neenakosti;

78.  ponavlja poziva, naj bo vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun glavno orodje za zagotavljanje usklajenosti med razvojno politiko in drugimi politikami EU, da bi okrepili proračunski nadzor Parlamenta; ponovno poudarja, da bi vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun imela prednosti, kot sta večja demokratična legitimnost in nadzor instrumenta, izboljšala absorpcijsko sposobnost, okrepila prepoznavnost in preglednost, kar bo povečalo jasnost glede porabe EU na tem področju, ter povečala učinkovitost in razvojno uspešnost razvojne pomoči EU; želi spomniti, da so parlamentarne razprave o razvojni politiki v pomoč državljanom pri izvajanju porabe sredstev EU za razvojno pomoč;

79.  poudarja, da bi morala vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun spremljati jamstva za preprečitev prenosa sredstev prejšnjih Evropskih razvojnih skladov na druge proračunske postavke in da bi bilo treba pri tem upoštevati donatorje iz tretjih držav; poleg tega poudarja, da bi mirovna pomoč za Afriko morala ostati zunaj proračuna EU in v okviru namenskega instrumenta instrumenta;

80.  poudarja, da bi moralo vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun spremljati sorazmerno povišanje dogovorjene zgornje meje proračuna EU, da ne bi zmanjšali finančne obveznosti EU do držav AKP ali na splošno zmanjšali razvojne pomoči EU v večletnem finančnem okviru po letu 2020;

81.  meni, da je odprta narava instrumenta za humanitarno pomoč prinesla pozitivne rezultate; zato priporoča, naj se ohranijo ločeni instrumenti in proračuni za humanitarne in razvojne ukrepe ter trdne strateške povezave med obema področjema;

82.  poudarja, da je treba okrepiti demokratično legitimnost arhitekture po letu 2020 ter ponovnem razmisliti o postopku odločanja; poudarja, da bi morala sozakonodajalca v tej novi arhitekturi po letu 2020 imeti pooblastila, da v celoti izvajata svojo nadzorno pristojnost na pravni in politični ravni, vzdolž faz oblikovanja, sprejemanja in izvajanja instrumentov in njihovih izvedbenih programov; poudarja, da je treba omogočiti dovolj časa za to;

83.  meni, da bi bilo treba v celoti izkoristiti potencial za sodelovanje z državami članicami pri oblikovanju in izvajanju razvojnih programov, zlasti s skupnim načrtovanjem programov ter na podlagi nacionalnih razvojnih programov in v skladu z njimi;

84.  poziva k vmesni oceni in pregledu arhitekture instrumentov za zunanje financiranje po letu 2020, da se dodatno izboljša njihovo upravljanje, preuči načine, kako doseči večjo skladnost in poenostavitev, ter zagotovi nadaljnjo ustreznost in usklajenost z načeli učinkovitega razvoja; poziva k polni udeležbi deležnikov v tem postopku;

o
o   o

85.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisiji.

(1) UL L 317, 15.12.2000, str. 3.
(2) UL L 344, 19.12.2013, str. 1.
(3) UL L 163, 2.7.1996, str. 1.
(4) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.
(5) UL L 58, 3.3.2015, str. 1.
(6) UL L 58, 3.3.2015, str. 17.
(7) UL L 77, 15.3.2014, str. 44.
(8) UL C 25, 30.1.2008, str. 1.
(9) UL C 210, 30.6.2017, str. 1.
(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0437.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0337.
(12) UL C 86, 6.3.2018, str. 2.
(13) UL C 208, 10.6.2016, str. 25.
(14) Evropsko računsko sodišče, posebno poročilo št. 15/2016 „Ali je Komisija uspešno upravljala humanitarno pomoč prebivalstvu na območju afriških Velikih jezer, ki so ga prizadeli konflikti?“, 4. julij 2016.


Krepitev vzdržnosti zadolževanja v državah v razvoju
PDF 298kWORD 59k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o krepitvi vzdržnosti zadolževanja v državah v razvoju (2016/2241(INI))
P8_TA(2018)0104A8-0129/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju poglavja o dolgu in vzdržnosti dolga agende za ukrepanje iz Adis Abebe(1),

–  ob upoštevanju poročil generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov (OZN) z dne 22. julija 2014, 2. avgusta 2016 in 31. julija 2017 o vzdržnosti zunanjega dolga in razvoju,

–  ob upoštevanju načel Konference OZN o trgovini in razvoju (UNCTAD) o odgovornem državnem najemanju in dajanju posojil,

–  ob upoštevanju načrta UNCTAD za rešitve glede vzdržnosti dolga držav (april 2015),

–  ob upoštevanju operativnih smernic skupine G20 o trajnostnem financiranju,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN 68/304 z dne 9. septembra 2014 z naslovom Towards the establishment of a multilateral legal framework for sovereign debt restructuring processes (Na poti k vzpostavitvi večstranskega pravnega okvira za procese prestrukturiranja državnega dolga),

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN 69/319 z dne 10. septembra 2015 o temeljnih načelih za procese prestrukturiranja državnega dolga,

–  ob upoštevanju vodilnih načel o zunanjem dolgu in človekovih pravicah, ki jih je pripravil visoki komisar OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj(2), zlasti odstavkov 10, 26, 40, 46 in 47,

–  ob upoštevanju poročil raziskovalne in svetovalne skupine Global Financial Integrity, v katerih sta ocenjena obseg in sestava nezakonitih finančnih tokov,

–  ob upoštevanju belgijskega zakona z dne 12. julija 2015 o boju proti dejavnostim mrhovinarskih skladov (Moniteur belge z dne 11. septembra 2015),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0129/2018),

A.  ker je reševanje težav z dolgovi držav v razvoju pomemben element mednarodnega sodelovanja in lahko prispeva k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v državah v razvoju;

B.  ker so za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja v državah v razvoju potrebne velike naložbe, sedanja vrzel v financiranju na tem področju pa se ocenjuje na približno 2,5 bilijona ameriških dolarjev na leto(3);

C.  ker posojila predstavljajo enega od možnih virov financiranja razvoja; ker morajo biti posojila odgovorna in predvidljiva; ker morajo biti stroški njihovega najema v celoti kriti z donosom zadevnih naložb in ker je treba skrbno oceniti tveganja, povezana z zadolževanjem, ter sprejeti ukrepe za spoprijemanje z njimi;

D.  ker sta dolžniška kriza, ki je prizadela države v razvoju v 80-ih in 90-ih letih 20. stoletja, in obsežna kampanja za odpis dolga spodbudili Mednarodni denarni sklad (MDS) in Svetovno banko, da sta začela s pobudo za zelo revne in zadolžene države in večstransko pobudo za odpis dolga, da bi jim pomagala pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja;

E.  ker pobuda za zelo revne in zadolžene države (HIPC) ter večstranska pobuda za odpis dolga (MDRI) nista dovolj za končanje dolžniške krize;

F.  ker sta ti pobudi in skokovit dvig cen surovin okrepili finančni položaj številnih držav v razvoju in ker so izjemno nizke obrestne mere v času po finančni krizi leta 2008 ravno tako prispevale k vzdržnosti dolga; ker cene surovin od leta 2008 padajo; ker se je začela nova dolžniška kriza v osiromašenih državah, saj Mozambik, Čad, Kongo in Gambija ne morejo vračati dolga;

G.  ker dolžniška kriza, ki jo sprožajo padajoče cene surovin in nestanovitni tokovi kapitala, predstavlja stalno grožnjo za vzdržnost dolga, zlasti v državah v razvoju, ki ostajajo odvisne od izvoza surovin;

H.  ker se je povečalo število držav v razvoju, ki jih MDS in Svetovna banka uvrščata v skupino tistih, katerih dolg ni vzdržen, ali pa predstavljajo visoko ali srednje tveganje, in ker danes že večina držav z nizkimi dohodki sodi v eno od teh skupin;

I.  ker je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (MDS) povprečna stopnja zadolženosti v podsaharski Afriki močno poskočila s 34 % BDP leta 2013 na 48 % leta 2017;

J.  ker raven zadolženosti več držav, vključno z Etiopijo, Gano in Zambijo, dosega ali presega 50 % BDP in ker to predstavlja veliko dolžniško breme, če se upoštevajo nizke davčne osnove v večini afriških držav;

K.  ker je od leta 2013 v državni porabi občutno porasel delež sredstev, namenjenih vračanju dolga, in ker se zato znatno zmanjšujejo možnosti za javne naložbe;

L.  ker je v zadnjih letih prišlo do globokih sprememb v mednarodnem okolju, kar zadeva javni dolg, saj so začeli kot osrednji igralci nastopati zasebni vlagatelji in Kitajska;

M.  ker se je sestava dolga držav v razvoju spremenila, saj postaja vedno pomembnejša vloga zasebnih upnikov in komercialnih pogojev, povečala pa se je tudi izpostavljenost nestabilnosti finančnih trgov, kar vpliva na vzdržnost dolga; ker se z najemom kredita v nacionalni valuti izključi tveganje, povezano z menjalnimi tečaji, a je zaradi pomanjkanja nacionalnega kapitala to lahko neugodno ali neuresničljivo;

N.  ker med grožnje vzdržnosti dolga sodijo padci v pogojih menjave, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, neugodne spremembe na mednarodnih finančnih trgih in njihova nestabilnost, pa tudi neodgovorno dajanje in najemanje posojil, slabo upravljanje javnih financ, zlorabe sredstev in korupcija; ker boljša mobilizacija notranjih virov nudi velike možnosti za izboljšanje vzdržnosti dolga;

O.  ker si je treba prizadevati za okrepitev zmogljivosti davčnih uprav in za prenos znanja v partnerske države;

P.  ker so načela UNCTAD o odgovornem državnem najemanju in dajanju posojil ter operativne smernice skupine G20 o trajnostnem financiranju koristni prispevki k vzpostavljanju normativnega okvira, a je treba najprej prepovedati neodgovorne prakse z uvedbo preglednih načel, zavezujočih in izvršljivih odvračilnih ukrepov ter sankcij, kjer so te upravičene;

Q.  ker vzdržnost dolga držav ni odvisna le od velikosti njihovega dolga, temveč tudi od eksplicitnih in implicitnih finančnih jamstev (pogojne obveznosti), ki so jih izdale, in drugih dejavnikov; ker javno-zasebna partnerstva pogosto vključujejo zagotavljanje jamstev in ker utegnejo biti pomembna tudi morebitna reševanja bank v prihodnosti;

R.  ker se analiza vzdržnosti dolga ne bi smela osredotočati zgolj na ekonomske vidike, kot so obeti prihodnje gospodarske rasti zadolžene države in njene sposobnosti odplačevanja dolga, temveč bi morala upoštevati tudi vpliv dolžniškega bremena na sposobnost države, da spoštuje vse človekove pravice;

S.  ker bi lahko vedno pogostejša uporaba javno-zasebnih partnerstev v državah v razvoju na podlagi načrta za zunanje naložbe EU in dogovora z Afriko skupine G20 prispevala k zadolženosti držav; ker vlagatelje v javno-zasebnih partnerstvih varujejo dvostranski sporazumi o naložbah, zlasti mehanizmi za reševanje sporov med vlagatelji in državo, ki so del teh sporazumov in vlagateljem omogočajo, da tožijo države gostiteljice;

T.  ker obstajajo podli dolgovi, ki so jih najeli režimi, da bi omogočili koruptivne prakse ali transakcije, in pri katerih gre za nezakonite operacije, s čimer so upniki seznanjeni, in ker ti dolgovi predstavljajo veliko breme za prebivalstvo, zlasti najbolj ranljivo;

U.  ker je preglednost posojil, ki jih najamejo vlade držav v razvoju, bistvenega pomena za zagotavljanje odgovornega dajanja posojil; ker je bila premajhna preglednost ključen dejavnik, ki je pripomogel k odobritvi posojil za Mozambik brez resnega preverjanja sposobnosti države, da jih vrne, nato pa so bila ta posojila skrita pred finančnimi trgi in prebivalstvom Mozambika;

V.  ker je podli dolg opredeljen kot dolg, ki ga ustvaril režim in je služil financiranju ukrepov, ki so bili v nasprotju z interesi državljanov države, upniki pa so bili s tem seznanjeni, in ker gre pri tem za osebni dolg ljudi na oblasti, ki so ga najeli pri upnikih, ki so posojilo odobrili ob tem, da so bili v celoti seznanjeni z namerami posojilojemalca; ker je potreben konsenz glede tega koncepta zaradi odločnega nasprotovanja nekaterih upnikov;

W.  ker mobilizacijo notranjih virov ovirajo davčne utaje in škodljiva davčna konkurenca ter zlasti prenos dobičkov mednarodnih podjetij; ker je pobuda OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička dobrodošel, a preslaboten odziv na ta pojav; ker je treba v okviru OZN ustanoviti medvladno telo za sodelovanje na davčnem področju, da se državam v razvoju omogoči enakopravno sodelovanje pri globalni reformi obstoječih mednarodnih davčnih pravil, kot je Parlament pozval v svoji resoluciji z dne 6. julija 2016 o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom(4);

X.  ker se ocenjuje, da nezakoniti finančni tokovi držav v razvoju in držav v vzponu znašajo bilijon ameriških dolarjev na leto ter nenehno izčrpavajo naravne vire teh držav, ki so zlasti potrebni za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja; ker ti tokovi spodbujajo zadolževanje v tujini in dušijo zmožnosti odplačevanja dolgov;

Y.  ker je treba za uresničitev agende za leto 2030 in agende za ukrepanje iz Adis Abebe razmisliti o novih možnostih financiranja za cilje trajnostnega razvoja, kot je uvedba davka na finančne transakcije in davka na transakcije v tuji valuti; ker Banka za mednarodne poravnave ocenjuje, da bi bilo z davkom na transakcije v tuji valuti s stopnjo 0,1 % zlahka moč financirati cilje trajnostnega razvoja v vseh državah z nizkimi dohodki ter v državah z nižjimi srednjimi dohodki(5);

Z.  ker se je treba spoprijeti z nezakonitimi finančnimi tokovi, da bi jih do leta 2030 povsem odpravili, med drugim z bojem proti izogibanju davkom in okrepitvijo mednarodnega sodelovanja z ukrepi za spodbujanje razkrivanja davčnih podatkov pristojnim organom ter z davčno preglednostjo v državah, iz katerih izvirajo, in državah, v katere se stekajo;

AA.  ker se obstoječi postopek za primere neodplačevanja dolga za države v temelju razlikuje od postopka zaradi plačilne nesposobnosti za podjetja, ki sodijo v nacionalne jurisdikcije, saj ni določb o nepristranskem razsojanju pred sodiščem; ker kratkoročne kredite, ki se pogojujejo in se izplačujejo po tranšah, zagotavlja MDS, ki ima za nalogo, da skrbi za stabilnost mednarodnega finančnega sistema; ker pariški klub držav upnic odloča o odpisu dolga zgolj v primerih uradnih dvostranskih posojil njegovih članic; ker londonski klub zasebnih upnikov odloča zgolj o komercialnih bančnih posojilih svojih članov; ker ni stalnega foruma, kjer bi vsi upniki usklajeno odločali o prestrukturiranju dolga države, ki je zašla v dolžniško stisko;

AB.  ker MDS ostaja poglavitni forum za razpravljanje o vprašanjih, povezanih s prestrukturiranjem dolga držav, in ima velik vpliv pri EU in njenih državah članicah;

AC.  ker mrhovinarski skladi, ki se usmerjajo v dolžnike v stiski in vmešavajo v postopke prestrukturiranja dolga, ne bi smeli prejemati pravne ali sodne podpore za svoje škodljivo delovanje in ker bi bilo treba v zvezi s tem dodatno ukrepati;

AD.  ker je odpis dolga državam z nizkimi dohodki sicer zagotovil nove priložnosti, a je treba opozoriti, da gre za enkratno posredovanje za obnovitev vzdržnosti dolga, ki ne rešuje izvirnih vzrokov za kopičenje nevzdržnih dolgov, in ker je treba prednostno obravnavati izzive, kot so korupcija, šibke institucije in občutljivost na zunanje pretrese;

1.  poudarja, da je za države v razvoju možnost najetja odgovornega in predvidljivega posojila nepogrešljivo orodje za zagotavljanje dostojne prihodnosti; poudarja pa tudi, da je vzdržen dolg pogoj za uresničitev agende za leto 2030; vseeno ugotavlja, da bi moralo biti financiranje dolga zgolj dopolnilo in druga najboljša možnost za instrumenti, ki ne ustvarjajo dolga, kot so prihodki od davkov in carin ter uradna razvojna pomoč, saj financiranje dolga predstavlja neizbežno in veliko tveganje krize, zaradi česar je potrebna ustanovitev ustreznih institucij za preprečevanje in reševanje dolžniških kriz;

2.  poudarja, da dostop do mednarodnih finančnih trgov omogoča državam v razvoju, da pridobijo sredstva za uresničevanje razvojnih ciljev;

3.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je po letu 2008 korenito povečalo dajanje posojil osiromašenim državam; se boji novega cikla dolžniške krize; poudarja, da so potrebni večja preglednost, boljše reguliranje upnikov in davčna pravičnost ter da je treba sprejeti ukrepe, s katerimi se državam omogoči, da zmanjšajo svojo odvisnost od izvoza surovin;

4.  poudarja, da je najemanje posojil pomemben način podpiranja naložb, ki so bistvene za uresničitev trajnostnega razvoja, tudi ciljev trajnostnega razvoja;

5.  ocenjuje, da posojil ni mogoče ločiti od drugih sredstev financiranja razvoja, med katere sodijo dohodki od trgovine, davčni prihodki in nakazila izseljencev v države v razvoju, pa tudi uradna razvojna pomoč; opozarja zlasti, da je mobilizacija domačih virov prek obdavčitve najpomembnejši vir prihodkov za financiranje trajnostnega razvoja; poziva EU, naj v ta namen poveča svojo pomoč za krepitev zmogljivosti v državah v razvoju, da bi preprečila nezakonite tokove kapitala, podprla učinkovit, napreden in pregleden davčni sistem v skladu z načeli dobrega upravljanja ter povečala svojo pomoč za boj proti korupciji in vračilo ukradenega premoženja;

6.  je zaskrbljen zaradi občutnega povečanja zasebnega in javnega dolga v številnih državah v razvoju ter škodljivih posledic tega povečanja za njihovo zmožnost financiranja stroškov naložb v zdravstvo, izobraževanje, gospodarstvo, infrastrukturo in boj proti podnebnim spremembam;

7.  opozarja, da so načrti strukturnega prilagajanja, ki so bili razviti v 90. letih 20 stoletja za prezadolžene države, resno ogrozili razvoj osnovnih socialnih storitev ter njihovo sposobnost, da kot suverene države prevzamejo temeljno odgovornost za ohranjanje varnosti;

8.  poudarja, da ukrepi za odpis dolga ne bi smeli preprečevati zagotavljanja osnovnih storitev ter ovirati spoštovanja vseh človekovih pravic, zlasti ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, in razvoja v državi prejemnici;

9.  ocenjuje, da so politične oblasti, ki vladajo državi, sicer najbolj odgovorne za njeno pretirano (zunanje) zadolževanje, a bi morali posojilojemalci in upniki skupaj nositi odgovornost za preprečevanje in reševanje primerov nevzdržne zadolženosti; splošneje poudarja skupno odgovornost posojilojemalcev in upnikov za preprečevanje in reševanje dolžniških kriz z odgovornejšim najemanjem in dajanjem posojil;

10.  poudarja, da bi kombinirano financiranje lahko povzročilo dolžniški balon, zlasti v državah podsaharske Afrike in Karibov, ki bi imele omejene prihodke za odplačevanje dolga; v skladu s tem poziva donatorje, naj večino svoje pomoči za najmanj razvite države namenijo v obliki nepovratnih sredstev; ponovno poudarja, da bi morala vsaka odločitev za spodbujanje uporabe javno-zasebnih partnerstev prek kombiniranja v državah v razvoju temeljiti na podrobni oceni teh mehanizmov, zlasti kar zadeva razvojno in finančno dodatnost, preglednost in odgovornost, ter na preteklih izkušnjah; prosi, naj pregled Evropskega sklada za trajnostni razvoj vključuje jasna merila vzdržnosti dolga;

11.  poudarja pomen opredelitve zaščitnih mehanizmov, da bi se preprečilo, da pogojne obveznosti vlade ogrozijo vzdržnost dolga držav v razvoju; še posebej poziva večstranske razvojne banke, naj opravijo predhodne ocene učinka fiskalnega tveganja projektov v javno-zasebnem partnerstvu (ob upoštevanju celotnega fiskalnega tveganja v življenjski dobi projekta v javno-zasebnem partnerstvu), da ne bi ogrožali vzdržnosti dolga držav v razvoju; meni, da bi morala MDS in Svetovna banka v svojo analizo vzdržnosti dolga vključiti vse stroške javno-zasebnih partnerstev;

12.  meni, da so veljavna pravila ali instrumenti bodisi neustrezna bodisi so malo ali premalo zavezujoča;

13.  poziva EU in njene države članice, naj se dejavno borijo proti davčnim oazam, izogibanju davkom in nezakonitim finančnim tokovom, ki zgolj povečujejo dolžniško breme držav v razvoju, naj sodelujejo z državami v razvoju pri boju proti agresivnemu izogibanju davkom ter naj iščejo načine, kako bi državam v razvoju pomagale ubraniti se pritiskov, da se vključijo v davčno tekmovanje, ki utegne škodovati mobilizaciji domačih prihodkov za razvoj;

14.  meni, da bi morali upniki sprožiti opozorilne mehanizme v primerih, ko oblasti odkrijejo zlorabo javnih sredstev, in če ti niso učinkoviti, naložiti sankcije, s katerimi se posojilo zamrzne oziroma celo zahteva njegovo vračilo pred iztekom roka, določenega ob njegovi odobritvi;

15.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo države v razvoju pri spodbujanju javne dostopnosti podatkov o dolgovih držav ter naj podpirajo družbeno vzgojo na tem področju, saj so podrobne informacije o stanju javnih financ v državah v razvoju le redko dostopne civilni družbi;

16.  poziva, naj se pripravi zakonodaja, ki bo prepovedovala odobritev posojil vladam, ki so očitno korumpirane, in bo omogočala sankcioniranje upnikov, ki jim zavestno odobrijo posojila;

17.  poziva Komisijo, naj se uskladi z vsemi pomembnejšimi mednarodnimi akterji in državami, ki jih to zadeva, ter pripravi belo knjigo z resnično strategijo za boj proti pretiranemu zadolževanju držav v razvoju, ki bo temeljila na multilateralnem pristopu ter natančno določala pravice, dolžnosti in odgovornosti vseh deležnikov in upoštevala institucionalne določbe, ki so najprimernejše za zagotavljanje enakopravnega in vzdržnega pristopa do problema zadolženosti; zagovarja pripravo kodeksa ravnanja pri upravljanju posojil za institucionalne, politične in zasebne deležnike;

18.  poudarja, da je mogoče večino ciljev trajnostnega razvoja povezati s človekovimi pravicami in zato sami po sebi predstavljajo cilj v smeri boja proti revščini, medtem ko je vračanje dolga zgolj sredstvo za dosego nekega cilja;

19.  pozdravlja vodilna načela visokega komisarja OZN za človekove pravice o zunanjem dolgu in človekovih pravicah, po katerih bi morala imeti pravica do uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja prednost pred vračanjem dolga; poziva države članice Evropske unije, naj spodbujajo sistematično uporabo ocen vpliva na človekove pravic v okviru ocenjevanja vzdržnosti dolga, ki ga izvajata Mednarodni denarni skladi in Svetovna banka;

20.  poziva EU in njene države članice, naj upoštevajo ta načela pri dvostranskem posojanju in ko delujejo v okviru mednarodnih finančnih institucij;

21.  je seznanjen, da se upniki pri posojanju običajno ravnajo po ocenah vzdržnosti dolga MDS in Svetovne banke; poudarja, da je obravnavati pomanjkljivosti teh ocen, zlasti spremljanje zunanjega zasebnega dolga in neupoštevanje vidika človekovih pravic;

22.  poziva deležnike, ki sodelujejo pri razvoju, naj ocenijo posledice, ki jih vračanje dolga pušča na zmogljivostih financiranja zelo zadolženih držav v luči ciljev trajnostnega razvoja, glede katerih morajo do leta 2030 doseči rezultate in ki bi morali imeti prednost pred pravicami upnikov, ki zavestno posojajo korumpiranim vladam;

23.  podpira priporočilo UNCTAD o vzpostavitvi afriškega sklada za stabilizacijo cen surovin, da bi se zmanjšala potreba po najemanju posojil v obdobjih, ko cene surovin padajo;

24.  poziva države članice in druge pomembnejše države upnice, naj zagotovijo več financiranja za naložbe v cilje trajnostnega razvoja in naj uresničujejo svojo dolgoročno obljubo, da bodo zagotavljale 0,7 % svojega BND za uradno razvojno pomoč; poziva jih, naj to financiranje zagotovijo v obliki nepovratnih sredstev in ne posojil, če ocene pokažejo, da bi bilo zaradi krčenja javnih financ dolgoročno ogroženo uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poleg tega poziva države upnice, naj vzpostavijo inovativne in diverzificirane nove vire financiranja za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja, kot sta davek na transakcije v tuji valuti in davek na finančne transakcije, ki lahko prispevajo k vzdržnosti dolga vsake države, zlasti med finančnimi krizami;

25.  je zaskrbljen glede revizije meril za poročanje o uradni razvojni pomoči, ki jo je opravil odbor za razvojno pomoč pri OECD, zlasti kar zadeva instrumente zasebnega sektorja, saj razširjena merila za poročanje ustvarjajo spodbude za uporabo nekaterih oblik pomoči, zlasti posojil in jamstev; ugotavlja, da razprava o tem sicer še poteka, a donatorji lahko že sedaj poročajo o nekaterih posojilih in jamstvih, kot da so uradna razvojna pomoč, četudi glede tega ni veljavnih pravil, o katerih bi bil dosežen dogovor; poudarja, da je treba vključiti varovala glede preglednosti in zadolženosti;

26.  poudarja, da bi bilo treba spodbujati preglednost, da bi se okrepila odgovornost zadevnih akterjev; poudarja pomen izmenjave podatkov in procesov, povezanih z reševanjem vprašanja dolga držav;

27.  pozdravlja načela, ki jih je opredelila Konferenca OZN za trgovino in razvoj o odgovorni politiki posojil, ki izpostavljajo zlasti skupno odgovornost upnikov in posojilojemalcev (načela UNCTAD o odgovornem državnem najemanju in dajanju posojil) ter potrebo po parlamentarnem nadzoru, ki je bistveni sestavni del operacij javnega financiranja, in poziva Evropsko unijo naj podpre uresničevanje teh načel; ocenjuje, da bi morala načela UNCTAD o odgovornem najemanju in dajanju posojil postati zavezujoči in izvršljivi pravni instrumenti;

28.  meni, da sta preglednost in odgovornost bistveni za podpiranje odgovornega državnega najemanja in dajanja posojil; zato poziva države članice, naj se oprejo na zaveze iz agende za ukrepanje iz Adis Abebe in operativnih smernic skupine G20 o trajnostnem financiranju, da bi povečale odgovornost upnikov za njihova posojila, in sicer na podlagi obstoječih načel preglednosti in odgovornosti, ki prevladujejo v ekstraktivnih industrijah (pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji); ter naj spodbujajo javno dostopnost podatkov o dolgovih držav, tudi o pogojnih obveznostih, z zbiranjem teh podatkov v centraliziranem javnem registru; poziva države članice, naj sistematično objavljajo informacije o svojem dajanju posojil državam v razvoju;

29.  poudarja, da je treba doseči dogovor o mednarodnih zavezujočih pravilih za obravnavanje podlih in nelegitimnih dolgov; zato meni, da bi bilo treba prestrukturiranje dolga podpreti z neodvisno revizijo dolga, s katero bi se nelegitimna in sramotna posojila ločila od drugih posojil; poudarja, da bi bilo treba nelegitimna in sramotna posojila odpisati;

30.  obžaluje, da države članice Evropske unije leta 2015, na podlagi Skupnega stališča Sveta z dne 7. septembra 2015(6), niso podprle resolucije generalne skupščine OZN 69/319 o temeljnih načelih za prestrukturiranje državnega dolga, ki pa je bila 10. septembra 2015 vseeno sprejeta z večino glasov generalne skupščine OZN;

31.  poudarja pomen skladnosti ukrepov, sprejetih na ravni MDS in v okviru OZN, ter čim boljšega usklajevanja stališč med državami članicami;

32.  poudarja, da je treba dolžniško krizo rešiti na pošten, hiter in vzdržen način prek vzpostavitve mednarodnega mehanizma za reševanje dolgov, ki bo utemeljen na načrtu UNCTAD za rešitve glede dolga držav in na zamisli Stiglitzeve komisije o ustanovitvi mednarodnega sodišča za prestrukturiranje dolga;

33.  poziva države članice, naj ukrepajo na podlagi mandata, sprejetega z resolucijo generalne skupščine OZN 69/319 z dne 10. septembra 2015, da bi:

   (a) vzpostavile mehanizme zgodnjega opozarjanja, ki bi temeljili na poročanju o splošnem slabšanju vzdržnosti dolga ter pomagali pri čim zgodnejšem prepoznavanju tveganj in ranljivosti zelo zadolženih držav;
   (b) usklajeno z MDS omogočile vzpostavitev večstranskega pravnega okvira za urejeno in predvidljivo prestrukturiranje dolga držav in tako preprečile, da bi ta dolg postal nevzdržen, in da bi zagotovile večjo predvidljivost za vlagatelje; poziva, naj se zagotovi pošteno zastopanje držav v razvoju v organih odločanja mednarodnih finančnih institucij;
   (c) zagotovile, da EU podpira države v razvoju pri boju proti korupciji, kriminalnim dejavnostim, izogibanju davkom in pranju denarja;

34.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo v mednarodnih forumih in z zasebnim sektorjem, da bi razvile regulativni okvir, ki bo zagotavljal popolno preglednost pogojev, ki urejajo posojila državam v razvoju in lastništvo teh posojil, kot bi bil pakt o preglednem posojanju, o katerem razpravljajo nekatere finančne institucije;

35.  obžaluje, da se nad državami, kot je Tunizija, izvaja pritisk, da ne bi izvedle javnih revizij izvora in pogojev njihovega dolga; poziva EU, naj sodeluje z drugimi donatorji in mednarodnimi institucijami, kot je MDS, da bi se zaščitila in spodbudila pravica držav do izvajanja javnih revizij dolga;

36.  zahteva, naj se sprejme pravilo, ki se bo uporabilo v primerih grozeče plačilne nesposobnosti, v okviru katerega bi lahko sodišča upnikom odvzela pravico, da terjajo dolgove, če je država zadevno posojilo najela ob kršitvi zakonodaje, ki jo je sprejel njen nacionalni parlament;

37.  poziva države članice, naj na pobudo Komisije sprejmejo uredbo, ki se bo zgledovala po belgijskem zakonu o boju proti špekulacijam mrhovinarskih skladov z dolgom;

38.  poziva institucionalne in zasebne upnike, naj vsled naravnih nesreč ali humanitarnih kriz, tudi občasnega prihoda velikega števila migrantov, pristanejo na moratorij odplačevanja dolga, da bi prizadetim državam dolžnicam omogočili, da vsa svoja sredstva usmerijo v vračanje v normalnost;

39.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Glej str. 2729.
(2) UL C 353, 27.9.2016, str. 2.
(3) World Investment Report 2014. Investing in the SDGs: An Action Plan, UNCTAD 2014, str. 140-145.
(4) UL C 101, 16.3.2018, str. 79.
(5) Revisiting Debt Sustainability in Africa. Background Paper for UNCTAD’s 2016 Economic Development in Africa Report: ‘Debt Dynamics and Development Finance in Africa’.
(6) Dokument 11705/15.


Krepitev ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v EU
PDF 381kWORD 64k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji: sedmo poročilo Evropske komisije (2017/2279(INI))
P8_TA(2018)0105A8-0138/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 4, 162, 174 do 178 in 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in o posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj(5),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 9. oktobra 2017 z naslovom Moja regija, moja Evropa, naša prihodnost: sedmo poročilo o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji (COM(2017)0583),

–  ob upoštevanju Amsterdamskega pakta, s katerim je bila vzpostavljena agenda EU za mesta, sprejetega 30. maja 2016 na neformalnem srečanju ministrov EU, pristojnih za mestno politiko, v Amsterdamu,

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 15. decembra 2015(6),

–  ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 v Göteborgu razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. aprila 2017 z naslovom Povečanje učinkovitosti, pomembnosti in prepoznavnosti kohezijske politike za naše državljane(7),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. novembra 2017 z naslovom Sinergije in poenostavitev kohezijske politike po letu 2020(8),

–  ob upoštevanju bele knjige z dne 1. marca 2017 o prihodnosti Evrope – Razmisleki in scenariji za EU-27 do leta 2025 (COM(2017)2025),

–  ob upoštevanju razmisleka Komisije o socialni razsežnosti Evrope z dne 26. aprila 2017 (COM(2017)0206),

–  ob upoštevanju razmisleka Komisije o izkoriščanju globalizacije z dne 10. maja 2017 (COM(2017)0240),

–  ob upoštevanju razmisleka Komisije o poglobitvi ekonomske in monetarne unije z dne 31. maja 2017 (COM(2017)0291),

–   ob upoštevanju dokumenta Komisije o razmisleku o prihodnosti financ EU z dne 28. junija 2017 (COM(2017)0358),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 10. aprila 2017 o konkurenčnosti v regijah z nizkimi dohodki in nizko rastjo – poročilo o regijah, ki zaostajajo v razvoju (SWD(2017)0132),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z naslovom Why Regional Development matters for Europe’s Economic Future(9),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. februarja 2018 z naslovom Nov in sodoben večletni finančni okvir, s katerim bo lahko EU učinkovito uresničevala svoje prioritete po letu 2020 (COM(2018)0098),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. oktobra 2017 z naslovom Trdnejše in prenovljeno strateško partnerstvo z najbolj oddaljenimi regijami EU (COM(2017)0623),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 11. maja 2017 z naslovom Prihodnost kohezijske politike po letu 2020 – Za močno in učinkovito evropsko kohezijsko politiko po letu 2020(10),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 25. maja 2016 o sporočilu Komisije o vlaganju v delovna mesta in rast za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 za naslovom Naložbe za delovna mesta in rast: spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Uniji(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o mestni razsežnosti politik EU(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2016 z naslovom Nova orodja teritorialnega razvoja v kohezijski politiki za obdobje 2014–2020: celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2017 z naslovom Ustrezna mešanica financiranja evropskih regij: uravnoteženje finančnih instrumentov in nepovratnih sredstev v kohezijski politiki EU(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o kohezijski politiki ter raziskovalnih in inovacijskih strategijah za pametno specializacijo (RIS3)(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 z naslovom Evropsko teritorialno sodelovanje – najboljša praksa in inovativni ukrepi(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o vlaganju v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah(18),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2017 o gradnikih kohezijske politike EU po letu 2020(19),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2017 o okrepljenem sodelovanju s partnerji in prepoznavnosti uspešnosti delovanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov(20),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 z naslovom Spodbujanje kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije: uporaba člena 349 PDEU(21),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. oktobra 2017 o dokumentu za razmislek o prihodnosti financ EU(22),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2018 o regijah EU, ki zaostajajo v razvoju(23),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2018 z naslovom Naslednji večletni finančni okvir: priprava stališča Parlamenta o večletnem finančnem okviru po letu 2020(24),

–  ob upoštevanju sklepov in priporočil iz poročila skupine na visoki ravni za spremljanje poenostavitve za upravičence do evropskih strukturnih in investicijskih skladov,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenj Odbora za proračun, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0138/2018),

A.  ker je cilj kohezijske politike spodbujati skladen in enakomeren razvoj vse Unije in njenih regij, da bi se v skladu s Pogodbama okrepila njena ekonomska, socialna in teritorialna kohezija v duhu solidarnosti in rasti ter spodbujali trajnostna rast, zaposlovanje in socialna vključenost, hkrati pa zmanjšale razlike med regijami in znotraj njih ter zaostalost regij z najbolj omejenimi možnostmi;

B.  ker je v sedmem poročilu o koheziji navedeno, da se regionalne razlike znova zmanjšujejo, vendar se razmere močno razlikujejo, tako glede na BDP na prebivalca kot tudi zaposlenost ali druge kazalnike, in da se nekatere razlike med regijami in državami članicami ali znotraj njih, tudi na območju evra, ohranjajo, spreminjajo ali povečujejo;

C.   ker sedmo poročilo o koheziji vsebuje skrb vzbujajoče ugotovitve glede stopnje brezposelnosti, tudi med mladimi, ki se v mnogih regijah ni vrnila na raven pred krizo, ter glede konkurenčnosti, revščine in socialne vključenosti;

D.  ker je 24 % Evropejcev ali skoraj 120 milijonov ljudi revnih, izpostavljenih tveganju revščine ali trpi hudo materialno pomanjkanje in/ali živi v gospodinjstvih z nizko intenzivnostjo dela; ker število revnih zaposlenih raste, število mladih brezposelnih pa ostaja visoko;

E.  ker se brezposelnost in brezposelnost mladih v Uniji od leta 2013 postopoma zmanjšujeta, a sta še vedno nad ravnmi iz leta 2008, ko sta dosegali 7,3 % oziroma 16,1 % (decembra 2017)(25), pri čemer so velike razlike med državami članicami in znotraj njih, zlasti pa v državah članicah, ki jih je najbolj prizadela finančna kriza; ker so se začele razlike med regijami manjšati; ker so razlike v stopnji brezposelnosti med državami članicami še vedno precejšnje, saj po najnovejših podatkih njihov razpon znaša od 2,4 % v Češki republiki in 3,6 % v Nemčiji do 16,3 % v Španiji in 20,9 % v Grčiji(26); ker je bila skrita brezposelnost (pojav brezposelnih oseb, ki želijo delati, vendar zaposlitve ne iščejo aktivno) leta 2016 18-odstotna;

F.  ker je v sedmem poročilu o koheziji poudarjena velika raznolikost regij in ozemelj, tudi v okviru sedanjih kategorij regij, zaradi posebnih pogojev (najbolj oddaljene regije, redka poseljenost, nizek dohodek ali nizka rast itd.), zaradi česar je potreben ozemljem prilagojen pristop;

G.  ker je eden od glavnih dosežkov iz sedmega poročila o koheziji opredelitev nekaterih regij, ki veljajo za ujete v past srednjega dohodka, zaradi česar jim grozi zaostajanje v razvoju, stagnacija ali zapostavljenost;

H.  ker sedmo poročilo o koheziji poudarja, da obstajajo območja revščine, nevarnost teritorialne razdrobljenosti in povečevanje medregionalnih razlik, tudi v razmeroma bogatih regijah;

I.  ker je v sedmem poročilu o koheziji zapisano, da „posledice globalizacije, migracij, revščine in pomanjkanja inovacij, podnebnih sprememb, energetskega prehoda in onesnaževanja niso omejene na manj razvite regije“;

J.  ker je imela kohezijska politika zelo pomembno vlogo pri oživitvi gospodarstva EU, saj je spodbujala pametno, trajnostno in vključujočo rast, vendar so javne naložbe v EU še vedno pod ravnjo pred krizo, pri čemer so velike vrzeli v nekaterih državah članicah, ki jih je kriza najbolj prizadela, saj so se te naložbe zmanjšale s 3,4 % BDP v letu 2008 na 2,7 % v letu 2016;

K.   ker so v sedmem poročilu o koheziji jasno predstavljeni rezultati kohezijske politike v smislu rasti, delovnih mest, prevoza, energije, okolja, izobraževanja in usposabljanja, kar dokazuje programsko obdobje 2014-2020, ko je bila malim in srednjim podjetjem namenjena podpora 1,1 milijona, s čimer je bilo neposredno ustvarjenih dodatnih 420.000 novih delovnih mest, več kot 7,4 milijona osebam pa je našlo zaposlitev, dodatnih 8,9 milijona oseba pa je pridobilo nove kvalifikacije, tako pa se s to politiko tkejo tesnejše vezi v Evropi;

Dodana vrednost kohezijske politike

1.   meni, da mora kohezijska politika v novem programskem obdobju nujno še naprej primerno pokrivati vse evropske regije in ostati glavni javni naložbeni instrument v Uniji, ki bo temeljil na dolgoročni strategiji in perspektivah, imel ustrezen proračun, prilagojen obstoječim in novim izzivom in zagotavljal doseganje osnovnih ciljev te politike; poudarja, da bi osredotočenost kohezijske politike izključno na najmanj razvite regije ovirala napredek pri prednostnih nalogah Evropske unije kot celote;

2.  poudarja, da kohezijska politika ustvarja evropsko dodano vrednost tako, da prispeva k evropskim javnim dobrinam (kot so rast, socialna vključenost, inovacije in varstvo okolja) ter javnim in zasebnim naložbam, in da je osnovno orodje za doseganje cilja iz Pogodbe glede zmanjšanja razlik, s tem pa zviševanju življenjskega standarda in zmanjševanju zaostalosti regij z najbolj omejenimi možnostmi;

3.  poudarja trdno zavezanost deljenemu upravljanju in načelu partnerstva, ki bi se morala ohraniti in okrepiti za čas po letu 2020, ter upravljanju na več ravneh in subsidiarnosti, kar prispeva k dodani vrednosti kohezijske politike; poudarja, da je za dodano vrednost te politike značilna predvsem njena zmožnost, da upošteva nacionalne razvojne potrebe skupaj s potrebami in posebnostmi različnih regij in ozemelj ter približuje Unijo njenim državljanom;

4.  poudarja, da se evropska dodana vrednost močno odraža v evropskem teritorialnem sodelovanju v vseh njegovih razsežnostih (notranje in zunanje čezmejno, nadnacionalno in medregionalno sodelovanje), saj prispeva k skupnim ciljem ekonomske, socialne in teritorialne kohezije in solidarnosti; znova poziva k povečanju deleža, namenjenega zanj v proračunu kohezijske politike, pri čemer je treba izboljšati usklajenost med različnimi programi, da bi se izognili prekrivanju; znova opozarja na pomen izvajanja makroregionalnih strategij za doseganje ciljev kohezijske politike;

5.   ugotavlja, da lahko izvajanje kohezijske politike v neki regiji ustvarja zunanje učinke ter neposredne in posredne koristi prelivanja v vsej EU, saj povečuje ustvarjeni obseg trgovine in krepi enotni trg; vendar opozarja, da se te koristi po državah članicah močno razlikujejo ter so odvisne predvsem od geografske bližine in strukture gospodarstva držav članic;

6.  poudarja, da je treba razviti metodologijo stroškov nekohezijske politike, da se pridobijo dodatni izmerljivi dokazi o evropski dodani vrednosti kohezijske politike, po zgledu dela, ki ga je Evropski parlament opravil glede stroškov neukrepanja na ravni EU;

Teritorialna razsežnost

7.  ugotavlja, da se na mestnih območjih na eni strani pojavljajo priložnosti za rast, naložbe in inovacije, na drugi pa različni okoljski, ekonomski in socialni izzivi, kar je tudi posledica koncentracije prebivalstva in obstoja revnih območij, tudi v razmeroma premožnih mestih; zato poudarja, da ostaja tveganje revščine ali socialne izključenosti eden glavnih izzivov;

8.  poudarja, da je treba pri krepitvi teritorialne razsežnosti kohezijske politike nameniti več pozornosti primestnim in podeželskim vprašanjem ter upoštevati strokovno znanje lokalnih organov, s posebnim poudarkom na srednje velikih mestih vsake države članice;

9.  poudarja, da je pomembno podpreti podeželska območja v vsej njihovi raznolikosti, povečati njihove možnosti s spodbujanjem projektov, ki podpirajo lokalna gospodarstva, izboljšati njihovo prometno povezanost, dostopnost in širokopasovno povezljivost ter jim pomagati pri izzivih, s katerimi se soočajo, kot so odseljevanje s podeželja, socialno vključevanje, pomanjkanje zaposlitvenih možnosti, podjetniške pobude in dostopna stanovanja, upadanje števila prebivalstva, devitalizacija mestnih središč, pomanjkanje zdravstvenih storitev na nekaterih območjih itd.; v zvezi s tem poudarja pomen drugega stebra SKP za spodbujanje trajnostnega razvoja podeželja;

10.  poziva, da se pri opredelitvi prednostnih naložb bolje upoštevajo nekatere teritorialne posebnosti, kot so posebnosti regij, omenjenih v členu 174(3) PDEU, na primer otoške, gorske, podeželske, mejne, skrajno severne, obalne ali obrobne regije; poudarja, kako pomembno je oblikovanje strategij, programov in dejavnosti po meri za te različne regije ali celo preučitev možnosti za začetek izvajanja novih posebnih agend po zgledu agende EU za mesta in Amsterdamskega pakta;

11.  opozarja, da poseben gospodarski in socialni strukturni položaj najbolj oddaljenih regij v skladu s členom 349 PDEU upravičuje posebne ukrepe, tudi glede njihovih pogojev dostopa do evropskih strukturnih in investicijskih skladov; poudarja, da je treba ohraniti vsa odstopanja, katerih namen je ublažiti strukturne pomanjkljivosti ter izboljšati posebne ukrepe za te regije, tako da se prilagajajo, kadar je to potrebno; poziva Komisijo in države članice, naj se sklicujejo na sodbo Sodišča EU z dne 15. decembra 2015, da bi glede pogojev dostopa do strukturnih skladov zagotovili ustrezno uporabo člena 349 PDEU; zlasti predlaga, naj se povečajo posebna sredstva, namenjena najbolj oddaljenim regijam na socialnem področju, naj se ohrani sedanja stopnja sofinanciranja Unije v teh regijah in naj se predvidi prilagajanje tematske osredotočenosti; poudarja, da je mogoče najbolj oddaljene regije na primer uporabiti kot privilegirana območja za izvajanje poskusnih projektov;

12.  meni, da je uvedba celostnih strategij za trajnostni razvoj mest pozitivna izkušnja, ki bi jo bilo zato treba okrepiti in tudi ponoviti na drugih podregionalnih območjih, na primer z uporabo celostnega ozemeljskega pristopa in tematskih ciljev, vendar brez poseganja v tematsko osredotočenost; poudarja, kako pomemben je lokalni razvoj, ki ga upravlja skupnost, saj krepi zmožnost kohezijske politike, da vključi lokalne akterje; poudarja, da je treba preučiti možnost uvedbe priprave nacionalnih in regionalnih operativnih programov, ki bi temeljili na celovitih ozemeljskih strategijah in strategijah pametne specializacije;

Regije s srednjim dohodkom: spodbujanje odpornosti in preprečevanje zaostajanja šibkih regij

13.  poudarja, da so regije s srednjim dohodkom zabeležile nižjo rast kot regije z nizkim dohodkom (ki morajo ostalo EU še dohiteti) ali regije z zelo visokim dohodkom, saj se soočajo s tako imenovano pastjo srednjega dohodka, saj so njihovi stroški previsoki, da bi lahko konkurirale prvim, njihovi inovacijski sistemi pa prešibki, da bi konkurirale slednjim; ugotavlja tudi, da je za te regije značilen tudi šibek proizvodni sektor in da so občutljive za pretrese, ki jih povzročajo globalizacija in posledične socialno-ekonomske spremembe;

14.  meni, da bo glavni izziv prihodnje kohezijske politike zagotoviti ustrezno podporo regijam s srednjim dohodkom, da bi med drugim ustvarili naložbam prijazno okolje, in da mora kohezijska politika hkrati zmanjšati razlike in neenakosti ter preprečiti zaostajanje šibkih regij, tako da upošteva različne trende, dinamike in okoliščine;

15.  poziva Komisijo, naj obravnava izzive, s katerimi se soočajo regije s srednjim dohodkom, za katere je značilna nizka stopnja rasti v primerjavi s povprečjem v EU, tako da v Uniji spodbuja vsesplošni skladni razvoj; opozarja, da bi morala prihodnja kohezijska politika za podporo teh regij in zagotavljanje rešitev za njihove težave te regije ustrezno zajeti, podpreti in vključiti v naslednjem programskem obdobju, tudi z oblikovanjem in izvajanjem strategij, programov in ukrepov po meri; v zvezi s tem opozarja, kako pomembni so dopolnilni kazalniki poleg BDP za zagotavljanje natančnejših podatkov o socialno-ekonomskih razmerah v teh regijah; meni, da bi bilo treba nameniti več pozornosti zgodnjemu odkrivanju šibkih točk in kohezijski politiki s tem omogočiti, da poveča odpornost regij in prepreči nastajanje novih razlik v vseh vrstah regij;

16.  pozdravlja začetek izvajanja pilotnega projekta Komisije za zagotavljanje podpore, prilagojene posebnim izzivom regij v industrijski tranziciji; poziva Komisijo, naj preuči pridobljene izkušnje iz pilotnega projekta, in pričakuje, da bodo predvideni rezultati čim prej vidni; meni, da bi lahko strategije pametne specializacije s celovitim pristopom bolje podprle te regije pri izvajanju njihovih razvojnih strategij in na splošno spodbujale diferencirano izvajanje na regionalni ravni, da pa bi jih lahko podprli tudi z dodatnim sodelovanjem in izmenjavo znanja in izkušenj med regijami; pozdravlja ukrepe, kot je pobuda Vanguard, za uporabo strategije pametne specializacije pri krepitvi rasti in industrijske prenove na prednostnih področjih v EU;

17.  poudarja, da socialna in davčna konvergenca prispevata k cilju kohezije in hkrati izboljšujeta delovanje enotnega trga; meni, da bi bile lahko različne prakse na tem področju v nasprotju s ciljem kohezije in bi lahko povzročile nove težave na ozemljih, ki zaostajajo ali so najbolj izpostavljena globalizaciji, ter opozarja na stalno potrebo manj razvitih regij, da dohitijo preostalo Unijo; meni, da bi lahko kohezijska politika s pozitivnimi pobudami (poleg ekonomske in teritorialne konvergence) spodbudila socialno in davčno konvergenco; v zvezi s tem poudarja možnost opiranja na primer na evropski steber socialnih pravic; poziva Komisijo, naj bolje upošteva to razsežnost v evropskem semestru, da bi bila socialna razsežnost kohezijske politike bolje vključena v ekonomsko politiko, hkrati pa ustrezno vključi lokalne in regionalne organe, da bi povečala učinkovitost procesa in okrepila odgovornost zanj;

Področja ukrepanja

18.  podpira močno tematsko osredotočenost na omejeno število prednostnih nalog, povezanih z glavnimi evropskimi političnimi cilji, medtem ko imajo organi bolj proste roke pri oblikovanju teritorialnih strategij na podlagi potreb in zmožnosti, potem ko se v pripravi partnerskih sporazumov vključujoče posvetujejo na lokalni in regionalni ravni; poudarja, da bi morali biti zaposlovanje (tudi brezposelnost mladih), socialna vključenost, boj proti revščini, podpiranje inovacij, podpora MSP in zagonskim podjetjem, podnebne spremembe, krožno gospodarstvo in infrastruktura prednostna področja ukrepanja prihodnje kohezijske politike;

19.  pozdravlja sprejetje evropskega stebra socialnih pravic, ki pomeni korak naprej pri izgradnji socialne Evrope; znova opozarja na svojo zavezanost Evropskemu socialnemu skladu kot močnemu sestavnemu delu evropskih strukturnih in investicijskih skladov, jamstvu za mlade, pobudi za zaposlovanje mladih in evropski solidarnostni enoti pri njihovi vlogi soočanja z izzivi zaposlovanja, gospodarske rasti, socialnega vključevanja, učenja in poklicnega usposabljanja;

20.  poudarja, da se mora prihodnja kohezijska politika bolj osredotočiti na zaščito in podporo ljudem in regijam, ki so jih prizadeli globalizacija (offshoring, izgube delovnih mest) ter podobni trendi znotraj EU; poziva k pregledu usklajenosti strukturnih skladov z Evropskim skladom za prilagoditev globalizaciji v ustreznih primerih, da bi med drugim pokrivali preseljevanje podjetij znotraj EU;

21.  ugotavlja, da so posamezne regije različno občutljive za podnebne spremembe; meni, da bi bilo treba evropske strukturne in investicijske sklade čim bolj učinkovito uporabljati za izpolnjevanje zavez, ki jih ima EU po Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah (COP 21), na primer glede obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti in izmenjave dobre prakse, zlasti v stanovanjskem sektorju, ter upoštevati cilje OZN glede trajnostnega razvoja; vztraja, da je treba instrumente solidarnosti v primeru naravnih nesreč vedno usklajeno mobilizirati, kakor hitro to okoliščine dovoljujejo;

22.  se zavzema za uporabo sredstev evropskih strukturnih in investicijskih skladov za trajnostno obvladovanje demografskih izzivov (staranje, zmanjševanje števila prebivalcev, demografski pritisk, nezmožnost privabljanja in zadrževanja primernega človeškega kapitala), ki na različne načine prizadenejo evropske regije; poudarja zlasti potrebo po zagotavljanju ustrezne podpore področjem, kot so najbolj oddaljene regije;

23.  poziva k pripravi posebnega mehanizma financiranja v skladu s členom 349 PDEU za obdobje po letu 2020, namenjenega vključevanju migrantov v najbolj oddaljene regije pod večjim migracijskim pritiskom, ki izhaja iz njihovih posebnosti, s čimer bi pripomogli k njihovemu trajnostnemu razvoju;

24.  meni, da morajo skladi EU spoštovati Konvencijo OZN o pravicah invalidov in da bi morali še naprej spodbujati deinstitucionalizacijo;

25.  poudarja možnost nadaljnjih naložb v kulturo, izobraževanje, dediščino, mlade, šport in trajnostni turizem za ustvarjanje delovnih mest, zlasti kakovostnih delovnih mest za mlade, ter rasti, in izboljšanje socialne kohezije, hkrati pa boj proti revščini in diskriminaciji, kar je na primer še zlasti pomembno za najbolj oddaljene, podeželske in odmaknjene regije; podpira razvoj kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, ki so tesno povezani z inovacijami in ustvarjalnostjo;

Programski okvir za obdobje po letu 2020

26.  poudarja, da sedmo poročilo o koheziji kaže, da je treba pri dodeljevanju sredstev in boljšemu prikazu socialno-ekonomskih razmer poleg BDP na prebivalca, ki bi moral biti še naprej glavni kazalnik, upoštevati dodatne kazalnike, ki odražajo opredeljene izzive in potrebe, tudi na podregionalni ravni; ugotavlja, da se je pomembno opreti na kakovostne, zanesljive, posodobljene, strukturirane in razpoložljive podatke; zato zahteva, da Komisija in Eurostat zagotovita čim bolj podrobno in geografsko razčlenjene statistične podatke, ki so pomembni za kohezijsko politiko, da bi se v postopku načrtovanja ustrezno odražale potrebe regij; zagovarja vključitev socialnih, okoljskih in demografskih meril, zlasti stopnjo brezposelnosti in stopnjo brezposelnosti mladih;

27.  zagovarja krepitev celostnih pristopov in močno poudarja, da mora biti Evropski socialni sklad zaradi svoje pomembne kohezijske razsežnosti še naprej sestavni del evropske regionalne politike;

28.  poudarja, da bi morale biti subvencije še naprej osrednji finančni instrument, vendar priznava, da so lahko finančni instrumenti učinkovit vzvod in jih je treba spodbujati, saj prinašajo dodano vrednost, če temeljijo na ustrezni predhodni oceni; vendar poudarja, da njihova uporaba ne sme biti sama sebi namen, da je njihova učinkovitost odvisna od več dejavnikov (vrsta projekta, regije in tveganja) in da bi moralo biti vsem regijam, ne glede na njihovo stopnjo razvoja, omogočeno, da same določijo najprimernejši način financiranja; bi nasprotoval vsakršnemu zavezujočemu cilju glede uporabe finančnih instrumentov;

29.  poziva k poenostavitvi pogojev uporabe finančnih instrumentov in omogočanju njihove povezave s subvencijami, pri čemer je treba upoštevati njihov dopolnilni značaj, učinkovitost in teritorialno stvarnost; poudarja pomen upravne zmogljivosti in kakovosti upravljanja ter dopolnilne vloge, ki jo imajo banke in nacionalne razvojne institucije pri izvajanju finančnih instrumentov, prilagojenih lokalnim potrebam; meni, da je treba čim bolj uskladiti pravila o finančnih instrumentih, ne glede na način njihovega upravljanja; predlaga, da bi poleg že obstoječih finančnih instrumentov za kohezijsko politiko spodbujali tudi participativne finančne instrumente;

30.  meni, da povezava med kohezijsko politiko in zagotavljanjem okolja, ki spodbuja naložbe, učinkovitost in pravilno uporabo sredstev, ravno tako prispeva k doseganju ciljev kohezijske politike, pri čemer poudarja, da kohezijska politika ni mišljena zgolj kot instrument za doseganje prednostnih nalog brez povezave s cilji; poudarja, da je treba izvrševati enotno stališče o Paktu za stabilnost in rast, in sicer kar zadeva prožnost pri cikličnih pogojih, strukturnih reformah in vladnih naložbah; meni, da bi bilo treba ukrepe, ki povezujejo uspešnost evropskih strukturnih in investicijskih skladov z dobrim ekonomskim upravljanjem in ki so navedeni v Uredbi (EU) št. 1303/2013, natančno preučiti, tudi ob sodelovanju vseh deležnikov; meni, da bi morala Evropska komisija razmisliti o spremembi načina povezanosti kohezijske politike z evropskim semestrom, da bi okrepila teritorialno in socialno razsežnost slednjega, in upoštevati druge dejavnike, ki prispevajo h kohezijskim ciljem, kot je dejanska konvergenca; poziva Komisijo, naj pri tem in v okviru evropskega semestra preuči regionalno in nacionalno sofinanciranje evropskih strukturnih in investicijskih skladov in njegov vpliv na nacionalne javne primanjkljaje;

31.  poziva k okrepitvi pametne specializacije kot novega pristopa k naložbam v dolgoročni potencial rasti v kontekstu hitrih tehnoloških sprememb in globalizacije; priznava, da so predhodne pogojenosti koristne, vendar opozarja, da so v nekaterih primerih prispevale k večji zapletenosti in zamudam pri razvoju in zagonu programov; je seznanjen z ugotovitvami, ki jih je Računsko sodišče v svojem posebnem poročilu št. 15/2017 zapisalo o predhodnih pogojenostih; poziva Komisijo, naj razmisli o zmanjšanju njihovega števila, če je to primerno, in okrepi načeli sorazmernosti in subsidiarnosti na tem področju, pri čemer naj se čim bolj opre na obstoječe strateške dokumente, s katerimi bi lahko te pogoje izpolnili; poudarja, da bi morale biti predhodne pogojenosti tesno povezane z učinkovitostjo naložb, obenem pa bi morale jamčiti za enako obravnavanje vseh držav članic;

32.  ugotavlja, da ostajata kakovost in stabilnost javne uprave, ki sta pogojeni z dobrim izobraževanjem, usposabljanjem in svetovalno pomočjo na lokalni ravni, odločilen dejavnik za regionalno rast in učinkovitost evropskih strukturnih in investicijskih skladov; poudarja, da je treba izboljšati kakovost upravljanja in zagotoviti, da je na voljo dovolj tehnične pomoči, saj to močno vpliva na pravilno izvajanje kohezijske politike in se lahko v državah članicah močno razlikuje, kar se na primer še posebej kaže v regijah, ki zaostajajo v razvoju; Komisijo še posebej poziva, naj oceni prihodnji program skupne pomoči pri pripravi projektov v evropskih regijah (JASPERS) in upošteva priporočila Evropskega računskega sodišča;

33.  se zavzema za razvoj kohezijske politike, ki bi bila bolj usmerjena k rezultatom in vsebini, tako da bi se namesto računovodske logike začela uporabljati logika načela uspešnosti, pri čemer je treba organom upravljanja omogočiti več prožnosti pri tem, kako doseči cilje, in obenem spoštovati načela, med drugim glede partnerstva, preglednosti in odgovornosti;

34.  meni, da je nujno nadaljevati boj proti goljufijam, in poziva k ničelni strpnosti do korupcije;

Poenostavljena kohezijska politika

35.  poziva Komisijo, naj v prihodnjih zakonodajnih predlogih upošteva priporočila skupine na visoki ravni za spremljanje poenostavitve;

36.  poudarja, da je treba vzpostaviti okvir, ki bo zagotavljal pravno stabilnost s preprostimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, zlasti kar zadeva upravljanje in revizije, da se zagotovi ustrezno ravnotežje med uspešnostjo in cilji glede poenostavitve; poziva, naj se v naslednjem programskem obdobju zmanjša količina zakonodajnih aktov in smernic (vendar s previdnostjo, da bi v tesnem sodelovanju z deležniki zagotavljali potrebno kontinuiteto pravil in postopkov, s katerimi so zainteresirani subjekti in upravljalni organi seznanjeni); poziva k prevodu ustreznih dokumentov v vse jezike EU in čim večjemu izogibanju retroaktivni uporabi in razlagi pravil; poziva k enotnemu pravnemu okviru in smernicam za čezmejne projekte;

37.  hkrati vztraja, da se je treba izogibati pretirani regulaciji in da morajo operativni programi postati bolj jedrnati in prožnejši strateški dokumenti, pri čemer je treba predvideti poenostavljen postopek za njihovo ciljno spreminjanje med načrtovanjem (na primer v primeru naravnih nesreč), da bi se ustrezno odzivali na svetovno stvarnost, ki se spreminja, in regionalne potrebe;

38.  poziva k vzpostavitvi enotnega sklopa pravil za evropske strukturne in investicijske sklade, vključno z nadaljnjo uskladitvijo skupnih pravil za instrumente, ki prispevajo k istemu tematskemu cilju; meni, da je treba poenostaviti postopke pridobivanja sredstev skladov in pospešiti postopke glede državne pomoči, kjer se zahteva skladnost; podpira enotno in doslednejšo obravnavo evropskih sredstev, ki se upravljajo neposredno, in sredstev kohezijske politike, namenjenih državni pomoči, ter na splošno podpira usklajena pravila za evropske programe, ki so namenjeni istim upravičencem; poudarja pomen boljšega dopolnjevanja med kohezijsko politiko in prihodnjim raziskovalnim programom Unije, da bi bil zajet celoten cikel, od temeljnih raziskav do komercialne uporabe; meni, da bi bilo treba ohraniti tematsko osredotočenost, da bi omogočili sinergije med različnimi viri financiranja na ravni projektov;

39.  je seznanjen z ustanovitvijo delovne skupine za subsidiarnost in sorazmernost ter pričakuje konkretne predloge te delovne skupine za krepitev obeh načel v okviru kohezijske politike; se zavzema za dosledno uporabo teh načel, da se omogoči dejansko upravljanje na več ravneh, kar zahteva ustrezno krepitev zmogljivosti lokalnih in regionalnih organih ter drugih deležnikov;

40.  obžaluje, da Komisija ni izvedla celovitejše ocene horizontalnih politik in da glede na poročila ni bilo sinergij med različnimi evropskimi politikami; poziva k ambicioznim strategijam, financiranju in ukrepom za večje sinergije z drugimi skladi EU in pritegnitev dopolnilne finančne podpore; poudarja potrebo po nadaljnji optimizaciji sinergij med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi ter drugimi instrumenti, kot so Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) in drugi programi, s katerimi se upravlja centralno in ki kohezijsko politiko dopolnjujejo v podpori raziskavam in inovacijam;

41.  poziva, naj prihodnje zahteve za načrtovanje, izvajanje in nadzor evropskih strukturnih in investicijskih skladov temeljijo na načelih diferenciacije in sorazmernosti ter na preglednih in pravičnih merilih in naj bodo usklajene z zneski, dodeljenimi programom, profilom tveganja ter kakovostjo upravne izvedbe in zneskom lastne udeležbe;

42.  meni, da bi se moral odnos med Komisijo in organi upravljanja razvijati v „pogodbo o zaupanju“; v zvezi s tem opozarja na pomen ustreznega in delujočega okvira upravljanja na več ravneh; poziva Komisijo, naj čim bolj izkoristi dosedanje delo na področju dobrega upravljanja javnih sredstev, pri čemer naj uvede načelo potrjevanja organov upravljanja, ki so dokazali, da so sposobni izpolnjevati pravila; poziva, naj se na področju nadzora bolj opre na nacionalne in regionalne predpise, potem ko bo njihova učinkovitost preverjena in potrjena;

43.  poziva h krepitvi načela enotne revizije, pospešitvi izvajanja e-kohezije in razširitvi uporabe poenostavljenih in standardiziranih stroškov, saj se je med drugim izkazalo, da je to lažje izvajati in ni bilo napak; poudarja potencial digitalizacije za dejavnosti spremljanja in poročanja; meni, da bi bilo treba izmenjavo strokovnega znanja pospešiti z vzpostavitvijo portala za izmenjavo znanj in dobre prakse;

44.  poziva Komisijo, naj pripravi predloge, kako se lahko kohezijska politika bolje odzove na nepredvidene dogodke, in v zvezi s tem ponavlja svoj poziv, naj se ustvari nekakšna rezerva, ki bi regijam omogočila dodatno prožnost, ne da bi ogrozila dolgoročne cilje operativnih programov;

Izzivi in priložnosti

45.  je izjemno zaskrbljen zaradi nedavnih najav Komisije o morebitnem zmanjšanju proračunskih sredstev za kohezijsko politiko v naslednjem večletnem finančnem okviru, kar bi vodilo v izključitev mnogih regij iz kohezijske politike; zagovarja ambiciozen proračun, prilagojen izzivom, in zahteva, naj kohezijska politika ne postane spremenljivka za prilagajanje; opozarja, da je pokritost vseh regij Unije po mnenju Evropskega parlamenta bistvena; poudarja, da teorija skupin gospodarskega razvoja potrjuje pomen diferencirane podpore za vse evropske regije, vključno z regijami z zelo visokimi dohodki, ki morajo ostati konkurenčne na svetovni ravni;

46.  meni, da lahko kohezijska politika prispeva k spopadanju z novimi izzivi, kot sta varnost ali vključevanje beguncev pod mednarodno zaščito; vendar poudarja, da ni mogoče pričakovati, da bo kohezijska politika rešila vse krize, in nasprotuje uporabi sredstev kohezijske politike za kritje kratkoročnih potreb po financiranju zunaj področja te politike ter opozarja, da je namenjena srednjeročnemu in dolgoročnemu socialno-ekonomskemu razvoju v EU;

47.  je seznanjen s pozitivnimi rezultati Evropskega sklada za strateške naložbe, katerih sredstva pa je treba vlagati še bolj pregledno in namensko; poudarja, da kohezijska politika in Evropski sklad za strateške naložbe temeljita na različnih konceptih in ciljih, ki se v določenih primerih lahko med seboj dopolnjujejo, ne moreta pa drug drugega nadomestiti, ne glede na raven razvoja regij, predvsem ker Evropski sklad za strateške naložbe za razliko od strukturnih skladov temelji pretežno na posojilih; znova opozarja, da je treba primerno razlikovati med Evropskim skladom za strateške naložbe in kohezijsko politiko ter opredeliti jasne priložnosti za njuno povezovanje;

48.  ponovno poudarja svojo zavezanost dolgoročnemu programskemu obdobju; meni, da je edina izvedljiva alternativa sedanjemu sedemletnemu obdobju večletnega finančnega okvira uvedba obdobja 5 + 5 let z vmesnim pregledom; poziva Komisijo, naj pripravi jasen predlog, v katerem bodo določene metode za praktično izvajanje finančnega okvira v trajanju 5 + 5 let;

49.  poziva, da je treba narediti vse, da se preprečijo zamude pri načrtovanju za novo obdobje, s tem pa tudi pri plačilih in sprostitvah, ki onemogočajo doseganje pozitivnih rezultatov kohezijske politike; poudarja, da je treba pravočasno predstaviti vse dokumente prihodnjega pravnega okvira v vseh uradnih jezikih, da se vsem upravičencem pravočasno zagotovijo točne informacije;

50.  poziva k izboljšanju komunikacije z evropskimi državljani in posledično k večji ozaveščenosti javnosti o dejanskih dosežkih kohezijske politike; poziva Komisijo, naj okrepi vlogo organov upravljanja in nosilcev projektov, ki z inovativnimi načini komunikacije na lokalni ravni obveščajo ljudi o rezultatih uporabe sredstev na njihovih območjih; poudarja, da bi bilo treba izboljšati obveščanje in komunikacijo ne le navzdol (o izvajanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov), temveč tudi navzgor (možnosti financiranja), zlasti pri nosilcih manjših projektov; poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo mehanizme in široko institucionalizirane platforme za sodelovanje, da se zagotovita večja prepoznavnost in ozaveščanje;

51.  ugotavlja, da so nekatere evropske regije še posebej izpostavljene posledicam izstopa Združenega kraljestva iz EU; poudarja, da bi morala prihodnja kohezijska politika čim bolj omejiti negativne učinke izstopa Združenega kraljestva iz EU na druge evropske regije, in poziva k iskanju možnosti za uresničevanje partnerstev v okviru teritorialnega sodelovanja;

o
o   o

52.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 320.
(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 289.
(3) UL L 347, 20.12.2013, str. 470.
(4) UL L 347, 20.12.2013, str. 281.
(5) UL L 347, 20.12.2013, str. 259.
(6) Sodba Sodišča z dne 15. decembra 2015, Parlament in Komisija/Svet, C-132/14 do C-136/14, ECLI:EU:C:2015:813.
(7) Dokument 8463/17.
(8) Dokument 14263/17.
(9) Iammarino, S., Rodríguez-Pose, A., Storper, M. (2017), ‘Why regional development matters for Europe’s economic future’ (Zakaj je regionalni razvoj pomemben za ekonomsko prihodnost Evrope), Delovni dokument 07/2017, Generalni direktorat za regionalno in mestno politiko Evropske komisije.
(10) UL C 306, 15.9.2017, str. 8.
(11) UL C 303, 19.8.2016, str. 94.
(12) UL C 316, 22.9.2017, str. 132.
(13) UL C 316, 22.9.2017, str. 124.
(14) UL C 76, 28.2.2018, str. 2.
(15) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0222.
(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0320.
(17) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0321.
(18) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0053.
(19) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0254.
(20) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0245.
(21) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0316.
(22) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0401.
(23) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0067.
(24) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0075.
(25) http://ec.europa.eu/eurostat/documents/2995521/8631691/3-31012018-BP-EN.pdf/bdc1dbf2-6511-4dc5-ac90-dbadee96f5fb
(26) http://ec.europa.eu/eurostat/documents/2995521/8701418/3-01032018-AP-EN/37be1dc2-3905-4b39-9ef6-adcea3cc347a

Pravno obvestilo