Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2018/2093(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0402/2018

Predložena besedila :

A8-0402/2018

Razprave :

PV 17/01/2019 - 6
CRE 17/01/2019 - 6

Glasovanja :

PV 17/01/2019 - 10.14
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0044

Sprejeta besedila
PDF 131kWORD 53k
Četrtek, 17. januar 2019 - Strasbourg Končna izdaja
Diferencirano povezovanje
P8_TA(2019)0044A8-0402/2018

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. januarja 2019 o diferenciranem povezovanju (2018/2093(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 1. marca 2017 o prihodnosti Evrope: razmisleki in scenariji za EU-27 do leta 2025 (COM(2017)2025) in priloženih razmislekov o prihodnosti financ EU, prihodnosti evropske obrambe, poglobitvi ekonomske in monetarne unije, izkoriščanju globalizacije in socialni razsežnosti Evrope,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o izboljšanju delovanja Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o morebitnem razvoju in prilagoditvi sedanje institucionalne ureditve Evropske unije(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2013 o ustavnih težavah upravljanja Evropske unije na več ravneh(3),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in Odbora za proračun (A8-0402/2018),

A.  ker je diferencirano povezovanje večpomenski pojem, s katerim je mogoče opredeliti različne pojave tako s političnega kot s tehničnega vidika;

B.  ker je za procese povezovanja v EU značilno hitro rastoče število in raznolikost položajev, ki vključujejo diferencirano povezovanje, tako v okviru primarne kot sekundarne zakonodaje;

C.  ker se politično razumevanje diferenciranega povezovanja glede na nacionalne okoliščine precej razlikuje; ker ima to lahko nekaterih državah, ki so že dlje članice Unije, pozitivne pomene in se povezuje z oblikovanjem pionirske skupine, zasnovane za doseganje hitrejšega napredka pri vse globljem povezovanju, v državah članicah, ki so se Uniji pridružile pred kratkim, pa se pogosto dojema kot korak na poti do oblikovanja držav članic prvega in drugega razreda;

D.  ker se diferencirano povezovanje nanaša tudi na široko paleto različnih mehanizmov, ki posamezno zelo različno vplivajo na evropsko povezovanje; ker je mogoče razlikovati med časovno diferenciacijo ali Evropo več hitrosti, v kateri so cilji enaki, hitrost njihovega uresničevanja pa različna, diferenciacijo načina ali Evropo à la carte ter prostorsko diferenciacijo, pogosto imenovano variabilna geometrija;

E.  ker je diferenciacija stalen element evropskega povezovanja, ne samo na področjih, na katerih ima EU pristojnosti, temveč tudi drugje, ter je včasih omogočila sočasno poglabljanje in širjenje EU; ker zato ni mogoče nasprotovati niti diferenciaciji niti povezovanju, prav tako pa ni mogoče predstavljati diferenciacije kot inovativne rešitve za prihodnost Unije;

F.  ker bi bilo treba diferencirano povezovanje, če je to lahko pragmatična rešitev za spodbujanje evropskega povezovanja, uporabljati zmerno in v natančno opredeljenih mejah, ob upoštevanju nevarnosti razdrobitve Unije in njenega institucionalnega okvira; ker bi moral biti končni cilj diferenciranega povezovanja spodbujanje vključevanja in ne izključevanja držav članic;

G.  ker je iz izkušenj razvidno, da medsebojna odvisnost povezovanje spodbuja, politizacija pa ga pogosto ovira; ker so zato področja politik Unije, kjer je povezovanje najtesnejše, na primer harmonizacija in urejanje notranjega trga, večinoma najmanj spolitizirana, medtem ko se diferencirano povezovanje najpogosteje pojavlja na področjih politik, ki jih zaznamuje močna politična polarizacija, na primer pri monetarni politiki, obrambi, nadzoru meja, temeljnih pravicah ali obdavčenju;

H.  ker vzpostavitev političnih povezav in medsebojna odvisnost med državami članicami odločilno prispevata k njihovemu povezovanju v Uniji;

I.  ker Pogodbi državam članicam omogočata različne poti povezovanja, in sicer prek okrepljenega sodelovanja (člen 20 Pogodbe o Evropski uniji (PEU)) in stalnega strukturnega sodelovanja (člen 46 PEU), vendar ne vsebujeta določb za stalno prožnost ali diferencirano povezovanje kot dolgoročni cilj ali načelo evropskega povezovanja; ker bi bilo treba te različne poti povezovanja uporabiti le za omejeno število politik, biti bi morale vključevalne, da bi omogočale udeležbo vseh držav članic, in ne bi smele ogroziti procesa oblikovanja vse tesnejše zveze, kot je določeno v členu 1 PEU; ker je poleg tega okrepljeno sodelovanje v okviru skupne varnostne in obrambne politike resničnost, ki prispeva k izgradnji dejanske evropske obrambne unije;

J.  ker bi bilo mogoče razen davka na finančne transakcije vse obstoječe primere diferenciranega povezovanja sprejeti v Svetu s kvalificirano večino, če bi bila v členu 329(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije namesto soglasja določena kvalificirana večina;

K.  ker bi lahko imele nekatere oblike diferenciranega povezovanja centripetalen učinek in bi pritegnile več držav članic, da bi se pobudi pridružijo pozneje;

L.  ker so se pri procesu diferenciacije oblikovale pobude v pravnem okviru EU, pa tudi nekatere bolj prožne medvladni pravne ureditve, na podlagi katerih je bil vzpostavljen zapleten sistem, ki ga državljani težko razumejo;

M.  ker države članice niso edini morebitni akterji pri diferenciranem povezovanju; ker Uredba (ES) št. 1082/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS)(4) že omogoča nadnacionalno sodelovanje na podlagi skupnega interesa;

1.  vztraja, da razprava o diferenciranem povezovanju ne bi smela biti osredotočena na to, kdo je diferenciaciji naklonjen in kdo ne, pač pa na to, kako je mogoče najbolje operacionalizirati diferencirano povezovanje – ki je že postalo politična resničnost – v institucionalnem okviru EU, da bo potekalo v najboljšem interesu Unije in njenih državljanov;

2.  želi ponovno spomniti na svoje zaključke, da je zaradi struktur in postopkov pri medvladnem odločanju institucionalna odgovornost bolj zapletena, preglednost in demokratična odgovornost pa sta manjši ter da je metoda Skupnosti najboljša za delovanje Unije;

3.  meni, da bi diferencirano povezovanje moralo odražati zamisel, da za delovanje Evrope ni najbolj primeren enak pristop za vse, temveč bi se moral prilagajati potrebam in željam državljanov; meni, da je diferenciacija lahko včasih potrebna zaradi začetka izvajanja novih evropskih projektov in premagovanja zastoja, ki je posledica nacionalnih političnih okoliščin, ki niso povezane s skupnim projektom; meni, da bi jo bilo treba uporabiti pragmatično kot ustavno orodje, s katerim bi zagotovili prožnost, ne da bi spodkopali splošni interes Unije ter enakost pravic in priložnosti njenih državljanov; ponavlja, da bi bilo treba diferenciacijo dojemati zgolj kot začasni korak na poti k bolj učinkovitemu in povezanemu oblikovanju politik;

4.   meni, da bi si moral Evropski svet vzeti čas, ki ga potrebuje za oblikovanje evropske agende, tako da predstavi koristi skupnih ukrepov in poskuša prepričati vse države članice, naj pri teh ukrepih sodelujejo; poudarja, da je zato vsakršno diferencirano povezovanje, o katerem bi bil sklenjen sporazum, druga najboljša možnost in ne strateška prednostna naloga;

5.  ponavlja svoje prepričanje, da mora diferencirano povezovanje, kot je določeno v členih 20 in 46 PEU, ostati na voljo za vse države članice in se mora še naprej uporabljati kot primer tesnejšega evropskega povezovanja, pri katerem nobena država članica ne bo dolgoročno izključena iz neke politike, ne bi pa se smelo obravnavati kot sredstvo za spodbujanje rešitev à la carte, ki bi lahko spodkopale metodo Unije in institucionalni sistem EU;

6.  trdi, da bi bila kakršna koli pobuda za diferenciacijo, ki bi privedla do oblikovanja držav članic Unije prvega in drugega razreda ali do takega dojemanja, velik politični neuspeh z zelo škodljivimi posledicami za projekt EU;

7.  poziva, naj bo vsak prihodnji model diferenciranega povezovanja zasnovan tako, da bo spodbujal in v celoti podpiral države članice, ki bi se želele vključiti (opt in), v okviru svojih prizadevanj za ekonomski razvoj in preobrazbo, s katerima bodo poskušale izpolniti potrebna merila v razumnem roku;

8.  meni, da se je mogoče na potrebo po prožnih orodjih odzvati tako, da se obravnava enega od vzrokov težave; zato poziva, naj se pri postopkih glasovanja v Svetu soglasje postopoma nadomešča s kvalificirano večino z uporabo premostitvene klavzule (člen 48(7) PEU);

9.  meni, da bi moralo diferencirano povezovanje vedno potekati v skladu z določbami Pogodbe, ohranjati enotnost institucij EU in ne bi smelo privesti do oblikovanja vzporednih institucionalnih ureditev ali ureditev, ki posredno niso v skladu s smislom in temeljnimi načeli prava EU, temveč bi moralo omogočiti, da se po potrebi ustanovijo posebni organi, brez poseganja v pristojnosti in vlogo institucij EU; opozarja, da je mogoče prožnost in prilagajanje nacionalnim, regionalnim ali lokalnim posebnostim zagotoviti tudi z določbami sekundarne zakonodaje;

10.  poudarja, da diferencirano povezovanje ne bi voditi do bolj kompleksnih postopkov odločanja, ki bi zmanjšali demokratično odgovornost institucij EU;

11.  meni, da je izstop Združenega Kraljestva iz EU priložnost, da se oddaljimo od modelov, kjer se države članice odločajo za izvzetje (opting out), in približamo nediskriminatornim in podpornim modelom, kjer imajo države možnost vključitve (opting in); poudarja, da modeli z možnostjo vključitve ne bi omejevali napredka k „vse tesnejši zvezi“ na najnižji skupni imenovalec rešitve, ki ustreza vsem, temveč bi omogočili potrebno prožnost za napredek in hkrati pustili priprta vrata za države članice, ki so pripravljene in sposobne izpolnjevati potrebna merila;

12.  zahteva, naj naslednja revizija Pogodb uredi sedanje postopke diferenciacije, tako da konča prakso stalnih izvzetij in izjem v primarni zakonodaji EU za posamezne države članice, saj vodijo k negativni diferenciaciji v primarni zakonodaji EU, izkrivljajo homogenost prava EU na splošno in ogrožajo socialno kohezijo EU;

13.  vseeno priznava, da bi utegnile nove članice potrebovati prehodno obdobje, ki pa se odobri zgolj izjemoma, začasno in primeroma; vztraja, da bi bilo treba uvesti jasne in izvršljive pravne določbe, da prehodna obdobja ne bi trajala predolgo;

14.  zato vztraja, da bi se potem za članstvo v EU zahtevalo dosledno spoštovanje primarne zakonodaje EU na vseh področjih politike, medtem ko bi bilo treba tistim državam, ki si želijo tesen odnos z EU, vendar niso pripravljene popolnoma spoštovati primarno zakonodajo in nočejo ali ne morejo pristopiti k EU, ponuditi drugačno obliko partnerstva; meni, da bi morale to razmerje spremljati obveznosti, ki ustrezajo pravicam tega razmerja, na primer prispevek v proračun EU, in morale bi biti pogojene s spoštovanjem temeljnih vrednot Unije in pravne države, v primeru notranjega trga pa štirih svoboščin;

15.  poudarja, da sta spoštovanje in varovanje temeljnih vrednot EU temelja Evropske unije kot skupnosti, ki je osnovana na vrednotah, in da povezujeta države članice; zato meni, da diferenciacija ne bi smela biti dovoljena pri spoštovanju obstoječih temeljnih pravic in vrednot iz člena 2 PEU; poleg tega vztraja, da ne bi smela biti mogoča diferenciacija na področjih politik, kjer bi lahko države članice, ki ne sodelujejo, povzročile negativne posledice, na primer ekonomski in socialni damping; zahteva, da Komisija skrbno preuči morebitne centrifugalne učinke, tudi dolgoročno, ob predložitvi predloga za okrepljeno sodelovanje;

16.  opozarja na priporočilo o opredelitvi partnerstva, da bi se vzpostavil krog partneric v okolici EU za države, ki ne morejo ali ne želijo pristopiti k Uniji, želijo pa si imeti tesne odnose z njo(5);

17.  predlaga, naj se določi poseben postopek, ki bi po preteku nekaj let po tem, ko je skupina držav članic, ki v Svetu pomeni kvalificirano večino, začela okrepljeno sodelovati, in po odobritvi v Evropskem parlamentu omogočil, da se določbe o okrepljenem sodelovanju dodajo v pravni red EU;

18.  poudarja, da bi morali biti prožnost in diferenciacija tesno povezani z okrepitvijo skupnih pravil na osrednjih področjih, s čimer bi preprečili, da bi diferenciacija povzročila politično razdrobljenost; zato meni, da bi moral prihodnji evropski institucionalni okvir vključevati evropske stebre političnih, ekonomskih, socialnih in okoljskih pravic, od katerih ni mogoče odstopati;

19.  priznava, da ima regionalno sodelovanje pomembno vlogo pri krepitvi evropskega povezovanja, in meni, da ima njegov nadaljnji razvoj velik potencial za utrditev in poglobitev povezovanja z njegovim prilagajanjem lokalnim posebnostim in pripravljenostjo za sodelovanje;

20.  predlaga, naj se v pravu EU oblikujejo primerna orodja in določi proračun za preizkušanje čezmejnih pobud v EU na področjih, ki so v interesu celotne EU in ki bi lahko nazadnje prešle v zakonodajne predloge ali primere okrepljenega sodelovanja;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.

(1) UL C 252, 18.7.2018, str. 215.
(2) UL C 252, 18.7.2018, str. 201.
(3) UL L 468, 15.12.2016, str. 176.
(4) UL L 210, 31.7.2006, str. 19.
(5) UL C 252, 18.7.2018, str. 207.

Zadnja posodobitev: 12. november 2019Pravno obvestilo