Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 14. februar 2019 - Strasbourg 
Razmere v Čečeniji in primer Ojuba Titieva
 Zimbabve
 Zagovorniki pravic žensk v Saudovi Arabiji
 Mehanizem za reševanje pravnih in upravnih ovir v čezmejnem okviru ***I
 Osnutek sporazuma o sodelovanju med Eurojustom in Gruzijo *
 Vrednotenje zdravstvenih tehnologij ***I
 Okvir za pregled neposrednih tujih naložb v Evropski uniji ***I
 Interoperabilnost elektronskih cestninskih sistemov ter lažja čezmejna izmenjava informacij o neplačilih cestnine v Uniji ***I
 Vzajemno priznavanje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici ***I
 Nadomestila za čezmejna plačila v Uniji in nadomestila za pretvorbo valut ***I
 Skupna pravila za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov ***I
 Sprememba Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti in Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije ***I
 Pravica do mirnega protestiranja in sorazmerna uporaba sile
 Pravice interseksualnih oseb
 Prihodnost seznama ukrepov za osebe LGBTI (2019–2024)
 Prihodnost pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega in vpliv na EU
 NAIADES II – akcijski program za podporo prevozu po celinskih plovnih poteh
 Zaščita živali med prevozom znotraj in zunaj EU
 Krepitev konkurenčnosti notranjega trga z razvojem carinske unije EU in njenega upravljanja
 Izvajanje pravnih določb in skupne izjave, ki omogoča parlamentarni nadzor nad decentraliziranimi agencijami

Razmere v Čečeniji in primer Ojuba Titieva
PDF 134kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o razmerah v Čečeniji in primeru Ojuba Titijeva (2019/2562(RSP))
P8_TA-PROV(2019)0115RC-B8-0107/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Čečeniji, zlasti resolucije z dne 8. februarja 2018 o Rusiji, primera Ojuba Titijeva in centra za človekove pravice Memorial(1) ter z dne 23. oktobra 2014 o razpustitvi organizacije Memorial (dobitnice nagrade Saharova 2009) v Rusiji(2),

–  ob upoštevanju izjave predsednikov Odbora za zunanje zadeve in Pododbora za človekove pravice z dne 12. januarja 2018, v kateri pozivata k takojšnji izpustitvi zagovornika človekovih pravic Ojuba Titijeva,

–  ob upoštevanju izjave EU z dne 19. januarja 2018 o kršitvah človekovih pravic v zvezi s centrom za človekove pravice Memorial v Rusiji in izjav tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje z dne 11. januarja 2018 o pridržanju direktorja centra za človekove pravice Memorial v Republiki Čečeniji in z dne 27. junija 2018 o primerih ruskih zagovornikov človekovih pravic Ojuba Titijeva in Jurija Dmirijeva,

–  ob upoštevanju člena 5 Splošne deklaracije človekovih pravic in člena 7 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določata, da nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in katerih pogodbenica je Ruska federacija,

–  ob upoštevanju deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic, ki jo je njena generalna skupščina sprejela 9. decembra 1998,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–  ob upoštevanju ustave Ruske federacije, zlasti 2. poglavja o človekovih in državljanskih pravicah in svoboščinah,

–  ob upoštevanju sedmega rednega poročila o Ruski federaciji, ki ga je odbor OZN za človekove pravice obravnaval na 3136. in 3137. seji dne 16. in 17. marca 2015,

–  ob upoštevanju poročila poročevalca OVSE v okviru moskovskega mehanizma o domnevnih kršitvah človekovih pravic in nekaznovanosti v Republiki Čečeniji Ruske federacije z dne 21. decembra 2018,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker se je Ruska federacija kot podpisnica Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju zavezala načelom demokracije, pravne države in spoštovanju temeljnih svoboščin in človekovih pravic;

B.  ker mednarodne obveznosti Ruske federacije vključujejo obveznost zaščititi zagovornike človekovih pravic; ker zakon o „tujih agentih“ iz leta 2012 močno omejuje zmožnost nevladnih organizacij za samostojno in učinkovito delo; ker je v skladu s tem zakonom ministrstvo za pravosodje Ruske federacije center za človekove pravice Memorial proglasilo za „tujega agenta“;

C.  ker so se razmere na področju človekovih pravic v Čečeniji v zadnjih letih dramatično poslabšale, kar neodvisnim novinarjem in aktivistom za človekove pravice dejansko preprečuje nadaljevati delo, če nočejo tvegati svojega življenja in življenja družinskih članov, prijateljev in sodelavcev; ker številna poročila o sistematičnih in resnih kršitvah človekovih pravic v Čečeniji kažejo, da čečenske in ruske oblasti ne spoštujejo pravne države;

D.  ker je bil Ojub Titijev, direktor čečenskega urada organizacije Memorial, 9. januarja 2018 aretiran ter uradno obtožen in priprt na podlagi neresničnih obtožb o nezakonitem nakupu in posedovanju drog; ker je Ojub Titijev te obtožbe zanikal, druge nevladne organizacije in zagovorniki človekovih pravic pa trdijo, da so izmišljene in da gre za poskus oviranja njegovega dela in dela njegove organizacije na področju človekovih pravic;

E.  ker so sodišča Ojubu Titijevu večkrat podaljšala pripor vse do pričetka obravnave na mestnem sodišču v Šaliju 19. julija 2018; ker se sodba pričakuje v sredini februarja 2019; ker obstaja nevarnost, da bo Ojub Titijev spoznan za krivega za kaznivo dejanje, ki ga ni storil, in v zaporu preživel do deset let;

F.  ker so družino Ojuba Titijeva nadlegovali in ji grozili, da bi zapustila Čečenijo; ker je bila organizacija Memorial v letu 2018 tudi tarča drugih napadov, vključno s požigom njenih pisarn v Ingušetiji 17. januarja 2018, napadom na avtomobil odvetnika Titijeva v Dagestanu 22. januarja 2018 in napadom na vodjo dagestanske pisarne 28. marca 2018; ker je bila leta 2009 umorjena Natalija Estemirova, predhodnica Ojuba Titijeva na mestu direktorja čečenske pisarne organizacije Memorial, storilci tega zločina pa še vedno niso bili privedeni pred sodišče;

G.  ker je Memorial ena od zadnjih organizacij, ki nadaljujejo delo na področju človekovih pravic v Čečeniji – dokumentirajo kršitve človekovih pravic in opozarjajo nanje, podpirajo žrtve teh kršitev in jim pomagajo pri iskanju pravice – in je bila verjetno napadena kot povračilni ukrep za to, ker je razkrila kršitve človekovih pravic v Čečeniji in skušala zanje poiskati pravico; ker je organizacija Memorial leta 2009 prejela nagrado Saharova Evropskega parlamenta za svobodo misli, leta 2018 pa je Ojub Titijev prejel nemško-francosko nagrado za človekove pravice in pravno državo (decembra), nagrado Václava Havla (oktobra) in nagrado moskovske Helsinške skupine za človekove pravice (maja);

H.  ker čečenski državni uradniki vedno znova grozijo zagovornikom človekovih pravic ali obsojajo njihovo delo, niso pa javno obsodili groženj z nasiljem proti njim, s čimer ustvarjajo in ohranjajo ozračje nekaznovanja storilcev nasilnih dejanj zoper zagovornike človekovih pravic; ker žrtve zato večinoma ne iščejo pravice, saj se bojijo povračilnih ukrepov lokalnih oblasti;

1.  ponovno poziva k takojšnji izpustitvi Ojuba Titijeva, direktorja centra za človekove pravice Memorial v Čečeniji, ki so ga priprli 9. januarja 2018 in obtožili nezakonite nabave in posedovanja drog, razglasitev sodbe pa naj bi bila do sredine februarja 2019; poziva čečenske oblasti, naj zagotovijo popolno spoštovanje človekovih in zakonitih pravic Ojuba Titijeva, vključno s pravico do poštenega sojenja in neoviranih stikov z odvetnikom ter zdravstvene oskrbe, in varstvo pred sodnim nadlegovanjem in kriminalizacijo;

2.  odločno obsoja večkratne javne izjave čečenskih državnih uradnikov, ki so obsodili delo zagovornikov človekovih pravic in organizacij ali napadli posameznike, niso pa javno obsodili in preiskali groženj in nasilnih dejanj nad temi skupinami in posamezniki;

3.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi zaskrbljujočega trenda aretacij, napadov in ustrahovanja neodvisnih novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in njihovih podpornikov ter navadnih državljanov, za katerega se zdi, da je del usklajenih kampanj; meni, da primer Ojuba Titijeva ponazarja številne druge primere pregona, ki temeljijo na izmišljenih dokazih, kar jasno kaže na pomanjkljivosti pravosodnega sistema v Republiki Čečeniji in Ruski federaciji; opozarja, da so bile podobne obtožbe v zvezi s posedovanjem drog vložene tudi proti novinarju spletnega portala Caucasian Knot Žalaudija Gerijeva in borca za človekove pravice Ruslana Kutajeva, in poziva, naj ju prav tako izpustijo;

4.  poziva oblasti Republike Čečenije in Ruske federacije, naj prenehajo nadlegovati in preganjati svoje državljane ter odpravijo vzdušje nekaznovanosti storilcev nasilnih dejanj zoper zagovornike človekovih pravic, njihove družinske člane, sodelavce in podpornike ter njihove organizacije;

5.  poziva Rusko federacijo, naj vse svoje državljane zaščiti ob polnem spoštovanju njihovih človekovih pravic, naj spoštuje lastno ustavo in zakonodajo ter svoje mednarodne zaveze glede spoštovanja pravne države, temeljnih svoboščin in človekovih pravic vseh svojih državljanov, vključno s tistimi, ki posvečajo svoj čas, sredstva in delo varovanju pravic svojih sodržavljanov;

6.  poziva ruske oblasti, naj razveljavijo zakon iz leta 2015 o „nezaželenih organizacijah“ in zakon iz leta 2012 o „tujih agentih“ ter vse druge s tem povezane zakone, ki se dosledno uporabljajo za nadlegovanje zagovornikov človekovih pravic in organizacij civilne družbe ter napade nanje; izraža zaskrbljenost, ker so nekatere ruske nevladne organizacije morale zapreti, da jih ne bi stigmatizirali kot „tuje agente“ in da bi se izognile sodnemu pregonu;

7.  poziva, naj se takoj ustavijo nadlegovanje in aretacije zagovornikov človekovih pravic v Čečeniji zaradi izmišljenih obtožb, napadi na njihove sodelavce in družinske člane ter preneha ustrahovanje njihovih podpornikov, katerih cilj je očitno oviranje in na koncu ustavitev legitimnega in koristnega dela njihovih organizacij;

8.  ponovno poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj še naprej pozorno spremljajo razmere na področju človekovih pravic v Čečeniji, tudi sojenje Ojubu Titijevu, naj pozivajo k takojšnjem prenehanju omenjenih kršitev človekovih pravic, naj na ustreznih srečanjih z ruskimi predstavniki opozarjajo na primere vseh oseb, ki jih preganjajo zaradi političnih razlogov, ter naj še naprej zagotavljajo hitro in učinkovito pomoč žrtvam preganjanja in njihovim družinskim članom, tudi pri obravnavanju prošenj za azil;

9.  poziva Komisijo, naj kljub ruskemu zakonu o „tujih agentih“ sodeluje z mednarodnimi organizacijami za človekove pravice, ki so dejavne v Ruski federaciji, ter z ruskimi organizacijami za človekove pravice in civilno družbo, in še naprej zagotavlja podporo organizaciji Memorial in drugim tovrstnim organizacijam;

10.  poziva mednarodne športne osebnosti in umetnike, naj ne sodelujejo na javnih prireditvah v Čečeniji ali dogodkih pod pokroviteljstvom vodstva Republike Čečenije; ponovno izraža podporo evropskemu „zakonu Magnickega“, ki bi kaznoval storilce hudih kršitev človekovih pravic, in poziva Svet, naj nemudoma nadaljuje delo na tem področju; v zvezi s tem poudarja, da se kršiteljem človekovih pravic v Republiki Čečeniji Ruske federacije ne bi smeli izdajati vizumi EU in tudi ne bi smeli imeti dostopa do premoženja v državah članicah EU;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije ter čečenskim oblastem.

(1) UL C 463, 21.12.2018, str. 31.
(2) UL C 274, 27.7.2016, str. 21.


Zimbabve
PDF 140kWORD 50k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o Zimbabveju (2019/2563(RSP))
P8_TA-PROV(2019)0116RC-B8-0110/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Zimbabveju,

–  ob upoštevanju končnega poročila misije EU za opazovanje volitev o usklajenih volitvah v Zimbabveju leta 2018 in pisma o glavnih ugotovitvah iz tega poročila, ki ga je vodja te misije 10. oktobra poslal predsedniku Mnangagwu,

–  ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice/visoke predstavnice z dne 17. januarja 2019 o razmerah v Zimbabveju,

–  ob upoštevanju izjav uradnega govorca generalnega sekretarja OZN za človekove pravice z dne 24. julija 2018 in 18. januarja 2019 o Zimbabveju,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila s srečanja zunanjih ministrov EU in Afriške unije 21. in 22. januarja 2019,

–  ob upoštevanju poročila o spremljanju, ki ga je zimbabvejska komisija za človekove pravice objavila po splošni stavki od 14. do 16. januarja 2019 in neredih, ki so ji sledili,

–  ob upoštevanju poročila zimbabvejske preiskovalne komisije o povolilnem nasilju, ki je izbruhnilo 1. avgusta,

–  ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice/visoke predstavnice z dne 2. avgusta 2018 o volitvah v Zimbabveju,

–  ob upoštevanju skupne izjave z dne 2. avgusta 2018 mednarodnih misij za opazovanje usklajenih volitev v Zimbabveju, v kateri so obsodile pretirano uporabo sile s strani policije in vojske v poskusih, da bi zatrli proteste,

–  ob upoštevanju skupne lokalne izjave delegacije EU, vodij misij držav članic EU, navzočih v Harareju, ter vodij misij Avstralije, Kanade in Združenih držav z dne 9. avgusta 2018 o napadih na opozicijo v Zimbabveju,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta EU z dne 22. januarja 2018 o potekajoči politični tranziciji v Zimbabveju,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2017/288 z dne 17. februarja 2017 o spremembi Sklepa Sveta 2011/101/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju(1),

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz junija 1981, ki jo je Zimbabve ratificiral,

–  ob upoštevanju zimbabvejske ustave,

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so prebivalci Zimbabveja dolga leta trpeli pod avtoritarnim režimom predsednika Mugabeja, ki se je ohranjal na oblasti s korupcijo, nasiljem, volitvami, zaznamovanimi z nepravilnostmi, in krutim varnostnim aparatom;

B.  ker so bile 30. julija 2018 v Zimbabveju prve predsedniške in parlamentarne volitve po odstopu Roberta Mugabeja novembra 2017; ker je bila to priložnost, da država naredi konec tradiciji spornih volitev, ki so jih zaznamovale zlorabe političnih in človekovih pravic ter nasilje ob podpori države;

C.  ker je zimbabvejska volilna komisija 3. avgusta 2018 Emmersona Mnangagwo razglasila za zmagovalca predsedniških volitev, na katerih je zbral 50,8 % glasov, njegov nasprotnik in kandidat opozicije Nelson Chamisa pa 44,3 %; ker je poskusila opozicija nemudoma izpodbiti rezultate s trditvijo, da so bile volitve prirejene; ker je ustavno sodišče te obtožbe zavrnilo zaradi pomanjkanja dokazov in ker je bil novi mandat predsednika Mnangagwe 26. avgusta uradno potrjen;

D.  ker je v končnem poročilu misije EU za opazovanje volitev zapisano, da so bili podatki, ki jih je predložila zimbabvejska volilna komisija, netočni in so vsebovali številna odstopanja, kar je bilo dovolj za utemeljen dvom o njihovi točnosti in zanesljivosti;

E.  ker je dan po volitvah zaradi zamud pri razglasitvi rezultatov že izbruhnilo povolilno nasilje, v protestih, ki jih je sklicala opozicija, pa je umrlo šest ljudi in mnogo jih je bilo ranjenih; ker so mednarodni opazovalci, tudi tisti iz EU, nasilje ter pretirano uporabo sile s strani vojske in enot za notranjo varnost obsodili;

F.  ker je zimbabvejska komisija za človekove pravice 10. avgusta 2018 objavila izjavo o usklajenih volitvah leta 2018 in povolilnem ozračju, v kateri je potrdila, da je vojska napadla protestnike, izrazila globoko zaskrbljenost zaradi surovega in nasilnega ravnanja policije ter navedla, da so bile kršene temeljne pravice udeležencev demonstracij; ker je komisija vlado pozvala, naj začne narodni dialog;

G.  ker je predsednik Emmerson Mnangagwa 26. avgusta 2018 ob zaprisegi v Harareju obljubil svetlejšo, skupno prihodnost za vse Zimbabvejce, v kateri bodo preseženi medstrankarski spori, vlada pa bo trdno zavezana ustavnosti, utrjevanju pravne države, načelu ločitve oblasti, neodvisnosti sodstva in politikam, ki bodo privabile tako domači kot tuji kapital;

H.  ker je predsednik Mnangagwa septembra 2018 ustanovil preiskovalno komisijo, ki je decembra 2018 ugotovila, da so demonstracije, v katerih je bila povzročena ogromna gmotna škoda in številne poškodbe, podžigale in organizirale tako varnostne sile kot člani demokratičnega gibanja MDC Alliance ter da je bila napotitev vojske upravičena in v skladu z ustavo; ker je opozicija to poročilo zavrnila; ker je komisija pozvala k preiskavi znotraj varnostnih sil in h kazenskemu pregonu storilcev kaznivih dejanj ter priporočila izplačilo odškodnine žrtvam;

I.  ker so se politične napetosti po volitvah močno stopnjevale in naj bi se nasilje še nadaljevalo, kar resno ogroža prehod v demokracijo, ki ga je začela država;

J.  ker so gospodarski zlom, slabe socialne storitve in podražitev najosnovnejših izdelkov ljudi zelo razjezili; ker so se med 14. in 18. januarjem 2019 po 150-odstotni podražitvi goriva protesti v Zimbabveju razmahnili med splošno stavko na pobudo Zimbabvejskega kongresa sindikatov (ZCTU); ker so bili ti protesti tudi odgovor na vse večjo revščino, slabe gospodarske razmere in vse nižji življenjski standard;

K.  ker je vlada zaradi protestov 14. januarja 2019 obsodila „namerno in načrtno spodkopavanje ustavnega reda“ in zagrozila, da bo „ustrezno ukrepala zoper vse, ki skušajo z zaroto sabotirati mir“;

L.  ker so se posebne policijske sile odzvale s čezmernim nasiljem in zlorabami človekovih pravic, med drugim z uporabo pravega streliva, samovoljnimi aretacijami, ugrabitvami, racijami v zdravstvenih domovih, kjer so se zdravile žrtve represije, množičnim sojenjem aretiranih po hitrem postopku, mučenjem aretiranih posameznikov, posilstvi ter uničenjem zasebnega in javnega premoženja;

M.  ker je komisija za človekove pravice, ki jo je imenovala vlada, objavila poročilo, v katerem je razkrila, da so se vojaki in policisti zatekali k sistematičnemu mučenju;

N.  ker je bilo ubitih več kot 17 ljudi, na stotine pa jih je bilo ranjenih; ker je bilo aretiranih približno tisoč ljudi, med drugimi otroci v starosti od 9 do 16 let, dvema tretjinama aretiranih pa ni bila dovoljena izpustitev proti varščini; ker so številni še vedno nezakonito pridržani, v priporu pa naj bi bili izpostavljeni pretepanju in napadom;

O.  ker obstajajo dokazi, da je za umore, posilstva in oborožene rope večinoma odgovorna vojska; ker se na stotine aktivistov in predstavnikov opozicije še vedno skriva;

P.  ker so številni zagovorniki človekovih pravic ter lokalni in mednarodni akterji, vključno z EU, odgovor vlade na proteste obsodili kot „nesorazmeren“ in „pretiran“;

Q.  ker je režim začel prekinitve telekomunikacijskih storitev uporabljati kot orodje za preprečevanje organizacije in usklajevanja demonstracij v družbenih omrežjih; ker je večkrat blokiral mobilne in stacionarne telefonske linije, pa tudi internetne kanale in družbena omrežja, da bi preprečil dostop do informacij in komunikacijo ter tako prikril množične kršitve človekovih pravic, ki jih je načrtovala država; ker je zimbabvejsko vrhovno sodišče ugotovilo, da je sklicevanje na zakon o prestrezanju komunikacije za blokiranje spletne komunikacije nezakonito;

R.  ker so oblasti organizirale obsežno iskalno akcijo od vrat do vrat, pri čemer so na domovih aretirale mirne protestnike, zagovornike človekovih pravic, politične aktiviste, ugledne voditelje civilne družbe in njihove sorodnike;

S.  ker so sosednje države, na primer Južna Afrika, postale zatočišče za Zimbabvejce, ki so ubežali političnemu zatiranju in ekonomski stiski;

T.  ker policija nenehno zlorablja obstoječe zakone, na primer zakon o javnem redu in varnosti, da bi upravičila zatiranje pripadnikov opozicije in borcev za človekove pravice ter prepovedala zakonite in mirne demonstracije;

U.  ker je Zimbabve glede na stanje človekovih pravic in demokracije ena najslabših držav na svetu; ker so zimbabvejski prebivalci in zagovorniki človekovih pravic še vedno tarče napadov, sovražnega govora, blatenja, ustrahovanja in nadlegovanja, stalno pa se poroča tudi o mučenju;

V.  ker je predsednik pozval k narodnemu dialogu, ki se je začel 6. februarja, in vse politične stranke povabil k sodelovanju, gibanje MDC, glavna opozicijska stranka, pa je udeležbo zavrnilo;

W.  ker je Zimbabve podpisnik Sporazuma iz Cotonouja, ki v členu 96 določa, da je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin bistven element sodelovanja AKP-EU;

1.  poudarja soglasno željo, da bi Zimbabve postal mirna, demokratična in cvetoča država, v kateri bodo vsi državljani obravnavani primerno in enako pred zakonom in kjer bodo državni organi ukrepali v korist državljanov, ne proti njim;

2.  odločno obsoja nasilje, do katerega je prišlo med nedavnimi protesti v Zimbabveju; je trdno prepričan, da so mirni protesti del demokratičnega procesa in da se je treba na vsak način izogibati odzivu s čezmerno uporabo sile;

3.  poziva predsednika Mnangagwo, naj izpolni obljube, ki jih je dal ob zaprisegi, naj hitro prevzame nadzor nad razmerami in Zimbabve znova popelje po poti sprave ter spoštovanja demokracije in pravne države;

4.  poziva zimbabvejske oblasti, naj nemudoma naredijo konec zlorabam s strani varnostnih sil ter hitro in nepristransko raziščejo vse obtožbe o pretirani uporabi sile s strani policije in državnih uradnikov, da bodo posamezniki odgovarjali za svoja dejanja in da se zagotovi odgovornost; opominja, da ustava države predvideva neodvisen organ za preiskave pritožb zaradi neustreznega ravnanja policije in vojske, vendar ga mora vlada še ustanoviti;

5.  poziva zimbabvejsko vlado, naj nemudoma odpokliče vse pripadnike vojske in mladinske milice, nameščene po vsej državi, saj ustrahujejo prebivalce in s tem očitno kršijo zimbabvejsko ustavo;

6.  je prepričan, da je svoboda zbiranja, združevanja in izražanja bistven element demokracije; poudarja, da je nenasilno izražanje mnenja ustavna pravica vseh državljanov Zimbabveja, in oblasti ponovno opozarja na njihovo dolžnost, da zaščitijo pravico vseh državljanov do protestiranja zaradi vse slabših socialnih in ekonomskih razmer; poziva vlado, naj naredi konec nadlegovanju voditeljev in članov Zimbabvejskega kongresa sindikatov;

7.  poudarja, da ima opozicija v demokratični družbi temeljno vlogo;

8.  poziva zimbabvejske oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse politične zapornike;

9.  poziva zimbabvejsko vlado, naj nemudoma ustavi nadlegovanje in inkriminacijo akterjev civilne družbe ter prizna legitimno vlogo zagovornikov človekovih pravic;

10.  poziva zimbabvejsko vlado, naj spoštuje določbe deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic in mednarodnih instrumentov o človekovih pravicah, ki jih je država ratificirala;

11.  je močno zaskrbljen zaradi poročil o kršitvah dolžnega pravnega ravnanja z množičnim sojenjem po hitrem postopku; vztraja, da mora sodstvo spoštovati pravno državo ter v vseh okoliščinah zagotavljati svojo neodvisnost in pravico do poštenega sojenja; obsoja aretacije, ne da bi bile vložene obtožnice;

12.  poziva zimbabvejske oblasti, naj izvedejo hitro, temeljito, nepristransko in neodvisno preiskavo obtožb o kršitvah človekovih pravic in zlorabah, vključno s posilstvi in spolnim nasiljem s strani varnostnih sil, ter odgovorne sodno preganjajo; zahteva, da se vsem žrtvam spolnega nasilja omogoči zdravstvena oskrba, brez strahu pred maščevanjem;

13.  obsoja blokado interneta, s katero so oblasti prikrile zlorabe človekovih pravic s strani vojske in sil za notranjo varnost ter ovirale neodvisno poročanje in dokumentiranje zlorab med zatrtjem protestov in takoj po volitvah; poudarja, da je dostop do informacij pravica, ki jo morajo oblasti spoštovati v skladu z ustavnimi in mednarodnimi obveznostmi;

14.  obsoja zlorabe in omejevalno naravo zakona o javnem redu in varnosti ter zimbabvejske oblasti poziva, naj ga uskladijo z mednarodnimi standardi za varstvo in spodbujanje človekovih pravic;

15.  je še posebej zaskrbljen zaradi gospodarskih in socialnih razmer v Zimbabveju; spominja, da so glavni problemi države revščina, brezposelnost, kronična nedohranjenost in lakota; meni, da bo mogoče te probleme rešiti samo z ambicioznimi politikami na področju zaposlovanja, izobraževanja, zdravstva in kmetijstva;

16.  poziva vse politične akterje, naj ravnajo odgovorno in preudarno in naj se zlasti vzdržijo spodbujanja k nasilju;

17.  spominja zimbabvejsko vlado, da je podpora Evropske unije in njenih držav članic na osnovi sporazuma iz Cotonouja ter trgovinska, razvojna in gospodarska pomoč pogojena s spoštovanjem pravne države ter mednarodnih konvencij in pogodb, katerih pogodbenica je Zimbabve;

18.  znova opozarja, da je dolgoročna podpora odvisna od obsežnih reform in da zgolj obljube ne zadostujejo; poziva, naj bo evropsko sodelovanje z Zimbabvejem usmerjeno v vrednote in odločno v odnosih z zimbabvejskimi oblastmi;

19.  poziva vlado, naj nemudoma uresniči vsa priporočila preiskovalne komisije v zvezi s povolilnim nasiljem, zlasti o zagovarjanju politične strpnosti in odgovornem vodenju ter vzpostavitvi narodnega dialoga, ki bo verodostojen, vključujoč, pregleden in odgovoren;

20.  je seznanjen, da je vlada pripravljena izpolniti obljube o reformah; vseeno poudarja, da morajo biti te reforme tudi politične, ne le gospodarske; spodbuja vlado, opozicijo, predstavnike civilne družbe in verske voditelje, naj se kot enakopravni sogovorniki udeležijo narodnega dialoga, v katerem bodo človekove pravice spoštovane in zaščitene;

21.  poziva vlado, naj uresniči vsa priporočila misije EU za opazovanje volitev, zlasti tista o pravni državi in vključujočem političnem okolju; opozarja na deset prednostnih priporočil, ki jih je vodja te misije naštel v pismu predsedniku Mnangagwi z dne 10. oktobra 2018 – namreč naj poskrbi za jasnejši in skladnejši pravni okvir, da bodo imele vse politične stranke enake pogoje za delovanje, naj okrepi zimbabvejsko volilno komisijo, da bo postala resnično neodvisna in pregledna, s čimer bo povrnjeno zaupanje v volilni proces, naj zagotovi, da bo lahko bolj neodvisna zimbabvejska volilna komisija sama, brez vladnega nadzora, sprejemala svoja pravila, in ustvari bolj vključujoč volilni proces;

22.  poziva delegacijo EU in veleposlaništva držav članic v Zimbabveju, naj še nadalje tesno spremljajo razvoj dogodkov v državi in uporabijo vsa primerna sredstva za podporo zagovornikom človekovih pravic, organizacijam civilne družbe in sindikatom, spodbujanje temeljnih elementov Sporazuma iz Cotonouja in pomoč gibanjem za demokracijo;

23.  poziva EU, naj poglobi politični dialog o človekovih pravicah z Zimbabvejem na osnovi člena 8 Sporazuma iz Cotonouja;

24.  poziva Evropski svet, naj v luči odgovornosti in nedavnega državnega nasilja pregleda omejevalne ukrepe zoper posameznike in subjekte v Zimbabveju, tudi ukrepe, ki so začasno zamrznjeni;

25.  poziva mednarodno skupnost, zlasti Južnoafriško razvojno skupnost (SADC) in Afriško unijo, naj Zimbabveju ponudi bolj aktivno pomoč, da se poišče trajna demokratična rešitev za trenutno krizo;

26.  poziva sosednje države, naj spoštujejo določbe mednarodnega prava in vse tiste, ki so pobegnili pred nasiljem v Zimbabveju, zaščitijo z azilom, zlasti kratkoročnim;

27.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, vladi in parlamentu Zimbabveja, vladam držav Južnoafriške razvojne skupnosti in Afriške unije ter generalnemu sekretarju Skupnosti narodov (Commonwealth).

(1) UL L 42, 18.2.2017, str. 11.


Zagovorniki pravic žensk v Saudovi Arabiji
PDF 145kWORD 56k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o zagovornikih pravic žensk v Saudovi Arabiji (2019/2564(RSP))
P8_TA-PROV(2019)0117RC-B8-0111/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Saudovi Arabiji, zlasti tistih z dne 11. marca 2014 o Savdski Arabiji: odnosi z EU in njena vloga na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki(1), z dne 12. februarja 2015 o Savdski Arabiji: primer Raifa Badavija(2), z dne 8. oktobra 2015 o primeru Alija Mohameda Al Nimra(3), z dne 31. maja 2018 o položaju zagovornikov pravic žensk v Saudovi Arabiji(4) in z dne 25. oktobra 2018 o umoru novinarja Džamala Hašodžija na savdskem konzulatu v Istanbulu(5),

–  ob upoštevanju izjav tiskovnega predstavnika visokega komisarja OZN za človekove pravice z dne 29. maja 2018 o nedavnih aretacijah v Saudovi Arabiji in z dne 31. julija 2018 o samovoljnih pridržanjih zagovornikov človekovih pravic in aktivistov v Saudovi Arabiji, vključno z aktivisti za pravice žensk,

–  ob upoštevanju izjave več posebnih poročevalcev Združenih narodov z dne 12. oktobra 2018, v kateri so pozvali k takojšnji izpustitvi zagovornikov pravic žensk,

–  ob upoštevanju poročila visokega komisariata OZN za človekove pravice iz decembra 2017,

–  ob upoštevanju članstva Saudove Arabije v Svetu OZN za človekove pravice in Komisiji OZN o položaju žensk, pa tudi članstva v izvršnem svetu te komisije, ki se je začelo januarja 2019,

–  ob upoštevanju govora komisarja Hristosa Stilianidisa v imenu podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ob razpravi v Evropskem parlamentu 4. julija 2017 o izvolitvi Saudove Arabije za članico v Komisiji OZN o položaju žensk,

–  ob upoštevanju otvoritvenega govora podpredsednice/visoke predstavnice na 5. ministrskem srečanju med EU in Arabsko ligo, v katerem je izjavila: „Naj povem, da sodelovanje med Evropo in arabskim svetom še nikoli ni bilo tako pomembno, in prepričana sem, da še nikoli ni bilo tako potrebno.“,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (v nadaljnjem besedilu: konvencija CEDAW),

–  ob upoštevanju zaključnih ugotovitev odbora za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk o združenem tretjem in četrtem rednem poročilu za Saudovo Arabijo z dne 9. marca 2018,

–  ob upoštevanju poročila skupine za pregled pridržanj (Detention Review Panel) o pridržanih aktivistih za pravice žensk v Saudovi Arabiji,

–  ob upoštevanju zakona o prepovedi nadlegovanja, ki ga je savdski svet šura sprejel 28. maja 2018,

–  ob upoštevanju splošnega rednega pregleda za Saudovo Arabijo iz novembra 2018,

–  ob upoštevanju svetovnega indeksa svobode tiska za leto 2018, ki ga je objavila organizacija Novinarji brez meja, po katerem je Saudova Arabija med 180 državami na 169. mestu,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju podelitve nagrade Saharova za svobodo misli savdskemu blogerju Raifu Badaviju leta 2015,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so savdske oblasti aretirale aktiviste zaradi zavzemanja za pravice žensk in so ti še vedno priprti brez obtožnice; ker so med aktivisti Ludžajn Al Hatlul, Aziza Al Jusef, Eman Al Nafdžan, Nuf Abdulaziz, Maja Al Zahrani, Samar Badavi, Nasima Al Sada, Šadan Al Anezi, Abir Namankani, Amal Al Harbi in Hatun Al Fasi, vse pa so aktivistke za pravice žensk, pa tudi moški podporniki gibanja, tudi Mohamed Al Rabjah; ker so ti aktivisti znani po svoji kampanji proti prepovedi vožnje za ženske in za odpravo sistema moškega skrbništva; ker so bili aretirani še pred predvideno odpravo prepovedi vožnje za ženske 24. junija 2018; ker naj bi nekatere med njimi napotili na specializirano kazensko sodišče, ki je bilo prvotno ustanovljeno za sojenje pripornikom v zvezi s terorističnimi kaznivimi dejanji;

B.  ker se zagovornica človekovih pravic Isra Al Ghomgham iz regije Katif še vedno sooča s samovoljnim pridržanjem; ker je bila obsojena na smrt, a je bila kazen pred kratkim preklicana, še vedno pa jo bremenijo nedoločene obtožbe; ker vlada zaskrbljenost zaradi njenega telesnega in duševnega počutja;

C.  ker se v poročilih trdi, da so savdski zasliševalci mučili in zlorabljali, tudi spolno, vsaj tri aktivistke, pridržane maja 2018; ker za družinske člane aktivistk, kot so starši Ludžajn Al Hatlul, velja prepoved potovanja;

D.  ker je ministrstvo Saudove Arabije za medije zavrnilo obtožbe o mučenju pripornikov v kraljevini kot neutemeljena poročila;

E.  ker je aktivistka Ludžajn Al Hatlul pridržana od marca 2018, ko je prisostvovala seji o pregledu za Saudovo Arabijo v Odboru OZN za odpravo diskriminacije žensk; ker je bila od maja do septembra 2018 zaprta v samici, v tem času pa so jo po poročanju njenih staršev mučili;

F.  ker je po objavi poročil o mučenju delegacija savdske komisije za človekove pravice obiskala Ludžajn Al Hatlul; ker ji niso mogli zagotoviti zaščite; ker jo je pozneje obiskal državni tožilec, da bi zabeležil njeno pričevanje;

G.  ker je Ludžajn Al Hatlul nominirana za Nobelovo nagrado za mir za leto 2019;

H.  ker Saudova Arabija ženskam še vedno nalaga nekatere od najstrožjih omejitev kljub nedavnim vladnim reformam, katerih namen je spodbuditi pravice žensk v zaposlitvenem sektorju; ker je savdski politični in družbeni sistem, v katerem so ženske v bistvu drugorazredni državljani, še vedno diskriminatoren, ne omogoča svobode vere in prepričanja, močno diskriminira številčne tuje delavce v tej državi in močno zatira vsak izraz nestrinjanja;

I.  ker ima Saudova Arabija vrsto diskriminatornih zakonov, zlasti pravnih določb v zvezi z osebnim statusom, položajem delavk migrantk, zakonikom o civilnem statusu, zakonikom o delovnih razmerjih, zakonom o državljanstvu in sistemom moškega skrbništva, ki uveljavljanje večine pravic žensk iz konvencije CEDAW pogojuje z dovoljenjem moškega skrbnika;

J.  ker savdske ženske v sistemu moškega skrbništva nimajo niti najosnovnejšega nadzora nad svojim življenjem; ker še vedno veljajo diskriminatorni zakoni, ki urejajo zakonsko zvezo in razvezo, in ker morajo ženske v skladu z zakonom dobiti dovoljenje moškega skrbnika za vpis na visokošolski študij, iskanje zaposlitve, potovanje ali sklenitev zakonske zveze; ker savdske ženske, poročene s tujcem, za razliko od savdskih moških, ne morejo prenesti državljanstva na svoje otroke ali zakonce;

K.  ker je glede na mnenje Odbora za odpravo diskriminacije žensk splošna zadržanost Saudove Arabije v zvezi s konvencijo CEDAW neskladna s cilji in namenom te konvencije in po njenem 28. členu nedopustna;

L.  ker so bili od prihoda kronskega princa Mohameda Bin Salmana Al Sauda na oblast junija 2017 številni zagovorniki človekovih pravic, aktivisti in kritiki samovoljno pridržani ali neupravičeno obsojeni na dolge zaporne kazni zgolj zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja;

M.  ker bi moral biti program reform Vizija 2030, ki si prizadeva za gospodarsko in družbeno preobrazbo te države, tudi s krepitvijo vloge žensk, resnična priložnost za savdske ženske, da si zagotovijo pravno emancipacijo, ki je absolutno nujna, da bi lahko polno uživale svoje pravice iz konvencije CEDAW; ker pa se zdi, da nedavni val aretacij in domnevna mučenja zagovornikov pravic žensk vodi stran od tega cilja in bi utegnil odvrniti pozornost od programa reform; ker odlok o Viziji 2030 nima ustreznega pravnega okvira;

N.  ker sta svoboda izražanja ter svoboda tiska in medijev, tako spletnih kot nespletnih, bistvena pogoja in katalizatorja demokratizacije in reform ter nadzora nad oblastjo;

O.  ker ima Saudova Arabija eno najvišjih stopenj usmrtitev na svetu; ker je bilo med letoma 2014 in 2017 povprečno letno število usmrtitev vsaj 126; ker oblasti izrekajo smrtno kazen za nenasilna kazniva dejanja, kot je tihotapljenje drog, izdaja in prešuštvo; ker se je tudi za kršitve, kot je odpadništvo, ki po mednarodnem pravu o človekovih pravicah ne bi smele šteti za kazniva dejanja, uporabila smrtna kazen;

P.  ker je bil indeks OZN človekovega razvoja za Saudovo Arabijo za leto 2018 ocenjen na 0,853, s čimer se država uvršča na 39. mesto med 188 državami in ozemlji; ker je indeks OZN neenakosti med spoloma za Saudovo Arabijo 0,234, s čimer se ta uvršča na 39. mesto med 189 državami glede na indeks za leto 2017; ker je indeks OZN razvoja enakosti spolov za Saudovo Arabijo 0,877 (in je ta 39. na svetu);

1.  odločno obsoja pridržanja zagovornikov pravic žensk, ki so se zavzemali za odpravo prepovedi vožnje, pa tudi vseh miroljubnih zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, odvetnikov in aktivistov, ter izraža pretresenost zaradi verodostojnih poročil o sistematičnem mučenju številnih med njimi, vključno z Ludžajn Al Hatlul;

2.  poziva savdske oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo te zagovornike pravic žensk in vse zagovornike človekovih pravic, odvetnike, novinarje in druge zapornike vesti, ki so bili pridržani in obsojeni zgolj zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja in mirnega dela na področju človekovih pravic, ter naj neodvisnim mednarodnim opazovalcem dovolijo, da se srečajo s pridržanimi zagovornicami človekovih pravic;

3.  poziva savdske oblasti, naj neodvisnim zdravnikom omogočijo dostop do pripornikov; poudarja, je treba pri pridržanju pripornikov, tudi priprtih zagovornikov človekovih pravic, upoštevati načela za zaščito vseh oseb, ki so kakor koli pridržane ali zaprte, kakor jih je generalna skupščina OZN sprejela z resolucijo št. 43/173 z dne 9. decembra 1988;

4.  vztraja, da bi morali neodvisni opazovalci vključevati opazovalce iz delegacije EU v Saudovo Arabijo ali iz institucij EU ter imetnike mandatov OZN za človekove pravice, kot so posebni poročevalec za mučenje in drugo okrutno, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje ali mednarodne nevladne organizacije;

5.  vztraja, naj savdske oblasti prenehajo z vsemi oblikami nadlegovanja, tudi na pravosodni ravni, proti Ludžajn Al Hatlul, Azizi Al Jusef, Eman Al Nafdžan, Nuf Abdulaziz, Maji Al Zahrani, Samar Badavi, Nasimi Al Sada, Šadan Al Anezi, Abir Namankani, Amal Al Harbi, Hatun Al Fasi, Isri Al Ghomgham, Mohamedu Al Rabjahu in vsem drugim zagovornikom človekovih pravic v tej državi, da bi lahko svoje delo opravljali brez neupravičenih ovir ali strahu pred povračilnimi ukrepi proti njim in njihovim družinam;

6.  obsoja nenehno zatiranje in mučenje zagovornikov človekovih pravic, tudi zagovornikov pravic žensk, v Saudovi Arabiji, kar spodkopava verodostojnost procesa reform v državi; obsoja nenehno in sistematično diskriminacijo žensk in otrok v Saudovi Arabiji;

7.  poziva Saudovo Arabijo, naj javno zagotovi varnost vseh priprtih aktivistov, pridržanim ženskam omogoči dostop do odvetnikov in družinskih članov, predloži dokaze o njihovem dobrem počutju in izpusti tiste, ki so zaprti le zaradi mirnega zagovarjanja reform;

8.  izreka priznanje in podporo zagovornikom pravic savdskih žensk, ki se zavzemajo za enako in pošteno obravnavo v družbi, ter vsem tistim, ki se kljub težavam zavzemajo za človekove pravice;

9.  je zelo zaskrbljen zaradi razširjenosti spolnega nasilja v Saudovi Arabiji, ki se večinoma še vedno ne prijavi in ne dokumentira, utemeljuje pa se z navajanjem nazadnjaških razlogov, kot je potreba po discipliniranju žensk pod moškim skrbništvom; poziva savdske oblasti, naj sprejmejo celovito zakonodajo, s katero bodo natančno opredelile in kriminalizirale vse oblike nasilja na podlagi spola nad ženskami, zlasti pohabljanje ženskih spolnih organov, posilstvo, vključno s posilstvom v zakonu, spolne napade in spolno nadlegovanje, in naj odpravijo vse ovire za dostop žensk do pravnega varstva; izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil o prevladujoči praksi otroških porok;

10.  obsoja obstoj sistema moškega skrbništva, na podlagi katerega se še vedno pričakuje dovoljenje moškega skrbnika na številnih področjih, kot so potovanje v tujino, dostop do zdravstvenih storitev, izbira prebivališča, sklenitev zakonske zveze, vložitev pritožbe pri pravosodnih organih, zapustitev državnih zatočišč za zlorabljene ženske ali centrov za pridržanje; poudarja, da ta ureditev odraža globoko zakoreninjen patriarhalni sistem, ki vlada v državi; poziva savdsko vlado, naj nemudoma odpravi sistem moškega skrbništva in razveljavi druge zakone, ki diskriminirajo ženske in dekleta;

11.  je seznanjen, da je bil nedavno sprejet zakon, v skladu s katerim je mogoče savdske ženske obvestiti z besedilnim sporočilom, da se je mož razvezal od njih, zato da ne bi bile razvezane brez svoje vednosti; poudarja, da ta zakon ne ureja dejstva, da se lahko savdske ženske razvežejo le v zelo omejenih primerih, na primer s privolitvijo svojega moža ali če jih mož rani;

12.  izraža zaskrbljenost zaradi vladnih spletnih storitev, s katerimi lahko moški skrbniki nadzorujejo ženske, določajo, kdaj in kako lahko prečkajo meje Saudove Arabije, ter prek SMS sporočil v realnem času izvejo, če potujejo;

13.  pozdravlja odpravo prepovedi vožnje za ženske v državi v okviru agende Vizija 2030;

14.  poziva savdske oblasti, naj spremenijo zakon o združenjih in ustanavljanju organizacij iz decembra 2015 in ženskim aktivistkam omogočijo, da se organizirajo ter svobodno in neodvisno opravljajo svoje delo brez neumestnega vmešavanja državnih organov; prav tako poziva k spremembi protiterorističnega zakona in zakona proti kibernetski kriminaliteti ter zakona o tisku in publikacijah, ki se vedno znova uporabljajo za preganjanje zagovornikov človekovih pravic, pa tudi vseh diskriminatornih določb v pravnem sistemu, vključno na področju dedovanja;

15.  poziva savdske oblasti, naj ratificirajo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, umaknejo pridržke do CEDAW in ratificirajo izbirni protokol h konvenciji, da bodo lahko savdske ženske v celoti uživale pravice, določene v njej, ter naj odpravijo otroške in prisilne poroke ter obvezna pravila oblačenja za ženske; poziva Saudovo Arabijo, naj izda stalno povabilo za obisk države predstavnikom vseh posebnih postopkov Sveta OZN za človekove pravice;

16.  poudarja, da so pravice do svobode izražanja in mirnega združevanja in zbiranja zaščitene v skladu z mednarodnim pravom o človekovih pravicah; poziva savdske oblasti, naj omogočijo delovanje neodvisnega tiska in medijev ter vsem prebivalcem Saudove Arabije zagotovijo svobodo izražanja tako na spletu kot drugje, združevanja in mirnega zbiranja; poziva savdske oblasti, naj odpravijo omejitve za zagovornike človekovih pravic, ki jim prepovedujejo, da bi javno spregovorili v družbenih omrežjih in klasičnih mednarodnih medijih;

17.  poziva savdske oblasti, naj uvedejo takojšen moratorij za uporabo smrtne kazni, s čimer bodo storili prvi korak k njeni odpravi; poziva k ponovnemu pregledu vseh smrtnih obsodb, da bi zagotovili, da so se pri sojenju spoštovali mednarodni standardi;

18.  priporoča napotitev ad hoc delegacije Pododbora za človekove pravice (DROI) in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (FEMM) pred koncem sedanjega mandata v Saudovo Arabijo, ki bi obiskala ženske v zaporu in organizirala potrebne sestanke s savdskimi oblastmi;

19.  je seznanjen s sodelovanjem med EU in Saudovo Arabijo in spodbuja nadaljnji dialog;

20.  obžaluje neučinkovite izjave Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) in držav članic o primerih zagovornic človekovih pravic, ki so pridržane od maja 2018;

21.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj v pogovorih s savdskimi oblastmi izpostavijo primere Ludžajn Al Hatlul, Emane Al Nafdžan, Azize Al Jusef, Samar Badavi, Nasime Al Sada in vseh drugih zagovornic človekovih pravic ter zahtevajo njihovo izpustitev; vztraja, da bi morali diplomati EU do njihove izpustitve pozivati savdske oblasti, naj poskrbijo za njihovo varnost in naj v celoti raziščejo poročila o mučenju;

22.  poziva Komisijo in Parlament, naj preučita, zakaj Saudove Arabije ni v registru EU za preglednost;

23.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj v pogovorih s savdskimi oblastmi izpostavijo primere Isre Al Gomgam, njenega moža Muse Al Hašima in njihovih štirih zagovornikov Ahmeda Al Matruda, Alija Uvajšerja, Kalida Al Ganima in Mujtaba Al Muzaina ter naj zahtevajo njihovo izpustitev; poleg tega poziva k pojasnitvi primera šejka Salmana Al Avda in k njegovi izpustitvi;

24.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj vzpostavijo enotno stališče, s katerim bodo zagotovile, da bodo evropske diplomatske službe v Saudovi Arabiji sistematično uporabljale mehanizme, predvidene v smernicah EU o zagovornikih človekovih pravic, vključno z javnimi izjavami, diplomatskimi potezami, spremljanjem sojenj in obiski zaporov, v zvezi z zagovorniki pravic savdskih žensk, ki so pridržani od maja 2018;

25.  poziva, naj na naslednjem zasedanju Sveta OZN za človekove pravice predloži resolucijo Evropskega parlamenta o položaju zagovornikov človekovih pravic v Saudovi Arabiji; poziva EU, naj na naslednjem zasedanju Sveta za človekove in Komisije o položaju žensk opozori na vprašanje članstva držav z vprašljivim spoštovanjem človekovih pravic, tudi kar zadeva spoštovanje pravic žensk in enakosti spolov; poziva EU, naj na naslednjem zasedanju Sveta OZN za človekove pravice predlaga imenovanje posebnega poročevalca OZN za človekove pravice v Saudovi Arabiji;

26.  ponovno poziva savdske oblasti, naj ustavijo bičanje Raifa Badavija in naj ga nemudoma in brezpogojno izpustijo; vztraja, naj vsi visoki predstavniki EU, zlasti podpredsednica/visoka predstavnica in vsi komisarji, v stikih s savdskimi sogovorniki sistematično opozarjajo na primer Raifa Badavija in med obiskom države zahtevajo srečanje z njim; se zavezuje, da bo povečal prizadevanja za njegovo izpustitev; poziva svojega predsednika, naj potuje v Riad, da bi o primeru prejemnikov nagrade Saharova razpravljal neposredno z odgovornimi oblastmi;

27.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj zagotovijo popolno izvajanje smernic EU v zvezi z zagovorniki človekovih pravic in razširijo svojo zaščito in podporo zagovornikom človekovih pravic, zlasti ženskam; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj poroča o sedanjem stanju vojaškega in varnostnega sodelovanja držav članic EU s savdskimi oblastmi;

28.  ponovno poziva Svet, naj sprejme skupno stališče, da bi se uvedel embargo EU na prodajo orožja Saudovi Arabiji in da bi se spoštovalo Skupno stališče 2008/944/SZVP(6); poziva k embargu za izvoz sistemov za nadzor in drugega blaga z dvojno rabo, ki se utegnejo v Saudovi Arabiji uporabiti za zatiranje prebivalstva, tudi zagovornic človekovih pravic; je zaskrbljen zaradi uporabe orožja in tehnologije za kibernetski nadzor, ki ga izvajajo oblasti Saudove Arabije; opozarja države članice, da je nadaljnje trgovanje z orožjem s Saudovo Arabijo v nasprotju s skupnim stališčem EU glede izvoza orožja; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje naj predlaga, Svet pa naj sprejme omejevalne ukrepe proti Saudovi Arabiji, vključno z zamrznitvijo premoženja in prepovedjo izdajanja vizumov, kot odziv na kršitve človekovih pravic;

29.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj še naprej vodijo dialog s Saudovo Arabijo o človekovih pravicah, temeljnih svoboščinah in zaskrbljujoči vlogi države v tej regiji; izraža svojo pripravljenost za vodenje konstruktivnega in odprtega dialoga s savdskimi oblastmi, tudi s poslanci, o izvajanju njihovih mednarodnih obveznosti na področju človekovih pravic; poziva k izmenjavi strokovnega znanja o pravosodju in pravnih zadevah, da bi okrepili varstvo pravic posameznikov v Saudovi Arabiji;

30.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, generalnemu sekretarju OZN, visokemu komisarju OZN za človekove pravice, Komisiji OZN o položaju žensk Svetu OZN za človekove pravice, njegovemu veličanstvu kralju Salmanu bin Abdulazizu Al Saudu in prestolonasledniku Mohamedu bin Salmanu Al Saudu, vladi Kraljevine Saudove Arabije in generalnemu sekretarju Centra za nacionalni dialog Kraljevine Saudove Arabije.

(1) UL C 378, 9.11.2017, str. 64.
(2) UL C 310, 25.8.2016, str. 29.
(3) UL C 349, 17.10.2017, str. 34.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0232.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0434.
(6) Skupno stališča Sveta 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme, UL L 335, 13.12.2008, str. 99.


Mehanizem za reševanje pravnih in upravnih ovir v čezmejnem okviru ***I
PDF 235kWORD 72k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu za reševanje pravnih in upravnih ovir v čezmejnem okviru (COM(2018)0373 – C8-0228/2018 – 2018/0198(COD))
P8_TA(2019)0118A8-0414/2018

To besedilo se obdeluje za objavo v vašem jeziku. Različica PDF ali WORD je že na voljo, če kliknete na ikono zgoraj.


Osnutek sporazuma o sodelovanju med Eurojustom in Gruzijo *
PDF 120kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o odobritvi sklenitve sporazuma o sodelovanju med Eurojustom in Gruzijo s strani Eurojusta (13483/2018 – C8-0484/2018 – 2018/0813(CNS))
P8_TA-PROV(2019)0119A8-0065/2019

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (13483/2018),

–  ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe o Evropski uniji, kakor je bila spremenjena z Amsterdamsko pogodbo, in člena 9 Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, na podlagi katerih se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0484/2018),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2002/187/PNZ z dne 28. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojusta za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala(1), zlasti člena 26a(2),

–  ob upoštevanju člena 78c Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A8-0065/2019),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 63, 6.3.2002, str. 1.


Vrednotenje zdravstvenih tehnologij ***I
PDF 362kWORD 109k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vrednotenju zdravstvenih tehnologij in spremembi Direktive 2011/24/EU (COM(2018)0051 – C8-0024/2018 – 2018/0018(COD))
P8_TA(2019)0120A8-0289/2018

To besedilo se obdeluje za objavo v vašem jeziku. Različica PDF ali WORD je že na voljo, če kliknete na ikono zgoraj.


Okvir za pregled neposrednih tujih naložb v Evropski uniji ***I
PDF 227kWORD 79k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za pregled neposrednih tujih naložb v Evropski uniji (COM(2017)0487 – C8-0309/2017 – 2017/0224(COD))
P8_TA-PROV(2019)0121A8-0198/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0487),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0309/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 19. aprila 2018(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 23. marca 2018(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 5. decembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za zunanje zadeve ter Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0198/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  se seznanja z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji, ki bo objavljena v seriji L Uradnega lista Evropske unije skupaj s končnim zakonodajnim aktom;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 14. februarja 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za pregled neposrednih tujih naložb v Uniji

P8_TC1-COD(2017)0224


EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 207(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Neposredne tuje naložbe prispevajo k rasti Unije s krepitvijo njene konkurenčnosti, ustvarjanjem delovnih mest in ekonomije obsega, doprinosom kapitala, tehnologije, inovacij, strokovnega znanja in izkušenj ter odpiranjem novih trgov za izvoz iz Unije. Podpirajo cilje naložbenega načrta za Evropo in prispevajo h drugim projektom in programom Unije.

(2)  Člen 3(5) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) določa, da Unija v odnosih s preostalim svetom podpira in spodbuja svoje vrednote in interese ter prispeva k zaščiti svojih državljanov. Poleg tega imajo Unija in države članice ▌odprto naložbeno okolje, kar je določeno v Pogodbi o delovanju Evropske unije (▌PDEU) in vključeno v mednarodne zaveze Unije in njenih držav članic v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami.

(3)  Unija in države članice imajo možnost, da v skladu z mednarodnimi zavezami, sprejetimi v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO), Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter trgovinskih in naložbenih sporazumov, sklenjenih s tretjimi državami, sprejmejo omejevalne ukrepe v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami zaradi varnosti ali javnega reda, če so izpolnjene določene zahteve. Okvir, vzpostavljen s to uredbo, se nanaša na neposredne tuje naložbe v Uniji. Naložbe v tujini in dostop do trgov tretjih držav urejajo drugi instrumenti trgovinske in naložbene politike.

(4)  Ta uredba ne vpliva na pravico držav članic, da odstopajo od prostega pretoka kapitala, kot je določeno v točki (b) člena 65(1) PDEU. Več držav članic je sprejelo ukrepe, s katerimi lahko omejijo tak pretok zaradi javnega reda ali javne varnosti. Ti ukrepi odražajo cilje in pomisleke držav članic v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami in bi lahko vodili do številnih mehanizmov, ki se razlikujejo glede na njihovo področje uporabe in postopek. Države članice, ki bi želele v prihodnje vzpostaviti take mehanizme, bi lahko upoštevale delovanje, izkušnje in najboljše prakse obstoječih mehanizmov.

(5)  Trenutno ni na ravni Unije nobenega celovitega okvira za pregled neposrednih tujih naložb zaradi varnosti ali javnega reda, medtem ko so večji trgovinski partnerji Unije takšne okvire že razvili.

(6)  Neposredne tuje naložbe sodijo na področje skupne trgovinske politike. V skladu s točko (e) člena 3(1) PDEU ima ▌Unija izključno pristojnost na področju skupne trgovinske politike.

(7)  Pomembno je, da se zagotovi pravna varnost za mehanizme pregleda držav članic zaradi varnosti in javnega reda ter da se zagotovi usklajevanje in sodelovanje po vsej ▌Uniji pri pregledu neposrednih tujih naložb, ki lahko vplivajo na varnost ali javni red. Ta skupni okvir ne vpliva na izključno pristojnost držav članic za varovanje nacionalne varnosti, kot je določeno v členu 4(2) PEU. Prav tako ne vpliva na zaščito njihovih bistvenih varnostnih interesov v skladu s členom 346 PDEU.

(8)  Okvir za pregled neposrednih tujih naložb in za sodelovanje bi moral državam članicam in Komisiji ▌omogočati celovito obravnavo tveganj za varnost ali javni red ter prilagajanje spreminjajočim se okoliščinam, hkrati pa bi imele države članice še naprej na voljo potrebno prožnost, da bi lahko pregledovale neposredne tuje naložbe zaradi varnosti in javnega reda ob upoštevanju svojih individualnih razmer in nacionalnih posebnosti. Odločitev o tem, ali se vzpostavi mehanizem pregleda oziroma se pregledajo posamezne neposredne tuje naložbe, ostaja v izključni pristojnosti zadevne države članice.

(9)  S to uredbo bi bilo treba zajeti najrazličnejše naložbe, ki vzpostavljajo ali ohranjajo trajne in neposredne povezave med vlagatelji iz tretjih držav, vključno z državnimi subjekti, in podjetji, ki izvajajo gospodarsko dejavnost v državi članici. Vendar pa ne bi smela zajemati portfeljskih naložb.

(10)  Države članice, ki imajo vzpostavljene mehanizme pregleda, bi morale sprejeti potrebne ukrepe v skladu s pravom Unije, da bi preprečile izogibanje njihovim mehanizmom pregleda in odločitvam v zvezi s pregledom. To bi moralo zajemati naložbe, opravljene iz Unije, ki se izvedejo prek umetnih ureditev, ki ne odražajo gospodarske realnosti in s katerimi se doseže izogibanje mehanizmom pregleda in odločitvam v zvezi s pregledom, pri čemer je vlagatelj v končni lasti ali pod končnim nadzorom fizične osebe ali podjetja iz tretje države. To ne vpliva na svobodo ustanavljanja in prosti pretok kapitala, določena v PDEU.

(11)   Države članice bi morale imeti možnost, da ocenijo tveganja za varnost ali javni red, ki izhajajo iz bistvenih sprememb lastniške strukture ali ključnih značilnosti tujega vlagatelja.

(12)   Primerno je, da se v pomoč državam članicam in Komisiji pri uporabi te uredbe navede seznam dejavnikov, ki bi se lahko upoštevali pri ugotavljanju, ali neposredna tuja naložba lahko vpliva na varnost ali javni red. Ta seznam bo tudi povečal preglednost mehanizmov pregleda držav članic za vlagatelje, ki razmišljajo o neposrednih tujih naložbah v Uniji ali pa so te že izvedli. Seznam dejavnikov, ki bi lahko vplivali na varnost ali javni red, bi moral ostati neizčrpen.

(13)  Pri ugotavljanju, ali neposredne tuje naložbe lahko vplivajo na varnost ali javni red, bi morale države članice in Komisija imeti možnost, da upoštevajo vse ustrezne dejavnike (vključno z učinki na kritično infrastrukturo, tehnologije, tudi ključne omogočitvene tehnologije) in vire, ki so bistveni za varnost ali ohranjanje javnega reda, katerih motnja, nedelovanje, izguba ali uničenje bi imeli pomemben učinek v državi članici ali v Uniji. Pri tem bi morale države članice in Komisija imeti tudi možnost, da bi upoštevale kontekst in okoliščine neposredne tuje naložbe, zlasti, ali je tuji vlagatelj pod neposrednim ali posrednim nadzorom, na primer prek znatnega financiranja vlade tretje države, vključno s subvencijami, ali pa pod vodstvom države v tujini izvaja naložbene projekte ali programe.

(14)   Države članice ali Komisija, kot je ustrezno, lahko upoštevajo relevantne informacije, ki jih prejmejo od gospodarskih subjektov, organizacij civilne družbe ali socialnih partnerjev, kot so sindikati, v zvezi z neposredno tujo naložbo, ki lahko vpliva na varnost ali javni red.

(15)  Primerno je določiti bistvene elemente okvira za pregled neposrednih tujih naložb s strani države članice, da se vlagateljem, Komisiji in drugim državam članicam pojasni, kako bodo take naložbe verjetno pregledane. Ti elementi bi morali vključevati vsaj ▌časovne okvire za pregled in možnost, da se tuji vlagatelji lahko pritožijo zoper odločitve v zvezi s pregledom. Pravila in postopki v zvezi z mehanizmi pregleda bi morali biti pregledni in ne bi smeli diskriminirati med tretjimi državami.

(16)  Vzpostaviti bi bilo treba mehanizem, ki bi državam članicam omogočal, da sodelujejo in si medsebojno pomagajo, kadar bi lahko neposredne tuje naložbe v eni državi članici vplivale na varnost ali javni red v drugih državah članicah. Države članice bi morale imeti možnost, da predložijo pripombe državi članici, v kateri se taka naložba načrtuje ali je bila zaključena, ne glede na to, ali ima ta država članica vzpostavljen mehanizem pregleda ali se taka naložba pregleduje. Zahteve za informacije, odgovore in pripombe držav članic bi bilo treba tudi posredovati Komisiji. Komisija bi morala ▌imeti možnost, da državi članici, v kateri se naložba načrtuje ali je bila zaključena, po potrebi izda mnenje v smislu člena 288 PDEU. Država članica bi morala imeti možnost tudi, da Komisijo zaprosi za mnenje ali druge države članice za pripombe o neposredni tuji naložbi na njenem ozemlju.

(17)   Ko država članica prejme pripombe drugih držav članic ali mnenje Komisije, bi morala take pripombe ali mnenje ustrezno upoštevati, po potrebi prek ukrepov, ki so ji na voljo na podlagi nacionalnega prava, ali pri širšem oblikovanju politik v skladu s svojo dolžnostjo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU. Končna odločitev v zvezi s katero koli neposredno tujo naložbo, ki se pregleduje, ali katerim koli ukrepom, sprejetim v zvezi z neposredno tujo naložbo, ki se ne pregleduje, ostaja v izključni pristojnosti države članice, v kateri se zadevna naložba načrtuje ali zaključi.

(18)   Mehanizem sodelovanja bi se moral uporabljati le za zaščito varnosti ali javnega reda. Zato bi morale države članice ustrezno utemeljiti vsako zahtevo za informacije v zvezi s določeno neposredno tujo naložbo v drugi državi članici, pa tudi vsako morebitno pripombo, ki jo naslovijo na to državo članico. Enake zahteve bi morale veljati, kadar Komisija zaprosi za informacije v zvezi s posamezno neposredno tujo naložbo ali državi članici izda mnenje. Skladnost s temi zahtevami je pomembna tudi v primerih, kadar vlagatelj iz države članice tekmuje z vlagatelji iz tretjih držav za izvedbo naložbe v drugi državi članici, kot je pridobitev sredstev.

(19)  Poleg tega bi morala imeti Komisija možnost, da predloži mnenje v smislu člena 288 PDEU glede neposrednih tujih naložb, ki lahko vplivajo na projekte in programe v interesu Unije zaradi varnosti ali javnega reda. Komisija bi tako pridobila orodje za zaščito projektov in programov, ki koristijo Uniji kot celoti in pomenijo pomemben prispevek k njeni gospodarski rasti, ustvarjanju delovnih mest in konkurenčnosti. To bi moralo zajemati zlasti projekte in programe, ki vključujejo znaten prispevek sredstev Unije ali ki so bili vzpostavljeni na podlagi prava Unije v zvezi s kritično infrastrukturo, kritično tehnologijo ali kritičnimi viri. Te projekte ali programe v interesu Unije ▌bi bilo treba navesti v tej uredbi. Mnenje, ki je naslovljeno na državo članico, bi bilo treba sočasno poslati tudi drugim državam članicam. ▌

Država članica bi morala v največji možni meri upoštevati mnenje, ki ga prejme od Komisije, po potrebi prek ukrepov, ki so ji na voljo na podlagi nacionalnega prava, ali pri širšem oblikovanju politik, če tega mnenja Komisije ne upošteva, pa bi ji morala predložiti pojasnilo v skladu s svojo dolžnostjo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU. Končna odločitev v zvezi s katero koli neposredno tujo naložbo, ki se pregleduje, ali katerim koli ukrepom, sprejetim v zvezi z neposredno tujo naložbo, ki se ne pregleduje, ostaja v izključni pristojnosti države članice, v kateri se zadevna naložba načrtuje ali zaključi.

(20)   Da bi upoštevali razvoj v zvezi s projekti in programi v interesu Unije, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, s katerimi spremeni seznam projektov in programov v interesu Unije, ki je v Prilogi k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(6). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(21)  Da se vlagateljem zagotovi večja varnost, bi morale imeti države članice možnost, da predložijo pripombe, Komisija pa bi morala imeti možnost, da izda mnenje v zvezi z zaključenimi naložbami, ki se ne pregledujejo, in sicer v obdobju, omejenem na 15 mesecev po zaključku neposredne tuje naložbe. Mehanizem sodelovanja se ne bi smel uporabljati za neposredne tuje naložbe, zaključene pred … [datum začetka veljavnosti te uredbe].

(22)   Države članice bi morale Komisiji priglasiti svoje mehanizme pregleda in vse njihove spremembe ter letno poročati o njihovi uporabi, vključno o odločitvah, ki neposredne tuje naložbe dovoljujejo, prepovedujejo ali zanje določajo pogoje ali o ukrepih za zmanjšanje tveganj, in o odločitvah v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami, ki lahko vplivajo na projekte ali programe v interesu Unije. Vse države članice bi morale ▌poročati o neposrednih tujih naložbah, ki so bile izvedene na njihovem ozemlju, in sicer na podlagi informacij, ki so jim na voljo. Za izboljšanje kakovost in primerljivosti informacij, ki jih predložijo države članice, in olajšanje spoštovanja obveznosti priglasitve in poročanja, bi morala Komisija zagotoviti standardizirane obrazce, pri tem pa med drugim upoštevati ustrezne obrazce, ki se uporabljajo za namene poročanja Eurostatu, kadar je to ustrezno.

(23)  Za zagotovitev učinkovitosti mehanizma sodelovanja je pomembno tudi, da se zagotovi minimalna raven informacij in usklajevanja v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, v vseh državah članicah. Te informacije bi morale države članice ▌dati na voljo za neposredne tuje naložbe, ki se pregledujejo, na zahtevo pa tudi za druge neposredne tuje naložbe. Relevantne informacije bi morale vključevati vidike, kot sta lastniška struktura tujega vlagatelja in financiranje načrtovane ali zaključene naložbe, vključno z razpoložljivimi informacijami o subvencijah, ki jih odobrijo tretje države. Države članice bi si morale prizadevati za zagotavljanje točnih, celovitih in zanesljivih informacij.

(24)   Zadevni tuji vlagatelj ali zadevno podjetje bi moralo na zahtevo države članice, v kateri se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena, predložiti zahtevane informacije. Kadar država članica v izjemnih okoliščinah kljub najboljšim prizadevanjem ne more pridobiti takih informacij, bi morala o tem nemudoma obvestiti zadevne države članice in Komisijo. V takšnem primeru bi moralo biti omogočeno, da morebitna pripomba druge države članice ali mnenje Komisije v okviru mehanizma sodelovanja temelji na informacijah, ki so jim na voljo.

(25)   Države članice morajo pri zagotavljanju zahtevanih informacij upoštevati pravo Unije in nacionalno pravo, ki je skladno s pravom Unije.

(26)   Treba bi bilo okrepiti komunikacijo in sodelovanje na ravni držav članic in na ravni Unije, in sicer z vzpostavitvijo kontaktne točke za izvajanje te uredbe v vsaki državi članici in na Komisiji.

(27)   Kontaktne točke, ki jih vzpostavijo države članice in Komisija, bi morale biti ustrezno umeščene v zadevni upravi ter imeti usposobljeno osebje in potrebna pooblastila za opravljanje svojih nalog v okviru mehanizma sodelovanja in za zagotavljanje ustreznega ravnanja z zaupnimi informacijami.

(28)   Razvoj in izvajanje celovitih in učinkovitih politik bi morala podpirati skupina strokovnjakov Komisije za pregled neposrednih tujih naložb v Evropski uniji, ustanovljena s Sklepom Komisije z dne 29.11.2017(7), ki jo sestavljajo predstavniki držav članic. Ta skupina bi morala razpravljati zlasti o vprašanjih, povezanih s pregledom neposrednih tujih naložb, izmenjevati najboljše prakse in pridobljene izkušnje ter stališča o trendih in vprašanjih skupnega interesa v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami. Komisija bi morala pretehtati, ali naj se na skupino obrne po nasvet o sistemskih vprašanjih, povezanih z izvajanjem te uredbe. Komisija bi se morala posvetovati s strokovno skupino o osnutkih delegiranih aktov v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

(29)   Države članice in Komisijo bi bilo treba spodbujati, da v zvezi z vprašanji, povezanimi s pregledom neposrednih tujih naložb, ki lahko vplivajo na varnost ali javni red, sodelujejo s pristojnimi organi podobno mislečih tretjih držav. Namen takega upravnega sodelovanja bi moral biti izboljšati učinkovitost okvira za pregled neposrednih tujih naložb s strani držav članic ter sodelovanje med državami članicami in Komisijo na podlagi te uredbe. Komisija bi morala imeti tudi možnost, da spremlja razvoj v zvezi z mehanizmi pregleda v tretjih državah.

(30)  Države članice in Komisija bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe, da zagotovijo varstvo zaupnih informacij, zlasti v skladu s Sklepom Komisije (EU, Euratom) 2015/443(8), Sklepom Komisije (EU, Euratom) 2015/444(9) in Sporazumom med državami članicami Evropske unije, ki so se sestale v okviru Sveta, o varovanju tajnih podatkov, ki se izmenjujejo v interesu Evropske unije(10). To vključuje zlasti obveznost, da se stopnja tajnosti tajnih podatkov ne sme znižati ali preklicati brez predhodnega pisnega soglasja organa izvora(11). Organi bi morali vse netajne občutljive podatke ali podatke, ki so bili predloženi zaupno, obravnavati kot zaupne.

(31)   Vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe bi morala biti v skladu z veljavnimi pravili o varstvu osebnih podatkov. Kontaktne točke in drugi subjekti v državah članicah bi morali osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(12). Komisija bi morala osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta(13).

(32)   Komisija bi morala med drugim na podlagi letnih poročil, ki jih predložijo vse države članice, in ob ustreznem upoštevanju zaupne narave nekaterih informacij, vključenih v ta poročila, pripraviti letno poročilo o izvajanju te uredbe ter ga predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu. Za večjo preglednost bi bilo treba poročilo objaviti.

(33)   Evropski parlament bi moral imeti možnost, da Komisijo povabi na sejo svojega pristojnega odbora, da bi predstavila in pojasnila sistemska vprašanja, povezana z izvajanjem te uredbe.

(34)   Komisija bi morala do … (tri leta po datumu začetka uporabe te uredbe) in nato vsakih pet let oceniti delovanje in učinkovitost te uredbe ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo. Poročilo bi moralo vsebovati oceno, ali je treba to uredbo spremeniti. Kadar so v poročilu predlagane spremembe te uredbe, se mu lahko priloži zakonodajni predlog.

(35)  Unija in države članice bi morale pri izvajanju te uredbe spoštovati ustrezne zahteve za uvedbo omejevalnih ukrepov zaradi varnosti in javnega reda, kakor je določeno v sporazumih STO, vključno zlasti v členu XIV(a) in členu XIV bis Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami(14) (GATS). Spoštovati bi bilo treba tudi pravo Unije in dosledno izvajati zaveze, sprejete v okviru drugih trgovinskih in naložbenih sporazumov ▌, katerih pogodbenice so Unija ali države članice, ter trgovinskih in naložbenih ureditev, h katerim so Unija ali države članice pristopile.

(36)  Kadar neposredna tuja naložba pomeni koncentracijo, ki sodi na področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004(15), bi bilo treba to uredbo uporabljati brez poseganja v uporabo člena 21(4) Uredbe (ES) št. 139/2004. To uredbo in člen 21(4) Uredbe (ES) št. 139/2004 bi bilo treba uporabljati dosledno. Če se zadevni področji uporabe navedenih dveh uredb prekrivata, bi bilo treba razloge za izvajanje pregledov iz člena 1 te uredbe in pojem pravno utemeljenih interesov v smislu tretjega odstavka člena 21(4) Uredbe (ES) št. 139/2004 razlagati usklajeno, brez poseganja v oceno združljivosti nacionalnih ukrepov, katerih cilj je zaščita teh interesov, s splošnimi načeli in drugimi določbami prava Unije.

(37)   Ta uredba ne vpliva na pravila Unije za skrbno oceno pri pridobitvah kvalificiranih deležev v finančnem sektorju, ki tvorijo ločen postopek s specifičnim ciljem(16).

(38)   Ta uredba je skladna z drugimi postopki priglasitve in pregleda, določenimi v sektorskem pravu Unije, in vanje ne posega –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.  Ta uredba vzpostavlja okvir, ki državam članicam ▌omogoča pregled neposrednih tujih naložb v Uniji zaradi varnosti ali javnega reda, ter okvir za mehanizem za sodelovanje med državami članicami in med državami članicami in Komisijo v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami, ki lahko vplivajo na varnost ali javni red. Vključuje možnost, da Komisija izdaja mnenja o takih naložbah.

2.  Ta uredba ne posega v izključno pristojnost vsake države članice za ohranjanje njene nacionalne varnosti, kot je določeno v členu 4(2) PEU, in v pravico vsake države članice do zaščite njenih bistvenih varnostnih interesov v skladu s členom 346 PDEU.

3.  Nič v tej uredbi ne omejuje pravice vsake države članice, da se odloči, ali bo v okviru te uredbe pregledala posamezno neposredno tujo naložbo ali ne.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „neposredna tuja naložba“ pomeni naložbo, ki jo izvedejo tuji vlagatelji in katerih namen je vzpostavitev ali ohranjanje trajnih in neposrednih povezav med tujim vlagateljem in podjetnikom ali podjetjem, ki dobi na voljo kapital za izvajanje gospodarske dejavnosti v državi članici, vključno z naložbami, ki omogočajo dejansko udeležbo pri upravljanju ali nadzoru podjetja, ki izvaja gospodarsko dejavnost;

(2)  „tuji vlagatelj“ pomeni fizično osebo ▌iz tretje države ali podjetje iz tretje države, ki namerava izvesti neposredno tujo naložbo ali pa je to že izvedlo;

(3)  „pregled“ pomeni postopek, na podlagi katerega je mogoče neposredne tuje naložbe oceniti, preiskati, odobriti, določiti pogoje za njihovo izvedbo, jih prepovedati ali preklicati;

(4)  „mehanizem pregleda“ pomeni instrument, ki se splošno uporablja, kot je zakon ali predpis, in spremljevalne upravne zahteve, izvedbena pravila ali smernice, ki določajo pogoje in postopke za oceno, preiskavo, odobritev neposrednih tujih naložb, določitev pogojev za njihovo izvedbo, njihovo prepoved ali preklic zaradi varnosti ali javnega reda;

(5)   „neposredna tuja naložba, ki se pregleduje“ pomeni neposredno tujo naložbo, ki se uradno ocenjuje ali preiskuje na podlagi mehanizma pregleda;

(6)   „odločitev v zvezi s pregledom“ pomeni ukrep, sprejet pri uporabi mehanizma pregleda;

(7)   „podjetje iz tretje države“ pomeni podjetje, ustanovljeno ali kako drugače organizirano v skladu z zakonodajo tretje države.

Člen 3

Mehanizmi pregleda držav članic

1.  V skladu s to uredbo lahko države članice ohranijo, spremenijo ali sprejmejo mehanizme za pregled neposrednih tujih naložb na svojem ozemlju zaradi varnosti ali javnega reda.

2.   Pravila in postopki, povezani z mehanizmi pregleda, vključno z ustreznimi časovnimi okviri, so pregledni in ne diskriminirajo med tretjimi državami. Države članice zlasti določijo okoliščine, na podlagi katerih se pregled začne, razloge za pregled in veljavna podrobna postopkovna pravila.

3.   Države članice v okviru svojih mehanizmov pregleda uporabljajo časovne okvire ▌. Mehanizmi pregleda državam članicam omogočajo, da upoštevajo pripombe drugih držav članic iz členov 6 in 7 ter mnenja Komisije iz členov 6, 7 in 8 ▌.

4.   ▌Zaupne informacije, vključno s poslovno občutljivimi informacijami, ki se dajo na voljo državi članici, ki izvaja pregled, se zavarujejo.

5.   ▌Tuji vlagatelji in zadevna podjetja imajo možnost, da se pritožijo zoper odločitve nacionalnih organov v zvezi s pregledi.

6.   Države članice, ki imajo vzpostavljen mehanizem pregleda, ohranijo, spremenijo ali sprejmejo ukrepe, potrebne za ugotavljanje in preprečevanje izogibanja mehanizmom pregleda in odločitvam v zvezi s pregledom.

7.   ▌Države članice svoje obstoječe mehanizme pregleda Komisiji priglasijo do ... [30 dni po začetku veljavnosti te uredbe]. Države članice vse novosprejete mehanizme pregleda ali morebitne spremembe obstoječih mehanizmov pregleda Komisiji priglasijo v 30 dneh od začetka veljavnosti novosprejetega mehanizma pregleda ali morebitne spremembe obstoječega mehanizma pregleda.

8.   Komisija najpozneje tri mesece po prejemu priglasitev iz odstavka 7 objavi seznam mehanizmov pregleda držav članic. Komisija ta seznam posodablja.

Člen 4

Dejavniki, ki jih lahko upoštevajo države članice ali Komisija

1.   Države članice in Komisija lahko pri ugotavljanju, ali lahko neposredna tuja naložba vpliva na varnost ali javni red, med drugim upoštevajo njene možne učinke na:

(a)   kritično infrastrukturo, bodisi fizično ali virtualno, vključno z infrastrukturo na področju energetike, prometa, vode, zdravja, komunikacij, medijev, obdelave ali hrambe podatkov, letalskega in vesoljskega sektorja ter obrambno, volilno ali finančno infrastrukturo in občutljive objekte ter tudi zemljišča in nepremičnine, ki so bistvene za uporabo takšne infrastrukture;

(b)   kritične tehnologije in blago z dvojno rabo, kot je opredeljeno v točki 1 člena 2 Uredbe Sveta (ES) št. 428/2009(17), vključno z umetno inteligenco, robotiko, polprevodniki, ▌kibernetsko varnostjo, letalsko in vesoljsko ter obrambno tehnologijo, tehnologijo za shranjevanje energije, kvantno in jedrsko tehnologijo ter tudi nanotehnologijo in biotehnologijo;

(c)   dobavo kritičnih virov, vključno z energijo ali surovinami, ter prehransko varnost;

(d)   dostop do občutljivih informacij, vključno z osebnimi podatki, ali sposobnost nadziranja takšnih informacij ali

(e)   svobodo in pluralnost medijev.

2.   Države članice in Komisija lahko pri ugotavljanju, ali lahko neposredna tuja naložba vpliva na varnost ali javni red, poleg tega upoštevajo zlasti:

(a)   ali je tuji vlagatelj neposredno ali posredno pod nadzorom vlade, vključno z državnimi organi ali oboroženimi silami tretje države, tudi prek lastniške strukture ali znatnega financiranja;

(b)   ali je bil tuji vlagatelj že vključen v dejavnosti, ki so vplivale na varnost ali javni red v državi članici, oziroma

(c)   ali obstaja resno tveganje, da se tuji vlagatelj ukvarja z nezakonitimi ali kriminalnimi dejavnostmi.

Člen 5

Letno poročanje

1.   Države članice ▌Komisiji vsako leto do 31. marca predložijo letno poročilo, ki zajema predhodno koledarsko leto, ki vključuje zbirne informacije o neposrednih tujih ▌naložbah, ki so bile izvedene na njihovem ozemlju, in sicer na podlagi informacij, ki so jim na voljo, ter tudi zbirne informacije o zahtevah, prejetih od drugih držav članic, v skladu s členoma 6(6) in 7(5).

2.   Države članice, ki imajo vzpostavljene mehanizme pregleda, za vsako obdobje poročanja poleg informacij iz odstavka 1 predložijo tudi zbirne informacije o uporabi svojih mehanizmov pregleda.

3.   Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži letno poročilo o izvajanju te uredbe. To poročilo se objavi.

4.   Evropski parlament lahko Komisijo povabi na sejo svojega pristojnega odbora, da predstavi in pojasni sistemska vprašanja, povezana z izvajanjem te uredbe.

Člen 6

Mehanizem sodelovanja v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami, ki se pregledujejo

1.  Države članice Komisijo in druge države članice uradno obvestijo o vseh neposrednih tujih naložbah na svojem ozemlju, ki se pregledujejo, pri čemer čim prej predložijo informacije iz člena 9(2) te uredbe. Uradno obvestilo lahko vključuje seznam držav članic, za katere se šteje, da bi lahko prišlo do vpliva na njihovo varnost ali javni red. Država članica ▌, ki izvaja pregled, si v okviru uradnega obvestila in kadar je to ustrezno, prizadeva navesti, ali je po njenem mnenju verjetno, da neposredna tuja naložba, ki se pregleduje, spada na področje uporabe Uredbe (ES) št. 139/2004.

2.  Kadar država članica meni, da lahko neposredna tuja naložba, ki se pregleduje v drugi državi članici, vpliva na njeno varnost ali javni red, ali če ima informacije, relevantne za takšen pregled, lahko predloži pripombe državi članici, ki izvaja pregled. Država članica, ki predloži pripombe, sočasno pošlje te pripombe Komisiji.

Komisija druge države članice obvesti, da so bile predložene pripombe ali da je bilo izdano mnenje.

3.  Kadar Komisija meni, da lahko neposredna tuja naložba, ki se pregleduje, vpliva na varnost ali javni red v ▌več kot eni državi članici, ali ima relevantne informacije v zvezi s to neposredno tujo naložbo, lahko izda mnenje, naslovljeno na državo članico, ki izvaja pregled. Komisija lahko izda mnenje ne glede na to, ali so druge države članice predložile pripombe. Komisija lahko izda mnenje na podlagi pripomb drugih držav članic. Komisija takšno mnenje izda, kadar je to upravičeno, potem ko je vsaj tretjina držav članic navedla, da lahko neposredna tuja naložba vpliva na njihovo varnost ali javni red.

Komisija druge države članice obvesti, da je bilo izdano mnenje.

4.   Država članica, ki upravičeno meni, da lahko neposredna tuja naložba na njenem ozemlju vpliva na njeno varnost ali javni red, lahko Komisijo zaprosi, naj izda mnenje, ali druge države članice, naj predložijo pripombe.

5.   Pripombe iz odstavka 2 in mnenja iz odstavka 3 se ustrezno utemeljijo.

6.   Druge države članice in Komisija najpozneje v 15 koledarskih dneh po prejemu informacij iz odstavka 1 državo članico, ki izvaja pregled, uradno obvestijo, da nameravajo predložiti pripombe v skladu z odstavkom 2 oziroma izdati mnenje v skladu z odstavkom 3. Uradno obvestilo lahko vključuje zahtevo za dodatne informacije poleg informacij iz odstavka 1.

Vsaka zahteva za dodatne informacije mora biti ustrezno utemeljena, omejena na informacije, ki so potrebne za predložitev pripomb v skladu z odstavkom 2 ali izdajo mnenja v skladu z odstavkom 3, sorazmerna z namenom zahteve in ne sme ustvarjati neupravičene obremenitve za državo članico, ki izvaja pregled. Zahteve za informacije in odgovori držav članic se sočasno pošljejo Komisiji.

7.   Pripombe iz odstavka 2 ali mnenja iz odstavka 3 se naslovijo na državo članico, ki izvaja pregled, in se ji pošljejo v razumnem času, v vsakem primeru pa najpozneje 35 koledarskih dni po prejemu informacij iz odstavka 1 ▌.

Če so bile zahtevane dodatne informacije v skladu z odstavkom 6, se takšne pripombe ali mnenja ne glede na prvi pododstavek izdajo najpozneje 20 koledarskih dni po prejemu dodatnih informacij ali uradnega obvestila v skladu s členom 9(5).

Komisija lahko ne glede na odstavek 6 izda mnenje na podlagi pripomb drugih držav članic v rokih iz tega odstavka, kadar je to mogoče, v vsakem primeru pa najpozneje pet koledarskih dni po izteku teh rokov.

8.   V izjemnem primeru, kadar država članica, ki izvaja pregled, meni, da je zaradi njene varnosti ali javnega reda potrebno takojšnje ukrepanje, druge države članice in Komisijo obvesti o svoji nameri, da bo odločitev v zvezi s pregledom sprejela pred časovnimi okviri iz odstavka 7, ter ustrezno utemelji potrebo po takojšnjem ukrepanju. Druge države članice in Komisija si prizadevajo za čimprejšnjo predložitev pripomb ali izdajo mnenja.

9.   Država članica, ki izvaja pregled, ustrezno upošteva pripombe drugih držav članic iz odstavka 2 in mnenje Komisije iz odstavka 3. Končno odločitev v zvezi s pregledom sprejme država članica, ki izvaja pregled.

10.   Sodelovanje ▌v skladu s tem členom poteka prek kontaktnih točk, vzpostavljenih v skladu s členom 11.

Člen 7

Mehanizem sodelovanja v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami, ki se ne pregledujejo

1.   Kadar država članica meni, da lahko neposredna tuja naložba, ki je načrtovana ali zaključena v drugi državi članici in se ne pregleduje v tej državi članici, vpliva na njeno varnost ali javni red, ali ima relevantne informacije v zvezi s to neposredno tujo naložbo, lahko tej drugi državi članici predloži pripombe. Država članica, ki predloži pripombe, sočasno pošlje te pripombe Komisiji.

Komisija druge države članice obvesti, da so bile predložene pripombe.

2.   Kadar Komisija meni, da lahko neposredna tuja naložba, ki je načrtovana ali zaključena v državi članici in se ne pregleduje v tej državi članici, vpliva na varnost ali javni red v ▌več kot eni državi članici, ali ima relevantne informacije v zvezi s to neposredno tujo naložbo, lahko izda mnenje, naslovljeno na državo članico, v kateri se ta neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena. Komisija lahko izda mnenje ne glede na to, ali so druge države članice predložile pripombe. Komisija lahko izda mnenje na podlagi pripomb drugih držav članic. Komisija takšno mnenje izda, kadar je to upravičeno, potem ko je vsaj tretjina držav članic navedla, da lahko neposredna tuja naložba vpliva na njihovo varnost ali javni red.

Komisija druge države članice obvesti, da je bilo izdano mnenje.

3.   Država članica, ki upravičeno meni, da lahko neposredna tuja naložba na njenem ozemlju vpliva na njeno varnost ali javni red, lahko zaprosi Komisijo, naj izda mnenje, ali druge države članice, naj predložijo pripombe.

4.   Pripombe ▌iz odstavka 1 in mnenja iz odstavka 2 se ustrezno utemeljijo.

5.   Kadar država članica ali Komisija meni, da lahko neposredna tuja naložba, ki se ne pregleduje, vpliva na ▌varnost ali javni red, kot je navedeno v odstavku 1 ali 2, lahko od države članice, v kateri se ta neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena, zahteva ▌informacije iz člena 9.

Vsaka zahteva za informacije mora biti ustrezno utemeljena, omejena na informacije, ki so nujne za predložitev pripomb v skladu z odstavkom 1 ali izdajo mnenja v skladu z odstavkom ▌2, sorazmerna z namenom zahteve in ne sme ustvarjati neupravičene obremenitve za državo članico, v kateri se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena.

Zahteve za informacije in odgovori držav članic se sočasno pošljejo Komisiji.

6.   Pripombe v skladu z odstavkom 1 ali mnenja v skladu z odstavkom 2 se naslovijo na državo članico, v kateri se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena, ter se ji pošljejo v razumnem času, v vsakem primeru pa najpozneje 35 koledarskih dni po prejemu informacij iz odstavka 5 ali uradnega obvestila v skladu s členom 9(5). V primerih, kadar Komisija izda mnenje na podlagi pripomb drugih držav članic, ima na voljo 15 dodatnih koledarskih dni za izdajo tega mnenja. ▌

7.   Država članica ▌, v kateri se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena, ustrezno upošteva pripombe drugih držav članic ▌in mnenje Komisije ▌.

8.  Pripombe držav članic v skladu z odstavkom 1 in mnenje Komisije v skladu z odstavkom 2 se lahko predložijo najpozneje 15 mesecev po zaključku neposredne tuje naložbe.

9.   Sodelovanje ▌v skladu s tem členom poteka prek kontaktnih točk, vzpostavljenih v skladu s členom 11.

10.   Ta člen se ne uporablja za neposredne tuje naložbe, zaključene pred … [datum začetka veljavnosti te uredbe].

Člen 8

Neposredne tuje naložbe, ki lahko vplivajo na projekte ali programe v interesu Unije

1.  Kadar Komisija meni, da lahko neposredna tuja naložba vpliva na projekte ali programe v interesu Unije zaradi varnosti ali javnega reda, lahko izda mnenje, ki ga naslovi na državo članico, v kateri se ta neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena.

2.   Postopki iz členov 6 in 7 se uporabljajo smiselno in z naslednjimi prilagoditvami:

(a)   v okviru uradnega obvestila iz člena 6(1) ali pripomb iz členov 6(2) in 7(1) lahko država članica navede, ali meni, da lahko neposredna tuja naložba vpliva na projekte in programe v interesu Unije;

(b)   mnenje Komisije se pošlje drugim državam članicam;

(c)   država članica ▌, v kateri se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena ▌, v največji možni meri upošteva mnenje Komisije in ji predloži pojasnilo, če njeno mnenje ni bilo upoštevano.

3.   Za namene tega člena projekti ali programi v interesu Unije vključujejo ▌tiste projekte in programe, ki vključujejo znaten prispevek sredstev Unije ali njihov precejšen delež, ali tiste, ki jih zajema pravo Unije v zvezi s kritično infrastrukturo, kritičnimi tehnologijami ali kritičnimi viri, ki so bistveni za varnost ali javni red. ▌Seznam projektov ali programov v interesu Unije je v Prilogi ▌.

4.   Komisija sprejme delegirane akte v skladu s členom 16, da spremeni seznam projektov in programov v interesu Unije.

Člen 9

Zahteve glede informacij

1.  Države članice zagotovijo, da se informacije, ki se uradno sporočajo v skladu s členom 6(1) ali jih zahtevajo Komisija in druge države članice v skladu s členoma 6(6) in 7(5), ▌brez nepotrebnega odlašanja dajo na voljo Komisiji in državam članicam, ki jih zahtevajo.

2.  Informacije iz odstavka 1 vključujejo ▌:

(a)   lastniško strukturo tujega vlagatelja in podjetja, v katerem se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena, vključno z informacijami o končnem vlagatelju in udeležbi v kapitalu;

(b)  približno vrednost neposredne tuje naložbe;

(c)   proizvode, storitve in poslovne dejavnosti tujega vlagatelja in podjetja, v katerem se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena;

(d)   države članice, v katerih tuji vlagatelj in podjetje, v katerem se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena, opravljata relevantne poslovne dejavnosti;

(e)   financiranje naložb in njegov vir, in sicer na podlagi najboljših informacij, ki so na voljo državi članici;

(f)   datum, ko naj bi bila neposredna tuja naložba zaključena ali ko je bila zaključena.

3.   Države članice si prizadevajo, da državam članicam, ki to zahtevajo, in Komisiji brez nepotrebnega odlašanja predložijo vse dodatne informacije poleg tistih iz odstavkov 1 in 2, če so jim na voljo.

4.   Država članica, v kateri se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena, lahko od tujega vlagatelja ali podjetja, v katerem se neposredna tuja naložba načrtuje ali je bila zaključena, zahteva, naj predloži informacije iz odstavka 2. Zadevni tuji vlagatelj ali podjetje brez nepotrebnega odlašanja predloži zahtevane informacije.

5.   Država članica Komisijo in druge zadevne države članice brez nepotrebnega odlašanja obvesti, če v izjemnih okoliščinah kljub najboljšim prizadevanjem ne more pridobiti informacij iz odstavka 1. Ta država članica v obvestilu ustrezno utemelji razloge, zakaj takšnih informacij ne more predložiti, in pojasni, kako si je po najboljših močeh prizadevala za pridobitev zahtevanih informacij, vključno z zahtevo v skladu z odstavkom 4.

Če informacije niso predložene, lahko morebitna pripomba druge države članice ali morebitno mnenje Komisije temelji na informacijah, ki so ji na voljo.

Člen 10

Zaupnost posredovanih informacij

1.  Informacije, prejete na podlagi uporabe te uredbe, se uporabijo le za namen, za katerega so bile zahtevane.

2.  Države članice in Komisija zagotovijo varovanje zaupnih informacij, pridobljenih pri uporabi te uredbe, v skladu s pravom Unije in zadevnim nacionalnim pravom.

3.   Države članice in Komisija zagotovijo, da se stopnja tajnosti tajnih podatkov, ki se predložijo ali izmenjajo na podlagi te uredbe, ne zniža ali prekliče brez predhodnega pisnega soglasja avtorja tajnega podatka.

Člen 11

Kontaktne točke

1.   Vse države članice in Komisija, vzpostavijo kontaktne točke za izvajanje te uredbe. ▌Države članice in Komisija se na te ▌kontaktne točke obrnejo v zvezi z vsemi vprašanji, povezanimi z izvajanjem te uredbe.

2.   Komisija zagotovi varen in šifriran sistem, s katerim podpre neposredno sodelovanje in izmenjavo informacij med kontaktnimi točkami.

Člen 12

Skupina strokovnjakov za pregled neposrednih tujih naložb v Evropski uniji

Skupina strokovnjakov za pregled neposrednih tujih naložb v Evropski uniji, ki zagotavlja nasvete in strokovno znanje Komisiji, še naprej razpravlja o vprašanjih, povezanih s pregledom neposrednih tujih naložb, izmenjuje najboljše prakse in pridobljene izkušnje ter izmenjuje stališča o trendih in vprašanjih skupnega interesa v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami. Komisija lahko pretehta, ali naj se na to skupino obrne tudi po nasvet o sistemskih vprašanjih, povezanih z izvajanjem te uredbe.

Razprave v tej skupini so zaupne.

Člen 13

Mednarodno sodelovanje

Države članice in Komisija lahko v zvezi z vprašanji, povezanimi s pregledom neposrednih tujih naložb zaradi varnosti in javnega reda, sodelujejo s pristojnimi organi tretjih držav.

Člen 14

Obdelava osebnih podatkov

1.  Vsakršna obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe se izvaja v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 in Uredbo (EU) 2018/1725 ter le, kolikor je to potrebno za pregled neposrednih tujih naložb s strani držav članic in za zagotavljanje učinkovitosti sodelovanja, določenega v tej uredbi.

2.  Osebni podatki, povezani z izvajanjem te uredbe, se hranijo le toliko časa, dokler je to potrebno za dosego namenov, zaradi katerih so bili zbrani.

Člen 15

Ocenjevanje

1.  Komisija do … [tri leta po datumu začetka uporabe te uredbe] in nato vsakih pet let oceni delovanje in učinkovitost te uredbe ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo. Države članice pri tem sodelujejo in Komisiji po potrebi zagotovijo dodatne informacije za pripravo tega poročila.

2.  Kadar poročilo priporoča spremembe te uredbe, se mu ▌lahko priloži ustrezen zakonodajni predlog.

Člen 16

Izvajanje prenosa pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 8(4) se prenese na Komisijo za nedoločen čas od ... [datum začetka veljavnosti te uredbe].

3.   Prenos pooblastila iz člena 8(4) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 8(4), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 17

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba se uporablja od … [18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V …,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA

Seznam projektov ali programov v interesu Unije iz člena 8(3)

1.   Evropski programi GNSS (Galileo in EGNOS):

Uredba (EU) št. 1285/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi in obratovanju evropskih satelitskih navigacijskih sistemov ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 876/2002 in Uredbe (ES) št. 683/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 347, 20.12.2013, str. 1).

2.   Copernicus:

Uredba (EU) št. 377/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o vzpostavitvi programa Copernicus in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 911/2010 (UL L 122, 24.4.2014, str. 44).

3.   Obzorje 2020:

Uredba (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 in razveljavitvi Sklepa št. 1982/2006/ES (UL L 347, 20.12.2013, str. 104), vključno z ukrepi iz navedene uredbe, ki se nanašajo na ključne omogočitvene tehnologije, kot so umetna inteligenca, robotika, polprevodniki in kibernetska varnost.

4.   Vseevropska prometna omrežja (TEN-T):

Uredba (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o smernicah Unije za razvoj vseevropskega prometnega omrežja in razveljavitvi Sklepa št. 661/2010/EU (UL L 348, 20.12.2013, str. 1).

5.   Vseevropska energetska omrežja (TEN-E):

Uredba (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo in razveljavitvi Odločbe št. 1364/2006/ES in spremembi uredb (ES) št. 713/2009, (ES) št. 714/2009 in (ES) št. 715/2009 (UL L 115, 25.4.2013, str. 39).

6.   Vseevropska telekomunikacijska omrežja:

Uredba (EU) št. 283/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o smernicah za vseevropska omrežja na področju telekomunikacijske infrastrukture in razveljavitvi Odločbe št. 1336/97/ES (UL L 86, 21.3.2014, str. 14).

7.   Evropski program za razvoj obrambne industrije:

Uredba (EU) 2018/1092 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o vzpostavitvi evropskega programa za razvoj obrambne industrije v podporo konkurenčnosti in inovacijski zmogljivosti obrambne industrije Unije (UL L 200, 7.8.2018, str. 30).

8.   Stalno strukturno sodelovanje (PESCO):

Sklep Sveta (SZVP) 2018/340 z dne 6. marca 2018 o pripravi seznama projektov, ki se bodo oblikovali v okviru PESCO (UL L 65, 8.3.2018, str. 24).

Priloga k zakonodajni resoluciji

Izjava Komisije

Evropska komisija se na zahtevo Evropskega parlamenta zavezuje, da bo:

–  delila z Evropskim parlamentom standardizirane obrazce, ki jih bo pripravila, da bi državam članicam olajšala izpolnjevanje letnih obveznosti v zvezi s poročanjem v skladu s členom 5 uredbe, ko bodo dokončno oblikovani, in

–  v skladu s členom 5(3) uredbe vsako leto delila z Evropskim parlamentom te standardizirane obrazce ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložila letno poročilo.

(1)UL C 262, 25.7.2018, str. 94.
(2)UL C 247, 13.7.2018, str. 28.
(3)UL C 262, 25.7.2018, str. 94.
(4)UL C 247, 13.7.2018, str. 28.
(5)Stališče Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019.
(6)UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(7)Sklep Komisije z dne 29. novembra 2017 o ustanovitvi skupine strokovnjakov za pregled neposrednih tujih naložb v Evropski uniji (ni objavljen v Uradnem listu), C(2017) 7866 final.
(8)Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/443 z dne 13. marca 2015 o varnosti v Komisiji (UL L 72, 17.3.2015, str. 41).
(9)Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/444 z dne 13. marca 2015 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 72, 17.3.2015, str. 53).
(10)UL C 202, 8.7.2011, str. 13.
(11)Točka (a) člena 4(1) Sporazuma med državami članicami Evropske unije, ki so se sestale v okviru Sveta, o varovanju tajnih podatkov, ki se izmenjujejo v interesu Evropske unije in člen 4(2) Sklepa (EU, Euratom) 2015/444.
(12)Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
(13)Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).
(14)UL L 336, 23.12.1994, str. 191.
(15)Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 24, 29.1.2004, str. 1).
(16)Kot je bilo uvedeno z Direktivo 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338); Direktivo 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1); Direktivo 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349).
(17)Uredba Sveta (ES) št. 428/2009 z dne 5. maja 2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo (UL L 134, 29.5.2009, str. 1).


Interoperabilnost elektronskih cestninskih sistemov ter lažja čezmejna izmenjava informacij o neplačilih cestnine v Uniji ***I
PDF 341kWORD 98k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov ter lažji čezmejni izmenjavi informacij o neplačilih cestnine v Uniji (prenovitev) (COM(2017)0280 – C8-0173/2017 – 2017/0128(COD))
P8_TA-PROV(2019)0122A8-0199/2018

(Redni zakonodajni postopek – prenovitev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0280),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 91(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0173/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. oktobra 2017(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov(2),

–  ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve z dne 24. julija 2017 Odboru za promet in turizem v skladu s členom 104(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 28. novembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 104 in 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0199/2018),

A.  ker po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije predlog ne predvideva bistvenih sprememb, razen tistih, ki so v njem opredeljene kot take, in ker je ta predlog, kar zadeva kodifikacijo nespremenjenih določb prejšnjih obstoječih besedil skupaj z njihovimi spremembami, zgolj kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju in kakor je bilo prilagojeno v skladu s predlogi posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 14. februarja 2019 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov ter lažji čezmejni izmenjavi informacij o neplačilih cestnine v Uniji (prenovitev)

P8_TC1-COD(2017)0128


(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 91(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Direktiva 2004/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta(6) je bila bistveno spremenjena. Ker so potrebne dodatne spremembe, bi bilo treba navedeno direktivo zaradi jasnosti prenoviti.

(2)  Zaželeno je doseči široko uvedbo elektronskih cestninskih sistemov v državah članicah in sosednjih državah ter imeti v čim večji meri zanesljive, uporabniku prijazne in stroškovno učinkovite sisteme, prilagojene prihodnjemu razvoju politike na ravni Unije v zvezi z zaračunavanjem uporabe cest in prihodnjemu tehničnemu razvoju. Tako je potrebno, da elektronski cestninski sistemi postanejo interoperabilni, in sicer da se zmanjšajo stroški plačevanja cestnin po Uniji ter bremena, povezana s tem plačevanjem.

(3)  Interoperabilni elektronski cestninski sistemi pripomorejo k doseganju ciljev, opredeljenih v pravu Unije o cestninah.

(4)  Nezadostna interoperabilnost je velik problem pri elektronskih cestninskih sistemih, pri katerih je dolgovana cestnina odvisna od razdalje, ki jo prevozi vozilo (cestninjenje glede na prevoženo razdaljo), ali je vezana na prehod vozila skozi določeno točko (na primer kordonsko cestninjenje). Določbe o interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov bi se morale zato uporabljati le za te sisteme, ne pa tudi za sisteme, pri katerih je dolgovana cestnina odvisna od tega, koliko časa vozilo uporablja infrastrukturo, za katero se zaračunava cestnina (na primer sistemi, ki temeljijo na času, kot so vinjete).

(5)  Čezmejno izvrševanje obveznosti plačila cestnin v Uniji je velik problem pri vseh vrstah sistemov, bodisi pri sistemih, ki temeljijo na prevoženi razdalji, kordonskem cestninjenju, ali sistemih, ki temeljijo na času, elektronskih ali ročnih. Za reševanje problema čezmejnega izvrševanja zaradi neplačila cestnine bi morale določbe v zvezi s čezmejno izmenjavo informacij veljati za vse te sisteme.

(6)  V nacionalnem pravu se lahko kršitev neplačila cestnine opredeli kot prekršek ali kot kaznivo dejanje. Ta direktiva bi se morala uporabljati ne glede na klasifikacijo kršitve.

(7)  Ker za parkirnine v Uniji ni skladne klasifikacije in ker so posredno povezane z uporabo infrastrukture, parkirnine ne bi smele biti vključene v področje uporabe te direktive.

(8)  Za interoperabilnost elektronskih cestninskih sistemov je potrebna določena harmonizacija uporabljene tehnologije in vmesnikov med komponentami interoperabilnosti.

(9)  Harmonizacijo tehnologij in vmesnikov bi bilo treba podpreti z razvojem in vzdrževanjem ustreznih odprtih in javnih standardov, ki bi morali biti nediskriminatorno na voljo vsem dobaviteljem sistemov.

(10)  Da bi lahko ponudniki storitev evropskega elektronskega cestninjenja (EETS) s svojimi napravami v vozilih zagotovili zahtevane komunikacijske tehnologije, bi jim moralo biti dovoljeno, da uporabijo drugo strojno in programsko opremo, ki je že v vozilu – kot so satelitski navigacijski sistemi ali prenosne naprave – in da se z njo povežejo.

(11)  Upoštevati bi bilo treba posebne značilnosti elektronskih cestninskih sistemov, ki se trenutno uporabljajo za lahka vozila. Glede na to, da noben tovrstni elektronski cestninski sistem trenutno ne uporablja satelitskega določanja položaja ali mobilne komunikacije, bi morali imeti ponudniki EETS možnost, da uporabnikom lahkih vozil v omejenem obdobju zagotavljajo napravo v vozilu, ki je primerna samo za uporabo z mikrovalovno tehnologijo na frekvenci 5,8 GHz. To odstopanje ne bi smelo posegati v pravico držav članic, da za lahka vozila uporabljajo satelitsko cestninjenje.

(12)  Pri cestninskih sistemih, ki temeljijo na tehnologiji samodejnega prepoznavanja registrskih tablic (ANPR), je potrebnih več ročnih preverjanj cestninskih transakcij s strani podpornih storitev kot pri sistemih, ki uporabljajo naprave v vozilih. Sistemi, ki uporabljajo naprave v vozilih, so učinkovitejši za velika območja elektronskega cestninjenja, sistemi, ki uporabljajo tehnologijo ANPR, pa so primernejši za manjša območja, kot so cestnine v mestih, kjer bi uporaba naprav v vozilih povzročila nesorazmerne stroške ali upravna bremena. Tehnologija ANPR je lahko koristna zlasti v kombinaciji z drugimi tehnologijami.

(13)  Glede na tehnični razvoj, povezan z rešitvami, ki temeljijo na tehnologiji ANPR, bi bilo treba organe za standardizacijo spodbuditi k opredelitvi potrebnih tehničnih standardov.

(14)  Posebne pravice in obveznosti ponudnikov EETS bi se morale uporabljati za subjekte, ki dokažejo, da so izpolnila določene pogoje, in ki so registrirana kot ponudniki EETS v državi članici sedeža.

(15)  Pravice in obveznosti glavnih akterjev v okviru EETS, namreč ponudnikov EETS, izvajalcev cestninjenja in uporabnikov EETS, bi morale biti jasno opredeljene, da se zagotovi pošteno in učinkovito delovanje trga.

(16)  Posebej pomembno je, da se zaščitijo nekatere pravice ponudnikov EETS, kot je pravica do varstva poslovno občutljivih podatkov, ne da bi to negativno vplivalo na kakovost storitev, ki jih zagotavljajo izvajalcem cestninjenja in uporabnikom EETS. Izvajalec cestninjenja zlasti ne bi smel razkrivati poslovno občutljivih podatkov tekmecem ponudnika EETS. Količina in vrsta podatkov, ki jih ponudniki EETS sporočijo izvajalcem cestninjenja za obračunavanje in zaračunavanje cestnin ali za to, da se preveri obračun cestnin za vozila, ki jih ponudniki EETS zaračunajo uporabnikom EETS, bi morali biti čim bolj omejeni.

(17)  Od ponudnikov EETS bi bilo treba zahtevati, da pri izvrševanju v celoti sodelujejo z izvajalci cestninjenja in tako prispevajo k večji splošni učinkovitosti elektronskih cestninskih sistemov. Zato bi bilo treba izvajalcem cestninjenja omogočiti, da od ponudnika EETS, če obstaja sum neplačila cestnine, zahtevajo podatke o vozilu in lastniku ali imetniku vozila, ki je stranka ponudnika EETS, pod pogojem, da se ti podatki ne uporabljajo za noben drug namen kot za izvrševanje.

(18)  Da bi se lahko ponudniki EETS nediskriminatorno potegovali za vse stranke na določenem območju EETS, je pomembno, da se lahko za to območje akreditirajo dovolj zgodaj, tako da lahko svoje storitve uporabnikom zagotavljajo že prvi dan delovanja cestninskega sistema.

(19)  Izvajalci cestninjenja bi morali ponudnikom EETS omogočiti nediskriminatoren dostop do njihovih območij EETS.

(20)  Da se zagotovita preglednost in nediskriminatoren dostop do območij EETS za vse ponudnike EETS, bi morali izvajalci cestninjenja vse potrebne informacije v zvezi s pravicami dostopa objaviti v izjavi o območju EETS.

(21)  Vsi rabati ali popusti za uporabnike naprav v vozilih, ki jih pri cestnini ponuja država članica ali izvajalec cestninjenja, bi morali biti pregledni, javno objavljeni in strankam ponudnikov EETS na voljo pod enakimi pogoji.

(22)  Ponudniki EETS bi morali biti upravičeni do poštenega nadomestila, obračunanega na podlagi pregledne, nediskriminatorne in enake metodologije.

(23)  Izvajalci cestninjenja bi morali imeti možnost, da od nadomestila ponudnikom EETS odštejejo ustrezne stroške, ki nastanejo pri zagotavljanju, upravljanju in vzdrževanju tistih elementov elektronskega cestninskega sistema, ki zadevajo EETS.

(24)  Ponudniki EETS bi morali izvajalcu cestninjenja plačati vse cestnine, ki jih dolgujejo njihove stranke, vendar pa ponudniki EETS ne bi smeli biti odgovorni za plačilo cestnine, ki je njihove stranke niso plačale, če imajo stranke napravo v vozilu, za katero so izvajalcu cestnine sporočile, da je bila razveljavljena.

(25)  Če pravni subjekt, ki je ponudnik storitev cestninjenja, opravlja tudi druge naloge v elektronskem cestninskem sistemu ali druge dejavnosti, ki niso neposredno povezane z elektronskim cestninjenjem, bi bilo treba od njega zahtevati, da vodi računovodske evidence, ki omogočajo jasno razlikovanje med stroški in prihodki, povezanimi z zagotavljanjem storitev cestninjenja, ter stroški in prihodki, povezanimi z drugimi dejavnostmi, in na zahtevo da informacije o teh stroških in prihodkih, povezanih z zagotavljanjem storitev cestninjenja, posreduje ustreznemu spravnemu organu ali sodnemu organu. Navzkrižno subvencioniranje med dejavnostmi, izvedenimi v vlogi ponudnika storitev cestninjenja, in drugimi dejavnostmi ne bi smelo biti dovoljeno.

(26)  Uporabniki bi morali imeti možnost, da EETS naročijo pri katerem koli ponudniku EETS ne glede na svoje državljanstvo, državo članico prebivališča ali državo članico registracije vozila.

(27)  Da se prepreči dvojno plačevanje in se uporabnikom zagotovi pravna varnost, bi se moralo plačilo cestnine ponudniku EETS obravnavati kot izpolnitev obveznosti uporabnika do ustreznega izvajalca cestninjenja.

(28)  Pogodbena razmerja med izvajalci cestninjenja in ponudniki EETS bi morala med drugim zagotavljati, da se cestnine pravilno plačujejo.

(29)  Za reševanje sporov med izvajalci cestninjenja in ponudniki EETS pri pogodbenih pogajanjih ter v njihovih pogodbenih razmerjih bi bilo treba uvesti postopek mediacije. Izvajalci cestninjenja in ponudniki EETS, ki želijo rešiti spor glede pravice do nediskriminatornega dostopa do območij EETS, bi se morali posvetovati z nacionalnimi spravnimi organi.

(30)  Spravni organi bi morali biti pooblaščeni za preverjanje, ali so pogodbeni pogoji, ki se naložijo ponudnikom EETS, nediskriminatorni. Zlasti bi morali biti pooblaščeni za preverjanje, ali je nadomestilo, ki ga izvajalec cestninjenja ponudi ponudnikom EETS, skladno z načeli iz te direktive.

(31)  Prometni podatki o uporabnikih EETS so bistveni za izboljšanje prometnih politik držav članic. Države članice bi zato morale imeti možnost, da od ponudnikov storitev cestninjenja, vključno s ponudniki EETS, zahtevajo te podatke v skladu z veljavnimi pravili o varstvu podatkov, da bi oblikovale prometne politike in izboljšale upravljanje prometa ali da bi jih uporabile v druge nekomercialne državne namene.

(32)  Potreben je okvir, ki določa postopke, s katerimi se ponudniki EETS akreditirajo za posamezno območje EETS in ki zagotavljajo pravičen dostop do trga in hkrati zagotavljajo zadostno raven storitev. V izjavi o območju EETS bi moral biti podrobno opredeljen postopek akreditacije ponudnikov EETS na tem območju in predvsem postopek za preverjanje skladnosti s specifikacijami in primernosti za uporabo komponent interoperabilnosti. Postopek bi moral biti enak za vse ponudnike EETS.

(33)  Da se akterjem na trgu EETS olajša dostop do informacij, bi bilo treba od držav članic zahtevati, da vse pomembne podatke glede EETS zberejo in objavijo v javno dostopnih nacionalnih registrih.

(34)  Da se omogoči tehnološki napredek, je pomembno, da imajo izvajalci cestninjenja možnost preskusiti nove tehnologije ali koncepte cestninjenja. Vendar bi morali biti taki preskusi omejeni, sodelovanje pa za ponudnike EETS ne bi smelo biti obvezno. Komisija bi morala imeti možnost, da takih preskusov ne odobri, če bi lahko ogrozili pravilno delovanje rednih elektronskih cestninskih sistemov ali EETS.

(35)  Velike razlike v tehničnih specifikacijah elektronskih cestninskih sistemov bi lahko ovirale doseganje interoperabilnosti elektronskih cestnin po vsej Uniji in tako prispevale k ohranjanju trenutnega stanja, ko uporabniki potrebujejo več naprav v vozilih za plačilo cestnine v Uniji. To stanje negativno vpliva na učinkovitost prevozov, stroškovno učinkovitost cestninskih sistemov in izpolnjevanje ciljev prometne politike. Zato bi bilo treba obravnavati vzroke za to stanje.

(36)  Medtem ko se čezmejna interoperabilnost izboljšuje po vsej Uniji, je srednje- do dolgoročni cilj omogočiti potovanje po vsej Uniji z eno samo napravo v vozilu. Da bi se izognili upravnim bremenom in stroškom za uporabnike cest, je pomembno, da Komisija pripravi časovni načrt za doseganje tega cilja ter olajša prosto gibanje oseb in blaga v Uniji, ne da bi to negativno vplivalo na konkurenco na trgu.

(37)  Ker je EETS tržna dejavnost, ponudniki EETS ne bi smeli biti dolžni zagotavljati storitev po vsej Uniji. V interesu uporabnikov pa bi morali ponudniki EETS pokrivati vsa območja EETS v vsaki državi članici, v kateri želijo zagotavljati svoje storitve. Poleg tega bi morala Komisija oceniti, ali prožnost, ki jo imajo ponudniki EETS, vodi do izključenosti malih ali obrobnih območij EETS iz EETS, in po potrebi sprejeti ukrepe.

(38)  V izjavi o območju EETS bi bilo treba podrobno opisati okvirne pogoje poslovanja ponudnikov EETS na zadevnem območju EETS. Opisati bi bilo treba zlasti metodologijo, ki se uporablja za obračun nadomestila ponudnikom EETS.

(39)  Izvajalec cestninjenja bi moral ob začetku uporabe novega elektronskega cestninskega sistema ali bistvenih spremembah obstoječega sistema pravočasno objaviti nove ali posodobljene izjave o območju EETS, da bi se ponudniki EETS lahko akreditirali ali ponovno akreditirali v sistemu najpozneje en mesec pred dnevom začetka njegovega delovanja. Izvajalec cestninjenja bi moral zasnovati in upoštevati postopek akreditacije oziroma ponovne akreditacije ponudnikov EETS tako, da bi se lahko postopek zaključil najpozneje en mesec pred začetkom delovanja novega ali bistveno spremenjenega sistema. Izvajalci cestninjenja bi morali spoštovati svoj del načrtovanega postopka, kot je opredeljen v izjavi o območju EETS.

(40)  Izvajalci cestninjenja od ponudnikov EETS ne bi smeli zahtevati posebnih tehničnih rešitev, ki bi lahko ogrozile interoperabilnost z drugimi območji EETS in obstoječimi komponentami interoperabilnosti ponudnika EETS.

(41)  EETS ima potencial za znatno zmanjšanje upravnih stroškov in bremen mednarodnih cestnih prevoznikov in voznikov.

(42)  Ponudnikom EETS bi moralo biti dovoljeno izdajati račune uporabnikom EETS. Vendar pa bi morali imeti izvajalci cestninjenja možnost zahtevati, da se računi pošljejo v njihovem imenu in za njihov račun, saj bi imelo lahko izdajanje računov neposredno v imenu ponudnika EETS na nekaterih območjih EETS negativne upravne in davčne posledice.

(43)  Vsaka država članica z najmanj dvema območjema EETS bi morala imenovati kontaktno pisarno za ponudnike EETS, ki želijo zagotavljati EETS na njenem ozemlju, da se olajšajo njihovi stiki z izvajalci cestninjenja.

(44)  Elektronsko cestninjenje in druge storitve, kot so aplikacije kooperativnih inteligentnih prometnih sistemov (C-ITS), uporabljajo podobne tehnologije in sosednje frekvenčne pasove za komunikacijo kratkega dosega med vozili ter med vozili in infrastrukturo. V prihodnosti bi bilo treba raziskati možnosti za uporabo drugih nastajajočih tehnologij za elektronsko cestninjenje, pri čemer bi bilo treba temeljito oceniti stroške, koristi ter tehnične ovire in morebitne rešitve zanje. Pomembno je izvesti ukrepe za zaščito obstoječih naložb v mikrovalovno tehnologijo na frekvenci 5,8 GHz pred motnjami s strani drugih tehnologij.

(45)  Države članice bi morale imeti brez poseganja v pravo o državni pomoči in konkurenčno pravo možnost, da razvijajo ukrepe za spodbujanje elektronskega pobiranja in zaračunavanja cestnine.

(46)  Kadar ▌organi za standardizacijo pregledujejo standarde, ki zadevajo EETS, bi morale ustrezne prehodne ureditve zagotavljati kontinuiteto EETS ter združljivost komponent interoperabilnosti, ki so v trenutku pregleda standardov že v uporabi, s cestninskimi sistemi.

(47)  EETS bi moral omogočati razvoj intermodalnosti, pri čemer pa bi bilo treba spoštovati načeli „uporabnik plača“ in „onesnaževalec plača“.

(48)  Težave z identifikacijo nerezidenčnih kršiteljev v zvezi z elektronskimi cestninskimi sistemi otežujejo nadaljnjo uvedbo takšnih sistemov ter široko uporabo načel „uporabnik plača“ in „onesnaževalec plača“ na cestah Unije, zato je treba najti način za identifikacijo teh oseb in obdelavo njihovih osebnih podatkov.

(49)  Zaradi skladnosti in učinkovite uporabe virov bi moral sistem za izmenjavo informacij o neplačnikih cestnine in njihovih vozilih uporabljati enaka orodja kot sistem za izmenjavo informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu, iz Direktive (EU) 2015/413 Evropskega parlamenta in Sveta(7).

(50)  V nekaterih državah članicah se neplačilo cestnine ugotovi šele potem, ko je bil uporabnik uradno obveščen o obveznosti plačila cestnine. Ker ta direktiva v tem smislu ne harmonizira nacionalne zakonodaje, bi morale imeti države članice možnost, da uporabijo to direktivo za identifikacijo uporabnikov in vozil za namen uradnega obveščanja. Vendar bi bilo treba tako razširjeno uporabo dovoliti le, če so izpolnjeni nekateri pogoji.

(51)  Postopki nadaljnje obravnave, uvedeni v primeru neplačila cestnine, niso harmonizirani po vsej Uniji. Identificirani uporabnik ceste ima pogosto možnost, da plača cestnino ali fiksni nadomestni znesek neposredno organu, pristojnemu za zaračunavanje dolgovane cestnine, še preden organi države članice uvedejo kakršne koli nadaljnje upravne ali kazenske postopke. Pomembno je, da je takšen učinkovit postopek za odpravo neplačila cestnine na voljo vsem uporabnikom cest pod podobnimi pogoji. V ta namen bi moralo biti državam članicam dovoljeno, da subjektu, pristojnemu za zaračunavanje cestnine, zagotovijo podatke, potrebne za identifikacijo vozila, za katero cestnina ni bila plačana , in za identifikacijo njegovega lastnika ali imetnika, pod pogojem, da je zagotovljeno ustrezno varstvo osebnih podatkov. V zvezi s tem bi morale države članice zagotoviti, da je s plačilom na podlagi plačilnega naloga, ki ga izda zadevni subjekt, neplačilo cestnine odpravljeno.

(52)  V nekaterih državah članicah se odsotnost ali nedelovanje naprave v vozilu obravnava kot neplačilo cestnine, če je cestnino mogoče plačati samo z uporabo naprave v vozilu.

(53)  Države članice bi morale Komisiji predložiti informacije in podatke, ki so potrebni za oceno uspešnosti in učinkovitosti sistema za izmenjavo informacij o neplačnikih cestnine. Komisija bi morala prejete podatke in informacije oceniti ter po potrebi predlagati spremembe te direktive.

(54)  Medtem ko bo Komisija analizirala morebitne ukrepe za dodatno olajšanje čezmejnega izvrševanja obveznosti plačila cestnin v Uniji, bi morala v svojem poročilu oceniti tudi potrebo po medsebojni pomoči med državami članicami.

(55)  Za izvrševanje obveznosti plačila cestnine, identifikacijo vozila in lastnika ali imetnika vozila, za katero je bilo ugotovljeno neplačilo cestnine, in zbiranje informacij o uporabniku, da se zagotovi, da izvajalec cestninjenja izpolnjuje svoje obveznosti do davčnih organov, je potrebna obdelava osebnih podatkov. Ti se morajo obdelovati v skladu s pravili Unije, med drugim določenimi v Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(8), Direktivi (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta(9) in Direktivi 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta(10). Pravica do varstva osebnih podatkov je izrecno priznana v členu 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(56)  Ta direktiva ne vpliva na svobodno določanje pravil držav članic na področju zaračunavanja uporabe cestne infrastrukture in davčnih zadev.

(57)  Za ▌lažjo čezmejno izmenjavo informacij o vozilih in lastnikih ali imetnikih vozil, za katera je bilo ugotovljeno neplačilo cestnine, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi s spremembo Priloge I spremembam v pravu Unije. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte tudi v zvezi z določitvijo podrobnosti klasifikacije vozil za namene vzpostavitve veljavnih tarifnih shem, nadaljnjim določanjem obveznosti uporabnikov EETS glede zagotavljanja podatkov ponudniku EETS ter uporabo in ravnanjem z napravami v vozilih, določitvijo zahtev za komponente interoperabilnosti v zvezi z varnostjo in zdravjem, zanesljivostjo in razpoložljivostjo, varstvom okolja, tehnično združljivostjo, varnostjo in zasebnostjo, delovanjem in upravljanjem, ter določanjem splošnih infrastrukturnih zahtev za komponente interoperabilnosti ter minimalnih meril za upravičenost priglašenih organov. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(11). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se lahko sistematično udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(58)  Za izvajanje te direktive so potrebni enotni pogoji za uporabo tehničnih in upravnih specifikacij za uvedbo – v državah članicah – postopkov, ki vključujejo akterje v okviru EETS, in vmesnikov med njimi, da se omogoči interoperabilnost in zagotovi, da za nacionalne trge cestninjenja veljajo enakovredna pravila. Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive in določitev teh tehničnih in upravnih specifikacij bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(12).

(59)  Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z rokom za prenos Direktive v nacionalno pravo, naveden v delu B Priloge III.

(60)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti varstvo osebnih podatkov.

(61)  Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (EU) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(13)

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.  Ta direktiva določa pogoje, potrebne za naslednje namene:

(a)  zagotovitev interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov ▌na celotnem cestnem omrežju Unije ▌, mestnih in medkrajevnih avtomobilskih cestah, glavnih in stranskih cestah ter raznih objektih, kot so predori ali mostovi, in trajektih, ter

(b)  omogočanje čezmejne izmenjave podatkov iz registrov vozil o vozilih in lastnikih ali imetnikih vozil, za katera je bilo ugotovljeno neplačilo kakršne koli cestnine v Uniji.

Da bi zagotovili spoštovanje načela subsidiarnosti, se ta direktiva ▌uporablja brez poseganja v sprejete odločitve držav članic, da zaračunavajo cestnine za določene vrste vozil in določajo ravni navedenih cestnin ter namen, zaradi katerega se take cestnine zaračunavajo.

2.  Členi 3 do 22 se ne uporabljajo za:

(a)  cestninske sisteme, ki niso elektronski v smislu točke 10 člena 2 in

(b)  majhne, izključno lokalne cestninske sisteme, za katere bi bili stroški za uskladitev z zahtevami iz členov 3 do 22 nesorazmerni s prednostmi;

3.   Ta direktiva se ne uporablja za parkirnine.

4.  Cilj interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov v Uniji se doseže s storitvami evropskega elektronskega cestninjenja (EETS), ki dopolnjuje storitve nacionalnega elektronskega cestninjenja držav članic.

5.  Kadar nacionalno pravo določa, da je treba uporabnika uradno obvestiti o obveznosti plačila, preden je mogoče ugotoviti neplačilo cestnine, lahko države članice uporabljajo to direktivo tudi za identifikacijo lastnika ali imetnika vozila ter samega vozila za namene uradnega obvestila, samo če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  lastnika ali imetnika vozila ni mogoče identificirati na noben drug način ter

(b)  uradno obveščanje lastnika ali imetnika vozila o obveznosti plačila je obvezen del postopka plačila cestnine v skladu z nacionalnim pravom.

6.  Če država članica uporabi odstavek 5, sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev, da vse postopke nadaljnje obravnave v zvezi z obveznostjo plačila cestnine izvajajo javni organi. Sklicevanja na neplačilo cestnine v tej direktivi vključujejo tudi primere, za katere se uporablja odstavek 5, če država članica, v kateri je prišlo do neplačila cestnine, uporablja navedeni odstavek.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „storitev cestninjenja“ pomeni storitev, ki uporabnikom omogoča, da z eno pogodbo in po potrebi z eno napravo v vozilu uporabljajo vozilo na enem ali več območjih EETS, in ki vključuje to, da se:

(a)  uporabniku po potrebi zagotovi prilagojena naprava v vozilu in da se vzdržuje njena funkcionalnost;

(b)  zagotovi, da uporabnik izvajalcu cestninjenja plača dolgovano cestnino;

(c)  uporabniku zagotovi plačilno sredstvo ali da se sprejme že obstoječe plačilno sredstvo;

(d)  od uporabnika pobere cestnina;

(e)  urejajo odnosi z uporabniki in

(f)  za cestninske sisteme izvaja in spoštuje politika varnosti in zasebnosti;

(2)  „ponudnik storitev cestninjenja“ pomeni pravni subjekt, ki zagotavlja storitev cestninjenja na enem ali več območjih EETS za enega ali več razredov vozil;

(3)  „izvajalec cestninjenja“ pomeni javni ali zasebni subjekt, ki zaračunava cestnino za vožnjo z vozili na območju EETS;

(4)  „imenovani izvajalec cestninjenja“ pomeni javni ali zasebni subjekt, ki je bil imenovan, da postane izvajalec cestninjenja na prihodnjem območju EETS;

(5)  „storitev evropskega elektronskega cestninjenja (EETS)“ pomeni storitev cestninjenja, ki jo ponudnik EETS na podlagi pogodbe opravi za uporabnika EETS na enem ali več območjih EETS;

(6)  „ponudnik EETS“ pomeni subjekt, ki z ločeno pogodbo uporabniku EETS ▌dovoli dostop do EETS in prenese cestnine na ustreznega izvajalca cestninjenja ter je registriran v svoji državi članici sedeža;

(7)  „uporabnik EETS“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki ima pogodbo s ponudnikom EETS za dostop do EETS;

(8)  „območje EETS “ pomeni cesto, cestno omrežje, objekt, kot je most ali predor, ali trajekt, kjer se cestnine pobirajo z ▌uporabo elektronskega cestninskega sistema;

(9)  „sistem, skladen z EETS“ pomeni sklop elementov elektronskega cestninskega sistema, ki so posebej potrebni za vključitev ponudnikov EETS v sistem in za delovanje EETS;

(10)  „elektronski cestninski sistem“ pomeni cestninski sistem, v katerem obveznost plačila cestnine za uporabnika nastane izključno na podlagi samodejnega zaznavanja prisotnosti vozila na določenem kraju prek komunikacije na daljavo z napravo v vozilu ali samodejnega prepoznavanja registrskih tablic ali je z njima povezana;

(11)  „naprava v vozilu“ pomeni popolno strojno in programsko opremo za uporabo v okviru storitve cestninjenja, ki je nameščena ali se prevaža v vozilu ter služi zbiranju, shranjevanju, obdelavi in sprejemanju/oddajanju podatkov na daljavo, bodisi kot ločena naprava bodisi kot naprava, ki je vgrajena v vozilo;

(12)  „glavni ponudnik storitev“ pomeni ponudnika storitev cestninjenja s posebnimi obveznostmi, kot je obveznost podpisa pogodb z vsemi zainteresiranimi uporabniki, ali posebnimi pravicami, kot je posebno nadomestilo ali zagotovljena dolgoročna pogodba, ki se razlikujejo od obveznosti in pravic drugih ponudnikov storitev;

(13)  „komponenta interoperabilnosti“ pomeni vsako osnovno komponento, skupino komponent, podsklop ali celoten sklop opreme, vgrajene ali namenjene vgradnji v EETS, od katere je neposredno ali posredno odvisna interoperabilnost storitve, vključno z materialnimi in nematerialnimi sestavnimi deli, kot je na primer programska oprema;

(14)  „primernost za uporabo“ pomeni sposobnost komponente interoperabilnosti, da doseže in ohrani določeno stopnjo učinkovitosti med obratovanjem, ki je vgrajena v EETS in povezana s sistemom izvajalca cestninjenja;

(15)  „podatki za obračun cestnine“ pomeni informacije, za katere odgovorni izvajalec cestninjenja opredeli, da so potrebne za določanje dolgovane cestnine za vožnjo z vozilom na določenem območju cestninjenja in dokončanje cestninske transakcije;

(16)  „prijava cestnine“ pomeni izjavo izvajalcu cestninjenja, ki potrjuje prisotnost vozila na območju EETS, v obliki, o kateri se dogovorita ponudnik storitev cestninjenja in izvajalec cestninjenja;

(17)  „klasifikacijski parametri vozil“ pomeni podatke o vozilu, v skladu s katerimi se obračunava cestnina z uporabo podatkov za obračun cestnine;

(18)  „podporne storitve“ pomeni osrednji elektronski sistem, ki ga uporabljajo izvajalec cestninjenja, skupina izvajalcev cestninjenja, ki so ustvarili vozlišče interoperabilnosti, ali ponudnik EETS, da zbirajo, obdelujejo in pošiljajo informacije v okviru elektronskega cestninskega sistema;

(19)  „bistveno spremenjeni sistem“ pomeni obstoječi elektronski cestninski sistem, ki je bil spremenjen ali je spremenjen, tako da morajo ponudniki EETS spremeniti komponente interoperabilnosti, ki so v uporabi, na primer ponovno programirati ali prirediti vmesnike za svoje podporne storitve do te mere, da je potrebna ponovna akreditacija;

(20)  „akreditacija“ pomeni postopek, ki ga opredeli in upravlja izvajalec cestninjenja in mu mora slediti ponudnik EETS, preden dobi dovoljenje za zagotavljanje EETS na določenem območju EETS;

(21)  „cestnina“ pomeni pristojbino, ki jo mora uporabnik ceste plačati za vožnjo po cesti, cestnem omrežju, za uporabo objekta, kot je most ali predor, ali trajekta;

(22)  „neplačilo cestnine“ pomeni kršitev, ki jo stori uporabnik ceste, če ne plača cestnine v državi članici, in je opredeljena z ustreznimi nacionalnimi predpisi navedene države članice;

(23)  „država članica registracije“ pomeni državo članico, kjer je bilo registrirano vozilo, za katero je treba plačati cestnino;

(24)  „nacionalna kontaktna točka“ pomeni pristojni organ države članice, določen za čezmejno izmenjavo podatkov iz registrov vozil;

(25)  „avtomatizirano iskanje“ pomeni postopek spletnega dostopa za pregledovanje zbirk podatkov ene, več kot ene ali vseh držav članic ▌;

(26)  „vozilo“ pomeni ▌vozilo na motorni pogon, ali skupino spojenih vozil, ki je namenjeno ali se ▌uporablja za prevoz potnikov ali blaga po cesti;

(27)  „imetnik vozila“ pomeni osebo, na ime katere je vozilo registrirano, kakor je opredeljeno v pravu države članice registracije;

(28)  „težko vozilo“ pomeni vozilo ▌z največjo dovoljeno maso, ki presega 3,5 t ▌;

(29)  „lahko vozilo“ pomeni ▌vozilo z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 3,5 t.

Člen 3

Tehnološke rešitve

1.  Za vse nove elektronske cestninske sisteme, za katere je treba namestiti ali uporabiti naprave v vozilu, se bodo za izvajanje elektronskih cestninskih transakcij uporabljale ena ali več naslednjih tehnologij:

(a)  satelitsko določanje položaja;

(b)  mobilna komunikacija;

(c)  mikrovalovna tehnologija na frekvenci 5,8 GHz.

Obstoječi elektronski cestninski sistemi, za katere je treba namestiti ali uporabiti naprave v vozilih in uporabiti druge tehnologije, morajo biti v primeru bistvenih tehnoloških izboljšav skladni z zahtevami iz prvega pododstavka tega odstavka.

2.  Komisija v skladu s postopkom, določenim v Direktivi (EU) 2015/2015 Evropskega parlamenta in Sveta(14), od ustreznih standardizacijskih teles ▌zahteva, da hitro sprejmejo standarde za področje elektronskih cestninskih sistemov glede na tehnologije, navedene v prvem pododstavku odstavka 1, in tehnologijo samodejnega prepoznavanja registrskih tablic (ANPR) ter jih po potrebi posodobijo. Komisija zahteva, da standardizacijska telesa zagotovijo stalno združljivost komponent interoperabilnosti.

3.  Naprava v vozilu, ki uporablja tehnologijo za satelitsko določanje položaja in je bila dana na trg po ... [30 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive], mora biti združljiva s storitvami določanja položaja, ki jih zagotavljata sistema Galileo in skupna evropska geostacionarna navigacijska storitev (EGNOS) ▌.

4.  Brez poseganja v odstavek 6 dajo ponudniki EETS ▌uporabnikom EETS na voljo napravo v vozilu, ki je ustrezna za uporabo, interoperabilna in omogoča komunikacijo z ustreznimi elektronskimi cestninskimi sistemi v uporabi v državi članici, ki uporablja tehnologije, navedene v prvem pododstavku odstavka 1.

5.  Naprava v vozilu lahko uporablja svojo strojno in programsko opremo, elemente druge strojne in programske opreme, ki je že v vozilu, ali oboje. Naprava v vozilu lahko za namene komunikacije z drugimi sistemi strojne opreme, ki je že v vozilu, uporablja tehnologije, ki niso navedene v prvem pododstavku odstavka 1, če so zagotovljene varnost, kakovost storitve in zasebnost.

Naprava v vozilu za EETS lahko poleg cestninjenja omogoča tudi druge storitve, če delovanje takih storitev na nobenem območju EETS ne moti storitev cestninjenja.

6.  Brez poseganja v pravico držav članic, da za lahka vozila vzpostavijo elektronske cestninske sisteme na podlagi satelitskega določanja položaja ali mobilnih komunikacij, lahko ponudniki EETS ▌uporabnikom lahkih vozil do 31. decembra 2027 zagotavljajo napravo v vozilu, ki je primerna samo za uporabo z mikrovalovno tehnologijo na frekvenci 5,8 GHz, ki se uporablja na območjih EETS, na katerih se ne zahteva tehnologija satelitskega določanja položaja ali mobilnih komunikacij.

POGLAVJE II

SPLOŠNA NAČELA EETS

Člen 4

Registracija ponudnikov EETS

Vsaka država članica vzpostavi postopek za registracijo ponudnikov EETS. Registracijo odobri subjektom s sedežem na njenem ozemlju, ki zaprosijo za registracijo ter lahko dokažejo, da izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)  imajo certifikat EN ISO 9001 ali enakovredno potrdilo;

(b)  imajo tehnično opremo in izjavo ali certifikat ES, ki potrjuje skladnost komponent interoperabilnosti s specifikacijami;

(c)  so usposobljeni za zagotavljanje storitev elektronskega cestninjenja ali so usposobljeni na drugih ustreznih področjih;

(d)  izkažejo ustrezno finančno sposobnost;

(e)  imajo splošni načrt za obvladovanje tveganja, ki se pregleduje najmanj vsaki dve leti in

(f)  imajo dober ugled.

Člen 5

Pravice in obveznosti ponudnikov EETS

1.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ponudniki EETS, ki so jih registrirale, v 36 mesecih po njihovi registraciji v skladu s členom 4 sklenejo pogodbe za EETS, ki zajemajo vsa območja EETS na ozemljih vsaj štirih držav članic. Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ti ponudniki EETS v 24 mesecih po sklenitvi prve pogodbe v določeni državi članici sklenejo pogodbe, ki zajemajo vsa območja EETS v tej državi članici, razen območij EETS, na katerih odgovorni izvajalci cestninjenja ne izpolnjujejo člena 6(3).

2.   Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ponudniki EETS, ki so jih registrirale, nepretrgano pokrivajo vsa območja EETS, potem ko so sklenili pogodbe zanje. Sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da – kadar ponudnik EETS ne more kriti območja EETS, ker izvajalec cestninjenja ne izpolnjuje določb iz te direktive – ponovno vzpostavi kritje tega območja, takoj ko je mogoče.

3.   Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ponudniki EETS, ki so jih registrirale, objavijo informacije o svojem kritju območij EETS in vseh morebitnih spremembah ter v enem mesecu po registraciji podrobne načrte o morebitni širitvi njihove storitve na nadaljnja območja EETS z letnimi posodobitvami.

4.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ponudniki EETS, ki so jih registrirale ali ki zagotavljajo EETS na njihovem ozemlju, uporabnikom EETS po potrebi zagotovijo naprave v vozilih, ki izpolnjujejo zahteve, določene v tej direktivi ter direktivah 2014/53/EU(15) in 2014/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta(16). Od zadevnih ponudnikov EETS lahko zahtevajo dokaz, da so te zahteve izpolnjene.

5.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ponudniki EETS, ki zagotavljajo EETS na njihovem ozemlju, vodijo seznam razveljavljenih naprav v vozilih, ki so povezane z njihovimi pogodbami za EETS, sklenjenimi z uporabniki EETS. Sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se taki seznami vodijo ob doslednem spoštovanju pravil Unije o varstvu osebnih podatkov, določenih med drugim v Uredbi (EU) 2016/679 in Direktivi 2002/58/ES.

6.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ponudniki EETS, ki so jih registrirale, objavijo svojo politiko sklepanja pogodb z uporabniki EETS.

7.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ponudniki EETS, ki zagotavljajo EETS na njihovem ozemlju, izvajalcem cestninjenja zagotovijo informacije, ki jih potrebujejo, da obračunajo in zaračunajo cestnino za vozila uporabnikov EETS, ali izvajalcem cestninjenja zagotovijo vse informacije, ki jih potrebujejo, da lahko preverijo obračun cestnin, ki jih ponudniki EETS zaračunajo za vozila uporabnikov EETS.

8.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ponudniki EETS, ki zagotavljajo EETS na njihovem ozemlju, sodelujejo z izvajalci cestninjenja pri identifikaciji domnevnih kršiteljev. Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da lahko izvajalec cestnine, če obstaja sum neplačila cestnine, od ponudnika EETS pridobi podatke o vozilu, ki ga zadeva domnevno neplačilo cestnine, in o lastniku ali imetniku tega vozila, ki je stranka ponudnika EETS. Ponudnik EETS da take podatke na voljo takoj.

Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izvajalec cestninjenja teh podatkov ne razkrije nobenemu drugemu ponudniku storitev cestninjenja. Sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se – če sta izvajalec cestninjenja in ponudnik storitev cestninjenja del istega subjekta – podatki uporabljajo izključno za identifikacijo domnevnih kršiteljev ali v skladu s členom 27(3).

9.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da lahko izvajalec cestninjenja, pristojen za območje EETS na njihovem ozemlju, od ponudnika EETS pridobi podatke o vseh vozilih, katerih lastniki ali imetniki so stranke ponudnika EETS, ki so v določenem časovnem obdobju vozili na območju EETS, za katero je pristojen izvajalec cestninjenja, pa tudi podatke o lastnikih in imetnikih teh vozil, če izvajalec cestninjenja potrebuje te podatke za izpolnitev svojih obveznosti do davčnih organov. Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ponudnik EETS zahtevane podatke zagotovi najpozneje v dveh dneh po prejemu zahtevka. Sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izvajalec cestninjenja teh podatkov ne razkrije nobenemu drugemu ponudniku storitev cestninjenja. Sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se – če sta izvajalec cestninjenja in ponudnik storitev cestninjenja del istega subjekta – podatki uporabljajo izključno za to, da izvajalec cestninjenja izpolni svoje obveznosti do davčnih organov.

10.  Podatki, ki jih ponudniki EETS zagotovijo izvajalcem cestninjenja, se obdelujejo v skladu s pravili Unije o varstvu osebnih podatkov, določenimi v Uredbi (EU) 2016/679, ter nacionalnimi zakoni ali drugimi predpisi, ki prenašajo direktivi 2002/58/ES in (EU) 2016/680.

11.  Komisija najpozneje do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme izvedbene akte, s katerimi natančneje določi obveznosti ponudnikov EETS glede:

(a)  spremljanja učinkovitosti lastnih storitev in sodelovanja z izvajalci cestninjenja pri preverjanjih;

(b)  sodelovanja z izvajalci cestninjenja pri izvajanju preskusov sistemov izvajalcev cestninjenja;

(c)  storitev in tehnične podpore uporabnikom EETS pri prilagajanju naprav v vozilih;

(d)  izdajanja računov uporabnikom EETS;

(e)  informacij, ki jih morajo ponudniki EETS zagotoviti izvajalcem cestninjenja in so navedene v odstavku 7, in

(f)  obveščanja uporabnikov EETS o ugotovljenem primeru neprijave cestnine.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(2).

Člen 6

Pravice in obveznosti izvajalcev cestninjenja

1.   Kadar območje EETS ni skladno s pogoji tehnične in postopkovne interoperabilnosti EETS iz te direktive, država članica, na ozemlju katere je območje EETS, sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev, da pristojni izvajalec cestninjenja skupaj z zadevnimi deležniki oceni težavo in, če spada v njegovo pristojnost, poskrbi za njeno odpravo, da zagotovi interoperabilnost EETS cestninskega sistema. Države članice po potrebi posodobijo register iz člena 21(1) v zvezi z informacijami iz točke (a) navedenega člena.

2.  Vsaka država članica sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izvajalec cestninjenja, pristojen za območje EETS na ozemlju te države članice, v skladu z izvedbenimi akti iz odstavka 9 pripravi in vzdržuje izjavo o območju EETS, v kateri so navedeni splošni pogoji za dostop ponudnikov EETS do njihovih območij EETS.

Kadar se na ozemlju države članice vzpostavi nov elektronski cestninski sistem, ta država članica sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev, da imenovani izvajalec cestninjenja, pristojen za sistem, izjavo o območju EETS objavi dovolj zgodaj, da se lahko zainteresirani ponudniki EETS akreditirajo vsaj en mesec pred začetkom delovanja novega sistema, ob ustreznem upoštevanju trajanja postopka ugotavljanja skladnosti s specifikacijami in primernosti za uporabo komponent interoperabilnosti iz člena 15(1).

Kadar se elektronski cestninski sistem na ozemlju države članice bistveno spremeni, ta država članica sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izvajalec cestninjenja, pristojen za sistem, posodobljeno izjavo o območju EETS objavi dovolj zgodaj, da lahko že akreditirani ponudniki EETS vsaj en mesec pred začetkom delovanja spremenjenega sistema prilagodijo komponente interoperabilnosti novim zahtevam in se ponovno akreditirajo, ob ustreznem upoštevanju trajanja postopka ugotavljanja skladnosti s specifikacijami in primernosti za uporabo komponent interoperabilnosti iz člena 15(1).

3.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izvajalci cestninjenja, pristojni za območja EETS na njihovem ozemlju, nediskriminatorno sprejmejo vsakega ponudnika EETS, ki vloži zahtevo za zagotavljanje EETS na zadevnih območjih EETS.

Ponudnik EETS se sprejme v območje EETS, če izpolnjuje obveznosti in splošne pogoje iz izjave o območju EETS.

Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izvajalci cestninjenja od ponudnikov EETS ne zahtevajo posebnih tehničnih rešitev ali postopkov, ki bi ovirali interoperabilnost komponent interoperabilnosti ponudnika EETS s elektronskimi cestninskimi sistemi na drugih območjih EETS.

Če se izvajalec cestninjenja in ponudnik EETS ne moreta dogovoriti, se zadeva posreduje spravnemu organu, ki je pristojen za ustrezno območje cestninjenja.

4.  Vsaka država članica sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev, da pogodbe med izvajalcem cestninjenja in ponudnikom EETS glede zagotavljanja EETS na njenem ozemlju dovoljujejo, da uporabniku EETS račun za cestnino izda neposredno ponudnik EETS.

Izvajalec cestninjenja lahko od ponudnika EETS zahteva, da uporabniku izstavi račun v imenu in za račun izvajalca cestninjenja, in ponudnik EETS to zahtevo spoštuje.

5.  Cestnina, ki jo izvajalci cestninjenja zaračunajo uporabnikom EETS, ne sme biti višja od ustrezne nacionalne ali lokalne cestnine. To ne posega v pravico držav članic, da ponudijo rabate ali popuste, da bi spodbudile elektronsko plačevanje cestnine. Vsi rabati ali popusti na cestnine za uporabnike naprav v vozilih, ki jih ponuja država članica ali izvajalec cestninjenja, morajo biti pregledni, javno objavljeni in strankam ponudnikov EETS na voljo pod enakimi pogoji.

6.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izvajalci cestninjenja na svojih območjih EETS od ponudnikov EETS, s katerimi so v pogodbenem razmerju, sprejmejo vsako delujočo napravo v vozilu, ki je bila potrjena v skladu s postopkom, opredeljenim v izvedbenih aktih iz člena 15(7), in ni na seznamu razveljavljenih naprav v vozilih iz člena 5(5).

7.  V primeru nepravilnega delovanja EETS, za katero je mogoče odgovornost pripisati izvajalcu cestninjenja, slednji zagotovi necelovit način zagotavljanja storitve, ki vozilom z opremo iz odstavka 6 omogoči, da se s čim manjšo zamudo varno vozijo, ne da bi obstajal sum neplačila cestnine.

8.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izvajalci cestninjenja nediskriminatorno sodelujejo s ponudniki EETS ali proizvajalci ali priglašenimi organi, z namenom ugotoviti primernost komponent interoperabilnosti za uporabo na njihovih območjih EETS.

9.  Komisija najpozneje do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme izvedbene akte, v katerih določi minimalno vsebino izjave o območju EETS, vključno z:

(a)  zahtevami za ponudnike EETS,

(b)  postopkovnimi pogoji, tudi poslovnimi pogoji,

(c)  postopkom akreditacije ponudnikov EETS ter

(d)  podatki za obračun cestnine.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(2).

Člen 7

Nadomestilo

1.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da so ponudniki EETS upravičeni do nadomestila s strani izvajalca cestninjenja.

2.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da je metodologija za opredelitev nadomestila ponudnikom EETS pregledna, nediskriminatorna in enaka za vse ponudnike EETS, akreditirane za posamezno območje EETS. Sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se metodologija objavi kot del poslovnih pogojev v izjavi o območju EETS.

3.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ima na območjih EETS z glavnim ponudnikom storitev metodologija za obračunavanje nadomestila ponudnikom EETS enako strukturo kot nadomestilo za primerljive storitve, ki jih zagotavlja glavni ponudnik storitev. Znesek nadomestila ponudnikom EETS se lahko razlikuje od nadomestila glavnemu ponudniku storitev, kadar je to utemeljeno s:

(a)  stroški specifičnih zahtev in obveznosti glavnega ponudnika storitev in ne zahtev in obveznosti ponudnikov EETS ter

(b)  potrebo po tem, da se od nadomestila ponudnikom EETS odštejejo fiksni stroški, ki jih naloži izvajalec cestninjenja na podlagi stroškov izvajalca cestninjenja za zagotavljanje, upravljanje in vzdrževanje sistema, skladnega z EETS, na njegovem območju cestninjenja, vključno s stroški za akreditacijo, kjer ti stroški niso vključeni v cestnino.

Člen 8

Cestnine

1.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da za namene določitve cestninske tarife, ki se uporablja za posamezno vozilo, če obstaja odstopanje med klasifikacijo vozila, ki jo uporablja ponudnik EETS, in klasifikacijo, ki jo uporablja izvajalec cestninjenja, prevlada slednja, razen če se dokaže napaka.

2.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ima izvajalec cestninjenja pravico od ponudnika EETS zahtevati plačilo za vsako izkazano prijavo cestnine in za vsako izkazano neprijavo cestnine katerega koli uporabniškega računa, ki ga upravlja ta ponudnik EETS.

3.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da kadar je ponudnik EETS izvajalcu cestninjenja poslal seznam razveljavljenih naprav v vozilih iz člena 5(5), ponudnik EETS ni odgovoren za cestnino, ki bi izhajala iz naknadne uporabe takšne razveljavljene naprave v vozilu. O številu zapisov na seznamu razveljavljenih naprav v vozilih, obliki in pogostosti posodabljanja seznama se dogovorijo izvajalci cestninjenja in ponudniki EETS.

4.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da pri mikrovalovnem cestninskem sistemu izvajalci cestninjenja izkazane prijave cestnine sporočijo ponudnikom EETS za cestnine, obračunane njihovim uporabnikom EETS.

5.  Komisija najpozneje do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme delegirane akte v skladu s členom 30, v katerih določi podrobnosti za klasifikacijo vozil za namene vzpostavitve veljavnih tarifnih shem, vključno s postopki, potrebnimi za vzpostavitev takšnih shem. Sklop klasifikacijskih parametrov vozil, ki ga podpira EETS, izvajalcev cestninjenja ne omejuje pri izbiri tarifnih shem. Komisija zagotovi zadostno prožnost, da bo mogoče sklop klasifikacijskih parametrov, ki ga podpira EETS, spreminjati glede na predvidljive prihodnje potrebe. Ti akti ne posegajo v opredelitev parametrov, glede na katere se cestnine razlikujejo, iz Direktive 1999/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta(17).

Člen 9

Računovodenje

Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da pravni subjekti, ki zagotavljajo storitve cestninjenja, vodijo računovodske evidence, ki omogočajo jasno razlikovanje med stroški in prihodki, povezanimi z zagotavljanjem storitev cestninjenja, ter stroški in prihodki, povezanimi z drugimi dejavnostmi. Informacije o stroških in prihodkih, povezanih z zagotavljanjem storitev cestninjenja, se na zahtevo zagotovijo ustreznemu spravnemu organu ali sodnemu organu. Države članice sprejmejo tudi ukrepe, potrebne za zagotovitev, da ni dovoljeno navzkrižno subvencioniranje med dejavnostmi, izvedenimi v vlogi ponudnika storitev cestninjenja, in drugimi dejavnostmi.

Člen 10

Pravice in obveznosti uporabnikov EETS

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da lahko uporabniki EETS storitve EETS naročijo pri katerem koli ponudniku EETS ne glede na njihovo državljanstvo, državo članico prebivališča ali državo članico registracije vozila. Uporabniki EETS so ob sklenitvi pogodbe ustrezno obveščeni o veljavnih plačilnih sredstvih ter v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 o obdelavi njihovih osebnih podatkov in pravicah, ki izhajajo iz veljavne zakonodaje o varstvu osebnih podatkov.

2.  Velja, da uporabnik EETS s plačilom cestnine ponudniku EETS izpolni svoje obveznosti plačila do ustreznega izvajalca cestninjenja.

Če sta v vozilu nameščeni ali se v njem prevažata dve napravi v vozilu ali več, je uporabnik EETS odgovoren za uporabo ali aktiviranje ustrezne naprave v vozilu za posamezno območje EETS.

3.  Komisija najpozneje ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme delegirane akte v skladu s členom 30, v katerih natančneje določi obveznosti uporabnikov EETS glede:

(a)  posredovanja podatkov ponudniku EETS in

(b)  uporabe naprave v vozilu in ravnanja z njo.

POGLAVJE III

SPRAVNI ORGAN

Člen 11

Ustanovitev in naloge

1.  Vsaka država članica z vsaj enim območjem EETS določi ali ustanovi spravni organ za lažjo mediacijo med izvajalci cestninjenja z območjem EETS na njenem ozemlju in ponudniki EETS, ki imajo pogodbe ali se pogodbeno pogajajo s temi izvajalci cestninjenja.

2.  Spravni organ ima pooblastila zlasti za preverjanje, da so pogodbeni pogoji, ki jih izvajalec cestninjenja naloži ponudnikom EETS, nediskriminatorni. Ima pooblastila za preverjanje, da ponudniki EETS prejemajo nadomestilo v skladu z načeli iz člena 7.

3.  Države članice iz odstavka 1 sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev neodvisnosti – kar zadeva organiziranost in pravno strukturo – njihovega spravnega organa od poslovnih interesov izvajalcev cestninjenja in ponudnikov storitev cestninjenja.

Člen 12

Postopek mediacije

1.  Vsaka država članica z vsaj enim območjem EETS določi postopek mediacije, da lahko izvajalec cestninjenja ali ponudnik EETS zadevni spravni organ zaprosita za posredovanje pri sporu glede pogodbenih razmerij ali pogajanj.

2.  Postopek mediacije iz odstavka 1 zahteva, da spravni organ v enem mesecu od prejema prošnje za posredovanje sporoči, ali ima na voljo vse dokumente, potrebne za mediacijo.

3.  Postopek mediacije iz odstavka 1 zahteva, da spravni organ poda mnenje o sporu najpozneje šest mesecev po prejemu prošnje za posredovanje.

4.  Za lažje izvajanje njegovih nalog države članice pooblastijo spravni organ, da lahko od izvajalcev cestninjenja, ponudnikov EETS in katere koli tretje strani, dejavne pri zagotavljanju EETS v zadevni državi članici, zahteva ustrezne informacije.

5.  Države članice z vsaj enim območjem EETS in Komisija sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev izmenjave informacij med spravnimi organi v zvezi z njihovim delom, vodilnimi načeli in praksami.

POGLAVJE IV

TEHNIČNE DOLOČBE

Člen 13

Stalna enotna storitev

Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se EETS uporabnikom EETS zagotavlja kot stalna enotna storitev. To pomeni, da:

(a)  ko so klasifikacijski parametri vozila, vključno s spremenljivimi, shranjeni ali prijavljeni ali oboje, v vozilu med samo vožnjo ni več potreben človeški poseg, razen če pride do spremembe značilnosti vozila, in

(b)  človeška interakcija s posamezno napravo v vozilu ostane enaka ne glede na območje EETS.

Člen 14

Dodatni elementi v zvezi z EETS

1.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da je interakcija uporabnikov EETS z izvajalci cestninjenja kot delom EETS omejena, kjer je to ustrezno, na postopek izdaje računa v skladu s členom 6(4) in na izvršilne postopke. Interakcija med uporabniki EETS in ponudniki EETS ali njihovo napravo v vozilu je lahko specifična za vsakega ponudnika EETS, ne da bi bila pri tem ogrožena interoperabilnost EETS.

2.  Države članice lahko od ponudnikov storitev cestninjenja, vključno s ponudniki EETS, zahtevajo, da na zahtevo organov držav članic v skladu z veljavnimi predpisi o varstvu podatkov posredujejo prometne podatke v zvezi z njihovimi strankami. Take podatke države članice uporabljajo zgolj za namene prometnih politik in boljšega upravljanja prometa, ne smejo pa se uporabljati za identifikacijo strank.

3.  Komisija najpozneje do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme izvedbene akte, ki določajo specifikacije elektronskih vmesnikov med komponentami interoperabilnosti izvajalcev cestninjenja, ponudnikov EETS in uporabnikov EETS, po potrebi vključno z vsebino sporočil, ki si jih akterji izmenjujejo prek teh vmesnikov. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(2).

Člen 15

Komponente interoperabilnosti

1.  Kadar se na ozemlju države članice vzpostavi nov elektronski cestninski sistem, ta država članica sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev, da imenovani izvajalec cestninjenja, pristojen za sistem, določi in v izjavi o območju EETS objavi podroben načrt za postopek ugotavljanja skladnosti s specifikacijami in primernosti komponent interoperabilnosti za uporabo, kar omogoča akreditacijo zainteresiranih ponudnikov EETS najpozneje en mesec pred začetkom delovanja novega sistema.

Kadar je elektronski cestninski sistem na ozemlju države članice bistveno spremenjen, ta država članica sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izvajalec cestninjenja, pristojen za sistem, poleg elementov iz prvega pododstavka določi in v izjavi o območju EETS objavi podroben načrt ponovnega ugotavljanja skladnosti s specifikacijami in primernosti za uporabo komponent interoperabilnosti ponudnikov EETS, ki so že akreditirani v sistemu pred njegovo bistveno spremembo. Načrtovanje omogoča ponovno akreditacijo zadevnih ponudnikov EETS najpozneje en mesec pred začetkom delovanja spremenjenega sistema.

Izvajalec cestninjenja spoštuje ta načrt.

2.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da vsak izvajalec cestninjenja, pristojen za območje EETS na ozemlju posamezne države članice, vzpostavi testno okolje, v katerem lahko ponudnik EETS ali njegovi pooblaščeni zastopniki preverijo, ali je njihova naprava v vozilu primerna za uporabo na območju EETS izvajalca cestninjenja in pridobijo potrdilo o uspešnem opravljanju posameznih preskusov. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da bi izvajalcem cestninjenja omogočile, da vzpostavijo enotno testno okolje za več kot eno območje EETS, in enemu pooblaščenemu zastopniku omogočile, da preveri primernost za uporabo enega tipa naprave v vozilu v imenu več kot enega ponudnika EETS.

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi izvajalcem cestninjenja omogočijo, da od ponudnikov EETS ali njihovih pooblaščenih zastopnikov zahtevajo, naj krijejo stroške zadevnih preskusov.

3.  Države članice ne prepovejo, omejijo ali ovirajo dajanja na trg komponent interoperabilnosti za uporabo pri EETS, če imajo oznako CE ali izjavo o skladnosti s specifikacijami ali izjavo o primernosti za uporabo ali oboje. Države članice zlasti ne zahtevajo preverjanj, ki so bila že opravljena kot del postopka za ugotavljanje skladnosti s specifikacijami ali primernosti za uporabo ali obojega.

4.  Komisija najpozneje do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme delegirane akte v skladu s členom 30, v katerih določi zahteve za komponente interoperabilnosti v zvezi z varnostjo in zdravjem, zanesljivostjo in razpoložljivostjo, varstvom okolja, tehnično skladnostjo, varovanjem in zasebnostjo ter delovanjem in upravljanjem.

5.  Komisija najpozneje ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme delegirane akte v skladu s členom 30, v katerih določi splošne zahteve v zvezi z infrastrukturo glede:

(a)  točnosti podatkov o prijavi cestnine, da bi zagotovili enako obravnavo vseh uporabnikov EETS glede cestnin in pristojbin;

(b)  identifikacije pristojnega ponudnika EETS s pomočjo naprave v vozilu;

(c)  uporabe odprtih standardov za komponente interoperabilnosti pri opremi EETS;

(d)  vključitve naprave v vozilu v vozilo in

(e)  sporočanja vozniku, da mora plačati cestnino.

6.  Komisija najpozneje do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme izvedbene akte, v katerih določi posebne zahteve v zvezi z infrastrukturo:

(a)  zahteve za skupne komunikacijske protokole med opremo izvajalcev cestninjenja in ponudnikov EETS;

(b)  zahteve za mehanizme, s katerimi izvajalci cestninjenja ugotavljajo, ali je vozilo, ki vozi na njihovem območju EETS, opremljeno z veljavno in delujočo napravo v vozilu;

(c)  zahteve za vmesnik človek-stroj v napravi v vozilu;

(d)  zahteve, ki veljajo posebej za komponente interoperabilnosti v cestninskih sistemih na podlagi mikrovalovne tehnologije, in

(e)  zahteve, ki veljajo posebej za cestninske sisteme na podlagi sistema za globalno satelitsko navigacijo (GNSS).

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(2).

7.  Komisija najpozneje do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme izvedbene akte, v katerih določi postopek, ki ga uporabljajo države članice za ugotavljanje skladnosti s specifikacijami in primernosti za uporabo komponent interoperabilnosti, vključno z vsebino in obliko izjav ES. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(2).

POGLAVJE V

ZAŠČITNE KLAVZULE

Člen 16

Zaščitni postopek

1.  Kadar država članica upravičeno domneva, da komponente interoperabilnosti z oznako CE, ki so dane na trg ter uporabljene skladno z namenom, verjetno ne bodo izpolnjevale ustreznih zahtev, stori vse potrebno za omejitev področja njihove uporabe, prepoved njihove uporabe ali umik s trga. Država članica takoj obvesti Komisijo o ukrepih, ki jih je sprejela, in svojo odločitev obrazloži, pri čemer zlasti navede, ali neskladnost izhaja iz:

(a)  nepravilne uporabe tehničnih specifikacij ali

(b)  neprimernosti tehničnih specifikacij.

2.  Komisija se čim prej posvetuje z zadevno državo članico, proizvajalcem, ponudnikom EETS ali njihovimi pooblaščenimi zastopniki s sedežem v Uniji. Kadar Komisija po tem posvetovanju ugotovi, da je ukrep utemeljen, o tem takoj obvesti zadevno državo članico in druge države članice. Če pa po tem posvetovanju Komisija ugotovi, da ukrep ni utemeljen, o tem takoj obvesti zadevno državo članico ter proizvajalca ali njegovega pooblaščenega zastopnika s sedežem v Uniji in druge države članice.

3.  Kadar komponente interoperabilnosti z oznako CE ne izpolnjujejo zahtev glede interoperabilnosti, pristojna država članica od proizvajalca ali njegovega pooblaščenega zastopnika s sedežem v Uniji zahteva, da ponovno vzpostavi skladnost komponente interoperabilnosti s specifikacijami ali njeno primernost za uporabo ali oboje, in sicer pod pogoji, ki jih določi ta država članica, ter o tem obvesti Komisijo in druge države članice.

Člen 17

Preglednost ugotavljanja skladnosti

V vsaki odločitvi, ki jo sprejme država članica ali izvajalec cestninjenja v zvezi z ugotavljanjem skladnosti s specifikacijami ali primernosti za uporabo komponent interoperabilnosti, in vsaki odločitvi, sprejeti v skladu s členom 16, se podrobno obrazložijo razlogi, na katerih temelji. O njej se čim prej uradno obvestijo zadevni proizvajalec, ponudnik EETS ali njuni pooblaščeni zastopniki, in sicer skupaj z navedbo pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo po veljavnem pravu zadevne države članice, in rokov za njihovo uveljavitev.

POGLAVJE VI

UPRAVNA UREDITEV

Člen 18

Enotna kontaktna pisarna

Vsaka država članica z vsaj dvema območjema EETS na svojem ozemlju imenuje enotno kontaktno pisarno za ponudnike EETS. Država članica objavi kontaktne podatke te pisarne in jih na zahtevo posreduje zainteresiranim ponudnikom EETS. Država članica sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev, da kontaktna pisarna na zahtevo ponudnika EETS olajša in usklajuje prve upravne stike med ponudnikom EETS in izvajalci cestninjenja, pristojnimi za območja EETS na ozemlju države članice. Kontaktna pisarna je lahko bodisi fizična oseba bodisi javni ali zasebni subjekt.

Člen 19

Priglašeni organi

1.  Države članice Komisijo in druge države članice uradno obvestijo o organih, ki so pooblaščeni za izvajanje postopka ugotavljanja skladnosti s specifikacijami ali primernosti za uporabo, navedenim v izvedbenih aktih iz člena 15(7), ali za nadzor nad tem postopkom, pri čemer za vsakega od organov navedejo področje pristojnosti in identifikacijske številke, ki jih predhodno pridobijo od Komisije. Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi seznam organov, njihove identifikacijske številke in področja pristojnosti ter skrbi za posodabljanje seznama.

2.  Države članice za ocenjevanje priglašenih organov uporabljajo merila, določena v delegiranih aktih iz odstavka 5 tega člena. Šteje se, da organi, ki izpolnjujejo merila za ocenjevanje iz ustreznih evropskih standardov, izpolnjujejo navedena merila.

3.  Država članica odvzame odobritev organu, ki ne izpolnjuje več meril, določenih v delegiranih aktih iz odstavka 5 tega člena. O tem takoj obvesti Komisijo in druge države članice.

4.  Kadar država članica ali Komisija meni, da organ, ki ga je priglasila druga država članica, ne izpolnjuje meril, določenih v delegiranih aktih iz odstavka 5 tega člena, pošlje zadevo Odboru za elektronsko cestninjenje iz člena 31(1), ki svoje mnenje poda v treh mesecih. Komisija ob upoštevanju mnenja tega odbora državo članico, ki je priglasila zadevni organ, obvesti o vseh spremembah, ki so potrebne, da bi priglašeni organ ohranil priznani status.

5.  Komisija najpozneje do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejme delegirane akte v skladu s členom 30, v katerih določi minimalna merila za upravičenost za priglašene organe.

Člen 20

Usklajevalna skupina

Usklajevalna skupina organov, priglašenih v skladu s členom 19(1) (v nadaljnjem besedilu: usklajevalna skupina) se ustanovi kot delovna skupina Odbora za elektronsko cestninjenje iz člena 31(1) v skladu s poslovnikom Odbora.

Člen 21

Registri

1.  Za namene izvajanja te direktive vsaka država članica pripravi nacionalni elektronski register, v katerem so:

(a)  območja EETS na njenem ozemlju, vključno z informacijami o:

(i)  ustreznih izvajalcih cestninjenja;

(ii)  uporabljenih tehnologijah za cestninjenje;

(iii)  podatkih za obračun cestnine;

(iv)  izjavi o območju EETS ter

(v)  ponudnikih EETS, ki imajo sklenjene pogodbe za EETS z izvajalci cestninjenja, dejavnimi na ozemlju te države članice;

(b)  ponudniki EETS, ki jim je odobrila registracijo v skladu s členom 4, in

(c)  podatki o enotni kontaktni pisarni iz člena 18 za EETS, vključno s kontaktnim elektronskim naslovom in telefonsko številko.

Če ni drugače določeno, država članica vsaj enkrat letno preveri, ali so zahteve iz točk (a), (d), (e) in (f) člena 4 še vedno izpolnjene, in ustrezno posodobi register. Register vsebuje tudi ugotovitve revizije iz točke (e) člena 4. Država članica ni odgovorna za dejanja ponudnikov EETS, navedenih v registru.

2.  Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da so vsi podatki v nacionalnem elektronskem registru posodobljeni in točni.

3.  Registri so javno dostopni v elektronski obliki.

4.  Ti registri so na voljo od ... [30 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive].

5.  Na koncu vsakega koledarskega leta organi držav članic, pristojni za registre, Komisiji v elektronski obliki pošljejo registre območij EETS in ponudnikov EETS. Komisija da te informacije na voljo drugim državam članicam. O morebitnih odstopanjih od stanja v državi članici se obvesti državo članico registracije in Komisijo.

POGLAVJE VII

PILOTNI SISTEMI

Člen 22

Pilotni cestninski sistemi

1.  Da bi omogočili tehnični razvoj EETS, države članice lahko na omejenih delih svojega območja cestninjenja in vzporedno s sistemom, skladnim z EETS, začasno dovolijo uporabo pilotnih cestninskih sistemov z novimi tehnologijami ali koncepti, ki niso skladne z eno ali več določbami te direktive.

2.  Sodelovanje v pilotnih cestninskih sistemih za ponudnike EETS ni obvezno.

3.  Zadevna država članica pred uvedbo pilotnega cestninskega sistema Komisijo zaprosi za dovoljenje. Komisija izda dovoljenje ali zavrne njegovo izdajo v obliki sklepa v šestih mesecih od prejema prošnje. Komisija lahko izdajo dovoljenja zavrne, če bi pilotni cestninski sistem lahko vplival na pravilno delovanje rednega elektronskega cestninskega sistema ali EETS. Tako dovoljenje se lahko izda za začetno obdobje največ treh let.

POGLAVJE VIII

IZMENJAVA INFORMACIJ O NEPLAČILIH CESTNINE

Člen 23

Postopek za izmenjavo informacij med državami članicami

1.  Da bi omogočili identifikacijo vozila in lastnika ali imetnika vozila, za katero je bilo ugotovljeno neplačilo cestnine, vsaka država članica samo nacionalnim kontaktnim točkam drugih držav članic dovoli dostop z možnostjo avtomatiziranega iskanja do naslednjih podatkov iz nacionalnih registrov vozil:

(a)  podatkov o vozilih ter

(b)  podatkov o lastnikih ali imetnikih vozila.

Podatki iz točk (a) in (b), ki so potrebni za avtomatizirano iskanje, morajo biti skladni s Prilogo I.

2.  Za namene izmenjave podatkov iz odstavka 1 vsaka država članica imenuje nacionalno kontaktno točko. Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da izmenjava informacij med državami članicami poteka zgolj med nacionalnimi kontaktnimi točkami. Pooblastila nacionalnih kontaktnih točk so določena v veljavnem pravu zadevne države članice. Pri tej izmenjavi podatkov se posebna pozornost nameni ustreznemu varstvu osebnih podatkov.

3.  Nacionalna kontaktna točka države članice, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, pri avtomatiziranem iskanju v obliki izstopnih zaprosil uporabi celotno registrsko številko.

Navedeno avtomatizirano iskanje se izvaja v skladu s postopki iz točk 2 in 3 poglavja 3 Priloge k Sklepu Sveta 2008/616/PNZ(18) ter zahtevami iz Priloge I k tej direktivi.

Država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, uporabi pridobljene podatke, da ugotovi, kdo je odgovoren za neplačilo te cestnine.

4.  Države članice sprejmejo ▌ ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se informacije izmenjujejo z uporabo programske aplikacije Evropskega informacijskega sistema za prometna in vozniška dovoljenja (Eucaris) in spremenjenih različic te programske aplikacije, v skladu s Prilogo I k tej direktivi ter točkama 2 in 3 poglavja 3 Priloge k Sklepu 2008/616/PNZ.

5.  Vsaka država članica krije svoje stroške, ki nastanejo v zvezi z upravljanjem, uporabo in vzdrževanjem programskih aplikacij iz odstavka 4.

Člen 24

Pisno obvestilo o neplačilu cestnine

1.  Država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, se odloči, ali bo uvedla postopke nadaljnje obravnave v zvezi z neplačilom cestnine.

Kadar se država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, odloči, da bo uvedla takšne postopke, v skladu s svojim nacionalnim pravom o tem ustrezno obvesti lastnika vozila, imetnika vozila ali drugače identificirano osebo, osumljeno neplačila cestnine.

To obvestilo vključuje – če je to predvideno v nacionalnem pravu – tudi pravne posledice neplačila cestnine na ozemlju države članice, na katerem je prišlo do neplačila cestnine, v skladu s pravom te države članice.

2.  Kadar država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, lastniku vozila, imetniku vozila ali drugače identificirani osebi, osumljeni neplačila cestnine, pošlje pisno obvestilo, vanj v skladu s svojim nacionalnim pravom vključi vse relevantne informacije, zlasti vrsto neplačila cestnine, kraj, datum in čas neplačila cestnine, naslov predpisov nacionalnega prava, ki so bili kršeni, pravico do pritožbe in dostopa do informacij, ter sankcijo in, če je primerno, podatke o napravi, s katero je bilo ugotovljeno neplačilo cestnine. V ta namen država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, za pisno obvestilo uporabi predlogo iz Priloge II.

3.  Kadar se država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, odloči uvesti postopke nadaljnje obravnave v zvezi z neplačilom cestnine, za namen zagotovitve spoštovanja temeljnih pravic pošlje pisno obvestilo v jeziku dokumenta o registraciji vozila, če je na voljo, ali v enem od uradnih jezikov države članice registracije.

Člen 25

Nadaljnji postopki subjektov za zaračunavanje cestnine

1.  Država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, lahko subjektu, pristojnemu za zaračunavanje cestnine, posreduje podatke, ki jih je prejela v postopku iz člena 23(1), le če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  posredovani podatki so omejeni zgolj na tiste, ki jih ta subjekt potrebuje za pridobitev dolgovane cestnine;

(b)  postopek za pridobitev dolgovane cestnine je skladen s postopkom iz člena 24;

(c)  zadevni subjekt je pristojen za izvajanje tega postopka ter

(d)  s plačilom na podlagi plačilnega naloga, ki ga izda subjekt, ki prejme podatke, je neplačilo cestnine odpravljeno.

2.  Države članice zagotovijo, da se podatki, posredovani pristojnemu subjektu, uporabijo le za pridobitev dolgovane cestnine in se po plačilu cestnine izbrišejo nemudoma, če do plačila ne pride, pa v razumnem roku po prenosu podatkov, ki ga določi država članica.

Člen 26

Poročanje držav članic Komisiji

Vsaka država članica pošlje Komisiji izčrpno poročilo do ... [štiri leta po datumu začetka veljavnosti te direktive] in nato vsaka tri leta.

V izčrpnem poročilu se navede število avtomatiziranih iskanj, ki jih je opravila država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, naslovljenih na nacionalno kontaktno točko države članice registracije glede neplačil cestnine, do katerih je prišlo na njenem ozemlju, skupaj s ▌številom neuspelih zaprosil.

Izčrpno poročilo vsebuje tudi opis stanja na nacionalni ravni v zvezi z nadaljnjo obravnavo neplačil cestnine, na podlagi deleža takih neplačil cestnin, za katera so bila poslana pisna obvestila.

Člen 27

Varstvo podatkov

1.  Za osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi te direktive, se uporabljajo Uredba (EU) 2016/679 in nacionalni zakoni ali drugi predpisi, ki prenašajo direktivi 2002/58/ES in (EU) 2016/680.

2.  Države članice v skladu z veljavno zakonodajo o varstvu podatkov sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev,da:

(a)  je obdelava osebnih podatkov za namene členov 23, 24 in 25 omejena na vrste podatkov iz Priloge I k tej direktivi;

(b)  so osebni podatki točni in posodobljeni ter da se zahteve za popravek ali izbris obravnavajo brez nepotrebnega odlašanja ter

(c)  se določi rok za hrambo osebnih podatkov.

Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se ▌osebni podatki, ki se obdelujejo v skladu s to direktivo, uporabljajo le za namene:

(a)  identifikacije domnevnih kršiteljev zaradi obveznosti plačila cestnin v okviru področja uporabe člena 5(8);

(b)  zagotavljanja skladnosti izvajalca cestninjenja, kar zadeva njegove obveznosti do davčnih organov v okviru področja uporabe člena 5(9), ter

(c)  identifikacije vozila in lastnika ali imetnika vozila, za katero je bilo ugotovljeno neplačilo cestnine, v okviru področja uporabe členov 23 in 24.

Države članice sprejmejo tudi ukrepe, potrebne za zagotovitev, da imajo osebe, na katere se osebni podatki nanašajo, enake pravice do obveščenosti, dostopa, popravka, izbrisa in omejitve obdelave ter vložitve pritožbe pri nadzornem organu za varstvo podatkov, do odškodnine ter do učinkovitega pravnega sredstva, kot to določata Uredba (EU) 2016/679 ali, kjer je primerno, Direktiva (EU) 2016/680.

3.  Ta člen ne vpliva na možnost držav članic, da omejijo obseg obveznosti in pravic, opredeljenih v nekaterih določbah Uredbe (EU) 2016/679 v skladu s členom 23 navedene uredbe za namene iz prvega odstavka navedenega člena.

4.  Vsaka zadevna oseba ima pravico brez nepotrebnega odlašanja pridobiti informacije o tem, kateri osebni podatki, evidentirani v državi članici registracije, so bili posredovani državi članici, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine, vključno z datumom zaprosila in informacijami o pristojnem organu države članice, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine.

POGLAVJE IX

KONČNE DOLOČBE

Člen 28

Poročilo

1.  Komisija do ... [štiri leta po datumu začetka veljavnosti te direktive] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju in učinkih te direktive, zlasti kar zadeva napredek in uvedbo EETS ter učinkovitost in uspešnost mehanizma za izmenjavo podatkov v okviru preiskovanja primerov neplačila cestnine.

V poročilu analizira zlasti:

(a)  učinek člena 5(1) in (2) na uvedbo EETS, s posebnim poudarkom na razpoložljivosti storitve na majhnih in obrobnih območjih EETS;

(b)   ▌učinkovitost členov 23, 24 in 25 pri zmanjševanju števila neplačil cestnin v Uniji in

(c)  napredek pri vidikih interoperabilnosti med elektronskimi cestninskimi sistemi, ki uporabljajo satelitsko določanje položaja, in mikrovalovno tehnologijo na frekvenci 5,8 GHz.

2.  Poročilu se po potrebi priloži predlog Evropskemu parlamentu in Svetu za nadaljnjo revizijo te direktive, zlasti v zvezi z naslednjimi elementi:

(a)  dodatnimi ukrepi za zagotovitev, da je EETS na razpolago na vseh območjih EETS, vključno z majhnimi in obrobnimi;

(b)   ukrepi, s katerimi bi dodatno olajšali čezmejno izvrševanje obveznosti plačila cestnin v Uniji, vključno z dogovori o medsebojni pomoči, ter

(c)  razširitvijo določb, ki olajšujejo čezmejno izvrševanje na območja z nizkimi emisijami, območja omejenega dostopa ali druge sheme za urejanje dostopa do vozil v mestih.

Člen 29

Delegirani akti

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 30 v zvezi s posodobitvijo Priloge I, da se upoštevajo vse zadevne spremembe sklepov Sveta 2008/615/PNZ(19) in 2008/616/PNZ ali kadar to zahteva kateri koli drugi zadevni pravni akt Unije.

Člen 30

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 8(5), člena 10(3), člena 15(4) in (5), člena 19(5) in člena 29 se prenese na Komisijo za obdobje petih let od ... [datum začetka veljavnosti te direktive]. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.  Prenos pooblastila iz člena 8(5), člena 10(3), člena 15(4) in (5), člena 19(5) in člena 29 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.  Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 8(5), člena 10(3), člena 15(4)in (5), člena 19(5) in člena 29, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 31

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga Odbor za elektronsko cestninjenje.

Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011. Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 32

Prenos

1.  Države članice do ... [30 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, ki so potrebni za uskladitev s členi 1 do 27 ter prilogama I in II. ▌Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Države članice te predpise uporabljajo od ... [30 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive].

Države članice se v sprejetih ukrepih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v veljavnih zakonih in drugih predpisih sklicevanja na direktivo, razveljavljeno s to direktivo, štejejo kot sklicevanja na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

2.  Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 33

Razveljavitev

Direktiva 2004/52/ES se razveljavi z učinkom od ... [dan po dnevu iz prvega pododstavka člena 32(1)], brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos Direktive v nacionalno pravo, ki so določeni v delu B Priloge III.

Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se štejejo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge IV.

Člen 34

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 35

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA I

Podatki, ki so potrebni za avtomatizirano iskanje iz člena 23(1)

Točka

O/N(20)

Opombe

Podatki o vozilu

O

 

Država članica registracije

O

 

Registrska številka

O

(A(21))

Podatki v zvezi z neplačilom cestnine

O

 

Država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine

O

 

Referenčni datum dogodka

O

 

Referenčni čas dogodka

O

 

Podatki, zagotovljeni na podlagi avtomatiziranega iskanja, izvedenega na podlagi člena 23(1)

Del I. Podatki o vozilih

Točka

O/N(22)

Opombe

Registrska številka

O

 

Številka šasije/VIN

O

 

Država članica registracije

O

 

Znamka

O

(D.1(23)) npr. Ford, Opel, Renault

Trgovska vrsta vozila

O

(D.3) npr. Focus, Astra, Megane

Kategorijska oznaka EU

O

(J)  npr. moped, motorno kolo, osebno vozilo

Emisijski razred EURO

O

npr.  Euro 4, EURO 6

Del II. Podatki o lastnikih ali imetnikih vozil

Točka

O/N(24)

Opombe

Podatki o imetnikih vozila

 

(C.1(25))

Podatki se nanašajo na imetnika določenega potrdila o registraciji.

Ime imetnikov (podjetja) registracije

O

(C.1.1)

Za priimek, medpone, naziv itd. se uporabijo ločena polja, ime pa se sporoči v natisljivi obliki.

Ime

O

(C.1.2)

Za imena in začetnice se uporabijo ločena polja, ime pa se sporoči v natisljivi obliki.

Naslov

O

(C.1.3)

Za ulico, hišno številko, poštno številko, kraj bivanja, državo bivanja itd. se uporabijo ločena polja, naslov pa se sporoči v natisljivi obliki.

Spol

N

Moški, ženski

Datum rojstva

O

 

Pravni subjekt

O

Posameznik, združenje, družba, podjetje itd.

Kraj rojstva

N

 

Identifikacijska številka

N

Identifikator, ki na edinstven način identificira osebo ali družbo.

Podatki o lastnikih vozila

 

(C.2) Podatki se nanašajo na lastnika vozila.

Ime lastnikov (podjetja)

O

(C.2.1)

Ime

O

(C.2.2)

Naslov

O

(C.2.3)

Spol

N

Moški, ženski

Datum rojstva

O

 

Pravni subjekt

O

Posameznik, združenje, družba, podjetje itd.

Kraj rojstva

N

 

Identifikacijska številka

N

Identifikator, ki na edinstven način identificira osebo ali družbo.

 

 

Pri odpadnih vozilih, ukradenih vozilih ali registrskih tablicah ali pri poteklih avtomobilskih registracijah se podatki o lastniku/imetniku ne navedejo. Namesto tega se pošlje sporočilo „podatek ni razkrit“.

PRILOGA II

PREDLOGA ZA PISNO OBVESTILO

iz člena 24

[Naslovnica]

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………................................................................................................................

[Ime, naslov in telefonska številka pošiljatelja]

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………................................................................................................................

[Ime in naslov naslovnika]

PISNO OBVESTILO

v zvezi z neplačilom cestnine, do katerega je prišlo v

[ime države članice,

na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine]

………………………………………………………………

Stran 2

ni bila plačana cestnina za vozilo z registrsko

[datum]

številko , znamke , model ,

kar je odkril

[naziv pristojnega organa]

[Možnost 1](1)

Registrirani ste kot imetnik potrdila o registraciji zgoraj navedenega vozila.

[Možnost 2] (1)

Imetnik potrdila o registraciji zgoraj navedenega vozila je izjavil, da ste to vozilo v času, ko je prišlo do neplačila cestnine, vozili vi.

Podrobnosti o neplačilu cestnine so opisane na strani 3.

Znesek finančne kazni zaradi neplačila cestnine znaša EUR/nacionalna valuta(1).

Znesek dolgovane cestnine znaša …... EUR/nacionalne valute/(1).

Rok za plačilo je

Če ne plačate te denarne kazni(1)/cestnine(1), vam svetujemo, da izpolnite priloženi obrazec za odgovor (stran 4) in ga pošljete na navedeni naslov.

To obvestilo bo obravnavano v skladu z nacionalnim pravom

[ime države članice, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine].

Stran 3

Podrobnosti v zvezi z neplačilom cestnine

(a)  Podatki o vozilu, s katerim je prišlo do neplačila cestnine:

Registrska številka: ………………………………………….

Država članica registracije: ………………………………………….

Znamka in model: ………………………………………….

(b)  Podatki v zvezi z neplačilom cestnine:

Kraj, datum in čas neplačila cestnine:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Vrsta in pravna klasifikacija neplačila cestnine:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Podroben opis neplačila cestnine:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Sklic na ustrezne pravne predpise:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Opis dokaza v zvezi z neplačilom cestnine ali sklic nanj:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

(c)  Podatki o napravi, s katero je bilo ugotovljeno neplačilo cestnine (2):

Specifikacije o napravi:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Identifikacijska številka naprave:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Rok za naslednjo overitev:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

(1)   Neustrezno črtati.

(2)   Če ni bila uporabljena nobena naprava, se ne izpolni.

Stran 4

Obrazec za odgovor

(izpolnite z velikimi tiskanimi črkami)

A.  Podatki o vozniku:

— Ime in priimek:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

—  Datum in kraj rojstva:

………………………………………………………………………………………………………………………………

—  Številka vozniškega dovoljenja: , izdano (datum): ,v/na (kraj):….

—  Naslov:………………………………………………………………………………………………………………… ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

B.  Vprašanja:

1.  Ali je vozilo znamke , z registrsko številko , registrirano na

vaše ime? da/ne (1)

Če ni, navedite imetnika potrdila o registraciji:

(priimek, ime, naslov)

2.  Ali priznate, da niste plačali cestnine? da/ne (1)

3.  Če tega ne priznate, navedite razloge:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Izpolnjeni obrazec v 60 dneh po datumu tega pisnega obvestila pošljite naslednjemu organu ali subjektu:

na naslov:

INFORMACIJE

(Če pisno obvestilo pošilja subjekt, pristojen za zaračunavanje cestnine v skladu s členom 25):

Če dolgovana cestnina ne bo plačana v roku iz tega pisnega obvestila, bo zadeva posredovana v obravnavo pristojnemu organu v .............................[ime države članice, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine].

Če zadeva ne bo nadalje obravnavana, boste o tem obveščeni v 60 dneh po prejemu obrazca za odgovor ali dokazila o plačilu. (1)

/

(Če pisno obvestilo pošilja pristojni organ države članice):

Zadevo bo obravnaval pristojni organ

[ime države članice, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine].

Če zadeva ne bo nadalje obravnavana, boste o tem obveščeni v 60 dneh po prejemu obrazca za odgovor ali dokazila o plačilu(1).

(1)  Neustrezno črtati.

Če bo zadeva nadalje obravnavana, bo uporabljen naslednji postopek:

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

[izpolni država članica, na ozemlju katere je prišlo do neplačila cestnine – kakšen bo potek postopka, vključno s podrobnostmi o možnostih in postopku pritožbe zoper odločitev o nadaljnji obravnavi te zadeve. Te podrobnosti v vsakem primeru vključujejo naslednje: naziv in naslov organa ali subjekta, pristojnega za nadaljnjo obravnavo tega primera; rok za plačilo; naziv in naslov zadevnega pritožbenega organa; pritožbeni rok].

To obvestilo samo po sebi nima pravnih posledic.

Izjava o omejitvi odgovornosti glede varstva podatkov

[Če se uporablja Uredba (EU) št. 2016/679:

V skladu z Uredbo (EU) 2016/679 imate pravico, da zahtevate dostop do svojih osebnih podatkov in njihov popravek ali izbris ali omejitev njihove obdelave ali da ugovarjate njihovi obdelavi, in pravico do prenosljivosti podatkov. Poleg tega imate pravico, da vložite pritožbo pri [ime in naslov ustreznega nadzornega organa]. ]

[Če se uporablja Direktiva (EU) 2016/680:

V skladu z [naslov nacionalnega zakona, ki prenaša Direktivo (EU) 2016/680] imate pravico, da od upravljavca zahtevate dostop do svojih osebnih podatkov in njihov popravek ali izbris in omejitev njihove obdelave. Poleg tega imate pravico, da vložite pritožbo pri [ime in naslov ustreznega nadzornega organa]. ]

_____________

PRILOGA III

Del A

Razveljavljena direktiva in njene spremembe

(iz člena 33)

Direktiva 2004/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta

UL L 166, 30.4.2004, str. 124.

Uredba (ES) št. 219/2009 Evropskega parlamenta in Sveta

UL L 87, 31.3.2009, str. 109.

Del B

Rok za prenos v nacionalno pravo

(iz člena 33)

Direktiva

Rok za prenos

Direktiva 2004/52/ES

20.  november 2005

_____________

PRILOGA IV

Korelacijska tabela

Direktiva 2004/52/ES

Ta direktiva

člen 1(1)

člen 1(1), prvi pododstavek (a)

člen 1(1), prvi pododstavek (b)

člen 3(2), prvi stavek

člen 1(1), drugi pododstavek

člen 1(2), uvodno besedilo

člen 1(2), uvodno besedilo

člen 1(2)(a)

člen 1(2)(a)

člen 1(2)(b)

člen 1(2)(c)

člen 1(2)(b)

člen 1(3)

člen 1(3)

člen 1(4)

člen 1(5)

člen 1(6)

člen 2

člen 2(1)

člen 3(1), prvi pododstavek

člen 3(1), drugi pododstavek

člen 2(2), prvi stavek

člen 4(7)

člen 3(2)

člen 3(3)

člen 2(2), drugi in tretji stavek

člen 3(4)

člen 2(2), četrti stavek

člen 3(5)

člen 3(6)

člen 2(3)

člen 2(4)

člen 2(5)

člen 2(6)

člen 2(7)

člen 27

člen 3(1)

člen 3(2), prvi stavek

člen 1(1), drugi pododstavek

člen 3(2), drugi stavek

člen 3(2), tretji stavek

 

člen 3(3)

 

člen 3(4)

člen 4(1)

 

člen 4(2)

člen 4(3)

 

člen 4(4)

člen 4(5)

člen 4(7)

člen 3(2)

člen 4(8)

člen 5(4)

člen 23

člen 24

člen 26

člen 2(7)

člen 27

člen 28

člen 29

člen 30

člen 5

člen 31

člen 6

člen 32(1)

člen 32(2)

člen 33

člen 7

člen 34

člen 8

člen 35

Priloga

Priloga I

Priloga II

Priloga III

Priloga IV

_____________

(1) UL C 81, 2.3.2018, str. 181.
(2) UL L 77, 28.3.2002, str. 1.
(3)UL C 81, 2.3.2018, str. 181.
(4)UL C 176, 23.5.2018, str. 66.
(5) Stališče Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019.
(6)Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/52/ES z dne 29. aprila 2004 o interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov v Skupnosti (UL L 166, 30.4.2004, str. 124).
(7)Direktiva (EU) 2015/413 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2015 o lažji čezmejni izmenjavi informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu (UL L 68, 13.3.2015, str. 9).
(8)Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
(9)Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL L 119, 4.5.2016, str. 89).
(10)Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).
(11) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(12) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(13)Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).
(14)Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L 241, 17.9.2015, str. 1).
(15)Direktiva 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z dostopnostjo radijske opreme na trgu in razveljavitvi Direktive 1999/5/ES (UL L 153, 22.5.2014, str. 62).
(16)Direktiva 2014/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z elektromagnetno združljivostjo (prenovitev) (UL L 96, 29.3.2014, str. 79).
(17) Direktiva 1999/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 1999 o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila (UL L 187, 20.7.1999, str. 42).
(18)Sklep Sveta 2008/616/PNZ z dne 23. junija 2008 o izvajanju Sklepa 2008/615/PNZ o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu (UL L 210, 6.8.2008, str. 12).
(19)Sklep Sveta 2008/615/PNZ z dne 23. junija 2008 o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu (UL L 210, 6.8.2008, str. 1).
(20)O = obvezno, če je na voljo v nacionalnem registru, N = neobvezno.
(21)Harmonizirane kode Unije, glej Direktivo Sveta 1999/37/ES z dne 29. aprila 1999 o dokumentih za registracijo vozil (UL L 138, 1.6.1999, str. 57).
(22)O = obvezno, če je na voljo v nacionalnem registru, N = neobvezno.
(23)Harmonizirane kode Unije, glej Direktivo 1999/37/ES.
(24)O = obvezno, če je na voljo v nacionalnem registru, N = neobvezno.
(25)Harmonizirane kode Unije, glej Direktivo 1999/37/ES.


Vzajemno priznavanje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici ***I
PDF 263kWORD 78k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici (COM(2017)0796 – C8-0005/2018 – 2017/0354(COD))
P8_TA-PROV(2019)0123A8-0274/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0796),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0005/2018),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 23. maja 2018(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 28. novembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0274/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 14. februarja 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 764/2008

P8_TC1-COD(2017)0354


(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu s Pogodbama zagotovljen prosti pretok blaga. Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakovrednim učinkom. Ta prepoved zajema vse na nacionalne ukrepe, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino z blagom znotraj Unije. Prosti pretok blaga se na notranjem trgu zagotavlja s harmonizacijo pravil na ravni Unije, ki določajo skupne zahteve za trženje določenega blaga, ali, kadar gre za blago ali vidike blaga, ki niso izčrpno zajeti s harmonizacijskimi pravili Unije, z uporabo načela vzajemnega priznavanja, kakor ga je opredelilo Sodišče Evropske unije.

(2)  Dobro delujoče načelo vzajemnega priznavanja bistveno dopolnjuje harmonizacijo pravil na ravni Unije, predvsem ob upoštevanju, da za številno blago obstajajo harmonizirani in neharmonizirani vidiki.

(3)  Kadar ni harmonizacijskih pravil Unije, ki zajemajo blago ali nekatere vidike blaga, lahko ovire za prosti pretok blaga med državami članicami nastanejo nezakonito, če za blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici, pristojni organ države članice uporabi nacionalna pravila, v skladu s katerimi mora blago izpolnjevati nekatere tehnične zahteve, na primer zahteve glede poimenovanja, oblike, velikosti, teže, sestave, predstavitve, označevanja ali embalaže. Uporaba takih pravil pri blagu, ki se zakonito trži v drugi državi članici, bi lahko bila v nasprotju s členoma 34 in 36 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), tudi če se taka pravila brez razlike uporabljajo za vso blago.

(4)  Načelo vzajemnega priznavanja izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije. Skladno s tem načelom države članice na svojem ozemlju ne smejo prepovedati prodaje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, tudi če je bilo proizvedeno v skladu z drugačnimi tehničnimi pravili, vključno z blagom, ki ni bilo pridobljeno v okviru proizvodnega postopka,. Vendar načelo vzajemnega priznavanja ni absolutno. Države članice lahko omejijo trženje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, kadar so take omejitve utemeljene z razlogi iz člena 36 PDEU ali drugimi nujnimi razlogi v javnem interesu, priznanimi s sodno prakso Sodišča Evropske unije v zvezi s prostim pretokom blaga, in kadar so take omejitve sorazmerne z zastavljenim ciljem. Ta uredba uvaja obveznost jasne utemeljitve, zakaj je dostop do trga omejen ali zavrnjen.

(5)  Pojem nujnega razloga v javnem interesu je razvijajoč se koncept, ki ga je v svoji sodni praksi razvilo Sodišče Evropske unije v povezavi s členoma 34 in 36 PDEU. Kadar med državami članicami obstajajo legitimne razlike, lahko takšni nujni razlogi upravičijo uporabo nacionalnih tehničnih pravil s strani pristojnih organov. Vendar morajo biti upravne odločitve vedno ustrezno utemeljene, legitimne, ustrezne in v skladu z načelom sorazmernosti, pristojni organ pa mora sprejeti najmanj omejevalen ukrep. Da bi izboljšali delovanje notranjega trga za blago, bi morala nacionalna tehnična pravila ustrezati svojemu namenu in ne bi smela ustvarjati nesorazmernih netarifnih ovir. Poleg tega upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga v zvezi z blagom, ki se zakonito trži v drugi državi članici, ne smejo temeljiti le na dejstvu, da blago, ki je predmet presoje, izpolnjuje legitimni javni cilj, ki ga želi doseči država članica, drugače, kot ga ▌blago izpolnjuje v navedeni državi članici. Da bi Komisija državam članicam pomagala, bi morala zagotoviti nezavezujoče smernice v zvezi s sodno prakso Sodišča Evropske unije o konceptu nujnih razlogov v javnem interesu in o uporabi načela vzajemnega priznavanja. Pristojni organi bi morali imeti priložnost pripraviti prispevke in povratne informacije o smernicah.

(6)  V sklepih o politiki enotnega trga iz decembra 2013 je Svet za konkurenčnost opozoril, da bi bilo treba za izboljšanje okvirnih pogojev za podjetja in potrošnike na enotnem trgu ustrezno uporabiti vse zadevne instrumente, vključno z vzajemnim priznavanjem. Svet je Komisijo pozval, naj poroča o primerih, v katerih je delovanje načela vzajemnega priznavanja še vedno neustrezno ali problematično. Svet za konkurenčnost je v svojih sklepih o politiki enotnega trga iz februarja 2015 Komisijo pozval, naj sprejme ukrepe za zagotovitev učinkovitega delovanja načela vzajemnega priznavanja in pripravi predloge v ta namen.

(7)  Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta(4) je bila sprejeta zaradi olajšanja uporabe načela vzajemnega priznavanja, in sicer z določitvijo postopkov za zmanjšanje možnosti, da se ustvarijo nezakonite ovire za prosti pretok blaga, ki se že zakonito trži v drugi državi članici. Kljub sprejetju navedene uredbe je v zvezi z uporabo načela vzajemnega priznavanja še vedno veliko težav. Ocena, ki se je izvedla v obdobju 2014–2016, je pokazala, da načelo vzajemnega priznavanja ne deluje tako, kot bi moralo, Uredba (ES) št. 764/2008 pa le omejeno vpliva na poenostavitev uporabe tega načela. Orodja in postopkovna jamstva, ki so bila vzpostavljena z navedeno uredbo, niso izpolnila svojega cilja, da izboljšajo uporabo načela vzajemnega priznavanja. Na primer, gospodarski subjekti skoraj ne poznajo ali ne uporabljajo mreže kontaktnih točk za proizvode, ki je bila vzpostavljena, da jim zagotavlja informacije o veljavnih nacionalnih pravilih in uporabi načela vzajemnega priznavanja. Nacionalni organi v okviru te mreže ne sodelujejo dovolj. Zahteva glede priglasitve upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga je redko izpolnjena. Zato še vedno ostajajo ovire za prosti pretok blaga na notranjem trgu.

(8)  Uredba (ES) št. 764/2008 ima več pomanjkljivosti, zato bi jo bilo treba pregledati in okrepiti. Zaradi jasnosti bi bilo treba Uredbo (ES) št. 764/2008 nadomestiti s to uredbo. Ta uredba bi morala vzpostaviti jasne postopke za zagotovitev prostega pretoka blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in za zagotovitev, da se lahko prosti pretok omeji le takrat, kadar imajo države članice za to legitimne razloge v javnem interesu, omejitev pa je utemeljena in sorazmerna. Ta uredba bi morala tudi zagotoviti, da gospodarski subjekti in nacionalni organi upoštevajo obstoječe pravice in obveznosti, ki izhajajo iz načela vzajemnega priznavanja.

(9)  Ta uredba ne bi smela posegati v nadaljnjo harmonizacijo pogojev za trženje blaga, kjer je to primerno, da bi se izboljšalo delovanje notranjega trga.

(10)  Trgovinske omejitve so lahko tudi posledica drugih vrst ukrepov, ki spadajo na področje uporabe členov 34 in 36 PDEU. Navedeni ukrepi lahko na primer vključujejo tehnične specifikacije za postopke za oddajo javnih naročil ali zahteve glede uporabe uradnih jezikov držav članic. Vendar taki ukrepi ne bi smeli biti nacionalna tehnična pravila v smislu te uredbe in zato ne bi smeli spadati na njeno področje uporabe.

(11)  Nacionalna tehnična pravila se v državi članici včasih izvedejo s postopkom predhodne odobritve, po katerem je mogoče blago tam dati na trg šele, ko pristojni organ to uradno odobri. Sam obstoj postopka predhodne odobritve ovira prosti pretok blaga. Da bi bil tak postopek glede na temeljno načelo prostega pretoka blaga na notranjem trgu upravičen, mora biti potreben zaradi cilja v javnem interesu, ki ga priznava pravo Unije, ter sorazmeren in nediskriminatoren. Skladnost takšnega postopka s pravom Unije se oceni ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča Evropske unije. Zato bi bilo treba upravne odločbe, ki dostop do trga omejujejo ali zavračajo le zato, ker za blago ni bila izdana veljavna predhodna odobritev, izključiti s področja uporabe te uredbe. Kadar pa je zahtevek za obvezno predhodno odobritev blaga vložen, bi bilo treba vsako upravno odločbo o zavrnitvi zahtevka zaradi nacionalnih tehničnih pravil, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, sprejeti samo v skladu s to uredbo, tako da lahko prosilec izkoristi postopkovno varstvo, ki ga ta uredba določa. Enako velja za prostovoljno predhodno odobritev blaga, kadar ta obstaja.

(12)  Pomembno je pojasniti, da vrste blaga, ki so zajete v tej uredbi, vključujejo kmetijske proizvode. Izraz „kmetijski proizvodi“ vključuje ribiške proizvode, kot je določeno v členu 38(1) PDEU. Komisija bi morala oceniti izvedljivost in koristi dopolnitve okvirnega seznama za vzajemno priznavanje, ki bi bil v pomoč pri ugotavljanju, za katere vrste blaga se ta uredba uporablja.

(13)  Pomembno je tudi pojasniti, da izraz „proizvajalec“ ne vključuje le proizvajalcev blaga, ampak tudi osebe, ki proizvajajo blago, ki ni bilo pridobljeno s proizvodnim postopkom, vključno s kmetijskimi proizvodi, in osebe, ki se predstavljajo kot proizvajalci blaga.

(14)  Odločitve nacionalnih sodišč, ki presojajo zakonitost primerov, v katerih trg v državi članici zaradi uporabe nacionalnega tehničnega pravila ni odprt za blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in odločitve nacionalnih sodišč, ki uvajajo kazni, bi bilo treba izvzeti s področja uporabe te uredbe.

(15)  Za uveljavljanje načela vzajemnega priznavanja se mora blago zakonito tržiti v drugi državi članici. Pojasniti bi bilo treba, da se za blago šteje, da se zakonito trži v drugi državi članici, kadar je v skladu z ustreznimi pravili, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, in se zagotovi ▌njegovo dajanje na voljo končnim uporabnikom v navedeni državi članici.

(16)  Da bi okrepili ozaveščenost nacionalnih organov in gospodarskih subjektov glede načela vzajemnega priznavanja, bi morale države članice razmisliti, da v svojih nacionalnih tehničnih predpisih določijo jasne in nedvoumne „klavzule o enotnem trgu“, ki bodo olajšale uporabo tega načela.

(17)  Dokazi, potrebni za dokazovanje, da se blago zakonito trži v drugi državi članici, se med državami članicami znatno razlikujejo. To gospodarskim subjektom povzroča nepotrebna bremena, zamude in dodatne stroške, nacionalnim organom pa preprečuje, da pravočasno pridobijo informacije, ki jih potrebujejo za oceno blaga. To lahko ovira uporabo načela vzajemnega priznavanja. Zato je bistveno, da se gospodarskim subjektom olajša dokazovanje, da se njihovo blago zakonito trži v drugi državi članici. Gospodarski subjekti bi morali ▌ imeti korist od lastne izjave, s katero bi bilo treba pristojnim organom zagotoviti vse potrebne informacije o blagu in njegovi skladnosti s pravili, ki se uporabljajo v tej drugi državi članici. Uporaba prostovoljnih izjav nacionalnim organom ne bi smela preprečevati sprejetja upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, če so takšne odločbe sorazmerne, utemeljene ter spoštujejo načelo vzajemnega priznavanja in so v skladu s to uredbo.

(18)  Omogočiti bi bilo treba, da proizvajalec, uvoznik ali distributer pripravi izjavo o zakonitem trženju blaga za namene vzajemnega priznavanja (v nadaljnjem besedilu: izjava o vzajemnem priznavanju). Proizvajalec je najprimernejša oseba za izpolnitev podatkov v izjavi o vzajemnem priznavanju, ker najbolje pozna blago in ima dokaze, potrebne za preverjanje podatkov iz izjave o vzajemnem priznavanju . Proizvajalec bi moral imeti možnost pooblastiti pooblaščenega zastopnika, ki bi take izjave pripravil v njegovem imenu in na njegovo odgovornost. Kadar pa lahko gospodarski subjekt informacije o zakonitosti trženja blaga zagotovi le v izjavi, bi morala biti dana možnost, da drugi gospodarski subjekt zagotovi informacije, da se blago daje na voljo končnim uporabnikom v zadevni državi članici, pod pogojem, da ta gospodarski subjekt prevzame odgovornost za informacije, ki jih je podal v izjavi o vzajemnem priznavanju in lahko zagotovi potrebne dokaze, ki te informacije potrjujejo.

(19)  Izjava o vzajemnem priznavanju bi morala vedno vsebovati točne in popolne informacije o blagu. Zato bi jo bilo treba posodabljati, da bi odražala spremembe, na primer spremembe ustreznih nacionalnih tehničnih pravil.

(20)  Da bi se zagotovila celovitost informacij, navedenih v izjavi o vzajemnem priznavanju, bi bilo treba določiti harmonizirano strukturo takih izjav, ki jih bodo uporabljali gospodarski subjekti, ki želijo predložiti take izjave.

(21)  Zagotoviti je treba, da je izjava o vzajemnem priznavanju izpolnjena verodostojno in točno. Zato je treba zahtevati, da so gospodarski subjekti odgovorni za informacije, ki so jih podali v izjavi o vzajemnem priznavanju.

(22)  Da bi se povečali učinkovitost in konkurenčnost podjetij, ki delujejo na področju blaga, ki ni zajeto s harmonizacijsko zakonodajo Unije, bi moralo biti mogoče, da se za lažjo predložitev izjave o vzajemnem priznavanju izkoristijo nove informacijske tehnologije. Zato bi morali imeti gospodarski subjekti možnost, da svoje izjave o vzajemnem priznavanju objavijo na spletu, pod pogojem, da je izjava o vzajemnem priznavanju zlahka dostopna in v zanesljivem formatu.

(23)  Komisija bi morala zagotoviti, da je na enotnem digitalnem portalu na voljo predloga za izjavo o vzajemnem priznavanju, pa tudi navodila za njeno izpolnitev v vseh uradnih jezikih Unije.

(24)  Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za blago, v zvezi s katerim harmonizacijska zakonodaja Unije zajema le nekatere vidike. Kadar mora gospodarski subjekt v skladu s harmonizacijsko zakonodajo Unije pripraviti izjavo EU o skladnosti, da dokaže skladnost z navedeno zakonodajo, bi moralo temu gospodarskemu subjektu biti dovoljeno, ▌da se izjava o vzajemnem priznavanju iz te uredbe priloži izjavi EU o skladnosti.

(25)  Kadar se gospodarski subjekti odločijo, da ne bodo uporabili izjave o vzajemnem priznavanju ▌, bi morali pristojni organi namembne države članice jasno opredeliti zahtevo glede specifičnih informacij, ki so po njihovem mnenju potrebne za oceno blaga, ob upoštevanju načela sorazmernosti.

(26)  Gospodarski subjekt bi moral imeti na voljo dovolj časa za predložitev dokumentov ali kakršnih koli drugih informacij, ki jih zahteva pristojni organ namembne države članice, oziroma za predložitev argumentov ali pripomb v zvezi z oceno zadevnega blaga.

(27)  Države članice morajo v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta(5) Komisiji in drugim državam članicam posredovati vse osnutke nacionalnih tehničnih pravil o vseh proizvodih, vključno s katerim koli kmetijskim ali ribiškim proizvodom, ter navesti razloge, zaradi katerih je treba navedena pravila sprejeti. Vendar je treba zagotoviti, da se po sprejetju takih nacionalnih tehničnih pravil za posebno blago v posameznih primerih pravilno uporabi načelo vzajemnega priznavanja. V tej uredbi bi morali biti določeni postopki za uporabo načela vzajemnega priznavanja v posameznih primerih, na primer s tem, da se od držav članic zahteva, da navedejo nacionalna tehnična pravila, na katerih temelji upravna odločba, in legitimne razloge v javnem interesu, ki upravičujejo uporabo tega nacionalnega tehničnega pravila, kar zadeva blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici. Sorazmernost nacionalnih tehničnih pravil je podlaga za dokazovanje sorazmernosti upravne odločbe, ki temelji na tem pravilu. Vendar bi moral biti način dokazovanja sorazmernosti upravne odločbe določen za vsak posamezni primer.

(28)  Ker bi morale biti upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga za blago, ki se že zakonito trži v drugi državi članici, izjeme od temeljnega načela prostega pretoka blaga, je treba zagotoviti, da take odločbe upoštevajo obstoječe obveznosti, ki izhajajo iz načela vzajemnega priznavanja. Zaradi tega je primerno uvesti jasen postopek, da se določi, ali se blago zakonito trži v tej drugi državi članici in ali so v takem primeru legitimni javni interesi, ki jih zajemajo veljavna nacionalna tehnična pravila namembne države članice, v skladu s členom 36 PDEU in sodne prakse Sodišča Evropske unije ustrezno zaščiteni. S takim postopkom bi se moralo zagotoviti, da so vse sprejete upravne odločbe sorazmerne ter da spoštujejo načelo vzajemnega priznavanja in so v skladu s to uredbo.

(29)  Kadar pristojni organ ocenjuje blago, preden odloči, ali naj omeji ali zavrne dostop do trga, ta organ ne bi smel imeti možnosti, da sprejme odločitve o preklicu dostopa do trga, razen če je potrebno hitro ukrepanje, da se prepreči ogrožanje varnosti ali zdravja oseb ali ogrožanje okolja, oziroma da se prepreči dajanje blaga na voljo, kadar je dajanje takega blaga na voljo na splošno prepovedano zaradi javne morale ali varnosti, med drugim na primer zaradi preprečevanja kriminala.

(30)  Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta(6) vzpostavlja sistem akreditacije, ki zagotavlja vzajemno priznavanje ravni usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti. Pristojni organi držav članic zato ne bi smeli zavračati priznavanja poročil o preizkusih in potrdil, ki jih izdajo akreditirani organi za ugotavljanje skladnosti, ker slednji za to ne bi bili usposobljeni. Da bi čim bolj preprečili podvajanje preizkusov in postopkov, ki so že bili izvedeni v drugi državi članici, države članice ne bi smele zavračati priznavanja poročil o preizkusih in potrdil, ki so jih drugi organi za ugotavljanje skladnosti izdali v skladu s pravom Unije. Pristojni organi bi morali ustrezno upoštevati vsebino predloženih poročil o preizkusih ali potrdil.

(31)  Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta(7) določa, da se lahko tržijo samo varni izdelki, ter opredeljuje obveznosti proizvajalcev in distributerjev v zvezi z varnostjo izdelkov. Pristojnim organom daje pravico, da vse nevarne izdelke prepovejo s takojšnjim učinkom ali da izdelke, ki bi lahko bili nevarni, začasno prepovejo za obdobje, ki ga potrebujejo za izvedbo različnih ocen, preverjanj in nadzorov varnosti. Ta direktiva opisuje tudi postopek, v skladu s katerim organi v primeru izdelkov, ki pomenijo tveganje, uporabijo ustrezne ukrepe, kot so ukrepi iz točk (b) do (f) člena 8(1) navedene direktive, naložena pa je tudi obveznost državam članicam, da je treba take ukrepe priglasiti Komisiji in drugim državam članicam. Zato bi morali imeti pristojni organi še naprej možnost uporabljati navedeno direktivo in zlasti točke (b) do (f) člena 8(1) in člena 8(3) navedene direktive.

(32)  Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta(8) med drugim vzpostavlja sistem hitrega obveščanja za obveščanje o neposrednem ali posrednem tveganju za človeško zdravje, ki izhaja iz živil ali krme. Državam članicam nalaga, da v okviru sistema hitrega obveščanja Komisijo takoj obvestijo o vseh ukrepih, ki jih sprejmejo za omejitev dajanja v promet živil ali krme ali prisilni umik ali odpoklic živil ali krme zaradi varovanja zdravja ljudi in ki zahtevajo hitro ukrepanje. Pristojni organi bi morali imeti še naprej možnost uporabljati navedeno uredbo in zlasti člen 50(3) in člen 54 navedene uredbe.

(33)  Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta(9) vzpostavlja harmoniziran okvir Unije za organizacijo uradnega nadzora in uradnih dejavnosti, ki niso uradni nadzor, v celotni agroživilski verigi ob upoštevanju pravil o uradnem nadzoru iz Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta(10) in zadevne sektorske zakonodaje Unije. Uredba (EU) 2017/625 določa poseben postopek, s katerim se zagotovi, da gospodarski subjekti odpravijo neskladnosti z zakonodajo o živilih in krmi ter pravili o zdravju ali dobrobiti živali. Pristojni organi bi morali imeti še naprej možnost uporabljati Uredbo (EU) 2017/625 in zlasti člen 138 navedene uredbe.

(34)  Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(11) vzpostavlja harmoniziran okvir Unije za izvajanje pregledov v zvezi z obveznostmi iz Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(12) v skladu z merili iz Uredbe (ES) št. 882/2004 ter določa, da države članice zagotovijo, da so vsi subjekti, ki izpolnjujejo navedene obveznosti, upravičeni do vključitve v sistem pregledov. Pristojni organi bi morali imeti še naprej možnost uporabljati Uredbo (EU) št. 1306/2013 in zlasti člen 90 navedene uredbe.

(35)  V vsaki upravni odločbi, ki jo pristojni organi držav članic sprejmejo v skladu s to uredbo, bi morala biti določena pravna sredstva, ki jih ima gospodarski subjekt na voljo in ki mu omogočajo, da se v skladu z nacionalnim pravom pritoži zoper odločbo ali začne postopek pri pristojnem nacionalnem sodišču. V upravni odločbi bi moralo biti tudi navedeno, da lahko gospodarski subjekti uporabijo Mrežo za reševanje težav na notranjem trgu (SOLVIT) in postopek reševanja težav iz te uredbe.

(36)  Učinkovite rešitve za gospodarske subjekte, ki želijo podjetju prijazno alternativo pri izpodbijanju upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, so bistvene za pravilno in dosledno uporabo načela vzajemnega priznavanja. Da bi zagotovili take rešitve in se izognili pravnim stroškom, zlasti za mala in srednja podjetja, bi moral biti gospodarskim subjektom na voljo izvensodni postopek reševanja težav.

(37)  SOLVIT je storitev, ki jo zagotavlja državna uprava v vsaki državi članici, njen namen pa je najti rešitve za posameznike in podjetja, kadar njihove pravice kršijo javni organi v drugi državi članici. Načela, ki urejajo delovanje mreže SOLVIT, so določena v Priporočilu Komisije 2013/461/EU(13), v skladu s katerim bi morala vsaka država članica poskrbeti za center SOLVIT z ustreznimi človeškimi in finančnimi viri ter zagotoviti, da ta center SOLVIT sodeluje v mreži SOLVIT. Komisija bi morala zlasti med podjetji povečati ozaveščenost o obstoju mreže SOLVIT in o njenih koristih.

(38)  SOLVIT je učinkovit izvensodni mehanizem reševanja težav, ki se zagotavlja brezplačno. Deluje s kratkimi roki in zagotavlja praktične rešitve posameznikom in podjetjem, kadar imajo pri javnih organih težave z uveljavljanjem pravic, ki jim jih zagotavlja Unija. ▌Kadar gospodarski subjekt, ustrezni center SOLVIT in zadevne vpletene države članice soglašajo z ustreznim izidom, nadaljnji ukrepi ne bi smeli biti potrebni.

(39)  Vendar bi morala biti Komisija pooblaščena, da na zahtevo katerega koli vpletenega centra SOLVIT prouči zadevo, kadar je neformalni pristop mreže SOLVIT neuspešen in ▌še naprej obstajajo resni pomisleki glede združljivosti upravne odločbe in načela vzajemnega priznavanja. Komisija bi morala na podlagi svoje presoje podati mnenje, ki bi se prek ustreznega centra SOLVIT sporočilo zadevnemu gospodarskemu subjektu in pristojnim organom ter bi se upoštevalo v postopku ▌SOLVIT. Za poseg Komisije bi se moral uporabljati ▌rok 45 delovnih dni, v kar pa ne bi bil vključen čas, potreben za to, da Komisija prejme dodatne informacije in dokumente, ki so po njenem potrebni. Če bi bil v tem času primer rešen, Komisiji mnenja ne bi bilo treba podati. Taki primeri SOLVIT bi morali biti predmet ločenega delovnega postopka v podatkovni zbirki SOLVIT in ne bi smeli biti vključeni v redne statistike SOLVIT.

(40)  Mnenje Komisije glede upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga bi moralo zajemati le vprašanji, ali je upravna odločba združljiva z načelom vzajemnega priznavanja in z zahtevami iz te uredbe. To ne posega v pooblastila Komisije na podlagi člena 258 PDEU in obveznost držav članic glede skladnosti s pravom Unije, kadar se nadalje obravnavajo sistemske težave, ugotovljene v zvezi z uporabo načela vzajemnega priznavanja.

(41)  Za notranji trga blaga je pomembno, da lahko podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, pridobijo zanesljive in točne informacije glede veljavne zakonodaje v zadevni državi članici. Kontaktne točke za proizvode bi morale imeti pomembno vlogo pri olajšanju komunikacije med nacionalnimi organi in gospodarskimi subjekti z razširjanjem informacij o posebnih pravilih o proizvodih in o tem, kako se vzajemno priznavanje uporablja na ozemlju njihove države članice. Zato je treba okrepiti vlogo kontaktnih točk za proizvode kot glavnih ponudnikov informacij o vseh pravilih v zvezi s proizvodi, vključno z nacionalnimi tehničnimi pravili, ki jih zajema vzajemno priznavanje.

(42)  Da bi olajšali prosti pretok blaga, bi morale kontaktne točke za proizvode brezplačno zagotavljati informacije v razumnem obsegu glede svojih nacionalnih tehničnih pravil in uporabe načela vzajemnega priznavanja. Kontaktnim točkam za proizvode bi bilo treba zagotoviti primerno opremo in sredstva. V skladu z Uredbo (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta(14) bi morale kontaktne točke take informacije zagotavljati prek spletišča, zanje pa bi morala veljati ▌merila kakovosti iz navedene uredbe. Kontaktne točke za proizvode bi morale svoje naloge, povezane z zagotavljanjem takšnih informacij, med drugim elektronske kopije nacionalnih tehničnih pravil ali spletnega dostopa do njih, opravljati brez poseganja v nacionalna pravila, ki urejajo distribucijo nacionalnih tehničnih pravil. Poleg tega se od kontaktnih točk za proizvode ne bi smelo zahtevati, da priskrbijo kopije ali zagotovijo spletni dostop do standardov, za katere veljajo pravice intelektualne lastnine organov ali organizacij za standardizacijo.

(43)  Sodelovanje med pristojnimi organi je bistveno za nemoteno delovanje načela vzajemnega priznavanja in oblikovanje kulture vzajemnega priznavanja. Zato bi morali kontaktne točke za proizvode in nacionalni pristojni organi sodelovati ter izmenjavati informacije in strokovno znanje, da bi se zagotovila pravilna in dosledna uporaba načela vzajemnega priznavanja in te uredbe.

(44)  Zaradi priglasitve upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, omogočanja komunikacije med kontaktnimi točkami za proizvode in zagotavljanja upravnega sodelovanja je treba državam članicam zagotoviti dostop do informacijskega in komunikacijskega ▌sistema.

(45)  Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(15).

(46)  Kadar je za namene te uredbe potrebna obdelava osebnih podatkov, bi jo bilo treba izvesti v skladu s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov. Za vsako obdelavo osebnih podatkov na podlagi te uredbe se glede na primer uporablja Uredba (EU) 2016/679Evropskega parlamenta in Sveta(16) oziroma Uredba (EU) 2018/1725Evropskega parlamenta in Sveta(17).

(47)  Vzpostaviti bi bilo treba zanesljive in učinkovite mehanizme spremljanja, da bi bilo mogoče zagotoviti informacije o uporabi te uredbe in njenem vplivu na prosti pretok blaga. Tovrstni mehanizmi ne bi smeli presegati okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(48)  Za ozaveščanje o načelu vzajemnega priznavanja ter zagotavljanje pravilnega in doslednega izvajanja te uredbe bi bilo treba določiti, da Unija financira kampanje za ozaveščanje, usposabljanje, izmenjavo uradnikov in druge povezane dejavnosti, namenjene krepitvi in podpori zaupanja in sodelovanja med pristojnimi organi, kontaktnimi točkami za proizvode in gospodarskimi subjekti.

(49)  Da bi se odpravilo pomanjkanje točnih podatkov v zvezi z delovanjem načela vzajemnega priznavanja in njegovimi učinki na enotni trg blaga, bi morala Unija financirati zbiranje takih podatkov.

(50)  Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi upravne in denarne kazni.

(51)  Primerno je odložiti uporabo te uredbe, da bodo imeli pristojni organi in gospodarski subjekti dovolj časa, da se prilagodijo zahtevam iz te uredbe.

(52)  Komisija bi morala oceniti to uredbo glede na cilje, za katere si prizadeva. Pri oceni te uredbe bi morala uporabiti podatke, ki se zberejo v zvezi z delovanjem načela vzajemnega priznavanja in njegovimi učinki na enotni trg blaga, ter informacije, ki so na voljo v informacijskem in komunikacijskem ▌sistemu. Komisija bi morala imeti možnost, da od držav članic zahteva, da priskrbijo dodatne informacije, potrebne za njeno oceno. V skladu s točko 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(18) bi morala biti ocena te uredbe, ki bi morala temeljiti na uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti, podlaga za ocene učinka glede možnosti za nadaljnje ukrepanje.

(53)  Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti nemoteno, dosledno in pravilno uporabo načela vzajemnega priznavanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in vpliva lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Poglavje I

Splošne določbe

Člen 1

Predmet urejanja

1.  Namen te uredbe je okrepiti delovanje notranjega trga z izboljšanjem uporabe načela vzajemnega priznavanja in odpravo neutemeljenih ovir za trgovino.

2.  Ta uredba določa pravila in postopke glede uporabe načela vzajemnega priznavanja v posameznih primerih s strani držav članic v zvezi z blagom, za katerega se uporablja člen 34 PDEU in ki se zakonito trži v drugi državi članici, ob upoštevanju člena 36 PDEU in sodne prakse Sodišča Evropske unije.

3.  Ta uredba določa tudi vzpostavitev in vzdrževanje kontaktnih točk za proizvode v državah članicah ter sodelovanje in izmenjavo informacij v okviru načela vzajemnega priznavanja.

Člen 2

Področje uporabe

1.  Ta uredba se uporablja za vse vrste blaga, vključno s kmetijskimi proizvodi v smislu drugega pododstavka člena 38(1) PDEU, in za upravne odločbe, ki jih je ali jih bo pristojni organ namembne države članice sprejel v zvezi s kakršnim koli takim blagom, ki se zakonito trži v drugi državi članici, kadar upravna odločba izpolnjuje naslednji merili:

(a)  podlaga za upravno odločbo je nacionalno tehnično pravilo, ki se uporablja v namembni državi članici; in

(b)  neposredni ali posredni učinek upravne odločbe je omejitev ali zavrnitev dostopa do trga v namembni državi članici.

Izraz „upravne odločbe“ vključuje vsak upravni ukrep, ki temelji na nacionalnem tehničnem pravilu in ima enak ali bistveno enak pravni učinek, kot je učinek, opisan v točki (b).

2.  „Nacionalno tehnično pravilo“ za namene te uredbe je vsaka zakonska določba ali drug predpis države članice, ki ima naslednje značilnosti:

(a)  zajema blago ali vidike blaga, ki niso harmonizirani na ravni Unije;

(b)  prepoveduje dajanje blaga ali blaga določene vrste na voljo na ▌ trgu v navedeni državi članici ali pa določa, da je skladnost z zadevno določbo dejansko ali pravno obvezna, kadar koli se blago ali blago določene vrste daje na voljo na tem trgu; in

(c)  zagotavlja vsaj eno od naslednjega:

(i)  določa zahtevane lastnosti blaga ali blaga določene vrste, kot so njegove ravni kakovosti, delovanja ali varnosti oziroma njegove mere, vključno z zahtevami, ki za to blago veljajo v zvezi z imeni, pod katerimi se prodaja, terminologijo, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, embalažo, označevanjem ali etiketiranjem ter postopki za ugotavljanje skladnosti;

(ii)  za namen varstva potrošnikov ali okolja uvaja druge zahteve za blago ali blago določene vrste, ki vplivajo na življenjski cikel blaga po tem, ko je bilo dano na voljo na ▌ trgu v navedeni državi članici, kot so pogoji uporabe, recikliranja, ponovne uporabe ali odlaganja, kadar lahko taki pogoji bistveno vplivajo na sestavo ali naravo tega blaga ali na njihovo dajanje na voljo na ▌ trgu v navedeni državi članici.

3.  Točka (c)(i) odstavka 2 tega člena zajema tudi proizvodne metode in postopke, ki se uporabljajo za kmetijske proizvode iz drugega pododstavka člena 38(1) PDEU in za proizvode, namenjene za prehrano ljudi ali živali, ter proizvodne metode in postopke v zvezi z drugimi proizvodi, kadar ti vplivajo na njihove značilnosti.

4.  ▌Postopek predhodne odobritve sam po sebi ni nacionalno tehnično pravilo za namene te uredbe, vendar pa odločba o zavrnitvi predhodne odobritve na podlagi nacionalnega tehničnega pravila velja za upravno odločbo, za katero se uporablja ta uredba, če ta odločba izpolnjuje druge zahteve iz prvega pododstavka odstavka 1.

5.  Ta uredba se ne uporablja za:

(a)  sodne odločbe, ki jih izdajo nacionalna sodišča;

(b)  sodne odločbe, ki jih organi pregona izdajo med preiskavo ali med pregonom kaznivega dejanja, v zvezi s terminologijo, simboli ali katerim koli materialnim sklicevanjem na neustavne ali kriminalne združbe ali rasistično, diskriminacijsko ali ksenofobično kaznivo dejanje.

6.  Člena 5 in 6 ne vplivata na uporabo naslednjih določb:

(a)  točke (b) do (f) člena 8(1) in člen 8(3) Direktive 2001/95/ES;

(b)  točko (a) člena 50(3) in člen 54 Uredbe (ES) št. 178/2002;

(c)  člen 90 Uredbe (EU) št. 1306/2013 ter

(d)  člen 138 Uredbe (EU) 2017/625.

7.  Ta uredba ne vpliva na obveznost iz Direktive (EU) 2015/1535, da se osnutki nacionalnih tehničnih predpisov priglasijo Komisiji in državam članicam, preden so sprejeti.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „se zakonito trži v drugi državi članici“ pomeni, da je blago ali blago te vrste v skladu z ustreznimi pravili, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, ali pa zanj v navedeni državi članici ne veljajo nobena pravila, in je dano na voljo končnim uporabnikom v navedeni državi članici;

(2)  „dajanje na voljo na ▌ trgu“ pomeni vsako dobavo blaga za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu na ozemlju države članice v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi za plačilo ali brezplačno;

(3)  „omejitev dostopa do trga“ pomeni uvedbo pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, preden je lahko blago dano na voljo na ▌ trgu v namembni državi članici, ali pogojev za nadaljnje trgovanje z blagom na tem trgu, za kar je vsekakor potrebna sprememba ene ali več lastnosti navedenega blaga iz točke (c)(i) člena 2(2), ali zahteva izvedbo dodatnega preizkušanja;

(4)  „zavrnitev dostopa do trga“ pomeni kar koli od naslednjega:

(a)  prepoved dajanja blaga na voljo na ▌ trgu v namembni državi članici ali nadaljnjega trgovanja z njim na tem trgu; ali

(b)  zahtevanje umika ali odpoklica tega blaga s tega trga;

(5)  „umik“ pomeni vsak ukrep, s katerim se prepreči dajanje blaga v dobavni verigi na voljo na trgu;

(6)  „odpoklic“ pomeni vsak ukrep za vrnitev blaga, ki je že bilo dano na voljo končnemu uporabniku;

(7)  „postopek predhodne odobritve“ pomeni upravni postopek na podlagi zakonodaje države članice, po katerem je lahko blago dano na voljo na ▌ trgu v navedeni državi članici šele, ko to na podlagi vloge gospodarskega subjekta uradno odobri pristojni organ navedene države članice;

(8)  „proizvajalec“ pomeni:

(a)  vsako fizično ali pravno osebo, ki proizvaja blago ali za katero se blago načrtuje ali proizvaja ali ki proizvaja blago, ki ni pridobljeno s proizvodnim procesom, vključno s kmetijskimi proizvodi, in ki trži pod svojim imenom ali blagovno znamko te osebe;

(b)  vsako fizično ali pravno osebo, ki že zakonito trženo blago v državi članici spremeni na način, ki bi lahko vplival na skladnost z ustreznimi pravili, ki se uporabljajo v zadevni državi članici; ali

(c)  vsako drugo fizično ali pravno osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na blagu ali dokumentih, ki so priloženi temu blagu, predstavlja kot njegov proizvajalec;

(9)  „pooblaščeni zastopnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Uniji, ki jo je proizvajalec pisno pooblastil, da v zvezi z dajanjem blaga na voljo na zadevnem ▌ trgu deluje v njegovem imenu;

(10)  „uvoznik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Uniji, ki je blago iz tretje države prvič dala na voljo na trgu Unije;

(11)  „distributer“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo ▌ v dobavni verigi, razen proizvajalca ali uvoznika, ki da na voljo blago na ▌ trgu v državi članici;

(12)  „gospodarski subjekt“ v zvezi z blagom pomeni katero koli od naslednjih oseb: proizvajalca, pooblaščenega zastopnika, uvoznika ali distributerja;

(13)  „končni uporabnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s stalnim prebivališčem ali sedežem v Uniji, ki ji je ali ji bo dano na voljo blago kot potrošniku, zunaj njene trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti, ali kot poklicnemu končnemu uporabniku pri njegovi industrijski ali poklicni dejavnosti;

(14)  „legitimni razlogi v javnem interesu“ pomenijo kateri koli razlog iz člena 36 PDEU ali kateri koli drug nujni razlog v javnem interesu;

(15)  „organ za ugotavljanje skladnosti“ pomeni organ za ugotavljanje skladnosti, kot je opredeljen v točki 13 člena 2 Uredbe (ES) št. 765/2008.

Poglavje II

Postopki v zvezi z uporabo načela vzajemnega priznavanja v posameznih primerih

Člen 4

Izjava o vzajemnem priznavanju

1.  Proizvajalec blaga ali blaga določene vrste, ki je ali bo dano na voljo na ▌ trgu v ▌ namembni državi članici ▌, lahko izpolni prostovoljno izjavo o zakonitem trženju blaga za namene vzajemnega priznavanja (v nadaljnjem besedilu: izjava o vzajemnem priznavanju), s katero bo pristojnim organom namembne države članice dokazal, da se blago ali blago te vrste zakonito trži v drugi državi članici.

Proizvajalec lahko pooblasti svojega pooblaščenega zastopnika, da izpolni izjavo o vzajemnem priznavanju v njegovem imenu.

Izjava o vzajemnem priznavanju upošteva strukturo iz dela I in dela II Priloge in vsebuje vse informacije iz navedenih delov.

Proizvajalec ali pooblaščeni zastopnik, kadar je za to pooblaščen, lahko v izjavo o vzajemnem priznavanju vnese samo informacije, določene v delu I Priloge. V tem primeru uvoznik ali distributer vnese informacije, določene v delu II Priloge.

Druga možnost je, da uvoznik ali distributer izpolni oba dela izjave o vzajemnem priznavanju, pod pogojem, da lahko podpisnik predloži dokaze iz točke (a) člena 5(4).

Izjava o vzajemnem priznavanju se pripravi v enem od uradnih jezikov Unije. Kadar ta jezik ni jezik, ki ga zahteva namembna država članica, gospodarski subjekt izjavo o vzajemnem priznavanju prevede v jezik▌ , ki ga zahteva namembna država članica.

2.  Gospodarski subjekti, ki podpišejo izjavo o vzajemnem priznavanju ali del izjave, so odgovorni za vsebino in točnost informacij, ki jih navedejo v izjavi o vzajemnem priznavanju, vključno s točnostjo informacij, ki jih prevedejo. Za namene tega odstavka so gospodarski subjekti odgovorni v skladu z nacionalnim pravom.

3.  Gospodarski subjekti zagotovijo, da je izjava o vzajemnem priznavanju vedno posodobljena zaradi upoštevanja morebitnih sprememb informacij, ki so jih navedli v izjavi o vzajemnem priznavanju.

4.  Izjava o vzajemnem priznavanju se lahko pristojnemu organu namembne države članice predloži v oceno, ki se izvede na podlagi člena 5. Predloži se lahko v papirni obliki, elektronski obliki ali pa se da na voljo na spletu v skladu z zahtevami namembne države članice.

5.  Kadar gospodarski subjekti ▌dajo izjavo o vzajemnem priznavanju na voljo na spletu, se uporabljajo naslednji pogoji:

(a)  vrsta blaga ali serija, na katero se izjava o vzajemnem priznavanju nanaša, je ▌zlahka prepoznavna; ter

(b)  uporabljena tehnična sredstva so prijazna uporabniku in se spremljajo, da se zagotovi razpoložljivost in dostop do izjave o vzajemnem priznavanju.

6.  Kadar za blago, za katero se predloži izjava o vzajemnem priznavanju, velja tudi akt Unije, s katerim se zahteva izjava EU o skladnosti, se lahko izjava o vzajemnem priznavanju priloži izjavi EU o skladnosti.

Člen 5

Ocena blaga

1.  Kadar namerava pristojni organ namembne države članice oceniti blago, za katerega se uporablja ta uredba, da se ugotovi, ali se blago oziroma blago te vrste v drugi državi članici zakonito trži ter ali so v takem primeru in ob upoštevanju značilnosti zadevnega blaga legitimni javni interesi, ki jih zajemajo veljavna nacionalna tehnična pravila namembne države članice, ustrezno zaščiteni, brez odlašanja vzpostavi stik z zadevnim gospodarskim subjektom.

2.  Ko pristojni organ namembne države članice vzpostavi stik z zadevnim gospodarskim subjektom, ga seznani z oceno, pri čemer navede, katero blago se pri tem ocenjuje in katero nacionalno tehnično pravilo ali postopek predhodne odobritve se uporablja. Poleg tega pristojni organ namembne države članice gospodarski subjekt seznani z možnostjo, da za namene te ocene predloži izjavo o vzajemnem priznavanju v skladu s členom 4.

3.  Gospodarskemu subjektu se dovoli, da v času, ko pristojni organ izvaja oceno iz odstavka 1 tega člena, daje blago na trg v namembni državi članici, s čimer lahko nadaljuje, razen če gospodarski subjekt prejme upravno odločbo o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga za to blago. Ta odstavek se ne uporablja, kadar se ocena izvaja v okviru postopka predhodne odobritve ali kadar pristojni organ v skladu s členom 6 začasno prekliče dajanje blaga, ki je predmet te ocene, na trg.

4.  Če se izjava o vzajemnem priznavanju pristojnemu organu namembne države članice predloži v skladu s členom 4, potem za oceno na podlagi odstavka 1 tega člena velja naslednje:

(a)  izjava o vzajemnem priznavanju in podporna dokazila, ki so potrebna, da se preverijo v njej navedene informacije, predložene na zahtevo pristojnega organa, sprejme kot zadostno dokazilo, da se blago zakonito trži v drugi državi članici, in

(b)  pristojni organ od gospodarskega subjekta ne zahteva nobenih drugih informacij ali dokumentacije za dokazovanje, da se blago zakonito trži v drugi državi članici.

5.   Če izjava o vzajemnem priznavanju pristojnemu organu namembne države članice ni predložena v skladu s ▌členom 4, potem lahko pristojni organ zaradi izvedbe ocene iz odstavka 1 tega člena od zadevnih gospodarskih subjektov zahteva, naj predložijo dokumentacijo in informacije, ki so potrebne za ▌oceno ▌ glede naslednjega:

(a)  značilnosti zadevnega blaga ali vrste blaga; in

(b)  ▌zakonitega trženja blaga v drugi državi članici.

6.  Zadevni gospodarski subjekt ima po vložitvi zahteve pristojnega organa namembne države članice na voljo vsaj 15 delovnih dni za predložitev dokumentov in informacij iz točke (a) odstavka 4 ali iz odstavka 5 oziroma argumentov ali pripomb, ki bi jih ta gospodarski subjekt lahko imel.

7.  Za namene ocene iz odstavka 1 tega člena lahko pristojni organ namembne države članice v skladu s členom 10(3) vzpostavi stik s pristojnimi organi ali kontaktnimi točkami za proizvode v državi članici, v kateri naj bi gospodarski subjekt po lastnem zatrjevanju zakonito tržil svoje blago, če mora pristojni organ preveriti katero koli informacijo, ki jo je navedel gospodarski subjekt.

8.  Pristojni organi namembnih držav članic pri izvajanju ocene na podlagi odstavka 1 ustrezno upoštevajo vsebino poročil o preizkusih ali potrdil, ki jih je izdal organ za ugotavljanje skladnosti in jih je kot del ocene predložil kateri koli gospodarski subjekt. Pristojni organi namembnih držav članic poročila o preizkusih ali potrdila, ki jih je izdal organ za ugotavljanje skladnosti, akreditiran za ustrezno področje dejavnosti ugotavljanja skladnosti v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008, ne zavrnejo iz razlogov, povezanih z usposobljenostjo tega organa.

9.  Kadar pristojni organ namembne države članice po zaključku ocene na podlagi odstavka 1 tega člena sprejme upravno odločbo v zvezi z blagom, ki ga je ocenil, o svoji odločbi brez odlašanja obvesti ustrezni gospodarski subjekt iz odstavka 1 tega člena. Najpozneje v 20 delovnih dneh po sprejetju upravne odločbe jo pristojni organ uradno priglasi tudi Komisiji in drugim državam članicam. V ta namen uporabi sistem iz člena 11.

10.  V upravni odločbi iz odstavka 9 se razlogi za odločbo navedejo dovolj podrobno in utemeljeno, da se olajša oceno njene skladnosti z načelom vzajemnega priznavanja in zahtevami iz te uredbe.

11.  V upravno odločbo iz odstavka 9 se vključijo zlasti naslednje informacije:

(a)  nacionalno tehnično pravilo, na katerem temelji upravna odločba;

(b)  legitimni razlogi v javnem interesu, ki upravičujejo uporabo nacionalnega tehničnega pravila, na katerem temelji upravna odločba;

(c)  tehnični ali znanstveni dokazi, ki jih je upošteval pristojni organ namembne države članice, po potrebi tudi pomembne tehnične spremembe, do katerih je prišlo od začetka veljavnosti nacionalnega tehničnega pravila;

(d)  povzetek utemeljitev, pomembnih za oceno na podlagi odstavka 1, če jih je zadevni gospodarski subjekt predložil;

(e)  dokazila, da je upravna odločba primerna za uresničevanje zastavljenega cilja in da ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

12.  V upravni odločbi iz odstavka 9 tega člena se navedejo pravna sredstva, ki jih omogoča nacionalno pravo v namembni državi članici, in roki, ki se uporabljajo za navedena pravna sredstva. Prav tako se navede, da imajo gospodarski subjekti možnost uporabe mreže SOLVIT in postopka na podlagi člena 8.

13.  Upravna odločba iz odstavka 9 ne začne učinkovati, dokler ni v skladu z navedenim odstavkom o njej obveščen zadevni gospodarski subjekt.

Člen 6

Začasni preklic dostopa do trga

1.  Medtem ko pristojni organ države članice ocenjuje blago v skladu s členom 5, lahko začasno prekliče dajanje navedenega blaga na voljo na ▌trgu v navedeni državi članici samo, če:

(a)  blago pod običajnimi ali razumno predvidljivimi pogoji uporabe ▌pomeni resno tveganje za varnost ali zdravje oseb ali okolja, vključno s tveganjem, pri katerem učinki sicer niso takojšnji, ki zahteva hitro ukrepanje pristojnih organov; ali

(b)  je dajanje blaga ali blaga te vrste na ▌na voljo na trgu v tej državi članici v njej na splošno prepovedano zaradi kršenja javne morale ali ogrožanja javne varnosti.

2.  Pristojni organ države članice zadevni gospodarski subjekt, Komisijo in druge države članice takoj obvesti o vsakem začasnem preklicu v skladu z odstavkom 1 tega člena. Obveščanje Komisije in drugih držav članic se izvaja v skladu s sistemom iz člena 11. V primerih iz točke (a) odstavka 1 tega člena se obvestilu priloži podrobna tehnična ali znanstvena utemeljitev, zakaj zadeva spada v področje uporabe navedene točke.

Člen 7

Obveščanje prek sistema RAPEX ali sistema RASFF

Če je upravna odločba iz člena 5 ali začasni preklic iz člena 6 tudi ukrep, ki ga je treba sporočiti prek sistema hitre izmenjave informacij (RAPEX) v skladu z ▌Direktivo 2001/95/ES ali sistema hitrega obveščanja za živila in krmo (RASFF) v skladu z Uredbo (ES) št. 178/2002, potem posebna priglasitev Komisiji in drugim državam članicam na podlagi te uredbe ni potrebna, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  v obvestilu prek sistema RAPEX ali RASFF je navedeno, da se priglasitev ukrepa šteje tudi za priglasitev na podlagi te uredbe; in

(b)  obvestilu prek sistema RAPEX ali RASFF so priložena dokazila, ki se zahtevajo za upravno odločbo na podlagi člena 5 ali začasni preklic na podlagi člena 6.

Člen 8

Postopek reševanja težav

1.  Kadar je gospodarski subjekt, na katerega vpliva upravna odločba, to odločbo predložil mreži SOLVIT, nacionalni center ali odgovorni center pa med postopkom mreže SOLVIT Komisijo pozove, naj da mnenje in tako pomaga pri reševanju zadeve, nacionalni center oziroma odgovorni center Komisiji predložita vse ustrezne dokumente v zvezi z zadevno upravno odločbo.

2.  Komisija po prejemu zahteve iz odstavka 1 oceni, ali je upravna odločba združljiva z načelom vzajemnega priznavanja in z zahtevami iz te uredbe.

3.  Komisija za namene izvedbe ocene iz odstavka 2 tega člena preuči upravne odločbe, priglašene v skladu s členom 5(9), ter dokumente in informacije, predložene v postopku SOLVIT. Če so za izvedbo ocene iz odstavka 2 tega člena potrebne dodatne informacije ali dokumenti, Komisija od ustreznega centra SOLVIT brez nepotrebnega odlašanja zahteva, naj vzpostavi komunikacijo z ▌ zadevnim gospodarskim subjektom ali pristojnimi organi, ki so sprejeli upravno odločbo, da bi zagotovili take dodatne informacije ali dokumente.

4.  Komisija v 45 delovnih dneh po prejemu zahteve iz odstavka 1 dokonča svojo oceno in poda mnenje. V njem po potrebi opredeli vse pomisleke, ki bi jih bilo treba ▌obravnavati v okviru postopka SOLVIT ali izda priporočila, da bi pomagala pri reševanju zadeve. Obdobje 45 delovnih dni ne vključuje časa, ki je potreben, da Komisija pridobi dodatne informacije in dokumente, kakor je določeno v odstavku 3.

5.  Kadar je Komisija med oceno iz odstavka 2 obveščena, da je bila zadeva rešena, ji mnenja ni treba podati.

6.  Mnenje Komisije se prek ustreznega centra SOLVIT sporoči zadevnemu gospodarskemu subjektu in ustreznim pristojnim organom. Komisija to mnenje prek sistema iz člena 11 uradno priglasi vsem državam članicam. To mnenje se upošteva med postopkom mreže SOLVIT iz odstavka 1 tega člena.

Poglavje III

Upravno sodelovanje, spremljanje in komunikacija

Člen 9

Naloge kontaktnih točk za proizvode

1.  Države članice na svojem ozemlju imenujejo in vzdržujejo kontaktne točke za proizvode ter zagotovijo, da imajo njihove kontaktne točke za proizvode zadostna pooblastila in dovolj sredstev za ustrezno izvajanje svojih nalog. Zagotovijo, da kontaktne točke za proizvode svoje storitve izvajajo v skladu z Uredbo (EU) 2018/1724.

2.  Kontaktne točke za proizvode na spletu predložijo naslednje informacije:

(a)  informacije o načelu vzajemnega priznavanja in uporabi te uredbe na ozemlju njihove države članice, vključno z informacijami o postopku iz člena 5;

(b)  kontaktne podatke pristojnih organov znotraj te države članice, ki omogočajo neposreden stik z njimi, vključno s podrobnostmi o organih, pristojnih za nadzor izvajanja nacionalnih tehničnih pravil, ki se uporabljajo na ozemlju njihove države članice;

(c)  pravna sredstva in postopke, ki so v primeru spora med pristojnim organom in gospodarskim subjektom na voljo na ozemlju njihove države članice, vključno s postopkom iz člena 8.

3.  Kadar je treba dopolniti informacije, ki se predložijo na spletu v skladu z odstavkom 2, kontaktne točke za proizvode na zahtevo gospodarskega subjekta ali pristojnega organa druge države članice zagotovijo vse koristne informacije, kot so elektronske kopije nacionalnih tehničnih pravil in nacionalnih upravnih postopkov, ki se za posebno blago ali blago posebne vrste uporabljajo na ozemlju, kjer je ustanovljena kontaktna točka za proizvode, ali spletni dostop do teh pravil in postopkov, ali informacije, ali je ▌po nacionalnem pravu za to blago ali blago te vrste ▌potrebna predhodna odobritev.

4.  Kontaktne točke za proizvode na zahteve iz odstavka 3 odgovorijo v 15 delovnih dneh po njihovem prejemu.

5.  Kontaktne točke za proizvode za zagotavljanje informacij iz odstavka 3 ne zaračunavajo pristojbine.

Člen 10

Upravno sodelovanje

1.  Komisija omogoči in zagotovi učinkovito sodelovanje ▌med pristojnimi organi in kontaktnimi točkami za proizvode iz različnih držav članic prek naslednjih dejavnosti:

(a)  olajšuje in usklajuje izmenjavo in zbiranje informacij ter najboljših praks v zvezi z uporabo načela vzajemnega priznavanja;

(b)  podpira delovanje kontaktnih točk za proizvode in krepi njihovo čezmejno sodelovanje;

(c)  omogoča in usklajuje izmenjavo uradnikov med državami članicami ter organizacijo skupnih programov usposabljanja in ozaveščanja za organe in podjetja.

2.  Države članice zagotovijo, da njihovi pristojni organi in kontaktne točke za proizvode sodelujejo v dejavnostih iz odstavka 1.

3.  Pristojni organi države članice, v kateri naj bi gospodarski subjekt po lastnem zatrjevanju zakonito tržil svoje blago, pristojnemu organu namembne države članice na njegovo zahtevo v skladu s členom 5(7) v 15 delovnih dneh predložijo vse ▌ informacije, ki so potrebne za preverjanje podatkov in dokumentov, ki jih je gospodarski subjekt predložil med ocenjevanjem v skladu s členom 5 v zvezi z navedenim blagom. S pomočjo kontaktnih točk za proizvode se lahko olajšajo stiki med zadevnimi pristojnimi organi v skladu z rokom za predložitev zahtevanih informacij iz člena 9(4).

Člen 11

Informacijski in komunikacijski ▌ sistem

1.  Za namene členov 5, 6, in 10 te uredbe se uporablja informacijski in komunikacijski ▌sistem Unije iz člena 23 Uredbe(ES) št. 765/2008, razen v primerih iz člena 7 te uredbe.

2.  Komisija sprejme izvedbene akte, v katerih so določene podrobnosti in funkcije sistema iz odstavka 1 tega člena za namene te uredbe. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 15(2).

Poglavje IV

Financiranje

Člen 12

Financiranje dejavnosti v podporo tej uredbi

1.  Unija lahko v podporo tej uredbi financira naslednje dejavnosti:

(a)  kampanje za ozaveščanje;

(b)  izobraževanje in usposabljanje;

(c)  izmenjavo uradnikov in najboljših praks;

(d)  sodelovanje med kontaktnimi točkami za proizvode in pristojnimi organi ter tehnično in logistično podporo temu sodelovanju;

(e)  zbiranje podatkov v zvezi z delovanjem načela vzajemnega priznavanja in njegovimi učinki na enotni trg blaga.

2.  Finančna pomoč Unije v zvezi z dejavnostmi v podporo tej uredbi se izvede v skladu z Uredbo (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta(19), in sicer neposredno ali s prenosom nalog izvrševanja proračuna na subjekte iz točke (c) člena 62(1) navedene uredbe.

3.  Proračunska sredstva, odobrena za dejavnosti iz te uredbe, letno določi proračunski organ v mejah veljavnega finančnega okvira.

Člen 13

Zaščita finančnih interesov Unije

1.  Komisija sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da so pri izvajanju dejavnosti, ki se financirajo na podlagi te uredbe, finančni interesi Unije zaščiteni z uporabo preventivnih ukrepov proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim ravnanjem, z učinkovitimi pregledi, in kadar se ugotovijo nepravilnosti, izterjavo nepravilno izplačanih zneskov ter po potrebi z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi upravnimi in denarnimi kaznimi..

2.  Komisija ali njeni predstavniki in Računsko sodišče so pooblaščeni za izvajanje revizij na podlagi dokumentacije in inšpekcij na kraju samem pri vseh upravičencih do nepovratnih sredstev, izvajalcih in podizvajalcih, ki so prejeli sredstva Unije na podlagi te uredbe.

3.  Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) lahko v skladu z določbami in postopki iz Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(20) ter Uredbe Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96(21) izvaja preiskave, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je v povezavi s sporazumom ali sklepom o nepovratnih sredstvih ali pogodbo, financirano na podlagi te uredbe, prišlo do goljufije, korupcije ali drugih nezakonitih ravnanj, ki škodijo finančnim interesom Unije.

4.  Brez poseganja v odstavke 1, 2 in 3 sporazumi o sodelovanju s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, pogodbe ter sporazumi in sklepi o nepovratnih sredstvih, ki so posledica izvajanja te uredbe, vsebujejo določbe, ki Komisijo, Računsko sodišče in OLAF izrecno pooblaščajo za izvajanje takšnih revizij in preiskav v skladu z njihovimi pristojnostmi.

Poglavje V

Vrednotenje in postopek v odboru

Člen 14

Vrednotenje

1.  Komisija do ... [pet let po začetku uporabe te uredbe] in nato vsaka štiri leta ovrednoti to uredbo glede na cilje, za katere si ta prizadeva, ter Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o tem predloži poročilo.

2.  Komisija za namene odstavka 1 tega člena uporabi informacije, ki so na voljo v sistemu iz člena 11, in vse podatke, zbrane pri izvajanju dejavnosti iz točke (e) člena 12(1). Komisija lahko od držav članic zahteva tudi, naj predložijo vse ustrezne informacije za vrednotenje prostega pretoka blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici za vrednotenje uspešnosti te uredbe, pa tudi oceno delovanja kontaktnih točk za proizvode.

Člen 15

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Poglavje VI

Končne določbe

Člen 16

Razveljavitev

Uredba (ES) št. 764/2008 se razveljavi z učinkom od ... [eno leto po začetku veljavnosti te uredbe].

Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo za sklicevanja na to uredbo.

Člen 17

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od … [eno leto po začetku veljavnosti te uredbe].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA

Izjava o vzajemnem priznavanju za namene člena 4 Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta(22)(23)

Del I

1.  Edinstvena identifikacijska oznaka blaga ali vrste blaga: … [Opomba: vpišite identifikacijsko številko ali drugo referenčno oznako, ki edinstveno označuje blago ali vrsto blaga.]

2.  Ime in naslov gospodarskega subjekta: … [Opomba: vpišite ime in naslov podpisnika dela I izjave o vzajemnem priznavanju: proizvajalec in, če je ustrezno, njegov pooblaščeni zastopnik, uvoznik ali distributer].

3.  Opis blaga ali vrste blaga, na katero se izjava o vzajemnem priznavanju nanaša: ... [Opomba: zaradi sledljivosti mora biti opis dovolj izčrpen, da omogoča prepoznavo blaga. Po potrebi se lahko priloži fotografija.]

4.  Izjava in informacije o zakonitosti trženja blaga ali blaga te vrste

4.1.  Zgoraj opisano blago ali vrsta blaga, vključno z njegovimi lastnostmi, je v skladu z naslednjimi pravili, ki se uporabljajo v … [Opomba: navedite državo članico, v kateri naj bi se blago ali blago te vrste zakonito tržilo]: … [Opomba: za vsak primer posebej vpišite naslov in napotilo na uradno objavo ustreznih pravil, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, ter sklic na odločbo o odobritvi, če je bil za blago potreben postopek predhodne odobritve],

ali

v … [Opomba: navedite državo članico, v kateri naj bi se blago ali blago te vrste zakonito tržilo] ustrezna pravila za zgoraj opisano blago ali blago te vrste ne veljajo].

4.2.  Sklic na postopek ugotavljanja skladnosti, ki se uporablja za blago ali blago te vrste ali sklic na poročila o preizkusih za vse preizkuse, ki jih opravi organ za ugotavljanje skladnosti, vključno z imenom in naslovom tega organa (če je bil ta postopek izveden ali če so bili taki preizkusi izvedeni): …

5.  Kakršne koli dodatne informacije, ki se štejejo za ustrezne pri oceni, ali se blago ali blago te vrste zakonito trži v državi članici iz točke 4.1: …

6.  Ta del izjave o vzajemnem priznavanju je izpolnjen na izključno odgovornost gospodarskega subjekta iz točke 2.

Podpisano za in v imenu:

(kraj in datum):

(ime, funkcija) (podpis):

Del II

7.  Izjave in informacije o trženju blaga ali blaga te vrste:

7.1.  Blago ali blago te vrste, opisano v delu I, je dano na voljo končnim uporabnikom na ▌trgu v državi članici iz točke 4.1.

7.2.  Informacije, da je blago ali blago te vrste dano na voljo končnim uporabnikom v državi članici iz točke 4.1, vključno s točno navedbo ▌datuma, ko je bilo blago prvič dano na voljo končnim uporabnikom na ▌trgu v navedeni državi članici: …

8.  Kakršne koli dodatne informacije, ki se štejejo za ustrezne pri oceni, ali se blago ali blago te vrste zakonito trži v državi članici iz točke 4.1: …

9.  Ta del izjave o vzajemnem priznavanju je izpolnjen na izključno odgovornost … [Opomba: vpišite ime in naslov podpisnika dela II izjave o vzajemnem priznavanju: proizvajalec in, če je ustrezno, njegov pooblaščeni zastopnik, uvoznik ali distributer].

Podpisano za in v imenu:

(kraj in datum):

(ime, funkcija) (podpis):

(1) UL C 283, 10.8.2018, str. 19.
(2)UL C 283, 10.8.2018, str. 19.
(3)Stališče Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019.
(4)Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES (UL L 218, 13.8.2008, str. 21).
(5)Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L 241, 17.9.2015, str. 1).
(6)Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (UL L 218, 13.8.2008, str. 30).
(7)Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str. 4).
(8)Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).
(9)Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih, ter o spremembi uredb (ES) št. 999/2001, (ES) št. 396/2005, (ES) št. 1069/2009, (ES) št. 1107/2009, (EU) št. 1151/2012, (EU) št. 652/2014, (EU) 2016/429 in (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta, uredb Sveta (ES) št. 1/2005 in (ES) št. 1099/2009 ter direktiv Sveta 98/58/ES, 1999/74/ES, 2007/43/ES, 2008/119/ES in 2008/120/ES ter razveljavitvi uredb (ES) št. 854/2004 in (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 89/608/EGS, 89/662/EGS, 90/425/EGS, 91/496/EGS, 96/23/ES, 96/93/ES in 97/78/ES ter sklepa Sveta 92/438/EGS (Uredba o uradnem nadzoru) (UL L 95, 7.4.2017, str. 1).
(10)Uredba (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (UL L 165, 30.4.2004, str. 1).
(11)Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (UL L 347 20.12.2013, str. 549).
(12)Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL L 347, 20.12.2013, str. 671).
(13)Priporočilo Komisije 2013/461/EU z dne 17. septembra 2013 o načelih, ki urejajo mrežo SOLVIT (UL L 249, 19.9.2013, str. 10).
(14) Uredba (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. oktobra 2018 o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala za zagotavljanje dostopa do informacij, do postopkov ter do storitev za pomoč in reševanje težav ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL L 295, 21.11.2018, str. 1).
(15)Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(16)Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
(17)Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).
(18)UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(19)Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL L 193, 30.7.2018, str. 1).
(20)Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL L 248, 18.9.2013, str. 1).
(21)Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).
(22)Uredba (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in o razveljavitvi Uredbe (ES) No 764/2008 (UL L … ).
(23)+UL: prosimo vstavite številko dokumenta v besedilo ter številko, datum in sklic na UL dokumenta PE-CONS 70/18 - COD 2017/0354 v opombo pod črto.


Nadomestila za čezmejna plačila v Uniji in nadomestila za pretvorbo valut ***I
PDF 190kWORD 53k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 glede nekaterih nadomestil za čezmejna plačila v Uniji in nadomestil za pretvorbo valut (COM(2018)0163 – C8-0129/2018 – 2018/0076(COD))
P8_TA-PROV(2019)0124A8-0360/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0163),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0129/2018),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 31. avgusta 2018(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. julija 2018(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 19. decembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika;

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0360/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 14. februarja 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 glede nekaterih nadomestil za čezmejna plačila v Uniji in nadomestil za pretvorbo valut

P8_TC1-COD(2018)0076


(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke(3),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Od sprejetja uredb ▌(ES) št. 2560/2001(6) in (ES) št. 924/2009(7) Evropskega parlamenta in Sveta so se nadomestila za čezmejna plačila v eurih med državami članicami euroobmočja močno znižala na stopnje, ki so v veliki večini primerov zanemarljive.

(2)  Čezmejna plačila v eurih iz držav članic zunaj euroobmočja predstavljajo približno 80 % vseh čezmejnih plačil iz držav članic zunaj euroobmočja. Nadomestila za taka čezmejna plačila so v večini držav članic zunaj euroobmočja še vedno pretirano visoka, čeprav imajo ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v državah članicah zunaj euroobmočja, dostop do istih učinkovitih infrastruktur kot ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v euroobmočju, in bi lahko te transakcije obdelali po zelo nizkih cenah.

(3)  Visoka nadomestila za čezmejna plačila ostajajo ovira za popolno vključitev podjetij in državljanov iz držav članic zunaj euroobmočja na notranji trg, kar vpliva na njihovo konkurenčnost. Z visokimi nadomestili se namreč ohranjata dve kategoriji uporabnikov plačilnih storitev v Uniji: ▌uporabniki plačilnih storitev, ki so deležni koristi enotnega območja plačil v evrih (SEPA), in ▌ uporabniki plačilnih storitev, ki za svoja čezmejna plačila v evrih plačujejo visoke stroške.

(4)  Da se olajša delovanje notranjega trga in odpravijo neenakosti med uporabniki plačilnih storitev v državah članicah euroobmočja in državah članicah zunaj euroobmočja v zvezi s čezmejnimi plačili v eurih, je treba zagotoviti, da bodo nadomestila za čezmejna plačila v eurih v Uniji usklajena z nadomestili za ustrezna nacionalna plačila, ki se izvedejo v nacionalni valuti države članice, v kateri se nahaja ponudnik plačilnih storitev uporabnika plačilnih storitev. Šteje se, da se ponudnik plačilnih storitev nahaja v državi članici, v kateri opravlja storitve za uporabnika plačilnih storitev.

(5)  Nadomestila za pretvorbe valut predstavljajo precejšen del stroškov čezmejnih plačil, kadar se v državi članici plačnika in državi članici prejemnika plačila uporabljata različni valuti. V skladu s členom 45 Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta(8) morajo biti nadomestila in uporabljeni menjalni tečaj ▌ pregledni, člen 52(3) navedene direktive določa zahteve glede informacij v zvezi s plačilnimi transakcijami, zajetimi v okvirni pogodbi, člen 59(2) navedene direktive pa določa zahteve glede informacij za pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu. S temi zahtevami po informacijah pa ni bila dosežena zadostna raven preglednosti in primerljivosti nadomestil za pretvorbo valut v primerih, ko se na bankomatu ali prodajnem mestu ponujajo alternativne možnosti za pretvorbo valut. To pomanjkanje preglednosti in primerljivosti onemogoča konkurenco, s katero bi se nadomestila za pretvorbo valut znižala, in povečuje tveganje, da bodo plačniki izbrali drage možnosti pretvorbe valut. Zato je treba uvesti dodatne ukrepe za zaščito potrošnikov pred pretiranimi nadomestili za storitve pretvorbe valut in za zagotovitev, da bodo potrošniki ▌ dobili informacije, ki jih potrebujejo, da bi izbrali najboljšo možnost pretvorbe valut.

(6)  Da bi zagotovili, da udeleženci na trgu ne bi bili prisiljeni v nesorazmerne naložbe za prilagoditev svoje plačilne infrastrukture, opreme in postopkov za večjo preglednost, bi morali biti ukrepi, ki jih je treba izvajati, ustrezni, primerni in stroškovno učinkoviti. Hkrati bi morale zagotovljene informacije v primerih, ko ima plačnik na bankomatu ali prodajnem mestu na voljo več različnih možnosti pretvorbe valut, omogočati primerjavo, da se plačniku omogoči informirana izbira.

(7)  Da bi dosegli primerljivost, bi bilo treba nadomestila za pretvorbo valut pri vseh kartičnih plačilih izraziti na enak način, in sicer kot odstotne pribitke na zadnji razpoložljivi devizni tečaj eura, ki ga izda Evropska centralna banka (ECB). V primeru pretvorbe med dvema valutama, ki nista euro, bo pribitek morda moral temeljiti na obrestni meri, izpeljani iz dveh obrestnih mer ECB.

(8)  V skladu s splošnimi zahtevami glede informacij o nadomestilih za pretvorbo valut iz Direktive (EU) 2015/2366 morajo ponudniki storitev pretvorbe valut še pred odreditvijo plačilne transakcije razkriti informacije o svojih nadomestilih za pretvorbo valut. Pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali na jasen in dostopen način zagotoviti informacije o svojih nadomestilih za te storitve, na primer tako, da jih prikažejo na okencu ali digitalno na terminalu, pri internetnih nakupih pa na zaslonu. Poleg informacij iz člena 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi morale te pogodbene stranke pred odreditvijo plačila predložiti jasne informacije o znesku, ki se plača prejemniku plačila v valuti, ki jo ta uporablja, in skupnem znesku, ki ga mora plačati plačnik v valuti plačnikovega računa. Znesek, ki ga je treba plačati v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila, bi moral izkazovati ceno kupljenega blaga in storitev in bi lahko bil prikazan pred plačilom in ne na plačilnem terminalu. Valuta, ki jo uporablja prejemnik plačila, je načeloma lokalna valuta, vendar je to v skladu z načelom svobode sklepanja pogodb v nekaterih primerih lahko druga valuta Unije. Skupni znesek, ki ga plača plačnik v valuti plačnikovega računa, bi moral biti sestavljen iz cene blaga ali storitev in nadomestila za pretvorbo valut. Poleg tega bi bilo treba oba zneska dokumentirati na potrdilu ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(9)  V zvezi s členom 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi moral plačnik, kadar se storitev pretvorbe valut ponudi na bankomatu ali prodajnem mestu, imeti možnost, da to storitev zavrne in plača v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila.

(10)  Da bi se plačnikom omogočila primerjava med nadomestili za različne možnosti za pretvorbo valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali ponudniki plačilnih storitev plačnika v pogoje okvirne pogodbe vključiti povsem primerljive informacije o veljavnih nadomestilih za pretvorbo valut, pa tudi zagotoviti, da bi bile te informacije na lahko razumljiv in dostopen način javne na splošno razpoložljivi in zlahka dostopni elektronski platformi, zlasti na spletnih mestih njihovih strank, na spletnih mestih bančništva na domu in na aplikacijah za mobilno bančništvo. To bi omogočilo razvoj spletnih mest za primerjavo, ki bi potrošnikom olajšala primerjavo cen pri potovanju ali nakupovanju v tujini. Poleg tega bi morali ponudniki plačilnih storitev opozarjati plačnike na veljavna nadomestila za pretvorbe valut, ki se uporabljajo pri kartičnem plačilu v drugi valuti, prek splošno razpoložljivih in lahko dostopnih elektronskih komunikacijskih kanalov, kot so sporočila SMS, elektronska pošta ali obvestila prek plačnikove aplikacije za mobilno bančništvo. Ponudniki plačilnih storitev bi se morali z uporabniki plačilnih storitev dogovoriti, prek katerega elektronskega komunikacijskega kanala jim bodo zagotavljali informacije o nadomestilih za pretvorbo valut, pri čemer bi morali upoštevati, kako plačnika najučinkoviteje doseči. Ponudniki plačilnih storitev bi morali sprejeti tudi zahtevke uporabnikov plačilnih storitev o odjavi od prejemanja elektronskih sporočil z informacijami o nadomestilih za pretvorbo valut.

(11)  Redni opomniki so ustrezni, kadar je plačnik dlje časa v tujini, na primer če je tja službeno napoten ali tam študira, ali kadar plačnik redno uporablja kartico za internetne nakupe v lokalni valuti. Obveznost zagotavljanja takšnih opomnikov ne bi smela pomeniti nesorazmernih naložb za prilagoditev obstoječih poslovnih procesov in infrastrukture za obdelavo plačil ponudnika plačilnih storitev ter bi zagotovila, da bi bil plačnik bolje obveščen o različnih možnostih pretvorbe valut.

(12)  Komisija bi morala Evropskemu parlamentu, Svetu, ECB in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predložiti poročilo o uporabi pravila o izenačitvi stroškov čezmejnih plačil v eurih in stroškov nacionalnih transakcij v nacionalnih valutah ter o učinkovitosti zahtev glede informacij o pretvorbi valut. Komisija bi morala tudi preučiti dodatne možnosti – in njihovo tehnično izvedljivost - za razširitev pravil o enakih nadomestilih na vse valute Unije ter možnosti za nadaljnje izboljšanje preglednosti in primerljivosti nadomestil za pretvorbo valut, pa tudi možnost onemogočanja in omogočanja izbire sprejetja pretvorbe valut s strani pogodbenih strank, ki niso plačnikov ponudnik plačilnih storitev.

(13)  Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi čezmejne narave plačil lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Spremembe Uredbe (ES) št. 924/2009

Uredba (ES) št. 924/2009 se spremeni:

(1)  člen 1 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:"

„1. Ta uredba določa pravila o čezmejnih plačilih in preglednosti nadomestil za pretvorbo valut v Uniji“;

"

(b)  v odstavku 2 se doda naslednji pododstavek:"

„▌ Ne glede na prvi pododstavek tega odstavka se člena 3a in 3b uporabljata za nacionalna in čezmejna plačila, ▌ki so izražena ali v eurih ali v nacionalni valuti države članice, ki ni euro, in pri katerih se uporabi storitev pretvorbe valut.“;

"

(2)   v členu 2 se točka 9 nadomesti z naslednjim:"

„(9) „nadomestilo“ pomeni vsak znesek, ki ga ponudnik plačilnih storitev obračuna uporabniku plačilnih storitev in ki je neposredno ali posredno povezan s plačilno transakcijo, vsak znesek, ki ga ponudnik plačilnih storitev ali pogodbena stranka, ki zagotavlja storitve pretvorbe valut, obračuna uporabniku plačilnih storitev v skladu s členom 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta* za storitev pretvorbe valut ali kombinacijo teh storitev;

______________

* Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35).“;

"

(3)  člen 3 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:"

„1. Nadomestila, ki jih uporabniku plačilnih storitev obračuna ponudnik plačilnih storitev za čezmejna plačila v eurih, so enaka nadomestilom, ki jih isti ponudnik plačilnih storitev obračuna ▌ za ustrezna nacionalna plačila enake vrednosti v nacionalni valuti države članice, v kateri se nahaja ponudnik plačilnih storitev uporabnika plačilnih storitev.“;

"

(b)  vstavi se naslednji odstavek ▌:"

„1a. Nadomestila, ki jih uporabniku plačilnih storitev obračuna ponudnik plačilnih storitev za čezmejna plačila v nacionalni valuti države članice, ki uradno priglasi svojo odločitev o razširitvi področja uporabe te uredbe na svojo nacionalno valuto v skladu s členom 14, so enaka nadomestilom, ki jih isti ponudnik plačilnih storitev obračuna uporabnikom plačilnih storitev za ustrezna nacionalna plačila enake vrednosti in v isti valuti.“;

"

(c)  odstavek 3 se črta;

(d)  odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:"

„4. ▌Odstavka 1 in 1a se ne uporabljata za nadomestila za pretvorbo valut.“;

"

(4)  vstavi se naslednji člen ▌:"

„Člen 3a

Nadomestila za pretvorbo valut v zvezi s kartičnimi plačilnimi transakcijami

1.  V zvezi z zahtevami glede informacij o nadomestilih za pretvorbo valut in veljavnega menjalnega tečaja, kot je določeno v členih 45(1), 52(3) in 59(2) Direktive (EU) 2015/2366, ponudniki plačilnih storitev in pogodbene stranke, ki zagotavljajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu, kot je navedeno v členu 59(2) navedene direktive, navedejo vsa nadomestila za pretvorbo valut kot odstotni pribitek na zadnji razpoložljivi referenčni devizni tečaj eura, ki ga izda Evropska centralna banka (ECB). Pribitek se plačniku razkrije pred odreditvijo plačilne transakcije.

2.  Ponudniki plačilnih storitev prav tako zagotovijo, da so pribitki iz odstavka 1 javni na razumljiv in zlahka dostopen način na splošno razpoložljivi in zlahka dostopni elektronski platformi.

3.  Pogodbena stranka, ki opravlja storitev pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu, plačniku poleg informacij iz odstavka 1 pred odreditvijo plačilne transakcije zagotovi naslednje informacije:

   (a) znesek, ki se plača prejemniku plačila v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila;
   (b) znesek, ki ga plača plačnik v valuti plačnikovega računa.

4.  Pogodbena stranka, ki opravlja storitve pretvorbe valut na bankomatu ali na prodajnem mestu, na bankomatu ali prodajnem mestu jasno prikaže informacije iz odstavka 1. Pred odreditvijo plačilne transakcije navedena pogodbena stranka plačnika obvesti tudi o možnosti plačila v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila, in možnosti, da pretvorbo valute nato izvede plačnikov ponudnik plačilnih storitev. Informacije iz odstavkov 1 in 3 so plačniku po odreditvi plačilne transakcije na voljo tudi na trajnem nosilcu podatkov.

5.  Plačnikov ponudnik plačilnih storitev za vsako plačilno kartico, ki jo je izdal plačniku in ki je povezana z istim računom, pošlje plačniku elektronsko sporočilo z informacijami iz odstavka 1 brez nepotrebnega odlašanja, po tem ko plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog za dvig gotovine na bankomatu ali za plačilo na prodajnem mestu, izražen v kateri koli valuti Unije, ki se razlikuje od valute plačnikovega računa.

Ne glede na prvi pododstavek se takšno sporočilo pošlje enkrat v vsakem mesecu, ko plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejme od plačnika plačilni nalog, izražen v isti valuti.

6.  Ponudnik plačilnih storitev se z uporabnikom plačilnih storitev dogovori za splošno razpoložljiv in lahko dostopen elektronski komunikacijski kanal ali kanale, prek katerih mu bo ponudnik plačilnih storitev poslal sporočilo iz odstavka 5.

Ponudnik plačilnih storitev ponudi uporabniku plačilnih storitev možnost odjave od prejemanja elektronskih sporočil iz odstavka 5.

Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik plačilnih storitev se lahko dogovorita, da se odstavek 5 in ta odstavek v celoti ali delno ne uporabljata, kadar uporabnik plačilnih storitev ni potrošnik.

7.  Informacije iz tega člena se zagotovijo brezplačno ter na nevtralen in razumljiv način.“;

"

(5)  vstavi se naslednji člen ▌:"

„Člen 3b

Nadomestila za pretvorbo valut v zvezi s kreditnim plačilom

1.  Ko ponudnik plačilnih storitev nudi storitev pretvorbe valut v zvezi s kreditnim plačilom, kot je opredeljen v točki 24 člena 4 Direktive (EU) 2015/2366, ki je odrejen neposredno na internetu prek spletnega mesta ali aplikacije za mobilno bančništvo ponudnika plačilnih storitev, ponudnik plačilnih storitev ob upoštevanju členov 45(1) in 52(3) navedene direktive pred odreditvijo plačilne transakcije na jasen, nevtralen in razumljiv način obvesti plačnika o predvidenih nadomestilih za storitve pretvorbe valut, ki se uporabljajo za kreditno plačilo.

2.  Pred odreditvijo plačilne transakcije ponudnik plačilnih storitev na jasen, nevtralen in razumljiv način sporoči plačniku ocenjeni skupni znesek kreditnega plačila v valuti plačnikovega računa, vključno z morebitno provizijo za transakcijo in nadomestilom za pretvorbo valut. Ponudnik plačilnih storitev sporoči tudi ocenjeni znesek, ki se prenese prejemniku plačila v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila.“;

"

(6)  člen 15 se nadomesti z naslednjim:"

„Člen 15

Revizija

1.  Komisija do ... [36 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, ECB in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ▌ poročilo o uporabi in učinku te uredbe, ki vsebuje zlasti:

   (a) oceno, kako ponudniki plačilnih storitev uporabljajo člen 3 te uredbe, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU)...*(9);
   (b) oceno razvoja obsega in nadomestil za nacionalna in čezmejna plačila v nacionalnih valutah držav članic in v eurih od sprejetja Uredbe (EU)....(10);
   (c) oceno učinka člena 3 te uredbe, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU).... ++, na razvoj nadomestil za pretvorbo valut in drugih nadomestil, povezanih s plačilnimi storitvami, tako za plačnike kot za prejemnike plačil;
   (d) oceno predvidenega učinka spremembe člena 3(1) te uredbe, da bi zajemal vse valute držav članic;
   (e) oceno, kako ponudniki storitev pretvorbe valut izvajajo zahteve po informacijah iz členov 3a in 3b te uredbe ter nacionalne zakonodaje za izvajanje členov 45(1), 52(3) in 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 in ali se je s temi pravili povečala preglednost nadomestil za pretvorbo valut;
   (f) oceno, ali in v kolikšni meri imajo ponudniki storitev pretvorbe valut težave pri praktičnem izvajanju členov 3a in 3b te uredbe ter nacionalne zakonodaje za izvajanje členov 45(1), 52(3) in 59(2) Direktive (EU) 2015/2366;
   (g) analizo stroškov in koristi komunikacijskih kanalov in tehnologij, ki jih uporabljajo ponudniki storitev pretvorbe valut ali so jim na voljo in ki lahko dodatno izboljšajo preglednost nadomestil za pretvorbo valut, vključno z oceno, ali bi bilo treba od ponudnikov plačilnih storitev zahtevati, da za pošiljanje informacij iz člena 3a ponujajo točno določene kanale; ta analiza vključuje tudi oceno tehnične izvedljivosti sočasnega razkritja informacij iz člena 3a(1) in (3) te uredbe pred odreditvijo vsake transakcije in za vse možnosti pretvorbe valut, ki so na voljo na bankomatu ali na prodajnem mestu;
   (h) analizo stroškov in koristi uvedbe možnosti, da plačniki blokirajo možnost pretvorbe valut, ki jo ponuja druga pogodbena stranka in ne plačnikov ponudnik plačilnih storitev na bankomatu ali prodajnem mestu, ter da spremenijo svoje preference glede tega;
   (i) analizo stroškov in koristi uvedbe zahteve, da plačnikov ponudnik plačilnih storitev pri zagotavljanju storitev pretvorbe valut v zvezi s posamezno plačilno transakcijo pri kliringu in poravnavi transakcije uporablja menjalni tečaj, ki velja v trenutku odreditve transakcije.

2.  Poročilo iz odstavka 1 tega člena zajema vsaj obdobje od 15. decembra 2019 do ... [30 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi]. V njem se upoštevajo značilnosti različnih plačilnih transakcij, pri čemer se razlikuje zlasti med transakcijami na bankomatu in na prodajnem mestu.

Komisija lahko pri pripravi svojega poročila uporabi podatke, ki jih države članice zberejo v zvezi z odstavkom 1.“.

"

Člen 2

1.  Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

2.  Uporablja se od 15. decembra 2019 z naslednjimi izjemami:

(a)  točka 6 člena 1 se uporablja od ... [datum začetka veljavnosti te uredbe o spremembi];

(b)  točki 4 in 5 člena 1, kar zadeva člen 3a(1) do (4) in člen 3b Uredbe (ES) št. 924/2009, se uporablja od ... [12 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi];

(c)  točka 4 člena 1, kar zadeva člen 3a(5) in (6) Uredbe (ES) št. 924/2009, se uporablja od ... [24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi];

(d)  točka 4 člena 1, kar zadeva člen 3a(7) Uredbe (ES) št. 924/2009 v delu, ki se nanaša na člen 3a(1) do (4) navedene uredbe, se uporablja od ... [12 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi];

(e)  točka 4 člena 1, kar zadeva člen 3a(7) Uredbe (ES) št. 924/2009 v delu, ki se nanaša na člen 3a(5) in (6) navedene uredbe, se uporablja od ... [24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi];

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ▌…,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1)UL C 382, 23.10.2018, str. 7.
(2) UL C 367, 10.10.2018, str. 28.
(3) UL C 382, 23.10.2018, str. 7.
(4)UL C 367, 10.10.2018, str. 28.
(5) Stališče Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019.
(6)Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2560/2001 z dne 19. decembra 2001 o čezmejnih plačilih v eurih (UL L 344, 28.12.2001, str. 13).
(7)Uredba (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001 (UL L 266, 9.10.2009, str. 11).
(8)Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35).
(9)+ UL: Prosimo, vstavite v besedilo številko uredbe iz dokumenta (2018/0076(COD)), v opombo pa številko, datum, naslov in sklic na Uradni list navedene uredbe.
(10)++ UL: Prosimo, vstavite serijsko številko Uredbe iz dokumenta 2018/0076(COD).


Skupna pravila za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov ***I
PDF 217kWORD 70k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1073/2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov (COM(2017)0647 – C8-0396/2017 – 2017/0288(COD))
P8_TA(2019)0125A8-0032/2019

To besedilo se obdeluje za objavo v vašem jeziku. Različica PDF ali WORD je že na voljo, če kliknete na ikono zgoraj.


Sprememba Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti in Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije ***I
PDF 174kWORD 54k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta o energetski učinkovitosti [kot je bila spremenjena z Direktivo 2018/XXX/EU] in Uredbe (EU) 2018/XXX Evropskega parlamenta in Sveta [upravljanje energetske unije] zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije (COM(2018)0744 – C8-0482/2018 – 2018/0385(COD))
P8_TA-PROV(2019)0126A8-0014/2019

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0744),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter člena 192(1) in člena 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0482/2018),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 30. januarja 2019, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0014/2019),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 14. februarja 2019 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti in Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov zaradi izstopa Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Unije

P8_TC1-COD(2018)0385


(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti členov 192(1) in 194(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Združeno kraljestvo je 29. marca 2017 v skladu s členom 50 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) predložilo uradno obvestilo, da namerava izstopiti iz Unije. Pogodbi se bosta zanj prenehali uporabljati z dnem začetka veljavnosti sporazuma o izstopu, sicer pa dve leti po uradnem obvestilu, to je 30. marca 2019, razen če Evropski svet po dogovoru z Združenim kraljestvom soglasno sklene, da se to obdobje podaljša.

(2)  Sporazum o izstopu, kot so ga oblikovali pogajalci, vsebuje ureditve za uporabo določb prava Unije za Združeno kraljestvo in v njem po datumu, ko se bosta Pogodbi prenehali uporabljati za Združeno kraljestvo in v njem. Če bo ta sporazum začel veljati, se bosta v skladu z njim za Združeno kraljestvo in v njem v prehodnem obdobju uporabljali Direktiva 2018/2002(4), ki spreminja Direktivo 2012/27/EU(5) Evropskega parlamenta in Sveta, ter Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta(6), ki se bosta po koncu prehodnega obdobja prenehali uporabljati.

(3)  Člen 3(5) Direktive 2012/27/EU, ki je bil uveden z Direktivo (EU) 2018/2002, od držav članic zahteva določitev okvirnih nacionalnih prispevkov k ciljem Unije glede energetske učinkovitosti, ki znašajo najmanj 32,5 % za leto 2030. Pri določanju teh prispevkov morajo države članice upoštevati porabo primarne in/ali končne energije v Uniji za leto 2030.

(4)  Prvi pododstavek člena 6(1) Uredbe (EU) 2018/1999 od držav članic zahteva, da v svojih okvirnih nacionalnih prispevkih k ciljem Unije glede energetske učinkovitosti upoštevajo porabo primarne in/ali končne energije v Uniji za leto 2030. V skladu s prvim pododstavkom člena 29(3) navedene uredbe je poraba energije na ravni Unije pomembna tudi zaradi ocene Komisije o napredku pri skupnem doseganju ciljev Unije.

(5)  Zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Unije je treba spremeniti predvidene vrednosti porabe energije za Unijo za leto 2030, da bodo odražale Unijo 27 držav članic brez Združenega kraljestva (EU-27). Projekcije, ki so bile narejene za krovne cilje Unije, ki so znašali najmanj 32,5 %, kažejo, da bi morala poraba primarne energije znašati 1 273 milijonov ton ekvivalenta nafte (Mtoe), poraba končne energije pa 956 Mtoe za leto 2030 za Unijo 28 držav članic. Enakovredne projekcije za EU-27 kažejo, da bi v letu 2030 poraba primarne energije morala znašati 1 128 Mtoe, poraba končne energije pa 846 Mtoe. Zaradi tega je treba spremeniti vrednosti za ravni porabe energije v letu 2030.

(6)  Iste projekcije za porabo energije v letu 2030 so relevantne tudi za člena 6 in 29 Uredbe (EU) 2018/1999.

(7)  V skladu s členom 4(3) Uredbe (EGS, Euratom) št. 1182/71 Sveta(7) se akti, katerih prenehanje uporabe je opredeljeno z določenim datumom, prenehajo uporabljati z iztekom zadnje ure dne, ki ustreza temu datumu. Ta sklep bi se zato moral začeti uporabljati od dne, ki sledi dnevu, na katerega se za Združeno kraljestvo prenehata uporabljati Direktiva 2012/27/EU in Uredba (EU) 2018/1999.

(8)  Direktivo 2012/27/EU in Uredbo (EU) 2018/1999 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(9)  Da bi se brez odlašanja pripravili na izstop Združenega kraljestva, bi moral ta sklep začeti veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije

SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Sprememba Direktive 2012/27/EU

V členu 3 Direktive 2012/27/EU se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:"

„5. Vsaka država članica določi nacionalne okvirne prispevke glede energetske učinkovitosti k ciljem Unije za leto 2030 iz člena 1(1) te direktive v skladu s členoma 4 in 6 Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta*. Države članice pri določanju teh prispevkov upoštevajo, da poraba energije v Uniji leta 2030 ne sme preseči 1 128 Mtoe primarne energije in/ali 846 Mtoe končne energije. Države članice o teh prispevkih uradno obvestijo Komisijo v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih iz postopka iz členov 3 in 7 do 12 Uredbe (EU) 2018/1999 ter v skladu z njim.

* Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).“

"

Člen 2

Spremembe Uredbe (EU) 2018/1999

Uredba (EU) 2018/1999 se spremeni:

(1)  v členu 6(1) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:"

„1. Vsaka država članica v svojem okvirnem nacionalnem prispevku k energetski učinkovitosti za leto 2030 in za zadnje leto iz obdobja, zajetega v poznejših nacionalnih načrtih, na podlagi točke (b)(1) člena 4 te uredbe, upošteva, da poraba energije Unije v letu 2020 v skladu s členom 3 Direktive 2012/27/EU ne sme preseči 1 483 Mtoe primarne energije ali 1 086 Mtoe končne energije, v letu 2030 pa ne sme preseči 1 128 Mtoe primarne energije in/ali 846 Mtoe končne energije.“;

"

(2)  v členu 29(3) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:"

„3. Na področju energetske učinkovitosti Komisija kot del ocene iz odstavka 1 oceni napredek pri skupnem doseganju največje porabe energije na ravni Unije v višini 1 128 Mtoe primarne energije in 846 Mtoe končne energije v letu 2030 v skladu s členom 3(5) Direktive 2012/27/EU.“

"

Člen 3

Roki

Člena 1 in 2 tega sklepa ne posegata v roke iz člena 2 Direktive (EU) 2018/2002 in člena 59 Uredbe (EU) 2018/1999.

Člen 4

Začetek veljavnosti in uporaba

1.  Ta sklep začne veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

2.  Člena 1 in 2 se začneta uporabljati od dne, ki sledi dnevu, na katerega se za Združeno kraljestvo in v njem prenehata uporabljati Direktiva 2012/27/EU in Uredba 2018/1999/EU.

Člen 5

Naslovniki

Ta sklep je naslovljen na države članice.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1)UL C , , str. .
(2)UL C , , str. .
(3) Stališče Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019.
(4) Direktiva (EU) 2018/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spremembi Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (UL L 328, 21.12.2018, str. 210).
(5) Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL L 315, 14.11.2012, str. 1).
(6) Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).
(7) Uredba (EGS, Euratom) št. 1182/71 Sveta z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (UL L 124, 8.6.1971, str. 1).


Pravica do mirnega protestiranja in sorazmerna uporaba sile
PDF 127kWORD 46k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februrja 2019 o pravici do mirnega protestiranja in sorazmerni uporabi sile (2019/2569(RSP))
P8_TA-PROV(2019)0127B8-0103/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju pogodb EU, zlasti členov 2, 3, 4, 6 in 7 Pogodbe o Evropski unij (PEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in s tem povezane sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2019 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2017(1),

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker EU temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin; ker so te vrednote skupne vsem državam članicam v družbi, v kateri prevladujejo pluralizem, prepoved diskriminacije, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost moških in žensk;

B.  ker je pravna država temelj demokracije in eno od ustanovnih načel EU, ki deluje na podlagi domneve medsebojnega zaupanja, da države članice spoštujejo demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, kot je zapisano v Listini in EKČP;

C.  ker je EU zavezana spoštovanju svobode izražanja in obveščanja ter svobode zbiranja in združevanja;

D.  ker 11. člen EKČP in člen 12 Listine določata, da ima vsakdo pravico do svobode zbiranja in združevanja, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese;

E.  ker 11. člen EKČP navaja, da je „/i/zvrševanje teh pravic /.../ mogoče omejiti samo z zakonom, če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali kaznivih dejanj, zaradi varovanja zdravja ali morale ali za varovanje pravic in svoboščin drugih ljudi“;

F.  ker 11. člen EKČP prav tako navaja, da svoboda zbiranja „ne preprečuje, da bi pripadnikom oboroženih sil, policije ali državne uprave z zakonom omejili izvrševanje teh pravic“;

G.  ker člen 12 Listine določa tudi, da „politične stranke na ravni Unije prispevajo k izražanju politične volje državljanov Unije“;

H.  ker bi bilo treba svobodo združevanja zaščititi; ker imajo živahna civilna družba in pluralistični mediji ključno vlogo pri spodbujanju odprte in pluralistične družbe ter sodelovanju javnosti v demokratičnem procesu in krepitvi odgovornosti vlad;

I.  ker je svoboda zbiranja del svobode izražanja, kot zagotavljata člen 11 Listine in 10. člen EKČP, ki navaja, da ima vsakdo pravico do svobode izražanja, ki obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje;

J.  ker izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva, kot določa 10. člen EKČP;

K.  ker 52 Listine določa: „Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin“;

L.  ker Evropska unija v skladu s členom 4(2) PEU „/s/poštuje /.../ temeljne državne funkcije /držav članic/, zlasti zagotavljanje ozemeljske celovitosti, vzdrževanje javnega reda in varovanje nacionalne varnosti“; ker „/z/lasti nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice“;

M.  ker morajo v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije vse omejitve temeljnih pravic in državljanskih svoboščin spoštovati načela zakonitosti, nujnosti in sorazmernosti;

N.  ker so bili organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v več državah članicah kritizirani, da ogrožajo pravico do protestiranja in uporabljajo prekomerno silo;

1.  poziva države članice, naj spoštujejo pravico do mirnega zbiranja, svobode združevanja in svobode izražanja;

2.  poudarja, da je javna razprava bistvena za delovanje demokratičnih družb;

3.  obsoja to, da so bili v zadnjih letih v več državah članicah sprejeti zakoni o omejevanju svobode zbiranja;

4.  obsoja uporabo nasilnih in nesorazmernih posredovanj državnih organov med protesti in mirnimi demonstracijami; spodbuja ustrezne organe, naj zagotovijo pregledno, nepristransko in učinkovito preiskavo, če obstaja sum uporabe nesorazmerne sile; opozarja, da morajo organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj vedno odgovarjati za opravljanje svojih dolžnosti ter spoštovanje ustreznih pravnih in operativnih okvirov;

5.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bo uporaba sile s strani organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj vedno zakonita, sorazmerna, nujna in zadnja možnost ter da bosta pri tem varovana človeško življenje in telesna nedotakljivost; ugotavlja, da je neselektivna uporaba sile proti množicam v nasprotju z načelom sorazmernosti;

6.  ugotavlja, da imajo novinarji in fotoreporterji pomembno vlogo pri poročanju o nesorazmernem nasilju, ter obsoja primere, ko so bili tarča namernih napadov;

7.  verjame, da nasilje nad mirnimi protestniki ne more predstavljati rešitve v razpravi ali v politiki;

8.  se zaveda, da so med žrtvami tudi pripadniki policijskih sil, saj delajo v težavnih razmerah, zlasti zaradi sovražnosti nekaterih protestnikov, pa tudi zaradi pretirane delovne obremenitve; obsoja vse oblike nasilja, ki ga nad posamezniki in lastnino vršijo nasilni in militantni protestniki, saj je nasilje njihov edini cilj in s tem spodkopavajo legitimnost mirnih protestov;

9.  spodbuja uslužbence organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj držav članic, naj aktivno sodelujejo v usposabljanju Agencije Evropske unije za usposabljanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (CEPOL) o javnem redu – policijskih dejavnostih pri pomembnih dogodkih; spodbuja države članice, naj si izmenjujejo najboljše prakse v zvezi s tem;

10.  poudarja pomen zagotavljanja varnosti uradnikov organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, policistov in vojakov, ki se ukvarjajo z vzdrževanjem varnosti med javnimi demonstracijami;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi in Organizaciji združenih narodov.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0032.


Pravice interseksualnih oseb
PDF 152kWORD 52k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o pravicah interseksualnih oseb (2018/2878(RSP))
P8_TA-PROV(2019)0128B8-0101/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 8 in 10 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti člena 21,

–  ob upoštevanju Evropske socialne listine, zlasti 11. člena,

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj(1),

–  ob upoštevanju poročila o transspolnih in interseksualnih osebah, ki ga je Komisija objavila leta 2011,

–  ob upoštevanju končnih poročil v okviru pilotnega projekta Health4LGBTI, ki ga je financirala Komisija, o neenakostih, ki jih na področju zdravja občutijo osebe LGBTI,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o časovnem načrtu EU za boj proti homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2016 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2015(3),

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz leta 2015 o stanju na področju temeljnih pravic za interseksualne osebe(4),

–  ob upoštevanju spletne publikacije Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz novembra 2017 o pregledu minimalnih starostnih zahtev v zvezi z otrokovimi pravicami v EU(5),

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz leta 2018,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,

–  ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2191, sprejete leta 2017, o spodbujanju človekovih pravic in odpravljanju diskriminacije interseksualnih oseb,

–  ob upoštevanju poročila komisarja Sveta Evrope za človekove pravice iz leta 2015 o človekovih pravicah in interseksualnih osebah,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN o mučenju in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kaznih ali ravnanju iz leta 2013,

–  ob upoštevanju načel iz Yogyakarte (načela in obveznosti držav glede uporabe mednarodnega prava s področja človekovih pravic v zvezi s spolno usmerjenostjo, spolno identiteto, spolnim izrazom in spolnimi značilnostmi), sprejetih novembra 2006, in 10 dopolnilnih načel (t.i. plus 10), sprejetih 10. novembra 2017,

–  ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o pravicah interseksualnih oseb (O-000132/2018 – B8-0007/2019 in O-000133/2018 – B8-0008/2019),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker se interseksualne osebe rodijo s telesnimi spolnimi značilnostmi, ki ne ustrezajo medicinskim ali družbenim normam za žensko ali moško telo, in ker se lahko to odstopanje izrazi v primarnih značilnostih (kot so notranji ali zunanji spolni organi, kromosomska in hormonska struktura) in/ali sekundarnih značilnostih (kot so mišična masa, poraščenost in postava);

B.  ker so interseksualne osebe v Evropski uniji pogosto izpostavljene nasilju in diskriminaciji, splošna javnost in oblikovalci politike pa v glavnem niso seznanjeni s temi kršitvami človekovih pravic;

C.  ker se pri interseksualnih otrocih zelo pogosto opravijo kirurški posegi ali zdravljenje, čeprav v večini primerov zdravstveni razlogi tega ne narekujejo; ker se kozmetični in nujni posegi pogosto predlagajo v paketu, tako da se starši in interseksualne osebe ne morejo seznaniti z vsemi posledicami posameznega posega;

D.  ker se kirurški posegi in zdravljenje pri interseksualnih otrocih opravljajo brez njihove predhodne osebne privolitve na podlagi vseh informacij; ker lahko pohabljanje spolnih organov interseksualnih oseb povzroči vseživljenjske posledice, kot so psihološke travme in telesne okvare;

E.  ker so interseksualni posamezniki in otroci, ki so hkrati pripadniki drugih manjšin in marginaliziranih skupin, zaradi prepletenih identitet še dodatno odrinjeni na rob in socialno izključeni ter izpostavljeni nasilju in diskriminaciji;

F.  ker se lahko v večini držav članic kirurški poseg pri interseksualnem otroku ali invalidu opravi s privolitvijo njihovega zakonitega skrbnika, ne glede na njegovo sposobnost, da sam odloča;

G.  ker se starši in/ali zakoniti skrbniki o tem velikokrat odločajo pod velikim pritiskom in niso v celoti seznanjeni s posledicami, ki jih bo njihov otrok občutil vse življenje;

H.  ker veliko interseksualnih oseb nima dostopa do svoje popolne zdravstvene kartoteke, zaradi česar se ne zavedajo svoje interseksualnosti ali pa niso seznanjeni z zdravljenjem, ki so ga prestali;

I.  ker se interseksualna odstopanja na primer v mednarodni klasifikaciji bolezni Svetovne zdravstvene organizacije še vedno uvrščajo med bolezni, čeprav ni dokazov o dolgoročnem uspehu zdravljenja;

J.  ker se nekatere interseksualne osebe ne identificirajo s spolom, ki so jim ga zdravstveno določili ob rojstvu; ker je pravno priznanje spola na podlagi samoopredelitve posameznika možno le v šestih državah članicah; ker v številnih državah članicah za pravno priznanje spola še vedno zahtevajo sterilizacijo;

K.  ker protidiskriminacijska zakonodaja na ravni EU in v večini držav članic ne vključuje diskriminacije na podlagi spolnih značilnosti, bodisi kot samostojne kategorije bodisi kot ene od oblik diskriminacije na podlagi spola;

L.  ker številnim interseksualnim otrokom v postopku zdravljenja za normalizacijo spola v EU kršijo človekove pravice in pohabijo spolne organe;

1.  ugotavlja, da je nujno treba obravnavati kršitve človekovih pravic interseksualnih oseb, in poziva Komisijo in države članice, naj predlagajo zakonodajo, ki bo obravnavala ta vprašanja;

Medikalizacija in patologizacija

2.  ostro obsoja zdravljenje in kirurške posege za normalizacijo spola; pozdravlja zakone, ki prepovedujejo kirurške posege, kot jih imajo na primer na Malti in Portugalskem, ter poziva druge države članice, naj čim prej sprejmejo podobno zakonodajo;

3.  poudarja, da je treba interseksualnim otrokom in interseksualnim invalidom ter njihovim staršem ali skrbnikom zagotoviti ustrezno svetovanje ter jih seznaniti z vsemi posledicami zdravljenja za normalizacijo spola;

4.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo organizacije, ki si prizadevajo za odpravo stigmatizacije interseksualnih oseb;

5.  poziva Komisijo in države članice, naj povečajo financiranje organizacij civilne družbe, ki se ukvarjajo z interseksualnimi osebami;

6.  poziva države članice, naj izboljšajo dostop do zdravstvenih kartotek za interseksualne osebe in naj poskrbijo, da se pri dojenčkih in otrocih ne bodo opravljali nepotrebni zdravstveni ali kirurški posegi, da se zagotovi telesna nedotakljivost, samostojnost in samoopredelitev teh otrok;

7.  meni, da patologizacija interseksualnih odstopanj ogroža popolno uresničitev pravice interseksualnih oseb do najvišjega možnega zdravstvenega standarda, določenega v Konvenciji OZN o otrokovih pravicah; poziva države članice, naj odpravijo patologizacijo interseksualnih oseb;

8.  pozdravlja, da je bila v okviru 11. revizije mednarodne klasifikacije bolezni (MKB-11) vsaj deloma odpravljena patologizacija transspolnih identitet; vseeno ugotavlja, da se v kategoriji „spolne neskladnosti v otroštvu“ vedenje v otroštvu, ki ni v skladu s spolnimi normami, obravnava kot patološko; zato poziva države članice, naj odpravijo to kategorijo v MKB-11 in prihodnjo revizijo MKB uskladijo s svojimi nacionalnimi zdravstvenimi sistemi;

Osebni dokumenti

9.  poudarja pomen prožnih postopkov za registracijo rojstva; pozdravlja zakone, ki so jih sprejele nekatere države članice in omogočajo pravno priznanje spola na podlagi samoopredelitve; poziva druge države članice, naj sprejmejo podobno zakonodajo, vključno s prožnimi postopki za spremembo označevalcev spola, če se bodo še naprej vpisovali, in imen na rojstnem listu in osebnih dokumentih (vključno z možnostjo uporabe spolno nevtralnih imen);

Diskriminacija

10.  obžaluje, da spolne značilnosti niso v celotni EU priznane kot razlog za diskriminacijo, in zato poudarja pomen tega merila, da se interseksualnim osebam zagotovi dostop do pravnega varstva;

11.  poziva Komisijo, naj okrepi izmenjavo dobre prakse v zvezi s tem vprašanjem; poziva države članice, naj sprejmejo potrebno zakonodajo in zagotovijo, da se bodo temeljne pravice interseksualnih oseb, tudi otrok, ustrezno varovale, spoštovale in spodbujale, pa tudi da bodo te osebe v celoti zaščitene pred diskriminacijo;

Ozaveščenost javnosti

12.  poziva vse ustrezne deležnike, naj izvedejo raziskave v zvezi z interseksualnimi osebami in pri tem namesto zdravstvenih vidikov upoštevajo sociološke vidike in vidike človekovih pravic;

13.  poziva Komisijo, naj v okviru evropske referenčne mreže zagotovi, da se s sredstvi EU ne bodo podpirali raziskovalni ali medicinski projekti, ki bi še dodatno prispevali h kršenju človekovih pravic interseksualnih oseb; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo in financirajo raziskave o stanju človekovih pravic teh oseb;

14.  poziva Komisijo, naj celostno upošteva pravice interseksualnih oseb in bolj uskladi delo generalnih direktoratov za pravosodje in potrošnike, za izobraževanje, mladino, šport in kulturo ter za zdravje in varnost hrane, da bo zagotovila dosledne politike in programe za podporo tem osebam, vključno z usposabljanjem javnih uradnikov in zdravstvenih delavcev;

15.  poziva Komisijo, naj v okviru večletnega seznama ukrepov za osebe LGBTI za sedanje večjo pozornost nameni interseksualnim osebam in naj začne pripravljati novo strategijo za naslednje večletno obdobje (2019–2024);

16.  poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri izmenjavi primerov dobre prakse na področju spodbujanja človekovih pravic in telesne nedotakljivosti interseksualnih oseb;

o
o   o

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

(1) UL L 315, 14.11.2012, str. 57.
(2) UL C 93, 24.3.2017, str. 21.
(3) UL C 238, 6.7.2018, str. 2.
(4) https://fra.europa.eu/en/publication/2015/fundamental-rights-situation-intersex-people
(5) https://fra.europa.eu/en/publication/2017/mapping–minimum–age–requirements–concerning–rights–child–eu


Prihodnost seznama ukrepov za osebe LGBTI (2019–2024)
PDF 139kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o prihodnosti seznama ukrepov za osebe LGBTI (2019–2024) (2019/2573(RSP))
P8_TA-PROV(2019)0129B8-0127/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 8 in 10 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti člena 21,

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–  ob upoštevanju priporočila CM/Rec(2010)5 Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam o ukrepih za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete, sprejetega 31. marca 2010,

–  ob upoštevanju predloga direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008)0426) ter stališča Parlamenta o tem predlogu z dne 2. aprila 2009,

–  ob upoštevanju smernic za spodbujanje uresničevanja in varstvo vseh človekovih pravic oseb LGBTI (lezbijk, gejev, biseksualcev, transspolnikov in interseksualcev), ki jih je sprejel Svet Evropske unije na svojem zasedanju 24. junija 2013,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o enakopravnosti oseb LGBTI z dne 16. junija 2016,

–  ob upoštevanju rezultatov raziskave o lezbijkah, gejih, biseksualcih in transseksualcih v Evropski uniji, ki jo je izvedla Agencija za temeljne pravice in ki je bila objavljena 17. maja 2013,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o časovnem načrtu EU za boj proti homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2019 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2017(2),

–  ob upoštevanju Resolucije št. 2191(2017) parlamentarne skupščine Sveta Evrope o spodbujanju človekovih pravic interseksualnih oseb in odpravi njihove diskriminacije,

–  ob upoštevanju seznama ukrepov Komisije za spodbujanje enakopravnosti oseb LGBTI iz decembra 2015,

–  ob upoštevanju letnih poročil Komisije iz let 2016 in 2017 o izvajanju seznama ukrepov za spodbujanje enakosti oseb LGBTI,

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 5. unija 2018 (Rint Adrian Coman in drugi proti Inspecatul General pentru Imigrări in Ministerul Afacerilor Interne )(3) ter druge zadevne sodne prakse Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice,

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz maja 2015 z naslovom Stanje na področju temeljnih pravic interseksualnih oseb,

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz marca 2017 z naslovom Current migration situation in the EU: Lesbian, gay, bisexual, transgender and intersex asylum seekers (Trenutni položaj na področju migracij v EU: prosilci za azil, ki so lezbijke, geji, biseksualci, transspolne ali interseksualne osebe),

–  ob upoštevanju poročila komisarja Sveta Evrope za človekove pravice iz leta 2015 o človekovih pravicah in interseksualnih osebah,

–  ob upoštevanju resolucije št. 2048(2015) parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 22. aprila 2015 o diskriminaciji transspolnih oseb v Evropi,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju vprašanja za Komisijo o prihodnosti seznama ukrepov za osebe LGBTI (2019–2024) (O-00006/2019 – B8-0014/2019),

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker so osebe LGBTI v Evropski uniji še vedno diskriminirane in se nad njimi izvaja nasilje; ker vse države članice EU ne zagotavljajo pravnega varstva osebam LGBTI pred diskriminacijo;

B.  ker Parlament v svoji resoluciji z dne 4. februarja 2014 o časovnem načrtu EU za boj proti homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete poziva Komisijo, naj sprejme strategijo za spodbujanje enakosti oseb LGBTI;

C.  ker je Evropski svet v svojih sklepih o enakosti oseb LGBTI z dne 16. junija 2016 pozval države članice, naj sodelujejo s Komisijo v zvezi s seznamom ukrepov za osebe LGBTI;

D.  ker je Komisija sprejela celovite strateške okvire o drugih temah, povezanih s temeljnimi pravicami, kot so invalidnost in vključevanje Romov, vendar še ni sprejela takšnih ukrepov za pravice oseb LGBTI;

E.  ker je seznam ukrepov za spodbujanje enakosti oseb LGBTI, ki ga je Komisija objavila leta 2015, nezavezujoča in necelovita strategija;

F.  ker poročila Komisije o izvajanju seznama ukrepov za spodbujanje enakosti oseb LGBTI kažejo, da so bili sprejeti pomembni ukrepi, vendar je treba storiti še veliko za zagotovitev enakosti vseh državljanov EU, tudi državljanov LGBTI;

G.  ker kljub temu, da so bile smernice, ki jih je Evropski svet sprejel za spodbujanje uresničevanja in varstva vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transspolnikov in interseksualcev (LGBTI), od leta 2013 zavezujoče za EU in njene države članice v okviru njihovega zunanjega delovanja, pomanjkanje dodatne notranje zaveze EU ogroža notranjo in zunanjo kohezijo;

H.  ker je direktiva o preprečevanju diskriminacije še vedno blokirana v Svetu;

1.  ponovno poudarja priporočila iz svoje resolucije o časovnem načrtu EU;

2.  ugotavlja, da je v zadnjih letih v EU prišlo do nasprotovanja enakosti spolov, ki neposredno vpliva na osebe LGBTI; poziva Komisijo, naj se zaveže, da se bo borila proti temu nasprotovanju, da bo enakost in nediskriminacija prednostno področje, ter naj zagotovi, da bo ta zaveza vključena v delo prihodnje Komisije, ki bo nastopila mandat pozneje v letu 2019;

3.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo pravice oseb LGBTI v njenem delovnem programu za obdobje 2019–2024 prednostno obravnavane, ter naj okrepi sodelovanje med različnimi generalnimi direktorati na področjih, v katera bi bilo treba vključiti pravice oseb LGBTI, na primer na področju izobraževanja in zdravja, kot je navedeno v seznamu ukrepov za osebe LGBTI;

4.  poziva Komisijo, naj sprejme še en strateški dokument za spodbujanje enakosti oseb LGBTI;

5.  poziva Komisijo, naj spremlja in izvaja protidiskriminacijsko zakonodajo in ukrepe za zagotavljanje pravic oseb LGBTI na vseh področjih;

6.  poziva Komisijo, naj nadaljuje delo v zvezi s temami, ki so že vključene v ukrepe v korist oseb LGBTI;

7.  poziva Komisijo, naj Parlament in organizacije civilne družbe vključi v oblikovanje njenega prihodnjega seznama ukrepov za osebe LGBTI;

8.  poziva Komisijo, naj nadaljuje kampanje za ozaveščanje in obveščanje javnosti o osebah LGBTI in njihovih družinah; poudarja, kako pomembni so ti ukrepi na vseh ravneh in da se je treba osredotočiti na koristi, ki jih družbi prinaša raznolikost, ne pa zgolj na golo ureditev statusa oseb LGBTI;

9.  poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira države članice pri izvajanju visokokakovostnih in celovitih izobraževalnih programov o spolnosti in odnosih, ki zagotavljajo informacije in izobraževanje o spolnem in reproduktivnem zdravju in s tem povezanih pravic brez predsodkov, s pozitivnim pristopom in vključujoče za osebe LGBTI;

10.  poziva Komisijo, naj sprejme konkretne ukrepe za zagotovitev prostega gibanja vseh družin, vključno z družinami oseb LGBTI, v skladu z nedavno zadevo Coman na Sodišču Evropske unije;

11.  ugotavlja, da za dostop do pravnega priznanja spola osem držav članic zahteva sterilizacijo, 18 držav članic pa diagnozo o duševnem zdravju; poziva Komisijo, naj oceni, ali so te zahteve v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah;

12.  poziva Komisijo, naj v svoje prihodnje delo na področju pravic oseb LGBTI vključi presečni vidik in tako upošteva izkušnje z diskriminacijo oseb LGBTI zaradi križanja dejavnikov ter naj razvije ukrepe za obravnavanje njihovih posebnih potreb, tudi z zagotavljanjem finančnih sredstev za posebna podporna omrežja marginaliziranih skupin oseb LGBTI;

13.  poziva Komisijo, naj še naprej sodeluje z državami članicami pri izvajanju prihodnjih ukrepov na področju pravic oseb LGBTI;

14.  poziva Komisijo, naj okrepi izmenjavo dobrih praks v zvezi s tem vprašanjem; poziva države članice, naj sprejmejo zakonodajo, ki je potrebna za zagotavljanje ustreznega upoštevanja, spodbujanja in zaščite temeljnih pravic otrok LGBTI, vključno s popolno zaščito pred diskriminacijo;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom in vladam držav članic ter parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

(1) UL C 93, 24.3.2017, str. 21.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0032.
(3) Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. junija 2018, ECLI:EU:C:2018:385.


Prihodnost pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega in vpliv na EU
PDF 142kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o prihodnosti pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega in vplivu na EU (2019/2574(RSP))
P8_TA-PROV(2019)0130RC-B8-0128/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju pogodbe med Združenimi državami Amerike (ZDA) in Zvezo sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) o uničenju njihovih izstrelkov srednjega in kratkega dometa (v nadaljnjem besedilu: pogodba INF), ki sta jo 8. decembra 1987 v Washingtonu podpisala takratni predsednik ZDA Ronald Reagan in takratni voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov(1),

–  ob upoštevanju poročila iz leta 2018 o spoštovanju sporazumov in obveznosti v zvezi z nadzorom orožja, neširjenjem orožja in razoroževanjem, ki ga je pripravilo ministrstvo za zunanje zadeve ZDA,

–  ob upoštevanju izjave ameriškega predsednika Donalda Trumpa z dne 21. oktobra 2018, v kateri je opozoril, da bodo ZDA odstopile od pogodbe INF,

–  ob upoštevanju izjave ameriškega zunanjega ministra z dne 2. februarja 2019 o nameri ZDA, da se umaknejo iz pogodbe INF(2),

–  ob upoštevanju izjave ruskega predsednika Vladimirja Putina z dne 2. februarja 2019, da bo tudi Rusija prenehala s sodelovanjem v pogodbi,

–  ob upoštevanju izjave o pogodbi INF, ki so jo 4. decembra 2018 podali ministri za zunanje zadeve držav Nata(3),

–  ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa,

–   ob upoštevanju pomislekov, ki so jih leta 2019 izrazile ZDA in Nato glede ruskega nespoštovanja pogodbe INF, zlasti v zvezi z novim ruskim raketnim sistemom 9M729; te pomisleke je nazadnje izrazil Severnoatlantski svet v izjavi z dne 1. februarja 2019(4),

–  ob upoštevanju pripomb podpredsednice/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini na sedmi konferenci EU o neširjenju orožja in razoroževanju, ki je potekala 18. in 19. decembra 2018 v Bruslju,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. oktobra 2016 o jedrski varnosti in neširjenju jedrskega orožja(5),

–  ob upoštevanju skupne izjave o sodelovanju EU in Nata, ki je bila 10. julija 2018 podpisana v Bruslju,

–  ob upoštevanju agende OZN za razorožitev(6),

–  ob upoštevanju cilja trajnostnega razvoja OZN 16, ki spodbuja miroljubne in odprte družbe za trajnostni razvoj(7),

–  ob upoštevanju letnega poročila za leto 2017 o napredku pri izvajanju strategije Evropske unije proti širjenju orožja za množično uničevanje z dne 18. maja 2018,

–  ob upoštevanju pogodbe o neširjenju jedrskega orožja iz leta 1968 ter obveznosti iz te pogodbe, ki vse države zavezuje, da v dobri veri prenehajo tekmovati v jedrskem oboroževanju,

–  ob upoštevanju pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, ki jo je 7. julija 2017 sprejela generalna skupščina OZN,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2010 o pogodbi o neširjenju jedrskega orožja(8),

–  ob upoštevanju strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje, ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2003,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o deveti konferenci za pregled pogodbenic pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (8079/15),

–  ob upoštevanju Nobelove nagrade za mir za leto 2017, ki je bila podeljena organizaciji Mednarodna pobuda za prepoved jedrskega orožja (ICAN), in izjave te organizacije z dne 1. februarja 2019 z naslovom Umik ZDA iz pogodbe INF predstavlja nevarnost za Evropo (in svet),

–  ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker je bila pogodba INF, ki so jo leta 1987 podpisale ZDA in Sovjetska zveza, edinstven sporazum v obdobju hladne vojne, saj od obeh držav zahteva, da uničita in ne le omejita svoje zaloge kopenskih jedrskih in konvencionalno oboroženih balističnih raket ter manevrirnih raket z dosegom med 500 in 5500 km, ter podpisnicama prepoveduje posedovanje, proizvodnjo in preizkušanje teh raket zraku;

B.  ker je bilo v skladu z določbami pogodbe do maja 1991 uničenih 2692 izstrelkov; ker so se nato deset let izvajali inšpekcijski pregledi na terenu; ker je bilo na podlagi pogodbe INF na koncu uničenih več kot 3000 izstrelkov, ki so vsebovali jedrske bojne konice;

C.  ker je ta pogodba INF prispevala k omejevanju strateškega tekmovanja med ZDA ter Sovjetsko zvezo in nato Rusko federacijo in ker je prispevala k vzpostavljanju in krepitvi stabilnosti med hladno vojno; ker je imela Evropa največ koristi od pogodbe INF, saj je več kot tri desetletja igrala osrednjo vlogo pri zagotavljanju njene varnosti; ker je ta pogodba še vedno steber mednarodnega miru in stabilnosti, zlasti kot del evropske varnostne strukture;

D.  ker je administracija predsednika Baracka Obame leta 2014 navedla, da je Rusija kršila svoje obveznosti iz pogodbe INF, ki prepoveduje posedovanje, proizvodnjo ali preizkušanje letenja manevrirnih izstrelkov, ki se izstreljujejo s tal, z dosegom med 500 in 5500 km, oziroma posedovanje in proizvodnjo lanserjev za te izstrelke; ker je ministrstvo ZDA za zunanje zadeve v poznejših poročilih, ki jih je objavilo v letih 2015, 2016, 2017 in 2018, ponovilo obtožbe o nadaljnjem ruskem kršenju pogodbe;

E.  ker so ZDA in Nato večkrat zahtevali pojasnila Rusije o njenih dejavnostih na področju razvijanja izstrelkov, zlasti kar zadeva raketni sistem 9M729, za katerega menijo, da krši pogodbo INF;

F.  ker je uprava predsednika Donalda Trumpa decembra 2017 ob 30. obletnici te pogodbe napovedala „celostno strategijo“ diplomatskih, vojaških in gospodarskih ukrepov, da bi Rusija ponovno spoštovala pogoje; ker so ti ukrepi vključevali diplomatska prizadevanja preko posebne komisije za preverjanje, začetek programa za vojaške raziskave in razvoj ter gospodarske ukrepe proti ruskim subjektom, vključenim v razvoj in proizvodnjo raket, ki ne spoštujejo pogojev;

G.  ker ZDA in Rusiji ni uspelo obravnavati vprašanj v skupnem interesu z diplomatskim dialogom; ker se posebna komisija za preverjanje, ustanovljena v skladu s pogodbo INF, ni sestala, da bi med drugim obravnavala pomisleke v zvezi s spoštovanjem pogodbe;

H.  ker je predsednik Trump 20. oktobra 2018 napovedal, da se bodo ZDA umaknile iz te pogodbe, ker je Rusija ne spoštuje in Kitajska v njej ne sodeluje; ker je zunanji minister ZDA Mike Pompeo 4. decembra 2018 po srečanju zunanjih ministrov držav Nata napovedal, da so ZDA ugotovile, da Rusija bistveno krši pogodbo ter da bodo v 60 dneh kot pravno sredstvo prenehale izpolnjevati svoje obveznosti, razen če bo Rusija začela dosledno in preverljivo izpolnjevati obveznosti;

I.  ker so ZDA 1. februarja 2019, ko je pretekel 60-dnevni rok, v katerem naj bi Rusija vrnila k doslednem spoštovanju pogodbe, napovedale, da bodo prekinile izvajanje svojih obveznosti na podlagi pogodbe INF in začele postopek umika iz te pogodbe, razen če se Rusija – za katero ZDA menijo, da krši pogodbo – v šestih mesecih ne vrne k spoštovanju določb pogodbe; ker je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg Rusijo pozval, naj šestmesečni časovni okvir, ki so ga določile ZDA, izkoristijo za to, da ponovno zagotovi dosledno spoštovanje določb pogodbe;

J.  ker so se zunanji ministri držav Nata 4. decembra 2018 podali izjavo, v kateri ugotavljajo, da Rusija krši pogodbo INF, in jo pozivajo, naj se čim prej vrne k doslednemu in preverljivemu izpolnjevanju obveznosti iz pogodbe;

K.  ker je Rusija 2. februarja 2019 napovedala, da bo začasno prenehala izvajati pogodbo INF in razvijala nove vrste izstrelkov; ker so ruske oblasti večkrat izrazile zaskrbljenost glede Natove raketne obrambe;

L.  ker je Kitajska, skupaj z drugimi državami, ki niso podpisnice pogodbe INF, zelo razširila svojo raketno oborožitev in dokazala, da je potrebna nova pogodba, ki bo zavezovala ZDA, Rusijo in Kitajsko;

M.  ker bi morebiten konec pogodbe lahko vodil k stopnjevanju napetosti med državami z jedrskim orožjem, k nesporazumom in k novi oboroževalni tekmi;

N.  ker je pogodba INF temelj za ohranjanje globalne strateške stabilnosti, svetovnega miru in regionalne varnosti; ker bi ohranitev pogodbe prispevala k prizadevanjem za ohranitev drugih obstoječih sporazumov o nadzoru nad orožjem in razorožitvi, pa tudi k ustvarjanju ugodnejših pogojev za pogajanja o omejitvah orožja, razoroževanju in neširjenju orožja; ker napovedi o umiku iz pogodbe napeljujejo k ugibanju o nepodaljšanju drugih glavnih pogodb o nadzoru nad orožjem, kot je Pogodba med Združenimi državami Amerike in Rusko federacijo o ukrepih za nadaljnje zmanjšanje in omejitev strateškega napadalnega orožja („Novi START“), to pa bi resno škodilo mednarodnemu režimu za nadzor nad orožjem, ki že desetletja omogoča stabilnost v zvezi z jedrskim orožjem, svet pa bi ostal brez pravno zavezujočih, preverljivih omejitev zalog jedrskega orožja;

O.  ker je generalni sekretar OZN 20. septembra 2017 odprl za podpis pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja, ki jo je do zdaj podpisalo 70 držav, med temi pa jih je 21 pristopilo k pogodbi z ratifikacijo, med njimi je tudi država članica EU Avstrija, ki bo verjetno skupaj z Irsko v naslednjih mesecih generalnemu sekretarju OZN izročila listine o ratifikaciji;

P.  ker je organizacija ICAN, prejemnica Nobelove nagrade za mir, pozvala vse države, naj ratificirajo pogodbo o prepovedi jedrskega orožja;

1.  podpira spoštovanje pogodbe INF ter njeno nadaljnjo uporabo in krepitev; opozarja na bistven prispevek te pogodbe k miru in varnosti v Evropi ter drugje po svetu in k globalnemu razoroževanju in neširjenju jedrskega orožja;

2.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi kršenja pogodbe in poznejših napovedi ZDA, nato pa tudi Rusije, da bodo zamrznile svoje obveznosti iz pogodbe in da bodo v šestih mesecih od pogodbe odstopile; poudarja, da ti dogodki ogrožajo enega od najpomembnejših varnostnih interesov Evrope, pa tudi evropski in svetovni mir in varnost; izraža bojazen, da bi ti ukrepi lahko vodili v napačne ocene in zmotne domneve, ki bi povzročile slabšanje odnosov med ZDA in Rusijo, stopnjevanje napetosti, povečanje jedrskih in vojaških groženj in tveganja ter morebitno vrnitev k destabilizirajoči oboroževalni tekmi, ki bi škodovala evropski varnosti in strateški stabilnosti;

3.  obsoja Rusijo, ker še naprej krši določbe pogodbe INF;

4.  poziva Rusko federacijo, naj čim prej ponovno zagotovi popolno in preverljivo spoštovanje pogodbe, da bi tako odgovorila na zaskrbljenost ZDA in Nata, ki je posledica stalnega ruskega kršenja določb pogodbe; poziva jo tudi, naj se zaveže dolgoročni prihodnosti pogodbe;

5.  priznava pomen popolne preglednosti in dialoga za krepitev zaupanja v izvajanje pogodbe o INF in vseh drugih sporazumov, ki podpirajo strateško stabilnost in varnost; glede na navedeno poziva Rusijo in ZDA, naj rešita medsebojne obtožbe o nespoštovanju pogodbe, vzpostavita konstruktiven dialog pod okriljem varnostnega sveta OZN, posebne komisije za preverjanje ali drugega ustreznega foruma, da bi zmanjšali napetosti, pri tem pa naj upoštevata interese in pomisleke obeh strani ter nadaljujeta pogajanja v dobri veri, da bi zavarovali pogodbo INF pred dejanskim izstopom avgusta 2019, povečali preglednost in medsebojno spremljanje ter dosegli strožja pravila in jamstva v zvezi s izstrelki in jedrskimi zmogljivostmi;

6.  poziva podpredsednico /visoko predstavnico, naj šestmesečno obdobje izkoristi, da bi uporabila vsa politična in diplomatska sredstva, ki jih ima na voljo, za dialog s pogodbenicama INF ter tako ponovno vzpostavi čezmejno zaupanje, hkrati pa ponudi znanje in izkušnje EU pri mediaciji, da bi preprečila umik ZDA in Rusije iz pogodbe; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj si prizadeva za ohranitev in razvoj pogodbe INF ter začne pogajanja o večstranski pogodbi za to kategorijo izstrelkov; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi, da bo EU delovala kot proaktiven in verodostojen akter zagotavljanja varnosti, tudi v svojem sosedstvu, in da bo prevzela odločno in konstruktivno vlogo pri razvoju in okrepitvi svetovnih prizadevanj za neširjenje orožja, ki temeljijo na pravilih, ter strukture nadzora nad orožjem in razoroževanja;

7.  poudarja, da negotova prihodnost pogodbe INF ne bi smela ogroziti drugih sporazumov za nadzor nad orožjem; še zlasti poziva ZDA in Rusijo, naj novi sporazum START, ki omejuje število strateških bojnih glav na obeh straneh na 1550, razširita pred prenehanjem njegove veljavnosti leta 2021;

8.  ponovno izraža polno zavezanost ohranjanju učinkovitih mednarodnih režimov za nadzor nad orožjem, razoroževanje in neširjenje orožja kot temelju za svetovno in evropsko varnost; meni, da mora biti Evropa zgled, da bi bila verodostojna in da bi si prizadevala za svet brez jedrskega orožja; poziva države članice EU, naj večstransko jedrsko razorožitev postavijo za prednostno nalogo v zunanji in varnostni politiki EU; želi spomniti na svojo zavezanost izvajanju politik, namenjenih napredku pri zmanjšanju in uničenju vseh zalog jedrskega orožja;

9.  meni, da bi morala evropska varnost ostati nedeljiva; poziva vse države članice EU, ki so tudi članice Nata, naj delujejo temu primerno; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj razvije skupno oceno nevarnosti, v kateri analizira posledice za varnost EU, če bo prenehala zaščita, ki jo pogodba INF zagotavlja Uniji in njenim državljanom, in pravočasno poroča Parlamentu, v skladu s členom 36 Pogodbe o Evropski uniji, ter naj nato oblikuje verodostojno in ambiciozno strategijo za jedrsko razorožitev, ki bo temeljila na učinkovitem multilateralizmu;

10.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj predstavi predloge za uporabo sredstev EU in za izboljšanje baze znanja Unije v zvezi z neširjenjem jedrskega orožja, nadzorom nad oborožitvijo in človeškimi zmogljivostmi za analizo nevarnosti jedrskega orožja; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj predstavi previdne načrte o tem, kako preprečiti nenamerno ali nezgodno uporabo jedrskega orožja srednjega dosega;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic, Natu, predsedniku in članom kongresa ZDA, predsedniku Ruske federacije ter članom ruske dume in svetu federacije.

(1) https://treaties.un.org/doc/Publication/UNTS/Volume%201657/v1657.pdf
(2) https://www.state.gov/secretary/remarks/2019/02/288722.htm
(3) https://www.nato.int/cps/en/natohq/official_texts_161122.htm
(4) https://www.nato.int/cps/en/natohq/news_162996.htm
(5) UL C 215, 19.6.2018, str. 202.
(6) https://front.un-arm.org/documents/SG+disarmament+agenda_1.pdf
(7) https://sustainabledevelopment.un.org/sdg16
(8) UL C 349 E, 22.12.2010, str. 77.


NAIADES II – akcijski program za podporo prevozu po celinskih plovnih poteh
PDF 133kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o NAIADES II – akcijskem programu za podporo prevozu po celinskih plovnih poteh (2018/2882(RSP))
P8_TA-PROV(2019)0131B8-0079/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji za ustni odgovor o NAIADES II – akcijskem programu za podporo prevozu po celinskih plovnih poteh (O-000016/2014 – B7-0104/2014),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. januarja 2006 o pospeševanju prevoza po celinskih plovnih poteh „NAIADES“ – Celostni evropski akcijski program za prevoz po celinskih plovnih poteh (COM(2006)0006),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2006 o pospeševanju prevoza po celinskih plovnih poteh: „NAIADES“ – Celostni evropski akcijski program za prevoz po celinskih plovnih poteh(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z 10. septembra 2013 z naslovom Doseganje kakovostnega prevoza po celinskih plovnih poteh – NAIADES II (COM(2013)0623),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2014 o NAIADES II – akcijskem programu za podporo prevozu po celinskih plovnih poteh(2),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 18. septembra 2018 z naslovom Vmesno poročilo o napredku pri izvajanju akcijskega programa NAIADES II za pospeševanje prometa po celinskih plovnih poteh (ki zajema obdobje 2014–2017) (SWD(2018)0428),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. julija 2016 z naslovom Evropska strategija za mobilnost z nizkimi emisijami (COM(2016)0501),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o načrtu za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu(3),

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker celinske plovne poti povezujejo pomembna pristanišča, mesta, industrijske centre in glavna kmetijska območja v EU, s tem pa znatno prispevajo k ciljem EU glede razogljičenja, trajnostne rasti in teritorialne kohezije;

B.  ker je potreben prehod s cestnega prevoza na prevoz po celinskih plovnih poteh, da bi uresničili cilje Pariškega sporazuma iz leta 2015 (COP21), in ker ima prevoz po celinskih plovnih poteh zadostno kapaciteto za absorpcijo mnogo večje količine tovora in potnikov, da bi razbremenil obremenjeni evropski sistem cestnega prometa;

C.  ker je prevoz po celinskih plovnih poteh bistven za zmanjšanje nadaljnjih negativnih učinkov prevoza z učinkovitejšo rabo zemljišč in energije ter zmanjšanjem hrupa in števila nesreč;

D.  ker bi bilo treba posodobiti ladjevje za plovbo po celinskih plovnih poteh in ga prilagoditi tehničnemu napredku, če naj bi se dosegla boljša okoljska učinkovitost, s tem pa zagotovila konkurenčna prednost prevoza po celinskih plovnih poteh v multimodalnem prevozu;

E.  ker so bile doslej sektorju celinskih plovnih poti namenjena omejena finančna sredstva in ker dostop do financiranja ostaja težaven za sektor, ki ga večinoma sestavljajo mala podjetja;

1.  podpira posebne ukrepe, sprejete doslej, in pozdravlja nadaljnje ukrepe, načrtovane v akcijskem programu NAIADES II za obdobje 2014–2020;

2.  poziva Komisijo, naj posodobi in podaljša program NAIADES do leta 2020, da bi zagotovila, da bo mogoče potencial prevoza po celinskih plovnih poteh kot varnega, trajnostnega in učinkovitega načina prevoza v multimodalnem sistemu prevoza v celoti izkoristiti prek dolgoročne strategije EU, namenjene uresničitvi uspešnega prehoda na druge oblike prevoza;

3.  poudarja, da je treba pri oblikovanju pobud na področju prevoza prevoz po celinskih plovnih poteh obravnavati celovito in dolgoročno v okviru politike EU za intermodalni in trajnostni promet;

4.  poudarja, da je turizem plovnih poti uspešen sektor in da je konkurenčnost pomembnih sektorjev EU odvisna od zanesljivega in stroškovno učinkovitega prevoza po celinskih plovnih poteh, kar zadeva dobavo blaga; zato poziva k proaktivnim politikam, namenjenim podpiranju trajnostnega sektorja celinskih plovnih poti, zlasti ob upoštevanju digitalnih, tehnoloških in okoljskih izzivov pri logistiki in mobilnosti;

5.  ugotavlja, da bo do leta 2050 na urbanih območjih živelo 80 % prebivalstva EU, zaradi česar se bo povečalo povpraševanje po javnem prevozu in boljši logistiki v mestih, in da je pogosto težavno in drago razširiti obstoječo kopensko infrastrukturo; poziva Komisijo in države članice, naj celinsko navigacijo vključijo v urbane in pristaniške politike ter v celoti izkoristijo potencial prevoza blaga in potnikov, glede na to, da se številna mesta EU nahajajo ob plovnih poteh, da bi se izboljšala kakovost življenja in zmanjšale ravni prezasedenosti;

6.  poudarja, da prejšnji akcijski programi niso dosegli svojih ciljev zaradi pomanjkanja namenskih sredstev; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo akcijski program NAIADES III prejel ustrezno in namensko financiranje za uresničitev svojih ciljev in da ga bo podpirala dobro strukturirana strategija politike z uresničljivimi kratko- in srednjeročnimi cilji ter konkretnim časovnim načrtom, v katerem bodo med drugim določena sredstva za izvajanje;

7.  poziva Komisijo, naj redno izvaja tržne raziskave in pripravlja napovedi, da bi bolje analizirala spreminjajoče se vzorce tovora in potnikov pri prevozu po celinskih plovnih poteh ter omogočila pripravo politik na podlagi dokazov in boljše odzivanje na nastajajoče trende in nove trge;

8.  poudarja, kako pomembno je odpraviti ozka grla, da bi dosegli plovne poti visoke kakovosti kot pogoj za razvoj in vključitev celinskega prevoza in celinskih pristanišč v vseevropsko prometno omrežje (TEN-T); poziva Komisijo, naj v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope prednost pri financiranju nameni rehabilitaciji, prilagoditvi, nadgradnji in avtomatizaciji plovnih poti, zapornic, mostov, obrežij in pristaniške infrastrukture ter izboljšanju čezmejnih odsekov osrednjega omrežja;

9.  poleg obveznosti držav članic, da do leta 2030 dokončajo osrednje omrežje, poudarja njihovo odgovornost za povečanje učinkovitosti, zanesljivosti, razpoložljivosti ter odpornosti obstoječe infrastrukture na podnebne spremembe prek rehabilitacije, da bi se zagotovila vloga prevoza po celinskih plovnih poteh kot zanesljivega načina prevoza in spodbudila pametna raba omejenih finančnih sredstev;

10.  pozdravlja delo, ki je načrtovano in se opravlja v koridorjih Atlantik, Baltik-Jadran, Sredozemlje, Severno morje-Baltik, Severno morje-Sredozemlje, Orient-Vzhodno Sredozemlje, Ren-Alpe in Ren-Donava, ter dejstvo, da v splošnem več držav članic vlaga v razvoj celinskih plovnih poti in pristanišč; zato poziva Komisijo, naj podpira izvajanje projektov v okviru vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T);

11.  poudarja, da je za učinkovit in trajnosten zaledni prevoz potrebna zadostna zmogljivost zapor in da imajo zapornice pomembno vlogo pri varnem upravljanju regulacije vode in pri pridobivanju čiste energije; zato poziva Komisijo, naj rezervira zadostna nepovratna sredstva za njihovo rehabilitacijo, nadgradnjo in obnovo;

12.  poziva Komisijo, naj prednost nameni nepovratnim sredstvom za projekte celinskih plovnih poti v splošnem, saj je se v minulih projektih kombiniranja izkazalo, da so bili glede na javno in večnamensko naravo plovnih poti zasebni partnerji vključeni le v izvajanje del, pri čemer so za financiranje ostali odgovorni javni organi;

13.  je seznanjen, da ima digitalizacija prevoza po celinskih plovnih poteh pomembno vlogo pri povečanju učinkovitosti, varnosti in okoljske učinkovitosti celinske navigacije; zato poziva Komisijo, naj pripravi strategijo izvajanja za digitalno območje celinskih plovnih poti (DINA) in ustrezen regulativni okvir za povezan in avtomatiziran prevoz po novi, vključno s prenovo Direktive 2005/44/ES o usklajenih rečnih informacijskih storitvah (RIS) na celinskih plovnih poteh v Skupnosti(4), ob upoštevanju obstoječih pobud, kot je informacijski sistem RhinePorts (RPIS), in vzpostavitvijo trdne pravne podlage za vso EU za čezmejno izmenjavo podatkov v zvezi s plovnimi potmi, potovanjem, tovorom in prometnimi informacijami z enotno dostopno točko;

14.  poudarja, kako pomembno je digitalne storitve celinskih plovnih poti vključiti v podatkovni tok drugih načinov prevoza, da bi olajšali nemotene multimodalne storitve od vrat do vrat, saj kombinacija fizičnega internega in sinhromodalnosti izboljšuje združevanje količin v koridorjih med pomorskimi pristanišči in zaledjem, kar vodi k bolj uravnoteženi rabi zmogljivosti kopenske infrastrukture in zmanjšanju ravni prezasedenosti ter drugih negativnih zunanjih učinkov;

15.  poudarja, da bi bilo treba za uresničitev ciljev Pariškega sporazuma iz leta 2015 (COP21) odpornost in razogljičenje prometnega sistema doseči prek pospešenega prehoda na nizkoogljični prevoz, učinkovito rabo virov in čiste pogonske sisteme; poudarja, da ta prehod zahteva ustrezne standarde in financiranje, da bi se spodbudilo inovativno upravljanje plovnih poti, širša uporaba čistih plovil in naknadno opremljanje, kjer je to mogoče, ter uporaba potrebne infrastrukture za polnjenje goriva;

16.  priporoča izkoriščanje sinergij med omrežji čiste energije in omrežji plovnih poti, da bi optimalno uporabili energijo iz hidroelektrarn na plovnih poteh, vetrno energijo v pristaniščih in druge vire čiste energije na obrežnih vozliščih mobilnosti za dobavo prometu, gospodinjstvom in industriji, ob hkratnem zmanjšanju stroškov distribucije;

17.  poudarja, kako pomembno je v sedanjih in prihodnjih programih EU, kot so Instrument za povezovanje Evrope, Obzorje 2020, Obzorje Evropa, enotni trg, Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad, zagotoviti ustrezno financiranje za novo tehnologijo, inovacije in trajnostno prometno infrastrukturo in storitve, da bi spodbudili uvajanje inovacij ter povečali okoljsko in digitalno učinkovitost prevoza po celinskih plovnih poteh; poziva Komisijo, naj vzpostavi namenske tokove financiranja, da bi uresničila ta cilj;

18.  je seznanjen, da bi bilo treba namenske tehnološke raziskave dopolniti s socialno-ekonomskimi in prednormativnimi raziskavami, da bi spodbudili inovacije pri regulaciji in financiranju ter okrepili sodelovanje tržnih akterjev pri zagotavljanju uspešnega uveljavljanja na trgu;

19.  vabi države članice, naj nadalje razvijejo nacionalne strategije za spodbujanje in podpiranje prevoza po celinskih plovnih poteh ob upoštevanju sedanjih akcijskih programov NAIADES in bodočega evropskega akcijskega programa za prevoz po celinskih plovnih poteh ter naj k temu spodbujajo tudi regionalne, lokalne in pristaniške organe;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 313 E, 20.12.2006, str. 443.
(2) UL C 93, 24.3.2017, str. 145.
(3) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 72.
(4) UL L 255, 30.9.2005, str. 152.


Zaščita živali med prevozom znotraj in zunaj EU
PDF 198kWORD 64k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom znotraj in zunaj EU (2018/2110(INI))
P8_TA-PROV(2019)0132A8-0057/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2005 z dne 22. decembra 2004 o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njim(1),

–  ob upoštevanju člena 13 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim Unija in države članice pri oblikovanju in izvajanju politik Unije v celoti upoštevajo zahteve po dobrobiti živali kot čutečih bitij,

–  ob upoštevanju evropske ocene izvajanja Uredbe (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom in njenih ustreznih prilog, kot jih je oktobra 2018 objavila služba Evropskega parlamenta za raziskave(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2012 o zaščiti živali med prevozom(3),

–  ob upoštevanju znanstvenega mnenja Evropske agencije za varnost hrane z dne 12. januarja 2011 o zaščiti živali med prevozom(4),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 10. novembra 2011 o učinku Uredbe Sveta (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom (COM(2011)0700),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomsko-socialnemu odboru z dne 15. februarja 2012 o strategiji Evropske unije za zaščito in dobro počutje živali 2012–2015 (COM(2012)0006),

–  ob upoštevanju svoje izjave št. 49/2011 z dne 15. marca 2012 o določitvi največ 8‑urne omejitve za prevoz živali za zakol v Evropski uniji(5),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 23. aprila 2015(6),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 31/2018 o dobrobiti živali v EU(7),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za promet in turizem ter Odbora za peticije (A8-0057/2019),

A.  ker EU, kot je navedeno v členu 13 Pogodbe o delovanju Evropske unije, živali ne obravnava samo kot blago ali premoženje ali lastnino, temveč kot čuteča bitja, ki lahko čutijo užitek in bolečino; ker je zakonodaja EU ta pojem prenesla v ukrepe, s katerimi bi morali zagotoviti, da živali bivajo in se prevažajo v razmerah, v katerih niso izpostavljene slabemu ravnanju, zlorabi, bolečini ali trpljenju; ker se v Evropski uniji dobrobit živali zelo spoštuje in odločno ščiti ter je za zgled drugim po svetu;

B.  ker se vsako leto znotraj držav članic in med njimi ter v tretje države prevaža na dolge razdalje na milijone živali za vzrejo, rejo, nadaljnje pitanje in zakol; ker se živali prevažajo tudi za rekreacijo in razstave ter kot ljubljenčki; ker so državljani EU čedalje bolj zaskrbljeni glede spoštovanja standardov dobrobiti živali, zlasti pri prevozu živih živali;

C.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 12. decembra 2012 pozval, naj se čas prevoza živali, namenjenih za zakol, skrajša na največ osem ur;

D.  ker v skladu z opredelitvijo Svetovne organizacije za zdravje živali (OIE) iz leta 2008 dobrobit živali pomeni, da je žival zdrava, ima dovolj prostora, je dobro nakrmljena, se počuti varno, lahko kaže naravne vzorce obnašanja in ne trpi zaradi občutkov, kot so strah, bolečina ali stiska; ker to v večini primerov prevoza živali, zlasti na dolge razdalje, ni zagotovljeno;

E.  ker Uredba (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom velja za prevoz vseh živih vretenčarjev, ki se izvaja v Uniji;

F.  ker so države članice odgovorne za pravilno izvajanje in izvrševanje zadevne uredbe na nacionalni ravni, vključno z uradnimi inšpekcijskimi pregledi, Komisija pa je odgovorna za zagotavljanje, da države članice ustrezno izvajajo zakonodajo EU;

G.  ker države članice Uredbo (ES) št. 1/2005 znotraj EU premalo strogo oziroma dosledno izvajajo, zunaj EU pa njenega izvajanja sploh ne zahtevajo;

H.  ker je v letu 2017 v več državah članicah prišlo do velikega števila kršitev, kot je ugotovil generalni direktorat Komisije SANTE, kar bi zahtevalo sprožitev ustreznih postopkov za ugotavljanje kršitev;

I.  ker je prevoz za živali obremenjujoč, saj so izpostavljene številnim obremenjujočim dejavnikom, ki negativno vplivajo na njihovo dobrobit; ker v trgovini z določenimi tretjimi državami dodatno trpljenje živali povzročajo zelo dolge vožnje in dolge čakalne dobe na mejah za preverjanje dokumentov, vozil in primernosti živali za prevoz;

J.  ker kakovost in pogostost inšpekcijskih pregledov držav članic neposredno vplivata na raven skladnosti z zahtevami; ker je analiza poročil držav članic o inšpekcijskih pregledih razkrila velike razlike med državami članicami pri številu inšpekcijskih pregledov, in sicer od nič do več milijonov na leto, in primerov kršitev, ki segajo od nič do 16,6 %, kar kaže, da imajo države članice različne pristope k inšpekcijskim pregledom, npr. od naključnih pregledov do strategij, ki temeljijo na tveganju; ker te razlike v pristopih onemogočajo vsakršno primerjavo podatkov med državami članicami;

K.  ker bi usposabljanje in izobraževanje voznikov za pazljivo vožnjo glede na to, katere vrste živali prevažajo, izboljšala dobrobit živali med prevozom(8);

L.  ker lahko ustrezno ravnanje z živalmi pomeni krajši čas natovarjanja in iztovarjanja živali, manjšo izgubo teže, manj poškodb in ran ter boljšo kakovost mesa;

M.  ker obstajajo obsežne študije, ki dokazujejo, da dobrobit živali vpliva na kakovost mesa;

N.  ker bi se bilo treba med prevozom osredotočiti prvenstveno na kakovost upravljanja čred pri natovarjanju in iztovarjanju ter na oskrbo, da se zaščiti dobrobit živali med prevozom;

O.  ker je primernost živali za prevoz pomemben dejavnik pri zagotavljanju dobrobiti živali med prevozom, saj so tveganja za dobrobit živali med prevozom večja za tiste, ki so poškodovane, slabotne, breje, neodstavljene ali bolne; ker je v nekaterih primerih primernost za prevoz in stopnjo brejosti težko ugotoviti;

P.  ker se največji odstotek kršitev nanaša na primernost živali za prevoz, dokumentacija pa predstavlja drugi največji delež kršitev;

Q.  ker pristojnim osebam pogosto ni jasno, kaj je treba storiti, če živali niso primerne za prevoz;

R.  ker pristojne osebe stopnje brejosti živali pogosto ne morejo določiti z gotovostjo;

S.  ker je še posebej veliko težav pri prevozu neodstavljenih telet in jagnjet;

T.  ker so kmetje tisti, ki so najbolj zainteresirani, da so njihove živali primerne za prevoz, ter utrpijo največjo škodo, če prevoz ni v skladu z veljavnimi pravili;

U.  ker pogosto pride do zamud pri oskrbi živali z zadostno krmo in vodo ter pri spoštovanju 24-urnega počitka pri postanku na preverjeni kontrolni točki;

V.  ker so vozila za prevoz pogosto prenapolnjena; ker so visoke temperature in nezadostno prezračevanje v vozilih velika težava;

W.  ker je v več državah članicah nedavno prišlo do izbruhov nalezljivih bolezni živali, kot so afriška prašičja kuga, ptičja gripa ter bolezni drobnice in govedi; ker lahko prevoz živih živali poveča tveganje za širjenje teh bolezni;

X.  ker je prevoz mesa in drugih živalskih proizvodov, vključno s semenom in zarodki, preprostejši s tehničnega in upravnega vidika ter včasih za živinorejce finančno ugodnejši od prevoza živih živali za zakol ali rejo; ker evropska zveza veterinarjev in OIE poudarjata, da je treba živali rediti čim bližje kmetijskemu gospodarstvu, kjer so se skotile, zaklati pa bi jih morali čim bližje kraju proizvodnje, ker bi razpoložljivost klavnic, vključno z mobilnimi, na kraju vzreje oziroma blizu kraja vzreje lahko prispevala k ustvarjanju možnosti za preživljanje na podeželju;

Y.  ker je zakol živali čim bližje kraju vzreje najustreznejši ukrep za dobrobit živali;

Z.  ker so klavnice v državah članicah neenakomerno razporejene;

AA.  ker je za nekatere države članice in dobavne verige v Uniji prevoz živih živali za nadaljnjo proizvodnjo ali zakol pomemben za zagotavljanje konkurenčnosti trga;

Priporočila

Izvajanje in izvrševanje

1.  ugotavlja, da se vsako leto znotraj EU in iz EU v tretje države prepelje na milijone živih živali za zakol ali razmnoževanje; meni, da Uredba (ES) št. 1/2005 pozitivno vpliva na dobrobit živali med prevozom, če se pravilno izvaja in izvršuje; pozdravlja smernice Komisije na to temo, vendar obžaluje, da so bile po navedbah Posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 31/2018 te smernice, tako kot nekateri ukrepi, ki jih je načrtovala Komisija, sprejeti z zamudo tudi petih let; ugotavlja, da hude težave s prevozom še niso odpravljene in da se zdi izvrševanje uredbe glavna skrb tistih, ki so vključeni v njeno izvajanje;

2.  poudarja, da Odbor za peticije prejme veliko peticij o dobrobiti živali med prevozom, v katerih je pogosto navedeno, da države članice in prevozniki sistematično, redno in grobo kršijo Uredbo Sveta (ES) št. 1/2005;

3.  poudarja, da trpljenje živali med prevozom povzroča v družbi precejšnjo skrb; ugotavlja, da je Komisija 21. septembra 2017 prejela več kot milijon podpisov v podporo kampanji #StopTheTrucks, v kateri so državljani EU pozivali k odpravi prevoza živali na dolge razdalje;

4.  z obžalovanjem ugotavlja, da splošna stopnja napredka pri izvajanju Uredbe (ES) št. 1/2005 v državah članicah ne zadostuje za izpolnitev glavnega cilja uredbe, ki je izboljšanje dobrobiti živali med prevozom, zlasti v zvezi s preverjanjem dnevnikov vožnje in uporabo kazni; poziva države članice, naj znatno izboljšajo skladnost z uredbo; poziva Komisijo, naj v vseh državah članicah zagotovi učinkovito in enotno izvrševanje zakonodaje EU o prevozu živali; poziva Komisijo, naj pravno ukrepa zoper države članice, ki ne bodo pravilno uporabljale te uredbe, in jim naloži sankcije;

5.  poudarja, da delno izvajanje ni dovolj za uresničitev splošnega cilja uredbe, tj. preprečevanja poškodb ali nepotrebnega trpljenja oziroma pogina živali med prevozom, zato si je treba bolj prizadevati za preprečevanje hudih primerov, ki zelo vplivajo na dobrobit živali, in njihovo kaznovanje;

6.  obžaluje, da je treba še vedno rešiti številna vprašanja, povezana z Uredbo (ES) št. 1/2005, vključno s: prenapolnjenostjo; nezadostno višino prostora; opustitvijo zahtevanih postankov za počitek, krmljenje in napajanje; neustreznimi napravami za prezračevanje in napajanje; prevozom v veliki vročini; prevozom živali, neprimernih za prevoz; prevozom neodstavljenih mladičev; potrebo po ugotavljanju statusa brejosti živih živali; obsegom preverjanja dnevnikov vožnje; razmerjem med kršitvami, izvrševanjem in kaznimi; „mešanim“ učinkom usposabljanja, izobraževanja in izdajanja dovoljenj in premalo stelje, ki so jih ugotovili tudi Evropsko računsko sodišče v Posebnem poročilu št. 31/2018 in nevladne organizacije v pritožbah, naslovljenih na Komisijo; poziva k izboljšanju na zgoraj omenjenih področjih;

7.  poziva vse države članice, naj poskrbijo, da bo prevoz živali od začetka do cilja načrtovan in izveden v skladu z zahtevami EU o dobrobiti živali, ob upoštevanju različnih prevoznih sredstev in geografskih razmer v EU in tretjih državah;

8.  poudarja, da zaradi sistematičnih kršitev te uredbe na nekaterih področjih in s strani nekaterih držav članic prihaja do nelojalne konkurence, ki ustvarja neenake konkurenčne pogoje za gospodarske subjekte v različnih državah članicah, kar lahko privede do tekmovanja v zniževanju standardov za dobrobit živali pri prevozu; poziva Komisijo, naj glede na to, da so sankcije v nekaterih državah članicah tudi več kot desetkrat višje kot v drugih, razvije usklajen evropski sistem sankcij, da bi zagotovila učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni ob upoštevanju ponavljajočih se kršitev; poziva Komisijo, naj pripravi časovni načrt za uskladitev sankcij med državami članicami;

9.  obžaluje, da Komisija ni upoštevala resolucije Parlamenta z dne 12. decembra 2012, in poudarja, da je okrepljeno in usklajeno izvrševanje z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi v skladu s členom 25 te uredbe bistveno za izboljšanje dobrobiti živali med prevozom in da se države članice ne morejo omejiti le na izdajanje priporočil in navodil; poziva Komisijo, naj se odzove na poziv iz te resolucije in preveri, ali je uredba nezdružljiva s pravnimi zahtevami posameznih držav članic;

10.  meni, da bi morale biti ponavljajoče se kršitve, zlasti v okoliščinah, na katere prevoznik lahko vpliva, kazensko preganjane; poziva države članice, naj kazensko preganjajo kršitve uredbe, zlasti ponavljajoče se kršitve; meni, da bi morale učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni vključevati zaplembo vozila in obvezno usposabljanje oseb, ki so odgovorne za dobrobit in prevoz živali, to pa bi moralo biti usklajeno povsod v Evropski uniji; meni, da bi morale kazni odražati škodo, obseg, trajanje in ponavljanje kršitve;

11.  poziva države članice, naj učinkoviteje izkoristijo obsežna izvršilna pooblastila, ki so jim bila dodeljena v skladu z uredbo, vključno z obveznostjo, da od prevoznikov zahtevajo vzpostavitev sistemov za preprečevanje ponovitve kršitev ter začasno prekličejo ali odvzamejo dovoljenje prevoznika; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne popravne ukrepe in uvedejo sankcije, da bi preprečile trpljenje živali, gospodarske subjekte pa odvrnile od nenehne neskladnosti; poziva države članice in Komisijo, naj si prizadevajo, da pri izvajanju in izvrševanju uredbe ni neskladnosti;

12.  poziva Komisijo, naj po posvetovanju z nacionalnimi kontaktnimi točkami na podlagi inšpekcijskih pregledov in poročil o izvajanju sestavi seznam gospodarskih subjektov, ki so večkrat in hudo kršili uredbo; poziva Komisijo, naj objavlja pogoste posodobitve tega seznama ter hkrati spodbuja primere dobre prakse pri prevozu in upravljanju;

13.  poudarja, da je, če države članice uredbe ne spoštujejo, ogrožen njen namen preprečevanja pojava in širjenja nalezljivih bolezni živali, saj je prevoz eden od vzrokov za hitro širjenje tovrstnih bolezni, vključno s tistimi, ki se prenašajo na ljudi; ugotavlja, da vozila pogosto ne izpolnjujejo zahtev iz člena 12 spremenjene Direktive Sveta št. 64/432/EGS z dne 26. junija 1964 o problemih v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki vplivajo na trgovino z govedom in prašiči znotraj Skupnosti(9); zlasti meni, da neustrezno skladiščeni odpadki pomenijo tveganje za širjenje odpornosti proti antimikrobikom in bolezni; poziva Komisijo, naj razvije usklajene postopke za izdajanje odobritev za plovila in tovornjake in naj ukrepa za preprečitev širitve nalezljivih bolezni živali pri prevozu tako znotraj EU kot tudi iz tretjih držav s spodbujanjem ukrepov za biološko zaščito in večje dobrobiti živali;

14.  poziva k izboljšanemu sodelovanju med pristojnimi organi, da bi okrepili izvrševanje z uporabo tehnologije za sporočanje povratnih informacij v realnem času med državo članico odhoda, državo članico prihoda in tranzitnimi državami; poziva Komisijo, naj razvije sisteme za geolokacijo, da bi lahko vseskozi spremljali lokacijo živali, trajanje njihovih potovanj v tovornih vozilih ter morebitna neupoštevanja tovornih voznih redov; meni, da bi bilo treba takoj začeti podrobno preiskavo, če bi živali, ki so pot začele v dobrem telesnem stanju, prispele v slabem stanju, v primeru ponavljajočih se kršitev pa bi morale biti odgovorne osebe v prevozni verigi nemudoma kaznovane v skladu z zakonom, lastnik oziroma kmet pa bi moral biti upravičen do nadomestila za morebitno izgubo dohodka v skladu z nacionalno zakonodajo; poleg tega meni, da bi morali pristojni organi strogo kaznovati organizatorja in uradno osebo, ki je pristojna za vodenje dnevnika vožnje, ustvarjenega v državi članici odhoda, če je dnevnik napačno ali zavajajoče izpolnjen;

15.  meni, da je izvrševanje še zlasti težavno, če potovanje poteka prek več držav članic in če različne naloge izvrševanja (odobritev dnevnika vožnje, dovoljenje za prevoznika, potrjevanje usposobljenosti, odobritev vozil itd.) izvaja več različnih držav članic; poziva države članice, ki odkrijejo kršitve, naj o tem obvestijo vse druge vpletene države članice, kot zahteva člen 26 uredbe, da bi preprečile ponavljanje kršitev in omogočile optimalno oceno tveganja;

16.  poziva Komisijo, naj Parlamentu predloži redna poročila o izvajanju in izvrševanju uredbe, vključno z razčlenitvijo kršitev po državah članicah, po vrstah živali in vrsti kršitve, glede na obseg prevoza živih živali na državo članico;

17.  pozdravlja primere, v katerih vlade, znanstveniki, podjetja, panožni predstavniki in pristojni nacionalni organi sodelujejo za opredelitev dobre prakse, da bi zagotovili skladnost z zakonodajnimi zahtevami, kot je na primer spletna stran z navodili za prevoz živali; poziva Komisijo, naj v državah članicah razširja dobro prakso s področja prevoza živih živali ter spodbuja platformo EU za dobrobit živali, s katero se spodbujata okrepljen dialog in izmenjava najboljših praks med vsemi akterji; poziva Komisijo, naj razvije novo strategijo za dobrobit živali za obdobje 2020–2024 ter podpira inovacije na področju prevoza živali;

18.  poziva Komisijo, naj še naprej sodeluje s OIE, EFSA in državami članicami, da bi podprla izvajanje in ustrezno izvrševanje Uredbe (ES) št. 1/2005 za spodbujanje okrepljenega dialoga o vprašanjih v zvezi z dobrobitjo živali med prevozom s posebnim poudarkom na:

   boljši uporabi pravil EU o dobrobiti živali med prevozom prek izmenjave informacij in dobrih praks ter z neposrednim vključevanjem deležnikov;
   podpiranju usposabljanja za voznike in prevozna podjetja;
   boljšem razširjanju smernic in informativnih pregledov glede prevoza živali, prevedenih v vse jezike EU;
   razvoju prostovoljnih zavez podjetij za nadaljnje izboljšanje dobrobiti živali med prevozom ter spoštovanju teh zavez;
   povečanju izmenjave informacij in okrepljeni uporabi dobre prakse s strani nacionalnih organov, da bi se zmanjšalo število kršitev prevoznih podjetij in voznikov.

19.  poziva Komisijo, naj oceni združljivost uredbe z Uredbo (ES) št. 561/2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom(10), kar zadeva čas vožnje in počitek voznikov;

20.  poudarja, da je pomembno razlikovati med odgovornostjo podjetij za prevoz živali in odgovornostjo kmetov, saj bi morala za težave, ki nastanejo pri prevozu živali, odgovarjati podjetja, ne pa kmetje; opozarja, da so kmetje najbolj zainteresirani za dobrobit živali iz čustvenih razlogov in navezanosti, pa tudi iz ekonomskih razlogov;

21.  opozarja, da je Komisija v svoji vlogi varuhinje Pogodb odgovorna za spremljanje, ali se zakonodaja EU pravilno izvaja; poziva Evropskega varuha človekovih pravic, naj razišče, ali Komisija ne zagotavlja skladnosti s to uredbo in se zato lahko šteje, da je odgovorna za nepravilnosti;

22.  obžaluje sklep, ki ga je konferenca predsednikov sprejela, da ne bo predlagala ustanovitve parlamentarnega preiskovalnega odbora za dobrobit živali med prevozom v EU in zunaj nje, kljub temu da njegovo ustanovitev podpira veliko poslancev iz različnih političnih skupin; zato priporoča, naj Parlament na začetku naslednjega parlamentarnega obdobja ustanovi preiskovalni odbor za dobrobit živali med prevozom v EU in zunaj nje, da bi se ustrezno preiskale in spremljale domnevne kršitve in nepravilnosti pri izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom;

Zbiranje podatkov, inšpekcijski pregledi in spremljanje

23.  obžaluje, da je zaradi različnih pristopov držav članic k zbiranju podatkov težko izvesti usklajeno analizo izvajanja uredbe; poziva Komisijo, naj določi skupne minimalne standarde za sisteme sledenja za vsa potovanja, da bi omogočili bolj usklajeno zbiranje podatkov in oceno parametrov, ki se spremljajo; poziva države članice, naj si bolj prizadevajo, da bi Komisiji posredovale usklajene, celovite in popolne podatke o inšpekcijskih pregledih prevozov in stopnjah kršitev; poziva države članice, naj izvajajo več nenapovedanih pregledov ter razvijejo in uporabijo strategijo, ki temelji na tveganju, da bi svoje inšpekcijske dejavnosti usmerjale na oblike prevoza z visokim tveganjem ter tako čim bolj povečale učinkovitost omejenih virov za izvajanje inšpekcij;

24.  ugotavlja, da je Komisija v skladu s posebnim poročilom Računskega sodišča o dobrobiti živali iz leta 2018 ugotovila, da podatki, ki jih sporočajo države članice, niso dovolj popolni, dosledni, zanesljivi ali podrobni, da bi lahko sklepali o skladnosti na ravni EU;

25.  meni, da je treba inšpekcijske preglede opravljati enotno po vsej Uniji in pri ustreznem deležu živali, ki se vsako leto prevozijo znotraj posamezne države članice, da se zagotovi in ohrani pravilno delovanje notranjega trga in prepreči izkrivljanje konkurence v EU; poleg tega poziva Komisijo, naj poveča število nenapovedanih inšpekcijskih pregledov Urada za prehrano in veterinarstvo, ki naj se osredotočijo na dobrobit in prevoz živali; meni, da je zaradi različnih metod zbiranja podatkov in nadzornih mehanizmov težko dobiti točno podobo o tem, kako posamezne države članice izpolnjujejo predpise; zato poziva Komisijo, naj sprejme bolj usklajeno strukturo poročanja in naj opravi dodatno analizo podatkov, zbranih v okviru poročil o inšpekcijskih pregledih Urada za prehrano in veterinarstvo in poročil držav članic v zvezi z večletnimi nacionalnimi načrti nadzora; priznava, da revizije GD SANTE služijo kot pomemben vir informacij za Komisijo pri ocenjevanju izvajanja sedanje uredbe; poziva Komisijo, naj v skladu s priporočilom Računskega sodišča vsako leto opravi vsaj sedem nenapovedanih obiskov;

26.  poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi smernice o uporabi celovitega računalniškega veterinarskega sistema TRACES v podporo pripravi analiz tveganja za preglede prevozov živih živali v skladu s priporočilom Računskega sodišča iz njegovega posebnega poročila iz leta 2018, v katerem je navedeno, da organi držav članic, pristojni za inšpekcijske preglede prevozov, redko uporabljajo informacije iz sistema TRACES za ciljno usmerjanje inšpekcijskih pregledov; poziva k učinkovitejšemu in preglednejšemu sistemu spremljanja, vključno z dostopom javnosti do informacij, zbranih s sistemom TRACES; nadalje poziva k povečanju števila letnih inšpekcijskih pregledov, ki jih opravlja Urad za prehrano in veterinarstvo;

27.  poziva države članice, naj povečajo nadzor vzdolž celotne proizvodne verige in naj zlasti učinkovito in sistematično izvajajo inšpekcijske preglede pošiljk živali pred natovarjanjem, da bodo ustavile prakso, ki je v nasprotju z uredbo in zaradi katere se živali prevažajo v slabših pogojih na kopnem in po morju, kot je praksa, da se prenatrpanim prevoznim sredstvom in živalim, ki niso primerne za prevoz, dovoli nadaljevanje dolge poti ali da se dovoli nadaljnja uporaba kontrolnih mest z neustreznimi prostori za počitek, krmljenje in napajanje živali, ki se prevažajo;

28.  je zaskrbljen zaradi nizke stopnje inšpekcijskih pregledov v nekaterih državah članicah in števila prijavljenih kršitev, ki jih je malo ali jih sploh ni; dvomi o točnosti inšpekcijskih sistemov in poročanja; poziva države članice, ki inšpekcijskih pregledov ne izvajajo ali jih izvajajo le malo, naj izvajajo zadostno število pregledov in Komisiji o njih posredujejo celovita poročila;

29.  poziva države članice, naj preverjajo tudi notranje evropske prevoze, pri katerih se živali natovarjajo na vozila, da bi preverile, ali se upoštevajo zahteve iz Uredbe (ES) št. 1/2005;

30.  se strinja s Komisijo, da gre za dobro prakso, če pristojni organi ob natovarjanja pregledajo vse pošiljke, namenjene v države nečlanice EU(11); meni, da bi moral biti delež notranjih pošiljk, pregledanih med natovarjanjem, sorazmeren s številom kršitev, o katerih poročajo nevladne organizacije ter Urad za prehrano in veterinarstvo; ugotavlja, da lahko pristojni organi pri natovarjanju preverijo, ali se upoštevajo zahteve iz uredbe glede talne površine in višine prostora, ali sistemi za prezračevanje in napajanje delujejo pravilno, ali tudi naprave za napajanje delujejo pravilno in so primerne za živalske vrste, ki se prevažajo, ali niso natovorjene živali, ki so neprimerne za prevoz, in ali se prevaža tudi zadostna količina krme in stelje;

31.  poziva države članice, naj zagotovijo, da je na voljo zadostno število dostopnih, čistih, delujočih in vrsti ustreznih sistemov za napajanje, da je vodni rezervoar poln in da je na voljo dovolj sveže stelje;

32.  poziva države članice, naj zagotovijo, da pristojni organi preverjajo, ali so v dnevnikih voženj navedeni realistični podatki, in tako spoštujejo člen 14(1) uredbe;

33.  poziva države članice, naj zagotovijo, da vozila za prevoz izpolnjujejo določbe o minimalnem dodeljenem prostoru iz poglavja VII Priloge I k uredbi in da je v primeru visokih temperatur gostota natovarjanja temu ustrezno nižja;

34.  poziva države članice, naj zagotovijo, da notranja višina vozila za prevoz ustreza minimalnim standardom in da med tlemi oziroma steno vozila in pregradami ni rež;

35.  priznava, da je bilo na področju prevoza živali v EU doseženega nekaj napredka, vendar je zaskrbljen zaradi številnih poročil o uporabi neprimernih vozil za prevoz živih živali po kopnem in morju ter poziva k okrepljenemu spremljanju in kaznovanju takšnih praks; priznava, da se zahteve iz členov 20 in 21 uredbe v zvezi s plovili za prevoz živine pogosto ne upoštevajo; poziva države članice, naj ne odobrijo uporabe vozil in plovil za prevoz živine, ki niso v skladu z določbami uredbe, in naj v primeru neskladnosti prekličejo že izdana dovoljenja; poziva države članice, naj bodo strožje pri postopkih certificiranja in odobritve vozil ter odobritvi potrdil o usposobljenosti za voznike;

36.  zato poziva k harmoniziranim in obveznim standardom za odobritve vozil in plovil za prevoz živali, ki bi jih moral izdajati centralen organ EU, pri čemer bi moral biti tak organ pristojen za ugotavljanje primernosti vozil za prevoz živali glede na njihovo strukturo in opremljenost (kot je npr. prisotnost ustreznega sistema satelitske navigacije);

37.  poziva izvajalce, naj zagotovijo temeljito usposabljanje za voznike in spremne osebe v skladu s Prilogo IV k uredbi, da bi zagotovili pravilno ravnanje z živalmi;

38.  je seznanjen, da nekatere države članice sicer imajo pristanišča in ladje, ki izpolnjujejo zahtevane standarde, vendar poudarja, da med prevozom po morju kljub temu prevladujejo slabi pogoji, zlasti kar zadeva natovarjanje in iztovarjanje; poziva države članice, naj bodo strožje pri postopkih certificiranja in odobritve plovil, izboljšajo preglede plovil za prevoz živali in preglede primernosti živali za prevoz pred natovarjanjem ter izvajajo ustrezne inšpekcijske preglede natovarjanja v skladu z uredbo; poziva države članice, naj Komisiji predložijo natančne načrte svojih objektov za inšpekcijske preglede; poziva Komisijo, naj sestavi, posodobi in posreduje seznam pristanišč, ki so opremljena z ustreznimi objekti za inšpekcijske preglede živali; nadalje poziva pristojne organe, naj ne odobrijo dnevnikov vožnje, ki načrtujejo postanke v pristaniščih, ki nimajo ustreznih objektov; poziva države članice, naj prilagodijo svoja pristanišča in zagotovijo ustrezno vzdrževanje svojih plovil, da bi izboljšale razmere za dobrobit živali v pomorskem prevozu živali;

39.  poziva Komisijo, naj odobri inovativne alternative za izvozne preglede v skladu s členom 133(2) Uredbe (EU) 2016/429(12), kot so inšpekcijski pregledi na ploščadi, ki izboljšujejo dobrobit živali zaradi manjše gostote živali in ne zahtevajo, da se živali raztovorijo, in zato skrajšajo čakalne dobe;

40.  ugotavlja, da zahteva v zvezi z veterinarskimi zdravstvenimi spričevali za prevoz med državami članicami ustvarja negativno spodbudo za izbiro namembnega kraja v isti državi članici namesto najbližjega možnega namembnega kraja; poziva Komisijo, naj uporabi svoja pooblastila v skladu s členom 144(1) Uredbe (EU) 2016/429 in sprejme delegirani akt, s katerim bi omogočila odstopanje za prevoze, ki pomenijo nizko tveganje za širjenje bolezni;

Čas potovanja

41.  vztraja, da mora biti ob upoštevanju geografskih razlik med državami članicami in v skladu z uvodno izjavo 5 uredbe, ki navaja, da je treba za dobrobit živali „čim bolj omejiti dolge vožnje živali“, ter z uvodno izjavo 18, ki navaja, da so dolge vožnje verjetno bolj škodljive za dobrobit živali kot kratke, čas potovanja za vse živali, ki se prevažajo, čim krajši;

42.  poudarja, da je treba pri času prevoza živali, vključno s časom natovarjanja in raztovarjanja, upoštevati veterinarske nasvete za posamezne vrste, ne glede na to, ali gre za prevoz po kopnem, morju ali zraku;

43.  obžaluje kršitve uredbe zaradi neuporabe ali nepravilne uporabe posebnih pravil o neodstavljenih živalih, kot so teleta, jagnjeta, kozlički, žrebički in pujski, ki se še hranijo z mlekom, ter poziva k uvedbi natančnejših ukrepov za zagotovitev popolne zaščite dobrobiti teh živali med prevozom;

44.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo neodstavljene živali raztovorjene za najmanj eno uro, da bi jih oskrbeli z elektroliti ali mlečnim nadomestkom, in da niso na poti skupaj več kot osem ur;

45.  poziva Komisijo, naj pripravi opredelitev neodstavljene živali glede na vrsto in omeji potovanja neodstavljenih živali na največ 50 km razdalje in največ 1,5 ure trajanja vožnje, saj je težko zagotoviti dobrobit teh živali med prevozom;

46.  opozarja, da so v dokumentih za načrtovanje prevoza pogosto navedena le krajevna imena brez točnih naslovov točk za kontrolo in oskrbovanje ter zbirnih centrov, kar precej otežuje nadzor;

47.  ob upoštevanju resolucije Parlamenta z dne 12. decembra 2012 poziva h kar največjemu možnemu skrajšanju časa potovanja živali ter izogibanju dolgim in zelo dolgim potovanjem ter potovanjem izven meja EU, in sicer z uporabo alternativnih strategij, kot so gospodarsko donosne in pravično razporejene lokalne ali mobilne klavnice v bližini živinorejskih kmetij, spodbujanje kratkih distribucijskih poti in neposredne prodaje, nadomestitev, kadar je mogoče, prevoza plemenskih živali z uporabo semena ali zarodkov, prevoz živalskih trupov in mesnih izdelkov, pa tudi z zakonodajnimi in nezakonodajnimi pobudami v državah članicah, da se omogoči zakol na kmetiji; poziva Komisijo, naj jasno opredeli krajši čas potovanja, kot je ustrezno, za prevoz različnih vrst živih živali ter za prevoz neodstavljenih živali;

48.  ugotavlja, da so zaradi številnih zahtev ter spreminjajočih se tržnih razmer in odločitev, kar zadeva politike, majhne klavnice postale gospodarsko nedonosne, kar je povzročilo skupno zmanjšanje njihovega števila; poziva Komisijo in lokalne organe v državah članicah, naj po potrebi podpirajo in spodbujajo možnosti za zakol na kmetiji, gospodarsko donosne lokalne ali mobilne klavnice ter obrate za predelavo mesa v državah članicah, da bi živali zaklali čim bližje kraju reje, kar bi obenem omogočilo ohranjanje delovnih mest na podeželju; poziva Svet in Komisijo, naj razvijeta strategijo za prehod na bolj regionalen model živinoreje, kjer se živali skotijo, pitajo in zakoljejo v isti regiji, kjer je to ob upoštevanju geografskih razlik izvedljivo, namesto da se prevažajo na zelo dolge razdalje;

49.  poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko spodbudili kmete, klavnice in mesnopredelovalno industrijo, da bodo živali poslali v najbližjo klavnico, da se preprečijo dolgotrajni prevozi živali in zmanjšajo emisije; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem spodbuja inovativne rešitve, kot so mobilne klavnice, obenem pa zagotovi visoke standarde dobrobiti živali;

50.  meni, da v določenih primerih zmanjšanje dovoljenega trajanja voženj, kot je trenutno navedeno v poglavju V Priloge 1 k uredbi, ne bi bilo izvedljivo, zato bi bilo treba razmisliti o primerih, v katerih geografske okoliščine in podeželska izoliranost zahtevata prevoz živih živali po kopnem in/ali morju za nadaljnjo proizvodnjo ali zakol;

51.  poziva države članice, naj pri ugotovitvi neprimernosti za prevoz po potrebi omogočijo nujni zakol kar v obratih za rejo in pitanje živali, če ni učinkoval noben ukrep prve pomoči, da bi preprečili nepotrebno trpljenje živali;

52.  ugotavlja, da lahko družbena in ekonomska vrednost živali vpliva na kakovostno raven prevoza; poudarja, da so standardi prevoza za plemenske živali v konjereji zelo visoki;

53.  poziva Komisijo, naj glede na posledice, ki jih ima prevoz živih živali na okolje, dobrobit živali in zdravje, razvije strategijo, s katero bi zagotovila prehod s prevoza živih živali na večinsko trgovino z mesom in trupi ter zarodnim materialom; meni, da mora vsaka tovrstna strategija obravnavati gospodarske dejavnike, ki vplivajo na odločitev o prevozu živih živali; poziva Komisijo, naj v to strategijo vključi prevoz v tretje države;

54.  poziva države članice, naj omogočijo, da bodo klavnice lahko imele programe za ritualni zakol živali, glede na to, da je velik del izvoza živih živali namenjen na trge Bližnjega vzhoda;

55.  priznava sedanje izkrivljanje trga zaradi različnih dajatev za žive živali in meso, kar močno spodbuja trgovino z živimi živalmi; poziva Komisijo in njene trgovinske partnerje, naj pregledajo to izkrivljanje z namenom zmanjšanja trgovine z živimi živalmi in nadomestitve te trgovine s trgovino z mesom, kjer je to potrebno;

56.  opozarja, da je v skladu z veljavno uredbo po najdaljšem dovoljenem času prevoza domačih kopitarjev in domačega goveda, ovac, koz in prašičev že zdaj obvezen počitek na odobrenih kontrolnih točkah, če prevoz traja dlje kot osem ur;

Dobrobit živali

57.  poziva pristojne organe držav članic, naj zagotovijo, da bodo na izstopnih točkah EU prisotni uradni veterinarji, ki preverjajo, ali so živali sposobne za nadaljevanje prevoza in ali vozila in/ali plovila izpolnjujejo zahteve iz uredbe; ugotavlja zlasti, da člen 21 uredbe določa, da morajo veterinarji pregledati vozila, preden ta zapustijo EU, da bi zagotovili, da niso prenatrpana, imajo prostor z zadostno višino, steljo in zadostno količino krme in vode ter da naprave za prezračevanje in napajanje delujejo pravilno;

58.  spodbuja uporabo načrtov izrednih ukrepov za vsa potovanja, kot so nadomestni tovornjaki in centri za ukrepanje v nepredvidljivih razmerah, da bi se lahko prevoznik učinkovito odzval na izredne razmere in zmanjšal vpliv zamude ali nesreče na živali, ki se prevažajo za razplod ali zakol, kot se od prevoznikov za dolgotrajne prevoze že zahteva v skladu z uredbo;

59.  vztraja, da bi morala zakonodaja o dobrobiti živali temeljiti na znanosti in najnovejši tehnologiji; obžaluje, da Komisija kljub jasnim priporočilom Evropske agencije za varnost hrane in zahtevi Parlamenta iz resolucije iz leta 2012 pravil o prevozu živali ni posodobila z najnovejšimi znanstvenimi dokazi; zato poziva Komisijo, naj posodobi pravila, ki obravnavajo specifične potrebe, na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj in tehnologije, zlasti glede dejavnikov, kot so zadostno prezračevanje in nadzor temperature in vlažnosti s klimatskimi napravami v vseh vozilih, ustrezni sistemi napajanja in dovajanja tekoče krme, zlasti za neodstavljene živali, manjša gostota živali in predpisana zadostna minimalna stojna višina, ter naj se vozila prilagodijo potrebam različnih vrst; poudarja, da je agencija EFSA v svojem mnenju sklenila, da imajo pri dobrem počutju živali poleg trajanja vožnje vlogo tudi drugi vidiki, kot so ustrezno natovarjanje in raztovarjanje ter zasnova vozila;

60.  je zaskrbljen zaradi prevozov, med katerimi živali pijejo onesnaženo vodo, ki je neprimerna za uporabo, ali ne morejo dostopati do vode zaradi nepravilnega delovanja ali neustrezne namestitve naprav za napajanje; poudarja, da bi morali zagotoviti, da imajo vozila, ki se uporabljajo za prevoz živih živali, zadostno količino vode za ves čas trajanja vožnje in da je ta količina ustrezna glede na specifične zahteve živali, ki se prevažajo, in njihovo število;

61.  pozdravlja zavezanost Komisije oblikovanju kazalnikov, ki bodo temeljili na dobrobiti živali, da bi spodbujali dobrobit živali pri prevozu; meni, da bi morala Komisija te kazalnike razviti brez odlašanja, da bi jih lahko uporabili kot dopolnilo sedanjim zakonodajnim zahtevam;

62.  poziva Komisijo, naj se pri prihodnji reviziji zakonodaje o dobrobiti živali med prevozom opre na objektivne in znanstveno utemeljene kazalnike, da bi preprečili samovoljne odločitve, ki bi imele neupravičene ekonomske učinke na živinorejski sektor;

63.  vztraja na stališču, da so v skladu s pravom EU kmetje zakonsko odgovorni, da zagotovijo, da njihovim živalim med prevozom ne bodo povzročeni nobena poškodba, škoda ali nepotrebno trpljenje;

64.  poudarja, da so kršitve pogosto povezane z neustreznostjo sistemov za prezračevanje v vozilih za cestni prevoz živih živali na dolge razdalje in da v takih primerih živali pogosto stojijo v premajhnih prostorih z ekstremnimi temperaturami, mnogo višjimi od tistih, ki jih dovoljuje uredba;

65.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se v vseh državah članicah živali pred obrednim verskim zakolom omamijo;

66.  obžaluje dejstvo, da pregrajeni prostori, namenjeni živalim, ne zagotavljajo vedno dovolj prostora za ustrezno prezračevanje notranjosti vozil in da je onemogočeno naravno gibanje živali, zaradi česar so živali pogosto dolgo časa prisiljene stati v nenaravnem položaju, kar je očitna kršitev tehničnih specifikacij iz člena 6 in točke 1.2 poglavja II Priloge I k uredbi;

67.  meni, da je treba obvezno zagotoviti prisotnost veterinarjev na krovu ladij, ki se uporabljajo za prevoz živih živali, poročati in voditi evidenco o številu živali, ki so poginile med potovanjem, ter pripraviti načrte za nujne primere za obvladovanje razmer na morju, ki lahko negativno vplivajo na dobrobit živali, ki se prevažajo;

68.  ugotavlja, da kmetje, prevozniki in pristojni organi v vseh državah članicah različno razlagajo in izvršujejo Uredbo (ES) št. 1/2005, zlasti glede primernosti živali za prevoz; poziva Komisijo, naj revidira uredbo, da bi določila podrobnejše zahteve za prevoz, kjer je to potrebno; poziva Komisijo in države članice, naj v okviru enakih konkurenčnih pogojev zagotovijo, da se bo v prihodnosti uredba izvrševala in izvajala usklajeno in enotno po vsej Uniji, zlasti glede primernosti živali za prevoz;

69.  poziva Komisijo, naj razvije celovito funkcionalno opredelitev, kaj je primernost živali za prevoz, in pripravi praktične smernice za ocenjevanje primernosti živali za prevoz; poziva države članice, naj zagotovijo dejavnosti ozaveščanja in informiranja, vključno s temeljitim, rednim in obveznim usposabljanjem, izobraževanjem in izdajanjem potrdil o odobritvi za voznike, prevoznike, trgovce, zbirne centre, klavnice, veterinarje, mejne uradnike ter vse druge izvajalce, vključene v prevoz živali, da bi zmanjšali visoke ravni kršitev zahtev o primernosti živali za prevoz; poziva izvajalce, naj zagotovijo temeljito usposabljanje za voznike in spremne osebe v skladu s Prilogo IV k uredbi;

70.  poziva k strogemu nadzoru, da bi preprečili prevoz bolnih, šibkih, majhnih živali, doječih in brejih živali ter samic, ki še niso pripravljene za odstavitev;

71.  poudarja, da v skladu z Uredbo (ES) št. 1/2005 že velja obveznost, da se živalim med prevozom na dolge razdalje v primernih časovnih razmikih zagotovijo voda, krma in počitek, ki ustrezajo njihovi vrsti in starosti; poziva Komisijo, naj izvaja učinkovitejše spremljanje, da bi zagotovila, da vse države članice v celoti in harmonizirano izpolnjujejo te pravne zahteve;

72.  poudarja, da morajo države članice zagotoviti ustrezno organiziran prevoz živali, ob upoštevanju vremenskih razmer in vrste prevoza;

73.  poudarja, da mora organizator, kadar je treba živali raztovoriti v tretji državi zaradi 24-urnega počitka, določiti prostor za počitek z objekti, ki so enakovredni objektom kontrolne točke EU; poziva pristojne organe, naj redno pregledujejo te objekte in naj ne potrdijo dnevnikov vožnje, če ni potrjeno, da ima predlagani kraj počitka objekte, enakovredne objektom EU;

74.  poziva države članice, naj zagotovijo, da načrtovanje prevozov vključuje dokazila o rezervacijah na kontrolnih točkah, vključno s krmo, vodo in svežo steljo; poziva Komisijo, naj opredeli zahteve za lokacije počivališč in objekte na njih;

75.  priznava, da imajo nižja gostota živali in pogostejši postanki, da si živali lahko odpočijejo, negativni gospodarski učinek na prevoznike, kar lahko vpliva na pravilno ravnanje s prevažanimi živalmi; poziva Komisijo, naj spodbuja pravilno ravnanje z njimi;

76.  poziva države članice, naj v obratih poskrbijo za izboljšanje vodenja evidenc, kar zadeva čas brejosti;

77.  poziva Komisijo, naj na podlagi znanstvenih dognanj oblikuje smernice v zvezi z vodo za živali, ki se prevažajo v kletkah, in pogoji za prevoz piščancev, ki bodo spodbujale visoko stopnjo dobrobiti živali;

78.  poudarja, da morajo države članice za živali na koncu življenjskega in proizvodnega cikla najti rešitve, ki bodo ustrezne z vidika njihove dobrobiti;

Ekonomska pomoč

79.  poziva k širši uporabi ukrepa za razvoj podeželja „plačila za dobrobit živali“ iz člena 33 Uredbe (EU) št. 1305/2013(13), ki zagotavlja podporo visokim standardom dobrobiti živali, ki so višji od obveznih standardov, ki se uporabljajo;

80.  poziva, naj se pri prihodnji reformi skupne kmetijske politike ohrani in okrepi povezava med plačili SKP in izboljšanimi pogoji za dobrobit živali, ki v celoti spoštujejo standarde iz Uredbe (ES) št. 1/2005 ali jih presegajo;

81.  poziva, da je treba podpreti ukrepe za enakomerno porazdelitev klavnic v državah članicah, ki zagotavlja, da se upošteva število živali v določeni regiji;

Tretje države

82.  je zaskrbljen zaradi stalnih poročil o težavah na področju prevoza in dobrobiti živali v določenih tretjih državah; ugotavlja, da zakol v nekaterih tretjih državah, v katere se pošiljajo živali iz EU, vključuje skrajno in dolgotrajno trpljenje ter da se pri tem redno kršijo mednarodni standardi OIE o dobrobiti pri zakolu; ob priznavanju, da je povpraševanje v tretjih državah pogosto po živih živalih, poziva Komisijo in države članice, naj, kadar je to mogoče, namesto prevoza živih živali v tretje države spodbujajo prehod na prevoz mesa ali trupov, namesto prevoza plemenskih živali pa prevoz semena ali zarodkov;

83.  je zelo kritičen do statističnih podatkov Komisije o spoštovanju uredbe pri prevozu živih živali v tretje države in poudarja, da so bili ti podatki obdelani brez sistematičnih pregledov vozil za tovrstni prevoz;

84.  zahteva, naj Komisija v dvostranskih trgovinskih pogajanjih s tretjimi državami zahteva spoštovanje predpisov o dobrobiti živali EU ter naj se v okviru Mednarodne trgovinske organizacije zavzema za mednarodno razširitev določb Unije s tega področja;

85.  obžaluje, da standardi, ki jih dosegajo določene tretje države, niso tako visoki kot v Uniji; poziva Komisijo, naj zaostri sedanje zahteve do trgovinskih partnerjev Unije, zlasti glede trgovine z živalmi in prevoza živali, da bodo vsaj tako stroge kot standardi EU; poziva države članice, ki izvažajo v tretje države, naj sodelujejo z lokalnimi oblastmi za izboljšanje standardov dobrobiti živali;

86.  poziva k doslednemu in polnemu spoštovanju sodbe Sodišča EU iz leta 2015 v zadevi C-424/13, v kateri je razsodilo, da mora prevoznik za to, da pristojni organ odobri prevoz živali, ki vključuje dolgo vožnjo in se začne na ozemlju EU in nadaljuje zunaj njega, predložiti stvaren in točen dnevnik vožnje, v katerem je upoštevana napovedana temperatura; poziva pristojne organe, naj ne odobrijo dnevnikov vožnje, kadar je treba v skladu s sodbo Sodišča živali raztovoriti za 24 ur počitka v državi, ki ni članica EU, razen če je organizator za ta počitek določil kraj z objekti, enakovrednimi tistim na kontrolnih točkah; v zvezi s tem opozarja tudi, da je edini obstoječi seznam bivalnih prostorov za živali na poteh v tretjih državah iz leta 2009, na njem pa pogosto ni naveden točen naslov, kar precej otežuje izvajanje potrebnih inšpekcijskih pregledov v skladu s pravom EU; poziva uradne veterinarje na izhodnih točkah, naj v skladu z Uredbo (ES) št. 1/2005 pred izstopom vozil iz EU preverjajo, ali so upoštevane določbe uredbe;

87.  s tem v zvezi opozarja tudi na predlog Komisije za direktivo o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (žvižgači) (COM(2018)0218), zlasti v zvezi z veterinarskimi pregledi;

88.  obžaluje pogosto dolgotrajne zamude na mejah in opozarja na bolečino in stisko živali, ki jih te zamude povzročajo; poziva države članice, ki mejijo na tretje države, naj zagotovijo prostore za počitek, kjer bo mogoče živali v primeru zamud raztovoriti in kjer se jim bodo zagotovili krma, voda, počitek in veterinarska oskrba, tako da bo mogoče dnevnike voženj ustrezno izpolniti, in naj na carinah odprejo namenske hitre pasove za prevoze živali z zadostnim številom osebja, da bi skrajšali čakalne dobe, pri čemer pa se kakovost sanitarnih in carinskih pregledov na mejah ne sme znižati; nadalje poziva države članice k boljšemu sodelovanju pri načrtovanju prevoza živali, da bi preprečili hkratni prihod prevelikega števila vozil na mejne kontrole;

89.  poziva Komisijo, naj izboljša sodelovanje in komunikacijo med pristojnimi organi vseh držav članic in tretjih držav, vključno z nadaljnjo medsebojno pomočjo in pospešeno izmenjavo informacij, da bi z zagotavljanjem, da izvozniki v celoti izpolnijo upravne zahteve, zmanjšali težave v zvezi z dobrobitjo in boleznimi živali, ki so povezane s slabim upravljanjem; poziva Komisijo, naj se na mednarodni ravni zavzema za dobrobit živali in izvaja pobude za ozaveščanje v državah, ki niso članice EU;

90.  poziva Komisijo, naj izvaja pritisk na tranzitne države, ki uvajajo birokratske in varnostne ovire, zaradi katerih se po nepotrebnem zavleče prevoz živih živali;

91.  poziva države članice in Komisijo, naj zlasti namenijo pozornost kršitvam obveznosti v zvezi z dobrobitjo živali med potovanjem po plovnih poteh in morju v tretje države in ocenijo morebitne kršitve zakonodaje, kot je prepovedan izpust mrtvih živali s plovil v Sredozemsko morje (pri čemer se pogosto odrežejo ušesne znamke), do katerega prihaja, ker odstranitev v namembnih pristaniščih pogosto ni mogoča;

92.  opozarja na Sklep Sveta 2004/544/ES o podpisu Evropske konvencije o zaščiti živali v mednarodnem prevozu(14), na podlagi katerega lahko prevoz poteka: med dvema državama članicama prek ozemlja države nečlanice, med državo članico in državo nečlanico ali neposredno med državama članicama;

93.  poudarja, da bi bilo treba, če standardi za prevoz in dobrobit živali v tretjih državah niso usklajeni s standardi EU ali če njihovo izvrševanje ne zagotavlja popolne skladnosti z uredbo, za prevoz živih živali v tretje države sklepati dvostranske sporazume, da bi premostili razlike v standardih, v nasprotnem primeru pa bi morali tovrstne prevoze prepovedati;

94.  opozarja države članice, da lahko po veljavni sodni praksi(15) uvedejo strožje nacionalne predpise za varstvo živali pri prevozu, če so ti v skladu z glavnim ciljem Uredbe (ES) št. 1/2005;

95.  poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja izmenjavo dobrih praks in enakih regulativnih ukrepov s tretjimi državami na področju prevoza živih živali;

o
o   o

96.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Evropskemu računskemu sodišču, Evropski agenciji za varnost hrane ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 3, 5.1.2005, str. 1.
(2) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2018/621853/EPRS_STU(2018)621853_EN.pdf
(3) UL C 434, 23.12.2015, str. 59.
(4) EFSA Journal, 2011:9(1):1966.
(5) UL C 251 E, 31.8.2013, str. 116.
(6) Sodba Sodišča Evropske unije (peti senat) z dne 23. aprila 2015, Zuchtvieh-Export GmbH proti Stadt Kempten, C-424/13, ECLI:EU:C:2015:259.
(7) Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 31/2018 z dne 14. novembra 2018 z naslovom Dobrobit živali v EU: zmanjševanje vrzeli med ambicioznimi cilji in izvajanjem v praksi.
(8) https://www.efsa.europa.eu/en/efsajournal/pub/1966
(9) UL 121, 29.7.1964, str. 1977.
(10) UL L 102, 11.4.2006, str. 1.
(11) Končno poročilo o reviziji, opravljeni na Nizozemskem od 20. februarja 2017 do 24. februarja 2017, da bi se ocenila dobrobit živali med prevozom v države, ki niso članice EU, Evropska komisija, Generalni direktorat za zdravje in varnost hrane, 2017.
(12) Uredba (EU) 2016/429 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o prenosljivih boleznih živali in o spremembi ter razveljavitvi določenih aktov na področju zdravja živali („Pravila o zdravju živali“).
(13) UL L 347, 20.12.2013, str. 347.
(14) UL L 241, 13.7.2004, str. 21.
(15) Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 14. oktobra 2004 v zadevi C-113/02, Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Nizozemski, in sodba Sodišča (tretji senat) z dne 8. maja 2008 v zadevi C-491/06, Danske Svineproducenter.


Krepitev konkurenčnosti notranjega trga z razvojem carinske unije EU in njenega upravljanja
PDF 162kWORD 55k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o krepitvi konkurenčnosti notranjega trga z razvojem carinske unije EU in njenega upravljanja (2018/2109(INI))
P8_TA-PROV(2019)0133A8-0059/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije(1) in z njo povezanega delegiranega akta (Delegirana uredba Komisije (EU) št. 2015/2446 z dne 28. julija 2015)(2), izvedbenega akta (Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 2015/2447 z dne 2. novembra 2015)(3), prehodnega delegiranega akta (Delegirana uredba Komisije (EU) št. 2016/341 z dne 17. decembra 2015)(4) in delovnega programa (Izvedbeni sklep Komisije (EU) št. 2016/578 z dne 11. aprila 2016)(5),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 952/2013 zaradi podaljšanja prehodne uporabe drugih načinov tehnik obdelave podatkov poleg tehnik elektronske obdelave podatkov, določenih v carinskem zakoniku Unije (COM(2018)0085),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o razvoju carinske unije EU in njenega upravljanja (COM(2016)0813),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o prvem dvoletnem poročilo o napredku pri razvoju carinske unije EU in njenem upravljanju (COM(2018)0524),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o drugem poročilu o napredku pri izvajanju strategije in akcijskega načrta EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju (COM(2018)0549),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o strategiji za carinski sistem informacijske tehnologije (COM(2018)0178),

–  ob upoštevanju stališča Evropskega parlamenta pri prvi obravnavi predloga Evropske komisije o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije (COM(2013)0884),

–  ob upoštevanju Odločbe št. 70/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o brezpapirnem okolju za carino in trgovino(6),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 19. januarja 2017 o reševanju izzivov pri izvajanju carinskega zakonika EU(7),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju carinskega zakonika Unije in pooblastila za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 284 zakonika (COM(2018)0039),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 19/2017 z dne 5. decembra 2017 z naslovom Uvozni postopki: pomanjkljivosti v zakonodajnem okviru in neuspešno izvajanje negativno vplivajo na finančne interese EU,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 26/2018 z naslovom Vrsta zamud pri carinskih sistemih IT – kje so bili problemi?,

–  ob upoštevanju poročila Sveta 11760/2017 o napredku pri boju proti goljufijam na področju trošarin,

–  ob upoštevanju poročila Europola in Urada Evropske unije za intelektualno lastnino o stanju na področju ponarejanja in piratstva v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A8-0059/2019),

A.  ker je carinska unija, ki letos obeležuje 50 let obstoja, eden od temeljev Evropske unije in eden večjih trgovinskih združenj na svetu in ker je popolnoma delujoča carinska unija bistvenega pomena za dobro delovanje enotnega trga in nemoteno trgovino v EU ter je bistven del skupne trgovinske politike do tretjih držav v interesu podjetij in državljanov Unije, pa tudi v interesu njene kredibilnosti, saj carinska unija zagotavlja močno pozicijo pri pogajanju o trgovinskih sporazumih s tretjimi državami;

B.  ker morajo carinski organi vzdrževati potrebno ravnovesje med omogočanjem zakonite trgovine, carinskimi kontrolami, zasnovanimi za zaščito varnosti Unije in njenih državljanov, zaupanjem potrošnikov v blago, ki vstopa na enotni trg, ter finančnimi in komercialnimi interesi Unije, hkrati pa so odgovorni za izvajanje več kot 60 pravnih aktov, tudi carinskega zakonodajnega okvira, za boj proti nezakoniti trgovini in tihotapljenju ter za podelitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta;

C.  ker je standardizacija carinskih informacij in postopkov ključnega pomena za poenotenje nadzorov, zlasti kar zadeva pojave, kot so nepravilna razvrstitev ter podcenitev uvozov in napačno poročanje o poreklu blaga, kar škoduje vsem gospodarskim subjektom, zlasti pa za mala in srednja podjetja;

D.  ker sta uvoz in izvoz Evropske unije leta 2017 dosegla 3700 milijard evrov in ker zbrane carine predstavljajo 15 % njenega proračuna;

E.  ker je zato izvajanje carinskega zakonika Unije bistvenega pomena za varovanje lastnih virov Unije, zlasti carin, in nacionalnih interesov, kar zadeva davke, pa tudi za zagotavljanje varnosti evropskih potrošnikov in poštene konkurence na notranjem trgu;

F.  ker carinski zakonik Unije predvideva vzpostavitev elektronskih sistemov, potrebnih za njegovo uporabo, do 31. decembra 2020; ker se je digitalizacija carinskih postopkov začela že leta 2003 in je bila uvedena leta 2008 s sprejetjem Uredbe (ES) št. 450/2008 z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (modernizirani carinski zakonik)(8) in s sprejetjem odločbe o e-carini št. 70/2008/ES (odločba o e-carini);

G.  ker digitalizacija carine še poteka, saj je več kot 98 % današnjih carinskih deklaracij elektronskih in se v elektronskih sistemih že obdelujejo naslednja carinska področja: tranzit (NCTS), nadzor izvoza (ECS), varnostni podatki (ICS), obvladovanje tveganj (CRMS), registracijske in identifikacijske številke gospodarskih subjektov (EORI), odobritve (CDS), pooblaščeni gospodarski subjekti (AEO), zavezujoče tarifne informacije (EBTI), kvote in tarife (QUOTA), avtonomne tarifne opustitve, kombinirana nomenklatura (TARIC), nadzor uvoza in izvoza (SURV2) ter sistem registriranih izvoznikov za potrdila o poreklu (REX);

H.  ker je namen programa za carino, predlaganega v okviru večletnega finančnega okvira EU za obdobje 2021–2027, podpreti delovanje carinskih organov držav članic in sodelovanje med njimi;

I.  ker izstop Združenega kraljestva iz EU pomeni izziv za pravilno delovanje carinske unije;

J.  ker bo uvedba osrednjih elektronskih sistemov, potrebnih za popolno izvajanje carinskega zakonika Unije, odložena na 31. december 2020;

K.  ker orodje carinske unije za merjenje učinkovitosti deluje tako, da ocenjuje delovanje carinske unije na podlagi ključnih kazalnikov uspešnosti na več področjih, na primer pri varstvu finančnih interesov, zagotavljanju varnosti in zaščite državljanov EU in pri ocenjevanju, koliko carina prispeva k rasti in konkurenčnosti EU;

L.  ker je upravljanje programa Carina 2020 in s tem tudi delo na področju informacijske tehnologije deljeno, in sicer med Komisijo, državami članicami in predstavniki komercialnih interesov v najrazličnejših strukturah odločanja, povečanje njihovega števila pa negativno vpliva na učinkovitost programa in vodenje informacijskotehnoloških projektov;

M.  ker je treba po zaključku sedanjega programa Carina 2020 in po analizi stroškov in koristi različnih možnosti, ki bodo na voljo, prenoviti upravljanje programov za carino;

1.  opozarja na delo, ki ga vsak dan opravljajo carinski organi držav članic in službe Komisije, ki si prizadevajo za varovanje notranjega trga pred nepošteno konkurenco v obliki ponarejenih in dampinških proizvodov, za spodbujanje trgovine in zmanjšanje upravnih bremen, pobirajo prihodke za nacionalne proračune in proračun Unije ter ščitijo prebivalce pred terorističnimi grožnjami, grožnjami za zdravje ter okoljskimi in drugimi grožnjami;

2.  opozarja, da je carinska unija eden prvih dosežkov EU in nedvomno ena njenih glavnih zgodb o uspehu, saj je podjetjem s sedežem v Uniji omogočila prodajo blaga in naložbe v vsej Uniji, odpravo notranjih meja in konkuriranje z vsem svetom; poudarja, da enotnega trga EU ne bi bil moglo biti, če carinska unija ne bi omogočala brezcarinskega okolja in nadzorovala uvoza in izvoza;

3.  poudarja, da je popolnoma delujoča carinska unija bistvena za zagotovitev verodostojnosti in moči pogajalskega stališča EU pri sklepanju novih trgovinskih sporazumov; poudarja, da učinkovita carinska unija EU pomaga olajšati zakonito trgovino in zmanjšati upravno breme za zakonite trgovce, kar je pomembno za razvoj konkurenčnih podjetij; poudarja, da je pomembno zagotavljati učinkovit nadzor, med drugim s spodbujanjem sodelovanja s carinskimi organi tretjih držav, ter preprečevati nepotrebne ovire za zakonito trgovino;

4.  poudarja, da je odločilnega pomena, da z reformo informacijske infrastrukture v vsej Uniji ustvarimo nemotene carinske postopke; meni, da bi lahko digitalizacija povečala preglednost in dostopnost pri izmenjavi informacij in plačilu carine, zlasti za mala in srednja podjetja ter gospodarske subjekte v tretjih državah, ter da ponuja priložnosti za poenostavitev carinskih pravil in postopkov;

5.  se zaveda razlik v ravni in kakovosti kontrol, carinskih postopkov in politik sankcij na različnih vstopnih točkah EU v carinsko unijo, kar izkrivlja trgovinske tokove ter na trgu spodbuja iskanje najugodnejše zakonodaje, s tem pa ogroža celovitost enotnega trga; ob tem odločno poziva Komisijo in države članice, naj se spoprimejo s tem vprašanjem;

6.  spodbuja Komisijo, naj poveča prizadevanja za oblikovanje integrirane carinske točke EU „vse na enem mestu“, ki bi podjetjem pomagala vložiti vse potrebne informacije in dokumente na enem mestu, tako da bodo lahko izpolnila vse predpisane zahteve za uvoz, izvoz in tranzit blaga;

7.  želi opozoriti, da bo Združeno kraljestvo po izstopu postalo tretja država, tako da se bodo zunanje meje EU spremenile, in poudarja, da proces izstopa ne bi smel negativno vplivati na razvoj carine EU in njeno upravljanje;

Digitalizacija carinskih postopkov

8.  poziva Komisijo in države članice, naj zasnujejo učinkovitejši, stroškovno ugodnejši in smotrnejši pristop k upravljanju informacijskotehnoloških sistemov za carinske organe; poziva predvsem k natančnejši in bolj realistični oceni, koliko časa in virov bo potrebnih za to in kolikšen bo domet posameznih tovrstnih projektov, ki bodo pomagali digitalizirati carinske postopke;

9.  obžaluje, da je izvajanje novih informacijskih sistemov za carinsko unijo prizadela vrsta zamud, zaradi katerih je Komisija Parlament in Svet prosila za podaljšanje prehodnega obdobja po roku 2020, določenem v carinskem zakoniku Unije; obžaluje tudi, da je Komisija predložila nepopolne informacije, da bi utemeljila to podaljšanje, predvsem kar zadeva njeno odgovornost in odgovornost držav članic, saj tako Evropski parlament ne more ustrezno izvrševati proračunskega in političnega nadzora;

10.  poudarja, da, če mora biti do decembra 2020 pripravljenih 75 % evropskega deleža informacijskih sistemov, potrebnih za začetek uporabe carinskega zakonika Unije, to ne pomeni, da bo do tega datuma pripravljenih 75 % informacijskih sistemov, saj 25 % informacijskih sistemov sestavljajo nacionalni deleži, za katere so pristojne države članice in pri katerih prihaja do zaostankov;

11.  meni, da morata Komisija in Sveta nujno in prednostno poskrbeti, da se carinski zakonik začne uporabljati in digitalizacija carinskih postopkov zaključi do novega roka; zato poziva Komisijo in države članice, naj storijo vse, da preprečijo dodatne zamude; meni, da je za vzpostavitev informacijske arhitekture potrebnih 17 informacijskih orodij, kar pomeni obsežno finančno breme in obremenitev v smislu človeških virov; meni, da je treba preprečiti podvajanje prizadevanj pri upravljanju informacijskih projektov v državah članicah in pri Komisiji;

12.  poziva Komisijo, naj posodobi časovni razpored svojega delovnega programa v zvezi s carinskim zakonikom Unije in pri tem upošteva podaljšanje prehodnega obdobja, ki ga je Komisija predlagala(9) v odobritev Evropskemu parlamentu in Svetu; poziva Parlament in Svet, naj si prizadevata za hitro sprejetje tega podaljšanja ob upoštevanju pogojev, ki so potrebni za uspešno vzpostavitev carinske informacijske infrastrukture, brez poseganja v celovite varnostne preskuse, tako da morebitni problemi ne bi ogrozili kontrol blaga, ki jih opravljajo carinski organi držav članic; poudarja, enako kot Evropsko računsko sodišče, da imajo enaki vzroki enak učinek, zato je posodobitev strateškega večletnega načrta iz leta 2017 z osredotočanjem na začetek uporabe šestih informacijskih sistemov v istem letu velik izziv in veliko tveganje, da bodo tudi podaljšani roki prekoračeni in bi bilo treba rok za izvajanje carinskega zakonika Unije dodatno podaljšati po letu 2025;

13.  poziva Komisijo, naj posodobi svoj večletni strateški načrt in projekte razporedi skozi prehodno obdobje, da se ne bi vse začetno uvajanje zgostilo na koncu tega obdobja, in določi vmesne roke, tudi za države članice;

14.  poziva Komisijo, naj ne spreminja pravnih in tehničnih specifikacij, sprejetih za 17 informacijskih orodij, saj obseg projektov in čas, ki je potreben za njihovo uvedbo, nista skladna s stalnim tehnološkim razvojem in z neizogibnimi zakonodajnimi in regulativnimi spremembami, do katerih bo prišlo v tem obdobju;

15.  želi opomniti, da Računsko sodišče trdi, da je Komisija vedela za zamude, a tega pri svojem uradnem poročanju ni navedla, tako da deležniki (na primer Evropski parlament, druge institucije EU, ki niso zastopane v strukturi upravljanja programa Carina 2020, ter zainteresirana podjetja in državljani) niso bili sproti obveščeni o tveganju zamud; zato poziva Komisijo, naj redno in pregledno poroča o izvajanju večletnega strateškega delovnega načrta in vzpostavitvi elektronskih carinskih sistemov, da ne bi ponavljali napak iz prejšnjega programskega obdobja, in naj obvešča o morebitnih prihodnjih zamudah dovolj vnaprej in ne zadnji hip ali brez pravih korektivnih ukrepov;

16.  poziva Komisijo, naj stalno ocenjuje program Carina 2020 in se ustrezno odziva na ugotovljene pomanjkljivosti, zlasti na nezadostno uporabo skupin strokovnjakov, ustanovljenih v okviru tega programa, da bi bilo mogoče okrepiti sodelovanje med carinskimi službami;

17.  poudarja, da so nepretrgano spremljanje, analiza in ocena možnih učinkov sestavni del upravljanja carinske unije; je seznanjen s prizadevanji Komisije za razvoj orodja za vrednotenje uspešnosti carinske unije, s katerim bo mogoče sčasoma sistematično ocenjevati njeno uspešnost pri doseganju strateških ciljev v smislu uspešnosti, učinkovitosti in enovitosti; poziva države članice, naj podprejo dodatni razvoj tega orodja;

18.  Komisiji predlaga, da bi moralo to orodje ocenjevati uspešnost carinskih kontrol tudi v smislu potenciala za digitalizacijo in tokov podatkov, da bi postale kontrole še učinkovitejše in da bi upoštevale tveganja, obenem pa bi zmanjšali obremenitev carinskih organov;

Upravljanje, poročila in financiranje programa Carina

19.  je seznanjen z ukrepi Komisije in držav članic za zagotovitev enotnega in doslednega začetka izvajanja carinskega zakonika, predvsem na področju usposabljanja in sprejetja smernic; vseeno poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja in vire za zagotovitev celovitega izvajanja carinskega zakonika, sprejetega leta 2013, in enotnih carinskih postopkov na ravni Evropske unije; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predstavi akcijski načrt, ki bi lahko učinkovito temeljil na medsebojnih pregledih carinskih praks, na izmenjavi dobrih praks in večjem sodelovanju med carinskimi službami ter na programu usposabljanja z zadostnimi sredstvi;

20.  želi spomniti, da Komisija pripravlja enotno carinsko okence EU, v katerem bi lahko gospodarski subjekt v standardnem formatu in prek harmoniziranih dostopovnih točk vložil podatke za najrazličnejše regulativne namene (npr. veterinarsko, sanitarno ali okoljsko področje) in za več naslovnikov; poziva Komisijo in države članice, naj nadaljujejo to pomembno delo;

21.  je seznanjen s finančno podporo iz evropskega proračuna v znesku 842 844 000 EUR v cenah iz leta 2018 za prihodnji program Carina 2021–2027; poziva, naj tudi države članice zagotovijo potrebna finančna sredstva in osebje za uvedbo nacionalnih sestavnih delov, ki so bistveni element za začetek uporabe evropskega elektronskega carinskega sistema, in poziva Komisijo, naj mu pravočasno predloži poročilo o uvedbi sestavnih delov Unije in sestavnih delov zunaj Unije, ki so jih razvile države članice;

22.  želi poudariti, da se mora carina dandanes spopadati z neverjetno povečano količino blaga, ki se prek spleta kupi zunaj EU, saj ga je treba pregledati in pobrati ustrezne dajatve, predvsem zato, ker se količina cenenega blaga, ki se uvozi v EU, vsako leto poveča za 10 do 15 %; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja v spoprijemanju s tem izzivom;

23.  poziva Komisijo, naj šele ob koncu uvajanja 17 informacijskih sistemov programa Carina 2020, povezanih s carinskim zakonikom, predlaga učinkovitejšo strukturo upravljanja za izvajanje in posodabljanje carinskih informacijskotehnoloških projektov; poudarja, da se carinski informacijski sistem srečuje z ekonomskimi, fiskalnimi in varnostnimi izzivi, zato mora sprejeta rešitev popolnoma ohraniti evropsko suverenost;

24.  poudarja, da program Carina 2021–2027, ki bo podpiral države članice, ne bo samo pomagal povečati proračunskih prihodkov EU, temveč bo jamčil tudi za varnost proizvodov, varstvo evropskih potrošnikov in enake konkurenčne pogoje za podjetja EU;

Izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije

25.  poudarja, da je negotovost, ki jo prinaša izstopa Združenega kraljestva iz EU, za evropska podjetja velik izziv; zato poziva Komisijo in države članice, naj deležnikom posredujejo izčrpne informacije o posledicah izstopa Združenega kraljestva na področje carine in o nekaterih vrstah posrednih davkov – na primer o DDV in trošarinah;

26.  poudarja, da po izstopu Združenega kraljestva v carinskem sistemu niti na zunanjih mejah EU ne smejo ostati vrzeli, ki bi omogočale nezakonito trgovino ali izogibanje plačilu dolgov po javnem pravu, ki jih ureja pravo EU;

o
o   o

27.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 269, 10.10.2013, str. 1.
(2) UL L 343, 29.12.2015, str. 1.
(3) UL L 343, 29.12.2015, str. 558.
(4) UL L 69, 15.3.2016, str. 1.
(5) UL L 99, 15.4.2016, str. 6.
(6) UL L 23, 26.1.2008, str. 21.
(7) UL C 242, 10.7.2018, str. 41.
(8) UL L 145, 4.6.2008, str. 1.
(9) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 952/2013 zaradi podaljšanja prehodne uporabe drugih načinov tehnik obdelave podatkov poleg tehnik elektronske obdelave podatkov, določenih v carinskem zakoniku Unije (COM(2018)0085).


Izvajanje pravnih določb in skupne izjave, ki omogoča parlamentarni nadzor nad decentraliziranimi agencijami
PDF 155kWORD 55k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o izvajanju pravnih določb in skupne izjave, ki omogoča parlamentarni nadzor nad decentraliziranimi agencijami (2018/2114(INI))
P8_TA-PROV(2019)0134A8-0055/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju določb Pogodb, povezanih z agencijami, in zlasti členov 5 in 9 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), in členov 15, 16, 71, 123, 124, 127, 130, 228, 263, 265, 267, 277, 282, 287, 290, 291, 298 in 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 41, 42, 43, 51 in 52,

–  ob upoštevanju skupne izjave Evropskega parlamenta, Sveta EU in Evropske komisije o decentraliziranih agencijah z dne 19. julija 2012 in skupnega pristopa, ki ji je priložen,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za proračunski nadzor, Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za pravne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0055/2019),

A.  ker imajo agencije ključno vlogo pri izvajanju politik EU na evropski in nacionalni ravni ter opravljajo najrazličnejše naloge, da bi prispevale k izvajanju politik EU, kot je vzpostavljanje omrežij ali podpiranje sodelovanja med EU in nacionalnimi organi; ker dobro sodelovanje med agencijami EU in državami članicami prispeva k večji učinkovitosti in uspešnosti delovanja agencij; ker so agencije vzpostavile tudi medsebojno sodelovanje prek mreže agencij Evropske unije;

B.  ker usklajevanje in sodelovanje med različnimi agencijami in parlamentarnimi odbori na splošno poteka dobro; ker je Europol edina agencija, ki jo Parlament nadzoruje skupaj z nacionalnimi parlamenti prek skupine za skupni parlamentarni nadzor;

C.  ker se agencije ustanavljajo in oblikujejo skozi čas, in to od primera do primera; ker je z lizbonsko pogodbo ustanavljanje agencij v okviru izvršne veje oblasti EU uradno priznano, tako da so agencije EU uradno vključene v Pogodbi;

D.  ker agencije odgovarjajo zlasti Parlamentu in Svetu, ki morata zagotoviti, da so z zakonodajnimi akti, ki urejajo te agencije, vzpostavljeni ustrezni mehanizmi nadzora, ki se nato tudi ustrezno izvajajo; ker ustanavljanje agencij v okviru izvršne veje oblasti EU ne bi smelo oslabiti nadzora Parlamenta nad izvršno vejo oblasti EU, kot je določeno v členu 14 PEU;

E.  ker Pogodbi ne vsebujeta niti opredelitve decentraliziranih agencij niti splošnega opisa pooblastil, ki jih te lahko imajo;

F.  ker je pravna podlaga za številne agencije člen 352 PDEU, druge pa so ustanovljene na posebni sektorski pravni podlagi;

G.  ker sta skupna izjava in skupni pristop iz leta 2012 plod dela medinstitucionalne delovne skupine za regulativne agencije, ki so jo ustanovili Komisija, Evropski parlament in Svet za presojo usklajenosti, učinkovitosti, odgovornosti in preglednosti agencij, potem ko je Komisija leta 2005 predlagala medinstitucionalni sporazum o regulativnih agencijah, ki ni prejel potrebne podpore Sveta in Parlamenta;

H.  ker skupni pristop vsebuje določbe o strukturi in upravljanju agencij ter njihovem delovanju, načrtovanju dejavnosti, financiranju, upravljanju proračunskih sredstev, proračunskih postopkih, odgovornosti, nadzoru in preglednosti, kar prispeva k zagotavljanju parlamentarnega nadzora nad decentraliziranimi agencijami;

I.  ker so agencije, čeprav so na splošno cenjene, nekajkrat naletele na občasno nezaupanje v njihova znanstvena in tehnična mnenja;

Splošne ugotovitve

1.  ugotavlja, da so mehanizmi za zagotavljanje odgovornosti agencij vključeni v Pogodbi, v uredbe o ustanovitvi agencij, v sodno prakso Sodišča Evropske unije ter v skupno izjavo in skupni pristop; poudarja, da ima Parlament s podelitvijo pooblastila nadzor nad decentraliziranimi agencijami, ki pa niso podrobno opredeljene v Pogodbah; v zvezi s tem opozarja, da skupna izjava in skupni pristop nista zavezujoča; vseeno obžaluje, da institucije še niso sprejele zavezujočega regulativnega okvira;

2.  opozarja, da Parlament nadzira agencije na različne načine:

   kot veja proračunskega organa pri odločanju o prispevkih iz proračuna EU, namenjenih agencijam;
   kot organ za podelitev razrešnice;
   z imenovanjem članov upravnega odbora agencij;
   prek postopka za imenovanje (ali razrešitev) izvršnega direktorja;
   prek posvetovanja o programih dela;
   prek predstavitve letnih poročil;
   na druge načine (obiski delegacij, kontaktne skupine ali osebe, izmenjave mnenj, predstavitve, informativni sestanki, zagotavljanje strokovnega mnenja);

3.  ugotavlja, da se določbe uredb o ustanovitvi v različnem obsegu razlikujejo od mehanizmov odgovornosti in parlamentarnega nadzora iz skupnega pristopa, kar je lahko posledica zelo različnih nalog in funkcij agencij;

4.  ugotavlja, da so parlamentarni odbori aktivno izvajali svoje naloge nadzora kljub razlikam v določbah uredb o ustanovitvi;

5.  priznava, da agencije Unije izvajajo skupno izjavo in enotni pristop ter njegov časovni načrt; zlasti poudarja priporočila medinstitucionalne delovne skupine za decentralizirane agencije (IIWG), ki jih je konferenca predsednikov podprla 18. januarja 2018; ugotavlja, da se je po seji o nadaljnjih ukrepih z dne 12. julija 2018 delo medinstitucionalne delovne skupine štelo za opravljeno;

Priporočila

6.  meni, da bi si bilo mogoče bolj prizadevati za racionalizacijo nekaterih določb v uredbah o ustanovitvi agencij, ki se nanašajo na njihove mehanizme upravljanja in odgovornosti, pri čemer je treba upoštevati različne vrste agencij, ki že obstajajo, ter opredeliti splošna načela, ki urejajo razmerje med institucijami EU in agencijami; opozarja, da bi bilo treba ta vprašanja obravnavati tudi v ocenah učinka, kadar je predlagana ustanovitev agencije; poudarja, da morajo biti agencije nekoliko organizacijsko prožne, da bi se lahko bolje prilagodile predvidenim nalogam in potrebam, ki nastanejo pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti; pozdravlja notranjo organizacijo agencij na podobnih področjih, ki temelji sklopih in povezavi med sklopi;

7.  zato poziva k temeljiti oceni izvajanja skupnega pristopa v vseh njegovih vidikih s podrobnimi analitičnimi dokumenti, podobnimi tistim iz leta 2010, s poudarkom na vidikih, povezanih z upravljanjem, o pregledu zlasti skladnosti vključenih določb s pristojnostmi Parlamenta glede soodločanja in nadzora ob upoštevanju potrebe po omogočanju prožnosti glede na raznoliko področje decentraliziranih agencij;

8.  obžaluje, da Parlament kot glavni porok spoštovanja načela demokratičnosti v Uniji ni bil v celoti vključen v postopek izbire novega sedeža Evropske agencije za zdravila in Evropskega bančnega organa; v zvezi s tem opozarja na svojo zahtevo, da se čim prej pregledata skupna izjava in enotni pristop iz leta 2012, ter opozarja na zavezo Sveta, da bo sodeloval pri njunem pregledu, s pozivom Komisiji, naj do aprila 2019 predloži poglobljeno analizo skupne izjave in enotnega pristopa glede lokacije decentraliziranih agencij;

9.  poudarja, da lokacija sedeža agencije ne bi smela vplivati na izvajanje njenih pooblastil in nalog, njeno strukturo upravljanja, delovanje njene glavne organizacije ali glavno financiranje njenih dejavnosti;

10.  pričakuje, da bodo v prihodnjih odločitvah o sedežu ali selitvi agencij v celoti upoštevane pristojnosti Parlamenta in Sveta kot sozakonodajalcev; meni, da bi moral Parlament s Svetom in Komisijo v celotnem zakonodajnem postopku sistematično, enakopravno in pregledno sodelovati pri opredelitvi in vrednotenju meril za izbiro lokacije sedežev vseh organov in agencij Unije; opozarja, da so se Parlament, Svet in Komisija v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje zavezali, da bodo lojalno in pregledno sodelovali, in da je v sporazumu poudarjeno načelo enakopravnosti sozakonodajalcev, kot je določeno v Pogodbah; poudarja pomen okrepljene izmenjave informacij od začetnih faz prihodnjih postopkov za lokacijo agencij, saj bi taka zgodnja izmenjava trem institucijam olajšala uveljavljanje njihovih pravic in prerogativ;

11.  meni, da je odločitev o lokaciji agencije zelo pomembna in da morajo institucije Unije upoštevati objektivna merila, kot so dostopnost, upravne sinergije in bližina deležnikov, da bi se dosegla najboljša mogoča odločitev;

12.  poziva Komisijo, naj v skladu s priporočili medinstitucionalne delovne skupine za sredstva za decentralizirane agencije nemudoma predstavi oceno agencij z več lokacijami ter naj uporabi dosleden pristop za oceno njihove dodane vrednosti ob upoštevanju nastalih stroškov; poziva k pomembnim ukrepom, ki jih je treba sprejeti na podlagi rezultatov te ocene, da bi se zmanjšalo število različnih lokacij, če in kjer je to primerno;

13.  predlaga, da bi bilo treba na podlagi pregleda enotnega pristopa ponovno razmisliti o pripravi medinstitucionalnega sporazuma o agencijah in da bi moral tak sporazum vsebovati določbe o petletnem pregledu načel, ki urejajo ustanavljanje in delovanje agencij, ob upoštevanju strokovnega znanja skupine uglednih osebnosti;

14.  ugotavlja, da bi se morale v okviru tega medinstitucionalnega sporazuma spoštovati pristojnosti Evropskega parlamenta v postopkih soodločanja, zajemati pa bi moral tudi razmerje med agencijo in institucijami države članice , v kateri ima sedež, ter ukrepe za preglednost, postopke za preprečevanje nasprotja interesov in zagotavljanje uravnotežene zastopanosti spolov med člani upravljavskih in posvetovalnih organov ter izvajanje vključevanja načela enakosti spolov v vse dejavnosti agencij;

15.  meni, da bi bilo treba pri pripravi tega medinstitucionalnega sporazuma obravnavati tudi več posebnih predlogov za okrepitev demokratičnega nadzora, izboljšanje odgovornosti agencij Unije in okrepitev sistema za poročanje Parlamentu, kot so:

   določitev roka, v katerem morajo agencije odgovoriti na vprašanja, ki jih nanje naslovi Evropski parlament ali Svet;
   sprejetje ukrepov za izmenjavo občutljivih in zaupnih informacij ter posvetovanje s parlamentarnimi odbori, če je to potrebno;
   ugotavljanje, ali bi moral Parlament imenovati določeno število članov posameznih upravnih odborov;
   ugotavljanje dodane vrednosti udeležbe predstavnikov/opazovalcev Parlamenta na sejah odborov nadzornikov in skupin deležnikov agencij;
   racionalizacija sodelovanja Parlamenta v letnih in večletnih programih dela agencij;
   racionalizacija in uskladitev obveznosti poročanja, zlasti kar zadeva letno poročilo o dejavnostih, poročilo o upravljanju proračuna in finančnem poslovodenju ter zaključni račun;
   podrobno obveščanje Parlamenta o ukrepih, sprejetih za uresničitev priporočil organa za podelitev razrešnice (poročila o nadaljnjem ukrepanju) in priporočil Računskega sodišča;

16.  poleg tega meni, da bi bilo mogoče vlogo Parlamenta pri nadzoru nad razsežnostjo upravljanja decentraliziranih agencij znatno izboljšati; poleg tega predlaga okrepitev sodelovanja s skupino za skupni parlamentarni nadzor in spremembo pravil za misije v agencijah, da bi se omogočili boljši redni stiki med parlamentarnimi odbori in agencijami, ki spadajo v njihovo pristojnost;

17.  predlaga, naj Odbor za ustavne zadeve v okviru petletnega pregleda, ki temelji dejavnostih nadzora odborov Parlamenta nad agencijami, ki so v njihovi pristojnosti, in poteka poleg njih, organizira letno razpravo o delovanju in upravljanju agencij, ki ji bo po potrebi sledila razprava na plenarnem zasedanju , da bi se olajšal okrepljen in bolj strukturiran sistem preverjanja dejavnosti agencij v Parlamentu; poleg tega glede na vlogo agencij kot posrednikov med EU in državami članicami predlaga obdobje posvetovanja z nacionalnimi parlamenti, če bodo želeli kakor koli posredovati na tem področju;

18.  meni, da bi morale agencije Unije uporabljati pravila in načela dobrega upravljanja in boljše priprave zakonodaje, vključno z opravljanjem odprtih javnih posvetovanj o svojih osnutkih predlogov za sekundarne in terciarne akte, če področje agencije to omogoča; predlaga, naj za agencije veljajo ista pravila glede preglednosti kot za Komisijo, vključno s pravili in obveznostmi glede zastopnikov interesov ;

19.  poudarja, da bi morale agencije Unije zagotoviti, da se vse naloge, ki izhajajo iz regulativnega okvira, izvajajo v celoti in pravočasno, in se pri tem skrbno držati svojih nalog in ravnati v skladu z mandati, ki sta jih določila Parlament in Svet; meni, da morajo agencije Unije pri izvajanju svojih mandatov delovati pregledno;

20.  predlaga, da bi morale vse agencije predložiti nezavezujoča mnenja o tekočih zadevah v njihovi pristojnosti;

21.  meni tudi, da bi bilo treba v primeru morebitnih sprememb Pogodb v prihodnosti razmisliti o tem, kako bi se lahko agencije še bolj trdno zasidrale v Pogodbah, zlasti v povezavi s členoma 13 in 14 PEU ter členoma 290 in 291 PDEU, in sicer z vključitvijo jasne opredelitve različnih vrst agencij, pooblastil, ki se jim lahko podelijo, in splošnih načel, ki zagotavljajo njihov parlamentarni nadzor;

Proračunske zadeve

22.  ugotavlja, da financiranje agencij s pristojbinami trenutno znaša približno 1 milijardo EUR letno, kar lahko zmanjša pritisk na proračun EU in lahko pomeni učinkovit način financiranja dejavnosti agencij v primerih, ko poslovni model to omogoča; vseeno izraža zaskrbljenost, da bi lahko prišlo do nasprotij interesov, če se bodo agencije morale zanašati na pristojbine kot glavni vir dohodka; vztraja, da je treba sprejeti zaščitne ukrepe, da se prepreči kakršno koli nasprotje interesov;

23.  poudarja, da je treba v naslednjem večletnem finančnem okviru upoštevati nove prednostne naloge na področju podnebja, trajnosti in varstva okolja ter naloge, dodeljene posameznim agencijam, za izvajanje tega večletnega finančnega okvira;

24.  ugotavlja, da se je kljub precejšnji podobnosti decentraliziranih agencij z vidika proračunskega upravljanja izkazalo, da enoten pristop za vse slabo vpliva na učinkovito in uspešno upravljanje nekaterih agencij; meni, da sta 5-odstotni cilj zmanjšanja števila osebja in fond za prerazporeditve med agencijami enkratna ukrepa; ponavlja, da namerava takemu pristopu v prihodnje nasprotovati;

25.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ima več agencij težave pri privabljanju kvalificiranega osebja zaradi pogojev zaposlovanja; meni, da morajo biti organi Unije sposobni pritegniti kvalificirano osebje, da lahko učinkovito in uspešno opravljajo svoje naloge; zato poziva k sprejetju konkretnih ukrepov, da bi se izpolnili ti cilji;

26.  ugotavlja, da je okrepljeno sodelovanje med agencijami pri souporabi storitev, na primer z vzpostavitvijo skupnega portala za javna naročila, omogočilo prihranke; spodbuja nadaljnje izkoriščanje potenciala pri souporabi storitev med samimi agencijami ali pa med Komisijo in agencijami, da bi nastale nove sinergije in se bolje izkoristile obstoječe; meni, da bi lahko, če je to primerno, še povečali proračunsko učinkovitost s tesnim sodelovanjem na področju upravne podpore in storitev upravljanja zmogljivosti med organi in agencijami Unije v neposredni bližini;

27.  ugotavlja, da bi bilo treba proračune agencij pripraviti v skladu z načelom smotrnostne priprave proračuna ter pri tem upoštevati njihove cilje in pričakovane rezultate nalog; pri pripravi proračuna decentraliziranih agencij poziva k tematskemu pristopu, da bi naloge agencij bolje razvrstili po prednosti, okrepili sodelovanje ter preprečili prekrivanje, zlasti pri agencijah z istim področjem politike;

28.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so nekatere upravne zahteve nesorazmerne za agencije, ki še niso dosegle določene velikosti; pričakuje, da bosta Komisija in Svet zagotovila, da so veljavne upravne zahteve sorazmerne s finančnimi in človeškimi viri vseh agencij;

29.  opozarja, da z zakonodajnim postopkom pride do sprememb izvirnega predloga Komisije; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so posodobljeni računovodski izkazi na splošno na voljo šele na koncu zakonodajnega postopka, če sploh; opozarja na dvojno vlogo Parlamenta in Sveta kot zakonodajnega in proračunskega organa;

30.  pozdravlja osnutek spremenjenega besedila okvirne finančne uredbe za decentralizirane agencije, ki ga je predložila Komisija, zlasti predstavljene načrte za krepitev upravljanja teh agencij;

31.  kljub temu meni, da še vedno ostajajo nerešena številna vprašanja, in poziva Komisijo, naj v skladu s priporočilom medinstitucionalne delovne skupine čim prej predloži oceno agencij na več lokacijah ter predloge za morebitne združitve, zaprtja in/ali prenos nalog na Komisijo, pripravljene na podlagi skrbne in poglobljene analize in s pomočjo jasnih in preglednih meril, kot je bilo predvideno v mandatu medinstitucionalne delovne skupine, vendar ni bilo nikoli ustrezno obravnavano, ker Komisija takih predlogov ni podala;

32.  ugotavlja, da je za revizijo decentraliziranih agencij „v celoti odgovorno Evropsko računsko sodišče, ki vodi in financira vse potrebne upravne postopke in postopke za oddajo javnega naročila“; ponovno poudarja, da se je zaradi revizij, ki jih izvajajo revizorji iz zasebnega sektorja, znatno povečalo upravno breme agencij ter da so zaradi časa, porabljenega za javno naročanje in upravljanje revizijskih pogodb, nastali dodatni stroški, ki so še bolj obremenili že tako zmanjšane vire agencij; poudarja, da je treba to vprašanje nujno rešiti v skladu z enotnim pristopom v okviru pregleda okvirne finančne uredbe; poziva vse strani, ki sodelujejo pri tem pregledu, naj nujno podajo pojasnila glede tega vprašanja, da bi se močno zmanjšalo preveliko upravno breme;

o
o   o

33.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Evropskemu računskemu sodišču ter decentraliziranim agencijam Unije.

Pravno obvestilo