Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2018/2155(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0449/2018

Predložena besedila :

A8-0449/2018

Razprave :

PV 14/01/2019 - 21
CRE 14/01/2019 - 21

Glasovanja :

PV 15/01/2019 - 8.13
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0013

Sprejeta besedila
PDF 162kWORD 59k
Torek, 15. januar 2019 - Strasbourg Končna izdaja
Smernice EU in mandat posebnega odposlanca EU za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU
P8_TA(2019)0013A8-0449/2018

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2019 o smernicah EU in mandatu posebnega odposlanca EU za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU (2018/2155(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju mednarodne pravne zaščite svobode misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja, ki jo zagotavljajo člen 18 Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948, člen 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, Deklaracija o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981, člen 9 Evropske konvencije o človekovih pravicah ter členi 10, 21 in 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju pripombe št. 22 Sveta Združenih narodov za človekove pravice z dne 30. julija 1993 o členu 18 Splošne deklaracije človekovih pravic in resolucije 16/18 Sveta Združenih narodov za človekove pravice z dne 12. aprila 2011 o boju proti netolerantnosti, negativnim stereotipom ter stigmatizaciji, diskriminaciji in pozivanju k nasilju ter nasilju nad osebami na podlagi vere ali prepričanja,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 2 in 21,

–  ob upoštevanju člena 17 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 21. februarja 2011 o nestrpnosti, diskriminaciji in nasilju na podlagi veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo, ki ju je Svet sprejel 25. junija 2012, ter akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019,

–  ob upoštevanju Smernic EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja z dne 24. junija 2013,

–  ob upoštevanju svojega priporočila z dne 13. junija 2013 o osnutku smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja(1),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 20. januarja 2011 o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi(2), z dne 4. februarja 2016 o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS(3), in z dne 14. decembra 2017 o položaju Rohingejcev(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o novem pristopu EU k človekovim pravicam in demokraciji – ocena dejavnosti Evropske ustanove za demokracijo od njene ustanovitve(5), zlasti odstavkov 27 in 28,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. decembra 2016(6) in z dne 23. novembra 2017(7) o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politiki Evropske unije na tem področju za leto 2015 oziroma 2016, in sicer v zvezi z letom 2015 ob upoštevanju zlasti odstavka 14 resolucije iz leta 2016 in v zvezi z letom 2016 zlasti odstavka 8 resolucije iz leta 2017,

–  ob upoštevanju rabatskega akcijskega načrta, ki ga je 5. oktobra 2012 objavil Urad visokega komisarja OZN za človekove pravice (OHCHR), za prepoved hujskanja k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu, ki pomeni spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju,

–  ob upoštevanju mandata posebnega odposlanca za spodbujanje svobode misli, vesti in veroizpovedi zunaj EU,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 235/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta financiranja za demokracijo in človekove pravice po svetu(8),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. maja 2014 o pristopu k razvojnemu sodelovanju, temelječem na pravicah, ki bo zajemal vse človekove pravice, in delovnega dokumenta služb Komisije z dne 30. aprila 2014 o pristopu k razvojnemu sodelovanju EU, temelječem na pravicah, ki bo zajemal vse človekove pravice (SWD(2014)0152),

–  ob upoštevanju dejstva, da je Evropski parlament nagrado Saharova za svobodo misli leta 2015 podelil saudskemu blogerju in aktivistu Raifu Badaviju za njegova izjemna prizadevanja na področju spodbujanja odprtih razprav o veroizpovedi in politiki v njegovi državi; ob upoštevanju, da je Raif Badavi še vedno pridržan, potem ko je bil obsojen na 10 let zapora, tisoč udarcev z bičem in visoko globo zaradi domnevne razžalitve islama,

–  ob upoštevanju primera pakistanske kristjanke Asie Bibi, ki je bila priprta in obsojena na smrt zaradi bogokletstva, nato pa pred kratkim oproščena;

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0449/2018),

A.  ker je svoboda misli, vesti, veroizpovedi in prepričanja, v okviru EU in tej resoluciji pogosto imenovana kar pravica do svobode veroizpovedi ali prepričanja, človekova pravica, ki pripada vsem ljudem, in kot vse druge pravice temeljna pravica posameznikov, ki zaradi nje ne bi smeli biti na noben način diskriminirani, kot je zapisano v temeljnih mednarodnih in evropskih besedilih, tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic, Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter Listini Evropske unije o temeljnih pravicah; ker ima vsakdo pravico do spoštovanja vseh človekovih pravic, ki so priznane v Splošni deklaraciji človekovih pravic in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, brez diskriminacije na podlagi rase, etnične pripadnosti, sposobnosti, spola, spolne usmerjenosti, verskega prepričanja ali odsotnosti verskega prepričanja; ker zunanje delovanje Unije temelji na načelih, ki so podlaga njenega nastanka, kot določa člen 21 Pogodbe o Evropski uniji; ker Unija temelji na družbah, v katerih prevladujeta pluralizem in strpnost, kot določa člen 2 Pogodbe;

B.  ker je načelo ločevanja cerkve in države temeljno ustavno načelo v Evropi in po svetu;

C.  ker je Evropski parlament sekularnost opredelil kot strogo ločitev med verskimi in političnimi oblastmi, ki pomeni zavračanje vsakršnega vmešavanja verske sfere v delovanje vlade in vsakršnega vmešavanja javne sfere v verske zadeve, razen če je to potrebno za vzdrževanje javnega reda, miru in varnosti (to zajema tudi spoštovanje svoboščin drugih), in zagotavlja, da imajo vsi, tako verniki kot agnostiki in neverujoči, enako svobodo vesti;

D.  ker svoboda veroizpovedi ali prepričanja pomeni, da imajo posamezniki pravico, da se sami odločijo, v kaj bodo verjeli, oziroma da ne verjamejo, pravico do spremembe ali opustitve veroizpovedi in prepričanj brez kakršnih koli omejitev ter pravico do izpolnjevanja verskih dolžnosti in izražanja misli, vesti, veroizpovedi in prepričanja po lastni izbiri, in sicer posamezno ali v skupnosti, zasebno ali javno; ker je mogoče misli, vest, veroizpoved ali prepričanje izražati z bogoslužjem, opravljanjem obredov, izpolnjevanjem verskih dolžnosti in poučevanjem; ker svoboda veroizpovedi ali prepričanja vključuje pravico skupnosti vernikov in neverujočih, da ohranjajo ali opustijo svoj etos in delujejo v skladu z njim, ter upravičenost verskih, laičnih in nekonfesionalnih organizacij do priznanega statusa pravne osebe; ker sta varstvo posameznikov, ki sledijo kateri koli ali nobeni veroizpovedi, in učinkovito obravnavanje kršitev svobode veroizpovedi ali prepričanja, kot so diskriminacija ali zakonske omejitve na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, temeljna pogoja za zagotavljanje, da imajo lahko posamezniki enakopravno svobodo veroizpovedi ali prepričanja;

E.  ker so tudi teistična, neteistična in ateistična prepričanja, pa tudi pravica do neizpovedovanja katere koli vere ali prepričanja, zaščiteni na podlagi člena 18 MPDPP; ker je imeti ali ne imeti veroizpovedi ali prepričanja absolutna pravica, ki je nikakor ni mogoče omejiti;

F.  ker so vse človekove pravice in temeljne svoboščine nedeljive, soodvisne in medsebojno povezane; ker svoboda veroizpovedi zajema elemente številnih drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter je od njih odvisna, na primer od svobode izražanja, zbiranja in združevanja, vse skupaj pa imajo pomembno vlogo v boju proti vsem oblikam nestrpnosti in diskriminacije na podlagi veroizpovedi ali prepričanja;

G.  ker se mora svoboda veroizpovedi končati na točki, kjer bi se z izpolnjevanjem verskih dolžnosti kršile pravice in svoboščine drugih, in ker se z izpolnjevanjem verskih dolžnosti ali izražanjem prepričanja ne sme nikoli, v nobenih okoliščinah, opravičevati nasilnega ekstremizma ali pohabljanja niti komur koli dovoliti, da škoduje prirojenemu dostojanstvu posameznika;

H.  ker spoštovanje svobode veroizpovedi ali prepričanja neposredno prispeva k demokraciji, razvoju, pravni državi, miru in stabilnosti; ker so kršitve svobode veroizpovedi ali prepričanja pogoste, prizadenejo ljudi v vseh delih sveta, krnijo dostojanstvo človekovega življenja in povzročajo ali povečujejo nestrpnost, pri čemer so pogosto zgodnji kazalniki morebitnega nasilja in konfliktov; ker morajo države ravnati s potrebno skrbnostjo, da preprečijo, preiščejo in kaznujejo nasilna dejanja ali grožnje z nasiljem proti posameznikom na podlagi njihove veroizpovedi ali prepričanja, ter zagotovijo, da v primeru takšnih kršitev storilci odgovarjajo zanje;

I.  ker EU v skladu s členom 21 PEU spodbuja in brani univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštovanja človekovega dostojanstva kot del vodilnih načel svoje zunanje politike;

J.  ker v številnih državah še vedno obstajajo verske omejitve in sovražnosti, ki so jih vzpostavile vlade ali družba; ker se nekatere verske manjšine soočajo s povečanimi grožnjami in nadlegovanjem državnih in nedržavnih akterjev; ker se zagovorniki človekovih pravic, ki se borijo za svobodo veroizpovedi ali prepričanja, po vsem svetu vedno pogosteje soočajo z grožnjami in napadi;

K.  ker je Svet v prizadevanju za doseganje cilja spodbujanja svobode misli, vesti in veroizpovedi prek zunanje politike EU junija 2013 sprejel Smernice EU za spodbujanje in varstvo svobode misli, vesti in veroizpovedi, Komisija pa je maja 2016 imenovala prvega posebnega odposlanca za spodbujanje svobode misli, vesti in veroizpovedi zunaj EU za enoletni mandat, ki je bil doslej dvakrat podaljšan za eno leto;

L.  ker je EU spodbujala svobodo veroizpovedi ali prepričanja na mednarodni ravni in drugih večstranskih forumih, zlasti s prevzemanjem vodilne vloge pri tematskih resolucijah o svobodi veroizpovedi ali prepričanja v okviru generalne skupščine OZN in Sveta OZN za človekove pravice ter s podpiranjem mandata posebnega poročevalca OZN za svobodo veroizpovedi ali prepričanja in sodelovanjem z njim, pa tudi s sodelovanjem s tretjimi državami, ki imajo enaka stališča;

M.  ker je spodbujanje svobode misli, vesti in veroizpovedi, tudi prek podpore civilne družbe verujočim in neverujočim, prek varstva pravic posameznikov, ki pripadajo verskim manjšinam in manjšinam po prepričanju, podpore zagovornikom človekovih pravic in boja proti diskriminaciji na podlagi veroizpovedi in prepričanja, ter spodbujanje medkulturnega in medverskega dialoga prednostna naloga financiranja v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice za obdobje 2014-2020 (EIDHR); ker so tudi Evropski razvojni sklad in finančni instrumenti EU, kot so instrument za financiranje razvojnega sodelovanja, evropski instrument sosedstva, instrument za prispevanje k stabilnosti in miru ter instrument za predpristopno pomoč, podpirali projekte, ki spodbujajo izboljšanje okolja za svobodo misli, vesti in veroizpovedi;

1.  poudarja, da je svoboda misli, vesti, veroizpovedi in prepričanja, v okviru EU in tej resoluciji pogosto imenovana kar svoboda veroizpovedi ali prepričanja, temeljna človekova pravica, vrednota EU ter pomemben steber dostojnosti, ki ga ni mogoče zanikati in močno vpliva na vse posameznike, njihovo osebno identiteto in razvoj, pa tudi na družbe; poudarja, da bi morali imeti posamezniki svobodo, da si svoje zasebno življenje uredijo v skladu s svojimi prepričanji; poudarja, da svoboda veroizpovedi ali prepričanja vključuje tudi pravico do neverovanja, izražanja teističnih, neteističnih, agnostičnih ali ateističnih nazorov ter pravico do verskega odpadništva; potrjuje, da morajo vsi akterji ustrezno ščititi, spodbujati in varovati, v skladu s členom 18 Splošne deklaracije človekovih pravic in vrednotami Evropske unije, kakor so opredeljene v PEU in Listini EU o temeljnih pravicah, pa v medverskem in medkulturnem dialogu tudi krepiti svobodo veroizpovedi ali prepričanja; poudarja, da morajo države zagotavljati svobodo veroizpovedi ali prepričanja brez diskriminacije na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, da bi ohranile miroljubne, demokratične in pluralistične družbe, ki spoštujejo raznolikost in prepričanja;

2.  je močno zaskrbljen nad tem, da je v zadnjih letih po svetu močno naraslo število kršitev svobode veroizpovedi ali prepričanja, vse pogostejše pa je tudi preganjanje vernikov in neverujočih; obsoja uporabo verskih vprašanj v politične namene, pa tudi nasilje, nadlegovanje ali socialne pritiske zoper posameznike ali skupine na podlagi misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja; obsoja preganjanje etničnih in verskih skupin, neverujočih, ateistov in vseh drugih manjšin, pa tudi žensk in deklet ter posameznikov na podlagi njihove spolne usmeritve, ter napade nanje; obsoja prisilne spreobrnitve in škodljive prakse, kot so pohabljanje ženskih spolnih organov ter prisilne poroke in nekatere druge prakse, povezane z veroizpovedjo ali prepričanjem oziroma dojete kot njeno izražanje, in poziva, naj se nemudoma poišče odgovorne za te kršitve; poudarja, da so kršitve svobode veroizpovedi ali prepričanja pogosto vzrok za vojne ali druge oblike oboroženih konfliktov oziroma te vse bolj stopnjujejo, zaradi česar prihaja do kršitev humanitarnega prava, vključno z množičnimi umori in genocidom; poudarja, da kršitve svobode veroizpovedi ali prepričanja ogrožajo demokracijo, ovirajo razvoj in negativno vplivajo na uveljavljanje drugih temeljnih svoboščin in pravic; poudarja, da morajo mednarodna skupnost, EU in njene države članice zato ponovno poudariti svojo odločenost in okrepiti svoje dejavnosti pri spodbujanju svobode veroizpovedi ali prepričanja za vse;

3.  poudarja, da so se EU in njene države članice v skladu s členom 21 PEU zavezale h krepitvi spoštovanja človekovih pravic kot načelu, ki usmerja zunanjo politiko EU; zelo pozdravlja dejstvo, da smernice EU iz leta 2013 vključujejo spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja v zunanjo politiko in zunanje delovanje EU, ter v zvezi s tem poziva k nadaljnji krepitvi dejavnosti, namenjenih ozaveščanju in izvajanju smernic;

4.  poudarja, da je EU v skladu s členom 17 PDEU zavezana k vzdrževanju odprtega, preglednega in rednega dialoga s cerkvami ter verskimi, svetovnonazorskimi in nekonfesionalnimi organizacijami; poudarja, da ti dialogi vplivajo na spoštovanje drugih človekovih pravic; poudarja, da take medverske in medkulturne dialoge nekateri mednarodni partnerji EU pogosto sprejmejo z večjo odprtostjo, poleg tega pa predstavljajo izhodiščno točko za napredek na drugih področjih;

5.  poudarja, da je treba doseči neverujoče v državah, kjer se ti ne morejo organizirati in uveljavljati svobode zbiranja;

Strategija EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja prek mednarodnih odnosov in sodelovanja

6.  pozdravlja, da se je v zadnjih letih v zunanji politiki in zunanjem delovanju EU okrepilo spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja, zlasti prek globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko ter akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019; pozdravlja dejstvo, da to krepitev spremlja večja zavezanost številnih partnerskih držav k ravnanju v skladu z zadevnima členoma 18 Splošne deklaracije človekovih pravic in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah;

7.  je seznanjen z uvedbo položaja posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU, ki ga je leta 2016 imenoval predsednik Komisije v odziv na resolucijo Parlamenta z dne 4. februarja 2016; meni, da je imenovanje posebnega odposlanca pomemben korak naprej in jasno priznanje svobode veroizpovedi ali prepričanja kot dela agende za človekove pravice zunanje politike in zunanjega delovanja EU, tako dvostranskega kot večstranskega, in v okviru razvojnega sodelovanja; spodbuja posebnega odposlanca, naj se še naprej vključuje, sodeluje in dopolnjuje ukrepe s posebnim predstavnikom EU za človekove pravice v zvezi s tem vprašanjem, vključno s spodbujanjem smernic EU; pozitivno ocenjuje, da komisar za mednarodno sodelovanje in razvoj ter Generalni direktorat Komisije za mednarodno sodelovanje in razvoj dejavno podpirata posebnega odposlanca;

8.  poudarja, kako pomembno je povezovanje prizadevanj za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja ter dialogov med verami in znotraj ver, pa tudi dialogi med nazori, prepričanji in kulturami, s preprečevanjem nasilnega ekstremizma na podlagi, ki zagotavlja dopolnjevanje in vzajemno krepitev, da bi ohranili svobodo veroizpovedi ali prepričanja po svetu, zlasti znotraj sosednjih in drugih držav, s katerimi ima EU posebne odnose; poudarja, da so ključni akterji pri preprečevanju nasilnega ekstremizma tudi nekonfesionalne, človekoljubne in laične organizacije;

9.  poziva, naj se okrepi sodelovanje, da bi preprečili pregon manjšin na podlagi misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja, ustvarili pogoje za miroljuben soobstoj v družbah, zaznamovanih z raznolikostjo, ter zagotovili reden dialog med verskimi voditelji in akterji, akademiki, cerkvami in drugimi organizacijami na podlagi vere, skupinami neverujočih, nacionalnimi institucijami za človekove pravice, zagovorniki človekovih pravic, organizacijami za pravice žensk in mladinskimi organizacijami, predstavniki civilne družbe ter mediji; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in delegacije EU, naj s svojimi lokalnimi sogovorniki opredelijo skupne cilje, da bi prek dialoga o človekovih pravicah spodbujali svobodo veroizpovedi ali prepričanja;

10.  meni, da verska nepismenost ter nepoznavanje in nepriznavanje vloge, ki jo imajo veroizpovedi za velik del človeštva, podžigata predsodke in stereotipe, ki pripomorejo k naraščanju napetosti, nesporazumom ter nespoštljivi in nepravični obravnavi stališč in vedenja velikega dela prebivalstva; poudarja pomen izobraževanja za ohranitev in vzpostavitev svobode veroizpovedi ali prepričanja po svetu ter boj proti nestrpnosti; poziva osebe, ki so na odgovornih položajih v množičnih in družbenih medijih, naj pozitivno in spoštljivo prispevajo k javnim razpravam, se izogibajo negativnim predsodkom in stereotipom v zvezi z veroizpovedmi in verniki ter uveljavljajo svojo svobodo izražanja na odgovoren način, kot je določeno v členu 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah;

11.  obžaluje dejstvo, da so nekatere države uvedle, izvršujejo ali želijo uvesti zakone, ki predvidevajo kazni za bogokletstvo, spreobrnitev ali versko odpadništvo, vključno s smrtno kaznijo; obžaluje, da se želi s temi zakoni v splošnem omejiti svobodo veroizpovedi ali prepričanja, pogosto pa se jih uporablja za zatiranje manjšin in politično zatiranje; opozarja tudi na razmere v nekaterih drugih državah, v katerih prihaja do konfliktov in se verska vprašanja najpogosteje instrumentalizirajo, oziroma v katerih obstaja tveganje v zvezi s tem; poziva EU, naj okrepi politična prizadevanja in med prednostne naloge uvrsti politike, s pomočjo katerih bi vse zadevne države odpravile take diskriminatorne zakone in prenehale zatirati zagovornike človekovih pravic ter omejevati prostor za civilno družbo iz verskih razlogov; poziva EU, naj v vsa pogajanja o sklenitvi sporazumov z državami, ki niso članice EU, vključi dialog o človekovih pravicah, ki bo zajemal tudi spoštovanje svobode veroizpovedi ali prepričanja;

12.  obsoja, da je dobitnik nagrade Saharova Raif Badavi po nezakonitem sojenju še vedno v priporu, in poziva saudske organe, naj ga nemudoma in brezpogojno izpustijo;

13.  poziva pakistanske oblasti, naj poskrbijo za varnost Asie Bibi in njene družine;

Posebni odposlanec za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU

14.  pozdravlja dejstvo, da je posebni odposlanec oblikoval učinkovite delovne mreže v Komisiji ter s Svetom, Evropskim parlamentom in drugimi deležniki; poziva posebnega odposlanca, naj vsako leto poroča o obiskanih državah in tematskih prednostnih nalogah;

15.  poziva Svet in Komisijo, naj v okviru postopka za podaljšanje mandata posebnega odposlanca opravita pregledno in celovito oceno učinkovitosti in dodane vrednosti njegovega položaja; poziva Svet in Komisijo, naj na podlagi te ocene ustrezno podpreta institucionalni mandat, vlogo in dolžnosti posebnega odposlanca, pri tem pa raziščeta možnost večletnega mandata z letnim pregledom in oblikovanje delovne mreže v ustreznih institucijah EU;

16.  poudarja, da bi se morale dolžnosti posebnega odposlanca osredotočati na spodbujanje svobode misli, vesti, veroizpovedi in prepričanja ter na pravice do neverovanja, verskega odpadništva in ateističnih stališč, pozornost pa posvečati tudi položaju ogroženih neverujočih; priporoča, naj vloga posebnega odposlanca zajema pristojnosti, kot so: povečanje prepoznavnosti, učinkovitosti, usklajenosti in odgovornosti politike EU na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU; predložitev letnega poročila o napredku in izčrpnega poročila o mandatu posebnega odposlanca in njegovem izteku Evropskemu parlamentu, Svetu, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Komisiji; ter tesno sodelovanje z delovno skupino Sveta za človekove pravice;

17.  želi pohvaliti delo posebnega predstavnika EU za človekove pravice, tudi na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja; poudarja, da je pri oblikovanju institucionalnih mandatov pomembno preprečiti podvajanje dolžnosti in pristojnosti med posebnim odposlancem in posebnim predstavnikom EU za človekove pravice;

18.  ugotavlja, da je več držav članic že vzpostavilo nove položaje odgovornih za svobodo veroizpovedi ali prepričanja, katerih vloga je podobna vlogi posebnega odposlanca; poudarja potrebo po doslednem pristopu, ki bi zajemal pravice vseh verskih skupnosti in tudi neverujočih; spodbuja sodelovanje med posebnim odposlancem in nacionalnimi uradniki, odgovornimi za svobodo veroizpovedi ali prepričanja zunaj svoje države, ter delovno skupino Sveta za človekove pravice in Parlamentom; poziva k okrepljenemu sodelovanju in skupnim vzajemnim prizadevanjem delegacij EU in veleposlaništev držav članic, da se zagotovi dosleden in enoten glas pri spodbujanju svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU ter podprejo skupnosti in posamezniki, ki se soočajo s kršitvami svobode veroizpovedi ali prepričanja;

19.  priporoča, naj se preuči možnost vzpostavitve neformalne svetovalne delovne skupine, v kateri bi sodelovali predstavniki držav članic in drugih ustreznih institucij s področja veroizpovedi ali prepričanja, pa tudi predstavniki in strokovnjaki Evropskega parlamenta, akademiki in predstavniki civilne družbe, vključno s cerkvami ter drugimi verskimi in nekonfesionalnimi organizacijami;

20.  priporoča, naj posebni odposlanec dodatno poglobi sodelovanje s sorodnimi predstavniki zunaj EU, zlasti s tesnim sodelovanjem s posebnim predstavnikom EU za človekove pravice in različnimi posebnimi poročevalci OZN, predvsem tistimi na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja, ter proučitvijo možnosti skupnih pobud EU in OZN o diskriminaciji verskih skupin in manjšin, pa tudi neverujočih in ljudi, ki prestopijo med verama, kritizirajo določeno vero ali jo zapustijo, pri tem pa naj se oblikujejo tudi skupni predlogi, kako bi odpravili takšno diskriminacijo; je seznanjen s predlogom o določitvi uradnega vsakoletnega mednarodnega dne Združenih narodov, posvečenega spominu na žrtve verskega preganjanja in preživele;

Smernice EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja

21.  meni, da smernice EU predstavljajo jasen sklop političnih stališč, načel, norm in tem za prednostne ukrepe ter zbirko orodij za spremljanje, oceno, poročanje in ukrepe vseh predstavnikov EU v tretjih državah, ki pomenijo zanesljiv strateški pristop za EU in njene države članice k izvajanju učinkovite vloge pri spodbujanju svobode misli, vesti in veroizpovedi zunaj EU;

22.  poziva, naj se začnejo obvezno učinkovito izvajati smernice EU v zvezi s svobodo veroizpovedi ali prepričanja, da bi EU prevzela vidnejšo vlogo pri spodbujanju svobode veroizpovedi ali prepričanja v svetu; poudarja, da je razumevanje načina, na katerega lahko zamisli, veroizpovedi in druge oblike kulture in prepričanj, vključno z neverovanjem, oblikujejo družbe in vplivajo nanje, ključno za boljše razumevanje spodbujanja svobode veroizpovedi ali prepričanja na področju zunanje politike EU in mednarodnega sodelovanja; poziva, naj se enaka pozornost nameni položaju neverujočih, verskih odpadnikov in ateistov, ki se soočajo s pregonom, diskriminacijo in nasiljem;

23.  poziva, naj se izboljša znanje o svobodi veroizpovedi ali prepričanja, in v zvezi s tem pozdravlja dosedanja prizadevanja ESZD in Komisije, da bi uradnike EU in nacionalne diplomate usposobili na področju razumevanja in zgodovine veroizpovedi in prepričanj ter položaja verskih manjšin in neverujočih, pri tem pa upoštevali načela pluralnosti in nevtralnosti; vendar poudarja, da je treba uvesti širše in bolj sistematične programe usposabljanja, ki bi ozaveščali o smernicah EU in povečali njihovo uporabo med uradniki in diplomati EU in držav članic ter okrepili sodelovanje s posebnim odposlancem; priporoča, da se akademiki, cerkve ter verske skupnosti in združenja v vsej svoji raznolikosti, pa tudi nekonfesionalne organizacije, organizacije za človekove pravice in organizacije civilne družbe, vključijo v ta postopek usposabljanja; poziva Komisijo in Svet, naj takim programom usposabljanja zagotovita ustrezna sredstva;

24.  poziva Komisijo in ESZD, naj v letnem poročilu EU o človekovih pravicah in demokraciji po svetu ter v poročilih o napredku pri izvajanju smernic EU, ki jih predložita Evropskemu parlamentu in Svetu, posebno poglavje namenita svobodi veroizpovedi ali prepričanja; ugotavlja, da je v smernicah EU določeno, da bo delovna skupina Sveta za človekove pravice po treh letih pripravila oceno njihovega izvajanja, vendar ni bila predložena ali javno objavljena še nobena taka ocena; poziva k takojšnji javni objavi ocene; meni, da bi bilo treba v oceni izpostaviti dobre prakse, opredeliti področja, na katerih so mogoča izboljšanja, in podati konkretna priporočila o izvajanju v skladu z opredeljenim rokom in mejniki, v zvezi s katerimi se izvaja redna letna ocena; poziva, naj se ocena vključi v letna poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji po svetu;

25.  poudarja naloge kontaktnih točk za človekove pravice, tudi naloge v zvezi s svobodo veroizpovedi ali prepričanja, v vseh delegacijah EU in misijah skupne varnostne in obrambne politike (SVOP); poziva, naj se tem delegacijam in misijam dodelijo ustrezna sredstva, da bi lahko nadaljevale svoje delo, tj. spremljanje in ocenjevanje zaskrbljujočih razmer, tudi na področju spoštovanja svobode veroizpovedi ali prepričanja, ter poročanje o njih;

26.  opozarja na pomembnost strategij posameznih držav na področju človekovih pravic in demokracije, s katerimi se ukrepi EU prilagajajo razmeram in potrebam posamezne države; poziva, naj se ustrezna pozornost nameni vprašanjem, povezanim s svobodo misli, vesti in veroizpovedi, pri čemer je treba oblikovati stališča za delovanje EU, da bi jih lahko obravnavali v okviru strategij posameznih držav na področju človekovih pravic in demokracije, kadar je ogroženo spoštovanje svobode misli, vesti in veroizpovedi; ponovno poziva, da je treba poslancem Evropskega parlamenta omogočiti dostop do vsebine strategij posameznih držav na področju človekovih pravic in demokracije;

Delovanje EU v zvezi s spodbujanjem svobode misli, vesti in veroizpovedi na večstranskih forumih

27.  pozdravlja zavezanost EU k spodbujanju svobode veroizpovedi ali prepričanja na mednarodnih forumih, zlasti v okviru OZN, Sveta Evrope in OVSE ter z Organizacijo islamskega sodelovanja; v zvezi s tem podpira sodelovanje EU s posebnim poročevalcem OZN za svobodo veroizpovedi in prepričanja ter Uradom visokega komisarja ZN za človekove pravice; priporoča, naj EU nadaljuje prakso prevzemanja vodilne vloge pri resolucijah s področja svobode veroizpovedi ali prepričanja v okviru generalne skupščine OZN in Sveta OZN za človekove pravice ter si prizadeva za sklepanje zavezništev in zagovarjanje skupnih stališč s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami; poziva EU in Organizacijo islamskega sodelovanja, naj razmislita o pripravi skupne resolucije o svobodi veroizpovedi ali prepričanja v okviru OZN;

Finančni instrumenti EU

28.  izraža zadovoljstvo, da je svoboda veroizpovedi ali prepričanja opredeljena kot prednostna naloga evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR); je seznanjen s povečanjem financiranja EIDHR za projekte s področja svobode veroizpovedi ali prepričanja od sprejetja smernic EU; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovita vzajemno dopolnjevanje diplomatskih prizadevanj EU za spodbujanje človekovih pravic, tudi svobode veroizpovedi ali prepričanja, in projektov, ki jih financira EIDHR, ter spoštujeta načela pluralnosti, nevtralnosti in pravičnosti pri dodeljevanju sredstev; poudarja, da lahko svobodo veroizpovedi ali prepričanja podpirajo tudi drugi instrumenti, ne le skladi, usmerjeni v človekove pravice, med drugim tudi instrumenti, ki so namenjeni razsežnosti preprečevanja konfliktov ali izobraževanju in kulturi; poziva Komisijo in Svet, naj ohranjata zadostno financiranje za projekte s področja svobode veroizpovedi ali prepričanja v okviru zunanjih finančnih instrumentov EU v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027; poziva, naj se EIDHR omogoči financiranje zaščite ali pobega svobodno mislečih in zagovornikov človekovih pravic, ki jim v njihovi domovini grozijo ali jih preganjajo;

29.  zahteva prizadevanja za preglednost pri dodelitvi sredstev in nadzor tega, kako verske ustanove porabljajo sredstva za svoje dejavnosti;

30.  poudarja, da se politike EU s področja miru, varnosti, preprečevanja konfliktov ter razvoja in sodelovanja spopadajo z izzivi, za katere je mogoče poiskati rešitve, med drugim s sodelovanjem cerkva, verskih vodij, akademikov, verskih skupnosti in skupnosti, ki jih druži prepričanje, združenj ali verskih in nekonfesionalnih organizacij, ki so zelo pomemben del civilne družbe; priznava, da je treba upoštevati raznolikost cerkva, verskih skupnosti in skupnosti, ki jih druži prepričanje, združenj ter verskih in nekonfesionalnih organizacij, ki opravljajo konkretno delo na področju razvoja in humanitarnosti za skupnosti in v sodelovanju z njimi; poziva Svet in Komisijo, naj, kadar je to ustrezno, vključita cilje in dejavnosti, povezane s spodbujanjem in varstvom svobode veroizpovedi ali prepričanja, v načrtovanje instrumentov financiranja, povezanih s temi politikami, tj. Evropski razvojni sklad, instrument za financiranje razvojnega sodelovanja, evropski instrument sosedstva, instrument za prispevanje k stabilnosti in miru ter instrument za predpristopno pomoč, pa tudi vseh drugih instrumentov, ki bi utegnili biti na ustreznih področjih oblikovani po letu 2020;

o
o   o

31.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic ter Združenim narodom.

(1) UL C 65, 19.2.2016, str. 174.
(2) UL C 136E, 11.5.2012, str. 53.
(3) UL C 35, 31.1.2018, str. 77.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0500.
(5) UL C 265, 11.8.2017, str. 130.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0502.
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0494.
(8) UL L 77, 15.3.2014, str. 85.

Zadnja posodobitev: 12. november 2019Pravno obvestilo