Kazalo 
Sprejeta besedila
Sreda, 13. junij 2018 - StrasbourgKončna izdaja
Sestava Evropskega parlamenta ***
 Postopki v primeru insolventnosti: posodobljene priloge k uredbi ***I
 Sporazum med EU in Islandijo o dopolnilnih pravilih na področju zunanjih meja in vizumov za obdobje 2014–2020 ***
 Sporazum med EU in Švico o dopolnilnih pravilih na področju zunanjih meja in vizumov za obdobje 2014–2020 ***
 Izvajanje preostalih določb schengenskega pravnega reda, ki se nanašajo na schengenski informacijski sistem, v Republiki Bolgariji in Romuniji *
 Kohezijska politika in krožno gospodarstvo
 Nadaljnja makrofinančna pomoč Ukrajini ***I
 Pogajanja o posodobitvi pridružitvenega sporazuma med EU in Čilom
 Odnosi EU-NATO
 Kibernetska obramba

Sestava Evropskega parlamenta ***
PDF 114kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o osnutku sklepa Evropskega sveta o sestavi Evropskega parlamenta (00007/2018 – C8-0216/2018 – 2017/0900(NLE))
P8_TA(2018)0249A8-0207/2018

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Evropskega sveta (00007/2018),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Evropski svet podal v skladu z drugim pododstavkom člena 14(2) Pogodbe o Evropski uniji (C8-0216/2018),

—  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2018 o sestavi Evropskega parlamenta in svojega predloga za sklep Evropskega sveta, priloženega resoluciji(1),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za ustavne zadeve (A8-0207/2018),

1.  odobri osnutek sklepa Evropskega sveta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Evropskemu svetu in v vednost Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0029.


Postopki v primeru insolventnosti: posodobljene priloge k uredbi ***I
PDF 313kWORD 44k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o nadomestitvi Priloge A k Uredbi (EU) 2015/848 o postopkih v primeru insolventnosti (COM(2017)0422 – C8-0238/2017 – 2017/0189(COD))
P8_TA(2018)0250A8-0174/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0422),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0238/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 23. maja 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0174/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. junija 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o nadomestitvi prilog A in B k Uredbi (EU) 2015/848 o postopkih v primeru insolventnosti

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/946.)


Sporazum med EU in Islandijo o dopolnilnih pravilih na področju zunanjih meja in vizumov za obdobje 2014–2020 ***
PDF 240kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Sporazuma med Evropsko unijo in Islandijo o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (09228/2017 – C8-0101/2018 – 2017/0088(NLE))
P8_TA(2018)0251A8-0196/2018

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (09228/2017),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma med Evropsko unijo in Islandijo o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (09253/2017),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 77(2) in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0101/2018),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0196/2018),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Islandije.


Sporazum med EU in Švico o dopolnilnih pravilih na področju zunanjih meja in vizumov za obdobje 2014–2020 ***
PDF 240kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Unije, Sporazuma med Evropsko unijo in Švicarsko konfederacijo o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (06222/2018 – C8-0119/2018 – 2018/0032(NLE))
P8_TA(2018)0252A8-0195/2018

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (06222/2018),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma med Evropsko unijo in Švicarsko konfederacijo o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (06223/2018),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 77(2) in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0119/2018),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0195/2018),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Švicarske konfederacije.


Izvajanje preostalih določb schengenskega pravnega reda, ki se nanašajo na schengenski informacijski sistem, v Republiki Bolgariji in Romuniji *
PDF 236kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o osnutku sklepa Sveta o izvajanju preostalih določb schengenskega pravnega reda, ki se nanašajo na schengenski informacijski sistem, v Republiki Bolgariji in Romuniji (15820/1/2017 – C8-0017/2018 – 2018/0802(CNS))
P8_TA(2018)0253A8-0192/2018

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (15820/1/2017),

–  ob upoštevanju člena 4(2) Akta o pristopu Republike Bolgarije in Romunije, na podlagi katerega se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0017/2018),

–  ob upoštevanju člena 78c Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0192/2018),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.


Kohezijska politika in krožno gospodarstvo
PDF 444kWORD 61k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o kohezijski politiki in krožnem gospodarstvu (2017/2211(INI))
P8_TA(2018)0254A8-0184/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti njenega člena 3, in Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenih členov 4, 11, 174 do 178, 191 in 349,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21 ter 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. konference pogodbenic kot srečanja pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

–  ob upoštevanju členov 7(2) in 11(2) Pariškega sporazuma, ki priznavata lokalno, podnacionalno in regionalno razsežnost podnebnih sprememb in podnebnih ukrepov,

–  ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja 7: „Vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije“ in cilja 11: „Poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja“,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006(1) (v nadaljnjem besedilu: uredba o skupnih določbah),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in o posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1302/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1082/2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), kar zadeva razjasnitev, poenostavitev in izboljšanje ustanavljanja in delovanja takih združenj(5),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. januarja 2018 o okviru za spremljanje krožnega gospodarstva (COM(2018)0029),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2017 z naslovom Vloga pridobivanja energije iz odpadkov v krožnem gospodarstvu (COM(2017)0034),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 26. januarja 2017 o izvajanju akcijskega načrta za krožno gospodarstvo (COM(2017)0033),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. decembra 2015 z naslovom Vlaganje v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov (COM(2015)0639),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom Na poti h krožnemu gospodarstvu: Program za Evropo brez odpadkov (COM(2014)0398),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom Zeleni akcijski načrt za MSP – Omogočiti MSP, da spremenijo okoljske izzive v poslovne priložnosti (COM(2014)0440),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. februarja 2012 z naslovom Inovacije za trajnostno rast: biogospodarstvo za Evropo (COM(2012)0060),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. julija 2012 naslovom „Pametna mesta in skupnosti – Evropska partnerstva za inovacije“ (C(2012)4701),

–  ob upoštevanju študije iz decembra 2017, ki jo je naročila Komisija, z naslovom Integration of environmental concerns in Cohesion Policy Funds (ERDF, ESF, CF) –Results, evolution and trends through three programming periods (2000-2006, 2007-2013, 2014-2020) (Vključevanje okoljskih pomislekov v sklade kohezijske politike (ESRR, ESS, Kohezijski sklad) – rezultati, razvoj in usmeritve v treh programskih obdobjih (2000–2006, 2007–2013, 2014–2020),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o vlaganju v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov: ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o evropskem teritorialnem sodelovanju – najboljša praksa in inovativni ukrepi(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o sinergijah za inovacije: evropski strukturni in investicijski skladi, program Obzorje 2020 ter drugi evropski inovacijski skladi in programi EU(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o priložnostih za zeleno rast MSP(12),

–  ob upoštevanju izjave o pametnih otokih z dne 28. marca 2017,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika, člena 1(1)(e) in Priloge 3 sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0184/2018),

A.  ker so lokalne in regionalne oblasti najbolje seznanjene z lokalnimi in regionalnimi vprašanji in so glavne akterke za učinkovito izvajanje kohezijske politike, poleg tega so na čelu prehoda na krožno gospodarstvo; ker je za uresničitev tega prehoda ključnega pomena evropski model upravljanja na več ravneh, ki temelji na dejavnem in konstruktivnem sodelovanju med različnimi ravnmi upravljanja in deležniki ter na ustreznem obveščanju in aktivnem sodelovanju državljanov;

B.  ker mesta zavzemajo le 3 % zemeljske površine, vendar v njih živi več kot polovica svetovnega prebivalstva, poleg tega mesta porabijo več kot 75 % svetovnih virov in ustvarijo 60-80 % emisij toplogrednih plinov in ker naj bi se do leta 2050 v mesta preselilo 70 % svetovnega prebivalstva;

C.  ker je prehod na močnejše, bolj krožno gospodarstvo velika priložnost, pa tudi izziv za EU, njene države članice in njene državljane, da se evropsko gospodarstvo posodobi in bolj usmeri v trajnost; ker je zlasti priložnost za vse evropske regije in lokalne oblasti, ki so oblika oblasti, najbližja lokalnim skupnostim; ker omogoča razvoj in rast evropskih regij in jim lahko pomaga pri oblikovanju trajnostnega modela za gospodarski razvoj, preoblikovanje obstoječih sektorjev, izboljšanje trgovinske bilance in industrijske konkurenčnosti z večjo produktivnostjo, ustvarjanje novih, visokokakovostnih delovnih mest in novih vrednostnih verig;

D.  ker se v EU trenutno približno 60 % odpadkov ne reciklira in ker je mogoče s preučitvijo in uvedbo novih poslovnih modelov krožnega gospodarstva ustvariti velike stroškovne ugodnosti in poslovne priložnosti v korist malih in srednjih podjetij v EU;

E.  ker je za doseganje ciljev pariškega sporazuma nujen prehod na bolj krožno gospodarstvo, kar bo bistveno prispevalo k razvoju poslovnega modela, ki ne bo stremel le k dobičku, ampak tudi k ohranjanju okolja;

F.  ker kohezijska politika poleg naložbenih priložnosti iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI) v odziv na lokalne in regionalne potrebe ponuja tudi integrirani okvir politike, ki zmanjšuje razlike v razvoju med evropskimi regijami ter jim pomaga pri spopadanju z več izzivi za njihov razvoj, vključno s podporo za učinkovito rabo virov in trajnostni razvoj, pa tudi za teritorialno sodelovanje in krepitev zmogljivosti ter za privabljanje in spodbujanje zasebnih naložb;

G.  ker v veljavnem zakonodajnem okviru za kohezijsko politiko prehod na krožno gospodarstvo med cilji ni omenjen in ker je trajnostni razvoj horizontalno načelo za uporabo skladov ESI, opredeljeno v členu 8 uredbe o skupnih določbah in skupnem strateškem okviru (Priloga I), ki bo okrepilo povezavo med sedanjimi instrumenti, ki so namenjeni projektom, osredotočenim na krožno gospodarstvo;

H.  ker so številni tematski cilji, določeni za uskladitev skladov ESI s strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, in z njimi povezane predhodne pogojenosti pomembni za cilje krožnega gospodarstva;

I.  ker morajo biti ukrepi, ki prejemajo podporo iz skladov ESI, v skladu s členom 6 uredbe o skupnih določbah skladni z veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo, povezano z uporabo zakonodaje Unije, zlasti z okoljsko zakonodajo;

J.  ker je eden od ciljev krožnega gospodarstva zmanjšanje odpadkov na odlagališčih, poleg tega pa je absolutna prednostna naloga zavarovati in očistiti zakonita in nezakonita odlagališča na ozemlju držav članic;

K.  ker je Kitajska 1. januarja 2018 prepovedala uvoz odpadne plastike in nesortiranega papirja, in ker bo to za Unijo povzročilo izziv glede recikliranja, s katerim se bo treba spopasti na regionalni in lokalni ravni;

Vloga kohezijske politike pri spodbujanju krožnega gospodarstva

1.  pozdravlja prizadevanja Komisije v podporo krožnemu gospodarstvu v okviru kohezijske politike, zlasti z ozaveščanjem, da bi državam članicam in regijam pomagala pri črpanju sredstev za krožno gospodarstvo iz skladov kohezijske politike;

2.  ugotavlja, da podpora EU za inovacije, mala in srednja podjetja, nizkoogljično gospodarstvo in varstvo okolja za obdobje 2014–2020 po podatkih iz poročila Komisije o izvajanju akcijskega načrta za krožno gospodarstvo znaša 150 milijard EUR in da veliko teh področij prispeva k doseganju krožnega gospodarstva;

3.  ugotavlja, da je iz analize izidov pogajanj v zvezi z operativnimi programi v okviru partnerskih sporazumov in Evropskega socialnega sklada za sedanje programsko obdobje razvidno, da so se sredstva Evropskega socialnega sklada uporabila v podporo dejavnosti za uvedbo bolj zelenih modelov organizacije dela in dejavnosti v zeleni sektor;

4.  ugotavlja, da v sedanjem okviru politike ni mogoče zajeti polnega prispevka kohezijske politike h krožnemu gospodarstvu, kar je poudarjeno v študiji, ki jo je naročila Komisija; v zvezi s tem poudarja, da opredelitev sedanjih kategorij področja posredovanja, ki se uporabljajo za dodeljevanje finančnih sredstev, krožnega gospodarstva kot takega ne zajema;

5.  poziva Komisijo, naj načrtovane ukrepe za spodbujanje krožnega gospodarstva izvaja v skladu z dobro regulativno prakso, ter poudarja, da je treba spremljati izvedbene ukrepe;

6.  poudarja, da je treba izpolniti zavezo Komisije glede okvira za spremljanje krožnega gospodarstva(13), ki bo omogočil okrepitev in oceno napredka pri prehodu na krožno gospodarstvo na ravni EU in držav članic ter hkrati zmanjšanje upravnega bremena;

7.  poziva Komisijo k izrednim ukrepom za očiščenje območij, kjer so bili nezakonito zliti in zakopani nevarni odpadki, ki ogrožajo zdravje, dobro počutje ter ekonomski in socialni položaj lokalnega prebivalstva;

8.  poudarja vlogo okvirnega programa za raziskave in inovacije Obzorje 2020 in programa LIFE 2014–2020 pri financiranju inovativnih projektov in podpori za zmanjševanje odpadkov, recikliranje in projekte ponovne uporabe, ki so pomembni za krožno gospodarstvo;

9.  ceni, da je več regij uporabilo svoje strategije za pametno specializacijo za določitev prednostnih nalog, povezanih s krožnim gospodarstvom, in svoje naložbe v raziskave in inovacije prek kohezijske politike usmerjajo k temu cilju ter s tem bistveno prispevajo k podpori naložbam in infrastrukturi, ki ustrezajo potrebam malih in srednjih podjetij; poziva regionalne oblasti, naj to dobro prakso uveljavijo kot običajni način delovanja in izvajajo strategije za pametno specializacijo;

10.  pozdravlja, da sta bila ustanovljena Evropski center odličnosti za učinkovito rabo virov za mala in srednja podjetja ter platforma za podporo financiranju krožnega gospodarstva;

11.  ponovno poudarja svoje stališče, da krožno gospodarstvo presega ravnanje z odpadki in vključuje področja, kot so zelena delovna mesta, energija iz obnovljivih virov, učinkovita raba virov, biogospodarstvo, kmetijska in ribiška politika z industrijo s pretežno rabo biomase, katere cilj je zamenjati fosilna goriv, gospodarjenje z vodami, energetska učinkovitost, živilski odpadki, morski odpadki, izboljšanje kakovosti zraka, raziskave in razvoj ter inovacije, povezane s temi področji; priznava pa, da je infrastruktura za odpadke bistvena za zmanjšanje linearnih vzorcev proizvodnje in potrošnje, in da je treba podpreti inovacije na področju ekološke zasnove, da se zmanjša količina plastičnih odpadkov;

12.  želi spomniti, da je osnovni problem, ki ga je treba najprej rešiti, trg sekundarnih surovin, saj je jasno, da je prehod na zeleno gospodarstvo precej počasnejši, če so surovine cenejše od recikliranih materialov, poleg tega se lahko strukturna sredstva izgubijo v tem začaranem krogu; v zvezi s tem meni, da bi lahko z določeno ad hoc zakonodajo (na primer prihodnji predlog Komisije o plastičnih proizvodih za enkratno uporabo) in ustreznim obdavčenjem na evropski ravni, ki bi predstavljalo lastna sredstva v naslednjem večletnem finančnem okviru, odločilno prispevali h krožnemu gospodarstvu;

13.  poudarja, da reciklirani materiali v povprečju zadostijo le približno 10 % povpraševanja po materialih v EU; ob upoštevanju novosti na globalnih trgih, zlasti prepovedi uvoza odpadne plastike in nesortiranega papirja, ki jo je pred kratkim uvedla Kitajska, prepoznava nov potencial za regije in lokalne skupnosti, da vlagajo v infrastrukturo za recikliranje, ustvarijo nova zelena delovna mesta in se spopadejo s sedanjimi izzivi, s katerimi se sooča EU;

14.  opozarja na obstoj in pomen predhodnih pogojenosti v okviru skladov ESI, zlasti cilj ohranitve in varstva okolja ter spodbujanje učinkovite rabe virov; zlasti želi spomniti na predhodno pogojenost za spodbujanje gospodarsko in okoljsko vzdržnih naložb v sektor odpadkov; vendar obžaluje, da se je pri naložbah iz skladov ESI zanemarila hierarhija ravnanja z odpadki in da se ni opravila ustrezna okoljska presoja dolgoročnih rezultatov teh naložb;

15.  se zavzema za usklajevanje in večje sodelovanje med regijami, malimi in srednjimi podjetji ter drugimi javnimi in zasebnimi subjekti, da se vzpostavijo nove tematske platforme pametnih specializacij, zlasti med agroživilskim, energetskim in industrijskim sektorjem;

16.  poudarja, da je hierarhija ravnanja z odpadki nujen pogoj za uresničitev krožnega gospodarstva, hkrati pa je potrebna večja preglednost v dobavni verigi, tako da je mogoče spremljati proizvode in materiale ob koncu življenjske dobe in jih učinkovito ponovno uporabiti; poleg tega opaža negativen trend naložb iz skladov ESI v nižje ravni hierarhije ravnanja z odpadki, zlasti v obrate za mehansko-biološko obdelavo odpadkov in sežigalnice, kar v nekaterih primerih vodi do presežne zmogljivosti in dolgoročno vezanost na določeno tehnologijo in torej ogrozi doseganje ciljev EU na področju recikliranja; opominja, da naj bi s spodbujanjem poslovne skupnosti, da upošteva hierarhijo, ustvarili dodatni vir surovin, ki bi se lahko uporabile v proizvodnji;

17.  opominja, da so bili pri pregledu zakonodaje EU o odpadkih določeni novi cilji glede odpadkov za leta 2025, 2030 in 2035, ter poudarja, da so za doseganje teh ciljev potrebne politična zavezanost na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter gospodarske naložbe; poziva države članice, naj v celoti uporabijo razpoložljiva sredstva Unije za podpiranje takih naložb, in poudarja, da bodo te ustvarile precejšnje donose, kar zadeva gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest;

18.  poudarja pomen regionalnih projektov obdelave ostankov odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, za proizvodnjo trajnostnih biogoriv druge generacije, ki sledi natančnemu ločevanju ali ločenemu zbiranju v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki;

19.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse opredelitve v zvezi z odpadki skladne z okvirno direktivo o odpadkih in da bodo na voljo primerljivi podatki o napredku držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti;

20.  poudarja pomen pobude inovativnih ukrepov v mestih, v okviru katere so bila doslej osmim inovativnim projektom s področja krožnega gospodarstva v mestih odobrena sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj, in poziva Komisijo, naj spremlja in ocenjuje njihovo izvajanje, da se bodo izoblikovale širše politike krožnega gospodarstva;

Krožno gospodarstvo kot gonilo trajnostnega in regionalnega razvoja

21.  poudarja, kako pomembno je načelo partnerstva in da imajo vsi deležniki, zlasti regionalni in lokalni organi ter nevladni sektor, vključno z malimi in srednjimi ter socialnimi podjetji, pomembno vlogo pri pripravi sporazumov o partnerstvu in načrtovanju operativnih programov; poziva, naj partnerji dejansko sodelujejo v političnih procesih s sklepanjem medsektorskih partnerstev in naj se cilji v zvezi s krožnim gospodarstvom ustrezno vključijo v programske dokumente; spodbuja države članice, naj v skladu s pristopom EU do krožnega gospodarstva razvijejo nacionalne strategije na tem področju; poudarja vodilno vlogo, ki jo lahko prevzamejo lokalne vlade pri uresničevanju krožnega gospodarstva;

22.  poudarja pomembno vlogo javno-zasebnih partnerstev pri snovanju in načrtovanju novih proizvodov in storitev, kjer se upošteva življenjski cikel, da bi na ta način lahko uvedli štiri modele zasnove, ki jih je mogoče uporabiti v krožnem gospodarstvu: zasnovo za dolgo življenjsko dobo, zasnovo za najem/storitev, zasnovo za ponovno uporabo v proizvodnji in zasnovo za snovno predelavo;

23.  poudarja, da je treba spremeniti in prilagoditi sedanje strategije in tržne modele ter regijam tako pomagati pri prehodu na bolj trajnostno obliko gospodarstva, kar bo prispevalo k njihovi ekonomski, industrijski in okoljski konkurenčnosti;

24.  poziva k izvajanju krožnega gospodarstva v okviru usklajenega upravljanja na več ravneh in načela partnerstva ob popolni preglednosti, sodelovanju lokalnih skupnosti in udeležbi splošne javnosti;

25.  poudarja, da je treba spodbujati tesnejše sodelovanje med vsemi deležniki, vključenimi v procese krožnega gospodarstva;

26.  ugotavlja, da so projekti v zvezi s krožnim gospodarstvom, ki so prejeli podporo v okviru kohezijske politike, bolj koristili razvitejšim regijam; ugotavlja, da je upravna zmogljivost manj razvitih regij omejena, zato poziva nacionalne organe držav članic in Komisijo, naj izkoristijo vse obstoječe možnosti za zagotavljanje strokovne pomoči tem regijam in okrepitev njihove zmogljivosti in jim pomagajo, da okrepijo svoja prizadevanja in ustvarijo pogoje za doseganje tehnološkega preskoka ter da izvedejo več projektov, ki izpolnjujejo načela krožnega gospodarstva, razvijejo partnerstva in tesneje sodelujejo z deležniki, kot so strokovnjaki za materiale, kemiki, proizvajalci in izvajalci recikliranja, zlasti v okviru pobude Industrija 2020 in krožno gospodarstvo;

27.  poudarja, da naj bi po ocenah s prehodom na biološke surovine in biološke metode predelave do leta 2030 prihranili do 2,5 milijarde ton ekvivalenta CO2 na leto, pri čemer bi se večkrat povečali trgi biosurovin in novih potrošniških izdelkov; poudarja, da je pri pretvorbi naravnih virov v biološke izdelke, materiale in goriva nadvse pomembno, da se s temi viri trajnostno gospodari in se ohrani biotska raznovrstnost;

28.  meni, da je biogospodarstvo bistveno za regionalni in lokalni razvoj, saj ima potencial za ustvarjanje novih delovnih mest in rasti na podeželju in tako krepi kohezijo med regijami, poziva, naj se skladi ESI v večji meri uporabijo za uveljavitev obstoječih inovacij prek politik za spodbujanje deležnikov, ob nadaljnjem spodbujanju inovacij na področju razvoja materialov na biološki osnovi, biološko razgradljivih materialov in materialov, primernih za recikliranje in kompostiranje, ki so proizvedeni iz bioloških surovin, s katerimi se trajnostno gospodari; želi spomniti, da lahko z dosledno uveljavitvijo biogospodarstva rešimo tudi težavo živilskih odpadkov; poziva k boljšemu sodelovanju med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi pri vzpostavitvi sistemov in platform, ki povezujejo različne akterje iz sektorjev živilske proizvodnje, prevoza, maloprodaje, potrošnikov in odpadkov ter ustrezne druge deležnike, s čimer bi dosegli večjo sinergijo pri iskanju učinkovitih rešitev;

29.  poudarja, da bi bilo treba poleg lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov spodbude prenesti tudi na potrošnike, ki jih je treba nenehno obveščati in spodbujati k spreminjanju obnašanja pri ravnanju z odpadki, proizvodnji, recikliranju ter vprašanjih, povezanih s trajnostnimi rešitvami v njihovem vsakdanjem življenju;

30.  poziva k boljšemu, enostavnejšemu in preglednejšemu dostopu lokalnih in regionalnih oblasti do finančnih sredstev, tudi z okrepitvijo njihovih upravnih zmogljivosti in s pomočjo večjega sodelovanja z Evropsko investicijsko banko v okviru svetovalnega vozlišča za naložbe, da se omogoči več naložb v zelena delovna mesta, ravnanje z odpadki, pametno specializacijo, nadaljnji razvoj podeželja, tudi kar zadeva potrebno infrastrukturo in okolju prijazne tehnologije, prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire, pa tudi energetski prehod na lokalni ravni, vključno z energetsko učinkovitostjo, decentralizirano distribucijo energije, inovacijami na področju čiste energije in krožnim gospodarstvom; pozdravlja, da je Evropska investicijska banka za sofinanciranje projektov krožnega gospodarstva za ravnanje z odpadki, upravljanje z vodami ali raziskave in razvoj na področju kmetijstva v zadnjih petih letih namenila 2,4 milijarde EUR; poudarja, da je treba sklade ESI in Evropski sklad za strateške naložbe bolje uskladiti na področju krožnega gospodarstva, tudi da se zagotovi, da bodo programi vključevali regionalni pristop in bolje izkoriščali regionalni potencial za trajnostne vire energije;

31.  poziva države članice, regije in lokalne oblasti, naj spodbujajo vzpostavitev mrež za ponovno uporabo in popravila ter jih podprejo, zlasti tiste, ki bodo delovale kot socialna podjetja, da se podaljša življenjska doba izdelkov z njihovo ponovno uporabo, popravilom in nadaljnjo rabo, ter naj tem mrežam olajšajo dostop do zbirnih mest za odpadke ter naj spodbujajo uporabo skladov ESI, ekonomskih instrumentov, meril za zelena naročila ali drugih ukrepov;

32.  poudarja, da je trajnost življenjskega cikla pri ponovni uporabi in recikliranju odvisna tudi od porabe energije pri prevozu; opozarja, da to še posebej velja za podeželska območja, kjer so večje razdalje med prevzemnimi točkami in predelovalnicami odpadkov; poziva Komisijo, države članice in regionalne organe, naj v svojih strategijah krožnega gospodarstva za podeželska območja upoštevajo pristop življenjskega cikla, da bi preprečile splošne negativne učinke na okolje in podnebje;

33.  poudarja, da devet od 32 operativnih programov, ki so bili pregledani v študiji o vključitvi okoljskih pomislekov v sklade kohezijske politike, obravnava krožno gospodarstvo, šest pa zelena delovna mesta; pozdravlja sedanja prizadevanja nacionalnih in regionalnih organov, vendar obenem poziva države članice, naj krožno gospodarstvo bolje vključijo v svoje operativne in regionalne programe in partnerske sporazume; poziva k podpori za regije, da bodo čim bolj nemoteno prešle na krožno gospodarstvo;

34.  poziva države članice, naj bo krožno gospodarstvo kot interdisciplinaren predmet ustrezno vključeno v izobraževalne programe, poklicno usposabljanje in prekvalifikacijo, da bi oblikovali novo naravnanost, kar bo pripomoglo k opredelitvi novih poslovnih modelov in ustvarjanju novih delovnih mest;

35.  poziva nacionalne in regionalne organe, pristojne za pripravo operativnih programov, naj krožno gospodarstvo intenzivneje vključijo v programe za teritorialno sodelovanje, zlasti v programe čezmejnega sodelovanja, da bi uveljavili čezmejne rešitve, ki lahko prinesejo bolj učinkovite in cenejše rezultate;

36.  meni, da bi bilo treba prihodnje načrtovanje skladov ESI v naslednjem programskem obdobju bolj uskladiti z nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti do leta 2030, po možnosti z uporabo podobnih kazalnikov, kot so tisti iz uredbe o upravljanju energetske unije; poziva k ambiciozni in usklajeni strategiji za države članice, da se izpolnijo že zastavljeni obvezni cilji na ravni EU za blaženje podnebnih sprememb;

37.  poziva države članice, naj v obdobju revizije izkoristijo priložnost in krožno gospodarstvo še bolj vključijo v svoje sedanje operativne programe; meni, da bi morala Komisija olajšati ta proces in državam članicam pomagati analizirati sedanje stanje in morebitna področja, na katerih je mogoče uveljaviti krožno gospodarstvo in njegova načela;

38.  meni, da bi bilo treba vlogo evropskega teritorialnega sodelovanja pri spopadanju z izzivi, povezanimi z uveljavljanjem krožnega gospodarstva, še okrepiti; poziva države članice, naj spodbujajo čezmejno sodelovanje, zlasti v okviru evropskega teritorialnega sodelovanja, za izvajanje projektov krožnega gospodarstva; poudarja tudi, da je treba prek predpristopnih sporazumov z državami, ki niso članice Unije, poiskati trajnostne rešitve za premostitev sedanjih izzivov, zlasti glede onesnaženosti zraka;

39.  poudarja, da se potencial makroregionalnih strategij premalo izkorišča za pomoč pri spopadanju z izzivi pri uveljavljanju krožnega gospodarstva v državah članicah, pa tudi v tretjih državah na istem geografskem območju; meni, da bi se morale te strategije osredotočati na prednostne naloge v podporo oblikovanju trga sekundarnih surovin v Uniji; poziva k razvoju pobud EU za sodelovanje s sosednjimi državami;

40.  ponavlja svoje stališče o pomenu ohranjanja in krepitve zmogljivosti lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov, kar je tudi izredno pomembno za prehod na krožno gospodarstvo; želi spomniti na pomembno vlogo, ki jo utegne imeti tehnična pomoč na tem področju; opozarja, da imajo regije in mestna območja nadvse pomembno vlogo pri spodbujanju odgovornosti energetskega prehoda od spodaj navzgor in so najprimernejša za preskušanje in izvajanje celostnih energetskih rešitev v neposredni povezavi z državljani; poudarja vlogo, ki jo lahko imajo v krožnem gospodarstvu pobude za „pametna mesta“, tako da spodbujajo modele zelene tehnologije kot del strategij za trajnostni razvoj mest; poudarja, da so trajnostna in „krožna“ mesta instrument za učinkovito krožno gospodarstvo;

41.  poudarja pomen zelenih javnih naročil kot gonila krožnega gospodarstva s potencialnim trgom, ki je po ocenah vreden 1,8 bilijona EUR letno in zagotavlja javna dela, blago in storitve(14);

42.  poudarja, da je potreben energetski regulativni okvir, ki bo državljane in energetske skupnosti spodbujal k sodelovanju pri energetskem prehodu, in sicer s pravico do samoproizvodnje in porabe ter z nadaljnjimi podpornimi programi, zagotovljenim prednostnim dostopom do omrežja in prednostno distribucijo za energijo iz obnovljivih virov;

43.  poziva regionalne in lokalne organe, naj še naprej vlagajo v izobraževalne programe, poklicno usposabljanje in prekvalifikacijo delavcev, pa tudi kampanje ozaveščanja javnosti o koristih in prednostih vseh ukrepov s ciljem izvajanja krožnega gospodarstva prek projektov kohezijske politike, s čimer bi povečali udeležbo državljanov in vplivali na vedenje potrošnikov; pri tem poudarja potencial Evropskega socialnega sklada; meni, da je treba spodbujati mlade podjetnike k prehodu na krožno gospodarstvo, zlasti v regijah z nizko stopnjo dohodka in rasti; poudarja tudi, da je krožno gospodarstvo priložnost za boj proti upadanju prebivalstva, diverzifikacijo gospodarstva in večjo zaščito pred tveganji na podeželju; v zvezi s tem opozarja, da je treba na podeželju spodbujati prehod na trajnostne vrednostne verige; poudarja, da je pomembno razviti posebno strategijo za otoške regije;

44.  poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, in celostnih teritorialnih naložb, da se lokalnim deležnikom pomaga združiti vire financiranja in načrtovati lokalne pobude, usmerjene v krožno gospodarstvo;

45.  ugotavlja, da 80 % morskih odpadkov izvira s kopnega; poudarja, da je treba zato zoper odpadke na kopnem in v morju lokalno in regionalno ukrepati v korist okolju in zdravju ljudi; poziva države članice, regije in lokalne organe, naj svoja prizadevanja osredotočijo na preprečevanje nastajanja odpadkov na kopnem;

46.  poziva Komisijo, naj v okviru evropskega semestra preuči, kako regionalne in nacionalne naložbe v projekte v zvezi s krožnim gospodarstvom, ki se sofinancirajo s skladi ESI, vplivajo na izračun javnofinančnega primanjkljaja;

47.  pozdravlja predlog o spremembi direktive o pitni vodi 98/83/ES, s katero se bo olajšal prehod na krožno gospodarstvo z zmanjšanjem količine plastičnih odpadkov iz ustekleničene vode, s čimer bomo prihranili veliko energije in učinkoviteje upravljali vodne vire;

Krožno gospodarstvo v okviru kohezijske politike po letu 2020

48.  poziva Komisijo, naj v naslednjem programskem obdobju oblikuje ustrezno metodologijo spremljanja z ustreznimi kazalniki, ki bodo omogočali boljše spremljanje prispevka kohezijske politike k doseganju krožnega gospodarstva, da bi pridobili natančnejšo sliko o okoljskih in socialno-ekonomskih pogojih;

49.  poudarja, da tudi drugi programi, kot so LIFE, COSME in Obzorje 2020, zagotavljajo precejšnjo podporo za prehod na krožno gospodarstvo; poudarja, da je treba izboljšati sinergijo med navedenimi instrumenti, da bi dosegli cilje, določene v akcijskem načrtu Komisije za krožno gospodarstvo;

50.  poziva Komisijo, naj v novih zakonodajnih predlogih za prihodnji okvir kohezijske politike razvije ustrezne predhodne pogojenosti v zvezi z doseganjem krožnega gospodarstva; meni, da bi bilo treba strategije krožnega gospodarstva oblikovati v partnerstvu z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi ter gospodarskimi in socialnimi partnerji;

51.  poziva Komisijo, naj v programu Obzorje 2020 še več pozornosti in sredstev nameni inovacijskim in raziskovalnim projektom na področju krožnega gospodarstva;

52.  poudarja, da je treba povečati podporo kohezijske politike za trajnostni razvoj mest in podeželja, in poziva, naj se v zvezi s tem vidnejša vloga nameni ciljem, povezanim s krožnim gospodarstvom; poziva k nadaljevanju inovativnih urbanističnih ukrepov in ukrepov na podeželju na tem področju in poziva Komisijo, naj izkušnje, ki jih bo pridobila v obdobju 2014–2020, v čim večji meri izkoristi pri pripravi predlogov za prihodnost; poziva k prožnemu, prilagojenemu pristopu k izvajanju agende za mesta, ki bo zagotavljal spodbude in smernice, s katerimi bi v celoti izkoristili potencial mest pri uveljavljanju krožnega gospodarstva;

53.  poziva Komisijo, naj evropsko platformo deležnikov za krožno gospodarstvo preoblikuje v mesto za izmenjavo najboljše prakse, da se bodo sredstva kohezijske politike čim boljše uporabila za prehod na krožno gospodarstvo;

54.  poudarja medsebojno odvisnost krožnega gospodarstva in blažitev podnebnih sprememb ter zato poziva, naj se več sredstev nameni za naložbe, povezane s krožnim gospodarstvom in podnebnimi vprašanji, v kohezijski politiki po letu 2020; poudarja tudi, da bi bilo treba v naslednjem večletnem finančnem okviru nameniti več sredstev za obvladovanje podnebnih sprememb kot v sedanjem okviru;

o
o   o

55.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 320.
(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 289.
(3) UL L 347, 20.12.2013, str. 470.
(4) UL L 347, 20.12.2013, str. 259.
(5) UL L 347, 20.12.2013, str. 303.
(6) UL L 347, 20.12.2013, str. 281.
(7) UL L 298, 26.10.2012, str. 1.
(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0053.
(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0321.
(10) UL C 101, 16.3.2018, str. 111.
(11) UL C 265, 11.8.2017, str. 65.
(12) UL C 353, 27.9.2016, str. 27.
(13) Sporočilo Komisije z dne 16. januarja 2018 o okviru za spremljanje krožnega gospodarstva (COM(2018)0029).
(14) Kupujte zeleno! Priročnik o zelenih javnih naročilih, tretja izdaja, Evropska komisija, 2016.


Nadaljnja makrofinančna pomoč Ukrajini ***I
PDF 330kWORD 50k
Resolucija
Besedilo
Priloga
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju nadaljnje makrofinančne pomoči Ukrajini (COM(2018)0127 – C8-0108/2018 – 2018/0058(COD))
P8_TA(2018)0255A8-0183/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0127),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 212(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0108/2018),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju skupne izjave Evropskega parlamenta in Sveta, sprejete skupaj s Sklepom št. 778/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o zagotavljanju nadaljnje makrofinančne pomoči Gruziji(1),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 29. maja 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A8-0183/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. junija 2018 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju nadaljnje makrofinančne pomoči Ukrajini

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu (EU) 2018/947.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

SKUPNA IZJAVA PARLAMENTA, SVETA IN KOMISIJE

Parlament, Svet in Komisija poudarjajo, da je temeljni pogoj za dodelitev makroekonomske pomoči ta, da država upravičenka spoštuje učinkovite demokratične mehanizme – vključno z večstrankarskim parlamentarnim sistemom – in pravno državo ter zagotavlja spoštovanje človekovih pravic.

Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje spremljata izpolnjevanje tega pogoja v celotnem obdobju izvajanja makrofinančne pomoči Unije.

Glede na neizpolnjene pogoje o boju proti korupciji in s tem povezani preklic tretjega obroka predhodnega programa makrofinančne pomoči v skladu s Sklepom (EU) 2015/601 Evropski parlament, Svet in Komisija poudarjajo, da bo nadaljnja makrofinančna pomoč pogojena z napredkom v boju proti korupciji v Ukrajini. V ta namen gospodarska politika in finančni pogoji Memoranduma o soglasju, ki bo sklenjen med Evropsko unijo in Ukrajino, med drugim vključujejo obveznosti za okrepitev upravljanja, upravnih zmogljivosti in institucionalne ureditve, zlasti za boj proti korupciji v Ukrajini, predvsem v zvezi s sistemom za preverjanje prijav premoženjskega stanja, preverjanja podatkov o dejanskem lastništvu družb in dobro delujočem specializiranem protikorupcijskem sodišču, v skladu s priporočili Beneške komisije. Pogoji o boju proti pranju denarja in izogibanju davkom se prav tako upoštevajo. V skladu s členom 4(4), če pogoji niso izpolnjeni, Komisija začasno prekine ali ukine izplačilo makrofinančne pomoči.

Komisija redno obvešča Evropski parlament in Svet o razvoju dogajanj v zvezi s to pomočjo ter jima zagotavlja ustrezne dokumente, ob vsakem izplačilu pa tudi javno poroča o izpolnjevanju vseh pogojev ekonomske politike in finančnih pogojev, povezanih s tem izplačilom, zlasti tistih v zvezi z bojem proti korupciji.

Evropski parlament, Svet in Komisija opozarjajo, da bi makrofinančna pomoč Ukrajini prispevala k vrednotam, ki jih deli z Evropsko unijo, vključno s trajnostnim in družbeno odgovornim razvojem, ki vodi do ustvarjanja delovnih mest in zmanjševanja revščine ter zavezanosti močni civilni družbi. Komisija spremlja osnutek izvedbenega sklepa Komisije o odobritvi memoranduma o soglasju z analizo pričakovanega socialnega učinka makrofinančne pomoči. V skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 se bo ta analiza predložila Odboru držav članic in se da na razpolago Evropskemu parlamentu in Svetu preko registra o postopkih v odborih.

(1) UL L 218, 14.8.2013, str. 15.


Pogajanja o posodobitvi pridružitvenega sporazuma med EU in Čilom
PDF 336kWORD 54k
Priporočilo Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 Svetu, Komisiji ter podpredsednici Komisije in visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko glede pogajanj o posodobitvi pridružitvenega sporazuma med EU in Čilom (2018/2018(INI))
P8_TA(2018)0256A8-0158/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3 ter naslova V, zlasti členov 21 in 36, Pogodbe o Evropski uniji (PEU), pa tudi petega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 218 PDEU,

–  ob upoštevanju obstoječega pridružitvenega sporazuma med Republiko Čile in Evropsko unijo,

–  ob upoštevanju pogajanj med Evropsko unijo in Čilom o posodobljenem pridružitvenem sporazumu, ki so se začela 16. novembra 2017,

–  ob upoštevanju pogajalskih smernic za ta sporazum, ki jih je Svet sprejel 13. novembra 2017,

–  ob upoštevanju skupne deklaracije s 25. srečanja skupnega parlamentarnega odbora EU-Čile z dne 22. januarja 2018,

–  ob upoštevanju svojega priporočila z dne 14. septembra 2017 Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje glede pogajanj o posodobitvi trgovinskega stebra pridružitvenega sporazuma med EU in Čilom(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2017 o političnih odnosih EU z Latinsko Ameriko(2),

–  ob upoštevanju izjave foruma civilne družbe EU-CELAC z dne 11. maja 2015 z naslovom Equality, rights and democratic participation for the peoples of Europe and Latin America and the Caribbean (Enakost, pravice in demokratična udeležba ljudstev Evrope ter Latinske Amerike in Karibov),

–  ob upoštevanju členov 108(4) in 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0158/2018),

A.  ker Čile in EU povezujejo skupne vrednote ter tesne kulturne, gospodarske in politične vezi;

B.  ker Čile in EU tesno sodelujeta pri spopadanju z regionalnimi in globalnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, mednarodna varnost, trajnostni razvoj ter globalno upravljanje;

C.  ker je Čile odločen zagovornik demokracije, človekovih pravic, proste in odprte trgovine ter multilateralizma; ker je tudi pomemben član Pacifiške zveze, Organizacije ameriških držav in Zveze južnoameriških držav (UNASUR) ter država z visokimi dohodki in član OECD;

D.  ker ima Čile pomembno vlogo v regionalnih zadevah, nastopa na primer kot porok pri kolumbijskem mirovnem procesu ter pri pogajanjih v Santu Domingu med venezuelsko vlado in opozicijo; ker se je Čile umaknil iz venezuelskih pogovorov, saj minimalni pogoji za demokratične predsedniške volitve in normalizacijo institucij niso bili izpolnjeni;

E.  ker od januarja 2014 velja okvirni sporazum o sodelovanju Čila v operacijah EU za krizno upravljanje; ker Čile sodeluje v operaciji EUFOR ALTHEA v Bosni in Hercegovini ter več operacijah OZN za ohranjanje miru, s čimer kaže svojo zavezanost miru in varnosti v svetu;

F.  ker so bile zadnje parlamentarne in predsedniške volitve ponovno dokaz stabilnosti in zrelosti čilske demokracije; ker Čile v zadnjih desetletjih uživa visoko gospodarsko rast in je eno najhitreje rastočih gospodarstev Južne Amerike; ker reforme v tej državi še potekajo;

G.  ker je nedavna dekriminalizacija splava pod določenimi pogoji pokazala vedno večjo odprtost čilske družbe za krepitev vloge žensk in deklet;

H.  ker je glede na indeks človekovega razvoja za leto 2016 Čile v kategoriji zelo visokega človekovega razvoja, pri čemer je uvrščen na prvo mesto med državami Latinske Amerike in na 38. mesto v svetovnem merilu, višje od sedmih držav članic EU;

I.  ker je obstoječi pridružitveni sporazum bistveno prispeval k utrditvi političnih odnosov med EU in Čilom ter znatnemu povečanju obsega trgovine in naložbenih tokov; ker stalno spoštovanje pravne države ter stabilnega pravnega in političnega okvira Čilu in EU omogoča izvajanje svobodnega podjetništva in spodbuja ustrezno naložbeno okolje, ki vključuje zaščitne ukrepe za načelo pravne varnosti;

J.  ker sta EU in Čile v zadnjih letih sklenila bolj ambiciozne in celovite sporazume z drugimi partnerji; ker bi se lahko obstoječi odnos med EU in Čilom, tudi na področjih zunanjih zadev in varnosti, s posodobitvijo pridružitvenega sporazuma znatno poglobil;

K.  ker se morata v bodočem pridružitvenem sporazumu med EU in Čilom v celoti odražati preobrazbena vloga agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in vloga mednarodnega razvojnega sodelovanja pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja;

L.  ker bi se s posodobljenim pridružitvenim sporazumom v povezavi s sporazumoma z Mehiko in Mercosurjem, glede katerih potekajo (ponovna) pogajanja, utrdila vloga EU kot ključne zaveznice Latinske Amerike, in sicer v času, ko si drugi akterji, kot sta Kitajska in Rusija, vedno bolj prizadevajo za povečanje svojega vpliva v regiji;

M.  ker je skupni parlamentarni odbor EU-Čile večkrat izrazil podporo posodobitvi pridružitvenega sporazuma, nazadnje v skupni deklaraciji, sprejeti na 25. srečanju 22. januarja 2018;

1.  priporoči Svetu, Komisiji ter podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko:

Splošna načela

Multilateralizem ter regionalno in mednarodno sodelovanje

Politični dialog in sodelovanje

Institucionalne določbe

   (a) naj na podlagi naših skupnih vrednot, demokratičnih načel, boja proti podnebnim spremembam, zagotavljanja enakosti spolov, vladavine prava, dobrega upravljanja, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin občutno okrepijo sodelovanje med Čilom in EU, ki sta podobno misleča partnerja v okolju mednarodnih odnosov, ki postajajo ponovno negotovi;
   (b) naj zagotovijo, da bo posodobljeni sporazum s Čilom ambiciozen, celovit in uravnotežen ter da bo državljanom, podjetjem in gospodarstvom na obeh straneh prinesel oprijemljive koristi; naj zagotovijo, da bo imel sporazum vodilno mesto med najnaprednejšimi sporazumi, sklenjenimi med EU in tretjimi državami;
   (c) naj okrepijo razsežnost človekovih pravic v sodelovanju med EU in Čilom v luči strategije EU in Čila na področju človekovih pravic za obdobje 2016–2020; naj v sporazum vključijo skupno zavezo za varovanje in spodbujanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin, enakosti spolov in pravic manjšin, kot so skupnost LGBTI, in domorodnih ljudstev, z izvršljivimi mehanizmi za spremljanje, redno poročanje in reševanje sporov; naj spodbujajo Čile, da poišče rešitev za vprašanja z domorodnimi Mapuči in drugimi domorodnimi ljudstvi; naj nadaljujejo prakso vključevanja klavzule o človekovih pravicah v vse prihodnje pridružitvene sporazume; naj nadaljujejo redni dialog med EU in Čilom o človekovih pravicah, katerega cilj je okrepiti institucionalni okvir in javne politike za spodbujanje človekovih pravic, tudi prek večstranskega sodelovanja;
   (d) naj spodbujajo Čile, da zagotovi ustrezne pravne postopke in poštene sodne postopke ob upoštevanju mednarodnih standardov v celoti;
   (e) naj si v luči zavezanosti Čila k uresničitvi ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030 prizadevajo za spodbujanje trajnostnega socialno-ekonomskega razvoja, boj proti revščini in zmanjšanje neenakosti;
   (f) naj podpirajo Čile pri povečanju standardov izobraževanja in izboljšanju programov izobraževanja ter tako zagotovijo, da bodo osebe z najnižjimi dohodki imele dostop do visokošolskega izobraževanja; naj okrepijo povezavo med univerzami in trgom dela, pri tem pa premostijo neskladje spretnosti in spodbujajo zaposlovanje mladih;
   (g) naj spodbujajo varstvo socialnih in okoljskih pravic ter zagotovijo učinkovito izvajanje konvencij Mednarodne organizacije dela, pa tudi izkoreninjenje prisilnega dela in dela otrok;
   (h) naj okrepijo dialog ter sodelovanje glede izzivov na regionalni in svetovni ravni, kot so organizirani kriminal, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami, vedno večje neenakosti, migracije, terorizem in podnebne spremembe, vključno z izvajanjem Agende 2030; naj podprejo sodelovanje med EU in Čilom na področju upravljanja migracij ter vzpostavijo mehanizme za ponovni sprejem, tudi za osebe brez državljanstva in državljane tretjih držav;
   (i) naj opozarjajo na pomen večstranskih programov in na to, da nobena dvostranska pogajanja ne smejo ogroziti namere o večstranskem doseganju napredka;
   (j) naj prispevajo h krepitvi multilateralizma in mednarodnega sodelovanja, da bi spodbujali mednarodno varnost in se učinkovito spopadali z izzivi na svetovni ravni; naj izboljšajo usklajevanje glede stališč obeh strani v mednarodnih organizacijah in forumih;
   (k) naj spodbujajo Čile, naj še naprej podpira sheme regionalnega povezovanja in sodelovanja, predvsem Pacifiško zvezo, glede na njene spodbudne rezultate kot dejanskega in dejavnega pobudnika gospodarskega povezovanja med člani iz regije, pa tudi UNASUR ter Skupnost latinskoameriških in karibskih držav (CELAC); naj preučijo možnost, da bi EU v Pacifiški zvezi pridobila status opazovalke;
   (l) naj omogočijo smiseln redni dialog o vseh pomembnih zadevah, pri tem pa se oprejo na obstoječe oblike in jih nadgradijo; naj prek instrumenta partnerstva mobilizirajo razpoložljiva sredstva, da bi izpolnili strateške cilje;
   (m) naj omogočijo tesno sodelovanje na področju varnosti in obrambe, zlasti v zvezi s preprečevanjem konfliktov, kriznim upravljanjem, pomorsko varnostjo, razoroževanjem in neširjenjem orožja; naj omogočijo okrepljeno sodelovanje Čila v misijah in operacijah skupne varnostne in obrambne politike EU;
   (n) naj omogočijo okrepljeno sodelovanje v boju proti terorizmu, organiziranemu kriminalu in kibernetski kriminaliteti ter pri preprečevanju radikalizacije in čezmejnega kriminala, ne da bi se pri tem ogrozile državljanske svoboščine ali temeljne pravice; naj sprejmejo ukrepe v okviru svetovnega boja proti terorizmu, tako da v skladu z mednarodnim pravom in načeli iz Ustanovne listine Organizacije združenih narodov okrepijo mehanizme, ukrepe in organe za globalno in regionalno sodelovanje;
   (o) naj okrepijo sodelovanje v boju proti korupciji, pranju denarja in davčnim utajam; naj vključijo določbe o standardih dobrega davčnega upravljanja in preglednosti, ki bodo potrdile zavezanost strani k izvajanju mednarodnih standardov v boju proti izogibanju davkom in davčnim utajam;
   (p) naj opozarjajo, da korupcija spodkopava človekove pravice, enakost, socialno pravičnost, trgovino in pošteno konkurenco ter tako preprečuje gospodarsko rast; naj vključijo posebne razdelke z jasnimi in odločnimi zavezami in ukrepi za boj proti vsem oblikam korupcije ter izvajanje mednarodnih standardov in večstranskih konvencij proti korupciji;
   (q) naj olajšajo mobilnost med EU in Čilom; naj okrepijo sodelovanje na področju mladinskih in študentskih izmenjav, programov štipendiranja in tečajev usposabljanja, tudi v okviru programa Erasmus+; naj si še naprej prizadevajo za popolno vzajemno priznavanje akademskih kvalifikacij, modernizacije, dostopnosti in internacionalizacije visokošolskega izobraževanja;
   (r) naj spodbujajo prenos znanstvenega in tehnološkega znanja ter okrepijo sodelovanje na področju raziskav in sodelovanja, pri tem pa v celoti izkoristijo obstoječe programe, kot je Obzorje 2020;
   (s) naj na podlagi memoranduma o soglasju glede mednarodnega sodelovanja, podpisanega leta 2015, spodbujajo in okrepijo odnose na področju mednarodnega sodelovanja; naj vzpostavijo inovativne mehanizme, ki bodo razširili in okrepili tristransko in regionalno sodelovanje s tretjimi stranmi v Latinski Ameriki in zunaj nje prek programov, kot sta EUROsociAL+ in Euroclima+, ter sodelovanje pri politikah na področju drog, kot je COPOLAD;
   (t) naj razvijejo metodologijo, s katero se bodo pokazali učinki posodobljenega sporazuma na moške in ženske, in naj rezultate uporabijo kot podlago za oblikovanje politik, s katerimi bi dosegli uravnoteženost glede na spol;
   (u) naj ponovno potrdijo skupno zavezanost pariškemu podnebnemu sporazumu in Agendi 2030 ter si prizadevajo za tesno sodelovanje med EU in Čilom pri varovanju okolja in boju proti podnebnim spremembam; naj okrepijo partnerstvo v zvezi s tehničnim sodelovanjem in sodelovanjem na področju politike na ključnih okoljskih področjih, vključno z emisijami CO2 v mednarodnem prometu, ohranjanjem biotske raznovrstnosti ter trajnostno proizvodnjo in porabo; naj spodbudijo okrepljeno sodelovanje na področju krožnega gospodarstva, da bi povečali učinkovito rabo virov in trajnostno rabo naravnih virov ter izboljšali ekološke inovacije in gospodarjenje z vodo; naj povečajo podporo za projekte za ublažitev vpliva podnebnih sprememb;
   (v) naj okrepijo sodelovanje na področju raziskav in razvoja ter glede uporabe programa EU Copernicus na področju podatkov opazovanja zemlje za okoljske namene s sateliti;
   (w) naj spodbujajo sodelovanje na področju kulture ter podpirajo diasporo tako v Čilu kot v EU, da bi tako podprli tuje investicije v EU in Čilu;
   (x) naj ponovno potrdijo dostop do vode kot človekovo pravico;
   (y) naj zagotovijo, da bo pridružitveni sporazum temeljil na trdni parlamentarni udeležbi, tako da okrepijo veljavne določbe in mehanizme sodelovanja, da bi omogočili večji prispevek k njegovemu izvajanju in nadzor nad njim, zlasti v okviru obstoječega medparlamentarnega formata skupnega parlamentarnega odbora; naj skupnemu parlamentarnemu odboru omogočijo možnost zahtevanja ustreznih informacij glede izvajanja pridružitvenega sporazuma;
   (z) naj zagotovijo ustrezno sodelovanje civilne družbe tako med pogajanji kot v fazi izvajanja pridružitvenega sporazuma, med drugim v okviru skupnega posvetovalnega odbora; poudarja, da je treba vzpostaviti institucionaliziran mehanizem, ki bo omogočal politični dialog, ki bo vključeval organizacije civilne družbe v obeh regijah;
   (aa) naj Parlament v skladu s členom 218(10) PDEU nemudoma in izčrpno obveščajo v vseh fazah pogajanj; naj pri tem Parlamentu tudi zagotovijo pogajalska besedila in zapisnike vsakega kroga pogajanj; v zvezi s tem Parlament pozdravlja sklep Sveta z dne 22. januarja 2018, da objavi pogajalski mandat, ki je bil novembra 2017 podeljen Komisiji in podpredsednici/visoki predstavnici;
   (ab) naj nedavno objavo pogajalskih smernic obravnavajo kot pomemben precedens in se zavežejo, da bodo v prihodnje objavili vse pogajalske smernice za mednarodne sporazume;
   (ac) naj pospešijo pogajanja o pridružitvenem sporazumu in tako omogočijo, da ga Parlament ratificira še pred koncem sedanjega evropskega zakonodajnega obdobja;
   (ad) naj na vseh ravneh zagotovijo spoštovanje dolgoletne prakse, da se novi sporazum ne uporablja začasno, dokler Parlament ne da soglasja;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu, Komisiji in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter predsedniku, vladi in parlamentu Republike Čile.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0354.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0345.


Odnosi EU-NATO
PDF 271kWORD 59k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o odnosih EU-NATO (2017/2276(INI))
P8_TA(2018)0257A8-0188/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Lizbonske pogodbe,

–  ob upoštevanju Severnoatlantske pogodbe,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. decembra 2013, 26. junija 2015, 28. junija in 15. decembra 2016 ter 9. marca, 22. junija in 15. decembra 2017,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. maja 2015 in 14. novembra 2016 o skupni varnostni in obrambni politiki, z dne 6. decembra 2016 o sodelovanju med EU in zvezo NATO, z dne 6. marca, 18. maja in 17. julija 2017 o globalni strategiji EU, z dne 19. junija in 5. decembra 2017 o izvajanju skupnega svežnja predlogov, ki sta ga 6. decembra 2016 podprla sveta EU in NATO,

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

–  ob upoštevanju skupne izjave predsednikov Evropskega sveta in Komisije ter generalnega sekretarja zveze NATO z dne 8. julija 2016, skupnega sklopa 42 predlogov, ki sta jih 6. decembra 2016 podprla sveta EU in NATO, ter poročil o napredku z dne 14. junija in 5. decembra 2017 o njihovem izvajanju, in novega sklopa 32 predlogov, ki sta jih 5. decembra 2017 podprla oba sveta,

–  ob upoštevanju izida zasedanj Sveta za zunanje zadeve (vključno z obrambo), ki sta potekali 13. novembra 2017 in 6. marca 2018 in sta se nanašali posebej na sodelovanje med EU in zvezo NATO,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2016 Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o Evropskem obrambnem akcijskem načrtu (COM(2016)0950),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in podpredsednice/visoke predstavnice z dne 10. novembra 2017 Evropskemu parlamentu in Svetu o izboljšanju vojaške mobilnosti v Evropski uniji (JOIN(2017)0041) in z njim povezanega akcijskega načrta, ki je bil predstavljen marca 2018 (JOIN(2018)0005),

–  ob upoštevanju svežnja o obrambi, ki ga je Komisija predstavila 7. junija 2017,

–  ob upoštevanju letnega poročila generalnega sekretarja zveze NATO za leto 2017, ki je bilo objavljeno 15. marca 2018,

–  ob upoštevanju resolucije št. 439 parlamentarne skupščine zveze NATO z dne 9. oktobra 2017 o tesnejšem sodelovanju med zvezo NATO in EU,

–  ob upoštevanju resolucije št. 440 parlamentarne skupščine zveze NATO z dne 9. oktobra 2017 o industrijski bazi evropske obrambe,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za varnost in obrambo parlamentarne skupščine NATO z dne 8. oktobra 2017 o sodelovanju med zvezo NATO in EU po Varšavi, vključno s prilogo, ki jo je prispeval Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. aprila 2016 o EU v spreminjajočem se globalnem okolju – bolj povezan, konflikten in kompleksen svet(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o evropski obrambni uniji(2),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 23. novembra 2016 in 13. decembra 2017 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike(3),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. decembra 2016 in 13. decembra 2017 o izvajanju skupne zunanje in varnostne politike(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. marca 2017 o ustavnih, pravnih in institucionalnih posledicah skupne varnostne in obrambne politike: možnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba(5),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0188/2018),

A.  ker so v obdobju geopolitičnih viharjev in hitrega razkroja strateškega okolja ogrožene naše vrednote, kot so liberalna demokracija, multilaterizem, človekove pravice, razvoj in načela pravne države, na katerih temeljita EU in čezatlantska zveza, pa tudi na pravilih temelječ mednarodni sistem ter evropska enotnost in kohezija;

B.  ker EU in NATO, dve največji organizaciji Zahoda, napredujeta pri krepitvi sodelovanja na področju obravnave kompleksnih izzivov, tveganj in groženj, tako konvencionalnih kot hibridnih, ki jih ustvarjajo državni in nedržavni akterji, predvsem z juga in vzhoda; ker kopičenje kriz, ki destabilizirajo evropsko sosedstvo, prinaša tako notranje kot zunanje varnostne grožnje; ker nobena od organizacij nima vseh pripomočkov, da bi povsem sama obravnavala te varnostne izzive, zato je za obe bolje, da jih obravnavata skupaj; ker sta EU in NATO bistveni za zagotavljanje varnosti Evrope in njenih državljanov;

C.  ker sodelovanja med EU in zvezo NATO ne bi smeli obravnavati kot cilj sam po sebi, temveč kot način za doseganje skupnih varnostnih ciljev in prednostnih nalog v okviru dopolnjevanja misij in razpoložljivih sredstev; ker imajo države članice EU in zaveznice v okviru zveze NATO enotne sile; ker lahko skupaj uspešno uporabljata vire in učinkoviteje uporabita široko paleto obstoječih instrumentov za odzivanje na varnostne izzive;

D.  ker je NATO vojaško zavezništvo, EU pa ni; ker je EU globalni strateški akter, ki zagotavlja varnost ter na celovit način z različnimi politikami obravnava aktualne izzive, pri tem pa ima na razpolago edinstvene in raznolike instrumente ter orodja; ker EU glede na cilje in okvir svoje globalne strategije povečuje odgovornost za lastno varnost in obrambo ter vlogo partnerice za mednarodni mir in varnost, pa tudi sposobnost samostojnega ukrepanja, obenem pa povečuje tudi prispevek k zvezi NATO in spodbuja tesnejše sodelovanje;

E.  ker ima zveza NATO glavno odgovornost za kolektivno obrambo svojih članic; ker je seznanjen s smernicami zveze NATO, v skladu s katerimi morajo zaveznice 2 % BDP v naslednjem desetletju nameniti za obrambo, da bi ohranile zadostne obrambne zmogljivosti; ker NATO kot osrednji strateški partner EU še vedno zagotavlja medoperabilnost zmogljivosti zavezniških sil in skladnosti njihovih javnih naročil;

F.  ker bi se morali ukrepi EU in NATO v varnostni razsežnosti bolj dopolnjevati, da bi bolje obravnavali nove in večplastne varnostne grožnje, kot jih še ni bilo; ker skupna področja obeh organizacij zahtevajo vse tesnejše in učinkovitejše sodelovanje;

G.  ker bi bila EU in NATO, oba vključena v krizno upravljanje, pri tej dejavnosti učinkovitejša, če bi delovala resnično usklajeno in kar najbolje izkoristila svoje strokovno znanje in vire; ker EU kot nadaljnji ukrep po svoji globalni strategiji krepi svoj skupni pristop k zunanjim konfliktom in krizam ter se odziva na grožnje in izzive v okviru povezave med notranjo in zunanjo varnostjo, in sicer z uporabo civilnih in vojaških sredstev;

H.  ker sta Severnoatlantska zveza in EU na vrhunskem srečanju zveze NATO v Varšavi leta 2016 začrtala področja okrepljenega sodelovanja spričo skupnih izzivov na vzhodu in jugu, vključno z bojem proti hibridnim grožnjam, izboljševanjem odpornosti, krepitvijo obrambnih zmogljivosti, kibernetsko obrambo, pomorsko varnostjo in vojaškimi vajami; ker so zunanji ministri zveze NATO decembra 2016 odobrili 42 ukrepov za okrepitev sodelovanja med EU in zvezo NATO na dogovorjenih področjih ter se decembra 2017 dogovorili o dodatnih področjih skupnega delovanja;

I.  ker je partnerstvo med EU in zvezo NATO nujno za preprečevanje hibridnih groženj, tudi v zoperstavljanju napačnim in zavajajočim informacijam ter krepitvi odpornosti; ker so potrebne jasne razlike v pristojnostnih in politični strategiji obeh institucij;

J.  ker se dejavnosti Rusije povečujejo; ker sicer obstaja tveganje, da se bo oslabila čezatlantska povezava in zmanjšala solidarnost med državami članicami EU, a je treba vseeno okrepiti skupni strateški pristop v zvezi z Rusijo; ker sta tako EU kot NATO zaskrbljena zaradi agresivnega vojaškega obnašanja Rusije; ker skrb vzbujajo tudi politične manipulacije in kibernetski napadi; ker se je EU odzvala na rusko vmešavanje v evropske notranje zadeve, ki krši mednarodno pravo in norme; ker je odpornost že od nekdaj in bo tudi v prihodnje osrednji element kolektivne obrambe;

K.  ker se južno sosedstvo sooča z nestabilnostjo brez primere, kar predstavlja strateško pomemben izziv za države članice EU in članice zveze NATO, zlasti za tiste, ki so najbolj izpostavljene;

L.  ker kibernetski napadi postajajo vse pogostejši in bolj izpopolnjeni; ker je NATO leta 2014 vzpostavil kibernetsko obrambo v okviru osrednjih nalog zveze glede kolektivne obrambe, leta 2016 pa je kibernetski prostor prepoznal kot operativno področje, in sicer poleg kopnega, zraka in morja; ker lahko EU in NATO medsebojno dopolnjujeta svoja prizadevanja; ker je treba spodbujati okrepljeno sodelovanje držav članic EU na področju kibernetske varnosti, prav tako pa je na tem področju potreben usklajen pristop vseh držav članic EU;

M.  ker sta NATO in EU decembra 2017 sklenila okrepiti sodelovanje v boju proti terorizmu, predvsem z izmenjavo informacij in krepitvijo odpornosti posameznih držav;

N.  ker EU in NATO uporabljata isto prometno infrastrukturo v Evropi, kar je osrednji dejavnik za hitro razporeditev vojaških sil, in ker je bila vojaška mobilnost pred kratkim opredeljena kot prednostno področje sodelovanja med obema organizacijama;

O.  ker je po podatkih organizacije Pew Research Center javna podpora zvezi NATO močna in se v večini držav članic te zveze povečuje;

Bolj poglobljeno partnerstvo

1.  je prepričan, da imata EU in NATO iste vrednote pri spodbujanju mednarodnega miru in varnosti, da se soočata s podobnimi strateškimi izzivi in da imata, glede na to, da je 22 držav članic obeh zvez, prekrivajoče se varnostne in obrambne interese, tudi pri zaščiti svojih državljanov pred grožnjami; meni, da je strateško partnerstvo med EU in zvezo NATO bistvenega pomena za obravnavo teh varnostnih izzivov; poudarja, da bi se morale s sodelovanjem med EU in zvezo NATO dopolnjevati in spoštovati medsebojne posebnosti in vloge;

2.  poudarja odprtost in preglednost pri doslednem spoštovanju avtonomije odločanja ter postopkov obeh organizacij, pa tudi vključenost in vzajemnost brez predsodkov glede posebnega značaja varnostne in obrambne politike posamezne države članice, saj gre za pomembna načela strateškega partnerstva med EU in zvezo NATO; poudarja, da je sodelovanje z državami članicami EU, ki niso članice zveze NATO, in državami članicami zveze NATO, ki niso članice EU, sestavni del sodelovanja med EU in to zvezo;

3.  je prepričan, da je NATO za svoje članice temelj kolektivne obrambe in odvračanja v Evropi; je prav tako prepričan, da močnejša EU z učinkovitejšo SVOP in več projekti med državami članicami, ki lahko v celoti izpolni določbe člena 42(7) Pogodbe o Evropski uniji, v skladu s katerim lahko države članice zaprosijo za pomoč, prispeva k močnejši zvezi NATO; poudarja, da je treba pri sodelovanju med EU in zvezo NATO upoštevati tudi varnostno in obrambno politiko šestih držav članic EU, ki niso članice zveze NATO, in sedmih članic zveze NATO, ki niso članice EU;

4.  je trdno prepričan, da učinkoviti odgovori na celoten spekter varnostnih izzivov zahtevajo strateško vizijo, nadaljnje strukturne prilagoditve in kombinacijo instrumentov trde in mehke sile, tako za EU kot za NATO; poudarja, da je čas bistvenega pomena za krepitev partnerstva med EU in zvezo NATO, pri čemer pa je treba upoštevati razlike med organizacijama;

5.  ugotavlja, da bi bilo treba še naprej razvijati skupno evropsko strateško kulturo in da bo skupno evropsko dojemanje tveganja prineslo pozitiven učinek; meni, da si mora Unija prizadevati za okrepitev svoje strateške samostojnosti; zato spodbuja države članice EU, naj se v sodelovanju z institucijami EU dogovorijo o skupnem dojemanju razvijajočega se konteksta ogroženosti ter nadaljujejo ukrepe, kot so skupne predstavitve, usposabljanje civilnih zmogljivosti za nujni odziv in skupno ocenjevanje ogroženosti; pozdravlja nedavna prizadevanja v zvezi s tem;

6.  poudarja, da evropski državljani, ki se zavedajo, da samo nacionalni odzivi na terorizem in negotovost ne zadostujejo, pričakujejo, da jih bo EU ščitila pred nevarnostjo, in da bi se lahko države članice ob tesnejšem sodelovanju med EU in zvezo NATO bolje dopolnjevale in povečale učinkovitost;

7.  poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje med EU in zvezo NATO na področju misij in operacij, tako na strateški kot na taktični ravni;

8.  poudarja, da je strateško partnerstvo med EU in zvezo NATO ravno tako temeljnega pomena za razvoj skupne varnostne in obrambne politike EU in za prihodnost Severnoatlantske zveze, pa tudi za odnose med EU in Združenim kraljestvom po izstopu slednjega;

9.  meni, da se v odnosih med EU in zvezo NATO še lahko izkoristi potencial in da nadaljnji razvoj in poglabljanje partnerstva ne bi smela biti omejena na skupni odziv na krizne razmere zunaj Evrope, zlasti v sosedstvu, temveč tudi na krize na tej celini;

10.  poudarja, da je treba sodelovati na področju preprečevanja, analize in zgodnjega opozarjanja z učinkovito izmenjavo informacij, namenjenih boju proti novim grožnjam s skupnimi ukrepi;

11.  meni, da skupna izjava EU in zveze NATO ter posledični izvedbeni ukrepi pomenijo novo vsebinsko fazo strateškega partnerstva; pozdravlja oprijemljive rezultate pri izvajanju skupne izjave, zlasti glede preprečevanja hibridnih groženj, strateških komunikacij, skladnosti rezultatov pri ustreznih procesih obrambnega načrtovanja in pomorskega sodelovanja; spodbuja nadaljnji napredek in pozdravlja novi niz ukrepov, dodanih 5. decembra 2017, zlasti v zvezi z bojem proti terorizmu, vojaško mobilnostjo ter ženskami, mirom in varnostjo; pozdravlja spremembe v kulturi sodelovanja in nemoteno delovanje v zvezi s sodelovanjem med osebjem pri izvajanju posameznih ukrepov; poudarja, da proces sam sicer upravljajo institucije, a je uspeh pri izvajanju dogovorjenih skupnih ciljev in ukrepov odvisen od trajne politične volje vseh držav članic; v zvezi s tem pozdravlja tudi sodelovanje držav članic EU in zveze NATO ter poudarja, da je uspešno izvajanje skupne izjave odvisno od vztrajne politične volje vseh držav članic; meni, da je pomembno okrepiti in izboljšati sodelovanje in dialog med EU in zvezo NATO ter poskrbeti za primerno politično voljo in ustrezna sredstva za nadaljnje sodelovanje in njegovo izboljševanje; se veseli nove izjave EU in zveze NATO, ki bo sprejeta na vrhunskem srečanju zveze NATO 11. in 12. julija 2018 v Bruslju;

12.  je seznanjen z rednimi skupnimi sestanki s podpredsednico/visoko predstavnico in generalnim sekretarjem zveze NATO v Svetu EU za zunanje zadeve in severnoatlantskem svetu zveze NATO ter rednimi srečanji med političnim in varnostnim odborom EU in severnoatlantskim svetom zveze NATO;

13.  pozdravlja ponovno potrditev zavezanosti ZDA zvezi NATO in evropski varnosti; opozarja, da sta EU in ZDA ključni mednarodni partnerici in da se to partnerstvo utrjuje tudi prek zveze NATO; poudarja, kako dragoceni so dvostranski odnosi med državami članicami EU in ZDA; je prepričan, da se s krepitvijo sodelovanja med EU in zvezo NATO krepi tudi čezatlantska zveza in izboljšuje sposobnost zveze NATO za izvajanje misij, povezanih s čezatlantskimi odnosi; na podlagi tega ugotavlja, da bi utegnili nedavni politični dogodki vplivati na intenzivnost čezatlantskih odnosov; ugotavlja, da morajo ZDA, ki so na splošno spodbujale in pozdravljale občutne spremembe v obrambi EU, še naprej skušati bolje razumeti evropske strateške interese, vključno z razvojem evropskih obrambnih zmogljivosti; poudarja dejstvo, da prizadevanja EU za strateško neodvisnost krepijo varnostno okolje zavezništva;

14.  pozdravlja okrepljeno nenehno prisotnost zveze NATO na vzhodnem boku; pozdravlja, da je zveza NATO v Estoniji, Latviji, Litvi in na Poljskem namestila štiri multinacionalne bojne skupine, ki delujejo pod vodstvom Združenega kraljestva, Kanade, Nemčije in Združenih držav Amerike; meni, da bi bilo treba dodatno okrepiti sodelovanje med EU in zvezo NATO na vzhodnem in južnem boku za varnost obeh organizacij in da bi bilo treba preprečiti ruski vdor s hibridnimi ali konvencionalnimi sredstvi v države vzhodnega boka oziroma se mu ustrezno zoperstaviti; poudarja, da bi bilo treba sedanjo infrastrukturo v Evropi, ki jo zaznamuje predvsem usmeritev zahod-vzhod, dopolniti z razvojem nove razsežnosti sever-jug, ki bo ustrezala zahtevam za vojaško mobilnost; poudarja, da bi morala prizadevanja za vojaško mobilnost prispevati k učinkovitemu izvajanju misij in operacij skupne varnostne in obrambne politike ter obrambne drže zavezništva; meni, da bi bilo treba nadgraditi ceste, mostove in železniške povezave, da bi omogočili kar najhitrejšo razmestitev vojaškega osebja in opreme;

15.  v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je izboljšati zmogljivosti hitrih okrepitev zveze NATO, in sicer z izboljšanjem infrastrukture EU in nacionalne infrastrukture, odpravo birokratskih in infrastrukturnih ovir za hitro premikanje sil ter predhodno namestitvijo vojaške opreme in zalog, s čimer se bo povečala naša kolektivna varnost;

16.  pozdravlja začetek stalnega strukturnega sodelovanja (PESCO); poudarja, da ima potencial za okrepitev evropskega prispevka k zvezi NATO; meni, da lahko poveča sinergije in učinkovitost in da gre za pomemben korak za izboljšanje in povečanje varnostnih in obrambnih zmogljivosti EU, pa tudi morebitne uspešnosti evropskih držav članic zveze NATO, in je prepričan, da se močnejši EU in zveza NATO medsebojno krepita;

17.  poudarja, da PESCO dopolnjuje zvezo NATO in da bi moralo biti gonilo za nadaljnje sodelovanje med EU in zvezo NATO pri vzpostavljanju zmogljivosti, saj je njegov cilj okrepiti obrambno zmogljivost EU in – v splošnem – povečati učinkovitost in ustreznost SVOP za odzivanje na sodobne varnostne in vojaške izzive; poudarja, kako pomembna sta preglednost in komuniciranje o stalnem strukturnem sodelovanju z ZDA in drugimi članicami zveze NATO, da bi preprečili nesporazume;

18.  poudarja, da bi bilo treba v naslednji skupni izjavi EU-NATO vztrajati, da morajo biti zmogljivosti, vzpostavljene s sodelovanjem več držav članic EU, tudi v okviru sodelovanja PESCO, in članic zveze NATO na voljo tako za operacije EU kot zveze NATO; poudarja, da nedavno sprejeti sklepi EU (usklajeni letni pregled na področju obrambe (CARD), PESCO, Evropski obrambni sklad (EDF)), katerih cilj je povečati odgovornost Evropejcev za lastno varnost, prispevajo h krepitvi zveze NATO ter zagotavljajo pravično delitev bremena na obeh straneh Atlantika, obenem pa upoštevajo cilj glede skupnega obravnavanja skupnih varnostnih izzivov, preprečevanja nepotrebnega podvajanja in vzpostavljanja skladnih, dopolnilnih in medoperabilnih obrambnih zmogljivosti; meni, da bi bilo treba oblikovanje skupnih standardov, postopkov, usposabljanja in vaj obravnavati kot pomemben dejavnik pri spodbujanju učinkovitejšega sodelovanja med EU in zvezo NATO;

19.  ugotavlja, da bo po izstopu Združenega kraljestva 80 % odhodkov za obrambo zveze NATO izviralo iz držav, ki niso članice EU, prav tako pa bodo pod vodstvom teh držav delovali trije od štirih bataljonov na vzhodu;

20.  poziva EU in zvezo NATO, naj organizirata redne vaje na strateški ravni z udeležbo najvišjega političnega vodstva obeh organizacij; v zvezi s tem pozdravlja vajo v Estoniji EU CYBRID 2017, v okviru katere je generalni sekretar zveze NATO prvič sodeloval pri vaji EU;

Glavna področja sodelovanja

21.  ugotavlja, da so grožnje vse bolj hibridne in manj konvencionalne ter da je potrebno mednarodno sodelovanje za reševanje teh vprašanj; poziva EU in NATO, naj še naprej krepita odpornost ter vzpostavita skupno situacijsko ozaveščenost v zvezi s hibridnimi grožnjami; poziva EU in NATO, naj uskladita svoje mehanizme za krizno odzivanje, da bi omogočila enoten odziv na hibridne grožnje; pozdravlja, da sta generalni sekretar zveze NATO ter podpredsednica Komisije/visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko pred kratkim skupaj otvorila center odličnosti za preprečevanje hibridnih groženj v Helsinkih, in poziva države članice EU, naj po vzoru tega centra ustanovijo lastne centre odličnosti za preprečevanje hibridnih groženj; v zvezi s tem pozdravlja vaji PACE17 in CMX17, ki sta leta 2017 potekali ločeno, a vzporedno, z njima pa je osebje EU in zveze NATO preizkusilo ustrezne postopke za komuniciranje in deljenje informacij med razvijajočo se navidezno kibernetsko grožnjo; želi čestitati zahodnim zaveznicam za usklajene ukrepe v odziv na domnevni napad s kemičnim orožjem v Združenem kraljestvu;

22.  meni, da bi bilo treba v naslednji skupni izjavi EU–NATO pozdraviti doseženi napredek in pozvati h konkretnemu izvajanju vseh predlogov, ki sta jih sprejeli obe instituciji; meni, da je treba okrepiti prizadevanja za izvajanje številnih že sprejetih zavez;

23.  v zvezi s tem meni, da bi morale pobude za okrepitev evropske obrambe koristiti obema organizacijama in tako omogočiti državam članicam EU, da okrepijo svojo strateško samostojnost in postanejo sposobne za verodostojno skupno vojaško posredovanje; opozarja, da te pobude dopolnjujejo pobude zveze NATO;

24.  meni, da je prav tako pomembno zagotoviti izvajanje načel vključevanja, vzajemnosti in doslednega spoštovanja avtonomije odločanja obeh organizacij, kot je določeno v sklepih Sveta z dne 5. decembra 2017;

25.  pozdravlja, da je bila leta 2017 uspešno izvedena vzporedna in usklajena vaja kriznega obvladovanja, ki se je izkazala kot koristna platforma za izmenjavo primerov najboljše prakse; se veseli, da bo mogoče preučiti pridobljene izkušnje ter da bosta EU in NATO še naprej sodelovala pri skupnih vajah, vključno z vajo, ki bo leta 2018 potekala pod vodstvom EU;

26.  ugotavlja, da ostajajo veljavni postopki za izmenjavo tajnih podatkov med obema organizacijama okorni in neučinkoviti; meni, da se obe organizaciji soočata s podobnimi strateškimi izzivi in bosta zato skupaj obravnavali posledice; meni, da bi je treba – s krepitvijo vzajemnega zaupanja – izboljšati sodelovanje pri izmenjavi tajnih podatkov in analizi obveščevalnih podatkov, tudi na področju boja proti terorizmu; poudarja, da bo morala EU povečati zmogljivost ter več zaposlenim EU dodeliti dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, zagotoviti namensko usposabljanje za delo z zaupnimi podatki ter nameniti sredstva za varno komuniciranje; meni, da bi spodbujanje vzajemnosti in pristopa „potreba po izmenjavi“ k izmenjavi ustreznih informacij koristilo tudi misijam in operacijam obeh organizacij; meni, da bi vzporedno in usklajeno oceno obveščevalnih podatkov lahko uporabili za učinkovitejši skupni boj proti hibridnim grožnjam;

27.  poziva EU in NATO, naj okrepita sodelovanje na področju strateškega komuniciranja, med drugim s krepitvijo partnerstva med strateškim komunikacijskim centrom odličnosti pri zvezi NATO ter oddelkom StratCom Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD);

28.  pozdravlja novo celico EU za odkrivanje hibridnih groženj in njeno sodelovanje s celico zveze NATO za analizo hibridnih groženj na področju izmenjave situacijskega ozaveščanja in analize morebitnih hibridnih groženj;

29.  je prepričan, da sta sodelovanje ter izmenjava in souporaba informacij ključnega pomena na področju kibernetske varnosti, in priznava, da je bil na tem področju dosežen napredek; poudarja, da je treba izboljšati preprečevanje in odkrivanje kibernetskih incidentov ter odzivanje nanje; poziva organizaciji, naj uskladita svoje dejavnosti spremljanja ter po potrebi izmenjujeta podatke v zvezi s kibernetsko obrambo, saj bi tako olajšali prizadevanja na obveščevalnem področju; poziva EU in NATO, naj okrepita svoje operativno sodelovanje in usklajevanje ter spodbudita medoperabilnost z izmenjavo primerov najboljše prakse v zvezi s sredstvi, metodami in procesi, ki se uporabljajo pri kibernetskih napadih; meni, da je večja izmenjava informacij med EU in zvezo NATO prednostna naloga, saj bo pripomogla k identifikaciji vseh virov, odgovornih za kibernetske napade, in omogočila izvedbo ustreznih pravnih ukrepov; poleg tega meni, da je pomembno uskladiti dejavnosti usposabljanja ter sodelovati na področju raziskav in tehnologij v kibernetskem svetu; pozdravlja dogovor med skupino EU za hitro odzivanje na računalniške grožnje in službo zveze NATO za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti; meni, da bi utegnile v okviru novega mandata Agencije Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) nove dejavnosti, povezane s sodelovanjem na področju kibernetske obrambe, vzbuditi pozornost zveze NATO;

30.  meni, da je treba omogočiti dopolnjevanje in preprečiti nepotrebno podvajanje prizadevanj za krepitev pomorskih zmogljivosti, da bi bilo mogoče učinkoviteje zagotavljati pomorsko varnost; pozdravlja okrepljeno operativno sodelovanje med EU in zvezo NATO in usklajenost dejavnosti, vključno z medsebojnim ozaveščanjem o razmerah na podlagi izkušenj, pridobljenih v Sredozemlju in na Afriškem rogu, ter meni, da bi morali iskati še dodatne priložnosti za vzajemno logistično podporo in izmenjave informacij med osebjem obeh organizacij, kar zadeva operativne dejavnosti, vključno z dejavnostmi, ki so povezane z nedovoljenimi migracijami;

31.  pozdravlja okrepljeno taktično in operativno sodelovanje, tudi prek neposrednih povezav med zavezniškim pomorskim štabom zveze NATO in agencijo Frontex ter med operacijama Sea Guardian in EUNAVFOR MED Sophia, ki pomagata EU in njenim misijam pri zajezitvi nedovoljenih migracij ter boju proti nezakonitim trgovalnim mrežam, tudi nezakoniti trgovini z orožjem; ugotavlja, da lahko NATO na zahtevo zagotovi logistično podporo in druge zmogljivosti, na primer polnjenje goriva na morju in zdravniška pomoč; ugotavlja, da to sodelovanje sledi uspešnemu sodelovanju med EU in zvezo NATO v operacijah Ocean Shield in EUNAVFOR Atalanta v sklopu boja proti piratstvu na Afriškem rogu;

32.  spodbuja nadaljnje sinergije med EU in zvezo NATO na tem področju ter nadaljnje izboljšave, zlasti glede usklajevanja prizadevanj na področju obveščevalnih, nadzornih in izvidniških dejavnosti;

33.  ponovno poudarja, da bi pobude EU, namenjene krepitvi evropske varnosti in obrambe, morale prispevati tudi k zagotavljanju, da bodo tiste države članice EU, ki so članice zveze NATO, izpolnjevale svoje obveznosti v zvezi s tem; meni, da nobeni državi ne bi smelo škodovati, da je tako država članica EU kot članica zveze NATO; podobno poudarja, da bi moralo dejstvo, da nekatere države članice EU niso članice zveze NATO, pomeniti, da imajo te države drugačne obveznosti v okviru evropske obrambne unije; poudarja, da bi morale biti države članice EU sposobne začeti samostojne vojaške misije tudi, ko NATO ne želi ukrepati ali je ukrepanje EU ustreznejše;

34.  pozdravlja stalni trend, da članice zveze NATO povečujejo svoje obrambne izdatke; spodbuja vse države članice EU, ki so obenem članice zveze NATO, naj dosežejo občuten napredek pri uresničevanju cilja, da 2 % svojega BDP namenijo za obrambo, 20 % tega zneska pa pomembnejši novi opremi; meni, da bi morale države članice EU, ki so se zavezale smernicam zveze NATO v zvezi z obrambnimi izdatki, razmisliti o tem, da bi v okviru smernice o 20 % za javno naročanje določen znesek dodelile za raziskave in razvoj, s čimer bi zagotovile, da bodo za inovacije namenjena vsaj minimalna sredstva, kar lahko povzroči prelitje učinka tehnologije na civilni sektor;

35.  spominja na poziv iz skupne izjave EU in zveze NATO iz Varšave, naj „članice spodbujajo močnejšo obrambno industrijo in raziskave na področju obrambe“; je prepričan, da morajo članice EU in zveze NATO sodelovati in iskati sinergije pri krepitvi in razvoju svojih tehnoloških in industrijskih temeljev, da bi se odzvale na prednostne naloge v zvezi z zmogljivostjo, zlasti med usklajenim letnim pregledom EU na področju obrambe in postopkom obrambnega načrtovanja zveze NATO; meni, da je pomembno, da je učinkovito in uravnoteženo čezatlantsko sodelovanje na področju obrambne tehnologije in industrije strateška prednostna naloga v obeh organizacijah; podpira predlagane ukrepe v okviru evropskega obrambnega sklada za spodbujanje skupnih raziskav in razvoj evropskih zmogljivosti; meni, da bi lahko z večjimi prizadevanji na področju raziskav in načrtovanja zmogljivosti povečali učinkovitost;

36.  poudarja, da je treba zagotoviti skladnost rezultatov in časovnih okvirov med usklajenim letnim pregledom EU na področju obrambe in načrtom za razvoj zmogljivosti ter zadevnimi procesi zveze NATO, kot je proces obrambnega načrtovanja zveze NATO; poudarja, da je treba zagotoviti, da se bodo večnacionalne pobude EU in zveze NATO za razvoj zmogljivosti dopolnjevale in vzajemno krepile; poudarja, da zmogljivosti, uporabljene v okviru SVOP in razvite v okviru sodelovanja PESCO, ostajajo last držav članic, ki jih lahko dajo na razpolago tudi v drugih institucionalnih okvirih;

37.  poudarja, da je treba v tesnem sodelovanju med EU in zvezo NATO obravnavati fizične in pravne ovire za hitre premike vojaškega osebja in sredstev v EU in zunaj nje, da se po potrebi zagotovi neoviran pretok opreme in sil po vsej Evropi, vključno z možnostjo uporabe kritične infrastrukture, kot so ceste, mostovi in železnice, zlasti z izvajanjem akcijskega načrta, ki sta ga predstavili podpredsednica/visoka predstavnica in Komisija, ter temelji na časovnem načrtu, ki so ga v okviru Evropske obrambne agencije pripravile države članice EU; poziva države članice EU, naj hitro sprejmejo nadaljnje ukrepe in izkoristijo doslej doseženo dinamiko; poudarja, da so potrebne združljive obrambne zmogljivosti, s katerimi bi poenostavili uporabo in sodelovanje na ravni EU in zveze NATO; priporoča, naj EU in NATO obravnavata tudi mobilnost sil držav članic zveze NATO, ki niso članice EU, na evropskem ozemlju;

38.  meni, da morata EU in NATO skupaj storiti več za krepitev odpornosti, obrambe in varnosti sosed ter partneric obeh organizacij; odločno podpira dejstvo, da je pomoč sosednjim in partnerskim državam pri krepitvi njihovih zmogljivosti in izboljšanju odpornosti, tudi na področju boja proti terorizmu, strateškega komuniciranja, kibernetske obrambe, skladiščenja streliva in reforme varnostnega sektorja, skupni cilj v treh pilotnih državah (Bosna in Hercegovina, Moldavija in Tunizija);

39.  opozarja, da je obravnava varnostnih vprašanj na Zahodnem Balkanu in v sosedstvu EU ter sodelovanje na določenih področjih v interesu EU in zveze NATO; pozdravlja, da si EU in NATO prizadevata državam na Zahodnem Balkanu, v vzhodni Evropi in na južnem Kavkazu zagotoviti politično in praktično podporo; predlaga, naj države članice nadaljujejo ta prizadevanja ter tako poskrbijo za nadaljnji demokratični razvoj in reformo varnostnega sektorja; poudarja, da je sodelovanje med EU, zvezo NATO in državami Zahodnega Balkana bistveno za obravnavo varnostnih groženj celotni celini;

40.  poudarja, kako pomembna so načela iz Dunajskega dokumenta, zlasti načeli odprtosti in preglednosti; v zvezi s tem pozdravlja, da so vojaške in skupne vaje EU in zveze NATO odprte za mednarodne opazovalce;

41.  ponovno poudarja, kako pomembno vlogo imajo ženske v misijah v okviru SVOP ter zveze NATO, zlasti pri obravnavi žensk in otrok na konfliktnih območjih; pozdravlja, da sta EU in NATO to pomembno vlogo priznala; priporoča, da EU in NATO v svojih strukturah in operacijah proaktivno spodbujata enako zastopanost spolov;

42.  poudarja, da mora EU po izstopu Združenega kraljestva poskrbeti za tesne odnose na področju varnosti in obrambe, pri čemer je treba upoštevati, da bo Združeno kraljestvo kot članica zveze NATO in evropska država še naprej odločilno prispevalo k evropski obrambi, čeprav ne bo več članica EU;

o
o   o

43.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve, generalnemu sekretarju zveze NATO, agencijam EU na področju varnosti in obrambe, vladam in nacionalnim parlamentom držav članic EU ter parlamentarni skupščini NATO.

(1) UL C 58, 15.2.2018, str. 109.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0435.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0440 in P8_TA(2017)0492.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0503 in P8_TA(2017)0493.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0092.


Kibernetska obramba
PDF 320kWORD 69k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o kibernetski obrambi (2018/2004(INI))
P8_TA(2018)0258A8-0189/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. decembra 2013, 26. junija 2015, 15. decembra 2016, 9. marca 2017, 22. junija 2017, 20. novembra 2017 in 15. decembra 2017,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. junija 2017 z naslovom Razmislek o prihodnosti evropske obrambe (COM(2017)0315),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. junija 2017 z naslovom Vzpostavitev evropskega obrambnega sklada (COM(2017)0295),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2016 z naslovom Evropski obrambni akcijski načrt (COM(2016)0950),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 7. februarja 2013 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Strategija Evropske unije za kibernetsko varnost: odprt, varen in zanesljiv kibernetski prostor (JOIN(2013)0001),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 13. septembra 2017 z naslovom Assessment of the EU 2013 Cybersecurity Strategy (Ocena strategije EU za kibernetsko varnost iz leta 2013) (SWD(2017)0295),

–  ob upoštevanju okvira politike EU za kibernetsko obrambo z dne 18. novembra 2014,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. februarja 2015 o kibernetski diplomaciji,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. junija 2017 o okviru za skupni diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti („zbirka orodij za kibernetsko diplomacijo“),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 13. septembra 2017 Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom Odpornost, odvračanje in obramba: okrepitev kibernetske varnosti za EU (JOIN(2017)0450),

–  ob upoštevanju priročnika iz Talina 2.0 o mednarodnem pravu, ki se uporablja za kibernetske operacije(1),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji(2),

–  ob upoštevanju dela svetovne komisije za stabilnost v kibernetskem prostoru,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. aprila 2015 z naslovom Evropska agenda za varnost (COM(2015)0185),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 6. aprila 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom Skupni okvir o preprečevanju hibridnih groženj – odziv Evropske unije (JOIN(2016)0018),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o boju proti kibernetski kriminaliteti(3),

–  ob upoštevanju skupne izjave predsednikov Evropskega sveta in Komisije ter generalnega sekretarja Nata z dne 8. julija 2016, skupnih nizov predlogov za izvajanje skupne izjave, ki sta jih 6. decembra 2016 in 5. decembra 2017 potrdila Svet EU in Svet Nata, ter poročil o napredku pri njegovem izvajanju z dne 14. junija 2017 in 5. decembra 2017,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o kibernetski varnosti in obrambi(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o evropski obrambni uniji(5),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. septembra 2017 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o „Agenciji EU za kibernetsko varnost“ ENISA in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 ter certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti (uredba o kibernetski varnosti) (COM(2017)0477),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2017 o letnem poročilu o izvajanju skupne zunanje in obrambne politike (SZVP)(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2017 o letnem poročilu o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (SVOP)(7),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0189/2018),

A.  ker kibernetski in hibridni izzivi, grožnje in napadi resno ogrožajo varnost, obrambo, stabilnost in konkurenčnost EU, njenih držav članic in njenih državljanov; ker ima kibernetska obramba nedvomno vojaško in civilno razsežnost;

B.  ker se EU in njene države članice soočajo z grožnjo brez primere v obliki kibernetskih napadov, ki imajo politično ozadje in jih podpirajo države, pa tudi kibernetskega kriminala in terorizma;

C.  ker kibernetski prostor v splošnem velja za peto operativno vojaško domeno, to pa omogoča razvoj zmogljivosti za kibernetsko obrambo; ker potekajo razprave o tem, ali bi bilo treba kibernetski prostor priznati kot peto domeno vojskovanja;

D.  ker klavzula o vzajemni obrambi v členu 42(7) PEU določa vzajemno obvezo pomoči in podpore z vsemi razpoložljivimi sredstvi v primeru oboroženega napada na ozemlje katere od držav članic; ker to ne vpliva na posebno naravo varnostne in obrambne politike nekaterih držav članic; ker solidarnostna klavzula v členu 222 PDEU dopolnjuje klavzulo o vzajemni obrambi ter določa, da morajo države EU skupaj ukrepati, kadar je katera od njih tarča terorističnega napada oziroma v njej pride do naravne nesreče ali nesreče, ki jo zakrivi človek; ker solidarnostna klavzula predvideva uporabo civilnih in vojaških struktur;

E.  ker mora imeti EU ključno vlogo pri omogočanju platforme za evropsko sodelovanje in zagotavljanju, da se ta nova prizadevanja natančno usklajujejo na mednarodni ravni in v okviru čezatlantske varnostne strukture že od samega začetka, da se preprečijo vrzeli in neučinkovitost, ki so značilne za številna tradicionalna prizadevanja na področju obrambe, medtem ko je temeljna pristojnost za kibernetsko obrambo še vedno v rokah držav članic; ker moramo storiti več, kot zgolj izboljšati sodelovanje in usklajevanje; ker moramo zagotoviti učinkovito preprečevanje z okrepitvijo sposobnosti EU za odkrivanje, obrambo in odvračanje; ker sta potrebna verodostojna kibernetska obramba in odvračanje, da bi dosegli učinkovito kibernetsko varnost za EU, pri tem pa zagotovili, da države, ki so najmanj pripravljene, ne postanejo lahke tarče kibernetskih napadov, in ker bi morala biti znatna kibernetska obramba nujen del SVOP in razvoja evropske obrambne unije; ker se soočamo z nenehnim pomanjkanjem visoko kvalificiranih strokovnjakov za kibernetsko obrambo; ker je tesno sodelovanje pri zaščiti oboroženih sil pred kibernetskimi napadi nujen del razvoja učinkovite SVOP;

F.  ker so države članice EU pogosto tarča kibernetskih napadov sovražnih in nevarnih državnih in nedržavnih akterjev, uperjenih proti civilnim ali vojaškim tarčam; ker je sedanja ranljivost v glavnem posledica razdrobljenosti evropskih obrambnih strategij in zmogljivosti, kar tujim obveščevalnim službam omogoča, da vedno znova izkoriščajo varnostne pomanjkljivosti sistemov in omrežij IT, bistvenih za evropsko varnost; ker vlade držav članic pogosto niso pravočasno obvestile ustreznih deležnikov, da bi ti lahko odpravili ranljivosti v svojih proizvodih in storitvah; ker so zaradi teh napadov potrebne nujne okrepitve in razvoj evropskih ofenzivnih in obrambnih zmogljivosti na civilni in vojaški ravni, da bi preprečili čezmejne gospodarske in družbene posledice kibernetskih incidentov;

G.  ker je meja med civilnim in vojaškim vmešavanjem v kibernetskem prostoru nejasna;

H.  ker so številni kibernetski incidenti mogoči zaradi pomanjkanja vzdržljivosti in odpornosti zasebne in javne omrežne infrastrukture, slabo zaščitenih ali varovanih podatkovnih baz in drugih pomanjkljivosti v kritični informacijski infrastrukturi; ker le malo držav članic prevzame odgovornost za zaščito svojih omrežij in informacijskih sistemov ter s tem povezanih podatkov v okviru svojih dolžnosti, kar pojasnjuje splošno pomanjkanje vlaganj v usposabljanje in sodobno varnostno tehnologijo ter v razvoj ustreznih smernic;

I.  ker je pravica do zasebnosti in varstva podatkov opredeljena v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah ter členu 16 PDEU in urejena s splošno uredbo EU o varstvu podatkov, ki je začela veljati 25. maja 2018;

J.  ker dejavna in učinkovita kibernetska politika omogoča odvračanje sovražnikov, oviranje njihovih sposobnosti, preventivno delovanje in zmanjševanje njihovih zmožnosti za napad;

K.  ker več terorističnih skupin in organizacij uporablja kibernetski prostor kot nizkocenovno orodje za novačenje, radikalizacijo in širjenje teroristične propagande; ker teroristične skupine, nedržavni akterji in mednarodne kriminalne mreže s kibernetskimi operacijami anonimno zbirajo finančna sredstva, pridobivajo informacije ter razvijajo kibernetsko orožje za kampanje kibernetskega terorizma, oviranje, poškodovanje ali uničenje kritične infrastrukture, napad na finančne sisteme ter druge nezakonite dejavnosti, ki imajo posledice za varnost evropskih državljanov;

L.  ker sta kibernetsko odvračanje in obramba evropskih oboroženih sil in kritične infrastrukture postala ključni vprašanji v razpravah o posodobitvi obrambe, skupnih evropskih prizadevanjih na področju obrambe, prihodnjem razvoju oboroženih sil in njihovih operacij ter strateški samostojnosti Evropske unije;

M.  ker je več držav članic veliko vložilo v vzpostavitev poveljstev za kibernetsko obrambo z ustreznim številom osebja za soočanje s temi novimi izzivi in povečanje njihove kibernetske odpornosti, a je treba storiti še veliko več, saj postaja čedalje težje zoperstavljati se kibernetskim napadom na ravni držav članic; ker se kibernetska poveljstva posameznih držav članic med seboj razlikujejo po svojem ofenzivnem in defenzivnem mandatu; ker se druge kibernetske obrambne strukture med državami članicami precej razlikujejo in pogosto ostajajo razdrobljene; ker sta kibernetska obramba in odvračanje dejavnosti, ki ju je najbolje izvajati s skupnimi močmi na evropski ravni in v sodelovanju s partnerji in zavezniki, saj njuno operativno področje ne pozna nacionalnih in organizacijskih meja; ker sta vojaška in civilna kibernetska obramba tesno povezani, zaradi česar je potrebnih več sinergij med civilnimi in vojaškimi strokovnjaki; ker imajo zasebna podjetja obsežno strokovno znanje na tem področju in postavljajo temeljna vprašanja v zvezi z upravljanjem in varnostjo ter sposobnostjo držav, da varujejo svoje državljane;

N.  ker je treba nujno okrepiti zmogljivosti EU na področju kibernetske obrambne, saj ni bilo pravočasnega odziva na spremembe v okolju kibernetske varnosti; ker sta hiter odziv in ustrezna pripravljenost bistvena za zagotavljanje varnosti na tem področju;

O.  ker sta stalno strukturno sodelovanje in evropski obrambni sklad novi pobudi z ustreznim področjem uporabe za spodbujanje ekosistema, ki lahko ponudi priložnosti za mala in srednja ter zagonska podjetja, in za olajšanje projektov sodelovanja na področju kibernetske obrambe, oba pa bosta prispevala k oblikovanju regulativnega in institucionalnega okvira;

P.  ker so se države članice, ki so vključene v stalno strukturno sodelovanje, zavezale k zagotavljanju, da se bodo prizadevanja za sodelovanje na področju kibernetske obrambe, kot so izmenjava informacij, usposabljanje in operativna podpora, še naprej krepila;

Q.  ker sta med sedemnajstimi projekti, izbranimi za stalno strukturno sodelovanje, dva s področja kibernetske obrambe;

R.  ker mora evropski obrambni sklad podpirati svetovno konkurenčnost in inovativnost evropske obrambne industrije z naložbami v digitalne in kibernetske tehnologije, prav tako pa olajšati razvoj pametnih rešitev, tako da malim in srednjim ter zagonskim podjetjem ponudi priložnost za sodelovanje pri teh prizadevanjih;

S.  ker je Evropska obrambna agencija začela izvajati več projektov za zadovoljitev potrebe držav članic po razvoju zmogljivosti za kibernetsko obrambo, tudi na področju izobraževanja in usposabljanja, na primer platformo za usklajevanje usposabljanja in vaj na področju kibernetske obrambe (CD TEXP), združevanje povpraševanja za podporo zasebnega sektorja pri usposabljanju in izobraževanju na področju kibernetske obrambe (DePoCyTE) ter projekt poligonov za kibernetsko varnost;

T.  ker na področjih situacijskega zavedanja, odkrivanja zlonamerne programske opreme in izmenjave informacij potekajo tudi drugi projekti EU (platforma za izmenjavo informacij o zlonamerni programski opremi (MISP), sistem z več udeleženci za napredno odkrivanje trajnih groženj (MASFAD));

U.  ker so potrebe po gradnji zmogljivosti in usposabljanju na področju kibernetske obrambe precejšnje in se še povečujejo ter se najučinkoviteje zadovoljujejo ob sodelovanju na ravni EU in Nata;

V.  ker so misije in operacije SVOP – enako kot pri vseh sodobnih organizacijskih prizadevanjih – v veliki meri odvisne od delujočih sistemov IT; ker kibernetske grožnje misijam in operacijam SVOP pretijo na različnih ravneh, in sicer na taktični (misije in operacije SVOP) in operativni ravni (omrežja EU), a tudi na ravni širše globalne infrastrukture IT;

W.  ker sistemi za nadzor in vodenje, izmenjava informacij in logistika temeljijo na tajni infrastrukturi IT in infrastrukturi IT, ki ni tajna, zlasti na taktični in operativni ravni; ker so ti sistemi privlačne tarče za zlonamerne akterje, ki poskušajo napasti misije; ker bi utegnili imeti kibernetski napadi resne posledice za infrastrukturo EU; ker bi imeli kibernetski napadi zlasti na energetsko infrastrukturo EU resne posledice, zato se je treba pred njimi zaščititi;

X.  ker je razumljivo, da bi bilo treba kibernetsko obrambo ustrezno upoštevati v vseh fazah postopka načrtovanja misij in operacij SVOP, da zahteva stalno spremljanje in da morajo biti na voljo ustrezne zmogljivosti za njeno popolno vključitev v načrtovanje misij in nenehno zagotavljanje nujno potrebne podpore;

Y.  ker je mreža Evropske akademije za varnost in obrambo (EAVO) edini evropski ponudnik usposabljanja za strukture, misije in operacije v okviru SVOP; ker naj bi se po sedanjih načrtih njena vloga pri združevanju evropskih zmogljivosti za usposabljanje na kibernetskem področju znatno povečala;

Z.  ker je izjava z vrhunskega srečanja Nata, ki je potekalo leta 2016 v Varšavi, opredelila kibernetski prostor kot področje delovanja, na katerem se mora NATO braniti tako učinkovito, kot se brani v zraku, na kopnem in na morju;

AA.  ker EU in NATO prispevata k izboljševanju zmogljivosti držav članic za kibernetsko obrambo z raziskovalnimi projekti o blagu z dvojno rabo, ki jih usklajujeta Evropska obrambna agencija in NATO, pa tudi s povečevanjem kibernetske odpornosti držav članic s podporo Agencije Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA);

AB.  ker je NATO leta 2014 operacije na področju kibernetske varnosti uvrstil v kolektivno obrambo zavezništva, leta 2016 pa je kibernetski prostor prepoznal kot operativno področje, in sicer poleg kopnega, zraka in morja; ker sta EU in NATO partnerja, ki se dopolnjujeta pri gradnji zmogljivosti na področjih kibernetske odpornosti in kibernetske obrambe; ker je kibernetska varnost in obramba že eden najmočnejših stebrov sodelovanja med navedenima organizacijama in kritično področje, na katerem imata obe edinstvene zmogljivosti; ker sta se EU in NATO v njuni skupni izjavi z dne 8. julija 2016 dogovorila o obsežnem načrtu sodelovanja; ker se štirje od 42 predlogov za tesnejše sodelovanje nanašajo na kibernetsko varnost in obrambo, nekateri drugi predlogi pa zadevajo obravnavanje hibridnih groženj v širšem smislu; ker je bil 5. decembra 2017 podan dodatni predlog v zvezi s kibernetsko varnostjo in obrambo;

AC.  ker je skupina vladnih strokovnjakov OZN za informacijsko varnost zaključila zadnji krog posvetovanja; ker se kljub temu, da ji leta 2017 ni uspelo pripraviti poročila o soglasju, uporabljata poročili iz let 2015 in 2013, vključno s priznanjem, da se uporablja veljavno mednarodno pravo, zlasti Ustanovna listina Združenih narodov, ki je bistveno za ohranjanje miru in stabilnosti ter za spodbujanje odprtega, varnega, miroljubnega in dostopnega okolja IKT;

AD.  ker je v nedavno vzpostavljenem okviru za skupen diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti, tj. zbirki orodij EU za kibernetsko diplomacijo, ki je namenjena razvoju zmogljivosti EU in držav članic za vplivanje na ravnanje morebitnih agresorjev, predvidena uporaba sorazmernih ukrepov v okviru SZVP, vključno z omejevalnimi ukrepi;

AE.  ker so različni državni akterji – med njimi Rusija, Kitajska in Severna Koreja, pa tudi nedržavni akterji (vključno s skupinami organiziranega kriminala), ki so jih spodbudile, najele ali podprle države, varnostne agencije ali zasebna podjetja – vključeni v zlonamerne kibernetske dejavnosti pri uresničevanju političnih, gospodarskih in varnostnih ciljev, kar vključuje napade na kritično infrastrukturo, kibernetsko vohunjenje in množični nadzor državljanov EU, prispevanje k dezinformacijskim kampanjam in razširjanje zlonamerne programske opreme (WannaCry in NotPetya itd.), ki omejuje dostop do interneta in delovanje sistemov IT; ker take dejavnosti ne upoštevajo mednarodnega prava, človekovih pravic in temeljnih pravic EU in jih kršijo, pri tem pa ogrožajo demokracijo, varnost, javni red in strateško avtonomijo EU, zato bi bilo treba sprejeti skupen odziv EU nanje, kot je uporaba okvira za skupen diplomatski odziv EU, vključno z uporabo omejevalnih ukrepov, predvidenih v zbirki orodij EU za kibernetsko diplomacijo, kot so – v primeru zasebnih podjetij – globe in omejen dostop do notranjega trga;

AF.  ker je v preteklosti večkrat prišlo do takšnih obsežnih napadov na infrastrukturo IKT, med drugim v Estoniji leta 2007 in v Gruziji leta 2008, trenutno pa je cilj skoraj vsakodnevnih napadov Ukrajina; ker se ofenzivna kibernetska zmogljivost v doslej največjem obsegu uporablja tudi proti državam članicam EU in Nata;

AG.  ker so tehnologije kibernetske varnosti, ki so pomembne za vojaško in civilno področje, tehnologije z dvojno rabo, ki ponujajo številne priložnosti za razvoj sinergij med civilnimi in vojaškimi akterji na več področjih, kot so orodja za upravljanje šifriranja, varnosti in ranljivosti ter sistemi za odkrivanje in preprečevanje vdorov;

AH.  ker bo razvoj kibernetske tehnologije v naslednjih letih vplival na nova področja, kot so umetna inteligenca, internet stvari, robotika in mobilne naprave, vsi ti elementi pa utegnejo imeti tudi posledice za varnost na področju obrambe;

AI.  ker lahko kibernetska poveljstva, ki jih je ustanovilo več držav članic, pomembno prispevajo k zaščiti bistvene civilne infrastrukture in ker je strokovno znanje, povezano s kibernetsko obrambo, pogosto uporabno tudi na civilnem področju;

Razvoj zmogljivosti za kibernetsko obrambo in odvračanje

1.  poudarja, da bi morali biti skupna politika na področju kibernetske obrambe in znatna zmogljivost za kibernetsko obrambo med osrednjimi element pri oblikovanju evropske obrambne unije;

2.  pozdravlja pobudo Komisije glede svežnja o kibernetski varnosti, s katerim želi izboljšati kibernetsko odpornost, odvračanje in obrambo EU;

3.  opozarja, da ima kibernetska obramba tako vojaške kot civilne razsežnosti, kar pomeni, da sta zato potrebna celovit politični pristop in tesno sodelovanje med vojaškimi in civilnimi deležniki;

4.  poziva k skladnemu razvoju kibernetskih zmogljivosti v vseh institucijah in organih EU, pa tudi v državah članicah, in k zagotavljanju potrebnih političnih in praktičnih rešitev, s katerimi bi odpravili preostale politične, zakonodajne in organizacijske ovire za sodelovanje na področju kibernetske obrambe; meni, da je bistvenega pomena, da si ustrezni javni deležniki na področju kibernetske obrambe, tako na ravni EU kot na nacionalni ravni, redno izmenjujejo informacije in tesno sodelujejo med seboj;

5.  odločno poudarja, da bi morale biti v okviru nastajajoče evropske obrambne unije zmogljivosti držav članic za kibernetsko obrambo v ospredju in že na začetku, kolikor je mogoče, povezane, da bi se zagotovila največja možna učinkovitost; zato poziva države članice, naj tesno sodelujejo pri vzpostavitvi svoje kibernetske obrambe z uporabo jasnega načrta, da bi tako prispevale k procesu, ki ga usklajujejo Komisija, Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in Evropska obrambna agencija, s ciljem bolje uskladiti strukture kibernetske obrambe v državah članicah, nujno uvesti razpoložljive kratkoročne ukrepe in spodbujati izmenjavo strokovnega znanja; meni, da bi morali vzpostaviti evropsko varno omrežje za kritične informacije in infrastrukturo; priznava, da so močne zmogljivosti dodeljevanja eden bistvenih elementov učinkovite kibernetske obrambe in kibernetskega odvračanja ter da bi bil za učinkovito preprečevanje potreben razvoj znatnega dodatnega tehnološkega strokovnega znanja; poziva države članice, naj povečajo finančna sredstva in človeške vire, zlasti število strokovnjakov na področju kibernetske forenzike, da bi lahko bolje ugotovili, kdo je kibernetske napade izvedel; poudarja, da bi bilo treba to sodelovanje izvajati tudi tako, da se okrepi agencija ENISA;

6.  ugotavlja, da številne države članice menijo, da je posedovanje lastnih zmogljivosti za kibernetsko obrambo temelj njihove nacionalne varnostne strategije in da predstavlja ključen del njihove nacionalne suverenosti; vendar poudarja, da zaradi brezmejnosti kibernetskega prostora nobena država članica ne more sama doseči ravni, potrebne za resnično celovite in učinkovite sile, ki bi zagotovile uresničitev cilja strateške avtonomije EU v tem prostoru, zaradi česar je potreben okrepljen in usklajen odziv na ravni EU s strani vseh držav članic; v tem kontekstu ugotavlja, da so EU in njene države članice glede razvoja teh sil pod časovnim pritiskom in morajo nemudoma ukrepati; ugotavlja, da ima EU zaradi svojih pobud, kot je enotni digitalni trg, dobro izhodišče, da prevzame vodilno vlogo pri razvoju evropskih strategij za kibernetsko obrambo; ponovno poudarja, da mora razvoj kibernetske obrambe na ravni EU spodbujati zmožnosti EU, da se zaščiti; v zvezi s tem pozdravlja predlagani stalni mandat in okrepljeno vlogo za agencije ENISA;

7.  v tem kontekstu poziva države članice, naj čim bolj izkoristijo okvir, ki ga zagotavljata stalno strukturno sodelovanje in evropski obrambni sklad, za predlaganje projektov sodelovanja;

8.  je seznanjen z opravljenim delom EU in njenih držav članic na področju kibernetske obrambe; je seznanjen zlasti s projekti Evropske obrambne agencije, povezanimi s poligoni za kibernetsko varnost, strateškim raziskovalnim programom za kibernetsko obrambo in razvojem programa za poveljstva za ozaveščanje o stanju na področju kibernetske obrambe;

9.  pozdravlja kibernetske projekte, ki se bodo začeli izvajati v okviru stalnega strukturnega sodelovanja, in sicer platformo za izmenjavo informacij o kibernetskih grožnjah in odzivih na incidente ter enote za hitro posredovanje na kibernetskem področju in vzajemno pomoč pri kibernetski varnosti; poudarja, da se ta projekta osredotočata na defenzivno kibernetsko politiko, ki se opira na izmenjavo informacij o kibernetskih grožnjah prek mrežne platforme držav članic ter ustanovitev enot za hitro odzivanje na kibernetske grožnje (CRRT), kar bo državam članicam omogočilo, da bodo z medsebojno pomočjo zagotovile višjo raven kibernetske odpornosti in kolektivno odkrivale, prepoznavale in odpravljale kibernetske grožnje; poziva Komisijo in države članice, naj v zvezi z nacionalnimi enotami za hitro odzivanje na kibernetske grožnje in medsebojno pomoč na področju kibernetske varnosti gradijo na projektih stalnega strukturnega sodelovanja, tako da ustanovijo evropsko enoto za hitro odzivanje na kibernetske grožnje, ki bo usklajevala, odkrivala in se borila proti skupnim kibernetskim grožnjam in tako podpirala prizadevanja sodelujočih držav članic;

10.  ugotavlja, da zmogljivosti EU za razvoj projektov na področju kibernetske obrambe temeljijo na obvladovanju tehnologije, opreme, storitev in podatkov ter njihove obdelave, in jih morajo podpirati zaupanja vredni industrijski akterji;

11.  opozarja, da je eden od ciljev prizadevanj za izboljšanje homogenosti sistemov za poveljevanje zagotavljanje, da so razpoložljive zmogljivosti za poveljevanje interoperabilne s tistimi držav Nata, ki niso članice EU, in tistimi občasnih partnerjev, ter zagotavljanje nemotene izmenjave informacij, da bi pospešili postopek odločanja in ohranili nadzor nad informacijami v okoliščinah kibernetskih tveganj;

12.  priporoča, naj se preučijo možnosti za dopolnitev Natovih projektov pametne obrambe (npr. razvoj večnacionalne zmogljivosti za kibernetsko obrambo, platforma za izmenjavo informacij o zlonamerni programski opremi (MISP) in večnacionalno izobraževanje in usposabljanje na področju kibernetske obrambe (MNCDE&T));

13.  se zaveda razvoja na področjih, kot so nanotehnologija, umetna inteligenca, velepodatki, e-odpadki in napredna robotika; poziva države članice in EU, naj še posebej upoštevajo, da bi sovražni državni akterji in organizirane kriminalne skupine ta področja lahko izkoristili; poziva k razvoju usposabljanja in zmogljivosti, da se prepreči pojav izpopolnjenih kriminalnih dejavnosti, kot so kompleksne zlorabe identitete in ponarejanje blaga;

14.  poudarja, da mora biti terminologija v zvezi z varnostjo v kibernetskem prostoru bolj jasna in da so potrebni tudi celovit in skladen pristop in skupna prizadevanja za boj proti kibernetskim in hibridnim grožnjam, odkrivanje in izkoreninjenje spletnih varnih pristanov za skrajneže in storilce kaznivih dejanj, tako da se poveča izmenjava informacij med EU in njenimi agencijami, kot so Europol, Eurojust, Evropska obrambna agencija in ENISA;

15.  poudarja, da ima umetna inteligenca vse večjo vlogo tako pri kibernetski ofenzivi kot kibernetski obrambi; poziva EU in države članice, naj temu področju namenijo posebno pozornost, tako med raziskavami kot pri praktičnem razvijanju svojih zmogljivosti za kibernetsko obrambo;

16.  odločno poudarja, da bi bilo treba pri uporabi brezpilotnih zračnih vozil, ne glede na to, ali so oborožena ali ne, sprejeti dodatne ukrepe za zmanjšanje njihove morebitne kibernetske ranljivosti;

Kibernetska obramba v okviru misij in operacij SVOP

17.  poudarja, da bi se morala kibernetska obramba šteti za operativno nalogo misij in operacij SVOP ter da bi morala biti vključena v vse postopke načrtovanja SVOP, da bi tako zagotovili, da bo kibernetska varnost vedno upoštevana v celotnem postopku načrtovanja in s tem zmanjšali ranljivost za kibernetske napade;

18.  ugotavlja, da so za načrtovanje uspešne misije ali operacije SVOP potrebni obsežno strokovno znanje s področja kibernetske obrambe ter varna infrastruktura in omrežja IT, tako v operativnem poveljstvu kot v okviru same misije, da bi se izvedla temeljita ocena ogroženosti in zagotovila ustrezna zaščita na terenu; poziva ESZD in države članice, ki gostijo poveljstva za operacije v okviru SVOP, naj okrepijo svoje strokovno znanje na področju kibernetske obrambe misij in operacij EU; ugotavlja, da obstaja omejitev glede tega, do katere mere se lahko posamezna misija SVOP pripravi, da se zaščiti pred kibernetskimi napadi;

19.  poudarja, da je treba pri načrtovanju misij in operacij SVOP vedno priložiti temeljito oceno o naravi kibernetskih groženj; ugotavlja, da klasifikacija groženj, ki jo pripravi agencija ENISA, zagotavlja ustrezno predlogo za tako oceno; priporoča, da se za poveljstvo SVOP uvede ocena zmogljivosti za kibernetsko odpornost;

20.  priznava zlasti pomen ohranjanja kibernetskih odtisov in površin za napade pri misijah in operacijah v okviru SVOP na minimalni ravni; poziva vključene načrtovalce, naj to upoštevajo že na samem začetku postopka načrtovanja;

21.  priznava, da je analiza potreb po usposabljanju, ki jo je pripravila Evropska obrambna agencija, pokazala, da med nosilci odločanja obstajajo velike vrzeli, kar zadeva spretnosti in kompetence na področju kibernetske obrambe, in sicer ne le v državah članicah, ter pozdravlja pobude Evropske obrambne agencije za tečaje za nosilce odločanja na visoki ravni v državah članicah v podporo načrtovanju misij in operacij SVOP;

Izobraževanje in usposabljanje na področju kibernetske obrambe

22.  ugotavlja, da bi usklajen pristop EU za izobraževanje in usposabljanje na področju kibernetske obrambe bistveno omilil grožnje, ter poziva EU in države članice, naj okrepijo sodelovanje na področju izobraževanja, usposabljanja in vaj;

23.  odločno podpira vojaški program Erasmus in druge pobude za skupno usposabljanje in izmenjave, namenjene povečanju interoperabilnosti oboroženih sil držav članic in razvoju skupne strateške kulture prek večje izmenjave mladega vojaškega osebja, pri čemer je treba upoštevati, da je ta interoperabilnost potrebna pri vseh državah članicah in zaveznicah Nata; hkrati pa meni, da bi morale izmenjave za usposabljanje in izobraževanje na področju kibernetske obrambe presegati to pobudo in da bi morali v njih sodelovati vojaško osebje vseh starosti in položajev, pa tudi študentje iz vseh akademskih študijskih centrov o kibernetski varnosti;

24.  poudarja, da je potrebnih več strokovnjakov na področju kibernetske obrambe; poziva države članice, naj olajšajo sodelovanje med civilnimi akademskimi ustanovami in vojaškimi akademijami, da bi premostili to vrzel in ustvarili več priložnosti na področju izobraževanja in usposabljanja o kibernetski obrambi, ter naj več sredstev namenijo specializiranemu kibernetskemu operativnemu usposabljanju, tudi o umetni inteligenci; poziva vojaške akademije, naj izobraževanje o kibernetski obrambi vključijo v svoje učne načrte, s tem pa pripomorejo k povečanju baze kibernetskih talentov, ki so na voljo za potrebe misij SVOP;

25.  poziva vse države članice, naj podjetja, šole in državljane ustrezno in proaktivno obveščajo in ozaveščajo o kibernetski varnosti in glavnih digitalnih grožnjah ter jim svetujejo v zvezi s tem; v zvezi s tem pozdravlja kibernetske smernice kot orodje za usmerjanje državljanov in organizacij k boljši strategiji za kibernetsko varnost, povečanje znanja o kibernetski varnosti in izboljšanje kibernetske odpornosti na vseh ravneh;

26.  ugotavlja, da države članice glede na potrebo po večjem številu bolj specializiranega osebja ne bi smele biti osredotočene le na zaposlovanje kompetentnega osebja oboroženih sil, temveč tudi na to, da obdržijo potrebne strokovnjake;

27.  pozdravlja uvedbo prvega od štirih projektov na področju kibernetske obrambe s strani enajstih držav članic (Avstrija, Belgija, Nemčija, Estonija, Grčija, Finska, Irska, Latvija, Nizozemska, Portugalska in Švedska), vključenih v projekt zveze poligonov za kibernetsko varnost, ki se je začel izvajati v okviru programa Evropske obrambne agencije za združevanje in souporabo; poziva vse ostale države članice, naj se pridružijo tej pobudi; poziva države članice, naj spodbujajo večjo vzajemno razpoložljivost virtualnega usposabljanja in poligonov za kibernetsko varnost; v zvezi s tem ugotavlja, da bi bilo treba upoštevati tudi vlogo in strokovno znanje agencije ENISA;

28.  meni, da take pobude prispevajo k izboljšanju kakovosti izobraževanja na področju kibernetske obrambe na ravni EU, zlasti z oblikovanjem obsežnih tehničnih platform in vzpostavitvijo skupnosti strokovnjakov EU; meni, da bi evropske oborožene sile lahko postale bolj privlačne, če bi zagotavljale celovito usposabljanje na področju kibernetske obrambe, da bi privabile in obdržale kibernetske talente; poudarja, da je treba prepoznati slabosti v računalniških sistemih držav članic in institucij EU; priznava, da so človeške napake ena od najpogosteje ugotovljenih slabosti v kibernetskih sistemih, zato poziva k rednemu usposabljanju vojaškega in civilnega osebja, ki je zaposleno v institucijah EU;

29.  poziva Evropsko obrambno agencijo, naj čim prej vzpostavi platformo za usklajevanje usposabljanja in vaj na področju kibernetske obrambe (CD TEXP) za podporo zvezi poligonov za kibernetsko varnost ter se pri tem osredotoči na krepitev sodelovanja, kar zadeva harmonizirane zahteve, podpiranje raziskav na področju kibernetske obrambe in tehnoloških inovacij ter na kolektivno pomoč tretjim državam pri izgradnji njihovih zmogljivosti za ustvarjanje odpornosti pri kibernetski obrambi; poziva Komisijo in države članice, naj te pobude dopolnijo z namenskim evropskim centrom odličnosti za usposabljanje za kibernetsko obrambo, da bi zagotovile strokovno usposabljanje za najobetavnejše kandidate ter tako podprle kibernetsko usposabljanje sodelujočih držav članic;

30.  pozdravlja, da je bila v okviru EAVO vzpostavljena platforma za izobraževanje, usposabljanje, vaje in ocenjevanje na področju kibernetske obrambe, da bi izboljšali usposabljanje in izobraževanje v državah članicah;

31.  spodbuja večjo izmenjavo v zvezi s situacijskim zavedanjem s pomočjo simulacijskih kibernetskih vaj in z usklajevanjem ustreznih prizadevanj za razvoj zmogljivosti, da bi dosegli večjo interoperabilnost ter boljše preprečevanje prihodnjih napadov in odzivanje nanje; poziva, naj se takšni projekti izvajajo v sodelovanju z zaveznicami Nata, oboroženimi silami držav članic EU in drugimi partnerji z bogatimi izkušnjami v boju proti kibernetskim napadom, da bi razvili operativno pripravljenost, skupne postopke in standarde za celovito soočaje z različnimi kibernetskimi grožnjami; v zvezi s tem pozdravlja, da EU sodeluje pri kibernetskih vajah kot je vaja kibernetske ofenzive in defenzive (CODE);

32.  želi spomniti, da je za odporen kibernetski prostor potrebna neoporečna kibernetska higiena; poziva vse javne in zasebne deležnike, naj za vse svoje zaposlene izvajajo redna usposabljanja na področju kibernetske higiene;

33.  priporoča povečanje izmenjav strokovnega znanja in izkušenj med oboroženimi silami, policijami in drugimi državnimi organi držav članic, ki so dejavno vključeni v boj proti kibernetskim grožnjam;

Sodelovanje med EU in Natom na področju kibernetske obrambe

34.  ponovno poudarja, da imata EU in NATO zaradi svojih skupnih vrednot in strateških interesov posebno odgovornost in zmožnost, da se z naraščajočimi izzivi kibernetske varnosti in kibernetske obrambe soočita učinkoviteje in v tesnem sodelovanju, tako da poiščeta morebitna dopolnjevanja, preprečita podvajanje in priznata pristojnosti drug drugega;

35.  poziva Svet, naj v sodelovanju z drugimi ustreznimi institucijami in strukturami EU razmisli o načinih za čimprejšnjo zagotovitev podpore na ravni Unije za vključevanje kibernetskega področja v vojaške doktrine držav članic, in sicer usklajeno ter v tesnem sodelovanju z Natom;

36.  poziva, naj se izvedejo ukrepi, o katerih je že bil dosežen dogovor; poziva k opredelitvi novih pobud za okrepitev sodelovanja med EU in Natom, ob upoštevanju tudi možnosti sodelovanja v okviru Natovega Centra odličnosti za sodelovanje pri kibernetski obrambi (CCD COE) in Natovi akademiji za komuniciranje in obveščanje, katerih cilj je povečanje zmogljivosti za usposabljanje na področju kibernetske obrambe v sistemih IT in kibernetskih sistemih, kar zadeva tako programsko kot strojno opremo; ugotavlja, da bi to lahko vključevalo dialog z Natom o možnosti, da se EU pridruži centru CCD COE, da bi se povečala dopolnjevanje in sodelovanje; pozdravlja nedavno ustanovitev Evropskega centra odličnosti za preprečevanje hibridnih groženj; poziva vse ustrezne institucije in zaveznike, naj se redno srečujejo, da bi razpravljali o svojih dejavnostih ter se tako izognili podvajanju, in spodbujajo usklajen pristop h kibernetski obrambi; verjame, da je ključno spodbuditi izmenjavo informacij o kibernetskih grožnjah med državami članicami in Natom, in sicer na podlagi medsebojnega zaupanja;

37.  je prepričan, da je okrepljeno sodelovanje med EU in Natom na področju kibernetske obrambe pomembno in koristno kot sredstvo za preprečevanje, odkrivanje in odvračanje kibernetskih napadov; zato poziva obe organizaciji, naj okrepita operativno sodelovanje in usklajevanje ter povečata svoja skupna prizadevanja za gradnjo zmogljivosti, zlasti v obliki skupnih vaj in usposabljanje za civilne in vojaške zaposlene na področju kibernetske obrambe ter prek sodelovanja držav članic pri Natovih projektih pametne obrambe; meni, da morata EU in NATO nujno okrepiti izmenjavo informacij, da bo mogoče uradno odkrivati odgovorne za kibernetske napade in posledično sprejemati omejevalne sankcije zoper odgovorne; poziva obe organizaciji, naj tesneje sodelujeta tudi pri kibernetskih vidikih kriznega upravljanja;

38.  pozdravlja izmenjavo konceptov za vključitev zahtev in standardov s področja kibernetske obrambe v načrtovanje in izvajanje misij in operacij, da bi se podprla interoperabilnost, ter izraža upanje, da bo temu sledilo več operativnega sodelovanja pri zagotavljanju vidika kibernetske obrambe ustreznih misij in usklajevanja operativnih pristopov;

39.  pozdravlja dogovor med skupino EU za odzivanje na računalniške grožnje (CERT-EU) in Natovo zmogljivostjo za odzivanje na računalniške incidente (NCIRC), katerega cilj je olajšati izmenjavo informacij, logistično podporo, skupno ocenjevanje ogroženosti, pridobivanje osebja in izmenjavo dobrih praks za odzivanje na grožnje v realnem času; poudarja, da je pomembno spodbujati izmenjave informacij med CERT-EU in NCIRC ter si prizadevati za povečanje ravni zaupanja; meni, da obstaja domneva, da bi lahko bile informacije, ki jih ima CERT-EU, koristne za raziskave na področju kibernetske obrambe in za NATO ter da bi bilo zato treba te informacije izmenjevati, pod pogojem, da se v celoti spoštuje zakonodaja EU o varstvu podatkov;

40.  pozdravlja sodelovanje med obema organizacijama pri vajah na področju kibernetske obrambe; je seznanjen s sodelovanjem predstavnikov EU pri izvajanju vsakoletne vaje kibernetske obrambe Cyber Coalition; priznava napredek, ki ga predstavlja sodelovanje EU prek vzporednih in usklajenih vaj (PACE) 17 pri Natovi vaji kriznega upravljanja 17, ter pozdravlja zlasti vključitev komponente kibernetske obrambe; poziva obe organizaciji, naj okrepita ta prizadevanja;

41.  poziva EU in NATO, naj organizirata redne vaje na strateški ravni z udeležbo najvišjega političnega vodstva obeh organizacij; v zvezi s tem pozdravlja vajo v Estoniji EU CYBRID 2017, v okviru katere je generalni sekretar Nata prvič sodeloval pri vaji EU;

42.  ugotavlja, da obstaja veliko možnosti za ambicioznejši in konkretnejši program sodelovanja na področju kibernetske varnosti, ki bi presegal konceptualno raven sodelovanja v okviru posameznih operacij; poziva obe organizaciji, naj konkretno in učinkovito izvedeta že obstoječe ukrepe in predložita ambicioznejše predloge za naslednji pregled izvajanja skupne izjave;

43.  pozdravlja partnerstvo Nata z industrijo na kibernetskem področju (NICP), sklenjeno leta 2014, in poziva k sodelovanju EU pri prizadevanjih NICP, da bi se sodelovanje med Natom in EU povezalo z vodilnimi podjetji iz panoge, ki so specializirana v kibernetskih tehnologijah, da bi se dosegel napredek pri kibernetski varnosti s stalnim sodelovanjem, ki bo zlasti osredotočeno na: usposabljanje, vaje in izobraževanje za NATO, EU in predstavnike panoge, vključevanje EU in panoge v Natove projekte pametne obrambe, izmenjavo informacij in najboljših praks za pripravljenost in okrevanje med Natom, EU in panogo, ki bo temeljila na sodelovanju, prizadevanja za skupni razvoj zmogljivosti za kibernetsko obrambo ter odzive na kibernetske incidente, ki bodo temeljili na sodelovanju, ko in kjer bo to potrebno;

44.  je seznanjen s sedanjim delom v zvezi s predlogom uredbe o reviziji uredbe o agenciji ENISA ((EU) št. 526/2013) ter določitvi evropskega okvira za certificiranje in označevanje varnosti IKT; poziva agencijo ENISA, naj podpiše sporazum z Natom, da bi se okrepilo njuno sodelovanje v praksi, vključno z izmenjavo informacij in sodelovanjem pri vajah kibernetske obrambe;

Mednarodni standardi, ki se uporabljajo za kibernetski prostor

45.  poziva k vključitvi zmogljivosti kibernetske obrambe v SVOP in zunanje delovanje EU in njenih držav članic kot medsektorske naloge ter poziva k tesnejšemu usklajevanju na področju kibernetske obrambe med državami članicami, institucijami EU, Natom, OZN, Združenimi državami Amerike in drugimi strateškimi partnerji, zlasti kar zadeva pravila, standarde in izvršilne ukrepe v kibernetskem prostoru;

46.  obžaluje, da skupina vladnih strokovnjakov OZN za informacijsko varnost za obdobje 2016–2017 po večmesečnih pogajanjih ni bila sposobna pripraviti novega poročila o soglasju; opozarja, kot je bilo ugotovljeno v poročilu za leto 2013, da se za kibernetski prostor uporablja veljavno mednarodno pravo in zlasti Ustanovna listina Organizacije združenih narodov, ki prepoveduje grožnjo s silo ali uporabo sile proti politični neodvisnosti katere koli države, vključno s prisilnimi kibernetskimi operacijami, katerih cilj je povzročiti motnje v tehnični infrastrukturi, bistveni za izvajanje uradnih participativnih postopkov v drugi državi, tudi volitev; ugotavlja, da je v poročilu skupine vladnih strokovnjakov OZN za informacijsko varnost za leto 2015 naveden niz standardov odgovornega ravnanja držav, vključno s prepovedjo izvajanja ali zavestnega podpiranja kibernetskih dejavnosti s strani držav, ki je v nasprotju z njihovimi obveznostmi v okviru mednarodnih predpisov; poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo v sedanji razpravi in v prihodnjih razpravah o mednarodnih standardih v kibernetskem prostoru, pa tudi pri izvajanju teh standardov;

47.  priznava pomen priročnika iz Talina 2.0 kot podlage za razpravo in kot analize o tem, kako je mogoče veljavno mednarodno pravo uporabljati za kibernetski prostor; poziva države članice, naj začnejo analizirati in uporabljati tisto, kar so strokovnjaki navedli v priročniku iz Talina, in naj se dogovorijo o dodatnih prostovoljnih standardih za mednarodno ravnanje; zlasti ugotavlja, da bi morala vsaka ofenzivna uporaba kibernetskih zmogljivosti temeljiti na mednarodnem pravu;

48.  potrjuje svojo polno zavezanost odprtemu, svobodnemu, in varnemu kibernetskemu prostoru, v katerem se spoštujejo temeljne vrednote demokracije, človekove pravice in pravna država ter v katerem se mednarodni spori rešujejo po mirni poti na podlagi ustanovne listine OZN in načel mednarodnega prava; poziva države članice, naj spodbujajo nadaljnje izvajanje skupnega in celovitega pristopa EU h kibernetski diplomaciji in veljavnim kibernetskim standardom ter naj skupaj z Natom na ravni EU pripravijo merila in opredelitve za to, kar naj bi bil kibernetski napad, da bi se izboljšala sposobnost EU, da hitro doseže skupno stališče po dejanju, ki je v nasprotju z mednarodnimi normami in ima obliko kibernetskega napada; odločno podpira izvajanje prostovoljnih, nezavezujočih standardov odgovornega ravnanja države v kibernetskem prostoru iz poročila skupine vladnih strokovnjakov OZN za informacijsko varnost za leto 2015, med katerimi so spoštovanje zasebnosti in temeljnih pravic državljanov ter zasnova regionalnih ukrepov za izgradnjo zaupanja; v zvezi s tem podpira delo svetovne komisije za stabilnost v kibernetskem prostoru pri razvoju predlogov standardov in politik za krepitev mednarodne varnosti in stabilnosti ter usmerjanje odgovornega ravnanja državnih in nedržavnih akterjev v kibernetskem prostoru; podpira predlog, da državni in nedržavni akterji ne bi smeli izvajati ali zavestno dopuščati dejavnosti, ki namerno in občutno škodijo splošni dostopnosti ali integriteti javnega jedra interneta ter s tem stabilnosti kibernetskega prostora;

49.  se zaveda, da ima zasebni sektor v lasti oziroma v upravljanju večino tehnološke infrastrukture in da so za zagotavljanje odprtega, svobodnega, stabilnega in varnega kibernetskega prostora bistveni tesno sodelovanje in vključevanje zasebnega sektorja in civilnodružbenih skupin ter posvetovanje z njimi, in sicer prek dialoga z več deležniki;

50.  priznava, da dvostranski sporazumi med državami zaradi težav pri izvrševanju ne prinašajo vedno pričakovanih rezultatov; zato meni, da je oblikovanje koalicije znotraj skupin podobno mislečih držav, ki so pripravljene doseči soglasje, učinkovit način za dopolnitev prizadevanj z več deležniki; poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo lokalni organi v procesu tehnoloških inovacij in pri izmenjavi podatkov za krepitev boja proti kriminalu in terorističnim dejavnostim;

51.  pozdravlja, da je Svet sprejel okvir za skupne diplomatske odzive EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti, tako imenovano zbirko orodij za kibernetsko diplomacijo; podpira možnost, da EU sprejme omejevalne ukrepe zoper nasprotnike, ki v kibernetskem prostoru napadejo njene države članice, vključno s sprejetjem sankcij;

52.  poziva tudi k jasnemu proaktivnemu pristopu h kibernetski varnosti in kibernetski obrambi ter k splošni okrepitvi kibernetske diplomacije EU kot medsektorske naloge v zunanji politiki EU in njenih zmogljivosti in instrumentov, da bi lahko učinkovito okrepili standarde in vrednote EU, pa tudi omogočili doseči soglasje glede pravil, standardov in izvršilnih ukrepov v kibernetskem prostoru na globalni ravni; ugotavlja, da vzpostavljanje kibernetske odpornosti v tretjih državah prispeva k mednarodnemu miru in varnosti ter posledično povečuje varnost evropskih državljanov;

53.  meni, da kibernetski napadi, kot sta NotPetya in WannaCry, bodisi potekajo pod vodstvom določenih držav bodisi so te z njimi seznanjene in jih odobravajo; ugotavlja, da gre pri teh kibernetskih napadih, ki povzročajo resno in trajno gospodarsko škodo, prav tako pa ogrožajo življenja, za očitno kršitev mednarodnega prava in pravnih norm; zato meni, da sta Rusija in Severna Koreja s kibernetskima napadoma NotPetya in WannaCry kršili mednarodno pravo in da bi se morali ti državi soočiti s sorazmernim in ustreznim odzivom EU in Nata;

54.  poziva, naj Europolov center za kibernetsko kriminaliteto postane kontaktna točko za policijske oddelke in vladne agencije, ki se ukvarjajo s kibernetsko kriminaliteto, katere osrednja naloga bi bila upravljati obrambo domen .eu in kritične infrastrukture omrežij EU v primeru napada; poudarja, da bi morala biti ta kontaktna točka pooblaščena tudi za izmenjavo informacij in zagotavljanje pomoči državam članicam;

55.  poudarja, kako pomembno je oblikovati standarde na področjih zasebnosti in varnosti, šifriranja, sovražnega govora, dezinformiranja in terorističnih groženj;

56.  priporoča, naj države članice sprejmejo zaveze, da bodo pomagale drugim državam članicam v primeru kibernetskega napada, in v tesnem sodelovanju z Natom zagotovijo nacionalno kibernetsko odgovornost;

Civilno-vojaško sodelovanje

57.  poziva vse deležnike, naj okrepijo partnerstva za prenos znanja, uvedejo ustrezne poslovne modele in vzpostavijo zaupanje med podjetji ter končnimi uporabniki na področju obrambe in civilne varnosti ter izboljšajo prenos akademskega znanja v praktične rešitve za ustvarjanje sinergij in rešitev za povezovanje civilnih in vojaških trgov – kar bi v bistvu bil evropski enotni trg kibernetske varnosti in proizvodov kibernetske varnosti, pri tem pa se opirajo na pregledne postopke, ter spoštujejo pravo EU in mednarodno pravo, da bi ohranili in okrepili strateško avtonomijo EU; je seznanjen s pomembno vlogo, ki jo imajo zasebna podjetja za kibernetsko varnost pri zgodnjem opozarjanju na kibernetske napade in odkrivanju odgovornih zanje;

58.  odločno poudarja pomen raziskav in razvoja, zlasti ob upoštevanju visokih varnostnih zahtev na obrambnem trgu; poziva EU in države članice, naj zagotovijo večjo praktično podporo za evropski sektor kibernetske varnosti in druge ustrezne gospodarske subjekte, zmanjšajo birokratsko obremenitev, zlasti za MSP in zagonska podjetja (ključni viri inovativnih rešitev na področju kibernetske obrambe) ter spodbujajo tesnejše sodelovanje z univerzitetnimi raziskovalnimi organizacijami in pomembnimi akterji za zmanjšanje odvisnosti proizvodov kibernetske varnosti od zunanjih virov in oblikovanje strateške oskrbovalne verige znotraj EU, da bi se povečala njena strateška avtonomija; v zvezi s tem ugotavlja, da lahko k temu pomembno prispevajo evropski obrambni sklad in drugi instrumenti večletnega finančnega okvira;

59.  spodbuja Komisijo, naj elemente kibernetske obrambe vključi v mrežo Evropskih strokovnih in raziskovalnih centrov za kibernetsko varnost, tudi da bi bilo mogoče v naslednjem večletnem finančnem okviru kibernetskim zmogljivostim in tehnologijam z dvojno rabo nameniti dovolj sredstev;

60.  je seznanjen, da je zaščita zmogljivosti javne in druge civilne kritične infrastrukture, zlasti informacijskih sistemov in z njimi povezanih podatkov, ključna obrambna naloga za države članice, zlasti za organe, ki so odgovorni za varnost informacijskih sistemov, in da bi morala biti sestavni del pristojnosti nacionalnih struktur kibernetske obrambe ali navedenih organov; poudarja, da bosta za to potrebna določena stopnja zaupanja in čim tesnejše sodelovanje med vojaškimi akterji, agencijami za kibernetsko obrambo, drugimi ustreznimi akterji in zadevnimi sektorji, kar je mogoče doseči le tako, da se jasno opredelijo dolžnosti, vloge in pristojnosti civilnih in vojaških akterjev, ter poziva vse deležnike, naj to upoštevajo v svojih postopkih načrtovanja; poziva k tesnejšemu čezmejnemu sodelovanju na področju kazenskega pregona zlonamernih kibernetskih dejavnosti, pri čemer pa je treba v celoti upoštevati zakonodajo EU o varstvu podatkov;

61.  poziva vse države članice, naj se nacionalne strategije za kibernetsko varnost osredotočijo na zaščito informacijskih sistemov in z njimi povezanih podatkov ter naj zaščito te kritične infrastrukture obravnavajo kot del svojih dolžnosti; poziva države članice, naj sprejmejo in izvajajo strategije, smernice in instrumente, ki zagotavljajo primerne ravni zaščite pred razumno opredeljivimi ravnmi groženj, s stroški in obremenitvami zaščite, ki so sorazmerni z verjetno škodo, s katero bi se lahko zadevne stranke soočile; poziva države članice, naj sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi bodo pravne osebe na območju svoje pristojnosti obvezale k zaščiti osebnih podatkov, ki jih vzdržujejo;

62.  priznava, da bi lahko bilo – zaradi spreminjajoče se narave kibernetskih groženj – priporočljivo tesneje in bolj strukturirano sodelovati s policijskimi organi, zlasti na nekaterih kritičnih področjih, na primer pri sledenju grožnjam na področjih, kot so kibernetski džihad, kibernetski terorizem, radikalizacija v spletu in financiranje skrajnih ali radikalnih organizacij;

63.  se zavzema za tesno sodelovanje med agencijami EU, kot so Evropska obrambna agencija, ENISA in Evropski center za kibernetsko kriminaliteto prek medsektorskega pristopa, namenjenega spodbujanju sinergij in preprečevanju podvajanja dela;

64.  poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami, Evropsko obrambno agencijo, Parlamentom ter ESZD pripravi načrt za usklajen pristop k evropski kibernetski obrambi, vključno s posodobitvijo okvira politike EU za kibernetsko obrambo, s čimer bi zagotovili, da bo še naprej služil svojemu namenu kot ustrezen mehanizem politike za doseganje ciljev EU na področju kibernetske obrambe, ugotavlja, da mora biti ta proces del širšega strateškega pristopa k SVOP;

65.  poziva k okrepitvi zmogljivosti na področju kibernetske obrambe prek razvojnega sodelovanja, pa tudi stalnega izobraževanja in usposabljanja na področju kibernetskega ozaveščanja, pri čemer je treba upoštevati, da bo v prihodnjih letih več milijonov novih uporabnikov interneta vključenih v spletne dejavnosti, večina v državah v razvoju, zato je treba povečati odpornost držav in družb na kibernetske in hibridne grožnje;

66.  poziva k mednarodnemu sodelovanju in večstranskim pobudam, da bi vzpostavili močne okvire za kibernetsko obrambo in kibernetsko varnost ter preprečili, da bi države preželi korupcija, finančne goljufije, pranje denarja in financiranje terorizma, prav tako pa obravnavali izzive, ki jih pomenijo kibernetski terorizem ter kriptovalute in druge nadomestne plačilne metode;

67.  ugotavlja, da se kibernetski napadi, kot je NotPetya, če ni široke globalne odpornosti, hitro širijo, s tem pa povzročajo vsesplošno škodo; meni, da bi moralo biti usposabljanje in izobraževanje v zvezi s kibernetsko obrambo del zunanjega delovanja EU ter da vzpostavljanje kibernetske odpornosti v tretjih državah prispeva k mednarodnemu miru in varnosti ter posledično povečuje varnost evropskih državljanov;

Institucionalna krepitev

68.  poziva države članice, naj v okviru stalnega strukturnega sodelovanja okrepijo sodelovanje na kibernetskem področju; predlaga, naj države članice začnejo izvajati nov program PESCO za sodelovanje na kibernetskem področju, da bi podprle hitro in učinkovito načrtovanje, poveljevanje in nadzorovanje sedanjih in prihodnjih operacij in misij EU; ugotavlja, da bi se moralo s tem izboljšati usklajevanje operativnih zmogljivosti v kibernetskem prostoru, prav tako pa bi se, ko bo tako sklenil Evropski svet, utegnilo na podlagi tega ustanoviti skupno poveljstvo za kibernetsko obrambo;

69.  ponovno poziva države članice in podpredsednico/visoko predstavnico, naj pripravijo belo knjigo EU o varnosti in obrambi; poziva države članice in podpredsednico/visoko predstavnico, naj kibernetsko obrambo in odvračanje uvrstita med same temelje bele knjige, ki bo zajemala zaščito kibernetskega prostora za operacije iz člena 43 PEU ter skupno obrambo iz člena 42(7) PEU;

70.  ugotavlja, da bi morali novi program kibernetskega sodelovanja v okviru stalnega strukturnega sodelovanja po sistemu rotacije voditi visoki vojaški častniki in civilno osebje iz posameznih držav članic, pri tem pa odgovarjati obrambnim ministrom EU v sklopu stalnega strukturnega sodelovanja in podpredsednici/visoki predstavnici, da bi med državami članicami ter institucijami in agencijami EU spodbujali načelo zaupanja pri izmenjavi informacij in obveščevalnih podatkov;

71.  ponovno poziva k ustanovitvi obrambnega sveta EU, ki bi temeljil na obstoječem ministrskem usmerjevalnem odboru Evropske obrambne agencije in sodelovanju obrambnih ministrov EU v sklopu stalnega strukturnega sodelovanja, saj bi tako zagotovili določanje prednostnih nalog, operacionalizacijo virov ter učinkovito sodelovanje in vključevanje med državami članicami;

72.  želi spomniti, da je treba zagotoviti, da bodo v naslednjem večletnem finančnem okviru sredstva za evropski obrambni sklad ostala na enaki ravni ali pa se celo povečala, dovolj sredstev pa je treba nameniti tudi kibernetski obrambi;

73.  poziva k povečanju sredstev za posodobitev in racionalizacijo kibernetske varnosti in izmenjave obveščevalnih podatkov med ESZD/Obveščevalnim in situacijskim centrom EU (INTCEN), Svetom in Komisijo;

Javno-zasebna partnerstva

74.  se zaveda, da imajo zasebna podjetja osrednjo vlogo pri preprečevanju, odkrivanju in omejevanju incidentov na področju kibernetske varnosti ter odzivanju nanje, ne le kot ponudniki tehnologije, temveč tudi na področju zagotavljanja storitev, ki se ne nanašajo na IT;

75.  se zaveda, da ima zasebni sektor poleg spodbujanja inovacij na področju kibernetske obrambe pomembno vlogo tudi pri preprečevanju, odkrivanju in omejevanju incidentov na področju kibernetske varnosti ter odzivanju nanje, zato poziva k okrepljenemu sodelovanju z zasebnim sektorjem, da bi pridobili skupen vpogled v zahteve in pomoč EU in Nata ter poiskali skupne rešitve;

76.  poziva EU, naj opravi natančen pregled programske, informacijske in komunikacijske opreme ter infrastrukture, ki se uporablja v institucijah, da bi odstranili morebitne nevarne programe in naprave ter prepovedali uporabo tistih, ki so potrjeno zlonamerni, kot je Kaspersky Lab;

o
o   o

77.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, podpredsednici/visoki predstavnici, agencijam EU na področju obrambe in kibernetske varnosti, generalnemu sekretarju Nata ter nacionalnim parlamentom držav članic.

(1) Cambridge University Press, februar 2017, ISBN 9781316822524, https://doi.org/10.1017/9781316822524.
(2) UL L 194, 19.7.2016, str. 1.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0366.
(4) UL C 419, 16.12.2015, str. 145.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0435.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0493.
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0492.

Pravno obvestilo