Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 13. september 2018 - StrasbourgKončna izdaja
Uganda, aretacija opozicijskih poslancev
 Mjanmar, zlasti primer novinarjev Va Lona in Kjo Sou Uja
 Kambodža, zlasti primer Kem Sokhe
 Sporazum o sodelovanju med Eurojustom in Albanijo *
 Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ***I
 Enotno digitalno vstopno mesto ***I
 Požari v Matiju v regiji Atika (Grčija) julija 2018 in odziv EU
 Grožnja s porušitvijo Khan Al Ahmarja in drugih beduinskih vasi
 Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu
 Možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih
 Evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom
 Evropa v gibanju: agenda za prihodnost mobilnosti v EU
 Izvajanje uredbe o fitofarmacevtskih sredstvih
 Neenotna kakovost proizvodov na enotnem trgu

Uganda, aretacija opozicijskih poslancev
PDF 123kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o Ugandi, aretacija opozicijskih poslancev (2018/2840(RSP))
P8_TA(2018)0344RC-B8-0364/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Ugandi,

–  ob upoštevanju skupne lokalne izjave o nadomestnih volitvah v občini Arua, ki so jo 17. avgusta 2018 podali delegacija Evropske unije, vodje misije Avstrije, Belgije, Danske, Francije, Nemčije, Irske, Italije, Nizozemske, Švedske, Združenega kraljestva ter vodji misije Norveške in Islandije,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948, katere podpisnica je Uganda,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je Uganda ratificirala 21. junija 1995,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984,

–  ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

–  ob upoštevanju izjave ugandske komisije za človekove pravice o problematiki na področju človekovih pravic v državi, ki se je začela pojavljati po nadomestnih volitvah v občini Arua 15. avgusta 2018,

–  ob upoštevanju poročila o Ugandi, ki ga je pripravila delovna skupina za splošni redni pregled v Svetu za človekove pravice,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP-EU („sporazuma iz Cotonouja“) in zlasti njegovega člena 8(4) o prepovedi diskriminacije,

–  ob upoštevanju ustave Republike Ugande, sprejete leta 1995 in spremenjene leta 2005,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je nadomestne volitve, ki so potekale 15. avgusta 2018 v Arui na severozahodu države, v njih pa je bil izvoljen neodvisni opozicijski kandidat Kassiano Wadri, zaznamovalo nasilje;

B.  ker sta ugandski predsednik Yoweri Museveni in neodvisni poslanec Robert Kyagulanyi Ssentamu, znan tudi pod imenom Bobi Wine, skupaj z več drugimi politiki 13. avgusta 2018 vodila kampanjo v izjemno naelektrenem ozračju nadomestnih volitev, organiziranih zaradi umora enega od poslancev junija letos;

C.  ker je Bobi Wine, sicer priljubljeni glasbenik, prerasel v vplivnega kritika predsednika Musevenija, potem ko je leta 2017 zasedel sedež v ugandskem parlamentu;

D.  ker je bil 13. avgusta 2018 ob koncu dneva Yasin Kawuma, voznik poslanca Wina, ustreljen v nejasnih okoliščinah, podporniki Kassiana Wadrija pa naj bi s kamni obmetavali predsedniško limuzino Yowerija Musevenija, ki je zapuščala Aruo;

E.  ker je policija aretirala novinarja ugandske televizijske postaje NTV Herberta Zziwo in Ronalda Muwango, ki sta v živo poročala z območja, na katerem je bil umorjen Yasin Kawuma;

F.  ker sta bila skupaj z več drugimi pozneje aretirana tudi Bobi Wine in Kassiano Wadri; ker so Bobija Wina obtožili posesti orožja;

G.  ker je bilo dan po volitvah 33 ljudi, med njimi Kassiano Wadri in štirje poslanci (Robert Kyagulanyi, Francis Zaake, Gerald Karuhanga in Paul Mwiru) obtoženih izdaje, Bobija Wina pa je vojaško sodišče obtožilo nedovoljene posesti orožja;

H.  ker so ugandske varnostne sile nasilno zatrle proteste, ki so zaradi teh aretacij izbruhnili v Arui, Kampali in Mityani; ker se poroča o uporabi solzivca in ostrega streliva;

I.  ker so vojaki 20. avgusta 2018 pretepli, aretirali in za več ur pridržali Jamesa Akeno, fotografa agencije Reuters, ki je spremljal politične proteste pod geslom #freeBobiWine v Kampali;

J.  ker poročila pričajo o tem, da so Bobija Wina in druge pridržane osebe v priporu mučili; ker so oblasti te očitke sprva zanikale, nato pa obljubile, da jih bodo preiskale;

K.  ker je civilno sodišče pozneje Bobija Wina obtožilo izdaje, potem ko je vojaško sodišče sklenilo, da ne bo nadaljevalo postopka v zvezi z nedovoljeno posestjo orožja;

L.  ker je bil Bobi Wine nato izpuščen proti varščini ter je zapustil državo in poiskal zdravniško pomoč v ZDA;

M.  ker je nekdanji visoki komisar OZN za človekove pravice Zejd Rad Al Husein pozval ugandsko vlado, naj izvede temeljito neodvisno in nepristransko preiskavo resnih očitkov o kršitvi človekovih pravic, vključno z zunajsodnimi poboji, pretirano uporabo sile, mučenjem in drugimi oblikami slabega ravnanja, ter naj odgovorne za te kršitve privede pred sodišče;

N.  ker je vojska ali policija med letoma 2001 in 2017 večkrat, nazadnje pa 25. septembra 2017, aretirala voditelja Foruma za demokratične spremembe in štirikratnega predsedniškega kandidata Kizzo Besigyeja;

O.  ker v Ugandi redno prihaja do aretacij in ustrahovanja opozicijskih politikov;

1.  izraža resno zaskrbljenost zaradi aretacije opozicijskih poslancev v zvezi z nadomestnimi volitvami v Arui;

2.  poudarja, kako pomembno za demokracijo v Ugandi je, da predsednik in vlada spoštujeta neodvisnost parlamenta kot institucije, pa tudi neodvisnost mandata njegovih poslancev, in poskrbita, da lahko vsi poslanci parlamenta svobodno izvršujejo mandat, ki jim je bil zaupan;

3.  poziva ugandske oblasti, naj umaknejo najverjetneje neresnične obtožbe zoper Bobija Wina ter prenehajo zatirati opozicijske politike in njihove podpornike;

4.  poziva ugandske oblasti, naj nemudoma začnejo učinkovito, nepristransko in neodvisno preiskavo uboja Yasina Kawume ter poročil o smrtnih žrtvah in čezmerni uporabi sile med protesti; pričakuje hitro in neodvisno preiskavo očitkov o mučenju aretiranih v Arui in slabem ravnanju z njimi; poudarja, da je treba odgovorne privesti pred sodišče;

5.  poudarja, da je zavezan svobodi izražanja, in potrjuje, da imajo mediji v demokratični družbi ključno vlogo; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so bili novinarji, ki so spremljali demonstracije in poznejše izgrede, pretepeni skupaj z udeleženci in da sta bila dva novinarja aretirana; poziva ugandske oblasti, naj ustvarijo ozračje, v katerem bodo lahko novinarji nemoteno obveščali javnost o političnem razvoju dogodkov v državi;

6.  opominja ugandske oblasti, da so odgovorne zagotoviti, varovati in spodbujati temeljne pravice, tudi državljanske in politične pravice svojih državljanov, na primer svobodo govora in svobodo zbiranja;

7.  želi opomniti ugandsko vlado na njene mednarodne zaveze, zlasti glede spoštovanja temeljnih svoboščin in pravne države ter vodenja sodnih postopkov, še posebej pravice do poštenega in nepristranskega sojenja;

8.  poziva organe kazenskega pregona, naj temeljne svoboščine varujejo brez ustrahovanja ter spoštujejo člen 24 ugandske ustave, ki določa, da „nihče ne sme biti izpostavljen nikakršni obliki mučenja oziroma okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja“;

9.  poziva ugandske varnostne sile, naj pri varovanju protestov ravnajo preudarno, naj se vzdržijo uporabe ostrega streliva, naj delujejo v skladu z zakonom in v celoti spoštujejo pravo o človekovih pravicah, prav tako pa naj novinarjem omogočijo neovirano obveščanje javnosti;

10.  obenem poziva protestnike, naj spoštujejo zakone, svoje pravice in svoboščine pa uveljavljajo znotraj njihovih meja;

11.  poziva EU, naj izkoristi politične vzvode iz programov razvojne pomoči, zlasti programov proračunske podpore, za krepitev varstva in spodbujanja človekovih pravic v Ugandi;

12.  želi pohvaliti delo, ki ga je po aretacijah, ubojih in mučenju v zvezi z nadomestnimi volitvami v Arui opravila ugandska komisija za človekove pravice, med drugim poročanje, obiski v centrih za pridržanje, iskanje pogrešanih oseb in intervencije, s katerimi je zapornikom zagotovila pravice, zdravniško oskrbo in obiske družinskih članov;

13.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj natančno spremlja razmere v Ugandi; poudarja, da bi bilo treba Evropski parlament nemudoma seznaniti z vsemi novimi znaki, ki bi opozarjali, da se opozicijskim poslancem onemogoča ali otežuje opravljanje zakonodajnega dela;

14.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku Republike Ugande, predsedniku ugandskega parlamenta ter Afriški uniji in njenim institucijam.


Mjanmar, zlasti primer novinarjev Va Lona in Kjo Sou Uja
PDF 126kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o Mjanmaru, zlasti primer novinarjev Va Lona in Kjo Sou Uja (2018/2841(RSP))
P8_TA(2018)0345RC-B8-0371/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Mjanmaru in o položaju ljudstva Rohinga, zlasti resolucij z dne 14. junija 2018(1), z dne 14. decembra 2017(2), z dne 14. septembra 2017(3), z dne 7. julija 2016(4) in z dne 15. decembra 2016(5),

–  ob upoštevanju izjave uradnega govorca Evropske službe za zunanje delovanje z dne 3. septembra 2018 o izreku kazni Va Lonu in Kjo Sou Uju v Mjanmaru ter njegove izjave z dne 9. julija 2018 o pregonu dveh novinarjev agencije Reuters v Mjanmaru,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. oktobra 2017 in z dne 26. februarja 2018 o Mjanmaru,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta (SZVP) 2018/655 z dne 26. aprila 2018(6) in (SZVP) 2018/900 z dne 25. junija 2018(7), s katerima so bili uvedeni dodatni omejevalni ukrepi v zvezi z Mjanmarom in okrepljen embargo EU na orožje ter sta bila usmerjena proti uradnikom v vojski in mejni policiji Mjanmara,

–  ob upoštevanju poročila neodvisne mednarodne misije za ugotavljanje dejstev o Mjanmaru v okviru Sveta Združenih narodov za človekove pravice z dne 24. avgusta 2018, ki bo predstavljeno na 39. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, ki bo potekalo od 10. do 28. septembra 2018,

–  ob upoštevanju izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet z dne 3. septembra 2018,

–  ob upoštevanju končnega poročila in priporočil svetovalnega odbora za zvezno državo Rakhine, ki mu predseduje Kofi Annan,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju mednarodnega humanitarnega prava, ženevskih konvencij in njihovih protokolov ter Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,

–  ob upoštevanju listine Združenja držav jugovzhodne Azije,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN z dne 23. marca 2018 o spolnem nasilju, povezanem s konflikti, predloženega varnostnemu svetu OZN,

–  ob upoštevanju sklepa predobravnavnega senata I Mednarodnega kazenskega sodišča z dne 6. septembra 2018,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker sta bila 12. decembra 2017 novinarja Va Lon in Kjo Sou U samovoljno prijeta in pridržana zaradi domnevnega poročanja o hudih kršitvah človekovih pravic, ki naj bi jih v zvezni državi Rakhine storile oborožene sile Mjanmara (Tatmado);

B.  ker sta bila novinarja Va Lon in Kjo Sou U nato obtožena na podlagi zakona o uradnih skrivnostih iz leta 1923; ker ju je 3. septembra 2018 sodišče v Mjanmaru obsodilo na sedem let zapora; ker ta prelomni primer dodatno ogroža svobodo izražanja, demokracijo in pravno državo v Mjanmaru;

C.  ker so bili diplomati iz Evropske unije in držav članic EU poleg številnih mednarodnih opazovalcev navzoči na vseh sodnih obravnavah po prijetju novinarjev 12. decembra 2017 in so v zvezi z zadevo ves čas opozarjali vlado Mjanmara;

D.  ker akterje civilne družbe, med drugim novinarje, odvetnike in zagovornike človekovih pravic, ki izrazijo kritična mnenja o organih v Mjanmaru, zlasti o oboroženih in drugih varnostnih silah Mjanmara ter njihovih dejanjih v zvezni državi Rakhine, domnevno samovoljno aretirajo, pridržijo ali nadlegujejo; ker vojska in vlada strogo nadzorujeta poročanje medijev o nasilju v zvezni državi Rakhine;

E.  ker je rohinška borka za človekove pravice Vai Nu, ki je bila zaprta od 18. do 25. leta starosti, še vedno eden od številnih primerov aktivistov, ki jih preganjajo organi Mjanmara;

F.  ker nekdanji otrok vojak Aung Ko Htve prestaja kazen dveh let in šestih mesecev zapora v povezavi z intervjujem za medije, v katerem je govoril o svojih izkušnjah v vojski Mjanmara; ker je bil obtožen v skladu s členom 505(b) mjanmarskega kazenskega zakonika, nejasno določbo, ki se pogosto uporablja za omejevanje svobode izražanja;

G.  ker je bilo od leta 2016 prijetih in pridržanih na desetine novinarjev; ker oblasti v Mjanmaru uporabljajo več represivnih zakonov, tudi zakon o uradnih skrivnostih, za prijetje, pridržanje, utišanje ali nadlegovanje akterjev civilne družbe, odvetnikov in zagovornikov človekovih pravic, ki izrazijo kritična mnenja o vladi Mjanmara in njenih varnostnih silah; ker je bil Mjanmar uvrščen na 159. mesto od 198 držav na seznamu organizacije Freedom House za svobodo tiska za leto 2017;

H.  ker se v poročilu neodvisne mednarodne misije za ugotavljanje dejstev o Mjanmaru na podlagi mandata OZN (IIFFMM) z dne 24. avgusta 2018 ugotavlja, da so v zveznih državah Kačin, Rakhine in Šan mjanmarske oborožene sile in policija, NaSaKa (nekdanje poveljstvo obmejnih organov za nadzor priseljevanja), mjanmarska obmejna straža in nedržavne oborožene sile storile najhujše kršitve človekovih pravic in najhujša kazniva dejanja po mednarodnem pravu, zlasti genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva; ker je v poročilu navedeno tudi, da je Arakanska rohinška rešilna vojska po severu zvezne države Rakhine sprožila usklajene napade na vojaško bazo in več postojank varnostnih sil, da bi izvajala pritisk na rohinške skupnosti; ker se v poročilu poleg tega poziva, naj se v zvezi z visokimi vojaškimi poveljniki v Mjanmaru in odgovornimi za grozodejstva nad ljudstvom Rohinga opravijo preiskave in uvede pregon na mednarodni ravni; ker je Mjanmar te ugotovitve zanikal;

I.  ker je v poročilu IIFFMM navedeno, da mjanmarska državna svetnica in dobitnica Nobelove nagrade za mir in nagrade Saharova Aung San Su Či ni uporabila svojega dejanskega položaja predsednice vlade ali svoje moralne avtoritete, da bi zaustavila ali preprečila razvoj dogodkov v zvezni državi Rakhine; ker so tudi civilni organi s svojimi dejanji in opustitvami prispevali k storitvi grozodejstev, zlasti z razširjanjem lažnih informacij, zanikanjem nezakonitega ravnanja mjanmarskih oboroženih sil, preprečevanjem neodvisnih preiskav in spremljanjem uničevanja dokazov;

J.  ker je Mednarodno kazensko sodišče 8. septembra 2018 potrdilo, da lahko izvršuje sodno pristojnost v zvezi z domnevno deportacijo ljudstva Rohinga iz Mjanmara v Bangladeš;

K.  ker so bile v Mjanmaru za širjenje kampanj blatenja in teorij zarote, uperjenih zoper ljudstvo Rohinga in muslimane v državi, uporabljene tudi platforme družbenih medijev;

L.  ker Rohingejci predstavljajo največji delež muslimanov v Mjanmaru, večina pa jih živi v zvezni državi Rakhine; ker je po zadržanih ocenah umrlo 10 000 ljudi; ker je od avgusta 2017 več kot 700 000 Rohingejcev pobegnilo na varno v Bangladeš, med njimi pa je približno 500 000 otrok, od katerih jih je veliko potovalo samih, potem ko so bili njihovi starši ubiti ali potem ko so bili ločeni od družine;

1.  ostro obsoja samovoljno aretacijo in obsodbe novinarjev Va Lona in Kjo Sou Uja zaradi poročanja o razmerah v zvezni državi Rakhine; poziva organe Mjanmara, naj ju takoj in brezpogojno izpustijo ter umaknejo vse obtožbe proti njima in vsem samovoljno pridržanim osebam, vključno s političnimi zaporniki, zagovorniki človekovih pravic, novinarji in delavci v medijih, ki so bili zaprti samo zato, ker so uveljavljali svoje pravice in svoboščine;

2.  obsoja vse primere ustrahovanja, nadlegovanja ali omejevanja svobode izražanja, predvsem s strani vojaških in varnostnih sil v Mjanmaru: poudarja, da sta svoboda medijev in kritično novinarstvo bistvena stebra demokracije, ki spodbujata dobro upravljanje, preglednost in odgovornost, ter poziva organe Mjanmara, naj zagotovijo ustrezne pogoje za novinarje in delavce v medijih, da bodo lahko opravljali svoje delo brez strahu pred ustrahovanjem ali nadlegovanjem, neupravičeno aretacijo in pregonom;

3.  ponovno poziva vlado Mjanmara, naj prekliče svojo odločitev o prekinitvi sodelovanja s posebno poročevalko OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Mjanmaru ter omogoči domačim in mednarodnim medijskim organizacijam, zagovornikom človekovih pravic, neodvisnim opazovalcem in humanitarnim organizacijam, zlasti posebni poročevalki OZN, neomejen in neoviran dostop do zvezne države Rakhine ter zagotovi varnost in zaščito zaposlenim v medijih;

4.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi zlorabe represivnih pravnih določb, ki omejujejo svobodo govora; poziva organe Mjanmara, naj razveljavijo, pregledajo ali spremenijo vse zakone, vključno z zakonom o uradnih skrivnostih iz leta 1923, ki niso v skladu z mednarodnimi standardi in ki kriminalizirajo in kršijo pravice do svobode izražanja, mirnega zbiranja in združevanja; poziva vlado, naj zagotovi, da bo vsa zakonodaja skladna z mednarodnimi standardi in obveznostmi;

5.  ostro obsoja razširjene in sistematične napade na ljudstvo Rohinga, ki v skladu z IIFFMM veljajo za genocid, zločine proti človečnosti in vojna hudodelstva – najhujše zlorabe in kršitve človekovih pravic – ki so jih v zvezni državi Rakhine zagrešile sile Tatmado in druge varnostne sile v Mjanmaru; je močno zaskrbljen zaradi vse resnejših in obsežnejših kršitev človekovih pravic, ki jih omogoča vlada Mjanmara;

6.  ponovno izraža trajno podporo ljudstvu Rohinga; ponovno poziva vlado Mjanmara in varnostne sile, naj nemudoma ustavijo nenehne kršitve, umore, uničevanje premoženja in spolno nasilje nad ljudstvom Rohinga in etničnimi manjšinami v severnem Mjanmaru ter zagotovijo, da bosta v državi prevladali varnost in pravna država, zlasti v zveznih državah Rakhine, Kačin in Šan; opozarja mjanmarske oblasti na njihove mednarodne obveznosti preiskovanja in pregona odgovornih oseb; poziva mjanmarsko vlado in državno svetnico Aung San Su Či, naj odločno obsodita vsako podžiganje sovraštva ter se borita proti družbeni diskriminaciji in sovražnostim, uperjenim proti rohinški in drugim manjšinam;

7.  je seznanjen z ugotovitvami misije IIFFMM in podpira njena priporočila; pozdravlja nedavno sodbo, da Mednarodno kazensko sodišče lahko izvaja jurisdikcijo nad domnevno deportacijo ljudstva Rohinga iz Mjanmara v Bangladeš; vendar priznava, da je za preiskavo celotnega obsega kršitev človekovih pravic še vedno potrebna napotitev z varnostnega sveta OZN na Mednarodno kazensko sodišče; poziva glavno tožilko Mednarodnega kazenskega sodišča, naj v zvezi s tem začne predhodno preiskavo; poziva varnostni svet OZN, naj razmere v Mjanmaru brez odlašanja predloži Mednarodnemu kazenskemu sodišču; podpira pozive IIFFMM in poslancev združenja ASEAN za človekove pravice (APHR), da je treba proti odgovornim generalom sprožiti preiskavo in jih preganjati;

8.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj v večstranskih forumih zahtevajo odgovornost za storilce kaznivih dejanj v Mjanmaru; poziva EU in države članice, naj prevzamejo vodilno vlogo v varnostnem svetu OZN in na naslednjem 39. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice ter naj okrepijo njuna prizadevanja za nujno vzpostavitev mednarodnega, nepristranskega in neodvisnega mehanizma za zagotavljanje odgovornosti, da bi podprli preiskave domnevnih grozodejstev in preganjanje tistih, ki so odgovorni zanje;

9.  ponovno poziva varnostni svet OZN, naj uvede popoln globalni embargo na orožje za Mjanmar, prekine vso neposredno in posredno dobavo, prodajo ali prenos, vključno s tranzitom in pretovarjanjem orožja, streliva in druge vojaške in varnostne opreme ter zagotavljanje usposabljanja ali druge pomoči na vojaškem ali varnostnem področju; poziva varnostni svet OZN, naj sprejme usmerjene posamezne sankcije, vključno s prepovedjo potovanj in zamrznitvijo sredstev, proti tistim, ki so po mednarodnem pravu odgovorni za huda kazniva dejanja;

10.  poziva Komisijo, naj preuči uvedbo preiskave v okviru mehanizmov, predvidenih v sporazumu „Vse razen orožja“, da bi se pregledali trgovinski preferenciali, ki jih ima Mjanmar;

11.  pozdravlja, da je Svet 26. aprila 2018 sprejel pravni okvir za usmerjene omejevalne ukrepe zoper uradnike, odgovorne za hude kršitve človekovih pravic, ter zaostritev embarga EU na orožje, 25. junija 2018 pa prvi seznam oseb; poziva Svet, naj uvede prepoved potovanj, usmerjene finančne sankcije in zamrznitev sredstev zoper mjanmarske uradnike, za katere je IIFFMM ugotovil, da so odgovorni za grozodejstva;

12.  opominja, da je na tisoče pripadnikov ljudstva Rohinga, od katerih so mnogi otroci, notranje razseljenih, zato nujno potrebujejo humanitarno pomoč in zaščito; zahteva takojšen, neoviran in neomejen dostop po vsej državi za dostavo humanitarne pomoči; vztraja, da mora mjanmarska vlada zagotoviti varno, prostovoljno in dostojno vrnitev tistim, ki se želijo vrniti domov, ob polnem nadzoru OZN;

13.  poziva EU, njene države članice in mednarodno skupnost, naj obravnavajo potrebo po večji in dolgoročni humanitarni pomoči ljudstvu Rohinga v Bangladešu in skupnostim, ki so jih sprejele;

14.  opozarja, da sta za napade na civilno prebivalstvo v zveznih državah Kačin, Rakhine in Šan ves čas značilna spolno nasilje in posilstvo; poziva EU, zlasti generalni direktorat Komisije za evropsko civilno zaščito in evropske operacije humanitarne pomoči (ECHO), ter države članice EU, naj poskrbijo za boljšo zaščito rohinških deklet in žensk pred nasiljem na podlagi spola;

15.  želi spomniti, da je nujno zagotoviti zdravniško in psihološko pomoč v begunskih taboriščih, ki mora biti posebej prilagojena ranljivim skupinam, namreč ženskam in otrokom; poziva k povečanju podpornih storitev za žrtve posilstev in spolnih napadov;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in parlamentu Mjanmara, državni svetnici Aung San Su Či, vladi in parlamentu Bangladeša, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, generalnemu sekretarju ASEAN, medvladni komisiji ASEAN za človekove pravice, posebni poročevalki OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Mjanmaru, visokemu komisarju OZN za begunce in Svetu OZN za človekove pravice.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0261.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0500.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0351.
(4) UL C 101, 16.3.2018, str. 134.
(5) UL C 238, 6.7.2018, str. 112.
(6) UL L 108, 27.4.2018, str. 29.
(7) UL L 160 I, 25.6.2018, str. 9.


Kambodža, zlasti primer Kem Sokhe
PDF 128kWORD 53k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o Kambodži, zlasti primer Kem Sokhe (2018/2842(RSP))
P8_TA(2018)0346RC-B8-0366/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Kambodži, zlasti tistih z dne 14. septembra 2017(1) in 14. decembra 2017(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Kambodži z dne 26. februarja 2018,

–  ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 30. julija 2018 o splošnih volitvah v Kambodži,

–  ob upoštevanju ocenjevalne misije Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) v Kambodžo, ki je potekala od 5. do 11. julija 2018,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic iz leta 2008,

–  ob upoštevanju izjave uradne govorke Evropske službe za zunanje delovanje z dne 16. novembra 2017 o razpustitvi kamboške stranke za rešitev naroda,

–  ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Kambodžo iz leta 1997,

–  ob upoštevanju lokalne izjave EU z dne 22. februarja 2017 o političnih razmerah v Kambodži ter izjav tiskovne predstavnice delegacije EU z dne 25. avgusta 2017 in 3. septembra 2017 o omejitvah političnega prostora v Kambodži,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice št. 36/32 z dne 29. septembra 2017 in poročila generalnega sekretarja z dne 2. februarja 2018,

–  ob upoštevanju poročila odbora Medparlamentarne unije za človekove pravice ter sklepov, ki jih je svet Medparlamentarne skupščine sprejel marca 2018,

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN A/RES/53/144 z dne 8. marca 1999 o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–  ob upoštevanju pariškega mirovnega sporazuma iz leta 1991, ki v členu 15 vsebuje zavezo o spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Kambodži, tudi s strani mednarodnih podpisnikov,

–  ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela o svobodi združevanja in varstvu pravice do organiziranja,

–  ob upoštevanju kamboške ustave, zlasti člena 41, v katerem sta zapisani pravica in svoboda izražanja in zbiranja, člena 35 o pravici do političnega udejstvovanja in člena 80 o parlamentarni imuniteti,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so 3. septembra 2017 aretirali predsednika Stranke narodne rešitve Kambodže Kem Sokho in ker je 16. novembra 2017 vrhovno sodišče po koncu celodnevnega zaslišanja napovedalo razpustitev te stranke; ker je poleg tega 118 politikom te stranke za pet let prepovedalo politično udejstvovanje;

B.  ker je vladajoča Kamboška ljudska stranka na volitvah v državni zbor, ki so potekale 29. julija 2018, in na volitvah v senat, ki so potekale 25. februarja 2018, dobila 100 % sedežev, za katere se je potegovala;

C.  ker je v členu 35 kamboške ustave zapisana pravica do političnega udejstvovanja; ker so v spremenjenem zakonu o političnih strankah iz leta 2017 številne omejitve za sodelovanje opozicijskih strank, vključno z razpustitvijo stranke, katere voditelj je bil pravnomočno obsojen;

D.  ker so bile volitve v Kambodži leta 2018 dejansko nekonkurenčne in niso izpolnjevale minimalnih mednarodnih standardov za demokratične volitve; ker so Evropska unija in Združene države Amerike začasno prekinile finančno pomoč kamboški državni volilni komisiji in zavrnile opazovanje volitev;

E.  ker je bila odločitev o razpustitvi stranke narodne rešitve pomemben korak k oblikovanju avtoritarne države; ker politična struktura Kambodže ne more več šteti za demokracijo;

F.  ker je kamboška vlada sprejela obsežne ukrepe, s katerimi je vladajoči ljudski stranki omogočila, da je na volitvah za senat in državni zbor kandidirala tako rekoč brez opozicije;

G.  ker je bil Kem Sokha po prijetju 3. septembra 2017 obtožen izdaje v skladu s členom 443 kamboškega kazenskega zakonika kljub veljavni parlamentarni imuniteti; ker je kamboška vlada z izjavami ogrozila njegovo pravico do poštenega sojenja in domnevo nedolžnosti; ker mu v primeru obsodbe grozi do 30 let zapora; ker je predsednik sodišča Dith Munti član stalnega odbora vladajoče stranke;

H.  ker so kamboške oblasti 28. avgusta 2018 izpustile 14 članov stranke narodne rešitve, potem ko jih je kralj pomilostil; ker je pomilostitev povezana z izpustitvijo šestih aktivistov in novinarjev;

I.  ker je bil Kem Sokha več kot leto dni pridržan brez sojenja; ker je delovna skupina OZN za samovoljna pridržanja izjavila, da je pripor Kem Sokhe v predkazenskem postopku „samovoljen“ in „politično motiviran“; ker je bil 10. septembra 2018 izpuščen proti varščini; ker ne sme zapustiti okolice svojega doma ali komunicirati z drugimi člani opozicije in mediji;

J.  ker je bil Kem Sokha aretiran in pridržan v času razširjenega in sistematičnega zatiranja političnih in volilnih pravic v Kambodži; ker število primerov aretacij in pridržanj članov opozicije ter političnih komentatorjev stalno narašča; ker je bil prejšnji predsednik kamboške stranke za rešitev naroda Sam Rainsi obsojen za obrekovanje in zdaj živi v izgnanstvu;

K.  ker kamboške oblasti zagrizeno preganjajo tudi novinarje in poročevalce, ki poročajo o napadih na opozicijske stranke; ker je 69-letni nagrajeni režiser James Ricketson ena od žrtev teh napadov na medije; ker so Jamesa Ricketsona junija 2017 aretirali zaradi upravljanja drona nad zborovanjem opozicijske stranke; ker je bil obsojen na šestletno zaporno kazen v prestolnici Phnom Penh zaradi vohunjenja;

L.  ker neodvisne medije ostro zatirajo; ker so pod udar prišla tudi omrežja družbenih medijev; ker je maja 2018 vlada izdala uredbo, ki omejuje pravico do svobode izražanja, tiska in objavljanja ter vladi omogoča nadzor omrežij družbenih medijev, da bi lahko odkrivala in utišala kamboške disidente;

M.  ker je delovanje sindikalistov, zagovornikov človekovih pravic in organizacij civilne družbe v Kambodži vse bolj omejeno ter so ti žrtve nadlegovanja, ustrahovanja in samovoljnih aretacij; ker leta 2015 spremenjeni zakon o združevanju in nevladnih organizacijah močno omejuje svobodo združevanja in izražanja, med drugim z vzpostavitvijo nadzora vlade in cenzuro nad delom nevladnih organizacij; ker zakon o sindikatih omejuje svobodo združevanja in ustvarja nepotrebne ovire in bremena pri postopkih registracije in delovanju sindikatov;

N.  ker je pet zagovornikov človekovih pravic, povezanih s kamboškim združenjem za človekove pravice in razvoj, in sicer Naj Vanda, Ni Sokha, Ji Soksan, Lim Moni in Ni Čakrija obtoženih podkupovanja priče v sostorilstvu; ker je teh pet zagovornikov prebilo 14 mesecev v priporu, preden so jih izpustili na podlagi varščine;

O.  ker je Kambodža deležna najugodnejše ureditve v okviru splošne sheme preferencialov (GSP) EU, in sicer sheme Vse razen orožja; ker je EU v finančnem obdobju 2014–2020 Kambodži dodelila do 410 milijonov EUR za razvojno sodelovanje, od tega je 10 milijonov namenjenih podpori procesa volilne reforme v državi in je bilo izplačilo zaustavljeno;

P.  ker je generalni sekretar OZN v svoji julijski izjavi opozoril, da je vključujoč in pluralističen politični proces bistvenega pomena za ohranitev napredka, ki ga je Kambodža dosegla pri utrjevanju miru;

Q.  ker konflikti glede nasadov sladkornega trsa še niso rešeni; ker še vedno obstaja zaskrbljenost zaradi odganjanja ljudi z zemlje, nekaznovanosti za tovrstna dejanja in težkih razmer, v katerih se znajde prizadeto prebivalstvo; ker kamboška vlada ni podprla mandata EU za postopek pregleda sladkornega trsa;

1.  je seznanjen, da je bil Kem Sokha na podlagi varščine in pod strogimi pogoji izpuščen iz zapora; obsoja dejstvo, da mu je bil določen hišni pripor; poziva k umaknitvi vseh obtožb zoper Kem Sokho ter k njegovi takojšnji in brezpogojni izpustitvi; nadalje poziva, naj se vse ostale politično motivirane obtožbe in obsodbe zoper opozicijske politike, vključno s Sam Rainsijem, nemudoma umaknejo in razveljavijo;

2.  je zaskrbljen zaradi zdravstvenega stanja Kem Sokhe in poziva kamboške oblasti, naj mu omogočijo ustrezno zdravstveno oskrbo; poziva vlado, naj mu dovoli, da se sreča s tujimi diplomati, uradniki OZN in opazovalci s področja človekovih pravic;

3.  izraža prepričanje, da volitve v Kambodži ne morejo šteti za poštene in svobodne; je zelo zaskrbljen zaradi izvedbe in izida volitev leta 2018 v Kambodži, saj ni šlo za verodostojen postopek in jih je mednarodna skupnost strogo obsodila;

4.  poziva kamboško vlado, naj si prizadeva za okrepitev demokracije in pravne države in naj spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, kar vključuje celovito spoštovanje ustavnih določb v zvezi s pluralizmom ter svobodo združevanja in izražanja; nadalje jo poziva, naj odpravi vse nedavne spremembe ustave, zakona o političnih strankah, zakona o sindikatih, zakona o nevladnih organizacijah in vse druge zakonodajne akte, ki omejujejo svobodo govora in politične svoboščine in ki niso popolnoma v skladu s kamboškimi obveznostmi in mednarodnimi standardi;

5.  poudarja, da je za verodostojen demokratični proces potrebno okolje, v katerem lahko politične stranke, civilna družba in mediji opravljajo svoje legitimne vloge brez strahu, groženj ali samovoljnih omejitev; poziva vlado, naj sprejme potrebne ukrepe, s katerimi bo razveljavila razpustitev Stranke narodne rešitve Kambodže;

6.  ponovno poziva kamboško vlado, naj ustavi vse oblike nadlegovanja, zlorabe in politično motiviranih kazenskih obtožb zoper, med drugimi, člane politične opozicije, zagovornike človekovih pravic, predstavnike sindikatov in zagovornike pravic delavcev ter druge aktiviste civilne družbe in novinarje; poziva kamboško vlado, naj nemudoma izpusti vse državljane, ki so bili zaprti zaradi izvrševanja svojih človekovih pravic, vključno z Jamesom Ricketsonom, in naj opusti vse obtožbe zoper nje;

7.  podpira odločitev o začasni ustavitvi volilne podpore EU Kambodži; ponovno opozarja na nacionalne in mednarodne obveznosti v zvezi z demokratičnimi načeli in temeljnimi človekovimi pravicami, h katerim se je Kambodža zavezala; poziva kamboško vlado, naj začne reforme za napredek demokracije ter za prihodnje volilne postopke uporabi mednarodno priznane minimalne standarde, vključno z organizacijo večstrankarskih svobodnih in poštenih volitev, ustanovitvijo zares neodvisnega nacionalnega volilnega odbora in vključitvijo nevladnih organizacij ter neodvisnih medijev v spremljanje volitev in poročanje o njih;

8.  opominja kamboško vlado, da mora izpolniti svoje obveznosti in zaveze glede demokratičnih načel in temeljnih človekovih pravic, ki so bistveni del sporazuma o sodelovanju med EU in Kambodžo ter pogoji sheme Vse razen orožja;

9.  pozdravlja nedavno misijo EU za ugotavljanje dejstev v zvezi s shemo Vse razen orožja v Kambodži in poziva Komisijo, naj o ugotovitvah čim prej poroča Parlamentu; poziva Komisijo, naj razmisli o morebitnih posledicah glede preferenčnih trgovskih shem, do katerih je upravičena Kambodža, vključno z začetkom preiskave v skladu z mehanizmom, ki ga predvideva shema Vse razen orožja;

10.  poziva ESZD in Komisijo, naj pripravita seznam posameznikov, odgovornih za razpustitev opozicije in druge hude kršitve človekovih pravic v Kambodži, da bi bilo mogoče zoper nje uveljaviti vizumske omejitve in zamrznitev sredstev;

11.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj natančno spremlja razmere v Kambodži; poziva ESZD in države članice, naj ukrepajo in prevzamejo vodilno vlogo v prizadevanjih, da bi se na prihodnji 39. seji Sveta OZN za človekove pravice sprejela odločna resolucija o stanju človekovih pravic v Kambodži;

12.  poziva kamboško vlado, naj obnovi memorandum o soglasju z Uradom visokega komisarja OZN za človekove pravice (OHCHR) v Kambodži, ki bo prenehal veljati 31. decembra 2018;

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, generalnemu sekretarju ASEAN, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in narodni skupščini Kambodže.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0348.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0497.


Sporazum o sodelovanju med Eurojustom in Albanijo *
PDF 108kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o odobritvi sklenitve Sporazuma o sodelovanju med Eurojustom in Albanijo s strani Eurojusta (08688/2018 – C8-0251/2018 – 2018/0807(CNS))
P8_TA(2018)0347A8-0275/2018

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (08688/2018),

–  ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, kakor je bila spremenjena z Amsterdamsko pogodbo, in člena 9 Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, na podlagi katerih se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0251/2018),

–  ob upoštevanju člena 78c Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0275/2018),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter nacionalnim parlamentom.


Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ***I
PDF 127kWORD 57k
Resolucija
Besedilo
Priloga
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (COM(2017)0008 – C8-0008/2017 – 2017/0002(COD))
P8_TA(2018)0348A8-0313/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0008),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 16(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0008/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju prispevkov češke poslanske zbornice, španskega parlamenta in portugalskega parlamenta k osnutku zakonodajnega akta,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 7. junija 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A8-0313/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  se seznanja z izjavama Komisije, priloženima k tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/1725.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

IZJAVI KOMISIJE

Komisija obžaluje izključitev misij iz členov 42(1), 43 in 44 Pogodbe o Evropski uniji s področja uporabe uredbe in ugotavlja, da pravil o varstvu podatkov za te misije posledično ne bo. Komisija ugotavlja, da bi lahko sklep Sveta v skladu s členom 39 Pogodbe o Evropski uniji določal zgolj pravila o varstvu podatkov za obdelavo osebnih podatkov s strani držav članic ob izvajanju dejavnosti v okviru skupne zunanje in varnostne politike. Takšen sklep Sveta ne bi mogel vključevati pravil, ki se uporabljajo za dejavnosti, ki jih izvajajo institucije, organi, uradi in agencije EU. Za odpravo pravne vrzeli bi moral biti zato morebitni sklep Sveta dopolnjen z dodatnim dopolnilnim instrumentom v skladu s členom 16 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Komisija ugotavlja, da odstavek 3 člena 9 (prej člen 70a splošnega pristopa Sveta) ne določa nove obveznosti za institucije in organe Unije v zvezi z ravnovesjem, ki ga je treba doseči med varstvom osebnih podatkov in dostopom javnosti do dokumentov.


Enotno digitalno vstopno mesto ***I
PDF 126kWORD 47k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala za zagotavljanje informacij in postopkov ter služb za pomoč in reševanje težav ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (COM(2017)0256 – C8-0141/2017 – 2017/0086(COD))
P8_TA(2018)0349A8-0054/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0256),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 21(2), 48 in 114(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8‑0141/2017),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. oktobra 2017(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. junija 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 59 in 39 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0054/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. septembra 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala za zagotavljanje dostopa do informacij, do postopkov ter do storitev za pomoč in reševanje težav ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/1724.)

(1) UL C 81, 2.3.2018, str. 88.


Požari v Matiju v regiji Atika (Grčija) julija 2018 in odziv EU
PDF 119kWORD 49k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o požarih v Matiju v regiji Atika (Grčija) julija 2018 in o odzivu EU (2018/2847(RSP))
P8_TA(2018)0350RC-B8-0388/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za sklep Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 1313/2013/EU o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite (COM(2017)0772),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2012/2002 z dne 11. novembra 2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije(1),

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in Pariškega sporazuma, sprejetega s sklepom 1/CP.21 na 21. konferenci pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. zasedanju konference pogodbenic kot srečanju pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je julija 2018 v požarih v Matiju v regiji Atika v Grčiji žal umrlo 99 ljudi, več sto pa je bilo ranjenih;

B.  ker so ti požari uničili stanovanjske stavbe, pri čemer je bilo treba evakuirati več sto ljudi, hudo poškodovali lokalno in regionalno infrastrukturo ter okolje, kar je negativno vplivalo na kmetijstvo, in prizadeli gospodarsko dejavnost, vključno s sektorjema turizma in gostinstva;

C.  ker so primeri skrajne suše in gozdnih požarov vse pogostejši, hujši in kompleksnejši ter imajo negativne posledice povsod po Evropi in se zaradi podnebnih sprememb stopnjujejo;

D.  ker so naložbe v boju proti podnebnim spremembam nujni ukrep, da bi preprečili katastrofe, kakršne so suše in požari;

E.  ker so Grčija, Švedska in Latvija poleti leta 2018 zaradi požarov zaprosile za pomoč EU prek mehanizma Unije na področju civilne zaščite;

1.  izraža iskreno sožalje družinam vseh, ki so v požarih v regiji Atika izgubili življenje;

2.  izraža sočutje s tamkajšnjimi prebivalci, ki so jih prizadeli požari;

3.  izraža priznanje za prizadevnost gasilcev, pripadnikov obalne straže, prostovoljcev in drugih, ki so za gašenje požarov v naravi in reševanje svojih sodržavljanov tvegali življenje;

4.  poudarja vlogo mehanizma Unije na področju civilne zaščite pri zagotavljanju letal, vozil, zdravstvenega osebja in gasilcev iz vse Evropske unije;

5.  opozarja, da se lahko po naravnih nesrečah z različnimi skladi EU, kot je Solidarnostni sklad EU, obnovi ključna infrastruktura in financira čiščenje;

6.  ponovno opozarja na pomen podpore EU v okviru Kohezijskega sklada za preprečevanje požarov in odzivanje na izredne razmere ter poziva države članice, naj to financiranje v celoti izkoristijo in svojo javnost obvestijo o tveganjih gozdnih požarov;

7.  poudarja, da je potrebnih več znanstvenih raziskav na področju mehanizmov za oceno tveganja, sistemov preprečevanja in zgodnjega opozarjanja ter drugih sredstev za boj proti tem pojavom, potrebna pa je tudi boljša izmenjava izkušenj in najboljših praks med regijami in državami članicami;

8.  poudarja, da so v dokumentu, ki ga je Svetovna meteorološka organizacija objavila 1. avgusta 2018(2), navedeni dokazi, da je vročinski val v Evropi leta 2018 povezan s podnebnimi spremembami; poziva Komisijo in države članice, naj določijo cilje in izvajajo podnebno politiko, s katero bodo izpolnile zaveze, sprejete v okviru Pariškega sporazuma COP 21;

9.  poudarja, da je treba na območjih, ki so jih prizadeli gozdni požari, poskrbeti za preprečevanje poplav, da bi se preprečile morebitne nadaljnje nesreče;

10.  poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju sedanjih ukrepov EU, kot sta gozdarska strategija EU in strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam, upošteva tveganje gozdnih požarov ter upravljanje gozdov in krajin, ki temelji na ekosistemih, ter te strategije prilagodi, če ugotovi, da so v njih prisotne vrzeli;

11.  poziva Svet in Komisijo, naj skupaj s Parlamentom do konca leta 2018 zaključita medinstitucionalna pogajanja o novem mehanizmu Unije na področju civilne zaščite ter ustanovitvi rescEU;

12.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij, vladam držav članic ter regionalnim organom na območjih, ki so jih prizadeli požari.

(1) UL L 311, 14.11.2002, str. 3.
(2) https://public.wmo.int/en/media/news/july-sees-extreme-weather-high-impacts


Grožnja s porušitvijo Khan Al Ahmarja in drugih beduinskih vasi
PDF 118kWORD 50k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o grožnji s porušitvijo Khan Al Ahmarja in drugih beduinskih vasi (2018/2849(RSP))
P8_TA(2018)0351RC-B8-0384/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o izraelsko-palestinskem konfliktu,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 7. septembra 2018 o najnovejših dogodkih v zvezi z načrtovano porušitvijo Khan Al Ahmarja,

–  ob upoštevanju smernic EU o mednarodnem humanitarnem pravu,

–  ob upoštevanju skupne izjave Francije, Nemčije, Italije, Španije in Združenega kraljestva z dne 10. septembra 2018 o vasi Khan Al Ahmar,

–  ob upoštevanju četrte ženevske konvencije iz leta 1949, zlasti njenih členov 49, 50, 51 in 53,

–  ob upoštevanju polletnega poročila za obdobje januar–junij 2018 o rušitvah in zasegih objektov, ki jih je financirala EU na Zahodnem bregu, vključno z vzhodnim Jeruzalemom, ki ga je objavila Evropska služba za zunanje delovanje dne 24. avgusta 2018,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je izraelsko vrhovno sodišče 5. septembra 2018 zavrnilo peticijo prebivalcev Khan Al Ahmarja; ker je vrhovno sodišče odločilo, da so zadevni organi oblasti pristojni za izvajanje načrta preselitve prebivalcev v zahodni del Al Džahalina (Abu Dis); ker je vrhovno sodišče izraelskim organom dovolilo nadaljnje izvajanje načrta za porušitev Khan Al Ahmarja;

B.  ker je Khan Al Ahmar ena od 46 beduinskih skupnosti, za katere po mnenju OZN obstaja nevarnost prisilne premestitve v osrednji del Zahodnega brega; ker to skupnost sestavlja 32 družin s skupno 173 ljudmi, vključno z 92 mladoletniki; ker je izraelska vojska odredila rušenje vseh zgradb v vasi;

C.  ker je leta 2010 izraelsko vrhovno sodišče odločilo, da je bil celoten sklop zgradb v Khan Al Ahmarju postavljen nezakonito in krši prostorsko zakonodajo ter zakonodajo o uporabi zemljišč, zato ga je treba porušiti; ker je vrhovno sodišče poudarilo tudi, da morajo izraelske oblasti poiskati primeren nadomestni prostor za šolo in prebivalce skupnosti; ker je država Izrael pisno izjavila, da bo družinam, ki se bodo preselile v zahodni del Al Džahalina (Abu Dis), omogočila možnost ureditve dodatne lokacije za preselitev vzhodno od Jeriha; ker skupnost v Khan Al Ahmarju nasprotuje preselitvi;

D.  ker je prisilna preselitev prebivalcev zasedenega ozemlja, razen v primeru ogroženosti prebivalcev ali iz nujnih vojaških razlogov, prepovedana v skladu s četrto ženevsko konvencijo in pomeni hudo kršitev mednarodnega humanitarnega prava;

E.  ker so izraelske oblasti naložile zelo omejujoč gradbeni režim palestinskim prebivalcem območja C na Zahodnem bregu; ker ta ureditev Palestincem praktično onemogoča zakonito gradnjo na tem območju in služi kot sredstvo za njihovo prisilno izseljevanje in za razmah poseljevanja; ker so izraelske naselbine nezakonite po mednarodnem pravu in so velika ovira v prizadevanjih za mir; ker je po mednarodnem pravu vsaka tretja stran, tudi države članice EU, zavezana, da ne prizna naselbin na zasedenem ozemlju in jim ne nudi podpore ali pomoči, ima pa tudi dolžnost, da jim dejansko nasprotuje;

F.  ker Khan Al Ahmar leži na območju koridorja E1 na zasedenem Zahodnem bregu; ker je ohranitev obstoječega stanja na tem območju bistvenega pomena za uresničljivost rešitve z dvema državama in za ustanovitev nedeljive in trajne palestinske države v prihodnosti; ker Evropski parlament vztrajno nasprotuje vsem ukrepom, ki bi lahko ogrozili uresničljivost rešitve z dvema državama, in poziva obe strani, naj s svojimi politikami in ukrepi dokažeta resnično zavezanost tej rešitvi, da bi obnovili zaupanje;

G.  ker deset držav članic EU podpira humanitarne programe v Khan Al Ahmarju, vključno z izgradnjo osnovne šole, sedaj pa je humanitarna pomoč v vrednosti približno 315 000 EUR, ki jo zagotavlja EU, ogrožena;

H.  ker sta se po podatkih urada predstavnika EU v Palestini v prvi polovici leta 2018 nadaljevala uničevanje in zaseganje palestinske lastnine na zasedenem Zahodnem bregu, tudi v vzhodnem Jeruzalemu; ker bi porušitev Khan Al Ahmarja lahko pomenila negativen precedens za številne druge beduinske skupnosti na Zahodnem bregu;

1.  se pridružuje visoki predstavnici in podpredsednici, Franciji, Nemčiji, Italiji, Španiji in Združenemu kraljestvu in poziva izraelsko vlado, naj opusti preselitveni načrt, ki bi sicer privedel do uničenja Khan Al Ahmarja in prisilne preselitve prebivalcev drugam; meni, da je izjemno pomembno, da EU v tej zadevi še naprej nastopa enoglasno;

2.  opozarja izraelske oblasti, da bi rušenje Khan Al Ahmarja in prisilna preselitev njegovih prebivalcev pomenili hudo kršitev mednarodnega humanitarnega prava;

3.  izraža zaskrbljenost, da bi rušenje Khan Al Ahmarja močno ogrozilo uresničljivost dvodržavne rešitve in ogrozilo obete za mir; ponavlja, da je varovanje in ohranjanje uresničljivosti dvodržavne rešitve nujna prednostna naloga v politikah in ukrepih EU v zvezi z izraelsko-palestinskim konfliktom ter bližnjevzhodnim mirovnim procesom;

4.  vztraja, da mora biti v primeru rušenja Khan Al Ahmarja in prisilne izselitve njegovih prebivalcev odziv EU sorazmeren z resnostjo dogajanja in skladen z njeno ustaljeno podporo skupnosti Khan Al Ahmarja; poziva visoko predstavnico in podpredsednico, naj poveča sodelovanje z izraelskimi organi glede polnega spoštovanja pravic palestinskega prebivalstva na območju C in od Izraela zahteva nadomestilo za uničenje infrastrukture, ki jo je financirala EU;

5.  poziva izraelsko vlado, naj takoj opusti politiko groženj s porušitvijo in prisilno preselitvijo beduinskih skupnosti, ki živijo v puščavi Negev in na območju C na zasedenem Zahodnem bregu; poudarja, da je v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom rušenje objektov, vključno s hišami, šolami in drugo ključno infrastrukturo na zasedenem palestinskem ozemlju, nezakonito;

6.  opominja, da je v skladu s četrto ženevsko konvencijo Izrael v celoti odgovoren za zagotavljanje potrebnih storitev, vključno z izobraževanjem, zdravstvenim in socialnim varstvom ljudi, ki živijo pod njegovo zasedbo;

7.  ostaja trdno prepričan, da je edina trajna rešitev konflikta na Bližnjem vzhodu tista z dvema demokratičnima državama, z Izraelom in Palestino, ki bi sobivali v miru znotraj varnih in priznanih meja na podlagi meje iz leta 1967, pri čemer bi bil Jeruzalem glavno mesto obeh držav; obsoja vsako enostransko rešitev ali dejanje, ki bi lahko ogrozilo možnosti za to rešitev;

8.  poziva izraelske oblasti, naj nemudoma prenehajo s svojo politiko naseljevanja in poskrbijo za vrnitev v prejšnje stanje; poziva EU, naj bo glede tega neomajna;

9.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za mirovni proces na Bližnjem vzhodu, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, posebnemu koordinatorju Združenih narodov za bližnjevzhodni mirovni proces, knesetu in izraelski vladi, predsedniku Palestinske oblasti in palestinskemu zakonodajnemu svetu.


Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu
PDF 171kWORD 61k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o evropski strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu (2018/2035(INI))
P8_TA(2018)0352A8-0262/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. januarja 2018 o evropski strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu (COM(2018)0028),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 16. januarja 2018 o vplivu uporabe okso-razgradljive plastike, vključno z okso-razgradljivimi plastičnimi nosilnimi vrečkami, na okolje (COM(2018)0035),

–  ob upoštevanju sporočila Evropske komisije in delovnega dokumenta služb Komisije z dne 16. januarja 2018 o izvajanju svežnja o krožnem gospodarstvu: možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih (COM(2018)0032),

–  ob upoštevanju delovnega načrta Komisije za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016-2019 (COM(2016)0773), zlasti cilja glede določitve zahtev, ki bi bile bolj specifične za posamezni izdelek in bolj horizontalne na področjih, kot so trpežnost, popravljivost, nadgradljivost, zasnovanost za razstavljanje ter preprosta ponovna uporaba in recikliranje,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi direktiv 2000/53/ES o izrabljenih vozilih, 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih ter 2012/19/EU o odpadni električni in elektronski opremi(1),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/850 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčih(2),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih(3),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži(4),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2015/720 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o spremembi Direktive 94/62/ES glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk(5),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo(6) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o okoljsko primerni zasnovi), ter izvedbenih uredb in prostovoljnih sporazumov, sprejetih na podlagi te direktive,

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020(7),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. decembra 2017 o ekoinovacijah: omogočanje prehoda na krožno gospodarstvo,

–  ob upoštevanju Posebnega Eurobarometra št. 468 iz oktobra 2017 o odnosu evropskih državljanov do okolja,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in 21. konference pogodbenic (COP 21) UNFCCC,

–  ob upoštevanju resolucije Združenih narodov z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete na vrhu Združenih narodov o trajnostnem razvoju 25. septembra 2015,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2018 o mednarodnem upravljanju oceanov: agenda za prihodnost naših oceanov v okviru ciljev trajnostnega razvoja za leto 2030(10),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenja Odbora za ribištvo (A8-0262/2018),

A.  ker je plastika dragocen material, ki se obširno uporablja v vseh vrednostnih verigah in ima pomembno mesto v naši družbi in gospodarstvu, če se uporablja in upravlja odgovorno;

B.  ker ima način proizvodnje, uporabe in odstranjevanja plastike danes uničujoče posledice za okolje, podnebje in gospodarstvo ter lahko negativno vpliva na zdravje ljudi in živali; ker je zato glavni izziv proizvodnja in uporaba plastike na odgovoren in trajnosten način, da bi zmanjšali nastajanje plastičnih odpadkov in uporabo nevarnih snovi v plastiki, kjer je to mogoče; ker so v zvezi s tem pomembne raziskave in inovacije na področju novih tehnologij in alternativ;

C.  ker te posledice vzbujajo zaskrbljenost širše javnosti, 74 % državljanov EU je namreč izrazilo zaskrbljenost zaradi zdravstvenih posledic uporabe plastike, 87 % državljanov pa je izrazilo zaskrbljenost zaradi njenih okoljskih vplivov;

D.  ker bi bilo treba izkoristiti sedanji politični zagon za prehod na trajnostno krožno gospodarstvo na področju plastike, ki bi v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki dalo prednost preprečevanju nastajanja plastičnih odpadkov;

E.  ker je več držav članic že vzpostavilo nacionalne zakonodajne ukrepe za prepoved mikroplastike, ki se namenoma dodaja kozmetičnim izdelkom;

F.  ker so evropske države v preteklosti izvažale plastične odpadke tudi v države, kjer neustrezni sistemi ravnanja z odpadki in recikliranja povzročajo okoljsko škodo in ogrožajo zdravje lokalnih skupnosti, zlasti ljudi, ki delajo z odpadki;

G.  ker so plastični odpadki svetovni problem in je za boj proti njim potrebno mednarodno sodelovanje; ker se je EU zavezala, da bo uresničila cilje trajnostnega razvoja Združenih narodov, med katerimi je več povezanih s trajnostno porabo in proizvodnjo plastike ter omejevanjem njenih vplivov na morja in kopno;

H.  ker je svetovna letna proizvodnja plastike leta 2015 dosegla 322 milijonov ton in se pričakuje, da se bo v naslednjih dvajsetih letih podvojila;

I.  ker se v EU vsako leto proizvede 25,8 milijona ton plastičnih odpadkov;

J.  ker se v EU za recikliranje zbere samo 30 % plastičnih odpadkov; ker je samo 6 % plastike, ki se da na trg, narejene iz reciklirane plastike;

K.  ker sta deleža odlaganja (31 %) in sežiganja (39 %) plastičnih odpadkov še vedno visoka;

L.  ker se približno 95 % vrednosti plastične embalaže za gospodarstvo izgubi, kar povzroča letno izgubo od 70 do 105 milijard EUR;

M.  ker je cilj EU za recikliranje plastične embalaže do leta 2030 55 %;

N.  ker ima recikliranje plastike znatne koristi za podnebje v smislu zmanjšanja emisij CO2;

O.  ker po vsem svetu vsako leto od 5 do 13 milijonov ton plastike konča v svetovnih oceanih in ker se ocenjuje, da je danes v oceanih več kot 150 milijonov ton plastike;

P.  ker v morjih in oceanih EU vsako leto konča od 150 000 do 500 000 ton plastičnih odpadkov;

Q.  ker bo po študijah, ki jih navaja OZN, v primeru, da ne bomo ukrepali, leta 2050 v oceanih več plastike kot rib;

R.  ker plastika predstavlja 85 % odpadkov na obalah in več kot 80 % morskih odpadkov;

S.  ker je v oceanih mogoče najti praktično vse vrste plastičnih materialov vse od velike pacifiške zaplate odpadkov, ki vsebuje najmanj 79 000 ton plastike in lebdi na 1,6 milijona kvadratnih kilometrov, do najbolj oddaljenih območij planeta, kot sta globokomorsko dno in Arktika;

T.  ker morski odpadki negativno vplivajo na gospodarske dejavnosti in na prehransko verigo ljudi;

U.  ker 90 % vseh morskih ptic pogoltne plastične delce;

V.  ker vpliv plastičnih odpadkov na rastline, živali in zdravje ljudi še ni v celoti pojasnjen; ker so bile zabeležene katastrofalne posledice za morske organizme, saj zaradi plastičnih odpadkov v morju vsako leto pogine več kot 100 milijonov morskih živali;

W.  ker rešitve za boj proti plastiki v morju ni mogoče oddvojiti od skupne strategije za plastiko; ker je člen 48 uredbe o nadzoru ribištva(11), ki vsebuje ukrepe za spodbujanje iskanja izgubljenega ribolovnega orodja, korak v pravo smer, vendar je preveč omejen, saj lahko države članice veliko večino ribiških plovil izvzamejo iz te obveznosti, zahteve o poročanju pa se izvajajo slabo;

X.  ker se v zvezi z Jadranskim morjem v okviru projektov, ki se sofinancirajo s sredstvi evropskega teritorialnega sodelovanja, proučujejo novi instrumenti za upravljanje ter dobre prakse za ublažitev in po možnosti odpravo puščanja ribolovnega orodja, tudi z dodelitvijo nove vloge varuhov morja („Sea Sentinels“) ribiškim flotam;

Y.  ker so države članice podpisnice Mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (MARPOL) in bi si morale prizadevati za popolno izvajanje njenih določb;

Z.  ker do fantomskega ribolova prihaja, ko se morski organizmi ulovijo ali zapletejo v izgubljene ali zavržene biološko nerazgradljive mreže, pasti in vrvi, ter se pri tem poškodujejo, stradajo in umrejo; ker je pojav „fantomskega ribolova“ posledica izgube in puščanja ribolovnega orodja; ker uredba o nadzoru ribištva določa obvezno označevanje orodij ter obveščanje o izgubljenem orodju ter njegovo iskanje; ker zato nekateri ribiči na lastno pobudo v pristanišče pripeljejo izgubljene mreže, ki jih najdejo v morju;

AA.  ker se kljub temu, da je težko natančno presoditi, kolikšen je prispevek ribogojstva k morskim odpadkom, ocenjuje, da je 80 % morskih odpadkov iz plastike in mikroplastike in da je nekje med 20 % in 40 % teh odpadkov v morju delno povezanih s človeškimi dejavnostmi na morju, vključno s komercialnimi in križarskimi ladjami, preostanek pa prihaja s kopnega, in ker je na podlagi izsledkov nedavne študije organizacije FAO(12) približno 10 % odpadkov izgubljenega in zavrženega ribolovnega orodja; ker je izgubljeno in zavrženo ribolovno orodje sestavni del morskih plastičnih odpadkov, ocenjuje pa se, da 94 % plastike, ki pride v oceane, pristane na morskem dnu, zato je treba uporabiti sredstva iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR), da bodo ribiči neposredno sodelovali pri „ribolovu na morske odpadke“, in sicer tako, da se jim zagotovijo plačilo ali druge finančne in materialne spodbude;

AB.  ker se v okolje vsako leto odvrže od 75 000 do 300 000 ton mikroplastike, vključno z mikroplastiko, ki se namenoma doda plastičnim proizvodom, mikroplastiko, ki nastane med uporabo proizvodov in mikroplastiko, ki nastane pri razgradnji plastičnih proizvodov;

AC.  ker so mikroplastika in nanodelci posebni izziv javne politike;

AD.  ker najdemo mikroplastiko v 90 % ustekleničene vode;

AE.  ker je poziv Komisije Evropski agenciji za kemikalije (ECHA), da naj preuči znanstveno podlago za omejitev uporabe mikroplastike, ki se namenoma dodaja proizvodom za potrošniško ali profesionalno uporabo, dobrodošel;

AF.  ker je poziv Komisije agenciji ECHA, naj pripravi predlog za možno omejitev okso-razgradljive plastike, dobrodošel;

AG.  ker poteka glede na člen 331 Pogodbe o delovanju Evropske unije uvedba novih virov lastnih sredstev po posebnem zakonodajnem postopku, za katerega je potrebno soglasje med državami članicami in posvetovanje s Parlamentom;

Splošne opombe

1.  pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu (COM(2018)0028) kot korak naprej na poti EU od linearnega h krožnemu gospodarstvu; ugotavlja, da ima plastika koristno vlogo v našem gospodarstvu in vsakodnevnem življenju, hkrati pa ima bistvene pomanjkljivosti; meni, da je zato glavni izziv trajnostno upravljanje plastike vzdolž celotne vrednostne verige, zato pa tudi sprememba načina, kako proizvajamo in uporabljamo plastiko, da se v našem gospodarstvu ohrani vrednost, ne da bi se povzročila škoda okolju, podnebju in javnemu zdravju;

2.  poudarja, da bi moralo biti preprečevanje nastajanja plastičnih odpadkov, kot je opredeljeno v okvirni direktivi o odpadkih, glavna prednostna naloga v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki; poleg tega meni, da je za podpiranje trajnostne gospodarske rasti in varstvo okolja ter javnega zdravja nujno znatno spodbuditi uspešnost recikliranja plastike; poziva vse deležnike, naj razmislijo o nedavni kitajski prepovedi uvoza plastičnih odpadkov kot priložnosti za naložbe v preprečevanje nastajanja plastičnih odpadkov, vključno s spodbujanjem ponovne uporabe in zasnove izdelkov krožnega gospodarstva, ter za naložbe v najsodobnejše zmogljivosti za zbiranje, razvrščanje in recikliranje v EU; meni, da je v zvezi s tem pomembna izmenjava zgledov najboljše prakse, zlasti za mala in srednja podjetja;

3.  je prepričan, da bi morala strategija za plastiko delovati tudi kot vzvod za spodbujanje novih, pametnih, trajnostnih in krožnih modelov poslovanja, proizvodnje in potrošnje, ki bi zajemali celotno vrednostno verigo, v skladu s ciljem trajnostnega razvoja Združenih narodov št. 12 o trajnostni potrošnji in proizvodnji ter z internalizacijo zunanjih stroškov; poziva Komisijo, naj v ta namen spodbuja jasne povezave med politikami Unije za odpadke, kemikalije in proizvode, tudi z razvojem ciklov nestrupenih materialov, kot je določeno v sedmem okoljskem akcijskem programu;

4.  poziva Komisijo, naj oblikuje politiko za krožno gospodarstvo in biogospodarstvo za obdobje po letu 2020, ki bo temeljila na močnem stebru za raziskave in inovacije, ter zagotovi, da bodo v novem večletnem finančnem okviru na voljo potrebne zaveze; zlasti poudarja, kako pomembni so raziskave za razvoj inovativnih rešitev in razumevanje vpliva makro-, mikro- in nanoplastike na ekosisteme in zdravje ljudi;

5.  poudarja, da obstaja več vrst plastike, ki se uporabljajo za različne namene, in da je zato za različne vrednostne verige potreben prilagojen pristop, ki je pogosto osredotočen na posamezne proizvode, z različnimi mešanicami rešitev, v katerih so upoštevani okoljski vpliv, obstoječe alternative, lokalne in regionalne zahteve ter zagotavljanje, da so izpolnjene funkcionalne potrebe;

6.  poudarja, da je za uspeh in doseganje rezultatov, ki bodo prinesli koristi za gospodarstvo, okolje in javno zdravje, potrebno skupno in usklajeno delovanje vseh deležnikov prek celotne vrednostne verige, vključno s potrošniki;

7.  poudarja, da je zmanjšanje nastajanja odpadkov skupna odgovornost in da je pretvorba splošne zaskrbljenosti zaradi plastičnih odpadkov v javno odgovornost pomembne izziv; poudarja, da je v zvezi s tem nujno oblikovati nove vzorce potrošnje s spodbujanjem spremembe vedenja potrošnikov; poziva k povečanju osveščenosti potrošnikov o vplivu onesnaževanja s plastičnimi odpadki, pomenu preprečevanja in primernega ravnanja z odpadki ter obstoječih alternativ;

Od zasnove za recikliranje do zasnove za krožnost

8.  poziva pristojne organe v državah članicah, naj zagotovijo celovito in hitro izvajanje in uveljavljanje celotnega pravnega reda v zvezi s proizvodi in odpadki; poudarja, da se v EU za recikliranje zbere samo 30 % plastičnih odpadkov, kar povzroča ogromno potrato virov; poudarja, da od leta 2030 odlagališča ne bodo več sprejemala plastike in da morajo države članice ravnati s plastičnimi odpadki v skladu z določbami Direktive 2008/98/ES; ponovno poudarja, da bi morale države članice uporabiti ustrezne ekonomske instrumente in druge ukrepe za spodbujanje izvajanja hierarhije ravnanja z odpadki; poudarja, kako pomembne so zmogljivosti za ločeno zbiranje in razvrščanje za omogočanje kakovostnega recikliranja in spodbujanje uporabe sekundarnih surovin;

9.  poziva vse deležnike iz industrije, naj začnejo izvajati konkretne ukrepe za zagotovitev, da bo mogoče najkasneje do leta 2030 vso embalažno plastiko ponovno uporabiti ali reciklirati na stroškovno učinkovit način, naj povežejo identiteto svojih blagovnih znamk s trajnostnimi in krožnimi poslovnimi modeli ter izkoristijo svojo tržno moč za spodbujanje in podpiranje trajnostnih in krožnih vzorcev potrošnje; poziva Komisijo, naj spremlja in oceni razvoj, spodbuja zglede najboljše prakse in preverja okoljske trditve, da bi preprečila lažno zeleno oglaševanje (greenwashing);

10.  meni, da bi morala biti civilna družba ustrezno obveščena in ozaveščena, da bi lahko od industrije zahtevala, da izpolnjuje svoje zaveze in obveznosti;

11.  opozarja Komisijo, da je do konca leta 2020 dolžna izpolniti svojo obveznost o reviziji in okrepitvi bistvenih zahtev iz direktive o embalaži in odpadni embalaži, pri čemer mora upoštevati relativne lastnosti različnih embalažnih materialov na podlagi ocen življenjskega cikla, pri tem pa obravnavati zlasti preprečevanje ter zasnovo za krožnost; poziva Komisijo, naj predloži jasne, izvedljive in učinkovite zahteve, vključno o embalažni plastiki, ki jo je mogoče ponovno uporabiti in reciklirati na stroškovno učinkovit način, ter o prekomerni uporabi embalaže;

12.  poziva Komisijo, naj učinkovito rabo virov in krožnost določi kot splošni načeli, vključno s pomembno vlogo, ki jo imajo lahko krožni materiali, proizvodi in sistemi, tudi za plastične proizvode, ki se ne uporabljajo kot embalaža; meni, da bi bilo to med drugim mogoče doseči z razširjeno odgovornostjo proizvajalca, razvijanjem standardov za proizvode, izvajanjem ocen življenjskega cikla, razširitvijo zakonodajnega okvira o okoljsko primerni zasnovi, da bi zajela vse glavne skupine plastičnih proizvodov, sprejetjem določb o okoljskem označevanju in izvajanjem metode okoljskega odtisa izdelkov;

Vzpostavitev resnično enotnega trga za reciklirano plastiko

13.  ugotavlja, da so razlogi za majhno uporabo reciklirane plastike v EU različni, med drugim je posledica nizkih cen fosilnih goriv zaradi subvencij, pomanjkanja zaupanja in primanjkljaja kakovostne oskrbe; poudarja, da je za zagotovitev prehoda na krožno gospodarstvo potreben stabilen notranji trg sekundarnih surovin; poziva Komisijo, naj se spoprime z ovirami na tem trgu in ustvari enake konkurenčne pogoje;

Standardi kakovosti in preverjanje

14.  poziva Komisijo, naj čim prej pripravi standarde kakovosti za vzpostavitev zaupanja in spodbujanje trga sekundarne plastike; poziva Komisijo, naj pri razvijanju teh standardov kakovosti upošteva različne stopnje recikliranja, ki bodo skladne s funkcionalnostjo različnih proizvodov ter hkrati varovale javno zdravje, varnost hrane in okolje; poziva Komisijo, naj zagotovi varno uporabo recikliranih materialov v materialih, namenjenih stiku z živili, in spodbudi inovacije;

15.  poziva, Komisijo, naj upošteva zglede dobre prakse s certificiranjem, ki ga opravi neodvisna tretja oseba, in spodbuja certificiranje recikliranih materialov, saj je preverjanje ključno za spodbujanje zaupanja industrije in potrošnikov v reciklirane materiale;

Vsebnost recikliranih materialov

16.  poziva vse akterje iz industrije, naj svoje javne zaveze glede povečanja uporabe reciklirane plastike preoblikujejo v formalne zaveze in naj sprejmejo konkretne ukrepe;

17.  meni, da bodo morda potrebna obvezna pravila o recikliranih materialih, da bi se spodbudila uporaba materialov sekundarnih surovin, saj trgi za reciklirane materiale še ne delujejo; poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi zahtev za minimalno vsebnost recikliranih materialov za posebne plastične proizvode, ki se dajo na trg EU, hkrati pa spoštuje zahteve za varnost hrane;

18.  poziva države članice, naj razmislijo o uvedbi nižjega davka na dodano vrednost (DDV) za proizvode, ki vsebujejo reciklirane materiale;

Krožna javna naročila

19.  poudarja, da so javna naročila bistveni instrument za prehod v krožno gospodarstvo, saj lahko povečajo inovacije poslovnih modelov in spodbudijo proizvode in storitve, gospodarne z viri; poudarja vlogo lokalnih in regionalnih organov v zvezi s tem; poziva Komisijo, naj vzpostavi izobraževalno mrežo EU za krožna javna naročila, da bi izkoristila spoznanja, pridobljena iz pilotnih projektov; meni, da bi lahko taki prostovoljni ukrepi na podlagi zanesljivih ocen učinka utrli pot zavezujočim pravilom in merilom EU o krožnih javnih naročilih;

20.  poziva države članice, naj postopno ukinejo vse neprimerne spodbude, ki ne prispevajo k doseganju čim večjih možnih stopenj recikliranja plastike;

Stičišče med zakonodajo o odpadkih in kemikalijah

21.  poziva pristojne organe v državah članicah, naj optimizirajo nadzor nad uvoženimi materiali in proizvodi za zagotovitev in uveljavitev skladnosti z zakonodajo EU o kemikalijah in proizvodih;

22.  opozarja na svojo resolucijo o izvajanju svežnja o krožnem gospodarstvu: možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih;

Preprečevanje nastajanja plastičnih odpadkov

Plastika za enkratno uporabo

23.  ugotavlja, da ni vsestranske rešitve za obravnavanje škodljivih učinkov plastike za enkratno uporabo za okolje, in meni, da sta za rešitev tega zapletenega vprašanja zato potrebni kombinacija prostovoljnih in regulativnih ukrepov ter sprememba ozaveščenosti, ravnanja in sodelovanja potrošnikov;

24.  je seznanjen z že sprejetimi ukrepi v nekaterih državah članicah in zato pozdravlja predlog Komisije o posebnem zakonodajnem okviru za zmanjšanje učinka nekaterih plastičnih proizvodov na okolje, zlasti plastike za enkratno uporabo; meni, da bi ta predlog moral prispevati k bistvenemu zmanjšanju morskih odpadkov, od katerih je več kot 80 % plastike, to pa bo prispevalo k cilju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, tj. preprečevati in znatno zmanjšati vse vrste onesnaževanja morja;

25.  meni, da je pomembno, da ta okvir ponuja ambiciozen sklop ukrepov za pristojne organe v državah članicah, ki je skladen s celovitostjo enotnega trga, ustvarja konkreten in pozitiven okoljski in družbeno-gospodarski vpliv ter zagotavlja potrebno funkcionalnost za potrošnike;

26.  priznava, da se bodo z zmanjševanjem in omejevanjem uporabe plastičnih proizvodov za enkratno uporabo ustvarile priložnosti za trajnostne poslovne modele;

27.  se sklicuje na potekajoče delo v okviru rednega zakonodajnega postopka glede tega predloga;

28.  poudarja, da je visoke stopnje ločenega zbiranja in recikliranja ter manjše količine plastičnih odpadkov mogoče doseči na več načinov, tudi s shemami razširjene odgovornosti proizvajalca s prilagojenimi pristojbinami, shemami kavcij in večjo ozaveščenostjo javnosti; priznava zasluge ustaljenih režimov v različnih državah članicah in možnosti za izmenjavo zgledov najboljše prakse med državami članicami; poudarja, da je za izbiro določene sheme še vedno odgovoren pristojni organ v državi članici;

29.  pozdravlja, da Direktiva 94/62/ES določa, da morajo države članice do konca leta 2024 vzpostaviti obvezne sheme razširjene odgovornosti proizvajalca za vso embalažo, ter poziva Komisijo, naj oceni možnost razširitve te obveznosti na druge plastične proizvode v skladu s členoma 8 in 8a Direktive 2008/98/ES;

30.  je seznanjen s predlogom Komisije o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije (COM(2018)0325) za prispevek na podlagi nereciklirane odpadne plastične embalaže; poudarja, da mora biti usmerjevalni učinek takšnega prispevka skladen s hierarhijo ravnanja z odpadki; zato poudarja, da bi bilo treba dati prednost preprečevanju nastajanja odpadkov;

31.  poziva Komisijo in države članice, naj se pridružijo mednarodni koaliciji za zmanjšanje onesnaženosti s plastičnimi vrečkami, ki je bila ustanovljena na konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah novembra 2016 v Marakešu, ter jo podprejo;

32.  meni, da imajo supermarketi ključno vlogo pri zmanjšanju količine plastike za enkratno uporabo v EU; pozdravlja pobude, kot so trgovinske police brez plastike, ki supermarketom omogočajo preskušanje biomaterialov, ki jih je mogoče kompostirati, kot alternativo plastični embalaži;

33.  pozdravlja predlog direktive Komisije o pristaniških sprejemnih zmogljivostih (COM(2018)0033), katere cilj je znatno zmanjšati breme in stroške ribičev zaradi vračanja ribolovnega orodja in plastičnih odpadkov v pristanišča; poudarja, da bi lahko imeli ribiči pomembno vlogo, zlasti z zbiranjem plastičnih odpadkov iz morja med ribolovno dejavnostjo in vračanjem teh odpadkov v pristanišča, kjer bi se zagotovilo ustrezno ravnanje z odpadki; poudarja, da bi morale Komisija in države članice spodbujati to dejavnost, da se ribičem ne bi zaračunala pristojbina za obdelavo;

34.  obžaluje, da izvajanje člena 48(3) uredbe o nadzoru ribištva v zvezi z obveznostjo iskanja in poročanja o izgubljenem ribolovnem orodju ni bilo vključeno v poročilo Komisije o oceni in izvajanju za leto 2017; poudarja potrebo po podrobni oceni izvajanja zahtev uredbe o nadzoru ribištva v zvezi z ribolovnim orodjem;

35.  poziva Komisijo, države članice in regije, da podprejo načrte za zbiranje odpadkov na morju, po možnosti s sodelovanjem ribiških plovil, ter naj se v pristaniščih postavijo objekti za sprejem in odlaganje morskih odpadkov ter vzpostavijo sheme za recikliranje odrabljenih mrež; poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo priporočila iz okvira prostovoljnih smernic organizacije FAO o označevanju ribolovnega orodja, pri tem pa tesno sodelujejo z ribiškim sektorjem za boj proti fantomskemu ribolovu;

36.  poziva Komisijo, države članice in regije, naj povečajo zbiranje podatkov o plastiki v morju z vzpostavitvijo in izvajanjem vseevropskega digitalnega sistema obveznega poročanja za opremo, ki jo izgubijo posamezne ladje, kar bo v pomoč iskanju, pri tem pa uporabijo podatke iz regionalnih zbirk podatkov,, da posredujejo informacije v podatkovno zbirko, ki jo upravlja Evropska agencija za nadzor ribištva, ali razvijejo SafeSeaNet v uporabniku prijazen, vseevropski sistem, ki bo ribičem omogočil opozarjanje na izgubljeno orodje;

37.  poudarja, da morajo biti države članice dejavnejše na področju razvoja strategij in načrtov za zmanjšanje odlaganja ribolovnega orodja v morje, tudi z uporabo nepovratnih sredstev ESPR, podpore strukturnih skladov in evropskega teritorialnega sodelovanja ter z ustrezno aktivno udeležbo regij;

Plastika na biološki osnovi, biorazgradljivost in primernost za kompostiranje

38.  odločno podpira Komisijo pri pripravi jasnih dodatnih standardov, usklajenih pravil in opredelitev za materiale na biološki osnovi, biorazgradljivost (neodvisna lastnost surovine) in primernost za kompostiranje, da bi odpravila obstoječe napačne predstave in nesporazume in potrošnikom zagotovila jasne informacije;

39.  poudarja, da lahko spodbujanje trajnostnega biogospodarstva prispeva k zmanjšanju odvisnosti Evrope od uvoženih surovin; poudarja potencialno vlogo za plastiko na biološki osnovi in biorazgradljivo plastiko, če je to dokazano koristno z vidika življenjskega cikla; meni, da je treba biorazgradljivost oceniti v relevantnih dejanskih pogojih;

40.  poudarja, da lahko biorazgradljiva plastika in plastika, ki jo je mogoče kompostirati, prispevata k prehodu na krožno gospodarstvo, vendar ne pomenita univerzalne rešitve za morske odpadke in ne bi smela upravičevati enkratne uporabe; zato poziva Komisijo, naj pripravi jasna merila za koristne proizvode in uporabe za biorazgradljivo plastiko, vključno z embalažo in uporabami v kmetijstvu; poziva k nadaljnjim naložbam v raziskave in razvoj v zvezi s tem; poudarja, da je treba biorazgradljivo in nebiorazgradljivo plastiko obravnavati različno glede na ustrezno ravnanje z odpadki;

41.  poudarja, da plastika na biološki osnovi omogoča delno razlikovanje med surovinami in poziva k nadaljnjim naložbam v raziskave in razvoj v zvezi s tem; priznava obstoj inovativnih materialov na biološki osnovi, ki so že na trgu; poudarja, da je potrebno nevtralno in enako obravnavanje nadomestnih materialov;

42.  poziva k popolni prepovedi EU za okso-razgradljivo plastiko do leta 2020, saj se tovrstna plastika ne razgrajuje ustrezno, je ni mogoče kompostirati, negativno vpliva na recikliranje običajne plastike ter ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi;

Mikroplastika

43.  poziva Komisijo, naj do leta 2020 uvede prepoved mikroplastike v kozmetičnih izdelkih, izdelkih za osebno nego, detergentih in čistilnih sredstvih; poleg tega poziva agencijo ECHA, naj po potrebi oceni in pripravi prepoved za mikroplastiko, ki se namenoma dodaja drugim proizvodom, pri tem pa upošteva, ali so na voljo druge izvedljive nadomestne možnosti;

44.  poziva Komisijo, naj v zakonodaji o proizvodih določi minimalne zahteve za znatno zmanjšanje izpustov mikroplastike pri viru, zlasti za tekstilne izdelke, pnevmatike, barve in cigaretne ogorke;

45.  je seznanjen z dobro prakso programa Operation Clean Sweep in različnih pobud glede ničelne izgube peletov; meni, da bi se te pobude lahko posnemale na ravni EU in globalni ravni;

46.  poziva Komisijo, naj preuči vire, distribucijo, usodo in vplive makro- in mikroplastike v okviru čiščenja odpadnih voda in upravljanja meteorne vode pri tekočem preverjanju ustreznosti okvirne direktive o vodah in direktive o poplavah; poleg tega poziva pristojne organe držav članic in Komisijo, naj zagotovijo celovito izvrševanje direktive o čiščenju komunalne odpadne vode in okvirne direktive o morski strategiji; poleg tega poziva Komisijo, naj podpre raziskave na področju tehnologij za obdelavo blata iz čistilnih naprav in čiščenje voda;

Raziskave in inovacije

47.  pozdravlja napoved Komisije, da bo za spodbujanje naložb v rešitve za učinkovito uporabo virov in krožno gospodarstvo, kot so možnosti zasnove, diverzifikacija surovin in inovativne tehnologije recikliranja, med drugim molekularno in kemično recikliranje, pa tudi izboljšanje mehanskega recikliranja, v okviru programa Obzorje 2020 investiranih dodatnih 100 milijonov EUR; poudarja inovativni potencial zagonskih podjetij v zvezi s tem; podpira uvedbo strateškega programa raziskav in inovacij v zvezi s krožnostjo materialov s posebnim poudarkom na plastiki in materialih, ki vsebujejo plastiko, ki presega embalažne materiale, za usmerjanje prihodnjih odločitev glede financiranja v programu Obzorje Evropa; ugotavlja, da bo potrebno ustrezno financiranje za prispevek k spodbujanju zasebnih naložb; poudarja, da lahko javno-zasebna partnerstva pomagajo pospešiti prehod na krožno gospodarstvo;

48.  poudarja velik potencial, ki ga ima povezovanje digitalne agende in agende krožnega gospodarstva; poudarja, da je treba obravnavati regulativne ovire za inovacije, in poziva Komisijo, naj preuči možne inovacijske dogovore EU v skladu z doseganjem ciljev iz strategije za plastiko in širšo agendo krožnega gospodarstva;

49.  poziva Komisijo, države članice in regije, naj podprejo uporabo inovativnega ribolovnega orodja s spodbujanjem ribičev, naj zamenjajo stare mreže in prilagodijo obstoječe mreže s sledilci in senzorji, povezanimi z aplikacijami za pametne telefone, čipi RFID in sledilci plovil, da bodo kapitani lahko bolj natančno spremljali svoje mreže in jih po potrebi potegnili iz vode; priznava vlogo, ki jo lahko ima tehnologija pri preprečevanju vstopa plastičnih odpadkov v morje;

50.  poziva, naj se v Obzorje Evropa vključi misija za oceane brez plastike, da bi uporabili inovacije za zmanjšanje količine plastike, ki vstopa v morsko okolje, in zbirali plastiko, ki je v oceanih; ponavlja svoj poziv k boju proti morskim odpadkom (vključno s preprečevanjem, povečanjem ozaveščenosti o oceanih, večjim poznavanjem okoljskih izzivov, ki ga povzročajo onesnaževanje s plastiko in druge vrste morskih odpadkov, ter kampanje čiščenja, kot so lovljenje odpadkov in čiščenje obal), kot je navedeno v skupnem sporočilu Komisije in Visoke predstavnice za zunanje zadeve z dne 10. novembra 2016 z naslovom Mednarodno upravljanje oceanov: agenda za prihodnost naših oceanov (JOIN(2016)0049), poziva k političnemu dialogu EU o morskih odpadkih med oblikovalci politik, deležniki in strokovnjaki;

Prizadevanja na svetovni ravni

51.  poziva EU, naj prevzame dejavno vlogo pri razvoju globalnega protokola za plastiko ter zagotovi možnost celovitega in preglednega sledenja različnim zavezam na ravni EU in svetovni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj pokažejo dejavno vodstvo v delovni skupini, ki jo je ustanovila skupščina Združenih narodov za okolje decembra 2017 in ukrepajo na področju mednarodnih odzivov za boj proti plastičnim morskim odpadkom in mikroplastiki; poudarja, da morata biti vprašanji plastičnega onesnaževanja in zmogljivosti za ravnanje z odpadki del okvira zunanje politike EU, saj velik delež plastičnih odpadkov v oceanih izvira iz držav v Aziji in Afriki;

52.  poziva vse institucije EU, naj se skupaj s sistemom EU za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) osredotočajo na preprečevanje, nadzorujejo notranje prakse pravil o javnih naročilih in ravnanja s plastičnimi odpadki ter bistveno omejijo nastajanje plastičnih odpadkov, zlasti z zamenjavo, zmanjšanjem in omejitvijo plastike za enkratno uporabo;

o
o   o

53.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 150, 14.6.2018, str. 93.
(2) UL L 150, 14.6.2018, str. 100.
(3) UL L 150, 14.6.2018, str. 109.
(4) UL L 150, 14.6.2018, str. 141.
(5) UL L 115, 6.5.2015, str. 11.
(6) UL L 285, 31.10.2009, str. 10.
(7) UL L 354, 28.12.2013, str. 171.
(8) UL C 265, 11.8.2017, str. 65.
(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0287.
(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0004.
(11) UL L 343, 22.12.2009, str. 1.
(12) Zapuščeno, izgubljeno ali drugače zavrženo ribolovno orodje


Možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih
PDF 153kWORD 55k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o izvajanju svežnja o krožnem gospodarstvu: možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih (2018/2589(RSP))
P8_TA(2018)0353B8-0363/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 191 in 192 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ter ohranjanjem, varstvom in izboljšanjem kakovosti okolja,

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES(1)o odpadkih,

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi direktiv 2000/53/ES o izrabljenih vozilih, 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih ter 2012/19/EU o odpadni električni in elektronski opremi(2),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/850 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčih(3),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije(5),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 850/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o obstojnih organskih onesnaževalih in spremembi Direktive 79/117/EGS(7),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo(8),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“(9),

–  ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z dne 16. januarja 2018 o izvajanju svežnja o krožnem gospodarstvu: možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih (COM(2018)0032),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije, ki spremlja sporočilo Evropske komisije z dne 16. januarja 2018 o izvajanju svežnja o krožnem gospodarstvu: možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih (SWD(2018)0020),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. januarja 2018 o evropski strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu (COM(2018)0028),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2018 z naslovom Splošno poročilo Komisije o izvajanju uredbe REACH in pregledu nekaterih elementov – Sklepi in ukrepi (COM(2018)0116),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2016 z naslovom Delovni načrt za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019 (COM(2016)0773),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011)0571),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2015 o osnutku izvedbenega sklepa Komisije XXX o dodelitvi avtorizacije za uporabo bis(2-etilheksil)ftalata (DEHP) v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o izvajanju sedmega okoljskega akcijskega programa(13),

–  ob upoštevanju Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja,

–  ob upoštevanju Rotterdamske konvencije o postopku soglasja po predhodnem obveščanju za določene nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini,

–  ob upoštevanju Stockholmske konvencije o obstojnih organskih onesnaževalih,

–  ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji v zvezi z izvajanjem svežnja o krožnem gospodarstvu: možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih (O-000063/2018 – B8-0036/2018 in O-000064/2018 – B8-0037/2018),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je v sedmem okoljskem akcijskem programu predviden razvoj strategije EU za nestrupeno okolje, s katero bi zagotovili čim manjšo izpostavljenost kemikalijam v izdelkih, tudi uvoženih, da bi tako spodbudili cikle nestrupenih materialov, da se bodo lahko reciklirani odpadki uporabljali kot zanesljiv pomemben vir surovin za Unijo;

B.  ker člen 9 Direktive (EU) 2018/851 določa, da morajo ukrepi, ki jih države članice sprejmejo za preprečevanje nastajanja odpadkov, zmanjšati nastajanje odpadkov, zlasti tistih, ki niso primerni za pripravo za ponovno uporabo ali recikliranje;

C.  ker člen 9 Direktive (EU) 2018/851 določa tudi, da je treba s temi ukrepi spodbujati zmanjševanje vsebnosti nevarnih snovi v materialih in proizvodih ter zagotoviti, da vsak dobavitelj izdelka, kot je opredeljen v točki 33 člena 3 uredbe REACH, zagotavlja informacije v skladu s členom 33(1) navedene uredbe Evropski agenciji za kemikalije, ta pa mora vzpostaviti in vzdrževati zbirko podatkov, ki ji jih je treba v zvezi s tem predložiti, ter izvajalcem obdelave odpadkov, na zahtevo pa tudi potrošnikom, zagotoviti dostop do nje;

D.  ker člen 10(5) Direktive (EU) 2018/851 določa, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, da se pred ali med predelavo odstranijo nevarne snovi, zmesi in sestavni deli iz nevarnih odpadkov z namenom njihove obdelave v skladu s členoma 4 in 13 Direktive 2008/98/ES o odpadkih(14), če je to potrebno zaradi izpolnjevanja obveznosti priprave odpadkov za ponovno uporabo, njihovo recikliranje in predelavo po drugih postopkih ter zaradi olajšanja ali izboljšanja predelave;

E.  ker člen 7(3) Uredbe (ES) št. 850/2004 določa, da je treba prepovedati postopke odstranjevanja ali predelave, ki lahko vodijo do predelave, recikliranja, pridobivanja ali ponovne uporabe snovi s seznama v Prilogi IV (obstojna organska onesnaževala);

Splošni vidiki

1.  pozdravlja sporočilo Komisije in delovni dokument služb Komisije z dne 16. januarja 2018, pa tudi postopek posvetovanja, vendar pričakuje hitro ukrepanje, da bi odpravili težave pri „stičišču“; podpira globalno vizijo Komisije, ki je skladna s cilji sedmega okoljskega akcijskega programa;

2.  meni, da bi si morala Komisija v glavnem prizadevati za preprečevanje vnosa nevarnih kemikalij v cikel materialov, doseganje popolne skladnosti med zakonodajo o izvajanju politik v zvezi z odpadki in kemikalijami in zagotovitev boljšega izvajanja veljavne zakonodaje, obenem pa bi morala odpraviti regulativne vrzeli, ki utegnejo ovirati trajnostno krožno gospodarstvo v EU, zlasti kar zadeva uvožene izdelke;

3.  poudarja, da morajo biti izdelki v resnično krožnem gospodarstvu zasnovani tako, da jih je mogoče posodobiti, da so trajni, popravljivi, da jih je mogoče ponovno uporabiti in reciklirati, ter izdelani z minimalno uporabo problematičnih snovi;

4.  ponavlja, da prehod na krožno gospodarstvo zahteva strogo uporabo hierarhije ravnanja z odpadki in po možnosti odpravo problematičnih snovi, zlasti ko obstajajo ali bodo razvite varnejše alternative, da bi zagotovili razvoj ciklov nestrupenih materialov, ki bodo poenostavili recikliranje in so bistvenega pomena za dober razvoj delujočega trga sekundarnih surovin;

5.  poziva Komisijo naj čim prej pripravi strategijo Unije za nestrupeno okolje, kot je določeno v sedmem okoljskem akcijskem programu;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj v tesnem sodelovanju z Evropsko agencijo za kemikalije pospešijo regulativne dejavnosti, da bi spodbudili nadomestitev snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, in omejili uporabo snovi, ki predstavljajo nesprejemljivo tveganje za zdravje ljudi ali okolje v okviru uredbe REACH in posebne sektorske zakonodaje ali zakonodaje o proizvodih, da se bodo reciklirani odpadki lahko uporabljali kot zanesljiv pomemben vir surovin v EU;

7.  poudarja, da je treba s pomočjo vseh deležnikov poiskati lokalne, nacionalne, regionalne in evropske rešitve, da bi v reciklažnih tokovih odkrili problematične kemikalije in jih odstranili;

8.  poziva podjetja, naj v celoti sprejmejo v prihodnost usmerjen celovit pristop naprednega ravnanja s kemikalijami in izkoristijo priložnost za nadomestitev strupenih snovi v izdelkih in dobavnih verigah, kar bo pospešilo in odprlo pot tržnim inovacijam;

9.  poudarja, da je lahko izvajanje zakonodaje o kemikalijah, proizvodih in odpadkih izziv za mala in srednja podjetja (MSP); poudarja, da bi bilo treba njihov posebni primer upoštevati pri sprejemanju ukrepov, pri čemer ne bi smeli zmanjšati ravni varovanja zdravja ljudi in okolja; opozarja, da je treba malim in srednjim podjetjem zagotoviti jasne in enostavno dostopne informacije, saj je to osnovni pogoj, da lahko ravnajo popolnoma skladno z vso zakonodajo na tem področju;

10.  meni, da je treba v primeru tveganja, da se zakonodaja prekriva, razjasniti medsebojne povezave, da se zagotovi doslednost in izkoristi morebitna sinergija;

11.  poudarja, da je nadvse pomembno izboljšati preglednost glede prisotnosti problematičnih snovi v potrošniških izdelkih, da se vzpostavi zaupanje javnosti v varnost sekundarnih surovin; opozarja, da bi z boljšo preglednostjo še bolj okrepili spodbude za postopno odpravo uporabe problematičnih snovi;

Nezadostne informacije o problematičnih snoveh v proizvodih in odpadkih

12.  meni, da so problematične snovi tiste, ki izpolnjujejo merila iz člena 57 uredbe REACH kot snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, snovi, prepovedane v okviru Stockholmske konvencije (obstojna organska onesnaževala), določene snovi, ki so prepovedane v izdelkih, naštetih v Prilogi XVII k uredbi REACH, in določene snovi, ki jih ureja posebna sektorska zakonodaja oziroma zakonodaja o proizvodih;

13.  ponovno poziva Komisijo, naj spoštuje svoje obveznosti glede varovanja zdravja državljanov in okolja pred kemikalijami, ki povzročajo endokrine motnje; pričakuje, da bo čim prej pripravila strategijo o endokrinih motilcih, da bi poleg izpostavljenosti državljanov EU pesticidom in biocidom čim bolj zmanjšali tudi njihovo izpostavljenost endokrinim motilcem;

14.  poudarja, da bi bilo treba čim prej začeti spremljati vse problematične snovi in da bi morale biti informacije o teh snoveh, vključno z njihovo sestavo in koncentracijo, v celoti na voljo vsem udeležencem v dobavni verigi, izvajalcem recikliranja in javnosti, pri čemer bi bilo treba upoštevati obstoječe sisteme in preučiti možnost sektorskih rešitev za sledenje; v zvezi s tem pozdravlja nove določbe v členu 9 Direktive (EU) 2018/851 o odpadkih;

15.  v zvezi s tem poziva države članice in Komisijo, naj si skupaj z Evropsko agencijo za kemikalije bolj prizadevajo, da bi do leta 2020 vse pomembne snovi, ki zbujajo veliko zaskrbljenost, tudi snovi, ki izpolnjujejo merilo enakovredne zaskrbljenosti, na primer endokrini motilci in povzročitelji preobčutljivosti, uvrstili na seznam snovi v okviru uredbe REACH, kot je določeno v sedmem okoljskem akcijskem programu;

16.  meni, da bi morali biti v skladu z veljavnimi zahtevami za uvoz iz uredbe REACH v sistemu sledenja zajeti tudi vsi izdelki, uvoženi v EU, ki lahko vsebujejo problematične snovi; poudarja tudi, da je pomembno obravnavati vprašanje neregistriranih snovi v uvoženih izdelkih; poudarja, da je treba glede uvoženih izdelkov tesneje sodelovati na mednarodni ravni, in sicer z akterji, kot so program OZN za okolje, tretje države, ki se soočajo s podobnimi izzivi glede uvoženih izdelkov, in države izvoznice;

17.  ugotavlja, da bi bilo treba v registracijski dokumentaciji REACH v skladu z ugotovitvami Komisije v okviru drugega pregleda uredbe REACH izboljšati kakovost podatkov o nevarnosti in uporabi kemikalij in izpostavljenosti njim;

18.  meni, da Evropska agencija za kemikalije v skladu s členom 20(2) uredbe REACH (preverjanje popolnosti registracije) ne bi smela dovoliti vstopa na trg za kemikalije, katerih registracijska dokumentacija je nepopolna in neustrezna, ter bi morala poskrbeti, da se čim prej zagotovijo potrebne informacije; želi spomniti, da je bistvenega pomena, da so informacije v registracijski dokumentaciji točne, ustrezne, zanesljive, relevantne in verodostojne; poziva Evropsko agencijo za kemikalije, naj poveča prizadevanja v okviru člena 41 uredbe REACH (preverjanje skladnosti registracije), da bi dokončno uredili razmere v zvezi z neskladno dokumentacijo in zagotovili, da se za kemikalije, katerih dokumentacija je neskladna, ne odobri dostop do trga; poziva registracijske zavezance in države članice, naj opravijo svojo nalogo in zagotovijo, da bo registracijska dokumentacija REACH skladna in se bo redno posodabljala;

Obravnava prisotnosti problematičnih snovi v recikliranih materialih

19.  poudarja, da mora Unija ne glede na to, ali so izdelki narejeni iz primarnih ali predelanih materialov, zagotavljati isto raven varovanja zdravja ljudi in okolja;

20.  ponavlja, da je v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki preprečevanje pomembnejše od recikliranja in da zato recikliranje ne bi smelo upravičevati nadaljnje uporabe nevarnih snovi, ki so se uporabljale v preteklosti;

21.  meni, da bi načeloma morala veljati enaka pravila za vse primarne in sekundarne surovine; opozarja pa, da ni mogoče vedno zagotoviti, da je material, pridobljen iz recikliranih izdelkov, popolnoma enak primarnim surovinam;

22.  poudarja, da bi morali s pravili Unije zagotoviti, da recikliranje materialov ne bo podaljševalo uporabe nevarnih snovi; z zaskrbljenostjo opaža, da je zakonodaja, ki preprečuje prisotnost kemikalij v izdelkih, tudi v uvoženih izdelkih, razdrobljena, da ni sistematična niti dosledna in da se uporablja le za nekatere snovi, izdelke in vrste uporabe, pri čemer pogosto obstajajo številne izjeme; obžaluje, da ni napredka pri razvoju strategije Unije za nestrupeno okolje, s katero bi med drugim zmanjšali izpostavljenost problematičnim snovem v izdelkih;

23.  poudarja, da bi moralo biti recikliranje materialov, ki vsebujejo problematične snovi, dopustno le v primeru, da nadomestni materiali brez problematičnih snovi niso na voljo; meni, da bilo treba te materiale reciklirati v zaprtih ali nadzorovanih zankah brez ogrožanja zdravja ljudi, tudi zdravja delavcev, ali okolja;

24.  upa, da bodo inovativne prakse na področju recikliranja pripomogle k dekontaminaciji odpadkov, ki vsebujejo problematične snovi;

25.  meni, da bi bilo treba vprašanje izdelkov, ki vsebujejo snovi, ki so se uporabljale v preteklosti, reševati z učinkovitim sistemom registracije, sledenja in odstranjevanja;

26.  meni, da bi bilo treba za uvedbo zahtev za nadomestitev problematičnih snovi poleg uredbe REACH uporabiti tudi direktivo o okoljsko primerni zasnovi in drugo zakonodajo o proizvodih, saj zasnova izdelka narekuje več kot 80 % njegovega vpliva na okolje; poudarja, da bi bilo treba uporabo toksičnih ali problematičnih snovi, kot so obstojna organska onesnaževala in endokrini motilci, posebej obravnavati v okviru širših meril o okoljsko primerni zasnovi, brez poseganja v druge harmonizirane pravne zahteve glede teh snovi, določene na ravni Unije;

27.  poudarja, da je bistveno zagotoviti enake konkurenčne pogoje za izdelke iz EU in uvožene izdelke; meni, da izdelki iz EU v nobenem primeru ne smejo biti v slabšem položaju; zato Komisijo poziva, naj spodbuja pravočasno uporabo omejitev iz uredbe REACH in druge zakonodaje o proizvodih, da bodo za izdelke iz EU in uvožene izdelke veljala ista pravila; zlasti meni, da bi morala biti postopna odprava ali nadomestitev snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, zaradi uvedbe sistema avtorizacije iz uredbe REACH usklajena z omejitvami, ki se uporabljajo sočasno; poziva pristojne organe v državah članicah, naj povečajo nadzor nad uvoženimi materiali in zagotovijo skladnost z uredbo REACH in zakonodajo o proizvodih;

28.  poudarja, da bi bilo treba bolje izvajati zakonodajo o kemikalijah in proizvodih na mejah EU;

29.  meni, da bi bilo za rešitev vprašanja prisotnosti problematičnih snovi v recikliranih materialih smotrno uvesti potni list izdelkov kot orodje za navajanje materialov in snovi, uporabljenih v izdelkih;

Negotovosti glede tega, kako lahko materiali prenehajo biti odpadki

30.  poudarja, da potrebujemo jasne predpise EU, ki bodo natančno določali, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da materiali prenehajo biti odpadki, in harmonizirana merila za prenehanje statusa odpadka; meni, da je treba te predpise zasnovati tako, da bodo izvedljivi tudi za mala in srednja podjetja;

31.  meni, da bi bilo treba sprejeti ukrepe na ravni EU, da bi se določbe o prenehanju statusa odpadka iz okvirne direktive o odpadkih v državah članicah bolj usklajeno razlagale in izvajale in bi se v EU omogočila uporaba predelanih materialov;

32.  poziva države članice in Komisijo, naj polno sodelujejo glede meril za prenehanje statusa odpadka;

Težave pri uporabi metodologij EU za razvrščanje odpadkov in posledice za možnost recikliranja materialov (sekundarne surovine)

33.  meni, da bi morali biti predpisi za razvrščanje odpadkov med nevarne in nenevarne v celoti usklajeni s predpisi o snoveh in zmeseh iz uredbe o razvrščanju, označevanju in pakiranju zmesi in snovi (CLP), pri čemer bi bilo treba upoštevati posebnosti odpadkov in način, kako z njimi ravnamo; nadalje pozdravlja nove tehnične smernice za razvrščanje odpadkov; poudarja, da je treba še naprej razvijati okvir za razvrščanje odpadkov in kemikalij, da bo vključeval nevarne končne točke, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, kot so visoka obstojnost, endokrine motnje, bioakumulacija in nevrotoksičnost;

34.  poziva Komisijo, naj v zvezi z razvrščanjem tokov odpadkov pojasni pravilno razlago uredbe CLP, da bi preprečili napačno razvrščanje odpadkov, ki vsebujejo problematične snovi;

35.  poudarja, da je pomanjkljivo izvajanje zakonodaje EU o odpadkih nedopustno in ga je treba prednostno obravnavati, tudi s pomočjo poročil držav iz pregleda izvajanja okoljske politike, saj je potreben doslednejši pristop k predpisom za razvrščanje kemikalij in odpadkov;

36.  poziva Komisijo, naj nemudoma pregleda Evropski seznam odpadkov;

o
o   o

37.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 150, 14.6.2018, str. 109.
(2) UL L 150, 14.6.2018, str. 93.
(3) UL L 150, 14.6.2018, str. 100.
(4) UL L 150, 14.6.2018, str. 141.
(5) UL L 396, 30.12.2006, str. 1.
(6) UL L 353, 31.12.2008, str. 1.
(7) UL L 158, 30.4.2004, str. 7.
(8) UL L 285, 31.10.2009, str. 10.
(9) UL L 354, 28.12.2013, str. 171.
(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0287.
(11) UL C 366, 27.10.2017, str. 96.
(12) UL C 265, 11.8.2017, str. 65.
(13) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0100.
(14) UL L 312, 22.11.2008, str. 3.


Evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom
PDF 230kWORD 79k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o Evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom (2017/2254(INI))
P8_TA(2018)0354A8-0257/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju smernic Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2017 o uporabi medicinsko pomembnih antimikrobikov pri živalih za proizvodnjo živil,

–  ob upoštevanju poročila z dne 29. februarja 2016 o odgovorih Zveze evropskih veterinarjev Evropski agenciji za zdravila (EMA) in Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA) o uporabi antimikrobikov pri živalih za proizvodnjo živil(1),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. junija 2016 o nadaljnjih ukrepih v okviru pristopa „eno zdravje“ za boj zoper odpornost proti antimikrobikom,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. junija 2016 o krepitvi ravnovesja v farmacevtskih sistemih v EU in njenih državah članicah,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 6. junija 2011 o otroškem cepljenju: dosežki in izzivi v zvezi z otroškim cepljenjem v Evropi in obeti za naprej, ki so jih sprejeli ministri za zdravje držav članic EU,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 6. decembra 2014 o cepljenju kot učinkovitem načinu zagotavljanja javnega zdravja,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o varnejšem zdravstvenem varstvu v Evropi: izboljšanje varnosti pacientov in boj zoper odpornost proti antimikrobikom(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o mikrobnem izzivu – naraščajoča nevarnost odpornosti proti antimikrobikom(3),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje in o razveljavitvi Odločbe št. 2119/98/ES(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2017 o Evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom (COM(2017)0339),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2015 o novi strategiji za dobrobit živali za obdobje 2016–2020(5),

–  ob upoštevanju svetovnega akcijskega načrta za cepljenje Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki ga je podprlo vseh 194 držav članic na zasedanju Generalne skupščine WHO maja 2012,

–  ob upoštevanju evropskega akcijskega načrta za cepljenje SZO za obdobje 2015–2020,

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom The Role of the European Food Safety Authority (Vloga Evropske agencije za varnost hrane v boju zoper odpornost proti antimikrobikom), objavljenega leta 2018 v dnevniku Food Protection Trends,

–  ob upoštevanju časovnega načrta Komisije za strateški pristop k farmacevtskim izdelkom v okolju in sedanjega osnutka za strateški pristop(6),

–  ob upoštevanju politične izjave Združenih narodov s srečanja Generalne skupščine na visoki ravni z dne 21. septembra 2016 o odpornosti proti antimikrobikom,

–  ob upoštevanju poročila Svetovne banke iz marca 2017 o okužbah, odpornih proti zdravilom: grožnja naši gospodarski prihodnosti,

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (COM(2014)0558),

–  ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) iz septembra 2015 o odpornosti proti antimikrobikom v državah G7 in drugod: gospodarska vprašanja, politike in možnosti ukrepanja,

–  ob upoštevanju skupnega znanstvenega mnenja EMA/EFSA o ukrepih za zmanjšanje potrebe po uporabi protimikrobnih sredstev pri vzreji živali v Evropski uniji in posledičnih vplivih na varnost hrane (mnenje RONAFA),

–  ob upoštevanju resolucije 70. Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije z dne 29. maja 2017 o izboljšanju preprečevanja, diagnosticiranja in klinične obravnave sepse,

–  ob upoštevanju prvega skupnega poročila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), EFSA in EMA, objavljenega leta 2015, in njihovega drugega skupnega poročila, objavljenega leta 2017, o celoviti analizi uporabe protimikrobnih sredstev in odpornosti proti antimikrobikom pri ljudeh in pri živalih, namenjenih za proizvodnjo hrane,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. marca 2017 o možnostih, ki jih ima EU za izboljšanje dostopa do zdravil(7),

–  ob upoštevanju poročila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni za leto 2016 o odpornosti proti antimikrobikom v Evropi,

–  ob upoštevanju zbirnega poročila z naslovom The European Union Summary report on antimicrobial resistance in zoonotic and indicator bacteria from human, animal and food in 2016 (Zbirno poročilo Evropske unije o odpornosti proti antimikrobikom pri zoonotskih bakterijah in indikatorskih bakterijah iz ljudi, živali in živil iz leta 2014), ki sta ga pripravila ECDC in EFSA(8),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0257/2018),

A.  ker so prekomerna in nepravilna raba antibiotikov, zlasti v živinoreji (antibiotiki kot profilaksa in kot spodbujevalci rasti) ter slabe prakse na področju obvladovanja okužb tako v medicini kot veterini postopno povzročile, da je odpornost proti antimikrobikom začela resno ogrožati zdravje ljudi in živali;

B.  ker se ocenjuje, da bi bilo vsaj 20 % okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, mogoče preprečiti z neprekinjenimi in večplastnimi programi za preprečevanje in obvladovanje okužb(9);

C.  ker so preudarna uporaba antibiotikov ter preprečevanje in obvladovanje okužb v vseh sektorjih zdravstvenega varstva, tudi zdravja živali, temeljniki učinkovitega preprečevanja razvoja in prenosa bakterij, odpornih na antibiotike;

D.  ker so v 50 odstotkih primerov antibiotiki, ki se predpišejo ljudem, neučinkoviti in ker v 25 odstotkih primerov njihova uporaba pri ljudeh ni dobro uravnana; ker 30 % hospitaliziranih pacientov prejme antibiotike in so multirezistentne bakterije še posebno nevarne v bolnišnicah, domovih za nego in med bolniki, ki za oskrbo potrebujejo naprave, kot so ventilatorji in žilni katetri;

E.  ker se antibiotiki še naprej uporabljajo v živinoreji kot nadomestilo za slabe higienske razmere in preprečevanje bolezni, ne pa v primerih potrebe na recept, kar prispeva k pojavu proti antimikrobikom odpornih bakterij pri živalih, ki se lahko prenašajo na ljudi;

F.  ker so soodvisnost med ugotovljeno odpornostjo na antibiotike pri živalih za živila (npr. pitovnih piščancih) in velikim deležem bakterijskih okužb pri ljudeh, ki izhajajo iz stika z mesom, priprave in porabe mesa teh živali, potrdile tudi agencije EU(10);

G.  ker nepravilna raba antibiotikov zmanjšuje njihovo učinkovitost in povzroča širjenje močno odpornih mikrobov, ki so zlasti odporni na antibiotike zadnje obrambne linije; ker je glede na podatke OECD približno 700 000 primerov smrti letno po vsem svetu mogoče pripisati odpornosti proti antimikrobikom; ker jih je od tega 25 000 v Evropski uniji, preostali delež pa zunaj nje, in so zato sodelovanje pri razvojni politiki ter usklajevanje in spremljanje odpornosti proti antimikrobikom na mednarodni ravni bistvenega pomena;

H.  ker bi lahko odpornost proti antimikrobikom v letu 2050 povzročila do 10 milijonov smrti na leto, če ne bomo ukrepali; ker bi jih od tega bilo 9 milijonov zunaj EU, v državah v razvoju, zlasti Aziji in Afriki; ker so okužbe in odporne bakterije zlahka širijo in je zato nujno treba ukrepati na svetovni ravni;

I.  ker lahko cepiva in hitra diagnostična orodja omejijo zlorabo antibiotikov; ker hitra diagnostična orodja omogočajo strokovnemu osebju, da hitro diagnosticira bakterijsko ali virusno okužbo in tako zmanjša nepravilno uporabo antibiotikov in tveganje za razvoj odpornosti proti njim(11);

J.  ker bi nadaljnje širjenje zelo odpornih bakterij v prihodnosti lahko onemogočilo zagotavljanje dobrega zdravstvenega varstva v zvezi z invazivnimi kirurškimi posegi ali dobro uveljavljenim zdravljenjem za nekatere skupine bolnikov, ki potrebujejo radioterapijo, kemoterapijo ali presaditev;

K.  ker se bakterije nenehno spreminjajo, področje raziskav in razvoja ter regulativno okolje sta kompleksna, nekatere posebne okužbe so redke in so pričakovani rezultati pri novih antimikrobikih še vedno omejeni;

L.  ker so okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, povezane s pomanjkanjem preventivnih ukrepov, zaradi katerih se pojavljajo bakterije, odporne proti antibiotikom, in slabe higienske prakse, zlasti v bolnišnicah; ker Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) ocenjuje, da vsako leto približno 4 milijoni pacientov v EU dobijo okužbo, povezano z zdravstveno oskrbo, in da so te okužbe neposredni vzrok za približno 37 000 primerov smrti; ker bi število smrtnih primerov utegnilo biti še višje; ker se je izkazalo, da je podatek o 25 000 smrtnih primerih v Uniji na leto precej podcenjen;

M.  ker pomanjkanje dostopa do učinkovitih antibiotikov v državah v razvoju še vedno povzroča več smrti kot odpornost proti njim; ker bi lahko ukrepi za preprečevanje odpornosti proti antimikrobikom, ki se preveč osredotočajo na omejevanje dostopa do antibiotikov, še povečali že tako hudo krizo zaradi pomanjkanja dostopa do zdravil, zaradi česar vsako leto umre več kot milijon otrok, mlajših od pet let; ker mora biti cilj ukrepov v zvezi z odpornostjo proti antimikrobikom trajnostni dostop do zdravil za vse, kar pomeni dostop za tiste, ki jih potrebujejo, za nikogar pa ne več, kot je potrebno;

N.  ker v več državah članicah doživljajo hitro rastoče ravni večkratno odpornih gliv, ki povzročajo mnogo daljšo hospitalizacijo in višjo umrljivost okuženih pacientov; ker ameriški center za nadzor in preprečevanje bolezni povečuje ozaveščenost o tej problematiki; ker to specifično vprašanje očitno ni vključeno v Evropski akcijski načrt zoper odpornost proti antimikrobikom;

O.  ker dejavni presejalni programi s hitrimi diagnostičnimi orodji dokazano znatno prispevajo k obvladovanju okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in zmanjšanju njihovega širjenja v bolnišnicah in med pacienti(12);

P.  ker je bilo dokazano, da uporaba sestavin za antibiotike v nekliničnih potrošniških izdelkih povečuje tveganje razvoja sevov bakterij, odpornih proti zdravilom(13);

Q.  ker lahko dobra higiena rok v obliki učinkovitega umivanja in sušenja rok pripomoreta k preprečevanju odpornosti proti antimikrobikom in preprečevanju prenosa nalezljivih bolezni;

R.  ker lahko uporaba medicinskih naprav prepreči okužbe mesta kirurškega posega, s tem pa se prepreči in obvladuje razvoj odpornosti proti antimikrobikom(14);

S.  ker obstajajo uspešni primeri programov, s katerimi se je izboljšal dostop do zdravil za HIV, tuberkulozo in malarijo po svetu;

T.  ker bolnišnične okužbe močno ogrožajo ohranjanje in zagotavljanje osnovnega zdravstvenega varstva po vsem svetu;

U.  ker bi ob nadaljevanju sedanjega trenda do leta 2050 zaradi odpornosti proti antimikrobikom lahko umrlo več ljudi, kot jih umre zaradi raka(15);

V.  ker sta ECDC in EFSA ponovno poudarila, da je odpornost proti antimikrobikom ena od največjih nevarnosti za javno zdravje(16);

W.  ker je tuberkuloza, odporna proti zdravilom, glavni vzrok smrti zaradi odpornosti proti antimikrobikom;

X.  ker je Svetovna banka v svojem poročilu iz marca 2017 opozorila, da bi okužbe, odporne proti zdravilom, do leta 2050 lahko povzročile svetovno gospodarsko škodo, ki bi se lahko merila s finančno krizo leta 2008;

Y.  ker je treba na odpornost proti antimikrobikom gledati in jo razumeti kot grožnjo za zdravje ljudi, živali in našega planeta ter neposredno grožnjo za doseganje ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030 o univerzalnem trajnostnem razvoju, vključno, med drugim, ciljev 1, 2, 3 in 6;

Z.  ker je namen pristopa „eno zdravje“ ohraniti učinkovito zdravljenje okužb pri ljudeh in živalih, da bi zajezili pojavljanje in širjenje odpornosti proti antimikrobikom ter povečali razvoj in razpoložljivost novih učinkovitih antimikrobikov v EU in zunaj nje;

AA.  ker se Komisija in države članice v sklepih Sveta o nadaljnjih ukrepih v okviru pristopa „eno zdravje“ za boj zoper odpornost proti antimikrobikom(17) pozivajo, naj uskladijo strateške raziskovalne agende obstoječih pobud na področju raziskav in razvoja novih antibiotikov, drugih možnosti in diagnostike v okviru mreže „eno zdravje“ o odpornosti proti antimikrobikom;

AB.  ker Listina o temeljih pravicah Evropske unije priznava temeljne pravice državljanov do zdravja in zdravljenja; ker je pravica do zdravja ekonomska, socialna in kulturna pravica do univerzalnega minimalnega standarda zdravstvenega varstva, do katerega so upravičene vse fizične osebe;

AC.  ker mora biti temeljni steber vsake vseevropske strategije zoper odpornost proti antimikrobikom zagotoviti stalno usposabljanje zdravstvenih delavcev o najnovejšem razvoju dogodkov na področju raziskav in najboljše prakse v zvezi s preprečevanjem in širjenjem odpornosti proti antimikrobikom;

AD.  ker generalna skupščina Svetovne zdravstvene organizacije ocenjuje, da sepsa kot sindromski odziv na večino nalezljivih bolezni vsako leto povzroči približno 6 milijonov primerov smrti v svetu, ki bi jih bilo večinoma mogoče preprečiti;

AE.  ker ECDC, EFSA in EMA v skladu s skupnim mandatom oblikujejo kazalnike rezultatov o odpornosti proti antimikrobikom in uporabi antimikrobikov pri živalih, namenjenih za proizvodnjo hrane, in pri ljudeh;

AF.  ker nam narava nudi ogromno močnih antibiotikov, ki bi jih bilo mogoče veliko bolje izkoristiti, kot jih trenutno;

AG.  ker so zadnji podatki EMA pokazali, da se ukrepi za zmanjšanje uporabe antimikrobikov v veterinarski medicini razlikujejo po EU(18); ker so nekatere države članice z ambicioznimi nacionalnimi politikami dosegle znatno zmanjšanje uporabe antimikrobikov v veterinarski medicini v kratkem času, kot je pokazal niz misij za ugotavljanje dejstev, ki jih je izvedel Direktorat Komisije za presoje in analize na področju zdravja in hrane(19);

AH.  ker odpornost proti antimikrobikom ogroža zdravje preko meja, stanje na področju odpornosti proti antimikrobikom pa je v državah članicah zelo različno; ker mora zato Komisija prepoznati področja z visoko evropsko dodano vrednostjo in na njih ukrepati, pri tem pa spoštovati pristojnosti držav članic, ki so odgovorne za opredelitev svoje zdravstvene politike;

AI.  ker morajo biti učinkoviti ukrepi zoper odpornost proti antimikrobikom del širše mednarodne pobude, v katero je treba vključiti čim več mednarodnih institucij, agencij in strokovnjakov, pa tudi zasebni sektor;

AJ.  ker so glavni vzroki za odpornost proti antimikrobikom med drugim njihova neustrezna raba in zloraba, pomanjkljivi sistemi za zagotavljanje kakovosti zdravil, uporaba antimikrobikov pri živini za spodbujanje rasti ali preprečevanje bolezni, pomanjkljivosti pri preprečevanju in nadzorovanju okužb ter pomanjkljivosti v sistemih nadzora;

AK.  ker bi morali imeti pacienti dostop do zdravstvenega varstva in možnosti zdravljenja po svoji izbiri in željah, vključno s komplementarnimi in alternativnimi metodami in zdravili;

AL.  ker bodo stroški globalnega ukrepa zoper odpornost proti antimikrobikom v obdobju desetih let po ocenah znašali do 40 milijard USD;

AM.  ker se bodo izzivi, povezani z odpornostjo proti antimikrobikom, v naslednjih letih povečevali, učinkovito ukrepanje pa je odvisno od stalnih medsektorskih naložb v javne in zasebne raziskave in inovacije, da bi lahko s pristopom „eno zdravje“ razvili boljša orodja, proizvode in naprave, nove načine zdravljenja in alternativne pristope;

AN.  ker je bila v okviru petega, šestega in sedmega okvirnega programa v raziskave vložena več kot milijarda EUR, v okviru programa Obzorje 2020 pa je bilo doslej skupaj uporabljenih več kot 650 milijonov EUR; ker se je Komisija zavezala, da bo v zadnjih treh letih programa Obzorje 2020 vložila v odpornost proti antimikrobikom več kot 200 milijonov EUR;

AO.  ker bodo različni instrumenti financiranja v okviru programa Obzorje 2020 prinesli raziskovalne rezultate o odpornosti proti antimikrobikom, zlasti:

   pobuda za inovativna zdravila s poudarkom na vseh vidikih razvoja antibiotikov, vključno z raziskavami o mehanizmih odpornosti proti antimikrobikom, odkrivanjem in razvojem zdravil ter ekonomijo in usmerjanjem njihove uporabe, s sedmimi projekti, ki potekajo pod okriljem programa „nova zdravila za slabe bacile“ (ND4BB) s skupnim proračunom v višini več kot 600 milijonov EUR sredstev Komisije in prispevki v naravi podjetij;
   partnerstvo evropskih držav in držav v razvoju na področju kliničnega preskušanja s poudarkom na razvoju novih in izboljšanih zdravil, cepiv, mikrobicidov in diagnostike za HIV/aids, tuberkulozo in malarijo, z 32 tekočimi projekti v vrednosti več kot 79 milijonov EUR;
   skupna načrtovalna pobuda za zajezitev odpornosti proti antimikrobikom s poudarkom na konsolidaciji sicer razdrobljenih nacionalnih raziskovalnih dejavnosti in s tekočimi projekti v vrednosti več kot 55 milijonov EUR;
   Evropski raziskovalni svet z raziskovalnimi projekti na pobudo raziskovalcev ali projektov „od spodaj navzgor“;
   finančni instrument za nalezljive bolezni s sredstvi za inovatorje za projekte pred komercializacijo s sedmimi doslej odobrenimi posojili v skupni vrednosti 125 milijonov EUR;
   instrument za mala in srednja podjetja in pobuda „Hitra pot do inovacij“, ki podpira mala in srednja podjetja pri razvijanju novih rešitev in orodij za preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje nalezljivih bolezni ter za boljše obvladovanje okužb s 36 projekti o odpornosti proti antimikrobikom in proračunom v višini 33 milijonov EUR;

AP.  ker je bilo do leta 1960 razvitih 20 novih razredov antibiotikov, od takrat pa kljub porastu in razširitvi novih odpornih bakterij en sam nov razred; ker poleg tega obstajajo jasni znaki za odpornost na nove učinkovine znotraj obstoječih razredov antibiotikov;

AQ.  ker obstajajo pozitivni učinki prelivanja novih protimikrobnih učinkovin na javno zdravje in znanost;

AR.  ker gre pri uporabi antibiotikov za zootehnične namene – npr. kot spodbujevalcev rasti – za neprimerno rabo teh izdelkov za zdravje, ki jo obsojajo vse mednarodne zdravstvene organizacije, saj priporočajo njeno prepoved v imenu boja zoper odpornost proti antibiotikom; ker je uporaba antibiotikov kot spodbujevalcev rasti živali, namenjenih za proizvodnjo živil, v EU od leta 2006 prepovedana;

AS.  ker se zoper številne bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi, ni treba bojevati samo z antibiotiki, zaradi katerih se razvije odpornost, temveč tudi z zgodnjim odkrivanjem v kombinaciji z novimi in že obstoječimi zdravili in drugimi metodami zdravljenja in praksami, ki so dovoljene v EU, ter lahko tako po vsej EU rešimo na milijone ljudi in živali;

AT.  ker je vrzel med vse večjo odpornostjo proti antimikrobikom in razvojem novih zdravil vse globlja; ker bi lahko bolezni, odporne proti zdravilom, do leta 2050 po vsem svetu povzročile 10 milijonov smrti letno; ker po ocenah v EU vsako leto umre najmanj 25.000 oseb zaradi okužb z odpornimi bakterijami, kar letno nanese za 1,5 milijarde EUR stroškov, v zadnjih 40 letih pa je bila razvita le ena nova vrsta antibiotikov;

AU.  ker je treba za ohranitev učinkovitosti antibiotikov, namenjenih izključno za uporabo pri ljudeh, in omejitev tveganja, da se pojavi odpornost proti tem kritičnim antibiotikom, prepovedati uporabo nekaterih družin antibiotikov v veterinarski medicini; ker mora Komisija navesti, kateri antibiotiki ali skupine antibiotikov so namenjeni izključno za zdravljenje nekaterih okužb pri ljudeh;

AV.  ker politična izjava, ki so jo septembra 2016 podprli voditelji držav na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku, in svetovni akcijski načrt iz maja 2015 vsebujeta svetovno zavezo o sprejetju celovitega, usklajenega pristopa k odpravi vzrokov odpornosti proti antimikrobikom v več sektorjih;

AW.  ker pogosto navedeni podatki o 25.000 smrtnih primerih v EU in stroških več kot 1,5 milijarde EUR, povezanih z odpornostjo proti antimikrobikom, izvirajo iz leta 2007 in je treba informacije o dejanskem bremenu odpornosti proti antimikrobikom redno posodabljati; poudarja, da obseg problema jasno kaže na to, da je potreben evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom;

EU kot regija najboljše prakse

1.  meni, da je treba za učinkovito obvladovanje odpornosti proti antimikrobikom dati osrednjo vlogo načelu „eno zdravje“, ki priznava, da je zdravje ljudi in živali medsebojno povezano z okoljem in da se bolezni prenašajo z ljudi na živali in obratno; zato poudarja, da je treba bolezni obravnavati tako z vidika ljudi kot z vidika živali, pri tem pa zlasti upoštevati prehransko verigo in okolje, ki je lahko še en vir odpornih mikroorganizmov; poudarja pomembno vlogo Komisije pri usklajevanju in spremljanju nacionalnih akcijskih načrtov, ki jih izvajajo države članice, ter pomen medupravnega sodelovanja;

2.  poudarja potrebo po časovnem okviru za Evropski akcijski načrt „eno zdravje“; poziva Komisijo in države članice, naj vključijo merljive, zavezujoče in ambiciozne cilje glede odpornosti proti antimikrobikom v Evropski akcijski načrt „eno zdravje“ in nacionalne akcijske načrte, da bi omogočile primerjalno analizo;

3.  poudarja, da je pravilna in preudarna raba antimikrobikov bistvena za omejitev pojava odpornosti proti antimikrobikom v zdravstvenem varstvu ljudi, živinoreji in akvakulturi; poudarja, da države članice zelo različno obravnavajo in obvladujejo odpornost proti antimikrobikom, zato je usklajevanje nacionalnih načrtov s specifičnimi cilji bistvenega pomena; poudarja, da ima Komisija ključno vlogo pri usklajevanju in spremljanju nacionalnih strategij; v zvezi s tem poudarja, da je treba koncept „eno zdravje“ izvajati v več sektorjih (zlasti v naslednjem okvirnem programu EU za raziskave in inovacije) in medijih, saj tega Komisija v svojem akcijskem načrtu še ni zadovoljivo dosegla; vztraja, da mora biti preventivna raba antibiotikov v veterinarski medicini strogo urejena, v skladu z določbami prihodnje uredbe o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini;

4.  priporoča, naj novoustanovljena mreža „eno zdravje“ ter skupni ukrep EU na področju odpornosti proti antimikrobikom in okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (EU-JAMRAI), poleg držav članic vključujeta tudi druge ustrezne deležnike;

5.  poziva Komisijo, naj izvede in objavi vmesno in naknadno oceno akcijskega načrta „eno zdravje“ ter v postopek ocenjevanja vključi vse ustrezne deležnike;

6.  poudarja, da bo skupno ukrepanje EU proti naraščajočemu tveganju za zdravje ljudi in živali ter okolje, ki ga prinašajo bakterije, odporne na antibiotike, uspešno le, če bo temeljilo na standardiziranih podatkih; zato poziva Komisijo, naj razvije in predlaga ustrezne postopke in kazalnike za merjenje in primerjanje napredka v boju zoper odpornost proti antimikrobikom ter naj zagotovi, da bodo standardizirani podatki predloženi in ocenjeni;

7.  ugotavlja, da se nedavno sprejeti kazalniki EU, ki naj bi državam članicam pomagali spremljati napredek v boju zoper odpornost proti antimikrobikom, osredotočajo le na uporabo antibiotikov, ne upoštevajo pa primernosti njihove uporabe; poziva ECDC, naj kazalnike EU ustrezno spremeni;

8.  poziva Komisijo, naj zbira podatke in poroča o obsegu antibiotikov, ki jih proizvajajo proizvajalci;

9.  poziva Komisijo in države članice, naj uskladijo nadzor in spremljanje vzorcev odpornosti proti antimikrobikom in patogenov ter poročanje o njih, in naj te podatke posreduje svetovnemu sistemu za spremljanje odpornosti proti antimikrobikom; poleg tega poudarja, da je sistematično zbiranje vseh ustreznih in primerljivih podatkov o obsegu prodaje izjemnega pomena; poziva Komisijo, naj v posvetovanju z Evropsko agencijo za zdravila, Evropsko agencijo za varnost hrane in Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni pripravi evropski seznam prednostnih patogenov za živali in ljudi, pri čemer bi upoštevala tovrstni svetovni seznam SZO, da bi jasno opredelila prednostne naloge raziskav in razvoja; poziva Komisijo, naj tudi spodbuja in podpira države članice, da vzpostavijo in spremljajo nacionalne cilje za nadzor in zmanjšanje odpornosti proti antimikrobikom/števila okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

10.  poziva Komisijo, naj pripravi standardizirane raziskave za zbiranje podatkov o okužbah, povezanih z zdravstveno oskrbo, in naj preuči tveganja za večje skupine ljudi in živali med epidemijami in pandemijami;

11.  poudarja, da je lahko boljša izmenjava lokalnih, regionalnih in nacionalnih informacij in podatkov o novih vprašanjih v zvezi z zdravjem ljudi in živali skupaj z uporabo sistemov zgodnjega opozarjanja državam članicam v pomoč pri sprejemanju ustreznih ukrepov za omejitev širjenja odpornih organizmov;

12.  poziva k povečanju vloge ter človeških in finančnih virov za vse ustrezne agencije EU v boju zoper odpornost proti antimikrobikom in okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo; meni, da je bistveno tesno sodelovanje med agencijami EU in projekti, ki jih EU financira;

13.  poziva Komisijo in države članice, naj posredujejo redna in točna poročila o številu potrjenih primerov odpornosti proti antimikrobikom pri ljudeh ter pravilne in ažurne statistične podatke o smrtnih primerih zaradi odpornosti proti antimikrobikom;

14.  poudarja, da so spremljanje živinoreje za namene kmetijstva in živilske industrije, preprečevanje okužb, zdravstveno izobraževanje, ukrepi za biološko zaščito, dejavni presejalni programi in prakse obvladovanja ključnega pomena pri obvladovanju vseh mikroorganizmov, ki povzročajo okužbe, saj zmanjšujejo potrebo po antimikrobikih in posledično tudi možnosti za razvoj in širjenje odpornosti mikroorganizmov; poudarja, da je treba javnim zdravstvenim organom obvezno poročati o vseh pacientih, za katere se ugotovi, da so okuženi z močno odpornimi bakterijami ali so nosilci teh bakterij; poudarja, da so potrebne smernice v zvezi z izolacijo hospitaliziranih nosilcev in da je treba vzpostaviti multidisciplinarno, profesionalno delovno skupino, ki bo neposredno odgovorna nacionalnim ministrstvom za zdravje;

15.  poudarja, da je potreben sistem EU za zbiranje podatkov o pravilni uporabi vseh antibiotikov; zahteva pripravo protokolov za predpisovanje in uporabo antibiotikov na ravni EU, v katerih bo priznana tudi odgovornost veterinarjev in osebnih zdravnikov; poleg tega poziva k obveznemu zbiranju vseh zdravniških receptov za antibiotike na nacionalni ravni in njihov vnos v zbirko podatkov, ki jo bodo nadzorovali in usklajevali strokovnjaki za okužbe, da bi širili znanje o njihovi čim boljši uporabi;

16.  glede tega obžaluje, da Komisija ni predlagala strateškega zgodnejšega pristopa do onesnaževanja vode z zdravili, kot je določen v okvirni direktivi o vodah(20); zato poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma zasnujejo strategijo EU za takojšnje reševanje problema ostankov zdravil v vodi in okolju ter naj namenijo dovolj pozornosti spremljanju, zbiranju podatkov in boljšim analizam o tem, kako odpornost proti antimikrobikom vpliva na vodne vire in vodni ekosistem; želi opozoriti, da bi bil glede ostankov zdravil in odpornosti proti antimikrobikom koristen pristop celovite verige(21);

17.  poudarja, da je onesnaževanje vode in tal z ostanki antibiotikov, ki se uporabljajo v humani in veterinarski medicini, čedalje bolj problematično, in da je okolje samo potencialen vir novih odpornih mikroorganizmov; zato poziva Komisijo, naj veliko več pozornosti nameni okolju kot delu koncepta „eno zdravje“;

18.  želi spomniti, da pogosto navedeni podatki o 25.000 smrtnih primerih v EU in stroških več kot 1,5 milijarde EUR, povezanih z odpornostjo proti antimikrobikom, izvirajo iz leta 2007 in je treba informacije o dejanskem bremenu odpornosti proti antimikrobikom redno posodabljati;

19.  želi spomniti, da je zdravje dejavnik produktivnosti in konkurenčnosti ter da je eno od najpomembnejših vprašanj za državljane;

20.  poziva Komisijo, naj poveča financiranje EUCAST, ki se ukvarja s tehničnimi vidiki testiranja fenotipične in vitro odpornosti proti antimikrobikom in je povezovalni organ med EMA in ECDC;

21.  poziva Komisijo, naj v večletnem finančnem okviru 2021–2027 dodeli dodatna sredstva, ki bodo posebej namenjena raziskavam v zvezi z neterapevtskimi nadomestili za krmila v živinoreji;

22.  podpira najmanj odgovor Sveta na osnutek kodeksa ravnanja Codex Alimentarius za zmanjšanje in obvladovanje odpornosti proti antimikrobikom ter njegovih načel 18 in 19 o odgovorni in previdni uporabi antimikrobikov;

23.  spodbuja, da naj bo poudarek na upoštevanju smernic za obvladovanje okužb, vključitvi ciljev za zmanjšanje stopnje okužb in spodbujanju primerov dobre prakse, da bi prispevali k varnosti pacientov v bolnišnicah;

24.  poziva Komisijo, ECDC in države članice, naj spodbujajo uporabo brisač za enkratno uporabo v higiensko občutljivih okoljih, kot so zdravstvene ustanove, obrati za predelavo hrane in otroški vrtci;

25.  opozarja, da je hrana eno od možnih sredstev za prenos odpornih bakterije z živali na ljudi in tudi da bakterije, ki so odporne na zdravila, lahko krožijo med ljudmi in živalmi po vodi in okolju; je seznanjen s tveganjem okužbe z odpornimi organizmi prek onesnaženih poljščin, pri katerih se uporabljajo antimikrobiki, ali hlevskega gnoja in odtoka s polj v podtalnico; poudarja, da v tem kontekstu na širjenje te bakterije vplivajo trgovina, potovanja ter človeške in živalske migracije;

26.  poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo sporočila o javnem zdravju, da bi ozavestile javnost in s tem spodbudile spremembo odnosa do odgovorne rabe antibiotikov in ravnanja z njimi, zlasti v zvezi s preventivnim zdravljenjem; poudarja, kako pomembno je spodbujati zdravstveno pismenost, saj je poglavitnega pomena, da pacienti razumejo informacije o zdravstvenem varstvu in lahko pravilno upoštevajo navodila za zdravljenje; poudarja, da bi bilo treba okrepiti preventivne ukrepe, vključno z dobro higieno, da bi zmanjšali povpraševanje po antibiotikih; poudarja, da bi morala biti v ospredju preventivne strategije ozaveščenost o nevarnostih samozdravljenja in prepogostega predpisovanja zdravil;

27.  poziva države članice, naj oblikujejo sporočila o javnem zdravju, da bi ozavestile javnost o povezavi med okužbami in osebno higieno; poudarja, da je učinkovit način za zmanjšanje uporabe antimikrobikov, da najprej preprečimo širjenje okužb; v zvezi s tem spodbuja pobude za samopomoč;

28.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo strategije, s katerimi bodo pacientom pomagali, da bodo upoštevali in izvajali zdravljenje z antibiotiki in drugo primerno zdravljenje, kot so ga predpisali zdravstveni delavci;

29.  poziva Komisijo, naj po pristopu „eno zdravje“ predlaga smernice s primeri najboljše prakse za pripravo usklajenih standardov kakovosti, ki naj bi se izvajali v programih EU, da bi se spodbudilo interdisciplinarno izobraževanje, preprečevanje okužb in programi usposabljanja zdravstvenih delavcev in javnosti, s čimer bi zagotovili ustrezno ravnanje zdravstvenih delavcev in veterinarskih delavcev v zvezi z izdajanjem receptov, odmerjanjem, uporabo in odlaganjem protimikrobnih sredstev in s snovmi, ki so kontaminirane z odpornostjo proti antimikrobikom(22), ter vzpostavitev in uporabo multidisciplinarnih skupin za upravljanje antibiotikov v bolnišničnem okolju;

30.  poudarja, da se ena tretjina receptov izda v osnovnem zdravstvu, zato bi moral imeti ta sektor prednost pri uporabi protokolov; poudarja, da so za pripravo teh protokolov, za nadzor in nadaljnje ukrepanje potrebni strokovnjaki na področju nalezljivih bolezni; poziva Komisijo, naj pripravi smernice za uporabo teh protokolov na področju zdravstvenega varstva ljudi; poziva države članice, naj pregledajo vse obstoječe protokole, zlasti v zvezi s preventivno uporabo med operacijami; pozdravlja sedanje projekte na nacionalni ravni, kot je projekt PIRASOA, ki so primeri dobre prakse racionalne uporabe v osnovnem zdravstvu in bolnišnicah; spodbuja razvoj mehanizmov za izmenjavo primerov dobrih praks in protokolov;

31.  se zaveda, da morajo zdravstveni delavci pogosto sprejemati hitre odločitve o terapevtski indikaciji za zdravljenje z antibiotiki; ugotavlja, da lahko pri sprejemanju učinkovitih in natančnih odločitev pomagajo hitri diagnostični testi;

32.  spodbuja države članice, naj preprečijo širjenje okužb z odpornimi bakterijami, tako da izvajajo aktivne presejalne programe s hitrimi diagnostičnimi tehnologijami, da bi hitro ugotovili, kateri pacienti so okuženi z bakterijami, ki so odporne na več zdravil, in naj uvedejo primerne ukrepe za nadzor okužb (npr. izolacijo ali združevanje pacientov in strožje higienske ukrepe);

33.  je seznanjen s tem, da so lahko stroški hitrih diagnostičnih orodij višji od cene antibiotikov; poziva Komisijo in države članice, naj predlagajo spodbude, na podlagi katerih bo lahko industrija razvila učinkovite, cenovno ugodne in uspešne preskusne metode ter uporabo hitrih diagnostičnih orodij; poudarja, da so ta orodja na voljo samo v 40 % držav OECD; poziva zdravstvene zavarovalnice, naj pokrijejo dodatne stroške, ki izhajajo iz uporabe hitrih diagnostičnih orodij, glede na dolgoročne koristi preprečevanja nepotrebne rabe antimikrobikov;

34.  poziva Komisijo in države članice, naj omejijo ali ustavijo prodajo antibiotikov s strani strokovnjakov za človeško in živalsko zdravje, ki jih tudi predpisujejo, prav tako pa naj odpravijo vsakršno spodbudo – finančno ali nefinančno – za njihovo predpisovanje, hkrati pa še naprej zagotavljajo dovolj hiter dostop do nujnih zdravil za uporabo v veterinarski medicini; poudarja, da se številna protimikrobna sredstva uporabljajo pri ljudeh in živalih, da so nekatera protimikrobna sredstva ključnega pomena za preprečevanje ali zdravljenje življenjsko nevarnih okužb pri ljudeh in da bi bilo zato treba njihovo uporabo na živalih prepovedati; poudarja, da bi morala biti ta protimikrobna sredstva namenjena samo zdravljenju ljudi, da bi se čim bolj ohranila njihova učinkovitost pri zdravljenju okužb pri ljudeh; meni, da bi bilo treba državam članicam dovoliti, da izvajajo ali ohranijo strožje ukrepe v zvezi z omejitvijo prodaje antibiotikov;

35.  poziva Komisijo in države članice, naj odločno ukrepajo zoper nezakonito prodajo antimikrobnih proizvodov ali njihovo prodajo brez zdravniškega ali veterinarskega recepta v EU;

36.  poudarja vlogo cepiv in diagnostičnih orodij v boju zoper odpornost proti antimikrobikom in okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo; priporoča, naj se v nacionalne akcijske načrte o odpornosti proti antimikrobikom kot ključni element vključijo cilji glede vseživljenjskega cepljenja prebivalstva, zlasti ranljivih skupin, in nadzora nad okužbami; poudarja, da so pomembni tudi dostopni podatki in ozaveščanje širše javnosti, da bi izboljšali stopnje cepljenja v zdravstvenem varstvu ljudi in živali ter se tako spoprijeli z boleznimi in odpornostjo proti antimikrobikom na stroškovno učinkovit način;

37.  poudarja, da je v evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom ugotovljeno, da je imunizacija s cepljenjem stroškovno učinkovit zdravstveni poseg v boju zoper odpornost proti antimikrobikom(23), in da je Komisija najavila pobude, s katerimi naj bi spodbujala k uporabi diagnostike, alternativ za antimikrobike in cepiv(24), da pa so te tri metode dražje kot klasični antibiotiki, zaradi česar je težko zvišati precepljenost, kar je namen akcijskega načrta(25); poudarja, da je cepljenje po mnenju več držav članic pomemben ukrep politike, tako za preprečitev čezmejnih izbruhov živalskih bolezni kot nadaljnjih tveganj okužbe na kmetijskem trgu EU, zato so ga že uvedle;

38.  poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za preprečevanje in obvladovanje okužb, ki utegnejo povzročiti sepso; poziva države članice, naj v svoje nacionalne akcijske načrte o odpornosti proti antimikrobikom vključijo ciljno usmerjene ukrepe za izboljšanje preprečevanja, zgodnjega ugotavljanja in diagnosticiranja ter kliničnega upravljanja sepse;

39.  poziva Komisijo, naj preuči, kako bi bilo mogoče najbolje izkoristiti potencial evropskih referenčnih mrež za redke bolezni, in oceni njihovo morebitno vlogo v raziskavah na področju odpornosti proti antimikrobikom;

40.  poudarja, da je onesnaževanje okolja z ostanki antibiotikov, ki se uporabljajo v humani in veterinarski medicini, zlasti z živinorejo ter prek bolnišnic in gospodinjstev, čedalje bolj problematično, zato so potrebni usklajeni ukrepi politik, s katerimi bi preprečili širjenje odpornosti proti antimikrobikom med ekosistemi, živalmi in ljudmi; spodbuja dodatne raziskave dinamike prenosa in sorazmernega vpliva tega onesnaževanja na odpornost proti antimikrobikom; zato poziva k razvoju sinergij med pristopom „eno zdravje“ in obstoječimi podatki o okoljskem spremljanju, zlasti na podlagi nadzornega seznama spremljanja iz okvirne direktive o vodah, da bi se izboljšalo poznavanje pojava in širjenja antimikrobikov v okolju;

41.  je seznanjen s tem, da se bakterije, izpostavljene herbicidom, drugače odzivajo na klinično pomembne antibiotike; je seznanjen s pogostostjo sprememb glede odpornosti proti antibiotikom, ki so posledica uporabe odobrenih herbicidov in antibiotikov, ter da učinki teh sprememb niso pod regulativnim nadzorom;

42.  poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne ukrepe za obravnavanje izpustov farmacevtskih izdelkov, vključno s protimikrobnimi sredstvi, v okolje prek odpadne vode in čistilnih naprav za odpadne vode, kar je pomemben dejavnik pri odpornosti proti antimikrobikom;

43.  poziva k pregledu ocen tveganja za okolje kot del postopka izdaje dovoljenja za promet z antimikrobiki, pa tudi s starejšimi izdelki, ki so že na trgu; poziva, naj se pri proizvodnji in distribuciji farmacevtskih izdelkov in izpustu antibiotikov v okolje dosledno izvajajo dobre proizvodne prakse EU in uveljavljajo okolju prijazna pravila v zvezi z oddajo javnih naročil;

44.  poziva Komisijo in države članice, naj s pregledom uporabe fungicidov v kmetijstvu in industriji obravnavajo vprašanje naglo rastočih ravni multirezistentnih gliv;

45.  poziva Komisijo in države članice, naj postopoma odpravijo uporabo antimikrobnih spojin ali kemikalij v nekliničnem okolju, na primer v vsakodnevnih čistilih in drugih potrošniških proizvodih;

46.  poudarja, da je treba podrobno raziskati, kako prisotnost protimikrobnih snovi v poljščinah in krmi vpliva na nastanek odpornosti proti antimikrobikom, pa tudi mikrobiološke skupnosti v tleh;

47.  ob tem poudarja, da je potrebna izčrpna predhodna ocena družbenih stroškov pristopa ukrepanja na koncu verige;

48.  poziva Komisijo in države članice, naj pregledajo svoje kodekse dobre kmetijske prakse in ustrezne najboljše razpoložljive metode v sklopu direktive o industrijskih emisijah(26) ter vanje vključijo določbe za rokovanje z gnojem, ki vsebuje antibiotike ali mikroorganizme, odporne proti antimikrobikom;

49.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo k razvoju trajnostnih zdravil z majhnim vplivom na okolje in vodo ter k nadaljnjim inovacijam v farmacevtski industriji v tej smeri;

50.  poudarja, da vse države članice nimajo zadostnih virov za oblikovanje in izvajanje celovitih nacionalnih strategij v zvezi z odpornostjo proti antimikrobikom; poziva Komisijo, naj državam članicam posreduje jasne informacije o virih EU, ki so na voljo za boj zoper odpornost proti antimikrobikom, in zagotovi več namenskih sredstev za ta namen;

51.  poziva Komisijo, naj pregleda in spremeni referenčne dokumente o najboljših razpoložljivih tehnikah v sklopu direktive o industrijskih emisijah, ki se nanašajo na emisije iz obratov za proizvodnjo antibiotikov;

52.  poziva Komisijo, naj učinkovito prenese v prakso razpoložljivo zakonodajo na vseh področjih, povezanih z odpornostjo proti antimikrobikom, da bi zagotovila obravnavo tega tveganja v vseh politikah;

53.  poudarja, kako pomemben je pristop z oceno vsega življenjskega cikla, od proizvodnje in predpisovanja do rokovanja s farmacevtskimi odpadki; poziva Komisijo, naj obravnava vprašanje odstranjevanja antibiotikov, saj bi bilo treba raziskati alternative za sežig, kot je uplinjanje;

54.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo okoljska vprašanja vključena v sistem farmakovigilance za farmacevtske izdelke za humano uporabo ter okrepljena za veterinarske farmacevtske izdelke, zlasti v zvezi z odpornostjo proti antimikrobikom;

55.  poziva Komisijo in države članice, naj določijo standarde kakovosti (mejne vrednosti) ali zahteve za oceno tveganja, s čimer bi poskrbele za varno koncentracijo ustreznih antibiotikov in organizmov, odpornih proti antimikrobikom, v gnoju, blatu iz čistilnih naprav in namakalni vodi, preden se jih razprši po kmetijskih površinah;

56.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami v vsej EU začne kampanjo splošnega obveščanja potrošnikov in podjetij o akvakulturi, zlasti pa o razlikah med strogimi in celovitimi standardi na trgu EU in standardi, ki za uvožene proizvode veljajo v tretjih državah, predvsem s poudarkom na problematiki zaradi uvajanja izrazito odpornih mikroorganizmov v Unijo in zaradi odpornosti proti antimikrobikom za varnost hrane in javno zdravje;

57.  poziva k postopni odpravi rutinskih ukrepov za preventivno in metafilaktično uporabo protimikrobnih sredstev v skupinah vzrejenih živali ter zahteva, da se uporaba antibiotikov v skrajnem primeru pri živalih za proizvodnjo živil prepove; poudarja, da pravilna živinoreja, higienske prakse, vodenje kmetij in naložbe na teh področjih prispevajo k preprečevanju okužb in s tem k zmanjšanju uporabe antibiotikov; poziva Komisijo, naj predstavi novo strategijo EU o dobrobiti živali, ki jo zagovarja Evropski parlament, katere dolgoročni cilj bo sprejetje zakona o dobrobiti živali; poziva Komisijo, naj nemudoma začne izvajati še neuresničene točke iz strategije EU za zaščito in dobrobit živali 2012–2015;

58.  poudarja, da dobro upravljanje kmetij, biološka varnost in sistemi za vzrejo živali spodbujajo zdravje in dobrobit živali, namenjenih za pridelavo hrane, ob ustrezni uporabi pa zmanjšujejo tudi dovzetnost za bakterijska obolenja in potrebo po uporabi antibiotikov na živalih;

59.  meni, da je treba v prihodnji skupni kmetijski politiki spodbujati zagotavljanje ustreznih sredstev za naložbe na kmetijskih gospodarstvih, na primer v kakovostna bivališča, prezračevanje, čiščenje, dezinfekcijo, cepljenje in biološko zaščito, in jih ne spodkopavati; v zvezi s tem priznava pomen ozaveščenosti pripadnikov skupnosti kmetovalcev glede dobrobiti in zdravja živali ter varnosti hrane; ugotavlja, kako pomembno je spodbujati in uporabljati dobre prakse na vseh stopnjah proizvodnje in predelave živil ter da so pomembne tudi varna in prehransko uravnotežena krma, posebne strategije krmljenja, sestava krme in predelava krme;

60.  poziva Komisijo in države članice, naj tudi v okviru reforme skupne kmetijske politike dosežejo več sinergije in v skladu z ugotovitvami akcijskega načrta „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom zagotovijo učinkovite finančne spodbude in podporo živinorejcem, ki bodo dokazali, da so znatno zmanjšali porabo antibiotikov in pri svojih živalih ali živini dosegli visoko precepljenost;

61.  poudarja, da sta dobra sanitarna oskrba in higiena na kmetijah bistvenega pomena; poziva Komisijo, naj pripravi smernice v zvezi z uporabo antibiotikov pri živalih in higienskimi razmerami na kmetijah; poziva države članice, naj oblikujejo posebne načrte in okrepijo nadzor nad sanitarnimi razmerami;

62.  želi spomniti na preventivne ukrepe, ki se uporabijo, preden se preide na antimikrobno zdravljenje celih skupin živali za proizvodnjo živil (metafilaksa):

   uporaba dobrih, zdravih plemenskih živali, ki rastejo naravno, z ustrezno gensko raznolikostjo;
   razmere, kjer so upoštevane vedenjske potrebe vrst, tudi socialna interakcija/hierarhija;
   gostota živali, ki ne povečuje tveganja za prenos bolezni;
   izolacija bolnih živalih od preostale skupine;
   (za piščance in manjše živali) razdelitev jat na manjše, fizično ločene skupine;
   izvajanje obstoječih pravil o dobrobiti živali, ki so že navzkrižno skladna, kot je določeno v predpisanih zahtevah ravnanja (PZR) 11, 12 in 13 Priloge II k Uredbi (EU) št. 1306/2013(27);

63.  meni, da bi zahteve, s katerimi bi zagotovili, da se označbe sklicujejo na uporabo antibiotikov, izboljšale obveščenost potrošnikov in jim pomagale sprejemati bolj informirane odločitve; poziva Komisijo, naj vzpostavi usklajen sistem označevanja, ki bo temeljil na standardih dobrobiti živali in dobri živinorejski praksi, kot je bilo predvideno že leta 2009(28);

64.  poleg tega želi opozoriti na nedavne znanstvene ugotovitve (iz februarja 2018), da se encimi ESBL (betalaktamaze razširjenega spektra) iz živinoreje in od uživanja mesa na ljudi prenesejo le v omejenem obsegu in da se v glavnem prenašajo s človeka na človeka(29);

65.  poudarja, da kmetovanje z veliko gostoto živali lahko pomeni, da živina in perutnina na kmetijah po nepotrebnem in rutinsko prejemata antibiotike, s čimer se spodbuja hitra rast; antibiotiki se uporabljajo tudi v preventivne namene, da bi preprečili širjenje bolezni zaradi natrpanosti živali, omejenih prostorov in stresnih pogojev, v katerih živali živijo in ki slabijo njihov imunski sistem, ter kot nadomestilo za slabe sanitarne pogoje, v katerih so rejene;

66.  meni, da je naše razumevanje širjenja odpornosti proti antimikrobikom z živali na kmetijah na ljudi že dokaj dobro, to pa v akcijskem načrtu ni ustrezno upoštevano; ugotavlja, da akcijski načrt zgolj poziva k nadaljnjemu preiskovanju te teme in zapolnjevanju vrzeli v znanju na tem področju, kar bi utegnilo povzročiti odložitev močno potrebnih ukrepov;

67.  poziva Komisijo in države članice, naj razlikujejo med živino in hišnimi živalmi, zlasti pri razvoju mehanizmov spremljanja in ocenjevanja rabe antimikrobikov v veterinarski medicini ter pri razvoju ukrepov za obravnavanje njihove uporabe;

68.  poudarja, da je bil v sodelovanju z veterinarji razvit celovit sistem spremljanja antibiotikov v kmetijstvu, v okviru katerega se uporaba antibiotikov obsežno dokumentira in dodatno izboljšuje; obžaluje, da v povezavi s humano medicino primerljivega sistema še ni;

69.  je seznanjen, da so soodvisnost med ugotovljeno odpornostjo na antibiotike pri živalih za živila (npr. pitovnih piščancih) in velikim deležem bakterijskih okužb pri ljudeh, ki izhajajo iz stika z mesom, priprave in porabe mesa teh živali, potrdile tudi agencije EU(30);

70.  poudarja, da so raziskave pokazale, da so ukrepi, ki omejujejo uporabo antibiotikov pri živalih za živila, povezani z zmanjšanjem prisotnosti bakterij, odpornih proti antibiotikom, v teh živalih(31);

71.  glede na to nedavno raziskavo(32) poziva Komisijo in države članice, naj ravnajo pazljivo in ukrepajo z zdravo mero ter naj skrbno analizirajo antibiotike in odpornost proti antimikrobikom ter jih v vsej relevantni zakonodaji ustrezno opredelijo, da ne bi po nepotrebnem omejevale dostopnosti zdravil proti nekaterim praživalim v evropski živinoreji, na primer proti kokcidijem, in s tem nehote povečale tveganja za okužbo ljudi z nevarnimi bakterijami in mikrobi v hrani;

72.  obžaluje, da Evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom ne vsebuje ne dodelitve sredstev ne bolj ambiciozne uporabe zakonodajnih orodij; poziva Komisijo, naj bo bolj ambiciozna pri morebitnih prihodnjih akcijskih načrtih, ki jih bo oblikovala, in naj bo bolj odločna pri njihovem izvajanju v celoti;

73.  obžaluje, da je strateški pristop Komisije, ki je načeloma pravilen, vse prepogosto omejen na izjave o nameri, in Komisijo poziva, naj svoj pristop natančneje opredeli;

74.  poziva Komisijo, naj usklajuje in spremlja nacionalne strategije, da bi omogočila izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami;

75.  poziva države članice, naj na nacionalni ravni razvijejo ambiciozne strategije za boj zoper odpornost proti antimikrobikom v živinorejskem sektorju, ki bodo med drugim obsegale cilje zmanjšanja količin pri uporabi veterinarskih antimikrobikov, pri tem pa upoštevale lokalne razmere; poudarja, da bi morali biti v izvajanje teh strategij vključeni vsi sektorji v prehranski verigi;

76.  ugotavlja, da so nekatere države članice pravno opredelile strokovno kvalificirane svetovalce za živalska zdravila, ki so jih ustrezni organi pooblastili za predpisovanje določenih veterinarskih zdravil; poudarja, da nacionalni akcijski načrti na področju odpornosti proti antimikrobikom tem osebam ne bi smeli prepovedovati, da po potrebi predpišejo in dobavijo določena veterinarska zdravila, saj imajo lahko te osebe pomembno vlogo za osamljene podeželske skupnosti;

77.  poudarja, da je pomembno izmenjevati primere dobre prakse med državami članicami in da mora to usklajevati Komisija; ob tem pozdravlja, da se je na Nizozemskem v obdobju 2009–2016 zmanjšala raba antibiotikov v živinoreji za 64,4 %, država pa je tudi najavila željo, da bi jo do leta 2020 še dodatno zmanjšali; poziva Komisijo in države članice, naj ta zgled javno-zasebnega partnerstva prenesejo tudi med javne organe, različne panoge, znanstvenike in veterinarje v drugih delih Unije;

78.  poziva države članice, naj premislijo o izvajanju pozitivnih (oprostitev davka za kmete) in negativnih (davki na prodajo antibiotikov, kot sta jih uspešno uvedli Belgija in Danska) davčnih spodbud v zvezi z antibiotiki, ki v živinoreji uporabljajo za neterapevtske namene;

Spodbujanje raziskav, razvoja in inovacij na področju odpornosti proti antimikrobikom

79.  poudarja, da je EU vložila 1,3 milijarde EUR v raziskave o odpornosti proti antimikrobikom, s čimer je prevzela vodilni položaj na tem področju, in da dosežki EU vključujejo začetek izvajanja programa „New Drugs for Bad Bugs“(33) (nova zdravila za slabe bacile) in pobudo za skupno načrtovanje programa na področju odpornosti proti antimikrobikom (JPIAMR)(34); poudarja potrebo po učinkovitosti in usklajevanju raziskovalnih ukrepov; zato pozdravlja pobude, kot je ERA-NET, za vzpostavljanje sinergij med pobudo JPIAMR in programom Obzorje 2020; poudarja, da je bilo do 1960-ih uvedenih več kot 20 novih razredov antibiotikov in z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v zadnjih letih niso bili uvedeni nobeni resnično novi razredi antimikrobikov;

80.  poziva Komisijo, naj razmisli o novem zakonodajnem okviru, da bi spodbudila razvoj novih antimikrobikov za ljudi, kakor je že zahteval Parlament 10. marca 2016 v predlogih sprememb k uredbi o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini ter v resoluciji z dne 19. maja 2015; ugotavlja, da je cilj evropskega načrta „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom tudi analizirati regulativna orodja in spodbude EU, zlasti zakonodajo o zdravilih sirotah in pediatriji, in jih uporabiti za nove antimikrobike;

81.  pozdravlja, da sta agenciji EFSA in EMA pred kratkim pregledali in obravnavali vrsto nadomestnih možnosti za uporabo antimikrobikov pri vrejenih živalih, pri čemer so nekatere med eksperimentalnimi študijami obetale dobre rezultate na področju izboljšanja parametrov zdravja živali; zato priporoča, naj se na novo spodbudijo znanstvene raziskave v zvezi z nadomestnimi možnostmi ter oblikuje zakonodajni okvir EU, ki bi spodbudil razvoj teh možnosti in nakazal pot do njihove odobritve;

82.  želi spomniti, da so možnosti tradicionalnega pridobivanja antibiotikov na podlagi metod modificiranja antibiotikov, pridobljenih iz narave, izčrpane in da bi bilo treba z naložbami v raziskave in razvoj nove generacije prekiniti tradicionalno paradigmo na področju antibiotikov; pozdravlja nove, že razvite metode, kot so monoklonalna protitelesa, ki zmanjšajo virulenco bakterij ter jih ne uničijo, temveč zgolj onesposobijo;

83.  opozarja, da imajo znanost in raziskave odločilno vlogo pri razvoju standardov v boju zoper odpornost proti antimikrobikom;

84.  pozdravlja najnovejše raziskovalne projekte v zvezi z nadomestnimi terapijami z antibiotiki, na primer z bakteriofagnim zdravljenjem, kot je projekt Phagoburn, ki ga financira EU; ugotavlja, da bakteriofagno zdravljenje doslej še ni bilo odobreno na ravni EU; poziva Komisijo, naj predlaga okvir za bakteriofagno zdravljenje na podlagi najnovejših raziskav;

85.  je seznanjen z najnovejšimi raziskavami na področju razvoja probiotikov naslednje generacije za vzporedno uporabo z antibiotičnim zdravljenjem v kliničnem okolju, ki dokazano zmanjšujejo z zdravstveno oskrbo povezane okužbe z bakterijami, ki so zelo odporne na antibiotik(35);

86.  ugotavlja, da so enako pomembni tudi razvoj in raziskave novih pristopov k zdravljenju in preprečevanju okužb, ki lahko vključujejo uporabo snovi za krepitev imunskega odziva na bakterijske okužbe, na primer prebiotikov in probiotikov;

87.  spodbuja Evropsko agencijo za zdravila (EMA), naj v sodelovanju z EFSA in ECDC pregleda vse razpoložljive informacije o koristih in tveganjih starejših antimikrobikov, tudi o kombinaciji različnih antibiotikov, ter prouči, ali je treba njihovo odobreno rabo kakor koli spremeniti; poudarja, da bi bilo treba spodbujati zgodnji dialog med inovatorji in regulativnimi organi, da bi bilo mogoče po potrebi sprejeti regulativni okvir, s katerim bi zastavili prednostne naloge, pospešili razvoj antimikrobnih zdravil ter omogočili hitrejši dostop;

88.  poziva Komisijo, naj uvede pospešeni postopek, s katerim bi bilo mogoče začasno prepovedati uporabo antimikrobikov, odobrenih za industrijsko ali kmetijsko uporabo, za katere se domneva, da resno negativno vplivajo na odpornost proti antimikrobikom, dokler ne bodo opravljene dodatne študije o vplivu teh antimikrobikov;

89.  opozarja, da slaba kakovost zdravstvenih in veterinarskih proizvodov z nizkimi koncentracijami aktivnih sestavin in/ali dolgotrajna raba spodbujata nastanek odpornih mikrobov; zato poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo in oblikujejo zakonodajo, s katero bodo zagotovili, da bodo zdravila kakovostna, varna in učinkovita ter da bo njihova raba v skladu s strogimi načeli;

90.  poziva Komisijo, naj poveča financiranje zgodnjih medsektorskih in interdisciplinarnih raziskav in razvoja na področju epidemiologije in imunologije patogenov, odpornih proti antimikrobikom, ter spremljanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, zlasti poti prenosa med živalmi in ljudmi ter okoljem; poziva Komisijo, naj podpre raziskave na področju higiene rok in vpliva različnih metod umivanja in sušenja rok na prenos morebitnih patogenov;

91.  poziva Komisijo, naj v enaki meri kot v razvoj novih molekul za nove antibiotike vlaga tudi v razvoj neantibiotičnih možnosti za zdravje živali, vključno s spodbujevalci rasti; poudarja, da se novih antibiotikov ne sme uporabljati za zdravljenje ali spodbujanje rasti živali in da morajo industrijske panoge, ki prejemajo javna sredstva za razvoj novih antibiotikov, ustaviti distribucijo in/ali uporabo antibiotikov v te namene;

92.  pozdravlja nedavne čezmejne raziskovalne projekte na področju odgovornega ravnanja z antimikrobiki in preprečevanja okužb, kot je projekt „i-4-1-Health Interreg“, ki se financira s sredstvi EU; poziva Komisijo, naj poveča sredstva za raziskave na področju ukrepov za preprečevanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

93.  poziva Komisijo, naj v sklopu naslednjega okvirnega programa EU za raziskave še naprej podpira prizadevanja za raziskave in razvoj na področju odpornosti proti antimikrobikom, vključno z globalnimi okužbami, opredeljenimi v ciljih trajnostnega razvoja, zlasti tuberkulozo, odporno na zdravila, ter malarijo, HIV in zapostavljenimi tropskimi boleznimi, tudi tako, da v sklopu programa dodeli posebno misijo svetovnemu boju zoper odpornost proti antimikrobikom;

94.  poziva Komisijo, naj uvede omejitve prevoza živih živali iz območij, kjer so bili s sedanjim sistemom spremljanja ugotovljeni sevi bakterij, odporni proti antimikrobikom;

95.  ugotavlja, da imajo lahko tudi nekatera fitofarmacevtska sredstva antimikrobične lastnosti, ki lahko vplivajo na širitev odpornosti proti antimikrobikom; poziva tudi k nadaljnji raziskavi morebitne povezave med izpostavljenostjo tržnim različicam pesticidov in herbicidov in razvojem odpornosti proti antimikrobikom; priznava, da se redno preverja toksičnost herbicidov, ne preverjajo pa se subletalni učinki na mikrobe, ter poudarja, da je zato pomembno razmisliti o rutinskem izvajanju takšnih preskusov;

96.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo zgodnji in stalni dialog z vsemi zainteresiranimi stranmi, da bi oblikovale ustrezne spodbude za raziskave in razvoj na področju odpornosti proti antimikrobikom; priznava, da ni enega pristopa, ki bi ustrezal vsem; poziva Komisijo, naj v razprave o načrtu eno zdravje formalno vključi civilno družbo, na primer z vzpostavitvijo in financiranjem namenske mreže deležnikov;

97.  poudarja, da so potrebni različni modeli sodelovanja, ki bi jih vodil javni sektor in bi vključevali industrijo; priznava, da imajo zmogljivosti industrije osrednjo vlogo pri raziskavah in razvoju na področju odpornosti proti antimikrobikom; ne glede na zgoraj navedeno poudarja, da raziskave in razvoj na tem pomembnem področju zahtevajo, da jih organi uvrstijo med prednostne naloge in dodatno usklajujejo; zato poziva Komisijo, naj vzpostavi javno platformo za projekte raziskav in razvoja na področju odpornosti proti antimikrobikom, ki se financirajo z javnimi sredstvi, in za usklajevanje vseh ukrepov v okviru raziskav in razvoja na tem področju;

98.  v tem kontekstu poudarja, da sedanji okvir za inovacije ne omogoča učinkovitega spodbujanja raziskav in razvoja na področju odpornosti proti antimikrobikom, in poziva k prilagoditvi in uskladitvi ureditve intelektualne lastnine na evropski ravni, zlasti da bi zaščita bolje ustrezala zahtevanemu obdobju za zadevno inovativno zdravilo;

99.  meni, da se v Uniji na več različnih krajih izvajajo raziskave v zvezi z odpornostjo proti antimikrobikom, ne da bi o tem obstajal ustrezen pregled stanja na tem področju za vso EU; zato poziva k vzpostavitvi posebne platforme za to področje, da bi bilo mogoče v prihodnje učinkovitejše uporabljati sredstva za raziskave;

100.  opozarja na pomen vzpostavljanja povezav med akademskim svetom in biofarmacevtskimi družbami pri razvoju novih antibiotikov, hitrih diagnostičnih postopkov in novih terapij;

101.  pozdravlja sklepe skupnega tehničnega simpozija Svetovne zdravstvene organizacije, Svetovne organizacije za intelektualno lastnino in Svetovne trgovinske organizacije z naslovom Odpornost proti antimikrobikom: kako spodbujati inovacije, dostop do antibiotikov in njihovo ustrezno uporabo(36), na katerem se je razpravljalo o novih modelih raziskav in razvoja, da bi spodbudili raziskave in razvoj, obenem pa odpravili dobičkonosnost posameznega antibiotika na podlagi prodane količine;

102.  želi spomniti, da bo uredba o kliničnem preskušanju(37) prispevala k spodbujanju raziskav novih antimikrobikov v EU; poziva Komisijo in Evropsko agencijo za zdravila, naj takoj začneta izvajati uredbo o kliničnem preskušanju;

103.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo razvoj in izvajanje novih gospodarskih modelov, pilotnih projektov ter odvračalnih in pritegnitvenih spodbud, da bi se okrepil razvoj novih terapij, metod diagnostike, antibiotikov, zdravniških naprav, cepiv in alternativ za uporabo antimikrobikov; meni, da so ta smiselna, kadar so dolgoročno trajnostna, jih poganjajo potrebe in temeljijo na dokazih ter ciljajo na osrednje prednostne naloge javnosti in podpirajo ustrezno uporabo v zdravstvu;

104.  poziva Komisijo, naj oceni učinkovitost trenutne higienske prakse in sanitacijskih metod v bolnišnicah in ustanovah za zdravstveno nego; prav tako jo poziva, naj razišče uporabo probiotikov in drugih trajnostnih tehnologij na področju higiene kot učinkovitega sanitacijskega pristopa za preprečevanje in zmanjševanje okužb, povezanih z zdravljenjem, ki jih gre pripisati odpornosti proti antimikrobikom;

105.  spodbuja širjenje tehnologij stroškovne učinkovitosti, s katerimi se zmanjšuje vpliv z zdravljenjem povezanih okužb v bolnišnicah in pomaga preprečevati širjenje multirezistentnih mikroorganizmov;

106.  spodbuja države članice, naj podpirajo alternativne sisteme povračila stroškov, da bi olajšale uporabo inovativnih tehnologij v nacionalnih zdravstvenih sistemih;

107.  ugotavlja, da običajni poslovni model za razvoj zdravil ni primeren za razvoj antibiotikov, saj se lahko sčasoma razvije odpornost in ker jih je treba uporabljati zgolj začasno in kot zadnjo možnost; želi industrijo spomniti na njeno družbeno in socialno odgovornost, da si prizadeva za odpravljanje odpornosti proti antimikrobikom, in sicer z iskanjem načinov za podaljšanje življenjske dobe antibiotikov, zaradi česar bi bila dobava učinkovitih antibiotikov trajnostna, in poziva k spodbujanju teh raziskav in opredelitvi regulativnih poti;

108.  želi spomniti, da sta tako Evropski parlament kot Svet prosila za pregled sedanjih spodbud (tj. uredbe o zdravilih sirotah(38)) zaradi njihovega zlorabljanja in visokih končnih cen; zato poziva Komisijo, naj analizira sedanji model spodbud za raziskave in razvoj, vključno z modelom prenosljive tržne ekskluzivnosti, da bi zasnovala nove spodbude in opredelila regulativno pot;

109.  poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z raziskovalci in industrijo razvijejo nove spodbujevalne modele, ki ne bodo povezovali plačil in količinskega predpisovanja ter bodo spodbujali naložbe v celotnem obdobju razvoja in proizvodnje proizvodov; opozarja, da mora biti zagotovitev cenovne dostopnosti in dostopa do kakovostnih antibiotikov končni cilj raziskav in razvoja ter spodbud;

110.  priznava ključno vlogo farmacevtov pri povečevanju ozaveščenosti o ustrezni uporabi antimikrobikov, pa tudi pri preprečevanju odpornosti proti njim; spodbuja države članice, naj razširijo svoje odgovornosti in dovolijo izdajo natančno določenih količin, s čimer bi omogočile uporabo nekaterih cepiv in hitre diagnostične teste v lekarnah;

111.  poziva, naj se prenosljive tržne ekskluzivnosti in nagrade za vstop na trg obravnava kot možnost za trajnostne spodbude;

112.  poziva Komisijo, naj v svetu prevzame vodilno vlogo pri zavzemanju za modele dobre prakse za zgodnje diagnosticiranje, ki temeljijo na dokazih, da bi obravnavala odpornost proti antimikrobikom;

Oblikovanje globalne agende

113.  poudarja, da nam brez usklajenega in takojšnjega ukrepanja na svetovni ravni grozi, da bodo v „postantibiotiški eri“ ljudje spet umirali zaradi navadnih okužb;

114.  opozarja, da problem odpornosti proti antimikrobikom zaradi zapletenosti, čezmejne razsežnosti, resnih posledic za okolje, zdravje ljudi in živali ter velikega gospodarskega bremena zahteva nujno in usklajeno ukrepanje na globalni in medsektorski ravni; zato poziva, naj se EU in države članice jasno zavežejo k oblikovanju evropskih in mednarodnih partnerstev in izvajanju presečne globalne strategije za preprečevanje odpornosti proti antimikrobikom, kar zajema področja politike, kot so mednarodna trgovina, razvoj in kmetijstvo;

115.  pozdravlja seznam Svetovne trgovinske organizacije, na katerim je razvrščenih 20 najhujših patogenov, odpornih proti antibiotikom(39); poziva, da se pripravijo nujni projekti za raziskave in razvoj glede tega prednostnega seznama bakterij, odpornih proti antibiotikom, da bi razvili zdravila, s katerimi bi se borili proti njim; vendar opozarja, da raziskave novih zdravil niso edini potreben ukrep in da je treba obravnavati tudi zlorabo ali pretirano uporabo tako pri ljudeh kot živalih;

116.  priznava, da je odpornost proti antimikrobikom čezmejno vprašanje in da proizvodi prihajajo v Evropo z vsega sveta; poziva Komisijo, naj sodeluje s tretjimi stranmi, da bi zmanjšala uporabo antibiotikov pri živinoreji in s tem povezano onesnaženje okolja; poziva jo tudi, naj izvaja sodelovalne raziskovalne programe s tretjimi državami, da bi zmanjšali pretirano uporabo antibiotikov; poziva Komisijo, naj v okviru sporazumov o prosti trgovini prepove uvoz živil živalskega izvora, pri katerih živali niso bile vzrejene v skladu s standardi EU, zlasti s prepovedjo uporabe antibiotikov kot pospeševalcev rasti;

117.  je seznanjen s poročilom z naslovom Obravnavanje okužb, odpornih proti zdravilom, na svetovni ravni: končno poročilo in priporočila(40), v katerem se ocenjuje, da bi svetovno ukrepanje glede odpornosti proti antimikrobikom v desetletnem obdobju stalo 40 milijard USD, kar je neznatno v primerjavi s stroškom neukrepanja in tudi zelo majhen del tega, kar države G20 danes porabijo za zdravstveno varstvo (okrog 0,05 %); poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi za industrijo v okviru njene socialne odgovornosti uvedli davek za javno zdravje;

118.  meni, da bi morali pri prihodnjih trgovinskih sporazumih z Združenim kraljestvom po njegovem izstopu iz Unije obravnavati vprašanje odpornosti proti mikrobikom in da je treba vanje vključiti pogoj, da Združeno kraljestvo sledi morebitnemu napredku pri ukrepanju EU zoper odpornost proti antimikrobikom, da bi zaščitili potrošnike in delavce tako v EU kot v Združenem kraljestvu;

119.  pozdravlja globalni akcijski načrt svetovne zdravstvene organizacije o odpornosti proti antimikrobikom, ki ga je maja 2015 soglasno sprejela 68. generalna skupščina Svetovne zdravstvene organizacije; poudarja, da morajo biti svetovni, evropski in nacionalni akcijski načrti usklajeni;

120.  pozdravlja nove smernice Svetovne zdravstvene organizacije o uporabi medicinsko pomembnih antimikrobikov pri živalih za proizvodnjo živil(41); opozarja, da se v nekaterih državah za približno 50–70 % celotne porabe medicinsko pomembnih antibiotikov uporabi v živalskem sektorju, predvsem za spodbujanje rasti pri zdravih živalih; v okviru pristopa „eno zdravje“ poziva k vključitvi te teme v trgovinsko politiko EU in v pogajanja z mednarodnimi organizacijami, kot so Svetovna trgovinska organizacija ter pridružene ali tretje države, pri čemer bi oblikovali svetovno politiko, s katero bi prepovedali uporabo antibiotikov za pitanje zdravih živali;

121.  ugotavlja, da je odpornost proti antimikrobikom zelo zaskrbljujoča pri mnogih boleznih, povezanih z revščino, in zapostavljenih boleznih, vključno s HIV/AIDS, malarijo in tuberkulozo, ter boleznih, ki se širijo v epidemijah in pandemijah; poudarja, da je približno 29 % primerov smrti zaradi odpornosti proti antimikrobikom povezanih s tuberkulozo, odporno proti zdravilom; poziva Komisijo in države članice, naj nujno bolj podprejo raziskave in uporabo zdravstvenih orodij za obvladovanje bolezni, povezanih z revščino, in zapostavljenih bolezni, pri katerih je problematična odpornost proti antimikrobikom; poziva Komisijo in države članice, naj na podlagi partnerstva za raziskave in inovacije na območju Sredozemlja (PRIMA) ter Partnerstva evropskih držav in držav v razvoju na področju kliničnih študij oblikujejo partnerstva za mednarodne projekte raziskav in razvoja na področju zdravja, ki vključujejo različne geografske regije in pokrivajo najpomembnejše zdravstvene teme, kot so odpornost proti antimikrobikom, cepiva, rak in dostop do zdravil;

122.  poudarja pomen pobud EU, kot so programi ECDC za nalezljive bolezni, kot so AIDS, tuberkuloza in malarija; poudarja, da so te pobude zgledi dobre prakse glede odzivnosti in dobrega delovanja EU spričo potrebe po novih antibiotikih in da bi moral imeti ECDC ključno vlogo pri dodeljevanju prednosti potrebam na področju raziskav in razvoja, pri usklajevanju ukrepov in udeležbi vseh akterjev, pri krepitvi medsektorskega dela ter pri izgradnji zmogljivosti prek mrež za raziskave in razvoj;

123.  poudarja, da obstaja težava glede pojavljanja zelo odpornih bakterij, odpornih na več antibiotikov, ki bi lahko obenem postale superbakterije, odporne na vse razpoložljive antibiotike, vključno z antibiotiki, ki so zadnja možnost; opozarja, da potrebujemo podatkovno bazo o teh zelo odpornih bakterijah, kot so AIDS, tuberkuloza, malarija, gonoreja, Escherichia coli in druge bakterije, ki so odporne na zdravila;

124.  ugotavlja, da rejne živali, ki se gojijo za hrano v ZDA, dobijo petkrat več antibiotikov kot rejne živali v Združenem kraljestvu; zato poudarja, da je treba meso pri uvozu v EU preveriti;

125.  poziva Komisijo, naj pri sklepanju trgovinskih sporazumov zagovarja standarde in ukrepe EU za boj zoper odpornost proti antimikrobikom in ustrezno uporabo antibiotikov in naj si prek Svetovne trgovinske organizacije prizadeva za večjo ozaveščenost o problematiki odpornosti proti antimikrobikom; ugotavlja, da je uporaba antibiotikov kot pospeševalcev rasti pri živalih, namenjenih za proizvodnjo hrane, v EU prepovedana že od leta 2006, vendar se v državah zunaj EU antibiotiki lahko še kar uporabljajo kot pospeševalci rasti v živalski krmi; poziva Komisijo, naj v vse sporazume o prosti trgovini vključi klavzulo, ki določa, da se za živila, uvožena iz tretjih držav, ne sme uporabljati antibiotikov kot pospeševalcev rasti, da bi se zagotovili enaki pogoji za živinorejo in ribogojstvo v EU ter da bi se zmanjšala odpornost proti antimikrobikom; poziva Komisijo, naj prepove vsak uvoz živil iz tretjih držav, če gre za proizvode iz živali, ki so bile zdravljene z antibiotiki ali skupinami antibiotikov, ki so v EU rezervirani za zdravljenje nekaterih okužb pri ljudeh;

126.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo ukrepe za boj proti nezakonitim praksam v zvezi s proizvodnjo, trgovino, rabo in odstranjevanjem antimikrobikov; poudarja, da morajo akterji, ki so udeleženi v verigi življenjskega cikla antimikrobikov, prevzeti odgovornost za svoja dejanja;

127.  opozarja na učinek univerzalnosti in cenovne dostopnosti ter širokega dostopa do obstoječih antibiotikov; je prepričan, da bi moralo biti ciljno zdravljenje s posebnimi antibiotiki na voljo vsem, da bi preprečili zlorabo neustreznih antibiotikov in prekomerno uporabo antibiotikov širokega spektra; poziva Komisijo in države članice, naj ostreje ukrepajo zoper prodajo velikih pošiljk antimikrobikov po dampinških cenah, predvsem ključnih antibiotikov za uporabo v humani medicini;

128.  zahteva, naj se proizvajalci antibiotikov temeljito preverijo, da bi karence prilagodili dejanskim razmeram, da se tako zagotovi, da v živilih niso prisotni antibiotiki;

129.  poziva Komisijo, naj si prizadeva za trajno politično pozornost na visoki ravni in zavezo ukrepanju zoper odpornost proti antimikrobikom, med drugim tudi na forumih Združenih narodov ter skupin G7 in G20; opozarja na priložnost za znanstvene organe EU, kot je ECDC, da prevzamejo vlogo svetovnega skrbnika; poziva Komisijo, naj zagovarja sodelovanje med EU in mednarodnimi organizacijami, vključno s Svetovno zdravstveno organizacijo, Organizacijo OZN za prehrano in kmetijstvo in Svetovno organizacijo za zdravje živali; pozdravlja izjavo o boju zoper odpornost proti antimikrobikom, podpisano januarja 2016 v Davosu, v kateri farmacevtska, biotehnična in diagnostična industrija pozivajo k skupnemu ukrepanju za vzpostavitev trajnostnega in predvidljivega trga za antibiotike, cepiva in diagnostiko, ki bi spodbujal ohranjanje obstoječih in novih terapij;

130.  poziva k spodbujanju in krepitvi načina proizvodnje, ki temelji na agroekologiji, ter k prehodu na tako proizvodnjo;

o
o   o

131.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu centru za preprečevanje in obvladovanje bolezni, Evropski agenciji za zdravila, Evropski agenciji za kemikalije, Evropski agenciji za varnost hrane, Evropski agenciji za okolje in Svetovni zdravstveni organizaciji.

(1) Zveza evropskih veterinarjev, Antimicrobial use in food-producing animals: Replies to EFSA/EMA questions on the use of antimicrobials in food-producing animals in EU and possible measures to reduce antimicrobial use (Odgovori Zveze evropskih veterinarjev Evropski agenciji za zdravila (EMA) in Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA) o uporabi antimikrobikov pri živalih za proizvodnjo živil), 2016.
(2) UL C 353, 27.9.2016, str. 12.
(3) UL C 434, 23.12.2015, str. 49.
(4) UL L 293, 5.11.2013, str. 1.
(5) UL C 366, 27.10.2017, str. 149.
(6) https://ec.europa.eu/info/consultations/public-consultation-pharmaceuticals-environment_sl
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0061.
(8) http://www.efsa.europa.eu/en/press/news/180227
(9) https://ecdc.europa.eu/sites/portal/files/media/en/publications/Publications/healthcare-associated-infections-antimicrobial-use-PPS.pdf
(10) The European Union Summary report on antimicrobial resistance in zoonotic and indicator bacteria from human, animal and food in 2014 (Zbirno poročilo Evropske unije o odpornosti proti antimikrobikom pri zoonotskih bakterijah in indikatorskih bakterijah iz ljudi, živali in živil iz leta 2014, ki sta ga pripravila EFSA in ECDC), 2016.
(11) WHO Global guidelines on the prevention of surgical site infection (Globalne smernice SZO za preprečevanje okužb mesta kirurškega posega), 2016. Dostopno na povezavi: http://www.who.int/gpsc/ssi-guidelines/en/
(12) Celsus Academie voor Betaalbare Zorg, Cost-effectiveness of policies to limit antimicrobial resistance in Dutch healthcare organisations (Stroškovna učinkovitost politik za omejitev odpornosti proti antimikrobikom v nizozemskih zdravstvenih organizacijah) januar 2016. Na voljo na spletni povezavi: https://goo.gl/wAeN3L
(13) http://ec.europa.eu/health/ph_risk/committees/04_scenihr/docs/scenihr_o_021.pdf
(14) WHO Global guidelines on the prevention of surgical site infection (Globalne smernice SZO za preprečevanje okužb mesta kirurškega posega), 2016. Dostopno na povezavi: http://www.who.int/gpsc/ssi-guidelines/en/
(15) https://amr-review.org/sites/default/files/160525_Final%20paper_with%20cover.pdf
(16) http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.2903/j.efsa.2018.5182/epdf
(17) http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2016/06/17/epsco-conclusions-antimicrobial-resistance/
(18) http://www.ema.europa.eu/ema/index.jsp?curl=pages/news_and_events/news/2017/10/news_detail_002827.jsp&mid=WC0b01ac058004d5c1
(19) http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/audit_reports/index.cfm
(20) Člen 8(c) Direktive 2013/39/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o spremembi direktiv 2000/60/ES in 2008/105/ES v zvezi s prednostnimi snovmi na področju vodne politike (UL L 226, 24.8.2013, str. 1).
(21) Kot so opredelili nizozemsko ministrstvo za infrastrukturo in javna dela, Nizozemski inštitut za javno zdravje in okolje ter vodnogospodarski sektor in vodne uprave.
(22) Člen 78 prihodnje uredbe o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini.
(23) Evropska komisija, Evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom, junij 2017, str. 10.
(24) Prav tam, str. 12.
(25) Prav tam, str. 15.
(26) Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17).
(27) Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (ES) št. 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008, UL L 347, 20.12.2013, str. 549, s katero se uveljavljajo predpisi Direktive Sveta 98/58/ES z dne 20. julija 1998 o zaščiti rejnih živalih (UL L 221, 8.8.1998, str. 23); Direktiva Sveta 91/630/EGS z dne 19. novembra 1991 o določitvi minimalnih pogojev za zaščito prašičev, UL L 340, 11.12.1991, str. 33). Direktiva Sveta 91/629/EGS z dne 19. novembra 1991 o določitvi minimalnih pogojev za zaščito telet (UL L 340, 11.12.1991, str. 28).
(28) https://ec.europa.eu/food/sites/food/files/animals/docs/aw_other_aspects_labelling_ip-09-1610_en.pdf
(29) Mevius, D. et al., ESBL-Attribution-Analysis (ESBLAT). Searching for the sources of antimicrobial resistance in humans (Analiza skupnega prispevka ESBL: iskanje virov odpornosti proti antimikrobikom pri ljudeh), 2018. Na voljo na: http://www.1health4food.nl/esblat
(30) Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni in Evropska agencija za varnost hrane: https://ecdc.europa.eu/sites/portal/files/media/en/publications/Publications/antimicrobial-resistance-zoonotic-bacteria-humans-animals-food-EU-summary-report-2014.pdf
(31) http://www.thelancet.com/pdfs/journals/lanplh/PIIS2542-5196(17)30141-9.pdf
(32) Mevius, D. et al., ESBL-Attribution-Analysis (ESBLAT). Searching for the sources of antimicrobial resistance in humans (Analiza skupnega prispevka ESBL: iskanje virov odpornosti proti antimikrobikom pri ljudeh), 2018. Na voljo na: http://www.1health4food.nl/esblat
(33) http://www.imi.europa.eu/content/nd4bb
(34) http://www.jpiamr.eu
(35) Pamer, E. G., Resurrecting the intestinal microbiota to combat antibiotic-resistant pathogens (Oživitev črevesnih mikrobiotikov za boj proti patogenom, odpornim na antibiotike), Science, Vol. 352(6285), 2016, str. 535-538.
(36) http://www.wipo.int/publications/en/details.jsp?id=4197
(37) Uredba (EU) št. 536/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini in razveljavitvi Direktive 2001/20/ES (UL L 158, 27.5.2014, str. 1).
(38) Uredba (ES) št. 141/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1999 o zdravilih sirotah (UL L 18, 22.1.2000, str. 1).
(39) http://www.who.int/mediacentre/news/releases/2017/bacteria-antibiotics-needed/en/
(40) https://amr-review.org/sites/default/files/160518_Final%20paper_with%20cover.pdf
(41) http://www.who.int/foodsafety/areas_work/antimicrobial-resistance/cia_guidelines/en/


Evropa v gibanju: agenda za prihodnost mobilnosti v EU
PDF 172kWORD 63k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o Evropi v gibanju: agenda za prihodnost mobilnosti v EU (2017/2257(INI))
P8_TA(2018)0355A8-0241/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropa v gibanju: Agenda za socialno pravičen prehod na čisto, konkurenčno in povezano mobilnost za vse (COM(2017)0283),

–  ob upoštevanju Pariškega podnebnega sporazuma, ki sta ga Evropski parlament in Svet ratificirala 4. oktobra 2016(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)(2),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. oktobra 2017 o čisti, konkurenčni in povezani mobilnosti za vse(3),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 5. julija 2017 o vplivu digitalizacije in robotizacije prometa na oblikovanje politik v EU(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. aprila 2009 o akcijskem načrtu za inteligentne prometne sisteme(5),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. decembra 2013 o CARS 2020: za konkurenčno in trajnostno avtomobilsko industrijo v Evropi(6),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2015 o vzpostavitvi povezanega multimodalnega sistema za izdajo vozovnic v Evropi(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o izvajanju bele knjige o prometu iz leta 2011: ocena in pot naprej proti trajnostni mobilnosti(8),

–   ob upoštevanju izjave o varnosti v cestnem prometu iz Valette z dne 29. marca 2017,

–  ob upoštevanju bele knjige Evropske komisije z naslovom Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu (COM(2011)0144),

–  ob upoštevanju svoje študije iz leta 2016 z naslovom Samovozeči avtomobili: prihodnost cestnega prometa?,

–  ob upoštevanju svoje študije iz leta 2017 z naslovom Izzivi financiranja infrastrukture v ekonomiji delitve,

–  ob upoštevanju študije Evropskega ekonomsko-socialnega odbora iz leta 2017 z naslovom Vpliv digitalizacije in ekonomije na zahtevo na trge dela ter posledice za zaposlovanje in odnose med delodajalci in delojemalci,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0241/2018),

A.  ker v prometnem sektorju prihaja do strukturnih sprememb, prihodnost prometa v EU pa je na križišču krovnih prednostnih nalog podnebnega in energetskega okvira do leta 2030, programa „Čisti zrak za Evropo“ in smernic za varnost v cestnem prometu v EU za obdobje 2011–2020;

B.  ker razogljičenje prometa in uporaba tehnologij z nizkimi emisijami ponujata priložnosti za prihodnost mobilnosti in trajnostno gospodarsko rast;

C.  ker se prometna panoga zaradi sodelovalnega gospodarstva in ekonomije delitve po vsem svetu spreminja; ker je bila vrednost poslovanja sodelovalnega gospodarstva prometnega sektorja v Evropi leta 2015 ocenjena na 5,1 milijarde EUR, kar je 77 odstotkov več kot v prejšnjem letu, medtem ko nedenarne interakcije v okviru ekonomije delitve močno presegajo te vrednosti, kar kaže na pomen tega pojava;

D.  ker naj bi se potniški promet med letoma 2010 in 2050 predvidoma povečal za približno 42 %, tovorni promet pa naj bi se v enakem obdobju predvidoma povečal za 60 %;

E.  ker je bela knjiga o prometu iz leta 2011 pozvala, naj 30 % tovornega prevoza po glavnih koridorjih do leta 2030 preide s cestnega na bolj trajnostne načine prevoza, kot je železniški promet, in 50 % do leta 2050, hkrati pa se zahteva razvoj ustrezne zelene infrastrukture;

F.  ker bo uporaba načel „uporabnik plača“ in „onesnaževalec plača“ v vseh načinih prevoza, vključno s cestnim, železniškim, pomorskim in letalskim prometom, prispevala k oblikovanju enakih konkurenčnih pogojev med vsemi načini prevoza;

G.  ker so nove storitve na področju mobilnosti usmerjene k omogočanju znatnih izboljšav mestnega prometa, saj zmanjšujejo prometne zastoje in emisije ter ponujajo nadomestilo za lastništvo nad zasebnimi avtomobili, saj so osebni avtomobil še vedno glavno prevozno sredstvo glede na število opravljenih potovanj; ker hkrati omogočajo prehod na večmodalni in skupni prevoz, ki je torej bolj trajnosten in dopolnjuje javne in aktivne oblike prevoza;

H.  ker ima prometni sektor pomembno vlogo pri delovanju gospodarstva EU, saj pomeni približno 4 % BDP v EU in več kot 5 % vseh delovnih mest v EU(9), ker ženske predstavljajo samo 22 % delovne sile v tem sektorju, tretjina vseh delavcev v sektorju pa je starejših od 50 let;

I.  ker bo prihodnost cestnega prometa s povezanimi in avtonomnimi vozili predvidoma učinkovitejša, varnejša in manj nevarna, saj so človeške napake glavni vzrok vseh prometnih nesreč na evropskih cestah;

J.  ker je bil v zadnjih desetletjih dosežen velik napredek, zaradi česar je EU postala najvarnejša regija cestnega prometa na svetu; ker veliko število žrtev nesreč, pri katerih je lani na evropskih cestah umrlo 25 500 oseb, 135 000 oseb pa se je huje poškodovalo, še vedno povzroča veliko človeško trpljenje in nesprejemljive gospodarske stroške, ki so ocenjeni na 100 milijard EUR letno, in ker cilji za leto 2020, da se število žrtev prometnih nesreč zmanjša za polovico v primerjavi z letom 2010, niso bili doseženi, delež resnih poškodb in smrtnih žrtev ranljivih uporabnikov cest, kot so pešci, kolesarji ali vozniki manjših motornih vozil, pa močno narašča;

K.  ker je promet glavni vzrok za onesnaževanje zraka na mestnih območjih in povzroča več kot 25 % emisij toplogrednih plinov v EU, od česar jih cestni promet povzroči več kot 70 % in ta delež še naprej narašča;

L.  ker nedavne raziskave in ocene kažejo na močnejšo povezavo med izpostavljenostjo onesnaženosti zraka in večjim tveganjem za javno zdravje, vključno s srčno-žilnimi boleznimi, kot so možganska kap in ishemične bolezni srca, in rakom, ter ker naj bi v EU delci povzročili 399 000 prezgodnjih smrti na leto, pri čemer je ustrezna številka za dušikove okside 75 000 in za ozon 13 600; ker so ljudje, ki živijo v mestnih okoljih, zlasti izpostavljeni tej nevarnosti;

M.  ker po vsem svetu potekajo velika prizadevanja za bolj vključujoč, varnejši in pravičnejši prometni sektor, tudi z uvedbo ambicioznih ciljev in zavezujočih standardov, in ker EU ne bi smela zamuditi priložnosti, da prevzame vodilno mesto pri teh socialnih inovacijah;

Učinek prehoda na področju prometa na spretnosti in znanja ter način dela

1.  pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „Evropa v gibanju: agenda za socialno pravičen prehod na čisto, konkurenčno in povezano mobilnost za vse“, ki priznava, da v sektorju mobilnosti prihaja do korenitih sprememb, in poudarja, da bi morala revolucija mobilnosti voditi v varnejši, inovativnejši, bolj povezan, trajnosten, pošten, konkurenčnejši in čistejši sektor cestnega prometa, ki je medsebojno povezan z drugimi, bolj trajnostnimi načini prevoza; pozdravlja strateški pristop iz sporočila, ki je namenjen doseganju usklajenega regulativnega okvira za vse bolj zapleteno področje cestnega prometa;

2.  poudarja, da mora sektor mobilnosti v EU izkoristiti priložnosti, ki jih ustvarjajo digitalne tehnologije; meni, da bi bilo treba razvijati in spodbujati nove poslovne modele, na katerih temeljijo inovativne storitve skupne mobilnosti, vključno z novimi spletnimi platformami za dejavnosti tovornega prevoza, skupinskim prevozom, storitvami souporabe avtomobilov ali koles oziroma aplikacijami za pametne telefone, ki zagotavljajo analize v realnem času in podatke o prometnih razmerah;

3.  spodbuja Komisijo in države članice, naj predlagajo in uporabijo ukrepe s področja sodelovalnih inteligentnih prometnih sistemov (C-ITS) v skladu s cilji in pobudami iz bele knjige o prometu iz leta 2011 ter iz pariškega podnebnega sporazuma iz decembra 2015;

4.  poudarja, da avtomobilski sektor v EU zagotavlja delovna mesta z več kot 8 milijonov ljudi in pomeni 4 % bruto dodane vrednosti v EU, zaradi česar presežek v trgovinski bilanci znaša 120 milijard EUR;

5.  poudarja, da bodo spremembe v avtomobilski industriji, povezane z digitalizacijo, avtomatizacijo ali čistejšimi avtomobili, zahtevale novo strokovno znanje in način dela; poudarja, da morajo te spremembe pomeniti nove priložnosti, da bo prometni sektor postal privlačnejši in v njem ne bo več primanjkovalo delovne sile; poudarja tudi, da bo izdelava čistejših, bolje povezanih in bolj avtomatiziranih vozil vplivala na proizvodnjo, razvoj, vzdrževanje in servisiranje ter bo zahtevala nove spretnosti in znanja, na primer pri sestavljanju električnih motorjev ali izdelavi baterij druge generacije, gorivnih celic, računalniške opreme ali senzorjev; opozarja, da se industrija že spopada z velikimi izzivi pri zaposlovanju delavcev z ustreznimi spretnostmi in znanji, delovnih mest s področja inženirstva pa naj bi bilo predvidoma vse več, spretnosti in znanja s področja programske opreme pa so nov pogoj, ki ga morajo podjetja zahtevati; poziva Komisijo in države članice, naj prilagodijo usposabljanje na delovnem mestu ter razvoj spretnosti in znanja delavcev v prometu EU na te nove izzive;

6.  poudarja, da mora agenda o prihodnosti prometnega sektorja prednostno obravnavati enake priložnosti za ženske in moške; opozarja, da v prometnem sektorju prevladujejo moški, ki predstavljajo tri četrtine skupne delovne sile, in da je treba spodbujati uravnoteženo zastopanost spolov; pozdravlja ustanovitev platforme „Ženske v prometu – platforma EU za spremembe“, ki je namenjena spodbujanju zaposlovanja žensk ter enakih možnosti v prometnem sektorju; poziva Komisijo in države članice, naj si skupaj s to platformo prizadevajo, da bi ustvarjanje delovnih mest za ženske in digitalizacija sektorja potekala vzporedno;

7.  poudarja, da se bodo z digitalno revolucijo preoblikovale vrednostna veriga avtomobilske industrije, pomembnost raziskav, naložb in tehnološke izbire, ki morajo biti pregledne, dosledne in v skladu s pravnimi standardi, kar bo vplivalo na globalno konkurenčnost te industrije;

8.  opozarja, da avtomatizirana vožnja močno vpliva na delovno silo v prometnem sektorju, zaradi česar bodo zahtevane nove kvalifikacije v zadevnih poklicih; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe v pričakovanju tega premika na trgu dela, ki bi ga moral spremljati močnejši socialni dialog; poziva Komisijo, naj pripravi strategijo na ravni EU, ki bo vključevala nove zaposlitvene možnosti, nastale z digitalizacijo prometnega sektorja, ter upošteva primere najboljše prakse držav članic, da se spodbudi ustvarjanje delovnih mest v prometnem sektorju, vključno s prednostno pošteno prehodno ureditvijo za zaposlene, katerih delovna mesta so zastarela, ker je prometni sektor digitaliziran;

9.  poudarja, da bo avtomatizirana vožnja sčasoma privedla do vprašanj o razlagi veljavne zakonodaje EU o času vožnje in času počitka; poziva Komisijo, naj stalno spremlja, ali so potrebni zakonodajni ukrepi;

10.  opozarja na pozitiven učinek digitalizacije v prometu, saj bo prispevala k zmanjšanju birokracije in poenostavitvi postopkov za organe in podjetja, hkrati pa bo olajšala preverjanje skladnosti z zakonodajo o času vožnje in počitka ter s pravili o kabotaži z uvedbo digitalnih tahografov, s čimer bo izboljšala pogoje za poklicne voznike in pomagala ustvariti enake konkurenčne pogoje za vse prevoznike;

11.  pozdravlja novi program znanj in spretnosti za Evropo, ki ga je izdala Komisija, in pobude, kot sta načrt za sektorsko sodelovanje na področju spretnosti ter koalicija za digitalne spretnosti in delovna mesta, ki pri predvidevanju, opredelitvi in obravnavi neusklajenosti spretnosti in znanj spodbujajo k sodelovanju med sindikati, izobraževalnimi ustanovami in akterji zasebnega sektorja;

12.  pozdravlja, da je avtomobilski sektor eden izmed šestih pilotnih okvirnih sektorjev, za katere je na voljo financiranje prek ukrepa zavezništva za sektorske spretnosti in znanja v okviru programa Erasmus+;

13.  poziva Komisijo, naj predloži vmesno oceno projektov, ki so se na področju spretnosti in znanj začeli v avtomobilskem sektorju, vključno s triletnim raziskovalnim projektom SKILLFUL in priporočili skupine na visoki ravni GEAR 2030; meni, da bo na podlagi izida projekta SKILLFUL mogoče oceniti ustreznost zahtev za usposabljanje in kvalifikacije za voznike v cestnem prometu, zlasti ob upoštevanju novih poklicev/znanja in veščin;

14.  poziva države članice, naj se, namesto da bi se odzivale na specifične izzive, proaktivno odzivajo na digitalizacijo ter sprejmejo celovite in strateške odločitve na podlagi tehnološke nevtralnosti, s katerimi bodo kar najbolj povečale potencialne koristi, in si prizadevajo za skupni pristop EU h ključnim vprašanjem;

15.  poudarja temeljno vlogo, ki jo imajo lahko uporabniki in potrošniki pri spodbujanju prehoda na področju prometa, ter poziva Komisijo in države članice, naj povečajo preglednost in javno razpoložljivost ustreznih podatkov, da bi spodbudili ozaveščenost javnosti in potrošnikom omogočili sprejemanje informiranih odločitev;

Prehod prek napredka na področju raziskav in inovacij

16.  poudarja, da je Evropa vodilna v svetu pri proizvodnji in prevoznih dejavnostih, pa tudi, da je za ohranitev vodilnega in konkurenčnega položaja na področju tehnologije za evropski prometni sektor bistvenega pomena, da bodo razvoj, naložbe, inovacije in obnova tudi v prihodnje trajnostni;

17.  želi spomniti na ključni cilj, in sicer uvedbo enotnega evropskega prometnega prostora brez ovir, v katerem ima vsak način prevoza svoje mesto v okviru učinkovite somodalnosti, medsebojni vpliv načinov prevoza pa je okrepljen, ter zato poziva države članice, naj vzpostavijo ustrezne pogoje na podlagi spodbud, da bi omogočili večjo učinkovitost načinov prevoza in odpravili obstoječe ovire, kot so nepotrebna upravna bremena;

18.  opozarja, da bodo za večjo varnost v cestnem prometu in omejevanje emisij ogljikovega dioksida, onesnaženosti zraka in zastojev potrebne trajnostne in inovativne prometne tehnologije ter rešitve za mobilnost, pa tudi evropski regulativni okvir, ki bo spodbujal k inovacijam; zato poziva k višjim sredstvom za povezane medsektorske raziskave in razvoj glede povezanih in avtonomnih avtomobilov, elektrifikacije železniške in cestne infrastrukture, alternativnih goriv, oblikovanja in proizvodnje vozil, upravljanja omrežij in prometa ter pametnih storitev in infrastrukture na področju mobilnosti, pri čemer ne bi smeli zanemarjati obstoječih sistemov v drugih sektorjih; ugotavlja, da bo zaradi teh ključnih inovacij potrebna uporaba številnih oblik industrijskega strokovnega znanja, če jih je treba učinkovito razviti; v tem smislu lahko kooperativna, povezana in avtomatizirana vozila povečajo konkurenčnost evropske industrije ter zmanjšajo porabo energije in emisije v prometu kot tudi prispevajo k zmanjšanju števila smrtnih žrtev zaradi prometnih nesreč; zato poudarja, da je treba določiti infrastrukturne zahteve, da se zagotovi varno delovanje teh sistemov;

19.  poudarja, da Evropa potrebuje boljši okvir za skupne ukrepe v okviru raziskav in inovacij na področju prometa, da bi dohajala tehnološki razvoj in evropskim državljanom zagotovila najboljše možne rešitve za promet in mobilnost ter hkrati zagotovila ohranjanje in krepitev konkurenčne prednosti evropskih podjetij; meni, da je mogoče ambiciozne cilje za naš prihodnji prometni sistem doseči le, če je mogoče razviti, preskušati in izvajati nove ideje in koncepte v tesni soodvisnosti s političnimi in regulativnimi agendami;

20.  poziva k nadaljnji pregledni finančni pomoči za raziskave, inovacije in usposabljanje, podobno kot v okviru strategij pametne specializacije, pri čemer se je s sredstvi za evropski regionalni razvoj sofinancirala pomoč na področjih, kot so pogonski sistemi ali inteligentni prometni sistemi;

21.  opozarja, da bo evropsko financiranje med naslednjim večletnim finančnim okvirom za obdobje 2021–2027 ključno za dokončanje čezmejne infrastrukture in odpravo ozkih grl v koridorjih jedrnega omrežja TEN-T, ter ugotavlja, da financiranje infrastrukture spodbuja zasebne in javne naložbe v visokokakovostne in trajnostne prometne storitve in tehnologije; zato poziva, naj se v prihodnjem večletnem finančnem okviru zagotovijo sredstva za podporo hitrega razvoja in uvajanja digitalnih sistemov, storitev in rešitev za promet v prihodnosti;

22.  poudarja, da bi bilo treba zmanjšati finančne ovire in poenostaviti dostop do financiranja, saj birokracija in upravni stroški sorazmerno močneje vplivajo na mala in srednja podjetja zaradi pomanjkanja spretnosti in znanj ter zmogljivosti; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo javni razpisi držav članic v zvezi s pametno prometno infrastrukturo ustrezali določbam Direktive 2014/24/EU o javnem naročanju glede lajšanja dostopa za mala in srednja podjetja;

23.  poudarja, da mora Evropa izboljšati inovacijski ekosistem, ki sega od osnovnih tehnoloških raziskav do raziskav novih storitev in poslovnih modelov, ki vodijo v socialne inovacije (ko se v celoti uvedejo na trgu); poudarja, da bi se morala javna podpora inovacijskega ekosistema osredotočiti na tržne pomanjkljivosti pri raziskavah in inovacijah ter inovacijam prijaznih politikah ter omogočiti, da se prek evropske standardizacije in urejanja ter finančnih instrumentov spodbujajo naložbe zasebnega sektorja v inovacije;

24.  ugotavlja, da bodo raziskave na ravni EU, zlasti prek programa Obzorje 2020, ključne za doseganje rezultatov, kot kažejo javno-zasebna partnerstva, kot sta Skupno podjetje za gorivne celice in vodik ter evropska pobuda za okolju prijazna vozila, ter poziva k posebnemu javno-zasebnem partnerstvu za povezano in avtomatizirano vožnjo; podpira delo Komisije za vzpostavitev evropskega zavezništva za baterije in zahteva nadaljnjo finančno podporo za razvoj trajnostnih baterij ter proizvodnjo in recikliranja baterijskih celic v EU za prihodnja vozila z nizkimi emisijami in brez njih ter za svetovni trgovinski pristop v zvezi z uvozom materialov, kot sta litij in kobalt, glede na to, da bo napredek teh tehnologij igral ključno vlogo v prihodnosti čiste in trajnostne mobilnosti;

25.  poudarja, da je treba oblikovati strategije za gospodarski in industrijski razvoj, ki bodo skladne z želenimi cilji, kot je hitra širitev proizvodnje in uporabe električnih vozil z nizkimi emisijami, ter zagotoviti sredstva za uresničitev teh ciljev na področju infrastrukture in sestavnih delov, povezanih z uporabo, kot so baterije, ki bi jim lahko Komisija in države članice namenile posebno pozornost, da bi se pripravila strategija za evropsko proizvodnjo baterij; poudarja pomen spodbujanja proizvajalcev in uvedbe na trg, da bi zmanjšali stroške;

26.  pozdravlja, da je Komisija izpostavila tudi povezavo s krožnim gospodarstvom, zlasti v zvezi z redkimi surovinami in baterijami; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj oceni tudi okoljski odtis proizvodnje in recikliranja baterij, da bomo dobili popolni pregled vpliva električnih vozil z baterijo na okolje in bomo lahko primerjali vzdržnost življenjskega cikla različnih pogonskih sistemov;

27.  poudarja morebitne koristi drugih možnosti uporabe baterij vozil, na primer v pametnih omrežjih in kot rešitev za shranjevanje v „pametnih domovih“, ter poziva Komisijo in države članice, naj s sistemi financiranja podprejo raziskave in pilotne projekte na tem področju;

28.  podpira večjo uporabo digitalnih tehnologij pri uresničevanju načela „onesnaževalec plača“, kot so e-cestnine in e-vozovnice na podlagi okoljske učinkovitosti vozil; pozdravlja smernice Komisije za mesta glede predpisov o dostopu za vozila v mestih; poudarja pa, da je treba na evropski ravni storiti več za to, da se prepreči razdrobljenost enotnega prometnega prostora; v zvezi s tem opozarja na pomen financiranja projektov prometne infrastrukture in znatnih naložb v okoljsko najodgovornejša nizkoogljična goriva, da se spodbudi preobrazba prometnega sistema in zagotovi povezovanje energetskih in prometnih sredstev kot načina za spodbujanje prehoda na bolj trajnostno mešanico goriv; v zvezi s financiranjem prometa s strani EU meni, da bi morala biti prava namembnost doseganja podnebnih ciljev eno od meril upravičenosti za projekte;

29.  ponovno poudarja zaveze EU boju proti podnebnim spremembam na podlagi pariškega podnebnega sporazuma, Agende OZN 2030 ter okvira podnebne in energetske politike do leta 2030; pozdravlja že sprejete ukrepe, kot so preskusni cikel globalno usklajenega preskusnega postopka za lahka vozila in svežnji o emisijah pri dejanski vožnji, da bi zmanjšali razkorak med deklariranimi cilji glede razogljičenja in dejanskimi emisijami na cesti; poziva Komisijo, naj spremlja učinkovitost teh ukrepov in po potrebi predlaga nadaljnje izboljšave; meni, da je globalno usklajeni preskusni postopek za lahka vozila korak v pravo smer, kar zadeva merjenje porabe goriva in emisij CO2 za osebne avtomobile;

30.  ugotavlja, da je zagotavljanje informacij o osebnih vozilih potrošnikom nujno za pospešitev razogljičenja v prometu, in zato poziva, naj informacije o emisijah vozil in porabi goriva, vključno s standardiziranim, vidnim in jasnim označevanjem vozil, postanejo boljše, zanesljivejše in dostopnejše, da se bodo lahko potrošniki informirano odločali in se bo spremenilo vedenje podjetij in posameznikov ter spodbudila čistejša mobilnost; poudarja, da bodo bolj točne informacije javnim organom v državah članicah, regijah in mestih tudi omogočile in olajšale uporabo zelenih javnih naročil; zato pozdravlja priporočilo Komisije (EU) 2017/948(10), obenem pa jo poziva, naj preuči možnost revizije direktive o označevanju vozil (Direktiva 1999/94/ES(11));

31.  je seznanjen s finančnimi in nefinančnimi ovirami, s katerimi se danes soočajo potrošniki pri nakupu nizkoemisijskega vozila; opozarja, da je to, kako bodo končni uporabniki sprejeli nizkoemisijska vozila, močno odvisno od razpoložljivosti in dostopnosti celovite, čezmejne infrastrukture; v zvezi s tem pozdravlja obstoječe zasebne in javne pobude za gostovanje na polnilnih postajah različnih upravljavcev polnilne infrastrukture; poziva Komisijo in države članice, naj storijo vse potrebno, da bodo v Evropi olajšale gostovanje in dostop do polnilne infrastrukture; poziva Komisijo, naj širše podpre prizadevanja držav članic pri širitvi infrastrukture za alternativna goriva, da bi čim prej dosegli temeljno pokritost na ravni EU;

32.  meni, da je treba za hitrejši prodor goriv z nizkimi emisijami in popolno izkoriščanje njihovih okoljskih prednosti oblikovati spodbude za njihovo uporabo in razvoj združljivih vozil; opominja pa, da se bodo morale emisije toplogrednih plinov iz prometa do sredine stoletja jasno približevati vrednosti nič, če naj bi spoštovali pariški podnebni sporazum; poudarja, da evropskega sektorja cestnega prometa ne bomo mogli preoblikovati v ekološko in ekonomsko trajnostni sektor, če bomo še naprej uporabljali en tehnološki pristop za vse, zato je treba izvesti resnično tehnološko nevtralno oceno pogonskih sistemov, kar zadeva razvoj prihodnjih vozil, ki bodo ustrezala različnim potrebam mobilnosti; poudarja, da si je treba medsektorsko prizadevati za pospešitev naložb v infrastrukturo za goriva z nizkimi emisijami, ki je osnovni pogoj za splošno uvedbo in uporabo vozil na alternativni pogon;

33.  poudarja, da je treba v direktivi o čistih vozilih(12) upoštevati potrebe občin in regionalnih organov in njihova razpoložljiva sredstva, zlasti kar zadeva zapletenost in upravne obremenitve, da se uresniči ves njen potencial;

34.  pozdravlja, da se je Komisija zavezala, da bo do 2. maja 2018 pripravila zakonodajni predlog o standardih za emisije CO2 in porabo goriva za težka vozila, ki pa bi moral biti velikopotezen in realističen ter temeljiti na podatkih, zbranih z uporabo orodja za izračun porabe energije vozil (VECTO), da bi bila zakonodaja o težkih vozilih usklajena; poudarja, da je treba orodje VECTO hitro in redno posodabljati, da bo mogoče pravilno in pravočasno upoštevati nove tehnologije za izboljšanje učinkovitosti vozil;

35.  poudarja, da je treba cilje o emisijah CO2 za težka vozila zastaviti glede na prihodnje cilje za zmanjšanje emisij onesnaževal, na primer v skladu s standardom EURO 7 in zahtevami iz Direktive (EU) 2015/719 o težah in merah(13);

36.  opozarja na pretresljive preskuse izpostavljanja ljudi in opic izpuhom, ki jih je izvedla Evropska raziskovalna skupina za okolje in zdravje v prometnem sektorju (EUGT), ki jo financirajo večji proizvajalci avtomobilov; želi spomniti, da to ni prvi tovrstni škandal v avtomobilski industriji; poziva, naj bodo vse raziskave, na katerih temelji politika EU, popolnoma neodvisni od avtomobilske industrije, tudi kar zadeva financiranje in sklepanje pogodb s podizvajalci;

Prehod na področju prometa, ki bo ustrezal vsem uporabnikom

37.  poudarja, da mora biti povezljivost avtonomnih vozil, vozil in infrastrukture, vozil, koles in pešcev ter povezljivost v samem omrežju ključni dolgoročni cilj in bo dolgoročno bistvena za nemoten prometni tok; zato poziva Komisijo, naj obravnava vprašanja glede uporabe in upravljanja podatkov, s poudarkom na varstvu podatkov, in preuči vse predvidene aplikacije v okviru tehnologij za računalniško podprto načrtovanje, ki vključuje visoke ravni avtonomnosti in opravljanje storitev z dodano vrednostjo; poudarja, da je treba razviti telekomunikacijsko in satelitsko infrastrukturo za boljše pozicijske in komunikacijske storitve med vozili in infrastrukturo ter poziva Komisijo, naj določi, kje in do kdaj je treba uskladiti obstoječo prometno infrastrukturo s standardi pametne prometne infrastrukture;

38.  opozarja, da bodo zaradi avtonomnih in čistih vozil potrebni celostno načrtovanje infrastrukture in naložbe za opremljanje cest s potrebno telekomunikacijsko infrastrukturo in infrastrukturo za zaračunavanje cestnih pristojbin, na primer za električna vozila, ter za zagotavljanje visokokakovostnih podatkov o cestnem prometu, na primer za digitalne zemljevide z visoko ločljivostjo, in popolnoma interoperabilne opreme v vozilu; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo naložbe za financiranje inovativnih, trajnostnih posodobitev prometne infrastrukture;

39.  opominja Komisijo, da je treba čim prej zagotoviti popolno pokritost koridorjev TEN-T za železniške, cestne in celinske vodne poti z omrežjem 5G, da bi dosegli primerno povezljivost prometa in ustrezno upravljanje varnostnih, signalizacijskih, avtomatizacijskih in digitalnih lastnosti za potrošnike ter varno upravljanje podatkov; poziva k razvoju projektov pametnih avtocest in vzpostavitvi inteligentnih prometnih koridorjev; meni, da bi morale imeti glavne ceste nameščena optična vlakna, brezžične postaje in bazne postaje 5G;

40.  opozarja, da bi moral biti najpomembnejši cilj izničiti število smrtnih žrtev na evropskih cestah, in poudarja, da je treba poskrbeti za varen soobstoj starih in novih načinov prevoza, pri čemer bo ta prehod olajšala obvezna vgradnja posameznih sistemov za pomoč voznikom ter zagotovitev ustrezne infrastrukture; poziva Komisijo, naj pripravi podrobno in tehnološko nevtralno oceno varnostnih vidikov uporabe avtomatiziranih sistemov v prometu s celostnim pristopom k analizi posledic za vse intermodalne sisteme prevoza;

41.  poudarja, da cilji zmanjšanja števila smrtnih žrtev in resnih poškodb v prometnih nesrečah še vedno niso bili doseženi, zato bi se morala evropska prometna politika osredotočati na njihovo uresničevanje; poudarja pomembnost ustrezne zakonodaje s področja varnosti, da bi dosegli varnejši sektor cestnega prometa; opozarja Komisijo in države članice, da je treba za zmanjšanje števila prometnih nesreč in žrtev na evropskih cestah po EU zagotoviti ustrezne pogoje za parkiranje in počitek;

42.  opozarja, da razvoj povezanih in avtomatiziranih avtomobilov v veliki m eri usmerja tehnologija; zato poziva, naj se razišče in prizna njegov socialni učinek, in meni, da je treba zagotoviti, da bo uvedba povezanih in avtomatiziranih avtomobilov popolnoma združljiva s socialnimi, človeškimi in okoljskimi vrednotami in cilji; opozarja, da mora biti v primeru nesreče enega ali več avtomatiziranih vozil jasno, kdo nosi odgovornost za povzročeno škodo, podjetje za programsko opremo, proizvajalec vozila, voznik ali zavarovalnica;

43.  poudarja, da sprememb, ki nas čakajo, ne bi smeli uvajati na račun socialnega vključevanja in povezljivosti držav članic in področij, kjer so vrzeli v mobilnosti; ugotavlja, da je treba povečati zmogljivost omrežja ter pri tem izkoristiti infrastrukturo obstoječih omrežij in pomembne prihodnje inovacije, da bi bolje vključili digitalne tehnologije in odpravili velike razlike v povezljivosti med državami članicami ter mestnimi in podeželskimi ter med osrednjimi in oddaljenimi območji; ugotavlja, da bi bilo treba zato razviti vrsto prilagojenih rešitev, in sicer s pomočjo javnega in zasebnega sektorja ter z usklajevanjem med njima; poudarja, da imajo konvencionalni načini prevoza, kot so avtobusi, še vedno ključno vlogo v oddaljenih in gorskih območjih in se v tem procesu ne bi smeli upoštevati; opozarja, da izkušnje v številnih državah EU kažejo, da lahko strukturiranje skupnih in javnih prometnih omrežij v okviru pogodb za izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, ki združujejo dobičkonosne in nedobičkonosne linije, zagotavlja optimalne rezultate za državljane, javne finance in konkurenco na trgih;

44.  opozarja, da je treba dati prednost skupnim in varnejšim načinom prevoza blaga in potnikov v večjih čezmejnih koridorjih in na metropolitanskih območjih, da bi zmanjšali onesnaževanje, prometne zamaške in žrtve ter zaščitili zdravje državljanov in uporabnikov cest;

45.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo načrte za trajnostno mobilnost v mestih in na podeželju, ki so v javnem interesu, in vključujejo vse nove načine prevoza, ki podpirajo uporabo večmodalnega prometnega sistema za potnike, izboljšajo mobilnost in kakovost storitev za državljane, tudi za starejše osebe in invalide, jim zagotavljajo nadomestne možnosti in internalizacijo ali zmanjševanje zdravstvenih in zunanjih okoljskih stroškov za mesta, poleg tega pa spodbujajo turizem; ugotavlja, da bi morali ti načrti spodbujati vključevanje, sodelovanje in zaposlovanje državljanov, ki živijo na bolj oddaljenih območjih, da bi se odzvali na grožnjo odseljevanja prebivalstva s podeželskih območij ter izboljšali dostopnosti in komunikacije z oddaljenimi območji in čezmejnimi regijami; poudarja, da se mobilnost na podeželju bistveno razlikuje od mobilnosti v mestih, ne le kar zadeva razdalje in razpoložljivost javnega prevoza, temveč tudi okoljske in ekonomske dejavnike, kot so manjša obremenitev okolja z emisijami onesnaževal, nižji povprečni dohodek in večje ovire za naložbe v infrastrukturo;

46.  ugotavlja, da spoznanja pri preteklih in tekočih projektih, kot so delovni program na področju prometa, instrument za povezovanje Evrope in projekt Trajnostna skupna mobilnost povezana z javnim prevozom na evropskih podeželskih območjih (SMARTA), prinašajo elemente za ustvarjanje pametnih vasi, vključno z učinkovitejšo in pametnejšo logistiko „od vrat do vrat“, inovativnimi koncepti mobilnosti kot storitve (MaaS), pametno prometno infrastrukturo naslednje generacije, povezanim in avtomatiziranim prometom in pametno mobilnostjo v mestih (prevoz v mesto in iz njega);

47.  poudarja, da se mobilnost vse bolj obravnava kot storitev, zato bi bilo treba omogočiti boljši nemoten čezmejen večmodalen prevoz od vrat do vrat, in glede na to poziva države članice, naj omogočijo storitve zagotavljanja večmodalnih potovalnih informacij in potovalnih rezervacij z informacijami v realnem času, ter poziva Komisijo, naj do konca leta 2018 pripravi zakonodajni predlog o pravicah večmodalnih potnikov; vztraja, da je treba nove prometne storitve, na primer za namene sistemov cestninjenja, obravnavati kot načine prevoza, ki so vsaj tako dobri, če ne primernejši, kot zasebna uporaba motornih vozil, in da se uvajanja teh storitev ne sme upočasnjevati z zakonodajnimi ovirami;

48.  poziva Komisijo, naj spodbuja najboljše obstoječe nacionalne in lokalne regulativne primere najboljše prakse za vključevanje novih in tradicionalnih oblik mobilnosti, ki podpirajo izbiro potrošnikov, ter potrošnikom zagotovi informacije o večmodalnosti in storitvah izdajanja vozovnic, jih usmerja h koriščenju javnega prevoza namesto zasebnega, ali spodbuja ponudbe, ki izhajajo iz pobud sodelovalnega gospodarstva na področju prevoza ter dajejo zagon in potrebno podporo za spodbujanje trajnostnega turizma ter naravne in kulturne dediščine v korist malih in srednjih podjetij, predvsem v državah članicah in na področjih, kjer so vrzeli v mobilnosti;

49.  ponovno poudarja, da je potovanje eden od sektorjev, ki jih digitalizacija najbolj prizadene in da to novo in vplivnejše digitalno okolje potrošnike spodbuja k dejavnejši vlogi pri iskanju, kupovanju, rezerviranju in plačevanju potovanj; poudarja, da je treba izvrševati obstoječa pravila, ki varujejo preglednost in nevtralnost, da se lahko potrošniki odločajo informirano na podlagi zanesljivih informacij;

50.  poudarja, da je treba mobilnost usmerjati; meni, da je pomembno, da se ljudi spodbudi k sprejetju trajnostnih navad v zvezi z mobilnostjo z ekonomskimi spodbudami ter z ozaveščanjem o okoljskih vplivih posameznih vrst prevoza ter z usklajevanjem in razvojem nizkoogljičnih prevoznih storitev, kot je javni prevoz, ter z ustvarjanjem ali izboljšanjem infrastrukture za mehko mobilnost (hoja, kolesarjenje itd.), da se ljudem zagotovi alternativa za cestni promet; poudarja, da je treba financirati projekte, ki spodbujajo lokalno in regionalno nizkoogljično mobilnost, kot so na primer sistemi mestnih koles;

51.  poziva Komisijo, naj z boljšo optimizacijo nosilnosti tovornjakov spodbuja učinkovito in zeleno logistiko, da bi bili bolje kos predvidenemu povečanju povpraševanja po tovornem prometu, ter zmanjša število praznih ali delno natovorjenih tovornjakov; ponovno poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja za povečanje večmodalnega prehoda ter spodbuja večmodalne platforme za usklajevanje povpraševanja po prevozu, ter poziva države članice, naj po vsej Evropi standardno uporabljajo elektronske prevozne dokumente, da bi zmanjšale upravno breme in birokracijo ter povečale učinkovitost;

52.  poudarja, da lahko vožnja tovornjakov v koloni in uporaba dolgih tovornjakov pomembno prispevata k povečanju učinkovitosti in prihranku pri porabi goriva v cestnem prevozu blaga, zato poziva Komisijo in države članice, naj uresničijo cilje amsterdamske izjave in zagotovijo spodbude za pogostejšo uporabo dolgih tovornjakov;

53.  spodbuja Komisijo, naj podpira pobude, ki prispevajo k zmanjšanju in preprečevanju cestnih zastojev brez preusmeritve prometa na alternativne cestne odseke, kot so primeri dobre prakse s področja zaračunavanja pristojbin za zastoje ter uspešni ukrepi za modalni prehod;

54.  poziva Komisijo, naj podrobno oceni, katera vprašanja zasebnosti podatkov in odgovornosti bi se lahko pojavila z razvojem avtomatiziranih vozil;

55.  ugotavlja, da imajo modeli sodelovalnega gospodarstva potencial za izboljšanje učinkovitosti prometnega sistema in za zmanjšanje nezaželenih zunanjih učinkov prometa, kot so prometni zamaški in emisije; ob spoštovanju načela subsidiarnosti poziva organe, naj razmislijo o popolni vključitvi resnično sodelovalnih prevoznih storitev v konvencionalne prometne sisteme, da bi tako spodbujali vzpostavitev popolnih in nemotenih prometnih verig ter ponudili nove oblike trajnostne mobilnosti;

56.  poudarja, da so v okviru sodelovalnega gospodarstva najbolj pereča vprašanja tista, ki so povezana z varstvom potrošnikov, razdelitvijo odgovornosti, obdavčenjem, zavarovalnimi shemami, socialnim varstvom (zaposlenih in samozaposlenih) delavcev in varstvom podatkov, ter pričakuje regulativno ukrepanje v zvezi s tem; poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo, da sodelovalno gospodarstvo ne bo pomenilo nelojalne konkurence, socialnega in fiskalnega dampinga ter nadomeščanja reguliranega javnega prevoza;

57.  meni, da je treba ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 20. decembra 2017 v zadevi C-434/15(14) jasno razmejiti zgolj posredovanje na spletnih platformah od zagotavljanja prevoznih storitev; meni, da ne gre za storitev informacijske družbe, če dejavnost predvsem zajema zagotavljanje poklicnih storitev, vsekakor pa v vseh primerih, ko tehnološka platforma posredno ali neposredno določa cene, število ali kakovost nudenih storitev;

58.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje tveganja in možnosti izogibanja davkom v zvezi s storitvami sodelovalnega gospodarstva ter zahtevajo, da se davki plačajo tam, kjer se ustvarja dobiček in kjer se storitve dejansko opravljajo;

o
o   o

59.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 282, 19.10.2016, str. 1.
(2) UL L 119, 4.5.2016, str. 1.
(3) UL C 81, 2.3.2018, str. 195.
(4) UL C 345, 13.10.2017, str. 52.
(5) UL C 184 E, 8.7.2010, str. 50.
(6) UL C 468, 15.12.2016, str. 57.
(7) UL C 265, 11.8.2017, str. 2.
(8) UL C 316, 22.9.2017, str. 155.
(9) EU Transport in Figures: Statistical Pocketbook 2015 (Promet v EU v številkah – Statistična knjižica 2015), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2015.
(10) UL L 142, 2.6.2017, str. 100.
(11) UL L 12, 18.1.2000, str. 16.
(12) UL L 120, 15.5.2009, str. 5.
(13) UL L 115, 6.5.2015, str. 1.
(14) Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi/Uber Systems Spain, SL, C-434/15, ECLI:EU:C:2017:981.


Izvajanje uredbe o fitofarmacevtskih sredstvih
PDF 165kWORD 62k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1107/2009 o fitofarmacevtskih sredstvih (2017/2128(INI))
P8_TA(2018)0356A8-0268/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS(2);

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2017 o pesticidih biološkega izvora z nizkim tveganjem(5),

–  ob upoštevanju sklepa Evropskega varuha človekovih pravic z dne 18. februarja 2016 v zadevi 12/2013/MDC glede prakse Komisije v zvezi z izdajo dovoljenj in dajanjem v promet fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov)(6),

–  ob upoštevanju evropske ocene izvajanja Uredbe (ES) št. 1107/2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in njenih ustreznih prilog, kot jih je aprila 2018 objavila služba Evropskega parlamenta za raziskave(7),

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 23. novembra 2016 v zadevi C-673/13 P (Komisija proti Stichting Greenpeace Nederland in PAN Europe) ter zadevi C-442/14 (Bayer CropScience proti College voor de toelating van gewasbeschermingsmiddelen en biociden),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2018 o preglednosti in trajnosti ocenjevanja tveganja v prehranski verigi v EU ter o spremembah Uredbe (ES) št. 178/2002 [o splošni živilski zakonodaji], Direktive 2001/18/ES [o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje], Uredbe (ES) št. 1829/2003 [o gensko spremenjenih živilih in krmi], Uredbe (ES) št. 1831/2003 [o krmnih dodatkih], Uredbe (ES) št. 2065/2003 [o aromah dima], Uredbe (ES) št. 1935/2004 [o materialih, namenjenih za stik z živili], Uredbe (ES) št. 1331/2008 [o skupnem postopku odobritve za aditive za živila, encime za živila in arome za živila], Uredbe (ES) št. 1107/2009 [o fitofarmacevtskih sredstvih] in Uredbe (EU) 2015/2283 [o novih živilih](8),

–  ob upoštevanju mandata in dela posebnega odbora Evropskega parlamenta za registracijo pesticidov v Uniji (PEST),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0268/2018),

A.  ker je ocena izvajanja Uredbe (ES) št. 1107/2009 (v nadaljnjem besedilu: uredba) razkrila, da se cilji v zvezi z varovanjem zdravja ljudi in živali ter okolja ne dosegajo v celoti in da bi bile mogoče izboljšave, da bi se dosegli vsi cilji uredbe;

B.  ker bi bilo treba oceno izvajanja uredbe obravnavati skupaj s splošno politiko EU glede pesticidov, vključno s pravili iz Direktive 2009/128/ES [direktiva o trajnostni rabi pesticidov], Uredbe (EU) št. 528/2012 [uredba o biocidih], Uredba (ES) št. 396/2005 [uredba o mejnih vrednostih] in Uredba (ES) št. 178/2002 [uredba o splošni živilski zakonodaji];

C.  ker izvajanje uredbe ni zadovoljivo in bi moralo biti v skladu s sorodnimi politikami EU, tudi s politiko na področju pesticidov;

D.  ker razpoložljivi dokazi kažejo, da bi bilo praktično izvajanje treh glavnih instrumentov uredbe – odobritev, registracija in izvrševanje regulativnih odločitev – mogoče izboljšati in da ne zagotavlja izpolnjevanja ciljev uredbe;

E.  ker Komisija sploh ni uporabila nekaterih določb uredbe, zlasti člena 25 o odobritvi varoval in sinergistov in člena 27 o negativnem seznamu nesprejemljivih dodatkov;

F.  ker je bila uporaba drugih ključnih določb, kot je uporaba meril za izločitev aktivnih snovi, ki so endokrini motilci, znatno odložena zaradi nezakonitega ravnanja Komisije;

G.  ker so deležniki izrazili pomisleke v zvezi s pristopom k ocenjevanju, kot je določen z zakonom, predvsem glede vprašanja, kdo naj predloži znanstvene študije in dokaze za oceno aktivnih snovi, in glede uporabe pristopa, ki temelji na nevarnosti, pri teh ocenah;

H.  ker bi dokazno breme moral še nadalje nositi vlagatelj, da bi se preprečila uporaba javnega denarja za študije, ki lahko v končni fazi koristijo zasebnim interesom; ker je treba hkrati zagotoviti preglednost na vsakem koraku postopka registracije popolnoma v skladu s pravicami intelektualne lastnine, obenem pa je treba zagotoviti dosledno spoštovanje dobrih laboratorijskih načel v celotni Uniji;

I.  ker obstajajo pomisleki v zvezi s praktičnim izvajanjem vzpostavljenega pristopa k ocenjevanju; ker obstajajo večji pomisleki predvsem v zvezi z nepopolno harmonizacijo zahtev glede podatkov in metodologij, kar utegne ovirati postopek ocenjevanja;

J.  ker je bilo ugotovljeno, da je uspešnost pristojnih nacionalnih organov zelo pomemben dejavnik pri oceni aktivnih snovi; ker med državami članicami obstajajo velike razlike glede razpoložljivega strokovnega znanja in osebja; ker se uredba in ustrezne podporne pravne zahteve ne izvajajo enotno v vseh državah članicah, kar ima znatne posledice za zdravje in okolje;

K.  ker bi bilo treba preglednost na vseh stopnjah postopka odobritve izboljšati, večja preglednost pa bi lahko pripomogla k spodbujanju zaupanja javnosti v sistem, ki ureja fitofarmacevtska sredstva; ker je tudi preglednost dejavnosti pristojnih organov, povezanih z registracijo, v mnogih primerih nezadostna; ker je Komisija predlagala spremembe splošne živilske zakonodaje, da bi obravnavala pomisleke glede podatkov in dokazov, zagotovljenih v postopku ocenjevanja, ter povečala preglednost;

L.  ker so pri registraciji fitofarmacevtskih sredstev, ki se izvaja izključno na nacionalni ravni, pogoste zamude pri odločitvah glede obvladovanja tveganja; ker to v nekaterih primerih vodi do povečanja števila registracij z odstopanjem, ko se države članice poslužijo člena 53 uredbe; ker so v nekaterih primerih ta odstopanja uporabljena v nasprotju s prvotnim namenom zakonodajalca;

M.  ker uredba uvaja določbo, da mora varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi postati del predpisanih zahtev ravnanja v skladu s pravili navzkrižne skladnosti v okviru skupne kmetijske politike; ker se to še ni zgodilo;

N.  ker razpoložljivi dokazi kažejo, da ta ureditev na ravni EU krepi nacionalna prizadevanja in ukrepe ter jim daje dodatno vrednost;

O.  ker se druge možnosti pogosto resno obravnavajo šele po spremembi pravnih zahtev; ker v primeru podaljšanja prepovedi neonikotinoidov najnovejše ocene (30. maj 2018)(9) kažejo, da za 78 % uporabe neonikotinoidov že obstajajo dostopne nekemične alternative;

P.  ker od 31. maja 2016 ni bila podana nobena vloga za odobritev nove aktivne snovi; ker so inovacije in razvijanje novih sredstev, zlasti sredstev z nizkim tveganjem, pomembne;

Q.  ker je razpoložljivost ponarejenih pesticidov na trgu resnično skrb vzbujajoča; ker lahko ponarejeni pesticidi škodijo okolju in lahko ogrozijo učinkovitosti uredbe;

Glavne ugotovitve

1.  meni, da je EU ustrezna raven, na kateri bi morali še naprej sprejemati regulativne ukrepe na področju pesticidov;

2.  poudarja, da mora biti sedanje in nadaljnje ukrepanje še naprej osredotočeno na okoljske ukrepe za preprečevanje, omejevanje in zadrževanje širjenja patogenov in škodljivcev;

3.  meni, da sprejetje in izvajanje uredbe pomeni pomemben napredek pri obravnavi fitofarmacevtskih sredstev v EU v primerjavi s preteklostjo;

4.  poudarja, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti vlogi malih in srednjih podjetij pri razvoju novih proizvodov, saj jim pogosto primanjkuje znatnih sredstev, ki so potrebna v procesu razvoja in odobritev novih snovi;

5.  je zaskrbljen, ker se uredba še ne izvaja učinkovito, zato pa tudi njeni cilji v zvezi s kmetijsko proizvodnjo in inovacijami v praksi še niso doseženi; poudarja dejstvo, da se število pesticidnih aktivnih snovi zmanjšuje, delno zaradi nizke ravni inovacij;

6.  želi opomniti, da obstaja znatna potreba po integrativnem pristopu in da je treba pri ocenjevanju upoštevati rezultate Uredbe (ES) št. 1185/2009 o statističnih podatkih o pesticidih(10), rezultate ocenjevanja pa je treba uporabiti za zmanjšanje količin, s čimer se zmanjšajo tveganja in njihov negativni vpliv na zdravje in okolje;

7.  ugotavlja, da cilji in instrumenti uredbe ter njeno izvajanje niso vedno dovolj usklajeni s politikami EU na področju kmetijstva, zdravja, dobrobiti živali, prehranske varnosti, kakovosti vode, podnebnih sprememb, trajnostne rabe pesticidov in mejnih vrednosti ostankov pesticidov v hrani in krmi;

8.  je zaskrbljen, da izvajanje uredbe na področju uporabe živali za testiranje za ugotavljanje nevarnosti in oceno tveganja ni v skladu z zahtevami načel 3R (načela zamenjave, zmanjšanja in izboljšanja) iz Direktive 2010/63/EU o poskusih na živalih, ter da lahko dveletni biološki preskus o rakotvornosti privede do spornih rezultatov(11);

9.  opozarja, da je previdnostno načelo splošno načelo EU iz člena 191 PDEU, in da je njegov namen zagotoviti visoko raven varstva okolja s sprejemanjem preventivnih odločitev;

10.  meni, da ni sprejemljivo, da se zahteve za odobritev v nasprotju s členom 25 uredbe še ne uporabljajo za varovala in sinergiste;

11.  meni, da ni sprejemljivo, da še ni bil sprejet negativni seznam dodatkov, zlasti po prepovedi polietoksiliranega lojevega amina v kombinaciji z glifosatom, v kateri so bili poudarjeni škodljivi učinki nekaterih dodatkov;

12.  je seznanjen, da Komisija v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) ravno ocenjuje Uredbo (ES) št. 1107/2009 ter da bo oceno predvidoma končala do novembra 2018; je prepričan, da bodo njene ugotovitve zadostna podlaga za razpravo sozakonodajalcev o prihodnjem razvoju uredbe;

13.  je zaskrbljen zaradi vse večje rabe in ugotovljenih primerov zlorabe nujnih registracij iz člena 53 v nekaterih državah članicah; ugotavlja, da nekatere države članice uporabljajo člen 53 veliko pogosteje kot druge; je seznanjen s tehnično podporo, ki jo pri preverjanju uporabe nujnih registracij zagotavlja Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) v skladu s členom 53(2) uredbe; je seznanjen z rezultati preiskave EFSA glede nujnih registracij treh neonikotinoidov leta 2017, ki je pokazala, da so bile nekatere nujne registracije potrebne in skladne s parametri v zakonodaji, druge pa niso bile upravičene; se mu zdi nujno, da države članice zagotovijo potrebne podatke, ki bodo EFSA omogočile učinkovito izvajanje nalog;

14.  poudarja pomembnost oblikovanja politike, ki temelji na regulativni znanosti, ki zagotavlja preverljive in ponovljive dokaze z mednarodno dogovorjenimi znanstvenimi načeli, kar zadeva vidike, kot so smernice, dobre laboratorijske prakse in strokovno pregledane raziskave;

15.  se boji, da lahko nepopolna harmonizacija zahtev glede podatkov in preskušanja na nekaterih znanstvenih področjih povzroči neučinkovite delovne metode, pomanjkanje zaupanja med nacionalnimi organi ter zamude pri postopku registracije, kar lahko negativno vpliva na zdravje ljudi in živali, okolje ter kmetijsko proizvodnjo;

16.  obžaluje, da so informacije za javnost o postopkih ocenjevanja in registraciji zelo omejene in da je omejen tudi dostop do njih; obžaluje, da je preglednost pri poročanju držav članic (ko delujejo v okviru postopka odobritve) slaba, predlaga, da bi bilo mogoče izboljšati, kako dostopne in uporabniku prijazne so informacije v fazi EFSA, ter obžaluje, da je preglednost v fazi obvladovanja tveganja pomanjkljiva in da je z vidika deležnikov problematična; pozdravlja prizadevanja Evropske agencija za kemikalije, da bi s svojim spletiščem povečala preglednost in prijaznost za uporabnike, ter meni, da bi ta model lahko uporabljali v prihodnosti za izboljšanje preglednosti;

17.  poudarja, da je verodostojnost sistema za registracijo fitofarmacevtskih sredstev močno odvisna od zaupanja javnosti v evropske agencije, ki zagotavlja znanstvena mnenja, na katerih temeljijo odobritve in obvladovanje tveganj; poudarja, da je za ohranjanje zaupanja javnosti pomembno, da je znanstveno ocenjevanje pregledno; zato poziva, naj se ustreznim agencijam zagotovijo zadostna finančna sredstva ter primerno število zaposlenih in s tem neodvisen, pregleden in pravočasen proces registracije; pozdravlja tudi trajna prizadevanja agencije EFSA, da bi izboljšala svoj sistem in tako zagotovila neodvisnost in obvladovanje navzkrižij interesov, ki ga je Računsko sodišče leta 2012 pohvalilo kot najnaprednejši sistem med agencijami, za katere izvaja revizijske preglede, ter je bil junija 2017 posodobljen; poziva Komisijo, naj predlaga izboljšave, s katerimi bo še povečala preglednost regulativnega procesa, vključno z dostopom do podatkov iz varnostnih študij, ki jih proizvajalci predložijo v okviru vloge za dovoljenje za promet s fitofarmacevtskimi sredstvi v EU; meni, da je treba ta postopek pregledati, da bi izboljšali ocenjevanje, povečali neodvisnost organov, ki izvajajo študije, preprečili navzkrižja interesov in povečali preglednost postopka;

18.  poziva Komisijo, naj na evropski ravni pripravi evidenco uporabe, da bi izboljšali harmonizacijo uredbe;

19.  se boji, da v nekaterih primerih fitofarmacevtski proizvodi, ki so na voljo na trgu, in njihova raba ne ustrezajo nujno pogojem iz registracije, kar zadeva sestavo in rabo; poudarja, da je treba nepoklicno uporabo omejiti, kadar je to mogoče, da bi zmanjšali nepravilno uporabo;

20.  poudarja, da je pomembno uporabnike usposabljati, da bi zagotovili ustrezno in pravilno uporabo fitofarmacevtskih sredstev; meni, da je treba razlikovati med poklicnimi in zasebnimi uporabniki; ugotavlja, da se fitofarmacevtska sredstva uporabljajo v zasebnih vrtovih, na železnicah in v javnih parkih;

21.  navaja, da to ne vpliva na pravico držav članic do zavrnitve fitofarmacevtskih sredstev;

22.  poudarja, da bi morala uredba bolje odražati potrebo po spodbujanju kmetijskih praks, ki temeljijo na integriranem varstvu rastlin pred škodljivimi organizmi, med drugim s spodbujanjem razvoja snovi z majhnim tveganjem; poudarja, da je zaradi slabe razpoložljivosti fitofarmacevtskih sredstev z majhnim tveganjem oviran razvoj integriranega varstva rastlin; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je izmed skoraj 500 snovi, ki so na voljo na trgu EU, le 10 snovi odobrenih kot fitofarmacevtska sredstva z majhnim tveganjem;

23.  poudarja, da sta registracija in spodbujanje uporabe pesticidov z majhnim tveganjem, ki so nekemični, pomembna ukrepa za podpiranje varstva rastlin pred škodljivimi organizmi z majhnim vnosom pesticidov; priznava, da je treba ta sredstva bolje raziskati, saj se njihova sestava in delovanje močno razlikujeta od konvencionalnih sredstev; poudarja, da to vključuje tudi potrebo po boljšem strokovnem znanju osebja EFSA in pristojnih nacionalnih organov, da bi ocenili te biološke aktivne snovi; poudarja, da bi bilo treba fitofarmacevtska sredstva biološkega izvora ocenjevati enako strogo kot druge snovi; v skladu s svojo resolucijo z dne 15. februarja 2017 o pesticidih biološkega izvora z nizkim tveganjem poziva Komisijo, naj predloži posebni zakonodajni predlog o spremembi Uredbe (ES) št. 1107/2009, in sicer zunaj splošne revizije v povezavi s programom ustreznosti in uspešnosti, da bi pospešili postopek ocene, odobritve in registracije pesticidov z majhnim tveganjem;

24.   meni, da bi bilo treba prilagoditi tudi Uredbo (ES) št. 1107/2009, da bi bolje upoštevala snovi, ki se sicer ne obravnavajo kot fitofarmacevtska sredstva, se pa uporabljajo za zaščito rastlin in jih v tem primeru ureja ta uredba; ugotavlja, da so te snovi zanimive alternative, kar zadeva integrirane metode pridelave in nekatera biološka sredstva za zatiranje škodljivih organizmov;

25.  poudarja, da je posebno pozornost in podporo treba nameniti fitofarmacevtskim sredstvom za manjše uporabe, saj je trenutno malo gospodarskih spodbud za podjetja, da bi razvijala ta sredstva; pozdravlja vzpostavitev instrumenta za usklajevanje manjše uporabe kot foruma za boljše usklajevanje med državami članicami, organizacijami pridelovalcev in industrijo pri razvijanju rešitev za manjšo uporabo;

26.  poudarja, da številna registrirana fitofarmacevtska sredstva zaradi zamud v postopkih registracije že več kot 15 let niso bila ocenjena po standardih EU;

27.  poudarja, da je pomembno vzpostaviti inovacijam prijazen regulativni okvir, s katerim bo mogoča zamenjava starih kemikalij z novimi in boljšimi fitofarmacevtskimi sredstvi; poudarja, da je pomembno, da je na voljo širok nabor fitofarmacevtskih sredstev z različnimi načini delovanja, da bi se izognili razvoju odpornosti in da bi se ohranjala učinkovitost uporabe fitofarmacevtskih sredstev;

28.  se boji, da harmonizacija smernic še ni dokončana konsolidirana;

29.  poudarja, da so manjkajoče ali nepopolne smernice resna pomanjkljivost, ki negativno vpliva na izvajanje uredbe in s tem na doseganje njenih ciljev;

30.  poudarja, da razpoložljivi dokumenti s smernicami niso pravno zavezujoči, kar povzroča regulativno negotovost za vlagatelje in vzbuja dvome glede rezultatov ocen, izvedenih v okviru postopkov odobritve;

31.  pozdravlja sistem registracij po območjih in njegov cilj, da bi olajšal učinkovito registracijo fitofarmacevtskih sredstev; meni, da je postopek vzajemnega priznavanja ključen za delitev dela in spodbujanje upoštevanja rokov; obžaluje težave pri izvajanju, povezane z načelom vzajemnega priznavanja; poziva Komisijo, naj sodeluje z državami članicami, da bi izboljšala delovanje sistema registracij po območjih; poudarja, da bi moral biti cilj celovitega izvajanja veljavne zakonodaje preprečevanje podvajanja dela in zagotavljanje razpoložljivosti novi snovi kmetom brez nepotrebnega odlašanja;

32.  poudarja, da je treba izmenjavati znanje in pridobivati spretnosti na področju alternativ kemičnim pesticidom in integriranemu varstvu rastlin pred škodljivci ter ugotoviti, katera oblika kolobarjenja najbolj ustreza tržnim in podnebnim okoliščinam kmetov; ugotavlja, da je to že predvideno v horizontalni uredbi o skupni kmetijski politiki, tudi v obliki služb za kmetijsko svetovanje, financiranih v okviru razvoja podeželja;

33.  je zaskrbljen, ker je odobrenih le malo novih snovi; poudarja, da je pomembno kmetom ponuditi ustrezen nabor fitofarmacevtskih sredstev, da se zagotovi zanesljiva preskrba s hrano v EU;

34.  izraža zaskrbljenost, ker se v aktualnih razpravah izraža vedno več pomislekov o sedanjem znanstvenem sistemu EU za ocenjevanje fitofarmacevtskih sredstev; poudarja, da je pomembno vzdrževati in še okrepiti sistem, ki bo znanstveno zanesljiv, objektiven in se bo opiral na strokovno pregledane dokaze, pridobljene z odprtim, neodvisnim in večdisciplinarnim znanstvenim pristopom k odobritvam novih aktivnih snovi, ter bo skladen tudi z načeli EU glede analize tveganja in previdnostnim načelom, ki so opredeljena v splošni živilski zakonodaji; vztraja, da je treba pri postopku za odobritev aktivnih snovi upoštevati dejansko uporabo fitofarmacevtskih sredstev, pa tudi znanstveni in tehnološki napredek na tem področju; želi opomniti, da zaradi zapletenosti sedanjega sistema ocenjevanja in odobritve prihaja do neupoštevanja predpisanih rokov, kar pomeni, da ves sistem ne deluje dobro; poudarja, da je zato treba sistem pregledati in poenostaviti;

35.  želi opozoriti na neravnovesje v številu vlog med nekaterimi državami članicami z istega območja, ki so tudi podobno velike in imajo podobne razmere za kmetijstvo;

36.  meni, da bi morala za pridelke, uvožene iz držav zunaj EU, ki so bili vzgojeni z uporabo fitofarmacevtskih sredstev, veljati enako stroga merila kot za tiste, ki so bili proizvedeni v EU; je zaskrbljen, da se za pridelavo uvoženih pridelkov morda uporabljajo fitofarmacevtska sredstva, ki v EU niso registrirana;

Priporočila

37.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo učinkovito izvajanje uredbe, kar zadeva njihovo posebno vlogo pri postopku odobritve in registraciji;

38.  poziva države članice, naj izboljšajo resno in kronično pomanjkanje osebja v pristojnih nacionalnih organih, zaradi katerega prihaja do zamud v fazi ugotavljanja nevarnosti in začetne ocene tveganja, ki jo opravijo države članice;

39.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se postopkovno podaljšanje obdobja odobritve za čas trajanja postopka v skladu s členom 17 uredbe ne bo uporabljalo za aktivne snovi, ki so mutagene, rakotvorne, strupene za razmnoževanje in zato v kategoriji 1A ali 1B, ali za aktivne snovi z lastnostmi endokrinih motilcev, ki so škodljive za ljudi ali živali, kar zdaj velja za snovi, kot so flumioksazin, tiakloprid, klorotoluron in dimoksistrobin(12);

40.  uporabo aktivnih snovi, ki so mutagene, rakotvorne, strupene za razmnoževanje in zato v kategoriji 1A ali 1B, ali aktivnih snovi, z lastnostmi endokrinih motilcev, ki so škodljive za ljudi ali živali, katerih obdobje odobritve je že bilo enkrat ali večkrat postopkovno podaljšano v skladu s členom 17, je treba takoj prepovedati;

41.  poziva Komisijo in države članice, naj priznajo, da je varstvo zdravja ljudi in živali ter okolja bistveni cilj zakonodaje ob hkratnem izboljšanju kmetijske proizvodnje in ohranjanju konkurenčnosti kmetijskega sektorja;

42.  poziva industrijo, naj državam članicam poročevalkam in agencijam EU zagotovi vse podatke in znanstvene študije v enotni elektronski in strojno berljivi obliki; poziva Komisijo, naj razvije usklajen model za vnos podatkov, da bi olajšali izmenjavo podatkov med državami članicami v vseh fazah postopka; se zaveda, da je treba s temi podatki ravnati v skladu s parametri zakonov EU o varstvu podatkov in intelektualne lastnine;

43.  poziva države članice, naj dosledno uporabljajo člen 9 uredbe o sprejemljivosti vlog in sprejemajo le popolne vloge za oceno aktivne snovi;

44.  poziva Komisijo in države članice, naj na podlagi obstoječih harmoniziranih smernic zagotovijo popolno in enotno uporabo meril za izločitev zaradi nevarnosti in da se bodo snovi ocenjevale z vidika tveganja, le če obstajajo dokazi, da nimajo nevarnih (izločitvenih) lastnosti, kot to zahteva uredba;

45.  poziva Komisijo, naj končno uvede določbe o dodatkih, varovalih in sinergistih, naj sestavi seznam nesprejemljivih dodatkov in sprejme pravila, ki določajo, da je treba varovala in sinergiste preizkusiti na ravni EU, in naj zagotovi, da se tržijo le kemikalije, ki izpolnjujejo merila EU za odobritev;

46.  pozdravlja, da Komisija previdnostnega načela ne razlaga kot alternativo pristopu obvladovanja tveganja, marveč kot posebno obliko obvladovanja tveganj, kar je izrazila v oceni splošne živilske zakonodaje(13) v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov; želi spomniti, da to stališče podpirajo tudi sodbe Sodišča EU(14);

47.  poziva Komisijo in države članice, naj v vlogi upraviteljev tveganja pri postopkih odobritve in registraciji ustrezno uporabljajo previdnostno načelo in naj posebno pozornost namenijo zaščiti ranljivih skupin, kot so opredeljene v členu 3(14) uredbe;

48.  poziva Komisijo, agencije in pristojne organe, naj pregledajo in izboljšajo svoje komuniciranje v zvezi s postopki za oceno tveganja in odločitvami glede obvladovanja tveganja, da bi izboljšali zaupanje javnosti v sistem registracije;

49.  poziva države članice, naj bolje izvajajo postopke registracije na nacionalni ravni, da bi omejile odstopanja in podaljšanja iz člena 53 uredbe na dejanske nujne primere; poziva Komisijo naj v celoti izvaja svoje pravice do nadzora iz člena 53(2) in (3); poleg tega poziva države članice, naj v celoti izpolnjujejo obveznost obveščanja drugih držav članic in Komisije, kot je določeno v členu 53(1), zlasti kar zadeva morebitne ukrepe za zagotovitev varstva uporabnikov, ranljivih skupin in potrošnikov;

50.  poziva Komisijo, naj dokončno določi metode za določanje, kdaj je treba uporabiti nekatera odstopanja, predvsem kar zadeva „zanemarljivo izpostavljenost“ ali „resno nevarnost za zdravje rastlin“, ne da bi se pri tem spremenila črka ali duh zakona; opozarja Komisijo, da bi bila vsakršna sprememba pomena pojma „zanemarljiva izpostavljenost“ v „zanemarljivo tveganje“ v nasprotju s črko in duhom zakona;

51.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo raziskovalne pobude o aktivnih snoveh, vključno z biološkimi snovi z nizkim tveganjem, in fitofarmacevtskih sredstvih v programu Obzorje Evropa ter večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027; poudarja pomembnost regulativnega okvira za fitofarmacevtska sredstva na ravni EU, ki varuje okolje in zdravje ljudi ter spodbuja raziskave in inovacije, da bi se razvila učinkovita in varna fitofarmacevtska sredstva ter zagotovile trajnostne kmetijske prakse in integrirano varstvo rastlin; poudarja, da so za varovanje zdravja rastlin potrebna številna različna varna in učinkovita orodja; želi opozoriti na potencial, ki bi ga lahko imele tehnike preciznega kmetijstva kot pomoč evropskim kmetom, da bi ti čim bolj ciljno in trajnostno optimizirali boj proti škodljivcem;

52.  poziva Komisijo, naj rabo postopka s potrditvenimi podatki strogo omeji na njegov namen, kot je določeno v členu 6(f) uredbe, in sicer kadar se zaradi novih znanstvenih in tehničnih spoznanj ali med postopkom ocenjevanja določijo nove zahteve; poudarja, da je popolna dokumentacija pomembna za odobritve aktivnih snovi; obžaluje, da je odstopanje s postopkom s potrditvenimi podatki povzročilo, da nekatera fitofarmacevtska sredstva, ki bi bila sicer prepovedana, ostajajo na trgu dlje časa;

53.  poziva Komisijo in države članice, naj povečajo splošno preglednost postopkov, med drugim z zagotavljanjem podrobnih zapisnikov z razprav o postopkih v odboru in stališčih, zlasti z razlago in upravičenjem odločitev Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo (odbor PAFF);

54.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo večjo doslednost uredbe in njenega izvajanja s povezano zakonodajo in politikami EU, predvsem z direktivo o trajnostni rabi pesticidov, ter naj zagotovijo pobude, med drugim tako, da dajo na voljo dovolj virov, ki kratkoročno spodbujajo in podpirajo razvoj in uporabo varnih in nestrupenih alternativ za fitofarmacevtska sredstva; ugotavlja, da regulativni okvir ne upošteva neizbežnih neciljnih vplivov, zlasti na čebele in druge opraševalce ter druge žuželke, koristne za kmetijstvo, kot da bi bili plenilci škodljivcev; izpostavlja nedavno znanstveno raziskavo o izumiranju žuželk, po kateri je v Nemčiji na regionalni ravni izumrlo 75 % krilatih žuželk, celo v naravnih rezervatih, kjer se niso uporabljali nobeni kmetijski pesticidi; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo večjo doslednost skupne kmetijske politike s povezano zakonodajo o fitofarmacevtskih sredstvih, predvsem z ohranjanjem obveznosti iz Uredbe (ES) št. 1107/2009 in Direktive 2009/128/ES o seznamu predpisanih zahtev ravnanja (predpisani zahtevi ravnanja 12 in 13), kot je predlagala Komisija v uredbi o strateških načrtih SKP(15);

55.  poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito izvrševanje uredbe, predvsem kar zadeva nadzor fitofarmacevtskih sredstev, ki se tržijo v EU, in sicer ne glede na to, ali so bili proizvedeni v EU ali uvoženi iz tretjih držav;

o
o   o

56.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 309, 24.11.2009, str. 1.
(2) UL L 70, 16.3.2005, str. 1.
(3) UL L 353, 31.12.2008, str. 1.
(4) UL L 309, 24.11.2009, str. 71.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0042.
(6) https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/64069
(7) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2018/615668/EPRS_STU(2018)615668_EN.pdf
(8) COM(2018)0179.
(9) Sklepi ANSES- Agence nationale de sécurité sanitaire de l’alimentation, de l’environnement et du travail, 2018.
(10) UL L 324, 10.12.2009, str. 1.
(11) Vir: Na podlagi informacij in ugotovitev evropske ocene izvajanja, študija EPRS iz aprila 2018, str. 36 in II-33.
(12) Vir: https://www.foodwatch.org/fileadmin/foodwatch.nl/Onze_campagnes/Schadelijke_stoffen/Documents/Rapport_foodwatch_Ten_minste_onhoudbaar_tot.pdf
(13) SWD(2018)0038.
(14) Sodba Splošnega sodišča z dne 9. septembra 2011, Francija proti Komisiji, T-257/07, ECLI:EU:T:2004:444.
(15) Predlog uredbe o strateških načrtih SKP – COM(2018)0392.


Neenotna kakovost proizvodov na enotnem trgu
PDF 173kWORD 63k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2018 o neenotni kakovosti proizvodov na enotnem trgu (2018/2008(INI))
P8_TA(2018)0357A8-0267/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004(3),

–  ob upoštevanju obvestila Komisije z dne 26. septembra 2017 o uporabi živilske zakonodaje EU in zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti izdelkov – posebni primer živil,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 25. maja 2016 o navodilih za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah (SWD(2016)0163),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. maja 2016 z naslovom Celostni pristop za spodbujanje čezmejnega e-poslovanja za evropske državljane in podjetja (COM(2016)0320),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. oktobra 2017 z naslovom Delovni program Komisije za leto 2018: načrt za enotnejšo, močnejšo in bolj demokratično Evropo (COM(2017)0650),

–  ob upoštevanju nagovora predsednika Jeana Clauda Junckerja o stanju v Uniji z dne 13. septembra 2017,

–  ob upoštevanju sklepov predsednika Evropskega sveta z dne 9. marca 2017, zlasti odstavka 3 sklepov,

–  ob upoštevanju sklepov 3 524. seje Sveta za kmetijstvo in ribištvo z dne 6. marca 2017,

–  ob upoštevanju zapisnika 2 203. zasedanja Komisije z dne 8. marca 2017,

–  ob upoštevanju kratkega poročila o praksah zavajajočega pakiranja, ki ga je januarja 2012 pripravil tematski sektor A,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o novi agendi za evropsko potrošniško politiko(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2012 o strategiji za krepitev pravic ranljivih potrošnikov(5), zlasti odstavka 6,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o uporabi Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o letnem poročilu o politiki EU na področju konkurence(8), zlasti odstavka 14,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2017 o letnem poročilu o politiki EU na področju konkurence(9), zlasti odstavka 178,

–  ob upoštevanju svoje večje interpelacije z dne 15. marca 2017 o razlikah v deklaracijah, sestavi in okusu proizvodov na osrednjih/vzhodnih in zahodnih trgih EU(10),

–  ob upoštevanju kratkega poročila službe Evropskega parlamenta za raziskave iz junija 2017 z naslovom Dual quality of branded food products: addressing a possible east-west divide (Neenotna kakovost proizvodov z blagovno znamko: ali res obstaja razlika med vzhodom in zahodom?),

–  ob upoštevanju raziskave o živilih in čeških potrošnikih, ki jo je februarja 2016 izvedel češki inšpekcijski organ za kmetijstvo in prehrano,

–  ob upoštevanju posebne študije o vprašanju neenotne kakovosti proizvodov, ki se tržijo na enotnem trgu Evropske unije, z vidika zakonodaje o varstvu potrošnikov (zlasti glede nepoštenih delovnih praks), konkurenčnega prava (zlasti glede nepoštene konkurence) in pravic industrijske lastnine, ki jo je leta 2017 pripravila Pravna fakulteta Univerze Palacký v Olomoucu,

–  ob upoštevanju različnih raziskav, študij in preskusov, ki so jih v zadnjih nekaj letih izvedli organi za nadzor hrane v več državah članicah srednje in vzhodne Evrope,

–  ob upoštevanju Nielsenovega poročila iz novembra 2014 o stanju zasebnih znamk po svetu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. aprila 2018 z naslovom Nov dogovor za potrošnike (COM(2018)0183),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2018 za boljše izvrševanje in posodobitev pravil EU o varstvu potrošnikov (COM(2018)0185),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane(11),

–  ob upoštevanju člena 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah o varstvu intelektualne lastnine,

–  ob upoštevanju skupnega pisma Republike Hrvaške, Češke republike, Madžarske, Litve, Republike Poljske in Slovaške republike Komisiji z dne 23. marca 2018 o vprašanju neenotne kakovosti proizvodov v okviru novega dogovora za potrošnike,

–  ob upoštevanju rezultatov primerjalnih študij, ki so jih opravili organi in organizacije za varstvo potrošnikov v več državah članicah EU,

–  ob upoštevanju predloga Komisije za posodobitev Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, da bi bilo v njej izrecno navedeno, da lahko nacionalni organi ocenjujejo in obravnavajo zavajajoče poslovne prakse, pri katerih se proizvodi tržijo kot enaki v več državah EU, če se njihova sestava ali lastnosti znatno razlikujejo,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano ter Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0267/2018),

A.  ker bi morala podjetja pri promociji, prodaji ali dobavi proizvodov potrošnikom zagotavljati točne in razumljive informacije o natančni sestavi proizvoda, tudi glede lokalnih proizvodov in receptov, da jim omogočijo sprejetje informirane odločitve o nakupu;

B.  ker bi moralo biti zaupanje potrošnikov v sestavo, vrednost in kakovost proizvoda ključno načelo blagovnih znamk; ker bi morali proizvajalci zagotoviti, da bodo pričakovanja potrošnikov izpolnjena;

C.  ker se potrošniki ne zavedajo, da so proizvodi iste znamke, enake kakovosti in z enako embalažo prilagojeni lokalnim preferencam in okusu, in ker spreminjajoča se kakovost proizvodov zbuja pomisleke, da so nekatere države obravnavane drugače kot druge; ker je Evropska unije že oblikovala oznake, s katerimi bi izpolnila specifična pričakovanja potrošnikov in upoštevala posebnosti proizvodnje z uporabo izrazov v zvezi s kakovostjo;

D.  ker je Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah glavno zakonodajno orodje Unije za zagotavljanje, da potrošniki niso izpostavljeni zavajajočemu oglaševanju in drugim nepoštenim praksam pri poslih med podjetji in potrošniki, vključno s trženjem proizvodov z enako blagovno znamko na način, ki lahko zavaja potrošnike;

E.  ker bi bilo mogoče nepoštene poslovne prakse v direktivi o nepoštenih poslovnih praksah opredeliti tako, da bi bile prepovedane v vseh primerih, ali pa tako, da bi bile prepovedane samo v nekaterih okoliščinah; ker v skladu z ugotovitvami Komisije uvrstitev prakse v Prilogo I direktive o nepoštenih poslovnih praksah, kjer je ustrezno, zagotavlja večjo pravno varnost in bolj pošteno konkurenco med proizvajalci na trgu;

F.  ker potrošniki povezujejo blagovno znamko, proizvod in kakovost ter v skladu s tem pričakujejo, da bodo proizvodi iste znamke in/ali enakega izgleda tudi enake kakovosti ne glede na to, ali so v prodaji v matični državi ali kateri drugi državi članici;

G.  ker potrošniki tudi asociativno povezujejo znamko in oznako ali embalažo kmetijskega ali živilskega proizvoda ter kakovost in v skladu s tem pričakujejo, da bodo proizvodi iste znamke, ki se tržijo pod isto oznako ali so enakega videza, enake kakovosti in imeli enako sestavo ne glede na to, ali so v prodaji v matični državi ali kateri drugi državi članici; ker vsi kmetje v Evropski uniji proizvajajo proizvode pri enako visokih standardih in stranke pričakujejo to enotno kakovost tudi pri drugih proizvodih v prehranski verigi, ne glede na jurisdikcijo, v kateri prebivajo;

H.  ker vsi državljani EU zaslužijo enako obravnavo v zvezi z živilskimi in neživilskimi proizvodi, ki se prodajajo na enotnem trgu;

I.  ker je treba nepoštene prakse na tem področju prekiniti, da se prepreči zavajanje potrošnikov, in ker lahko to čezmejno težavo odpravi le močna sinergija na ravni EU;

J.  ker morajo države članice za vsak primer posebej oceniti, ali je poslovna praksa nepoštena v skladu z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, razen v primeru praks, navedenih v Prilogi I;

K.  ker je predsednik Juncker v svojem govoru o stanju v Uniji leta 2017 poudaril, da ni sprejemljivo, da se ponekod v Evropi prodajajo živila, ki so nižje kakovosti kot v drugih državah, kljub temu, da sta njihova embalaža in blagovna znamka enaki;

L.  ker posamezne države članice zelo različno izvajajo direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, močno pa se razlikujejo tudi po metodoloških pristopih in učinkovitosti reševanja in izvrševanja direktive;

M.  ker ima pri odločitvah o vrednosti proizvoda pogosto najpomembnejšo vlogo njegova blagovna znamka;

N.  ker bi okrepljen in bolj učinkovit okvir za sodelovanje pri izvrševanju zakonodaje povečal zaupanje potrošnikov in zmanjšal škodo zanje;

O.  ker imajo vsi potrošniki v EU enake pravice in ker analize kažejo, da nekateri proizvajalci pod isto blagovno znamko prodajajo proizvode različne kakovosti in zavajajoče enakega videza, pri čemer nekateri proizvodi v nekaterih državah vsebujejo manj osnovnih sestavin ali manj kakovostne sestavine, ki nadomeščajo sestavine višje kakovosti; ker je ta težava bolj razširjena v državah članicah, ki so se pridružile EU od leta 2004; ker je bilo z analizami ugotovljeno, da se v nekaterih primerih prodajna cena istega proizvoda ali proizvoda zavajajoče enakega videza z nižjo kakovostjo ali drugačnim okusom, konsistenco ali drugimi senzoričnimi lastnostmi, močno razlikuje med posameznimi državami članicami; ker to sicer ne krši načel svobodnega tržnega gospodarstva, veljavnih pravil o označevanju ali druge živilske zakonodaje, vendar vseeno gre za zlorabo identitete blagovne znanke, kar ovira načelo, da je treba vse potrošnike obravnavati enako;

P.  ker so bili odkriti primeri bistvenih razlik med proizvodi, kot je otroška hrana, kar zbuja dvom glede načel in trditev proizvajalcev, da svoje proizvode prilagajajo lokalnim preferencam; ker nekateri laboratorijski rezultati potrjujejo, da lahko proizvodi z nižjo kakovostjo vsebujejo manj zdrave kombinacije sestavin, kar ovira načelo enakega obravnavanja vseh potrošnikov; ker so se predstavniki nekaterih proizvajalcev dogovorili, da bodo spremenili svoje recepte v nekaterih državah, da bodo na vsem enotnem trgu ponujeni identični proizvodi;

Q.  ker to nesprejemljivo prakso uporabljajo znana multinacionalna podjetja agroživilskega sektorja, ki želijo na ta način povečati svoje marže, s tem ko izkoriščajo razlike v kupni moči v različnih državah članicah;

R.  ker je Komisija v predlogu za nov dogovoru za potrošnike, tj. ciljno usmerjeni reviziji potrošniških direktiv EU na podlagi preverjanja ustreznosti potrošniške in tržne zakonodaje EU, predlagala posodobitev direktive o nepoštenih poslovnih praksah, da bi v njej bolj izrecno navedli, da lahko nacionalni organi ocenjujejo in obravnavajo zavajajoče poslovne prakse, pri katerih se v različnih državah članicah proizvodi tržijo kot enaki, njihova sestava ali značilnosti pa se bistveno razlikujejo;

S.  ker diferenciacije in inovacije proizvodov samih po sebi ne bi smeli omejevati, kljub temu pa se potrošniki ne bi smeli zavajati;

T.  ker je enotni trg prinesel ogromne koristi udeležencem v verigi preskrbe s hrano in ker ima trgovina s hrano vse bolj čezmejno razsežnost in je še posebej pomembna za delovanje enotnega trga;

U.  ker je za to, da bi v celoti izkoristili prednosti notranjega trga, ključnega pomena ustreznejša uporaba obstoječe živilske in potrošniške zakonodaje EU, s katero bi odkrivali in obravnavali neupravičene dvojne standarde ter tako zaščitili potrošnike pred zavajajočimi informacijami in poslovnimi praksami;

V.  ker je treba še naprej krepiti vlogo potrošniških združenj v zvezi s tem; ker imajo potrošniška združenja edinstveno vlogo pri zagotavljanju zaupanja potrošnikov in bi jih bilo treba še naprej podpirati z dodatnimi pravnimi in gospodarskimi ukrepi in krepitvijo zmogljivosti;

W.  ker bi lahko dokazane razlike v sestavinah v primerljivih proizvodih dolgoročno pomenile tveganje za zdravje potrošnikov, zlasti v primeru ranljivih potrošnikov, kot so otroci in ljudje s prehranskimi in/ali zdravstvenimi težavami, kar bi prispevalo k poslabšanju dobrega počutja državljanov; ker do tega lahko na primer pride, kadar je vsebnost maščob in/ali sladkorja višja od pričakovane, kadar so maščobe živalskega izvora nadomeščene z maščobami rastlinskega izvora ali obratno, kadar je sladkor nadomeščen z umetnimi sladili ali kadar je vsebnost soli povišana; ker je označevanje, ki ne odraža dejansko uporabljenih aditivov ali števila nadomestkov za osnovne sestavine, zavajajoče za potrošnike in lahko pomeni tveganje za njihovo zdravje;

X.  ker ni zakonodajnih predpisov o neenotni kakovosti na ravni EU ni mogoče primerjati ali prepoznati primerov neenotne kakovosti in ni instrumentov, ki bi se lahko uporabili za izboljšanje stanja; ker službe Komisije za presoje in analize na področju zdravja in hrane redno poročajo o pomanjkljivostih pri izvajanju in izvrševanju zahtev iz veljavne živilske zakonodaje EU, na primer pri označevanju mehansko izkoščenega mesa(12) in pri uporabi aditivov za živila(13);

Y.  ker je razlike v sestavi, ki bi lahko vplivale na zdravje potrošnikov, mogoče najti ne le pri živilih, temveč tudi pri kozmetiki, higienskih proizvodih in čistilih;

Z.  ker mnoge države srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope zaostajajo pri izvajanju ukrepov za spremembo sestave živil, s katerimi bi se zmanjšala vsebnost maščobe, sladkorja in soli v živilih;

1.  poudarja, da je na podlagi rezultatov številnih preskusov in anket, izvedenih v več državah članicah, predvsem v srednji in vzhodni Evropi, z različnimi metodologijami laboratorijskega testiranja, dokazano, da obstajajo različno velike razlike med proizvodi, ki se oglašujejo in distribuirajo na enotnem trgu pod isto blagovno znamko in z na videz isto embalažo, med drugim gre za razlike v sestavi in uporabljenih sestavinah ali snoveh, ki so v škodo potrošnikov; ugotavlja, da je po anketi enega od nacionalnih pristojnih organov velika večina potrošnikov zaskrbljena zaradi teh razlik; zato sklepa, da so na podlagi ugotovitev teh preskusov in anket zaskrbljeni zaradi diskriminacije med različnimi trgi v državah članicah; poudarja, da tovrstna diskriminacija ni sprejemljiva in da bi morali vsi potrošniki v EU imeti dostop do enako kakovostnih proizvodov;

2.  poudarja, da sporočeni primeri s tako velikimi razlikami niso povezani le z živilskimi proizvodi, ampak pogosto tudi z neživilskimi proizvodi, vključno z detergenti, kozmetičnimi proizvodi, proizvodi za osebno higieno in proizvodi, namenjenimi dojenčkom;

3.  želi spomniti, da je Parlament leta 2013 pozval Komisijo, naj smiselno preišče in oceni, ali je treba prilagoditi obstoječo zakonodajo Unije, ter o rezultatih obvesti Evropski parlament in potrošnike;

4.  pozdravlja nedavne pobude, ki jih je Komisija napovedala za obravnavanje tega vprašanja, zlasti njeno zavezanost zagotovitvi skupne metodologije preskušanja, dodelitvi proračunskih sredstev za njeno pripravo in izvrševanje ter zbiranje dodatnih zanesljivih in preverljivih dokazov in posodobitvi direktive o nepoštenih poslovnih praksah ter vzpostavitev centra znanja za goljufije s hrano in kakovost hrane;

5.  je seznanjen s pooblastilom, ki ga je Evropski svet podelil forumu na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, da bi obravnaval vprašanja neenotne kakovosti; spodbuja države članice in njihove pristojne organe, naj dejavno sodelujejo pri tekočih pobudah, tudi pri razvoju skupne metodologije in njenem vključevanju v delovne procese ter pri zbiranju dodatnih dokazov; poudarja, da je treba strani, ki zastopajo interese potrošnikov, vključno s predstavniki potrošniških organizacij in raziskovalnih organizacij, proizvajalci in raziskovalnimi organizacijami, ki izvajajo preskuse proizvodov v državah članicah, dejavno vključiti, da bodo lahko izražale svoja mnenja; meni, da bi moral biti Parlament vključen v vse tekoče pobude, ki bi lahko vplivale na poskuse obravnavanja vprašanja neenotne kakovosti;

6.  priporoča, naj države članice, ki jih to zadeva, same ocenijo metodologijo in učinkovitost izvrševanja direktive o nepoštenih poslovnih praksah in druge zakonodaje o neenotni kakovosti hrane in drugih proizvodov, in oceno pošljejo Komisiji v objektivno oceno o resnosti te težave;

7.  pozdravlja dejstvo, da je Parlament sprejel pilotni projekt za leto 2018, ki bo vključeval vrsto tržnih raziskav za več kategorij potrošniških izdelkov, s katerimi naj bi ocenili različne vidike neenotne kakovosti; pričakuje, da se bo projekt začel izvajati po načrtih, da bo pravočasno zaključen ter da bodo rezultati objavljeni, kot je bilo prvotno načrtovano; meni, da bi bilo treba projekt podaljšati v leto 2019, da bi zagotovili večjo širino znanja ter zajeli tudi neživilski sektor; poziva, naj se poslance bolj vključi v nadzor projekta; spodbuja Parlament, Komisijo in države članice, naj za nadaljnjo oceno različnih vidikov neenotne kakovosti proizvodov uporabijo vsa razpoložljiva orodja, vključno s pilotnimi in nacionalnimi projekti;

8.  poudarja, da so za učinkovito izvrševanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah bistvene izčrpne informacije, kateri javni organ je pristojen za ukrepanje in kateri so ustrezni upravni ali sodni postopki, vključno z možnostjo, da posamezniki vložijo pritožbo po spletu; zato kot negativno dojema pomanjkanje informacij v zadevnih državah članicah, in čeprav zatrjujejo, da bi bilo treba rešiti vprašanje neenotne kakovosti proizvodov, teh informacij ne dajo na voljo na spletiščih pristojnih organov;

9.  poudarja, da je Komisija že prejela obvestilo o nacionalnih ukrepih za nov način označevanja, s katerimi bi potrošnike opozarjali na razlike v sestavi živil;

10.  pozdravlja, da je Komisija za boljše varstvo potrošnikov v EU in za podporo podjetjem vzpostavila spletni program usposabljanja, s katerimi želi pomagati podjetjem, da bi bolje razumela in izvrševala pravice potrošnikov v EU;

Obvestilo Komisije o uporabi zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti izdelkov

11.  je seznanjen z obvestilom Komisije o uporabi zakonodaje EU na področju živil in varstva potrošnikov za neenotno kakovost proizvodov; opozarja, da je namen tega obvestila pomagati nacionalnim organom pri ugotavljanju, ali neko podjetje krši živilsko in potrošniško zakonodajo EU, če v različnih državah prodaja proizvode neenotne kakovosti, ter jim svetovati, kako naj medsebojno sodelujejo; je zaskrbljen, ker se postopni pristop iz obvestila, s katerim naj bi nacionalni organi ugotavljali, ali proizvajalci kršijo zakonodajo EU, trenutno v praksi ne izvaja, to pa bi lahko pomenilo kršitev potrošniških pravic;

12.  se strinja s Komisijo, da potrošniki na enotnem trgu, na katerem so na splošno seznanjeni z načeli prostega pretoka in enakega dostopa do blaga, samoumevno ne pričakujejo, da se bodo proizvodi blagovnih znamk, ki se prodajajo v različnih državah, med seboj razlikovali; želi spomniti na navedbe Komisije, da študije o zvestobi znamkam kažejo, da potrošniki blagovne znamke dojemajo kot potrdilo nadzorovane in stalne kakovosti; se tudi strinja s Komisijo, da potrošniki morda ravno zaradi tega pod isto blagovno znamko pričakujejo enakovredno kakovostne, četudi ne vedno in povsod povsem enake proizvode, in pričakujejo tudi, da jih bodo lastniki blagovnih znamk obvestili o načrtovani spremembi v sestavi svojih proizvodov;

13.  zato meni, da zagotovitev dodatnih informacij, tudi kadar so v osrednjem vidnem polju embalaže, ne zadostuje, če potrošnik ni jasno seznanjen, da se ta proizvod razlikuje od navidezno enakih proizvodov iste blagovne znamke, ki se prodajajo v drugih državah članicah;

14.  v zvezi s tem se tudi strinja s Komisijo, da proizvajalcem hrane in pijače ni treba nujno nuditi enakih proizvodov na različnih geografskih območjih in da prosti pretok blaga ne pomeni, da morajo biti prav vsi proizvodi povsod na enotnem trgu popolnoma enaki; poudarja, da smejo nosilci dejavnosti tržiti in prodajati blago različne sestave in značilnosti na podlagi legitimnih dejavnikov, če pri tem popolnoma spoštujejo zakonodajo EU; vendar poudarja, da ti proizvodi ne bi smeli biti različne kakovosti, ko se ponujajo potrošnikom na različnih trgih;

15.  meni, da je pri reševanju problematike neenotne kakovosti proizvodov osrednjega pomena, da se potrošnikom zagotovijo točne in razumljive informacije; je prepričan, da kadar namerava podjetje dati na trg v različnih državah članicah proizvod, ki se razlikuje v nekaterih značilnostih, ta proizvod ne more imeti že na pogled istih oznak in iste blagovne znamke;

16.  se zaveda, da obstajajo sprejemljive razlike v sestavi proizvodov iste blagovne znamke ter da se lahko proizvodi razlikujejo zaradi regionalnih preferenc potrošnikov, pridobivanja lokalnih sestavin, zahtev nacionalne zakonodaje ali ciljev glede spremembe sestave živil; poudarja, da namen ni določati ali harmonizirati zahtev glede kakovosti hrane ter da ni zaželeno, da bi proizvajalcem predpisali točno sestavo posameznih proizvodov; vendar meni, da okusa potrošnikov ne bi smeli uporabljati kot izgovor za nižanje kakovosti in/ali ponujanje različnih kakovostnih razredov na različnih trgih; poudarja, da morajo biti potrošniki na jasen način obveščeni ter poznati te prilagoditve poznati za vsak proizvod, ne pa biti le na splošno seznanjeni, da je to ustaljena praksa;

17.  meni, da se za obvestilo šteje, da se nanaša zlasti na živila; je prepričan, da bi se morale določbe o uporabi zakonodaje o varstvu potrošnikov uporabljati na splošno za vse živilske in neživilske proizvode na enotnem trgu in da mora biti označba na proizvodu čitljiva za potrošnike in vsebovati vse informacije o njem;

18.  želi opozoriti na smernice Komisije iz leta 2016 o uporabi direktive o nepoštenih poslovnih praksah, v katerih je navedeno, da se proizvodi iste blagovne znamke ter z enako ali podobno embalažo lahko razlikujejo glede sestave, odvisno od kraja proizvodnje in ciljnega trga, torej se lahko razlikujejo med državami članicami, in da poslovne prakse trženja proizvodov z različno sestavo v skladu z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah same po sebi niso nepoštene; poudarja pomen smernic Komisije za olajšanje pravilne in dosledne uporabe direktive o nepoštenih poslovnih praksah; zato poziva Komisijo, naj pojasni povezavo med obvestilom, smernicami in dokumentom, ki ga je pripravila podskupina foruma na visoki ravni o notranjem trgu za boljše delovanje verige preskrbe s hrano;

19.  ugotavlja, da morda obstajajo različne zahteve za kontrolne metode nacionalnih pristojnih organov; poudarja, da so bile že izvedene različne analize, ki bi jih lahko uporabili kot osnovo za oblikovanje in izvajanje skupne metodologije preskušanja, ne glede na to, da so se njihove metodologije razlikovale in da rezultati niso bili ocenjeni na enak način; meni, da bi moral biti cilj dela na področju razvoja metodologije, ki ga vodi Skupni raziskovalni center Komisije, jasno naveden, da bi zagotovili enotno razlago metodologije, ki iz tega izhaja, vključno z opredelitvijo „znatne razlike“, ter pristojnim organom omogočili njeno uporabo; poudarja, da bi določitev t. i. referenčnega izdelka lahko ogrozila skupno oceno, saj bi utegnili imeti težave pri določitvi, kateri izmed izdelkov je tisti, od katerega se vsi ostali razlikujejo;

20.  pozdravlja, da si Evropska komisija prizadeva pomagati nacionalnim izvrševalnim organom pri odkrivanju nepoštenih trgovinskih praks pri trženju proizvodov; poziva Komisijo, naj usklajuje delo pristojnih nacionalnih organov v zvezi s tem; poudarja, da je cilj takšne metodologije zagotoviti, da bodo države članice zbirale zanesljive in primerljive dokaze na skupni osnovi, ter pripevati k skupni oceni resnosti in obsega izdelkov neenotne kakovosti na enotnem trgu; želi spomniti, da se bo resnična narava nepoštenih praks verjetno še naprej presojala za vsak primer posebej, saj je obseg zavajanja potrošnikov vedno vprašanje subjektivne presoje pristojnega organa ali sodišča;

21.  pozdravlja odločitev Komisije, da bo pozvala pristojne organe, naj opravijo več tržnih preskusov v državah članicah, ki bodo vključevali primerjave proizvodov med različnimi regijami in državami; vendar pa poudarja, da je treba po mnenju Komisije takšne preskuse izvajati s skupnim pristopom, ki še ni bil dokončno oblikovan; poudarja, da je treba upoštevati časovni načrt, da bodo rezultati preskušanja, ki se izvaja v okviru skupnega pristopa k preskušanju, na voljo in objavljeni v vseh uradnih jezikih EU v javno dostopnih zbirkah podatkov, ter da bodo analizirani karseda hitro, najpozneje pa do konca leta 2018; poleg tega poudarja, da je treba te rezultate takoj razkriti za namene obveščanja potrošnikov in proizvajalcev, da bi povečali ozaveščenost in tako pripomogli k zmanjšanju zmanjšati število primerov izdelkov z neenotno kakovostjo;

Drugi vidiki neenotne kakovosti

22.  poudarja, da so zasebne znamke postale nepogrešljiv osnovni artikel v nakupovalnih košaricah potrošnikov in da se je njihov tržni delež v zadnjem desetletju povečal v vseh kategorijah proizvodov v večini držav članic; meni, da zasebne znamke ne bi smele dajati vtisa proizvoda blagovne znamke, da se prepreči zmeda med potrošniki; ponovno poudarja, da mora Komisija vprašanju zasebnih znamk nameniti posebno pozornost, da bi odpravila zmedo glede tega, kaj je zasebna znamka in kaj so proizvodi iste blagovne znamke; ugotavlja, da je enotni trg proizvajalcem dostopen, obenem pa je zelo konkurenčen, nekatere znamke pa so poznane ali dobro sprejete povsod v Uniji;

23.  opozarja, da je Parlament večkrat pozval Komisijo, naj ugotovi, ali neenotna kakovost negativno vpliva na lokalno in regionalno proizvodnjo, predvsem na mala in srednja podjetja; obžaluje, da Komisija doslej ni posredovala nobenih podatkov;

24.  poudarja, da ponarejanje izdelkov z določeno blagovno znamko potrošnike izpostavlja zdravstvenim in varnostnim tveganjem, spodkopava zaupanje potrošnikov v znamko in povzroča izgubo dohodkov za proizvajalce; ugotavlja, da je spekter ponarejenih izdelkov, odkritih v EU, še vedno širok in zajema skoraj vse vrste blaga;

25.  izraža zaskrbljenost zaradi omejitev za trgovce, kar zadeva nakup blaga, ki lahko negativno vplivajo na izbiro potrošnikov; poziva Komisijo, naj opredeli dejavnike, ki prispevajo k fragmentaciji enotnega trga blaga in potrošnikom nezakonito onemogočajo, da bi v celoti izkoristili enotni trg, zlasti pa naj se osredotoči na teritorialne omejitve dobave in njihove posledice; poziva Komisijo, naj za obravnavanje tovrstnih praks po potrebi uporabi konkurenčno pravo;

26.  poudarja, da lahko nacionalni pristojni organi izberejo vzorce in izvajajo preskuse le na ozemlju svoje države članice; poudarja potrebo po okrepljenem, učinkovitem, preglednem in hitrem čezmejnem sodelovanju in izmenjavi podatkov, vključno z izmenjavo potencialno neskladnih proizvodov in informacij o potencialno nepoštenih praksah med nacionalnimi organi za zaščito potrošnikov, organi za živila, organizacijami potrošnikov ter Komisijo, da bi obravnavali neenotno kakovost proizvodov ter izboljšali in približali izvrševanje zakonodaje; poziva Komisijo in države članice, naj se intenzivneje zavzamejo za takšno sodelovanje; pozdravlja sprejetje revidirane uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, s katero se krepijo preiskovalna in izvrševalna pooblastila, izboljša izmenjava informacij in podatkov ter omogoča dostop do relevantnih informacij, v njej pa so določena tudi harmonizirana pravila, ki opredeljujejo postopke za usklajevanje preiskovalnih in izvršilnih ukrepov;

27.  priznava uporabnost usklajenih preiskav, ki so pomembna oblika usklajevanja izvrševanja, ki se izvaja v okviru uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, ter poziva Komisijo in države članice, naj te preiskave še okrepijo in razširijo njihovo področje delovanja;

Priporočila in nadaljnji koraki

28.  poudarja pomen široke in pravočasne javne razprave, ki bo prispevala k večji ozaveščenosti potrošnikov o proizvodih in njihovih značilnostih; ugotavlja, da so nekateri proizvajalci in lastniki zasebnih znamk že napovedali spremembe receptur ali uporabo enotnega proizvodnega standarda na ravni EU; poudarja vlogo industrije pri izboljšanju preglednosti in jasnosti, kar zadeva sestavo in kakovost proizvodov ter njihove spremembe; pozdravlja pobudo Komisije za oblikovanje kodeksa ravnanja v zvezi s tem; poziva, naj se tako proizvajalcem kot trgovcem na drobno zavoljo njihovega lastnega interesa omogoči še večja udeležba, da bi lahko karseda hitro pomagali najti učinkovito rešitev za nastalo situacijo, ne da bi uporabili postopke izvršbe, ter da bi evropskim potrošnikom omogočili dostop do proizvodov enake kakovosti po celotnem enotnem trgu; poziva proizvajalce, naj razmislijo o logotipu na embalaži, ki bi vseboval navedbo, da sta vsebina in kakovost iste blagovne znamke enaki po vseh državah članicah;

29.  poziva potrošniške organizacije, organizacije civilne družbe in priglašene nacionalne organe, pristojne za izvrševanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah in druge zakonodaje, naj bolj dejavno sodelujejo v javni razpravi in pri obveščanju potrošnikov; je prepričan, da bi lahko potrošniške organizacije precej prispevale k reševanju problema neenotne kakovosti proizvodov; poziva Komisijo in države članice, naj prek finančnih in pravnih mehanizmov okrepijo podporo nacionalnim potrošniškim združenjem, da bi ta lahko okrepila zmogljivosti, razvila svoje dejavnosti preskušanja, izvajala primerjalne analize ter skupaj s pristojnimi organi prispevala k odkrivanju in razkrivanju primerov nepoštenega razlikovanja proizvodov; meni tudi, da bi bilo treba spodbujati intenzivnejšo čezmejno izmenjavo informacij med potrošniškimi združenji;

30.  meni, da je mogoče na podlagi dosedanjih izkušenj pristojnih organov ugotoviti, da sami ne morejo učinkovito obravnavati posameznih primerov neenotne kakovosti na nacionalni ravni ali izvrševati veljavne zakonodaje oziroma so to že poskušali, a jim je uspelo le v manjši meri, saj niso imeli izrecnih pravnih predpisov o tem na ravni EU; želi spomniti, da so države članice odgovorne za izvajanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah in da bi jo zato tudi morale izvajati, da bi prepreči zavajanje potrošnikov z nepoštenimi trženjskimi praksami; poudarja, da bi morale države članice zagotoviti, da bodo imeli pristojni nacionalni organi ustrezne tehnične in finančne zmogljivosti ter človeške vire, da bodo lahko učinkovito izvrševali zakonodajo; poziva države članice, naj potrošnikom zagotovijo možnost za vložitev pritožb in njihovo nadaljnjo preiskavo, potrošnike pa v čim večji meri seznanijo s pravicami in možnostmi pri izvrševanju obstoječe zakonodaje in z obveznostmi prodajalcev glede informacij o sestavi in poreklu izdelkov, kadar je ustrezno;

31.  opozarja, da je vprašanje neenotne kakovosti neposredno povezano z bistvom delovanja enotnega trga in z zaupanjem potrošnikov, ki sta oba ogrožena, zato zahteva rešitev na ravni Unije prek neposredno izvršljivih ukrepov; je prepričan, da bi se glede na možnost ukrepanja na nacionalni ravni z ukrepanjem na ravni Unije zaščitila celovitost enotnega trga; poziva Komisijo, naj pripravi seznam obstoječih nacionalnih standardov za živilske in neživilske proizvode ter oceni njihovo pomembnost za neenotno kakovosti na enotnem trgu;

32.  poziva k nujnemu razvoju zmogljivosti in mehanizmov na ravni EU v specializirani enoti za spremljanje in nadzor v obstoječem organu EU (Skupno raziskovalno središče, Evropska agencija za varnost hrane ali drugi), ki bi omejila birokratske postopke, spremljala doslednost v sestavi in sorazmerno uporabo sestavin v identično označenih in pakiranih živilskih proizvodih ter ocenjevala primerjalne laboratorijske analize in prepoznavala nepoštene komercialne prakse pri trženju živilskih proizvodov;

33.  pozdravlja predlog Komisije o novem dogovoru za potrošnike, s katerim želi obravnavati neenotno kakovost proizvodov tako, da bi dopolnili člen 6 direktive o nepoštenih poslovnih praksah z zavajajočo komercialno prakso, ko se trži proizvod, ki naj bi bil enak istovrstnemu proizvodu, ki se trži v več drugih državah članicah, a ima drugačno sestavo ali značilnosti; vendar ugotavlja, da predlog vsebuje tudi nekatere nejasne določbe, ki jih je treba pojasniti, da se zagotovi ustrezna razlaga in uporaba;

34.  je kljub temu globoko prepričan, da bi s spremembo Priloge I k direktivi o nepoštenih poslovnih praksah, tako da bi na „črni seznam“ dodali postavko, s katero bi določili prakso, ki je v vsakem primeru prepovedana, in izrecno omenili neenotno kakovost proizvodov iste blagovne znamke, če je to diskriminatorno in proti pričakovanjem potrošnikov, najučinkoviteje odpravili neupravičene primere neenotne kakovosti;

35.  poudarja, da bi morala iz zakonodajnega procesa iziti nedvoumna opredelitev, kaj šteje za neenotno kakovost ter kako naj pristojni organi te primere ocenijo in kako naj jih obravnavajo; v zvezi s tem poudarja, da bi lahko neizčrpen seznam tako imenovanih upravičenih dejavnikov ogrozil zmožnost pristojnih organov za izvajanje ocen in uporabo prava; je zaskrbljen, da bi utegnila uporaba pojma „opredeljene preference potrošnikov“ pri presoji, ali so razlike v sestavi proizvodov upravičene ali ne, privesti do nasprotujočih si razlag med pristojnimi organi;

36.  poziva Komisijo, naj podaljša mandat skupnega raziskovalnega središča, da bo uskladil vseevropsko metodologijo za primerjavo značilnosti neživilskih proizvodov, da bo v enem letu pripravil smernice za večjo preglednost ter da bo objavil rezultate preskušanj; opozarja, da bi si moralo skupno raziskovalno središče za namene izmenjave zgledov najboljših praks na tem področju prav tako prizadevati za sodelovanje z organi držav članic, ki so opravili lastno preskušanje izdelkov, vendar rezultatov še niso posredovali nacionalnim organom drugih držav članic;

37.  poudarja, da so glavne prednostne naloge varnost in kakovost hrane ter varstvo potrošnikov pred zavajanjem; opozarja Komisijo na njeno zavezo o boljšem spremljanju in spodbujanju ustrezne uporabe zakonodaje EU; meni, da bi morali pristojni nacionalni organi učinkovito spremljati upoštevanje veljavne zakonodaje na teh področjih;

38.  pozdravlja predlog Komisije, naj se v odziv na zaskrbljenost javnosti izboljša preglednost znanstvenih študij na področju varnosti hrane, da bi se izboljšal dostop do informacij, potrebnih za odločanje o nakupu na podlagi zanesljive, znanstveno utemeljene ocene tveganja;

39.  poziva nacionalne organe za živila, naj za vsak primer posebej ugotovijo, ali so domnevno diskriminatorne prakse dejansko nezakonite, in sicer na podlagi določb direktive o nepoštenih poslovnih praksah in njihovega vzajemnega delovanja z zahtevami po poštenih informacijah iz Uredbe (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom;

40.  ugotavlja, da prakse neenotne kakovosti zadevajo vse državljane EU, tudi ko potujejo med državami članicami;

41.  poudarja pa, da se znatne razlike v proizvodih za dojenčke, kot so hrana za dojenčke in majhne otroke, ne morejo upravičiti samo s preferencami regionalnega okusa;

42.  odločno zavrača trditev nekaterih proizvajalcev, da do razlik v sestavi in/ali kakovosti prihaja zato, da so cene v skladu s pričakovanji potrošnikov; poudarja, da je več študij pokazalo, da so proizvodi nižje kakovosti pogosto dražji od ustreznikov višje kakovosti drugje po EU;

43.  odločno spodbuja, naj se pri embalaži proizvodov uporablja načelo krožnega gospodarstva, in poudarja, da bi si moral proizvajalec, če embalaža nekega proizvoda v eni državi članici upošteva to načelo, usklajeno prizadevati, da bi bilo tako pri vseh njegovih proizvodih, ki se tržijo pod isto blagovno znamko in v isti vrsti embalaže po vsej EU in zunaj nje;

44.  poudarja, da je v nekaterih primerih neenotna kakovost proizvodov posledica neizvrševanja zakonodaje EU; poziva organe držav članic, naj nujno izvajajo obstoječe predpise EU o označevanju živil, med drugim na primer v zvezi z mehansko izkoščenim mesom;

o
o   o

45.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 149, 11.6.2005, str. 22.
(2) UL L 345, 27.12.2017, str. 1.
(3) UL L 304, 22.11.2011, str. 18.
(4) UL C 65, 19.2.2016, str. 2.
(5) UL C 264 E, 13.9.2013, str. 11.
(6) UL C 93, 24.3.2017, str. 27.
(7) UL C 86, 6.3.2018, str. 40.
(8) UL C 11, 12.1.2018, str. 2.
(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0027.
(10) O-000019/2017.
(11) UL L 31, 1.2.2002, str. 1.
(12) http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/overview_reports/details.cfm?rep_id=76
(13) http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/overview_reports/details.cfm?rep_id=115

Pravno obvestilo