Kazalo 
Sprejeta besedila
Torek, 29. maj 2018 - StrasbourgKončna izdaja
Razponi ribolovne umrljivosti in zaščitne ravni za nekatere staleže sleda v Baltskem morju ***I
 Statistika prevoza blaga po celinskih plovnih poteh (kodificirano besedilo) ***I
 Sporazum med EU in Švico o kumulaciji porekla med EU, Švico, Norveško in Turčijo v okviru splošnega sistema preferencialov EU ***
 Sporazum med EU in Norveško o kumulaciji porekla med EU, Švico, Norveško in Turčijo v okviru splošnega sistema preferencialov EU ***
 Sporazum med EU in Norveško o upravnem sodelovanju, boju proti goljufijam in izterjavi terjatev na področju davka na dodano vrednost *
 Optimizacija vrednostne verige v ribiškem sektorju EU
 Izvajanje instrumentov SKP za mlade kmete v EU po reformi leta 2013
 Večletni načrt za pridnene staleže v Severnem morju in ribištvo, ki izkorišča te staleže ***I
 Napotitev delavcev na delo v okviru opravljanja storitev ***I
 Upravljalni, ohranitveni in nadzorni ukrepi, ki se uporabljajo na območju Konvencije Regionalne organizacije za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu ***I
 Vzdržne finance
 Pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2017

Razponi ribolovne umrljivosti in zaščitne ravni za nekatere staleže sleda v Baltskem morju ***I
PDF 320kWORD 48k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2016/1139 v zvezi z razponi ribolovne umrljivosti in zaščitnimi ravnmi za nekatere staleže sleda v Baltskem morju (COM(2017)0774 – C8-0446/2017 – 2017/0348(COD))
P8_TA(2018)0205A8-0149/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0774),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0446/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. februarja 2018(1),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 8. maja 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0149/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 29. maja 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2016/1139 v zvezi z razponi ribolovne umrljivosti in zaščitnimi ravnmi za nekatere staleže sleda v Baltskem morju

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/976.)

(1) Še ni objavljeno v Uradnem listu.


Statistika prevoza blaga po celinskih plovnih poteh (kodificirano besedilo) ***I
PDF 321kWORD 48k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o statistiki prevoza blaga po celinskih plovnih poteh (kodificirano besedilo) (COM(2017)0545 – C8-0337/2017 – 2017/0256(COD))
P8_TA(2018)0206A8-0154/2018

(Redni zakonodajni postopek – kodifikacija)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0545),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 338(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0337/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil(1),

–  ob upoštevanju členov 103 in 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0154/2018),

A.  ker je po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 29. maja 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o statistiki prevoza blaga po celinskih plovnih poteh (kodificirano besedilo)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/974.)

(1) UL C 102, 4.4.1996, str. 2.


Sporazum med EU in Švico o kumulaciji porekla med EU, Švico, Norveško in Turčijo v okviru splošnega sistema preferencialov EU ***
PDF 241kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Švicarsko konfederacijo o kumulaciji porekla med Evropsko unijo, Švicarsko konfederacijo, Kraljevino Norveško in Republiko Turčijo v okviru splošnega sistema preferencialov (05882/2/2017 – C8-0241/2017 – 2016/0328(NLE))
P8_TA(2018)0207A8-0151/2018

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (05882/2/2017),

–  ob upoštevanju Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Švicarsko konfederacijo o kumulaciji porekla med Evropsko unijo, Švico, Norveško in Turčijo v okviru splošnega sistema preferencialov Evropske unije (05803/2017),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0241/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0151/2018),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Švicarske konfederacije.


Sporazum med EU in Norveško o kumulaciji porekla med EU, Švico, Norveško in Turčijo v okviru splošnega sistema preferencialov EU ***
PDF 240kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o kumulaciji porekla med Evropsko unijo, Švicarsko konfederacijo, Kraljevino Norveško in Republiko Turčijo v okviru splošnega sistema preferencialov (05883/2/2017 – C8-0240/2017 – 2016/0329(NLE))
P8_TA(2018)0208A8-0152/2018

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (05883/2/2017),

–  ob upoštevanju Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o kumulaciji porekla med Evropsko unijo, Švico, Norveško in Turčijo v okviru splošnega sistema preferencialov Evropske unije (05814/2017),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0240/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0152/2018),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Kraljevine Norveške.


Sporazum med EU in Norveško o upravnem sodelovanju, boju proti goljufijam in izterjavi terjatev na področju davka na dodano vrednost *
PDF 239kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Sporazuma med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o upravnem sodelovanju, boju proti goljufijam in izterjavi terjatev na področju davka na dodano vrednost (COM(2017)0621 – C8-0407/2017 – 2017/0272(NLE))
P8_TA(2018)0209A8-0147/2018

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (COM(2017)0621),

–  ob upoštevanju Sporazuma med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o upravnem sodelovanju, boju proti goljufijam in izterjavi terjatev na področju davka na dodano vrednost (14390/2017),

–  ob upoštevanju člena 113 ter točke (b) drugega pododstavka člena 218(6) in drugega pododstavka člena 218(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0407/2017),

–  ob upoštevanju člena 78c in člena 108(8) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0147/2018),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Kraljevine Norveške.


Optimizacija vrednostne verige v ribiškem sektorju EU
PDF 345kWORD 60k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o optimizaciji vrednostne verige v ribiškem sektorju EU (2017/2119(INI))
P8_TA(2018)0210A8-0163/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 42 in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), s katerima se vzpostavlja skupna ureditev trgov za ribiške proizvode,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 o spodbujanju kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije: uporaba člena 349 PDEU(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki, zlasti člena 35 te uredbe o ciljih skupne ureditve trgov,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1379/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, zlasti členov 11, 13, 41 do 44, 48, 63, 66, 68 in 70 do 73,

–  ob upoštevanju srednjeročne strategije Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM) za obdobje 2017–2020 za večjo trajnost ribištva v Sredozemlju in Črnem morju,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2017 o stanju ribjih staležev in socialno-ekonomskem položaju ribiškega sektorja v Sredozemlju(2),

–  ob upoštevanju nove strategije Evropske komisije za trdnejše in prenovljeno strateško partnerstvo z najbolj oddaljenimi regijami EU, objavljene 24. oktobra 2017 (COM(2017)0623),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o sledljivosti ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v restavracijah in prodaji na drobno(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije o upravljanju ribiških flot v najbolj oddaljenih regijah, ki je bila sprejeta 27. aprila 2017(4),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0163/2018),

A.  ker se v ribiškem sektorju EU pojavljajo vedno večji in zapletenejši izzivi; ker lahko stanje virov in višanje stroškov, zlasti nihanje cen goriva, vplivata na dohodke ribičev; ker so lokalne skupnosti v tem smislu zaradi sprememb po uvedbi nižjih ribolovnih kvot in njihovi nepravični dodelitvi v zapletenem položaju, saj se je zmanjšal ulov rib in se kršijo pravila o pošteni konkurenci; ker se poleg višjih stroškov prevoza zaradi dvojnega učinka povišanja cen goriva soočajo tudi s konkurenco, ki jo povzroča uvoz proizvodov iz tretjih držav in ker se kljub temu, da so ti in drugi problemi znani, v veliko primerih še vedno nismo spoprijeli z vzroki za vse slabše socialno-ekonomske razmere v tem sektorju, na primer z neprimernim oblikovanjem cen ob prvi prodaji rib;

B.   ker ima ribiški sektor strateško vlogo pri zagotavljanju oskrbe prebivalstva z ribami in ohranjanju prehrambenega ravnotežja v državah članicah ter ker veliko prispeva k socialno-ekonomski blaginji obalnih skupnosti, lokalnemu razvoju, zaposlovanju, ohranjanju in ustvarjanju gospodarskih dejavnosti, povezanih z njim, ter ohranjanju lokalnih kulturnih tradicij;

C.   ker mali, obrtni ali priobalni ribolov predstavlja 83 % ribiških plovil EU in 47 % vseh delovnih mest v ribiškem sektorju EU; ker je v Uredbi (EU) št. 1380/2013 zapisano, da si morajo države članice prizadevati, da bi malim ali priobalnim ribičem oziroma ribičem obrtnikom zagotovile prednostni dostop, kar pa se ne izvaja;

D.   ker je uporaba predpisov Unije obvezna za večino distributerjev ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, kot so supermarketi; ker pa se vplivi uporabe predpisov na delovne pogoje in prihodke ribičev razlikujejo, kar lahko povzroči nepošteno obravnavo majhnih ribiških plovil;

E.  ker je treba upoštevati izrazite razlike med flotami, segmenti flot, ciljnimi vrstami rib, ribolovnim orodjem, produktivnostjo, željami potrošnikov in količinami zaužitih rib na prebivalca v različnih državah EU, pa tudi specifične lastnosti ribiškega sektorja, ki izhajajo iz njegove socialne strukture, oblik trženja ter strukturnih in naravnih neravnovesij med ribolovnimi regijami;

F.  ker mali ribiči pri vstopu na nove tržne segmente potrebujejo pomoč in finančno podporo;

G.  ker so prihodki in plače zaposlenih v sektorju negotovi zaradi načina trženja rib, načina oblikovanja cen prve prodaje in neenakomernega ritma dejavnosti, kar kaže na potrebo po ohranitvi ustreznega javnega financiranja tega sektorja tako na nacionalni ravni kot na ravni Skupnosti,

H.  ker lahko analiza ključnih točk vrednostne verige ribičem in lokalnim proizvajalcem omogoči, da ohranijo večji del vrednosti, ki nastane z odprtjem novih lokalnih trgov in sodelovanjem lokalnih deležnikov, to pa lahko zaradi dinamične, donosne in trajnostne gospodarske dejavnosti na njihovem območju pozitivno vpliva na lokalne skupnosti;

I.  ker člen 349 PDEU priznava posebne socialne in gospodarske razmere najbolj oddaljenih regij, katerih razvoj in vrednostno verigo v ribiškem sektorju zaradi svoje stalnosti in součinkovanja strukturno močno otežujejo nekateri strukturni dejavniki (oddaljenost, otoška lega, majhnost, težavna topografija in podnebje, odvisnost od maloštevilnih proizvodov itd.);

J.  ker primarni proizvajalci, ki imajo temeljno vlogo v vrednostni verigi, nimajo vedno koristi od dodane vrednosti, ki se ustvari kasneje v prodajni verigi;

K.  ker je bila skupna ribiška politika oblikovana z namenom krepitve trajnosti in konkurenčnosti sektorja ribištva in akvakulture v Uniji;

L.  ker bi bilo treba za to, da bi bili ribiški proizvodi iz najbolj oddaljenih regij na glavnih ciljnih trgih konkurenčni, med drugim poskrbeti, da njihova cena ne bi bila višja zaradi prevoza;

M.   ker je EU največji svetovni trgovec z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva.

N.   ker številni dejavniki vplivajo na trgovinske tokove ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, na primer želje potrošnikov na različnih geografskih območjih;

O.  ker je cilj skupne ureditve trgov za ribiške proizvode in proizvode iz akvakulture povečati preglednost in stabilnost trgov, zlasti ko gre za gospodarsko znanje in poznavanje trgov Unije za ribiške proizvode in proizvode iz akvakulture v celotni dobavni verigi;

P.   ker je v členu 38 Uredbe (EU) št. 1379/2013 o skupni ureditvi trga za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva določena obveznost navedbe območja ulova ali proizvodnje, v primeru ribiških proizvodov, ulovljenih v morju, pa pisna navedba imena podobmočja ali razdelka iz klasifikacije ribolovnih območij FAO;

Q.   ker je preglednost sredstvo, ki zagotavlja pravico potrošnikov, da so kar najpodrobneje seznanjeni z značilnostmi proizvodov, ki jih kupujejo; ker je za to potrebno boljše označevanje, ki bo vključevalo obveznosti enako natančnih informacij o poreklu svežih rib in predelanih proizvodov za prodajo;

R.  ker sedanja dinamika prodaje ne omogoča, da bi se nihanja stroškov proizvodnih dejavnikov, vključno z gorivom, poznala na cenah rib in ker povprečne cene pri prvi prodaji ne spremljajo gibanja cen za končnega potrošnika;

S.  ker je študija z naslovom Trgi malega ribolova: vrednostna veriga, spodbujanje in označevanje, ki jo je leta 2016 objavil oddelek za strukturne in kohezijske politike, jasno pokazala, da lahko označbe ribiških proizvodov EU potrošnike zmedejo;

T.  ker imajo organizacije proizvajalcev ribiških proizvodov in organizacije proizvajalcev proizvodov iz akvakulture (v nadaljnjem besedilu: organizacije proizvajalcev) ključno vlogo pri doseganju ciljev in ustreznemu upravljanju skupne ribiške politike in skupne ureditve trgov;

U.   ker se je Unija zavezala, da bo zaščitila kakovostne ribiške proizvode, zlasti v trgovinskih odnosih s tretjimi državami;

V.   ob upoštevanju pomena industrije predelave in konzerviranja;

W.  ker so lokalne akcijske skupine za ribištvo v okviru skupne ribiške politike bistvene pri oblikovanju in izvajanju večsektorskih in celostnih strategij lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, s katerimi se izpolnjujejo potrebe lokalnega ribolovnega območja; ker se štejejo za koristen instrument, ki prinaša diverzifikacijo v ribištvo;

X.  ker veriga za oskrbo z ribiškimi proizvodi ne obstaja ločeno in je za razvoj inovativnih proizvodov, ki omogočajo dostop do novih trgov ter za izboljšanje njihove promocije, vzpostavitev medsektorskih povezav bistvenega pomena;

Y.  ker v ribiškem sektorju v nekaterih državah članicah Unije ni dovolj usklajevanja in povezovanja v združenja;

Z.   ker za ribištva najbolj oddaljenih regij veljajo posebni pogoji, kar priznava člen 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije, in ki vplivajo tudi na njihovo strukturo;

AA.  ker lahko medpanožne organizacije (že navedene v uredbi o skupni ureditvi trgov) prispevajo k boljšemu usklajevanju dejavnosti trženja v celotni dobavni verigi in k spodbujanju ukrepov, ki so v interesu celotnega sektorja;

AB.  ker se lahko, glede na to, da so staleži rib skupni viri, v nekaterih primerih njihovo trajnostno in učinkovito izkoriščanje bolje doseže z organizacijami, ki jih sestavljajo člani iz različnih držav članic in regij Unije, in bi bilo zato treba k temu pristopati in to preučevati po posameznih regijah;

AC.   ker je ribiški sektor osrednjega pomena za socialno-ekonomske razmere, zaposlovanje ter spodbujanje ekonomske in socialne kohezije v najbolj oddaljenih regijah, katerih gospodarstvo se spoprijema s stalnimi strukturnimi ovirami in ki imajo malo možnosti za diverzifikacijo gospodarstva;

AD.  ker je pomanjkanje mladih strokovnjakov ovira za posodobitev in izboljšavo sektorja in predstavlja glavno tveganje za preživetje številnih obalnih skupnosti;

AE.  ker vloga žensk v ribiškem sektorju ni dovolj prepoznavna, čeprav v zakulisju pogosto opravljajo delo, kot je logistična podpora ali urejanje birokratskih zadev v zvezi z dejavnostjo, delajo pa tudi kot ribičke in poveljnice na nekaterih ribiških plovilih;

AF.   ker obveznost iztovarjanja predstavlja resnično gospodarsko in družbeno zahtevo, ki zmanjšuje finančno dobičkonosnost in vpliva na vrednostno verigo, zato bi jo bilo treba čim bolj zmanjšati;

AG.   ker je treba bolj spodbujati osveščenost potrošnikov o pomenu zdrave prehrane in trajnostne proizvodnje;

AH.   ker je med razlogi za slabše socialno-ekonomsko stanje tudi nižja vrednost rib v prvi prodaji in višje cene goriva;

1.  poziva Komisijo in države članice, naj skupaj z regionalnimi organi, ki oblikujejo skupine strokovnjakov, katerih naloga je analizirati in predlagati popravne ukrepe v zvezi z uporabo različnih postavk Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, ugotovijo vzroke za neporabo in možno izgubo sredstev, zagotovijo primerno raven nadzora in preglednosti ter od pristojnih uprav zahtevajo boljše upravljanje;

2.  poziva države članice, naj izpolnjujejo Uredbo (EU) št. 1380/2013 in plovilom za mali in obrtni ribolov ponudijo zares prednostni dostop do ribolovnih možnosti;

3.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za lažje ustanavljanje organizacij proizvajalcev, tako da odpravijo upravne prepreke v obstoječem postopku in znižajo minimalno količino potrebne proizvodnje, da bi spodbudili male proizvajalce k začetku dejavnosti; sporoča, da je prav tako pomembno okrepiti dejavnosti organizacij proizvajalcev, katerih vlogo je treba povečati in jim olajšati dostop do potrebne finančne pomoči, da bodo lahko poleg vsakodnevnega upravljanja ribištva opravljale tudi bolj raznolik nabor nalog, pri čemer je treba upoštevati okvir, določen v ciljih skupne ribiške politike, zlasti za najbolj oddaljene regije, ki jim je treba omogočiti, da delovanje organizacij proizvajalcev ter medpanožnih organizacij prilagodijo lokalnim okoliščinam, za katere je značilna zlasti otoškost, izoliranost, majhnost, velika prevlada malega ribolova in velika občutljivost na uvoz;

4.  meni, da bi morali operativni programi spodbujati organizacije proizvajalcev (z nudenjem potrebne finančne podpore) k neposrednemu trženju njihovih proizvodov in s tem k napredovanju v vrednostni verigi, saj bi tako bolje izkoristili svojo proizvodnjo in povečali dodano vrednost ribiških proizvodov;

5.   poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da podpora zdravju in varnosti na krovu ne bo postala del konkurenčnega postopka, in naj povišajo temu namenjen proračun za sektor malega ribolova;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj organizacijam proizvajalcev olajšajo vključitev vrednostne verige v proizvodne in prodajne načrte in jih pri tem spodbujajo, da bi tako ponudbo prilagodili povpraševanju, ribičem zagotovili poštene prihodke, evropski potrošniki pa bi imeli na voljo proizvode, ki jih potrebujejo, ker bi se upoštevale razlike; pri tem poudarja, da so lokalnim posebnostim prilagojene strategije trženja ključno orodje, ki mora vključevati možnost neposredne prodaje in kamor se štejejo tudi sektorske kampanje in/ali na proizvodu osnovane kampanje, in bi lahko prispevale k boljšemu obveščanju in večji ozaveščenosti potrošnikov, kar obsega tudi označevanje in etiketiranje z razumljivimi informacijami;

7.  poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne vlade, naj krepijo vlogo malega ribolova s spodbujanjem lokalne porabe prek neposrednega in bolj specializiranega trženja, trgovskih poti brez prepotovanih kilometrov, kar vključuje boljše sodelovanje med javnim in ribiškim sektorjem, in sicer prek oskrbe javnih ustanov, kot so šole in bolnišnice, z lokalnimi ribjimi proizvodi, pa tudi promocijske kampanje, ki bi se morale izvajati skupaj z zasebnimi pobudami za promocijo lokalnih živil, kot je pobuda Slowfish, ter naj upoštevajo sezonskost nekaterih ulovov; hkrati poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo sodelovanje med ribiškim in turističnim sektorjem ter pripravijo seznam dobrih praks glede izkušenj, da se omogočijo nove oblike sodelovanja;

8.   poudarja, da je eden od temeljev teh strategij trženja obvezna navedba porekla na označbi svežih in predelanih ribiških proizvodov.

9.   poziva, naj se vzpostavi sistem za izboljšanje cen pri prvi prodaji, ki bo za ribiče pozitiven, ker bodo bolje nagrajeni za svoje delo, in bo spodbujal pravično in ustrezno porazdelitev dodane vrednosti po celotni vrednostni verigi v sektorju z znižanjem marž posrednikom, zvišanjem cen proizvajalcem, in nadzorovanjem cen za končnega potrošnika; ponavlja, da bi morale imeti države članice možnost posredovanja v primerih, ko so v verigi huda neravnovesja, na primer z določitvijo najvišjih marž za posrednike za vsakega akterja v verigi;

10.   poziva Komisijo in države članice, naj gibanju organizacij malih ribičev EU pomagajo pri oblikovanju logotipa, ki bo zagotavljal: da so ribji proizvodi sveži, izvrstne kakovosti, izpolnjujejo preverjene zdravstvene standarde in zahteve o 0 km (s katerimi se lokalnim proizvodom daje prednost pred proizvodi, pripeljanimi od daleč), so blizu potrošnikom, skladni s tradicijo itd.;

11.   poudarja, da je treba zaradi preglednosti in za zaščito pravic potrošnikov spremeniti prilogo k Uredbi (EGS) št. 1536/92 o skupnih tržnih standardih za konzervirane proizvode;

12.   poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo označevanje svežih in predelanih rib z jasno navedbo države porekla;

13.  poziva države članice, naj močno spodbujajo boljše usklajevanje in povezovanje v združenja v ribiškem sektorju;

14.  poziva Komisijo, naj v trgovinske sporazume s tretjimi državami vključi klavzulo s standardi kakovosti EU, s čimer bi zahtevali, da uvoženi proizvodi izpolnjujejo iste standarde kot ribiški proizvodi EU;

15.  da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji za uvožene ter evropske ribiške proizvode in proizvode iz akvakulture, poziva Komisijo in države članice, naj pozorno spremljajo, ali so uvoženi proizvodi skladni z veljavnimi zahtevami EU v zvezi z varnostjo, higieno in kakovostjo, pa tudi z Uredbo Sveta (ES) št. 1005/2008(5) o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu;

16.   vztraja, da je treba na maloprodajnih trgih in v hotelih, restavracijah in gostinstvu strožje izvajati zakonodajo EU o označevanju in obveščanju potrošnikov; meni, da je to pomembno za vse ribiške proizvode, tako za uvožene proizvode kot proizvode iz EU; meni, da bi bilo treba zato v vseh državah članicah poostriti izvajanje Uredbe o nadzoru (ES) št. 1224/2009 in da bi bilo treba prilagoditi uredbe, da bi zajemale vse stopnje dobavne verige;

17.   spodbuja Komisijo, naj izvede študijo o vplivu uvoza na lokalna ribištva;

18.  poziva Komisijo, naj omogoči ustrezno uporabo regionalizacije, s posebnim poudarkom na najbolj oddaljenih regijah, in razlikovanje med orodji podpore in naj poskrbi, da ju bo mogoče prilagoditi različnim vrstam organizacij proizvajalcev in njihovim posebnim potrebam;

19.   poudarja pomen oblikovanja politik, ki bodo omogočale lokalnim obalnim skupnostim, da nudijo celovite storitve z izkoriščanjem sinergij, ki izhajajo iz različnih proizvodnih sektorjev, ki bi lahko ustvarile in spodbujale lokalni razvoj; zato vztraja, da je treba združiti sredstva skupne ribiške politike z drugimi evropskimi programi Evropskega socialnega sklada ali skupne kmetijske politike; poudarja, da bi morala ta združena sredstva in programi podpirati pobude lokalnih skupnosti in podjetnikov, usmerjene v razvoj podeželja in izboljšanje življenjskih razmer, za utrditev in zlasti diverzifikacijo prihodkov;

20.   meni, da je treba ohraniti subvencije, dodeljene najbolj oddaljenim regijam za prevoz rib do vstopa na mednarodni trg, in jih po možnosti povečati, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji, kot veljajo za proizvode od drugod;

21.   poziva Komisijo, naj čim prej razmisli o možnosti, da bi na podlagi programa POSEI za kmetijski sektor v najbolj oddaljenih regijah oblikovali finančni instrument, ki bi nudil posebno podporo ribiškemu sektorju in bi lahko dejansko okrepil njihov ribolovni potencial; meni, da bi bilo treba preučiti možnost, da bi v tem instrumentu združili zlasti določbe člena 8 (Državna pomoč), člena 13(5) (Proračunska sredstva v okviru deljenega upravljanja), člena 70 (Ureditev nadomestil), člena 71 (Izračun nadomestil), člena 72 (Načrt nadomestil) in člena 73 (Državna pomoč za izvajanje načrtov nadomestil) veljavne Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

22.   ocenjuje, da bi morali takšni lokalni razvojni načrti za obalne skupnosti podpirati nove poslovne dejavnosti in podjetja, ki omogočajo vključevanje kakovostnih surovin, posebne postopke predelave ter kulturno in zgodovinsko dediščino teh skupnosti v vrednostno verigo; poudarja, da bi morali spodbujati tudi tržne mehanizme, kot je obvezno označevanje porekla teh proizvodov, ki bi izboljšali tržno prepoznavnost teh lastnosti in vračali več ustvarjenega dohodka v te skupnosti;

23.   poudarja tudi pomen, ki ga imajo morje, morski viri in ribiški proizvodi za spodbujanje kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah ter izvajanje člena 349 PDEU; v zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, naj upošteva člen 349 tudi v ribiškem sektorju, s popolno in neodvisno ponovno vzpostavitvi program POSEI, ki je bil opuščen kot del reforme sedanjega Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

24.  poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj (kot je predvideno že v uredbi o skupni ureditvi trgov) spodbujajo ustanavljanje medpanožnih organizacij, pa tudi organizacij proizvajalcev in združenj organizacij proizvajalcev na nadnacionalni ravni, v biogeografskih regijah ali na ravni EU; poudarja, da je to ključno orodje za krepitev vloge organizacij proizvajalcev in zagotovitev večje pogajalske moči teh organizacij;

25.   poziva, naj se ta postopek razvija s posebnim poudarkom na politikah za enakost spolov, da bo zagotovljena ustrezna zastopanost žensk v teh organizacijah, poudarja, da bo to tudi odrazilo pomen, ki ga imajo ženske v sektorju, in omogočilo, da bodo imele večjo vlogo v njem;

26.   poudarja, kako pomembno je okrepiti sodelovanje med znanostjo in ribištvom, da bi našli rešitve za zapletene odvisnosti in pomanjkljivosti v vrednostni verigi ter zagotovili in izboljšali koristi za deležnike;

27.  poziva Komisijo, naj razširi, spodbuja in posploši uporabo informacij, ki jih posreduje Evropska opazovalnica trgov za proizvode iz ribištva in akvakulture (EUMOFA), da bodo imeli vsi subjekti v verigi pregledne, zanesljive in posodobljene informacije za učinkovito sprejemanje poslovnih odločitev; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi posodobljene podatke o novih izzivih na trgih za trgovce, npr. o spletni prodaji ali spremembi potrošniških navad;

28.   poudarja, da je potrebna korenita revizija skupne ureditve trga za ribiške proizvode, da bi se povečal njen prispevek k prihodkom v sektorju, stabilnosti trga ter boljšemu trženju in večji dodani vrednosti ribiških proizvodov;

29.   poziva Komisijo, naj vključi ribiške proizvode v svoj prihodnji predlog uredbe za boj proti nepoštenim poslovnim praksam, kar je težava s katero se srečuje živilski sektor na splošno;

30.   spodbuja Komisijo, naj ponovno pregleda sistem označevanja ribiških proizvodov, razvit z Uredbo (EU) št. 1379/2013 na podlagi ribolovnih območij FAO, ki so bila ustvarjena pred več kot pred sedemdesetimi leti za poročanje o ulovu, ne pa za usmerjanje potrošnikov, saj je sistem zavajajoč in ne zagotavlja jasnih, preglednih in uporabniku prijaznih informacij;

31.  poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj preučijo pomanjkanje poklicnih kvalifikacij v ribiškem sektorju, zlasti mladih strokovnjakov, da bi tako programe strokovnega usposabljanja v ribiškem sektorju uskladili z dejanskimi potrebami, s čimer bi se pripomoglo k modernizaciji in napredovanju sektorja, pa tudi lažje zadržalo prebivalstvo na ribolovnih območjih in ustvarilo ustrezne zaposlitvene priložnosti v akvakulturi, na podeželskih in obalnih območjih, na katerih prevladuje akvakultura, v najbolj oddaljenih regijah in regijah, ki so odvisne od ribolovnih dejavnosti;

32.   poudarja pomen oblikovanja domačih trgov za tradicionalne proizvode izjemne kakovosti, podprtih s sejmi, malimi podjetji in restavracijami, saj bi se s tem povečala dodana vrednost lokalnih proizvodov in spodbudil lokalni razvoj;

33.   poudarja, da je treba razviti posebne strategije računalniškega usposabljanja, ki bodo osredotočene na upravljanje in zlasti na trženje, kot osnovno orodje za izboljšanje položaja proizvajalcev v verigi ustvarjanja vrednosti;

34.   opozarja, da bi morali ti načrti vključevati tako tradicionalne poklice v tem sektorju, zlasti ženske, kot načrte za usmeritev v večjo zaposljivost in podjetništvo žensk; poudarja, da bi vključevanje teh značilnosti v redno izobraževanje in usposabljanje moralo imeti ustrezne pravne učinke in okrepiti status teh poklicev na trgu dela;

35.   poziva Komisijo, naj preuči, kako učinkoviteje spodbujati trženje predelanih ribiških proizvodov z višjo dodano vrednostjo, tudi konzerv, pri čemer naj se zgleduje po določenih kmetijskih proizvodih, pa tudi programe za zunanjo promocijo ribiških proizvodov EU, vključno z njihovo predstavitvijo na mednarodnih tekmovanjih in sejmih;

36.  poziva države članice in regionalne organe, naj podprejo gospodarske subjekte iz ribiškega sektorja pri dostopanju do znanja, mrež in finančnih sredstev, ki so potrebni za izvajanje inovativnih dejavnosti in oblikovanje novih proizvodov („nova živila“), zlasti pri vrednotenju že ulovljenih vrst z nizko ekonomsko vrednostjo, ter vključijo raziskovalne organizacije in institucije, kot so oceanografski inštituti, da bi se lahko izkoristilo njihovo obsežno znanje o osnovnih surovinah ter njihovih bioloških, prehranskih in organoleptičnih lastnostih, tako da bi se preprečevalo nastajanje odpadkov, karseda povečala vrednost svežih proizvodov, spodbudila sinergija med različnimi deli vrednostne verige in povečala odpornost sektorja;

37.   poziva države članice ter lokalne in regionalne organe, naj sodelujejo pri snovanju informacijskih kampanj za potrošnike, ki bodo učinkovite in usmerjene v konkretne proizvode, katerih namen bo ozaveščanje o pomembnih vprašanjih, kot so uživanje lokalnih ribiških proizvodov, da bo vpliv na lokalno zaposlovanje in socialno kohezijo obalnih skupnosti viden, da bo poudarjena prehrambna kakovost svežih rib in da se bo ozaveščalo o potrebi po vključitvi ribiških proizvodov v zdravo prehrano itd.;

38.  poziva Komisijo, naj predlaga jasno opredelitev in oblikuje temelje za nov evropski program podpore malemu ribolovu, s katerim bi lahko izboljšali okoljsko in socialno-ekonomsko trajnost ribiškega sektorja v EU, omogočili opredelitev, razlikovanje in vrednotenje proizvodov malega ribolova, s čimer bi spodbudili potrošnjo, ter nove generacije spodbujali k delu v ribiškem sektorju, s čimer bi dosegli generacijsko pomladitev, zagotovili dostojne kvote za male ribiče in večji nadzor nad viri, s tem pa povečali socialno kohezijo obalnih skupnosti v EU;

39.   poziva Komisijo, naj na ravni EU začne posebno spletno posvetovanje, da bo od širokega kroga deležnikov v ribiškem sektorju EU pridobila podatke, ki se nanašajo na dobavno verigo, vprašanja tržne preglednosti, delitev vrednosti, označevanje in potrebe potrošnikov,

40.  poziva Komisijo, naj preuči koristi, ki jih lahko svetovne vrednostne verige s povečanjem dodane vrednosti proizvodov in hkratno možnostjo ohranitve dejavnosti in lokalnih skupnosti prinesejo malemu ribolovu, da bi se lažje vključeval v svetovno gospodarstvo; poudarja, kako pomembno je zato usposabljanje na področju digitalnih znanj in spretnosti;

41.   meni, da je vrednostna veriga ribiških proizvodov zapletena in zajema vse od proizvajalcev, različnih posrednikov do trgovcev na drobno ali restavracij; poudarja, da imajo v tej verigi pomembno vlogo posredniki na ribjih borzah in predelovalci rib; ugotavlja, da proizvajalci v povprečju dobijo le 10 % marže v vrednostni verigi, posredniki pa preostalih 90 %; poudarja, da je skrajšanje vrednostne verige, zlasti z ustanovitvijo organizacij proizvajalcev, ki so s svojimi proizvodnimi in tržnimi načrti ključni akterji, prvi korak za povečanje prihodkov malih ribičev, pa tudi za to, da bodo potrošniki dobili boljše proizvode (verjetno po ugodnejši ceni);

42.   poudarja, da je treba vlagati v mlade strokovnjake, da bi pritegnili naslednjo generacijo ribičev in okrepili njihovo vlogo, ter poziva, naj se ustvarijo priložnosti za mlade ribiče, da bodo razvili nove spretnosti, ustanovili prilagodljiva podjetja, bodo dejavni člani lokalnih skupnosti in bodo pozitivno prispevali k vrednostni verigi ribiškega sektorja;

43.  poziva države članice in regionalne oblasti, naj izkoristijo možnosti, ki jih nudi podpora lokalnih akcijskih skupnosti za ribištvo, in prilagodijo dejavnosti na številnih področjih, med drugim na področju izobraževanja in diverzifikacije dejavnosti, ki temeljijo na inovacijah, lokalnim potrebam, ter naj ribičem in članom lokalnih skupnosti pomagajo pri dostopu do veljavnih podpornih programov in financiranja EU;

44.   poziva Evropsko komisijo, naj preuči možnost za vzpostavitev verige za vrednotenje nenamernega ulova, vezanega na obveznost iztovarjanja, v ekonomskem in socialnem interesu vseh udeležencev v vrednosti verigi, zlasti ribičev, in za podporo lokalnim pobudam;

45.   poziva države članice in regionalne organe, naj okrepijo obveščanje o razpoložljivih podpornih programih in upravno podporo, na primer prek informacijskih platform;

46.   poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira pobude, ki omogočajo selektivnost, da se zmanjša nenamerni ulov in izboljša finančna vzdržnost ribištva, ki naj se usmeri v ulov ribjih vrst po želji potrošnikov;

47.  poziva Komisijo in države članice, naj v ribiške politike vključijo pristop, ki upošteva enakost spolov, da bi bila pomembna vloga žensk v ribiškem sektorju v Uniji prepoznavnejša in bi se okrepil njihov položaj;

48.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo povezavo med svetom dela in univerzami, na primer z zagotavljanjem, da bodo tehnične pomorske šole v svoje učne načrte vključile predmete v zvezi z ribištvom in ribogojstvom;

49.   poziva Komisijo, države članice in regionalne organe, naj skupaj pripomorejo k izvajanju ukrepov, predlaganih v tem poročilu, za izboljšanje stroškovne učinkovitosti ribolovnih dejavnosti;

50.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij ter vladam držav članic in svetovalnim svetom.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0316.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0255.
(3) UL C 76, 28.2.2018, str. 40.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0195.
(5) Uredba Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje in o spremembi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1936/2001 in (ES) št. 601/2004 ter o razveljavitvi uredb (ES) št. 1093/94 in (ES) št. 1447/1999 (UL L 286, 29.10.2008, str. 1).


Izvajanje instrumentov SKP za mlade kmete v EU po reformi leta 2013
PDF 367kWORD 66k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o izvajanju instrumentov SKP za mlade kmete v EU po reformi leta 2013 (2017/2088(INI))
P8_TA(2018)0211A8-0157/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/2393 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2017 o spremembi uredb (EU) št. 1305/2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), (EU) št. 1306/2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike, (EU) št. 1307/2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike, (EU) št. 1308/2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in (EU) št. 652/2014 o določbah za upravljanje odhodkov v zvezi s prehransko verigo, zdravjem in dobrobitjo živali ter v zvezi z zdravjem rastlin in rastlinskim razmnoževalnim materialom(3),

–  ob upoštevanju študije „Young farmers: Policy implementation after the 2013 CAP reform“ (Mladi kmetje: izvajanje politike po reformi SKP leta 2013), ki jo je naročil tematski sektor B Evropskega parlamenta – strukturne in kohezijske politike – in je bila predstavljena na seji odbora AGRI 23. novembra 2017,

–  ob upoštevanju razprave v Evropskem parlamentu o izvajanju politike za mlade kmete po reformi SKP leta 2013, ki je potekala 23. novembra 2017,

–  ob upoštevanju Posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 10/2017 z naslovom „Podpora EU za mlade kmete bi morala biti bolje usmerjena, da bi spodbujala učinkovito generacijsko pomladitev“,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. aprila 2017 o stanju koncentracije kmetijskih zemljišč v EU: kako olajšati dostop kmetov do zemljišč?(4),

–  ob upoštevanju študije Evropskega sveta za mlade kmete z naslovom Young farmers are key in the future CAP (Mladi kmetje so ključnega pomena za prihodnjo skupno kmetijsko politiko), objavljene 17. maja 2017,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z naslovom „Podpiranje mladih evropskih kmetov“(5),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0157/2018),

A.  ker je v EU le okoli 6 % upraviteljev kmetij mlajših od 35 let, več kot polovica pa starejših od 55 let in ker so razlike med državami članicami velike;

B.  ker se te številke v zadnjem desetletju niso bistveno spremenile, odstotek mladih kmetov se zmanjšuje in staranje kmečkega prebivalstva še naprej ostaja velik problem; ker se razmere na področju generacijske pomladitve med državami članicami močno razlikujejo, zato je potreben prožen in raznolik pristop;

C.  ker se s kmetijskim razvojem, ki ga podpira skupna kmetijska politika (SKP), že več kot 50 let spodbuja širjenje, koncentracija kmetijskih gospodarstev in močna kapitalizacija proizvodnih sredstev, kar otežuje, da bi se nekatera gospodarstva prenesla na mlade in/ali jim bila dostopna zaradi kapitalskih zneskov, potrebnih za prevzem;

D.  ker je staranje kmečkega prebivalstva zaradi sedanje omejene gospodarske donosnosti zlasti kritično v živinorejskem sektorju, predvsem v ovčje- in kozjerejskem sektorju;

E.  ker se je v obdobju 2007–2013 število mladih kmetov v EU v celoti zmanjšalo s 3,3 na 2,3 milijona, površina kmetij, ki jih obdelujejo, pa se je v tem obdobju zmanjšala s 57 na 53 milijonov hektarjev;

F.  ker je ob upoštevanju demografskih sprememb, kot sta odseljevanje in staranje prebivalstva na podeželju, ključnega pomena ustvariti priložnosti, da kmetijstvo kot sodoben in privlačen sektor spodbuja mlade k izbiri poklicne poti na tem področju;

G.  ker obstaja pri dostopu do zemljišč huda konkurenca med mladimi, ki se želijo ukvarjati s kmetijstvom, in dobro uveljavljenimi kmeti, ponekod pa tudi med mladimi in naložbenimi podjetji, ki so se začela zanimati za kmetijstvo;

H.  ker bo v prihodnosti ogrožen celoten model kmetijskega razvoja, ki temelji na družinskih kmetijah;

I.  ker ima v tem smislu SKP osrednjo vlogo ;

J.  ker je generacijska pomladitev v kmetijstvu težavna zaradi dveh dejavnikov, in sicer zaradi težav mlajše generacije pri vstopu v kmetijstvo in težav sedanje generacije kmetov pri izstopu iz te dejavnosti, in ker je zaradi pomanjkanja mladih, ki se odločijo za poklicno pot v kmetijstvu, v nevarnosti gospodarska in socialna vzdržnost podeželskih območij, pa tudi samooskrba s hrano ter prehranska varnost EU; ker je zadovoljiv ekonomski položaj prvi pogoj za privlačnost sektorja;

K.  ker so bila z zadnjo reformo SKP potrjena in uvedena številna orodja, ki jih je mogoče kombinirati in prilagajati nacionalnim okoliščinam v državah članicah, predvsem obvezno plačilo za mlade kmete v prvem stebru (6,9 milijarde EUR za 180.000 mladih kmetov) in ukrepi v drugem stebru, kot so zagonska pomoč, dostop do financiranja in posojil ali možnost vzpostavitve tematskega podprograma za mlade kmete (2,6 milijarde EUR);

L.  ker vse države članice EU nimajo dejanske politike za vzpostavitev kmetijske dejavnosti in ne uporabljajo vseh instrumentov, ki jih SKP nudi za podporo mladim kmetom, zlasti je to ukrep iz drugega stebra za zagonsko pomoč za mlade kmete;

M.  ker mlade ženske, ki prevzamejo vodenje kmetijskega gospodarstva, predstavljajo le majhen del mladih kmetov, vendar niso homogena skupina in imajo zato na začetku poklicne poti različne potrebe;

N.  ker bi morala biti generacijska pomladitev ena glavnih prednostnih nalog prihodnje SKP, ki bi zagotavljala skupni okvir politike za nacionalne prilagojene strategije in ker je podpiranje generacijske pomladitve nujni pogoj za ohranitev kmetijstva v EU ter ohranjanje privlačnosti in živosti podeželja, in sicer s spodbujanjem raznolikosti kmetij in promoviranjem trajnostnega družinskega kmetovanja;

O.  ker je dostop do zemljišč opredeljen kot najpomembnejša ovira za mlade kmete in nove udeležence, kar traja že leta in zahteva dejanske rešitve; ker je dostop do zemljišč po eni strani oviran zaradi izgubljanja kmetijskih površin, ki je posledica pozidave, razvoja mest, turizma, infrastrukturnih projektov, sprememb v rabi in širjenja dezertifikacije zaradi podnebnih sprememb, po drugi strani pa zaradi koncentracije lastništva zemljišč; ker špekulativno zviševanje cen pomeni resne in vse bolj zaskrbljujoče težave za nove udeležence in mlade kmete v številnih državah članicah; ker sedanje podpore sicer omogočajo lažji dostop do finančnih sredstev oziroma kapitala, ne obravnavajo pa bistvenega vprašanja o dostopu do zemljišč za ustanovitev novih kmetij;

P.  ker nove udeležence, kot so mladi kmetje, še zlasti ogroža nestanovitnost cen in ker se soočajo z dodatnimi težavami pri dostopu do financiranja bank ali drugih posojilnih programov zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ki bi jih uporabili kot jamstvo;

Q.  ker bi morala biti podpora EU mladim kmetom bolje usmerjena, da bi zagotovili generacijsko pomladitev in se borili proti zmanjšanju števila in koncentracije kmetijskih gospodarstev;

R.  ker kljub podpornim ukrepom EU še vedno obstajajo izzivi, s katerimi se je treba soočiti pri uvajanju mladih kmetov v dejavnost in v zvezi z generacijsko pomladitvijo v kmetijskem sektorju EU;

S.  ugotavlja, da so med novimi udeleženci ženske pogosteje opredeljene kot primarni kmet kot pa v kmetijskem sektorju na splošno;

T.  ker je demografska slika v nekaterih regijah EU zelo neuravnotežena, saj tam živi zelo malo mladih ali pa jih sploh ni;

U.  ker so mladi kmetje in novi udeleženci pomemben vir inovacij in podjetništva v kmetijstvu, ki prinaša koristi, kot so uvedba novih znanj ali tehnik, razvoj novih poslovnih modelov, ki temeljijo na končnih uporabnikih, razvoj bolj trajnostnih kmetijskih sistemov, razvoj novih organizacijskih modelov (npr. skupinsko kmetovanje, predfinanciranje, črpanje iz množic (crowdsourcing)), okrepitev povezav med kmetijstvom in lokalno skupnostjo in prilagoditev tradicionalnega znanja za razvoj poslovnih inovacij (npr. obrtne živilske proizvodnje);

V.  ker se večina gorskih regij spopada s posebnimi težavami zaradi nižje stopnje naložb, posebnih razmer in zahtevne lege, ki mlade odvračajo mlade, da bi ostali ali začeli dejavnost v teh regijah;

W.  ker kot pogoj določa prožnejši pristop nacionalnih in/ali regionalnih organov pri odločanju o uporabi mehanizma „mladega kmeta“ v državah s takimi regijami;

X.  ker novi udeleženci običajno vodijo manjše kmetije in imajo zato težave pri dostopu do surovin po konkurenčnih cenah in pri proizvodnji količin, potrebnih za ekonomijo obsega;

Y.  ker je 80 % subvencij skupne kmetijske politike razdeljenih le med 20 % kmetij EU in je dejanska razdelitev subvencij verjetno še bolj neenaka, saj iz razpoložljivih statističnih podatkov ni mogoče ugotoviti ničesar o lastništvu in nadzoru kmetij;

Z.  ker dokument Young Farmers Manifesto (Manifest mladih kmetov), ki ga je leta 2015 objavil Evropski svet mladih kmetov, poziva k: dostopu do zemljišč in posojil z ukrepi javne podpore; ureditvi za omejitev nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano; ukrepom za zmanjšanje nestabilnosti dohodkov za mlade kmete; in podpori za naložbe in dostop do zemljišč za zaščito in varovanje tal ter optimizacijo rabe zemljišč s strani mladih kmetov za proizvodnjo hrane;

AA.  ker so mladi kmetje ključ do trajnostnega, diverzificiranega in vključujočega kmetijskega sektorja in ker se s spodbujanjem njihovega dostopa do kmetovanja zagotavlja prihodnost prehranski proizvodnji ter varstvu okolja in podeželske krajine;

AB.  ker izredna nestanovitnost cen kmetijskih proizvodov zelo odvrača tiste, ki bi želeli začeti kmetijsko dejavnost, in jih usmerja v proizvodne niše z bolj zanesljivim dobičkom;

AC.  ker zakonodaja EU vsebuje pojma „mladi kmet“ in „kmet, ki začenja opravljati kmetijsko dejavnost“;

AD.  ker se proces koncentracije zemljišč vse bolj krepi; ker se je med letoma 2005 in 2015 število kmetij zmanjšalo za približno 3,8 milijona, medtem ko se je njihova povprečna velikost povečala za 36 %;

AE.  ker je v izjavi Cork 2.0 z dne 6. septembra 2016 izražena zaskrbljenost zaradi odseljevanja s podeželja in bega mladih ter da morajo podeželska območja in skupnosti (pokrajina, kmetije, vasi in majhna mesta) ostati privlačni za življenje in delo, tako da se izboljša dostop do storitev, kot so šole, bolnišnice, vključno s porodništvom, širokopasovne povezave in rekreativni objekti ter priložnosti za podeželske državljane za spodbujanje podjetništva v tradicionalnih podeželskih panogah in v novih gospodarskih sektorjih;

AF.  ker je generacijska pomladitev odvisna predvsem od resnične volje izvoljenih politikov (na ravni EU in nacionalnih), od ustreznih strokovnjakov in zlasti od starejših; ker ta volja predvideva ambiciozno in usklajeno skupno politiko – ta danes pravzaprav ne obstaja –, ki vključuje orodja SKP in različne instrumente nacionalne politike na različnih področjih, kot so zemljišča, financiranje, oblike zemljiške posesti in politike v zvezi s strukturo kmetij, obdavčitev, dedno pravo, pokojninske sheme, usposabljanja itd.;

AG.  ker danes mladi kmetje v EU konkurirajo v hitro razvijajočem se kmetijskem sektorju; ker imajo inovacije, raziskave in precizno kmetijstvo potencial za sočasno izboljšanje donosnosti kmetijstva in upravljanja virov;

AH.  ker je število prošenj za ukrep za pomoč mladim prevzemnikom kmetij v okviru drugega stebra SKP v nekaterih državah članicah preseglo skupno vrednost ukrepov za prevzem kmetij, določeno za programsko obdobje 2014–2020;

AI.  ker mladi kmetje, tako kot vsi drugi kmetje v EU, proizvajajo in dajejo svoje proizvode na enotni evropski trg, vendar v vseh državah članicah nimajo enakih pogojev poslovanja ali posojilnih pogojev;

AJ.  ker so bile vzpostavljene pobude, kot je ukrep EU za pametne vasi;

AK.  ker je treba podeželje ohraniti poseljeno tako z mlajšim, delovno aktivnim prebivalstvom, kot s starejšimi;

Priporočila

Proračun in dostop do financiranja

1.  zagovarja, naj se pri prihodnji reformi ohrani trdna SKP, ki bo glavna spodbuda za mlade, ki se želijo začeti ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo;

2.  poziva k izvajanju nedavnih sklepov iz Uredbe (EU) 2017/2393 ter nadaljnje zagotavljanje podpore za shemo za mlade kmete, da se zviša najvišja raven dodeljenih nacionalnih sredstev na več kot 2 % za obvezna plačila (v prvem stebru) in da se zviša stopnja podpore v drugem stebru za spodbujanje generacijske pomladitve; poudarja, da bi bilo treba v prihodnji SKP proučiti okrepitev zagonske pomoči za mlade kmete (pomoč za mlade kmete);

3.  pozdravlja, da imajo države članice v okviru Uredbe (EU) 2017/2393 možnost, da povečajo sredstva za mlade kmete v okviru prvega stebra do 50 % obstoječih pragov (prej 25 %), priporoča, naj se podaljša obdobje, ko kmetija lahko koristi to pomoč, s čimer se spodbuja generacijska pomladitev; pozdravlja odločitev, da se z Uredbo (EU) 2017/2393 pregledajo omejitve za dostop do podpore iz prvega stebra ter da se rok podaljša s pet na deset let od ustanovitve podjetja;

4.  pozdravlja možnost iz Uredbe (EU) 2017/2393 za mlade kmete, da prejmejo pomoč za razvoj podeželja, tudi ko začnejo kmetovati, tudi kadar začnejo opravljati dejavnost z drugimi kmeti, tudi starejšimi od 40 let, da se zagotovi večja menjava generacij, pri mlajših pa, da se poveča podpora;

5.  ugotavlja, da bi morali biti instrumenti skupne kmetijske politike za mlade kmete usmerjeni na posebne potrebe mladih kmetov, vključno z njihovimi ekonomskimi in socialnimi potrebami;

6.  priporoča, naj se podpora prilagodi tudi starosti mladih kmetov in stopnji njihove usposobljenosti;

7.  pozdravlja oblikovanje kmetijskega jamstvenega instrumenta, ki sta ga marca 2015 predlagali Komisija in Evropska investicijska banka in ki bi moral mladim kmetom olajšati dostop do posojil; priporoča izboljšanje dostopa do finančnih sredstev s subvencioniranimi obrestnimi merami za posojila za nove udeležence, tudi pri zasebnih finančnih subjektih, zlasti z izvajanjem finančnih instrumentov za dodelitev brezobrestnih posojil za naložbe mladih kmetov; poziva k boljšemu sodelovanju z Evropsko investicijsko banko in Evropskim investicijskim skladom, da bi spodbudili oblikovanje finančnih instrumentov, namenjenih mladim kmetom v vseh državah članicah;

8.  meni, da je treba spodbujati nove oblike participativnega financiranja v kmetijstvu in tiste, ki se v EU že uporabljajo pri prenosu zemljišč in jih je mogoče kombinirati z novimi finančnimi instrumenti;

9.  priporoča, naj banke in posojilne ustanove izboljšajo ocenjevanje kreditne sposobnosti kmetij, tudi z razvojem finančnih instrumentov SKP;

10.  priporoča, naj se izkoristijo priložnosti za mlade kmete, ki jih poleg podpore SKP ponujajo evropski strukturni in investicijski skladi, in sicer za oblikovanje in sinergijsko uvajanje finančnih instrumentov v obliki posojil, jamstev ali lastniških skladov, da se omogoči boljši dostop mladih kmetov do finančnih sredstev; ugotavlja, da je trden poslovni načrt kmetije običajno bistven sestavni del za pridobitev financiranja, ter meni, da bi bilo treba uporabljati norme preudarnega posojanja; poudarja, da je potrebna mediacija za kmete, in zato priporoča, naj pomoč spremljajo usposobljene in neodvisne finančne svetovalne storitve;

11.  poudarja, da morajo države članice bolj promovirati shemo za mlade kmete, in poziva k tesnejšemu sodelovanju nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov pri obveščanju o orodjih za podporo mladih kmetov;

12.  poziva Komisijo, naj predlaga podporne ukrepe za naložbe v pametno kmetovanje, da bo tehnološki napredek dostopnejši za mlade kmete;

Upravljanje in poenostavitev ukrepov, ki se izvajajo

13.  pozdravlja dejstvo, da so bili z reformo SKP za obdobje 2014–2020 sprejeti novi ukrepi za podporo mladim kmetom pri zagonu kmetij; izraža zaskrbljenost, da raven upravnih bremen pogosto ovira izvajanje teh ukrepov; ugotavlja, da splošno upravljanje neposrednih plačil in ukrepov v programu za razvoj podeželja velja za zelo zapleteno in težavno, zlasti za nove udeležence, ki niso seznanjeni s sistemom plačil; priporoča, da si je treba bolj prizadevati za poenostavitev postopkov in skrajšanje časa za odobritev plačila;

14.  pozdravlja predloge sprememb k Uredbi (EU) 2017/2393, namenjene za boljši dostop mladih do finančnih instrumentov in za povečanje zneskov enkratnih plačil v prvem stebru;

15.  poziva, naj se sistematično zagotavlja svetovalna podpora, zlasti za mlade, ki ne prihajajo iz podeželskega okolja;

16.  čestita Komisiji, ker namerava pri prihodnji reformi skupne kmetijske politike okrepiti ukrepe za spodbujanje generacijske pomladitve, vendar meni, da bi morala nove pobude spremljati zadostna proračunska sredstva EU, ker sicer ne bo želenega spodbudnega učinka;

17.  obžaluje premajhno usklajevanje med plačili mladim kmetom in ukrepom za pomoč mladim prevzemnikom kmetij, s katerimi upravljata različna organa;

18.  poziva Komisijo, naj razvije bolj celosten pristop, ki bo omogočal večje sinergije med podporami iz prvega in drugega stebra, in poudarja, da bi morale vse države članice izvajati te druge podpore;

19.  ugotavlja, da so na novo vzpostavljene kmetije postavljene v konkurenčno okolje s hitro spreminjajočimi se razmerami; priporoča, da se kmetom EU omogoči večja prožnost, da se bodo lahko s svojimi poslovnimi načrti odzivali na spreminjajoče se razmere na trgih; meni, da bi bilo treba razmisliti o spremembah obročnega izplačevanja;

20.  ugotavlja, da lahko države članice prek obeh stebrov skupne kmetijske politike uvajajo dodatne instrumente, in spodbuja države članice s posebnimi geografskimi izzivi, kot so gorska območja ali v nekaterih primerih regije z omejenimi možnostmi, da razmislijo o uvedbi množitelja (na primer 2), ki upošteva število letin na leto ali nabor kulturnih rastlin, ki jih je mogoče pridelovati, pri odobritvi podpore mladim kmetom, ki se želijo ukvarjati s kmetijstvom v teh regijah, da bi spodbudili dejavnosti v teh regijah in se tako poskusili zoperstaviti tamkajšnjim demografskim izzivom;

21.  opozarja, da nepoštene trgovske prakse v verigi preskrbe s hrano, ki jih odkupovalci in/ali predelovalci ter trgovci izkoriščajo za znatno pogajalsko premoč nad dobavitelji, ogrožajo stabilnost poslovanja kmetov; poziva Komisijo, naj sprejme ustrezno uredbo na ravni EU;

22.  poziva države članice, naj naredijo potrebne zakonodajne spremembe, da bi v vse nacionalne zakonodaje prenesle opredelitev pomoči za mlade, ki se začnejo ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, in za izboljšanje kmetijskih gospodarstev kot denarno pomoč in ne kot kratkoročna nepovratna sredstva;

23.  se zaveda, da morajo kmetje ohraniti nadzor nad svojimi zemljišči in da morajo kmetije kot vsako druge podjetje ostati svobodne in prilagodljive, da bi lahko dobro poslovale;

24.  poudarja, da se plačila za mlade kmete ne bi smela odlagati, ampak bi se morala izplačevati redno in predvidljivo, da bi preprečili zadolževanje mladih kmetov in oviranje njihovih projektov;

25.  poziva k pristopu, usmerjenemu v rezultate, ki spodbuja razvoj inovacij in boljše upravljanje virov, s čimer se krepi položaj motiviranih mladih kmetov;

26.  poudarja, da mora imeti kmetija, če želi biti gospodarsko vzdržna, možnost širjenja, da bi dosegla kritično velikost, ki bo sorazmerna z ekonomskimi razmerami na trgu;

27.  poudarja, da je treba upoštevati raznolikost območij in zlasti težavna območja, ki potrebujejo prilagojeno podporo;

Dostop do zemljišč in preprečevanje prilaščanja zemljišč

28.  ugotavlja, da je dostop do zemljišč ena glavnih ovir za mlade kmete in nove udeležence v kmetovanju v EU in da je v številnih regijah omejen zaradi majhne ponudbe zemljišč za prodajo ali najem, pa tudi zaradi konkurence drugih kmetov, vlagateljev in zasebnih uporabnikov ter težav s pridobivanjem finančnih sredstev; meni, da je treba v vsaki državi članici preučiti okoliščine, ki omejujejo dostop do zemljišč; meni, da struktura neposrednih plačil, ki lahko prispeva k višjim stroškom zakupa zemljišč in nakupnim cenam zemljišč, zahteva minimalno aktivno rabo zemljišč in v okviru katere se subvencije dodeljujejo večinoma na podlagi lastništva zemljišč, še zaostruje težavo, povezano z dostopom do zemljišč; meni, da nekateri kmetje, ki so bodisi lastniki ali najemniki zemljišč, dobivajo spodbude, da ostanejo aktivni kmetje, da bi bili še naprej upravičeni do subvencij, pri čemer za izkoriščanje svojih zemljišč uporabljajo ponudnike storitev ali ta zemljišča obdelujejo le minimalno; pri dodeljevanju plačil priporoča zvišanje ravni potrebne dejavnosti – upoštevajoč nove modele kmetovanja – za ciljno usmerjanje podpore za doseganje določenih rezultatov (npr. dejanski delovni čas, porabljen za kmetovanje, upoštevanje inovacij, ustvarjanje določenih okoljskih ali socialnih dobrin) ter prepoved združevanja subvencij s plačilom upokojenske pokojnine, kar ni upravičeno;

29.  opozarja, da morajo mladi kmetje za doseganje trajnostnega kmetijstva imeti možnost, da vlagajo v kmetijsko zemljišče in ga pridobijo, nabavijo nove ali rabljene stroje in optimizirajo tehnike kmetovanja;

30.  poudarja, da morajo imeti lastniki prosto izbiro, komu bodo prodali, in poziva Komisijo, naj olajša prenose lastništva zemljišč, še posebej dedovanje, da bodo mladi lažje ustanavljali kmetije;

31.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za boj proti špekulacijam s kmetijskimi zemljišči, saj je dostop do zemljišč največja težava, s katero se soočajo mladi in novi kmetje;

32.  poziva Komisijo, naj oblikuje priporočila na ravni Evropske unije za spodbujanje aktivnih nacionalnih politik za dostop do zemljišč z dobrimi praksami;

33.  poziva države članice, naj dajo novim in mladim kmetom prednost pri dostopu do kmetijskih zemljišč, pri čemer naj v celoti izkoristijo regulativne instrumente, ki jih v nekaterih državah članicah že uspešno izvajajo, v skladu z razlagalnim sporočilom Komisije o nakupu kmetijskih zemljišč in pravu Evropske unije(6); pri tem meni, da bi lahko države članice razvile orodja, kot so skladi zemljišč, da bi še olajšale dostop do zemljišč in kartirale neuporabljena zemljišča, ki so na voljo mladim kmetom;

34.  meni, da je pomembno, da se mladi kmetje izvzamejo iz sedanje omejitve 10 % za nakup zemljišč, kot določa Delegirana uredba Komisije (EU) št. 480/2014 z dne 3. marca 2014 o strukturnih skladih in smernicah za državno pomoč;

35.  poziva, naj se pomoč v večji meri usmerja na izolirana območja oziroma na manj poseljena ali demografsko ogrožena območja;

36.  poziva Komisijo, naj podpre izmenjavo najboljše prakse pri dostopu do zemljišč v državah članicah;

37.  poziva Komisijo, naj pripravi oceno neposrednih in posrednih učinkov kupovanja zemljišč in kmetijskih zemljišč s strani subjektov, ki niso rezidenti EU, na razpoložljivost in ceno kmetijskih zemljišč;

38.  predlaga, naj države članice v okviru svojih nacionalnih politik spodbujajo svetovalne storitve na področju kmetijstva in upravljanja kmetij, da bi podpirale in spodbujale mobilnost lastništva zemljišč in načrtovanje nasledstva;

39.  poziva države članice k uvedbi podpore za prenos lastništva kmetij, da bi podprle upravitelje kmetij, ki so starejši od 55 let in nimajo naslednikov, ko nastopi čas za upokojitev pa se utegnejo znajti v negotovem položaju, pod pogojem, da celotno kmetijo ali njen del prenesejo na enega ali več mladih;

40.  poziva države članice, naj vzpostavijo mehanizme, ki zagotavljajo skupno lastništvo kmetijskih gospodarstev, posebno pozornost pa namenijo mladim ženskam, da bi zagotovili uresničevanje njihovih pravic;

41.  meni, da opredelitev aktivnega kmeta ne bi smela povzročiti dodatnih upravnih obremenitev poleg tistih, določenih pri najnovejši reformi, ali da bi z uvedbo pretiranih pogojev omejevali dostop mladih;

42.  ugotavlja, da v številnih državah članicah pozno nasledstvo ovira generacijsko pomladitev in dostop mladih do kmetijskih zemljišč; meni, da sedanja SKP ne vključuje več nobene spodbude za starejše kmete, da bi kmetije prepustili mlajšim generacijam; priporoča vnovičen razmislek o uvedbi ukrepov, ki bi spodbudili starejše lastnike, da bi prepustili svoje kmetije mlajšim kmetom, kot so sistem upokojevanja kmetov in druge spodbude za upokojevanje, da zemljišča ne bi prišla v roke sosednjih kmetij; poudarja potrebo po pravnih strukturah, kot so združenja kmetijskih zadrug (fr. Groupements Agricoles d'Exploitation en Commun - GAEC), ki lahko mladim pomagajo pri skupni vzpostavitvi kmetij in olajšajo prenose lastništva med generacijami;

43.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo izkoriščanje možnosti v okviru razvoja podeželja za podpiranje novih ukrepov za spodbujanje mobilnosti lastništva zemljišč, kot so skladi zemljišč, pobude za posredovanje kmetijskih zemljišč in druge pobude na lokalni ravni za spodbujanje dostopa novih kmetov do zemljišč;

44.  meni, da bi morali imeti mladi kmetje v celotni Uniji dostop do posojil pod enakimi pogoji in po obrestnih merah, ki se ne bi smele razlikovati; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj skupaj z Evropsko investicijsko banko določi ustrezne ukrepe za podporo mladim kmetom in možnosti posojanja zanje;

45.  poziva k promociji novih modelov sodelovanja med generacijami kmetov s partnerstvom, zadrugami za skupno uporabo kmetijskih strojev, dolgoročnim zakupom in drugimi dolgoročnimi ureditvami, dogovori o sodelovanju med kmetijami in sredstvi za nacionalne ali regionalne organizacije, ki so dejavne na področju spodbujanja in olajševanja storitev povezovanja mladih in starejših kmetov (kot so storitve mobilnosti zemljišč);

46.  poudarja, da lahko večja in močnejša organizacija kmetov v obliki zadrug in oblikovanjem organizacij proizvajalcev v sektorjih, ki so na ravni EU urejeni v okviru skupne ureditve trgov, prispevata k večji dobičkonosnosti kmetijske dejavnosti, zaščitita prihodke kmetov, zlasti mladih, ter podpreta proizvodne odločitve in zagotovita optimalno ovrednotenje značilnosti podeželskih območij; dodaja, da lahko strukturna reforma organizacij proizvajalcev, usmerjena k povečanju njihove odgovornosti in učinkovitosti, ter intenzivnejše združevanje sčasoma učinkovito prispevata zlasti k zaščiti in povečanju dobičkonosnosti sektorja;

47.  je seznanjen z razlikami pri generacijski pomladitvi v družini in pri novih udeležencih; meni, da morajo biti poklicno usposabljanje in tečaji prilagojeni potrebam tistih, ki nameravajo prevzeti družinsko podjetje, oziroma tistih, ki načrtujejo ustanovitev novega podjetja;

48.  poudarja, da je treba mlade ženske spodbujati, da prevzamejo odgovornost za upravljanje v kmetijstvu, ter jih ustrezno podpreti v smislu dostopa do zemljišč, posojil in boljšega poznavanja pravil in predpisov;

49.  meni, da bi morale imeti države članice možnost, da se prosto odločajo o urejanju dostopa do kmetijskih zemljišč in o omejitvah ali spodbudah za ta namen, zlasti glede prilaščanja zemljišč v EU in spodbujanja mladih kmetov k ustanovitvi kmetij;

50.  poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami in deležniki dodatno razvijejo pred kratkim sprejeto sporočilo o sistemu meril za zemljiški trg, da bo pravo EU resnično ohranjalo enake konkurenčne pogoje za vse morebitne kupce zemljišč, vključno s pozitivno diskriminacijo evropskih kmetov, in da bo državam članicam v okviru štirih temeljnih svoboščin povsem jasno, kateri ukrepi za urejanje trga zemljišč so dovoljeni, da bi kmetje lažje pridobili zemljišča za kmetijstvo in gozdarstvo; poziva Komisijo, naj do objave končnega sporočila, ki bo vsebovalo omenjena merila, ustavi tekoče postopke za ugotavljanje kršitev, katerih namen je oceniti združljivost prava članic o prodaji kmetijskih zemljišč s pravom EU;

51.  meni, da bi morale nacionalne politike na področjih zemljišč, urbanizma in prostorskega načrtovanja (na primer prometne infrastrukture) upoštevati neobdelana in opuščena zemljišča ter ta zemljišča vrniti v kmetijsko rabo, da bi se mladim, ki ustanavljajo kmetije, zagotovilo več obdelovalnih površin;

52.  pozdravlja razlagalno sporočilo Komisije o nakupu kmetijskih zemljišč in pravu Evropske unije, a poudarja, da v sporočilu ni dovolj opisano, kako urediti nakupe deležev, ki jih pogosto opravljajo skupine podjetij z dejavnostmi na nadnacionalni ravni; poziva Komisijo, naj poročilo na tem področju ustrezno posodobi;

53.  poudarja pomen usklajenosti med ukrepi za mlade kmete na lokalni in nacionalni ravni ter na ravni Evropske unije; poziva države članice, naj olajšajo generacijsko pomladitev, na primer s pomočjo dedne in davčne zakonodaje, pravil o dostopu do zemljišč, prostorskim načrtovanjem in strategijami za dedovanje kmetij;

54.  poziva države članice, naj ženskam omogočijo pravičen dostop do zemlje, da bi jih spodbudili, da se ustalijo na podeželju in prevzamejo celovito in dejavno vlogo v kmetijskem sektorju;

55.  poziva Komisijo, naj financira študijo o sedanjem stanju koncentracije zemljišč v EU, pri kateri bo upoštevala pojav skupin podjetij s hčerinskimi družbami, ki kupujejo in nadzirajo zemljišča z nakupi deležev, ter proučila nevarnost take koncentracije zemljišč ne le z vidika njihove dostopnosti za mlade kmete in nove udeležence, ampak tudi preskrbe s hrano, zaposlovanja, okolja, kakovosti tal in razvoja podeželja na splošno;

56.  meni, da bi morala EU sprejeti zakonodajo na področju kakovosti zemljišč, saj se kakovost zemljišč slabša zaradi neustreznega kmetijskega razvoja; poudarja, da to slabšanje kakovosti zemljišč vpliva na trg z zemljišči in na njihove cene, zmanjšuje pa tudi pridelovalno zmogljivost zemljišč, ki se prenašajo na prihodnje generacije kmetov;

57.  ugotavlja, da sedanji sistem plačil skupne kmetijske politike, zlasti nevezana plačila, ne spodbuja prenosa lastništva zemljišč ali zagotavlja primernega varstva mladih kmetov pred nestanovitnostjo kmetijskih cen, ki so jim iz jasnih razlogov bolj izpostavljeni, saj so se šele začeli ukvarjati z dejavnostjo in nimajo dovolj praktičnih izkušenj ali imajo morda na voljo omejene finančne instrumente;

Usposabljanje, inovacije in komuniciranje

58.  ugotavlja, da je treba posodobiti in bolj ovrednotiti poklicno usposabljanje v podeželskih regijah z aktivnim sodelovanjem nacionalnih svetovalnih služb; meni, da bi bilo treba olajšati dostop do Evropskega socialnega sklada in nameniti več proračunskih sredstev poklicnemu usposabljanju na podeželju;

59.  opozarja na najnovejšo pobudo EU Evropska solidarnostna enota, ki ustvarja priložnosti za mlade za prostovoljno delo ali sodelovanje pri projektih na področju naravnih virov in v različnih sektorjih, recimo v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu;

60.  priporoča spodbujanje in vključevanje teh mladih v zadruge, kjer bodo imeli samodejno na voljo pomembno svetovanje glede trženja, proizvodnje in drugih vidikov, povezanih z njihovo kmetijo;

61.  poudarja, da je treba pregledati merila, da bi spodbudili vključevanje mladih v družbo, nad čimer nimajo nadzora, pri čemer mora biti vsaka prejeta pomoč sorazmerna z vlogo, ki jo imajo mladi v družbi;

62.  poziva Komisijo in države članice, naj potencialnim in uveljavljenim mladim kmetom zagotovijo več možnosti usposabljanja in svetovanja, vključno z znanji in spretnostmi za začetek kmetijske dejavnosti, s področja kmetovanja, tehnologij, novih tehnologij in podjetništva, kot so trženje, mreženje, komuniciranje, inovacije, multifunkcionalnost in diverzifikacija ter strokovno znanje s področja financ;

63.  poziva Komisijo in države članice, naj ponudijo več možnosti usposabljanja ter več priložnosti in spodbud za mednarodno mobilnost; spodbuja vzpostavitev sistema tipa „Erasmus“, povezanega s poklicnim usposabljanjem, da se izboljšajo znanje in izkušnje mladih kmetov, tudi na področju novih tehnologij in novih poslovnih modelov, s čimer bi omogočili učinkovit in uspešen prenos znanja;

64.  meni, da je treba spodbujati širjenje mrež raziskovalcev, strokovnjakov, akademikov, menedžerjev in mladih evropskih kmetov, ki jih zanimajo novi modeli gospodarskega razvoja, da bi poiskali inovativne rešitve za socialne in tržne potrebe, ki se pojavljajo v svetu novih kmetijskih podjetij;

65.  poziva Komisijo in države članice, naj dajo mladim kmetom in novim udeležencem na razpolago informacije o inovativnih in nekonvencionalnih pristopih, ki so najprimernejši za zagon nove kmetije, kot so razvoj novih poslovnih modelov, ki temeljijo na končnih uporabnikih, razvoj bolj trajnostnih kmetijskih sistemov, razvoj novih organizacijskih modelov (npr. skupinsko kmetovanje, predfinanciranje, črpanje iz množic (crowdsourcing)), okrepitev povezav med kmetijstvom in lokalno skupnostjo in prilagoditev tradicionalnega znanja za razvijanje poslovnih inovacij (npr. obrtne živilske proizvodnje);

66.  poziva, naj se uporablja mehanizem za nadzor ali poslovno svetovanje, da bi zmanjšali število podjetij, ki prenehajo delovati, ter stalno spremljali mlade in jim nudili pomoč pri odločanju vsaj v prvih treh letih delovanja podjetja;

67.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo pobude, kot je francoska "jutri bom kmet", namenjene promociji kmetovanja kot poklicne poti med mladimi, ter naj slednjim zagotovijo vse potrebne informacije, da bodo pridobili ustrezno usposabljanje in vzpostavili svoje kmetije;

68.  meni, da bi bilo treba vzpostaviti okolje, ki bo naklonjeno sprejemanju mladih v kmetijske poklice prek kolektivnih in solidarnostnih struktur, kot so združenja kmetijskih zadrug (kmečka društva), zadruge za skupno uporabo kmetijske mehanizacije, zadruge za predelavo in trženje kmetijskih proizvodov, skupine za sodelovanje pri delu, nadomestne storitve, skupine za vzajemno pomoč, skupine za širjenje kmetijstva in inovacije v kmetijstvu, združenja kmetov in potrošnikov, mreže kmetijskih in nekmetijskih subjektov (LEADER) itd.; poudarja, da tovrstne organizacije ljudem v istem poklicu pomagajo pri izmenjavi izkušenj in nasvetov, pa tudi prihraniti nekatere stroške, kar je pomembno z vidika proračuna in dohodkov mladih, ki se pogosto soočajo z visokimi zagonskimi stroški;

69.  opozarja, da je pomembno, da so mladim na podeželju storitve in infrastruktura (na primer dostop do visokohitrostnega širokopasovnega omrežja, šole in vrtci, ceste itd.) enako dostopne kot mladim v mestih; zato je bistveno mladim kmetom na podeželju omogočiti, da razvijajo svoje kmetije in preživljajo svoje družine;

70.  poziva k spodbujanju podjetniškega duha in pobud pri ženskah, zlasti s promocijo ženskega lastništva, mrež mladih kmetic, novih udeleženk in podjetnic, v finančnem sektorju pa bi morale imeti poslovne ženske na podeželju lažji dostop do naložb in posojil, kar bi jim omogočilo razvijanje poslovne dejavnosti in s tem trden ekonomski položaj;

71.  meni, da je generacijska pomladitev odvisna od privlačnosti kmečkega poklica, še zlasti pa od njegove zmožnosti ustvarjanja dohodkov za tiste, ki se želijo z njim preživljati; poudarja, da bi za ekonomsko vzdržnost kmetijstva morala SKP omogočati določeno raven reguliranja trgov, zlasti v primerih, ko trgi ne delujejo dobro in povzročajo krize; poudarja, da sedanja deregulacija trgov negativno vpliva na razvoj kmetijstva, mlade odvrača od tega sektorja in pušča resne posledice na mladih, ki so se že odločili za vzpostavitev kmetij in imajo zaradi zagonskih stroškov ogromne dolgove;

Javne storitve

72.  meni, da se bo z razvojem sodobnih kmetijsko-ekoloških kmetijskih praks in novih poslovnih modelov povečala privlačnost kmetijstva za mlade kmete; poudarja, da morajo biti mladi kmetje izobraženi in usposobljeni na področju najnovejših tehnologij, da se bodo lahko spoprijemali zlasti s sedanjimi in prihodnjimi okoljskimi izzivi; poudarja, da je treba podpreti inovativne in nekonvencionalne pristope, kot so kmetijska ekologija, novi poslovni modeli na podlagi končnih uporabnikov ter digitalne kmetijske tehnologije in pametne rešitve, ter poziva Komisijo, naj bo to izraženo v prihodnji SKP;

73.  ugotavlja, da imajo mladi kmetje velik potencial na področju inovacij in diverzifikacije, da imajo običajno več spretnosti ter vodstvenih sposobnostih in si bolj pripravljeni za vstop na nove trge, razvijanje novih načinov proizvodnje in čim boljše izkoriščanje tehnološkega napredka in inovacij v kmetijstvu, kar je lahko zlasti v pomoč pri spoprijemanju z okoljskimi izzivi, s katerimi se sooča kmetijstvo; zato meni, da bi bilo treba nameniti odločilno podporo mladim, ki želijo uvesti inovativne proizvodne postopke in tehnologije, kot je precizno kmetijstvo in ohranjanje naravnih virov, namenjene izboljšanju stroškovne učinkovitosti in okoljske trajnosti kmetijskega sektorja; poziva Komisijo, naj okrepi raziskave na področju uporabe kmetijskih tehnologij in praks, ki omogočajo trajnostno kmetijstvo z majhnim vplivom na okolje; poudarja, da je za konkurenčnost kmetijstva EU bistveno ustvarjanje novih delovnih mest in njihovo ohranjanje, spodbujanje inovacij ter digitalizacija na področju poklicnega usposabljanja v kmetijstvu;

74.  opozarja, da kmetje potrebujejo dostop do infrastrukture ter cenovno dostopne in kakovostne javne zmogljivosti in storitve, vključno z zdravstveno oskrbo, izobraževanjem, širokopasovnimi povezavami, pomočjo, usposabljanjem kulturnimi storitvami, poštnimi uradi, javnim prometom in boljšimi cestami; ugotavlja, da je treba mladim na podeželju omogočiti enake razmere in življenjski standard kot mladim v mestih, da bi preprečili nadaljnje izseljevanje s podeželja in teritorialni razkorak;

75.  poziva Komisijo in države članice, naj se trdno zavežejo, da bodo vzpostavile kanale neposrednega trženja, ki bodo mladim kmetom omogočili prodajo njihovih proizvodov na lokalnih trgih na bolj trajnosten način in z več koristi;

76.  poudarja, da je za trajnostni razvoj malih kmetij in podeželja potrebna generacijska pomladitev;

77.  poziva Komisijo k oblikovanju agende za podeželje, ki mora vsebovati usklajene ukrepe različnih nacionalnih, regionalnih in lokalnih politik ter politik EU za razvoj podeželja;

78.  poudarja, da potrebuje skupna kmetijska politika pametne pristope, saj so s temi novimi rešitvami podeželsko življenje in vasi privlačnejše za mlade;

Ukrepi za zaustavitev množičnega izseljevanja s podeželja

79.  meni, da je treba mladim kmetom zagotoviti dolgoročne obete, da bi preprečili množično izseljevanje s podeželja, zato poziva Komisijo in države članice, naj preučijo nove pobude za vzpostavitev ustrezne infrastrukture na podeželju za podporo novim podjetnikom in njihovim družinam;

80.  v zvezi s tem priporoča razmislek o harmonizaciji ukrepov iz programov razvoja podeželja in prvega stebra SKP, ukrepov kohezijske politike EU ter ukrepov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, s čemer bi bili ukrepi bolj učinkoviti;

81.  opozarja, da inovacije ne zadevajo le kmetijskih tehnologij in nove mehanizacije, ampak tudi razvoj novih poslovnih modelov, vključno s tržnimi in prodajnimi instrumenti, usposabljanjem ter zbiranjem podatkov in informacij;

82.  poziva Komisijo, naj v prihodnji reformi skupne kmetijske politike neposredna plačila usmeri v majhne kmetije in agro-ekološko kmetovanje, saj bo to nesorazmerno koristilo mladim in novim kmetom;

83.  poudarja, da bi morale biti na podeželskih območjih na voljo storitve, ki bi ublažile pritiske v kmetijstvu, kot so poklicno svetovanje, finančno svetovanje ter nasveti o upravljanju kmetij;

84.  poudarja, da je treba zagotoviti širokopasovne povezave na podeželskih in oddaljenih območjih; pozdravlja različne pobude na področju "pametnih vasi", katerih končni cilj mora biti ustvarjanje novih priložnosti za ustvarjanje delovnih mest in zaposlovanje mladih na podeželju, bodisi v obliki dopolnilnih dejavnosti na kmetijah bodisi v nekmetijskih dejavnostih (socialno varstvo, mobilnost, zdravstvo, turizem, energetika); ocenjuje, da bo zaradi vedno večje produktivnosti v kmetijstvu in padanja cen kmetijskih pridelkov čedalje težje ustvariti dovolj prihodkov v osnovni kmetijski dejavnosti, predvsem na manjših kmetijah;

85.  meni, da bi bilo treba v vsaki uspešni strategiji za generacijsko pomladitev in podporo mladim kmetom uporabiti celovit pristop, ki bi mladim kmetom olajšal dostop do zemljišč, financiranja, svetovalnih storitev in usposabljanja, ter upoštevati medgeneracijsko prenovo v korist mladih in starejših kmetov; poudarja, da bi na ta način kmetovanje, ki je bistveno za človeštvo, postalo privlačen poklic za mlade in širšo družbo.

86.  ugotavlja, da sta odločna podpora mladim kmetom in razvoj novih gospodarskih dejavnosti v kmetijskem sektorju EU bistvena za prihodnost podeželja in ju je treba spodbujati v okviru nove SKP po letu 2020;

Okolje in trajnost

87.  poziva Komisijo, naj zagotovi večjo doslednost okoljskih ukrepov in njihovo harmonizacijo; ponovno opozarja, da morajo biti ukrepi za mlade kmete jasni in preprosti za izvajanje;

88.  meni, da je za ohranjanje poseljenosti na podeželju in zagotavljanje podobnega življenjskega standarda tamkajšnjih prebivalcev v primerjavi z mestnimi območji nujno treba odpraviti regulatorne in upravne ovire, ki bodo nosilcem kmetijskih dejavnosti omogočale opravljanje dopolnilnih kmetijskih ter nekmetijskih dejavnosti, predvsem v sektorjih socialnega varstva, zdravstva, turizma, mobilnosti starejših in energetiki, ter s tem nosilcem kmetijske dejavnosti in njihovim družinam zagotoviti ustrezne dohodke in zmanjšati tveganje za izseljevanje s podeželja;

89.  zahteva nov dialog v družbi o prihodnosti kmetijsko-živilske industrije, da bi ustvarili realno sliko kmetijske dejavnosti in izboljšali poznavanje poklica kmeta in proizvodnje hrane;

Drugo

90.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za zagotavljanje dohodka kmetom ob soočanju s podnebnimi, zdravstvenimi in gospodarskimi tveganji ter tako povečajo odpornost kmetij, zlasti z uvedbo novih in krepitvijo že obstoječih instrumentov za obvladovanje tveganja;

91.  opozarja na posebnosti najbolj oddaljenih regij Evropske unije, kjer so edinstvene okoljske, podnebne in zdravstvene razmere, ki se močno razlikujejo od razmer na evropski celini, in v zvezi s tem poziva, kot določa člen 349 PDEU, naj se te regije ter njihove posebne potrebe in prednosti bolj upoštevajo pri izvajanju in pripravi instrumentov skupne kmetijske politike, namenjenih mladim kmetom, vključno s pogoji dostopa do financiranja;

92.  poudarja, da bi bilo treba še bolj podpreti predvsem male in družinske kmetije, ki delajo v težkih pogojih in iščejo dodaten vire prihodka, na primer s financiranjem svetovalnih storitev ali inovativnih poslovnih modelov;

93.  priporoča, naj se pri generacijski pomladitvi upošteva tudi medgeneracijska prenova v korist mladih in starejših kmetov; ugotavlja, kako pomembno je, da kmetje pripravijo načrte za dedovanje kmetij in da so potrebna prehodna plačila za olajšanje tega dedovanja;

o
o   o

94.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu računskemu sodišču ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 487.
(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 608.
(3) UL L 350, 29.12.2017, str. 15.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0197.
(5) UL C 207, 30.6.2017, str. 57.
(6) UL C 350, 18.10.2017, str. 5.


Večletni načrt za pridnene staleže v Severnem morju in ribištvo, ki izkorišča te staleže ***I
PDF 329kWORD 51k
Resolucija
Besedilo
Priloga
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta za pridnene staleže v Severnem morju in ribištvo, ki izkorišča te staleže, ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 676/2007 in Uredbe Sveta (ES) št. 1342/2008 (COM(2016)0493 – C8-0336/2016 – 2016/0238(COD))
P8_TA(2018)0212A8-0263/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0493),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0336/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju uradnega obvestila vlade Združenega kraljestva z dne 29. marca 2017 v skladu s členom 50 Pogodbe o Evropski uniji o njeni nameri, da izstopi iz Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. decembra 2016(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 7. marca 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0263/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(2);

2.  odobri skupni izjavi Parlamenta in Sveta, ki sta priloženi tej resoluciji in bosta objavljeni v seriji L Uradnega lista Evropske unije skupaj s končnim zakonodajnim aktom;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 29. maja 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta za pridnene staleže v Severnem morju in ribištvo, ki izkorišča te staleže, določitvi podrobnosti izvajanja obveznosti iztovarjanja v Severnem morju ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 676/2007 in (ES) št. 1342/2008

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/973.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

SKUPNI IZJAVI

Skupna izjava Evropskega parlamenta in Sveta o prepovedanih vrstah

Uredba, ki bo sprejeta na podlagi predloga Komisije o ohranjanju ribolovnih virov in varstvu morskih ekosistemov s tehničnimi ukrepi (2016/0074(COD)), bi morala med drugim vsebovati določbe o vrstah, katerih ribolov je prepovedan. Zato sta se instituciji dogovorili, da v to uredbo ne bosta vključili seznama v zvezi s Severnim morjem (2016/0238(COD)).

Skupna izjava Evropskega parlamenta in Sveta o nadzoru

Evropski parlament in Sveta bosta pri prihodnjem pregledu uredbe o nadzoru (Uredba (ES) št. 1224/2009) po potrebi za Severno morje vključila naslednje določbe o nadzoru: predhodna obvestila, ladijski dnevniki in določena pristanišča ter druge določbe o nadzoru.

(1) UL C 75, 10.3.2017, str. 109.
(2) To stališče nadomešča spremembe, sprejete 14. septembra 2017 (Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0357).


Napotitev delavcev na delo v okviru opravljanja storitev ***I
PDF 128kWORD 50k
Resolucija
Besedilo
Priloga
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (COM(2016)0128 – C8-0114/2016 – 2016/0070(COD))
P8_TA(2018)0213A8-0319/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0128),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 53(1) in 62 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0114/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženih mnenj bolgarske državne skupščine, češke poslanske zbornice in češkega senata, danskega parlamenta, estonskega parlamenta, hrvaškega parlamenta, latvijskega parlamenta, litovskega parlamenta, madžarske državne skupščine, poljskega sejma in poljskega senata, romunske poslanske zbornice in romunskega senata ter slovaškega državnega sveta v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavljajo, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. decembra 2016(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 7. decembra 2016(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 11. aprila 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za pravne zadeve (A8-0319/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  se seznanja z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 29. maja 2018 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2018/957.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

IZJAVA KOMISIJE

Člen 3(7), drugi pododstavek, Direktive 96/71/ES, kot je bil spremenjen z direktivo, ki je bila danes sprejeta, določa, da se šteje, da so posebni dodatki, ki sodijo k napotitvi, del plače, razen če so izplačani kot povračilo za stroške, ki dejansko nastanejo zaradi napotitve, denimo potni stroški in stroški za stanovanje in hrano. Določa tudi, da delodajalec brez poseganja v točko (h) prvega pododstavka odstavka 1 napotenemu delavcu te stroške povrne v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso, ki se uporablja za delovno razmerje.

Komisija razume, da je nacionalno pravo in/ali praksa, ki se uporablja za delovno razmerje, načeloma nacionalna zakonodaja in/ali praksa domače države članice, razen če v skladu s pravili EU o zasebnem mednarodnem pravu ni drugače določeno. Glede na sodbo Sodišča v zadevi C-396/13 (odstavek 59) za povračilo velja tudi, kadar stroške nosi delodajalec, ne da bi jih najprej kril sam delavec in nato zahteval njihovo povračilo.

Komisija opozarja, da direktiva, ki je bila danes sprejeta, določa, da se bodo zaradi zelo mobilne narave dela v mednarodnem cestnem prometu spremenjena pravila o napotitvah za ta sektor uporabljala šele od datuma začetka veljavnosti zakonodajnega akta o spremembi Direktive 2006/22/ES glede zahtev za izvrševanje in določitve posebnih pravil v zvezi z Direktivo 96/71/ES ter Direktivo 2014/67/ES o napotitvi delavcev na delo v sektorju cestnega prometa.

Evropski parlament in Svet poziva, naj ta akt hitro sprejmeta, da bi lahko pravila prilagodili konkretnim potrebam napotenih delavec v navedenem sektorju in obenem zagotovili pravilno delovanje notranjega trga prevozov v cestnem prometu.

Do začetka uporabe sektorskega zakonodajnega akta bosta za cestni promet veljali Direktiva 96/71/ES in Direktiva 2014/67/EU. Ta zakonodajna akta se ne uporabljata za cestni promet, ki ne vključuje napotitev.

Komisija bo še naprej pozorno spremljala ustrezno uveljavljanje sedanjih pravil, zlasti v sektorju cestnega prometa, in po potrebi ukrepala.

(1) UL C 75, 10.3.2017, str. 81.
(2) UL C 185, 9.6.2017, str. 75.


Upravljalni, ohranitveni in nadzorni ukrepi, ki se uporabljajo na območju Konvencije Regionalne organizacije za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu ***I
PDF 323kWORD 67k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi upravljalnih, ohranitvenih in nadzornih ukrepov, ki se uporabljajo na območju Konvencije Regionalne organizacije za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu (SPRFMO) (COM(2017)0128 – C8-0121/2017 – 2017/0056(COD))
P8_TA(2018)0214A8-0377/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0128),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0121/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 31. maja 2017(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 21. marca 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0377/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(2);

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 29. maja 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi upravljalnih, ohranitvenih in nadzornih ukrepov, ki se uporabljajo na območju Konvencije Regionalne organizacije za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu (SPRFMO)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/975.)

(1) UL C 288, 31.8.2017, str. 129.
(2) To stališče nadomešča spremembe, sprejete 16. januarja 2018 (Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0001).


Vzdržne finance
PDF 409kWORD 70k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o vzdržnih financah (2018/2007(INI))
P8_TA(2018)0215A8-0164/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zaveze skupine G-20 glede trajnostne rasti, sprejete med predsedovanjem Nemčije med 1. decembrom 2016 in 30. novembrom 2017, zlasti izjave, da bo skupina še naprej uporabljala posamično in skupaj vse instrumente politike – denarne, davčne in strukturne –, da bi uresničila cilj visoke, trajnostne, uravnovešene in vključujoče rasti, obenem pa povečala gospodarsko in finančno odpornost,

–  ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja, ki so jih določili Združeni narodi, zlasti zaveze za ukrepanje v boju proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam ter za zagotovitev trajnostne potrošnje in proizvodnje,

–  ob upoštevanju zaveze Komisije glede trajnostnih naložb v zvezi s tem iz načrta unije kapitalskih trgov (CMU) in še posebej ugotovitev strokovne skupine na visoki ravni za financiranje trajnostne rasti (v nadaljevanju: strokovna skupina),

–  ob upoštevanju vmesnega poročila z naslovom „Financing a Sustainable European Economy“ (Financiranje trajnostnega evropskega gospodarstva), ki ga je strokovna skupina objavila julija 2017 ter v njem orisala nasprotje med stremljenjem po kratkoročnem dobičku in potrebo po dolgoročnih naložbah, s katerimi bi se dosegli okoljski in socialni cilji ter cilji v zvezi z upravljanjem, ter zlasti ob upoštevanju točke 5 na 16. strani o tem, kako okviru finančnega sistema in politike grozi, da bo podlegel kratkoročnim interesom,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. junija 2017 o vmesnem pregledu akcijskega načrta za unijo kapitalskih trgov (COM(2017)0292),

–  ob upoštevanju končnega poročila strokovne skupine iz januarja 2018 z naslovom „Financing a Sustainable European Economy“ (Financiranje trajnostnega evropskega gospodarstva),

–  ob upoštevanju 14. strani vmesnega poročila strokovne skupine, na kateri je navedeno, da skupna izpostavljenost evropskih vlagateljev visokoogljičnim sektorjem znaša približno 45 % in da sredstva na podočju zelene infrastrukture predstavljajo le 1 % naložb svetovnih institucionalnih vlagateljev,

–  ob upoštevanju dejstva, da bonitetni okviri, zlasti Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II)(1), in računovodska pravila vlagatelje odvračajo od dolgoročnega pristopa ter da bonitetna pravila zahtevajo raven kapitala, sorazmerno s stopnjo tveganja v obdobju enega leta, in finančno tveganje upoštevajo le pri izračunu kapitalskih zahtev,

–  ob upoštevanju člena 173 francoskega zakona št. 2015-992 z dne 17. avgusta 2015 o energetskem prehodu za zeleno rast,

–  ob upoštevanju govora guvernerja centralne banke Združenega kraljestva (Bank of England) in predsednika Odbora za finančno stabilnost Marka Carneyja z dne 22. septembra 2016 ter poročila skupine Carbon Tracker Initiative iz leta 2015, zlasti dejstva, da je skupna tržna kapitalizacija prvih štirih proizvajalcev premoga v Združenih državah od konca leta 2010 padla za več kot 99 %,

–  ob upoštevanju platforme Luxembourg–Evropska investicijska banka (EIB) za financiranje ukrepov na področju podnebnih sprememb, ustanovljene septembra 2016,

–  ob upoštevanju 9. strani dokumenta za razpravo možganskega trusta E3G iz maja 2016 z naslovom „Clean Energy Lift Off – Capitalising Europe’s Energy Union“ (Vzpon čiste energije – kapitaliziranje evropske energetske unije), zlasti dejstva, da je med letoma 2008 in 2013 tržna vrednost prvih 20 evropskih energetskih podjetij padla z 1 bilijona EUR na manj kot pol bilijona EUR,

–  ob upoštevanju poročil skupine Carbon Tracker Initiative iz let 2015 in 2016, v katerih je navedeno, da naložbam v osnovna sredstva na področju fosilnih goriv v višini 1,1 do 2 bilijona USD grozi, da bodo nasedle, pri tem pa samo naložbe v kitajski energetski sektor dosegajo 500 milijard USD,

–  ob upoštevanju priporočila OECD z naslovom „Priporočilo o skupnih pristopih na področju uradno podprtih izvoznih kreditov ter postopka skrbnega pregleda“ (v nadaljevanju: skupni pristopi), ki priznava odgovornost članov, da izpolnjujejo obveznosti, ki so jih strani sprejele v Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, in njihovo odgovornost, da pri svojih odločitvah o ponudbi uradne podpore za izvozne kredite proučijo pozitivne in negativne okoljske in socialne učinke projektov, zlasti v občutljivih sektorjih ali blizu občutljivih območij, ter okoljska in socialna tveganja, povezana z obstoječimi dejavnostmi,

–  ob upoštevanju smernic OECD za odgovorno poslovanje institucionalnih vlagateljev iz leta 2017, zlasti 13. strani, na kateri je navedeno, da je mogoče vlagatelje, celo tiste z manjšinskimi deleži, neposredno povezati s škodljivimi učinki, ki so jih povzročila ali k njim prispevala podjetja, v katera so vložili, saj podjetja zaradi lastništva ali upravljanja deležev povzročijo določene socialne ali okoljske učinke ali prispevajo k njim,

–  ob upoštevanju pristopa Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) k prehodu na zeleno gospodarstvo, katerega namen je ublažiti in/ali povečati odpornost proti učinkom podnebnih sprememb in drugim oblikam degradacije okolja, s posebnim sklicevanjem na dokumente EBRD, ki povezujejo učinke prehoda in okolje, po potrebi vključno s spremembami metodologije ocenjevanja projekta,

–  ob upoštevanju dokumenta OECD iz leta 2017 z naslovom „Responsible Business Conduct for Institutional Investors: Key Considerations for Due Diligence under the OECD Guidelines for Multinational Enterprises“ (Odgovorno poslovanje institucionalnih vlagateljev: Ključni premisleki za potrebno skrbnost v skladu s smernicami OECD za večnacionalna podjetja),

–  ob upoštevanju poročila iz leta 2018 delovne skupine na visoki ravni za naložbe v socialno infrastrukturo v Evropi z naslovom „Spodbujanje naložb v socialno infrastrukturo v Evropi“,

–  ob upoštevanju francoskega zakona o dolžnosti čuječnosti podjetij z dne 27. marca 2017, zlasti njegovih členov 1 in 2,

–  ob upoštevanju Direktive 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin(2) (direktiva o nefinančnem poročanju), zlasti členov 19 in 19a Direktive 2013/34/EU ter uvodnih izjav 3, 6,7 in 8 Direktive 2014/95/EU,

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2017/828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o spremembi Direktive 2007/36/ES glede spodbujanja dolgoročnega sodelovanja delničarjev(3) (direktiva o pravicah delničarjev),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS(5),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/2402 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o določitvi splošnega okvira za listinjenje in o vzpostavitvi posebnega okvira za enostavno, pregledno in standardizirano listinjenje ter o spremembah direktiv 2009/65/ES, 2009/138/ES in 2011/61/EU ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 648/2012(6) (uredba o STS),

–  ob upoštevanju člena 8(4) Uredbe (EU) št. 1286/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o dokumentih s ključnimi informacijami o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih (PRIIP)(7) (uredba o PRIIP), ki določa, da mora proizvajalec paketnega naložbenega produkta za male vlagatelje in zavarovalnega naložbenega produkta (PRIIP), kadar ima ta okoljski ali socialni cilj, potencialnemu malemu vlagatelju in širšim zainteresiranim stranem pokazati, kako se ta cilj v okviru naložbenega procesa uresničuje,

–  ob upoštevanju predloga banke Triodos za uvedbo „vzorčnih pooblastil“, ki bi vsebovala zahtevo po polni vključitvi okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikov v investicijske odločitve, dejavnem sodelovanju in glasovanju o teh vprašanjih, izbiri trajnostnih referenčnih meril, manj pogostem, a pomenljivejšem poročanju upraviteljev premoženja ter dolgoročno usmerjeni strukturi provizij in plačil,

–  ob upoštevanju novega razlaganja fiduciarne obveznosti v britanski vladi, ki ni več tako močno vezano na čim večjo donosnost in omogoča upoštevanje etičnih in okoljskih vprašanj,

–  ob upoštevanju pionirske vloge, ki jo je imela EIB z izdajo prve svetovne zelene obveznice in ko je januarja 2018 postala največji svetovni izdajatelj zelenih obveznic,

–  ob upoštevanju načel za finance s pozitivnim vplivom, ki jih je pripravila finančna pobuda Programa Združenih narodov za okolje (UNEP FI),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 10. oktobra 2017 z naslovom „Podnebno financiranje: bistveni instrument za izvajanje Pariškega sporazuma“, ki poudarja vlogo lokalnih in regionalnih organov pri povečevanju seznama naložbenih projektov za doseganje ciljev Pariškega sporazuma,

–  ob upoštevanju raziskave Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) o oblikovanju trajnostnega finančnega sistema,

–  ob upoštevanju poročila pobude Climate Bonds Initiative iz leta 2017, v katerem je prikazano, kako se obveznice uporabljajo za prehod v nizkoogljično svetovno gospodarstvo,

–  ob upoštevanju poročila o raziskavi iz leta 2016, v katerem UNEP ugotavlja, da več nacionalnih finančnih regulatorjev že izvaja ali pripravlja pobude za ocenjevanje trajnosti, ki bi jih bilo treba hitro razširiti na raven EU, in zlasti ob upoštevanju navedbe, da bi morale take analize temeljiti na standardiziranih podnebnih scenarijih, vključno s takim, po katerem se dvig svetovnih temperatur omeji na precej manj kot 2 °C,

–  ob upoštevanju priporočila iz končnega poročila strokovne skupine iz januarja 2018, naj Komisija vse finančne zakonodajne predloge preveri z vidika trajnosti,

–  ob upoštevanju vmesnega pregleda Komisije za unijo kapitalskih trgov (COM(2017)0292) in jasne izjave Komisije, da „podpira skladnost zasebnih naložb s cilji na področju podnebja in učinkovite rabe virov ter drugimi okoljskimi cilji, in sicer z ukrepi politike in javnimi naložbami“ (COM(2016)0601),

–  ob upoštevanju poročila nemške centralne banke Bundesbank iz aprila 2017 in biltena centralne banke Združenega Kraljestva Bank of England iz četrtega četrtletja leta 2014, v katerih je navedeno, da večino denarja v obtoku ustvarja zasebni bančni sektor z dajanjem posojil,

–  ob upoštevanju člena 2(1)(c) Pariškega sporazuma o potrebi, da se finančni tokovi uskladijo z razvojnimi usmeritvami, ki vodijo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in v razvoj, ki bo odporen na podnebne spremembe,

–   ob upoštevanju besedila poročila Urada Organizacije združenih narodov za zmanjševanje tveganja nesreč in Središča za raziskave epidemiologije nesreč z naslovom „Človeški davek nesreč, povezanih z vremenom“, ki pravi, da je bilo 90 % zabeleženih večjih nesreč med letoma 1995 in 2015, ki so jih povzročile naravne nevarnosti, povezanih s podnebjem in vremenom, in da nesreče na svetovni ravni vsako leto povzročijo 300 milijard USD gospodarske škode(8),

–  ob upoštevanju Sendajskega okvira za zmanjševanje tveganja nesreč in njegove „Prednostne naloge 3: vlaganje v zmanjšanje tveganja nesreč za odpornost“, vključno z odstavkom 30, v katerem je navedeno, da se po potrebi spodbuja vključevanje ugotovitev in ukrepov v zvezi z zmanjševanjem tveganja nesreč v finančne in fiskalne instrumente,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za finančno stabilnost iz junija 2017 z naslovom „Recommendations of the Task Force on Climate-related Financial Disclosure“ (Priporočila projektne skupine za finančna razkritja, povezana s podnebjem),

–  ob upoštevanju dela Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) o tveganjih zaradi nasedlih naložb in potrebe po evropskih „stresnih testih glede na ogljik“,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 31/2016, v katerem je to ugotovilo, da Evropska unija kljub politični zavezi, da bo v sedanjem proračunskem obdobju 2014–2020 porabila en euro od petih (20 %) za ukrepe v zvezi s podnebnimi spremembami, ni na dobri poti k izpolnitvi zaveze, saj bi s trenutnim načrtovanjem programov dosegla le približno 18 %,

–  ob upoštevanju statističnega poročila EIB za leto 2016 z dne 27. aprila 2017, ki dokazuje, da podpora EIB za podnebne ukrepe še naprej odraža različne tržne okoliščine v EU in leta 2016 ni dosegla ravni 20 % v 16 državah članicah EU in tudi, da je EIB, medtem ko so se naložbe v te dejavnosti v letu 2016 opravljale predvsem v močnejših gospodarstvih EU, financirala projekte energije iz obnovljivih virov in energetske učinkovitosti v 18 državah članicah v letu 2016;

–  ob upoštevanju poročila delovne skupine na visoki ravni o naložbah v socialno infrastrukturo v Evropi, ki ocenjuje, da bo v obdobju 2018–2030 minimalna vrzel v naložbah v socialno infrastrukturo v EU med 100 in 150 milijard EUR na leto, skupna vrzel pa več kot 1,5 milijarde EUR,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. februarja 2018 o letnem poročilu o finančnih dejavnostih Evropske investicijske banke(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2018 o letnem poročilu Evropske centralne banke za leto 2016(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2017 o akcijskem načrtu o maloprodajnih finančnih storitvah(11),

–  ob upoštevanju poročila Evropske investicijske banke o naložbah za obdobje 2017/2018,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. julija 2013 o inovacijah za trajnostno rast: biogospodarstvo za Evropo(12),

–  ob upoštevanju sporočila Evropske komisije o svežnju o krožnem gospodarstvu iz leta 2015 in resolucije Evropskega parlamenta z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo(13),

–  ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter odgovornosti za varovanje, spoštovanje in pomoč,

–  ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 ter ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0164/2018),

A.  ker finančni trgi lahko imajo in bi morali imeti ključno vlogo pri olajšanju prehoda EU na trajnostno gospodarstvo, ki bi presegal le podnebni prehod in ekološka vprašanja ter bi zadeval tudi socialna vprašanja in vprašanja upravljanja; ker je treba nujno obravnavati s tem povezano nedelovanje trga; ker so okoljski, gospodarski in socialni izzivi tesno prepleteni; ker glede na poročilo strokovne skupine iz julija 2017 vrzel v financiranju evropskih prizadevanj za razogljičenje znaša skoraj 180 milijard EUR, in to brez upoštevanja drugih ciljev trajnostnega razvoja;

B.  ker mora ekološki prehod delovati kot spodbuda za krepitev solidarnosti in kohezije; ker so lahko vzdržne finance sredstvo za reševanje družbenih izzivov na poti k dolgoročni vključujoči rasti in za spodbujanje blaginje državljanov; ker se zdijo merila za naložbe v blažitev podnebnih sprememb izredno obetavna in so lahko dobro izhodišče; ker vzdržnost financ presega podnebne in zelene naložbe ter bi morala nujno privzeti socialna merila in merila upravljanja;

C.  ker je predvidljiv in stabilen regulativni sistem za naložbe, povezane s podnebnimi spremembami, izjemno pomemben za spodbujanje udeležbe zasebnega sektorja pri financiranju podnebnih ukrepov; ker Evropska unija lahko določil standard za trajnostni finančni sistem, tako da uvede verodostojen in celovit okvir, podrobnosti tega okvira pa bi bilo treba uvesti postopoma s posebnimi zakonodajnimi pobudami;

D.  ker je potreben premik v miselnosti vseh deležnikov, zanj pa medsektorska zakonodaja s strani Komisije; ker kažejo institucionalni in mali vlagatelji vedno večje zanimanje za naložbe v produkte, pri katerih se upoštevajo okoljska in socialna ter merila v zvezi z upravljanjem;

E.  ker je potrebna večja preglednost podatkov o podjetjih, povezanih z okoljem, socialno dejavnostjo in upravljanjem, da bi preprečili lažno zeleno oglaševanje,

F.  ker bi morala biti ocena učinka del taksonomije trajnostnih finančnih produktov; ker so znanje in izkušnje o tem, kako predvideti učinek naložb na okoljske, socialne in upravljavske cilje, vedno večji;

Potreba po zagotavljanju primernega okvira politik za mobiliziranje kapitala, potrebnega za trajnostni prehod

1.  poudarja, da lahko pomeni hitrejši trajnostni prehod priložnost za usmeritev kapitalskih trgov in finančnih posrednikov proti dolgoročnim, inovativnim, družbi in okolju prijaznim in učinkovitim naložbam; je seznanjen s sedanjim trendom odprodaje pri naložbah v premog, vendar poudarja, da si je treba še naprej prizadevati tudi za odprodajo naložb v druga fosilna goriva; poudarja, kako pomembno je, da evropske banke in kapitalski trgi izkoristijo prednosti inovacij na tem področju; ugotavlja, da se okoljske, socialne ter upravljavske koristi in tveganja pogosto ne odražajo v cenah, kar omogoča tržne pobude za netrajnostne in kratkoročno usmerjene finance pri nekaterih tržne udeležence, ki želijo hiter dobiček; poudarja, da je treba vzpostaviti dobro oblikovan politični, nadzorni in regulativni okvir za upravljanje trajnostnih financ, pri tem pa upoštevati raznolikost priložnosti v regijah EU; ugotavlja, da bi tak okvir lahko pomagal mobilizirati kapital v ustreznem obsegu za trajnostni razvoj in okrepil učinkovitost trga za usmerjanje kapitalskih tokov v sredstva, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju; poziva Komisijo, naj predstavi ambiciozen zakonodajni sveženj, v katerem bodo priznani predlogi iz akcijskega načrta Komisije za vzdržnost financ;

Vloga finančnega sektorja pri trajnosti in politikah, potrebnih za odpravo nedelovanja trga

2.  poudarja, da bi moral finančni sektor kot celota in njegova osrednja funkcija čim bolj učinkovitega razporejanja kapitala v korist družbe v skladu s cilji EU temeljiti na vrednotah pravičnosti in vključenosti ter načelu trajnosti ter da bi morali pri analizi naložb in odločitvah o naložbah vključevati okoljske, socialne in upravljavske kazalnike in stroške neukrepanja v analizo naložb in odločitve o njih; ugotavlja, da lahko netočna ocena ali zavajajoča predstavitev podnebnih in drugih okoljskih tveganj pri finančnih produktih pomenita tveganje za stabilnost trga; poudarja, da ima pri spodbujanju vzdržnosti financ ključno vlogo gospodarska, davčna in denarna politika, saj s preusmeritvijo naložb v bolj trajnostne tehnologije in podjetja omogoča dodelitev kapitala razogljičenim gospodarskim dejavnostim, odpornim na nesreče in gospodarnim z viri, s katerimi se lahko zmanjša trenutna potreba po prihodnjih virih ter s tem uresničijo cilji, povezani s trajnostjo EU in Pariškim sporazumom; priznava, da je primerna in vedno višja cena za emisije toplogrednih plinov pomembna sestavina delujočega ter učinkovitega okoljskega in socialnega tržnega gospodarstva, ki odpravlja sedanje nedelovanje trga; ugotavlja, da je cena ogljika na evropskem trgu nestabilna; poziva Komisijo in države članice, na si prizadevajo za postopno opuščanje neposrednih in posrednih subvencij za fosilna goriva;

Nasedle naložbe in povezana sistemska tveganja

3.  poudarja, da se na bilanci stanja podjetij vrednost sicer še vedno pripisuje sredstvom v zvezi z ogljikom, ta vrednost pa bo morala slediti trendu upada, če naj se doseže prehod v nizkoogljično družbo; zato poudarja, da sredstva v zvezi z naložbami v ogljik in okolju škodljivimi naložbami lahko pomenijo znatna sistemska tveganja za finančno stabilnost, če se njihova cena ne ustrezno pravočasno določi glede na dolgoročni profil tveganja; poudarja, da je treba za urejen, uravnotežen in stabilen prehod na naložbe s pozitivnim vplivom na podnebje in učinkovito rabo virov opredeliti, oceniti in skrbno upravljati izpostavljenosti, po prehodnem obdobju pa je treba sorazmerno obvezno poročati o njih in jih postopoma opuščati; priporoča, da se pojem nasedlih naložb razširi, da bo vključeval temeljne ekološke sisteme in storitve;

4.  poziva k uvedbi evropskih „ogljičnih stresnih testov“, kot je leta 2016 predlagal Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB), za banke in druge finančne posrednike, da bi se lahko ugotovila tveganja, povezana s takimi nasedlimi naložbami; pozdravlja predloge odbora ESRB za razvoj bonitetnih politikih, odpornih na podnebne spremembe, kot so posebne kapitalske prilagoditve, ki temeljijo na ogljični intenzivnosti posameznih izpostavljenosti, za katere se oceni, da se prekomerno uporabljajo za celotne naložbe v sredstva, ki so ocenjena kot zelo ranljiva pri nenadnem prehodu na nizkoogljično gospodarstvo; opozarja, da je potekajoča revizija uredb o ustanovitvi nadzornih organov priložnost za pregled vloge teh organov pri preiskovanju in razvijanju standardov za oceno tveganj, povezanih z ogljikom, in drugih okoljskih tveganj, njihovem razkritju ter vključitvi v interni postopek banke za ocenjevanje tveganj, pri tem pa je treba upoštevati obstoječe zahteve poročanja o trajnosti; poziva Komisijo, naj oblikuje zakonodajne predloge v zvezi s tem;

Financiranje javnih naložb, potrebnih za prehod

5.  poudarja, da bo za reformo finančnega sistema na način, ki bo dejavno prispeval k pospešitvi ekološkega prehoda, potrebno sodelovanje javnega in zasebnega sektorja; v zvezi s tem poudarja, da imata fiskalna in ekonomska politika bistveno vlogo pri zagotavljanju pravih signalov in spodbud; poziva države članice, naj usklajeno s Komisijo in EIB ocenijo svoje nacionalne in skupne potrebe po javnih naložbah in zapolnijo morebitne vrzeli, da bi zagotovile, da bo EU v naslednjih petih letih na dobri poti k uresničenju ciljev v zvezi s podnebnimi spremembami ter ciljev za trajnostni razvoj do leta 2030; poudarja vlogo, ki jo lahko imajo nacionalne spodbujevalne banke in institucije v zvezi s tem; predlaga, naj se ta proces usklajuje na evropski ravni in da se vzpostavi sistem za sledenje dejanskih finančnih tokov do trajnostnih javnih naložb v okviru opazovalnice EU za vzdržnost financ; pozdravlja inovativna finančna orodja, v katera so vključeni kazalniki trajnosti, ki bi lahko ta proces olajšali, kot so javna izdaja zelenih obveznic; pozdravlja pojasnilo, ki ga je zagotovil Eurostat, o obravnavi pogodb za zagotavljanje prihranka energije v nacionalnih računih, ker bi lahko pojasnjena obravnava sprostila znatne javne kapitalske tokove v sektorju, ki je trenutno odgovoren za tri četrtine naložbene vrzeli EU na področju čiste energije; poziva Komisijo, naj nadalje preuči kvalificirano obravnavo javnih naložb, povezanih z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi cilji, da bi stroške teh projektov razdelili na celotni življenjski cikel naložb;

Kazalniki trajnosti in taksonomija kot spodbudi za trajnostne naložbe

6.  poziva Komisijo, naj vodi proces sodelovanja različnih zainteresiranih strani, ki bo vključeval strokovnjake na področju znanosti o podnebju in udeležence finančnega sektorja, da bi do konca leta 2019 vzpostavila zanesljivo, verodostojno in tehnološko nevtralno taksonomijo na podlagi kazalnikov, ki kažejo celotni učinek naložb na trajnost in omogočajo primerjavo naložbenih projektov in podjetij; poudarja, da je treba razviti takšne kazalnike trajnosti kot prvi korak v procesu razvoja taksonomije EU o trajnosti in kazalnike vključiti v celovito poročanje; poudarja, da bi morali razvoju taksonomije trajnosti slediti naslednji zakonodajni predlogi: krovni, obvezni okvir o skrbnem pregledu, ki bi obsegal dolžnost skrbnega ravnanja, ki naj bi bil v celoti postopno uveden v prehodnem obdobju in bi upošteval načelo sorazmernosti, odgovorno naložbeno taksonomijo ter predlog, da se okoljska, socialna in upravljavska tveganja vključijo v bonitetni okvir finančnih institucij;

7.  ugotavlja, da kazalniki trajnosti že obstajajo, da pa so sedanji prostovoljni okviri poročanja neusklajeni; zato poziva Komisijo, naj oblikuje taksonomijo trajnosti na podlagi usklajenega seznama kazalnikov trajnosti, ki bodo temeljili na obstoječem delu, med drugim Globalne pobude za poročanje, načel OZN za odgovorno vlaganje, same Komisiji, organizacije OECD, zasebnega sektorja in še posebej obstoječih Eurostatovih kazalnikov za učinkovito rabo virov; priporoča, naj se ti kazalniki vključijo v taksonomijo dinamično in z jasnimi smernicami za vlagatelje o rokih, do katerih je treba doseči določene standarde; priporoča, naj Komisija prouči tudi možnost tehtanja kazalnikov glede na to, kako nujna je njihova obravnava v določenem trenutku; poudarja, da bi morala taksonomija najti pravo ravnovesje med zavezo in prožnostjo, kar pomeni, da bi moral biti okvir v prehodnem obdobju obvezen in standardiziran, hkrati pa bi moral veljati kot pripomoček, ki se razvija v skladu z novimi tveganji in/ali tveganji, ki jih je še treba ustrezno umestiti;

8.  gleda na vključevanje pripravljenih kvantitativnih kazalnikov in kvalitativnih sodb o podnebnih in drugih okoljskih tveganjih kot na pomemben napredek k odgovorni naložbeni taksonomiji, ki je skladna s cilji OZN za trajnostni razvoj, mednarodnim pravom na področju človekovih pravic in mednarodnim humanitarnim in delovnim pravom; poudarja, da bi minimalni standardi v zvezi z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganji morali obsegati minimalne socialne standarde za take naložbe, ki bi obsegali pravice delavcev, zdravstvene in varnostne standarde in izključitev sredstev, ki izhajajo iz konfliktih regij ali brez predhodne ozaveščene privolitve prizadetih skupnosti, pa tudi minimalne standarde dobrega upravljanja, ki obsegajo zahteve EU za upravljanje in poročanje podjetij in ustrezajo standardom EU o finančnem poročanju, ter standarde EU za ukrepe proti pranju denarja, korupciji in za davčno preglednost;

Oznaka zelenih financ

9.  poziva Komisijo, naj vodi proces sodelovanja različnih zainteresiranih strani, da bi do konca leta 2019 prek zakonodajne pobude uvedla oznako zelenih financ, ki bi se dodelila naložbenim produktom, produktom lastniškega kapitala in pokojninskim produktom, ki so že dosegli najvišje standarde v taksonomiji trajnosti, da usmerjajo odločitve o naložbah tistih, ki dajejo trajnosti prednost pred vsemi drugimi dejavniki; priporoča, da bi morala ta oznaka zelenih financ vključevati minimalne standarde za okoljska, socialna in upravljavska tveganja in dejavnike, usklajene s Pariškim sporazumom in načelom neškodovanja v skladu z analizo navedenih tveganj, ter dejavnosti, ki dokazano dosegajo pozitivni vpliv, kot je opredeljen v finančni pobudi Programa OZN za okolje (UNEP FI); opozarja, da je pomembna vloga taksonomije in oznake zelenih financ, da z izdelavo lestvične, na trgu utemeljene ocene izboljšajo oceno tveganja udeležencev na finančnih trgih; pozdravlja inovacije akterjev na trgu, kot so bonitetne agencije, pri razvijanju in upravljanju tovrstne na trgu utemeljene ocene;

Vključitev meril za vzdržnost financ v vso zakonodajo v zvezi s finančnim sektorjem

10.  je seznanjen, da so bila v zadnjem času trajnostna vprašanja vključena v uredbi o PRIIP (paketni naložbeni produkti za male vlagatelje in zavarovalni naložbeni produkti) in o STS (enostavno, pregledno in standardizirano) ter direktivi o pravicah delničarjev in o nefinančnem poročanju; poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno regulativno upoštevanje tveganj, povezanih z zelenimi in vzdržnimi sredstvi; pozdravlja, da so bili v direktivo o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje vključeni prepoznavanje nasedlih sredstev, razširitev načela preudarne osebe in omemba načel OZN za odgovorne naložbe; poziva k ustrezni in sorazmerni vključitvi kazalnikov za vzdržnost financ v vso novo in revidirano zakonodajo v zvezi s finančnim sektorjem s pomočjo predloga omnibus ali posebnih predlogov; poziva k skupnim smernicam, da bi uskladili opredelitev okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikov, ter njihovo uvedbo v vso novo in revidirano zakonodajo;

11.  v zvezi s tem poziva Komisijo, naj uporabi pristojnosti iz Uredbe (EU) št. 1286/2014 in čim prej in pred razvojem trajnostne taksonomije sprejme delegirani akt za določitev podrobnosti o postopkih, s katerimi se ugotavlja, ali imajo paketni naložbeni produkti za male vlagatelje in zavarovalni naložbeni produkti posebne okoljske ali družbene cilje; poziva tudi k uvedbi sorazmernega, obveznega okvira o skrbnem pregledu, ki bo temeljil na smernicah OECD za odgovorno poslovanje institucionalnih vlagateljev iz leta 2017 in zahteval, da vlagatelji opredelijo, preprečujejo in blažijo okoljske, socialne in upravljavske dejavnike ter so zanje odgovorni po prehodnem obdobju; zagovarja, naj ta vseevropski okvir temelji na francoskem zakonu o dolžnosti čuječnosti podjetij za podjetja in vlagatelje, tudi banke; poziva tudi k neposrednemu sklicevanju na okoljska, socialna in upravljavska merila v „nadzoru in upravljanju produktov“ v vsej novi in revidirani zakonodaji, tudi tisti, o kateri se trenutno razpravlja; pozdravlja priporočilo strokovne skupine Komisije na visoki ravni za financiranje trajnostne rasti, da se načelo „trajnost ima prednost“ vključi

Tveganja za trajnost znotraj okvira pravil kapitalske ustreznosti

12.  opozarja, da lahko tveganja za trajnost prinašajo finančna tveganja in da bi se zato, če so znatna, morala odražati v kapitalskih zahtevah in skrbni presoji bank; zato poziva Komisijo, naj sprejme regulativno strategijo in načrt, ki bi bila med drugim usmerjena v merjenje t tveganj za trajnost znotraj bonitetnega okvira, ter spodbuja vključitev trajnostnih tveganj v okvir Basel IV, da bi zagotovili dovolj kapitalskih rezerv; poudarja, da morajo katera koli pravila kapitalske ustreznosti temeljiti na dokazanih tveganjih in jih tudi v celoti odražati; si prizadeva, da bi se v naslednjem proračunskem letu vzpostavil pilotni projekt EU za začetek razvoja metodoloških referenčnih meril za ta namen;

Razkritje

13.  poudarja, da je razkrivanje bistveni osnovni pogoj, ki omogoča vzdržnost financ; pozdravlja delo projektne skupine za finančna razkritja, povezana s podnebjem (TCFD), ter poziva Komisijo in Svet, naj podpreta njena priporočila; poziva, naj se v okvire za razkritje vključijo stroški neukrepanja na področju podnebnih in drugih tveganj za trajnost; predlaga Komisiji, naj vključi sorazmerno in obvezno razkritje v okvir revizije računovodske direktive, direktive o nefinančnem poročanju, direktive o kapitalskih zahtevah in uredbe o kapitalskih zahtevah od leta 2020 naprej, kar bi zajemalo rok za prenos, v katerem bi se podjetja lahko pripravila na izvajanje; ugotavlja, da člen 173 francoskega zakona o energetskem prehodu vsebuje možen model zakonodaje o obveznosti vlagateljev, da objavijo informacije o podnebnih tveganjih; poziva k razmisleku o razširitvi uporabe direktive o nefinančnem poročanju; v zvezi s tem poudarja, da bi morale biti zahteve okvira za poročanje sorazmerne glede na tveganje institucije, njeno velikost in stopnjo kompleksnosti; priporoča, da se razkritje, ki se trenutno zahteva na podlagi uredbe o PRIIP in dokumenta s ključnimi informacijami, razširi na vse maloprodajne finančne produkte;

Fiduciarna obveznost

14.  ugotavlja, da so fiduciarne obveznosti že vključene v finančni regulativni okvir, vendar vztraja, da bi jih bilo treba pojasniti pri določitvi, oblikovanju in preskušanju trdne in verodostojne trajnostne taksonomije, ki bo obsegala ključne naložbene dejavnosti, vključno z naložbeno strategijo, obvladovanjem tveganja, dodelitvijo sredstev, vodenjem in upravljanjem za vse akterje v celotni naložbeni verigi, vključno z upravitelji premoženja in neodvisnimi naložbenimi svetovalci ali drugimi naložbenimi posredniki; priporoča, naj se fiduciarna obveznost razširi, da bi vključevala obvezen dvosmeren proces povezovanja, pri katerem morajo vsi akterji znotraj naložbene verige, vključno z upravitelji premoženja in neodvisnimi naložbenimi svetovalci ali drugimi naložbenimi posredniki, vključiti v svoje odločitve pomembne finančne okoljske, socialne in upravljavske dejavnike, vključno s stroški neukrepanja, ter upoštevati pomembne nefinančne okoljske, socialne in upravljavske prednostne želje strank in upravičencev ali končnih vlagateljev, ki bi jih bilo treba proaktivno povprašati o njihovih pričakovanjih glede časovnega okvira in trajnosti; poziva, naj postane vključitev stroškov neukrepanja na področju podnebnih, okoljskih in drugih tveganj za trajnost del obvladovanja tveganja in oceno skrbnega pregleda uprave podjetij ter javnih organov in del fiduciarnih dolžnosti vlagateljev;

Vzorčne pogodbe o prepoznavanju okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikov

15.  poziva evropske nadzorne organe, naj pripravijo smernice za vzorčne pogodbe med lastniki in upravitelji premoženja, neodvisnimi naložbenimi svetovalci in drugimi naložbenimi posredniki, v katerih bi bil jasno vključen prenos upravičenega deleža, pa tudi jasna pričakovanja glede tega, kako bo upravitelj premoženja, neodvisni naložbeni svetovalec ali drug naložbeni posrednik prepoznaval ter vključeval okoljska, socialna in upravljavska tveganja, da bi preprečevali, zmanjševali, blažili in izravnali ta tveganja; poziva institucije EU, naj evropskim nadzornim organom zagotovijo zadostna sredstva v okviru načrtovane revizije uredbe o evropskih nadzornih organih, poziva k vključitvi stroškov neukrepanja na področju podnebnih in drugih tveganj za trajnost v vso prihodnjo zakonodajo EU, revizijo zakonodaje in financiranje ocen učinka;

Upravljanje

16.  poziva, naj se med pravne obveznosti vlagateljev vključi dejavno in odgovorno upravljanje ter naj se upravičencem in javnosti tudi z javnim in obveznim razkritjem pomembnih lastniških deležev, dejavnostmi sodelovanja ter uporabo storitev svetovalcev zastopniškega podjetja in pasivnih naložbenih nosilcev poroča o upravljalnih dejavnostih; priporoča, da bi za pasivne sklade, ki jih vodijo naložbe na osnovi indeksa, spodbujali razkrivanje dejavnosti upravljanja in obsega, v katerem uporaba pasivnega indeksiranja in primerjalne analize omogoča pravilno opredelitev okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj v podjetjih, v katera se vlaga; meni, da bi bilo treba izdajatelje indeksov pozvati, naj predložijo podrobnosti o izpostavljenosti splošnih in referenčnih vrednosti parametrom na področju podnebja in trajnosti;

Potreba po nadaljnjem razvoju zahtev o poročanju o okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikih v okviru direktive o nefinančnem poročanju

17.  ugotavlja premajhno stopnjo konvergence pri poročanju o okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikih v okviru direktive o nefinančnem poročanju ter potrebo po uskladitvi, da bi spodbudili večjo doslednost, ter da je treba opredeliti najustreznejšo metriko glede navedenih dejavnikov; poziva Komisijo, naj sestavi skupino različnih zainteresiranih strani iz vse EU, v kateri bodo tudi predstavniki industrije finančnih storitev, akademskih krogov in civilne družbe, da bi ocenila in predlagala ustrezen seznam metrik, vključno s seznamom kazalnikov za merjenje učinkov na trajnost, in bi pokrivali najpomembnejša tveganja za trajnost; meni, da bi taka reforma morala vključevati zahtevo o revizijskem poročanju s strani tretjih strani;

Zelene obveznice

18.  ugotavlja, da so zelene obveznice samo delež naložb za trgu, ki je dovolj dobro urejen in je posledično del trga, ki je občutljiv za tveganje zavajajočega trženja. in da EU trenutno nima poenotenih standardov za zelene obveznice, ki bi morali izhajati iz prihodnje taksonomije EU za trajnost; ugotavlja, da bi morali te zelene obveznice preverjati in nadzorovati javni organi, obsegati pa bi morale redno poročanje o okoljskih učinkih temeljnih sredstev; poudarja, da bi morale zelene obveznice vključevati tudi povratni okoljski učinek in podpirati zmanjšanje uporabe naložb v fosilna goriva; poudarja, da bi morali biti iz zelenih obveznic izvzeti nekateri sektorji – zlasti v zvezi z dejavnostmi, ki imajo znaten negativen učinek na podnebje – in bi te ne smele kršiti temeljnih socialnih standardov in standardov na področju človekovih pravic; predlaga, da bi standard za zeleno obveznico EU na docela pregleden način oblikovala posebna delovna skupina Komisije pod rednim nadzorom Evropskega parlamenta; poziva Komisijo, naj redno ocenjuje vpliv, uspešnost in nadzorovanje zelenih obveznic; v zvezi s tem poziva k zakonodajni pobudi za spodbujanje, pospeševanje in trženje evropskega javnega trga zelenih obveznic, ki bi jih izdajale obstoječe in prihodnje evropske institucije, da bi se z njimi financirale nove trajnostne naložbe;

Bonitetne agencije

19.  ugotavlja, da bonitetne agencije v ocenah prihodnje kreditne sposobnosti izdajateljev ne upoštevajo dovolj učinka negativnih okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj in dejavnikov; poziva k sprejetju standardov EU ter nadzora v zvezi z vključevanjem okoljskih, socialnih in upravljavskih kazalnikov v bonitetne ocene vseh bonitetnih agencij, ki poslujejo v EU; poudarja, da še vedno niso bile v celoti obravnavana osnovna nezadostna konkurenca med temi podjetji in njihova ozka ekonomska usmerjenost; poziva, naj certifikacijski organi pod nadzorom Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) vzpostavijo postopek akreditacije za oznako zelenih financ; priporoča, da se organ ESMA pooblasti, da od bonitetnih agencij zahteva, naj v svoje metodologije vključijo tveganja za trajnost; ker se bodo ta tveganja verjetno pojavila v prihodnosti, zahteva od Komisije, naj v zvezi s tem predlaga revizijo uredbe o bonitetnih agencijah, poudarja, kako pomembne so raziskave trajnosti, ki jih zagotavljajo indeksi trajnosti in bonitetne agencije za okoljska, socialna in upravljavska vprašanja, da se vsem finančnim udeležencem zagotovijo potrebne informacije za njihovo poročanje in fiduciarne obveznosti, pri izvajanju prehoda na bolj trajnosten finančni sistem;

Sistemi označevanja za finančne storitve

20.  poziva Komisijo, naj vzpostavi pravno zavezujoč sistem označevanja osebnih bančnih računov, naložbenih skladov, zavarovanj in finančnih produktov, s katerim bi se pokazalo, v kolikšni meri so temeljna sredstva skladna s pariškim sporazumom ter okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi cilji;

Pristojnosti evropskih nadzornih organov

21.  namerava nadalje pojasniti pristojnosti evropskih nadzornih organov in pristojnih nacionalnih organov v okviru potekajoče revizije uredb o evropskih nadzornih organih, da bodo vključevale in spremljale učinke v zvezi z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganji in dejavniki, s čimer bodo postale dejavnosti finančnih trgov bolj usklajene s cilji glede trajnosti; v zvezi s tem meni, da bi organ ESMA moral:

   vključiti pričakovanja glede trajnosti v svoje smernice glede primernosti, kot je predlagala Komisija v svojem akcijskem načrtu za trajnostno financiranje, širše pa zagotoviti smernice o tem, kako vidike trajnosti lahko učinkovito vključimo v zadevno finančno zakonodajo EU, pa tudi spodbujati dosledno izvajanje teh določb po sprejetju;
   uvesti sorazmeren in po prehodnem obdobju obvezen nadzorni sistem spremljanja za oceno materialnih učinkov v zvezi z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganji in dejavniki, začenši z letom 2018, ter z analizo v prihodnost usmerjenih scenarijev trajnosti;
   biti pooblaščen za preverjanje usklajenosti portfeljev s Pariškim sporazumom ter okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganji ter zagotoviti skladnost s priporočili TCFD;

v zvezi s tem poudarja, da bi evropski nadzorni organi morali imeti dovolj finančnih sredstev za izvajanje svojih dejavnosti; spodbuja evropske nadzorne organe, naj sodelujejo pri teh vprašanjih z ustreznimi agencijami in mednarodnimi organizacijami;

Vloga EIB pri vzdržnosti financ

22.  poudarja, da bi morale institucije EU služiti kot zgled na področju vzdržnih financ; ugotavlja, da je 26 % vsega financiranja Evropske investicijske banke usmerjeno na podnebne ukrepe in da, čeprav je prva razvila trg zelenih obveznic leta 2007 in je na poti k doseganju svojih sprejetih obveznosti v zvezi s tem, še vedno financira projekte z velikimi emisijami ogljika, zato je možnosti za izboljšanje še veliko; poziva EIB, naj prilagodi prihodnje posojilne dejavnosti in da prednost tistim, ki bodo združljive s Pariškim sporazumom in s podnebno mejo 1,5 °C; poziva k okrepitvi in novemu uravnoteženju posojilnih dejavnosti EIB in uredbe o evropskem skladu za strateške naložbe (EFSI), da ne bodo več usmerjene k naložbam v projekte z velikimi emisijami ogljika in bodo njihova prednostna naloga projekti, ki spodbujajo gospodarnost z viri poleg drugih inovativnih sektorjev in nematerialnih dejavnosti; meni, da bi EIB lahko zagotavljala več tveganega kapitala za regionalno uravnotežen prehod na zeleno gospodarstvo; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem sprejeti dodatne ukrepe, med drugim tudi v povezavi z instrumenti naslednjega večletnega finančnega okvira;

Vloga EIB pri vzdržnosti financ

23.  priznava neodvisnost Evropske centralne banke (ECB) in njeno glavno nalogo vzdrževanja stabilnosti cen, opozarja pa, da jo kot institucijo EU zavezuje tudi Pariški sporazum; je zato zaskrbljen, ker je 62,1 % obveznic podjetniškega sektorja, ki jih je kupila ECB, iz sektorjev, ki povzročajo 58,5 % emisij toplogrednih plinov v euroobmočju(14), in ugotavlja, da ta program neposredno koristi zlasti velikim korporacijam; priporoča ECB, naj v svojih smernicah za programe nakupov izrecno upošteva Pariški sporazum in okoljske, socialne in upravljavske cilje; poudarja, da imajo lahko te smernice vlogo pilotnega projekta pri uvajanju prihodnjih naložbenih politik, usmerjenih k okoljskim, socialnim in upravljavskim ciljem v skladu z visokimi standardi taksonomije EU za trajnost;

Druge zadeve

24.  poudarja, da lahko smiselna ponudba trajnostnih finančnih produktov tudi pozitivno vpliva na izboljšanje evropske socialne infrastrukture in zajema vrsto pobud in projektov, ki so usmerjeni v ustvarjanje javne vrednosti s spodbujanjem naložb in inovacij v sektorjih, ki so strateški in bistveni za dobrobit in odpornost ljudi in skupnosti, kot so izobraževanje, zdravstvo in stanovanja;

25.  pozdravlja delo strokovne skupine, ki pomembno prispeva k pripravi novega standarda za trajnostni finančni sektor; vztraja pa, da je treba dejavno vključiti bančni sektor, ki je zaradi svojega prevladujočega položaja v evropskem finančnem okolju še vedno ključen za zagotovitev večje vzdržnosti financ;

26.  poudarja, da uporabljena metodologija za spremljanje porabe za podnebne ukrepe povzroča neusklajenost programov, kar omogoča, da se projekti z vprašljivimi okoljskimi in podnebnimi koristmi uspejo uvrstiti med izdatke, povezane s podnebjem (npr. zelena komponenta skupne kmetijske politike);

27.  poudarja, da se v metodologiji vseh pogosto uporabljenih finančnih referenčnih vrednosti ne upoštevajo okoljski, socialni in upravljavski dejavniki; poziva organ ESMA, naj z uporabo evropske trajnostne taksonomije razvije enega ali več evropskih referenčnih vrednosti trajnosti, da bi uspešnost evropskih izdajateljev izmerila na podlagi okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj in dejavnikov;

28.  poziva k analizi in spodbujanju zasebnih pobud, kot je projekt EeMAP o „zelenih hipotekah“, da bi ocenili in pokazali, pod kakšnimi pogoji lahko zelena sredstva zmanjšajo tveganje za naložbe in hkrati povečajo okoljsko trajnost;

29.  poziva EU, naj dejavno spodbuja vključevanje kazalnikov trajnosti v okvir mednarodnih standardov računovodskega poročanja na mednarodni ravni;

30.  poudarja, da bi moralo upravljanje podjetij spodbujati dolgoročno in trajnostno ustvarjanje vrednosti, na primer z delnicami za dolgotrajno zvestobo delničarjev ter vključevanjem okoljskih, socialnih in upravljavskih vidikov v svežnje prejemkov direktorjev in uprave; ugotavlja, da bi s pojasnitvijo dolžnosti direktorjev v zvezi s tem podprli trajnostne vlagatelje pri sodelovanju z upravo;

31.  poziva k uvedbi obveznega zavarovanja okoljske odgovornosti za vse komercialne in javne dejavnosti kot pogoja za izdajo dovoljenj;

32.  poudarja, da trajnostno financiranje zahteva pojasnitev dolžnosti direktorjev evropskih podjetij v zvezi z dolgoročnim trajnostnim ustvarjanjem vrednosti, okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi zadevami ter sistemskimi tveganji v okviru splošnih obveznosti direktorjev za večjo uspešnost družbe;

33.  poziva evropske nadzorne organe, naj oblikujejo smernice za zbiranje statističnih podatkov o prepoznavanju okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj ter njihovem vključevanju v financiranje, in poziva, naj se statistični podatki objavijo, kadar koli je mogoče;

34.  poziva nacionalne bančne organe in organe finančnih trgov, naj pripravijo jasna in jedrnata navodila o tem, kako naj bi nova taksonomija in druge spremembe, ki jih prinaša ta zakonodaja, izvajali brez povzročanja stroškov, ki se jim je mogoče izogniti, in zamud;

35.  zagovarja stališče, da bi s cenovnimi ukrepi lahko veliko prispevali k zapolnitvi finančne vrzeli v višini 180 milijard EUR pri uresničevanju evropskih prizadevanj za dekarbonizacijo, tako da bi naložbe preusmerili v dolgoročne trajnostne cilje;

36.  ugotavlja, da se v razpravah o trajnostnem financiranju pogosto pozablja na mala in srednja podjetja kljub njihovi inovativnosti; v zvezi s tem opozarja na velik potencial digitalizacije in zelene finančne tehnologije; priporoča Komisiji, naj razmisli o mehanizmih, ki bi malim in srednjim podjetjem omogočili združevanje projektov, da bi lahko dostopali do trga zelenih obveznic;

37.  poudarja pomen socialne komponente trajnostnega financiranja; opozarja na možnosti oblikovanja novih finančnih instrumentov, ki bi bili namenjeni posebej socialnim infrastrukturam, kot so socialne obveznice, ki jih podpirajo načela o teh obveznicah iz leta 2017;

38.  poudarja, da so ugotavljanje, upravljanje in razkrivanje okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj sestavni deli varstva potrošnikov in finančne stabilnosti ter bi zato morali biti zanje pristojni evropski nadzorni organi; poziva ESRB, naj dejavno raziskuje medsebojno povezavo med okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi dejavniki in sistemskim tveganjem, tudi onkraj podnebnih sprememb;

39.  želi spomniti, da je Parlament v svoji resoluciji z dne 14. novembra 2017 o Akcijskem načrtu o maloprodajnih finančnih storitvah pozval k uvedbi varčevalnega računa EU za financiranje zelenega gospodarstva;

40.  poziva, naj bodo vsi izdatki EU v prihodnosti skladni s Pariškim sporazumom in naj se v pravne instrumente za urejanje delovanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov (vključno s kohezijskimi skladi), skladov za zunanje delovanje in razvojno sodelovanje ter drugih instrumentov zunaj večletnega finančnega okvira, kot je sklad EFSI, vključijo cilji v zvezi z razogljičenjem gospodarstva;

41.  poziva Komisijo, naj opravi študijo izvedljivosti glede tega, kako bi lahko nadzorniki in regulatorji bolje nagradili mandate z dolgoročnejšimi perspektivami;

42.  poziva organ EIOPA, naj zagotovi primere najboljše prakse in smernice o tem, kako naj ponudniki sistemov poklicnega zavarovanja in zasebnih pokojninskih produktov ravnajo z upravičenci pred sklenitvijo pogodbe in v času trajanja naložbe; poziva organ EIOPA, naj zagotovi smernice glede najboljše prakse, kot je sklad agencije Združenega kraljestva za okolje, za odnose z upravičenci in maloprodajnimi strankami in za določitev njihovih finančnih in nefinančnih interesov;

43.  je seznanjen s priporočilom strokovne skupine o ustanovitvi opazovalnice EU za vzdržnost financ, ki bi zbirala in razkrivala informacije o trajnostnih naložbah EU ter o tem poročala, ustanoviti pa bi jo morala Evropska agencija za okolje v sodelovanju z evropskimi nadzornimi organi; glede na to, da bi bilo treba okrepiti vlogo Evropske unije pri dajanju zgleda, priporoča, naj ta opazovalnica tudi zbira, podpira in razkriva informacije o trajnostnih naložbah skladov in institucij EU, vključno z EFSI, EIB in ECB; poziva, naj opazovalnica o svojih dejavnostih poroča Evropskemu parlamentu;

44.  priporoča, naj EIB sodeluje z manjšimi udeleženci na trgu in zadrugami v skupnostih, da bi povezali projekte manjšega obsega na področju obnovljivih virov energije in tako zagotovili, da bi bili primerni za financiranje EIB v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja;

45.  se strinja s strokovno skupino, kako pomembno je, da se okrepi vloga evropskih državljanov in se ti seznanijo z vprašanji vzdržnosti financ; poudarja, da je treba izboljšati dostop do informacij o rezultatih na področju trajnosti in spodbujati finančno pismenost;

46.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo usklajenost politike med finančnimi in nefinančnimi sektorji; opozarja, da morajo potrebo po vzdržni finančni politiki spremljati dosledne odločitve v okviru politike v drugih sektorjih, kot so energija, promet, industrija in kmetijstvo;

47.  poziva Komisijo, naj objavi redno poročilo o napredku glede vprašanj iz te resolucije;

48.  poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo vpliv EU in dokažejo vodilni položaj na področju vzdržnih financ ter dvignejo standarde glede vzdržnosti financ na svetovni ravni, vključno z dvostranskimi dogovori s tretjimi državami, v večstranskih političnih forumih, kot so OZN, G7 in G20, ter pri mednarodnih oblikovalcih standardov, kot je Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO);

o
o   o

49.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 335, 17.12.2009, str. 1.
(2) UL L 330, 15.11.2014, str. 1.
(3) UL L 132, 20.5.2017, str. 1.
(4) UL L 354, 23.12.2016, str. 37.
(5) UL L 182, 29.6.2013, str. 19.
(6) UL L 347, 28.12.2017, str. 35.
(7) UL L 352, 9.12.2014, str. 1.
(8) Urad ZN za zmanjševanje tveganja nesreč https://www.unisdr.org/files/46796_cop21weatherdisastersreport2015.pdf
(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0039.
(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0025.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0428.
(12) UL C 75, 26.2.2016, str. 41.
(13) UL C 265, 11.8.2017, str. 65.
(14) Sini Matikainen, Emanuele Campiglio in Dimitri Zenghelis, ‘The climate impact of quantitative easing’ (Učinek kvantitativnega popuščanja na okolje), Grantham Institute on climate change and the environment, maj 2017.


Pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2017
PDF 351kWORD 59k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o pregledu stanja na področju pravosodja v EU za leto 2017 (2018/2009(INI))
P8_TA(2018)0216A8-0161/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 2, 6 in 7,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 70, 85, 86, 258, 259 in 260,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju ustreznih resolucij s področja pravne države in pravice,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 10. aprila 2017 z naslovom „Pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2017“ (COM(2017)0167),

–  ob upoštevanju študije Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije iz leta 2017 z naslovom „The judicial system and economic development across EU Member States“ (Pravosodni sistem in gospodarski razvoj v državah članicah EU)(1),

–  ob upoštevanju študije Inštituta za pravno reformo ameriške gospodarske zbornice iz leta 2017 z naslovom „The Growth of Collective Redress in the EU“ (Rast kolektivnih pravnih sredstev v EU)(2),

–  ob upoštevanju zbirke statističnih podatkov po spolu Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE)(3),

–  ob upoštevanju poročil Evropske komisije za demokracijo skozi pravo (Beneške komisije), zlasti njenega seznama meril za pravno državo(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o oceni pravosodja na področju kazenskega prava in pravne države(5),

–  ob upoštevanju študije družbe Milieu iz leta 2011, naslovljene „Comparative study on access to justice in gender equality and anti-discrimination law“ (Primerjalna študija o dostopu do pravnega varstva na področju zakonodaje o enakosti spolov in protidiskriminacijske zakonodaje)(6),

–  ob upoštevanju Priporočila Sveta Evrope o neodvisnosti, učinkovitosti in odgovornosti sodnikov (CM/Rec(2010)12)(7),

–  ob upoštevanju študije tematskega sektorja za pravice državljanov in ustavne zadeve Evropskega parlamenta iz leta 2017, naslovljene „Mapping the Representation of Women and Men in Legal Professions Across the EU“ (Zastopanost žensk in moških v pravniških poklicih v EU)(8),

–  ob upoštevanju letnih poročil o oceni evropskih pravosodnih sistemov, ki jih pripravlja Komisija Sveta Evrope za učinkovito pravosodje (CEPEJ)(9),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0161/2018),

A.  ker so neodvisni, učinkoviti in kakovostni pravosodni sistemi ključni za spoštovanje pravne države, pravičnost sodnih postopkov in zaupanje državljanov in podjetij pravnemu sistemu, ki zagotavlja, da lahko posamezniki in podjetja v celoti uveljavljajo svoje pravice; ker je uspešen pravosodni sistem neločljiv od neodvisnosti sodstva in podpira gospodarsko rast, ščiti temeljne pravice in je temelj za ustrezno uporabo prava EU; ker je pravica, ki je tudi sama po sebi vrednota, zlasti ko gre za možnost dostopa do sodnega varstva za državljane in spoštovanje pravice do poštenega sojenja;

B.  ker je Komisija objavila pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2017, ki je informativno, primerjalno, nezavezujoče orodje za načelno oceno učinkovitosti, neodvisnosti in kakovosti nacionalnih pravosodnih sistemov, da se ugotovijo pomanjkljivosti, opredelijo dobre prakse in napredek ter boljše opredelijo pravosodne politike držav članic, pri čemer se pregled v ta namen osredotoča na parametre pravosodnih sistemov, ki prispevajo k izboljšanju poslovnega, naložbenega in potrošniškega okolja v Uniji;

C.  ker se v petem pregledu stanja na področju pravosodja v EU analizirajo zlasti vprašanja v zvezi z dostopom javnosti do sodnih postopkov, neodvisnostjo sodstva, kakor jo zaznavajo posamezniki in poslovni sektor, trenutno uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije v pravosodnem sistemu in delovanjem nacionalnih pravosodnih sistemov na specifičnih področjih v zvezi z enotnim trgom in poslovnim sektorjem, predstavljen pa je tudi začetni pregled delovanja nacionalnih kazenskopravnih sistemov pri izvajanju zakonodaje EU o preprečevanju pranja denarja;

D.  ker pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2017 ni splošna razvrstitev nacionalnih pravosodnih sistemov in ni njegov namen dati prednost enemu sistemu pred drugimi;

E.  ker bi po drugi strani pregled stanja na področju pravosodja moral biti koristen priročnik, ki nudi pregled najboljših praks, ki naj jih države članice uporabijo na področju civilnega, gospodarskega in upravnega sodstva;

F.  ker veliko podatkov o nekaterih državah članicah še vedno ni na razpolago; ker obstajajo razhajanja v količini in specifični vsebini podatkov, ki jih nekatere države članice dajo na razpolago;

G.  ker se pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2017 osredotoča predvsem na civilno, gospodarsko in upravno sodstvo, v njem pa je predstavljen tudi začetni pregled delovanja nacionalnih sistemov pri izvajanju zakonodaje EU za boj proti pranju denarja v okviru kazenskega sodstva;

H.  ker ima ta nezavezujoč pregled to prednost, da prepoznava pozitivne in negativne trende ter nudi priložnost za učenje med kolegi in izmenjavo najboljših praks po celotni Uniji, s čimer se spodbuja in zagotavlja spoštovanje pravne države;

I.  ker je nudenje informacij o pravosodnem sistemu na uporabniku prijazen način pogoj za dostop do sodnega varstva;

J.  ker je treba zagotoviti pravosodne sisteme, ki bodo prilagojeni novim izzivom Evropske unije;

Splošne ugotovitve

1.  poudarja, da pravosodje utrjuje pravno državo v družbi in zagotavlja pravico vseh do pravičnega sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem; poziva države članice, naj zagotovijo, da vsaka reforma pravosodja podpira pravno državo in je skladna s standardi EU na področju neodvisnosti sodstva; v zvezi s tem spodbuja Komisijo, naj še naprej spremlja nacionalne reforme pravosodja v okviru evropskega semestra, ki prav tako temelji na podatkih iz pregleda stanja na področju pravosodja v EU; nadalje poziva Komisijo, naj oblikuje nova merila za boljše ocenjevanje skladnosti pravosodnih sistemov s pravno državo, pri tem pa naj se predvsem opira na seznam meril za pravno državo, ki ga je pripravila Beneška komisija;

2.  poziva Komisijo, naj zbere natančnejše podatke o obravnavi kršitev, ki ogrožajo spoštovanje pravne države in temeljne pravice, vključno s korupcijo, diskriminacijo, kršitvami zasebnosti ter svobodo misli, vesti, veroizpovedi, izražanja, zbiranja in združevanja;

3.  želi spomniti na prošnjo Komisiji iz svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o mehanizmu EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, naj predloži predlog za sklenitev pakta EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, in to prošnjo ponavlja; poziva Komisijo, naj združi obstoječa poročila, vključno s pregledom stanja na področju pravosodja, dokler ta pakt ne bo začel veljati;

4.  je seznanjen s pregledom stanja na področju pravosodja v EU za leto 2017 in izraža veliko zanimanje zanj ter poziva Komisijo, naj ob upoštevanju Pogodb in v posvetovanju z državami članicami spodbuja njegovo pripravo tudi v prihodnje;

5.  poudarja, da bo vzpostavitev pregleda stanja na področju kazenskih zadev bistveno prispevala k oblikovanju skupnega dogovora sodnikov in tožilcev glede zakonodaje EU na področju kazenskega prava, s čimer se bo okrepilo medsebojno zaupanje;

6.  poziva Komisijo, naj v pregledu stanja na področju pravosodja upošteva boj proti korupciji, in meni, da je vključitev tega vprašanja prednostna naloga.

7.  podpira namen te izmenjave ter poudarja, da lahko neodvisen, učinkovit in kakovosten pravosodni sistem spodbuja podjetja k razvoju in naložbam na nacionalni in čezmejni ravni, obenem pa varuje temeljne pravice državljanov in ščiti pravice potrošnikov in delavcev ter tako krepi njihov gospodarski prispevek;

8.  opozarja na pomen primerjalnih analiz pravosodnih sistemov za čezmejno medsebojno zaupanje, učinkovito sodelovanje pravosodnih organov ter oblikovanje skupnega pravosodnega območja in evropske pravosodne kulture; zato spodbuja Komisijo, naj nadaljuje z razvojem konkretnih kazalnikov za ocenjevanje spoštovanja vrednot EU, kot sta pravna država in spoštovanje temeljnih pravic, v praksi;

9.  meni, da mora takšna primerjava temeljiti na objektivnih merilih in dokazih, ki so natančno zbrani, primerjani in analizirani ob hkratnem upoštevanju posameznih ustavnih in pravnih okvirov; poudarja pomen zagotavljanja enake obravnave držav članic pri nepristranskem ocenjevanju njihovih pravosodnih sistemov;

10.  pozdravlja prizadevanja Komisije, ki želi prvič oceniti nekatere vidike kazenskega pravosodja s področja boja proti pranju denarja, ter Komisiji priporoča, naj sprejme ukrepe, potrebne za spodbujanje držav članic, da bodo poskrbele za informacije o trajanju sodnih postopkov na tem področju glede na začetek veljavnosti četrte in pozneje pete direktive o preprečevanju pranja denarja;

11.  pozdravlja prizadevanja Komisije, da predstavi merljive podatke in oblikuje konkretne sklepe o tem, kako so države članice izboljšale ali še lahko izboljšajo kakovost in učinkovitost svojih pravosodnih sistemov, zlasti v zvezi s statusom in imenovanjem sodnikov, njihovo neodvisnostjo in uravnoteženostjo med spoloma; ugotavlja, da se podatkovna vrzel še vedno zmanjšuje, zlasti za kazalnike o učinkovitosti pravosodnih sistemov; vendar obžaluje, da še vedno obstajajo primeri, ko nekatere države članice niso zagotovile podatkov za določene kategorije, čeprav so le-ti uporabni ali razpoložljivi; zato poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za primerljivost podatkov in naj popolnoma sodelujejo s Komisijo tako, da posredujejo zahtevane podatke; poudarja, da morajo države članice še naprej zmanjševati podatkovno vrzel, da izpolnijo prednostne naloge za učinkovite pravosodne sisteme; poziva države članice, naj tesno sodelujejo s komisijo Sveta Evrope za učinkovito pravosodje in Komisijo, zlasti v okviru neformalne skupine nacionalnih strokovnjakov z ministrstev in različnih pravosodnih sistemov, da se zapolni podatkovna vrzel, ki še obstaja v nekaterih kategorijah pregleda stanja pravosodja;

12.  poziva države članice, naj podrobno preučijo rezultate pregleda stanja pravosodja za leto 2017 in ugotovijo, kaj se je treba iz tega naučiti, ter preučijo, ali je treba sprejeti nacionalne ukrepe, da se popravijo pomanjkljivosti v zvezi s kakovostjo, učinkovitostjo in neodvisnostjo njihovih nacionalnih pravosodnih sistemov;

13.  ugotavlja, da si številne države članice še vedno prizadevajo izboljšati učinkovitost svojih nacionalnih pravosodnih sistemov prek uvedbe reform; pozdravlja dejstvo, da so bile napovedane številne nove reforme v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, alternativnimi metodami reševanja sporov, specializacijo sodišč in mrežo sodišč;

Učinkovitost

14.  poudarja pomen učinkovitih in hitrih postopkov v skladu s členom 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah in členom 47 Listine EU o temeljnih pravicah; nadalje poudarja pomen hitrih in učinkovitih postopkov v zvezi z varstvom potrošnikov, intelektualno lastnino in pravico do zasebnosti podatkov; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so ti postopki v nekaterih državah članicah še vedno preveč dolgotrajni; poudarja, da velika količina nerešenih zadev lahko državljane in podjetja tudi odvrača od zaupanja pravosodnemu sistemu, pa tudi zmanjšuje pravno gotovost, saj je zaupanje temelj spoštovanja pravne države;

15.  spodbuja države članice, naj vlagajo v uporabo in nadaljnji razvoj orodij IKT v svojih pravosodnih sistemih, s ciljem, da bi postali dostopnejši, razumljivejši in lažje uporabni za vse državljane EU, zlasti za tiste, ki imajo kakršno koli obliko invalidnosti in ranljive skupine, vključno z narodnimi manjšinami in/ali migranti; poudarja prednosti sistemov IKT za čezmejno sodelovanje med pravosodnimi organi držav članic in na nacionalni ravni za zmanjšanje stroškov za vse vključene deležnike ter tudi za izboljšanje splošne učinkovitosti in kakovosti pravosodnih sistemov, recimo z elektronskim vlaganjem tožb, možnostjo spremljanja in vodenja postopkov na spletu in elektronsko komunikacijo med sodišči in odvetniki; obžaluje dejstvo, da se še ni dosegel poln potencial IKT sistemov po vsej EU; pozdravlja preglednost v zvezi z objavljanjem sodb v večini držav članic; poudarja, da razpoložljivost informacij na spletu v uporabniku prijazni obliki znatno prispeva k dostopnosti pravnega varstva za državljane in podjetja; poziva države članice, naj vse sodbe objavijo na spletu, saj bo to državljanom in podjetjem pomagalo, da se bodo bolj seznanili s pravosodnim sistemom, ki bo tako postal tudi bolj pregleden; nadalje ugotavlja, da bi to lahko prispevalo k doslednosti sodne prakse;

16.  poudarja, da je treba okrepiti in povečati raznolikost usposabljanja za sodnike, saj je to prav tako temelj učinkovitega, neodvisnega in nepristranskega sodnega sistema; zlasti poudarja potrebo po usposabljanju na področjih spolnih vlog, norm in stereotipov, sodniške etike, spretnosti informacijske tehnologije, sodnega upravljanja, mediacije ter komunikacije s strankami v postopku ter mediji; poleg tega poudarja pomen primernega usposabljanja na področju prava EU in različnih struktur sodelovanja v EU, kot je Eurojust; ugotavlja, da posebna področja prava EU, kot sta avtorska pravica in zakonodaja na področju zasebnosti, zahtevata razumevanje tako prava kot tudi tehnološkega napredka; ugotavlja, da kaže, da specializacija sodnikov in sodišč pozitivno vplivata na učinkovitost in kakovost sodnih sistemov; poziva Komisijo, naj v pregledu prihodnje leto to vprašanje dodatno preuči; poudarja, da je stalno in sistematično usposabljanje sodnikov in drugih pravnih strokovnjakov nujno, da se zagotovi dosledno in kakovostno izvajanje in učinkovito zagotavljanje izvrševanja zakonodaje; poziva države članice, naj več vlagajo v razvoj pravosodnega usposabljanja in izobraževanja za pravnike, npr. sodnike, tudi v drugih državah članicah, da bi se izmenjale izkušnje in najboljše prakse;

17.  spodbuja države članice in institucije EU, naj podprejo nadaljnji razvoj mediacije na ravni EU; poziva Komisijo, naj sistematično oceni učinek mediacije v sodnih sistemih EU;

Kakovost

18.  poziva Komisijo, naj v okvir primerjalnega pregleda za naslednje leto v zvezi z dejavniki dostopnosti sodnih sistemov doda postopke kolektivnih pravnih mehanizmov, saj meni, da je dostop do pravnega varstva in učinkovitega reševanja sporov ključnega pomena; meni, da so ti postopki pomembno orodje za okrepitev varstva potrošnikov, okolja in zdravja v vseh EU, na področjih, kjer je neposredno prizadetih veliko tožnikov; meni, da postopki kolektivnih pravnih mehanizmov olajšajo dostop državljanov do sodnega varstva in učinkovitega reševanja sporov ter posledično odstranjujejo nepotrebne ovire, zlasti za državljane, ki živijo pod pragom revščine ali ki so vključeni v postopke s čezmejno razsežnostjo;

19.  ugotavlja, da večina držav članic zahteva, da stranke plačajo sodno takso ob začetku sodnega postopka; poudarja, da razpoložljivost brezplačne pravne pomoči in višina sodnih taks pomembno vplivata na dostop do pravnega varstva, zlasti za revne državljane, in poudarja vlogo brezplačne pravne pomoči pri zagotavljanju, da imajo šibkejše stranke lahko dostop do sodnega varstva pod enakimi pogoji; poudarja, da je pravna pomoč potrošnikom pod pragom revščine še vedno bistven dejavnik uravnovešanja; poudarja, da ima lahko težavnost pridobivanja brezplačne pravne pomoči velik odvračalni učinek, če sodna taksa in/ali odvetniški stroški predstavljajo znatni delež vrednosti zahtevka; meni, da bi morala biti brezplačna pravna pomoč vezana na prag revščine v državah članicah; vztraja, da bi bilo treba sodne stroške v splošnem dodatno znižati, na primer z uporabo nacionalnih elektronskih portalov e-pravosodje; poziva države članice, naj povečajo prijaznost uporabnikom spletnih informacij, ki državljanom omogočajo, da ugotovijo, ali imajo pravico do brezplačne pravne pomoči, vključno z dostopnimi spletnimi informacijami za slabovidne osebe;

20.  poziva Komisijo, naj pred zaključkom pregleda prihodnje leto uvede nov kazalnik o dostopu do sodnega varstva za skupine, ki bi lahko bile ogrožene ali diskriminirane, da se ugotovijo možne ovire;

21.  poudarja potrebo po obravnavanju še vedno obstoječe neenakosti v zastopanosti spolov in znatnih vrzeli v razmerju med sodniki, in sicer na sodiščih višje stopnje/vrhovnih sodiščih na nacionalni ravni in ravni EU; obžaluje nedavni negativni razvoj, kar zadeva delež poklicnih sodnic v nekaterih državah članicah;

22.  poudarja, da je treba v zvezi z enakostjo spolov v pravosodnih poklicih v Evropi opraviti še veliko dela, nenazadnje na področju dostopa do položaja sodnika, spolnih stereotipov, preglednosti pri imenovanju, usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja in obstoja praks mentorstva; poudarja očitno neskladje med deležem žensk, zaposlenih na nižjih ravneh pravosodja (vključno z nesodniškim osebjem) ter na ravni višjih sodišč in tožilstva; spodbuja države članice, naj svoja prizadevanja, zlasti na področju visokega šolstva, usmerijo na ženske na sodniških položajih ter naj spodbudijo pozitiven pristop do žensk sodnic;

23.  opozarja na skupno izjavo Evropskega parlamenta in Sveta iz leta 2015(10), v kateri je bilo navedeno, da bi države članice morale v največji možni meri in z namenom doseganja cilja enakosti med moškimi in ženskami, določenega v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji, zagotoviti enako zastopanost žensk in moških pri imenovanju kandidatov za sodnike na Splošnem sodišču Sodišča Evropske unije; poziva države članice, naj bodo za zgled v zvezi s tem;

24.  poudarja, da določanje finančnih sredstev še vedno v glavnem temelji na preteklih stroških namesto na dejanski delovni obremenitvi ali številu sodnih zahtevkov, pri čemer so se izdatki za pravosodni sistem na prebivalca v letu 2015 v več kot polovici držav članic povečali;

25.  pozdravlja večjo uporabo mehanizmov za alternativno reševanje sporov v večini držav članic, zlasti evropske platforme za spletno reševanje sporov (SRS) za potrošnike in trgovce;

26.  ugotavlja pomanjkanje razpoložljivih podatkov na področju zakonskih in starševskih sporov; spodbuja Komisijo, naj te podatke vključi v pregled stanja na področju pravosodja v EU, ko jih bodo države članice dale na razpolago, po možnosti kot vmesni cilj, ki naj se doseže po pregledu in po potrebi spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo;

Neodvisnost

27.  poudarja, da so neodvisnost, kakovost in učinkovitost ključne sestavine uspešnega pravosodnega sistema, ki pa je osrednjega pomena za pravno državo, pravičnost sodnih postopkov in zaupanje državljanov in podjetij pravnemu sistemu; nadalje poudarja, da je neodvisnost sodstva nujna sestavina demokracije; meni, da neodvisen pravosodni sistem na eni strani temelji na odsotnosti vmešavanja ali pritiskov vlad in politike ali strani z gospodarskim interesom, na drugi pa na učinkovitih jamstvih, ki jih zagotavlja status in položaj sodnikov ter njihov finančni položaj; poudarja, da je treba zagotoviti dovolj samostojnosti, da se organi pregona zaščitijo pred neustreznimi političnimi vplivi; zato poziva Komisijo, naj v pregled stanja vključi razdelek o statusu državnih tožilcev in njihovi neodvisnosti; nadalje poziva Komisijo, naj še naprej spremlja pravne varovalke sodniške neodvisnosti, tudi v sodelovanju z mrežo vrhovnih sodišč in sodnih svetov;

28.  poudarja pomen nepristranskega, torej brez samovoljne diskrecijske pravice izvršilne oblasti, in celovitega mehanizma za imenovanje, ocenjevanje, premeščanje ali razreševanje sodnikov;

o
o   o

29.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) http://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/bitstream/JRC104594/jrc104594__2017_the_judicial_system_and_economic_development_across_eu_member_states.pdf
(2) http://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/bitstream/JRC104594/jrc104594__2017_the_judicial_system_and_economic_development_across_eu_member_states.pdf
(3) http://eige.europa.eu/gender-statistics/dgs
(4) http://www.venice.coe.int/webforms/documents/default.aspx?pdffile=CDL-AD(2016)007-e
(5) UL C 378, 9.11.2017, str. 136.
(6) Milieu Ltd (2011), „Comparative study on access to justice in gender equality and anti-discrimination law“, zbirno poročilo, GD za pravosodje Evropske komisije, Bruselj.
(7) https://wcd.coe.int/ViewDoc.jsp?p=&Ref=CM/Rec(2010)12&Language=lanEnglish&Ver=original&BackColorInternet=C3C3C3&BackColorIntranet=EDB021&BackColorLogged=F5D383&direct=true
(8) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2017/596804/IPOL_STU(2017)596804_EN.pdf
(9) https://www.coe.int/t/dghl/cooperation/cepej/evaluation/default_en.asp
(10) UL C 436, 24.12.2015, str. 1.

Pravno obvestilo