Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 14. junij 2018 - StrasbourgKončna izdaja
Rusija, zlasti primer ukrajinskega političnega zapornika Olega Sencova
 Razmere na področju človekovih pravic v Bahrajnu, zlasti primer Nabila Radžaba
 Položaj rohinških beguncev, zlasti trpljenje otrok
 Strukturne in finančne ovire za dostop do kulture
 Preskus sorazmernosti pred sprejetjem nove regulacije poklicev ***I
 Uporaba vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga ***I
 Nasprotovanje delegiranemu aktu: ohranitveni ukrepi na področju ribištva za varstvo morskega okolja v Severnem morju
 Zasedena gruzijska ozemlja deset let po ruski invaziji
 Pogajanja o novem partnerskem sporazumu med EU in AKP
 Spremljanje uporabe prava EU v letu 2016

Rusija, zlasti primer ukrajinskega političnega zapornika Olega Sencova
PDF 265kWORD 55k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o Rusiji, zlasti primer ukrajinskega političnega zapornika Olega Sencova (2018/2754(RSP))
P8_TA(2018)0259RC-B8-0288/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji, zlasti resolucije z dne 16. marca 2017 o ukrajinskih zapornikih v Rusiji in razmerah na Krimu(1),

–  ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje z dne 25. maja 2018 o primerih več pridržanih na nezakonito priključenem Krimu in v Sevastopolu ali pridržanih iz tega območja,

–  ob upoštevanju izmenjave mnenj na seji Sveta za zunanje zadeve o Rusiji z dne 16. aprila 2018,

–  ob upoštevanju sklepa Meddržavnega sodišča z dne 19. aprila 2017 o zahtevi za navedbo začasnih ukrepov, ki jo je podala Ukrajina v primeru v zvezi z uporabo Mednarodne konvencije o zatiranju financiranja terorizma in Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (Ukrajina proti Ruski federaciji),

–  ob upoštevanju člena 5 Splošne deklaracije človekovih pravic in člena 7 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določata, da nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in katerih pogodbenica je Ruska federacija,

–  ob upoštevanju deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic, ki jo je njena generalna skupščina sprejela 9. decembra 1998,

–  ob upoštevanju ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb v času vojne,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je bil ukrajinski filmski ustvarjalec Oleg Sencov, ki je nasprotoval nezakoniti priključitvi Krimskega polotoka Rusiji, maja 2014 aretiran v zvezi z dejavnostmi, ki naj bi jih opravljal na Krimu; ker je bil obravnavan kot ruski državljan, čeprav ima ukrajinsko državljanstvo;

B.  ker naj bi v primeru Olega Sencova prišlo do mučenja in hudih zlorab, s katerimi so bile na nezakonit način pridobljene izjave, ki so nato dobile pravno veljavo;

C.  ker je Olega Sencova 25. avgusta 2015 v nasprotju z mednarodnim pravom in temeljnimi pravosodnimi standardi obsodilo sodišče, katerega pristojnosti EU ne priznava;

D.  ker je Oleg Sencov, ki prestaja kazen v najsevernejšem ruskem zaporu v kraju Labitnangi v jamalo-nenškem avtonomnem okrožju, 14. maja 2018 napovedal gladovno stavko za nedoločen čas;

E.  ker se je število političnih zapornikov v Rusiji v zadnjih letih znatno povečalo; ker je center za človekove pravice Memorial, ki je leta 2009 prejel nagrado Saharova, 29. maja 2018 objavil seznam z imeni 158 političnih zapornikov;

F.  ker je lokalna policija 9. januarja 2018 aretirala Ojuba Titieva, direktorja čečenskega urada centra za človekove pravice Memorial, in ga obtožila posedovanja mamil; ker je Ojub Titiev obtožbe zanikal, nevladne organizacije in drugi zagovorniki človekovih pravic pa so jih označili za izmišljene;

G.  ker je aretacija Ojuba Titieva del zaskrbljujočega trenda aretacij, napadov, ustrahovanj in diskreditiranja neodvisnih novinarjev in zagovornikov človekovih pravic;

H.  ker se zagovorniki človekovih pravic in akterji civilne družbe, zlasti krimski Tatari, soočajo z grožnjami, ustrahovanjem in aretacijami;

I.  ker se je v več primerih poročalo o mučenju ter krutem in poniževalnem ravnanju; ker te obtožbe doslej niso bile ustrezno raziskane; ker so bila priznanja in podpora za lažne obremenilne dokaze pridobljena z mučenjem;

J.  ker se mnogi zaporniki in priporniki soočajo s težkimi in nečloveškimi razmerami v zaporih, kar ogroža njihovo telesno in duševno zdravje; ker nekateri zaporniki potrebujejo nujno zdravstveno oskrbo in zdravljenje;

K.  ker je bila restriktivna ruska zakonodaja, ki ureja politične in državljanske pravice, razširjena na začasno zasedeni Krim, kar je povzročilo drastično omejitev svobode zbiranja, izražanja, združevanja, dostopa do informacij in veroizpovedi, pojavila pa so se tudi verodostojna poročila o ustrahovanju, prisilnih izginotjih in mučenju;

L.  ker so samovoljne aretacije, prisilna izginotja, cenzura in prepoved miroljubnih zbiranj postali del vsakdanje resničnosti na Krimu; ker je bilo več krimskih Tatarov aretiranih, jih preiskujejo ali preganjajo; ker so bili tarče tudi krimski odvetniki, ki aretiranim nudijo pravno pomoč, zagovorniki človekovih pravic, ki poročajo o primerih prisilnih izginotij s političnim ozadjem na Krimu, pa tudi novinarji, ki poročajo o položaju krimskih Tatarov;

M.  ker organi, ki so zasedli Krim, sistematično in načrtno zatirajo svobodo govora na Krimu, izrivajo neodvisne medije in ovirajo delo poklicnih novinarjev; ker so ruske varnostne sile 22. marca 2018 pridržale novinarja in tatarskega aktivista Narimana Memedeminova, ki je poročal o kršitvah okupacijskih oblasti, in ga aretirale na podlagi neupravičenih obtožb; ker so ruske varnostne sile 21. maja 2018 po hišni preiskavi na Krimu, ki ga je zasedla Rusija, zlasti na podlagi vere pridržale tudi novinarja Servera Mustafajeva;

N.  ker je Rusija izgubila veliko zadev pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, sodb pa ni izvršila;

O.  ker se je Ruska federacija kot polnopravna članica Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Organizacije združenih narodov zavezala načelom demokracije in pravne države ter spoštovanju temeljnih svoboščin in človekovih pravic; ker so se zaradi številnih hudih kršitev načel pravne države in sprejetja restriktivnih zakonov v zadnjih letih začeli porajati resni pomisleki o tem, ali Rusija spoštuje mednarodne in nacionalne obveznosti; ker je Evropska unija večkrat ponudila dodatno pomoč in strokovno znanje, da bi Rusiji pomagala pri posodobitvi ustavnega in pravnega reda ter pri njunem spoštovanju v skladu s standardi Sveta Evrope;

P.  ker morajo v skladu z ruskim zakonom o tujih agentih nevladne organizacije, ki prejemajo tuja finančna sredstva in se ukvarjajo s politično dejavnostjo, zaprositi za vključitev na poseben vladni seznam tujih agentov, za katere se izvaja dodatni podrobni vladni nadzor, in morajo v vseh svojih objavah, sporočilih in poročilih zapisati, da jih je pripravil tuji agent;

Q.  ker je EU v odgovor na nezakonito priključitev Krima in hibridno vojno proti Ukrajini sprejela nize postopnih omejevalnih ukrepov proti Rusiji;

1.  poziva, naj ruske oblasti takoj in brezpogojno izpustijo Olega Sencova ter vse druge nezakonito pridržane ukrajinske državljane v Rusiji in na Krimskem polotoku; opozarja, da je trenutno v Rusiji in na zasedenem Krimu več kot 70(2) ukrajinskih političnih zapornikov;

2.  zahteva takojšnjo in brezpogojno izpustitev direktorja centra za človekove pravice Memorial v Čečeniji Ojuba Titieva in vseh drugih političnih zapornikov v Ruski federaciji;

3.  poziva, naj ruske oblasti prenehajo ustrahovati in nadlegovati predstavnike centra za človekove pravice Memorial, osebje centra in druge zagovornike človekovih pravic ter naj jim omogočijo opravljati delo na področju človekovih pravic;

4.  poudarja, da je treba pri obravnavi zapornikov upoštevati mednarodne standarde in da bi morali imeti vsi zaporniki dostop do pravnega svetovanja, svojih družin, diplomatskih predstavništev in zdravstvene oskrbe; poudarja, da so ruske oblasti in sodno osebje v skladu s četrto ženevsko konvencijo popolnoma odgovorni za varnost in dobro počutje pridržanih, zlasti na Krimu;

5.  opozarja Rusijo, kako pomembno je, da kot članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v celoti spoštuje svoje mednarodne pravne obveznosti, pa tudi temeljne človekove pravice in načelo pravne države, kot jih določata Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah;

6.  poudarja, da svobodo zbiranja v Ruski federaciji zagotavljata 31. člen ruske ustave in Evropska konvencija o človekovih pravicah, katere podpisnica je tudi Rusija, kar pomeni, da jo morajo ruske oblasti spoštovati;

7.  poziva ruske organe na vseh ravneh, naj priznajo ključno vlogo zagovornikov človekovih pravic kot stebra demokracije in varuhov pravne države ter javno obsodijo vse napade na zagovornike človekovih pravic, še posebej v Čečenski republiki;

8.  izraža solidarnost z ukrajinskim režiserjem, političnim aktivistom in političnim zapornikom Olegom Sencovim, ki je 14. maja 2018 začel gladovno stavko za izpustitev nezakonito priprtih sonarodnjakov, ter je zaskrbljen zaradi posledic gladovne stavke na njegovo zdravje; opozarja, da je bil Oleg Sencov aretiran na Krimu kmalu za tem, ko je Rusija leta 2014 prevzela nadzor nad črnomorskim polotokom, nato pa je bil obsojen na podlagi pričanja, izsiljenega z mučenjem, ter prestaja 20-letno zaporno kazen zaradi številnih obtožb terorizma v strogo varovanem zaporu v okrožju Jamal Nenec na daljnem ruskem severu;

9.  obžaluje dejstvo, da je bil drugi obdolženec v postopku, Oleksander Kolčenko, obsojen na 10 let zapora;

10.  ugotavlja, da od 19. marca 2018 gladovno stavka še en nezakonito pridržani ukrajinski državljan, Volodimir Baluh;

11.  poziva odgovorne ruske organe in zdravstvene službe, naj zapornike ustrezno zdravstveno oskrbijo in naj spoštujejo zdravstveno etiko, torej naj jih ne nasilno hranijo ali vsiljujejo nezaželeno zdravljenje, kar bi lahko štelo za mučenje in drugačno neustrezno ravnanje;

12.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi hudega mučenja številnih ukrajinskih političnih zapornikov, kot so Mikola Karpijuk, Volodimir Prisič, Oleksij Čirnij and Jevhen Panov;

13.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi zaskrbljujočega trenda aretacij, napadov, zastraševanj in diskreditiranja neodvisnih novinarjev in zagovornikov človekovih pravic v Rusiji, zlasti v Čečeniji; poudarja pomen civilne družbe in organizacij, kot je Memorial, ter sporočila, da morajo biti aktivisti civilne družbe povsod svobodni pri uveljavljanju svojih najosnovnejših pravic do svobode misli in izražanja; poziva čečenske in ruske oblasti, naj spoštujejo domačo zakonodajo in mednarodne obveznosti ter podpirajo pravno državo;

14.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi ozračja nekaznovanosti, ki omogoča tovrstna dejanja, in poziva, naj se v sodelovanju s civilno družbo oblikujejo pravni in drugi ukrepi za preprečevanje in nadzorovanje teh nasilnih dejanj ter dejanski pregon njihovih storilcev; poudarja, da Rusija in ruska vlada nosita končno odgovornost za preiskavo teh dejanj, privedbo storilcev pred sodišče in zaščito vseh ruskih državljanov pred nezakonitimi zlorabami;

15.  opozarja na dejstvo, da so maja 2018 ruski organi na zasedenem Krimu pridržali več krimskih Tatarov, tudi Severa Mustafajeva, Edema Smajlova in družinske člane političnega zapornika Nurija Primova;

16.  obsoja ruske kršitve mednarodnega prava na zasedenem Krimu, vključno z izvrševanjem ruske zakonodaje, težko militarizacijo Krimskega polotoka, ki ogroža regionalno varnost, ter množične in sistematične kršitve človekovih pravic, zlasti manjšinskih skupin Ukrajincev in krimskih Tatarov;

17.  pozdravlja izpustitev voditeljev krimskih Tatarov Ahtema Čijgoza in Ilmija Umerova, ki ju je septembra 2017 rusko sodišče na začasno zasedenem ukrajinskem ozemlju na Krimu obsodilo na zaporno kazen, 25. oktobra 2017 pa so jima ruske oblasti dovolile, da zapustita polotok; izraža hvaležnost tudi vsem, ki so si prizadevali za njuno izpustitev, med drugim ruskim organizacijam za človekove pravice, kot je Memorial;

18.  opozarja ruske oblasti, da so v svoji vlogi okupacijske sile, ki dejansko izvaja nadzor nad Krimom, v celoti odgovorne za zaščito krimskih državljanov pred samovoljnimi sodnimi ali upravnimi ukrepi, v tej vlogi pa so dolžne tudi spoštovati mednarodno humanitarno pravo in zagotavljati varstvo človekovih pravic na polotoku;

19.  poudarja, da ruska sodišča, vojaška ali civilna, niso pristojna soditi za dejanja, ki so se zgodila zunaj mednarodno priznanega ozemlja Rusije, in opozarja, da sodni postopki v teh primerih ne morejo veljati za legitimne;

20.  ponovno izraža resno zaskrbljenost zaradi zakona o „tujih agentih“ in načina, kako se izvaja; meni, da je opredelitev „politične dejavnosti“ nevladnih organizacij, ki sprejemajo sredstva iz tujine, tako široka, da v praksi omogoča vladni nadzor nad skoraj vsako organizirano dejavnostjo, povezano z javnim življenjem;

21.  poziva Rusijo, naj zagotovi brezpogojen in neoviran dostop mednarodnim opazovalcem in misijam za spremljanje stanja na področju človekovih pravic; poziva mednarodne organizacije, kot so OZN, Svet Evrope in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, naj bolj pozorno spremljajo razmere na področju človekovih pravic na Krimu in sprejmejo ustrezne ukrepe;

22.  poziva posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice, naj stalno spremlja razmere na področju človekovih pravic na Krimskem polotoku in na območjih vzhodne Ukrajine, ki niso pod vladnim nadzorom;

23.  poziva Svet in države članice, naj ostanejo neomajne in enotne v zavezanosti dogovorjenim sankcijam proti Rusiji in jih podaljšajo ter naj razmislijo o uvedbi ukrepov proti posameznikom, ki so odgovorni za pridržanje političnih zapornikov in njihovo sojenje;

24.  poudarja, da je pomembno, da delegacija Evropske unije v Rusiji in veleposlaništva držav članic EU spremljajo sojenja zagovornikom človekovih pravic;

25.  poziva predsednika Sveta in Komisije, pa tudi podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj še nadalje pozorno spremljajo primere neskladnosti z obveznostmi iz mednarodnega prava ter naj jih na sestankih z Rusijo izpostavijo v različnih oblikah;

26.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovita, da bodo vsi primeri oseb, preganjanih iz političnih razlogov, obravnavani v nadaljnjih posvetovanjih med EU in Rusijo o človekovih pravicah, ter naj od ruskih predstavnikov na teh posvetovanjih uradno zahtevata odgovore za vsak primer posebej, nato pa o svojih pogovorih z ruskimi oblastmi poročata Parlamentu;

27.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovita, da bo Unija izkoristila vse možnosti, ki so ji na voljo v okviru ruske nacionalne zakonodaje, da bo lahko še naprej sodelovala z ruskimi organizacijami civilne družbe, tudi s tistimi, ki se zavzemajo za vrednote demokracije, človekove pravice in pravno državo, in jih podpirala;

28.  poziva EU, naj poda izjavo in obsodi kršitve človekovih pravic v Rusiji ter poskus, da se prikrijejo s preusmeritvijo pozornosti na svetovno nogometno prvenstvo;

29.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0087.
(2) Med njimi so: Tejmur Abdulajev, Uzeir Abdulajev, Taljat Abdurahmanov, Rustem Abiltarov, Zevri Absejtov, Muslim Alijev, Refat Alimov, Kjazim Ametov, Ernes Ametov, Ali Asanov, Marlen Asanov, Volodimir Baluh, Ali Barjev, Enver Bekirov, Memet Beljalov, Oleksij Besarabov, Rustem Vajtov, Resul Veliljajev, Valentin Vigovskij, Pavlo Hrib, Mikola Dadeu, Konstatin Davidenko, Bekir Dehermendži, Mustafa Dehermendži, Emil Džemadenov, Arsen Džeparov, Dimitrij Dolgopolov, Volodimir Dudka, Andrij Zahtej, Ruslan Zeitulajev, Server Zekirjajev, Timur Ibragimov, Rustem Ismajlov, Jevgenij Karakašev, Mikola Karpjuk, Stanislav Klih, Andrij Kolomijec, Oleksander Kolčenko, Oleksander Kostenko, Emir-Usein Kuku, Henadij Limeško, Serhij Litvinov, Enver Mamutov, Nariman Memedeminov, Remzi Memetov, Emil Minasov, Igor Movenko, Seiran Muradosilov, Seiran Mustafajev, Server Mustafajev, Jevhen Panov, Nuri Primov, Volodimir Prisič, Ismail Ramazanov, Fevzi Sagandži, Ferat Saifulajev, Ajder Saledinov, Seiran Salijev, Enver Seitosmanov, Oleg Sencov, Oleksij Sizonovič, Vadim Siruk, Edem Smajlov, Oleksander Stešenko, Oleksij Stohnij, Renat Sulejmanov, Ana Suhonosova, Roman Suščenko, Roman Ternovski, Ruslan Ametov, Asan Čapuh, Oleksij Čirnij, Hlib Šablij, Mikola Šiptur, Dimitro Štiblikov, Oleksander Šumkov, Viktor Šur.


Razmere na področju človekovih pravic v Bahrajnu, zlasti primer Nabila Radžaba
PDF 266kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o razmerah na področju človekovih pravic v Bahrajnu, zlasti primeru Nabila Radžaba (2018/2755(RSP))
P8_TA(2018)0260RC-B8-0281/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij z dne 6. februarja 2014 o Bahrajnu, zlasti primerih Nabila Radžaba, Abdulhadija al Khavadže in Ibrahima Šarifa(1), z dne 9. julija 2015 o Bahrajnu, zlasti primeru Nabila Radžaba(2), z dne 4. februarja 2016 o Bahrajnu: primer Mohameda Ramadana(3), z dne 7. julija 2016 o Bahrajnu(4), z dne 16. februarja 2017 o usmrtitvah v Kuvajtu in Bahrajnu(5) in z dne 3. oktobra 2017 o obravnavi vse bolj omejenih možnosti za delovanje civilne družbe v državah v razvoju(6),

–  ob upoštevanju izjav uradnega govorca Evropske službe za zunanje delovanje z dne 17. junija 2015 o izreku kazni generalnemu sekretarju politične stranke Al Vefak Aliju Salmanu v Bahrajnu, z dne 11. julija 2017 o izreku kazni Nabilu Radžabu s strani bahrajnskega sodišča in z dne 6. junija 2018 o izreku kazni bahrajnskemu zagovorniku človekovih pravic Nabilu Radžabu,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice z dne 22. novembra 2017,

–  ob upoštevanju seje neformalne delovne skupine na področju človekovih pravic EU-Bahrajn z dne 15. maja 2018,

–  ob upoštevanju izjave visokega komisarja OZN za človekove pravice Zejda Rada Al Huseina z dne 11. septembra 2017 o razmerah v Bahrajnu,

–  ob upoštevanju izjave Odbora Združenih narodov proti mučenju z dne 12. maja 2017,

–  ob upoštevanju bahrajnske ustave, sprejete februarja 2002, zlasti njenega 3. poglavja, člena 364 bahrajnskega kazenskega zakonika in zakona o bahrajnskem državljanstvu iz leta 1963,

–  ob upoštevanju poročila bahrajnske neodvisne preiskovalne komisije iz novembra 2011,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, dialogih o človekovih pravicah s tretjimi državami, smrtni kazni, mučenju in svobodi izražanja na spletu in drugje,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencije o otrokovih pravicah in Arabske listine o človekovih pravicah, katerih podpisnik je Bahrajn,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948, zlasti člena 15,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je bahrajnsko visoko pritožbeno sodišče 5. junija 2018 odločilo, da bo potrdilo petletno zaporno kazen za vodilnega zagovornika človekovih pravic Nabila Radžaba zaradi „širjenja lažnih govoric v času vojne“ (člen 133 bahrajnskega kazenskega zakonika), „žaljenja sosednje države“ (člen 215) in „žaljenja statutarnega organa“ (člen 2016) z objavo tvitov o domnevnem mučenju v zaporu Džav v Bahrajnu in napadih iz zraka v Jemnu, ki jih je izvedla koalicija pod vodstvom Saudove Arabije; ker te obsodbe temeljijo na določbah, ki kriminalizirajo pravico do svobode izražanja, ta pa je zaščitena s členom 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Bahrajn ratificiral leta 2016; ker se zdaj od Nabila Radžaba pričakuje, da bo vložil zadnjo pritožbo pri bahrajnskem kasacijskem sodišču;

B.  ker bi moral biti Nabil Radžab ta mesec izpuščen, in sicer po dveh letih zaporne kazni v ponižujočih zapornih razmerah, ko je bil podvržen slabemu ravnanju, zaradi intervjujev v letih 2015 in 2016, v katerih je govoril o omejevanju svobode tiska v Bahrajnu; ker je imel Nabil Radžab pred samovoljno aretacijo junija 2016 prepoved potovanja in je med letoma 2012 in 2014 že odslužil dvoletno zaporno kazen zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja in zbiranja; ker je delovna skupina OZN za samovoljna pridržanja leta 2013 razsodila, da je bil samovoljno pridržan zaradi vloge, ki jo je imel pri vodenju in organizaciji protestov v Bahrajnu; ker je bil udeležen v nepravičnih sodnih postopkih;

C.  ker bi mu poleg nove petletne zaporne kazni lahko bila naložena še dodatna zaporna kazen za do14 drugih nerešenih zadev, za katere ga vlada domnevno dolži, vključno z dodatnimi obtožbami zaradi „širjenja lažnih novic, izjav in zlonamernih govoric, ki škodijo ugledu države“; ker ga je vlada 12. septembra 2017 obtožila tudi „širjenja lažnih novic“, „spodbujanja sovraštva do režima“ in „spodbujanja k neupoštevanju zakonodaje“ v družbenih medijih;

D.  ker je Nabil Radžab zaradi slabih razmer v zaporu trpel, kar je hudo prizadelo njegovo fizično zdravje; ker je njegova družina sporočila tudi, da je v celici za kazen zaprt 23 ur dnevno, zaradi česar se je njegovo zdravje sčasoma resno poslabšalo; ker je uprava zapora domnevno namerno posegala v zdravstveno oskrbo Nabila Radžaba;

E.  ker je Nabil Radžab postal simbol zagovornikov človekovih pravic in spoštovanja svobode izražanja v Bahrajnu, njegov primer pa je v nasprotju z zavezami vlade te države; ker je Nabil Radžab le eden od številnih posameznikov, ki so bili samovoljno pridržani in preganjani zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja in zbiranja;

F.  ker je Odbor OZN proti mučenju maja 2017 obravnaval številne obtožbe zelo razširjenega mučenja in slabega ravnanja z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost, zlasti s tistimi, ki so bile aretirane na podlagi obtožb terorizma, in izrazil globoko zaskrbljenost v zvezi s primeri Nabila Radžaba, Abdulhadija Al Khavadže, Nadžija Fatila, Husaina Džavada, Abdulvahaba Husaina in Abduldžalila Al Singaceja;

G.  ker se je število usmrtitev in smrtnih kazni po prekinitvi sedemletnega moratorija februarja 2017 znatno povečalo, istočasno pa so začele prihajati nenehne obtožbe o mučenju in slabem ravnanju; ker se v Bahrajnu po ustavni spremembi, ki je bila sprejeta aprila 2017, civilistom ponovno sodi pred vojaškimi sodišči; ker so oblasti agenciji za državno varnost vrnile pooblastila za aretacije in preiskovalna pooblastila, čeprav je znano, da je agencija v preteklosti že mučila in zlorabljala;

H.  ker so razmere v Bahrajnu na področju svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja kritične; ker se je povečalo zatiranje zagovornikov človekovih pravic in miroljubnih aktivistov politične opozicije, kar vključuje zaporne kazni, izgon, prepoved potovanja, odvzem državljanstva ali hude grožnje in ustrahovanje zaradi miroljubnega dela;

I.  ker sta svet predstavnikov in bahrajnski svet šura odobrila spremembo zakona o uveljavljanju političnih pravic, s čimer bo preprečena neodvisna politična udeležba na volitvah leta 2018;

J.  ker je bilo leta 2016 prekinjeno delovanje največje bahrajnske politične opozicijska stranke Al Vefak, bahrajnski režim je njena sredstva zamrznil, spletno stran v Bahrajnu pa blokiral; ker je bila na sedežu stranke izvedena racija, nakar je bila stranka obtožena „kroničnega nespoštovanja ustave kraljestva in izpodbijanja njene legitimnosti“ in „pozivanja k tujemu vmešavanju“, pa tudi „spodbujanja nasilja in podpore terorističnim organizacijam“;

K.  ker je bahrajnsko sodišče 31. maja 2017 odredilo razpustitev bahrajnske opozicijske skupine Waad (nacionalno združenje za demokratično akcijo); ker je visoko pritožbeno sodišče v Bahrajnu 26. oktobra 2017 potrdilo sodbo sodišča o razpustitvi skupine Waad;

L.  ker je bahrajnsko visoko kazensko sodišče 15. maja 2018 odvzelo državljanstvo 115 osebam, istočasno pa so prihajala poročila o mučenju in zlorabah v postopkih v nepravičnih skupinskih sojenjih; ker se kot sredstvo za politično zatiranje uporabljata grožnja odvzema ali dejanski odvzem državljanstva; ker je bilo številnim osebam, predvsem šiitom, v Bahrajnu odvzeto državljanstvo, tudi otrokom, s čimer se neposredno kršita člen 15 Splošne deklaracije človekovih pravic in člen 7 Konvencije o otrokovih pravicah;

M.  ker je bilo po protestih leta 2011 in v skladu s sklepi poročila neodvisne bahrajnske preiskovalne komisije ustanovljenih več notranjih teles za spremljanje vladnih zlorab, vendar niso dovolj učinkovita in neodvisna; ker pomanjkanje neodvisnosti teh teles domnevno vodi v pomanjkanje odgovornosti v bahrajnski vladi in varnostnih silah; ker je to okrepilo kulturo nekaznovanja, kar spodnaša poskuse demokratične reforme in še bolj spodkopava stabilnost države;

N.  ker je tesno sodelovanje s civilno družbo in zagovorniki človekovih pravic v tretjih državah po mnenju EU ena od njenih glavnih prednostnih nalog pri spodbujanju človekovih pravic in spopadanju s kršitvami človekovih pravic;

1.  poziva k takojšnji izpustitvi vseh, ki so pridržani samo zaradi svojih miroljubnih dejavnosti kot zagovorniki človekovih pravic ter svojih političnih dejavnosti; poziva, naj državni organi ter varnostne sile in službe končajo vse nasilje, nadlegovanje in ustrahovanje, tudi v pravosodju, ter cenzuriranje zagovornikov človekovih pravic, političnih nasprotnikov, protestnikov, akterjev civilne družbe in njihovih sorodnikov v državi in zunaj nje; obsoja zatiranje temeljnih demokratičnih pravic, zlasti svobode izražanja, združevanja in zbiranja, politične pluralnosti, mirnega nasprotovanja in načel pravne države v Bahrajnu;

2.  poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi Nabila Radžaba in umiku vseh preostalih obtožb proti njemu ter oblasti poziva, naj se ga do njegove izpustitve ne muči ali z njim drugače grdo ravna ter naj se mu omogočijo redni stiki z družino, odvetniki, ki si jih sam izbere, in dostop do ustrezne zdravstvene oskrbe; obsoja pridržanje Nabila Radžaba, s čimer je bila med drugim kršena njegova pravica do svobode izražanja in svobode gibanja;

3.  poziva bahrajnske oblasti, naj spoštujejo svoje mednarodne obveznosti in zaveze glede spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zagotovijo varno in ugodno okolje za zagovornike človekovih pravic in kritike oblasti, tudi v zvezi z volitvami leta 2018, v katerem se bodo spoštovale pravice do svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja; želi opomniti bahrajnsko vlado, da mora vsem državljanom, ne glede na politična stališča, pripadnost ali veroizpoved, zagotoviti varnost in zaščito;

4.  obžaluje slabe razmere v zaporih v državi in to, da varnostne službe in zaporniško osebje izvajajo mučenje; poziva bahrajnske oblasti, naj se vzdržijo mučenja ter krutega in ponižujočega ravnanja z zaporniki, popolnoma preiščejo vse trditve o kršitvah temeljnih pravic zapornikov in mučenju ter storilce privedejo pred sodišče;

5.  opominja bahrajnske oblasti, da člen 15 Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju prepoveduje, da se izjava, pridobljena z mučenjem, uporabi kot dokaz v katerem koli postopku; poziva bahrajnske oblasti, naj ratificirajo Opcijski protokol h konvenciji proti mučenju;

6.  odločno obsoja visoko število smrtnih kazni, izrečenih v tej državi, in poziva k uvedbi uradnega moratorija vseh usmrtitev; poziva k ponovnemu pregledu vseh smrtnih obsodb, da bi zagotovili, da so se pri sojenju spoštovali mednarodni standardi;

7.  poziva oblasti, naj spremenijo ustavo ter civilistom ne sodijo več na vojaških sodiščih;

8.  obsoja množično odvzemanje državljanstva, ki se uporablja kot sredstvo za izvajanje povračilnih ukrepov, in poziva bahrajnske oblasti, naj prekličejo to odločitev in spoštujejo mednarodne obveznosti in predpise;

9.  poziva bahrajnske oblasti, naj nemudoma prekličejo prepoved potovanja za zagovornike človekovih pravic, ter vztraja, da morajo organi v vseh okoliščinah zagotoviti, da bodo zagovorniki človekovih pravic v Bahrajnu lahko opravljali svoje zakonite dejavnosti na področju človekovih pravic na nacionalni in mednarodni ravni, brez ovir, ustrahovanja ali nadlegovanja;

10.  spodbuja bahrajnsko vlado, naj si prizadeva za stabilnost z reformami in celovito spravo v okolju, v katerem bo mogoče svobodno izražati legitimne in miroljubne politične pritožbe, predvsem v okviru prihodnjih volitev v predstavniški svet, načrtovanih oktobra 2018; v zvezi s tem obsoja napade na glas opozicije in civilne družbe v Bahrajnu, vključno z zaustavitvijo opozicijskega združenja Al Vefak, razpustitvijo opozicijske skupine Waad in prepovedjo članom teh razpuščenih skupin, da sodelujejo na prihodnjih volitvah; meni, da so ti ukrepi v nasprotju z načeli demokratičnega pluralizma ter svobodnimi in poštenimi volitvami ter in v nasprotju z mednarodnimi sporazumi in bahrajnsko ustavo; poziva vse strani, naj začnejo pristen nacionalni dialog, da bi ponovno začeli miren in konstruktiven proces nacionalne sprave;

11.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropsko službo za zunanje delovanje, Svet in države članice, naj sistematično opozarjajo na kršitev človekovih pravic v Bahrajnu in naj razmislijo o uvedbi ciljno usmerjenih ukrepov proti tistim, ki so odgovorni za hude kršitve človekovih pravic;

12.  poziva EU in njene države članice, naj še naprej omenjajo Bahrajn v izjavah držav članic in EU v točki 4 prihodnjih zasedanj Sveta OZN za človekove pravice;

13.  spodbuja bahrajnsko vlado, naj sodeluje s posebnimi poročevalci OZN (pristojnimi za vprašanja mučenja, svobode zbiranja, svobode verovanja in prepričanja, neodvisnosti sodnikov in pravnikov ter zagovornikov človekovih pravic) in naj zanje izda stalno vabilo; poziva bahrajnske oblasti, naj mednarodnim nevladnim organizacijam in novinarjem omogočijo dostop do Bahrajna, vključno zaradi stika s priprtimi zagovorniki človekovih pravic;

14.  obžaluje, da evropska podjetja v Bahrajn izvažajo nadzorne tehnologije, in poudarja, da morajo organi EU za nadzor izvoza upoštevati merila v zvezi s človekovimi pravicami, preden izdajo izvozno dovoljenje za tretjo državo; poziva vse države članice EU, naj dosledno upoštevajo kodeks ravnanja EU glede izvoza orožja, in zlasti, naj ustavijo vso dobavo orožja ter nadzorne in obveščevalne opreme in materiala, ki bi se lahko v Bahrajnu uporabila za nadaljnje zatiranje človekovih pravic;

15.  obžaluje dolgotrajno nepripravljenost Bahrajna, da sprejme uradno delegacijo Pododbora za človekove pravice; poziva bahrajnske oblasti, naj omogočijo obisk uradne delegacije poslancev Evropskega parlamenta na misiji, da bi se srečala s predstavniki javnih organov in civilne družbe;

16.  obžaluje dejstvo, da je delegacija EU nagrado Chaillot za spodbujanje človekovih pravic na območju Zalivskega sveta za sodelovanje v letu 2014 podelila bahrajnskemu inštitutu za človekove pravice, ki je večkrat opravičeval kršitve človekovih pravic, ki jih izvaja bahrajnska vlada, vključno z zaprtjem Nabila Radžaba;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Kraljevine Bahrajn ter članom Sveta za sodelovanje v Zalivu; poziva, naj se ta resolucija prevede v arabščino.

(1) UL C 93, 24.3.2017, str. 154.
(2) UL C 265, 11.8.2017, str. 151.
(3) UL C 35, 31.1.2018, str. 42.
(4) UL C 101, 16.3.2018, str. 130.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0044.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0365.


Položaj rohinških beguncev, zlasti trpljenje otrok
PDF 264kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o položaju rohinških beguncev, zlasti trpljenju otrok (2018/2756(RSP))
P8_TA(2018)0261RC-B8-0292/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Mjanmaru in o položaju Rohingov,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Bangladešu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. junija 2016 o strategiji EU z Mjanmarom/Burmo,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. februarja 2018 o Mjanmaru/Burmi,

–  ob upoštevanju smernic EU za spodbujanje in varstvo otrokovih pravic, ki jih je Svet sprejel 6. marca 2017,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 30. marca 2016 o začetku mandata nove vlade Zveze Mjanmar,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila za javnost o četrtem krogu dialoga o človekovih pravicah med EU in Mjanmarom z dne 5. marca 2018,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o statusu beguncev iz leta 1951 ter njenega protokola iz leta 1967,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 in Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961,

–  ob upoštevanju globalnega akcijskega načrta Agencije OZN za begunce (UNHCR) za begunce za odpravo apatridnosti za obdobje 2014–2024 iz novembra 2014,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,

–  ob upoštevanju končnega poročila svetovalnega odbora za zvezno državo Rakhine iz avgusta 2017,

–  ob upoštevanju listine Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN),

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN z dne 23. marca 2018 o spolnem nasilju, povezanem s konflikti, predloženega Varnostnemu svetu OZN,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker 720 000 rohinških otrok v Bangladešu in Mjanmaru nujno potrebuje humanitarno pomoč in zaščito;

B.  ker v zvezni državi Rakhine v Mjanmaru živi skoraj 1,3 milijona Rohingov, pripadnikov pretežno muslimanske manjšine, ki so žrtve represije in katerih človekove pravice se stalno kršijo, med drugim z grožnjami s smrtjo in grožnjami za varnost, kršitvami pravice do zdravja in izobraževanja, prisilnim delom, spolnim nasiljem in omejevanjem njihovih političnih pravic; ker muslimani ljudstva Rohinga veljajo za najbolj preganjano manjšino na svetu in največja skupina brez državljanstva;

C.  ker je od avgusta 2017 več kot 900 000 Rohingov, med njimi 534 000 otrok, pobegnilo pred nasiljem nad njimi in se zateklo v Bangladeš, pri čemer se bojijo za svoja življenja; ker se ocenjuje, da je bilo v nasilju v Mjanmaru ubitih približno 1000 rohinških otrok, mlajših od petih let; ker je po navedbah parlamentarcev za človekove pravice iz združenja ASEAN 28 300 rohinških otrok ostalo brez vsaj enega starša, še 7 700 pa naj bi jih izgubilo oba starša, zaradi česar je število umrlih staršev 43 700;

D.  ker je več kot 14 000 otrok, mlajših od petih let, hudo akutno podhranjenih; ker so rohinški otroci doživeli travmatične dogodke ali jim bili priča, vključno s številnimi primeri izgube enega ali obeh staršev, ločitve od družine, telesne zlorabe, duševne stiske, podhranjenosti, bolezni, spolnega izkoriščanja in dejstva, da so bili priča zločinom proti človečnosti v državi Rakhine, tudi sistematičnemu požiganju domov, fizičnim napadom in posilstvom, zagrešenih nad Rohingi;

E.  ker je visoki komisar OZN za človekove pravice Zejd Rad Al Husein ukrepe mjanmarske vlade označil za „šolski primer etničnega čiščenja“ in „brezobziren načrt za prisilno preselitev velikega števila ljudi brez možnosti vrnitve“;

F.  ker krize ženske in dekleta pogosto prizadenejo močneje in drugače kot moške in fante, saj okrepijo, ohranijo in zaostrijo obstoječe, trajne neenakosti med spoloma, nasilje na podlagi spola in diskriminacijo;

G.  ker mjanmarska vojska posilstvo uporablja kot orodje v svoji kampanji etničnega čiščenja države Rakhine; ker se spolno nasilje uporablja za delitev celih skupnosti in za odvračanje žensk in deklet od vrnitve domov; ker žrtve posilstva v taboriščih njihove skupnosti morda izključijo; ker je Svet OZN za človekove pravice zahteval informacije o odgovornosti mjanmarske vojske za obsežna posilstva rohinških žensk in deklet;

H.  ker so številni begunci noseče ženske ali imajo majhne otroke ter so prehodili dolgo pot in v taborišča za razseljene prispeli oboleli zaradi duševnega in telesnega stresa, sestradanosti in poškodb;

I.  ker naj bi se devet mesecev po začetku napadov mjanmarskih vojakov in pripadnikov milic na Rohinge po predvidevanjih agencij za pomoč v begunskih taboriščih rodilo okoli 48 000 otrok;

J.  ker je dostop do zdravstva za ženske in otroke v begunskih taboriščih v Bangladešu zelo omejen; ker bi morale biti nosečnice in matere deležne kritičnih storitev obporodnega zdravstvenega varstva, ki jih potrebujejo, vključno s predporodno nego, varnim porodom, nego novorojenčka, podporo pri dojenju in stalnim reproduktivnim zdravstvenim varstvom;

K.  ker so rohinški otroci in ženske zelo izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi za namene prostitucije, pa tudi tveganju spolnega nadlegovanja in nasilja v begunskih taboriščih v Bangladešu; ker so izgubljeni rohinški otroci v begunskih taboriščih najranljivejši in je verjetno, da bodo postali žrtve trgovine z ljudmi;

L.  ker rohinški otroci nimajo zadostnega dostopa do formalnega izobraževanja; ker so le zelo majhni rohinški otroci deležni osnovnega izobraževanja prek neformalnih učilnic v begunskih taboriščih, pri čemer so starejši otroci deležni zelo malo formalnega šolanja, ali pa dostopa do šolanja sploh nimajo;

M.  ker se je v Bangladešu začela monsunska doba, razmere pa naj bi se znatno poslabšale; ker vsaj 200.000 ljudem v begunskih taboriščih neposredno grozijo poplave in plazovi; ker so prisotne resne grožnje za življenje, zatočišče ter zaloge hrane in vode; ker je med monsunskim poplavljanjem veliko tveganje za širjenje bolezni, kot sta kolera in hepatitis; ker je imelo pred prihodom v Bangladeš zelo malo Rohingov dostop do zdravniške pomoči ali cepljenja;

N.  ker Mjanmar še ni dovolil misiji za ugotavljanje dejstev Sveta OZN za človekove pravice, da bi vstopila v državo, in je prepovedal vstop posebni poročevalki OZN za človekove pravice v Mjanmaru Jangi Li, pri tem pa zavrnil skoraj vse obtožbe grozodejstev, ki so jih njegove varnostne sile zagrešile v državi Rakhine;

O.  ker je v Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) potrjeno, da najhujši zločini, ki zadevajo vso mednarodno skupnost, zlasti genocid, zločini proti človečnosti in vojni zločini, ne smejo ostati nekaznovani; ker je tožilka tega sodišča aprila 2018 pozvala sodišče, naj razsodi o vprašanju, ali lahko MKS izvaja jurisdikcijo nad domnevnimi deportacijami Rohingov iz Mjanmara v Bangladeš; ker bi lahko sodba, ki bi potrdila jurisdikcijo MKS, temu sodišču omogočila, da Mjanmar preišče zaradi zločinov proti človečnosti ali deportacije;

P.  ker sta Kitajska in Rusija marca 2017 blokirali sprejetje resolucije varnostnega sveta OZN o razmerah rohinške manjšine v Mjanmaru;

Q.  ker iz odsotnosti realističnih obetov varne in prostovoljne vrnitve in pomanjkanja političnega napredka pri reševanju krize v Mjanmaru izhaja, da se položaj kratkoročno ne bo rešil, zato je potreben trajnostni pristop, zlasti k obravnavanju pravic in potreb otrok;

R.  ker je bil med Mjanmarom, UNHCR in Program OZN za razvoj (UNDP) 6. junija 2018 podpisan tristranski memorandum o soglasju; ker je UNHCR navedla, da pogoji za prostovoljno vrnitev še niso izpolnjeni;

S.  ker je Komisija maja 2018 sprostila 40 milijonov EUR humanitarne pomoči za življenjsko nujno pomoč ranljivim rohinškim civilistom in gostiteljskim skupnostim v Bangladešu ter po vsej državi Rakhine; ker je bilo leta 2017 že mobiliziranih 51 milijonov EUR;

T.  ker je OZN marca 2018 objavila poziv za 951 milijonov USD pomoči rohinškim beguncem za preostanek leta 2018, vendar je bilo doslej prejetih le okoli 20 % tega zneska;

1.  ostro obsoja napade na Rohinge v Mjanmaru, ki so po mnenju visokega komisarja OZN za človekove pravice enakovredni etničnemu čiščenju; je močno zaskrbljen zaradi vse resnejših in obsežnejših kršitev človekovih pravic, vključno s poboji, nasilnimi spopadi ter uničevanjem posesti in razselitvijo stotisočev civilistov; poziva mjanmarske vojaške in varnostne sile, naj takoj zaustavijo poboje, nadlegovanje in posilstva, katerih žrtve so Rohingi, ter požiganje njihovih domov;

2.  poziva mjanmarsko vlado, naj mednarodnim opazovalcem in organizacijam za človekove pravice in človekoljubno pomoč omogoči popoln in neoviran dostop do države Rakhine, tudi OZN in mednarodnim nevladnim organizacijam, zlasti misiji OZN za ugotavljanje dejstev, ki jo je marca ustanovil Svet OZN za človekove pravice, da bi zagotovili neodvisno in nepristransko preiskavo resnih kršitev človekovih pravic, ki naj bi jih zakrivile vse strani;

3.  želi spomniti, da je nujno zagotoviti zdravniško in psihološko pomoč v taboriščih za begunce, ki mora biti posebej prilagojena ranljivim skupinam, namreč ženskam in otrokom; poziva k povečanju podpornih storitev za žrtve posilstev in spolnih napadov; vztraja, da morajo imeti vse ženske in deklice dostop do informacij in storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, vključno s kontracepcijo in varno prekinitvijo nosečnosti;

4.  odobrava predporodno in poporodno podporo, ki jo zagotavljajo agencije in organizacije; opozarja na pomen uvedbe infrastrukture za registracijo in izdajo rojstnih listov za novorojenčke, s čimer bi zagotovili, da bodo imeli dokumente, na podlagi katerih jim bodo zagotovljene zakonite pravice in dostop do osnovnih storitev; poudarja tudi, da je treba podpirati iskanje družinskih članov, skladno z obvezami vlade Bangladeša, da bo zagotovila registracijo vseh rojstev, ki se bodo zgodila na njenem ozemlju; želi spomniti, da je ohranitev enotnosti družin za te otroke bistvenega pomena, saj bodo le tako prišli do svojih pravic;

5.  z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v begunskih taboriščih nezadostno izvaja izobraževanje za rohinške otroke; poziva bangladeške oblasti, naj jim zagotovijo popoln in zadosten dostop do kakovostnega izobraževanja v njihovem jeziku; opozarja na nevarnost, da bo skupnost izgubila celo generacijo, če ne bodo sprejeti potrebni ukrepi za zagotovitev ustreznega izobraževanja otrok; poudarja pomen omogočanja neoviranega dostopa do izobraževanja, ki bi ga v šolskih objektih lahko izvajale agencije OZN in nevladne organizacije, da bi vsi otroci lahko razvijali svoj potencial;

6.  je izjemno zaskrbljen zaradi velike pogostosti prisilne prostitucije, trgovine z ljudmi in spolnega nasilja v taboriščih, vključno s porokami otrok, partnerskim nasiljem ter spolnim izkoriščanjem in zlorabo; poziva organe Bangladeša in Mjanmara, naj v sodelovanju z UNHCR zagotovijo varnost rohinških beguncev na njihovem ozemlju, zlasti z okrepitvijo boja proti trgovini z ljudmi in otroški prostituciji in z prekinitvijo obstoječih omrežij;

7.  pozdravlja prizadevanja vlade in prebivalcev Bangladeša, da bi rohinškim beguncem zagotovili zatočišče in varnost, ter jih spodbuja, naj še naprej zagotavljajo humanitarno pomoč beguncem, ki prihajajo iz Mjanmara; poziva k nadaljnji mednarodni podpori skupnostim, ki gostijo begunce, vključno z reševanjem domačih socialnih, izobraževalnih, gospodarskih in zdravstvenih izzivov; vztraja, kako pomembno je, da vsi deležniki prisluhnejo ženskam ter jih vključijo v oblikovanje humanitarnih ukrepov in ukrepov za krepitev odpornosti;

8.  vztraja, da mora mjanmarska vlada zagotoviti varno, prostovoljno in dostojno vrnitev tistim, ki se želijo vrniti na svojo zemljo, na podlagi celovitega nadzora OZN; poziva mjanmarsko in bangladeško vlado, naj v celoti spoštujeta načelo nevračanja beguncev;

9.  pozdravlja memorandum o soglasju, o katerem so se 6. junija 2018 dogovorili Mjanmar, UNHCR in Program OZN za razvoj, kot prvi konkretni korak v smeri polne vključenosti agencij OZN v proces repatriacije; vseeno poudarja, da je pomembno sporazum o čimprej javno objaviti;

10.  poudarja, kako pomembno je, da lahko humanitarni delavci lahko zagotavljajo nujne storitve, tudi za spolno prenosljive bolezni in spolno nasilje; nujno poziva vse donatorje, naj povečajo financiranje, da bo na voljo cela paleta storitev zdravstvenega varstva za matere;

11.  pozdravlja kampanjo OZN za odpravo apatridnosti do leta 2024; želi spomniti, da so Rohingi sestavni del prebivalstva Mjanmara in da jih je treba kot take pravno priznati, kot je priporočil svetovalni odbor;

12.  opozarja, da bi bilo nesorazmerno, če bi finančno breme za pomoč beguncem prepustili zgolj Bangladešu; poziva mednarodno skupnost in mednarodne donatorje, naj takoj okrepijo svoja prizadevanja in zagotovijo potrebna denarna sredstva, da bi lahko še naprej nudili potrebno humanitarno pomoč in podporo, obenem pa naj učinkovito podpirajo rohinške ženske in otroke, zlasti nosečnice, otroke in žrtve posilstva, pa tudi lokalne in gostiteljske skupnosti v Bangladešu;

13.  pozdravlja, da je Svet 26. aprila 2018 sprejel okvir za usmerjene ukrepe zoper uradnike, odgovorne za resne kršitve človekovih pravic, in okrepitev embarga EU na orožje; poziva EU in njene države članice, naj začnejo brez odlašanja izvrševati vse ukrepe; poziva tudi varnostni svet OZN, naj uvede celovit globalni embargo na orožje za Mjanmar, prekine vse neposredne in posredne dobave, prodajo ali prenos vsega orožja, streliva in druge vojaške in varnostne opreme, vključno s tranzitom in pretovarjanjem ter zagotavljanjem usposabljanja ali druge pomoči na vojaškem in varnostnem področju;

14.  ponovno poziva Komisijo, naj preuči posledice v okviru trgovinskih preferencialov, ki jih uživa Mjanmar, ter razmisli tudi o uvedbi preiskave v okviru , ki jih zagotavlja pobuda „Vse razen orožja“;

15.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj v večstranskih forumih zahtevajo odgovornost za vse, ki so odgovorni za zločine v Mjanmaru; ugotavlja, da je generalna tožilka Mednarodnega kazenskega sodišča od sodnikov tega sodišča zahtevala, naj potrdijo pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča za zločin deportacije Rohingov iz Mjanmara v Bangladeš; poziva EU in njene države članice, naj prevzamejo pobudo v varnostnem svetu OZN in predložijo tematsko resolucijo o napotitvi celotnega primera Mjanmar/država Rakhine Mednarodnemu kazenskemu sodišču; poziva države članice EU, naj prevzamejo vodilno vlogo v generalni skupščini OZN in Svetu OZN za človekove pravice ter zagotovijo takojšnjo vzpostavitev mednarodnega nepristranskega in neodvisnega mehanizma za podporo preiskavam domnevnih grozodejstev;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in parlamentu Mjanmara, državni svetnici Aung San Su Či, vladi in parlamentu Bangladeša, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, generalnemu sekretarju ASEAN, medvladni komisiji ASEAN za človekove pravice, posebni poročevalki OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Mjanmaru, visokemu komisarju OZN za begunce in Svetu OZN za človekove pravice.


Strukturne in finančne ovire za dostop do kulture
PDF 382kWORD 65k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o strukturnih in finančnih ovirah za dostop do kulture (2017/2255(INI))
P8_TA(2018)0262A8-0169/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 27 Splošne deklaracije človekovih pravic,

–  ob upoštevanju člena 15 Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 22 in 25,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o izkoriščanju potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o spodbujanju evropskih kulturnih in ustvarjalnih sektorjev kot virov gospodarske rasti in delovnih mest(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2016 o skladni politiki EU za kulturno in kreativno industrijo(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o kulturnih industrijah v Evropi(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2007 o socialnem statusu umetnikov(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o kulturnih razsežnostih zunanjega delovanja EU(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2004 o vlogi šol in šolske izobrazbe pri izboljšanju javnega dostopa do kulture(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 z naslovom Aktu za enotni digitalni trg naproti(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 z naslovom Na poti k celostnemu pristopu do kulturne dediščine za Evropo(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o vlogi medkulturnega dialoga, kulturne raznolikosti in izobraževanja pri spodbujanju temeljnih vrednot EU(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o evropski kulturni agendi v času globalizacije(11),

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 1. junija 2017 o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES glede stopenj davka na dodano vrednost, ki se uporabljajo za knjige, časopise in periodične publikacije(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. maja 2010 o sporočilu Europeana – naslednji koraki(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o mobilnosti in vključevanju invalidov ter evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. novembra 2017 o izvajanju evropske strategije o invalidnosti(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. marca 2017 o izvajanju Uredbe (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (2014–2020) in razveljavitvi sklepov št. 1718/2006/ES, št. 1855/2006/ES in št. 1041/2009/ES(16),

–   ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, zlasti člena 30 o sodelovanju v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu,

–   ob upoštevanju cilja 11 Agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030, podpisane septembra 2015, katerega namen je poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja,

–  ob upoštevanju Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, ki jo je Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) sprejela 20. oktobra 2005,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (konvencija iz Fara) z dne 27. oktobra 2005,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (2014–2020) in razveljavitvi sklepov št. 1718/2006/ES, št. 1855/2006/ES in št. 1041/2009/ES(17),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 16. novembra 2007 o Evropski agendi za kulturo(18),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. decembra 2014 o delovnem načrtu za področje kulture (2015–2018)(19),

–  ob upoštevanju delovnega načrta EU za področje kulture za obdobje 2015–2018,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. in 19. maja 2015 o povezovanju kulturnih in ustvarjalnih sektorjev z drugimi sektorji za spodbujanje inovacij, ekonomske vzdržnosti in socialnega vključevanja(20),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 31. maja 2016 o vlogi Europeane pri digitalni dostopnosti, razpoznavnosti in uporabi evropske kulturne dediščine(21),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 6. maja 2003 o dostopnosti kulturne infrastrukture in kulturnih dejavnosti za invalide(22),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 8. junija 2016 z naslovom Oblikovanje strategije EU za mednarodne kulturne povezave (JOIN(2016)0029),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o izvajanju evropske agende za kulturo (COM(2010)0390),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. aprila 2010 z naslovom Izkoriščanje potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij (COM(2010)0183),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za sklep Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu kulturne dediščine (2018) (COM(2016)0543),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. septembra 2012 z naslovom Spodbujanje kulturnih in ustvarjalnih sektorjev za rast in delovna mesta v EU (COM(2012)0537),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. decembra 2012 o vsebini na enotnem digitalnem trgu (COM(2012)0789),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. julija 2014 z naslovom Na poti k celostnemu pristopu do kulturne dediščine za Evropo (COM(2014)0477),

–  ob upoštevanju poročila za leto 2012, ki ga je pripravila delovna skupina strokovnjakov držav članic EU o dostopu do kulture,

–  ob upoštevanju rezultatov raziskave Eurobarometra št. 399 Dostop do kulture in sodelovanje v njej in št. 466 Kulturna dediščina,

–  ob upoštevanju rezultatov statističnih raziskav Eurostata za leto 2016 (Statistični podatki o kulturi),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0169/2018),

A.  ker člen 27 Splošne deklaracije človekovih pravic določa, da ima vsakdo pravico prosto sodelovati v kulturnem življenju skupnosti, uživati umetnost ter biti udeležen pri znanstvenem napredku in njegovih koristih, in ker so dostop do kulture in priložnosti za ustvarjalno izražanje pomembne za oblikovanje demokratične družbe, ki temelji na svobodi izražanja in enakopravnosti;

B.  ker konvencija iz Fara priznava pravico do kulturne dediščine in poziva k spodbujanju razvoja inovativnih načinov za upravljanje dediščine, da bodo lahko javni organi sodelovali z drugimi akterji, vključno z združenji in posamezniki;

C.  ker se v členu 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah poziva k spoštovanju kulturne raznolikosti, v členu 25 pa se priznava pravica starejših do sodelovanja v kulturnem življenju;

D.  ker ima kultura velik vpliv na spodbujanje, razumevanje in razvoj solidarnosti med evropskimi in čezevropskimi skupnostmi;

E.  ker je v ustavah večine držav članic EU neposredno ali posredno omenjena kultura in dostop do nje;

F.  ker lahko EU v skladu s členom 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) dopolnjuje in spodbuja kulturno politiko, nacionalni, regionalni in lokalni organi pa ostajajo v skladu z načelom subsidiarnosti glavni organi, pristojni za kulturno politiko v EU;

G.  ker vsakršna ovira, ki preprečuje dostop ljudi ali skupnosti do kulturnih procesov in ekosistemov in polno sodelovanje v njih, zavira razvoj dejansko demokratične in vključujoče družbe,

H.  ker kultura daje evropskim državljanom več možnosti, da razvijejo osebne, socialne, ustvarjalne in medkulturne spretnosti;

I.  ker po ocenah OZN polovica svetovnega prebivalstva, to je 3,5 milijarde ljudi, danes živi v mestih; ker bo do leta 2030 skoraj 60 % svetovnega prebivalstva živelo na urbanih območjih; ker je zato treba opredeliti strategije z učinkovitimi politikami za reševanje obstoječih težav in predvideti dovolj časa za spremembe in tako ustvariti dejansko vključujoča urbana območja;

J.  ker Priporočilo 2006/962/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje(23) vključuje kulturno zavest in izražanje med osnovne kompetence, potrebne za osebno izpolnitev in razvoj, dejavno državljanstvo, socialno vključenost in zaposlovanje;

K.  ker je Evropska komisija v svojem sporočilu z dne 10. maja 2007 z naslovom Evropska agenda za kulturo v svetu globalizacije (COM(2007)0242) poudarila, da je treba olajšati dostop do kulture in kulturnih del, pa tudi spodbujati kulturno raznolikost;

L.  ker je prihodnost kulturnih inovacij v EU odvisna od naložb v ustvarjalne vire, znanje in nadarjenost;

M.  ker delovni načrt za področje kulture (2015–2018), ki ga je Svet sprejel decembra 2014, kot prednostni nalogi določa dostopno in vključujočo kulturo ter spodbujanje kulturne raznolikosti;

N.  ker bi moral biti eden od ciljev EU in njenih držav članic zmanjšanje socialnih in gospodarskih neenakosti za spodbujanje vključujoče družbe, v kateri lahko vsakdo sodeluje; ker je močan, dinamičen in raznolik kulturni sektor bistvenega pomena za vključujočo družbo;

O.  ker se s sodelovanjem v kulturnih dejavnostih ustvarja občutek pripadnosti družbi; ker je oblikovanje družbene identitete tesno povezano s kulturnim sodelovanjem; ker bi sodelovanje v kulturnih dejavnostih lahko prispevalo k večji samozavesti in boljši kakovosti življenja, zlasti za posameznike, ki zaradi brezposelnosti, bolezni ali iz drugega razloga doživljajo kako obliko marginalizacije;

P.  ker vključujoč kulturni sektor pomeni, da se vsakomur omogočijo enake možnosti za sodelovanje in razvijanje ustvarjalnih spretnosti, ne glede na njegovo družbeno-ekonomsko, kulturno ali versko ozadje ali kakršno koli invalidnost;

Q.  ker v številnih regijah državljani redno obiskujejo javne knjižnice in lokalne kulturne ustanove in so te pogosto edina dostopna točka do informacij in kulture, zlasti na podeželskih ali najbolj oddaljenih območjih;

R.  ker bi nove tehnologije lahko vplivale na upravljanje kulturnega sektorja, dialog in pridobivanje novega občinstva ter širjenje kulturnih dejavnosti;

S.  ker nove digitalne tehnologije in spletne platforme ponujajo bistvene priložnosti za povečanje ravni sodelovanja in kulturnega ustvarjanja;

T.  ker so ljudje iz tretjih držav premalo zastopani na različnih kulturnih področjih v EU; ker to velja tudi za invalide;

U.  ker je v poročilu delovne skupine strokovnjakov držav članic EU o dostopu do kulture(24) dostop opredeljen kot omogočanje novemu občinstvu, da izkoristi razpoložljivo kulturno ponudbo; ker to pomeni nagovarjanje novega občinstva ali državljanov ter njihovo približanje kulturni dediščini in drugim kulturnim virom;

V.  ker so digitalne tehnologije spremenile način, kako ljudje dostopajo do kulturnih vsebin, jih ustvarjajo, širijo in uporabljajo;

W.  ker je platforma Europeana, vzpostavljena leta 2008, postala skupen evropski kulturni projekt, ki olajšuje digitalni dostop do evropske kulturne dediščine;

X.  ker je eden od posebnih ciljev programa „Ustvarjalna Evropa“ doseči novo občinstvo in izboljšati dostop do kulturnih in ustvarjalnih del v Uniji in zunaj nje, s posebnim poudarkom na otrocih, mladih, invalidih in premalo zastopanih skupinah;

Y.  ker obstajajo pobude na ravni Skupnosti in v državah članicah, katerih namen je zagotoviti boljši dostop do kulturne infrastrukture in kulturnih dejavnosti za invalide;

Z.  ker različni postopki in sistemi obdavčevanja v EU otežujejo mobilnost umetnikov in kulturnih delavcev na splošno, in sicer z ustvarjanjem nepotrebnega upravnega bremena, ki pogosto ni sorazmerno z dejanskim, skromnim prihodkom iz njihovih dejavnosti;

AA.  ker je razvoj zanesljivih, primerljivih in posodobljenih statističnih podatkov s področja kulture, ki so podlaga za dobro oblikovanje kulturnih politik, ena od medsektorskih prednostnih nalog delovnega načrta za področje kulture za obdobje 2015–2018, ki podpira obstoječi ekonomski potencial kulturnega in ustvarjalnega sektorja ter njegov učinek na socialno blaginjo;

AB.  ker dostop do kvalitativnih raziskav in virov primerljivih podatkov omogoča učinkovito spremljanje in analizo kulturnega, ekonomskega in socialnega učinka kulturnih politik;

AC.  ker kultura prispeva k ustvarjanju družbe, ki temelji na znanju, ter k širitvi izkušenj in svetovne zgodovine;

AD.  ker je v kulturnem sektorju EU zaposlenih 8,4 milijona ljudi (kar znaša 3,7 % skupne delovne sile)(25) in ker njihov potencial za gospodarsko rast še ni v celoti izkoriščen;

AE.  ker se tisti, ki skušajo s kulturnim ustvarjanjem tudi izraziti svojo identiteto, razširiti dostop do kulture in ga razviti na trajnosten način, soočajo s težavami in izzivi;

Dostop do kulture in sodelovanje

1.  poudarja, da priznava dostop do kulture kot temeljno pravico vseh državljanov v skladu s členom 27 Splošne deklaracije človekovih pravic, ki priznava sodelovanje v kulturnem življenju kot eno temeljnih človekovih pravic; poleg tega opozarja, da je ta pravica določena v konvenciji iz Fara, ki priznava pravico do udeležbe v kulturnem življenju in poudarja vlogo kulturne dediščine pri graditvi mirne in demokratične družbe; zato poziva države članice podpisnice, naj pospešijo proces ratifikacije, in druge države, ki niso podpisnice, naj ob edinstveni priložnosti evropskega leta kulturne dediščine podpišejo konvencijo;

2.  opozarja na pomen celostnega uresničevanja koncepta dostopnosti in njegove vrednosti kot sredstva, da se vsi ljudje, ki so uporabniki kulture, kulturnih prostorov in pobud, obravnavajo široko in celostno in da je zato treba upoštevati posebne potrebe invalidov, da se jim nudijo enake možnosti, dejanska socialna vključenost in dejavno sodelovanje v družbi;

3.  poudarja nesporen pomen dejavnega in dostopnega kulturnega sektorja za razvoj vključujoče družbe in krepitev skupnega jedra univerzalnih vrednost in aktivnega evropskega državljanstva, kar je bistveno, da bodo lahko državljani plodno in smiselno sodelovali v javnem življenju, hkrati pa se promovira evropska kulturna dediščina in razvija evropska kulturna in jezikovna raznolikost; zato poziva države članice in Unijo, naj v okviru svojih pristojnosti razvijejo in uvedejo potrebne specifične ukrepe, da bi zagotovili dostop do kulturnega življenja in sodelovanje v njem;

4.  spodbuja, naj bosta vključevanje in raznolikost sestavni del načrtovanja, organizacijskega razvoja in zaposlovanja v kulturnem sektorju na evropski, nacionalni in regionalni ravni; prav tako spodbuja države članice, naj sistematično spremljajo ukrepe, ki so usmerjeni v ta cilj;

5.  opozarja na pomembno vlogo EU pri spodbujanju in omogočanju boljšega usklajevanja kulturnih politik na vseh ravneh; ugotavlja, da bodo šele na tej osnovi lahko vsi subjekti v EU razvili celovito in učinkovito politiko za spodbujanje dostopa do kulture in sodelovanje v njej in jo povzdignili na raven nujnega sestavnega dela evropskega projekta povezovanja;

6.  meni, da je dostop do kulture in sodelovanje v njej medsektorsko vprašanje, zato poudarja pomen usklajevanja kulturne politike z drugimi političnimi področji, kot so izobraževanje, socialna, ekonomska, regionalna, zunanja, digitalna in medijska politika;

7.  priporoča, naj države članice oblikujejo strategijo ukrepanja na področju kulture, namenjeno otrokom in mladim;

8.  priznava, da je spodbujanje in uresničevanje vključujočega in plodnega dostopa do kulture ena od prednostnih nalog na političnem dnevnem redu, in se zavzema, da se vidik dostopnosti in kulturnega vključevanja vključi v druga politična področja, saj bo to pozitivno prispevalo k tem politikam ter vplivalo tudi na medsektorsko in sinergijsko sodelovanje v duhu člena 167 PDEU;

9.  navaja, da sta zbirka nacionalnih kulturnih politik, kot jo je zasnoval in jo upravlja Svet Evrope, ter platforma strokovnjakov zelo koristno orodje za kulturne politike v Evropi in zunaj nje; vendar obžaluje, da je bilo od leta 2011 doseženega malo napredka pri zbiranju podatkov in zlasti njihovi analizi, ter zato priporoča, naj Svet nadaljuje pregled sedanje vsebine, vključno z lokalno in regionalno ravnjo kulturnih politik;

10.  poudarja, da sta pojma dostopa do kulture in sodelovanja v njej tesno povezana; ugotavlja, da bi bilo treba strategije za krepitev dostopa do kulture in sodelovanja v njej izvajati s pomočjo opredelitve premalo zastopanih skupin ter snovanja in izvajanja pobud ali programov, namenjenih njihovemu večjemu sodelovanju in odpravi obstoječih ovir;

11.  poudarja, da je treba zbrati podatke o sodelovanju invalidov v kulturnih dejavnostih;

12.  obžaluje, da zaradi finančnih ovir državljani, zlasti tisti iz najbolj prikrajšanih skupin, še vedno ne morejo polno uživati svoje temeljne pravice do sodelovanja v kulturnem življenju ter dostopa do kulture, kar omejuje uspešno uresničevanje te temeljne pravice;

13.  ponovno opozarja, kako je pomembno oblikovati platforme za širjenje in izmenjavo izkušenj na regionalni, nacionalni in evropski ravni;

14.  poudarja, da je pomembno zagotavljati kakovostno kulturno ponudbo vsem državljanom, saj je to temelj za spodbujanje dejavnega, demokratičnega in vključujočega državljanstva;

Finančne ovire

15.  poudarja, da ima stabilno in stalno javno financiranje osrednjo vlogo za živahno kulturno dogajanje in je še vedno nepogrešljiv instrument za podporo kulturnih dejavnosti v EU, da bi lahko uresničile svoj ekonomski potencial, za prispevanje k trajnostni rasti in socialni koheziji in za financiranje kulturne infrastrukture; zato poziva Komisijo in države članice, naj v okviru svojih pristojnosti namenijo ustrezen delež svojega proračuna za javno podporo kulturi ter okrepijo sinergije z Evropskim skladom za regionalni razvoj ter drugimi skladi za podporo kulturi, vključno s programi za raziskave in inovacije ter razpoložljivimi orodji kohezijske politike;

16.  poziva Komisijo in države članice, naj ne zmanjšujejo javnega financiranja ne glede na morebitne prihodnje ekonomske težave, s katerimi se bo morda soočala država članica;

17.  obžaluje, da so se običajno v primeru gospodarske recesije zmanjšala in se še vedno prepogosto zmanjšajo najprej in predvsem javna sredstva za kulturo ter da pride do negativnih učinkov na proračune za kulturne dejavnosti;

18.  opozarja, da so naložbe v kulturne in ustvarjalne sektorje sredstvo za sprostitev velikega in še vedno podcenjenega potenciala teh sektorjev za spodbujanje kulturne raznolikosti in socialnih inovacij, hkrati pa za ustvarjanje trajnostne gospodarske blaginje in kakovostnih delovnih mest, take naložbe pa tudi neposredno vplivajo na razvijanje novih spretnosti, digitalizacijo, podjetništvo, inovacije in oblikovanje novih poslovnih modelov, pa tudi na krepitev konkurenčnosti evropskega kulturnega in ustvarjalnega sektorja, izkoriščanje priložnosti in pridobivanje dostopa do novih mednarodnih priložnosti, trgov in občinstva; zato meni, da ima zasebni sektor odločilno in dopolnilno vlogo pri javnih naložbah, in poziva države članice, naj preučijo izvajanje zakonodajnih ukrepov, ki določajo davčne olajšave za sredstva, ki jih zasebniki namenijo kulturi;

19.  opozarja, da zaradi razdrobljenosti, majhne dodane vrednosti in dejavnosti mnogih samozaposlenih moških in žensk v ustvarjalnem sektorju ne sme priti do tega, da kulturni in kreativni sektor postane model za slabo plačano delo s slabo socialno varnostjo, pri čemer opozarja, da te dejavnosti običajno veljajo za zanimiv konjiček; zato predlaga pripravo zanesljivih postopkov za dobro delo v ustvarjalnem sektorju,

20.  poudarja, da javni dostop do kulturnih dobrin in storitev ter podpora kulturni produkciji in izražanju krepita ustvarjalno gospodarstvo in s tem prispevata k razvoju države;

21.  poudarja, da bi se pomanjkanje finančnih sredstev v kulturnem sektorju lahko zmanjšalo z davčnimi spodbudami za zasebno mecenstvo;

22.  opozarja na probleme z mednarodno obdavčitvijo dohodka, s katerimi se morajo spoprijemati umetniki po vsej Evropi, in zato priporoča standardni model, ki bo koristil tako uslužbencem kot samozaposlenim in bo preprečeval dvojno obdavčitev;

23.  poziva k naložbam v mikro podjetja, da bi spodbudili ustvarjalnost in inovacije in s tem tudi regionalni in lokalni razvoj;

24.  poudarja, da je visoka cena kulturnih dobrin in storitev ena od ovir za sodelovanje v kulturi, ki so jo izpostavili anketiranci v raziskavah Eurobarometra in Eurostata(26); v zvezi s tem toplo priporoča, naj države članice in regije uvedejo ukrepe, namenjene posebnim skupinam, zlasti študentom, velikim družinam in starejšim, da bi tako odpravili finančne ovire za dostop;

25.  poudarja, da so tudi visoki stroški zavarovanja za razstavne predmete in predstave razlog za visoke cene vstopnic za muzeje, gledališča in galerije, zaradi njih pa manjše strukture pogosto ne morejo razvijati svojih programov glede na občinstvo in želje, zaradi česar prihaja do vse večjega razkoraka med manjšimi strukturami, ki so blizu občinstvu, ter večjimi, mednarodno priznanimi ustanovami;

26.  poudarja, da lahko ustrezna fiskalna politika za kulturne in ustvarjalne sektorje izboljša dostop do kulture in sodelovanje v njej; vendar ugotavlja, da posredna podpora kulturni dediščini z uvedbo znižane stopnje DDV ne more nadomestiti neposrednih subvencij; poziva k boljšemu usklajevanju nacionalnih kulturnih politik in stopenj DDV kot orodju za spodbujanje kulturnega sodelovanja;

27.  opozarja, kako pomembno je, da države članice raziščejo možnosti za bolj skladno politiko obdavčevanja prihodkov za kulturne delavce in umetnike, ki krajši čas potujejo po različnih državah, vendar za vsako predstavo, delavnico ali bivanje veljajo različni predpisi in upravni postopki; predlaga, da bi morala biti prednostna naloga minimalna harmonizacija v podporo mobilnosti umetnikov in kulturnih delavcev, s katero bi spodbujali raznolikost ustvarjanja in kulture v celotni Evropski uniji in zunaj nje, namesto da se ustvarjajo ovire v obliki upravnega bremena, ki ni sorazmerno z dejanskimi prihodki pri delu v kulturi;

28.  spodbuja države članice in javne ustanove, naj vlagajo v decentralizacijo prikazovanja kulturnih dejavnosti, bodisi s pomočjo gradnje infrastrukture v oddaljenih regijah ali prek različnih začasnih kulturnih prikazov; spodbuja zasebne kulturne ustanove, naj prav tako vlagajo v geografsko decentralizacijo;

29.  pozdravlja predlog za spremembo direktive o DDV, ki bo državam članicam omogočila, da uporabljajo enako stopnjo DDV za elektronske in tiskane publikacije; meni, da je razlikovanje med stopnjami DDV za fizične in elektronske publikacije zastarelo in nevzdržno v digitalni dobi; poziva Svet, naj nemudoma sprejme predlog Komisije o tej zadevi;

30.  poudarja pomen usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja za dostop do različnih kulturnih dejavnosti, njihovega uživanja in sodelovanja pri njih;

Izobraževalne ovire in izzivi

31.  poudarja, da je stopnja izobrazbe med najpomembnejšimi dejavniki, ki močno vplivajo na raven sodelovanja v kulturi; poudarja, da višja stopnja izobrazbe pomeni višjo raven sodelovanja v kulturnih dogodkih(27); poudarja, da so humanistika, učenje jezikov v šoli in kulturno izobraževanje sestavni del splošne izobrazbe, saj pripomorejo k zmanjševanju socialnih razlik, zato pa potrebujejo enako financiranje kot predmeti s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike;

32.  poudarja, da se znanje pojmuje kot proizvod kulturnih izmenjav, ki vplivajo na posameznika, ki ponotranji kulturni pečat, ter ga odražajo;

33.  spodbuja interaktiven in vključujoč pristop, temelječ na skupnosti, k razvijanju kulturne in izobraževalne politike, da bi tako povečali zanimanje za kulturo in sodelovanje v njej, promovirali evropsko kulturno dediščino in razvijali evropsko kulturno in jezikovno raznolikost;

34.  ugotavlja, da so anketiranci v raziskavah Eurostata in Eurobarometra kot oviro za kulturno sodelovanje najpogosteje navedli pomanjkanje zanimanja(28); v zvezi s tem poudarja, da bi moralo biti spodbujanje povpraševanja v obliki krepitve zanimanja za kulturo in njenega razumevanja prek formalnega, neformalnega in priložnostnega izobraževanja prednostna naloga, da bi povečali dostop do kulture in sodelovanje v njej;

35.  priporoča razširitev uporabe evropske študentske izkaznice in naj se med ugodnosti doda prost vstop v kulturne ustanove EU;

36.  ponovno poudarja temeljno vlogo šole in družine kot glavnih platform, da mladi vzpostavijo stik s kulturo in izoblikujejo potrebe in kompetence na tem področju; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za večje vključevanje kulturne in umetnostne vzgoje v učne načrte tako formalnega kot tudi priložnostnega izobraževanja;

37.  poudarja, da je pomembno, da države članice v tesnem sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi ter s pomočjo financiranja in/ali subvencij zagotovijo glasbeno vzgojo v državnih šolah;

38.  priporoča, naj bo za države članice izobraževanje ena najpomembnejših kulturnih dejavnosti, saj spodbujanje povpraševanja predvsem pomeni, da se ljudje opremijo s spretnostmi in znanjem, da bodo lahko bolj uživali v umetnosti; ponovno opozarja, da je spodbujanje interesa za kulturo učinkovitejše, če do tega pride v mladih letih, ter meni, da bi bilo treba kulturi posvečati več pozornosti v učnih načrtih, hkrati pa bi moralo biti na voljo več človeških virov in gradiva, da se doseže ta cilj; poziva, naj se šolam nameni več sredstev za obiske muzejev in drugih kulturnih ustanov, saj se s tem sočasno spodbujajo interes za kulturo in sodelovanje mladih ter zagotavljajo dodatna sredstva za kulturne ustanove;

39.  poudarja, da so državni izobraževalni sistemi pomembni za seznanjanje otrok z raznolikostjo sveta kulture ter tako prispevajo k oblikovanju novega občinstva in širjenju kulture; poudarja tudi, kako pomembno je, da različne kulturne ustanove razvijajo partnerstva s šolami na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

40.  spodbuja države članice ter regionalne ter lokalne organe, naj podprejo kulturne izobraževalne programe zunaj šole za vse, zlasti za otroke in mlade iz prikrajšanega okolja, prek programov, katerih namen je mladim predstaviti različne oblike umetniškega izražanja ali jim pomagati pri odkrivanju obstoječe kulturne dediščine;

41.  poudarja vlogo lokalnih kulturnih ustanov, vključno s kulturnimi centri in knjižnicami, kot glavnih akterjev pri premagovanju ovir za dostop do kulture in sodelovanje v njej; zato poziva države članice, naj take kulturne ustanove dejavno podpirajo;

42.  poziva k večjemu cenjenju in razumevanju socialne vloge javnih knjižnic in lokalnih kulturnih ustanov, zlasti na podeželskih ali oddaljenih območjih, ne le tako, da se poveča javno financiranje, temveč tudi tako, da se sklenejo partnerstva in se jim zagotovijo ustrezni viri IKT in človeški viri z dostopom do usposabljanja, s čimer bodo postale ustanove, ki lahko izboljšajo življenja ljudi in spodbudijo lokalni razvoj;

43.  poudarja, da je sklepanje partnerstev bistveno za pritegnitev potencialnega občinstva k umetniškim dejavnostim, kar bi lahko na primer dosegli s sodelovanjem s študentskimi, migrantskimi ali invalidskimi organizacijami, da bi se ustrezno odzvali na njihove interese in potrebe;

44.  poudarja pomen podpiranja pobud na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki spodbujajo stik, sodelovanje in izmenjavo izkušenj med tradicionalno umetnostjo, kulturnimi ustanovami ter različnimi multikulturnimi ali manjšinskimi organizacijami, pa tudi med profesionalnim in amaterskim kulturnim sektorjem;

45.  priporoča pripravo usklajene strategije za podporo izobraževalnim projektom, ki jih predlagajo kulturne ustanove; poudarja, da so ti projekti orodje za podporo in krepitev ozaveščenosti, kulturnih kompetenc in medkulturnega znanja ter služijo kot izhodišče za dolgoročno vključevanje javnosti v kulturne dejavnosti;

46.  spodbuja države članice, naj v kulturnih ustanovah vzpostavijo programe za prosti čas za mlade;

47.  poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo ukrepe in zagotovijo bolj razširjen dostop do kulturnih ustanov ter pripravijo celovito evropsko strategijo o dostopu do javnih prostorov, zlasti v zvezi s kulturo v mestnih središčih, kot so muzeji, gledališča, kinodvorane, knjižnice, koncertne dvorane itd.

48.  poziva države članice, naj spodbudijo ustanovitev študijskih ali pripravniških štipendij v javnih ali zasebnih izobraževalnih mrežah, v kulturnih ustanovah ali ustanovah kulturnega upravljanja;

Strukturne ovire

49.  opozarja na pogosto nizko stopnjo kulturnega sodelovanja med podeželskim prebivalstvom, kar je strukturno pogojeno(29), pri tem pa tudi na vlogo majhnih lokalnih kulturnih centrov, prometne infrastrukture in podpore trajnostnemu kulturnemu turizmu pri omogočanju dostopa do kulturnih ustanov;

50.  poudarja, da je evropska kulturna dediščina zaradi svoje raznolikosti in bogastva edinstvena na svetu, ter opozarja, da ima kulturni turizem velik potencial za prispevanje k trajnostnemu gospodarstvu ter spodbujanje socialne kohezije in vključenosti; zato poziva države članice, naj si bolj prizadevajo ter povečajo svoje naložbe, da bi razvili trajnostno in dolgoročno politiko kulturnega turizma;

51.  poziva k večjim naložbam v kulturni sektor, da bi spodbudili lokalno gospodarstvo in kulturni turizem; ugotavlja, da je kulturni turizem v sinergiji z znanostjo, primarnim sektorjem ter obrtniškimi in industrijskimi centri in mobilnostjo odločujoč dejavnik za oblikovanje bolj povezane in bolj humanistične Evrope;

52.  predlaga večje naložbe v dostop do kulture za najbolj obrobne, gorske in najbolj oddaljene regije, da bi ustvarili decentralizirane kulturne priložnosti;

53.  ugotavlja, da so potrebni nadaljnji ukrepi za izboljšanje dostopa do kulturne infrastrukture brez fizičnih ali tehničnih ovir in do kulturnih dejavnosti in medijev za invalide; poziva države članice in Komisijo, naj si v okviru svojih pristojnosti še naprej prizadevajo za vključevanje invalidov prek kulture in si prizadevajo odpraviti obstoječe ovire;

54.  se zaveda, da je treba najti načine za sodelovanje pri upravljanju kulturne dediščine, ki naj upoštevajo lokalne skupnosti, da se zadovoljijo potrebe in vključijo širši segmenti družbe, zlasti mladi, invalidi, slabo zastopane in marginalizirane skupine;

55.  poziva države članice ter od njih odvisne kulturne ustanove, naj bo kulturna ponudba dostopna vsem in naj poskrbijo za specifične ukrepe, namenjene nekaterim skupinam prebivalstva, kot so tudi otroci in mladi, starejši, invalidi ali migranti;

56.  poudarja, da morajo države članice bolj vlagati v vključitev univerzalnega sistema za branje in pisanje na otip (Braillovega sistema) v številne kulturne infrastrukture in tehnologije; poziva k večjim naložbam v produkcijo avdioknjig, avdiorevij in avdiočasopisov ter k večji uporabi znakovnega jezika v gledaliških produkcijah;

57.  poudarja, da je treba odstraniti ovire, zlasti davčne, za mobilnost umetnikov in kulturnih delavcev; poudarja vpliv teh dejavnosti na širitev kulturne ponudbe v Evropi; pozdravlja program Ustvarjalna Evropa, ki prispeva k uspehu kulturne mobilnosti in delavcev v tem sektorju, pa tudi k spodbujanju širjenja kakovostnih kulturnih dogodkov in projektov;

58.  ponovno poudarja, da so ovire za dostop do kulture očitnejše na lokalni ravni, zato bi bilo treba bolj vlagati v različne projekte kulturne mobilnosti, da bi omogočili razvoj in kohezijo lokalnih skupnosti;

59.  poziva Komisijo, naj mobilnost evropskih umetnikov in umetnikov iz tretjih držav šteje za prednost pri spodbujanju miru, izmenjavi vizij in rušenju socialnih in kulturnih stereotipov;

60.  opozarja, da lahko jezikovne ovire škodljivo vplivajo na kulturno povpraševanje, in zato poziva k večji večjezičnosti v kulturnih produkcijah;

61.  državam članicam priporoča, naj uvedejo ukrepe, da bi olajšale prevoz in dostop do kulturnih ustanov za invalide in ljudi z omejeno mobilnostjo;

Digitalne ovire in izzivi

62.  je prepričan, da lahko digitalna orodja ob primerni uporabi in uvedbi ter ob dosledni ravni digitalne pismenosti pripomorejo k premagovanju ovir za dostop do kulture, ki so posledica naslednjih dejavnikov: neugodne geografske lege, invalidnosti, socialnega porekla, jezika in pomanjkanja časa ali finančnih sredstev; poudarja, da lahko digitalna orodja služijo tudi kot orodje za premagovanje družbenih ali mentalnih ovir, ne da bi to pomenilo zmanjšanje naložb v geografsko decentralizacijo kulturnih dejavnosti; zato meni, da je treba digitalno izobraževanje vključiti v učni proces že v zgodnjem otroštvu, da se razvijejo ustrezna znanja in spretnosti;

63.  priporoča Komisiji, naj oblikuje dosledno digitalno strategijo za kulturno infrastrukturo in dejavnosti, da bi se okrepile zmogljivosti teh organov;

64.  ugotavlja, da obstaja problem digitalne izključenosti, in poudarja, da se je treba boriti proti njej; v zvezi s tem opozarja, da digitalizacija od kulturnih in izobraževalnih ustanov in od samih prejemnikov zahteva, da pridobijo nove kompetence, spretnosti in znanje; zlasti poudarja, da je treba povečati zmogljivosti za uporabo novih digitalnih tehnologij v kulturnih ustanovah in jih prilagoditi izzivom tehnoloških sprememb;

65.  poudarja, da bi bilo treba pri digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnega gradiva v Evropi v celoti spoštovati ustvarjalce in pravice intelektualne lastnine; pri tem meni, da pravice intelektualne lastnine ne bi smele omejevati cilja splošne javnosti za večji dostop do ustvarjalne vsebine, informacij in znanja ter za podporo njihovemu širjenju; hkrati vztraja, da je nujno treba vzpostaviti varno digitalno okolje za umetnike in ustvarjalce, da bodo lahko ustrezno plačani za svoje delo, ter zagotoviti pošteno plačilo za čezmejni dostop;

66.  poziva Komisijo, naj tudi v prihodnje pri razvoju občinstva in njegovem sodelovanju daje prednost inovativnim pristopom, tudi z uporabo novih tehnologij, v okviru programov EU, zlasti programa Ustvarjalna Evropa in njegovih poznejših različic;

67.  poziva države članice, naj pri svojih kulturnih in digitalnih strategijah upoštevajo razvoj občinstva ter naj podprejo uporabo digitalnih tehnologij za lažji dostop do kulturnih vsebin;

68.  priznava prispevek platforme Europeana in ustanov držav članic pri digitalizaciji in dostopnosti kulturnih vsebin; v zvezi s tem poziva, naj se v okviru evropskega leta kulturne dediščine še naprej podpira in se namenja več virov za ta projekt ter spodbujanje javnega dostopa do virov in storitev digitalne kulturne dediščine; zahteva dejansko preoblikovanje spletišča Europeane, da bo bolj v skladu z naprednimi tehnologijami, ter pravo komunikacijsko politiko, ki bo ustrezala bogastvu vsebine na tem spletišču;

69.  poudarja, da je treba zbirati kulturne podatke in z njimi upravljati v okviru digitalnih prejemnikov, da se kulturnim organizacijam omogoči boljše razumevanje potreb prejemnikov in da se oblikuje skladen dostop do digitalnega občinstva;

70.  ugotavlja, da ima kulturna vsebina vodilno vlogo pri sprejemanju novih tehnologij pri širšem občinstvu ter za razvoj e-spretnosti in ravni medijske pismenosti evropskih državljanov;

o
o   o

71.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 142.
(2) UL C 93, 9.3.2016, str. 95.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0486.
(4) UL C 247 E, 15.10.2009, str. 25.
(5) UL C 125 E, 22.5.2008, str. 223.
(6) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 135.
(7) UL C 98 E, 23.4.2004, str. 179.
(8) UL C 11, 12.1.2018, str. 55.
(9) UL C 316, 22.9.2017, str. 88.
(10) UL C 11, 12.1.2018, str. 16.
(11) UL C 247 E, 15.10.2009, str. 32.
(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0233.
(13) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 16.
(14) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 9.
(15) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0474.
(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0062.
(17) UL L 347, 20.12.2013, str. 221.
(18) UL C 287, 29.11.2007, str. 1.
(19) UL C 463, 23.12.2014, str. 4.
(20) UL C 172, 27.5.2015, str. 13.
(21) UL C 212, 14.6.2016, str. 9.
(22) UL C 134, 7.6.2003, str. 7.
(23) UL L 394, 30.12.2006, str. 10.
(24) Poročilo iz oktobra 2012 o politikah in dobrih praksah v javnoumetniških in kulturnih ustanovah za spodbujanje boljšega dostopa do kulture in večjega sodelovanja v njej.
(25) Statistični podatki Eurostata za področje kulture – zaposlenost v kulturi (2017) http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Culture_statistics_-_cultural_employment
(26) Eurobarometer št. 399.
(27) Statistični podatki Eurostata za področje kulture iz leta 2016, str. 116–136; Podatki Eurostata iz leta 2015 o dohodkih in življenjskih razmerah (EU-SILC)).
(28) Eurobarometer št. 399, Eurostat (podatki ankete EU za leto 2015 o dohodkih in življenjskih razmerah (EU-SILC)).
(29) Eurostat (podatki ankete EU za leto 2015 o dohodkih in življenjskih razmerah (EU-SILC)).


Preskus sorazmernosti pred sprejetjem nove regulacije poklicev ***I
PDF 122kWORD 53k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o preskusu sorazmernosti pred sprejetjem nove regulacije poklicev (COM(2016)0822 – C8-0012/2017 – 2016/0404(COD))
P8_TA(2018)0263A8-0395/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0822),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 46, 53(1) in 62 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0012/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženih mnenj nemškega zveznega parlamenta, nemškega zveznega sveta, francoske državne skupščine, francoskega senata in avstrijskega zveznega sveta v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerih izjavljajo, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 31. maja 2017(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. aprila 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0395/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 14. junija 2018 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o preskusu sorazmernosti pred sprejetjem nove regulacije poklicev

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2018/985.)

(1) UL C 288, 31.8.2017, str. 43.


Uporaba vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga ***I
PDF 363kWORD 53k
Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 14. junija 2018, o predlogu direktive Evropskega parlamenta in sveta o spremembi Direktive 2006/1/ES o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga (COM(2017)0282 – C8-0172/2017 – 2017/0113(COD))(1)
P8_TA(2018)0264A8-0193/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba
Sprememba 1
Predlog direktive
Uvodna izjava 2
(2)  Z uporabo najetih vozil se lahko zmanjšajo stroški podjetij, ki prevažajo blago za lastne potrebe, ali njihovi stroški najema in plačila, hkrati pa se lahko poveča njihova operativna prožnost. Tako se lahko prispeva k povečanju produktivnosti in konkurenčnosti zadevnih podjetij. Poleg tega so najeta vozila tudi varnejša in manj onesnažujejo, saj so običajno novejša od povprečne flote.
(2)  Z uporabo najetih vozil se lahko zmanjšajo stroški podjetij, ki prevažajo blago za lastne potrebe, ali njihovi stroški najema in plačila, hkrati pa se lahko poveča njihova operativna prožnost. Tako se lahko prispeva k povečanju produktivnosti in konkurenčnosti zadevnih podjetij. Poleg tega so lahko najeta vozila pogosto varnejša in manj onesnažujejo, saj so običajno novejša od povprečne flote.
Sprememba 2
Predlog direktive
Uvodna izjava 3
(3)  Direktiva 2006/1/ES podjetjem ne omogoča, da bi v celoti izkoristila prednosti uporabe najetih vozil. Navedena direktiva državam članicam dovoljuje, da podjetjem omejijo uporabo najetih vozil z največjo dovoljeno maso vozila več kot šest ton za lastne potrebe. Poleg tega se od držav članic ne zahteva, da dovolijo uporabo najetega vozila na svojem ozemlju, če je bilo vozilo registrirano ali dano v promet v skladu s predpisi države članice, ki ni država, v kateri ima sedež podjetje, ki je vozilo najelo.
(3)  Direktiva 2006/1/ES podjetjem ne omogoča, da bi v celoti izkoristila prednosti uporabe najetih vozil. Navedena direktiva državam članicam dovoljuje, da podjetjem, ki imajo sedež na njihovem ozemlju, omejijo uporabo najetih vozil z največjo dovoljeno maso vozila več kot šest ton za lastne potrebe. Poleg tega se od držav članic ne zahteva, da dovolijo uporabo najetega vozila na svojem ozemlju, če je bilo vozilo registrirano ali dano v promet v skladu s predpisi države članice, ki ni država, v kateri ima sedež podjetje, ki je vozilo najelo.
Sprememba 3
Predlog direktive
Uvodna izjava 4 a (novo)
(4a)  Državam članicam ne bi smelo biti dovoljeno, da na svojem ozemlju omejijo uporabo vozila, ki ga najame podjetje s sedežem na ozemlju druge države članice, pod pogojem, da je vozilo registrirano in skladno z veljavnimi standardi delovanja in varnostnimi zahtevami ali da je dano v promet v skladu s predpisi katere koli države članice in ima dovoljenje za uporabo, ki ga izda država članica, v kateri ima odgovorno podjetje sedež.
Sprememba 4
Predlog direktive
Uvodna izjava 5
(5)  Ravni obdavčitve cestnega prevoza se v Uniji še vedno precej razlikujejo. Zato so nekatere omejitve, ki posredno vplivajo tudi na svobodo zagotavljanja storitev najema vozil, še vedno upravičene, da bi preprečili fiskalno izkrivljanje. Posledično bi morale imeti države članice možnost omejiti obdobje, v katerem se lahko vozilo, najeto v državi članici, ki ni država sedeža podjetja, ki ga je najelo, uporablja na njihovem ozemlju.
(5)  Ravni obdavčitve cestnega prevoza se v Uniji še vedno precej razlikujejo. Zato so nekatere omejitve, ki posredno vplivajo tudi na svobodo zagotavljanja storitev najema vozil, še vedno upravičene zaradi preprečevanja fiskalnega izkrivljanja. Posledično bi morale imeti države članice možnost, da v skladu s pogoji iz te direktive na svojem ozemlju omejijo, koliko časa sme podjetje uporabljati najeto vozilo, ki je registrirano ali dano v promet v drugi državi članici. Prav tako bi morale imeti možnost omejiti, koliko takšnih vozil sme najeti podjetje, ki ima sedež na njihovem ozemlju.
Sprememba 5
Predlog direktive
Uvodna izjava 5 a (novo)
(5a)  Da bi se lahko ti ukrepi izvrševali, bi morale biti informacije o registraciji najetega vozila vnesene v nacionalne elektronske registre držav članic, kakor določa Uredba (ES) št. 1071/2009. Pristojni organi države članice, v kateri ima podjetje sedež, ki so obveščeni o tem, da prevoznik uporablja najeto vozilo, ki je registrirano ali dano v promet v skladu s predpisi druge države članice, bi morali o tem obvestiti pristojne organe te druge države članice. Države članice bi morale za ta namen uporabljati informacijski sistem za notranji trg (IMI).
Sprememba 6
Predlog direktive
Uvodna izjava 6 a (novo)
(6a)   Zaradi ohranjanja standardov delovanja, izpolnjevanja varnostnih zahtev in zagotavljanja dostojnih delovnih razmer za voznike je pomembno, da imajo prevozniki zagotovljen dostop do premoženja in infrastrukture za neposredno podporo v državi, v kateri opravljajo prevozne dejavnosti.
Sprememba 7
Predlog direktive
Uvodna izjava 7
(7)  Izvajanje in učinke te direktive bi morala Komisija spremljati ter dokumentirati v poročilu. Vse prihodnje ukrepe na tem področju bi bilo treba obravnavati ob upoštevanju zadevnega poročila.
(7)  Izvajanje in učinke te direktive bi morala Komisija spremljati ter dokumentirati v poročilu najpozneje tri leta po datumu prenosa te direktive. Pri pripravi poročila bi morala ustrezno upoštevati učinek na varnost v cestnem prometu, prihodke od davkov in okolje. V poročilu bi morala oceniti tudi vse kršitve te direktive, vključno s čezmejnimi kršitvami. Potrebo po prihodnjih ukrepih na tem področju bi bilo treba obravnavati ob upoštevanju zadevnega poročila.
Sprememba 8
Predlog direktive
Člen 1 – odstavek 1 – točka 1 – točka a – točka ii
Direktiva 2006/1/ES
Člen 2 – odstavek 1 – točka a
(a)  je vozilo registrirano ali dano v promet v skladu s predpisi države članice;
(a)  je vozilo registrirano ali dano v promet v skladu s predpisi katere koli države članice, vključno s standardi delovanja in varnostnimi zahtevami;
Sprememba 9
Predlog direktive
Člen 1 – odstavek 1 – točka 1 – točka b
Direktiva 2006/1/ES
Člen 2 – odstavek 1 – točka b
(b)  vstavi se naslednji odstavek 1a:
črtano
„1a. Če vozilo ni registrirano ali dano v promet v skladu s predpisi države članice, v kateri ima sedež podjetje, ki je vozilo najelo, lahko države članice omejijo čas uporabe najetega vozila na svojem ozemlju. Vendar države članice v takem primeru dovolijo njegovo uporabo za vsaj štiri mesece v katerem koli koledarskem letu.“
Sprememba 10
Predlog direktive
Člen 1 – odstavek 1 – točka 2
Direktiva 2006/1/ES
Člen 3 – odstavek 1
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da lahko njihova podjetja za cestni prevoz blaga uporabljajo najeta vozila pod enakimi pogoji kakor vozila v lasti podjetij, če so izpolnjeni pogoji iz člena 2.
1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da lahko podjetja s sedežem na njihovem ozemlju za cestni prevoz blaga uporabljajo najeta vozila pod enakimi pogoji kakor vozila v lasti podjetij, če so izpolnjeni pogoji iz člena 2.
Sprememba 11
Predlog direktive
Člen 1 – odstavek 1 – točka 2
Direktiva 2006/1/ES
Člen 3 – odstavek 1 a (novo)
1a.  Če je vozilo registrirano ali dano v promet v skladu s predpisi druge države članice, lahko država članica, v kateri ima podjetje sedež:
(a)  omeji, koliko časa se sme najeto vozilo uporabljati na njenem ozemlju, pod pogojem, da dovoli uporabo najetega vozila vsaj štiri zaporedne mesece v posameznem koledarskem letu; v takem primeru se lahko zahteva, da pogodba o najemu ne sme trajati dlje od omejitve, ki jo je določila država članica;
(b)  omeji število najetih vozil, ki jih lahko uporablja posamezno podjetje, pod pogojem, da dovoli uporabo vsaj števila vozil, ki ustreza 25 % skupnega števila tovornih vozil v lasti podjetja na dan 31. decembra v letu pred vložitvijo zahteve za dovoljenje; ko gre za podjetje, katerega vozni park obsega več kot eno in manj kot štiri vozila, se dovoli uporaba najmanj enega najetega vozila.
Sprememba 12
Predlog direktive
Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 a (novo)
Direktiva 2006/1/ES
Člen 3 a (novo)
(2a)  vstavi se naslednji člen 3a:
„Člen 3a
1.  Informacije o registrski številki najetega vozila se vnesejo v nacionalni elektronski register iz člena 16 Uredbe (ES) št. 1071/2009*.
2.  Pristojni organi države članice, v kateri ima prevoznik sedež, ki so obveščeni o tem, da prevoznik uporablja najeto vozilo, ki je registrirano ali dano v promet v skladu s predpisi druge države članice, o tem obvestijo pristojne organe te druge države članice.
3.  Upravno sodelovanje iz odstavka 2 poteka prek informacijskega sistema za notranji trg (IMI), vzpostavljenega z Uredbo (EU) št. 1024/2012**.
__________________
* V skladu s členom 16 Uredbe (ES) št. 1071/2009, pri čemer je treba upoštevati, da Komisija predlaga večji obseg podatkov, ki jih je treba vnesti v register.
** UL L 316, 14.11.2012, str. 1.“
Sprememba 13
Predlog direktive
Člen 1 – odstavek 1 – točka 3
Direktiva 2006/1/ES
Člen 5 a – odstavek 1
Komisija do [vstavi se datum pet let po roku za prenos direktive] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju in učinkih te direktive. Poročilo vključuje informacije o uporabi vozil, najetih v državi članici, ki ni država, v kateri ima sedež podjetje, ki je vozilo najelo. Komisija na podlagi tega poročila oceni, ali je treba predlagati dodatne ukrepe.“
Komisija do ... [tri leta po roku za prenos direktive] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju in učinkih te direktive. Poročilo vključuje informacije o uporabi vozil, najetih v državi članici, ki ni država, v kateri ima sedež podjetje, ki je vozilo najelo. V poročilu se posebna pozornost nameni učinku na varnost v cestnem prometu, na prihodke od davkov, vključno s fiskalnim izkrivljanjem, in na izvrševanje pravil o kabotaži v skladu z Uredbo (ES) št. 1072/2009. Komisija na podlagi tega poročila oceni, ali je treba predlagati dodatne ukrepe.“
Sprememba 14
Predlog direktive
Člen 2 – odstavek 1 – pododstavek 1
Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do [vstavi se datum 18 mesecev po začetku veljavnosti]. Komisiji nemudoma sporočijo besedilo teh predpisov.
Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do ... [20 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive]. Komisiji nemudoma sporočijo besedilo teh predpisov.

(1) Zadeva je bila v skladu s četrtim pododstavkom člena 59(4) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v medinstitucionalna pogajanja (A8-0193/2018).


Nasprotovanje delegiranemu aktu: ohranitveni ukrepi na področju ribištva za varstvo morskega okolja v Severnem morju
PDF 244kWORD 49k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o delegirani uredbi Komisije z dne 2. marca 2018 o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2017/118 o vzpostavitvi ohranitvenih ukrepov na področju ribištva za varstvo morskega okolja v Severnem morju (C(2018)01194 – 2018/2614(DEA))
P8_TA(2018)0265B8-0299/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju delegirane uredbe Komisije (C(2018)01194),

–  ob upoštevanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES(1) in zlasti člena 11(2) ter člena 46(5) Uredbe,

–  ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/118 z dne 5. septembra 2016 o vzpostavitvi ohranitvenih ukrepov na področju ribištva za varstvo morskega okolja v Severnem morju(2),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za ribištvo,

–  ob upoštevanju člena 105(3) Poslovnika,

A.  ker morajo države članice doseči dobro okoljsko stanje morskih voda do leta 2020 v skladu s členom 1(1) Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (okvirna direktiva o morski strategiji)(3), medtem ko člen 2(5)(j) Uredbe (EU) št. 1380/2013 določa, da skupna ribiška politika prispeva k temu cilju;

B.  ker je Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) v sklepih znanstvenega mnenja(4) izrazil številne pomisleke glede učinkovitosti predlaganih ukrepov za zaščitene vrste in habitate in celovitost morskega dna; ker ti pomisleki niso bili v celoti upoštevani v uvodnih izjavah delegirane uredbe, ki se pregleduje;

C.  ker je STECF v znanstvenem mnenju ugotovil tudi, da so podatki, ki se nanašajo na zadevne ribolovne dejavnosti, na katerih temeljijo ukrepi, bili predlagani v obdobju 2010–2012, ter bi zato lahko bili zastareli;

D.  ker bi lahko količinsko neopredeljeno število plovil, za katera bi veljale te delno začasne izjeme v členih 3b, 3c in 3e Delegirane Uredbe Komisije (EU) 2017/118, kakor je bila spremenjena z delegirano uredbo, ki se pregleduje, lahko vplivalo na učinkovitost predlaganih ukrepov;

E.  ker je treba opredelitev pojma „alternativno ribolovno orodje, ki ima vpliv na morsko dno“ iz točke 2 člena 2 Delegirane Uredbe (EU) 2017/118, kakor je bila spremenjena z delegirano uredbo, ki se pregleduje, ponovno podrobneje določiti; ker bi ta opredelitev, če bi zajemala ribolov z električnim tokom, bila v nasprotju z mandatom za pogajanja, ki ga je Parlament sprejel 16. januarja 2018(5), v rednem zakonodajnem postopku za sprejetje uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ohranjanju ribolovnih virov in varstvu morskih ekosistemov s tehničnimi ukrepi(6);

F.  ker bi lahko vpliv predlaganega alternativnega ribolovnega orodja, ki vpliva na morsko dno, bil še vedno znatno večji kot vpliv drugega, delno prepovedanega orodja (danske in škotske potegalke);

G.  ker se klavzula o pregledu in poročanju predlaganega delegiranega akta ne uporablja za na novo predlagana območja in njihovo upravljanje, kar onemogoča pregledno vrednotenje učinkovitosti ukrepov, zlasti alternativnega ribolovnega orodja, ki vpliva na morsko dno;

1.  nasprotuje delegirani uredbi Komisije;

2.  naroči svojemu predsedniku naj to resolucijo posreduje Komisiji in jo obvesti, da delegirana uredba ne more začeti veljati;

3.  poziva Komisijo, naj predloži nov delegirani akt, v katerem bodo upoštevani zgoraj navedeni pomisleki;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 354, 28.12.2013, str. 22.
(2) UL L 19, 25.1.2017, str. 10.
(3) UL L 164, 25.6.2008, str. 19.
(4) Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) (2017), 54. poročilo s plenarne seje (PLEN-17-01).
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0003.
(6) Zakonodajni postopek 2016/0074(COD).


Zasedena gruzijska ozemlja deset let po ruski invaziji
PDF 251kWORD 53k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o zasedenih gruzijskih ozemljih deset let po ruski invaziji (2018/2741(RSP))
P8_TA(2018)0266RC-B8-0275/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporazuma o premirju z dne 12. avgusta 2008, ki sta ga ob posredovanju Evropske unije podpisali Gruzija in Ruska federacija, ter sporazuma o izvajanju z dne 8. septembra 2008,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2016 o pridružitvenih sporazumih/poglobljenih in celovitih območjih proste trgovine z Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2017 o letnem poročilu o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike(2),

–  ob upoštevanju skupnih izjav z vrhov vzhodnega partnerstva, zlasti tiste, dogovorjene leta 2017 v Bruslju,

–  ob upoštevanju skupnih sporočil Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje o evropski sosedski politiki, zlasti poročila z dne 18. maja 2017 o izvajanju pregleda evropske sosedske politike (JOIN(2017)0018), skupnega delovnega dokumenta služb Komisije z dne 9. junija 2017 z naslovom Eastern Partnership – 20 Deliverables for 2020: Focusing on key priorities and tangible results (Vzhodno partnerstvo – 20 ciljev do leta 2020: osredotočanje na ključne prednostne naloge in oprijemljive rezultate) (SWD(2017)0300), pa tudi sporočila iz leta 2016 o globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v vzhodnem sosedstvu in zlasti svojega priporočila z dne 15. novembra 2017 Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje o vzhodnem partnerstvu pred vrhom novembra 2017(3),

–  ob upoštevanju napotitve nadzorne misije Evropske unije v Gruzijo 15. septembra 2008,

–  ob upoštevanju poročila neodvisne mednarodne misije za ugotavljanje dejstev glede spora v Gruziji iz leta 2009, ki jo vodi Heidi Tagliavini,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker Gruzija praznuje 100. obletnico prve gruzijske demokratične republike, ustanovljene leta 1918, in je upravičeno ponosna na svoje sodobne dosežke;

B.  ker EU odločno podpira suverenost in ozemeljsko celovitost Gruzije znotraj njenih mednarodno priznanih meja;

C.  ker Ruska federacija deset let po svojem vojaškem napadu na Gruzijo avgusta 2008 še vedno nezakonito zaseda gruzijski ozemlji Abhazijo in Južno Osetijo, s čimer spodkopava mednarodno pravo in mednarodni sistem pravil; ker tako imenovane pogodbe o vključitvi in zavezništvu, podpisane med Rusijo ter Abhazijo in Južno Osetijo v letih 2014 in 2015, nedvomno kršijo mednarodno pravo, načela OVSE in mednarodne zaveze Rusije; ker Evropska unija ne priznava okvira tako imenovanih volitev in referenduma, ki so jih v letih 2016 in 2017 v gruzijskih regijah Abhazija in Južna Osetija izvedli separatisti, ki jih podpira Rusija;

D.  ker ostaja EU odločno zavezana mirni rešitvi spora med Rusijo in Gruzijo ob popolnem spoštovanju temeljnih norm in načel mednarodnega prava;

E.  ker Rusija ves čas krepi svojo vojaško navzočnost na zasedenih gruzijskih ozemljih, in sicer je tam zgradila nove baze, tja napotila nove vojaške enote in pripeljala opremo ter izvaja vojaške vaje;

F.  ker Rusija še vedno krši svoje mednarodne obveznosti in noče v celoti izvajati sporazuma o premirju, ki ga je ob posredovanju EU podpisala 12. avgusta 2008;

G.  ker Rusija še vedno ločuje Abhazijo in Južno Osetijo od ostalega dela države, zaprla je namreč še več točk za prečkanje meje, postavila fizične pregrade vzdolž administrativne mejne črte in izvaja kampanjo za izkoreninjenje gruzijske kulture;

H.  ker se ta črta pri t. i. postavljanju meja počasi, a vztrajno pomika na ozemlje pod nadzorom Tbilisija in je na nekaterih mestih že precej blizu kritične infrastrukture, kot so avtoceste in plinovodi;

I.  ker se več sto tisoč notranje razseljenim osebam in beguncem, ki so bili v več valovih etničnega čiščenja prisiljeni zapustiti gruzijski ozemlji Abhazijo in Južno Osetijo, še naprej odreka temeljna pravica do varne in dostojne vrnitve domov;

J.  ker se v zasedenih gruzijskih pokrajinah kratijo osnovne človekove pravice, med drugim pravica do svobodnega gibanja in prebivanja, lastnine in dostopa do izobraževanja v maternem jeziku; ker se še vedno dogajajo nezakonita pridržanja in ugrabitve;

K.  ker Ruska federacija kot sila, ki izvršuje dejanski nadzor nad gruzijskima ozemljema Abhazija in Južna Osetija, nosi vso odgovornost za grobe kršitve človekovih pravic in humanitarne razmere na terenu;

L.  ker je bila invazija leta 2008 prvi večji odkriti ruski napad na evropsko ureditev; ker so temu sledili drugi napadi, med drugim priključitev Krima in vojna v vzhodni Ukrajini;

M.  ker je ruski okupacijski režim v Sohumiju in Chinvaliju v okrutnih dejanjih nezakonito ubil gruzijske notranje razseljene osebe Arčila Tatunašvilija, Gigo Othozorio in Davita Bašarulija;

N.  ker je Mednarodno kazensko sodišče začelo preiskavo vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti, ki naj bi bile zagrešene v tem konfliktu;

O.  ker na splošno velja, da je prav skupni ad hoc obisk vzhodnoevropskih voditeljev, kot so poljski predsednik Lech Kaczyński, estonski predsednik Toomas Hendrik Ilves, litovski predsednik Valdas Adamkus, latvijski predsednik vlade Ivars Godmanis in ukrajinski predsednik Viktor Juščenko, 12. avgusta 2008 v Gruziji pomembno prispeval k temu, da se Rusija ni pomaknila še naprej proti Tbilisiju, ko so bile čete samo 50 km oddaljene od gruzijskega glavnega mesta, in je omogočil posredovanje francoskega predsedstva Sveta EU za sklenitev premirja;

P.  ker Ruska federacija nadzorni misiji EU še vedno ne dovoli vstopa na gruzijski ozemlji Abhazija in Južna Osetija, s čimer krši sporazum o premirju z dne 12. avgusta 2008, pri katerem je posredovala EU, zato misija svoje naloge ne more dokončno izvesti;

1.  ponavlja, da odločno podpira suverenost in ozemeljsko celovitost Gruzije; se zaveda, da so načela iz Ustanovne listine Združenih narodov, Helsinške sklepne listine iz leta 1975 ter Pariške listine OVSE iz leta 1990 temelji miru na evropski celini;

2.  poudarja, da so suverenost, neodvisnost in mirno reševanje sporov temeljna načela evropskega varnostnega reda; prav tako poudarja, da je rešitev konflikta v Gruziji bistvenega pomena za povečanje varnosti in stabilnosti vse evropske celine; meni, da bi utegnili ti konflikti in vztrajna okupacija gruzijskega ozemlja v prihodnje ogroziti tudi suverenost drugih evropskih držav;

3.  zahteva, da Ruska federacija prekliče svojo odločitev o priznanju tako imenovane neodvisnosti gruzijskih ozemelj Abhazija in Južna Osetija; obsoja odločitev Venezuele, Nikaragve, Sirije in Nauruja, da priznajo Abhazijo in Južno Osetijo, ter jih poziva, naj priznanje prekličejo;

4.  poudarja, da mora Ruska federacija brezpogojno izpolniti vse določbe sporazuma o premirju z dne 12. avgusta 2008, zlasti zavezo o umiku vseh vojaških sil z ozemlja Gruzije;

5.  zahteva, da Ruska federacija preneha zasedati gruzijski ozemlji Abhazijo in Južno Osetijo ter v celoti spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost Gruzije, pa tudi nedotakljivost njenih mednarodno priznanih meja, ter preneha z dejanskim vključevanjem obeh regij pod rusko upravo;

6.  potrjuje trdno zavezo EU, da prispeva k mirni rešitvi konflikta med Rusijo in Gruzijo ter kot del celovitega pristopa uporabi vse instrumente, ki jih ima na voljo, vključno s svojim posebnim predstavnikom za Južni Kavkaz in za krizo v Gruziji, svojim sopredsedovanjem mednarodnim pogovorom v Ženevi, nadzorno misijo EU v Gruziji ter politiko nepriznavanja in sodelovanja;

7.  poziva gruzijsko vlado, naj še naprej sodeluje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, tožilstvu tega sodišča omogoči nemoteno preiskavo ter zagotovi, da bo register Mednarodnega kazenskega sodišča lahko izpolnil svoj mandat v smislu pomoči in udeležbe žrtev;

8.  poziva rusko federacijo, naj nadzorni misiji EU brezpogojno dovoli vstop na gruzijski ozemlji Abhazijo in Južno Osetijo, kar je del njene naloge; opozarja, da je nadzorna misija EU edina stalno prisotna mednarodna organizacija na terenu, ki zagotavlja nepristranske informacije o razmerah vzdolž administrativne mejne črte, in poziva k podaljšanju njenega mandata na obdobje po 14. decembru 2018;

9.  poziva Rusko federacijo, naj prekine nadaljnje postavljanje meje na administrativni mejni črti, kar poskuša doseči z nameščanjem ograje iz bodeče žice in drugih umetnih ovir; poziva tudi, naj se končata poseganje na ozemlje, ki ga nadzoruje gruzijska vlada, in širitev administrativne mejne črte, ki namerno ovira medčloveške stike in povzroča osamitev prebivalstva Abhazije in Južne Osetije;

10.  obsoja namerno uničenje številnih gruzijskih vasi in cerkva v zasedenih regijah Abhaziji in Južni Osetiji ter nameren poskus izbrisanja sledi gruzijske kulture in zgodovine na zasedenih ozemljih ter obsoja razdiralne pobude, ki so v nasprotju s temi cilji, kot je tako imenovan referendum leta 2017 o spremembi imena Južne Osetije;

11.  poziva Rusko federacijo, naj spoštuje načelo mirne rešitve konflikta, tako da zagotovi vzajemnost za enostransko zavezo Gruzije o neuporabi sile, ki jo je potrdil gruzijski predsednik v svojem govoru v Evropskem parlamentu 23. novembra 2010;

12.  pozdravlja novo mirovno pobudo gruzijske vlade z naslovom „Korak v boljšo prihodnost“, s katero naj bi izboljšali humanitarne in socialno-ekonomske razmere prebivalcev gruzijskih ozemelj Abhazije in Južne Osetije, spodbudili medosebne stike in krepili zaupanje med ločenimi skupnostmi;

13.  opominja Rusko federacijo, da ima kot okupacijska sila obveznosti do lokalnega prebivalstva in da mora na zasedenih gruzijskih ozemljih prenehati kršiti človekove pravice, omejevati svobodno gibanje in prebivanje, diskriminirati na podlagi narodnosti in kratiti pravico do lastnine in dostopa do izobraževanja v maternem jeziku;

14.  poleg tega poziva Rusko federacijo, naj konča nekaznovanost in etnično motivirana kazniva dejanja na gruzijskih ozemljih Abhazija in Južna Osetija, prav tako pa naj odpravi vse ovire in zagotovi, da bodo storilci, ki so nezakonito ubili gruzijske notranje razseljene osebe Arčila Tatunašvilija, Gigo Othozorio in Davita Bašarulija, privedeni pred sodišče;

15.  pozdravlja, da je gruzijski parlament sprejel dvostransko resolucijo, s katero je bil oblikovan črni seznam storilcev in oseb, odgovornih za prikrivanje teh kršitev (Othozoria-Tatunašvilijev seznam), in poziva države članice in Svet, naj tistim, ki so na tem seznamu ali se utegnejo znajti na njem, naložijo sankcije na nacionalni ravni ali ravni EU;

16.  poziva Rusko federacijo, naj omogoči varno in dostojanstveno vrnitev notranje razseljenih oseb in beguncev domov in na terenu zagotovi neoviran dostop mednarodnim mehanizmom za spremljanje razmer na področju človekovih pravic;

17.  ponovno obsoja subverzivno propagandno politiko, lažne informacije in infiltracijo v družbene medije, namenjene oslabitvi demokracije in družbe v Gruziji, in sicer z diskreditacijo institucij, manipuliranjem javnega mnenja, širjenjem lažnih informacij, podpihovanjem družbenih napetosti ter spodbujanjem splošnega nezaupanja v medije; v zvezi s tem obsoja informacijsko vojskovanje, ki ga izvaja Rusija, in njeno uporabo državnih medijev za načrtno širjenje lažnih novic, da bi vplivala na notranjo politiko in spodkopala proces evropskega povezovanja;

18.  poudarja, da mora mednarodna skupnost načelno, usklajeno, enotno in trdno nastopiti proti ruski politiki okupacije in priključitve, saj lahko samo tako zagotovi mirno rešitev konflikta v Gruziji in prepreči podobne konflikte v sosedstvu;

19.  poziva, naj institucije EU sprejmejo pristop, ki bo skladen s pristopom Parlamenta in politikami nacionalnih parlamentov držav članic ter naj rusko agresijo v Gruziji bolj jasno in natančno opredelijo kot rusko okupacijo gruzijskih ozemelj Abhazije in Južne Osetije;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, vladam in parlamentom držav članic, vladam in parlamentom držav vzhodnega partnerstva ter vladi in parlamentu Ruske federacije.

(1) UL C 11, 12.1.2018, str. 82.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0493.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0440.


Pogajanja o novem partnerskem sporazumu med EU in AKP
PDF 281kWORD 52k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o prihodnjih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (2018/2634(RSP))
P8_TA(2018)0267B8-0274/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (v nadaljnjem besedilu: Sporazum iz Cotonouja), in njegovih revizij iz leta 2005 in 2010(1),

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Georgetowna o ustanovitvi skupine AKP iz leta 1975 in njegove revizije iz leta 1992(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. oktobra 2016 o prihodnosti odnosov AKP-EU po letu 2020(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja(4),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 12. decembra 2017 za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj o partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (COM(2017)0763),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 22. novembra 2016 o prenovljenem partnerstvu z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (JOIN(2016)0052),

–  ob upoštevanju skupnega posvetovalnega dokumenta Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 6. oktobra 2015 z naslovom Za novo partnerstvo med Evropsko unijo in afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami po letu 2020 (JOIN(2015)0033),

–  ob upoštevanju vrha OZN o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 ter 17 ciljev trajnostnega razvoja,

–  o upoštevanju skupne izjave Parlamenta, Sveta, predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, in Komisije z dne 7. junija 2017 glede novega evropskega soglasja o razvoju – Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost,

–  ob upoštevanju mnenj Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 7. decembra 2017 o prenovljenem partnerstvu z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami ter z dne 12. maja 2016 o prihodnjih odnosih EU s skupino držav AKP,

–  ob upoštevanju 7. in 8. vrha voditeljev držav in vlad skupine držav AKP v Malaboju (13.–14. december 2012) oziroma Port Moresbyu (4. maj 2016),

–  ob upoštevanju 103. in 105. seje skupnega sveta ministrov AKP-EU v Dakarju (26.–27. aprila 2016) oziroma v Bruslju (3.–4. maja 2017),

–  ob upoštevanju vrha EU in Afriške unije v Abidžanu 29. in 30. novembra 2017,

–  ob upoštevanju poročila skupine uglednih osebnosti AKP iz marca 2016 o prihodnosti skupine AKP po letu 2020,

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2015 o vlogi lokalnih organov v državah v razvoju pri razvojnem sodelovanju(5),

–  ob upoštevanju izjave 8. vrha voditeljev držav in vlad skupine držav AKP z dne 1. junija 2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. februarja 2015 o delu Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU(6) in resolucij, ki jih je sprejela Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU,

–  ob upoštevanju izjave skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 21. decembra 2016 o parlamentarni razsežnosti odnosov med državami AKP in EU po izteku Sporazuma iz Cotonouja(7),

–  ob upoštevanju izjave sopredsednikov skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 9. decembra 2015 o prihodnosti odnosov AKP-EU(8),

–  ob upoštevanju členov 208 in 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje,

–  ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o prihodnjih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (O-000043/2018 – B8-0025/2018 in O-000044/2018 – B8-0026/2018),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker moč in pravni red Sporazuma iz Cotonouja temeljita na več edinstvenih značilnostih, kot so njegov pravno zavezujoč značaj, vseobsežnost njegovih treh stebrov razvojnega, političnega ter gospodarskega in trgovinskega sodelovanja in pa njegov velik proračun v obliki Evropskega razvojnega sklada (ERS);

B.  ker je do sedaj partnerstvo AKP-EU odigralo pomembno vlogo pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, kljub temu, da EU ni izpolnila cilja in namenila 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč (URP);

C.  ker je partnerstvo AKP-EU pomembno prispevalo k izkoreninjenju revščine, vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo, bilo pa je tudi bolj učinkovit globalni akter v večstranskih trgovinskih in podnebnih pogajanjih;

D.  ker je partnerstvo AKP-EU izboljšalo dostop do trgov za države AKP in države članice EU ter s političnim dialogom med njimi spodbujalo večje medsebojno razumevanje stališč, vrednot in pravil;

E.  ker je partnerstvo AKP-EU sicer veliko prispevalo k napredovanju na področju razvojnih ciljev tisočletja, a doslej napredek glede izkoreninjenja revščine in vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo ni bil zadosten, saj je polovica držav članic AKP še vedno med najmanj razvitimi državami na svetu in te države skupaj predstavljajo manj kot 5 % svetovne trgovine in približno 2 % svetovnega BDP;

F.  ker ustanovitev Afriške unije, skupna strategija Afrika-EU, skupna strategija za partnerstvo Karibi-EU in strategija EU-Pacifik kažejo na vedno bolj regionalen pristop EU k obravnavi vprašanj, ki so v skupnem interesu in zadevajo vse strani, kot so mir in varnost, terorizem in migracije;

G.  ker so mir, varnost in politična stabilnost pogoji za trajnostni razvoj;

H.  ker morajo skupna podlaga in regionalni dogovori upoštevati regionalne in celinske posebnosti, v skladu z načeloma subsidiarnosti in dopolnjevanja;

I.  ker je AKP opredelila tri stebre pogajanj, in sicer:

   trgovina, naložbe in storitve,
   razvojno sodelovanje, znanost in tehnologija ter raziskave in inovacije,
   politični dialog in zastopanje interesov;

J.  ker je politični dialog o bistvenih elementih, kakor je opredeljeno v členih 8 in 96 Sporazuma iz Cotonouja, konkreten in zakonit način ohranjanja skupnih vrednot partnerstva AKP-EU ter spodbujanja demokracije, dobrega upravljanja in človekovih pravic, ki so izjemnega pomena za trajnostni razvoj;

K.  ker je v novem sporazumu očitno treba zagotoviti ohranitev pogojevanja s človekovimi pravicami in okrepiti politični dialog;

L.  ker se v Sporazumu iz Cotonouja po reviziji iz leta 2010 sicer jasno priznava vloga nacionalnih parlamentov, lokalnih organov, civilne družbe in zasebnega sektorja, a je njihova udeležba v razpravah o politikah in dejavnostih AKP-EU – vključno z oblikovanjem programov, nadaljnjim ukrepanjem in postopki ocenjevanja – omejena;

M.  ker se je politični dialog uporabljal predvsem v poznejših fazah političnih kriz in ne kot preventivni ukrep;

N.  ker se organizacije civilne družbe soočajo z vse bolj restriktivno zakonodajo in drugimi ovirami, ki omejujejo njihovo delovanje in prostor;

O.  ker so tehnične zmogljivosti v številnih državah AKP za obravnavanje zadev na področju obdavčenja ovira tako za uporabo domačih prihodkov kot za udeležbo v mednarodnem davčnem sodelovanju;

P.  ker se Evropski razvojni sklad financira z neposrednimi prispevki držav članic EU in zanj ne veljajo običajna proračunska pravila EU; ker Parlament nima nobenega vpliva na proračun tega sklada, razen da podeli razrešnico za že opravljena izplačila, kot tudi nima formalne pravice do nadzora nad njegovimi programi;

Q.  ker bi morala biti krepitev parlamentarne razsežnosti partnerstva med EU in AKP ter krepitev posvetovalne vloge te razsežnosti ključna elementa novega partnerstva;

R.  ker sta pogostost in raznolikost sej skupne parlamentarne skupščine AKP-EU omogočili stalen dialog med Evropskim parlamentom in državami skupine AKP ter tako utrdili njeno legitimnost in okrepili parlamentarno diplomacijo; ker se skupna parlamentarna skupščina v različnih političnih forumih uporablja kot zgled parlamentarne diplomacije;

1.  pozdravlja poglavitne vidike in splošno strukturo prihodnjega sodelovanja med skupino držav AKP in Evropsko unijo, ki jih predlaga Komisija v svojem priporočilu za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj o prihodnjem partnerskem sporazumu;

2.  vztraja, da morajo biti agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, cilji trajnostnega razvoja in evropsko soglasje o razvoju v središču obnovljenega partnerstva AKP-EU;

3.  pozdravlja dejstvo, da se uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja obravnava kot ključni cilj, vendar obžaluje, da v predlaganih dogovorih ni konkretnih izvedbenih ukrepov; poudarja potrebo, da se v vse politike, načrte in ukrepe prihodnjega sporazuma vključijo medsektorska vprašanja, kot so okoljska trajnost, cilji na področju podnebnih sprememb ter vprašanja enakosti spolov in socialne pravičnosti;

4.  pozdravlja, da je predlog Komisije za nov partnerski sporazum odprt zunanjim partnerjem;

5.  opozarja, da je prvi cilj trajnostnega razvoja izkoreninjenje revščine, ki ostaja osrednja težava v večini držav AKP; zato poudarja, da mora boj proti revščini ostati osrednji element prihodnjega sporazuma;

6.  ugotavlja, da je Komisija v veliki meri upoštevala mnenje Parlamenta ter da bodo v skladu z zahtevo Parlamenta v enaki meri pravno zavezujoči tudi skupna podlaga in regionalni dogovori;

7.  Opozarja, da bo prihodnji sporazum o partnerstvu vključevati načela enakosti, medsebojnega spoštovanja in vzajemnega interesa;

8.  vztraja, da se kot podlaga za sodelovanje po letu 2020 ohranijo bistveni elementi Sporazuma iz Cotonouja, torej spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin, demokratičnih načel in pravne države ter dobro upravljanje, in da se vključijo v temeljni sporazum in regionalne dogovore in protokole; poziva Komisijo in Svet, naj v del mandata, ki zadeva človekove pravice, izrecno vključita pravico do življenja brez diskriminacije na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali spolne identitete ter spolno in reproduktivno zdravje in pravice, kakor je določeno v pekinških izhodiščih za ukrepanje iz leta 1995 ter rezultatih konferenc o pregledu;

9.  poudarja, da je treba obravnavati vprašanje človekovih pravic in upravljanja na podlagi obstoječih mednarodnih pravnih instrumentov, zakonov, načel in mehanizmov, ki so jih oblikovali regionalni in vseafriški organi upravljanja, da bi se okrepila odgovornosti;

10.  opozarja, da mora prihodnje partnerstvo med državami AKP in državami članicami EU vključevati agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in prispevati k njenemu izvajanju na vseh ravneh;

11.  poziva pogajalce EU in AKP, naj v del sporazuma o skupni podlagi vključijo jasno določbo o celovitem izvajanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča s strani vseh pogodbenic;

12.  vztraja, da je treba zagotoviti skladnost med načeli, določenimi v skupni podlagi, in regionalnimi prednostnimi nalogami, ki so opredeljene v sporazumih, ter poudarja, da bi podlaga morala vključevati izrecno sklicevanje na mehanizme za odgovornost, spremljanje in pregled v primerih neizpolnjevanja; poudarja, da je treba zagotoviti tudi odgovornost pogodbenic do državljanov in civilne družbe ter da bi morale skupne institucije nuditi mehanizme, ki bi civilni družbi in državljanom omogočali prijavljanje primerov kršitve obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in drugimi bistvenimi elementi;

13.  ponovno opozarja vse strani v pogajanjih, da je politični dialog temeljni del Sporazuma iz Cotonouja ter da mora ostati središčni in pravni steber splošnega okvira novega sporazuma in njegove regionalne ravni;

14.  poudarja, da je politični dialog sestavni del partnerstva in dragocena podlaga za izboljšanje razmer, v katerih živijo prebivalci partnerskih držav; zato poziva k boljšemu spremljanju razmer na področju človekovih pravic v teh državah in poudarja, da mora biti spremljanje vključujoče, pregledno in participativno; poudarja pomen zagotavljanja smiselnega vključevanja civilne družbe v dialog na vseh ravneh;

15.  opozarja, da mora biti politični dialog uravnotežen in da mora temeljiti na medsebojnem spoštovanju;

16.  poudarja, da bi bilo treba v okviru sodelovanja med EU in AKP zagotoviti mehanizem medsebojnih pregledov za redno spremljanje napredka in vrzeli pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, ki bi vključevalo parlamente, lokalne organe in civilno družbo, pa tudi redno ocenjevanje in javno poročanje o spoštovanju človekovih pravic in drugih bistvenih elementih; meni, da so za učinkovitost izvajanja agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja potrebne legitimnost, bližina, subsidiarnost in visoka raven sodelovanja lokalnih organov in nedržavnih akterjev; poziva k boljši komunikaciji in dialogu, da bi se poglobili odnosi med državami AKP in EU;

17.  ponovno poudarja, da so sporazumi o gospodarskem partnerstvu osnova regionalnega sodelovanja in so instrumenti za razvoj in regionalno vključevanje; zato poziva, da se v celoti vključijo v novi sporazum med EU in državami AKP;

18.  poziva h krepitvi političnega vpliva partnerstva AKP-EU na svetovnem prizorišču, da bodo partnerice lahko postale učinkovitejši svetovni akterji;

19.  poziva, naj se v prihodnji sporazum vključijo jasne določbe, ki bodo urejale vlogo in odgovornosti zasebnega sektorja; še posebej poudarja, da morajo podjetja, ki so vključena v razvojna partnerstva, spoštovati načela družbene odgovornosti podjetij skozi celoten življenjski cikel projektov, tudi s spoštovanjem globalnega dogovora OZN, vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, temeljnih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela, okoljskih standardov in konvencije OZN proti korupciji; poudarja, da morajo EU in države AKP oblikovati nacionalne načrte za izvajanje vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, zlasti določb o potrebni skrbnosti;

20.  opozarja, da je uporaba domačih virov prek obdavčitve najpomembnejši vir prihodkov za financiranje trajnostnega razvoja; obžaluje, da ukrepi za boj proti nezakonitim finančnim tokovom in davčnim utajam nimajo pomembnega mesta v osnutku mandata; poziva pogajalske strani, naj vključijo v novi sporazum ambiciozne določbe o finančni in tehnični pomoči državam v razvoju pri doseganju novih svetovnih standardov za boj proti davčnim utajam, vključno s samodejno izmenjavo informacij, informacijami o dejanskem lastništvu podjetij in javnem poročanju o multinacionalkah po državah, da bi zaustavili erozijo davčne osnove in preusmerjanje dobička, na podlagi modelov G20 in OECD; prav tako poziva strani, naj se zavežejo, da bodo podprle oblikovanje pravno zavezujočega medvladnega organa OZN za davčno sodelovanje;

21.  obžaluje, da osnutek pogajalskega mandata ne predvideva določb o zagotavljanju trajnostne razvojne razsežnosti za kmetijstvo, kljub velikim izzivom, s katerimi se zaradi podnebnih sprememb soočajo kmetje iz držav AKP; poziva pogajalske strani, naj v novi sporazum vključijo programe podpore za trajnostne kmetijske prakse;

22.  poziva, naj se v politični dialog, načrtovanje in izvajanje ter podporo za izgradnjo zmogljivosti v večji meri vključuje civilna družba; poudarja pomen vključevanja civilne družbe v politični dialog, zlasti ko gre za lokalne skupine, ki jih politike neposredno zadevajo; v zvezi s tem poudarja, da v nekaterih državah grozi krčenje prostora za civilno družbo ter da je treba vključiti skupine, denimo manjšine, mlade in ženske, ki ne zmorejo organizirati svojih interesov ali jih njihove vlade, kljub legitimnim demokratičnim interesom, ne priznavajo;

23.  poudarja, da bi bilo treba delovanje civilne družbe graditi okrog priznavanja različnih vlog, ki jih igra, in da bi bilo treba povečati njeno vlogo polnopravnega akterja v sporazumu;

24.  poudarja, da je treba načela učinkovitega razvojnega sodelovanja v celoti vključiti v novi sporazum o partnerstvu med AKP in EU ter da bi morala biti podlaga sporazuma in regionalnih protokolov določbe za zagotavljanje odgovornosti držav, osredotočanje na rezultate, vključenost procesa razvoja, preglednost in medsebojno odgovornost; poudarja, da je treba zagotoviti geografsko uravnotežen pristop k dodeljevanju pomoči z velikim poudarkom na najmanj razvitih in nestabilnih državah; meni, da pogojevanje dodeljevanja pomoči s sodelovanjem z EU pri vprašanjih, povezanih z migracijami, ni v skladu z dogovorjenimi načeli razvojne učinkovitosti;

25.  poudarja, da bi moralo prenovljeno sodelovanje/partnerstvo med EU in AKP zagotoviti učinkovitejše skupno ukrepanje za reševanje različnih izzivov, s katerimi se sooča današnji svet, kot je na primer boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu;

26.  ponovno poudarja, da mora prihodnji sporazum zagotavljati možnost za izboljšanje obveznosti in spoštovanja skladnosti politik za razvoj ter da bi moral vključevati mehanizme za sistematično spremljanje te skladnosti; v zvezi s tem opozarja na vlogo, ki jo imajo delegacije EU pri spodbujanju skladnosti politik za razvoj, in poudarja, da morajo redno izvajati dialoge na državni ravni;

27.  poudarja pomen privabljanja naložb zasebnega sektorja, spodbujanja dolgoročnega razvoja lokalnih kapitalskih trgov in uporabljanja omejenih proračunov za uradno razvojno pomoč kot vzvodov, da bi se kar najbolj povečala učinek in financiranje ciljev trajnostnega razvoja;

28.  ponovno poudarja pomen krepitve parlamentarne razsežnosti prihodnjega sporazuma, da se za prihodnjo vseobsežno skupno parlamentarno skupščino zagotovi resnična posvetovalna pristojnost in da se zagotovi odprt, demokratičen in celovit parlamentarni dialog; zahteva jamstvo za njeno pravno in operativno avtonomijo; zahteva, da se skupna parlamentarna skupščina tesno vključi v izvajanje sporazuma in da se z njo redno opravljajo posvetovanja o vseh zadevah, ki so pomembne za partnerstvo; meni, da bi morala biti skupna parlamentarna skupščina v celoti vključena v pogajanja o prihodnjem partnerstvu;

29.  poziva k dodatnim prizadevanjem za izboljšanje nadzora, ki ga skupna parlamentarna skupščina izvaja nad razvojnimi programi;

30.  je prepričan, da so potrebna redna, vsaj letna, srečanja na ravni AKP-EU, da se zagotovita kontinuiteta in stabilnost partnerstva ter omogočijo redno poročanje in medsebojni pregledi v zvezi z napredkom glede uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja ter spoštovanja človekovih pravic in drugih bistvenih elementov sporazuma, kot je Parlament že pozval;

31.  zato priporoča, naj se skupna parlamentarna skupščina uskladi z novo regionalno strukturo in pri tem ohrani osredotočenost na delo v regionalnih forumih ter tesno pritegne nacionalne in regionalne parlamente; meni, da bi se morala svet AKP-EU in skupna parlamentarna skupščina redno sestajati na plenarnih zasedanjih, a manj pogosto kot sedaj, in sicer izmenično v EU in državi AKP, ter da te seje ne bi smele biti odvisne od tega, ali se svet AKP-EU sestane ali ne; poziva državo članico EU, ki predseduje Svetu EU, naj se v večji meri udejstvuje pri pripravi, organizaciji in gostitvi zasedanja skupne parlamentarne skupščine;

32.  zahteva, naj bodo srečanja med parlamentarci EU in AKP na ravni regionalnih dogovorov vsaj enkrat letno v vsaki regiji in naj jih dopolnjuje forum z več deležniki, ki bo vključeval nedržavne akterje, tudi civilno družbo, mlade in zasebni sektor;

33.  je prepričan, da bi moral vseafriški parlament postati čvrst steber prihodnjega dogovora EU-Afrika dogovora, zlasti v odnosu do prihodnjega sveta EU-Afrika in ob njem; v zvezi s tem poziva Komisijo in njene sogovornike iz skupine držav AKP, naj v zgodnji fazi pogajanj objavijo besedila s predlogi glede parlamentarne razsežnosti in vloge vseafriškega parlamenta in naj se o tem posvetujejo z vseafriškim parlamentom oziroma z Evropskim parlamentom;

34.  opozarja, da je treba Evropski parlament v vseh fazah postopka pogajanj izčrpno in nemudoma obveščati v skladu s členom 218(10) PDEU, in ponovno poudarja, da je treba izboljšati praktične ureditve za sodelovanje in izmenjavo informacij skozi celoten življenjski cikel mednarodnih sporazumov; nadalje poziva Svet in Komisijo, naj skupno parlamentarno skupščino izčrpno in pravočasno obveščata o pogajanjih;

35.  poziva Svet Evropske unije, naj objavi mandat, kot ga je sprejel Svet; skupino držav AKP pa poziva, naj stori enako s svojim mandatom;

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu AKP, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji Afriške unije, vseafriškemu parlamentu in predsedstvu Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU.

(1) http://www.europarl.europa.eu/intcoop/acp/03_01/pdf/mn3012634_en.pdf
(2) http://www.wipo.int/edocs/trtdocs/en/acp/trt_acp_3.pdf
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0371.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0437.
(5) UL C 349, 17.10.2017, str. 11.
(6) UL C 310, 25.8.2016, str. 19.
(7) UL C 170, 30.5.2017, str. 36.
(8) http://www.europarl.europa.eu/intcoop/acp/2015_acp2/pdf/1081264en.pdf


Spremljanje uporabe prava EU v letu 2016
PDF 234kWORD 63k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o spremljanju uporabe prava EU v letu 2016 (2017/2273(INI))
P8_TA(2018)0268A8-0197/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in zlasti členov 1, 2 in 3,

–  ob upoštevanju 33. letnega poročila Komisije o spremljanju uporabe prava EU (2015) (COM(2016)0463),

–  ob upoštevanju 34. letnega poročila Komisije o spremljanju uporabe prava EU (2016) (COM(2017)0370),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom Ocenjevalno poročilo sistema „EU Pilot“ (COM(2010)0070),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom Drugo ocenjevalno poročilo sistema „EU Pilot“ (COM(2011)0930),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. oktobra 2016 o spremljanju uporabe prava Unije – letno poročilo 2014(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. decembra 2016 z naslovom „Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov“ (C(2016)8600),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2002 o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (COM(2002)0141),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2012 o posodobitvi načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije (COM(2012)0154),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2014 o novem okviru EU za krepitev načela pravne države (COM(2014)0158),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. maja 2015 o boljšem pravnem urejanju za boljše rezultate – agenda EU (COM(2015)0215),

–  ob upoštevanju Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo(2),

–  ob upoštevanju Odločbe Sveta 2001/470/ES z dne 28. maja 2001 o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah(3),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o 30. in 31. letnem poročilu o spremljanju uporabe prava EU (2012–2013)(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2016 o odprti, učinkoviti in neodvisni upravi Evropske unije(7) in resolucije z dne 15. januarja 2013 s priporočili Komisiji o zakonu Evropske unije o upravnem postopku(8);

–  ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 27. maja 2016 o zagotavljanju koristi okoljskih politik EU z rednim pregledom njihovega izvajanja (COM(2016)0316) in z dne 3. februarja 2017 z naslovom Pregled izvajanja okoljske politike EU: skupni izzivi in prizadevanja za boljše rezultate (COM(2017)0063),

–  ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic,

–  ob upoštevanju členov 52 in 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za ustavne zadeve., Odbora za pravice žensk in enakost spolov in Odbora za peticije (A8-0197/2018),

A.  ker člen 17 PEU določa, da je glavna vloga Komisije ta, da „skrbi za uporabo Pogodb“;

B.  ker člen 2 PEU določa, da Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin; ker je pravilno izvajanje prava EU bistveno za doseganje ciljev politik EU, ki so opredeljeni v Pogodbah in sekundarni zakonodaji; ker si v skladu s členom 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva odpravljati neenakosti ter spodbujati enakost med moškimi in ženskami;

C.  ker je v skladu s členom 2 PEU in členom 21 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljevanju: Listina) enakost žensk in moških ena od temeljnih vrednot, na katerih temelji EU, in ker si Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva za boj proti vsem oblikam diskriminacije ter odpravo neenakosti in spodbujanje enakih možnosti in enakega obravnavanja;

D.  ker člen 3 PEU določa, da so cilji Unije med drugimi krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov, prizadevanje za trajnostni razvoj Evrope, ki temelji na uravnoteženi gospodarski rasti in stabilnosti cen, za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, ter da se Evropska unija bori proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok;

E.  ker morajo države članice glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije Komisiji posredovati jasne in natančne informacije o tem, kako so direktive EU prenesle v nacionalno zakonodajo; in ker se, v skladu s skupno politično izjavo Komisije in držav članic z dne 28. septembra 2011(9) ter skupno politično izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z dne 27. oktobra 2011(10), od držav članic pri obveščanju Komisije o nacionalnih ukrepih za prenos lahko zahteva tudi obrazložitvene dokumente o tem, kako so prenesle direktive v nacionalno pravo;

F.  ker so na podlagi člena 4(3) PEU ter členov 288(3) in 291(1) PDEU države članice primarno odgovorne za pravilen prenos, uporabo in izvajanje prava EU v določenih rokih ter za zagotovitev ustreznih pravnih sredstev za učinkovito pravno zaščito na področjih, ki jih zajema pravo EU;

G.  ker pravilna uporaba zakonodaje EU zagotavlja koristi politik na ravni Unije za vse evropske državljane in enake konkurenčne pogoje za podjetja;

H.  ker se je Komisija po sprejetju sporočila z naslovom „Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov“ iz decembra 2016 odločila, da se bo osredotočila na primere, kjer države članice niso sporočile svojih ukrepov za prenos, kjer so bile direktive neustrezno prenesene, kjer države članice niso upoštevale sodb Sodišča (po členu 260(2) PDEU), kjer so države članice povzročile resno škodo finančnim interesom EU ali kjer so kršile izključne pristojnosti EU;

I.  ker ima Listina v skladu s členom 6(1) PEU enako pravno vrednost kot Pogodbi ter se uporablja za institucije, organe, urade in agencije Unije ter države članice, ko izvajajo pravo Unije (člen 51(1) Listine);

J.  ker so postopki EU Pilot namenjeni tesnejšemu in bolj usklajenemu sodelovanju med Komisijo in državami članicami, da se čim prej in s pomočjo dvostranskega dialoga odpravijo kršitve prava EU, tako da po možnosti ne bo treba začeti uradnega postopka za ugotavljanje kršitev;

K.  ker je treba kot odgovor na trenutni demokratični primanjkljaj in glede na resolucijo z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice vzpostaviti nov mehanizem z enotnim in usklajenim okvirom, ki se bo oprl na obstoječe instrumente in mehanizme in ki bi ga bilo treba enotno uporabljati za vse institucije EU in vse države članice;

L.  ker pa v okviru novih politik, ki jih je Komisija sprejela za zagotovitev skladnosti s pravom EU, cilj sistema EU Pilot ni podaljšati postopek za ugotavljanje kršitev, ki je že sam po sebi začetek dialoga za reševanje težav z državo članico;

M.  ker se je Komisija, kot je to pokazala že v sporočilu z naslovom „Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov“, odločila, da bo za zagotovitev bolj strateškega in učinkovitega pristopa k izvrševanju pri obravnavanju kršitev odslej začela postopke za ugotavljanje kršitev, ne da bi se zanašala na mehanizem EU Pilot, razen če se ji bo to v posameznem primeru zdelo koristno;

N.  ker je leta 2016 Komisija prejela 3 783 pritožb glede morebitnih kršitev prava EU, Italija (753), Španija (424) in Francija (325) pa so države članice, proti katerim je bilo vloženih največ pritožb;

O.  ker Komisija v skladu s členom 258(1) in (2) PDEU državi članici poda obrazloženo mnenje, če meni, da ni izpolnila obveznosti iz Pogodb, in lahko zadevo predloži Sodišču EU, če ta država članica ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija;

P.  ker je Komisija v letu 2016 sprožila 847 novih postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi prepoznega prenosa direktiv;

Q.  ker je bilo v letu 2016 95 postopkov za ugotavljanje kršitev še vedno nerešenih, zaradi česar je sodišče presodilo, da države članice ne spoštujejo prava EU;

R.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2016 o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice zahteval, da Komisija do septembra 2017 na podlagi člena 295 PDEU pripravi predlog o sklenitvi pakta Unije za demokracijo, pravno države in temeljne pravice v obliki medinstitucionalnega sporazuma, ki bo določil načrte za olajšanje sodelovanja med institucijami Unije in državami članicami v okviru člena 7 PEU;

S.  ker Okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo določa, da je treba dati na razpolago informacije v zvezi z vsemi postopki za ugotavljanje kršitev, ki temeljijo na uradnem opominu, kar pa ne zajema neformalnega postopka v sistemu EU Pilot, ki se izvede pred začetkom uradnega postopka za ugotavljanje kršitev;

T.  ker člen 41 Listine opredeljuje pravico do dobrega upravljanja kot pravico vsakogar, da institucije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku, in ker v skladu s členom 298 PDEU institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava;

U.  ker Komisija v sporočilu z dne 3. februarja 2017 o pregledu izvajanja okoljske politike EU trdi, da je oblikovala strukturiran in celovit dialog z državami članicami o izvajanju okoljske zakonodaje EU, in z novim namenskim okvirom ponuja pomoč pri prizadevanjih držav članic brez poseganja v svoja izvršilna pooblastila iz pogodb EU;

V.  ker člen 157 PDEU dovoljuje, člen 19 PDEU pa omogoča zakonodajo za boj proti vsem oblikam diskriminacije, tudi na podlagi spola;

W.  ker so se EU in njene države članice v izjavi št. 19, priloženi k sklepni listini medvladne konference, na kateri je bila sprejeta Lizbonska pogodba, zavezale, da se bodo borile „proti vsem oblikam nasilja v družini“, ta kazniva dejanja preprečevale in kaznovale ter zagotovile „podporo in zaščito žrtev“.

X.  ker je bila zakonodaja EU za boj proti trgovini z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, sprejeta na podlagi členov 79 in 83 PDEU; ker program za pravice, enakost in državljanstvo med drugim financira ukrepe, ki prispevajo k izkoreninjenju nasilja nad ženskami;

Y.  ker se mnoge direktive EU, zlasti tiste, ki se osredotočajo na enakost spolov, v številnih državah članicah ne izvajajo pravilno in tako osebe različnih spolov pri dostopu do zaposlitve ter dostopu do blaga in storitev niso zaščitene pred diskriminacijo;

Z.  ker se diskriminacija na podlagi spola prekriva z drugimi oblikami diskriminacije, tudi z diskriminacijo na podlagi rase ali etnične pripadnosti, vere, invalidnosti, zdravja, spolne identitete, spolne usmerjenosti, starosti in/ali družbenoekonomskih razmer;

AA.  ker je 33 % žensk v EU doživelo fizično in/ali spolno nasilje, 55 % pa spolno nadlegovanje, od tega 32 % na delovnem mestu; ker so ženske posebej izpostavljene spolnemu, fizičnemu in spletnemu nasilju, kibernetskemu nadlegovanju in zalezovanju; ker več kot polovico umorjenih žensk ubije partner ali sorodnik; ker je nasilje nad ženskami ena najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic na svetu, ne glede na starost, državljanstvo, vero, izobrazbo, finančni in socialni položaj žrtve, in je glavna ovira za enakost žensk in moških; ker se pojav feminicida v državah članicah ne zmanjšuje;

AB.  ker je raziskava o položaju oseb LGBT v EU pokazala, da se lezbijke, biseksualne in transspolne ženske soočajo z izjemno velikim tveganjem diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete; ker je 23 % lezbijk in 35 % transspolnih oseb vsaj enkrat v zadnjih petih letih že doživelo fizični/spolni napad ali so jim grozili z nasiljem doma ali drugje (na cesti, v javnem prevoznem sredstvu, na delovnem mestu itd.);

AC.  ker je bilo ugotovljeno, da se pri uporabi in izvrševanju prava EU s področja enakosti spolov v državah članicah pojavljajo nekatere težave glede prenosa in uporabe ustreznih direktiv, kot so vsebinske pomanjkljivosti v zakonodaji in njena nedosledna uporaba s strani nacionalnih sodišč;

AD.  ker so institucije in mehanizmi za enakost spolov v nacionalnih vladnih strukturah pogosto odrinjeni na rob ter razdeljeni med različne resorje in težko delujejo zaradi zapletenih pooblastil ter pomanjkanja ustreznega osebja, usposabljanja, podatkov in sredstev, poleg tega pa od političnega vodstva ne dobivajo dovolj podpore;

AE.  ker po navedbah primerjalne analize protidiskriminacijskega prava v Evropi, ki jo je leta 2017 objavila evropska mreža pravnih strokovnjakov s področja enakosti spolov in nediskriminacije, v veliki večini držav še vedno obstajajo resni pomisleki glede predstave in ozaveščenosti, saj posamezniki pogosto niso seznanjeni s svojimi pravicami do zaščite pred diskriminacijo ali obstojem zaščitnih mehanizmov; ker so se v tej analizi pojavila nadaljnja vprašanja v povezavi z izvrševanjem protidiskriminacijskih direktiv EU, kot so pomanjkljiva (ali preveč omejena) pravna legitimacija organizacij in združenj glede vključevanja v postopke v imenu ali v podporo žrtvam diskriminacije in restriktivna uporaba obrnjenega dokaznega bremena, kot tudi številne ovire za učinkovit dostop do sodnega varstva, ta vprašanja pa predstavljajo ovire za državljane, ki jim preprečujejo, da bi lahko v celoti uživali in zaščitili svoje pravice, ki izhajajo iz določb protidiskriminacijske zakonodaje;

AF.  ker indeks enakosti spolov za leto 2017 Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) kaže na le neznatno izboljšanje, pri čemer je jasno, da je EU še vedno daleč od doseganja enakosti spolov, skupni rezultat pa je zdaj 66,2 od 100, le štiri odstotne točke več kot pred desetimi leti;

AG.  ker navedeni podatki o enakosti spolov kažejo na izboljšanje za skoraj 10 točk v zadnjem desetletju na področju sprejemanja odločitev, saj vrednost trenutno znaša 48,5, vendar je na tem področju rezultat še vedno najnižji; ker te številke odražajo predvsem neenako zastopanost žensk in moških v politiki ter kažejo na demokratični primanjkljaj pri upravljanju EU;

AH.  ker po ocenah poročila Eurofounda o razliki v zaposlenosti po spolu ta razlika EU stane približno 370 milijard EUR letno, kar je 2,8 % njenega BDP;

AI.  ker sestavljeni kazalnik plačanega in neplačanega delovnega časa glede na raziskavo Eurofounda o delovnih pogojih kaže, da ženske delajo dlje, če se obračuna plačani in neplačani delovni čas;

AJ.  ker je zastopanost spolov v upravnih odborih agencij EU precej neuravnotežena, v njih pa se kažejo trajni vzorci spolne segregacije, čeprav si EU prizadeva za enakost spolov pri odločanju;

AK.  ker je feminizacija revščine dejstvo v EU in ker bi morala biti ustrezna in popolna uporaba in izvrševanje zakonodaje EU s področja enakosti in enakosti spolov povezana z ukrepi, ki obravnavajo zelo visoke stopnje brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti žensk; ker so ženske zaradi pomanjkanja politik enakosti in pomanjkljivega izvajanja zakonodaje s področja enakosti spolov izključene s trga dela in tako še bolj ogrožene in izpostavljene večjemu tveganju revščine in socialne izključenosti;

AL.  ker je pravilno izvajanje veljavne zakonodaje ključno za spodbujanje enakosti žensk in moških; ker kljub temu, da prenovljena Direktiva 2006/54/ES jasno prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo, in čeprav ženske v povprečju dosežejo visoko raven izobrazbe, je razlika v plačah med spoloma leta 2015 še vedno znašala 16,3 %;

AM.  ker mora biti načelo enakosti spolov bistveni del spremljanja uporabe veljavne zakonodaje EU;

AN.  ker je zbiranje podatkov, po možnosti razčlenjenih po spolu, nadvse pomembno za oceno dosedanjega napredka v zvezi z uporabo prava EU;

1.  pozdravlja odločitev Komisije(11), da se bo hitro odzivala na kršitve, ter podpira njena prizadevanja, da težave z izvajanjem rešuje neformalno; poziva Komisijo, naj izboljša sistem za reševanje težav EU Pilot;

2.  izraža zaskrbljenost zaradi povečanja skupnega števila postopkov za ugotavljanje kršitev v letu 2016, ko je bilo zabeleženo najvišje število teh primerov v zadnjih petih letih;

3.  pozdravlja letno poročilo Komisije o spremljanju uporabe prava EU za leto 2016 in ugotavlja, da so v skladu s tem poročilom štiri področja, na katerih je bilo leta 2016 začetih največ postopkov za ugotavljanje kršitev pri prenosu zoper države članice, okolje, pravosodje in potrošniki, obdavčevanje in notranji trg;

4.  opozarja, da je pravica do vlaganja peticij pri Evropskem parlamentu, kot je opredeljena v členih 20 in 227 PDEU ter členu 44 Listine, temelj evropskega državljanstva in da je glede na nedavne raziskave po mnenju državljanov to druga najpomembnejša pravica; poudarja, kako pomembne so peticije, saj državljanom in prebivalcem dajejo občutek vključenosti v dejavnosti Unije in jim omogočajo, da izražajo svojo zaskrbljenost glede primerov napačne uporabe ali kršitev prava EU in morebitnih pravnih vrzeli ter hkrati opozorijo na te pomanjkljivosti v pričakovanju, da bodo izpostavljeni problemi rešeni pravočasno in na učinkovit način; se strinja s Komisijo, da je treba priznati, da je delo, opravljeno za zagotovitev učinkovitega izvrševanja obstoječega prava EU, enako pomembno kot delo, posvečeno pripravi nove zakonodaje; poziva Komisijo, naj s tega vidika izboljša obravnavo nanjo naslovljenih peticij z zagotavljanjem pravočasnih in poglobljenih odgovorov;

5.  opozarja na študijo tematskega sektorja C Parlamenta o orodjih in izzivih pri spremljanju izvajanja prava EU, ki jo je naročil Odbor za peticije, in pozdravlja njena konkretna priporočila Parlamentu za ukrepe; opozarja na nedavno objavljeno študijo tematskega sektorja C o učinkovitem dostopu do pravnega varstva, potem ko se vedno znova ponavljajo obtožbe glede obravnave nekaterih peticij; podpira predlog Komisije o spodbujanju usposabljanja v pravosodju v zvezi s pravom EU za različne države članice, da bi se zagotovila doslednost sodb in s tem enako izvrševanje pravic v vsej Uniji;

6.  pozdravlja večjo preglednost poročila Komisije za leto 2016 in večjo količino statističnih podatkov v poročilu v primerjavi s prejšnjimi poročili; obžaluje pa, da poročilo ne vsebuje natančnih podatkov o številu peticij, v zvezi s katerimi je bil sprožen postopek EU Pilot ali postopek za ugotavljanje kršitev, ter poziva Komisijo, naj zagotovi te konkretne informacije; z obžalovanjem ugotavlja, da niti Parlament niti vlagatelji peticij niso vključeni v te postopke; ponovno poziva Komisijo, naj Parlament obvešča o vseh tekočih postopkih EU Pilot in začetih postopkih za ugotavljanje kršitev, da se bo izboljšala preglednost, skrajšal čas reševanja sporov prek Odbora za peticije, povečalo zaupanje v projekt EU in predvsem krepila legitimnost postopka EU Pilot, zlasti ko gre za postopke za ugotavljanje kršitev; poziva Komisijo, naj sistematično sporoča svoje odločitve in različne ukrepe, ki jih je sprejel kolegij komisarjev, ter naj objavlja dnevne rede in glavne rezultate skupnih sestankov; priznava sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevah C-39/05 P, C-52/05 P in C-562/14 P iz maja 2017, v skladu s katero dokumenti v okviru postopka EU Pilot ne smejo biti javno razkriti, če obstaja tveganje, da bi razkritje dokumentov vplivalo na naravo postopka za ugotavljanje kršitev, spremenilo njegov potek ali ogrozilo njegove cilje; poziva Komisijo, naj potem, ko bo to tveganje nehalo obstajati, se pravi po zaključku postopkov EU Pilot, razkrije dokumente, ki jih je izmenjala z državami članicami; v zvezi s tem podpira predlog evropske varuhinje človekovih pravic o pravočasnosti in preglednosti predhodnih postopkov za ugotavljanje kršitev v okviru programa EU Pilot; poudarja pomen obveščanja vseh udeležencev in zagotovitve večje preglednosti v postopkih EU Pilot; obžaluje, da Komisija ne izkazuje resne zavezanosti pri odgovarjanju na pomisleke poslancev Evropskega parlamenta v okviru postopkov EU Pilot, ter jo poziva, naj Odbor za peticije obvešča o vseh pomembnih novih korakih v preiskavah in tekočih dialogih z državami članicami, ko gre za odprte peticije; ponovno poziva Komisijo, naj v svoja letna poročila vključi stopnjo izvajanja direktiv in uredb EU;

7.  meni, da visoko število postopkov za ugotavljanje kršitev kaže, da je zagotavljanje pravočasne in pravilne uporabe zakonodaje EU v državah članicah še vedno velik izziv in prednostna naloga, ob upoštevanju novega, bolj strateškega in učinkovitejšega pristopa k izvrševanju, ki ga je za leto 2016 sprejela Komisija; meni, da bi lahko bile nekatere od teh kršitev rezultat pomanjkanja sredstev, ki se v nekaterih državah članicah namenijo javni upravi;

8.  poudarja, da je število novih pritožb na najvišji ravni po letu 2011, z rekordnimi 3.783 novimi pritožbami, kar je za 67,5 % več kot v preteklem letu, obenem pa je padla raven rešenih pritožb, in da je leta 2016 ostalo nerešenih 1.657 postopkov za ugotavljanje kršitev, medtem ko je bilo v istem letu sproženih 986 postopkov za ugotavljanje kršitev, od katerih jih 847 zadeva prepozen prenos; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je 95 postopkov za ugotavljanje kršitev odprtih tudi po sodbi Sodišča, ker je Komisija menila, da zadevne države članice še niso izvršile sodb v skladu s členom 258 PDEU, in sta na splošno najbolj prizadeti področji „zaposlovanje“ in „pravosodje in potrošniki“ sledijo pa jima notranji trg, industrija, podjetništvo ter mala in srednja podjetja, obdavčenje in carine ter okolje;

9.  pozdravlja zmanjšanje števila novih zadev v sistemu EU Pilot, odprtih v letu 2016 (790 v primerjavi z 881 v letu 2014), in dejstvo, da je to najnižje število po letu 2011, čeprav Komisija v primeru prepoznega prenosa direktiv ne začenja postopkov EU Pilot; vendar ugotavlja, da je odstotek rešenih zadev glede na leto 2015 rahlo upadel (s 75 % na 72 %); poziva Komisijo, naj pojasni svoje prednostne naloge glede politike izvrševanja, v skladu s katero navaja, da bo svoje izvršilne ukrepe osredotočila na področja, kjer lahko doseže resnične spremembe, in na svoje politične prednostne naloge, ko rešuje zadeve, ki razkrivajo sistemske pomanjkljivosti v pravnih sistemih držav članic;

10.  ugotavlja, da je zaveza Komisije, da bo pri izvrševanju prava EU postopala bolj strateško, pred nedavnim privedla do zaključka postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi političnih razlogov; zato jo poziva, naj v prihodnjih poročilih o spremljanju pojasni dejavnike za takšne odločitve;

11.  poudarja, da se je večina zadev v mehanizmu EU Pilot, ki so privedle do formalnih postopkov za ugotavljanje kršitev, nanašala predvsem na področja politike o okolju, notranjem trgu, industriji, podjetništvu ter malih in srednjih podjetjih, energiji ter obdavčenju in carinah; ugotavlja tudi, da je največ zadev v mehanizmu EU Pilot, ki so se nadaljevale s postopki za ugotavljanje kršitev, zadevalo Madžarsko, Nemčijo, Španijo in Poljsko;

12.  priznava, da so države članice primarno odgovorne za pravilno izvajanje in uporabo prava EU, vendar poudarja, da to institucij EU ne odreši dolžnosti, da pri oblikovanju sekundarnega prava EU spoštujejo primarno pravo EU, še posebej na področju pravne države in človekovih pravic v zvezi z Listino;

13.  poudarja, da sta ustrezno izvajanje in uporaba prava EU ključna za uresničevanje politike EU v zvezi z načelom enakosti žensk in moških, zapisanim v Pogodbah, in za spodbujanje in krepitev vzajemnega zaupanja med javnimi institucijami na ravni EU in nacionalni ravni, pa tudi med institucijami in državljani, saj sta zaupanje in pravna varnost podlaga za dobro sodelovanje in učinkovito uporabo prava EU;

14.  je zaskrbljen, ker v nekaterih državah še vedno obstajajo precejšnje pomanjkljivosti pri izvajanju in izvrševanju okoljske zakonodaje EU, zlasti na področju ravnanja z odpadki, infrastrukture za čiščenje odpadne vode in skladnosti z mejnimi vrednostmi za kakovost zraka;

15.  poudarja, da imajo socialni partnerji, organizacije civilne družbe, evropski državljani in drugi deležniki pomembno vlogo pri spremljanju in poročanju o pomanjkljivostih pri prenosu in uporabi prava EU s strani držav članic; zato pozdravlja večjo odzivnost med državljani v zvezi z izvajanjem zakonodaje EU, vključno z odločilno vlogo žvižgačev v javnem in zasebnem sektorju; poudarja, da je treba državljane EU prve jasno, dejansko dostopno, pregledno in pravočasno seznaniti s tem, kateri nacionalni zakoni so bili sprejeti pri prenosu prava EU in kateri nacionalni organi so pristojni za njihovo pravilno izvajanje;

16.  poudarja pomen, ki ga Komisija pripisuje pravočasnemu in pravilnemu prenosu prava EU v nacionalno zakonodajo in jasnim notranjim okvirnim določbam, ki od držav članic zahtevajo, da dajo prednost temu cilju, da ne bi prišlo do kršitve zakonodaje EU, hkrati pa zagotovijo, da lahko imajo posamezniki in podjetja koristi od učinkovitega in uspešnega izvajanja;

17.  vendar poudarja, da lahko nerealistični roki za izvajanje zakonodaje onemogočijo državam članicam, da bi spoštovale zakonodajo, to pa vodi do tihega strinjanja z zamudo pri izvajanju; poziva institucije EU, naj dosežejo dogovor glede bolj realističnega časovnega načrta za izvajanje uredb in direktiv ter pri tem ustrezno upoštevajo čas, ki je potreben za preverjanje in posvetovanje; meni, da bi morala Komisija predložiti poročila, povzetke in revizije zakonodaje na datume, o katerih se dogovorita sozakonodajalca, in v skladu z veljavnimi predpisi;

18.  poudarja, da je bilo treba leta 2016 prenesti 70 direktiv, kar je več kot leta 2015, ko jih je bilo treba prenesti 56; izraža zaskrbljenost zaradi visokega porasta novih kršitev zaradi poznega prenosa s 543 na 847; obžaluje, ker je bilo konec leta 2016 nerešenih 868 postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi poznega prenosa, kar pomeni 67,5-odstotno povečanje v primerjavi s 518 nerešenimi zadevami ob koncu leta 2015;

19.  izraža zaskrbljenost, ker države članice v letu 2015 niso izpolnile vseh zavez, da bodo predložile obrazložitvene dokumente skupaj z ukrepi, ki so jih sprejele za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo; meni, da bi morala Komisija zaradi nedosledne kakovosti številnih predloženih obrazložitvenih dokumentov zagotoviti več pomoči državam članicam za pripravo teh dokumentov in oblikovanje korelacijskih tabel;

20.  poudarja, da so navsezadnje državljani in podjetja prikrajšani za ugodnosti, do katerih so upravičeni po pravu EU, če se veljavna zakonodaja EU o načelih enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk pri izobraževanju, zaposlovanju in delu, enakem plačilu za enako delo in enakem obravnavanju žensk in moških pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbe z njimi ter veljavne določbe za izboljšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter za odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti pravočasno in pravilno ne prenesejo v nacionalno zakonodajo;

21.  poudarja, da je bila EU ustanovljena kot Unija, ki temelji na pravni državi in spoštovanju človekovih pravic (člen 2 PEU); ugotavlja, da morajo države članice pri izvajanju zakonodaje EU v celoti spoštovati temeljne pravice, določene v Pogodbah in Listini; ponovno poudarja, da je natančno spremljanje dejanj in opustitev dejanj držav članic in institucij EU izjemnega pomena;

22.  ponovno izraža zaskrbljenost zaradi števila peticij, naslovljenih na Parlament, in pritožb Komisiji o vprašanjih, ki jih je Komisija domnevno že rešila;

23.  poudarja, da je pomembno zaščititi celovitost pravnega reda EU, ki vključuje primarno in sekundarno zakonodajo ter mehko pravo; zato poziva, naj se čim prej sprejmejo zakonodajne in nezakonodajne pobude, potrebne za uresničitev evropskega stebra socialnih pravic za državljane; poziva Komisijo, naj poskrbi za kar največjo preglednost in skladnost pri oblikovanju novega okvira za pravilno izvajanje zakonodaje EU, kot je pregled izvajanja okoljske politike; poziva jo tudi, naj razmisli o možnosti, da bi v zvezi z evropskim stebrom socialnih pravic oblikovala tak okvir, ki bi bil posebej namenjen pravičnemu in uravnoteženemu razvoju, zaposlovanju, socialnim zadevam in vključevanju;

24.  ponovno poziva Komisijo, naj na podlagi resolucije Parlamenta z dne 25. oktobra 2016 predloži predlog za sklenitev pakta EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, s tem pa učinkovito združi svoja ustrezna letna tematska poročila z rezultati obstoječih mehanizmov za spremljanje in orodij za redno ocenjevanje ter jih pravočasno predstavi; opominja, da je Komisija kot varuhinja Pogodb, ob polnem spoštovanju načel dobrega in učinkovitega upravljanja iz člena 298 PDEU ter členov 41 in 47 Listine, dolžna spremljati in oceniti pravilno izvrševanje prava Unije ter spoštovanje načel in ciljev iz Pogodb s strani držav članic ter vseh institucij in organov Unije ter spoštovati svojo zavezo, da bo dejavno pomagala državam članicam pri prenosu in izvajanju nekaterih direktiv in uredb; zato priporoča, naj se od leta 2018 dalje ta naloga upošteva v zgoraj omenjenem političnem ciklu za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ustrezna letna tematska sporočila – združena z rezultati obstoječih mehanizmov za spremljanje in orodij za redno ocenjevanje – pa naj se pravočasno predstavijo;

25.  opozarja, da je Parlament večkrat pozval Komisijo, naj bolj proaktivno spremlja, usmerja in podpira izvajanje okoljske zakonodaje in politike;

26.  pozdravlja, da se je Komisija zavezala, da bo državam članicam s pripravo izvedbenih načrtov za nekatere direktive in uredbe dejavno pomagala pri prenosu in izvajanju evropske zakonodaje;

27.  meni, da bi moral biti Parlament zaradi svoje soodgovornosti za zagotavljanje izvajanja in izvrševanja prava EU v skladu z medinstitucionalnim sporazumom ter s tem povezane funkcije političnega nadzora nad Komisijo, ki mu je dodeljena s členom 14 PEU, samodejno obveščen o vsakem odprtem postopku EU Pilot in sproženem postopku za ugotavljanje kršitev, zagotovljen pa bi mu moral biti tudi ustrezen dostop do dokumentov, povezanih s tovrstnimi postopki, zlasti če izhajajo iz peticij, pri čemer bi se morale upoštevati potrebne določbe o zaupnosti za uspešno obravnavo zadev;

28.  predlaga, naj predstavniki držav članic večkrat prisostvujejo razpravam o peticijah v Odboru za peticije;

29.  ugotavlja, da države članice pravo EU uporabljajo nezadostno, kar se kaže v velikem številu pritožb, poslanih Komisiji, ter v nezanemarljivem dotoku peticij, naslovljenih na Parlament; pozdravlja namero Komisije iz sporočila iz decembra 2016, da bo za izvrševanje prava EU bolj uporabljala preventivna orodja, kot so skupni sestanki, smernice za izvajanje, skupine strokovnjakov in specializirane mreže (vključno z mrežo SOLVIT) ter podpirala krepitev zmogljivosti v državah članicah; poziva Komisijo, naj z uporabo določb iz člena 197 PDEU začne izvajati tako prenovljeno politiko izvrševanja na podlagi polnopravnega partnerstva z državami članicami in evropskimi institucijami; poziva Komisijo, naj izboljša obravnavo nanjo naslovljenih peticij z zagotavljanjem pravočasnih in poglobljenih odgovorov;

30.  ugotavlja, da je 95 postopkov za ugotavljanje kršitev še vedno nerešenih, čeprav je Sodišče EU presodilo, da države članice ne spoštujejo prava EU, pa je Komisija le v treh izmed teh zadev vložila tožbo pred Sodiščem na podlagi člena 260 PDEU; meni, da je nujno zagotoviti, da se sodbe Sodišča izvršijo v celoti in pravočasno ter da se po potrebi v celoti uporabijo določbe iz člena 279 PDEU, da bi se preprečilo spodkopavanje prava EU in avtoritete Sodišča; poziva Komisijo, naj se loti reševanja te zadeve ter Evropski parlament redno obvešča o doseženem napredku;

31.  poudarja, da Pogodbe EU in Listina vežejo vse institucije EU(12);

32.  priporoča, naj vsaka medparlamentarna razprava o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah vključuje civilno družbo in državljansko udeležbo, npr. prek peticij, posredovanih Parlamentu, in evropske državljanske pobude;

33.  poudarja, da se memorandumi o soglasju, sklenjeni med institucijami EU in državami članicami ne štejejo za akte EU v skladu s členom 288 PDEU;

34.  poudarja ključni pomen učinkovitosti, preglednosti in odgovornosti pri pripravi in uporabi prava EU s strani institucij EU; v zvezi s tem poudarja zlasti načelo demokratične odgovornosti – ter vlogo Parlamenta pri zagotavljanju tega načela – in pravico državljanov EU do sodnega varstva in dobrega upravljanja, kot je določeno v členih 41 in 47 Listine; želi spomniti, da te pravice in načela zahtevajo, da imajo državljani ustrezen in enostaven dostop do osnutkov pravnih aktov, ki jih zadevajo; znova opozarja, da bi morale biti te pravice in načela za države članice temeljnega pomena pri predlaganju osnutkov aktov o izvajanju prava EU;

35.  poziva Komisijo, naj po potrebi in kjer je to mogoče, poveča finančna sredstva EU, kot je Evropski socialni sklad, namenjena izboljšanju institucionalnih zmogljivosti javnih organov in zainteresiranih skupin in učinkoviti javni upravi, da se spodbudita socialna blaginja in gospodarski razvoj ter se poveča učinkovitost koristne zakonodaje; poziva Komisijo, naj v celoti uporabi člen 197 PDEU, da bi okrepila zmogljivost držav članic za izvajanje in izvrševanje zakonodaje EU;

36.  poziva Komisijo, naj razvije instrumente za pomoč državam članicam pri priznavanju težav s prenosom, njihovo obravnavo na zgodnji stopnji postopka za ugotavljanje kršitev in iskanju skupne rešitve;

37.  opozarja, da je zakonodaja, zaradi katere pride do najbolj očitnih pomanjkljivosti v postopkih za ugotavljanje kršitev, rezultat direktiv; opozarja, da se uredbe neposredno in obvezno uporabljajo v vseh državah članicah; zato poziva Komisijo, naj, kadar je to mogoče, za vsak zakonodajni predlog uporabi uredbo; meni, da bi lahko tak pristop zmanjšal tveganje za prekomerno zakonsko urejanje;

38.  opozarja, da predhodne odločbe pomagajo razjasniti, kako naj se uporablja pravo Evropske unije; meni, da uporaba tega postopka omogoča enotno razlago in izvajanje zakonodaje EU; zato poziva Komisijo, naj učinkoviteje spremlja izpolnjevanje obveznosti nacionalnih sodišč, da Sodišče Evropske unije zaprosijo za predhodno odločanje v skladu s členom 267 PDEU; zato spodbuja nacionalna sodišča, da v primeru dvoma predložijo vprašanja Sodišču Evropske unije in s tem preprečijo postopke za ugotavljanje kršitev;

39.  poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti nadzoru nad izvajanjem Direktive Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga(13), in naj začne potrebne postopke za ugotavljanje kršitev, pri čemer naj bo še posebej pozorna na nepravilno ali slabo uporabo;

40.  pozdravlja nenehna prizadevanja Komisije za izvrševanje okoljskih predpisov EU, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za vse države članice in gospodarske subjekte ter odpravili pomanjkljivosti pri izvajanju in izvrševanju okoljske zakonodaje EU, vključno z uporabo postopkov za ugotavljanje kršitev, kadar je to potrebno; vendar opozarja na znane omejitve glede učinkovitosti okoljskih predpisov EU, zlasti direktive o okoljski odgovornosti; poziva Komisijo, naj upošteva resolucijo Parlamenta z dne 26. oktobra 2017(14) o izvajanju te direktive; obžaluje, da je pravica državljanov do zdravega okolja v nekaterih državah članicah močno pogojena s stalnimi pomanjkljivostmi pri izvajanju in izvrševanju okoljske zakonodaje EU, zlasti v zvezi s preprečevanjem onesnaževanja zraka in vode, ravnanjem z odpadki in infrastrukturo za čiščenje odpadnih voda; ponovno opozarja, da bi lahko dosledno izvajanje okoljske zakonodaje Evropski uniji in njenemu gospodarstvu prihranilo 50 milijard EUR letno, zlasti pri zdravstvenih stroških in neposrednih stroških za okolje;

41.  poudarja, da pravni red EU zajema tudi mednarodne sporazume, ki jih je sklenila EU; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da okoljski predpisi EU morda niso v skladu z Aarhuško konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju: Aarhuška konvencija)(15), saj ne omogočajo zadostnega dostopa do sodnega varstva za okoljevarstvene organizacije in posameznike; zato poziva Komisijo, naj upošteva ugotovitve Odbora za skladnost z Aarhuško konvencijo(16) in stališče Sveta z dne 17. julija 2017(17) ter razišče načine in sredstva za skladnost z Aarhuško konvencijo na način, ki je združljiv s temeljnimi načeli pravnega reda Unije in njenim sistemom sodnega pregleda;

42.  poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti izvajanju ukrepov, sprejetih na področju azila in migracij, da se zagotovi, da spoštujejo načela iz Listine, naj sodeluje z državami članicami pri premagovanju težav, s katerimi se srečujejo pri izvajanju, in naj po potrebi začne postopke za ugotavljanje kršitev; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da nekatere države članice ne izpolnjujejo svojih obveznosti glede azila in migracij, predvsem v primerih premestitve prosilcev za azil; poudarja, da bi se bilo treba lotiti problema nesolidarnosti glede azila in migracij v nekaterih državah članicah, da bi vse države članice izpolnjevale svoje obveznosti; poziva države članice, naj se lotijo problema porasta trgovine z ljudmi za namene njihovega izkoriščanja za delo in spolnega izkoriščanja;

43.  poziva Komisijo, naj se učinkovito odzove na nastajajoče razmere v zvezi z migracijo in varnostjo, ter naj zagotovi učinkovito izvrševanje evropske agende o migracijah in nanjo vezanih izvedbenih svežnjev; poziva države članice, naj pravilno izvajajo direktivo o vračanju (2008/115/ES)(18) in redno poročajo o izvrševanju evropske agende o migracijah;

44.  poziva Komisijo, naj preveri skladnost pogodb brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti z zakonodajo EU na področju zaposlovanja, vključno z direktivo o delu s krajšim delovnim časom, saj se je veliko peticij, prejetih v letu 2016, nanašalo na prekarno delo;

45.  pozdravlja dejstvo, da se v poročilu priznava vloga Parlamenta pri opozarjanju Komisije na pomanjkljivosti pri uporabi prava EU v državah članicah v obliki parlamentarnih vprašanj in peticij; poudarja, da lahko nacionalni parlamenti z natančnejšim spremljanjem svojih vlad, ko so te vključene v zakonodajne postopke, spodbudijo učinkovitejšo uporabo prava EU, kot je določeno v Pogodbah;

46.  je zaskrbljen, ker se lahko zgodi, da se zaradi neskladij v prevodu številnih direktiv v uradne jezike EU različne jezikovne različice teh besedil različno razlagajo in zato pride do razlik pri njihovem prenosu v državah članicah; obžaluje, da se teh razlik v prenosu in pravni razlagi direktiv ne da sistematično odkrivati, temveč samo kadar jih pojasni Sodišče Evropske unije v svojih sodbah;

47.  želi spomniti, da imajo nacionalni parlamenti izredno pomembno vlogo pri spremljanju osnutkov zakonodajnih aktov pred njihovim sprejetjem in nadziranju, da države članice pravilno izvajajo sprejeto zakonodajo EU; poziva nacionalne parlamente, naj to nalogo opravljajo proaktivno;

48.  meni, da je treba v skladu s prizadevanji Komisije za pripravo boljše in bolj učinkovite zakonodaje EU vedno upoštevati uporabo načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

49.  ponovno poziva, naj se v ustreznih generalnih direktoratih (GD IPOL, GD EXPO in GD PERS) vzpostavi neodvisen sistem za naknadno oceno glavnih predpisov EU, ki jih je sprejel Parlament s soodločanjem in v skladu z rednim zakonodajnim postopkom;

50.  poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti nadzoru nad izvajanjem zakonodaje EU, ki določa pravila proti korupciji, ki neposredno vpliva na delovanje notranjega trga, in naj sprejme ustrezne ukrepe proti temu pojavu;

51.  opozarja države članice in institucije EU, da je zagotavljanje pravočasne in ustrezne uporabe zakonodaje v državah članicah še vedno prednostna naloga EU; poudarja pomen spoštovanja načel prenosa pristojnosti, subsidiarnosti in sorazmernosti v skladu s členom 5 PEU ter načela enakosti pred zakonom za boljše spremljanje uporabe prava EU; želi spomniti na pomen ozaveščanja o določbah veljavnih direktiv, ki obravnavajo različne vidike načela enakosti žensk in moških, in njihovega uresničevanja v praksi;

52.  spodbuja institucije EU, naj vedno izpolnijo svojo dolžnost spoštovanja primarne zakonodaje EU pri sprejemanju določb sekundarne zakonodaje EU in mehkega prava, oblikovanju politik in podpisovanju sporazumov ali pogodb zunaj EU, ter naj državam članicam karseda pomagajo pri njihovih prizadevanjih, da prenesejo zakonodajo EU na vseh področjih in spoštujejo vrednote in načela Unije, zlasti v zvezi z nedavnimi dogodki v državah članicah;

53.  se strinja s stališčem Komisije, da imajo posamezni pritožniki bistveno vlogo pri opredeljevanju večjih težav pri izvrševanju in uporabi zakonodaje EU, ki vpliva na interese državljanov in podjetij;

54.  poudarja, da pomanjkanje skladnih in celovitih kodificiranih pravil o dobrem upravljanju v vsej Uniji državljanom in podjetjem otežuje lažje in boljše razumevanje svojih pravic po pravu Unije; zato poudarja, da bi kodifikacija pravil dobrega upravljanja v obliki uredbe, ki bi določala različne vidike upravnega postopka, vključno z obvestili, zavezujočimi roki, pravico do izražanja svojega mnenja in pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis, pomenila okrepitev pravic državljanov in povečanje preglednosti; meni, da bi ta uredba prispevala k večji dostopnosti, jasnosti in skladnosti pri razlagi veljavnih predpisov v korist državljanov in podjetij ter uprave in njenih uradnikov;

55.  opozarja, da je v svojih resolucijah z dne 15. januarja 2013 in 9. junija 2016 pozval k sprejetju uredbe o odprti, učinkoviti in neodvisni upravi EU v skladu s členom 298 PDEU, in ugotavlja, da tem pozivom ni sledil predlog Komisije; zato znova poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog zakona Evropske unije o upravnem postopku, pri čemer naj upošteva ukrepe, ki jih je na tem področju doslej sprejel Parlament;

56.  poudarja, da je nezadostno vključevanje okoljske problematike na druga področja politike eden glavnih razlogov za slabo izvajanje okoljske zakonodaje in politike;

57.  poudarja, da je treba ohraniti visoko raven varstva okolja ter zdravja in varnosti hrane;

58.  poudarja, da je učinkovito izvrševanje predpisov EU na področju zdravja, varnosti hrane in okolja pomembno za evropske državljane, saj vpliva na njihovo vsakdanje življenje in je v splošnem interesu;

59.  poziva Komisijo, naj skrbno spremlja primere okoljskih kršitev s čezmejno razsežnostjo, zlasti na področju zakonodaje o čistem zraku, vključno s pravilnim prenosom in uporabo prava EU v bodočih državah članicah; poleg tega poziva Komisijo, naj pritožnike ustrezno, pregledno in pravočasno obvesti o argumentih, s katerimi so se zadevne države članice odzvale na pritožbo;

60.  ugotavlja, da se je v letu 2016 število postopkov za ugotavljanje kršitev, povezanih z okoljem, zmanjšalo v primerjavi z letom 2015, vendar je zaskrbljen, ker se je povečalo število postopkov na področju zdravja in varnosti hrane, zato poziva Komisijo, naj temu posveti posebno pozornost;

61.  poudarja, da je enakost žensk in moških osrednje načelo EU, ki ga je treba vključiti v vse politike;

62.  poudarja bistveno vlogo načela pravne države, da omogoča verodostojnost vseh oblik demokratičnega vladanja; želi izpostaviti, da je to temelj pravnega reda Unije in je kot tako skladno s konceptom Unije, ki temelji na načelu pravne države;

63.  opozarja, da je načelo enakosti – v zvezi z enakim plačilom za enako delo – zapisano v evropskih pogodbah od leta 1957 (člen 157 PDEU), in poudarja, da lahko EU na podlagi člena 153 PDEU ukrepa na širšem področju enakih možnosti in enakega obravnavanja glede zaposlovanja in poklica;

64.  z zadovoljstvom ugotavlja, da Sodišče Evropske unije široko razlaga koncept enakega plačila za enako delo, kar je razvidno iz sodb in obsežne sodne prakse o tem členu ter je vsekakor razširilo možnosti za boj proti neposredni in posredni diskriminaciji na podlagi spola pri plačilu in zmanjšanje razlike v plačilu med spoloma, vendar poudarja, da je treba še veliko storiti, da bi v EU odpravili obstoječe razlike v plačilu med spoloma;

65.  globoko obžaluje, da uvedba pravnih načel, ki prepovedujejo neenakosti v plačilu med moškimi in ženskami, ni zadostovala za odpravo razlik v plačah med spoloma; poudarja, da se v prenovljeni Direktivi 2006/54/ES zahteva, da države članice poskrbijo, da se določbe v kolektivnih pogodbah, plačilne lestvice, usklajevanje plač in individualne pogodbe o zaposlitvi, ki so v nasprotju z načelom enakega plačila, razglasijo za nične in neveljavne ali se spremenijo;

66.  poudarja, da bi morale države članice in Komisija posvečati pozornost izvajanju prava EU, zlasti določb, ki zadevajo enakopravnost pri plačilu; ponovno poudarja, kako pomembno je vključevanje načela enakosti žensk in moških v številne direktive EU, in meni, da so alternativni instrumenti dragocena orodja za pravilno izvajanje prava EU; želi spomniti na pomen ozaveščanja o določbah veljavnih direktiv, ki obravnavajo različne vidike načela enakosti žensk in moških, in njihovega uresničevanja v praksi; poudarja, da lahko kolektivno pogajanje omogoča nadaljnje izvajanje prava EU glede enakega plačila za enako delo med ženskami in moškimi, starševskega dopusta, delovnih pogojev in delovnega časa, vključno s tedenskim skupnim dnevom počitka, da se doseže ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem za ženske in moške ter da se izboljša njihov položaj na trgu dela;

67.  želi spomniti na svojo resolucijo z dne 15. januarja 2013, v kateri je zahteval sprejetje uredbe o zakonu Evropske unije o upravnem postopku na podlagi člena 298 PDEU; z razočaranjem ugotavlja, da Komisija ni ravnala v skladu z njegovo zahtevo in ni predlagala zakonodajnega akta o zakonu o upravnem postopku;

68.  priznava pomen zbiranja podatkov, ki so po možnosti razčlenjeni po spolu, za oceno napredka pri spodbujanju pravic žensk;

69.  obžaluje, da je pristop Komisije na področju dobrobiti živali pomanjkljiv in da zanemarja resne pomanjkljivosti, na katere je opozorilo veliko državljanov, ki so uveljavili pravico do vložitve peticije; ponavlja zahtevo glede uvedbe nove strategije na ravni EU, da bi odpravili vse obstoječe pomanjkljivosti in z jasnim in izčrpnim zakonodajnim okvirom, ki v celoti izpolnjuje zahteve člena 13 PDEU, v celoti in učinkovito zaščitili dobrobit živali;

70.  poziva Komisijo, naj skrbno preuči peticije, povezane z različno kakovostjo živil iste blagovne znamke v različnih državah članicah; spodbuja jo, naj odpravi nepoštene prakse in zagotovi enako obravnavo vseh potrošnikov;

71.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0385.
(2) UL L 304, 20.11.2010, str. 47.
(3) UL L 174, 27.6.2001, str. 25.
(4) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(5) UL C 316, 22.9.2017, str. 246.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0409.
(7) UL C 86, 6.3.2018, str. 126.
(8) UL C 440, 30.12.2015, str. 17.
(9) UL C 369, 17.12.2011, str. 14.
(10) UL C 369, 17.12.2011, str. 15.
(11) UL C 18, 19.1.2017, str. 10.
(12) Sodba Sodišča Evropske unije z dne 20. septembra 2016 v združenih zadevah C-8/15 P do C-10/15 P Ledra Advertising Ltd (C-8/15 P), Andreas Eleftheriou (C-9/15 P), Eleni Eleftheriou (C-9/15 P), Lilia Papachristofi (C-9/15 P), Christos Theophilou (C-10/15 P), Eleni Theophilou (C-10/15 P) proti Evropski Komisiji in Evropski centralni banki . (ECLI:EU:C:2016:701)
(13) UL L 193, 19.7.2016, str. 1.
(14) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0414.
(15) UL L 124, 17.5.2005, str. 4.
(16) ACCC/C/2008/32 (EU), Del II, sprejeto 17. marca 2017.
(17) UL L 186, 19.7.2017, str. 15.
(18) UL L 348, 24.12.2008, str. 98.

Pravno obvestilo