Kazalo 
Sprejeta besedila
Torek, 12. marec 2019 - Strasbourg 
Zahteva za odvzem imunitete Moniki Hohlmeier
 Zahteva za odvzem imunitete Jean-Marieju Le Penu
 Zahteva za odvzem imunitete Dominique Bilde
 Podaljšanje uporabe člena 159 Poslovnika Evropskega parlamenta do konca devetega parlamentarnega obdobja
 Elektronske informacije o prevozu blaga ***I
 Sporazum o prostovoljnem partnerstvu med EU in Vietnamom o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov ***
 Sporazum o prostovoljnem partnerstvu med EU in Vietnamom o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (resolucija)
 Protokol o spremembi Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov ***
 Pooblastitev držav članic, da postanejo pogodbenice Konvencije Sveta Evrope o celostnem pristopu k varnosti, zaščiti in storitvah na nogometnih tekmah in drugih športnih dogodkih ***
 Protokol o spremembi Sporazuma o pomorskem prevozu med EU in Kitajsko (pristop Hrvaške) ***
 Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi med EU in Egiptom (pristop Hrvaške) ***
 Sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Turkmenistanom
 Izvedbeni sklep o začetku avtomatizirane izmenjave podatkov o DNK v Združenem kraljestvu *
 Izmenjava informacij o državljanih tretjih držav in evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (ECRIS) ***I
 Centralizirani sistem za določitev držav članic, ki imajo informacije o obsodbah državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva (ECRIS-TCN) ***I
 Program evropske solidarnostne enote ***I
 Uredba EU o kibernetski varnosti ***I
 Nepoštene trgovinske prakse med podjetji v verigi preskrbe s hrano ***I
 Evropska državljanska pobuda ***I
 Uvoz kulturnih dobrin ***I
 Varstvo osebnih podatkov v okviru volitev v Evropski parlament ***I
 Varnostne grožnje zaradi vedno večje prisotnosti Kitajske na tehnološkem področju v EU in možni ukrepi na ravni EU za njihovo zmanjšanje
 Stanje političnih odnosov med EU in Rusijo
 Gradnja zmogljivosti EU za preprečevanje konfliktov in mediacijo

Zahteva za odvzem imunitete Moniki Hohlmeier
PDF 128kWORD 49k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o zahtevi za odvzem imunitete Moniki Hohlmeier (2019/2002(IMM))
P8_TA-PROV(2019)0135A8-0165/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Moniki Hohlmeier, ki jo je 27. novembra 2018 poslal državni tožilec v Coburgu v okviru postopka predhodne preiskave in je bila razglašena na plenarnem zasedanju 14. januarja 2019,

–  ob upoštevanju tega, da se je Monika Hohlmeier odrekla pravici do zagovora v skladu s členom 9(6) Poslovnika,

–  ob upoštevanju člena 9 Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 46 ustave Zvezne republike Nemčije,

–  ob upoštevanju členov 5(2) in 6(1) ter člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0165/2019),

A.  ker je državni tožilec v Coburgu poslal zahtevo za odvzem imunitete poslanki Evropskega parlamenta Moniki Hohlmeier, izvoljeni kot predstavnici Zvezne republike Nemčije, v zvezi s kaznivim dejanjem iz člena 142 nemškega kazenskega zakonika; ker se pregon nanaša na pobeg s kraja nesreče;

B.  ker je Monika Hohlmeier 4. septembra 2018, okoli 15.00 poskušala parkirati avtomobil na parkirišču v Lichtenfelsu (Nemčija); ker se je s prednjim delom vozila zaletela v drug avtomobil, ki je bil parkiran, s čimer je na njem povzročila škodo, ocenjeno na 287,84 EUR; ker je Monika Hohlmeier nato zapustila kraj nesreče, ne da bi pomislila na odpravo škode;

C.  ker v skladu s členom 9 Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države imunitete, priznane članom parlamenta te države;

D.  ker v skladu s členom 46 ustave Zvezne republike Nemčije poslanec ne sme odgovarjati ali biti prijet za kaznivo dejanje brez odobritve parlamenta (Bundestag), razen če je bil prijet med storitvijo kaznivega dejanja ali naslednji dan po storitvi tega dejanja;

E.  ker lahko samo Evropski parlament odloči o tem, ali se bo imuniteta v posameznem primeru odvzela; ker lahko Evropski parlament pri odločanju o odvzemu imunitete razumno upošteva stališče poslanca(2);

F.  ker domnevno kaznivo dejanje ni neposredno ali očitno povezano z opravljanjem dolžnosti Monike Hohlmeier kot poslanke Evropskega parlamenta niti ne predstavlja mnenja ali glasu, ki bi ga izrekla pri opravljanju svojih dolžnosti kot poslanka Evropskega parlamenta, v smislu člena 8 Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije;

G.  ker tem primeru Parlament ni mogel dokazati, da je podan fumus persecutionis, torej dovolj utemeljen sum, da je bil postopek sprožen z namenom, da bi se škodovalo politični dejavnosti poslanke;

1.  sklene, da se Moniki Hohlmeier odvzame imuniteta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pristojnemu organu Zvezne republike Nemčije in Moniki Hohlmeier.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964, Wagner/Fohrman in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986, Wybot/Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008, Mote/Parlament, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008, Marra/De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010, Gollnisch/Parlament, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011, Patriciello, C-163/10, ECLI:EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013, Gollnisch/Parlament, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.
(2) Sodba z dne 15. oktobra 2008, Mote/Parlament, T-345/05 P, EU:T:2008:440, točka 28.


Zahteva za odvzem imunitete Jean-Marieju Le Penu
PDF 130kWORD 50k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o zahtevi za odvzem imunitete Jean-Marieju Le Penu (2018/2247(IMM))
P8_TA-PROV(2019)0136A8-0167/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Jean-Marieju Le Penu, ki jo je 5. septembra 2018 posredovalo ministrstvo za pravosodje Francoske republike na podlagi zahteve generalnega državnega tožilca pri pritožbenem sodišču v Parizu (Cour d’appel de Paris) in je bila razglašena na plenarnem zasedanju 22. oktobra 2018, v zvezi z nerešeno zadevo, ki jo obravnavajo preiskovalni sodniki in se nanaša na sodno preiskavo v zvezi z domnevnimi kaznivimi dejanji zlorabe zaupanja, prikrivanja zlorabe zaupanja, goljufije organizirane skupine, ponarejanja listin in uporabe ponarejenih listin ter prikritega zaposlovanja s prikrivanjem zaposlenih v povezavi s pogoji za zaposlitev parlamentarnih pomočnikov,

–  po zagovoru Jean-Françoisa Jalkha, ki je v skladu s členom 9(6) Poslovnika zastopal Jean-Marieja Le Pena,

–  ob upoštevanju člena 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 26 ustave Francoske republike,

–  ob upoštevanju členov 5(2) in 6(1) ter člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0167/2019),

Α.  ker so preiskovalni sodniki pri okrožnem sodišču v Parizu zahtevali odvzem poslanske imunitete Jean-Marieju Le Penu, da bi ga zaslišali v zvezi z domnevnimi kaznivimi dejanji;

Β.  ker se zahteva za odvzem imunitete Jean-Marieju Le Penu nanaša na domnevna kazniva dejanja zlorabe zaupanja, prikrivanja zlorabe zaupanja, goljufije organizirane skupine, ponarejanja listin in uporabe ponarejenih listin ter prikritega zaposlovanja s prikrivanjem zaposlenih v povezavi s pogoji za zaposlitev pomočnikov poslancev Evropskega parlamenta iz stranke Front National;

C.  ker je bila 5. decembra 2016 uvedena sodna preiskava po predhodni preiskavi, ki se je začela, potem ko je takratni predsednik Evropskega parlamenta 9. marca 2015 podal ovadbo v zvezi z nekaj parlamentarnimi pomočniki poslancev Evropskega parlamenta iz stranke Front National;

D.  ker je bilo med hišno preiskavo, ki je bila februarja 2016 opravljena na sedežu stranke Front National, v pisarni zakladnika stranke zaseženih nekaj dokumentov, iz katerih je razvidna želja te stranke, da bi pri osebnih prejemkih zaposlenih v stranki „varčevala“ tako, da bi Evropski parlament pokril stroške njihove zaposlitve, češ da gre za parlamentarne pomočnike;

E.  ker je v kadrovskem načrtu stranke Front National, objavljenem februarja 2015, navedenih samo 15 poslancev Evropskega parlamenta (od skupno 23), 21 lokalnih parlamentarnih pomočnikov in 5 akreditiranih parlamentarnih pomočnikov (od skupno 54 pomočnikov); ker je več parlamentarnih pomočnikov izjavilo, da je njihov kraj zaposlitve sedež stranke Front National v Nanterru, v nekaterih primerih pa so navedli tudi, da so tam zaposleni za polni delovni čas, čeprav je njihovo prebivališče od navedenega kraja zaposlitve oddaljeno med 120 in 945 km; ker se je v tej fazi preiskave izkazalo, da 8 parlamentarnih pomočnikov ni opravljalo skoraj nobene naloge parlamentarnih pomočnikov ali pa so to počeli zgolj v zelo majhnem deležu svojih skupnih nalog;

F.  ker so se med preiskavami razkrile okoliščine, zaradi katerih je malo verjetno, da so ti parlamentarni pomočniki dejansko opravljali naloge v zvezi z Evropskim parlamentom, na primer:

   pogodbe o zaposlitvi parlamentarnih pomočnikov v Evropskem parlamentu so bile časovno umeščene med dve pogodbi o zaposlitvi pri stranki Front National;
   pogodbe o zaposlitvi parlamentarnih pomočnikov v Evropskem parlamentu in pogodbe o njihovi zaposlitvi v stranki Front National so veljale hkrati;
   pogodbe o zaposlitvi v stranki Front National so bile sklenjene za obdobje, ki je sledilo obdobju, ki so ga zajemale pogodbe o zaposlitvi parlamentarnih pomočnikov v Evropskem parlamentu;

G.  ker se je med preiskavo razkrilo, da je Jean-Marie Le Pen kot poslanec Evropskega parlamenta leta 2011 zaposloval parlamentarnega pomočnika, vendar je ta parlamentarni pomočnik preiskovalcem povedal, da je v istem obdobju opravljal dela za volilno kampanjo drugega poslanca Evropskega parlamenta; ker je Jean-Marie Le Pen uredil, da so se plače parlamentarnih pomočnikov izplačevale trem drugim osebam, čeprav te nikakor niso delale kot parlamentarni pomočniki;

H.  ker se je med preiskavo izkazalo tudi, da je kot predsednik stranke Front National v času domnevnih kaznivih dejanj Jean-Marie Le Pen vzpostavil sistem – ki ga je razkril Evropski parlament – uporabe sredstev EU za plačevanje nekaterih uslužbencev stranke Front National prek parlamentarnih pogodb z osebami, ki so dejansko delale za stranko, s čimer so bila kršena veljavna pravila EU;

I.  ker preiskovalni sodniki menijo, da je treba zaslišati Jean-Marieja Le Pena;

J.  ker se Jean-Marie Le Pen ni odzval na vabilo preiskovalcev, ki mu je bilo vročeno 21. junija 2018, in je enako ravnal, ko mu je bilo julija 2018 vročeno vabilo preiskovalnih sodnikov, pri čemer se je skliceval na poslansko imuniteto;

K.  ker je pristojni organ vložil zahtevo za odvzem imunitete Jean-Marieju Le Penu, da bi ga lahko zaslišali v zvezi z obtožbami, ki se nanj nanašajo;

L.  ker v skladu s členom 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države članice imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

M.  ker člen 26 francoske ustave določa, da „se poslanca zaradi hudega ali drugega kaznivega dejanja ne sme prijeti ali pripreti niti se mu ne sme kako drugače odvzeti prostosti brez dovoljenja predsedstva doma parlamenta, katerega poslanec je. To dovoljenje se ne zahteva, če je poslanec prijet med storitvijo hudega ali drugega kaznivega dejanja ali če obsodba postane pravnomočna“;

N.  ker niso podani niti dokazi niti razlogi za utemeljen sum;

1.  sklene, da se Jean-Marieju Le Penu odvzame imuniteta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje ministru Francoske republike za pravosodje in Jean-Marieju Le Penu.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrman in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI: EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.


Zahteva za odvzem imunitete Dominique Bilde
PDF 132kWORD 49k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o zahtevi za odvzem imunitete Dominique Bilde (2018/2267(IMM))
P8_TA-PROV(2019)0137A8-0166/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Dominique Bilde, ki jo je dne 14. aprila 2017 posredovalo francosko ministrstvo za pravosodje na podlagi zahteve generalnega državnega tožilca pri pritožbenem sodišču v Parizu (Cour d’appel de Paris) in je bila razglašena na plenarnem zasedanju 26. aprila 2017, v zvezi z nerešeno zadevo, ki jo obravnavajo preiskovalni sodniki in se nanaša na sodno preiskavo v zvezi z domnevnimi kaznivimi dejanji zlorabe zaupanja, prikrivanja zlorabe zaupanja, goljufije organizirane skupine, ponarejanja listin in uporabe ponarejenih listin ter prikritega zaposlovanja s prikrivanjem zaposlenih v povezavi s pogoji za zaposlitev pomočnikov,

–  po zagovoru Jean-Françoisa Jalkha, ki je v skladu s členom 9(6) Poslovnika zastopal Dominique Bilde,

–  ob upoštevanju člena 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju 26. člena ustave Francoske republike,

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0166/2019),

Α.  ker so preiskovalni sodniki pri okrožnem sodišču v Parizu zahtevali odvzem poslanske imunitete Dominique Bilde, da bi jo zaslišali v zvezi z domnevnimi kaznivimi dejanji;

Β.  ker se zahteva za odvzem imunitete Dominique Bilde nanaša na domnevna kazniva dejanja zlorabe zaupanja, prikrivanja zlorabe zaupanja, goljufije organizirane skupine, ponarejanja listin in uporabe ponarejenih listin ter prikritega zaposlovanja s prikrivanjem zaposlenih v povezavi s pogoji za zaposlitev pomočnikov poslancev Evropskega parlamenta iz stranke Front National;

C.  ker je bila 5. decembra 2016 uvedena sodna preiskava po predhodni preiskavi, ki se je začela, potem ko je takratni predsednik Evropskega parlamenta 9. marca 2015 podal ovadbo v zvezi z določenim številom parlamentarnih pomočnikov poslancev Evropskega parlamenta iz stranke Front National;

D.  ker je bilo med hišno preiskavo, ki je bila februarja 2016 opravljena na sedežu stranke Front National, v pisarni zakladnika stranke zaseženih nekaj dokumentov, iz katerih je razvidna želja te stranke, da bi pri osebnih prejemkih zaposlenih v stranki „varčevala“ tako, da bi Evropski parlament pokril stroške njihove zaposlitve, češ da gre za parlamentarne pomočnike; ker se je v tej fazi preiskave izkazalo, da osem parlamentarnih pomočnikov ni opravljalo skoraj nobene naloge parlamentarnih pomočnikov ali pa so to počeli zgolj v zelo majhnem deležu svojih skupnih nalog;

E.  ker se je izkazalo, da je bil parlamentarni pomočnik poslanke Dominique Bilde od 1. oktobra 2014 do 31. julija 2015 eden od pomočnikov, ki niso opravljali skoraj nobenih nalog parlamentarnega pomočnika; ker je bil v kadrovskem načrtu stranke Front National, ki je bil objavljen februarja 2015, naziv delovnega mesta parlamentarnega pomočnika Dominique Bilde „nacionalni uradnik za načrtovanje“ in je delal v oddelku za spremljanje politike in načrtovanje pod nadzorstvom drugega poslanca Evropskega parlamenta; ker sta njegovi pogodbi parlamentarnega pomočnika sledili dve pogodbi v povezavi z dejavnostmi stranke Front National za obdobje od avgusta 2015 do 31. decembra 2016; ker je v obdobju, na katero se nanaša njegova pogodba parlamentarnega pomočnika, opravljal tudi te naloge: generalni sekretar Collectif Marianne, generalni sekretar Collectif Mer et Francophonie in kandidat na departmajskih volitvah marca 2015 v departmaju Doubs;

F.  ker je Evropski parlament prekinil izplačevanje stroškov za parlamentarno pomoč v zvezi s pogodbo parlamentarnega pomočnika Dominique Bilde;

G.  ker preiskovalni sodniki menijo, da je treba zaslišati Dominique Bilde;

H.  ker je Dominique Bilde zavrnila odgovor na vprašanja, ki so jih postavili preiskovalci, ko so jo avgusta 2017 zaslišali, in ker se ni udeležila zaslišanja pred preiskovalnimi sodniki v zvezi z obtožbo o zlorabi zaupanja, ki bi moralo potekati 24. novembra 2017, pri čemer se je sklicevala na poslansko imuniteto;

I.  ker so pristojni organi vložili zahtevo za odvzem imunitete Dominique Bilde, da bi jo lahko zaslišali v zvezi z obtožbami, ki se nanjo nanašajo;

J.  ker v skladu s členom 9 Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države članice imunitete, priznane poslancem njihovega parlamenta;

K.  ker člen 26 francoske ustave določa, da „se poslanca zaradi hudega ali drugega kaznivega dejanja ne sme prijeti ali pripreti niti se mu ne sme kako drugače odvzeti prostosti brez dovoljenja predsedstva doma parlamenta, katerega poslanec je. To dovoljenje se ne zahteva, če je poslanec prijet med storitvijo hudega ali drugega kaznivega dejanja ali če obsodba postane pravnomočna“;

L.  ker niso podani niti dokazi niti razlogi za utemeljen sum;

1.  sklene, da se Dominique Bilde odvzame imuniteta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje ministru Francoske republike za pravosodje in Dominique Bilde.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrman in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI:EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.


Podaljšanje uporabe člena 159 Poslovnika Evropskega parlamenta do konca devetega parlamentarnega obdobja
PDF 123kWORD 49k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o podaljšanju veljavnosti člena 159 Poslovnika Parlamenta do konca devetega parlamentarnega obdobja (2019/2545(RSO))
P8_TA-PROV(2019)0138B8-0147/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 342 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 920/2005(2) in Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2015/2264(3),

–  ob upoštevanju kodeksa o večjezičnosti, ki ga je predsedstvo sprejelo 16. junija 2014,

–  ob upoštevanju svojega sklepa z dne 26. februarja 2014(4) o podaljšanju uporabe člena 159 Poslovnika Parlamenta do konca osmega parlamentarnega obdobja in kasnejših sklepov predsedstva o podaljšanju odstopanja od člena 158 Poslovnika do konca tega parlamentarnega obdobja,

–  ob upoštevanju členov 158 in 159 Poslovnika,

A.  ker člen 158 Poslovnika določa, da se vsi dokumenti Parlamenta pripravijo v uradnih jezikih in da imajo vsi poslanci pravico v Parlamentu govoriti v uradnem jeziku po svoji izbiri, s simultanim prevajanjem v druge uradne jezike;

B.  ker so v skladu s členom 159 Poslovnika odstopanja od člena 158 dovoljena do konca osmega parlamentarnega obdobja, če kljub sprejetim ustreznim previdnostnim ukrepom ni na voljo zadostno število tolmačev ali prevajalcev za enega od uradnih jezikov; ker mora predsedstvo za vsak uradni jezik, za katerega velja odstopanje, na predlog generalnega sekretarja in ob upoštevanju začasnih posebnih ureditev v zvezi s pripravo pravnih aktov, ki jih sprejme Svet na podlagi Pogodb, preveriti, ali so izpolnjeni pogoji, ter vsakih šest mesecev pregledati svojo odločitev;

C.  ker uredbi Sveta (ES) št. 920/2005 in (EU, Euratom) 2015/2264 predvidevata postopno omejitev odstopanja za irščino in iztek tega odstopanja s 1. januarjem 2022, razen če bo z novo uredbo Sveta določeno drugače;

D.  ker kljub ustreznim previdnostnim ukrepom zmogljivosti za hrvaščino, irščino in malteščino ob začetku devetega parlamentarnega obdobja najbrž ne bodo vedno omogočale tolmačenja v ta dva jezika;

E.  ker naj bi bilo kljub vztrajnim in nenehnim medinstitucionalnim prizadevanjem število usposobljenih prevajalcev za irščino še naprej tako omejeno, da v bližnji prihodnosti ne bo mogoče zagotoviti stalno pokrivanje tega jezika v skladu s členom 158 Poslovnika; ker je treba v skladu z uredbama Sveta (ES) št. 920/2005 in (EU, Euratom) 2015/2264 vse več pravnih aktov prevesti v irščino, kar zmanjšuje možnosti za prevajanje drugih parlamentarnih dokumentov v ta jezik;

F.  ker člen 159(4) Poslovnika določa, da se lahko Parlament na podlagi obrazloženega priporočila predsedstva ob koncu parlamentarnega obdobja odloči za podaljšanje veljavnosti tega člena;

G.  ker je zaradi vsega navedenega predsedstvo priporočilo, da se veljavnost člena 159 Poslovnika podaljša do konca devetega parlamentarnega obdobja;

1.  sklene, da se veljavnost člena 159 Poslovnika Parlamenta podaljša do konca devetega parlamentarnega obdobja;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL 17, 6.10.1958, str. 385/58.
(2) Uredba Sveta (ES) št. 920/2005 z dne 13. junija 2005 o spremembi Uredbe št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti, in Uredbe št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski skupnosti za atomsko energijo, in o uvedbi ukrepov za začasno odstopanje od teh uredb (UL L 156, 18.6.2005, str. 3).
(3) Uredba Sveta (EU, Euratom) 2015/2264 z dne 3. decembra 2015 o podaljšanju in postopni odpravi ukrepov, uvedenih z Uredbo (ES) št. 920/2005, za začasno odstopanje od Uredbe št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti, in Uredbe št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski skupnosti za atomsko energijo (UL L 322, 8.12.2015, str. 1).
(4) UL C 285, 29.8.2017, str. 164.


Elektronske informacije o prevozu blaga ***I
PDF 274kWORD 78k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o elektronskih informacijah o prevozu blaga (COM(2018)0279 – C8-0191/2018 – 2018/0140(COD))
P8_TA(2019)0139A8-0060/2019

To besedilo se obdeluje za objavo v vašem jeziku. Različica PDF ali WORD je že na voljo, če kliknete na ikono zgoraj.


Sporazum o prostovoljnem partnerstvu med EU in Vietnamom o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov ***
PDF 122kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o prostovoljnem partnerstvu med Evropsko unijo in Socialistično republiko Vietnam o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (10861/2018 – C8-0445/2018 – 2018/0272(NLE))
P8_TA-PROV(2019)0140A8-0083/2019

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o prostovoljnem partnerstvu med Evropsko unijo in Socialistično republiko Vietnam o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (10861/2018),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma o prostovoljnem partnerstvu med Evropsko unijo in Socialistično republiko Vietnam o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (10877/2018),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvima pododstavkoma člena 207(3) in (4) v povezavi s točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) ter členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0445/2018),

–  ob upoštevanju svoje nezakonodajne resolucije z dne 12. marca 2019(1) o osnutku sklepa,

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino in mnenja Odbora za razvoj (A8-0083/2019),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Socialistične republike Vietnam.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA-PROV(2019)0141.


Sporazum o prostovoljnem partnerstvu med EU in Vietnamom o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (resolucija)
PDF 172kWORD 59k
Nezakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o prostovoljnem partnerstvu med Evropsko unijo in Socialistično republiko Vietnam o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (10861/2018 – C8-0445/2018 – 2018/0272M(NLE))
P8_TA-PROV(2019)0141A8-0093/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o prostovoljnem partnerstvu med Evropsko unijo in Socialistično republiko Vietnam o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (10861/2018),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma o prostovoljnem partnerstvu z dne 9. oktobra 2018 med Evropsko unijo in Socialistično republiko Vietnam o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (10877/2018),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvima pododstavkoma členov 207(3) in 207(4) v povezavi s točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) ter s členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0445/2018),

–  ob upoštevanju Okvirnega sporazuma o obsežnem partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Socialistično republiko Vietnam na drugi strani(1),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Socialistično republiko Vietnam,

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma o zaščiti naložb med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Socialistično republiko Vietnam na drugi strani,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2173/2005 z dne 20. decembra 2005 o vzpostavitvi sheme izdajanja dovoljenj FLEGT za uvoz lesa v Evropsko skupnost(2) (uredba FLEGT),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za akcijski načrt za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (COM(2003)0251),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 28. junija 2016 o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (10721/2016),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode(3) (uredba EU o lesu),

–  ob upoštevanju poročil Agencije za okoljske preiskave z dne 31. maja 2018 z naslovom Serial Offender: Vietnam’s continued imports of illegal Cambodian timber (Serijski kršitelj: Vietnam še naprej uvaža nezakonit kamboški les)(4) in z dne 25. septembra 2018 z naslovom Vietnam in Violation: Action required on fake CITES permits for rosewood trade (Kršenje predpisov v Vietnamu: potrebni so ukrepi v zvezi s ponarejenimi dovoljenji CITES za trgovino s palisandrom)(5),

–  ob upoštevanju ciljev OZN na področju trajnostnega razvoja za obdobje 2015–2030,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sprejetega 12. decembra 2015 na 21. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije OZN o podnebnih spremembah (COP 21),

–  ob upoštevanju projekta Bonn Challenge (bonski izziv) iz leta 2011 – svetovnega prizadevanja za to, da bi do leta 2020 obnovili 150 milijonov hektarov izkrčenih gozdov in propadle zemlje po svetu, do leta 2030 pa 350 milijonov hektarov,

–  ob upoštevanju poročila Programa OZN za okolje (UNEP) iz leta 2012 z naslovom Green carbon, Black trade: Illegal Logging, Tax Fraud and Laundering in the Worlds Tropical Forests (Zeleni ogljik, črna trgovina: Nezakonita sečnja, davčna utaja in pranje denarja v tropskih gozdovih po svetu(6)),

–  ob upoštevanju konvencij OZN o boju proti kriminalu in korupciji, vključno s Konvencijo proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in Konvencijo proti korupciji,

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 12. marca 2019(7) o osnutku sklepa Sveta,

–  ob upoštevanju člena 99(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenja Odbora za razvoj (A8-0093/2019),

A.  ker je Vietnam leta 2010 postal tretja azijska država (po Indoneziji in Maleziji), ki je začela pogajanja o sporazumu o prostovoljnem partnerstvu pri izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (FLEGT); ker so se pogajanja končala maja 2017 in je bil sporazum podpisan 19. oktobra 2018;

B.  ker je cilj sporazuma o prostovoljnem partnerstvu vzpostaviti pravni okvir, s katerim bi bilo zagotovljeno, da so ves les in vsi lesni proizvodi, ki so iz Vietnama uvoženi v EU in za katere velja sporazum o prostovoljnem partnerstvu, proizvedeni zakonito; ker so sporazumi o prostovoljnem partnerstvu na splošno namenjeni spodbujanju sistemskih sprememb v gozdarskem sektorju za trajnostno gospodarjenje z gozdovi, izkoreninjenje nezakonite sečnje in v podporo svetovnim prizadevanjem za zaustavitev krčenja in degradacije gozdov;

C.  ker je Vietnam, kar zadeva trgovino z lesom, pomembna država, katere izvozno usmerjena lesnopredelovalna industrija je četrta največja na svetu in skuša postati največja; ker je Vietnam kot predelovalno vozlišče pomemben izvoznik lesnih proizvodov v EU, pa tudi v države v regiji, zlasti na Kitajsko in Japonsko;

D.  ker je Vietnam pomemben uvoznik lesa in lesnih proizvodov in so njegove tovarne v letu 2017 porabile približno 34 milijonov kubičnih metrov lesa in lesnih proizvodov, od tega je bilo 25 % uvoženih in 75 % pridobljenih iz domačih nasadov, od katerih so številne v lasti in upravljanju malih kmetov; ker se je vrednost uvoza v obdobju 2011–2017 povečala za 68 %; ker je Vietnam v zadnjih letih dosegel znaten napredek pri zmanjševanju krčenja gozdov v državi in je svoje gozdno območje, vključno s plantažnimi nasadi, s 37 % v letu 2005 povečal na 41,65 % v letu 2018; ker Vietnam od leta 2016 izvaja prepoved sečnje domačih naravnih gozdov;

E.  ker so bile v letu 2017 največje države izvora za hlode in žagani les Kamerun, ZDA in Kambodža, poleg Demokratične republike Kongo, ki je prav tako pomemben dobavitelj; ker je Kambodža kljub domnevni prepovedi(8) izvoza v Vietnam od leta 2015 njegova druga največja dobaviteljica tropskega lesa; ker naj bi se obseg uvoza iz afriških držav med letoma 2016 in 2017 povečal za 43 %, vrednost uvoza pa za 40 %; ker so nevladne organizacije z ustreznim strokovnim znanjem opozorile, da bi moral les, izvožen iz Kambodže in Demokratične republike Kongo, veljati za les z visokim tveganjem, medtem ko se surovi les pogosto uvaža iz držav, ki jih zaznamujejo slabo upravljanje, visoka stopnja korupcije ali konfliktov ter splošno tveganje za nezakonitosti pri sečnji lesa;

F.  ker ima Kambodža na svetovni ravni peto največjo stopnjo krčenja gozdov in ker statistični podatki OZN kažejo, da se je obseg gozdnih površin v Kambodži s 73 % v letu 1990 zmanjšal na 57 % v letu 2010;

G.  ker Kambodža v skladu s členom 3 pododloka št. 131 z dne 28. novembra 2006 prepoveduje, da bi se okrogli les (razen z nasadov), neobdelan žagani les (razen z nasadov) ter tramovi, debeline in širine več kot 25 cm, izvažali(9); ker za vsakršen izvoz lesnih proizvodov iz naravnega gozda iz Kambodže načeloma velja, da je v nasprotju s kamboško zakonodajo; ker se je Vietnam s sporazumom o prostovoljnem partnerstvu zavezal, da bo uvažal samo les, ki je bil v skladu z nacionalno zakonodajo države izvora zakonito posekan;

H.  ker se država s sporazumom o prostovoljnem partnerstvu zavezuje, da bo vzpostavila politiko za zagotovitev, da se bodo v EU izvažali samo les in lesni proizvodi, katerih zakonitost je potrjena(10); ker bo moral Vietnam sprejeti zakonodajo, s katero bo vzpostavil sistem za zagotavljanje zakonitosti lesa (v nadaljnjem besedilu: sistem TLAS) ter potrebne upravne strukture in zmogljivosti za izvajanje in izvrševanje svojih zavez iz sporazuma o prostovoljnem partnerstvu; ker bo ta sporazum o prostovoljnem partnerstvu veljal za les in lesne proizvode, namenjene tako domačemu trgu kot izvoznim trgom, razen za zadnjo fazo v postopku izdajanja dovoljenj FLEGT, ki se za zdaj uporablja samo za izvoz v EU;

I.  ker se je Vietnam zavezal, da bo sprejel zakonodajo, s katero bo zagotovil, da se bo v skladu z obveznostmi glede potrebne skrbnosti za uvoznike lesa in lesnih proizvodov na njegov trg uvažal samo zakonito proizveden les(11); ker se je Vietnam zavezal tudi, da bo ustrezne zakone držav sečnje priznal, saj so del opredelitve zakonitosti v okviru sporazuma o prostovoljnem partnerstvu;

J.  ker bi promocija tega sporazuma o prostovoljnem partnerstvu v regiji pomembno prispevala k spodbujanju gospodarskega povezovanja in uresničevanju mednarodnih ciljev trajnostnega razvoja; ker bi s sklenitvijo novih sporazumov o prostovoljnem partnerstvu, zlasti s Kitajsko, ki meji na Vietnam in je pomembna akterka v lesnopredelovalni industriji, lahko zajamčili, da bi bila trgovina z lesom in lesnimi proizvodi v regiji zakonita in sposobna preživeti;

K.  ker bo lahko Vietnam šele po tem, ko bo dokazal, da izpolnjuje vse zaveze iz sporazuma o prostovoljnem partnerstvu(12), in je vzpostavil zmogljivosti za izvrševanje s tem povezane nacionalne zakonodaje, pristopil k evropski shemi izdajanja dovoljenj FLEGT; ker se za les, uvožen na podlagi dovoljenja FLEGT, domneva, da je zakonit v skladu z uredbo EU o lesu; ker se pristop Vietnama k shemi izdajanja dovoljenj FLEGT odobri z delegiranim aktom;

L.  ker se bo z začetkom veljavnosti sporazuma o prosti trgovini med EU in Vietnamom sprostila trgovina z lesom in lesnimi proizvodi in bodo za uvoz iz Vietnama do začetka izdajanja dovoljenj FLEGT veljale splošne obveznosti glede potrebne skrbnosti iz uredbe EU o lesu(13);

1.  opozarja, da sta trajnostno in vključujoče upravljanje gozdov in gospodarjenje z njimi bistvena za uresničitev ciljev iz agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariškega sporazuma;

2.  poziva EU, naj zagotovi, da bo sporazum o prostovoljnem partnerstvu skladen z vsemi njenimi politikami, tudi na področjih razvoja, okolja, kmetijstva in trgovine;

3.  glede na vlogo Vietnama v lesnopredelovalni industriji odločno podpira proces FLEGT s to državo; pozdravlja, da je bil z Vietnamom podpisan sporazum o prostovoljnem partnerstvu, ki je bil zasnovan zaradi postopne in celovite reforme politike v državi, da bi bil iz dobavnih verig vietnamskih gospodarskih subjektov izločen nezakonito proizveden les; pozdravlja predanost Vietnama in njegov dosedanji napredek ter se zaveda, da bo popolno izvajanje sporazuma o prostovoljnem partnerstvu dolgoročen proces, ki ne bo vključeval samo sprejetja vrste predpisov (TLAS), ampak tudi zagotovitev ustreznih upravnih zmogljivosti in strokovnega znanja za izvajanje in izvrševanju sporazuma o prostovoljnem partnerstvu; opozarja, da se lahko dovoljenja FLEGT začnejo izdajati šele, ko bo Vietnam dokazal, da je njegov sistem TLAS pripravljen; je seznanjen z izzivi, ki jih predstavlja usklajevanje med nacionalno in provincijsko ravnjo, ki je potrebno, da bi se sporazum o prostovoljnem partnerstvu ustrezno in dosledno izvrševal po vsej državi, in poziva vietnamsko vlado, naj zagotovi to usklajevanje;

4.  želi spomniti, da mora izvajanje sporazuma o prostovoljnem partnerstvu dopolnjevati zaveze EU glede varstva okolja in biti skladno z zavezami glede preprečevanja obsežnega krčenja gozdov;

5.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj za izvajanje tega sporazuma o prostovoljnem partnerstvu dodelita ustrezne človeške vire, zagotovita naj tudi ustrezne vire za delegacijo EU v Hanoju ter za Vietnam v okviru sedanjih in prihodnjih instrumentov razvojnega sodelovanja predvidita finančna sredstva, ki bodo posebej namenjena za izvajanje sporazuma o prostovoljnem partnerstvu; spodbuja Komisijo in ESZD, naj vietnamskim oblastem in civilni družbi pomagata, med drugim tako, da jim dasta na voljo satelitske posnetke; poziva EU, naj si prizadeva za okrepitev pravnega okvira in institucionalnih zmogljivosti Vietnama, tako da obravnava tehnične in gospodarske izzive, ki ovirajo učinkovito izvajanje in izvrševanje veljavnih nacionalnih in mednarodnih predpisov;

6.  priznava, da se je vietnamska lesna industrija zavezala, da bo iz dobavnih verig izločila nezakonit les in ozaveščala o tej problematiki; vseeno poudarja, da sta sprememba miselnosti v tej industriji in dosledno izvrševanje bistvenega pomena; opozarja, da bi prisotnost nezakonitega lesa v dobavnih verigah lahko škodila ugledu vietnamske predelovalne industrije;

7.  se hkrati zaveda, da se je Vietnam v preteklosti soočal z velikim izzivom reševanja problema trgovine z nezakonitim lesom iz Laosa, v zadnjih letih pa tudi iz Kambodže; meni, da morajo v takih primerih tako Vietnam kot države dobaviteljice prevzeti odgovornost za spodbujanje te nezakonite trgovine, saj so vietnamske oblasti, zlasti na ravni provinc, sprejele uradne odločitve, ki so v nasprotju z zakonodajo države sečnje, na primer določitev uradnih uvoznih kvot;

8.  pozdravlja, da se je Vietnam zavezal, da bo sprejel zakonodajo, s katero bo zagotovil, da se bo v skladu z obvezno potrebno skrbnostjo za uvoznike na njegov trg uvažal samo zakonito proizveden les, kar je eden glavnih dosežkov sporazuma o prostovoljnem partnerstvu; opozarja, da obveznosti glede potrebne skrbnosti ne bi smele biti omejene zgolj na izpolnitev formalne obveznosti, temveč bi morale vključevati vse potrebne ukrepe (kot so zbiranje informacij, oceno tveganj in sprejetje dodatnih ukrepov za ublažitev morebitnih ugotovljenih tveganj, da bi se raven tveganja zmanjšala na „zanemarljivo“), ki bi jih morali izvesti pristojni nacionalni organi v okviru zanesljivih in sistematičnih preverjanj posameznih podjetij; opozarja na izziv, da obveznosti glede potrebne skrbnosti izvršujejo carinski organi, za kar bo potrebno ustrezno usposabljanje; opozarja, da bi morale vietnamske oblasti sprejeti sistem potrebne skrbnosti, ki bo ustrezal tistemu, ki je podrobno opisan v uredbi EU o lesu, in poudarja, da morajo biti v nacionalni zakonodaji o primerni skrbnosti predvidena tudi stališča neodvisnih tretjih oseb; spodbuja vietnamske oblasti, naj razmislijo o tem, da bi v okviru sistema potrebne skrbnosti določile, da morajo revizijo opraviti tretje osebe, podjetja pa javno poročati, ter naj podjetja ustrezno podpirajo pri izpolnjevanju njihovih obveznosti in naj preprečijo, da bi bili dobavitelji lesa za gospodinjstva nesorazmerno obremenjeni, hkrati pa naj preprečijo nastanek vrzeli;

9.  poziva vietnamsko vlado, naj za kršitev zakonodaje za uvedbo sistema TLAS predvidi ustrezne odvračilne in sorazmerne kazni, ki bi v primeru uvoza poleg zasega nezakonitega lesa vključevale popolno prepoved njegovega dajanja na vietnamski trg;

10.  pozdravlja neodvisen mehanizem za vrednotenje, pritožbe in povratne informacije in poziva vietnamske oblasti, naj zagotovijo, da bo sledil ustrezen odziv nanje, vključno s sprejetjem učinkovitih in odvračilnih izvršilnih ukrepov, kadar je to potrebno; pričakuje, da bodo ti mehanizmi delovali popolnoma pregledno in da bodo spodbujali izmenjavo informacij med civilno družbo in izvršilnimi organi; pozdravlja, da se je Vietnam zavezal, da bo zagotovil, da bodo organizacije civilne družbe, združenja upravljavcev gozdov, podjetja, sindikati, lokalne skupnosti in ljudje, ki živijo na gozdnih območjih, neodvisno spremljali izvajanje sporazuma o prostovoljnem partnerstvu; poudarja, da je bistvenega pomena, da so ti akterji vključeni in imajo dostop do ustreznih in najnovejših informacij, da bi lahko izpolnili svojo vlogo v tem procesu in dodatno prispevali k verodostojnosti sistema TLAS in njegovi stalni krepitvi; pozdravlja, da se je Vietnam zavezal, da bo civilni družbi omogočil dostop do nacionalne podatkovne zbirke o gozdarstvu, ter spodbuja vietnamsko vlado, naj zakonodajo za vzpostavitev sistema TLAS predložijo v javno posvetovanje in upoštevajo prejete povratne informacije;

11.  pozdravlja sodelovanje organizacij civilne družbe v času pogajanj o sporazumu o prostovoljnem partnerstvu in po njih ter poziva vietnamsko vlado, naj ves čas izvajanja sporazuma in tudi kasneje zagotovi dejansko in popolno vključenost, kar zadeva celotno področje uporabe sporazuma o prostovoljnem partnerstvu, vključno z nadzorom uvoza, obveznostmi glede potrebne skrbnosti, sistemom klasifikacije organizacij in preverjanjem podjetij in dovoljenj FLEGT na podlagi tveganj; poudarja, kako pomembno je vključiti lokalne skupnosti, tako iz socialno-ekonomskih razlogov kot z vidika zagotavljanja ustreznega izvajanja novega gozdarskega zakona in zavez iz sporazuma o prostovoljnem partnerstvu;

12.  ostro obsoja trgovino z nezakonitim lesom, ki poteka prek kamboške meje, in poziva oblasti obeh držav, naj nezakonite tokove takoj in v celoti ustavita, kar je nujno potrebno, da bi se proces sporazuma o prostovoljnem partnerstvu lahko uspešno nadaljeval; poziva vietnamske oblasti, naj uvedejo preiskavo zoper odgovorne osebe, ki so odobrile in upravljale nezakonito trgovino iz Kambodže in od drugod, ter naj jih odstavijo s položaja in jih privedejo pred sodišče; pozdravlja nedavno odločitev, ki so jo sprejele vietnamske oblasti, da bodo dovolile samo trgovanje z lesom prek glavnih mednarodnih kanalov ter da bodo okrepile zmogljivosti preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v boju proti nezakoniti trgovini; poziva vietnamske oblasti, naj v skladu z zavezami iz sporazuma o prostovoljnem partnerstvu les iz Kambodže takoj kategorizirajo kot les z visokim tveganjem in zagotovijo, da bo kamboška zakonodaja o sečnji in izvozu lesa spoštovana; poziva obe državi, naj spodbujata in izboljšujeta dialog, čezmejno sodelovanje, izmenjavo podatkov o trgovanju in informacij o tveganjih, povezanih s trgovino z nezakonitim lesom, in ustrezno veljavno zakonodajo, ter ju poziva, naj v spodbujanje tega dialoga vključita EU; spodbuja Vietnam in Kambodžo, naj zaprosita za podporo Interpola in skupaj določita učinkovite in dolgoročne ukrepe za boj proti razširjeni nezakoniti sečnji in tihotapljenju lesa prek meje v Vietnam; poziva vietnamske oblasti, naj enake ukrepe izvajajo tudi za uvoz iz drugih držav dobaviteljic, za katere obstajajo ali bi se lahko pojavili podobni pomisleki, zlasti za uvoz iz afriških držav, na primer Demokratične republike Kongo;

13.  poudarja, da je treba regionalno razsežnost nezakonite sečnje ter prevoz in predelavo nezakonitega lesa in trgovino z njim obravnavati vzdolž celotne dobavne verige; poziva, naj se ta regionalna razsežnost vključi v proces vrednotenja sporazuma o prostovoljnem partnerstvu, tako da se oceni povezava med šibkejšimi mehanizmi izvrševanja v drugih državah regije in povečanjem izvoza iz teh držav v EU;

14.  poudarja, da slabo upravljanje in korupcija v gozdarskem sektorju pospešujeta nezakonito sečnjo in degradacijo gozdov, ter nadalje poudarja, da je uspeh pobude FLEGT odvisen tudi od spopadanja z goljufijami in korupcijo vzdolž celotne dobavne verige lesa; poziva vietnamsko vlado, naj si prizadeva končati razširjeno korupcijo in naj obravnava druge dejavnike, ki to trgovino spodbujajo, zlasti v zvezi s carinskimi in drugimi organi, ki bodo imeli ključno vlogo pri izvajanju in izvrševanju sporazuma o prostovoljnem partnerstvu, in tako konkretno pokaže, da je Vietnam v celoti zavezan procesu sporazuma o prostovoljnem partnerstvu; poudarja, da je treba nekaznovanje v gozdarskem sektorju končati, tako da se zagotovi pregon kršitev;

15.  pozdravlja, da je vietnamska vlada nedavno sprejela akcijski načrt za izvajanje sporazuma o prostovoljnem partnerstvu, in jo poziva, naj sledi konkretnemu, časovno vezanemu in merljivemu pristopu; pozdravlja, da je 1. januarja 2019 začel veljati novi gozdarski zakon, ki vključuje prepoved uvoza nezakonito proizvedenega lesa v Vietnam, in poziva vietnamske oblasti, naj to prepoved izvajajo in po potrebi hitro sprejmejo izvedbene ukrepe, da se premosti vrzel, dokler sistem TLAS ne bo začel delovati;

16.  pozdravlja, da so bile v sporazum o prosti trgovini med EU in Vietnamom vključene določbe o trajnostnem gospodarjenju z gozdovi, ki vzpostavljajo tudi povezavo s sporazumom o prostovoljnem partnerstvu; poziva Komisijo, naj med izvajanjem sporazuma o prosti trgovini posebno pozornost nameni trgovini z lesom in lesnimi proizvodi ter natančno spremlja trgovinske tokove, da bi zagotovila, da dodatna liberalizacija trgovine ne bo potegnila za sabo dodatnih tveganj za nezakonito trgovino;

17.  poziva Komisijo, naj Parlamentu vsako leto poroča o napredku, ki ga je Vietnam dosegel pri izvajanju sporazuma o prostovoljnem partnerstvu, tudi kar zadeva zahteve iz te resolucije, pa tudi o dejavnostih skupnega odbora za izvajanje, da bi se – potem ko bo predložen delegirani akt za odobritev sprejetja dovoljenj FLEGT – lahko informirano odločili; poziva Komisijo, naj razmisli o tem, da bi pri naslednjem pregledu uredbo o izdajanju dovoljenj FLEGT izboljšala tako, da se bo lahko hitro odzivala na večje kršitve zavez iz sporazuma o prostovoljnem partnerstvu;

18.  poziva Komisijo, naj spodbuja dialog z glavnimi državami uvoznicami v regiji in glavnimi trgovinskimi partnericami EU, kot sta Kitajska in Japonska, in v teh državah promovira uredbo EU o lesu ter v dvostranskih odnosih s temi državami, tudi v trgovinskih odnosih, še naprej daje prednost temu, da so potrebne konkretne rešitve za zaustavitev trgovine z nezakonitim lesom, da bi na svetovni ravni ustvarili enake konkurenčne pogoje, na podlagi katerih bi obravnavali to problematiko; podpira namero Komisijo, da takoj po tem, ko bodo izpolnjeni potrebni pogoji, začne pogajanja o sporazumu o prostovoljnem partnerstvu s sosednjimi državami Vietnama, in poudarja pomen sporazumov o prostovoljnem partnerstvu FLEGT v okviru prihodnjih instrumentov za razvoj in sodelovanje; poziva Komisijo, naj vzpostavi instrumente, ki bodo omogočali izmenjavo primerov dobre prakse med Vietnamom in drugimi državami, ki so že sklenile sporazume o prostovoljnem partnerstvu z EU;

19.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic, Socialistične republike Vietnam in Kraljevine Kambodže.

(1) UL L 329, 3.12.2016, str. 8.
(2) UL L 347, 30.12.2005, str. 1.
(3) UL L 295, 12.11.2010, str. 23.
(4) https://eia-international.org/wp-content/uploads/eia-serial-offender-web.pdf
(5) https://eia-international.org/report/vietnam-violation-action-required-fake-cites-permits-rosewood-trade
(6) Nellemann, C., Interpolov programu za kazniva dejanja zoper okolje (ur.). 2012. Green Carbon, Black Trade: Illegal Logging, Tax Fraud and Laundering in the Worlds Tropical Forests. A Rapid Response Assessment (Zeleni ogljik, črna trgovina: Nezakonita sečnja, davčna utaja in pranje denarja v tropskih gozdovih po svetu. Ocena hitrega odzivanja). Program OZN za okolje, GRID-Arendal, http://wedocs.unep.org/bitstream/handle/20.500.11822/8030/Green%20carbon%20Black%20Trade_%20Illegal %20logging.pdf?sequence=5&isAllowed=y.
(7) Sprejeta besedila, P8_TA-PROV(2019)0140.
(8) https://www.phnompenhpost.com/national/despite-ban-timber-exports-vietnam-nearing-2016-total.
(9) https://eia-international.org/wp-content/uploads/eia-serial-offender-web.pdf, str. 6.
(10) Sporazum o prostovoljnem partnerstvu zajema vse glavne proizvode, ki se izvažajo v EU, zlasti pet obveznih lesnih proizvodov, kot so opredeljeni v uredbi FLEGT iz leta 2005 (hlodi, žagani les, železniški pragovi, vezani les in furnir), vključuje pa tudi številne druge lesne proizvode, kot so lesni drobci, parket, iverne plošče in leseno pohištvo. Sporazum o prostovoljnem partnerstvu zajema izvoz v vse tretje države, čeprav se – vsaj na začetku – shema izdajanja dovoljenj uporablja samo za izvoz v EU.
(11) V skladu s členom 2(j) sporazuma o prostovoljnem partnerstvu „zakonito proizveden les“ (v nadaljnjem besedilu tudi: zakonit les) „pomeni lesne proizvode, ki so bili pridobljeni ali uvoženi in proizvedeni v skladu zakonodajo Vietnama iz Priloge II in drugih ustreznih določb tega sporazuma; v primeru uvoženega lesa pa pomeni lesne proizvode, ki so bili pridobljeni, proizvedeni in izvoženi v skladu z ustrezno zakonodajo države sečnje in postopki, opisanimi v Prilogi V“.
(12) Najprej bosta EU in Vietnam skupaj ocenila pripravljenost sistema TLAS za izdajanje dovoljenj FLEGT. Izdajanje dovoljenj se bo lahko začelo samo, če se bosta obe strani strinjali, da je sistem dovolj zanesljiv.
(13) Odstavek 2(a) člena 13.8: „[vsaka pogodbenica] spodbuja trgovino z gozdarskimi proizvodi, ki izhajajo iz gozdov, s katerimi se trajnostno gospodari in v katerih se sečnja izvaja v skladu z zakonodajo države sečnje; to lahko vključuje sklenitev prostovoljnega sporazuma o partnerstvu za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovino na področju gozdov“.


Protokol o spremembi Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov ***
PDF 120kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o osnutku sklepa Sveta o pooblastitvi držav članic, da v interesu Evropske unije podpišejo Protokol o spremembi Konvencije Sveta Evrope o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov (10923/2018 – C8-0440/2018 – 2018/0238(NLE))
P8_TA-PROV(2019)0142A8-0070/2019

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (10923/2018),

–  ob upoštevanju Protokola o spremembi Konvencije Sveta Evropa o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov in njenega dodatnega protokola (ETS št. 108) (CETS št. 223),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 16 in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0440/2018),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0070/2019),

1.  odobri osnutek sklepa Sveta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Svetu Evrope.


Pooblastitev držav članic, da postanejo pogodbenice Konvencije Sveta Evrope o celostnem pristopu k varnosti, zaščiti in storitvah na nogometnih tekmah in drugih športnih dogodkih ***
PDF 124kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o osnutku sklepa Sveta o pooblastitvi držav članic, da v interesu Evropske unije postanejo pogodbenice Konvencije Sveta Evrope o celostnem pristopu k varnosti, zaščiti in storitvam na nogometnih tekmah in drugih športnih dogodkih (CETS št. 218) (12527/2018 – C8-0436/2018 – 2018/0116(NLE))
P8_TA-PROV(2019)0143A8-0080/2019

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (12527/2018),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o celostnem pristopu k varnosti, zaščiti in storitvah na nogometnih tekmah in drugih športnih dogodkih (CETS št. 218),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 87(1) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) in členom 218(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0436/2018),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2002/348/PNZ z dne 25. aprila 2002 o varnosti na nogometnih tekmah mednarodnega značaja(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. februarja 2017 o celovitem pristopu k športni politiki: dobro upravljanje, dostopnost in celovitost(2),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0080/2019),

1.  odobri osnutek sklepa Sveta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic ter Svetu Evrope.

(1) UL L 121, 8.5.2002, str. 1.
(2) UL C 252, 18.7.2018, str. 2.


Protokol o spremembi Sporazuma o pomorskem prevozu med EU in Kitajsko (pristop Hrvaške) ***
PDF 122kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Unije in držav članic, Protokola o spremembi Sporazuma o pomorskem prevozu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Vlado Ljudske republike Kitajske na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (05083/2015 – C8-0022/2019 – 2014/0327(NLE))
P8_TA-PROV(2019)0144A8-0168/2019

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (05083/2015),

–  ob upoštevanju osnutka protokola o spremembi Sporazuma o pomorskem prevozu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Vlado Ljudske republike Kitajske na drugi strani (05880/2015),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 100(2) in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0022/2019),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za promet in turizem (A8-0168/2019),

1.  odobri sklenitev protokola,

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic ter Ljudske republike Kitajske.


Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi med EU in Egiptom (pristop Hrvaške) ***
PDF 122kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije in njenih držav članic, Protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Arabsko republiko Egipt na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (10219/2016 – C8-0135/2017 – 2016/0121(NLE))
P8_TA-PROV(2019)0145A8-0025/2019

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (10219/2016),

–  ob upoštevanju osnutka protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Arabsko republiko Egipt na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (10221/2016),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 217 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0135/2016),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za zunanje zadeve (A8-0025/2019),

1.  odobri sklenitev protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Arabske republike Egipt.


Sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Turkmenistanom
PDF 153kWORD 53k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o osnutku sklepa Sveta in Komisije o sklenitvi Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki vzpostavlja partnerstvo med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Turkmenistanom na drugi strani in ki ga skleneta Evropska unija in Evropska skupnost za atomsko energijo (12183/1/2011 – C8-0059/2015 – 1998/0031R(NLE))
P8_TA-PROV(2019)0146A8-0072/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta in Komisije (12183/1/2011),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki vzpostavlja partnerstvo med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Turkmenistanom na drugi strani (12288/2011),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členi 91, 100(2), 207, 209 in 218(6)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter v skladu z drugim odstavkom člena 101 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (C8-0059/2015),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o srednjeazijski regiji, zlasti z dne 20. februarja 2008 o strategiji EU za Srednjo Azijo(1), z dne 15. decembra 2011 o stanju izvajanja strategije EU za osrednjo Azijo(2), z dne 13. aprila 2016 o izvajanju in pregledu strategije EU za Srednjo Azijo(3), z dne 22. aprila 2009 o Začasnem trgovinskem sporazumu s Turkmenistanom(4) in z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije(5),

–  ob upoštevanju Začasnega sporazuma o trgovini in trgovinskih zadevah med Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Turkmenistanom na drugi strani iz leta 1999, ki ga je Svet sklenil 27. julija 2009 (5144/1999) ter rednih sestankov skupnega odbora, ustanovljenega na podlagi tega sporazuma,

–  ob upoštevanju memoranduma o soglasju na področju energetike, ki sta ga maja 2008 podpisala Evropska unija in Turkmenistan,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) ter Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP), h katerima je Turkmenistan pristopil,

–  ob upoštevanju letnega dialoga o človekovih pravicah med EU in Turkmenistanom,

–  ob upoštevanju zaveze, ki jo je podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko sprejela v svojem pismu Odboru za zunanje zadeve z dne 16. decembra 2015, ki vsebuje vidike, navedene v odstavku 3,

–  ob upoštevanju pisma podpredsednice/visoke predstavnice predsedniku Odbora za zunanje zadeve z dne 5. julija 2018, v katerem je izrazila podporo sporazumu o partnerstvu in sodelovanju s Turkmenistanom,

–  ob upoštevanju člena 99(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0072/2019),

A.  ker je Srednja Azija regija, v kateri je Evropska unija vedno bolj dejavna;

B.  ker je bil sporazum o partnerstvu in sodelovanju s Turkmenistanom parafiran leta 1997 in podpisan leta 1998; ker je od takrat 14 držav članic od 15 izvirnih podpisnic ratificiralo ta sporazum (zadnja preostala država je Združeno kraljestvo); ker je Turkmenistan ta sporazum ratificiral leta 2004; ker se za pristop k temu sporazumu za države članice, ki so k EU pristopile po tem, ko je bil sporazum podpisan, uporabljata ločen protokol in postopek ratifikacije;

C.  ker bo sporazum o partnerstvu in sodelovanju po popolni ratifikaciji prvotno sklenjen za obdobje 10 let in nato obnovljen vsako leto, kar EU omogoča odstop od sporazuma, če bi se pojavili resni dvomi glede spoštovanja človekovih pravic ali druge resne kršitve; ker lahko strani ta sporazum tudi spremenita, da bi upoštevali najnovejše spremembe;

D.  ker se je Svet aprila 2009 v okviru izbirnega, zakonsko neobvezujočega postopka posvetoval z Evropskim parlamentom o začasnem trgovinskem sporazumu (v nadaljevanju: začasni sporazum) s Turkmenistanom;

E.  ker sta Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) določili referenčne vrednosti, glede na katere bi bilo treba meriti napredek Turkmenistana, in merila, ki omogočajo nadaljnje sodelovanje, v skladu z mednarodno priznanimi standardi o pravni državi, dobrem upravljanju in človekovih pravicah;

F.  ker bi morali spoštovanje demokracije, temeljnih in človekovih pravic ter načel tržnega gospodarstva, ki so bistveni elementi začasnega sporazuma (kot je določeno v členu 1 tega sporazuma in členu 2 sporazuma o partnerstvu in sodelovanju), ostati dolgoročni cilji Turkmenistana; ker je možna enostranska prekinitev izvajanja v primeru, da ena od strani krši te elemente;

G.  ker se je Odbor za zunanje zadeve po obravnavi osnutka priporočila glede soglasja Parlamenta k sklenitvi sporazuma o partnerstvu in sodelovanju in osnutka poročila z dne 8. maja 2015, ki je priložen temu priporočilu in vsebuje predlog resolucije, dne 24. maja 2016 odločil, da začasno prekine postopek, dokler ne bo menil, da je bil v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic in načel pravne države dosežen zadosten napredek, in se odločil, da začne sedanji začasni postopek;

H.  ker je nadaljnja veljavnost referenčnih vrednosti za napredek Turkmenistana na področju človekovih pravic, kot je Parlament poudaril v svojih prejšnjih resolucijah, bistvenega pomena za načelno in skladno politiko EU za odnose s to državo;

I.  ker je Turkmenistan leta 2015 sprejel nacionalni akcijski načrt za človekove pravice za obdobje 2016–2020, ki je bil pripravljen leta 2013 s pomočjo Programa OZN za razvoj;

J.  ker je Turkmenistan sklenil mednarodne sporazume, kot so MPDPP, MPESKP in konvencije MOD;

1.  poziva Svet, Komisijo in podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj nujno določijo naslednje kratkoročne referenčne vrednosti za merjenje trajnostnega napredka državnih organov Turkmenistana, in sicer na podlagi priporočil OZN, OVSE in EBRD ter preden poda soglasje k sporazumu o partnerstvu in sodelovanju:

Politični sistem, pravna država in dobro upravljanje

Človekove pravice in temeljne svoboščine

   (i) jasna ločitev izvršne, zakonodajne in sodne oblasti ter, med drugim, omogočanje in zagotavljanje dejanske udeležbe prebivalstva v državnih procesih odločanja, vključno s posvetovanjem z mednarodnimi strokovnjaki, kot sta Beneška komisija Sveta Evrope in Urad OVSE za demokratične institucije in človekove pravice, o skladnosti ustave Turkmenistana s temi demokratičnimi načeli, in dokazana pripravljenost Turkmenistana, da upošteva priporočila teh organizacij v zvezi z reformami;
   (ii) odprava omejitev za registracijo in delovanje nevladnih organizacij;
   (iii) uresničevanje zavez turkmenistanske vlade iz njenega nacionalnega akcijskega načrta za človekove pravice za obdobje 2016–2020;
   (iv) končanje skrivnih pridržanj in prisilnih izginotij, prisilnega dela, mučenja ter razkritje usode ali nahajališča izginulih oseb, kar bo družinam omogočilo, da ostanejo v stiku s pridržanimi osebami; priznanje državnih oblasti, da so v državi politični zaporniki, in neoviran dostop do države za mednarodne organizacije in neodvisne nadzornike, vključno z Mednarodnim odborom rdečega križa;
   (v) zagotovitev neoviranega dostopa do različnih virov informacij in zlasti omogočanje ljudem, da dostopajo do alternativnih virov informacij, tudi do mednarodnih komunikacijskih sredstev, in da imajo telekomunikacijske naprave, kot so zasebne satelitske antene ali cenovno dostopne internetne povezave;
   (vi) konec preganjanja in ustrahovanja neodvisnih novinarjev ter aktivistov civilne družbe in aktivistov za človekove pravice, ki prebivajo v državi ali v tujini, vključno z njihovimi družinskimi člani; zagotavljanje svobode izražanja in zbiranja;
   (vii) omogočanje obiskov OZN ter mednarodnih in regionalnih organizacij za človekove pravice, ki so zanje zaprosile in še čakajo na odgovor;
   (viii) konec neformalnega in samovoljnega sistema prepovedi potovanj in zagotovitev, da bo osebam, ki jim je bilo prepovedano zapustiti državo, omogočeno svobodno potovanje;

2.  poziva Svet, Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj upoštevajo naslednja dolgoročna priporočila za trajnosten in verodostojen napredek:

Politični sistem, pravna država in dobro upravljanje

Človekove pravice in temeljne svoboščine

   (i) spoštovanje načel političnega pluralizma in demokratične odgovornosti s pravilno delujočimi političnimi strankami in drugimi organizacijami, brez vmešavanja;
   (ii) nadaljnje izvajanje reform na vseh ravneh v skladu s cilji OZN glede trajnostnega razvoja in na vseh področjih uprave, zlasti v sodstvu ter preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj;
   (iii) trdni in učinkoviti zaščitni ukrepi pred korupcijo na visoki ravni, pranjem denarja, organiziranim kriminalom in nedovoljenim prometom s prepovedanimi drogami;
   (iv) popolno izvajanje zakona o prepovedi dela otrok;
   (v) splošno spoštovanje mirnega in legitimnega uveljavljanja pravice do svobode izražanja, svobode združevanja ter svobode veroizpovedi ali prepričanja;
   (vi) splošna svoboda gibanja, tako v državi kot zunaj nje;

3.  poudarja, da mora Evropski parlament pozorno spremljati in opazovati razvoj dogodkov v Turkmenistanu in izvajanje vseh delov sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ko bo ta začel veljati; v zvezi s tem poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj uveljavi mehanizem za spremljanje človekovih pravic in se mu javno zaveže, da bo Parlament s strani Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) ustrezno obveščen o izvajanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ko bo ta začel veljati, in zlasti o njegovih ciljih in upoštevanju člena 2, da se bo lahko odzval na razvoj dogodkov na terenu v primeru zabeleženih in dokazanih hudih kršitev človekovih pravic; izpostavlja možnost mehanizma za prekinitev izvajanja sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, če bi prišlo do takšnih primerov, in v zvezi s tem pozdravlja pismo podpredsednice/visoke predstavnice Odboru za zunanje zadeve z dne 16. decembra 2015, v katerem so navedeni naslednji cilji:

   (i) zagotavljanje, da bo Evropski parlament ustrezno obveščen o uveljavljanju določb o človekovih pravicah in demokratizaciji iz sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, vključno s pomembnimi informacijami o razvoju dogodkov na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države, in da bo na zahtevo pravočasno obveščen pred in po srečanjih Sveta za sodelovanje, odvisno od ustreznih pravil o zaupnosti;
   (ii) tesnejše sodelovanje z Evropskim parlamentom in civilno družbo pri pripravah na letne dialoge o človekovih pravicah ter poročanju;
   (iii) posvetovanje z Evropskim parlamentom med pripravami na posodobitev strategije EU glede človekovih pravic za Turkmenistan;

4.  pozdravlja najavo podpredsednice/visoke predstavnice iz novembra 2018 v zvezi z vzpostavitvijo polnopravne delegacije EU v Ašhabadu; poudarja, da bi morala nova delegacija pripraviti vzajemno koristno strategijo sodelovanja, prilagojeno razvojnim pogojem in zahtevam Turkmenistana, spremljati razmere v državi, vključno s kršitvami človekovih pravic in posameznimi zaskrbljujočimi primeri, začeti dialog z različnimi političnimi, družbenimi in gospodarskimi akterji v državi, omogočiti diplomacijo na terenu ter izboljšati upravljanje in nadzor projektov, ki se financirajo z instrumenti EU za zunanje financiranje;

5.  sklene, da bo premislil o soglasju, ko bo ocenil, da so Komisija, Svet, podpredsednica/visoka predstavnica in državne oblasti Turkmenistana ustrezno obravnavali priporočila iz odstavkov 1 in 3;

6.  naroči svojemu predsedniku, naj pozove Svet, Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, da Parlamentu redno posredujejo izčrpne informacije o razmerah v Turkmenistanu;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici/visoki predstavnici ter vladi in parlamentu Turkmenistana.

(1) UL C 184 E, 6.8.2009, str. 49.
(2) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 91.
(3) UL C 58, 15.2.2018, str. 119.
(4) UL C 184 E, 8.7.2010, str. 20.
(5) UL C 290 E, 29.11.2006, str. 107.


Izvedbeni sklep o začetku avtomatizirane izmenjave podatkov o DNK v Združenem kraljestvu *
PDF 122kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o začetku avtomatizirane izmenjave podatkov o DNK v Združenem kraljestvu (13123/2018 – C8-0474/2018 – 2018/0812(CNS))
P8_TA-PROV(2019)0147A8-0092/2019

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (13123/2018),

–  ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe o Evropski uniji, kakor je bila spremenjena z Amsterdamsko pogodbo, in člena 9 Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, na podlagi katerih se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0164/2018),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2008/615/PNZ z dne 23. junija 2008 o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu(1), zlasti člena 33,

–  ob upoštevanju člena 78c Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0092/2019),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 210, 6.8.2008, str. 1.


Izmenjava informacij o državljanih tretjih držav in evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (ECRIS) ***I
PDF 202kWORD 63k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ v zvezi z izmenjavo informacij o državljanih tretjih držav in evropskim informacijskim sistemom kazenskih evidenc (ECRIS) ter o nadomestitvi Sklepa Sveta 2009/316/PNZ (COM(2016)0007 – C8-0012/2016 – 2016/0002(COD))
P8_TA-PROV(2019)0148A8-0219/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0007),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in točke (d) drugega pododstavka člena 82(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0012/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 19. decembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0219/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. marca 2019 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ v zvezi z izmenjavo informacij o državljanih tretjih držav in evropskim informacijskim sistemom kazenskih evidenc (sistem ECRIS) ter o nadomestitvi Sklepa Sveta 2009/316/PNZ

P8_TC1-COD(2016)0002


EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti točke (d) drugega pododstavka člena 82 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(1),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Unija si je zastavila cilj, da za svoje državljane vzpostavi območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Ta cilj bi bilo treba med drugim doseči z ustreznimi ukrepi za preprečevanje kriminala ter boj proti njemu, vključno z organiziranim kriminalom in terorizmom.

(2)  Za uresničitev tega cilja je potrebno, da se lahko informacije o obsodbah, izrečenih v državah članicah, upoštevajo tudi zunaj države članice izreka obsodbe v novih kazenskih postopkih, kot je določeno v Okvirnem sklepu Sveta 2008/675/PNZ(2), pa tudi za preprečitev novih kaznivih dejanj.

(3)  Ta cilj predpostavlja izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc med pristojnimi organi držav članic. Tako izmenjavo informacij urejajo in olajšujejo pravila Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ(3) ter evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (v nadaljnjem besedilu: sistem ECRIS), vzpostavljen v skladu s Sklepom Sveta 2009/316/PNZ(4).

(4)  Vendar obstoječi pravni okvir sistema ECRIS posebnosti zahtevkov v zvezi z državljani tretjih držav ne upošteva v zadostni meri. Čeprav je informacije o državljanih tretjih držav že mogoče izmenjevati prek sistema ECRIS, pa ni skupnega postopka ali mehanizma Unije, ki bi omogočal učinkovito, hitro in natančno izmenjavo.

(5)  Informacije o državljanih tretjih držav se v Uniji ne zbirajo, kot to velja za državljane držav članic v državah članicah državljanstva, temveč se hranijo samo v državah članicah, v katerih so bile obsodbe izrečene. Celovit pregled kazenske evidence državljana tretje države se zato lahko pridobi le, če se take informacije zahtevajo od vseh držav članic.

(6)  Taki splošni zahtevki predstavljajo nesorazmerno upravno breme za vse države članice, tudi za tiste, ki nimajo informacij o zadevnem državljanu tretje države. To breme države članice v praksi odvrača od tega, da bi od drugih držav članic zahtevale informacije o državljanih tretjih držav, kar resno ovira izmenjavo teh informacij med njimi in omejuje njihov dostop do informacij iz kazenskih evidenc na informacije, shranjene v njihovem nacionalnem registru. Zaradi tega obstaja večje tveganje za neučinkovito in nepopolno izmenjavo informacij med državami članicami.

(7)  Za izboljšanje razmer je Komisija podala predlog, ki je privedel do sprejetja Uredbe (EU) …/… Evropskega parlamenta in Sveta(5)(6), s katero se vzpostavi centralizirani sistem na ravni Unije, ki vsebuje osebne podatke obsojenih državljanov tretjih držav, kar omogoča določitev držav članic, ki imajo informacije o njihovih predhodnih obsodbah (v nadaljnjem besedilu: sistem ECRIS-TCN).

(8)  Sistem ECRIS-TCN bo omogočal, da osrednji organ države članice hitro in učinkovito ugotovi, v katerih drugih državah članicah so shranjene informacije iz kazenskih evidenc o državljanu tretje države, tako da lahko prek obstoječega okvira sistema ECRIS od zadevnih držav članic zahteva informacije iz kazenskih evidenc v skladu z Okvirnim sklepom 2009/315/PNZ.

(9)  Izmenjava informacij o kazenskih obsodbah je pomembna za vsako strategijo za boj proti kriminalu in terorizmu. Če bi države članice izkoristile celotni potencial sistema ECRIS, bi to prispevalo k odzivu kazenskega pravosodja na radikalizacijo, ki vodi v terorizem in nasilni ekstremizem.

(10)  Da bi povečali uporabnost informacij o obsodbah in prepovedih opravljanja poklica, ki izhajajo iz obsodb za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost otrok, je v Direktivi 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta(7) določena obveznost držav članic, da sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi se zagotovi, da se za namene zaposlitve osebe na delovno mesto, ki vključuje neposredne in redne stike z otroki, informacije o obstoječih kazenskih obsodbah za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost otrok, vnesenih v kazensko evidenco, ali o obstoječih prepovedih opravljanja poklica, ki izhajajo iz teh kazenskih obsodb, posredujejo v skladu s postopki, določenimi v Okvirnem sklepu 2009/315/PNZ. Cilj navedenega mehanizma je zagotoviti, da osebe, ki so bile obsojene za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost otrok, ne morejo več prikrivati te obsodbe ali prepovedi opravljanja poklica z namenom opravljanja poklicne dejavnosti, ki vključuje neposreden in reden stik z otroki v drugi državi članici.

(11)  Cilj te direktive je uvesti potrebne spremembe Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ, ki bodo omogočile učinkovito izmenjavo informacij o obsodbah državljanov tretjih držav prek sistema ECRIS. Direktiva obvezuje države članice, da sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so obsodbam priložene informacije o državljanstvu ali državljanstvih obsojene osebe, če imajo države članice take informacije na voljo. Uvaja tudi postopke za odgovarjanje na zahtevke za informacije, zagotavlja, da je izpis iz kazenske evidence, ki ga zahteva državljan tretje države, dopolnjen z informacijami iz drugih držav članic, in uvaja tehnične spremembe, ▌potrebne za to, da bo sistem izmenjave informacij deloval.

(12)  Za obdelavo osebnih podatkov s strani pristojnih nacionalnih organov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem, bi se morala uporabljati Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta(8). Za obdelavo osebnih podatkov s strani nacionalnih organov, bi se morala uporabljati Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(9), če takšna obdelava ne spada v področje uporabe Direktive (EU) 2016/680.

(13)  Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ bi bilo treba načela Sklepa 2009/316/PNZ vključiti v navedeni okvirni sklep ter na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(10).

(14)   Skupna komunikacijska infrastruktura, ki se uporablja za izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc, bi morale biti varovane čezevropske telematske storitve med upravami (sTESTA), kakršna koli nadgradnja teh storitev ali katero koli drugo varovano omrežje.

(15)  Ne glede na možnost uporabe finančnih programov Unije v skladu z veljavnimi pravili bi morala vsaka država članica kriti svoje stroške za izvajanje, upravljanje, uporabo in vzdrževanje nacionalne podatkovne zbirke kazenskih evidenc ter tehničnih prilagoditev, potrebnih za uporabo sistema ECRIS.

(16)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in svoboščine, zapisane zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s pravico do varstva osebnih podatkov, pravicama do sodnih in upravnih pravnih sredstev, načelom enakosti pred zakonom, pravico do poštenega sojenja in domnevo nedolžnosti ter splošno prepovedjo diskriminacije. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli.

(17)  Ker cilja te direktive, in sicer omogočanja hitre in učinkovite izmenjave točnih informacij iz kazenskih evidenc o državljanih tretjih držav, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se z uvedbo skupnih pravil lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(18)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(19)  V skladu s členoma 1 in 2 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. ▌

(20)  V skladu s členom 3 in členom 4a(1) Protokola št. 21 je Združeno kraljestvo podalo uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(21)  V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(11) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 13. aprila 2016(12).

(22)  Okvirni sklep 2009/315/PNZ bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Spremembe Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ

Okvirni sklep 2009/315/PNZ se spremeni:

(1)  člen 1 se nadomesti z naslednjim:"

„Člen 1

Predmet urejanja

Ta okvirni sklep

   (a) opredeljuje pogoje, na podlagi katerih država članica izreka obsodbe deli informacije o obsodbah z drugimi državami članicami;
   (b) opredeljuje ▌obveznosti države članice izreka obsodbe in države članice državljanstva obsojene osebe (v nadaljnjem besedilu: država članica državljanstva) ter določa postopke za odgovarjanje na zahtevek za informacije iz kazenske evidence;
   (c) vzpostavlja decentraliziran informacijskotehnološki sistem za izmenjavo informacij o obsodbah, ki temelji na podatkovnih zbirkah kazenskih evidenc vsake države članice, tj. evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (v nadaljnjem besedilu: sistem ECRIS).“;

"

(2)  v členu 2 se dodajo naslednje točke:"

„(d) „država članica izreka obsodbe“ pomeni državo članico, v kateri je izrečena obsodba;

   (e) „državljan tretje države“ pomeni osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 20(1) PDEU, ali osebo brez državljanstva ▌ ali osebo, katere državljanstvo ni znano ▌;
   (f) „podatki o prstnih odtisih“ pomeni podatke o pritisnjenih in povaljanih odtisih vsakega prsta osebe;
   (g) „podoba obraza“ pomeni digitalno sliko obraza osebe;
   (h) „referenčna programska oprema za izvajanje sistema ECRIS“ pomeni programsko opremo, ki jo razvije Komisija in ki je državam članicam na voljo za izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc prek sistema ECRIS;“;

"

(3)  v členu 4 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:"

„1. Vsaka država članica izreka obsodbe sprejme vse potrebne ukrepe, da se vsaki obsodbi, izrečeni na njenem ozemlju, priložijo informacije o državljanstvu ali državljanstvih obsojene osebe, ▌če gre za državljana druge države članice ali državljana tretje države. Če informacije o državljanstvu obsojene osebe niso znane ali če je obsojena oseba brez državljanstva, se to zabeleži v kazenski evidenci.“;

"

(4)  člen 6 se spremeni:

(a)  odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:"

„3. Kadar državljan ene države članice pri osrednjem organu druge države članice vloži zahtevek za informacije o svoji kazenski evidenci, ta osrednji organ ▌pošlje zahtevek za izpis informacij in z njimi povezanih podatkov iz kazenske evidence osrednjemu organu države članice državljanstva ter ▌te informacije in z njimi povezane podatke vključi v izpis, ki se predloži zadevni osebi.“;

"

(b)  vstavi se naslednji odstavek:"

3a. Kadar državljan tretje države ▌pri osrednjem organu države članice vloži zahtevek za informacije o svoji kazenski evidenci, ta osrednji organ pošlje zahtevek za izpis informacij in z njimi povezanih podatkov iz kazenske evidence samo tistim osrednjim organom držav članic, ki imajo informacije iz kazenske evidence te osebe, ter te informacije in z njimi povezane podatke vključi v izpis, ki se predloži zadevni osebi.“;

"

(5)  členu7 se spremeni:

(a)  odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:"

„4. Kadar se pri osrednjem organu države članice, ki ni država članica državljanstva, v skladu s členom 6 vloži zahtevek za informacije iz kazenske evidence o obsodbah, izrečenih zoper državljana države članice, zaprošena država članica posreduje te informacije ▌v enakem obsegu, kot je predvideno v členu 13 Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah. “;

"

(b)  vstavi se naslednji odstavek:"

„4a. Kadar se v skladu s členom 6 za namene kazenskega postopka vloži zahtevek za informacije iz kazenske evidence o obsodbah, izrečenih zoper državljana tretje države, zaprošena država članica posreduje informacije ▌o obsodbah, izrečenih v zaprošeni državi članici in vnesenih v kazensko evidenco, in obsodbah, izrečenih v tretjih državah, ki so ji bile nato posredovane in vnesene v njeno kazensko evidenco.

Če se take informacije zahtevajo za druge namene kot za kazenski postopek, se ustrezno uporablja odstavek 2 tega člena.“;

"

(6)  v členu 8 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:"

„2. Odgovor na zahtevek iz člena 6(2), (3) in (3a) se pošlje v 20 delovnih dneh od dneva prejema zahtevka.“;

"

(7)  člen 9 se spremeni:

(a)  v odstavku 1 se besedilo „členom 7(1) in (4)“ nadomesti z besedilom „členom 7(1), (4) in (4a)“;

(b)  v odstavku 2 se besedilo „členom 7(2) in (4)“ nadomesti z besedilom „členom 7(2), (4) in (4a)“;

(c)  v odstavku 3 se besedilo „členom 7(1), (2) in (4)“ nadomesti z besedilom „členom 7(1), (2), (4) in (4a)“;

(8)  člen 11 se spremeni:

(a)  v točki (c) prvega pododstavka odstavka 1 se doda naslednja točka:"

„(iv) podoba obraza.“;

"

(b)  odstavki 3 do 7 se nadomestijo z naslednjim:"

„3. Osrednji organi držav članic posredujejo naslednje informacije elektronsko, z uporabo sistema ECRIS, in v standardizirani obliki v skladu s standardi, ki se določijo v izvedbenih aktih:

   (a) informacije iz člena 4; ▌
   (b) zahtevke iz člena 6;
   (c) odgovore iz člena 7 in
   (d) druge ustrezne informacije.

4.  Če način posredovanja iz odstavka 3 ni na voljo ▌, osrednji organi držav članic posredujejo vse informacije iz odstavka 3 ▌na kakršen koli način, ki omogoča pisni zapis, in pod pogoji, ki osrednjemu organu države članice prejemnice omogočajo ugotovitev pristnosti informacij, ob upoštevanju varnosti posredovanja.

Če način posredovanja iz odstavka 3 dlje časa ni na voljo, zadevna država članica o tem obvesti druge države članice in Komisijo.

5.  Vsaka država članica izvede potrebne tehnične prilagoditve, ki so potrebne za to, da lahko v standardizirani obliki ▌elektronsko posreduje vse informacije iz odstavka 3 drugim državam članicam prek sistema ECRIS. Vsaka država članica Komisijo uradno obvesti o datumu, od katerega bo lahko izvajala take prenose ▌.“;

"

(9)  vstavita se naslednja člena:"

„Člen 11a

Evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (sistem ECRIS)

1.  Za elektronsko izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc v skladu s tem okvirnim sklepom se vzpostavi decentraliziran informacijskotehnološki sistem, ki temelji na podatkovnih zbirkah kazenskih evidenc vsake države članice, tj. evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (sistem ECRIS). Sestavljen je iz naslednjih elementov:

   (a) referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS;
   (b) ▌skupne komunikacijske infrastrukture med osrednjimi organi, ki zagotavlja šifrirano omrežje.

Da bi se zagotovila zaupnost in celovitost informacij iz kazenskih evidenc, posredovanih drugim državam članicam, se uporabljajo ustrezni tehnični in organizacijski ukrepi ob upoštevanju najsodobnejše tehnologije, stroškov izvajanja in tveganj, ki jih predstavlja obdelava informacij.

2.  Vsi podatki iz kazenskih evidenc so shranjeni samo v podatkovnih zbirkah, ki jih upravljajo države članice.

3.  Osrednji organi držav članic nimajo neposrednega ▌dostopa do podatkovnih zbirk kazenskih evidenc drugih držav članic.

4.  Za delovanje referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS in podatkovnih zbirk, ki hranijo, posredujejo in prejemajo informacije iz kazenskih evidenc, so odgovorne zadevne države članice. Agencija Evropske Unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA), ustanovljena z Uredbo (EU) ) 2018/1726 Evropskega parlamenta in Sveta*, podpira države članice v skladu s svojimi nalogami, določenimi v Uredbi (EU) …/…(13).

5.  Za delovanje skupne komunikacijske infrastrukture je odgovorna Komisija. Skupna komunikacijska infrastruktura izpolnjuje potrebne varnostne zahteve in v celoti ustreza potrebam sistema ECRIS.

6.  eu-LISA zagotavlja, nadalje razvija in vzdržuje referenčno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS.

7.  Vsaka država članica krije svoje stroške za izvajanje, upravljanje, uporabo in vzdrževanje nacionalne podatkovne zbirke kazenskih evidenc ter za namestitev in uporabo referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS .

Komisija krije stroške za izvajanje, upravljanje, uporabo, vzdrževanje in prihodnji razvoj skupne komunikacijske infrastrukture ▌.

8.  Države članice, ki uporabljajo svojo nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS v skladu z odstavki 4 do 8 člena 4 Uredbe (EU) …/…(14), lahko še naprej uporabljajo svojo nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS namesto referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS, pod pogojem, da izpolnjujejo vse pogoje iz navedenih odstavkov.

Člen 11b

Izvedbeni akti

1.  Komisija v izvedbenih aktih določi naslednje:

   (a) standardizirano obliko iz člena 11(3), tudi v zvezi z informacijami o kaznivem dejanju, na podlagi katerega je bila izrečena obsodba, in o vsebini obsodbe;
   (b) pravila o tehničnem izvajanju sistema ECRIS ▌ ter izmenjavi podatkov o prstnih odtisih;
   (c) katere koli druge tehnične načine organiziranja in omogočanja izmenjave informacij o obsodbah med osrednjimi organi držav članic, vključno z:
   (i) načini, ki omogočajo lažje razumevanje posredovanih informacij in njihovo samodejno prevajanje;
   (ii) načini elektronske izmenjave informacij, zlasti glede tehničnih specifikacij, ki jih je treba uporabiti, in po potrebi postopkov za izmenjavo, ki naj se uporabljajo.

2.  Izvedbeni akti iz odstavka 1 tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 12a(2).“;

__________________

* Uredba (EU) 2018/1726 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o Agenciji Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA), o spremembi Uredbe (ES) št. 1987/2006 in Sklepa Sveta 2007/533/PNZ ter o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1077/2011 (UL L 295, 21.11.2018, str. 99).";

"

(10)  vstavi se naslednji člen:"

„Člen 12a

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.“;

"

(11)  vstavi se naslednji člen:"

„Člen 13a

Poročanje s strani Komisije in pregled

1.  Komisija do ... [12 mesecev po datumu prenosa te direktive o spremembi] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi tega okvirnega sklepa. V poročilu oceni obseg, v katerem so države članice sprejele potrebne ukrepe za uskladitev s tem okvirnim sklepom, vključno z njegovim tehničnim izvajanjem.

2.  Poročilu se po potrebi priložijo ustrezni zakonodajni predlogi.

3.  Komisija redno objavlja poročilo o izmenjavi ▌informacij iz kazenskih evidenc prek sistema ECRIS in o uporabi sistema ECRIS-TCN, zlasti na podlagi statističnih podatkov, ki jih posredujejo eu-LISA in države članice v skladu z Uredbo (EU) …/…(15) .Poročilo se prvič objavi leto po predložitvi poročila iz odstavka 1.

4.  Poročilo Komisije iz odstavka 3 obsega zlasti stopnjo izmenjave informacij med državami članicami, vključno z informacijami o državljanih tretjih držav, ter namen zahtevkov in njihovo število, vključno z zahtevki, ki ne izhajajo iz kazenskih postopkov, kot so varnostna preverjanja in zahtevki zadevnih oseb za informacije o svoji kazenski evidenci.“;

"

Člen 2

Nadomestitev Sklepa 2009/316/PNZ

Sklep 2009/316/PNZ se nadomesti za države članice, ki jih zavezuje ta direktiva, brez poseganja v obveznosti teh držav članic v zvezi z datumom za prenos navedenega sklepa.

Člen 3

Prenos

1.  Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do … [36 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive o spremembi]. Komisiji takoj sporočijo ▌besedilo teh predpisov.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v obstoječih zakonih in drugih predpisih sklicevanje na Sklep, nadomeščen s to direktivo, šteje za sklicevanje na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

2.  Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

3.  Države članice izvedejo tehnične prilagoditve iz člena 11(5) Okvirnega sklepa 2009/315/JHA, kakor je spremenjen s to direktivo, do ... [36 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive o spremembi].

Člen 4

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 2 se uporablja od …. [36 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive o spremembi]

Člen 5

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V …,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1)Stališče Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019.
(2)Okvirni sklep Sveta 2008/675/PNZ z dne 24. julija 2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami Evropske unije v novem kazenskem postopku (UL L 220, 15.8.2008, str. 32).
(3)Okvirni sklep Sveta 2009/315/PNZ z dne 26. februarja 2009 o organizaciji in vsebini izmenjave informacij iz kazenske evidence med državami članicami (UL L 93, 7.4.2009, str. 23).
(4)Sklep Sveta 2009/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ (UL L 93, 7.4.2009, str. 33).
(5)Uredba (EU) .../... Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o vzpostavitvi centraliziranega sistema za določitev držav članic, ki imajo informacije o obsodbah državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva (sistem ECRIS-TCN), z namenom dopolnitve evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc ter o spremembi Uredbe (EU) 2018/1726 (UL L …, str. …).
(6)+UL: prosimo, vstavite v besedilo številko uredbe iz dokumenta PE-CONS 88/18 (2017/0144(COD)) in v opombi vstavite številko, datum in sklic na UL navedene uredbe in v opombo sklic na navedeno uredbo.
(7)Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (UL L 335, 17.12.2011, str. 1).
(8)Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL L 119, 4.5.2016, str. 89).
(9)Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
(10)Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(11)Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).
(12)UL C 186, 25.5.2016, str. 7.
(13)+UL: prosimo, vstavite številko uredbe iz dokumenta PE-CONS 88/18 (2017/0144(COD)).
(14)+UL: prosimo, vstavite številko uredbe iz dokumenta PE-CONS 88/18 (2017/0144(COD)).
(15)+UL: prosimo, vstavite številko uredbe iz dokumenta PE-CONS 88/18 (2017/0144(COD)).


Centralizirani sistem za določitev držav članic, ki imajo informacije o obsodbah državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva (ECRIS-TCN) ***I
PDF 354kWORD 107k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi centraliziranega sistema za določitev držav članic, ki imajo informacije o obsodbah državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva, za dopolnitev in podporo evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS-TCN) ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 (COM(2017)0344 – C8-0217/2017 – 2017/0144(COD))
P8_TA-PROV(2019)0149A8-0018/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0344),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in točke (d) drugega pododstavka člena 82(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0217/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 19. decembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za proračun (A8-0018/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. marca 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi centraliziranega sistema za določitev držav članic, ki imajo informacije o obsodbah državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva (sistem ECRIS-TCN), z namenom dopolnitve evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc ter o spremembi Uredbe (EU) 2018/1726

P8_TC1-COD(2017)0144


EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti drugega pododstavka točke (d) člena 82(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(1),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Unija si je zastavila cilj, da za svoje državljane vzpostavi območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Ta cilj bi bilo treba med drugim doseči z ustreznimi ukrepi za preprečevanje kriminala ter boj proti njemu, vključno z organiziranim kriminalom in terorizmom.

(2)  Za uresničitev tega cilja je potrebno, da se lahko informacije o obsodbah, izrečenih v državah članicah, upoštevajo tudi zunaj države članice izreka obsodbe v novih kazenskih postopkih, kot je določeno v Okvirnem sklepu Sveta 2008/675/PNZ(2), pa tudi za preprečitev novih kaznivih dejanj.

(3)  Ta cilj predpostavlja izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc med pristojnimi organi držav članic. Takšno izmenjavo informacij urejajo in olajšujejo pravila Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ(3) ter evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (v nadaljnjem besedilu: sistem ECRIS), vzpostavljen s Sklepom Sveta 2009/316/PNZ(4).

(4)  Vendar obstoječi pravni okvir sistema ECRIS posebnosti zahtevkov v zvezi z državljani tretjih držav ne upošteva v zadostni meri. Čeprav je informacije o državljanih tretjih držav že mogoče izmenjevati prek sistema ECRIS, pa ni skupnega postopka ali mehanizma Unije, ki bi omogočal učinkovito, hitro in natančno izmenjavo.

(5)  Informacije o državljanih tretjih držav se v Uniji ne zbirajo v državi članici državljanstva, kot to velja za državljane držav članic v državah članicah državljanstva, temveč se hranijo samo v državah članicah, v katerih so bile obsodbe izrečene. Celovit pregled kazenske evidence določenega državljana tretje države se lahko zato pridobi le, če se informacije zahtevajo od vseh držav članic.

(6)  Takšni splošni zahtevki predstavljajo nesorazmerno upravno breme za vse države članice, tudi za tiste, ki nimajo informacij o zadevnem državljanu tretje države. To breme države članice v praksi odvrača od tega, da bi od drugih držav članic zahtevale informacije o državljanih tretjih držav, kar resno ovira izmenjavo teh informacij med njimi in omejuje njihov dostop do informacij iz kazenskih evidenc na informacije, shranjene v njihovem nacionalnem registru. Zaradi tega obstaja večje tveganje za neučinkovito in nepopolno izmenjavo informacij med državami članicami, kar vpliva na raven varnosti in zaščite, ki se zagotavlja državljanom in osebam s prebivališčem v Uniji.

(7)  Da bi izboljšali to stanje, bi bilo treba vzpostaviti sistem, prek katerega bi lahko osrednji organ države članice hitro in učinkovito ▌ ugotovil, katere druge države članice imajo informacije iz kazenskih evidenc o določenem državljanu tretje države ▌(v nadaljnjem besedilu: sistem ECRIS-TCN). Prek obstoječega okvira sistema ECRIS bi se lahko nato od zadevnih držav članic zahtevale informacije iz kazenskih evidenc v skladu z Okvirnim sklepom 2009/315/PNZ.

(8)  V tej uredbi bi bilo zato treba določiti pravila o vzpostavitvi centraliziranega sistema na ravni Unije, ki vsebuje osebne podatke, in pravila o razdelitvi odgovornosti med državo članico in organizacijo, odgovorno za razvoj in vzdrževanje centraliziranega sistema, ter morebitne posebne določbe o varstvu podatkov, potrebne za dopolnitev že obstoječe ureditve varstva podatkov ter zagotovitev ustrezne splošne ravni varstva ▌in varnosti podatkov ter varstva temeljnih pravic zadevnih oseb.

(9)  Cilj, da se državljanom Unije zagotovi območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok oseb, zahteva, da so zbrane tudi popolne informacije o obsodbah državljanov Unije, ki imajo državljanstvo tudi tretje države. Ker obstaja možnost, da bi se te osebe predstavile z enim ali več državljanstvi ter da bi se različne obsodbe hranile v državi članici izreka obsodbe ali v državi članici državljanstva, bi morali v področje uporabe te uredbe vključiti državljane Unije, ki imajo tudi državljanstvo tretje države. Če bi take osebe izključili, bi to privedlo do tega, da bi bile informacije v sistemu ECRIS-TCN nepopolne. To bi ogrozilo zanesljivost sistema. Ker pa imajo te osebe državljanstvo Unije, bi morali biti pogoji, pod katerimi se lahko njihovi podatki o prstnih odtisih vključijo v sistem ECRIS-TCN, primerljivi s pogoji, pod katerimi države članice izmenjujejo podatke o prstnih odtisih državljanov Unije prek sistema ECRIS, ki je bil vzpostavljen z Okvirnim sklepom 2009/315/PNZ in Sklepom 2009/316/PNZ. Zato bi bilo treba podatke o prstnih odtisih državljanov Unije, ki imajo tudi državljanstvo tretje države, vključiti v sistem ECRIS-TCN le takrat, kadar so bili zbrani v skladu z nacionalnim pravom v kazenskem postopku, pri čemer se razume, da bi bilo treba državam članicam v primeru takšne vključitve omogočiti, da uporabijo podatke o prstnih odtisih, odvzete za druge namene, kot je kazenski postopek, če je takšna uporaba dovoljena na podlagi nacionalnega prava.

(10)  Sistem ECRIS-TCN bi moral omogočiti obdelavo podatkov o prstnih odtisih z namenom določitve, katere države članice imajo informacije iz kazenske evidence o državljanu tretje države. Omogočati bi moral tudi obdelavo podob obraza za potrditev njegove istovetnosti. Bistveno je, da vnos in uporaba podatkov o prstnih odtisih in podob obraza ne presegata tistega, kar je nujno potrebno za doseganje cilja, spoštujeta temeljne pravice in koristi otrok ter sta usklajena z veljavnimi pravili Unije o varstvu podatkov.

(11)  Agencijo Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA), ki je bila ustanovljena z Uredbo (EU) 2018/1726 Evropskega parlamenta in Sveta(5), bi bilo treba glede na njene izkušnje z upravljanjem drugih obsežnih sistemov na področju pravosodja in notranjih zadev pooblastiti za razvoj in operativno upravljanje sistema ECRIS-TCN ▌. Njen mandat bi bilo treba ustrezno spremeniti, da bi upoštevali te nove naloge.

(12)  eu-LISA bi bilo treba zagotoviti ustrezno financiranje in osebje za izvajanje nalog iz te uredbe.

(13)  Ker je treba vzpostaviti tesne tehnične povezave med sistemom ECRIS-TCN in sistemom ECRIS, bi bilo treba eu-LISA pooblastiti tudi za nadaljnji razvoj in vzdrževanje referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS, pri čemer bi bilo treba njen mandat ustrezno spremeniti.

(14)  Štiri države članice so v skladu s Sklepom 2009/316/PNZ razvile svojo nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS in jo uporabljajo namesto referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS za izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc. Glede na posebnosti, ki so jih te države članice uvedle v svojih sistemih za nacionalno uporabo, in sredstva, ki so jih vložile, bi jim moralo biti dovoljeno, da uporabljajo nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS tudi za namene sistema ECRIS-TCN, če so izpolnjeni pogoji iz te uredbe.

(15)  Sistem ECRIS-TCN bi moral vsebovati le informacije o identiteti državljanov tretjih držav, ki so jih obsodila kazenska sodišča v Uniji. Takšne informacije o identiteti bi morale vključevati alfanumerične podatke in podatke o prstnih odtisih ▌. Prav tako bi moralo biti možno vključiti podobe obraza, kolikor pravo države članice, v kateri je izrečena obsodba, omogoča zbiranje in shranjevanje podob obraza obsojene osebe.

(16)  Alfanumerični podatki, ki bi jih morale države članice vnesti v osrednji sistem, bi morali vključevati priimek in imena obsojene osebe, pa tudi njen psevdonim ali vzdevek, če so take informacije osrednjemu organu na voljo. Če so zadevni državi članici poznani drugačni osebni podatki, na primer drugačen zapis imena v drugi abecedi, bi moralo biti možno takšne podatke vnesti v osrednji sistem kot dodatne informacije.

(17)  Kot dodatne informacije bi morali biti med alfanumerične podatke vključeni tudi identifikacijska številka ali vrsta in številka identifikacijskega dokumenta ali dokumentov zadevne osebe ter ime organa izdajatelja teh dokumentov, če ima osrednji organ takšne informacije. Država članica bi si morala prizadevati preveriti pristnost identifikacijskih dokumentov, preden zadevne informacije vnese v osrednji sistem. Glede na to, da bi bile lahko takšne informacije nezanesljive, je v vsakem primeru potrebna previdnost pri njihovi uporabi.

(18)  Osrednji organi bi morali sistem ECRIS-TCN uporabljati za določitev držav članic, ki imajo informacije iz kazenskih evidenc o državljanu tretje države, kadar se tovrstne informacije o tej osebi zahtevajo v zadevni državi članici za namene kazenskega postopka zoper to osebo ali za namene iz te uredbe. Medtem ko bi morali sistem ECRIS-TCN načeloma uporabljati v vseh takih primerih, pa bi moral imeti organ, pristojen za vodenje kazenskega postopka, možnost odločiti, da se sistem ECRIS-TCN ne bi smel uporabljati, če to ne bi bilo ustrezno glede na okoliščine primera, na primer pri nekaterih vrstah nujnih kazenskih postopkov, v primerih tranzita, ko so bile informacije iz kazenskih evidenc prek sistema ECRIS pridobljene nedavno, ali v zvezi z manjšimi kršitvami, zlasti manjšimi prometnimi prekrški, manjšimi kršitvami v zvezi s splošnimi občinskimi predpisi in manjšimi kršitvami javnega reda.

(19)  Državam članicam bi bilo treba omogočiti tudi, da sistem ECRIS-TCN uporabljajo za namene, ki niso določeni v tej uredbi, če je to določeno v nacionalnem pravu in je v skladu z njim. Da pa bi izboljšali preglednost uporabe sistema ECRIS-TCN, bi morale države članice o takšnih drugih namenih uradno obvestiti Komisijo, ki bi morala poskrbeti za objavo vseh teh uradnih obvestil v Uradnem listu Evropske unije.

(20)  Tudi drugi organi, ki zahtevajo informacije iz kazenskih evidenc, bi morali imeti možnost odločiti, da se sistem ECRIS-TCN ne bi smel uporabljati, če to ne bi bilo ustrezno glede na okoliščine primera, na primer če je treba opraviti nekatera standardna upravna preverjanja v zvezi s poklicnimi kvalifikacijami osebe, zlasti če je znano, da se informacije iz kazenskih evidenc ne bodo zahtevale od drugih držav članic, ne glede na rezultat iskanja v sistemu ECRIS-TCN. Vendar pa bi bilo treba sistem ECRIS-TCN uporabljati vedno, kadar zahtevo za informacije iz kazenske evidence predloži oseba, ki zaprosi za informacije o svoji kazenski evidenci v skladu z Okvirnim sklepom 2009/315/PNZ, ali kadar je zahteva predložena za pridobitev informacij iz kazenske evidence v skladu z Direktivo 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta(6).

(21)  Državljani tretjih držav bi morali imeti pravico, da lahko pridobijo pisne informacije v zvezi s svojo kazensko evidenco v skladu s pravom države članice, v kateri vložijo zahtevo za te informacije, in v skladu z Okvirnim sklepom 2009/315/PNZ. Preden zadevna država članica državljanu tretje države predloži te informacije, bi morala opraviti poizvedbo v sistemu ECRIS-TCN.

(22)  Državljani Unije, ki imajo tudi državljanstvo tretje države, bodo vključeni v sistem ECRIS-TCN le takrat, ko pristojni organi vedo, da imajo te osebe državljanstvo tretje države. V primeru, ko pristojni organi ne vedo, da imajo državljani Unije državljanstvo tretje države, pa je vseeno mogoče, da so bile te osebe prej že obsojene kot državljani tretjih držav. Da bi pristojnim organom zagotovili, da imajo popoln pregled nad kazensko evidenco, bi bilo treba omogočiti, da se lahko v sistemu ECRIS-TCN opravi poizvedba, s katero se preveri, ali ima katera od držav članic v zvezi z državljanom Unije informacije iz kazenske evidence o tej osebi kot državljanu tretje države.

(23)  Če se ugotovi ujemanje podatkov, evidentiranih v osrednjem sistemu, in podatkov, ki jih je država članica uporabila za iskanje (v nadaljnjem besedilu: zadetek), bi bilo treba informacije o identiteti, na katere se zadetek nanaša, predložiti skupaj z zadetkom. Osrednji organi bi rezultat iskanja lahko uporabili samo za namen vložitve zahtevka prek sistema ECRIS, Agencija Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust), ki je bila ustanovljena z Uredbo (EU) 2018/1727 Evropskega parlamenta in Sveta(7), Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol), ki je bila ustanovljena z Uredbo (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta(8) in Evropsko javno tožilstvo (EJT), ki je bilo ustanovljeno z Uredbo Sveta (EU) 2017/1939(9), pa bi rezultat iskanja lahko uporabili samo za namen vložitve zahtevka za informacije o obsodbah iz te uredbe.

(24)  V prvem primeru bi bilo treba podobe obraza, vključene v sistem ECRIS-TCN, uporabljati le za potrditev identitete državljana tretje države, da bi določili države članice, ki imajo informacije o predhodnih obsodbah zadevnega državljana tretje države. V prihodnosti ▌bi moralo biti mogoče, da bi se podobe obraza uporabljale tudi za avtomatizirano ugotavljanje ujemanja biometričnih podatkov, če bodo izpolnjene tehnične zahteve in zahteve glede politik v zvezi s tem. Komisija bi morala ob upoštevanju nujnosti in sorazmernosti, pa tudi tehničnega razvoja na področju programske opreme za prepoznavanje obrazov, oceniti razpoložljivost in pripravljenost zahtevane tehnologije pred sprejetjem delegiranega akta o uporabi podob obraza za identifikacijo državljanov tretjih držav z namenom določitve držav članic, ki imajo informacije o predhodnih obsodbah teh oseb.

(25)  Uporaba biometričnih podatkov je potrebna, ker je to najzanesljivejši način identifikacije državljanov tretjih držav na ozemlju držav članic, ki pogosto nimajo listin ali drugih sredstev za identifikacijo, poleg tega pa omogoča zanesljivejše ugotavljanje ujemanja njihovih podatkov.

(26)  Države članice bi morale v centralni sistem vnesti podatke o prstnih odtisih obsojenih državljanov tretjih držav, ki so bili odvzeti v skladu z nacionalnim pravom v kazenskih postopkih. Da bi bile v centralnem sistemu na voljo čim bolj popolne informacije o identiteti, bi morale države članice imet možnost, da v centralni sistem vnesejo tudi podatke o prstnih odtisih, ki niso bili odvzeti za namene kazenskega postopka, temveč za druge namene, če so ti podatki o prstnih odtisih na voljo za uporabo v kazenskem postopku v skladu z nacionalnim pravom.

(27)  V tej uredbi bi bilo treba določiti minimalna merila glede podatkov o prstnih odtisih, ki bi jih države članice morale vnesti v osrednji sistem. Državam članicam bi bilo treba dati na voljo izbiro, da vnesejo bodisi podatke o prstnih odtisih državljanov tretjih držav, ki jim je bila izrečena vsaj šestmesečna zaporna kazen, bodisi podatke o prstnih odtisih državljanov tretjih držav, obsojenih za kaznivo dejanje, ki se na podlagi prava zadevne države članice kaznuje z najvišjo zaporno kaznijo najmanj 12 mesecev.

(28)  Države članice bi morale v sistemu ECRIS-TCN ustvariti evidence v zvezi z obsojenimi državljani tretjih držav. To bi moralo biti po možnosti samodejno in brez nepotrebnega odlašanja, potem ko se njihova obsodba vnese v nacionalno kazensko evidenco. Države članice bi morale v skladu s to uredbo v osrednji sistem vnesti alfanumerične podatke in podatke o prstnih odtisih, povezane z obsodbami, izrečenimi po datumu začetka vnašanja podatkov v sistem ECRIS-TCN. Države članice bi morale od istega datuma in kadar koli pozneje imeti možnost vnašanja podob obraza v osrednji sistem.

(29)  Države članice bi morale v skladu s to uredbo v sistemu ECRIS-TCN ustvariti tudi evidence o državljanih tretjih držav, obsojenih pred datumom začetka vnašanja podatkov, da bi se zagotovila čim večja učinkovitost sistema. Vendar ne bi smele biti obvezane, da v ta namen zbirajo informacije, ki niso v njihovih kazenskih evidencah že pred datumom začetka vnašanja podatkov. Podatki o prstnih odtisih državljanov tretjih držav, odvzeti v zvezi s takšnimi predhodnimi obsodbami bi morali biti vključeni le, če so bili odvzeti med kazenskim postopkom in če zadevna država članica meni, da jih je mogoče jasno povezati z drugimi informacijami o identiteti v kazenski evidenci.

(30)  Izboljšanje izmenjave informacij o obsodbah bi moralo državam članicam pomagati pri izvajanju Okvirnega sklepa 2008/675/PNZ, v skladu s katerim morajo v novih kazenskih postopkih upoštevati predhodne obsodbe v drugih državah članicah, kolikor se predhodne nacionalne obsodbe upoštevajo na podlagi nacionalnega prava.

(31)  Zadetek v sistemu ECRIS-TCN ne bi smel samo po sebi pomeniti, da je bil zadevni državljan tretje države obsojen v državah članicah, navedenih v zadetku ▌. Obstoj predhodnih obsodb bi moral biti potrjen le na podlagi prejetih informacij iz kazenskih evidenc zadevnih držav članic.

(32)  Ne glede na možnost uporabe finančnih programov Unije v skladu z veljavnimi pravili bi morala vsaka država članica kriti svoje stroške za izvajanje, upravljanje, uporabo in vzdrževanje svoje podatkovne zbirke kazenskih evidenc in nacionalne podatkovne zbirke prstnih odtisov ter tehničnih prilagoditev, potrebnih za uporabo sistema ECRIS-TCN, vključno s povezavami do nacionalne osrednje točke dostopa.

(33)  Eurojust, Europol in EJT bi morali imeti dostop do sistema ECRIS-TCN z namenom določitve držav članic, ki imajo informacije iz kazenskih evidenc o državljanu tretje države, da bi lahko učinkoviteje opravljali svoje predpisane naloge. Eurojust bi moral imeti neposreden dostop do sistema ECRIS-TCN tudi pri opravljanju svoje naloge, ki mu je dodeljena s to uredbo, in sicer da brez poseganja v uporabo načela pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, tudi pravila o medsebojni pravni pomoči, deluje kot kontaktna točka za tretje države in mednarodne organizacije. Čeprav bi bilo treba upoštevati stališče držav članic, ki ne sodelujejo pri okrepljenem sodelovanju v zvezi z ustanovitvijo EJT, pa se EJT ne bi smel zavrniti dostop do informacij o obsodbah samo zato, ker zadevna država članica ne sodeluje pri tem okrepljenem sodelovanju.

(34)  Ta uredba določa stroga pravila o dostopu do sistema ECRIS-TCN in potrebne zaščitne ukrepe, vključno z odgovornostjo držav članic glede zbiranja in uporabe podatkov. Poleg tega določa, kako lahko posamezniki uveljavljajo svojo pravico do nadomestila, dostopa, popravka, izbrisa in pravnega varstva, zlasti pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nadzora obdelave podatkov, ki ga izvajajo neodvisni javni organi. Zato spoštuje temeljne pravice in svoboščine, zapisane zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s pravico do varstva osebnih podatkov, načelom enakosti pred zakonom in splošno prepovedjo diskriminacije. Tozadevno upošteva tudi Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter druge obveznosti s področja človekovih pravic na podlagi mednarodnega prava.

(35)  Za obdelavo osebnih podatkov s strani pristojnih nacionalnih organov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem, bi se morala uporabljati Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta(10) ▌. Za obdelavo osebnih podatkov s strani nacionalnih organov bi se morala uporabljati Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(11), če takšna obdelava ne spada v področje uporabe Direktive (EU) 2016/680. Zagotoviti bi bilo treba usklajen nadzor v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta(12), ki bi se morala uporabljati tudi za obdelavo osebnih podatkov s strani eu-LISA.

(36)  V zvezi s predhodnimi obsodbami bi morali osrednji organi alfanumerične podatke vnesti do konca obdobja za vnos podatkov na podlagi te uredbe, podatke o prstnih odtisih pa v dveh letih po datumu začetka delovanja sistema ECRIS-TCN. Države članice bi morale imeti možnost, da vse podatke vnesejo hkrati, če pri tem spoštujejo te roke.

(37)  Določiti bi bilo treba pravila o odgovornosti držav članic, Eurojusta, Europola, EJT ter eu-LISA za škodo, ki bi izhajala iz kakršne koli kršitve te uredbe.

(38)  Da bi bilo lažje določiti države članice, ki imajo informacije o predhodnih obsodbah državljanov tretjih držav, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi z dopolnitvijo te uredbe, v katerih se določi uporaba podob obraza za identifikacijo državljanov tretjih držav z namenom določitve držav članic, ki imajo informacije o predhodnih obsodbah. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(13). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(39)  Za zagotovitev enotnih pogojev za vzpostavitev in operativno upravljanje sistema ECRIS-TCN bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(14).

(40)  Države članice bi morale kar najhitreje sprejeti potrebne ukrepe za uskladitev s to uredbo, da bi zagotovili pravilno delovanje sistema ECRIS-TCN, ob upoštevanju časa, ki ga eu-LISA potrebuje za razvoj in izvajanje sistema ECRIS-TCN. Ne glede na to pa bi bilo treba državam članicam dati na voljo najmanj 36 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe, da sprejmejo ukrepe za uskladitev s to uredbo.

(41)  Ker cilja te uredbe, in sicer omogočanja hitre in učinkovite izmenjave točnih informacij iz kazenskih evidenc o državljanih tretjih držav, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se z uvedbo skupnih pravil lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(42)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(43)  V skladu s členoma 1 in 2 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(44)  V skladu s členom 3 in členom 4a(1) Protokola št. 21 je Združeno kraljestvo podalo uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(45)  V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(15) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 12. decembra 2017(16)

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja

Ta uredba:

(a)  vzpostavlja sistem za določitev držav članic, ki imajo informacije o predhodnih obsodbah državljanov tretjih držav (v nadaljnjem besedilu: sistem ECRIS-TCN);

(b)  ▌ določa pogoje, pod katerimi osrednji organi uporabljajo sistem ECRIS-TCN za pridobitev informacij o takšnih predhodnih obsodbah prek evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (v nadaljnjem besedilu: sistem ECRIS), ki je bil vzpostavljen s Sklepom 2009/316/PNZ, in pogoje, pod katerimi Eurojust, Europol in EJT uporabljajo sistem ECRIS-TCN.

Člen 2

Področje uporabe

Ta uredba se uporablja za obdelavo informacij o identiteti državljanov tretjih držav, ki so bili obsojeni v državah članicah, za namene določitve držav članic, v katerih so bile takšne obsodbe izrečene. Z izjemo točke (b)(ii) člena 5(1) se določbe te uredbe, ki se uporabljajo za državljane tretjih držav, uporabljajo tudi za državljane Unije, ki imajo državljanstvo tretje države in so bili obsojeni v državah članicah.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov ▌:

(1)  „obsodba“ pomeni vsako pravnomočno obsodbo kazenskega sodišča zoper fizično osebo zaradi storitve kaznivega dejanja, kolikor se obsodba vnese v kazensko evidenco države članice izreka obsodbe;

(2)  „kazenski postopek“ pomeni fazo pred sojenjem, sojenje in izvrševanje obsodbe;

(3)  „kazenska evidenca“ pomeni nacionalni register ali registre, v katere se v skladu z nacionalnim pravom vpisujejo obsodbe;

(4)  „država članica izreka obsodbe“ pomeni državo članico, v kateri je izrečena obsodba;

(5)  „osrednji organ“ pomeni organ ▌, ki je določen v skladu s členom 3(1) Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ;

(6)  „pristojni organi“ pomeni osrednje organe ter Eurojust, Europol in EJT, ki so pristojni za dostop do sistema ECRIS-TCN ali za poizvedovanje v njem v skladu s to uredbo;

(7)  „državljan tretje države“ pomeni osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 20(1) PDEU, ali osebo brez državljanstva ali osebo, katere državljanstvo ni znano ▌;

(8)  „osrednji sistem“ pomeni podatkovno zbirko oziroma podatkovne zbirke, ki jih razvija in vzdržuje eu-LISA in v katerih so shranjene informacije o identiteti državljanov tretjih držav, ki so bili obsojeni v državah članicah ▌;

(9)  „vmesniška programska oprema“ pomeni programsko opremo, ki jo gostijo pristojni organi in jim omogoča dostop do osrednjega sistema prek komunikacijske infrastrukture iz točke (d) člena 4(1);

(10)  „informacije o identiteti“ pomeni alfanumerične podatke, podatke o prstnih odtisih in podobe obraza, ki se uporabljajo pri ugotavljanju povezave med temi podatki in fizično osebo;

(11)  „alfanumerični podatki“ pomeni podatke, ki so predstavljeni s črkami, številkami, posebnimi znaki, razmiki med znaki in ločili;

(12)  „podatki o prstnih odtisih“ pomeni podatke o pritisnjenih in povaljanih odtisih vsakega prsta osebe;

(13)  „podoba obraza“ pomeni digitalno sliko obraza osebe;

(14)  „zadetek“ pomeni ujemanje oziroma ujemanja, ugotovljena s primerjavo informacij o identiteti, evidentiranih v osrednjem sistemu, in informacij o identiteti, uporabljenih za iskanje ▌;

(15)  „nacionalna osrednja točka dostopa“ pomeni nacionalno točko povezave do komunikacijske infrastrukture iz točke (d) člena 4(1);

(16)  „referenčna programska oprema za izvajanje sistema ECRIS“ pomeni programsko opremo, ki jo razvije Komisija in ki je državam članicam na voljo za izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc prek sistema ECRIS;

(17)  ‘nacionalni nadzorni organ’ pomeni neodvisni javni organ, ki ga ustanovi država članica na podlagi v skladu z veljavnimi pravili Unije o varstvu podatkov;

(18)  ‘nadzorni organi’ pomeni Evropski nadzornik za varstvo podatkov in nacionalne nadzorne organe.

Člen 4

Tehnična arhitektura sistema ECRIS-TCN

1.  Sistem ECRIS-TCN sestavljajo:

(a)  osrednji sistem, v katerem so shranjene informacije o identiteti obsojenih državljanov tretjih držav;

(b)  nacionalna osrednja točka dostopa v vsaki državi članici;

(c)  vmesniška programska oprema, ki pristojnim organom omogoča povezavo do osrednjega sistema prek nacionalnih osrednjih točk dostopa in komunikacijske infrastrukture iz točke (d);

(d)  komunikacijska infrastruktura med osrednjim sistemom in nacionalnimi osrednjimi točkami dostopa.

2.  Osrednji sistem gosti eu-LISA na svojih ▌tehničnih mestih.

3.  Vmesniška programska oprema je povezana z referenčno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS. Države članice uporabljajo referenčno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS oziroma, v okoliščinah in pod pogoji iz odstavkov 4 do 8, nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS za poizvedovanje v sistemu ECRIS-TCN in pošiljanje naknadnih zahtevkov za informacije iz kazenskih evidenc.

4.  Države članice, ki uporabljajo svojo nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS, so odgovorne, da zagotovijo, da ta njihovim nacionalnim organom za vodenje kazenske evidence omogoča, da v skladu s to uredbo uporabljajo sistem ECRIS-TCN, razen vmesniške programske opreme. V ta namen pred začetkom delovanja sistema ECRIS-TCN v skladu s členom 35(4) zagotovijo, da njihova nacionalna programska oprema za izvajanje sistema ECRIS-TCN deluje v skladu s protokoli in tehničnimi specifikacijami, določenimi v izvedbenih aktih iz člena 10, ter z vsemi nadaljnjimi tehničnimi zahtevami, ki jih na podlagi teh aktov določi eu-LISA v skladu s to uredbo.

5.  Dokler ne začnejo uporabljati referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS, države članice, ki uporabljajo svojo nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS, zagotovijo tudi, da so v njihovo nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS brez nepotrebnega odlašanja uvedene vse naknadne tehnične prilagoditve, ki so potrebne zaradi morebitnih sprememb tehničnih specifikacij, ki so določene v izvedbenih aktih iz člena 10, ali katerih koli nadaljnjih tehničnih zahtev, ki jih na podlagi teh aktov določi eu-LISA v skladu s to uredbo.

6.  Države članice, ki uporabljajo svojo nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS, krijejo vse stroške, ki nastanejo pri izvajanju, vzdrževanju in nadaljnjem razvoju njihove nacionalne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS in pri njenem povezovanju s sistemom ECRIS-TCN, razen vmesniške programske opreme.

7.  Če država članica, ki uporablja svojo nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS, ne more izpolnjevati svojih obveznosti iz tega člena, mora za uporabo sistema ECRIS-TCN uporabljati referenčno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS, tudi integrirano vmesniško programsko opremo.

8.  Zadevne države članice Komisiji posredujejo vse potrebne informacije za oceno, ki jo opravi Komisija na podlagi točke (b) člena 36(10).

POGLAVJE II

VNOS IN UPORABA PODATKOV S STRANI OSREDNJIH ORGANOV

Člen 5

Vnos podatkov v sistem ECRIS-TCN

1.  Za vsakega obsojenega državljana tretje države osrednji organ države članice izreka obsodbe ustvari podatkovni zapis v osrednjem sistemu. Podatkovni zapis vključuje:

(a)  kar zadeva alfanumerične podatke:

(i)  informacije, ki se vključijo, razen če te informacije v posameznih primerih osrednjemu organu niso znane (obvezne informacije):

–  priimek,

–  ime ali imena;

–  datum rojstva;

–  kraj rojstva (mesto in država);

–  državljanstvo ali državljanstva;

–  spol;

–  prejšnje ime ali imena, če je ustrezno;

–  oznako države članice izreka obsodbe;

(ii)  informacije, ki se vključijo, če so bile vnesene v kazensko evidenco (neobvezne informacije):

–  imena staršev;

(iii)  informacije, ki se vključijo, kadar so na voljo osrednjemu organu (dodatne informacije):

–  identifikacijsko številko ali vrsto in številko identifikacijskih dokumentov osebe ter naziv organa izdajatelja tega dokumenta;

–  psevdonime ali vzdevke;

(b)  kar zadeva podatke o prstnih odtisih:

(i)  podatke o prstnih odtisih, ki so bili odvzeti v skladu z nacionalnim pravom med kazenskim postopkom;

(ii)  vsaj podatke o prstnih odtisih, ki so bili odvzeti na podlagi katerega koli od naslednjih meril:

–  kadar je bila državljanu tretje države izrečena vsaj šestmesečna zaporna kazen;

ali

–  kadar je bil državljan tretje države obsojen v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se v skladu z nacionalnim pravom države članice kaznuje z najvišjo zaporno kaznijo najmanj 12 mesecev.

2.  Podatki o prstnih odtisih iz točke (b) odstavka 1 tega člena imajo tehnične specifikacije glede kakovosti, ločljivosti in obdelave podatkov o prstnih odtisih, določene v izvedbenem aktu iz točke (b) člena 10(1). Referenčna številka podatkov o prstnih odtisih obsojene osebe vključuje oznako države članice izreka obsodbe.

3.  Podatkovni zapis lahko vsebuje tudi podobe obraza obsojenega državljana tretje države, če pravo države članice izreka obsodbe omogoča zbiranje in shranjevanje podob obraza obsojenih oseb.

4.  Država članica izreka obsodbe po vnosu obsodbe v ▌kazensko evidenco ▌po možnosti samodejno in brez nepotrebnega odlašanja ustvari podatkovni zapis.

5.  Država članica izreka obsodbe ustvari tudi podatkovne zapise za obsodbe, izrečene pred datumom začetka vnašanja podatkov v skladu s členom 35(1), kolikor so podatki o obsojenih osebah shranjeni v njenih nacionalnih podatkovnih zbirkah. V teh primerih so podatki o prstnih odtisih vključeni le, če so bili odvzeti med kazenskim postopkom v skladu z nacionalnim pravom in če jih je mogoče jasno povezati z drugimi informacijami o identiteti v kazenski evidenci.

6.  Za izpolnitev obveznosti iz točk (b)(i) in (ii) odstavka 1 ter iz odstavka 5 lahko države članice uporabijo podatke o prstnih odtisih, odvzetih za druge namene, kot je kazenski postopek, če je takšna uporaba dovoljena na podlagi nacionalnega prava.

Člen 6

▌Podobe obraza

1.  Do začetka veljavnosti delegiranega akta iz odstavka 2 se smejo podobe obraza uporabljati le za potrditev identitete državljana tretje države, ki je bil identificiran na podlagi alfanumeričnega iskanja ali iskanja s podatki o prstnih odtisih.

2.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 37 v zvezi z dopolnitvijo te uredbe glede uporabe podob obraza za identifikacijo državljanov tretjih držav, ko bo to tehnično mogoče, z namenom določitve držav članic, ki imajo informacije o predhodnih obsodbah teh oseb. Pred izvršitvijo tega pooblastila Komisija ob upoštevanju nujnosti in sorazmernosti ter tehničnega razvoja na področju programske opreme za prepoznavanje obrazov oceni razpoložljivost in pripravljenost zahtevane tehnologije.

Člen 7

Uporaba sistema ECRIS-TCN za določitev držav članic, ki imajo informacije iz kazenskih evidenc

1.  Osrednji organi uporabljajo sistem ECRIS-TCN za določitev držav članic, ki imajo informacije iz kazenskih evidenc o državljanu tretje države, da bi prek sistema ECRIS dobili informacije o predhodnih obsodbah, kadar se informacije iz kazenskih evidenc o tej osebi zahtevajo v zadevni državi članici za namene kazenskega postopka zoper to osebo ali za katere od naslednjih namenov, če je to določeno v nacionalnem pravu in je v skladu z njim:

–  vpogled v kazensko evidenco osebe na njeno zahtevo;

–  varnostno preverjanje;

–  pridobitev licence ali dovoljenja;

–  preverjanje za namene zaposlitve;

–  preverjanje za prostovoljne dejavnosti, ki vključujejo neposredne ali redne stike z otroki ali ranljivimi osebami;

–  vizumski postopki, postopki za pridobitev državljanstva ter migracijski postopki, vključno z azilnimi postopki, in

–  preverjanja v zvezi z javnimi naročili in javnimi izpiti.

Vendar pa lahko v posebnih primerih, ki se razlikujejo od primerov, ko državljan tretje države osrednji organ zaprosi za informacije o svoji kazenski evidenci ali ko je podana zahteva za pridobitev informacij iz kazenskih evidenc na podlagi člena 10(2) Direktive 2011/93/EU, organ, ki zahteva informacije iz kazenske evidence, odloči, da taka uporaba sistema ECRIS-TCN ni ustrezna.

2.  Država članica, ki se odloči, da bo, če je to določeno v nacionalnem pravu in je v skladu z njim, uporabila sistem ECRIS-TCN za druge namene, kot so nameni iz odstavka 1, da bi prek sistema ECRIS dobila informacije o predhodnih obsodbah, Komisijo do datuma začetka delovanja iz člena 35(4) ali naknadno uradno obvesti o takšnih drugih namenih in njihovih spremembah. Komisija objavi takšna uradna obvestila v Uradnem listu Evropske unije v 30 dneh po njihovem prejemu.

3.  Eurojust, Europol ▌in EJT lahko opravijo poizvedbo v sistemu ECRIS-TCN, da bi določili države članice, ki imajo informacije iz kazenskih evidenc o državljanu tretje države, v skladu s členi 14 do 18. Vendar podatkov v sistem ECRIS-TCN ne vnašajo ter jih v njem ne popravljajo ali brišejo.

4.  Za namene iz odstavkov 1, 2 in 3 lahko pristojni organi v sistemu ECRIS-TCN opravijo tudi poizvedbo, s katero preverjajo, ali ima katera od držav članic v zvezi z državljanom Unije, informacije iz kazenske evidence o tej osebi kot državljanu tretje države.

5.  Pristojni organi lahko pri poizvedovanju v sistemu ECRIS-TCN uporabijo vse ali samo nekatere podatke iz člena 5(1). Minimalni podatki, ki so potrebni za poizvedovanje v sistemu, se določijo v izvedbenem aktu, sprejetem v skladu s točko (g) člena 10(1).

6.  Pristojni organi lahko pri poizvedovanju v sistemu ECRIS-TCN uporabijo tudi ▌podobe obraza ▌, če se ta funkcija izvaja v skladu s členom 6(2).

7.  V primeru zadetka osrednji sistem pristojnemu organu samodejno zagotovi informacije o državah članicah, ki imajo informacije iz kazenskih evidenc o državljanu tretje države, skupaj s povezanimi referenčnimi številkami in morebitnimi ustreznimi podatki o identiteti. Takšni podatki o identiteti se uporabljajo samo za namene preverjanja identitete zadevnega državljana tretje države. Rezultate iskanja v osrednjem sistemu se sme uporabiti le za namene zahtevka v skladu s členom 6 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ ali zahtevka iz člena 17(3) te uredbe.

8.  Če ni zadetka, osrednji sistem o tem samodejno obvesti pristojni organ.

POGLAVJE III

HRAMBA IN SPREMEMBA PODATKOV

Člen 8

Obdobje hrambe podatkov

1.  Vsak ▌podatkovni zapis se hrani v osrednjem sistemu, dokler so podatki, ki se nanašajo na obsodbe zadevne osebe, shranjeni v ▌kazenskih evidencah ▌.

2.  Po izteku obdobja hrambe iz odstavka 1 osrednji organ države članice izreka obsodbe iz osrednjega sistema izbriše ▌ podatkovni zapis, tudi podatke o prstnih odtisih ali podobe obraza. Izbris se po možnosti izvede samodejno, v vsakem primeru pa najpozneje v enem mesecu po izteku obdobja hrambe.

Člen 9

Sprememba in izbris podatkov

1.  Države članice lahko spremenijo ali izbrišejo podatke, ki so jih vnesle v sistem ECRIS-TCN.

2.  Za vsako naknadno spremembo informacij v kazenskih evidencah ▌, ki so privedle do podatkovnega zapisa v skladu s členom 5, država članica izreka obsodbe brez nepotrebnega odlašanja izvede enako spremembo informacij iz podatkovnega zapisa v osrednjem sistemu.

3.  Če država članica izreka obsodbe utemeljeno meni, da so podatki, ki jih je evidentirala v osrednjem sistemu, netočni ali da so bili obdelani v osrednjem sistemu v nasprotju s to uredbo:

(a)  takoj začne postopek za preverjanje točnosti zadevnih podatkov ali zakonitosti njihove obdelave, kot je ustrezno;

(b)  po potrebi popravi podatke ali jih izbriše iz osrednjega sistema brez nepotrebnega odlašanja.

4.  Če država članica, ki ni država članica izreka obsodbe in vnosa podatkov, utemeljeno meni, da so podatki, evidentirani v osrednjem sistemu, netočni ali da so bili obdelani v osrednjem sistemu v nasprotju s to uredbo, o tem brez nepotrebnega odlašanja obvesti osrednji organ države članice izreka obsodbe.

Država članica izreka obsodbe:

(a)  takoj začne postopek za preverjanje točnosti zadevnih podatkov ali zakonitosti njihove obdelave, kot je ustrezno;

(b)  po potrebi popravi podatke ali jih izbriše iz osrednjega sistema brez nepotrebnega odlašanja;

(c)  brez nepotrebnega odlašanja obvesti drugo državo članico, da je popravila ali izbrisala podatke ali o razlogih, zakaj podatkov ni popravila ali izbrisala.

POGLAVJE IV

RAZVOJ, DELOVANJE IN ODGOVORNOSTI

Člen 10

Izvedbeni akti, ki jih sprejme Komisija

1.  Komisija čim prej sprejme izvedbene akte, potrebne za tehnični razvoj in ▌ izvajanje sistema ECRIS-TCN, in sicer zlasti akte o:

(a)  tehničnih specifikacijah za obdelavo alfanumeričnih podatkov;

(b)  tehničnih specifikacijah za kakovost, ločljivost in obdelavo podatkov o prstnih odtisih ▌;

(c)  tehničnih specifikacijah za vmesniško programsko opremo;

(d)  tehničnih specifikacijah za kakovost, ločljivost in obdelavo podob obraza za namene, in pod pogoji, iz člena 6;

(e)  kakovosti podatkov, vključno z mehanizmom in postopki za preverjanje kakovosti podatkov;

(f)  vnosu podatkov v skladu s členom 5;

(g)  dostopu do sistema ECRIS-TCN in poizvedovanju v njem v skladu s členom 7;

(h)  spremembi in izbrisu podatkov v skladu s členoma 8 in 9;

(i)  vodenju dnevnikov in dostopu do njih v skladu s členom 31;

(j)  delovanju osrednjega odložišča ter pravilih o varnosti in varstvu podatkov, ki se uporabljajo za odložišče, v skladu s členom 32;

(k)  zagotavljanju statističnih podatkov v skladu s členom 32;

(l)  zahtevah glede uspešnosti in razpoložljivosti sistema ECRIS-TCN, tudi minimalnih specifikacijah in zahtevah za uspešnost biometrične identifikacije v sistemu ECRIS-TCN, zlasti glede potrebne stopnje napačne pozitivne identifikacije in stopnje napačne negativne identifikacije.

2.  Izvedbeni akti iz odstavka 1 se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 38(2).

Člen 11

Razvoj in operativno upravljanje sistema ECRIS-TCN

1.  eu-LISA je odgovorna za razvoj sistema ECRIS-TCN v skladu z načelom vgrajenega in privzetega varstva podatkov. Odgovorna je tudi za operativno upravljanje sistema ECRIS-TCN. Razvoj zajema pripravo in izvajanje tehničnih specifikacij, preskušanje in splošno usklajevanje projektov.

2.  eu-LISA je odgovorna tudi za nadaljnji razvoj in vzdrževanje referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS.

3.  eu-LISA določi zasnovo fizične arhitekture sistema ECRIS-TCN, vključno s tehničnimi specifikacijami in razvojem v zvezi z osrednjim sistemom, nacionalno osrednjo točko dostopa in vmesniško programsko opremo. To zasnovo sprejme njen upravni odbor na podlagi pozitivnega mnenja Komisije.

4.  eu-LISA razvije in vzpostavi sistem ECRIS-TCN čim prej po začetku veljavnosti te uredbe ▌ in po sprejetju izvedbenih aktov iz člena 10 s strani Komisije.

5.  Pred fazo zasnove in razvoja sistema ECRIS-TCN upravni odbor eu-LISA ustanovi odbor za upravljanje programa, ki ga sestavlja deset članov.

Odbor za upravljanje programa sestavlja osem članov, ki jih imenuje upravni odbor, poleg njih pa še predsednik svetovalne skupine iz člena 39 in en član, ki ga imenuje Komisija. Člani, ki jih imenuje upravni odbor, se izberejo le med tistimi državami članicami, za katere so po pravu Unije zakonodajni instrumenti, ki urejajo sistem ECRIS, v celoti zavezujoči in ki bodo sodelovale pri sistemu ECRIS-TCN. Upravni odbor zagotovi, da imajo člani, ki jih imenuje v odbor za upravljanje programa, potrebne izkušnje in znanje glede razvoja in upravljanja informacijskih sistemov, ki podpirajo pravosodne organe in organe, pristojne za vodenje kazenskih evidenc.

eu-LISA sodeluje pri delu odbora za upravljanje programa. Predstavniki eu-LISA se zato udeležujejo sej odbora za upravljanje programa, da bi poročali o delu v zvezi z zasnovo in razvojem sistema ECRIS-TCN in o vsem drugem z njim povezanem delu in dejavnostih.

Odbor za upravljanje programa se sestane vsaj enkrat na tri mesece ali pogosteje, če je to potrebno. Zagotovi ustrezno vodenje faze zasnove in razvoja sistema ECRIS-TCN ter skladnost med osrednjimi in nacionalnimi projekti v zvezi s sistemom ECRIS-TCN ter z nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS. Upravnemu odboru eu-LISA redno in po možnosti enkrat na mesec predloži pisna poročila o napredku projekta. Odbor za upravljanje programa nima pristojnosti za sprejemanje odločitev ali pooblastil za zastopanje članov upravnega odbora.

6.  Odbor za upravljanje programa določi svoj poslovnik, ki vključuje zlasti pravila o:

(a)  predsedovanju;

(b)  krajih sestankov;

(c)  pripravi sestankov;

(d)  dopuščanju udeležbe strokovnjakov na sestankih;

(e)  komunikacijskih načrtih, ki zagotavljajo popolno obveščenost članov upravnega odbora, ki ne sodelujejo na sestankih.

7.  Odboru za upravljanje programa predseduje država članica, ki jo v skladu s pravom Unije v celoti zavezujejo zakonodajni instrumenti o sistemu ECRIS ter zakonodajni instrumenti o razvoju, vzpostavitvi, delovanju in uporabi vseh obsežnih informacijskih sistemov, ki jih upravlja eu-LISA.

8.  Vse potne stroške in stroške bivanja članov odbora za upravljanje programa krije eu-LISA. Pri tem se smiselno uporablja člen 10 njenega poslovnika. Sekretariat odbora za upravljanje programa zagotovi eu-LISA.

9.  Med fazo zasnove in razvoja svetovalno skupino iz člena 39 sestavljajo nacionalni projektni vodje za sistem ECRIS-TCN, predseduje pa ji eu-LISA. Svetovalna skupina se med fazo zasnove in razvoja ter do začetka delovanja sistema ECRIS-TCN redno sestaja, po možnosti vsaj enkrat mesečno. Po vsakem srečanju poroča odboru za upravljanje programa ▌. Zagotavlja tehnično znanje za pomoč pri nalogah odbora za upravljanje programa in spremlja pripravljenost držav članic.

10.  eu-LISA zaradi stalnega zagotavljanja zaupnosti in celovitosti podatkov, shranjenih v sistemu ECRIS-TCN, v sodelovanju z državami članicami zagotavlja ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe ter pri tem upošteva najsodobnejše tehnologije, stroške izvajanja in tveganja, povezana z obdelavo.

11.  eu-LISA je odgovorna za naslednje naloge v zvezi s komunikacijsko infrastrukturo iz točke (d) člena 4(1):

(a)  nadzor;

(b)  varnost;

(c)  usklajevanje odnosov med državami članicami in ponudnikom komunikacijske infrastrukture.

12.  Komisija je odgovorna za vse druge naloge, povezane s komunikacijsko infrastrukturo iz točke (d) člena 4(1), zlasti za:

(a)  naloge v zvezi z izvrševanjem proračuna;

(b)  nabavo in posodabljanje;

(c)  pogodbena vprašanja.

13.  eu-LISA razvije in vzdržuje mehanizem in postopke za preverjanje kakovosti podatkov, shranjenih v sistemu ECRIS-TCN, ter redno poroča državam članicam. Komisiji redno poroča o težavah, ki se pojavijo, in zadevnih državah članicah.

14.  Operativno upravljanje sistema ECRIS-TCN obsega vse naloge, ki so potrebne za delovanje sistema v skladu s to uredbo, zlasti vzdrževalna dela in tehnični razvoj, ki so potrebni za zagotovitev zadovoljive ravni delovanja sistema ECRIS-TCN v skladu s tehničnimi specifikacijami.

15.  eu-LISA opravlja naloge v zvezi z zagotavljanjem usposabljanja o tehnični uporabi sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS.

16.  Ne glede na člen 17 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, določenih v Uredbi Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68(17), eu-LISA za vse svoje osebje, ki mora delati s podatki, evidentiranimi v osrednjem sistemu, uporablja ustrezna pravila glede poklicne molčečnosti ali druge enakovredne obveznosti glede zaupnosti. Ta obveznost velja tudi potem, ko tem osebam preneha funkcija ali ko prekinejo delovno razmerje ali dokončajo svoje dejavnosti.

Člen 12

Odgovornosti držav članic

1.  Vsaka država članica je odgovorna za:

(a)  zagotavljanje varne povezave med svojimi nacionalnimi kazenskimi evidencami ▌in podatkovnimi zbirkami prstnih odtisov ter nacionalno osrednjo točko dostopa;

(b)  razvoj, delovanje in vzdrževanje povezave iz točke (a);

(c)  zagotavljanje povezave med svojimi nacionalnimi sistemi in referenčno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS;

(d)  upravljanje in ureditev dostopa ustrezno pooblaščenega osebja osrednjih organov do sistema ECRIS-TCN v skladu s to uredbo ter za vzpostavitev in redno posodabljanje seznama takšnega osebja in profilov iz točke (g) člena 19(3).

2.  Vsaka država članica zagotovi osebju osrednjega organa, ki ima pravico dostopa do sistema ECRIS-TCN, ustrezno usposabljanje, ki zajema zlasti pravila o varnosti in varstvu podatkov ter veljavne temeljne pravice, preden ga pooblasti za obdelavo podatkov, shranjenih v osrednjem sistemu.

Člen 13

Odgovornost za uporabo podatkov

1.  V skladu z veljavnimi pravili Unije o varstvu podatkov vsaka država članica zagotovi, da se podatki, evidentirani v sistemu ECRIS-TCN, obdelujejo zakonito in zlasti da:

(a)  ima le ustrezno pooblaščeno osebje dostop do podatkov za opravljanje svojih nalog;

(b)  so podatki pridobljeni zakonito ter na način, ki popolnoma spoštuje človekovo dostojanstvo in temeljne pravice državljana tretje države;

(c)  so podatki zakonito vneseni v sistem ECRIS-TCN;

(d)  so podatki ob vnosu v sistem ECRIS-TCN točni in posodobljeni.

2.  eu-LISA zagotovi, da sistem ECRIS-TCN deluje v skladu s to uredbo, delegiranim aktom iz člena 6(2) in izvedbenimi akti iz člena 10 ter Uredbo (EU) 2018/1725. Zlasti sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti osrednjega sistema ter komunikacijske infrastrukture iz točke (d) člena 4(1), brez poseganja v odgovornosti posamezne države članice.

3.  eu-LISA čim prej obvesti Evropski parlament, Svet in Komisijo ter Evropskega nadzornika za varstvo podatkov o ukrepih, ki jih sprejme v skladu z odstavkom 2 za začetek delovanja sistema ECRIS-TCN.

4.  Komisija da informacije iz odstavka 3 na voljo državam članicam in javnosti prek javnega spletnega mesta, ki se redno posodablja.

Člen 14

Dostop Eurojusta, Europola in EJT

1.  Za namene izvajanja člena 17 in opravljanja svojih nalog iz člena 2 Uredbe (EU) 2018/1727 ima Eurojust neposreden dostop do sistema ECRIS-TCN, in sicer z namenom določitve držav članic, ki imajo informacije o predhodnih obsodbah državljanov tretjih držav.

2.  Za namene opravljanja svojih nalog iz točk (a) do (e) in (h) člena 4(1) Uredbe (EU) 2016/794 ima Europol neposreden dostop do sistema ECRIS-TCN, in sicer z namenom določitve držav članic, ki imajo informacije o predhodnih obsodbah državljanov tretjih držav.

3.  Za namene opravljanja svojih nalog iz člena 4 Uredbe (EU) 2017/1939 ima EJT neposreden dostop do sistema ECRIS-TCN, in sicer z namenom določitve držav članic, ki imajo informacije o predhodnih obsodbah državljanov tretjih držav.

4.  V primeru zadetka z navedbo držav članic, ki imajo informacije iz kazenskih evidenc o državljanu tretje države, lahko Eurojust, Europol in EJT preko svojih stikov z nacionalnimi organi teh držav članic zahtevajo informacije iz kazenskih evidenc na način, določen v njihovih ustreznih ustanovitvenih instrumentih.

Člen 15

Dostop pooblaščenega osebja Eurojusta, Europola in EJT

Eurojust, Europol in EJT so odgovorni za upravljanje in ureditev dostopa ustrezno pooblaščenega osebja do sistema ECRIS-TEN v skladu s to uredbo in ▌za vzpostavitev in redno posodabljanje seznama takega osebja in profilov njegovih članov.

Člen 16

Odgovornosti Eurojusta, Europola ▌ in EJT ▌

▌Eurojust, Europol ▌ in EJT:

(a)  vzpostavijo tehnične pogoje za povezavo do sistema ECRIS-TCN in so odgovorni za vzdrževanje te povezave ▌;

(b)  zagotovijo ustrezno usposabljanje, ki zajema zlasti pravila o varnosti in varstvu podatkov ter veljavne temeljne pravice, za člane svojega osebja, ki imajo pravico dostopa do sistema ECRIS-TCN, preden jih pooblastijo za obdelavo podatkov, shranjenih v osrednjem sistemu ▌;

(c)  zagotovijo, da so osebni podatki, ki jih obdelujejo na podlagi te uredbe, zaščiteni v skladu z veljavnimi pravili o varstvu podatkov.

Člen 17

Kontaktna točka za tretje države in mednarodne organizacije

1.  Tretje države in mednarodne organizacije lahko za namene kazenskih postopkov zahtevke za informacije o tem, katere države članice, če sploh katere, imajo informacije iz kazenske evidence državljanov tretjih držav, pošljejo Eurojustu. Pri tem uporabijo standardni obrazec iz Priloge k tej uredbi.

2.  Ko Eurojust prejme zahtevek iz odstavka 1, uporabi sistem ECRIS-TCN za določitev, katere države članice, če sploh katere, imajo informacije iz kazenskih evidenc o zadevnem državljanu tretje države.

3.  V primeru zadetka Eurojust pri državah članicah, ki imajo informacije iz kazenskih evidenc o zadevnem državljanu tretje države, preveri, ali soglašajo s tem, da Eurojust tretji državi ali mednarodni organizaciji sporoči imena zadevnih držav članic. Kadar ta država članica da svoje soglasje, Eurojust tretji državi ali mednarodni organizaciji sporoči ime te države članice in jo seznani s tem, kako lahko v skladu z veljavnimi postopki zahteva izpiske iz kazenskih evidenc pri tej državi članici.

4.  Če zadetka ni ali če Eurojust ne more priskrbeti odgovora v skladu z odstavkom 3 na zahtevke, podane na podlagi tega člena, obvesti zadevno tretjo državo ali mednarodno organizacijo, da je zaključil postopek, pri tem pa ne navede, ali ima katera od držav članic informacije iz kazenskih evidenc o zadevni osebi.

Člen 18

Zagotavljanje informacij tretji državi, mednarodni organizaciji ali zasebniku

Eurojust, Europol, EJT in osrednji organi tretji državi, mednarodni organizaciji ali zasebniku ne smejo posredovati ali dati na voljo informacij o državljanu tretje države, pridobljenih iz sistema ECRIS-TCN. Ta člen ne posega v člen 17(3).

Člen 19

Varnost podatkov

1.  eu-LISA sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti sistema ECRIS-TCN, brez poseganja v odgovornosti posameznih držav članic in ob upoštevanju varnostnih ukrepov iz odstavka 3.

2.  Kar zadeva delovanje sistema ECRIS-TCN, eu-LISA sprejme potrebne ukrepe, da doseže cilje iz odstavka 3, vključno s sprejetjem varnostnega načrta ter načrta neprekinjenega delovanja in sanacije po nesreči, ter da zagotovi, da se lahko nameščeni sistemi v primeru prekinitve ponovno vzpostavijo.

3.  Države članice zagotovijo varnost podatkov pred in med njihovim pošiljanjem nacionalni osrednji točki dostopa ter ob njihovem prejemu od te točke. Vsaka država članica zlasti:

(a)  fizično zaščiti podatke, med drugim s pripravo kontingentnih načrtov za zaščito ▌infrastrukture;

(b)  prepreči dostop nepooblaščenim osebam do nacionalnih objektov, v katerih država članica izvaja dejavnosti v zvezi s sistemom ECRIS-TCN;

(c)  prepreči nepooblaščeno branje, kopiranje, spreminjanje ali odstranjevanje nosilcev podatkov;

(d)  prepreči nepooblaščen vnos podatkov in nepooblaščeno preverjanje, spreminjanje ali brisanje shranjenih osebnih podatkov;

(e)  prepreči nepooblaščeno obdelavo podatkov v sistemu ECRIS-TCN in kakršno koli nepooblaščeno spreminjanje ali brisanje podatkov, ki so bili obdelani v sistemu;

(f)  zagotovi, da imajo osebe, pooblaščene za dostop do sistema ECRIS-TCN, dostop samo do podatkov, ki jih zajema njihovo pooblastilo za dostop, in sicer samo na podlagi individualne uporabniške identitete ter zaupnega načina dostopa;

(g)  zagotovi, da vsi organi, ki imajo pravico dostopa do sistema ECRIS-TCN, ustvarijo profile z opisom funkcij in odgovornosti oseb, pooblaščenih za vnos, popravek, izbris, uporabo ter iskanje podatkov, ter njihove profile na zahtevo brez nepotrebnega odlašanja dajo na voljo ▌nacionalnim nadzornim organom;

(h)  zagotovi, da se lahko preveri in ugotovi, katerim organom, uradom in agencijam Unije se lahko prek opreme za prenos podatkov pošiljajo osebni podatki;

(i)  zagotovi, da se lahko preveri in ugotovi, kateri podatki so bili obdelani v sistemu ECRIS-TCN ter kdo jih je obdeloval, kdaj in za kateri namen;

(j)  prepreči nepooblaščeno branje, kopiranje, spreminjanje ali brisanje osebnih podatkov med njihovim pošiljanjem v sistem ECRIS-TCN ali iz njega ali med prenosom nosilcev podatkov, zlasti z ustreznimi tehnikami šifriranja;

(k)  spremlja učinkovitost varnostnih ukrepov iz tega odstavka in sprejme potrebne organizacijske ukrepe v zvezi z notranjim spremljanjem in nadzorom, da se zagotovi skladnost s to uredbo.

4.  eu-LISA in države članice sodelujejo pri zagotavljanju usklajenega pristopa glede varnosti podatkov, ki temelji na postopku za obvladovanje varnostnega tveganja, ki zajema celoten sistem ECRIS-TCN.

Člen 20

Odgovornost

1.  Katera koli oseba ali država članica, ki utrpi materialno ali nematerialno škodo zaradi nezakonitega postopka obdelave podatkov ali katerega koli drugega dejanja, ki je v neskladju s to uredbo, je upravičena do nadomestila od:

(a)  države članice, ki je odgovorna za povzročeno škodo, ali

(b)  eu-LISA, kadar ta ni ravnala v skladu s svojimi obveznostmi iz te uredbe ali iz Uredbe (EU) 2018/1725.

Država članica, ki je odgovorna za povzročeno škodo, oziroma eu-LISA je v celoti ali delno oproščena odgovornosti, če dokaže, da za okoliščine, ki so povzročile škodo, ni odgovorna.

2.  Če država članica, Eurojust, Europol ali EJT zaradi kakršnega koli neizpolnjevanja obveznosti iz te uredbe povzroči škodo sistemu ECRIS-TCN, je zadevna država članica, Eurojust, Europol oziroma EJT odgovoren za takšno škodo, razen če eu-LISA ali druga država članica, ki sodeluje pri sistemu, ni sprejela primernih ukrepov za preprečitev škode ali zmanjšanje njenega učinka.

3.  Odškodninske zahtevke zoper državo članico zaradi škode iz odstavkov 1 in 2 ureja pravo tožene države članice. Oškodninske zahtevke zoper eu-LISA, Eurojust, Europol in EJT zaradi škode iz odstavkov 1 in 2 urejajo njihovi ustrezni ustanovitveni akti.

Člen 21

Notranje spremljanje

Države članice zagotovijo, da vsak osrednji organ sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev skladnosti s to uredbo, ter po potrebi sodeluje z nadzornimi organi.

Člen 22

Kazni

Vsakršna zloraba podatkov, vnesenih v sistem ECRIS-TCN, se kaznuje z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi ali disciplinskimi ukrepi v skladu z nacionalnim pravom oziroma pravom Unije.

POGLAVJE V

PRAVICE IN NADZOR NA PODROČJU VARSTVA PODATKOV

Člen 23

Upravljavec in obdelovalec podatkov

1.  Vsak osrednji organ šteje za upravljavca podatkov v skladu z veljavnimi pravili Unije o varstvu podatkov za obdelovanje osebnih podatkov s strani države članice tega osrednjega organa na podlagi te uredbe.

2.  eu-LISA šteje za obdelovalca podatkov v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725, kar zadeva osebne podatke, ki jih države članice vnesejo v osrednji sistem.

Člen 24

Namen obdelave osebnih podatkov

1.  Podatki, vneseni v osrednji sistem, se obdelujejo le za določitev držav članic, ki imajo informacije iz kazenskih evidenc državljanov tretjih držav.

2.  Z izjemo ustrezno pooblaščenega osebja Eurojusta, Europola in EJT, ki ima dostop do sistema ECRIS-TCN za namene te uredbe, je dostop do sistema ECRIS-TCN omejen izključno na ustrezno pooblaščeno osebje osrednjih organov ▌. Dostop je omejen na obseg, potreben za opravljanje nalog v skladu z nameni iz odstavka 1, in na to, kar je nujno in sorazmerno z zastavljenimi cilji.

Člen 25

Pravica do dostopa, popravka, izbrisa in omejitve obdelave

1.  Državljani tretjih držav lahko svoje zahtevke v zvezi s pravicami dostopa do osebnih podatkov, do popravka in izbrisa ter omejitve obdelave osebnih podatkov, določenimi v veljavnih pravilih Unije o varstvu podatkov, vložijo pri osrednjem organu katere koli države članice.

2.  Kadar se zahtevek vloži pri državi članici, ki ni država članica izreka obsodbe, ta ▌država članica zahtevek posreduje državi članici izreka obsodbe brez nepotrebnega odlašanja, v vsakem primeru pa v 10 delovnih dneh po prejemu zahtevka. Država članica izreka obsodbe po prejemu zahtevka:

(a)  takoj začne postopek za preverjanje točnosti zadevnih podatkov ali zakonitosti njihove obdelave v sistemu ECRIS-TCN in

(b)  brez nepotrebnega odlašanja odgovori državi članici, ki ji je posredovala zahtevek.

3.  Če so podatki, evidentirani v sistemu ECRIS-TCN, ▌netočni ali so bili obdelani nezakonito, jih država članica izreka obsodbe popravi ali izbriše v skladu s členom 9. Država članica izreka obsodbe oziroma država članica, ki je prejela zahtevek, zadevno osebo brez nepotrebnega odlašanja pisno obvesti o popravku ali izbrisu podatkov, ki se nanašajo nanjo. Država članica izreka obsodbe prav tako brez nepotrebnega odlašanja obvesti druge države članice, ki so prejele informacije o obsodbah, pridobljene na podlagi poizvedbe v sistemu ECRIS-TCN, o tem, kakšni ukrepi so bili sprejeti.

4.  Če se država članica izreka obsodbe ne strinja, da so podatki, evidentirani v sistemu ECRIS-TCN, netočni ali da so bili obdelani nezakonito, sprejme upravno ali sodno odločbo, v kateri zadevni osebi ▌pisno obrazloži, zakaj ni pripravljena popraviti ali izbrisati podatkov, ki se nanašajo nanjo. Takšni primeri se lahko, če je ustrezno, sporočijo nacionalnemu nadzornemu organu.

5.  Država članica, ki je sprejela ▌odločbo na podlagi odstavka 4, zadevni osebi predloži tudi informacije o tem, kaj lahko ukrene, če ▌obrazložitev iz odstavka 4 zanjo ni sprejemljiva. To vključuje informacije o tem, kako vložiti tožbo ali pritožbo pri pristojnih organih ali sodiščih zadevne države članice, ter o vsakršni pomoči, vključno s pomočjo nacionalnih nadzornih organov, ki je na voljo v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice.

6.  Vsak zahtevek, vložen v skladu z odstavkom 1, vsebuje ▌informacije, potrebne za identifikacijo zadevne osebe. Te informacije se uporabljajo izključno za uveljavljanje pravic iz odstavka 1 ter se takoj po tem izbrišejo.

7.  Kadar se uporablja odstavek 2, osrednji organ, pri katerem je bil zahtevek vložen, vodi pisno evidenco o takem zahtevku in o tem, kako je bil obravnavan in kateremu organu je bil posredovan. Na zahtevo nacionalnega nadzornega organa da osrednji organ to evidenco brez odlašanja na voljo zadevnemu nadzornemu organu. Osrednji organ in nacionalni nadzorni organ izbrišeta takšne evidence po treh letih od njihovega nastanka.

Člen 26

Sodelovanje z namenom spoštovanja pravic do varstva podatkov

1.  Osrednji organi sodelujejo med seboj, da bi zagotovili spoštovanje pravic iz člena 25.

2.  V vsaki državi članici nacionalni nadzorni organ zadevni osebi na zahtevo zagotovi informacije o tem, kako lahko uveljavi svojo pravico do popravka ali izbrisa podatkov, ki se nanašajo nanjo, v skladu z veljavnimi pravili Unije o varstvu podatkov.

3.  Za namene tega člena nacionalni nadzorni organ države članice, ki je posredovala podatke, in nacionalni nadzorni organ države članice, pri katerem je bil vložen zahtevek, med seboj sodelujeta.

Člen 27

Pravna sredstva

▌ Vsakdo ima pravico, da vloži pritožbo, in pravico do pravnega sredstva v državi članici izreka obsodbe, ki je zavrnila uveljavitev njegove pravice do dostopa ali pravice do popravka ali izbrisa podatkov, ki se nanašajo nanj, iz člena 25, v skladu z nacionalnim pravom ali pravom Unije.

Člen 28

Nadzor, ki ga izvajajo nacionalni nadzorni organi

1.  Vsaka država članica zagotovi, da nacionalni nadzorni organi, imenovani v skladu z veljavnimi pravili Unije o varstvu podatkov, spremljajo zakonitost obdelave osebnih podatkov iz členov 5 in 6, ki jo opravlja zadevna država članica, vključno z njihovim pošiljanjem v sistem ECRIS-TCN in prejemanjem iz njega.

2.  Nacionalni nadzorni organ zagotovi, da se vsaj vsaka tri leta od datuma začetka delovanja sistema ECRIS-TCN izvede revizija postopkov obdelave podatkov v nacionalnih kazenskih evidencah in podatkovnih zbirkah prstnih odtisov, povezanih z izmenjavo podatkov med temi sistemi in sistemom ECRIS-TCN, v skladu z ustreznimi mednarodnimi revizijskimi standardi.

3.  Države članice svojim nacionalnim nadzornim organom zagotovijo zadostna sredstva za opravljanje poverjenih nalog iz te uredbe.

4.  Vsaka država članica nacionalnim nadzornim organom zagotovi vse zahtevane informacije, zlasti informacije o dejavnostih, ki se izvajajo v skladu s členi 12, 13 in 19. Omogoči jim tudi dostop do svojih evidenc iz člena 25(7) in dnevnikov iz člena 31(6) in jim kadar koli dovoli vstop v vse svoje prostore, povezane s sistemom ECRIS-TCN.

Člen 29

Nadzor, ki ga izvaja Evropski nadzornik za varstvo podatkov

1.  Evropski nadzornik za varstvo podatkov spremlja, ali se dejavnosti eu-LISA v zvezi s sistemom ECRIS-TCN, ki se nanašajo na obdelavo osebnih podatkov, izvajajo v skladu s to uredbo.

2.  Evropski nadzornik za varstvo podatkov zagotovi, da se vsaj vsaka tri leta izvede revizijo dejavnosti eu-LISA v zvezi z obdelavo osebnih podatkov v skladu z ustreznimi mednarodnimi revizijskimi standardi. Poročilo o tej reviziji se pošlje Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji, eu-LISA in nadzornim organom. eu-LISA lahko pred sprejetjem poročila poda pripombe.

3.  eu-LISA Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov zagotavlja zahtevane informacije, mu omogoča dostop do vseh dokumentov in dnevnikov iz člena 31 ter mu kadar koli dovoli vstop v vse svoje prostore.

Člen 30

Sodelovanje med nacionalnimi nadzornimi organi in Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov

Zagotovi se usklajen nadzor sistema ECRIS-TCN v skladu s členom 62 Uredbe (EU) 2018/1725.

Člen 31

Vodenje dnevnikov

1.  eu-LISA in pristojni organi v skladu s svojimi odgovornostmi zagotovijo, da so vsi postopki obdelave podatkov v sistemu ECRIS-TCN zabeleženi v skladu z odstavkom 2, in sicer zaradi preverjanja dopustnosti zahtevkov ter spremljanja celovitosti in varnosti podatkov ter zakonitosti obdelave podatkov, pa tudi zaradi zagotavljanja notranjega spremljanja.

2.  Dnevnik ▌vsebuje:

(a)  namen zahtevka za dostop do podatkov v sistemu ECRIS-TCN;

(b)  podatke, poslane v skladu s členom 5;

(c)  nacionalno referenčno številko dosjeja;

(d)  datum in točen čas postopka;

(e)  podatke, uporabljene za poizvedovanje;

(f)  identifikacijsko oznako uradnika, ki je opravil iskanje ▌.

3.  Dnevnik vpogledov in razkritij omogoča ugotavljanje utemeljenosti takih postopkov.

4.  Dnevniki ▌ se uporabljajo le za spremljanje zakonitosti obdelave podatkov ter za zagotavljanje celovitosti in varnosti podatkov. Le dnevniki, ki vsebujejo neosebne podatke, se lahko uporabljajo za spremljanje in ovrednotenje iz člena 36. Ti dnevniki se z ustreznimi ukrepi zaščitijo pred nepooblaščenim dostopom in izbrišejo po treh letih, če niso več potrebni za že začete postopke spremljanja.

5.  eu-LISA na zahtevo da dnevnike o svojih postopkih obdelave na voljo osrednjim organom brez nepotrebnega odlašanja.

6.  Na zahtevo imajo dostop do dnevnikov zaradi opravljanja svojih dolžnosti tudi pristojni nacionalni nadzorni organi, odgovorni za preverjanje dopustnosti zahtevkov in spremljanje zakonitosti obdelave podatkov ter celovitosti in varnosti podatkov. Osrednji organi na zahtevo dajo dnevnike o svojih postopkih obdelave na voljo pristojnim nacionalnim nadzornim organom brez nepotrebnega odlašanja.

POGLAVJE VI

KONČNE DOLOČBE

Člen 32

Uporaba podatkov za namene priprave poročil in statistične namene

1.  Ustrezno pooblaščeno osebje eu-LISA, pristojnih organov ▌ in Komisije imajo dostop do podatkov, ki se obdelujejo v sistemu ECRIS-TCN, samo za namene priprave poročil in zagotavljanja statističnih podatkov, ne da bi bila mogoča identifikacija posameznikov.

2.  Za namene odstavka 1 eu-LISA na svojih tehničnih mestih vzpostavi, izvaja in gosti osrednje odložišče, ki vsebuje podatke iz odstavka 1, ne da bi bila mogoča identifikacija posameznikov ▌, ki omogočajo pridobivanje prilagodljivih poročil in statističnih podatkov. Dostop do osrednjega odložišča se dovoli v obliki varnega dostopa z nadzorom dostopa in posebnimi uporabniškimi profili, namenjenimi le pripravi poročil in zagotavljanju statističnih podatkov.

3.  Postopki iz člena 36, ki jih eu-LISA vzpostavi za spremljanje delovanja sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS, vključujejo možnost redne priprave statističnih podatkov ▌ za namene spremljanja.

eu-LISA vsak mesec predloži Komisiji ▌statistične podatke v zvezi z evidentiranjem, shranjevanjem in izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc prek sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS. eu-LISA zagotovi, da na podlagi teh statističnih podatkov ni mogoča identifikacija posameznikov. Komisiji na zahtevo predloži tudi statistične podatke o posebnih vidikih v zvezi z izvajanjem te uredbe.

4.  Države članice zagotovijo eu-LISA statistične podatke, potrebne za izpolnitev njenih obveznosti iz tega člena. Komisiji zagotovijo statistične podatke o številu obsojenih državljanov tretjih držav in številu obsodb državljanov tretjih držav na svojem ozemlju ▌.

Člen 33

Stroški

1.  Stroški, ki nastanejo z vzpostavitvijo in delovanjem osrednjega sistema, komunikacijske infrastrukture iz točke (d) člena 4(1), vmesniške programske opreme in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS, se krijejo iz splošnega proračuna Unije.

2.  Stroški povezave Eurojusta, Europola in ▌EJT ▌ do sistema ECRIS-TCN se krijejo iz njihovih posameznih proračunov.

3.  Druge stroške krijejo države članice, zlasti stroške povezave obstoječih nacionalnih kazenskih evidenc, podatkovnih zbirk prstnih odtisov in osrednjih organov do sistema ECRIS-TCN ter stroške gostovanja referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS.

Člen 34

Uradna obvestila

1.  Vsaka država članica eu-LISA uradno obvesti, kateri njen osrednji organ oziroma organi imajo dostop do vnosa, popravka, izbrisa ali iskanja podatkov ali vpogleda vanje, pa tudi o vseh s tem povezanih spremembah.

2.  eu-LISA poskrbi za objavo seznama osrednjih organov, o katerih jo uradno obvestijo države članice, v Uradnem listu Evropske unije in na svoji spletni strani. Ko eu-LISA prejme uradno obvestilo o spremembi osrednjega organa države članice, seznam brez nepotrebnega odlašanja posodobi.

Člen 35

Vnos podatkov in začetek delovanja

1.  Ko se Komisija prepriča, da so izpolnjeni naslednji pogoji, določi datum, od katerega začnejo države članice podatke iz člena 5 vnašati v sistem ECRIS-TCN ▌:

(a)  sprejeti so ustrezni izvedbeni akti iz člena 10;

(b)  države članice so potrdile tehnične in pravne ureditve za zbiranje in pošiljanje podatkov iz člena 5 v sistem ECRIS-TCN ter o njih uradno obvestile Komisijo;

(c)  eu-LISA je v sodelovanju z državami članicami izvedla celovit preskus sistema ECRIS-TCN, pri katerem je uporabila anonimne testne podatke.

2.  Ko Komisija določi datum začetka vnašanja podatkov v skladu z odstavkom 1, ga sporoči državam članicam. Ob upoštevanju člena 41(2) države članice podatke iz člena 5 v sistem ECRIS-TCN vnesejo v dveh mesecih po navedenem datumu.

3.  Po koncu obdobja iz odstavka 2 izvede eu-LISA v sodelovanju z državami članicami končni preskus sistema ECRIS-TCN.

4.  Po uspešnem zaključku preskusa iz odstavka 3 in ko eu-LISA meni, da je sistem ECRIS-TCN pripravljen za začetek delovanja, obvesti Komisijo. Komisija obvesti Evropski parlament in Svet o rezultatih preskusa ter določi datum, na katerega naj bi sistem ECRIS-TCN začel delovati.

5.  Sklep Komisije o določitvi datuma začetka delovanja sistema ECRIS-TCN iz odstavka 4 se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

6.  Države članice začnejo uporabljati sistem ECRIS-TCN od datuma, ki ga Komisija določi v skladu z odstavkom 4.

7.  Komisija lahko ob sprejetju odločitev iz tega člena določi različne datume začetka vnašanja alfanumeričnih podatkov in podatkov o prstnih odtisih iz člena 5 v sistem ECRIS-TCN, pa tudi začetka delovanja za te različne kategorije podatkov.

Člen 36

Spremljanje in ovrednotenje

1.  eu-LISA zagotovi, da so vzpostavljeni postopki za spremljanje razvoja sistema ECRIS-TCN ob upoštevanju ciljev v zvezi z načrtovanjem in stroški ter za spremljanje delovanja sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS ob upoštevanju ciljev v zvezi s tehničnimi rezultati, stroškovno učinkovitostjo, varnostjo in kakovostjo storitev.

2.  Za namene spremljanja delovanja sistema ECRIS-TCN in njegovega tehničnega vzdrževanja ima eu-LISA dostop do potrebnih informacij o postopkih obdelave podatkov v okviru sistema ECRIS-TCN in v okviru referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS.

3.  eu-LISA do ... [šest mesecev po začetku veljavnosti te uredbe] in nato vsakih šest mesecev med fazo zasnove in razvoja Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o trenutnem stanju razvoja sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS.

4.  Poročilo iz odstavka 3 vključuje pregled trenutnih stroškov in napredka projekta, oceno finančnega učinka ter informacije o morebitnih tehničnih težavah in tveganjih, ki lahko vplivajo na skupne stroške sistema ECRIS-TCN, ki se v skladu s členom 33 krijejo iz splošnega proračuna Unije.

5.  V primeru večjih zamud v postopku razvoja, eu-LISA čim prej obvesti Evropski parlament in Svet o razlogih za te zamude ter njihovih časovnih in finančnih posledicah.

6.  Po končanem razvoju sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS, eu-LISA Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem je pojasnjeno, kako so bili izpolnjeni cilji, zlasti v zvezi z načrtovanjem in stroški, ter v katerem so utemeljena morebitna odstopanja.

7.  V primeru tehnične nadgradnje sistema ECRIS-TCN, ki bi lahko povzročila večje stroške, eu-LISA o tem obvesti Evropski parlament in Svet.

8.  eu-LISA dve leti po začetku delovanja sistema ECRIS-TCN in nato vsako leto predloži Komisiji poročilo o tehničnem delovanju sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS, tudi o njuni varnosti, ki je pripravljeno zlasti na podlagi statističnih podatkov o delovanju in uporabi sistema ECRIS-TCN ter o izmenjavi informacij iz kazenskih evidenc prek referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS.

9.  Komisija štiri leta po začetku delovanja sistema ECRIS-TCN in nato vsaka štiri leta izvede splošno ovrednotenje delovanja sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS. Poročilo o splošnem ovrednotenju, pripravljeno na tej podlagi, obsega ovrednotenje uporabe te uredbe in pregled doseženih rezultatov glede na zastavljene cilje in presojo učinka na temeljne pravice. Vsebuje tudi oceno nadaljnje veljavnosti temeljne podlage za delovanje sistema ECRIS-TCN, ustreznosti uporabe biometričnih podatkov za namene sistema ECRIS-TCN, varnosti sistema ECRIS-TCN in morebitnih varnostnih posledic za prihodnje delovanje. Ovrednotenje vključuje vsa potrebna priporočila. Komisija ▌poročilo pošlje Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov in Agenciji Evropske unije za temeljne pravice.

10.  Poleg tega se v prvem splošnem ovrednotenju iz odstavka 9 oceni:

(a)  v kolikšni meri je na podlagi ustreznih statističnih podatkov in dodatnih informacij držav članic vključitev informacij o identiteti državljanov Unije, ki imajo tudi državljanstvo tretje države, v sistem ECRIS-TCN prispevala k doseganju ciljev te uredbe;

(b)  možnost, da bi nekatere države članice še naprej uporabljale nacionalno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS, kot je navedeno v členu 4;

(c)  vnos podatkov o prstnih odtisih v sistem ECRIS-TCN, zlasti uporabo minimalnih meril iz točke (b)(ii) člena 5(1);

(d)  učinek sistema ECRIS in sistema ECRIS-TCN na varstvo osebnih podatkov.

Oceni se lahko po potrebi priložijo zakonodajni predlogi. Poznejša splošna ovrednotenja lahko vključujejo oceno enega ali vseh teh vidikov.

11.  Države članice, Eurojust, Europol ▌ in EJT ▌ zagotovijo eu-LISA in Komisiji potrebne informacije, da na podlagi količinskih kazalnikov, ki jih vnaprej določi Komisija ali eu-LISA ali obe, pripravita poročila iz odstavkov 3, 8 in 9. Te informacije ne smejo ogroziti delovnih metod ali vključevati informacij, ki razkrivajo vire, člane osebja ali preiskave.

12.  Kjer je ustrezno, nadzorni organi zagotovijo eu-LISA in Komisiji potrebne informacije, da na podlagi količinskih kazalnikov, ki jih vnaprej določi Komisija ali eu-LISA ali obe, pripravita poročila iz odstavka 9. Te informacije ne smejo ogroziti delovnih metod ali vključevati informacij, ki razkrivajo vire, člane osebja ali preiskave.

13.  eu-LISA zagotovi Komisiji informacije, potrebne za pripravo splošnega ovrednotenja iz odstavka 9.

Člen 37

Izvajanje prenosa pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 6(2) se prenese na Komisijo za nedoločen čas od ... [datum začetka veljavnosti te uredbe].

3.  Prenos pooblastila iz člena 6(2) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 6(2), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 38

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.▌

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 39

Svetovalna skupina

eu-LISA ustanovi svetovalno skupino, da bi pridobila strokovno znanje v zvezi s sistemom ECRIS-TCN in referenčno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS, zlasti v okviru priprave njenega letnega delovnega programa in njenega letnega poročila o dejavnostih. Med fazo zasnove in razvoja se uporablja člen 11.

Člen 40

Spremembe Uredbe (EU) 2018/1726

Uredba (EU) 2018/1726 se spremeni:

(1)  v členu 1 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:"

„4. Agencija je odgovorna za pripravo, razvoj oziroma operativno upravljanje sistema vstopa/izstopa (SVI), omrežja DubliNet, evropskega sistema za potovalne informacije in odobritve (ETIAS), sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS.“;

"

(2)  vstavi se naslednji člen:"

„Člen 8a

Naloge v zvezi s sistemom ECRIS-TCN in referenčno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS

V zvezi s sistemom ECRIS-TCN in referenčno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS agencija opravlja:

   (a) naloge, ki jih ima na podlagi Uredbe (EU) …/… Evropskega parlamenta in Sveta ▌*(18);
   (b) naloge v zvezi z usposabljanjem o tehnični uporabi sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS.

* Uredba (EU) .../... Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o vzpostavitvi centraliziranega sistema za določitev držav članic, ki imajo informacije o obsodbah državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva (sistem ECRIS-TCN), z namenom dopolnitve evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc ter o spremembi Uredbe (EU) št. 2018/1726 (UL L ...).(19)";

"

(3)  v členu 14 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:"

1. Agencija spremlja ▌razvoj raziskav, pomembnih za operativno upravljanje SIS II, VIS, sistema Eurodac, SVI, ETIAS, omrežja DubliNet, sistema ECRIS-TCN in drugih obsežnih informacijskih sistemov iz člena 1(5).“;

"

(4)  v členu 19 se odstavek 1 spremeni:

(a)  točka (ee) se nadomesti z naslednjim:"

„(ee) sprejme poročila o razvoju SVI na podlagi člena 72(2) Uredbe (EU) 2017/2226, poročila o razvoju ETIAS na podlagi člena 92(2) Uredbe (EU) 2018/1240 ter poročila o razvoju sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS na podlagi člena 36(3) Uredbe (EU) …/…(20).“;

"

(b)  točka (ff) se nadomesti z naslednjim:"

(ff) sprejme poročila o tehničnem delovanju SIS II na podlagi člena 50(4) Uredbe (ES) št. 1987/2006 oziroma člena 66(4) Sklepa 2007/533/PNZ, VIS na podlagi člena 50(3) Uredbe (ES) št. 767/2008 in člena 17(3) Sklepa 2008/633/PNZ, SVI na podlagi člena 72(4) Uredbe (EU) 2017/2226, ETIAS na podlagi člena 92(4) Uredbe (EU) 2018/1240 ter sistema ECRIS-TCN in referenčne programske opreme za izvajanje sistema ECRIS na podlagi člena 36(8) Uredbe (EU) …/…+;“;

"

(c)  točka (hh) se nadomesti z naslednjim:"

„(hh) sprejme formalne pripombe na poročila Evropskega nadzornika za varstvo podatkov o revizijah, ki se izvajajo na podlagi člena 45(2) Uredbe (ES) št. 1987/2006, člena 42(2) Uredbe (ES) št. 767/2008 in člena 31(2) Uredbe (EU) št. 603/2013, člena 56(2) Uredbe (EU) 2017/2226, člena 67 Uredbe (EU) 2018/1240 in člena 29(2) Uredbe (EU) …/…(21), ter zagotovi ustrezno nadaljnje ukrepanje na podlagi teh revizij;“;

"

(d)  vstavi se naslednja točka:"

„(lla) Komisiji predloži statistične podatke v zvezi s sistemom ECRIS-TCN in referenčno programsko opremo za izvajanje sistema ECRIS na podlagi drugega pododstavka člena 32(3) Uredbe …/…+ ;“ ;

"

(e)  točka (mm) se nadomesti z naslednjim:"

„(mm) zagotovi vsakoletno objavo seznama pristojnih organov, ki so pooblaščeni za neposredno iskanje podatkov, shranjenih v SIS II, na podlagi člena 31(8) Uredbe (ES) št. 1987/2006 in člena 46(8) Sklepa 2007/533/PNZ, skupaj s seznamom uradov nacionalnih sistemov SIS II (uradi N.SIS II) in uradov SIRENE na podlagi ▌člena 7(3) Uredbe (ES) št. 1987/2006 oziroma člena 7(3) Sklepa 2007/533/PNZ, pa tudi seznama pristojnih organov na podlagi člena 65(2) Uredbe (EU) 2017/2226, seznama pristojnih organov na podlagi člena 87(2) Uredbe (EU) 2018/1240 ter ▌seznama osrednjih organov na podlagi člena 34(2) Uredbe …/…(22);“;

"

(5)  v členu 22(4) se za tretjim pododstavkom vstavi naslednji pododstavek:"

Eurojust, Europol in EJT se lahko udeležujejo sej upravnega odbora kot opazovalci, kadar je na dnevnem redu vprašanje glede sistema ECRIS-TCN v zvezi z uporabo Uredbe …/…(23).";

"

(6)  v členu 24(3) se točka (p) nadomesti z naslednjim:"

(p) brez poseganja v člen 17 kadrovskih predpisov za uradnike, določitev ▌ zahtev glede zaupnosti zaradi skladnosti s členom 17 Uredbe (ES) št. 1987/2006, členom 17 Sklepa 2007/533/PNZ, členom 26(9) Uredbe (ES) št. 767/2008, členom 4(4) Uredbe (EU) št. 603/2013, ▌členom 37(4) Uredbe (EU) 2017/2226, členom 74(2) Uredbe 2018/1240 in členom 11(16) ▌Uredbe (EU) …/…(24)";

"

(7)  v členu 27(1) se vstavi naslednja točka:"

„(da) svetovalna skupina za sistem ECRIS-TCN;.

"

Člen 41

Prenos in prehodne določbe

1.  Države članice čim prej sprejmejo ukrepe, potrebne za uskladitev s ▌to uredbo, da bi zagotovili pravilno delovanje sistema ECRIS-TCN.

2.  Za obsodbe, izrečene pred datumom začetka vnašanja podatkov v skladu s členom 35(1), osrednji organi ustvarijo posamezne podatkovne zapise v osrednjem sistemu, kakor sledi:

(a)  alfanumerični podatki se v osrednji sistem vnesejo do konca obdobja iz člena 35(2);

(b)  podatki o prstnih odtisih se v osrednji sistem vnesejo v dveh letih po začetku delovanja v skladu s členom 35(4).

Člen 42

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama.

V …

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA

Standardni obrazec zahtevka za informacije

iz člena 17(1) Uredbe (EU) …/…(25)

za pridobitev informacij o tem, katera država članica, če sploh katera, ima informacije iz kazenske evidence o državljanu tretje države

Ta obrazec, ki je na voljo na spletni strani www.eurojust.europa.eu v vseh 24 uradnih jezikih institucij Unije, se pošlje v enem od teh jezikov na naslov ECRIS-TCN@eurojust.europa.eu

Država ali mednarodna organizacija, ki predloži zahtevek:

Ime države ali mednarodne organizacije:

Organ, ki predloži zahtevek:

Organ zastopa (ime in priimek osebe):

Naziv:

Naslov:

Telefonska številka:

Elektronski naslov:

Kazenski postopek, v zvezi s katerim se zahtevajo informacije:

Nacionalna referenčna številka:

Pristojni organ:

Vrsta kaznivih dejanj, ki se preiskujejo (navedite ustrezni člen oziroma člene kazenskega zakonika):

Druge informacije (na primer nujnost zahtevka):

Informacije o identiteti osebe, ki ima državljanstvo tretje države in v zvezi s katero se zahtevajo informacije o državi članici izreka sodbe:

Opomba: navedite kar največ razpoložljivih informacij.

Priimek:

Ime ali imena:

Datum rojstva:

Kraj rojstva (kraj in država):

Državljanstvo ali državljanstva:

Spol:

Prejšnje ime (imena), če je ustrezno:

Imena staršev:

Identifikacijska številka:

Vrsta in številka identifikacijskega dokumenta osebe:

Organ izdaje dokumenta:

Psevdonimi ali vzdevki:

Prosimo, posredujte podatke o prstnih odtisih, če so na voljo.

Če se zahtevek nanaša na več oseb, jih navedite ločeno.

Spustna tabela bi omogočila vnos dodatnih podrobnosti.

V/Na ...

 

Datum:

 

(elektronski) podpis in žig:

(1)Stališče Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019.
(2)Okvirni sklep Sveta 2008/675/PNZ z dne 24. julija 2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami Evropske unije v novem kazenskem postopku (UL L 220, 15.8.2008, str. 32).
(3)Okvirni sklep Sveta 2009/315/PNZ z dne 26. februarja 2009 o organizaciji in vsebini izmenjave informacij iz kazenske evidence med državami članicami (UL L 93, 7.4.2009, str. 23).
(4)Sklep Sveta 2009/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ (UL L 93, 7.4.2009, str. 33).
(5)Uredba (EU) 2018/1726 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o Agenciji Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA), o spremembi Uredbe (ES) št. 1987/2006 in Sklepa Sveta 2007/533/PNZ ter o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1077/2011 (OJ L 295, 21.11.2018, str. 99).
(6)Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (UL L 335, 17.12.2011, str. 1).
(7)Uredba (EU) 2018/1727 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust) ter nadomestitvi in razveljavitvi Sklepa Sveta 2002/187/PNZ (UL L 295, 21.11.2018, str. 138).
(8)Uredba (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (UL L 135, 24.5.2016, str. 53).
(9)Uredba Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT) (UL L 283, 31.10.2017, str. 1).
(10)Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL L 119, 4.5.2016, str. 89).
(11)Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
(12)Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).
(13)UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(14)Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(15)Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).
(16)UL C 55, 14.2.2018, str. 4.
(17)UL L 56, 4.3.1968, str. 1.
(18)+UL: Prosimo, vstavite številko te uredbe.
(19)++ UL: Prosimo, vstavite številko, datum in sklic na UL za to uredbo.
(20)+UL: Prosimo, vstavite številko te uredbe.
(21)+UL: Prosimo, vstavite številko te uredbe.
(22)+UL: Prosimo, vstavite številko te uredbe.
(23)+UL: Prosimo, vstavite številko te uredbe.
(24)+UL: Prosimo, vstavite številko te uredbe.
(25)+ UL: prosimo, vnesite številko te uredbe.


Program evropske solidarnostne enote ***I
PDF 315kWORD 110k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa evropske solidarnostne enote ter razveljavitvi [uredbe o evropski solidarnostni enoti] in Uredbe (EU) št. 375/2014 (COM(2018)0440 – C8-0264/2018 – 2018/0230(COD))
P8_TA(2019)0150A8-0079/2019

To besedilo se obdeluje za objavo v vašem jeziku. Različica PDF ali WORD je že na voljo, če kliknete na ikono zgoraj.


Uredba EU o kibernetski varnosti ***I
PDF 443kWORD 144k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Agenciji EU za kibernetsko varnost ENISA in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 ter certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti (uredba o kibernetski varnosti) (COM(2017)0477 – C8-0310/2017 – 2017/0225(COD))
P8_TA-PROV(2019)0151A8-0264/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0477),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0310/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja francoskega senata v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. februarja 2018(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 31. januarja 2018(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 19. decembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za proračun in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0264/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. marca 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o Agenciji Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in o certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 (Akt o kibernetski varnosti)

P8_TC1-COD(2017)0225


(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Omrežja in informacijski sistemi ter elektronska komunikacijska omrežja in storitve imajo ključno vlogo v družbi ter so postali temelj gospodarske rasti. Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so osnova za kompleksne sisteme, ki podpirajo vsakodnevne družbene dejavnosti, omogočajo, da naša gospodarstva delujejo v ključnih sektorjih, kot so zdravstvo, energetika, finance in promet, ter zlasti podpirajo delovanje notranjega trga.

(2)  Med državljani, organizacijami in podjetji po vsej Uniji je vedno bolj razširjena uporaba omrežij in informacijskih sistemov. Digitalizacija in povezljivost postajata poglavitni značilnosti vse večjega števila proizvodov in storitev, s prihodom interneta stvari (IoT) pa naj bi se v naslednjem desetletju po vsej Uniji začelo uporabljati izredno veliko število povezanih digitalnih naprav. Medtem ko je vse več naprav povezanih z internetom, v njihovo zasnovo nista zadostno vključeni varnost in odpornost, kar vodi v nezadostno kibernetsko varnost. Omejeno certificiranje zato vodi do nezadostnih informacij za posamezne uporabnike, uporabnike v organizacijah in poslovne uporabnike o lastnostih proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT glede kibernetske varnosti, kar spodkopava zaupanje v digitalne rešitve. Omrežja in informacijski sistemi so zmožni podpreti vse vidike našega življenja in poganjajo gospodarsko rast Unije. So ključna podlaga za vzpostavitev enotnega digitalnega trga.

(3)  Večja digitalizacija in povezljivost povečujeta tveganja na področju kibernetske varnosti, zaradi česar je družba na splošno bolj ranljiva za kibernetske grožnje, nevarnosti, s katerimi se srečujejo posamezniki, vključno z ranljivimi osebami, kot so otroci, pa so večje. Da bi ublažili tovrstna tveganja za družbo, je treba sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi izboljšali kibernetsko varnost v Uniji in tako omrežja in informacijske sisteme, komunikacijska omrežja ter digitalne proizvode, storitve in naprave, ki jih uporabljajo državljani, organizacije in podjetja, od malih in srednjih podjetij (MSP), kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES(6), do upravljavcev kritične infrastrukture, bolje zaščitili pred kibernetskimi grožnjami.

(4)  Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij (v nadaljnjem besedilu: agencija ENISA), ustanovljena z Uredbo (EU) št. 526/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(7) z dajanjem ustreznih informacij na voljo javnosti pomaga pri razvoju industrije kibernetske varnosti v Uniji, zlasti MSP in zagonskih podjetij. Agencija ENISA bi si morala prizadevati za tesnejše sodelovanje z univerzami in raziskovalnimi ustanovami, da bi prispevala k zmanjšanju odvisnosti od proizvodov in storitev za kibernetsko varnost iz držav zunaj Unije ter okrepila dobavne verige znotraj Unije.

(5)  Kibernetski napadi so vse pogostejši, povezana gospodarstvo in družba, ki sta bolj ranljiva za kibernetske grožnje in napade, pa potrebujeta boljšo obrambo. Čeprav so kibernetski napadi pogosto čezmejni, so pristojnosti in odzivi politike organov za kibernetsko varnost ter organov za preprečevanje za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj večinoma nacionalni. Veliki incidenti bi lahko povzročili motnje pri zagotavljanju bistvenih storitev po vsej Uniji. Zato so potrebni učinkoviti in usklajeni odzivi ter krizno upravljanje na ravni Unije, in sicer na podlagi namenskih politik in širših instrumentov za evropsko solidarnost in medsebojno pomoč. Poleg tega je za oblikovalce politike, industrijo in uporabnike zato pomembno, da se na podlagi zanesljivih podatkov Unije redno ocenjuje stanje kibernetske varnosti in odpornosti v Uniji ter sistematično napovedujejo prihodnji razvoj, izzivi in grožnje, tako na ravni Unije kot na svetovni ravni.

(6)  Glede na večje izzive na področju kibernetske varnosti, s katerimi se spopada Unija, je potreben celovit sklop ukrepov, ki bi temeljili na prejšnjih ukrepih Unije in spodbujali cilje, ki se vzajemno krepijo. Ti cilji vključujejo nadaljnjo krepitev zmogljivosti in pripravljenosti držav članic in podjetij ter boljše sodelovanje, izmenjavo informacij in usklajevanje med državami članicami ter institucijami, organi, uradi in agencijami Unije. Poleg tega je treba glede na to, da kibernetske grožnje ne poznajo meja, povečati zmogljivosti na ravni Unije, ki bi lahko dopolnjevale ukrepe držav članic, zlasti v primerih velikih čezmejnih incidentov in kriz, ob upoštevanju pomena ohranjanja in nadaljnjega izboljševanja nacionalnih zmogljivosti za odzivanje na kibernetske grožnje vseh razsežnosti.

(7)  Potrebna so tudi dodatna prizadevanja za večjo ozaveščenost državljanov, organizacij in podjetij o vprašanjih kibernetske varnosti. Glede na to, da incidenti zmanjšujejo zaupanje v ponudnike digitalnih storitev in sam enotni digitalni trg, zlasti med potrošniki, bi bilo treba zaupanje poleg tega dodatno okrepiti s tem, da bi se na pregleden način nudile informacije o ravni varnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT, ki poudarjajo, da tudi visoka raven certificiranja kibernetske varnosti ne more zagotoviti, da je proizvod IKT, storitev IKT ali postopek IKT povsem varen. Večje zaupanje je mogoče lažje doseči s certificiranjem na ravni Unije, ki bi zagotavljalo skupne zahteve in merila za ocenjevanje glede kibernetske varnosti za vse nacionalne trge in sektorje.

(8)  Pri kibernetski varnosti ne gre zgolj za vprašanje, povezano s tehnologijo, ampak za vprašanje, kjer je prav toliko pomembno tudi ravnanje ljudi. Zato bi bilo treba odločno spodbujati „kibernetsko higieno“, in sicer preproste in rutinske ukrepe, ki zmanjšajo izpostavljenost državljanov, organizacij in podjetij tveganjem zaradi kibernetskih groženj, kadar jih ti redno izvajajo.

(9)  Za krepitev struktur kibernetske varnosti Unije je pomembno ohranjati in razvijati zmogljivosti držav članic za celovito odzivanje na kibernetske grožnje, vključno s čezmejnimi incidenti.

(10)  Podjetja in posamezni potrošniki bi morali imeti točne informacije glede ravni zanesljivosti , s katero so bili certificirani njihovi proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT. Hkrati pa nista noben proizvod IKT ali storitev IKT v celoti kibernetsko varna in je treba osnovna pravila za kibernetsko higieno spodbujati in jih prednostno obravnavati. Glede na vse večjo dostopnost naprav interneta stvari bi lahko zasebni sektor sprejel vrsto prostovoljnih ukrepov, s katerimi bi okrepil zaupanje v varnost proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT.

(11)  Sodobni proizvodi in sistemi IKT pogosto vključujejo eno ali več tehnologij in komponent tretjih strani, kot so moduli programske opreme, knjižnice ali vmesniki za aplikacijsko programiranje, ter se nanje opirajo. To opiranje oziroma „odvisnost“ bi lahko povzročilo dodatna tveganja za kibernetsko varnost, saj bi lahko šibke točke, odkrite v komponentah tretje strani, vplivale tudi na varnost proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT. Odkrivanje in dokumentiranje takšnih odvisnosti končnim uporabnikom proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT pogosto omogoči, da izboljšajo dejavnosti obvladovanja tveganj za kibernetsko varnost, s tem ko na primer izboljšajo postopke uporabniškega obvladovanja šibkih točk na področju kibernetske varnosti in odpravljanja njihovih posledic.

(12)  Organizacije, proizvajalce ali ponudnike, ki sodelujejo pri zasnovi in razvoju proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, bi bilo treba spodbuditi, naj v čim zgodnejših fazah zasnove in razvoja izvedejo ukrepe, da bo varnost navedenih proizvodov, storitev in postopkov na najvišji možni ravni, in to na način, da bo predpostavljena možnost kibernetskih napadov, njihove posledice pa predvidljive in čim manjše („vgrajena varnost“). Varnost bi bilo treba zagotoviti v celotni življenjski dobi proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT, in sicer z zasnovnimi in razvojnimi postopki, ki se nenehno nadgrajujejo, da se zmanjša tveganje za škodo zaradi zlorab.

(13)  Podjetja, organizacije in javni sektor bi morali proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT, ki so jih zasnovali, konfigurirati tako, da bi zagotovili višjo raven varnosti, kar bi prvemu uporabniku moralo omogočiti, da bi imel privzeto konfiguracijo z najvarnejšimi možnimi nastavitvami (v nadaljnjem besedilu: privzeta varnost), in s tem zmanjšati breme uporabnikov, da morajo poskrbeti za ustrezno konfiguracijo proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT. Pogoj za privzeto varnost ne bi smela biti obsežna konfiguracija oziroma privzeta varnost od uporabnikov ne bi smela zahtevati specifičnega tehničnega znanja ali neintuitivnega ravnanja, ki ni značilno za vsakdanjo uporabo; morala bi delovati preprosto in zanesljivo, kadar koli bi jo uporabljali. Če se na podlagi posameznega primera pri analizi tveganja in uporabnosti ugotovi, da takšna privzeta nastavitev ni izvedljiva, bi bilo treba uporabnike spodbuditi, da se odločijo za najbolj varno nastavitev.

(14)  Z Uredbo (ES) št. 460/2004 Evropskega parlamenta in Sveta(8)je bila ustanovljena agencija ENISA z namenom prispevanja k ciljema, da se zagotovi visoka in učinkovita raven varnosti omrežij in informacij v Uniji ter razvije kultura varnosti omrežij in informacij v korist državljanov, potrošnikov, podjetij in javnih uprav. Z Uredbo (ES) št. 1007/2008 Evropskega parlamenta in Sveta(9) je bil mandat agencije ENISA podaljšan do marca 2012. Z Uredbo (ES) št. 580/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(10) je bil mandat agencije ENISA podaljšan do 13. septembra 2013. Z Uredbo (EU) št. 526/2013 je bil mandat agencije ENISA podaljšan do 19. junija 2020.

(15)  Unija je že sprejela pomembne ukrepe za zagotovitev kibernetske varnosti in okrepitev zaupanja v digitalne tehnologije. Leta 2013 je bila sprejeta strategija Evropske unije za kibernetsko varnost, ki naj bi zagotavljala smernice pri oblikovanju odziva Unije, kar zadeva politike, na kibernetske grožnje in tveganja. V prizadevanju za boljšo zaščito državljanov na spletu je Unija leta 2016 sprejela prvi pravni akt na področju kibernetske varnosti, in sicer v obliki Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta(11). Navedena direktiva določa zahteve glede nacionalnih zmogljivosti na področju kibernetske varnosti, vzpostavlja prve mehanizme za okrepitev strateškega in operativnega sodelovanja med državami članicami ter uvaja obveznosti glede varnostnih ukrepov in priglasitev incidentov v vseh sektorjih, ki so ključni za gospodarstvo in družbo, kot so energetika, promet, oskrba s pitno vodo in njena distribucija, bančništvo, infrastrukture finančnih trgov, zdravstvo, digitalna infrastruktura, in za ponudnike ključnih digitalnih storitev (iskalniki, storitve računalništva v oblaku in spletne tržnice). Pri podpori izvajanju navedene direktive je bila ključna vloga dodeljena agenciji ENISA. Poleg tega je učinkovit boj proti kibernetski kriminaliteti pomembna prednostna naloga v evropski agendi za varnost, saj prispeva k skupnemu cilju doseganja visoke ravni kibernetske varnosti. K visoki ravni kibernetske varnosti na enotnem digitalnem trgu prispevajo tudi drugi pravni akti, kot so Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(12) in Direktivi 2002/58/ES(13) in (EU) 2018/1972(14) Evropskega parlamenta in Sveta.

(16)  Po sprejetju strategije Evropske unije za kibernetsko varnost leta 2013 in po zadnji reviziji mandata agencije ENISA se je splošni okvir politike znatno spremenil, saj so svetovne razmere postale bolj negotove in manj varne. Na podlagi tega in ob upoštevanju pozitivnega razvoja vloge agencije ENISA kot referenčne točke za svetovanje in strokovno znanje, kot ustanove, ki podpira sodelovanje in krepitev zmogljivosti, poleg tega pa tudi v okviru nove politike Unije za kibernetsko varnost je treba pregledati mandat agencije ENISA, da bi opredelili njeno vlogo v spremenjenem ekosistemu kibernetske varnosti in zagotovili, da učinkovito prispeva k odzivanju Unije na izzive na področju kibernetske varnosti, ki izhajajo iz korenito spremenjenih kibernetskih groženj in za katere, kot je bilo ugotovljeno med ocenjevanjem agencije ENISA, sedanji mandat ne zadostuje.

(17)  Agencija ENISA, ustanovljena s to uredbo, bi morala nadomestiti agencijo ENISA, ki je bila ustanovljena z Uredbo (EU) št. 526/2013. Agencija ENISA bi morala izvajati naloge, ki so na njo prenesene s to uredbo in pravnimi akti Unije na področju kibernetske varnosti, med drugim zagotavljati svetovanje in strokovno znanje ter delovati kot središče informacij in znanja v Uniji. Spodbujati bi morala izmenjavo najboljših praks med državami članicami in deležniki, zagotavljati predloge politik Evropski komisiji in državam članicam, delovati kot referenčna točka za sektorske pobude politik Unije v zvezi s kibernetsko varnostjo ter spodbujati operativno sodelovanje med državami članicami ter med državami članicami ter institucijami, organi, uradi in agencijami Unije.

(18)  V okviru Soglasnega sklepa (2004/97/ES, Euratom) predstavnikov držav članic, ki so se sestali na ravni voditeljev držav ali vlad(15), so se predstavniki držav članic odločili, da bo sedež agencije ENISA v grškem mestu, ki ga določi grška vlada. Država članica gostiteljica agencije ENISA, bi morala zagotoviti najboljše možne pogoje za nemoteno in učinkovito delovanje agencije ENISA. Za pravilno in učinkovito izvajanje njenih nalog, zaposlovanje in ohranitev osebja ter večjo učinkovitost dejavnosti mreženja je nujno, da je sedež agencije ENISA na ustrezni lokaciji, kjer so denimo na voljo ustrezne prometne povezave in infrastruktura za zakonce in otroke, ki spremljajo člane osebja agencije ENISA. Potrebne podrobnosti bi morale biti določene v sporazumu med agencijo ENISA in državo članico gostiteljico, sklenjenem po odobritvi upravnega odbora agencije ENISA.

(19)  Glede na vse večja tveganja in izzive na področju kibernetske varnosti, s katerimi se spopada Unija, bi bilo treba finančne in človeške vire, dodeljene agenciji ENISA, povečati, da bi ustrezali njeni okrepljeni vlogi in nalogam kot tudi kritičnemu položaju v ekosistemu organizacij, ki varujejo digitalni ekosistem Unije, kar bi agenciji ENISA omogočilo učinkovito izvajanje nalog, ki so na njo prenesene s to uredbo.

(20)  Agencija ENISA bi morala razviti in ohranjati visoko raven strokovnega znanja ter delovati kot referenčna točka, ki vzpostavlja zaupanje v enotni trg zaradi svoje neodvisnosti, kakovosti svetovanja, ki ga zagotavlja, in kakovosti informacij, ki jih razširja, preglednosti svojih postopkov in načina delovanja ter skrbnosti pri izvajanju svojih nalog. Agencija ENISA bi morala dejavno podpirati nacionalna prizadevanja in proaktivno prispevati k ▌prizadevanjem Unije ter obenem opravljati svoje naloge ob popolnem sodelovanju z institucijami, organi, uradi in ▌agencijami Unije ter z državami članicami, pri tem pa preprečevati podvajanje dela in spodbujati sinergijo. Poleg tega bi moralo delo agencije ENISA temeljiti na prispevkih zasebnega sektorja in drugih zadevnih deležnikov ter sodelovanju z njimi. Sklop nalog bi moral določati, kako naj agencija ENISA doseže svoje cilje, ter hkrati dopuščati prožnost pri njenem delovanju.

(21)  Da bi lahko ustrezno podpirala operativno sodelovanje med državami članicami, bi morala agencija ENISA še izboljšati svoje tehnične zmogljivosti ter človeške sposobnosti in veščine. Agencija ENISA bi morala povečati svoje strokovno znanje in sposobnosti. Agencija ENISA in države članice bi lahko prostovoljno oblikovale programe za napotitev nacionalnih strokovnjakov v agencijo ENISA, in sicer za vzpostavljanje nabora strokovnjakov in izmenjavo osebja.

(22)  Agencija ENISA bi morala Komisiji pomagati s svetovanjem, mnenji in analizami v zvezi z vsemi vprašanji Unije, povezanimi z oblikovanjem, posodabljanjem in pregledovanjem politik ter prava na področju kibernetske varnosti in njenih sektorskih vidikov, da bi politike in pravo Unije bolj prilagodili kibernetski razsežnosti in omogočili usklajeno izvajanje teh politik in prava na nacionalni ravni. Agencija ENISA bi morala delovati kot referenčna točka za svetovanje in strokovno znanje za sektorsko politiko in zakonodajne pobude Unije pri zadevah v zvezi s kibernetsko varnostjo. Agencija ENISA bi morala Evropski parlament redno obveščati o svojih dejavnostih.

(23)  Javno jedro odprtega interneta, in sicer njegovi glavni protokoli in infrastruktura, ki so svetovno javno dobro, omogoča uporabo ključnih funkcij interneta kot celote in je podlaga za njegovo normalno delovanje. Agencija ENISA bi morala podpirati varnost javnega jedra odprtega interneta in stabilno delovanje, vključno s ključnimi protokoli (zlasti DNS, BGP in IPv6), ter delovanjem sistema domenskih imen (kot je delovanje vseh vrhnjih domen) in delovanjem korenskega območja.

(24)  Temeljna naloga agencije ENISA je, da spodbuja dosledno izvajanje zadevnega pravnega okvira, zlasti učinkovito izvajanje Direktive (EU) 2016/1148 in drugih ustreznih pravnih instrumentov, ki se nanašajo na vidike kibernetske varnosti, kar je ključno za povečanje kibernetske odpornosti. Glede na hitro razvijajoče se kibernetske grožnje je jasno, da je treba države članice podpirati s celovitejšim medsektorskim pristopom h krepitvi kibernetske odpornosti.

(25)  Agencija ENISA bi morala državam članicam ter institucijam, organom, uradom in ▌agencijam Unije pomagati pri njihovih prizadevanjih za vzpostavljanje in krepitev zmogljivosti in pripravljenosti za preprečevanje, odkrivanje in odzivanje na kibernetske grožnje in incidente kot tudi pri zadevah v zvezi z varnostjo omrežij in informacijskih sistemov. Agencija ENISA bi morala zlasti podpirati razvoj in krepitev skupin za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (v nadaljnjem besedilu: skupine CSIRT) držav članic in Unije iz Direktive (EU) 2016/1148 za doseganje visoke skupne ravni zrelosti v Uniji. Dejavnosti, ki jih agencija ENISA izvaja v zvezi z operativnimi zmogljivostmi držav članic, bi morale dejavno podpirati ukrepe, ki jih države članice sprejmejo zaradi izpolnjevanja obveznosti iz Direktive (EU) 2016/1148, in jih zato ne bi smele nadomeščati.

(26)  Agencija ENISA bi morala pomagati tudi pri oblikovanju in posodabljanju strategij za varnost omrežij in informacijskih sistemov na ravni Unije, na zahtevo pa tudi na ravni držav članic, zlasti na področju kibernetske varnosti, ter spodbujati razširjanje takih strategij in spremljati napredek pri njihovem izvajanju. Poleg tega bi morala agencija ENISA med drugim tudi pomagati pri pokrivanju potreb za usposabljanje in gradivo za usposabljanje, vključno s potrebami javnih organov, ter po potrebi v precejšnjem obsegu „usposabljati izvajalce usposabljanj“ na podlagi okvira digitalnih kompetenc za državljane, da bi državam članicam, institucijam, organom, uradom in agencijam Unije pomagala pri razvoju lastnih zmogljivosti za usposabljanje.

(27)  Agencija ENISA bi morala z omogočanjem tesnejšega usklajevanja in izmenjave najboljših praks podpirati države članice na področju ozaveščanja in izobraževanja glede kibernetske varnosti. Taka podpora bi lahko vključevala razvoj mreže nacionalnih kontaktnih točk za izobraževanje in platforme za usposabljanje na področju kibernetske varnosti. Mreža nacionalnih kontaktnih točk za izobraževanje bi lahko delovala v okviru mrežo nacionalnih uradnikov za zvezo in bila izhodišče za prihodnje usklajevanje znotraj držav članic.

(28)  Agencija ENISA bi morala skupini za sodelovanje, vzpostavljeni z Direktivo (EU) 2016/1148, pomagati pri izvajanju njenih nalog, zlasti z zagotavljanjem strokovnega znanja in svetovanja ter omogočanjem lažje izmenjave najboljših praks, med drugim glede določitve izvajalcev bistvenih storitev s strani držav članic, ter glede čezmejnih odvisnosti v zvezi s tveganji in incidenti.

(29)  Zaradi spodbujanja sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem ter znotraj zasebnega sektorja, zlasti pa, da bi pripomogla k zaščiti kritičnih infrastruktur, bi morala agencija ENISA podpirati znotrajsektorsko in medsektorsko izmenjavo informacij, zlasti v sektorjih iz Priloge II k Direktivi (EU) 2016/1148, in sicer z zagotavljanjem najboljših praks in navodil o razpoložljivih orodjih in o postopku ter navodil o tem, kako obravnavati regulativna vprašanja, povezana z izmenjavo informacij, na primer z omogočanjem lažjega ustanavljanja sektorskih centrov za izmenjavo in analizo informacij.

(30)  Negativne posledice šibkih točk proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT bodo lahko v prihodnje še hujše, zato sta iskanje in odprava teh šibkih točk zelo pomembna za zmanjšanje splošnih tveganj v zvezi s kibernetsko varnostjo. Kot se je pokazalo, je mogoče s sodelovanjem med organizacijami, proizvajalci ali ponudniki proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT, pri katerih obstajajo takšne šibke točke, ter raziskovalci s področja kibernetske varnosti in državnimi organi, ki šibke točke odkrivajo, bistveno povečati stopnjo odkrivanja in odpravljanja šibkih točk proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT. Usklajeno razkrivanje šibkih točk je strukturiran proces sodelovanja, v katerem je o šibkih točkah najprej seznanjen lastnik informacijskega sistema, s čimer se organizaciji omogoči diagnoza in odprava šibkih točk, še preden se podrobne informacije o šibkih točkah razkrijejo tretjim osebam ali javnosti. Del tega procesa je tudi usklajevanje med odkriteljem in organizacijo v zvezi z seznanjanjem javnosti o teh šibkih točkah. Politike usklajenega razkrivanja šibkih točk bi lahko imele pomembno vlogo pri prizadevanjih držav članic za izboljšanje kibernetske varnosti.

(31)  Agencija ENISA bi morala zbrati in analizirati nacionalna poročila skupin CSIRT in medinstitucionalne skupine za odzivanje na računalniške grožnje za institucije, organe in agencije Unije (v nadaljnjem besedilu: skupina CERT-EU), ustanovljene z Dogovorom med Evropskim parlamentom, Evropskim svetom, Svetom Evropske unije, Evropsko komisijo, Sodiščem Evropske unije, Evropsko centralno banko, Evropskim računskim sodiščem, Evropsko službo za zunanje delovanje, Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, Evropskim odborom regij in Evropsko investicijsko banko o organizaciji in delovanju skupine za odzivanje na računalniške grožnje za institucije, organe in agencije Unije (CERT-EU)(16), ki so bila prostovoljno dana v skupno rabo, da bi tako pripomogla k določitvi skupnih postopkov, jezika in terminologije za izmenjavo informacij. V tej zvezi bi morala agencija ENISA v okviru Direktive (EU) 2016/1148, ki določa temelje za prostovoljno izmenjavo tehničnih informacij na operativni ravni znotraj mreže skupin za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (v nadaljnjem besedilu: mreža skupin CSIRT), vzpostavljene z navedeno direktivo, vključiti tudi zasebni sektor.

(32)  Agencija ENISA bi morala prispevati k odzivom na ravni Unije v primeru velikih čezmejnih incidentov in kriz, povezanih s kibernetsko varnostjo. To nalogo bi morala izvajati v skladu z mandatom agencije ENISA na podlagi te uredbe in pristopom, o katerem se dogovorijo države članice v smislu Priporočila Komisije (EU) 2017/1584(17) ter sklepov Sveta z dne 26. junija 2018 o usklajenem odzivu EU na velike kibernetske incidente in krize. Ta naloga bi lahko vključevala zbiranje ustreznih informacij ter posredovanje med mrežo skupin CSIRT, tehnično skupnostjo in med nosilci odločitev, pristojnimi za krizno upravljanje. Poleg tega bi morala agencija ENISA, kadar tako zahteva ena ali več držav članic, podpirati operativno sodelovanje med državami članicami pri obvladovanju incidentov s tehničnega vidika, tako da bi olajšala ustrezne izmenjave tehničnih rešitev med državami članicami in zagotavljala informacije za komuniciranje z javnostjo. Agencija ENISA bi morala podpirati operativno sodelovanje s preskušanjem ureditev takšnega sodelovanja v okviru rednih vaj na področju kibernetske varnosti.

(33)  Agencija ENISA bi morala pri podpiranju operativnega sodelovanja uporabljati razpoložljivo tehnično in operativno strokovno znanje skupine CERT-EU prek strukturiranega sodelovanja ▌. Takšno strukturirano sodelovanje bi lahko okrepilo strokovno znanje in sposobnosti agencije ENISA. Po potrebi bi bilo treba sprejeti posebne dogovore med tema dvema subjektoma, s katerimi bi določili praktično izvajanje tega sodelovanja in se izogibali podvajanju dejavnosti.

(34)  Zaradi podpore operativnemu sodelovanju v mreži skupin CSIRT bi morala agencija ENISA v skladu s svojimi nalogami imeti možnost, da države članice na njihovo zahtevo podpira, na primer s svetovanjem o načinih za izboljšanje njihove zmogljivosti za preprečevanje in odkrivanje incidentov ter odzivanje nanje z omogočanjem lažjega tehničnega obvladovanja incidentov, ki imajo pomembne ali znatne posledice, ali z zagotavljanjem analiz kibernetskih groženj in incidentov. Agencija ENISA bi morala olajšati tehnično obvladovanje incidentov, ki imajo pomembne ali znatne posledice, zlasti tako, da bi podpirala prostovoljno izmenjavo tehničnih rešitev med državami članicami ali s pripravo kombiniranih tehničnih informacij, na primer o tehničnih rešitvah, ki si jih države članice prostovoljno izmenjujejo. Priporočilo (EU) 2017/1584 priporoča, naj države članice v dobri veri sodelujejo ter si med seboj in z agencijo ENISA izmenjujejo informacije o velikih incidentih in krizah, povezanih s kibernetsko varnostjo, brez nepotrebnega odlašanja. Take informacije bi nadalje pomagale agenciji ENISA pri izvajanju njenih nalog podpiranja operativnega sodelovanja.

(35)  Kot del rednega sodelovanja na tehnični ravni za podporo situacijskemu zavedanju v Uniji bi morala agencija ENISA ob tesnem sodelovanju z državami članicami redno pripravljati poglobljeno tehnično poročilo o stanju na področju kibernetske varnosti v EU glede incidentov in kibernetskih groženj, ki bi temeljilo na javno dostopnih informacijah, lastni analizi ter poročilih, ki ji jih pošljejo skupine CSIRT držav članic ▌ ali nacionalne enotne kontaktne točke za varnost omrežij in informacijskih sistemov (v nadaljnjem besedilu: enotne kontaktne točke) iz Direktive (EU) 2016/1148, v obeh primerih na prostovoljni podlagi, Evropski center za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3) pri Europolu, skupina CERT-EU ter po potrebi Obveščevalni in situacijski center Evropske unije (EU INTCEN) pri Evropski službi za zunanje delovanje. To poročilo bi moralo biti na voljo Svetu, Komisiji, visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter mreži skupin CSIRT.

(36)  Podpora agencije ENISA pri naknadnih tehničnih preiskavah incidentov, ki imajo pomembne ali znatne posledice, ▌ opravljenih ▌na zahtevo ▌ zadevnih držav članic, bi morala biti usmerjena na preprečevanje prihodnjih incidentov ▌. Da bi agenciji ENISA omogočile, da učinkovito podpre naknadne tehnične preiskave, bi morale zadevne države članice zagotoviti potrebne informacije in pomoč.

(37)  Države članice lahko podjetja, ki jih je incident prizadel, povabijo, naj sodelujejo z zagotavljanjem potrebnih informacij in pomoči agenciji ENISA, brez poseganja v njihovo pravico do varovanja poslovno občutljivih informacij in informacij, ki so pomembne za javno varnost.

(38)  Potrebno je, da Agencija ENISA za boljše razumevanje izzivov na področju kibernetske varnosti in z namenom zagotavljanja dolgoročnega strateškega svetovanja državam članicam in institucijam, organom, uradom in agencijam Unije analizira sedanja in nastajajoča tveganja za kibernetsko varnost. V ta namen bi morala agencija ENISA v sodelovanju z državami članicami ter po potrebi statističnimi uradi in drugimi organi zbirati ustrezne informacije, ki so javno dostopne ali prostovoljno izmenjane, ter opravljati analize nastajajočih tehnologij in tematske ocene o pričakovanem družbenem, pravnem, gospodarskem in regulativnem vplivu tehnoloških inovacij na varnost omrežij in informacij, zlasti na kibernetsko varnost. Agencija ENISA bi morala poleg tega države članice ter institucije, organe, urade in agencije Unije podpirati pri prepoznavanju novih tveganj za kibernetsko varnost in preprečevanju ▌ incidentov z opravljanjem analiz kibernetskih groženj, šibkih točk in incidentov.

(39)  Da bi povečali odpornost Unije, bi morala agencija ENISA razvijati strokovno znanje in izkušnje na področju kibernetske varnosti infrastrukture, zlasti za podporo sektorjev iz Priloge II k Direktivi (EU) 2016/1148, ter infrastrukture, ki jo uporabljajo ponudniki digitalnih storitev iz Priloge III k navedeni direktivi, in sicer z zagotavljanjem svetovanja, izdajanjem smernic in izmenjavo najboljših praks. Agencija ENISA bi morala z namenom zagotavljanja lažjega dostopa do bolje strukturiranih informacij o tveganjih glede kibernetske varnosti in možnih rešitvah razvijati in vzdrževati „informacijsko vozlišče“ Unije, portal „vse na enem mestu“, ki bi javnosti nudil informacije o kibernetski varnosti, ki izhajajo iz institucij, organov, uradov in agencij Unije in nacionalnih institucij, organov, uradov in agencij. Lažji dostop do bolje strukturiranih informacij o tveganjih za kibernetsko varnost in možnih rešitvah bi lahko državam članicam pomagal tudi pri izboljšanju zmogljivosti in usklajevanju praks, s čimer bi se povečala njihova splošna odpornost na kibernetske napade.

(40)  Agencija ENISA bi morala prispevati k ozaveščanju javnosti o tveganjih glede ▌kibernetske varnosti, vključno prek vseevropske kampanje ozaveščanja in s spodbujanjem izobraževanja, ter zagotavljati navodila glede dobrih praks za posamezne uporabnike, ki so namenjene državljanom▌, organizacijam in podjetjem. Agencija ENISA bi morala prispevati tudi k spodbujanju najboljših praks in rešitev, tudi glede kibernetske higiene in kibernetske pismenosti na ravni državljanov ▌, organizacij in podjetij, in sicer z zbiranjem in analiziranjem javno dostopnih informacij o pomembnih incidentih ter pripravljanjem in objavljanjem poročil in navodil za državljane, organizacije in podjetja ter k izboljšanju splošne ravni pripravljenosti in odpornosti. Agencija ENISA bi si morala prizadevati tudi za to, da bi potrošnikom zagotovila ustrezne informacije o veljavnih certifikacijskih shemah, na primer z zagotavljanjem smernic in priporočil. Agencija ENISA bi morala poleg tega v skladu z akcijskim načrtom za digitalno izobraževanje, določenim s sporočilom Komisije z dne 17. januarja 2018, in v sodelovanju z državami članicami ter institucijami, organi, uradi in ▌ agencijami Unije organizirati redne kampanje ozaveščanja in redne javne izobraževalne kampanje za končne uporabnike, katerih namen je spodbujati varnejše ravnanje posameznikov na spletu in digitalno pismenost, da bi povečala ozaveščenost o možnih kibernetskih grožnjah, vključno s spletnimi kriminalnimi dejavnostmi, kot so napadi z zvabljanjem, botneti, finančne in bančne goljufije ter goljufije s podatki, pa tudi spodbujati osnovno svetovanje o večstopenjski avtentikaciji, nameščanju popravkov, šifriranju, anonimizaciji in varstvu podatkov.

(41)  Agencija ENISA bi morala imeti osrednjo vlogo pri pospeševanju ozaveščenosti končnih uporabnikov glede varnosti naprav in varne uporabe storitev, in bi morala spodbujati vgrajeno varnost in vgrajeno zasebnost na ravni Unije. Pri doseganju tega cilja bi morala agencija ENISA čim bolje izkoristiti razpoložljive najboljše prakse in izkušnje, zlasti najboljše prakse in izkušnje akademskih ustanov in raziskovalcev na področju varnosti IT.

(42)  Agencija ENISA bi morala v podporo podjetjem, ki poslujejo v sektorju kibernetske varnosti, in uporabnikom rešitev kibernetske varnosti vzpostaviti in vzdrževati „tržni observatorij“ z izvajanjem rednih analiz in razširjanjem informacij o glavnih trendih na trgu kibernetske varnosti, tako na strani povpraševanja kot na strani ponudbe.

(43)  Agencija ENISA bi morala prispevati k prizadevanjem Unije za sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, pa tudi znotraj ustreznih mednarodnih okvirov sodelovanja s področja kibernetske varnosti. Agencija ENISA bi morala, kadar je to ustrezno, zlasti prispevati k sodelovanju z organizacijami, kot so OECD, OVSE in NATO. Takšno sodelovanje bi lahko vključevalo skupne vaje na področju kibernetske varnosti in skupno usklajevanje odzivanja na incidente. Navedene dejavnosti je treba izvajati ob doslednem spoštovanju načel vključenosti, vzajemnosti in avtonomije pri odločanju Unije ter brez poseganja v posebno naravo varnostne in obrambne politike katere koli države članice.

(44)  Da bi lahko agencija ENISA v celoti izpolnila svoje cilje, bi morala sodelovati z ustreznimi nadzornimi organi Unije in drugimi pristojnimi organi v Uniji, institucijami, organi, uradi in agencijami Unije, vključno s skupino CERT-EU, EC3, Evropsko obrambno agencijo (EDA), Agencijo za evropski globalni satelitski navigacijski sistem (v nadaljnjem besedilu: Agencija za evropski GNSS), Organom evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC), Evropsko agencijo za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA), Evropsko centralno banko (ECB), Evropskim bančnim organom (EBA), Evropskim odborom za varstvo podatkov, Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), Agencijo Evropske unije za varnost v letalstvu (EASA) in vsemi drugimi agencijami Unije, ki se ukvarjajo s kibernetsko varnostjo. Agencija ENISA bi morala prav tako sodelovati z organi, ki se ukvarjajo z varstvom podatkov, da bi izmenjevala tehnično znanje in izkušnje ter najboljše prakse kot tudi nudila svetovanje glede vprašanj kibernetske varnosti, ki bi lahko vplivala na njihovo delo. Predstavniki organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter organov za varstvo podatkov na ravni držav članic in na ravni Unije bi morali imeti možnost, da so zastopani v svetovalni skupini agencije ENISA. Agencija bi morala pri sodelovanju z organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj v zvezi z vprašanji varnosti omrežij in informacij, ki bi lahko vplivala na njihovo delo, upoštevati obstoječe informacijske poti in vzpostavljena omrežja.

(45)  Vzpostavila bi se lahko partnerstva z akademskimi ustanovami, ki imajo raziskovalne pobude na ustreznih področjih, hkrati pa bi morali obstajati ustrezni kanali za prispevke potrošniških in drugih organizacij, ki bi jih bilo treba upoštevati.

(46)  Agencija ENISA bi morala v vlogi ▌sekretariata za mrežo skupin CSIRT podpirati skupine CSIRT držav članic in skupino CERT-EU pri operativnem sodelovanju v zvezi z ustreznimi nalogah mreže skupin CSIRT, kot so opredeljene v Direktivi (EU) 2016/1148. Nadalje bi morala agencija ENISA spodbujati in podpirati sodelovanje med ustreznimi skupinami CSIRT v primeru incidentov, napadov ali motenj omrežij ali infrastrukture, ki jo upravljajo ali varujejo skupine CSIRT, in ki vključujejo ali so zmožni vključevati najmanj dve skupini CSIRT, ob upoštevanju standardnih operativnih postopkov mreže skupin CSIRT.

(47)  Da bi agencija ENISA povečala pripravljenost Unije pri odzivanju na incidente, bi morala organizirati vaje na področju kibernetske varnosti na ravni Unije in, na njihovo zahtevo, podpirati države članice ter institucije, organe, urade in agencije Unije pri organiziranju takih vaj. Obsežne vsestranske vaje, ki bi vključevale tehnične, operativne ali strateške elemente, bi bilo treba organizirati dvakrat letno. Poleg tega bi moralo biti agenciji ENISA omogočeno, da redno organizira manj vsestranske vaje z istim ciljem povečanja pripravljenosti Unije pri odzivanju na incidente.

(48)  Agencija ENISA bi morala še naprej razvijati in ohranjati svoje strokovno znanje na področju certificiranja kibernetske varnosti z namenom podpiranja politike Unije na tem področju. Agencija ENISA bi se morala opirati na primere najboljše prakse in bi morala spodbujati uporabo certificiranja kibernetske varnosti v Uniji, vključno s prispevanjem k vzpostavitvi in ohranjanju certifikacijskega okvira za kibernetsko varnost na ravni Unije (v nadaljnjem besedilu: evropski certifikacijski okvir za kibernetsko varnost), da bi tako okrepila preglednost zanesljivosti kibernetske varnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT ter s tem okrepila zaupanje v digitalni notranji trg in njegovo konkurenčnost.

(49)  Učinkovite politike kibernetske varnosti bi morale v javnem in zasebnem sektorju temeljiti na dobro razvitih metodah za ocenjevanje tveganj. Metode za ocenjevanje tveganj se uporabljajo na različnih ravneh, skupne prakse o tem, kako jih učinkovito izvajati, pa ni. Spodbujanje in razvoj najboljših praks za ocenjevanje tveganj in interoperabilne rešitve za obvladovanje tveganj v javnih in zasebnih organizacijah bosta povečala raven kibernetske varnosti v Uniji. V ta namen bi morala agencija ENISA spodbujati sodelovanje med deležniki na ravni Unije ter jih podpirati v prizadevanjih, da vzpostavijo in uvedejo evropske in mednarodne standarde za obvladovanje tveganj in merljivo varnost elektronskih proizvodov, sistemov, omrežij in storitev, ki skupaj s programsko opremo zajemajo omrežja in informacijske sisteme.

(50)  Agencija ENISA bi morala države članice, proizvajalce ali ponudnike proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT spodbujati, naj zvišajo svoje splošne varnostne standarde, da bi vsi uporabniki interneta lahko ustrezno poskrbeli za svojo osebno kibernetsko varnost in bi bili spodbujeni k temu. Proizvajalci in ponudniki proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT bi zlasti morali zagotavljati vse potrebne posodobitve ter odpoklicati, umakniti s trga ali reciklirati proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT, ki ne izpolnjujejo standardov kibernetske varnosti, uvozniki in distributerji pa bi morali zagotoviti, da proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT, ki jih dajejo na trg Unije, izpolnjujejo veljavne zahteve in ne pomenijo tveganja za potrošnike Unije.

(51)  Agenciji ENISA bi moralo biti omogočeno, da lahko v sodelovanju s pristojnimi organi razširja informacije o ravni kibernetske varnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT, ki so na voljo na notranjem trgu, ter izdaja opozorila, namenjena proizvajalcem oziroma ponudnikom proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, in od njih zahteva, da izboljšajo varnost svojih proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT, vključno s kibernetsko varnostjo▌.

(52)  Agencija ENISA bi morala v celoti upoštevati tekoče dejavnosti na področju raziskav, razvoja in tehnološkega ocenjevanja, zlasti tiste dejavnosti, ki potekajo v okviru raznih raziskovalnih pobud Unije, da bi lahko svetovala institucijam, organom, uradom in ▌agencijam Unije ter, po potrebi in na njihovo zahtevo, državam članicam glede potreb pri raziskavah in prednostnih nalogah na področju ▌kibernetske varnosti. Zaradi ugotavljanja raziskovalnih potreb in prednostnih nalog bi se morala agencija ENISA posvetovati tudi z ustreznimi skupinami uporabnikov. Natančneje, vzpostavilo bi se lahko sodelovanje z Evropskim raziskovalnim svetom, Evropskim inštitutom za inovacije in tehnologijo ter Inštitutom Evropske unije za varnostne študije.

(53)  Agencija ENISA bi se morala pri pripravi evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost redno posvetovati z organizacijami za standardizacijo, zlasti z evropskimi organizacijami za standardizacijo.

(54)  Kibernetske grožnje imajo svetovno razsežnost. Da bi se izboljšali standardi kibernetske varnosti, je potrebno tesnejše mednarodno sodelovanje, vključno s potrebo po opredelitvi skupnih pravil obnašanja, sprejetjem kodeksov ravnanja, uporabo mednarodnih standardov, izmenjavo informacij, spodbujanjem hitrejše vzpostavitve mednarodnega sodelovanja pri odzivanju na vprašanja varnosti omrežij in informacij, pa tudi spodbujanjem skupnega globalnega pristopa do teh vprašanj. V ta namen bi morala agencija ENISA podpirati nadaljnjo udeležbo in sodelovanje Unije s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, tako da bi po potrebi ustreznim institucijam, organom, uradom in▌ agencijam Unije zagotavljala potrebno strokovno znanje in izkušnje ter analize.

(55)  Agencija ENISA bi morala imeti možnost, da se odzove na ad hoc zahteve po svetovanju in pomoči s strani držav članic ter institucij, organov, uradov in agencij Unije o zadevah, za katere je agencija ENISA pooblaščena.

(56)  V zvezi z upravljanjem agencije ENISA je smiselno in priporočljivo izvajati nekatera načela za zagotavljanje skladnosti s skupno izjavo in skupnim pristopom, o katerih se je julija 2012 dogovorila medinstitucionalna delovna skupina za decentralizirane agencije EU in ki sta namenjena racionalizaciji dejavnosti decentraliziranih agencij ter izboljšanju njihovega delovanja. Kakor je primerno, bi bilo prav tako treba odraziti priporočila iz skupne izjave in skupnega pristopa v delovnih programih, ocenah ter poročanju in upravnih praksah agencije ENISA..

(57)  Upravni odbor, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic in Komisije, bi moral določiti splošno usmeritev dejavnosti agencije ENISA in zagotavljati, da ta naloge opravlja v skladu s to uredbo. Na upravni odbor bi bilo treba prenesti pooblastila, potrebna za pripravo proračuna, preverjanje izvrševanja proračuna, sprejetje ustreznih finančnih pravil, uvedbo preglednih delovnih postopkov za sprejemanje odločitev agencije ENISA, sprejetje enotnega programskega dokumenta agencije ENISA in lastnega poslovnika, imenovanje izvršnega direktorja ter odločitev o podaljšanju in prenehanju mandata izvršnega direktorja.

(58)  Da bi agencija ENISA pravilno in učinkovito delovala, bi morale Komisija in države članice zagotoviti, da imajo osebe, ki so imenovane v upravni odbor, ustrezno strokovno znanje in izkušnje. Komisija in države članice bi si morale prizadevati tudi za omejitev menjav svojih predstavnikov v upravnem odboru, da bi zagotovile njegovo neprekinjeno delovanje.

(59)  Da bi agencija ENISA delovala nemoteno, je treba njenega izvršnega direktorja imenovati na podlagi zaslug ter dokazanih upravnih in vodstvenih sposobnosti ter ustrezne usposobljenosti in izkušenj s področja kibernetske varnosti. Izvršni direktor bi moral svoje naloge opravljati popolnoma neodvisno. Izvršni direktor bi moral po predhodnem posvetovanju s Komisijo pripraviti predlog delovnega programa agencije ENISA ter sprejeti vse ukrepe, potrebne za zagotovitev nemotenega izvajanja tega delovnega programa. Izvršni direktor bi moral pripraviti letno poročilo, ki se predloži upravnemu odboru in zajema izvajanje letnega delovnega programa agencije ENISA, ter osnutek poročila o načrtu prihodkov in odhodkov za agencijo ENISA ter izvrševati proračun. Nadalje bi moral izvršni direktor imeti možnost, da ustanovi ad hoc delovne skupine, da preučijo posamezna vprašanja, zlasti vprašanja znanstvene, tehnološke, pravne ali družbeno-gospodarske narave. Treba bi bilo ustanoviti ad hoc delovno skupino, zlasti v zvezi s pripravo posebne predloge za evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost (v nadaljnjem besedilu: predloga za shemo). Izvršni direktor bi moral zagotoviti, da so člani ad hoc delovnih skupin izbrani v skladu z najvišjimi strokovnimi standardi, pri čemer bi si moral prizadevati za uravnoteženo zastopanost spolov ter glede na posamezna vprašanja ustrezno ravnovesje med predstavniki javnih uprav držav članic, institucij, organov, uradov in agencij Unije in zasebnega sektorja, vključno z industrijo, uporabniki in znanstveniki s področja varnosti omrežij in informacij.

(60)  Izvršni odbor bi moral prispevati k učinkovitemu delovanju upravnega odbora. V okviru pripravljalnega dela v zvezi z odločitvami upravnega odbora bi moral upravni odbor podrobno preučiti ustrezne informacije, raziskati razpoložljive možnosti ter ponuditi nasvete in rešitve za pripravo ustreznih odločitev upravnega odbora.

(61)  Agencija ENISA bi morala imeti svetovalno skupino agencije ENISA, ki bi delovala kot svetovalni organ, da bi zagotovila reden dialog z zasebnim sektorjem, organizacijami združenji potrošnikov in drugimi ustreznimi deležniki. Svetovalna skupina agencije ENISA, ki jo na predlog izvršnega direktorja ustanovi upravni odbor, bi morala obravnavati zadeve, ki so pomembne za deležnike, in o njih obvestiti agencijo ENISA. S svetovalno skupino agencije ENISA bi se bilo treba posvetovati zlasti v zvezi z osnutkom letnega delovnega programa agencije ENISA. Sestava svetovalne skupine agencije ENISA in naloge, dodeljene tej skupini, bi morale zagotoviti zadostno zastopanost deležnikov pri delu agencije ENISA.

(62)  Treba bi bilo ustanoviti certifikacijsko skupino deležnikov za kibernetsko varnost, ki bi agenciji ENISA in Komisiji olajšala posvetovanje z ustreznimi deležniki. Certifikacijsko skupino deležnikov za kibernetsko varnost bi morali sestavljati člani, ki bi uravnoteženo zastopali industrijo, tako na strani povpraševanja kot na strani ponudbe proizvodov IKT in storitev IKT, ter vključevali zlasti MSP, ponudnike digitalnih storitev, evropske in mednarodne organe za standardizacijo, nacionalne akreditacijske organe, nadzorne organe za varstvo podatkov in organe za ugotavljanje skladnosti na podlagi Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta(18), znanstveno skupnost in potrošniške organizacije.

(63)  Agencija ENISA bi morala sprejeti pravila za preprečevanje in obvladovanje nasprotij interesov. Agencija ENISA bi morala poleg tega uporabljati ustrezne predpise Unije o dostopu javnosti do dokumentov iz Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001(19). Agencija ENISA bi morala osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (20). Agencija ENISA bi morala spoštovati določbe, ki veljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije, in nacionalno zakonodajo o ravnanju s podatki, zlasti občutljivimi netajnimi podatki in tajnimi podatki Evropske unije (EUCI).

(64)  Da se agenciji ENISA zagotovita popolna samostojnost in neodvisnost ter se ji omogoči, da lahko opravlja dodatne naloge, tudi nepredvidene nujne naloge, bi bilo treba agenciji ENISA dodeliti zadostna lastna proračunska sredstva, ki bi se morali večinoma zagotoviti s prispevkom Unije in prispevki tretjih držav, ki sodelujejo pri delu agencije ENISA. Za zagotovitev, da ima agencija ENISA zadostno zmogljivost za izvajanje vseh svojih nalog in doseganje ciljev, ki jih je vedno več, je ustrezen proračun bistvenega pomen. Večina osebja agencije ENISA bi morala neposredno sodelovati pri operativnem izvajanju njenega mandata. Državi članici gostiteljici in vsaki drugi državi članici bi moralo biti dovoljeno, da lahko prostovoljno prispeva k proračunu agencije ENISA. Za subvencije v breme splošnega proračuna Unije bi se moral še vedno uporabljati postopek za sprejemanje proračuna Unije. Revizijo zaključnih računov agencije ENISA bi moralo opraviti Računsko sodišče, da bi bili zagotovljeni preglednost in odgovornost.

(65)  Certificiranje kibernetske varnosti ima pomembno vlogo pri krepitvi zaupanja v proizvode IKT ▌, storitve IKT in postopke IKT ter njihove varnosti. Enotni digitalni trg, zlasti podatkovno gospodarstvo in internet stvari, lahko uspevajo le, če obstaja splošno zaupanje javnosti, da ti proizvodi ▌, storitve in postopki nudijo določeno raven kibernetske varnosti. Povezani in avtomatizirani avtomobili, elektronski medicinski pripomočki, nadzorni sistemi industrijske avtomatizacije ter pametna omrežja so le nekateri primeri sektorjev, v katerih je certificiranje že razširjeno ali se bo verjetno uporabljalo v bližnji prihodnosti. Sektorji, ki jih ureja Direktiva (EU) 2016/1148, so poleg tega sektorji, v katerih je certificiranje kibernetske varnosti ključno.

(66)  V sporočilu z naslovom „Krepitev odpornosti evropskega sistema kibernetske varnosti ter spodbujanje konkurenčne in inovativne industrije kibernetske varnosti“ iz leta 2016 je Komisija opredelila potrebo po visokokakovostnih, cenovno dostopnih in interoperabilnih proizvodih in rešitvah na področju kibernetske varnosti. Dobava proizvodov IKT ter opravljanje ▌ storitev IKT in postopkov IKT na enotnem trgu sta geografsko še vedno zelo razdrobljena. Razlog za to je, da se je industrija kibernetske varnosti v Evropi razvila predvsem zaradi povpraševanja nacionalnih vlad. Poleg tega so med drugimi vrzelmi, ki vplivajo na enotni trg na področju kibernetske varnosti, pomanjkanje interoperabilnih rešitev (tehničnih standardov), praks in mehanizmov certificiranja na ravni Unije. Evropska podjetja zato težko konkurirajo na nacionalni ravni, ravni Unije in svetovni ravni. Po drugi strani pa se s tem zmanjšuje izbira učinkovitih in uporabnih tehnologij kibernetske varnosti, do katerih imajo dostop posamezniki in podjetja. Podobno je Komisija v sporočilu iz leta 2017 o vmesnem pregledu izvajanja strategije za enotni digitalni trg - Povezani enotni digitalni trg za vse poudarila potrebo po varnih povezanih proizvodih in sistemih ter navedla, da bi z ustanovitvijo evropskega okvira za varnost IKT s pravili za organizacijo varnostnega certificiranja IKT v Uniji lahko ohranili zaupanje v internet in odpravili sedanjo razdrobljenost notranjega trga.

(67)  Zdaj se certificiranje proizvodov IKT ▌, storitev IKT in postopkov IKT glede kibernetske varnosti uporablja le v omejenem obsegu. Če obstaja, večinoma poteka na ravni držav članic ali v okviru shem, ki jih usmerja industrija. V tem smislu certifikat, ki ga izda nacionalni certifikacijski organ za kibernetsko varnost, praviloma ni priznan v drugih državah članicah. Tako so podjetja lahko prisiljena svoje proizvode IKT ▌, storitve IKT in postopke IKT certificirati v več državah članicah, v katerih poslujejo, da bi na primer lahko sodelovala v nacionalnih postopkih javnega naročanja, zaradi česar imajo višje stroške. Poleg tega se zdi, da ni usklajenega in celovitega pristopa k horizontalnim vidikom kibernetske varnosti, na primer na področju interneta stvari, čeprav se pojavljajo nove sheme. Pri obstoječih shemah se pojavljajo znatne pomanjkljivosti in razlike v smislu pokritosti proizvodov, ravni zanesljivosti, vsebinskih meril in dejanske uporabe, kar ovira delovanje mehanizmov vzajemnega priznavanja znotraj Unije.

(68)  Prizadevanja za zagotovitev vzajemnega priznavanja certifikatov v Uniji so že potekala. Vendar pa so bila le delno uspešna. Najpomembnejši primer zato je sporazum o vzajemnem priznavanju (MRA) skupine visokih uradnikov za varnost informacijskih sistemov (SOG-IS). Čeprav je SOG-IS ▌najpomembnejši model za sodelovanje in vzajemno priznavanje na področju varnostnega certificiranja, pa vključuje le nekatere države članice. To dejstvo omejuje učinkovitost SOG-IS MRA z vidika notranjega trga.

(69)  Zato je treba sprejeti skupni pristop in vzpostaviti evropski certifikacijski okvir za kibernetsko varnost, ki določa glavne horizontalne zahteve za evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost, ki jih je treba oblikovati, in omogoča, da se evropski certifikati kibernetske varnosti ter izjave EU o skladnosti za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT priznavajo in uporabljajo v vseh državah članicah. Pri tem je treba nujno temeljiti na obstoječih nacionalnih in mednarodnih shemah ter sistemih vzajemnega priznavanja, zlasti sistemu SOG-IS, pa tudi omogočiti nemoten prehod z obstoječih shem iz teh sistemov na sheme iz novega evropskega certifikacijskega okvira za kibernetsko varnost. Evropski okvir bi moral imeti dvojni cilj: po eni strani bi moral pripomoči k povečanju zaupanja v proizvode IKT ▌, storitve IKT in postopke IKT, ki so bili certificirani v skladu z evropskimi certifikacijskimi shemami za kibernetsko varnost. Kot drugo pa bi moral pomagati preprečevati kopičenje nasprotujočih si ali prekrivajočih se nacionalnih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost in tako zmanjšati stroške za podjetja, ki poslujejo na enotnem digitalnem trgu. Evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost bi morale biti nediskriminatorne in temeljiti na evropskih ali mednarodnih standardih , razen če so ti standardi neučinkoviti ali neprimerni za dosego legitimnih ciljev Unije v tej zvezi.

(70)  Evropski certifikacijski okvir za kibernetsko varnost bi moral biti enotno vzpostavljen v vseh državah članicah, da se ne bi zaradi različnih ravni strogosti v različnih državah članicah pojavila praksa „nakupovanja certifikatov“.

(71)  Evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost bi morale temeljiti na že obstoječih sistemih na mednarodni in nacionalni ravni ter po potrebi tehničnih specifikacijah forumov in konzorcijev, pri čemer bi se bilo treba opirati na obstoječe pozitivne lastnosti ter ocenjevati in odpravljati pomanjkljivosti.

(72)  Prožne rešitve za kibernetsko varnost so nujno potrebne za to, da bi industrija lahko predvidela kibernetske grožnje, zato bi bilo treba vsako certifikacijsko shemo zasnovati na način, da se prepreči, da bi hitro zastarela.

(73)  Komisija bi morala biti pooblaščena za sprejemanje evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost za določene skupine proizvodov IKT ▌,storitev IKT in postopkov IKT. Te sheme bi morali izvajati in nadzorovati nacionalni certifikacijski organi za ▌ kibernetsko varnost, certifikati, izdani v okviru teh shem, pa bi morali biti veljavni in priznani po vsej Uniji. Certifikacijske sheme, ki jih izvaja industrija ali druge zasebne organizacije, ne bi smele spadati na področje uporabe te uredbe. Vendar pa bi organi, ki izvajajo takšne sheme, morali imeti možnost predlagati Komisiji, naj preuči možnost, da bi te sheme odobrila kot evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost.

(74)  Določbe te uredbe ne bi smele posegati v pravo Unije, ki vsebuje posebne predpise o certificiranju proizvodov IKT ▌, storitev IKT in postopkov IKT. Zlasti Uredba (EU) 2016/679 vsebuje določbe za uvedbo certifikacijskih mehanizmov ter pečatov in označb za varstvo podatkov, katerih namen je dokazovanje, da so postopki obdelave, ki jih uporabljajo upravljavci in obdelovalci, skladni z navedeno uredbo. Taki certifikacijski mehanizmi ter pečati in označbe za varstvo podatkov bi morali posameznikom, na katere se podatki nanašajo, omogočati, da hitro ocenijo raven varstva podatkov zadevnih proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT. Ta uredba ne posega v certificiranje postopkov obdelave podatkov na podlagi Uredbe (EU) 2016/679, vključno kadar so taki postopki vgrajeni v proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT.

(75)  Evropske certifikacijske sheme bi morale zagotoviti, da proizvodi IKT ▌, storitve IKT in postopki IKT, ki so bili certificirani v okviru takih shem, izpolnjujejo posebne zahteve, da se zaščitijo razpoložljivost, pristnost, celovitost in zaupnost shranjenih, prenesenih ali obdelanih podatkov ali z njimi povezanih funkcij ali storitev, ki jih ponujajo ali so dostopni prek navedenih proizvodov, storitev in postopkov v celotnem življenjskem ciklu. V tej uredbi ni mogoče podrobno določiti zahtev glede kibernetske varnosti, ki se nanašajo na vse proizvode IKT ▌, storitve IKT in postopke IKT v tej uredbi. Proizvodi IKT▌, storitve IKT in postopki IKT ter s tem povezane potrebe po kibernetski varnosti so tako raznoliki, da je zelo težko oblikovati splošne zahteve glede kibernetske varnosti, ki bi veljale v vseh okoliščinah. Zato je treba sprejeti širok in splošen pojem kibernetske varnosti za namene certificiranja, ki bi ga moral dopolnjevati sklop posebnih ciljev za kibernetsko varnost, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost. Kako bodo takšni cilji doseženi pri posameznih proizvodih IKT ▌, storitvah IKT in postopkih IKT, bi bilo treba nadalje podrobno določiti na ravni posamezne certifikacijske sheme, ki jo sprejme Komisija, na primer s sklicem na standarde ali tehnične specifikacije, če ustrezni standardi niso na voljo.

(76)  Tehnične specifikacije, ki naj bi bile uporabljene v evropskih certifikacijskih shemah za kibernetsko varnost, bi bilo treba upoštevati zahteve iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(21). Toda v ustrezno utemeljenih primerih bi morda bila potrebna nekatera odstopanja od teh zahtev, kadar naj bi bile navedene tehnične specifikacije uporabljene v evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, ki se nanaša na „visoko“ raven zanesljivosti. Razlogi za takšna odstopanja bi morali biti objavljeni.

(77)  Ugotavljanje skladnosti je postopek ugotavljanja, ali so posebne zahteve glede proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT izpolnjene. Ta postopek izvede neodvisna tretja oseba, ki ni proizvajalec proizvoda ali ponudnik proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, ki se ocenjujejo. Evropski certifikat kibernetske varnosti bi moral biti izdan na podlagi uspešno opravljene ocene proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT. Evropski certifikat kibernetske varnosti bi moral veljati kot potrdilo, da je bila ocena ustrezno opravljena. Evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost bi glede na raven zanesljivosti morala določati, ali mora certifikat izdati zasebni ali javni organ. Ugotavljanje skladnosti in certificiranje samo po sebi ne more jamčiti, da so certificirani proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT kibernetsko varni. Namesto tega obstajajo postopki in tehnična metodologija za potrditev, da so bili proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT testirani ter da izpolnjujejo nekatere zahteve glede kibernetske varnosti, določene drugje, na primer v tehničnih standardih.

(78)  Uporabnik evropskega certifikata kibernetske varnosti bi moral izbrati ustrezno certifikacijo in z njo povezane varnostne zahteve na podlagi analize tveganja, povezanega z uporabo proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT. V skladu s tem bi morala raven zanesljivosti ustrezati stopnji tveganja, povezani s predvideno uporabo proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT.

(79)  Evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost bi lahko omogočale, da se ugotavljanje skladnosti izvede na izključno odgovornost proizvajalca ali ponudnika proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT (v nadaljnjem besedilu: samoocenjevanje skladnosti). V takih primerih bi moralo biti dovolj, da proizvajalec ali ponudnik sam izvede vse preglede da bi zagotovil, da so proizvodi IKT, storitve IKT ali postopki IKT skladni z evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost. Ugotavljanje skladnosti bi moralo šteti kot primerno za manj kompleksne proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT, ki pomenijo nizko tveganje za javni interes, kot so preprosta zasnova in mehanizmi proizvodnje. Poleg tega bi bilo treba samoocenjevanje skladnosti za proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT dovoliti samo, kadar ustrezajo „osnovni“ ravni zanesljivosti .

(80)  V okviru evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost bi se lahko dopustila samoocenjevanja skladnosti in certificiranje proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT. V teh primerih bi morala shema potrošnikom in drugim uporabnikom ponuditi jasne in razumljive načine za razlikovanje med proizvodi IKT, storitvami IKT ali postopki IKT, v zvezi s katerimi je njihov proizvajalec ali ponudnik odgovoren za oceno, in proizvodi IKT, storitvami IKT ali postopki IKT, ki jih je certificirala tretja stran.

(81)  Proizvajalec ali ponudnik proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, ki izvede samoocenjevanje skladnosti, bi moral imeti možnost v okviru postopka ugotavljanja skladnosti izdati in podpisati izjavo EU o skladnosti. Izjava EU o skladnosti je dokument, v katerem je navedeno, da posamezen proizvod IKT, storitev IKT ali postopek IKT izpolnjuje zahteve evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost. Proizvajalec ali ponudnik z izdajo in podpisom izjave EU o skladnosti prevzame odgovornost za skladnost proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT s pravnimi zahtevami evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost. Kopijo izjave EU o skladnosti bi bilo treba predložiti nacionalnemu certifikacijskemu organu za kibernetsko varnost in agenciji ENISA.

(82)  Proizvajalci ali ponudniki proizvodov IKT , storitev IKT ali postopkov IKT bi morali za obdobje, opredeljeno v ustrezni evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, hraniti izjavo EU o skladnosti, tehnično dokumentacijo in vse druge ustrezne informacije, ki se nanašajo na skladnost proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT z zadevno shemo, tako da je na voljo pristojnemu nacionalnemu certifikacijskemu organu za kibernetsko varnost. V tehnični dokumentaciji bi morale biti določene zahteve, ki se uporabljajo v okviru sheme in morala bi zajemati zasnovo, proizvodnjo in delovanje proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT v obsegu, ki je pomemben za tako ugotavljanje. Tehnična dokumentacija bi morala biti pripravljena tako, da bi omogočala ugotavljanje, ali proizvod IKT oziroma storitev IKT izpolnjuje zahteve, ki se uporabljajo v okviru te sheme.

(83)  Pri upravljanju evropskega certifikacijskega okvira za kibernetsko varnost bi bilo treba upoštevati sodelovanje držav članic in ustrezno vključitev deležnikov ter določiti vlogo Komisije med načrtovanjem, vložitvijo predlogov in zahtev ter med pripravo, sprejetjem in pregledovanjem evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost.

(84)  ▌Komisija bi morala ob podpori evropske certifikacijske skupine za kibernetsko varnost in certifikacijske skupine deležnikov za kibernetsko varnost ter po odprtem in širokem posvetovanju oblikovati tekoči delovni program Unije za evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost in ga objaviti v obliki pravno nezavezujočega instrumenta. Tekoči delovni program Unije bi moral biti strateški dokument, ki industriji, nacionalnim organom in organom za standardizacijo omogoča, da se pripravijo zlasti na prihodnje evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost. Tekoči delovni program Unije bi moral vključevati večletni pregled zahtev za pripravo predlog za sheme, ki jih namerava Komisija nasloviti na agencijo ENISA na podlagi posebnih razlogov. Komisija bi morala ta tekoči delovni program Unije upoštevati pri pripravi svojega tekočega načrta za standardizacijo IKT in zahteve za standardizacijo evropskim organizacijam za standardizacijo. Glede na hitro uvajanje novih tehnologij in naraščanja njene uporabe med uporabniki in podjetji, zaradi pojavljanja prej neznanih tveganj glede kibernetske varnosti in zaradi sprememb v zakonodaji in na trgu bi morala Komisija ali evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost imeti pravico od agencije ENISA zahtevati, naj pripravi predloge za sheme, ki niso bile vključene v tekoči delovni program Unije. Komisija in evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost bi morali v takih primerih oceniti tudi upravičenost take zahteve, pri čemer bi upoštevali splošne cilje te uredbe in potrebo po zagotavljanju kontinuitete načrtovanja agencije ENISA in njene uporabe virov.

Agencija ENISA bi morala po prejemu take zahteve brez nepotrebnega odlašanja pripraviti predloge za sheme za posamezne proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT. Komisija bi morala oceniti pozitivni in negativni učinek svoje zahteve na zadevni specifični trg, zlasti njegov vpliv na MSP, inovacije, ovire za vstop na ta trg in stroške za končne uporabnike. Nadalje bi morali Komisijo pooblastiti, da na podlagi predloge za shemo, ki jo pripravi agencija ENISA, sprejme evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost z izvedbenimi akti. Ob upoštevanju splošnega namena in varnostnih ciljev, določenih v tej uredbi, bi moral biti v evropskih certifikacijskih shemah za kibernetsko varnost, ki jih sprejme Komisija, določen minimalni sklop elementov v zvezi z vsebino, področjem uporabe in delovanjem posamezne sheme. Ti elementi bi morali med drugim vključevati področje uporabe in predmet certificiranja kibernetske varnosti, vključno z zajetimi kategorijami proizvodov IKT ▌, storitev IKT in postopkov IKT, podrobno specifikacijo zahtev glede kibernetske varnosti, na primer s sklicem na standarde ali tehnične specifikacije, posebnimi merili in metodami za ocenjevanje ter predvideno raven zanesljivosti („osnovno“, „znatno“ ali „visoko“) in po potrebi stopnjami ocenjevanja. Agencija ENISA bi morala imeti možnost, da zavrne zahtevo evropske certifikacijske skupine za kibernetsko varnost. Takšne odločitve, ki bi morale biti ustrezno obrazložene, bi moral sprejeti upravni odbor.

(85)  Agencija ENISA bi morala vzdrževati spletišče, ki zagotavlja informacije o evropskih certifikacijskih shemah za kibernetsko varnost in je namenjeno obveščanju javnosti o teh shemah, ki bi med drugim moralo vključevati zahteve za pripravo predloge za shemo, pa tudi povratne informacije, prejete med posvetovalnim postopkom, ki ga je v pripravljalni fazi izvedla agencija ENISA. Spletišče bi moralo vsebovati tudi informacije o evropskih certifikatih kibernetske varnosti in izjavah EU o skladnosti, izdanih na podlagi te uredbe, vključno v zvezi z njihovim odvzemom in potekom. Na spletišču bi morale biti navedene tudi nacionalne certifikacijske sheme za kibernetsko varnost, ki so bile nadomeščene z evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost.

(86)  Raven zanesljivosti evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost je podlaga za zaupanje, da proizvod IKT, storitev IKT ali postopek IKT izpolnjuje varnostne zahteve določene evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost. Zaradi skladnosti evropskega certifikacijskega okvira za kibernetsko varnost bi morala evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost določati ravni zanesljivosti za evropske certifikate kibernetske varnosti in izjave EU o skladnosti, izdane v okviru te sheme. Vsak evropski certifikat kibernetske varnosti se morda nanaša na eno od ravni zanesljivosti: „osnovno“, „znatno“, „visoko“, medtem ko bi se izjava EU o skladnosti morda nanašala samo na „osnovno“ raven zanesljivosti. Ravni zanesljivosti bi določale ustrezno strogost in obseg ocene proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT in bi bile opredeljene s sklici na zadevne tehnične specifikacije, standarde in postopke, vključno s tehničnim nadzorom, katerih namen je ublažiti ali preprečiti incidente. Vsaka raven zanesljivosti bi morala biti usklajena s posameznimi sektorskimi področji, v katerih se uporablja certificiranje.

(87)  V evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost bi se lahko določilo več stopenj ocenjevanja, odvisno od strogosti in obsega uporabljene metodologije za ocenjevanje. Stopnje ocenjevanja bi morale ustrezati eni od ravni zanesljivosti in biti povezane z ustrezno kombinacijo elementov zanesljivosti. Proizvod IKT, storitev IKT ali postopek IKT bi moral za vse ravni zanesljivosti vsebovati vrsto varnih funkcij, kot so določene s shemo in ki lahko vključujejo: varno vnaprej določeno konfiguracijo, podpisano kodo, varno posodobitev in ublažitev nevarnosti izkoriščanja ter polne zaščite spomina, organiziranega v skladu ali kopici. Te funkcije bi bilo treba razvijati in vzdrževati z uporabo v varnost usmerjenega razvojnega pristopa in pripadajočih orodij, da bi tako zagotovili zanesljivo vključitev učinkovitih mehanizmov za programsko in strojno opremo.

(88)  Pri „osnovni“ ravni zanesljivosti bi morali biti vodilo ocenjevanja vsaj naslednji elementi zanesljivosti: organ za ugotavljanje skladnosti bi moral pri ocenjevanju najmanj pregledati tehnično dokumentacijo proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT. Kadar certifikacija vključuje tudi postopke IKT, bi bilo treba postopek, uporabljen pri zasnovi, razvoju in vzdrževanju proizvoda IKT ali storitve IK podvreči tudi tehničnemu pregledu. Kadar evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost predvideva samoocenjevanje skladnosti, bi moralo zadostovati, da proizvajalec ali ponudnik proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT izvede samooceno skladnosti proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT s certifikacijsko shemo.

(89)  Pri „znatni“ ravni zanesljivosti bi moralo biti vodilo ocenjevanja poleg zahtev iz „osnovne“ ravni zanesljivosti vsaj še preverjanje skladnosti varnostnih funkcionalnosti proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT s pripadajočo tehnično dokumentacijo.

(90)  Pri „visoki“ ravni zanesljivosti bi moralo biti vodilo ocenjevanje poleg zahtev iz „znatne“ ravni zanesljivosti vsaj še testiranje učinkovitosti, s katerim se preveri odpornost varnostnih funkcionalnosti proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT proti kompleksnim kibernetskim napadom, ki jih izvedejo osebe, ki imajo precejšnje znanje in vire.

(91)  Uporaba evropskega certificiranja za kibernetsko varnost in izjave EU o skladnosti bi morala ostati prostovoljna, razen če je v pravu Unije ali pravu držav članic, sprejetemu v skladu s pravom Unije, določeno drugače. Kadar pravo Unije ni harmonizirano, lahko države članice sprejmejo nacionalne tehnične predpise, ki določajo obvezno certificiranje v okviru evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost, v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta(22). Države članice lahko evropsko certificiranje za kibernetsko varnost uporabijo tudi v okviru javnega naročanja in Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta(23).

(92)  Za izboljšanje ravni kibernetske varnosti v Uniji bodo posebne zahteve glede kibernetske varnosti in ustreznega certificiranja za nekatere proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT morda v prihodnosti morale postati obvezne. Komisija bi morala redno spremljati učinek sprejetih evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost na razpoložljivost varnih proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT na notranjem trgu ter redno oceniti, v kolikšni meri proizvajalci in ponudniki proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT v Uniji uporabljajo certifikacijske sheme. Učinkovitost evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost in vprašanje, ali bi morale določene sheme postati obvezne, bi bilo treba oceniti ob upoštevanju zakonodaje Unije, povezane s kibernetsko varnostjo, zlasti Direktive (EU) 2016/1148, ob upoštevanju varnosti omrežij in informacijskih sistemov, ki jih uporabljajo izvajalci bistvenih storitev.

(93)  Evropski certifikati kibernetske varnosti in izjave EU o skladnosti bi morali pomagati končnim uporabnikom pri sprejemanju ozaveščene odločitve. Zato bi bilo treba certificiranim in samoocenjenim proizvodom IKT, storitvam IKT in postopkom IKT, ki so bili certificirani ali za katere je bila izdana izjava EU o skladnosti, priložiti strukturirane informacije, prilagojene pričakovani tehnični ravni predvidenega končnega uporabnika. Vse takšne informacije bi morale biti na voljo na spletu in po potrebi v fizični obliki. Končni uporabnik bi moral imeti dostop do informacij o referenčni številki certifikacijske sheme, ravni zanesljivosti, opisu tveganj za kibernetsko varnost, povezanih s proizvodom IKT, storitvijo IKT ali postopkom IKT, ter o organu izdajatelju ali bi moral imeti možnost pridobiti kopijo evropskega certifikata kibernetske varnosti. Poleg tega bi moral biti končni uporabnik seznanjen s politiko proizvajalca ali ponudnika proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT glede zagotavljanja podpore v zvezi s kibernetsko varnostjo, in sicer kako dolgo lahko končni uporabniki pričakujejo, da bodo prejemali posodobitve ali popravke v zvezi s kibernetsko varnostjo. Po potrebi bi bilo treba zagotoviti tudi navodila glede ukrepanja ali nastavitev, ki jih lahko končni uporabnik izvede za ohranitev ali povečanje kibernetske varnosti proizvoda IKT ali storitve IKT in kontaktne informacije enotne kontaktne točke za poročanje in podporo v primeru kibernetskih napadov (poleg samodejnega poročanja). Te informacije bi bilo treba redno posodabljati in jih objavljati na spletišču, ki zagotavlja informacije o evropskih certifikacijskih shemah za kibernetsko varnost.

(94)  Da bi dosegli cilje te uredbe in preprečili razdrobljenost notranjega trga, bi nacionalne certifikacijske sheme ali postopki za kibernetsko varnost za proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT, ki jih zajema evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost, morali prenehati učinkovati od datuma, ki ga določi Komisija z izvedbenimi akti. Poleg tega države članice ne bi smele uvajati novih nacionalnih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost za proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT, ki jih že zajema obstoječa evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost. Vendar državam članicam ne bi smeli preprečiti, da sprejmejo ali ohranjajo nacionalne certifikacijske sheme za kibernetsko varnost za namene nacionalne varnosti. Države članice bi morale Komisijo in evropsko certifikacijsko skupino za kibernetsko varnost obveščati o vsaki nameri priprave novih nacionalnih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost. Komisija in evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost bi morali oceniti, kakšni so učinki novih nacionalnih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost na pravilno delovanje notranjega trga, ob upoštevanju kakršnih koli strateških interesov za to, da bi se zahtevalo, da jo nadomesti evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost.

(95)  Namen evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost je, da pomagajo harmonizirati prakso na področju kibernetske varnosti v Uniji. Prispevale naj bi tudi k povečanju ravni kibernetske varnosti v Uniji. Pri zasnovi evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost bi bilo treba upoštevati in omogočiti razvoj inovacij na področju kibernetske varnosti.

(96)  V evropskih certifikacijskih shemah za kibernetsko varnost bi bilo treba upoštevati obstoječe metode razvoja programske in strojne opreme ter zlasti učinek pogostih posodobitev programske ali vdelane programske opreme na posamezne evropske certifikate kibernetske varnosti. V evropskih certifikacijskih shemah za kibernetsko varnost bi bilo treba določiti pogoje, pod katerimi bi se lahko zaradi posodobitve zahtevalo ponovno certificiranje proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT ali zmanjšanje obsega posameznega evropskega certifikata kibernetske varnosti, pri čemer bi se upoštevali morebitni škodljivi učinki posodobitve na skladnost z varnostnimi zahtevami tega certifikata.

(97)  Ko je evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost sprejeta, bi morali proizvajalci ali ponudniki proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT imeti možnost, da vložijo vlogo za certificiranje svojih proizvodov IKT ali storitev IKT pri organu za ugotavljanje skladnosti po lastni izbiri kjer koli v Uniji. Organe za ugotavljanje skladnosti bi moral akreditirati nacionalni akreditacijski organ, če izpolnjujejo nekatere posebne zahteve, določene v tej uredbi. Akreditacija bi morala biti izdana za obdobje največ petih let in bi se morala pod enakimi pogoji podaljšati, če bi organ za ugotavljanje skladnosti še vedno izpolnjeval določene zahteve. Nacionalni akreditacijski organi bi morali omejiti ali začasno oziroma trajno preklicati akreditacijo organa za ugotavljanje skladnosti, če pogoji za akreditacijo niso bili ali niso več izpolnjeni ali kadar organ za ugotavljanje skladnosti krši to uredbo.

(98)  Sklici v nacionalni zakonodaji na nacionalne standarde, ki so prenehali učinkovati zaradi začetka veljavnosti evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost, lahko povzročijo zmedo. Države članice bi morale zato prilagoditi nacionalno zakonodajo, da se upošteva sprejetje evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost.

(99)  Da bi po vsej Uniji vzpostavili enakovredne standarde, da bi olajšali vzajemno priznavanje ter spodbudili splošno sprejemanje evropskih certifikatov kibernetske varnosti in izjav EU o skladnosti, bi bilo treba vzpostaviti sistem medsebojnih strokovnih pregledov med nacionalnimi certifikacijskimi organi za kibernetsko varnost. Medsebojni strokovni pregled bi moral zajemati postopke za nadzor nad skladnostjo proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT z evropskimi certifikati kibernetske varnosti, za spremljanje obveznosti proizvajalcev ali ponudnikov proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, ki opravljajo samoocenjevanje skladnosti, za spremljanje organov za ugotavljanje skladnosti ter ustreznosti strokovnega znanja osebja v organih, ki izdajajo certifikate za „visoko“ raven zanesljivosti. Komisija bi morala imeti možnost z izvedbenimi akti določiti vsaj petletni načrt za medsebojne strokovne preglede ter merila in metodologijo za izvajanje medsebojnih strokovnih pregledov.

(100)  Brez poseganja v splošni sistem medsebojnih strokovnih pregledov, ki bi se v certifikacijskem okviru vzpostavil med vsemi nacionalnimi certifikacijskimi organi za kibernetsko varnost, bi lahko nekatere evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost vključevale mehanizem medsebojnega strokovnega ocenjevanja za organe, ki v okviru takih shem izdajajo evropske certifikate kibernetske varnosti za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT z „visoko“ ravnjo zanesljivosti. Evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost bi morala podpirati izvajanje takšnih mehanizmov medsebojnega strokovnega ocenjevanja. Pri medsebojnem strokovnem ocenjevanju bi bilo treba zlasti oceniti, ali zadevni organi svoje naloge izvajajo harmonizirano, mehanizmi pa lahko vključujejo tudi pritožbene mehanizme. Rezultati medsebojnega strokovnega ocenjevanja bi morali biti javno objavljeni. Ti zadevni organi lahko sprejmejo ustrezne ukrepe za ustrezno prilagoditev svojih praks in strokovnega znanja.

(101)  ▌Države članice bi morale imenovati enega ali več nacionalnih certifikacijskih organov za kibernetsko varnost, ki bi nadzoroval skladnost z zahtevami iz te uredbe. Nacionalni certifikacijski organ za kibernetsko varnost je lahko obstoječ ali nov organ. Država članica bi poleg tega morala imeti možnost, da po dogovoru z drugo državo članico imenuje enega ali več nacionalnih certifikacijskih organov za kibernetsko varnost na ozemlju te druge države članice.

(102)  Nacionalni certifikacijski organi za kibernetsko varnosti bi morali zlasti spremljati in izvrševati obveznosti proizvajalcev oziroma ponudnikov proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT s sedežem na njihovem ozemlju, ki se nanašajo na izjavo EU o skladnosti, nacionalnim akreditacijskim organom pomagati pri spremljanju in nadziranju dejavnosti organov za ugotavljanje skladnosti, tako da bi jim zagotavljali strokovno znanje in potrebne informacije, pooblastiti organe za ugotavljanje skladnosti za izvajanje svojih nalog, kadar taki organi izpolnjujejo dodatne zahteve iz evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost, in spremljati ustrezni razvoj na področju certificiranja kibernetske varnosti ▌. Nacionalni certifikacijski organi za ▌kibernetsko varnost bi morali tudi obravnavati pritožbe, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe glede evropskih certifikatov kibernetske varnosti, ki jih izdajo ti organi, ali glede evropskih certifikatov kibernetske varnosti, ki jih izdajo organi za ugotavljanje skladnosti in se nanašajo na „visoko“ raven zanesljivosti, v ustreznem obsegu preučiti vsebino pritožbe ter pritožnika v razumnem roku obvestiti o napredku in izidih preiskave. Poleg tega bi morali nacionalni certifikacijski organi za kibernetsko varnost sodelovati z ostalimi nacionalnimi certifikacijskimi organi za ▌kibernetsko varnost ali drugimi javnimi organi, vključno z izmenjavo informacij o morebitni neskladnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT z zahtevami iz te uredbe ali z določenimi evropskimi certifikacijskimi shemami za kibernetsko varnost. Komisija bi morala to izmenjavo informacij omogočiti z vzpostavitvijo splošnega elektronskega sistema informacijske podpore, na primer informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor trga (ICSMS) ter sistema hitrega obveščanja o nevarnih neživilskih proizvodih (RAPEX), ki ju organi za nadzor trga že uporabljajo v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008.

(103)  Da bi zagotovili dosledno uporabo evropskega certifikacijskega okvira za kibernetsko varnost, bi bilo treba ustanoviti evropsko certifikacijsko skupino za kibernetsko varnost, ki jo sestavljajo predstavniki nacionalnih certifikacijskih organov za kibernetsko varnost ali drugih ustreznih nacionalnih organov. Glavne naloge evropske certifikacijske skupine za kibernetsko varnost bi morale biti svetovati in pomagati Komisiji pri njenih prizadevanjih za zagotovitev doslednega izvajanja in uporabe evropskega certifikacijskega okvira za kibernetsko varnost; pomagati in tesno sodelovati z agencijo ENISA pri pripravi predlog za certifikacijske sheme za kibernetsko varnost, v ustrezno utemeljenih primerih predlagati, da Komisija od agencije ENISA zahteva, naj pripravi predlogo za shemo, in sprejeti mnenja, naslovljena na agencijo ENISA glede predlog za sheme in na Komisijo glede ohranjanja in pregledovanja obstoječih evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost. Evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost bi morala olajšati izmenjavo dobrih praks in strokovnega znanja med različnimi nacionalnimi certifikacijskimi organi za kibernetsko varnost, ki so pristojni za odobritev organov za ugotavljanje skladnosti in izdajanje evropskih certifikatov kibernetske varnosti.

(104)  Da bi Komisija okrepila ozaveščenost in olajšala sprejemljivost prihodnjih evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost, lahko izda splošne ali sektorske smernice za kibernetsko varnost, na primer o dobrih praksah ali odgovornem ravnanju na področju kibernetske varnosti, pri čemer poudari pozitivni učinek uporabe certificiranih proizvodov IKT ▌, storitev IKT in postopkov IKT.

(105)  Glede na globalni značaj dobavnih verig za IKT bi lahko Unija, da bi še bolj olajšala trgovino, v skladu s členom 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sklepala sporazume o vzajemnem priznavanju glede evropskih certifikatov kibernetske varnosti. Komisija lahko ob upoštevanju mnenja agencije ENISA in evropske certifikacijske skupine za kibernetsko varnost priporoči začetek ustreznih pogajanj. Vsaka evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost bi morala določati posebne pogoje za tako vzajemno priznavanje sporazumov s tretjimi državami.

(106)  Da bi zagotovili enotne pogoje izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(24).

(107)  Postopek pregleda bi bilo treba uporabiti za sprejetje izvedbenih aktov o evropskih certifikacijskih shemah za kibernetsko varnost za proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT, za sprejetje izvedbenih aktov o načinih izvajanja preiskav s strani agencije ENISA, za sprejetje izvedbenih aktov o načrtu medsebojnih strokovnih pregledov nacionalnih certifikacijskih organov za kibernetsko varnost ter za sprejetje izvedbenih aktov o okoliščinah, oblikah in postopkih priglasitve akreditiranih organov za ugotavljanje skladnosti Komisiji s strani nacionalnih certifikacijskih organov ▌ za kibernetsko varnost.

(108)  Dejavnosti agencije ENISA bi bilo treba redno in neodvisno ocenjevati. Pri tej oceni bi bilo treba upoštevati uspešnost agencije ENISA pri doseganju ciljev, njene delovne prakse in relevantnost njenih nalog, zlasti tistih, ki so povezane z operativnim sodelovanjem na ravni Unije. Oceniti pa bi bilo treba tudi učinek, uspešnost in učinkovitost evropskega certifikacijskega okvira za kibernetsko varnost. V primeru pregleda bi morala Komisija oceniti, kako bi bilo mogoče še utrditi vlogo agencije ENISA kot referenčne točke za svetovanje in strokovno znanje, oceniti pa bi morala tudi možnost vloge agencije ENISA pri podpori ocenjevanju proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT, ki vstopajo na trg Unije, vendar ne izpolnjujejo predpisov Unije.

(109)  Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ti cilji lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(110)  Uredbo (EU) št. 526/2013 bi bilo treba razveljaviti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.   Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga in obenem dosegli visoko raven kibernetske varnosti, kibernetske odpornosti in zaupanja v Uniji, ta uredba določa:

(a)  cilje, naloge in organizacijske zadeve, povezane z Agencijo Evropske unije za kibernetsko varnost (v nadaljnjem besedilu: agencija ENISA), ter

(b)  okvir za vzpostavitev evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost za namene zagotavljanja ustrezne ravni kibernetske varnosti za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT v Uniji, pa tudi za namene preprečevanja razdrobljenosti notranjega trga v zvezi s certifikacijskimi shemami za kibernetsko varnost v Uniji.

Okvir iz točke (b) prvega pododstavka se uporablja brez poseganja v posebne določbe v drugih pravnih aktih Unije glede prostovoljnega ali obveznega certificiranja ▌.

2.  Ta uredba ne posega v pristojnosti držav članic v zvezi z dejavnostmi, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo in nacionalno varnost, kot tudi ne v dejavnosti države na področju kazenskega prava.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „kibernetska varnost“ pomeni dejavnosti, ki so potrebne za zaščito omrežij in informacijskih sistemov, uporabnikov takih sistemov in drugih oseb, na katere vplivajo kibernetske grožnje;

(2)  „omrežje in informacijski sistem“ pomeni omrežje in informacijski sistem, kot sta opredeljena v točki 1 člena 4 Direktive (EU) 2016/1148;

(3)  „nacionalna strategija za varnost omrežij in informacijskih sistemov“ pomeni nacionalno strategijo za varnost omrežij in informacijskih sistemov, kot je opredeljena v točki 3 člena 4 Direktive (EU) 2016/1148;

(4)  „izvajalec bistvenih storitev“ pomeni izvajalca bistvenih storitev, kot je opredeljen v točki 4 člena 4 Direktive (EU) 2016/1148;

(5)  „ponudnik digitalnih storitev“ pomeni ▌ ponudnika digitalnih storitev, kot je opredeljen v točki 6 člena 4 Direktive (EU) 2016/1148;

(6)  „incident“ pomeni incident, kot je opredeljen v točki 7 člena 4 Direktive (EU) 2016/1148;

(7)  „obvladovanje incidentov“ pomeni obvladovanje incidentov, kot je opredeljeno v točki 8 člena 4 Direktive (EU) 2016/1148;

(8)  „kibernetska grožnja“ pomeni vsako potencialno okoliščino ▌, dogodek ali dejanje, ki bi lahko poškodovalo, prekinilo ali drugače škodljivo vplivalo na omrežja in informacijske sisteme, uporabnike takih sistemov in druge osebe;

(9)  „evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost“ pomeni celovit sklop pravil, tehničnih zahtev, standardov in postopkov, ki so vzpostavljeni na ravni Unije in se uporabljajo za certificiranje ali ugotavljanje skladnosti posameznih proizvodov IKT ▌, storitev IKT ali postopkov IKT;

(10)  „nacionalna certifikacijska shema za kibernetsko varnost“ pomeni celovit sklop pravil, tehničnih zahtev, standardov in postopkov, ki so jih oblikovali in sprejeli nacionalni javni organi in se uporabljajo za certificiranje ali ugotavljanje skladnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT, ki spadajo na področje uporabe določene sheme;

(11)  „evropski certifikat kibernetske varnosti“ pomeni dokument, ki ga izda ustrezen organ in potrjuje, da je bil zadevni proizvod IKT ▌, storitev IKT ali postopek IKT ocenjen glede skladnosti s posebnimi varnostnimi zahtevami, določenimi v evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost;

(12)  „proizvod ▌IKT“ pomeni element ali skupino elementov omrežja ali informacijskega sistema;

(13)  „storitev IKT“ pomeni storitev, ki v celoti ali pretežno sestoji iz prenosa, shranjevanja, priklica ali obdelave informacij prek omrežij in informacijskih sistemov;

(14)  „postopek IKT“ pomeni sklop dejavnosti, ki se izvaja za zasnovo, razvoj, dobavo ali vzdrževanje proizvoda IKT ali storitve IKT;

(15)  „akreditacija“ pomeni akreditacijo, kot je opredeljena v točki 10 člena 2 Uredbe (ES) št. 765/2008;

(16)  „nacionalni akreditacijski organ“ pomeni nacionalni akreditacijski organ, kot je opredeljen v točki 11 člena 2 Uredbe (ES) št. 765/2008;

(17)  „ugotavljanje skladnosti“ pomeni ugotavljanje skladnosti, kot je opredeljeno v točki 12 člena 2 Uredbe (ES) št. 765/2008;

(18)  „organ za ugotavljanje skladnosti“ pomeni organ za ugotavljanje skladnosti, kot je opredeljen v točki 13 člena 2 Uredbe (ES) št. 765/2008;

(19)  „standard“ pomeni standard, kot je opredeljen v točki 1 člena 2 Uredbe (EU) št. 1025/2012;

(20)  „tehnična specifikacija“ pomeni dokument, ki določa tehnične zahteve, ki jih mora izpolnjevati proizvod IKT, storitev IKT ali postopek IKT, ali postopke ugotavljanja skladnosti v zvezi s proizvodom IKT, storitvijo IKT ali postopkom IKT;

(21)  „raven zanesljivosti“ pomeni podlago za zaupanje, da proizvod IKT, storitev IKT ali postopek IKT izpolnjuje varnostne zahteve določene evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost, navaja pa tudi raven, na kateri je bil proizvod IKT, storitev IKT ali postopek IKT ocenjen, vendar kot taka ne meri varnosti zadevnega proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT;

(22)  „samoocenjevanje skladnosti“ pomeni dejavnost proizvajalca ali ponudnika proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT s katero se oceni, ali ti proizvodi IKT, storitve IKT ali postopki IKT izpolnjujejo zahteve iz določene evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost.

NASLOV II

Agencija ENISA

POGLAVJE I

MANDAT IN CILJI

Člen 3

Mandat

1.  Agencija ENISA opravlja naloge, ki so ji dodeljene na podlagi te uredbe, da bi se dosegla visoka skupna raven kibernetske varnosti v vsej Uniji, vključno z dejavnim podpiranjem držav članic ter institucij, organov, uradov in agencij Unije za izboljšanje kibernetske varnosti. Agencija ENISA deluje kot referenčna točka za svetovanje in strokovno znanje v zvezi s kibernetsko varnostjo za institucije, organe, urade in agencije Unije ter za druge ustrezne deležnike Unije.

Agencija ENISA z opravljanjem nalog, ki so ji dodeljene na podlagi te uredbe, prispeva k zmanjšanju razdrobljenosti notranjega trga.

2.  Agencija ENISA izvaja naloge, ki so ji dodeljene s pravnimi akti Unije, ki določajo ukrepe za približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na kibernetsko varnost.

3.  Agencija ENISA pri opravljanju svojih nalog deluje neodvisno, pri tem pa se izogiba podvajanju dejavnosti držav članic in upošteva že obstoječe strokovno znanje držav članic.

4.  Agencija ENISA pridobi lastne vire, vključno s tehničnimi zmogljivostmi ter človeškimi sposobnostmi in veščinami, potrebnimi za opravljanje nalog, ki so ji dodeljene s to uredbo.

Člen 4

Cilji

1.  Agencija ENISA je središče strokovnega znanja na področju kibernetske varnosti zaradi svoje neodvisnosti, znanstvene in tehnične kakovosti svetovanja in pomoči, ki ju zagotavlja, informacij, ki jih zagotavlja, preglednosti svojih postopkov, načina delovanja ter skrbnosti pri izvajanju svojih nalog.

2.  Agencija ENISA institucijam, organom, uradom in agencijam Unije ter državam članicam pomaga pri oblikovanju in izvajanju politik Unije, ki se nanašajo na kibernetsko varnost, vključno s sektorskimi politikami na področju kibernetske varnosti.

3.  Agencija ENISA podpira krepitev zmogljivosti in pripravljenosti v vsej Uniji, tako da institucijam, organom, uradom in agencijam Unije, pa tudi državam članicam ter javnim in zasebnim deležnikom pomaga krepiti zaščito njihovih omrežij in informacijskih sistemov, razvijati in izboljševati kibernetsko odpornost in odzivne zmogljivosti ter razvijati znanja in spretnosti na področju kibernetske varnosti ▌.

4.  Agencija ENISA pri vprašanjih, ki se nanašajo na kibernetsko varnost, spodbuja sodelovanje, vključno z izmenjavo informacij, in usklajevanje na ravni Unije med državami članicami, institucijami, organi, uradi in agencijami Unije ter ustreznimi zasebnimi in javnimi deležniki ▌.

5.  Agencija ENISA prispeva h krepitvi zmogljivosti na področju kibernetske varnosti na ravni Unije, da bi podprla dejavnosti držav članic pri preprečevanju kibernetskih groženj in odzivanju nanje, zlasti v primeru čezmejnih incidentov.

6.  Agencija ENISA spodbuja uporabo evropskega certificiranja na področju kibernetske varnosti, da se prepreči razdrobljenost notranjega trga. Agencija ENISA prispeva k vzpostavitvi in vzdrževanju evropskega certifikacijskega okvira za kibernetsko varnost v skladu z naslovom III te uredbe, da bi se izboljšala preglednost kibernetske varnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT ter s tem okrepila zaupanje v digitalni notranji trg in njegova konkurenčnost.

7.  Agencija ENISA spodbuja visoko raven ozaveščenosti o kibernetski varnosti, vključno s kibernetsko higieno in kibernetsko pismenostjo med državljani, organizacijami in podjetji.

POGLAVJE II

NALOGE

Člen 5

Oblikovanje in izvajanje politike in prava Unije

Agencija ENISA prispeva k oblikovanju in izvajanju politike in prava Unije s:

(1)  pomočjo in svetovanjem glede oblikovanja in pregleda politike in prava Unije na področju kibernetske varnosti ter glede sektorske politike in pravnih pobud, kadar gre za zadeve, povezane s kibernetsko varnostjo, zlasti z zagotavljanjem neodvisnega mnenja in analize ter z izvajanjem pripravljalnega dela;

(2)  pomočjo državam članicam pri doslednem izvajanju politike in prava Unije na področju kibernetske varnosti, zlasti v zvezi z Direktivo (EU) 2016/1148, vključno z izdajo mnenj, smernic, svetovanjem in najboljšimi praksami na področjih, kot so obvladovanje tveganj, poročanje o incidentih in izmenjava informacij, ter z omogočanjem lažje izmenjave najboljših praks med pristojnimi organi v zvezi s tem;

(3)  pomočjo državam članicam ter institucijam, organom, uradom in agencijam Unije pri oblikovanju in spodbujanju politik kibernetske varnosti, povezanih z ohranjanjem splošne dostopnosti oziroma celovitosti javnega jedra odprtega interneta;

(4)  prispevanjem k delu skupine za sodelovanje na podlagi člena 11 Direktive (EU) 2016/1148, in sicer z zagotavljanjem strokovnega znanja in pomoči;

(5)  podporo:

(a)  oblikovanju in izvajanju politike Unije na področju elektronske identifikacije in storitev zaupanja, zlasti z zagotavljanjem svetovanja in izdajo tehničnih smernic, ter z omogočanjem lažje izmenjave najboljših praks med pristojnimi organi;

(b)  spodbujanju višje ravni varnosti elektronskih komunikacij, vključno z zagotavljanjem svetovanja in strokovnega znanja, ter z omogočanjem lažje izmenjave najboljših praks med pristojnimi organi;

(c)  državam članicam pri izvajanju posebnih vidikov kibernetske varnosti v okviru politike in prava Unije v zvezi z varstvom podatkov in zasebnostjo, vključno s svetovanjem Evropskemu odboru za varstvo podatkov na njegovo zahtevo;

(6)  podpiranjem rednega pregleda dejavnosti politike Unije s pripravo letnega poročila o stanju izvajanja zadevnega pravnega okvira glede:

(a)  informacij o priglasitvah incidentov s strani držav članic, ki jih skupini za sodelovanje zagotovijo enotne kontaktne točke na podlagi člena 10(3) Direktive (EU) 2016/1148;

(b)  povzetkov uradnih obvestil o kršitvi varnosti ali izgubi celovitosti, prejetih od ponudnikov storitev zaupanja, ki jih agenciji ENISA zagotovijo nadzorni organi na podlagi člena 19(3) Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(25);

(c)  uradnih obvestil o ▌varnostnih incidentih, ki jih pošljejo ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, agenciji ENISA pa jih predložijo pristojni organi na podlagi člena 40 Direktive (EU) 2018/1972.

Člen 6

▌Krepitev zmogljivosti

1.  Agencija ENISA pomaga:

(a)  državam članicam pri njihovih prizadevanjih za izboljšanje preprečevanja, odkrivanja in analiziranja kibernetskih groženj in incidentov ter zmogljivosti odzivanja nanje, tako da jim zagotavlja potrebno strokovno znanje in izkušnje;

(b)  državam članicam ter institucijam, organom, uradom in agencijam Unije pri vzpostavljanju in izvajanju politik razkrivanja šibkih točk na prostovoljni podlagi;

(c)  institucijam, ▌organom, uradom in agencijam Unije pri njihovih prizadevanjih za izboljšanje preprečevanja, odkrivanja in analiziranja kibernetskih groženj in incidentov ter izboljšanje zmogljivosti odzivanja na take kibernetske grožnje in incidente, zlasti z ustrezno podporo skupini CERT-EU;

(d)  državam članicam pri oblikovanju nacionalnih skupin CSIRT, kadar za to zaprosijo na podlagi člena 9(5) Direktive (EU) 2016/1148;

(e)  državam članicam pri oblikovanju nacionalnih strategij za varnost omrežij in informacijskih sistemov, kadar za to zaprosijo na podlagi člena 7(2) Direktive (EU) 2016/1148, ter spodbuja razširjanje teh strategij in se seznanja z napredkom pri njihovem izvajanju po vsej Uniji, da bi spodbujala najboljše prakse;

(f)  institucijam Unije pri oblikovanju in pregledovanju strategij Unije na področju kibernetske varnosti s spodbujanjem razširjanja teh strategij in spremljanjem napredka pri njihovem izvajanju;

(g)  skupinam CSIRT na nacionalni ravni in ravni Unije pri povečevanju ravni njihovih zmogljivosti, vključno s podpiranjem dialoga in izmenjave informacij, z namenom zagotavljanja, da ima vsaka skupina CSIRT v skladu s tehničnim razvojem skupni sklop minimalnih zmogljivosti in deluje skladno z najboljšimi praksami;

(h)  državam članicam z rednim organiziranjem vaj na področju kibernetske varnosti na ravni Unije iz člena 7(5) vsaj na vsaki dve leti in z oblikovanjem političnih priporočil, ki temeljijo na postopku ocenjevanja vaj in izkušnjah, pridobljenih z njimi;

(i)  ustreznim javnim organom z zagotavljanjem usposabljanja na področju kibernetske varnosti, po potrebi v sodelovanju z deležniki;

(j)  skupini za sodelovanje pri ▌ izmenjavi najboljših praks, zlasti glede določitve izvajalcev bistvenih storitev s strani držav članic na podlagi točke (l) člena 11(3) Direktive (EU) 2016/1148,vključno glede čezmejnih odvisnosti v zvezi s tveganji in incidenti.

2.  Agencija ENISA podpira znotrajsektorsko in medsektorsko izmenjavo informacij, zlasti v sektorjih, ki so navedeni v Prilogi II k Direktivi (EU) 2016/1148, in sicer z zagotavljanjem najboljših praks in navodil v zvezi z razpoložljivimi orodji in postopki ter glede tega, kako obravnavati regulativna vprašanja, povezana z izmenjavo informacij.

Člen 7

Operativno sodelovanje na ravni Unije

1.  Agencija ENISA podpira operativno sodelovanje med državami članicami ter institucijami, organi, uradi in agencijami Unije ter med deležniki.

2.  Agencija ENISA na operativni ravni sodeluje in vzpostavi sinergije z institucijami, organi, uradi inagencijami Unije, tudi s skupino CERT-EU, s službami, ki se ukvarjajo s kibernetsko kriminaliteto, in z nadzornimi organi, ki se ukvarjajo z varstvom zasebnosti in osebnih podatkov, da bi obravnavala zadeve skupnega interesa, med drugim z:

(a)  izmenjavo strokovnega znanja in najboljših praks;

(b)  zagotavljanjem svetovanja in izdajanjem smernic o pomembnih vprašanjih glede kibernetske varnosti;

(c)  oblikovanjem praktičnih ureditev za izvajanje posebnih nalog po posvetovanju s Komisijo.

3.  Agencija ENISA zagotovi sekretariat mreže skupin CSIRT na podlagi člena 12(2) Direktive (EU) 2016/1148 ter v tej funkciji dejavno podpira izmenjavo informacij in sodelovanje med njenimi člani.

4.  Agencija ENISA podpira države članice v zvezi z operativnim sodelovanjem v mreži skupin CSIRT ▌, in sicer s:

(a)  svetovanjem o načinih za izboljšanje njihovih zmogljivosti za preprečevanje in odkrivanje incidentov ter odzivanje nanje, na zahtevo ene ali več držav članic pa tudi s svetovanjem v zvezi s specifično kibernetsko grožnjo;

(b)  ▌ pomočjo, na zahtevo ene ali več držav članic, pri ocenjevanju incidentov, ki imajo pomembne ali znatne posledice, z zagotavljanjem strokovnega znanja in omogočanjem lažjega tehničnega obvladovanja takih incidentov, med drugim zlasti s podpiranjem prostovoljne izmenjave zadevnih informacij in tehničnih rešitev med državami članicami;

(c)  analiziranjem šibkih točk ▌ in incidentov na podlagi javno dostopnih informacij ali informacij, ki jih v ta namen prostovoljno sporočijo države članice, ter

(d)  zagotavljanjem podpore, na zahtevo ene ali več držav članic, v zvezi z naknadnimi tehničnimi preiskavami incidentov, ki imajo pomembne ali znatne posledice, v smislu Direktive (EU) 2016/1148.

Agencija ENISA in skupina CERT-EU pri opravljanju teh nalog strukturirano sodelujeta, da bi izkoristili sinergije in se izognili podvajanju dejavnosti.

5.  Agencija ENISA redno organizira vaje na področju kibernetske varnosti na ravni Unije ter države članice in institucije, organe, urade in agencije Unije podpira pri organiziranju vaj na področju kibernetske varnosti na podlagi njihovih zahtev. Takšne vaje na področju kibernetske varnosti na ravni Unije lahko vključujejo tehnične, operativne ali strateške elemente. Agencija ENISA vsaj na vsaki dve leti organizira obsežno vsestransko vajo.

Po potrebi agencija ENISA prispeva tudi k sektorskim vajam na področju kibernetske varnosti in jih pomaga organizirati skupaj z ustreznimi organizacijami, ki prav tako sodelujejo pri vajah na področju kibernetske varnosti na ravni Unije.

6.  Agencija ENISA v tesnem sodelovanju z državami članicami pripravi redno poglobljeno tehnično poročilo o stanju na področju kibernetske varnosti v EU glede incidentov in kibernetskih groženj, in sicer na podlagi javno dostopnih informacij, lastne analize in poročil, ki jih med drugim predložijo skupine CSIRT držav članic ▌ ali enotne kontaktne točke, vzpostavljene z Direktivo (EU) 2016/1148, v obeh primerih na prostovoljni podlagi, EC3 ter skupine CERT-EU.

7.  Agencija ENISA prispeva k razvoju sodelovalnega odziva na ravni Unije in ravni držav članic na velike čezmejne incidente ali krize, povezane s kibernetsko varnostjo, in sicer predvsem z:

(a)  združevanjem in analiziranjem poročil iz nacionalnih virov, ki so dostopna javnosti ali so bila prostovoljno dana v skupno rabo, da bi prispevala k vzpostavitvi skupnega situacijskega zavedanja;

(b)  zagotavljanjem učinkovitega pretoka informacij in stopnjevalnih mehanizmov med mrežo skupin CSIRT ter tehničnimi in političnimi nosilci odločanja na ravni Unije;

(c)  olajševanjem, na zahtevo, tehničnega obravnavanja takih incidentov ali kriz, vključno zlasti s podpiranjem prostovoljne izmenjave tehničnih rešitev med državami članicami;

(d)  podpiranjem institucij, organov, uradov in agencij Unije, na njihovo zahtevo pa tudi držav članic, pri komuniciranju z javnostjo v zvezi s takimi incidenti ali krizami;

(e)  preskušanjem načrtov za sodelovanje za odzivanje na take incidente ali krize na ravni Unije, na zahtevo pa tudi podpiranjem držav članic pri preskušanju takih načrtov na nacionalni ravni.

Člen 8

Trg, certificiranje kibernetske varnosti in standardizacija

1.  Agencija ENISA podpira in spodbuja oblikovanje in izvajanje politike Unije o certificiranju proizvodov IKT ▌, storitev IKT in postopkov IKT glede kibernetske varnosti, kot je določeno v naslovu III te uredbe, in sicer s:

(a)  stalnim spremljanjem razvoja na področjih, povezanih s standardizacijo, in dajanjem priporočil glede ustreznih tehničnih specifikacij, namenjenih razvoju evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost na podlagi točke (c) člena 54(1), kadar standardi niso na voljo;

(b)  pripravo predlog za evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost (v nadaljnjem besedilu: predloge za sheme) za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT v skladu s členom 49;

(c)  ocenjevanjem sprejetih evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost v skladu s členom 49(8);

(d)  sodelovanjem pri medsebojnih strokovnih pregledih na podlagi člena 59(4);

(e)  podporo Komisiji pri zagotavljanju sekretariata evropski certifikacijski skupini za kibernetsko varnost na podlagi člena 62(5).

2.  Agencija ENISA zagotovi sekretariat certifikacijski skupini deležnikov za kibernetsko varnost na podlagi člena 22(4).

3.  Agencija ENISA pripravi in objavi smernice ter razvije dobre prakse glede zahtev na področju kibernetske varnosti za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT v sodelovanju z nacionalnimi certifikacijskimi organi za kibernetsko varnost in industrijo na formalen, strukturiran in pregleden način.

4.   Agencija ENISA podpira krepitev zmogljivosti v zvezi s postopki ocenjevanja in certificiranja, tako da pripravi in izda smernice, ter s podpiranjem držav članic na njihovo zahtevo.

5.  Agencija ENISA omogoča lažjo vzpostavitev in uvedbo evropskih in mednarodnih standardov za obvladovanje tveganja in za varnost proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT.

6.   Agencija ENISA v sodelovanju z državami članicami in industrijo pripravi nasvete in smernice za tehnična področja, povezana z varnostnimi zahtevami za izvajalce bistvenih storitev in ponudnike digitalnih storitev, ter za že obstoječe standarde, vključno z nacionalnimi standardi držav članic, na podlagi člena 19(2) Direktive (EU) 2016/1148.

7.  Agencija ENISA izvaja in razširja redne analize glavnih trendov na trgu kibernetske varnosti tako na strani povpraševanja kot tudi ponudbe, da bi spodbujala trg kibernetske varnosti v Uniji.

Člen 9

Znanje in informacije

Agencija ENISA:

(a)  izvaja analize nastajajočih tehnologij in zagotavlja tematske ocene o pričakovanih družbenih, pravnih, ekonomskih in regulativnih učinkih tehnoloških inovacij na kibernetsko varnost;

(b)  izvaja dolgoročne strateške analize kibernetskih groženj in incidentov, da bi opredelila nastajajoče trende in pripomogla k preprečevanju incidentov;

(c)  v sodelovanju s strokovnjaki iz organov držav članic in ustreznimi deležniki zagotavlja svetovanje, navodila in najboljše prakse za varnost omrežij in informacijskih sistemov, zlasti za varnost infrastruktur, ki podpirajo sektorje, navedene v Prilogi II k Direktivi (EU) 2016/1148, in infrastruktur, ki jih uporabljajo ponudniki digitalnih storitev, navedeni v Prilogi III k navedeni direktivi;

(d)  prek namenskega portala združuje, organizira in daje javnosti na voljo informacije o kibernetski varnosti, ki jih sporočijo institucije, organi, uradi in agencije Unije, ter informacije o kibernetski varnosti, ki jih prostovoljno sporočijo države članice ter zasebni in javni deležniki;

(e)  zbira in analizira javno dostopne informacije o pomembnih incidentih ter pripravlja poročila, da bi zagotovila navodila za državljane, organizacije in podjetja po vsej Uniji;

Člen 10

Ozaveščanje in izobraževanje

Agencija ENISA:

(a)  javnost ozavešča o tveganjih za kibernetsko varnost in zagotavlja navodila o dobrih praksah za posamezne uporabnike, ki so namenjene državljanom, organizacijam in podjetjem, vključno s kibernetsko higieno in kibernetsko pismenostjo;

(b)  v sodelovanju z državami članicami ▌, institucijami, organi, uradi in agencijami Unije ter industrijo organizira redne kampanje ozaveščanja za izboljšanje kibernetske varnosti in njene prepoznavnosti v Uniji ter spodbuja široko javno razpravo;

(c)  državam članicam pomaga pri prizadevanjih za ozaveščanje o kibernetski varnosti in spodbujanju izobraževanja o kibernetski varnosti;

(d)  podpira tesnejše usklajevanje in izmenjavo najboljših praks med državami članicami na področju ozaveščenosti o kibernetski varnosti in izobraževanja.

Člen 11

▌Raziskave in inovacije

Agencija ENISA v zvezi z raziskavami in inovacijami:

(a)  svetuje institucijam, organom, uradom in agencijam Unije ter državam članicam o potrebah po raziskavah in prednostnih nalogah na področju kibernetske varnosti, da bi omogočila učinkovito odzivanje na aktualna in nastajajoča tveganja in kibernetske grožnje, vključno z upoštevanjem novih in nastajajočih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ter učinkovito uporabo tehnologij za preprečevanje tveganj;

(b)  sodeluje v fazi izvajanja programov za financiranje raziskav in inovacij ali kot upravičenec, kadar je Komisija nanjo prenesla ustrezna pooblastila;

(c)  prispeva k strateškemu načrtu raziskav in inovacij na ravni Unije na področju kibernetske varnosti.

Člen 12

▌Mednarodno sodelovanje

Agencija ENISA prispeva k prizadevanjem Unije za sodelovanje s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, pa tudi znotraj ustreznih mednarodnih okvirov sodelovanja, ter tako spodbuja mednarodno sodelovanje o zadevah, ki se nanašajo na kibernetsko varnost, in sicer s:

(a)  sodelovanjem v vlogi opazovalke pri organizaciji mednarodnih vaj ter analiziranjem in poročanjem o rezultatih teh vaj upravnemu odboru, kadar je to primerno;

(b)  olajševanjem izmenjave najboljših praks, na zahtevo Komisije ▌;

(c)  zagotavljanjem strokovnega znanja Komisiji na njeno zahtevo;

(d)  svetovanjem in pomočjo Komisiji pri zadevah, povezanih s sporazumi o vzajemnem priznavanju certifikatov kibernetske varnosti s tretjimi državami, v sodelovanju z evropsko certifikacijsko skupino za kibernetsko varnost, ustanovljeno na podlagi člena 62.

POGLAVJE III

ORGANIZACIJA AGENCIJE ENISA

Člen 13

Struktura agencije ENISA

Upravno in vodstveno strukturo agencije ENISA sestavljajo:

(a)  upravni odbor;

(b)  izvršni odbor;

(c)  izvršni direktor; ▌

(d)  svetovalna skupina agencije ENISA.

(e)  mreža nacionalnih uradnikov za zvezo.

ODDELEK 1

UPRAVNI ODBOR

Člen 14

Sestava upravnega odbora

1.  Upravni odbor sestavljajo po en član, ki ga imenuje vsaka država članica, ter dva člana, ki ju imenuje Komisija. Vsi člani imajo glasovalno pravico.

2.  Vsak član upravnega odbora ima namestnika. Ta člana predstavlja med njegovo odsotnostjo.

3.  Člani upravnega odbora in njihovi namestniki so imenovani zaradi svojega znanja na področju kibernetske varnosti ob upoštevanju ustreznih vodstvenih, upravnih in proračunskih spretnosti in znanj. Komisija in države članice si prizadevajo za omejitev menjav svojih predstavnikov v upravnem odboru, da bi zagotovile neprekinjeno delovanje upravnega odbora. Komisija in države članice si prizadevajo za uravnoteženo zastopanost moških in žensk v upravnem odboru.

4.  Mandat članov upravnega odbora in njihovih namestnikov traja štiri leta. Ta mandat se lahko podaljša.

Člen 15

Funkcije upravnega odbora

1.  Upravni odbor:

(a)  oblikuje splošno usmeritev delovanja agencije ENISA in zagotavlja, da agencija ENISA deluje v skladu s pravili in načeli iz te uredbe. Prav tako zagotovi, da je delo agencije ENISA v skladu z dejavnostmi držav članic in dejavnostmi na ravni Unije;

(b)  sprejme osnutek enotnega programskega dokumenta agencije ENISA iz člena 24, preden ga predloži Komisiji, ki o njem poda mnenje;

(c)  sprejme enotni programski dokument agencije ENISA, pri čemer upošteva mnenje Komisije;

(d)  nadzira izvajanje večletnega in letnega programa dejavnosti, vključenega v enotni programski dokument;

(e)  sprejme letni proračun agencije ENISA in izvaja druge funkcije, povezane s proračunom agencije ENISA, v skladu s poglavjem IV;

(f)  oceni in sprejme konsolidirano letno poročilo o dejavnostih agencije ENISA, vključno z zaključnim računom in opisom, kako je agencija ENISA dosegla svoje kazalnike uspešnosti, letno poročilo in njegovo oceno do 1. julija naslednjega leta predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču ter objavi letno poročilo;

(g)  sprejme finančna pravila, ki se uporabljajo za agencijo ENISA v skladu s členom 32;

(h)  sprejme strategijo za boj proti goljufijam, ki je sorazmerna s tveganji goljufije, upoštevanju analize stroškov in koristi ukrepov, ki jih je treba izvesti;

(i)  sprejme pravila za preprečevanje in upravljanje nasprotij interesov, ki se uporabljajo za njegove člane;

(j)  zagotovi, da se sprejmejo ustrezni nadaljnji ukrepi v zvezi z ugotovitvami in priporočili na podlagi preiskav Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) ter različnih notranjih ali zunanjih revizijskih poročil in ocen;

(k)  sprejme svoj poslovnik, vključno s pravili za začasne odločitve o prenosu posameznih nalog v skladu s členom 19(7);

(l)  v zvezi z osebjem agencije ENISA izvaja pooblastila, ki jih Kadrovski predpisi za uradnike (v nadaljnjem besedilu: Kadrovski predpisi za uradnike) in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev), določeni v Uredbi Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68(26) podeljujejo organu za imenovanja in organu, pooblaščenemu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (v nadaljnjem besedilu: pooblastila organa za imenovanja) v skladu z odstavkom 2;

(m)  sprejme izvedbena pravila za Kadrovske predpise za uradnike in Pogoje za zaposlitev drugih uslužbencev v skladu s postopkom iz člena 110 Kadrovskih predpisov za uradnike;

(n)  imenuje izvršnega direktorja in po potrebi podaljša njegov mandat ali ga razreši s položaja v skladu s členom 36;

(o)  imenuje računovodjo, ki je lahko računovodja Komisije in je pri opravljanju svojih dolžnosti popolnoma neodvisen;

(p)  sprejme vse odločitve glede vzpostavitve notranjih struktur agencije ENISA in po potrebi sprememb teh notranjih struktur, pri čemer upošteva potrebe pri dejavnostih agencije ENISA in dobro proračunsko upravljanje;

(q)  odobri vzpostavitev delovnih dogovorov v skladu s členom 7;

(r)  odobri vzpostavitev ali sklenitev delovnih dogovorov v skladu s členom 42.

2.  Upravni odbor v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov ter na podlagi člena 2(1) Kadrovskih predpisov za uradnike in člena 6 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev sprejme odločitev o prenosu ustreznih pooblastil organa za imenovanja na izvršnega direktorja in določitvi pogojev, pod katerimi se lahko ta prenos pooblastil začasno prekliče. Izvršni direktor lahko nadalje prenese ta pooblastila.

3.  Zaradi izjemnih okoliščin lahko upravni odbor sprejme odločitev o začasnem preklicu prenosa pooblastil organa za imenovanja na izvršnega direktorja in njegovega morebitnega nadaljnjega prenosa pooblastil organa za imenovanja ter jih namesto tega izvaja sam ali jih prenese na enega od svojih članov ali uslužbenca, ki ni izvršni direktor.

Člen 16

Predsednik upravnega odbora

Upravni odbor izmed članov izvoli predsednika in njegovega namestnika z dvotretjinsko večino glasov članov. Njun mandat traja štiri leta z možnostjo enkratnega podaljšanja. Če njuno članstvo v upravnem odboru preneha kadar koli med njunim mandatom, na isti datum samodejno preneha tudi njun mandat. Namestnik predsednika po uradni dolžnosti nadomešča predsednika, kadar slednji ne more opravljati svojih dolžnosti.

Člen 17

Seje upravnega odbora

1.  Seje upravnega odbora sklicuje predsednik.

2.  Upravni odbor ima vsaj dve redni seji na leto. Na zahtevo predsednika, Komisije ali najmanj tretjine svojih članov se sestane tudi na izrednih sejah.

3.  Izvršni direktor se udeležuje sej upravnega odbora, vendar nima glasovalne pravice.

4.  Člani svetovalne skupine agencije ENISA lahko na povabilo predsednika sodelujejo na sejah upravnega odbora, vendar nimajo glasovalne pravice.

5.  Članom upravnega odbora in njihovim namestnikom lahko na sejah upravnega odbora pomagajo svetovalci ali strokovnjaki, če to omogoča poslovnik upravnega odbora.

6.  Agencija ENISA upravnemu odboru zagotovi sekretariat.

Člen 18

Pravila glasovanja v upravnem odboru

1.  Upravni odbor sprejema odločitve z večino svojih članov.

2.  Dvotretjinska večina članov upravnega odbora je potrebna za sprejetje enotnega programskega dokumenta in letnega proračuna ter za imenovanje, podaljšanje mandata ali razrešitev izvršnega direktorja.

3.  Vsak član ima en glas. V odsotnosti člana ima glasovalno pravico njegov namestnik.

4.  Predsednik upravnega odbora se udeleži glasovanja.

5.  Izvršni direktor se glasovanja ne udeleži.

6.  V poslovniku upravnega odbora se natančneje določijo pravila glasovanja, zlasti pogoji, pod katerimi lahko član deluje v imenu drugega člana.

ODDELEK 2

IZVRŠNI ODBOR

Člen 19

Izvršni odbor

1.  Upravnemu odboru pomaga izvršni odbor.

2.  Izvršni odbor:

(a)  pripravlja odločitve, ki jih sprejme upravni odbor;

(b)  skupaj z upravnim odborom zagotovi ustrezne nadaljnje ukrepe v zvezi z ugotovitvami in priporočili na podlagi preiskav urada OLAF ter različnih notranjih ali zunanjih revizijskih poročil in ocen;

(c)  brez poseganja v odgovornosti izvršnega direktorja iz člena 20 pomaga in svetuje izvršnemu direktorju pri izvajanju odločitev upravnega odbora o upravnih in proračunskih zadevah na podlagi člena 20.

3.  Izvršni odbor sestavlja pet članov. Ti so imenovani izmed članov upravnega odbora. Eden od članov je predsednik upravnega odbora, ki lahko predseduje tudi izvršnemu odboru, eden od članov pa je predstavnik Komisije. Pri imenovanju članov izvršnega odbora se prizadeva zagotoviti uravnoteženo zastopanost spolov v izvršnem odboru. Izvršni direktor se udeležuje sej izvršnega odbora, vendar nima glasovalne pravice.

4.  Mandat članov izvršnega odbora traja štiri leta. Ta mandat se lahko podaljša.

5.  Izvršni odbor se sestane vsaj enkrat na tri mesece. Predsednik izvršnega odbora na zahtevo njegovih članov skliče dodatne seje.

6.  Upravni odbor določi poslovnik izvršnega odbora.

7.  Izvršni odbor lahko po potrebi in v nujnih primerih sprejme določene začasne odločitve v imenu upravnega odbora, zlasti o zadevah v zvezi z upravnim poslovodenjem, vključno z začasnim preklicem prenosa pooblastil organa za imenovanja in proračunskimi zadevami. Vse takšne začasne odločitve se brez nepotrebnega odlašanja sporočijo upravnemu odboru. Upravni odbor se potem odloči, ali odobri oziroma zavrne začasno odločitev, najpozneje 3 mesece po sprejetju odločitve. Izvršni odbor v imenu upravnega odbora ne sprejema odločitev, za sprejetje katerih je potrebna dvotretjinska večina članov upravnega odbora.

ODDELEK 3

IZVRŠNI DIREKTOR

Člen 20

Dolžnosti izvršnega direktorja

1.  Agencijo ENISA upravlja izvršni direktor, ki svoje dolžnosti opravlja neodvisno. Izvršni direktor odgovarja upravnemu odboru.

2.  Izvršni direktor na poziv poroča Evropskemu parlamentu o opravljanju svojih dolžnosti. Svet lahko izvršnega direktorja pozove, naj poroča o opravljanju svojih dolžnosti.

3.  Izvršni direktor je odgovoren za:

(a)  vsakodnevno upravljanje agencije ENISA;

(b)  izvajanje odločitev, ki jih sprejme upravni odbor;

(c)  pripravo osnutka enotnega programskega dokumenta in njegovo predložitev v odobritev upravnemu odboru, preden se predloži Komisiji;

(d)  izvajanje enotnega programskega dokumenta in poročanje upravnemu odboru o njem;

(e)  pripravo konsolidiranega letnega poročila o dejavnostih agencije ENISA, vključno z izvajanjem letnega delovnega programa, ter njegovo predložitev v oceno in sprejetje upravnemu odboru;

(f)  pripravo akcijskega načrta ob upoštevanju zaključkov naknadnih ocen in poročanje Komisiji o napredku vsaki dve leti;

(g)  pripravo akcijskega načrta ob upoštevanju zaključkov notranjih ali zunanjih revizijskih poročil in preiskav urada OLAF ter poročanje o napredku, in sicer Komisiji dvakrat letno, upravnemu odboru pa redno;

(h)  pripravo osnutka finančnih pravil, ki se uporabljajo za agencijo ENISA iz člena 32;

(i)  pripravo osnutka poročila o oceni prihodkov in odhodkov agencije ENISA ter izvrševanje njenega proračuna;

(j)  zaščito finančnih interesov Unije z uporabo preventivnih ukrepov proti goljufijam, korupciji in kakršnim koli drugim nezakonitim dejavnostim z učinkovitimi pregledi ter, v primeru ugotovitve nepravilnosti, z izterjavo nepravilno izplačanih zneskov ter po potrebi z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračalnimi upravnimi in denarnimi kaznimi;

(k)  pripravo strategije agencije ENISA za boj proti goljufijam in njeno predložitev v odobritev upravnemu odboru;

(l)  vzpostavljanje in ohranjanje stika s poslovno skupnostjo in potrošniškimi organizacijami za zagotavljanje rednega dialoga z ustreznimi deležniki;

(m)  redno izmenjavo mnenj in informacij z institucijami, organi, uradi in agencijami Unije v zvezi z njihovimi dejavnostmi, povezanimi s kibernetsko varnostjo, da se zagotovi skladnost pri razvoju in izvajanju politike Unije;

(n)  izvajanje drugih nalog, ki so izvršnemu direktorju dodeljene s to uredbo.

4.  Izvršni direktor lahko po potrebi ter v okviru s cilji in nalogami agencije ENISA ustanovi ad hoc delovne skupine, ki jih sestavljajo strokovnjaki, vključno s strokovnjaki iz pristojnih organov držav članic. Izvršni direktor o tem vnaprej obvesti upravni odbor. Postopki, ki se nanašajo zlasti na sestavo delovnih skupin, imenovanje strokovnjakov delovnih skupin s strani izvršnega direktorja in delovanje delovnih skupin, se določijo v statutu agencije ENISA.

5.  Izvršni direktor lahko za učinkovito in uspešno izvajanje nalog agencije ENISA ter na podlagi ustrezne analize stroškov in koristi po potrebi odloči, da se ustanovi en ali več lokalnih uradov v eni ali več državah članicah. Izvršni direktor pred odločitvijo o ustanovitvi lokalnega urada zaprosi za mnenje zadevne države članice, vključno z državo članico, v kateri je sedež agencije ENISA, ter pridobi predhodno soglasje Komisije in upravnega odbora. V primeru nesoglasja v posvetovalnem postopku med izvršnim direktorjem in zadevnimi državami članicami o zadevi razpravlja Svet. Skupno število zaposlenih v vseh lokalnih uradih mora biti čim manjše in ne sme presegati 40 % skupnega števila osebja agencije ENISA v državi članici, v kateri je sedež agencije ENISA. Število zaposlenih v posameznem lokalnem uradu ne sme presegati 10 % skupnega števila osebja agencije ENISA v državi članici, v kateri je sedež agencije ENISA.

Z odločitvijo o ustanovitvi lokalnega urada se določi obseg dejavnosti, ki naj bi se izvajale v zadevnem lokalnem uradu, in sicer tako, da se preprečijo nepotrebni stroški in podvajanje upravnih funkcij agencije ENISA. ▌

ODDELEK 4

SVETOVALNA SKUPINA AGENCIJE ENISA, CERTIFIKACIJSKA SKUPINA DELEŽNIKOV ZA KIBERNETSKO VARNOST IN MREŽA NACIONALNIH URADNIKOV ZA ZVEZO

Člen 21

Svetovalna skupina agencije ENISA

1.  Na predlog izvršnega direktorja upravni odbor na pregleden način ustanovi svetovalno skupino agencije ENISA, ki jo sestavljajo priznani strokovnjaki, ki zastopajo ustrezne deležnike, kot so predstavniki industrije IKT, ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, dostopnih javnosti, MSP, izvajalci bistvenih storitev, skupine potrošnikov, znanstveniki s področja kibernetske varnosti in predstavniki pristojnih organov, ki so uradno obveščeni v skladu z ▌Direktivo (EU) 2018/1972, evropske organizacije za standardizacijo ter organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter nadzorni organi za varstvo podatkov. Upravni odbor si prizadeva zagotoviti uravnoteženo zastopanost spolov in geografskih območij, pa tudi ravnovesje med različnimi skupinami deležnikov.

2.  Postopki svetovalne skupine agencije ENISA, ki se nanašajo zlasti na njeno sestavo, predlog s strani izvršnega direktorja iz odstavka 1, število in imenovanje njenih članov ter delovanje svetovalne skupine ENISA, se določijo v statutu agencije ENISA in objavijo.

3.  Svetovalni skupini agencije ENISA predseduje izvršni direktor ali katera koli oseba, ki jo izvršni direktor imenuje za vsak primer posebej.

4.  Mandat članov svetovalne skupine agencije ENISA traja dve leti in pol. Člani upravnega odbora ne smejo biti člani svetovalne skupine agencije ENISA. Strokovnjaki iz Komisije in držav članic imajo pravico biti prisotni na sejah svetovalne skupine agencije ENISA in sodelovati pri njenem delu. Na seje svetovalne skupine agencije ENISA in k sodelovanju pri njenem delu so lahko povabljeni predstavniki drugih organov, ki niso člani svetovalne skupine agencije ENISA, za katere izvršni direktor meni, da so relevantni.

5.  Svetovalna skupina agencije ENISA svetuje agenciji ENISA v zvezi z opravljanjem njenih nalog, razen glede uporabe določb naslova III te uredbe. Zlasti svetuje izvršnemu direktorju pri pripravi predloga letnega delovnega programa agencije ENISA in pri komuniciranju z ustreznimi deležniki o ▌zadevah, ki se nanašajo na letni delovni program.

6.  Svetovalna skupina agencije ENISA o svojih dejavnostih redno obvešča upravni odbor.

Člen 22

Certifikacijska skupina deležnikov za kibernetsko varnost

1.  Ustanovi se certifikacijska skupina deležnikov za kibernetsko varnost.

2.  Certifikacijsko skupino deležnikov za kibernetsko varnost sestavljajo člani, izbrani izmed priznanih strokovnjakov, ki zastopajo ustrezne deležnike. Komisija člane certifikacijske skupine deležnikov za kibernetsko varnost izbere na predlog agencije ENISA prek preglednega in odprtega razpisa, pri čemer zagotovi ravnovesje med različnimi skupinami deležnikov ter uravnoteženo zastopanost spolov in geografskih območij.

3.  Certifikacijska skupina deležnikov za kibernetsko varnost:

(a)  svetuje Komisiji glede strateških vprašanj v zvezi z evropskim certifikacijskim okvirom za kibernetsko varnost;

(b)  agenciji ENISA na zahtevo svetuje glede splošnih in strateških vprašanj v zvezi z nalogami agencije ENISA, ki se nanašajo na trg, certificiranje kibernetske varnosti in standardizacijo;

(c)  Komisiji pomaga pri pripravi tekočega delovnega programa Unije iz člena 47;

(d)  izda mnenje o tekočem delovnem programu Unije na podlagi člena 47(4) in

(e)  v nujnih primerih svetuje Komisiji in evropski certifikacijski skupini za kibernetsko varnost glede potrebe po dodatnih certifikacijskih shemah, ki niso vključene v tekoči delovni program Unije, kot je navedeno v členih 47 in 48.

4.  Certifikacijski skupini deležnikov sopredsedujeta predstavnika Komisije in agencije ENISA, sekretariat pa zagotovi agencija ENISA.

Člen 23

Mreža nacionalnih uradnikov za zvezo

1.  Upravni odbor na predlog izvršnega direktorja ustanovi mrežo nacionalnih uradnikov za zvezo, ki jo sestavljajo predstavniki vseh držav članic (v nadaljnjem besedilu: nacionalni uradniki za zvezo). Vsaka država članica imenuje enega predstavnika v mrežo nacionalnih uradnikov za zvezo. Sestanki mreže nacionalnih uradnikov za zvezo lahko potekajo v različnih sestavah strokovnjakov.

2.  Mreža nacionalnih uradnikov za zvezo predvsem omogoča lažjo izmenjavo informacij med agencijo ENISA in državami članicami ter podpira agencijo ENISA pri razširjanju njenih dejavnosti, ugotovitev in priporočil zadevnim deležnikom po vsej Uniji.

3.  Nacionalni uradniki za zvezo delujejo kot kontaktne točke na nacionalni ravni, da se olajša sodelovanje med agencijo ENISA in nacionalnimi strokovnjaki v okviru izvajanja letnega delovnega programa agencije ENISA.

4.  Medtem ko nacionalni uradniki za zvezo tesno sodelujejo s predstavniki svojih držav članic v upravnem odboru, pa mreža nacionalnih uradnikov za zvezo sama ne podvaja dela upravnega odbora ali drugih forumov Unije.

5.  Funkcije in postopki mreže nacionalnih uradnikov za zvezo se določijo v statutu agencije ENISA in se objavijo.

ODDELEK 5

DELOVANJE

Člen 24

Enotni programski dokument

1.  Agencija ENISA deluje v skladu z enotnim programskim dokumentom, ki zajema letni in večletni program dejavnosti ter vsebuje vse načrtovane dejavnosti.

2.  Izvršni direktor vsako leto pripravi osnutek enotnega programskega dokumenta, ki zajema letni in večletni program dejavnosti ter ustrezno načrtovanje finančnih in človeških virov v skladu s členom 32 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1271/2013(27), pri čemer upošteva smernice Komisije.

3.  Upravni odbor do 30. novembra vsako leto sprejme enotni programski dokument iz odstavka 1 in ga pošlje Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji najpozneje 31. januarja naslednje leto, pošlje pa tudi morebitne pozneje posodobljene različice navedenega dokumenta.

4.  Enotni programski dokument postane dokončen po dokončnem sprejetju splošnega proračuna Unije in se po potrebi prilagodi.

5.  Letni delovni program vsebuje podrobne cilje in pričakovane rezultate, vključno s kazalniki uspešnosti. Vsebuje tudi opis ukrepov, ki se bodo financirali, ter navedbo finančnih in človeških virov, dodeljenih vsakemu ukrepu, v skladu z načeli oblikovanja in upravljanja proračuna po dejavnostih. Letni delovni program je skladen z večletnim delovnim programom iz odstavka 7. V njem so jasno navedene naloge, ki so bile v primerjavi s predhodnim proračunskim letom dodane, spremenjene ali črtane.

6.  Upravni odbor spremeni sprejeti letni delovni program, kadar se agenciji ENISA dodeli nova naloga. Vse bistvene spremembe letnega delovnega programa se sprejmejo po enakem postopku kot prvotni letni delovni program. Upravni odbor lahko na izvršnega direktorja prenese pooblastilo, da v letni delovni program vnese nebistvene spremembe.

7.  Večletni delovni program določa splošno strateško načrtovanje, vključno s cilji, pričakovanimi rezultati in kazalniki uspešnosti. Določa tudi načrtovanje virov, vključno z večletnim proračunom in osebjem.

8.  Načrtovanje virov se letno posodablja. Strateško načrtovanje dejavnosti se posodablja po potrebi, zlasti zaradi upoštevanja rezultatov ocene iz člena 67.

Člen 25

Izjava o interesih

1.  Člani upravnega odbora, izvršni direktor in iz držav članic začasno napoteni uradniki podajo izjavo o zavezah in izjavo, v kateri navedejo, ali imajo ali nimajo neposrednih ali posrednih interesov, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost. Izjavi sta natančni in izčrpni, se pisno podata vsako leto in se po potrebi posodobita.

2.  Člani upravnega odbora, izvršni direktor in zunanji strokovnjaki, ki sodelujejo v ad hoc delovnih skupinah, najpozneje na začetku vsake seje podajo natančno in izčrpno izjavo o kakršnih koli interesih, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost pri obravnavi točk dnevnega reda, ter se vzdržijo sodelovanja pri razpravah in glasovanja o takih točkah.

3.  Agencija ENISA v statutu določi praktično ureditev za pravila o izjavah o interesih iz odstavkov 1 in 2.

Člen 26

Preglednost

1.  Agencija ENISA svoje dejavnosti izvaja z visoko stopnjo preglednosti in v skladu s členom 28.

2.  Agencija ENISA zagotovi, da javnost in vse zainteresirane strani dobijo ustrezne, objektivne, zanesljive in lahko dostopne informacije, zlasti glede rezultatov njenega dela. Objavi tudi izjave o interesih, ki so bile podane v skladu s členom 25.

3.  Upravni odbor lahko na predlog izvršnega direktorja dovoli, da zainteresirane strani pri nekaterih dejavnostih agencije ENISA sodelujejo kot opazovalci.

4.  Agencija ENISA v statutu določi praktično ureditev za izvajanje pravil o preglednosti iz odstavkov 1 in 2.

Člen 27

Zaupnost

1.  Brez poseganja v člen 28 Agencija ENISA tretjim stranem ne razkrije informacij, ki jih obdeluje ali prejme in v zvezi s katerimi je bilo z obrazložitvijo zahtevano, da se z njimi ravna zaupno.

2.  Člani upravnega odbora, izvršni direktor, člani svetovalne skupine agencije ENISA, zunanji strokovnjaki, ki sodelujejo v ad hoc delovnih skupinah, in osebje agencije ENISA, vključno z iz držav članic začasno napoteni uradniki, upoštevajo zahteve glede zaupnosti v skladu s členom 339 PDEU tudi po prenehanju opravljanja svojih dolžnosti.

3.  Agencija ENISA v statutu določi praktično ureditev za izvajanje pravil o zaupnosti iz odstavkov 1 in 2.

4.  Upravni odbor agenciji ENISA dovoli, da ravna z zaupnimi informacijami, če je to potrebno za izvajanje nalog agencije ENISA. V tem primeru agencija ENISA v soglasju s Komisijo sprejme varnostna pravila, pri čemer upošteva varnostna načela iz sklepov Komisije (EU, Euratom) 2015/443(28) in 2015/444(29). Navedena varnostna pravila vključujejo določbe za izmenjavo, obdelavo in hrambo tajnih podatkov.

Člen 28

Dostop do dokumentov

1.  Za dokumente agencije ENISA se uporablja Uredba (ES) št. 1049/2001.

2.  Upravni odbor do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe] sprejme ureditev za izvajanje Uredbe (ES) št. 1049/2001.

3.  Zoper odločitve, ki jih agencija ENISA sprejme na podlagi člena 8 Uredbe (ES) št. 1049/2001, je v skladu s členom 228 PDEU možna pritožba pri Evropskem varuhu človekovih pravic ali tožba pred Sodiščem Evropske unije v skladu s členom 263 PDEU.

POGLAVJE IV

DOLOČITEV IN SESTAVA PRORAČUNA AGENCIJE ENISA

Člen 29

Določitev proračuna agencije ENISA

1.  Izvršni direktor vsako leto pripravi osnutek poročila o oceni prihodkov in odhodkov agencije ENISA za naslednje proračunsko leto in ga skupaj z osnutkom kadrovskega načrta pošlje upravnemu odboru. Prihodki in odhodki so uravnoteženi.

2.  Upravni odbor vsako leto na podlagi osnutka poročila o oceni pripravi poročilo o oceni prihodkov in odhodkov agencije ENISA za naslednje proračunsko leto.

3.  Upravni odbor vsako leto do 31. januarja pošlje poročilo o oceni, ki je del osnutka enotnega programskega dokumenta, Komisiji in tretjim državam, s katerimi je Unija sklenila sporazume, kot je določeno v členu 42(2).

4.  Komisija na podlagi poročila o oceni v osnutek splošnega proračuna Unije, ki ga predloži Evropskemu parlamentu in Svetu v skladu s členom 314 PDEU, vnese ocene, ki so po njenem mnenju potrebne za kadrovski načrt, in znesek prispevka v breme splošnega proračuna Unije.

5.  Evropski parlament in Svet odobrita proračunska sredstva za prispevek Unije, namenjen agenciji ENISA.

6.  Evropski parlament in Svet sprejmeta kadrovski načrt agencije ENISA.

7.  Upravni odbor sprejme proračun agencije ENISA skupaj z enotnim programskim dokumentom. Proračun agencije ENISA je dokončen po dokončnem sprejetju splošnega proračuna Unije. Upravni odbor po potrebi prilagodi proračun in enotni programski dokument agencije ENISA v skladu s splošnim proračunom Unije.

Člen 30

Sestava proračuna agencije ENISA

1.  Prihodki agencije ENISA brez poseganja v druge vire zajemajo:

(a)  prispevek iz splošnega proračuna Unije;

(b)  prihodke, dodeljene za posebne odhodkovne postavke v skladu z njenimi finančnimi pravili iz člena 32;

(c)  sredstva Unije v obliki sporazumov o prenosu pooblastil ali ad hoc nepovratnih sredstev v skladu z njenimi finančnimi pravili iz člena 32 in določbami zadevnih instrumentov, ki podpirajo politike Unije;

(d)  prispevke iz tretjih držav, ki sodelujejo pri delu agencije ENISA, kot je določeno v členu 42;

(e)  vse prostovoljne prispevke držav članic, denarne ali v naravi;

Države članice, ki zagotovijo prostovoljne prispevke v skladu s točko (e) prvega pododstavka, v zameno za to ne smejo zahtevati nobenih posebnih pravic ali storitev.

2.  Odhodke agencije ENISA sestavljajo odhodki za osebje, upravno in tehnično podporo, infrastrukturo in poslovanje ter odhodki, ki izhajajo iz pogodb s tretjimi stranmi.

Člen 31

Izvrševanje proračuna agencije ENISA

1.  Za izvrševanje proračuna agencije ENISA je odgovoren izvršni direktor.

2.  Notranji revizor Komisije ima za agencijo ENISA enaka pooblastila kot za oddelke Komisije.

3.  Računovodja agencije ENISA do 1. marca po vsakem proračunskem letu (leto N + 1) računovodji Komisije in Računskemu sodišču pošlje začasni zaključni račun za proračunsko leto (leto N).

4.  Računovodja agencije ENISA po prejemu pripomb Računskega sodišča k začasnemu zaključnemu računu agencije ENISA v skladu s členom 246 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta(30) pripravi končni zaključni račun agencije ENISA na lastno odgovornost in ga predloži v mnenje upravnemu odboru.

5.  Upravni odbor izda mnenje o zaključnem računu agencije ENISA.

6.  Izvršni direktor do 31. marca leta N + 1 Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču pošlje poročilo o upravljanju proračuna in finančnem poslovodenju.

7.  Računovodja agencije ENISA do 1. julija leta N + 1 Evropskemu parlamentu, Svetu, računovodji Komisije in Računskemu sodišču pošlje končni zaključni račun agencije ENISA skupaj z mnenjem upravnega odbora.

8.  Računovodja agencije ENISA pošlje Računskemu sodišču in v vednost računovodji Komisije na isti dan, ko pošlje končni zaključni račun agencije ENISA, tudi spremni dopis z dodatnimi obrazložitvami k temu računu.

9.  Izvršni direktor do 15. novembra leta N + 1 objavi končni zaključni račun agencije ENISA v Uradnem listu Evropske unije.

10.  Izvršni direktor do 30. septembra leta N + 1 Računskemu sodišču pošlje odgovor na njegove pripombe, upravnemu odboru in Komisiji pa pošlje izvod tega odgovora.

11.  Izvršni direktor Evropskemu parlamentu na njegovo zahtevo v skladu s členom 261(3) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 predloži vse informacije, potrebne za nemoten potek postopka razrešnice za zadevno proračunsko leto.

12.  Na priporočilo Sveta Evropski parlament izvršnemu direktorju pred 15. majem leta N + 2 podeli razrešnico za izvrševanje proračuna za leto N.

Člen 32

Finančna pravila

Finančna pravila, ki se uporabljajo za agencijo ENISA, sprejme upravni odbor po posvetovanju s Komisijo. Pravila ne odstopajo od Delegirane uredbe (EU) št. 1271/2013, razen če je tako odstopanje posebej potrebno za delovanje agencije ENISA in je Komisija dala predhodno soglasje.

Člen 33

Boj proti goljufijam

1.  Da bi olajšali boj proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejavnostim v skladu z Uredbo (EU, Euratom) ▌883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(31) agencija ENISA do ... [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe] pristopi k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 25. maja 1999 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Komisijo Evropskih skupnosti notranjih preiskavah Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) (32). Agencija ENISA sprejme ustrezne predpise, ki se uporabljajo za vse zaposlene agencije ENISA, pri čemer uporabi obrazec iz Priloge k navedenemu sporazumu.

2.  Računsko sodišče je pooblaščeno za izvajanje revizij na podlagi dokumentacije in inšpekcij na kraju samem pri vseh upravičencih do nepovratnih sredstev, izvajalcih in podizvajalcih, ki so od agencije ENISA prejeli sredstva Unije.

3.  Urad OLAF lahko izvaja preiskave, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, v skladu z določbami in postopki iz Uredbe (EU, Euratom)▌ 883/2013 ter Uredbe Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96(33), da bi ugotovil, ali je prišlo do goljufije, korupcije ali katere koli druge nezakonite dejavnosti, ki vpliva na finančne interese Unije v povezavi z nepovratnimi sredstvi ali pogodbo, ki jo je financirala agencija ENISA.

4.  Brez poseganja v odstavke 1, 2 in 3 sporazumi o sodelovanju s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami, pogodbe, sporazumi in sklepi o nepovratnih sredstvih agencije ENISA vsebujejo določbe, s katerimi Računsko sodišče in urad OLAF izrecno pooblaščajo za izvajanje takšnih revizij in preiskav v skladu z njunimi pristojnostmi.

POGLAVJE V

OSEBJE

Člen 34

Splošne določbe

Za osebje agencije ENISA veljajo Kadrovski predpisi za uradnike in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev ter pravila za izvajanje Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, sprejeta z dogovorom med institucijami Unije.

Člen 35

Privilegiji in imunitete

Za agencijo ENISA in njeno osebje se uporablja Protokol št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije, ki je priložen PEU in PDEU.

Člen 36

Izvršni direktor

1.  Izvršni direktor je zaposlen kot začasni uslužbenec agencije ENISA v skladu s točko (a) člena 2 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

2.  Izvršnega direktorja na podlagi odprtega in preglednega izbirnega postopka imenuje upravni odbor s seznama kandidatov, ki ga predlaga Komisija.

3.  Agencijo ENISA pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z izvršnim direktorjem zastopa predsednik upravnega odbora.

4.  Kandidat, ki ga izbere upravni odbor, je pred imenovanjem pozvan, da pred zadevnim odborom Evropskega parlamenta poda izjavo in odgovarja na vprašanja poslancev.

5.  Mandat izvršnega direktorja traja pet let. Komisija do konca tega obdobja pripravi oceno uspešnosti dela izvršnega direktorja ter prihodnjih nalog in izzivov agencije ENISA.

6.  Upravni odbor sprejme odločitve o imenovanju, podaljšanju mandata ali razrešitvi izvršnega direktorja v skladu s členom 18(2).

7.  Upravni odbor lahko na predlog Komisije, ki upošteva oceno iz odstavka 5, podaljša mandat izvršnega direktorja enkrat za ▌pet let.

8.  Upravni odbor obvesti Evropski parlament, da namerava podaljšati mandat izvršnega direktorja. Izvršni direktor v treh mesecih pred vsakim takim podaljšanjem mandata na poziv poda izjavo pred zadevnim odborom Evropskega parlamenta in odgovarja na vprašanja poslancev.

9.  Izvršni direktor, katerega mandat je bil podaljšan, ne sme sodelovati pri drugem izbirnem postopku za isto delovno mesto.

10.  Izvršni direktor se lahko razreši samo z odločitvijo upravnega odbora ▌, sprejeto na predlog Komisije.

Člen 37

Napoteni nacionalni strokovnjaki in drugo osebje

1.  Agencija ENISA lahko uporabi napotene nacionalne strokovnjake ali drugo osebje, ki ni zaposleno v agenciji ENISA. Za to osebje ne veljajo Kadrovski predpisi za uradnike in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev.

2.  Upravni odbor sprejme sklep, v katerem določi pravila za napotitev nacionalnih strokovnjakov na agencijo ENISA.

POGLAVJE VI

SPLOŠNE DOLOČBE V ZVEZI Z AGENCIJO ENISA

Člen 38

Pravni status agencije ENISA

1.  Agencija ENISA je organ Unije in ima pravno osebnost.

2.  Agencija ENISA ima v vseh državah članicah kar najširšo pravno in poslovno sposobnost, ki jo pravnim osebam priznava nacionalno pravo. Zlasti lahko pridobiva premičnine in nepremičnine ali z njimi razpolaga ter je lahko stranka v sodnem postopku ali oboje.

3.  Agencijo ENISA zastopa izvršni direktor.

Člen 39

Odgovornost agencije ENISA

1.  Pogodbeno odgovornost agencije ENISA ureja pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo.

2.  Za odločanje na podlagi katere koli arbitražne klavzule iz pogodb, ki jih sklene agencija ENISA, je pristojno Sodišče Evropske unije.

3.  Pri nepogodbeni odgovornosti agencija ENISA povrne vsakršno škodo, ki jo pri opravljanju nalog povzroči sama ali jo povzročijo njeni uslužbenci, v skladu s splošnimi načeli, ki so skupni zakonodaji držav članic.

4.  Sodišče Evropske unije je pristojno za odločanje v vseh odškodninskih sporih za škodo iz odstavka 3.

5.  Osebno odgovornost uslužbencev agencije ENISA do agencije ENISA urejajo ustrezni pogoji, ki se uporabljajo za osebje agencije ENISA.

Člen 40

Jezikovna ureditev

1.  Za agencijo ENISA se uporablja Uredba Sveta št. 1(34). Države članice in drugi organi, ki jih imenujejo države članice, lahko pišejo agenciji ENISA in prejmejo odgovor v uradnem jeziku institucij Unije, ki ga izberejo.

2.  Prevajalske storitve, potrebne za delovanje agencije ENISA, zagotavlja Prevajalski center za organe Evropske unije.

Člen 41

Varstvo osebnih podatkov

1.  Agencija ENISA obdeluje osebne podatke v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725.

2.  Upravni odbor sprejme izvedbena pravila iz člena 45(3) Uredbe (EU) 2018/1725. Upravni odbor lahko sprejme dodatne ukrepe, ki so potrebni, da agencija ENISA uporablja Uredbo (EU) 2018/1725.

Člen 42

Sodelovanje s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami

1.  Agencija ENISA lahko sodeluje s pristojnimi organi tretjih držav ali mednarodnimi organizacijami ali obojimi, kolikor je to potrebno za dosego ciljev iz te uredbe. V ta namen lahko agencija ENISA na podlagi predhodne odobritve Komisije vzpostavi delovne dogovore z organi tretjih držav in mednarodnimi organizacijami. Ti delovni dogovori ne ustvarjajo novih pravnih obveznosti za Unijo in njene države članice.

2.  Agencija ENISA je odprta za udeležbo tretjih držav, ki so v ta namen z Unijo sklenile sporazume. Na podlagi ustreznih določb teh sporazumov se vzpostavijo delovni dogovori, v katerih so določeni zlasti značaj, obseg in način udeležbe vsake izmed teh tretjih držav pri delu agencije ENISA, ter vključujejo določbe glede udeležbe pri pobudah agencije ENISA, finančnih prispevkov in osebja. Glede kadrovskih zadev so ti delovni dogovori v vseh pogledih skladni s Kadrovskimi predpisi za uradnike in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev..

3.  Upravni odbor sprejme strategijo o odnosih s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami glede vprašanj, ki so v pristojnosti agencije ENISA. Komisija zagotovi, da agencija ENISA deluje v skladu s svojim mandatom in veljavnim institucionalnim okvirom, tako da z izvršnim direktorjem sklene ustrezne delovne dogovore.

Člen 43

Varnostni predpisi za varovanje občutljivih netajnih podatkov in tajnih podatkov

Agencija ENISA po posvetovanju s Komisijo sprejme varnostne predpise, ki upoštevajo varnostna načela, vsebovana v varnostnih predpisih Komisije za varovanje občutljivih netajnih podatkov in tajnih podatkov Evropske unije, kot so določeni v sklepih (EU, Euratom) 2015/443 in 2015/444. Varnostni predpisi agencije ENISA vsebujejo določbe o izmenjavi, obdelavi in hrambi takih podatkov.

Člen 44

Sporazum o sedežu in pogoji delovanja

1.  Potrebni dogovori glede namestitve, ki jo je treba agenciji ENISA zagotoviti v državi članici gostiteljici, in infrastrukture, ki ji jo navedena država članica da na voljo, ter posebni predpisi, ki v državi članici gostiteljici veljajo za izvršnega direktorja, člane upravnega odbora, osebje agencije ENISA in njihove družinske člane, so določeni v sporazumu o sedežu, ki ga agencija ENISA in država članica gostiteljica skleneta po pridobitvi odobritve upravnega odbora ▌.

2.  Država članica gostiteljica agencije ENISA zagotovi optimalne pogoje za zagotovitev uspešnega delovanja agencije ENISA, ob upoštevanju dostopnosti lokacije, obstoja ustreznih šol za otroke uslužbencev ter ustreznega dostopa do trga dela, socialne varnosti in zdravstvenega varstva za otroke in zakonce članov osebja.

Člen 45

Upravni nadzor

Delovanje agencije ENISA nadzoruje Evropski varuh človekovih pravic v skladu s členom 228 PDEU.

NASLOV III

CERTIFIKACIJSKI OKVIR ZA KIBERNETSKO VARNOST

Člen 46

Evropski certifikacijski okvir za kibernetsko varnost

1.  Evropski certifikacijski okvir za kibernetsko varnost se vzpostavi za izboljšanje pogojev za delovanje notranjega trga z zvišanjem ravni kibernetske varnosti v Uniji in omogočanjem harmoniziranega pristopa na ravni Unije glede evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost, da bi se oblikoval enotni digitalni trg za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT.

2.  Evropski certifikacijski okvir za kibernetsko varnost zagotavlja mehanizem za vzpostavitev evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost in za potrjevanje, da proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT, ki so bili ocenjeni v skladu s takimi shemami, izpolnjujejo določene varnostne zahteve, da se zaščitijo razpoložljivost, pristnost, celovitost ali zaupnost shranjenih, prenesenih ali obdelanih podatkov ali funkcij ali storitev, ki jih ti proizvodi, storitve in postopki ponujajo ali so prek njih dostopni v celotnem življenjskem ciklu.

Člen 47

Tekoči delovni program Unije za evropsko certificiranje kibernetske varnosti

1.  Komisija objavi tekoči delovni program Unije za evropsko certificiranje kibernetske varnosti (v nadaljnjem besedilu: tekoči delovni program Unije), v katerem so opredeljene strateške prednostne naloge za prihodnje evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost.

2.  Tekoči delovni program Unije vključuje predvsem seznam proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT ali njihovih kategorij, za katere je lahko koristno, če so vključeni v področje uporabe evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost.

3.  Vključitev posameznih proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT ali njihovih kategorij v tekoči delovni program Unije se utemelji z enim ali več od naslednjih razlogov:

(a)  razpoložljivost in oblikovanje nacionalnih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost, ki zajemajo posamezno kategorijo proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, zlasti kar zadeva tveganje razdrobljenosti;

(b)  ustrezna politika ali pravo Unije ali nacionalna politika ali pravo;

(c)  povpraševanje na trgu;

(d)  razvoj kibernetskih groženj;

(e)  zahteva za pripravo posebne predloge sheme, ki jo predlaga evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost.

4.  Komisija ustrezno upošteva mnenja, ki jih glede osnutka tekočega delovnega programa Unije izdata evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost in certifikacijska skupina deležnikov.

5.  Prvi tekoči delovni program Unije se objavi do ... [dvanajst mesecev po začetku veljavnosti te uredbe]. Posodablja se vsaj vsaka tri leta in, če je potrebno, pogosteje.

Člen 48

Zahteva za evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost

1.  Komisija lahko od agencije ENISA zahteva, naj pripravi predlogo za shemo ali pregleda obstoječo evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost na podlagi tekočega delovnega programa Unije.

2.  Komisija ali evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost lahko v ustrezno utemeljenih primerih od agencije ENISA zahteva, naj pripravi predlogo za shemo ali pregleda obstoječo shemo, ki ni vključena v tekoči delovni program Unije. Tekoči delovni program Unije se ustrezno posodobi.

Člen 49

Priprava ▌, sprejetje in pregled evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost

1.  Agencija ENISA na zahtevo Komisije na podlagi člena 48 pripravi predlogo za shemo, ki izpolnjuje zahteve iz členov 51, 52 in 54.

2.  Agencija ENISA lahko na zahtevo evropske certifikacijske skupine za kibernetsko varnost na podlagi člena 48(2) pripravi predlogo za shemo, ki izpolnjuje zahteve iz členov 51, 52 in 54. ▌Če agencija ENISA takšno zahtevo zavrne, mora to obrazložiti. Vsako odločitev o zavrnitvi take zahteve sprejme upravni odbor.

3.  Pri pripravi predloge za shemo se agencija ENISA posvetuje z vsemi ustreznimi deležniki v okviru formalnega, odprtega, preglednega in vključujočega posvetovanja.

4.  Agencija ENISA za vsako predlogo za shemo ustanovi ad hoc delovno skupino v skladu s členom 20(4), da agenciji ENISA pomaga s specifičnimi nasveti ter strokovnim znanjem in izkušnjami.

5.  Agencija ENISA tesno sodeluje z evropsko certifikacijsko skupino za kibernetsko varnost. Ta skupina agenciji ENISA zagotavlja pomoč in strokovno svetovanje ▌pri pripravi predloge za shemo ter sprejme mnenje o predlogi za shemo.

6.  Agencija ENISA v največji možni meri upošteva mnenje evropske certifikacijske skupine za kibernetsko varnost, preden predlogo za ▌ shemo, pripravljeno v skladu z odstavki 3, 4 in 5, pošlje Komisiji. Mnenje evropske certifikacijske skupine za kibernetsko varnost za agencijo ENISA ni zavezujoče in agencija ENISA lahko predlogo za shemo pošlje Komisiji tudi brez takega mnenja.

7.  Komisija lahko na podlagi predloge za shemo, ki jo pripravi agencija ENISA, sprejme izvedbene akte, ki določajo evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT, ki izpolnjujejo zahteve iz členov 51, 52 in 54. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 66(2).

8.  Agencija ENISA najmanj vsakih pet let oceni vsako sprejeto evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost ob upoštevanju povratnih informacij, ki jih prejme od zainteresiranih strani. Komisija ali evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost lahko po potrebi zaprosi agencijo ENISA, da začne postopek oblikovanja revidirane predloge za shemo v skladu s členom 48 in tem členom.

Člen 50

Spletišče evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost

1.  Agencija ENISA vzdržuje posebno spletišče, namenjeno informiranju in obveščanju javnosti o evropskih certifikacijskih shemah za kibernetsko varnost, evropskih certifikatih kibernetske varnosti in izjavah EU o skladnosti, vključno z informacijami v zvezi z evropskimi certifikacijskimi shemami za kibernetsko varnost, ki niso več veljavne, odvzetimi in poteklimi evropskimi certifikati kibernetske varnosti in izjavami EU o skladnosti ter repozitorijem povezav do informacij o kibernetski varnosti, zagotovljenih v skladu s členom 55.

2.  Na spletišču iz odstavka 1 so po potrebi navedene tudi nacionalne certifikacijske sheme za kibernetsko varnost, ki so bile nadomeščene z evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost.

Člen 51

Varnostni cilji evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost

Evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost je oblikovana tako, da se ustrezno dosežejo najmanj naslednji varnostni cilji:

(a)  zaščititi shranjene, prenesene ali kako drugače obdelane podatke pred naključno ali nepooblaščeno hrambo, obdelavo, dostopom ali razkritjem med celotnim življenjskim ciklom proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT;

(b)  zaščititi shranjene, prenesene ali kako drugače obdelane podatke pred naključnim ali nepooblaščenim uničenjem, ▌izgubo ali spremembo ali slabo razpoložljivostjo med celotnim življenjskim ciklom proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT;

(c)  ▌ pooblaščene osebe, programi ali stroji imajo dostop zgolj do podatkov, storitev ali funkcij, na katere se nanašajo njihove pravice do dostopa;

(d)  opredeliti in evidentirati znane odvisnosti in šibke točke;

(e)  beležiti, do katerih podatkov, storitev ali funkcij se je dostopalo ali kateri podatki, funkcije ali storitve so se uporabljali oziroma kako drugače obdelovali ter kdaj in kdo je do njih dostopal oziroma jih je uporabljal ali obdeloval;

(f)   omogočiti preverjanje, do katerih podatkov, storitev ali funkcij se je dostopalo ali kateri podatki, storitve ali funkcije so se uporabljali oziroma kako drugače obdelovali ter kdaj in kdo je do njih dostopal oziroma jih je uporabljal ali obdeloval;

(g)  preveriti, da proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT ne vsebujejo znanih šibkih točk;

(h)  v primeru fizičnega ali tehničnega incidenta pravočasno povrniti razpoložljivost in dostop do podatkov, storitev in funkcij;

(i)  proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT so razviti v skladu z načelom privzete in vgrajene varnosti;

(j)  ▌ proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT so opremljeni s posodobljeno programsko in strojno opremo, ki ne vsebuje javno znanih šibkih točk, in na voljo so mehanizmi, ki zagotavljajo varno posodabljanje ▌.

Člen 52

Ravni zanesljivosti evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost

1.  Evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost lahko določa eno ali več naslednjih ravni zanesljivosti za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT: „osnovno“, „znatno“ ali „visoko“. Raven zanesljivosti ustreza stopnji tveganja, povezani s predvideno uporabo proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT v smislu verjetnosti in vpliva incidenta.

2.  Evropski certifikati kibernetske varnosti in izjave EU o skladnosti se nanašajo na katero koli raven zanesljivosti, določeno v evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, v okviru katere se evropski certifikat kibernetske varnosti ali izjava EU o skladnosti izda.

3.  Varnostne zahteve, ki ustrezajo vsaki ravni zanesljivosti, so določene v ustrezni evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, vključno z ustreznimi varnostnimi funkcionalnostmi in ustrezno strogostjo in obsegom ocenjevanja, ki se izvede za proizvod IKT, storitev IKT ali postopek IKT.

4.  Certifikat ali izjava EU o skladnosti se nanaša na zadevne tehnične specifikacije, standarde in postopke, vključno s tehničnim nadzorom, katerih namen je zmanjšati tveganje za incidente, povezane s kibernetsko varnostjo, ali jih preprečiti.

5.  Evropski certifikat kibernetske varnosti ali izjava EU o skladnosti, ki se nanaša na „osnovno“ raven zanesljivosti, zagotavlja, da proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT, za katere se izda ta certifikat ali ta izjava EU o skladnosti, izpolnjujejo ustrezne varnostne zahteve, vključno z varnostnimi funkcionalnostmi, in da so bili ocenjeni na ravni za kar najbolj zmanjšana znana osnovna tveganja incidentov in kibernetskih napadov. Ocenjevalne dejavnosti, ki se izvedejo, vključujejo vsaj pregled tehnične dokumentacije. Kadar tak pregled ni primeren, se izvedejo nadomestne ocenjevalne dejavnosti z enakovrednim učinkom.

6.  Evropski certifikat kibernetske varnosti, ki se nanaša na „znatno“ raven zanesljivosti, zagotavlja, da proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT, za katere se izda ta certifikat, izpolnjujejo ustrezne varnostne zahteve, vključno z varnostnimi funkcionalnostmi, in da so bili ocenjeni na ravni za kar najbolj zmanjšana znana kibernetska tveganja ter tveganja incidentov in kibernetskih napadov, ki jih izvajajo akterji z omejenim znanjem in viri. Ocenjevalne dejavnosti, ki se izvedejo, vključujejo najmanj naslednje: pregled za dokazovanje, da se javno znane šibke točke ne pojavljajo, in testiranje za dokazovanje, da se pri proizvodih IKT, storitvah IKT ali postopkih IKT pravilno izvajajo potrebne varnostne funkcionalnosti. Kadar katera izmed takih ocenjevalnih dejavnost ni primerna, se izvedejo nadomestne ocenjevalne dejavnosti z enakovrednim učinkom.

7.  ▌ Evropski certifikat kibernetske varnosti, ki se nanaša na „visoko“ raven zanesljivosti, zagotavlja, da proizvodi IKT, storitve IKT in postopki IKT, za katere se izda ta certifikat, izpolnjujejo ustrezne varnostne zahteve, vključno z varnostnimi funkcionalnostmi, in da so bili ocenjeni na ravni za kar najbolj zmanjšano tveganje naprednih kibernetskih napadov, ki jih izvajajo akterji z obsežnim znanjem in viri. Ocenjevalne dejavnosti, ki se izvedejo, vključujejo najmanj naslednje: pregled za dokazovanje, da se javno znane šibke točke ne pojavljajo, ter testiranje za dokazovanje, da se pri proizvodih IKT, storitvah IKT ali postopkih IKT pravilno izvajajo potrebne najsodobnejše varnostne funkcionalnosti, in ocenjevanje njihove odpornosti proti izurjenim napadalcem z uporabo penetracijskega testiranja. Kadar katera izmed takih ocenjevalnih dejavnosti ni primerna, se izvedejo nadomestne dejavnosti z enakovrednim učinkom.

8.  V evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost se lahko določi več stopenj ocenjevanja, odvisno od strogosti in obsega metodologije za ocenjevanje, ki se uporabi. Vsaka od stopenj ocenjevanja ustreza eni od ravni zanesljivosti in je opredeljena z ustrezno kombinacijo elementov zanesljivosti.

Člen 53

Samoocenjevanje skladnosti

1.  V okviru evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost se lahko dopusti samoocenjevanje skladnosti, za katero je v celoti odgovoren proizvajalec ali ponudnik proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT. Samoocenjevanje se dopusti samo v zvezi s proizvodi IKT, storitvami IKT in postopki IKT, ki predstavljajo nizko tveganje, ki ustreza „osnovni“ ravni zanesljivosti.

2.  Proizvajalec ali ponudnik proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT lahko izda izjavo EU o skladnosti, v kateri je navedeno, da je dokazano izpolnjevanje zahtev iz sheme. Z izdajo take izjave proizvajalec ali ponudnik proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT prevzame odgovornost za skladnost proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT z zahtevami iz te sheme.

3.  Proizvajalec ali ponudnik proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT za obdobje, določeno v ustrezni evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, nacionalnemu certificikacijskemu organu za kibernetsko varnost iz člena 58(1) da na voljo izjavo EU o skladnosti, tehnično dokumentacijo in vse druge ustrezne informacije. Kopija izjave EU o skladnosti se predloži nacionalnemu certifikacijskemu organu za kibernetsko varnost in agenciji ENISA.

4.  Izjava EU o skladnosti se izda prostovoljno, razen če je v pravu Unije ali države članice določeno drugače.

5.  Izjave EU o skladnosti se priznajo v vseh državah članicah.

Člen 54

Elementi evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost

1.  Evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost vključuje vsaj naslednje elemente:

(a)  predmet urejanja in področje uporabe certifikacijske sheme, vključno z vrsto ali kategorijami zajetih proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT;

(b)  jasen opis namena sheme ter tega, kako izbrani standardi, metode za ocenjevanje in ravni zanesljivosti ustrezajo potrebam predvidenih uporabnikov sheme;

(c)  ▌ sklic na mednarodne, evropske ali nacionalne standarde, uporabljene pri ocenjevanju, ali, kadar taki standardi niso na voljo ali niso ustrezni, sklic na tehnične specifikacije, ki izpolnjujejo zahteve iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 1025/2012, ali, če take specifikacije niso na voljo, sklic na tehnične specifikacije ali druge zahteve glede kibernetske varnosti, določene v evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost;

(d)  eno ali več ravni zanesljivosti, kadar je to ustrezno;

(e)  navedbo, ali je samoocenjevanje skladnosti dovoljeno v okviru sheme;

(f)  kadar je ustrezno, posebne ali dodatne zahteve, ki se uporabljajo za organe za ugotavljanje skladnosti, da se zagotovi njihova tehnična usposobljenost za ocenjevanje zahtev glede kibernetske varnosti;

(g)  posebna merila in metode za ocenjevanje, vključno z vrstami ocene, ki se uporabljajo za dokazovanje, da so varnostni cilji iz člena 51 doseženi;

(h)  kadar je ustrezno, informacije, ki so potrebne za certificiranje in ki jih vložnik predloži ali kako drugače da na voljo organom za ugotavljanje skladnosti;

(i)  če shema zajema oznake ali znake, pogoje, pod katerimi se te oznake ali znaki lahko uporabijo;

(j)  ▌ pravila za spremljanje skladnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT z zahtevami evropskih certifikatov kibernetske varnosti ali izjave EU o skladnosti, vključno z mehanizmi za dokazovanje stalnega izpolnjevanja določenih zahtev glede kibernetske varnosti;

(k)  kadar je ustrezno, pogoje za izdajo, ohranitev, nadaljevanje ▌ in obnovitev evropskih certifikatov kibernetske varnosti ter pogojev za razširitev ▌ali zmanjšanje področja uporabe certificiranja;

(l)  pravila glede posledic za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT, ki so bili certificirani ali za katere se je izdala izjava EU o skladnosti, vendar niso skladni z ▌zahtevami sheme;

(m)  pravila glede tega, kako je treba predhodno neodkrite šibke točke proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT na področju kibernetske varnosti prijaviti in obravnavati;

(n)  kadar je ustrezno, pravila glede hrambe evidenc s strani organov za ugotavljanje skladnosti;

(o)  opredelitev nacionalnih ali mednarodnih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost, ki zadeva isto vrsto ali kategorije proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT, varnostnih zahtev, meril in metod za ocenjevanje ter ravni zanesljivosti;

(p)  vsebino in obliko evropskih certifikatov kibernetske varnosti in izjav EU o skladnosti, ki jih je treba izdati;

(q)  obdobje razpoložljivosti izjave EU o skladnosti, tehnične dokumentacije in vseh drugih ustreznih informacij, ki jih da na voljo proizvajalec ali ponudnik proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT;

(r)  najdaljši rok veljavnosti evropskih certifikatov kibernetske varnosti, izdanih v okviru sheme;

(s)  politiko razkritja za evropske certifikate kibernetske varnosti, izdane, spremenjene oziroma odvzete v okviru sheme;

(t)  pogoje za vzajemno priznavanje certifikacijskih shem s tretjimi državami;

(u)  kadar je ustrezno, pravila glede vsakršnega mehanizma medsebojnega strokovnega ocenjevanja, vzpostavljenega s shemo, za organe, ki izdajajo evropske certifikate kibernetske varnosti, za „visoko“ raven zanesljivosti v skladu s členom 56(6). Takšen mehanizem ne vpliva na medsebojni strokovni pregled iz člena 59;

(v)  obliko in postopke, ki jih morajo upoštevati proizvajalci in ponudniki proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT pri zagotavljanju in posodabljanju dodatnih informacij o kibernetski varnosti v skladu s členom 55.

2.  Določene zahteve evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost so v skladu z veljavnimi pravnimi zahtevami, zlasti zahtevami, ki izhajajo iz harmoniziranega prava Unije.

3.  Kadar tako določa posebni pravni akt Unije, se certifikat ali izjava EU o skladnosti, izdana v okviru evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost lahko uporabi za dokazovanje domneve o skladnosti z zahtevami navedenega pravnega akta.

4.  Če ni harmoniziranega prava Unije, lahko pravo države članice določa tudi, da se evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost lahko uporabi za oblikovanje domneve o skladnosti s pravnimi zahtevami.

Člen 55

Dodatne informacije o kibernetski varnosti za certificirane proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT

1.  Proizvajalec ali ponudnik certificiranih proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT ali proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT, za katere je bila izdala izjava EU o skladnosti, da na voljo naslednje dodatne informacije o kibernetski varnosti:

(a)  navodila in priporočila za pomoč končnim uporabnikom pri varni konfiguraciji, namestitvi, uvajanju, delovanju in vzdrževanju proizvodov IKT ali storitev IKT;

(b)  obdobje, v katerem bo končnim uporabnikom na voljo varnostna podpora, zlasti kar zadeva razpoložljivost posodobitev, povezanih s kibernetsko varnostjo;

(c)  kontaktne informacije proizvajalca ali ponudnika in sprejete metode za prejemanje informacij o šibkih točkah od končnih uporabnikov in raziskovalcev na področju varnosti;

(d)  o dostopu do spletnih seznamov javno znanih šibkih točk v zvezi s proizvodom IKT, storitvijo IKT ali postopkom IKT in ustreznih nasvetov s področja kibernetske varnosti.

2.  Informacije iz odstavka 1 so na voljo v elektronski obliki ter ostanejo na voljo in se po potrebi posodabljajo vsaj do izteka veljavnosti ustreznega evropskega certifikata kibernetske varnosti ali izjave EU o skladnosti.

Člen 56

Certificiranje kibernetske varnosti

1.  Za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT, ki so bili certificirani na podlagi evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost, sprejete na podlagi člena 49, se domneva, da so skladni z zahtevami take sheme.

2.  Certificiranje za kibernetsko varnost je prostovoljno, razen če je v pravu Unije ali države članice določeno drugače.

3.  Komisija redno ocenjuje učinkovitost in uporabo sprejetih evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost ter ali bi morala posamezna evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost postati obvezna na podlagi ustreznega prava Unije, da bi zagotovili ustrezno raven kibernetske varnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT v Uniji ter izboljšali delovanje notranjega trga. Prva taka ocena se izvede najpozneje 31. decembra 2023, poznejše ocene pa se izvedejo vsaj vsaki dve leti po tem. Komisija na podlagi rezultatov teh ocen opredeli proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT, zajete v obstoječi certifikacijski shemi, ki bi morali biti zajeti v obvezni certifikacijski shemi.

Komisija se prednostno osredotoča na sektorje iz Priloge II k Direktivi (EU) 2016/1148, ki jih je treba oceniti najpozneje dve leti po sprejetju prve evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost.

Komisija pri pripravi ocene:

(a)  upošteva učinek ukrepov na proizvajalce ali ponudnike takšnih proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT ter na uporabnike v smislu stroška teh ukrepov, pa tudi družbene ali gospodarske koristi zaradi pričakovane višje ravni varnosti ciljnih proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT;

(b)  upošteva obstoj in izvajanje ustreznega prava države članice in prava tretje države;

(c)  izvede odprto, pregledno in vključujoče posvetovanje z vsemi ustreznimi deležniki in državami članicami;

(d)  upošteva roke za izvajanje, prehodne ukrepe in obdobja, zlasti glede morebitnega učinka ukrepov na proizvajalce ali ponudnike proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, vključno z MSP;

(e)  predlaga najhitrejši in najučinkovitejši način za izvedbo prehoda s prostovoljnih na obvezne certifikacijske sheme.

4.  Organi za ugotavljanje skladnosti iz člena 60 na podlagi tega člena izdajo evropski certifikat kibernetske varnosti, ki se nanaša na „osnovno“ ali „znatno“ raven zanesljivosti, na podlagi meril, vključenih v evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost, ki jo je na podlagi člena 49 sprejela Komisija.

5.  Z ▌odstopanjem od odstavka 4 in v ustrezno utemeljenih primerih lahko evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost določa, da mora evropske certifikate kibernetske varnosti, ki izhajajo iz te sheme, izdati le javni organ. Tak ▌organ je eden od naslednjih:

(a)  nacionalni organ za ▌certificiranje kibernetske varnosti, kot je določen v členu 58(1), ali

(b)  javni organ, ki je akreditiran kot organ za ugotavljanje skladnosti na podlagi člena 60(1) ▌.

6.  Kadar evropska certifikacijska shema za kibernetsko varnost na podlagi člena 49 zahteva „visoko“ raven zanesljivosti, lahko evropski certifikat kibernetske varnosti na podlagi te sheme izda samo nacionalni certifikacijski organ za kibernetsko varnost, v naslednjih primerih pa tudi organ za ugotavljanje skladnosti:

(a)  po predhodni odobritvi s strani nacionalnega certifikacijskega organa za kibernetsko varnost za vsak posamezen evropski certifikat kibernetske varnosti, ki ga izda organ za ugotavljanje skladnosti, ali

(b)  na podlagi splošnega prenosa naloge izdajanja takih evropskih certifikatov kibernetske varnosti na organ za ugotavljanje skladnosti s strani nacionalnega certifikacijskega organa za kibernetsko varnost.

7.  Fizična ali pravna oseba, ki predloži proizvode IKT, storitve IKT ali postopke IKT za certifikacijo, nacionalnemu certifikacijskemu organu za kibernetsko varnost iz člena 58, če je to organ, ki je izdal evropski certifikat kibernetske varnosti, ali organu za ugotavljanje skladnosti iz člena 60 da na voljo vse informacije, ki so potrebne za izvedbo certifikacije.

8.  Imetnik evropskega certifikata kibernetske varnosti obvesti nacionalni certifikacijski organ za kibernetsko varnost ali organ za ugotavljanje skladnosti iz odstavka 7 o vseh pozneje odkritih šibkih točkah ali nepravilnostih v zvezi z varnostjo certificiranega proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT, ki bi lahko vplivale na njegovo skladnost z zahtevami, povezanimi s certifikacijo. Navedeni organ te informacije brez nepotrebnega odlašanja posreduje zadevnemu nacionalnemu certifikacijskemu organu za kibernetsko varnost.

9.  Evropski certifikat kibernetske varnosti se izda za obdobje, določeno v evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, in se lahko ▌podaljša, če so zadevne zahteve še vedno izpolnjene.

10.  Evropski certifikat kibernetske varnosti, izdan na podlagi tega člena, se prizna v vseh državah članicah.

Člen 57

Nacionalne certifikacijske sheme za kibernetsko varnost in nacionalni certifikati kibernetske varnosti

1.  Brez poseganja v odstavek 3 tega člena nacionalne certifikacijske sheme za kibernetsko varnost ter z njimi povezani postopki za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT, ki so zajeti v evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, prenehajo učinkovati z datumom, določenim v izvedbenem aktu, sprejetem na podlagi člena 49(7). Nacionalne certifikacijske sheme za kibernetsko varnost ter z njimi povezani postopki za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT, ki niso zajeti v evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, še naprej obstajajo.

2.  Države članice ne uvedejo novih nacionalnih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost za proizvode IKT, storitve IKT in postopke IKT, ki so zajeti v veljavni evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost.

3.  Obstoječi certifikati, ki so bili izdani na podlagi nacionalnih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost in so zajeti v evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, ostanejo veljavni do datuma izteka veljavnosti.

4.  Države članice z namenom preprečevanja razdrobljenosti notranjega trga Komisijo in evropsko certifikacijsko skupino za kibernetsko varnost obveščajo o kakršnih koli pobudah za pripravo novih nacionalnih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost.

Člen 58

Nacionalnicertifikacijski organi za kibernetsko varnost

1.  Vsaka država članica na svojem ozemlju imenuje enega ali več nacionalnih certifikacijskih organov za kibernetsko varnost ali pa v dogovoru z drugo državo članico imenuje enega ali več nacionalnih certifikacijskih organov za kibernetsko varnost s sedežem v tej drugi državi članici, ki so odgovorni za nadzorne naloge v državi članici, ki organe imenuje.

2.  Vsaka država članica obvesti Komisijo o identiteti ▌imenovanih nacionalnih certifikacijskih organov za kibernetsko varnost. Kadar država članica imenuje več kot en organ, pa Komisijo obvesti tudi o nalogah, ki so dodeljene vsakemu posameznemu organu.

3.  Vsak nacionalni ▌ certifikacijski organ za kibernetsko varnost je brez poseganja v točko (a) člena 56(5) in člen 56(6) glede svoje organizacije, odločitev o financiranju, pravne strukture in sprejemanja odločitev neodvisen od subjektov, ki jih nadzoruje.

4.  Države članice zagotovijo, da so dejavnosti nacionalnega certifikacijskega organu za kibernetsko varnost, ki se nanašajo na izdajanje evropskih certifikatov kibernetske varnosti iz točke (a) člena 56(5) in člena 56(6), strogo ločene od njihovih nadzornih dejavnosti iz tega člena ter da se te dejavnosti izvajajo neodvisno druga od druge.

5.  Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni certifikacijski organi za kibernetsko varnost ustrezne vire za izvajanje svojih pooblastil ter učinkovito in uspešno izvajanje svojih nalog.

6.  Za učinkovito izvajanje te uredbe je primerno, da nacionalni certifikacijski organi za kibernetsko varnost sodelujejo v evropski certifikacijski skupini za kibernetsko varnost na dejaven, učinkovit, uspešen in varen način.

7.  Nacionalni ▌ organi za certificiranje kibernetske varnosti:

(a)  nadzirajo in uveljavljajo pravila iz evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost na podlagi točke (j) člena 54(1) za spremljanje skladnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT z zahtevami evropskih certifikatov kibernetske varnosti, ki so bili izdani na njihovem ozemlju, v sodelovanju z drugimi zadevnimi organi za nadzor trga;

(b)  spremljajo izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev ali ponudnikov proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, ki imajo sedež na njihovem ozemlju in izvajajo samoocenjevanje skladnosti, in jih izvršujejo, ter zlasti spremljajo izpolnjevanje obveznosti takih proizvajalcev ali ponudnikov, določenih v členu 53(2) in (3) in v ustrezni evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost, in jih izvršujejo;

(c)  brez poseganja v člen 60(3) nacionalnim akreditacijskim organom dejavno pomagajo in jih podpirajo pri spremljanju in nadziranju dejavnosti organov za ugotavljanje skladnosti za namene te uredbe; ▌

(d)  spremljajo in nadzirajo dejavnosti javnih organov iz člena 56(5);

(e)  kadar je ustrezno, pooblastijo organe za ugotavljanje skladnosti v skladu s členom 60(3) ter omejijo, začasno prekličejo ali odvzamejo obstoječe pooblastilo, kadar organi za ugotavljanje skladnosti kršijo zahteve iz te uredbe;

(f)  obravnavajo pritožbe fizičnih ali pravnih oseb glede evropskih certifikatov kibernetske varnosti, ki jih izdajo nacionalni certifikacijski organi za kibernetsko varnost, ali glede evropskih certifikatov kibernetske varnosti, ki jih izdajo organi za ugotavljanje skladnosti v skladu s členom 56(6), ali glede izjav EU o skladnosti, izdanih na podlagi člena 53, ter v ustreznem obsegu preučijo vsebino takih pritožb ter pritožnika v razumnem roku obvestijo o napredku in izidih preiskave;

(g)  agenciji ENISA in evropski certifikacijski skupini za kibernetsko varnost posredujejo letno zbirno poročilo o dejavnostih, izvedenih na podlagi točk (b), (c) in (d) tega odstavka ali na podlagi odstavka 8;

(h)  sodelujejo z drugimi nacionalnimi certifikacijskimi ▌ organi za kibernetsko varnost ali drugimi javnimi organi, vključno z izmenjavo informacij o morebitni neskladnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT z zahtevami iz te uredbe ali z zahtevami posameznih evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost, ter

(i)  spremljajo ustrezen razvoj na področju certificiranja kibernetske varnosti.

8.  Vsak nacionalni ▌ certifikacijski organ za kibernetsko varnost ima vsaj naslednja pooblastila:

(a)  od organov za ugotavljanje skladnosti ▌, imetnikov evropskih certifikatov kibernetske varnosti in izdajateljev izjav EU o skladnosti lahko zahteva vse informacije, ki jih potrebuje za opravljanje svojih nalog;

(b)  v obliki revizij izvaja preiskave organov za ugotavljanje skladnosti ▌, imetnikov evropskih certifikatov kibernetske varnosti in izdajateljev izjav EU o skladnosti, da preveri njihovo skladnost s tem naslovom;

(c)  v skladu z nacionalnim pravom sprejme ustrezne ukrepe, da zagotovi, da organi za ugotavljanje skladnosti ▌, imetniki evropskih certifikatov kibernetske varnosti certifikata in izdajatelji izjav EU o skladnosti izpolnjujejo zahteve iz te uredbe ali evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost;

(d)  pridobi dostop do prostorov organov za ugotavljanje skladnosti ali imetnikov evropskih certifikatov kibernetske varnosti, da izvede preiskave v skladu s postopkovnim pravom Unije ali države članice;

(e)  v skladu z nacionalnim pravom odvzame evropske certifikate kibernetske varnosti, ki jih izdajo nacionalni certifikacijski organi za kibernetsko varnost, ali evropske certifikate kibernetske varnosti, ki jih izdajo organi za ugotavljanje skladnosti v skladu s členom 56(6), kadar taki certifikati niso skladni s to uredbo ali z evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost;

(f)  v skladu z nacionalnim pravom izreče kazni, kot je določeno v členu 65, in zahteva takojšnje prenehanje kršitev obveznosti iz te uredbe.

9.  Nacionalni certifikacijski organi za ▌ kibernetsko varnost sodelujejo med seboj in s Komisijo, zlasti z izmenjavo informacij, izkušenj in dobrih praks glede certificiranja kibernetske varnosti in tehničnih vprašanj, ki zadevajo kibernetsko varnost proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT.

Člen 59

Medsebojni strokovni pregled

1.  Da bi po vsej Uniji vzpostavili enakovredne standarde v zvezi z evropskimi certifikati kibernetske varnosti in izjavami EU o skladnosti, se za nacionalne certifikacijske organe za kibernetsko varnost izvajajo medsebojni strokovni pregledi.

2.  Medsebojni strokovni pregled se izvede na podlagi zanesljivih in preglednih meril in postopkov vrednotenja, zlasti v zvezi z zahtevami glede strukture, človeških virov in postopkov, zaupnosti ter pritožb.

3.  Z medsebojnim strokovnim pregledom se ocenjuje:

(a)  kadar je ustrezno, ali so dejavnosti nacionalnih certifikacijskih organov za kibernetsko varnost, ki se nanašajo na izdajanje evropskih certifikatov kibernetske varnosti iz točke (a) člena 56(5) in člena 56(6), strogo ločene od njihovih nadzornih dejavnosti iz člena 58 ter ali se te dejavnosti izvajajo neodvisno druga od druge;

(b)  postopke za nadziranje in uveljavljanje pravil za spremljanje skladnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT z evropskimi certifikati kibernetske varnosti v na podlagi točke (a) člena 58(7);

(c)  postopke za spremljanje in izvrševanje obveznosti proizvajalcev ali ponudnikov proizvodov IKT ,storitev IKT ali postopkov IKT na podlagi točke (b) člena 58(7);

(d)  postopke za spremljanje, odobritev in nadziranje dejavnosti organov za ugotavljanje skladnosti;

(e)  kadar je ustrezno, ali ima osebje organov, ki izdajajo certifikate za „visoko“ raven zanesljivosti v skladu s členom 56(6), ustrezno strokovno znanje in izkušnje.

4.  Medsebojni strokovni pregled opravijo vsaj dva nacionalna certifikacijska organa za kibernetsko varnost iz drugih držav članic in Komisija, izvede pa se najmanj vsakih pet let. Pri medsebojnem strokovnem pregledu lahko sodeluje agencija ENISA.

5.  Komisija lahko sprejme izvedbene akte za določitev načrta medsebojnih strokovnih pregledov, ki zajema vsaj petletno obdobje, ter določa merila v zvezi s sestavo skupine za medsebojni strokovni pregled, zanj uporabljeno metodologijo, roke, pogostost in druge naloge, povezane z njim. Komisija pri sprejemanju izvedbenih aktov ustrezno upošteva mnenja evropske certifikacijske skupine za kibernetsko varnost. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 66(2).

6.  Rezultate medsebojnih strokovnih pregledov preuči evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost, ki pripravi povzetke, ki se lahko objavijo, ter po potrebi izda smernice ali priporočila za ukrepe, ki naj bi jih sprejeli zadevni subjekti.

Člen 60

Organi za ugotavljanje skladnosti

1.  Organe za ugotavljanje skladnosti akreditirajo nacionalni akreditacijski organi, imenovani na podlagi Uredbe (ES) št. 765/2008. Taka akreditacija se izda samo, kadar organ za ugotavljanje skladnosti izpolnjuje zahteve, določene v Prilogi k tej uredbi.

2.  Kadar evropski certifikat kibernetske varnosti izda nacionalni certifikacijski organ za kibernetsko varnost na podlagi točke (a) člena 56(5) in člena 56(6), se certifikacijski organ nacionalnega certifikacijskega organa za kibernetsko varnost akreditira kot organ za ugotavljanje skladnosti na podlagi odstavka 1 tega člena.

3.  Kadar evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost določajo posebne ali dodatne zahteve na podlagi točke (f) člena 54(1), lahko nacionalni certifikacijski organ za kibernetsko varnost za izvajanje nalog iz takih shem pooblasti samo organe za ugotavljanje skladnosti, ki izpolnjujejo navedene zahteve.

4.  Akreditacija iz odstavka 1 se izda organom za ugotavljanje skladnosti za največ pet let in se lahko pod enakimi pogoji podaljša, če organ za ugotavljanje skladnosti še vedno izpolnjuje zahteve iz tega člena. Nacionalni akreditacijski organi sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da v razumnem roku omejijo ali začasno oziroma trajno prekličejo akreditacijo organa za ugotavljanje skladnosti, izdano na podlagi odstavka 1, kadar pogoji za akreditacijo niso bili izpolnjeni ali niso več izpolnjeni ali kadar organ za ugotavljanje skladnosti krši to uredbo.

Člen 61

Priglasitev

1.  Nacionalni certifikacijski organi za ▌ kibernetsko varnost za vsako evropsko certifikacijsko shemo za kibernetsko varnost, Komisiji priglasijo organe za ugotavljanje skladnosti, ki so bili akreditirani in po potrebi pooblaščeni na podlagi člena 60(3), za izdajo evropskih certifikatov kibernetske varnosti na določenih ravneh zanesljivosti iz člena 52. Nacionalni certifikacijski organi za kibernetsko varnost Komisiji brez nepotrebnega odlašanja priglasijo kakršne koli naknadne spremembe glede njih.

2.  Komisija eno leto po začetku veljavnosti evropske certifikacijske sheme za kibernetsko varnost seznam organov za ugotavljanje skladnosti, priglašenih na podlagi te sheme, objavi v Uradnem listu Evropske unije.

3.  Če Komisija prejme priglasitev po izteku obdobja iz odstavka 2, objavi spremembe seznama priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti v Uradnem listu Evropske unije v dveh mesecih od datuma prejema priglasitve.

4.  Nacionalni certifikacijski organ za ▌ kibernetsko varnost lahko Komisiji predloži zahtevek za črtanje organa za ugotavljanje skladnosti, ki ga je priglasil ta organ, s seznama iz odstavka 2. Komisija objavi ustrezne spremembe tega seznama v Uradnem listu Evropske unije v enem mesecu po datumu prejema zahtevka nacionalnega certifikacijskega organa za ▌ kibernetsko varnost.

5.  Komisija lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi se določijo okoliščine, oblike in postopki za priglasitev iz odstavka 1 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 66(2).

Člen 62

Evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost

1.  Ustanovi se evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost.

2.  Evropsko certifikacijsko skupino za kibernetsko varnost sestavljajo predstavniki nacionalnih certifikacijskih organov za ▌ kibernetsko varnost ali predstavniki drugih ustreznih nacionalnih ▌organov. Član skupine ne sme zastopati več kot dveh držav članic.

3.  Na seje evropske certifikacijske skupine za kibernetsko varnost so lahko povabljeni deležniki in zadevne tretje strani, ki lahko tudi sodelujejo pri njenem delu.

4.  Evropska certifikacijska skupina za kibernetsko varnost opravlja naslednje naloge:

(a)  svetuje in pomaga Komisiji pri njenem delu, da zagotovi dosledno izvajanje in uporabo tega naslova, zlasti glede tekočega delovnega programa Unije, vprašanj politike certificiranja kibernetske varnosti, usklajevanja pristopov politike in priprave evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost;

(b)  podpira in svetuje agenciji ENISA ter z njo sodeluje pri pripravi predloge za shemo na podlagi člena 49;

(c)  sprejme mnenje o predlogah za sheme, ki jih pripravi agencija ENISA na podlagi člena 49;

(d)  od agencije ENISA zahteva, naj pripravi predloge za sheme na podlagi člena 48(2);

(e)  sprejme mnenja, naslovljena na Komisijo, glede ohranjanja in pregledovanja obstoječih evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost;

(f)  preuči ustrezni razvoj na področju certificiranja kibernetske varnosti ter izmenjuje informacije in primere dobrih praks na področju certifikacijskih shem za kibernetsko varnost;

(g)  olajšuje sodelovanje med nacionalnimi certifikacijskimi organi za ▌ kibernetsko varnost na podlagi tega naslova s krepitvijo zmogljivosti in izmenjavo informacij, zlasti z določitvijo metod za učinkovito izmenjavo informacij o vprašanjih v zvezi s certificiranjem kibernetske varnosti;

(h)  podpira izvajanje mehanizmov medsebojnega strokovnega ocenjevanja v skladu s pravili, določenimi v evropski certifikacijski shemi za kibernetsko varnost na podlagi točke (u) člena 54(1).

(i)  pospešuje usklajevanje evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost z mednarodno priznanimi standardi, vključno s pregledom obstoječih evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost, in po potrebi daje priporočila agenciji ENISA v zvezi s sodelovanjem z ustreznimi mednarodnimi organizacijami za standardizacijo, da bi odpravili pomanjkljivosti ali vrzeli v razpoložljivih mednarodno priznanih standardih;

5.  Ob pomoči agencije ENISA Komisija predseduje evropski certifikacijski skupini za kibernetsko varnost in ji zagotovi sekretariat v skladu s točko (e) člena 8(1).

Člen 63

Pravica do vložitve pritožbe

1.  Fizične in pravne osebe imajo pravico, da vložijo pritožbo pri izdajatelju evropskega certifikata kibernetske varnosti ali, kadar se pritožba nanaša na evropski certifikat kibernetske varnosti, ki ga je izdal organ za ugotavljanje skladnosti v skladu s členom 56(6), pri zadevnem nacionalnem certifikacijskem organu za kibernetsko varnost.

2.  Organ, pri katerem je bila vložena pritožba, obvesti pritožnika o napredku postopka in sprejeti odločitvi ter obvesti pritožnika o pravici do učinkovitega sodnega pravnega sredstva iz člena 64.

Člen 64

Pravica do učinkovitega sodnega pravnega sredstva

1.  Ne glede na morebitna upravna ali druga izvensodna pravna sredstva imajo fizične in pravne osebe pravico do učinkovitega sodnega pravnega sredstva v zvezi z:

(a)  odločitvami, ki jih sprejme organ iz člena 63(1), po potrebi tudi v zvezi z nepravilno izdajo, opustitvijo izdaje ali priznanjem evropskega certifikata kibernetske varnosti, ki ga imajo v lasti zadevne fizične ali pravne osebe;

(b)  opustitvijo ukrepanja glede pritožbe, vložene pri organu iz člena 63(1).

2.  Za postopke v skladu s tem členom so pristojna sodišča države članice, v kateri ima sedež organ, zoper katerega je bilo sodno pravno sredstvo vloženo.

Člen 65

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo v primeru kršitev določb tega naslova in kršitev evropskih certifikacijskih shem za kibernetsko varnost, ter sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice Komisijo nemudoma obvestijo o navedenih pravilih in ukrepih ter o morebitnih poznejših spremembah, ki vplivajo nanje.

NASLOV IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 66

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja točka (b) člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 67

Ocena in pregled

1.  Komisija do …[pet let po začetku veljavnosti te uredbe], nato pa vsakih pet let oceni učinek, uspešnost in učinkovitost agencije ENISA in njenih delovnih praks ter morebitno potrebo po spremembi mandata agencije ENISA kot tudi finančne posledice vsake take spremembe. Pri oceni se upoštevajo vse povratne informacije, ki jih agencija ENISA prejme kot odziv na svoje dejavnosti. Kadar Komisija meni, da nadaljnje delovanje agencije ENISA glede na dodeljene cilje, mandat in naloge ni več upravičen, lahko predlaga spremembo določb te uredbe, ki se nanašajo na agencijo ENISA.

2.  Oceni se tudi vpliv, učinkovitost in uspešnost določb naslova III te uredbe glede ciljev zagotavljanja ustrezne ravni kibernetske varnosti proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT v Uniji ter izboljšanja delovanja notranjega trga.

3.  Med ocenjevanjem se presodi, ali so za dostop do notranjega trga potrebne bistvene zahteve glede kibernetske varnosti, da se prepreči vstop proizvodov IKT, storitev IKT in postopkov IKT, ki ne izpolnjujejo osnovnih zahtev glede kibernetske varnosti, na trg Unije.

4.  Komisija do ... [pet let po začetku veljavnosti te uredbe ], nato pa vsakih pet let pošlje poročilo o oceni skupaj s svojimi zaključki Evropskemu parlamentu, Svetu in upravnemu odboru. Ugotovitve iz poročila o oceni se objavijo.

Člen 68

Razveljavitev in nasledstvo

1.  Uredba (EU) št. 526/2013 se razveljavi z učinkom od … [datum začetka veljavnosti te uredbe].

2.  Sklici na Uredbo (EU) št. 526/2013 in agencijo ENISA, kot je ustanovljena z navedeno uredbo, se štejejo kot sklici na to uredbo in agencijo ENISA, kot je ustanovljena s to uredbo.

3.  Agencija ENISA, kot je ustanovljena s to uredbo, je pravna naslednica agencije ENISA, kot je bila ustanovljena z Uredbo (EU) št. 526/2013, kar zadeva lastništvo, dogovore, pravne obveznosti, pogodbe o zaposlitvi, finančne obveznosti in odgovornosti. Vse obstoječe odločitve upravnega odbora in izvršnega odbora, sprejete v skladu z Uredbo (EU) št. 526/2013, ostanejo veljavne, če so skladne s to uredbo.

4.  Agencija ENISA se ustanovi za nedoločeno obdobje od … [datum začetka veljavnosti te uredbe].

5.  Izvršni direktor, imenovan na podlagi člena 24(4) Uredbe (EU) št. 526/2013, ostane na položaju in izvaja svoje naloge iz člena 20 te uredbe do konca svojega mandata. Drugi pogoji njegove pogodbe ostanejo nespremenjeni.

6.  Člani in namestniki članov upravnega odbora, imenovani na podlagi člena 6 Uredbe (EU) št. 526/2013, ostanejo na položaju in izvajajo naloge upravnega odbora iz člena 15 te uredbe do konca svojega mandata.

Člen 69

Začetek veljavnosti

1.  Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

2.  Členi 58, 60, 61, 63, 64 in 65 se uporabljajo od … [24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V …,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA

ZAHTEVE, KI JIH MORAJO IZPOLNJEVATI ORGANI ZA UGOTAVLJANJE SKLADNOSTI

Organi za ugotavljanje skladnosti, ki želijo biti akreditirani, izpolnjujejo naslednje zahteve:

1.  Organ za ugotavljanje skladnosti se ustanovi v skladu z nacionalnim pravom in je pravna oseba.

2.  Organ za ugotavljanje skladnosti je organ tretje strani, neodvisen od organizacije ali proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT, katerega skladnost ugotavlja.

3.  Organ, ki je del poslovnega združenja ali strokovne zveze, ki zastopa podjetja, vključena v zasnovo, proizvodnjo, dobavo oziroma opravljanje, sestavljanje, uporabo ali vzdrževanje proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, katerih skladnost ugotavlja, se lahko šteje kot organ za ugotavljanje skladnosti, če je zagotovljena njegova neodvisnost in ni nasprotja interesov.

4.  Organi za ugotavljanje skladnosti, njihovo najvišje vodstvo in osebe, odgovorne za izvajanje nalog ugotavljanja skladnosti, niso snovalci, proizvajalci, dobavitelji oziroma ponudniki, monterji, kupci, lastniki, uporabniki ali vzdrževalci proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT, katerega skladnost ugotavljajo, niti niso pooblaščeni zastopniki katere koli od navedenih strani. Ta prepoved ne onemogoča uporabe proizvodov IKT, za katere ugotavlja skladnost in ki so nujni za delovanje organa za ugotavljanje skladnosti, ali uporabe takšnih proizvodov IKT za osebne namene.

5.  Organi za ugotavljanje skladnosti, njihovo najvišje vodstvo in osebe, odgovorne za izvajanje nalog ugotavljanja skladnosti, ne sodelujejo neposredno pri snovanju, proizvodnji ali izdelavi, trženju, montaži, uporabi ali vzdrževanju proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT, katerih skladnost ugotavljajo, niti ne zastopajo strani, ki sodelujejo pri teh dejavnostih. Organi za ugotavljanje skladnosti, njihovo najvišje vodstvo in osebe, odgovorne za izvajanje nalog ugotavljanja skladnosti, ne sodelujejo pri nobenih dejavnostih, ki bi lahko bile v nasprotju z njihovo neodvisno presojo ali integriteto v zvezi z njihovimi dejavnostmi za ugotavljanje skladnosti. Ta prepoved velja zlasti za svetovalne storitve.

6.  Če je organ za ugotavljanje skladnosti v lasti ali upravljanju javne osebe ali ustanove, sta zagotovljeni in dokumentirani neodvisnost in odsotnost morebitnega nasprotja interesov med nacionalnim certifikacijskim organom za kibernetsko varnost in organom za ugotavljanje skladnosti.

7.  Organi za ugotavljanje skladnosti zagotovijo, da dejavnosti njihovih odvisnih družb ali podizvajalcev ne vplivajo na zaupnost, objektivnost ali nepristranskost njihovih dejavnosti za ugotavljanje skladnosti.

8.  Organi za ugotavljanje skladnosti in njihovo osebje izvajajo dejavnosti za ugotavljanje skladnosti z največjo poklicno integriteto in potrebno tehnično usposobljenostjo na določenem področju brez kakršnih koli pritiskov in spodbud, ki bi lahko vplivali na njihovo presojo ali rezultate njihovih dejavnosti za ugotavljanje skladnosti, vključno s pritiski in spodbudami finančne narave, zlasti od oseb ali skupin oseb, za katere so rezultati navedenih dejavnosti pomembni.

9.  Organ za ugotavljanje skladnosti je zmožen izvajati vse naloge ugotavljanja skladnosti, ki so mu dodeljene s to uredbo, ne glede na to, ali te naloge izvaja organ za ugotavljanje skladnosti sam ali se izvajajo v njegovem imenu in pod njegovo odgovornostjo. Vsako podizvajanje s strani zunanjega oseba ali posvetovanje z zunanjim osebjem se ustrezno dokumentira, ne vključuje posrednikov in je predmet pisnega sporazuma, ki med drugim zajema zaupnost in nasprotja interesov. Zadevni organ za ugotavljanje skladnosti prevzame polno odgovornost za opravljene naloge.

10.  Vedno ter za vsak postopek ugotavljanja skladnosti in vsako vrsto, kategorijo ali podkategorijo proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT ima organ za ugotavljanje skladnosti na razpolago:

(a)  osebje s tehničnim znanjem ter zadostnimi in ustreznimi izkušnjami za izvajanje nalog ugotavljanja skladnosti;

(b)  opise postopkov, v skladu s katerimi se mora izvajati ugotavljanje skladnosti, za zagotovitev preglednost in zmožnost reprodukcije navedenih postopkov. Izvaja ustrezne politike in postopke, na podlagi katerih se ločijo naloge, ki jih izvaja kot organ, priglašen na podlagi člena 61, in njegove druge dejavnosti;

(c)  postopke za izvajanje dejavnosti, pri katerih je ustrezno upoštevana velikost podjetja, sektor, v katerem deluje, njegova struktura, stopnja zahtevnosti tehnologije proizvoda IKT, storitve IKT ali postopka IKT in masovna ali serijska narava proizvodnega postopka.

11.  Organ za ugotavljanje skladnosti ima potrebna sredstva za ustrezno izvajanje tehničnih in upravnih nalog, povezanih z dejavnostmi za ugotavljanje skladnosti, ter dostop do vse potrebne opreme in prostorov.

12.  Osebe, odgovorne za izvajanje dejavnosti za ugotavljanje skladnosti, imajo:

(a)  dobro tehnično in poklicno usposobljenost, ki zajema vse dejavnosti za ugotavljanje skladnosti;

(b)  zadovoljivo znanje o zahtevah glede ugotavljanja skladnosti, ki jih izvaja, in ustrezna pooblastila za izvedbo teh ugotavljanj skladnosti;

(c)  primerno znanje in razumevanje veljavnih zahtev in standardov preskušanja;

(d)  zmožnost, ki je potrebna za pripravo certifikatov, zapisov in poročil, ki dokazujejo, da so bila ugotavljanja skladnosti izvedena.

13.  Zagotovi se nepristranskost organa za ugotavljanje skladnosti, njegovega najvišjega vodstva in oseb, odgovornih za izvajanje dejavnosti ugotavljanja skladnosti ter kakršnih koli podizvajalcev.

14.  Plačilo najvišjega vodstva in oseb, odgovornih za dejavnosti ugotavljanja skladnosti, ni odvisno od števila opravljenih ugotavljanj skladnosti ali rezultatov navedenih ugotavljanj skladnosti.

15.  Organi za ugotavljanje skladnosti sklenejo zavarovanje odgovornosti, razen če odgovornost prevzame država članica v skladu z nacionalnim pravom ali če je država članica sama neposredno odgovorna za ugotavljanje skladnosti.

16.  Organ za ugotavljanje skladnosti in njegovo osebje, odbori, odvisne družbe, podizvajalci ter povezani organi ali osebje zunanjih organov organa za ugotavljanje skladnosti spoštujejo zaupnost informacij in so zavezani k poklicni molčečnosti v zvezi z vsemi informacijami, pridobljenimi med izvajanjem nalog ugotavljanja skladnosti iz te uredbe ali na podlagi katere koli določbe nacionalnega prava za izvajanje te uredbe, razen kadar njihovo razkritje zahteva pravo Unije ali države članice, ki velja za te osebe, in razen pred pristojnimi organi držav članic, v katerih se izvajajo njegove dejavnosti. Pravice intelektualne lastnine so zaščitene. Organ za ugotavljanje skladnosti vzpostavi dokumentirane postopke v zvezi z zahtevami iz te točke.

17.  Z izjemo točke 16 zahteve iz te priloge ne izključujejo izmenjave tehničnih informacij in regulativnih navodil med organom za ugotavljanje skladnosti in osebo, ki zaprosi za certifikacijo ali preučuje možnost, da bi to storila.

18.  Organi za ugotavljanje skladnosti delujejo v skladu z vrsto doslednih, poštenih in razumnih pogojev, ob upoštevanju interesov MSP v zvezi s pristojbinami.

19.  Organi za ugotavljanje skladnosti izpolnjujejo zahteve ustreznega standarda, harmoniziranega na podlagi Uredbe (ES) št. 765/2008, za akreditacijo organov za ugotavljanje skladnosti, ki izvajajo certificiranje proizvodov IKT, storitev IKT ali postopkov IKT.

20.  Organi za ugotavljanje skladnosti zagotovijo, da preskuševalni laboratoriji, v katerih se izvaja ugotavljanje skladnosti, izpolnjujejo zahteve ustreznega standarda, harmoniziranega na podlagi Uredbe (ES) št. 765/2008, za akreditacijo laboratorijev, ki izvajajo preskuse.

(1) UL C 227, 28.6.2018, str. 86.
(2) UL C 176, 23.5.2018, str. 29.
(3)UL C 227, 28.6.2018, str. 86.
(4)UL C 176, 23.5.2018, str. 29.
(5)Stališče Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019.
(6)Priporočilo Komisije z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij (UL L 124, 20.5.2003, str. 36).
(7)Uredba (EU) št. 526/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o agenciji Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 460/2004 (UL L 165, 18.6.2013, str.41).
(8)Uredba (ES) št. 460/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o ustanovitvi Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (UL L 77, 13.3.2004, str. 1).
(9)Uredba (ES) št. 1007/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o spremembi Uredbe (ES) št. 460/2004 o ustanovitvi Evropske agencije za varnost omrežij in informacij glede njenega trajanja (UL L 293, 31.10.2008, str. 1).
(10)Uredba (EU) št. 580/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o spremembi Uredbe (ES) št. 460/2004 o ustanovitvi Evropske agencije za varnost omrežij in informacij glede njenega trajanja (UL L 165, 24.6.2011, str. 3).
(11)Direktiva (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (UL L 194, 19.7.2016, str. 1).
(12)Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
(13)Direktiva 2002/58/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).
(14)Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (UL L 321, 17.12.2018, str. 36).
(15)Soglasni sklep (2004/97/ES, Euratom) predstavnikov držav članic, ki so se sestali na ravni voditeljev držav ali vlad, z dne 13. decembra 2003 o kraju sedežev nekaterih uradov in agencij Evropske unije (UL L 29, 3.2.2004, str. 15).
(16)UL C 12, 13.1.2018, str. 1.
(17)Priporočilo Komisije (EU) 2017/1584 z dne 13. septembra 2017 o usklajenem odzivu na velike kibernetske incidente in krize (UL L 239, 19.9.2017, str. 36).
(18)Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (UL L 218, 13.8.2008, str. 30).
(19)Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43).
(20)Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).
(21)Uredba (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 316, 14.11.2012, str. 12).
(22)Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L 241, 17.9.2015, str. 1).
(23)Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 65).
(24)Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(25)Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 73).
(26)UL L 56, 4.3.1968, str. 1.
(27)Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1271/2013 z dne 30. septembra 2013 o okvirni finančni uredbi za organe iz člena 208 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 7.12.2013, str. 42).
(28)Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/443 z dne 13. marca 2015 o varnosti v Komisiji (UL L 72, 17.3.2015, str. 41).
(29)Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/444 z dne 13. marca 2015 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 72, 17.3.2015, str. 53).
(30)Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL L 193, 30.7.2018, str. 1).
(31)Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL L 248, 18.9.2013, str. 1).
(32)UL L 136, 31.5.1999, str. 15.
(33)Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).
(34)Uredba Sveta št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL 17, 6.10.1958, str. 385).


Nepoštene trgovinske prakse med podjetji v verigi preskrbe s hrano ***I
PDF 239kWORD 82k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nepoštenih trgovinskih praksah v odnosih med podjetji v verigi preskrbe s hrano (COM(2018)0173 – C8-0139/2018 – 2018/0082(COD))
P8_TA-PROV(2019)0152A8-0309/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0173),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0139/2018),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 19. septembra 2018(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne z dne 4. julija 2018(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 14. januarja 2019, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za razvoj ter Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0309/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri svojo izjavo, priloženo tej resoluciji;

3.  odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

4.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. marca 2019 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o nepoštenih trgovinskih praksah med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi

P8_TC1-COD(2018)0082


EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 43(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  V verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi pogosto prihaja do precejšnjih neravnovesij glede pogajalske moči dobaviteljev in kupcev kmetijskih in živilskih proizvodov. Ta neravnovesja v pogajalski moči lahko vodijo v nepoštene trgovinske prakse, ko večji in močnejši trgovinski partnerji v zvezi s prodajnim poslom poskušajo vpeljati določene prakse ali pogodbene ureditve, ki so v njihovo korist. Takšne prakse lahko na primer: močno odstopajo od dobrega poslovnega ravnanja, so v nasprotju z dobro vero in poštenim ravnanjem ter jih lahko en trgovinski partner enostransko vsili drugemu; gospodarsko tveganje neupravičeno in nesorazmerno prenašajo z enega trgovinskega partnerja na drugega; ali pa za enega od trgovinskih partnerjev povzročijo znatno neravnovesje med pravicami in obveznostmi. Nekatere prakse so lahko očitno nepoštene, tudi če se obe strani z njimi strinjata. V Uniji bi bilo treba uvesti minimalni standard zaščite pred nepoštenimi trgovinskimi praksami, da bi zmanjšali pojavljanje takih praks, ki lahko negativno vplivajo na življenjski standard kmetijske skupnosti. Pristop minimalne harmonizacije iz te direktive državam članicam omogoča, da sprejmejo ali ohranijo nacionalna pravila, ki presegajo nepoštene trgovinske prakse, navedene v tej direktivi.

(2)  Delovanje verige preskrbe s hrano, vključno s pojavljanjem nepoštenih trgovinskih praks, je bilo od leta 2009 obravnavano v treh dokumentih Komisije (sporočilo Komisije z dne 28. oktobra 2009 o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi, sporočilo Komisije z dne 15. julija 2014 o boju proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano med podjetji in poročilo Komisije z dne 29. januarja 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano med podjetji ). ▌Komisija je predlagala zaželene lastnosti nacionalnih in prostovoljnih okvirov upravljanja nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano. Te lastnosti niso bile v celoti vključene v pravni okvir ali prostovoljne ureditve upravljanja v državah članicah, zaradi česar je pojavljanje takih praks še vedno v središču politične razprave v Uniji.

(3)  Leta 2011 je forum na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, ki ga vodi Komisija, odobril sklop načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano, o katerih so se dogovorile organizacije, ki zastopajo večino izvajalcev dejavnosti v tej verigi. Ta načela so postala podlaga za pobudo za verigo preskrbe s hrano, ki se je začela izvajati leta 2013.

(4)  Evropski parlament je v resoluciji z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano(6) pozval Komisijo, naj predloži predlog za pravni okvir Unije v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami. Svet je v sklepih z dne 12. decembra 2016 o krepitvi položaja kmetov v verigi preskrbe s hrano in preprečevanju nepoštenih trgovinskih praks pozval Komisijo, naj v doglednem času opravi oceno učinka z namenom priprave predloga zakonodajnega okvira ali nezakonodajnih ukrepov Unije za odpravljanje nepoštenih trgovinskih praks. Komisija je pripravila oceno učinka, pred katero so bili opravljeni odprto javno posvetovanje in ciljno usmerjena posvetovanja. Poleg tega je Komisija med zakonodajnim postopkom zagotovila informacije, ki dokazujejo, da veliki izvajalci dejavnosti predstavljajo znaten delež celotne vrednosti proizvodnje.

(5)  V verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi so v različnih fazah proizvodnje, predelave, trženja, distribucije in maloprodaje kmetijskih in živilskih proizvodov dejavni različni izvajalci dejavnosti. Ta veriga je zdaleč najpomembnejši kanal, po katerem kmetijski in živilski proizvodi pripotujejo od „vil do vilic“. Ti izvajalci dejavnosti trgujejo s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, tj. s primarnimi kmetijskimi proizvodi, vključno z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz akvakulture, kot so našteti v Prilogi I k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), ▌ter ▌proizvodi, ki niso našteti v navedeni prilogi, vendar so predelani za uporabo v prehranske namene z uporabo proizvodov, naštetih v navedeni prilogi.

(6)  Čeprav je poslovno tveganje neločljiv del vseh gospodarskih dejavnosti, je kmetijska proizvodnja še posebej prežeta z negotovostjo zaradi njene odvisnosti od bioloških procesov in njene izpostavljenosti vremenskim vplivom. To negotovost še povečuje dejstvo, da so kmetijski in živilski proizvodi bolj ali manj hitro pokvarljivi in sezonski ▌. V okolju kmetijske politike, ki je izrazito bolj tržno usmerjeno kot v preteklosti, je zaščita pred nepoštenimi trgovinskimi praksami postala pomembnejša za izvajalce dejavnosti, dejavne v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi ▌.

(7)  Zlasti lahko takšne nepoštene trgovinske prakse negativno vplivajo na življenjski standard kmetijske skupnosti. Ta vpliv se razume bodisi kot neposreden, kar zadeva kmetijske proizvajalce in njihove organizacije kot dobavitelje, bodisi kot posreden, preko verižnega učinka glede posledic nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, ki negativno vpliva na primarne proizvajalce v tej verigi.

(8)  Večina ▌držav članic, vendar ne vse, ima posebna nacionalna pravila, s katerimi so dobavitelji zaščiteni pred nepoštenimi trgovinskimi praksami med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Kadar se je mogoče opirati na pogodbeno pravo ali samoregulativne pobude, praktično vrednost teh oblik pravnega varstva omejujejo strah pred trgovinskimi povračilnimi ukrepi zoper pritožnika in finančna tveganja, povezana z izpodbijanjem takih praks. Zato so v nekaterih državah članicah, ki imajo ▌posebna pravila o nepoštenih trgovinskih praksah, za izvrševanje takih pravil pooblaščeni upravni organi. Vendar pa se pravila držav članic o nepoštenih trgovinskih praksah, kolikor obstajajo, med seboj precej razlikujejo.

(9)  Število in velikost izvajalcev dejavnosti se razlikujeta glede na različne faze v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Razlike v pogajalski moči, ki odražajo gospodarsko odvisnost dobavitelja od kupca, lahko pripeljejo do položaja, ko večji izvajalci dejavnosti manjšim vsiljujejo nepoštene trgovinske prakse. Z dinamičnim pristopom, ki temelji na sorazmerni velikosti letnega prometa dobavitelja in kupca, bi morali zagotoviti boljšo zaščito pred nepoštenimi trgovinskimi praksami za tiste izvajalce dejavnosti, ki jo najbolj potrebujejo. Nepoštene trgovinske prakse so še posebej škodljive za mala in srednja podjetja (MSP) v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Tudi podjetja, ki so večja od MSP, a katerih letni promet ne presega 350 000 000 EUR, bi bilo treba zaščititi pred nepoštenimi trgovinskimi praksami, da bi se izognili prenašanju stroškov takšnih praks na kmetijske proizvajalce. Verižni učinek navzdol do kmetijskih proizvajalcev se zdi posebej velik za podjetja z letnim prometom do 350 000 000 EUR. Z zaščito vmesnih dobaviteljev kmetijskih in živilskih proizvodov, vključno s predelanimi kmetijskimi proizvodi, se je mogoče izogniti tudi preusmerjanju trgovine od kmetijskih proizvajalcev in njihovih združenj, ki proizvajajo predelane proizvode, k nezaščitenim dobaviteljem.

(10)  Zaščito, zagotovljeno s to direktivo, bi morali uživati kmetijski proizvajalci in fizične ali pravne osebe, ki dobavljajo kmetijske in živilske proizvode, vključno z organizacijami proizvajalcev, ne glede na to, ali so priznane ali ne, in združenji organizacij proizvajalcev, ne glede na to, ali so priznana ali ne, glede na njihovo sorazmerno pogajalsko moč. Te organizacije proizvajalcev in združenja organizacij proizvajalcev vključujejo zadruge. Ti proizvajalci in osebe so še posebej izpostavljeni nepoštenim trgovinskim praksam in najmanj sposobni, da jih prestanejo brez negativnih posledic za svojo ekonomsko vzdržnost. Kar zadeva kategorije dobaviteljev, ki bi jih bilo treba zaščititi v skladu s to direktivo, je treba navesti, da je znaten del zadrug, ki so jih ustanovili kmetje, podjetij, ki so večja od MSP, a katerih letni promet ne presega 350 000 000 EUR.

(11)  Ta direktiva bi morala zajemati trgovinske posle ne glede na to, ali so izvedeni med podjetji ali med podjetji in javnimi organi, saj bi morali za javne organe, ko kupujejo kmetijske in živilske proizvode, veljati enaki standardi. Ta direktiva bi se morala uporabljati za vse javne organe v vlogi kupcev.

(12)  Dobavitelje v Uniji bi bilo treba zaščititi ne samo pred nepoštenimi trgovinskimi praksami kupcev, ki so ustanovljeni v isti ali drugi državi članici kot dobavitelj, temveč tudi pred nepoštenimi trgovinskimi praksami kupcev, ustanovljenih zunaj Unije. S tako zaščito bi se bilo mogoče izogniti morebitnim nenamernim posledicam zaščite, kot je izbira kraja ustanovitve glede na pravila, ki se uporabljajo. Tudi dobavitelji, ustanovljeni zunaj Unije, bi morali biti pri prodaji kmetijskih in živilskih proizvodov v Unijo zaščiteni pred nepoštenimi trgovinskimi praksami. Poleg tega, da so lahko taki dobavitelji enako ranljivi za nepoštene trgovinske prakse, bi se lahko s širšim področjem uporabe izognili tudi nenamernemu preusmerjanju trgovine k nezaščitenim dobaviteljem, kar bi spodkopalo zaščito dobaviteljev v Uniji.

(13)  V področje uporabe te direktive bi morale biti vključene tudi nekatere storitve, ki so povezane s prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov.

(14)  Ta direktiva bi se morala uporabljati za poslovno ravnanje večjih izvajalcev dejavnosti v odnosu do izvajalcev dejavnosti z manjšo pogajalsko močjo. Ustrezna ocena za sorazmerno pogajalsko moč je letni promet različnih izvajalcev dejavnosti. Čeprav gre le za oceno, to merilo izvajalcem dejavnosti zagotavlja predvidljivost, kar zadeva njihove pravice in obveznosti v skladu s to direktivo. Z določitvijo zgornje meje bi morali preprečiti zagotavljanje zaščite izvajalcem dejavnosti, ki niso ranljivi ali pa so znatno manj ranljivi kot njihovi manjši partnerji ali konkurenti. Zato so v tej direktivi določene na prometu temelječe kategorije izvajalcev dejavnosti, na podlagi katerih se zagotovi zaščita.

(15)  Ker se lahko nepoštene trgovinske prakse pojavijo na kateri koli fazi prodaje kmetijskega ali živilskega proizvoda – ▌pred prodajnim poslom, med njim ali po njem –, bi morale države članice zagotoviti, da se ta direktiva za takšne prakse uporablja, kadar koli se pojavijo.

(16)  Pri odločanju, ali posamezna trgovinska praksa šteje za nepošteno, je pomembno zmanjšati tveganje omejevanja uporabe dogovorov med strankama, ki so pošteni in s katerimi se ustvarja učinkovitost. Zato je primerno razlikovati med praksami, ki so jasno in nedvoumno določene v sporazumih o dobavi ali poznejših sporazumih med strankama, in praksami, ki se pojavijo po začetku posla, ne da bi se stranki o njih predhodno dogovorili, tako da so prepovedane samo enostranske in retroaktivne spremembe teh jasnih in nedvoumnih pogojev sporazuma o dobavi. Vendar pa se nekatere trgovinske prakse že po svoji naravi štejejo za nepoštene, zato stranke v zvezi z njimi ne bi smele imeti pogodbene svobode ▌.

(17)  Zamude pri plačilih za kmetijske in živilske proizvode, vključno z zamudami pri plačilih za hitro pokvarljive proizvode, in odpovedi naročil za hitro pokvarljive proizvode v zadnjem trenutku negativno vplivajo na ekonomsko vzdržnost dobavitelja in jih ni mogoče kompenzirati. Zato bi bilo treba takšne prakse prepovedati. V zvezi s tem je treba opredeliti hitro pokvarljive kmetijske in živilske proizvode za namene te direktive. Opredelitve pojmov, ki se uporabljajo v aktih Unije v zvezi z živilsko zakonodajo, so zasnovane za druge cilje, kot sta na primer zdravje in varnost hrane, in zato niso primerne za namene te direktive. Proizvod bi se moral šteti za hitro pokvarljivega, če je mogoče pričakovati, da bo postal neprimeren za prodajo v 30 dneh od zadnjega koraka v procesu spravila pridelka, proizvodnje ali predelave s strani dobavitelja, ne glede na to, ali se proizvod po prodaji nadalje predela, in ne glede na to, ali se s proizvodom po prodaji ravna v skladu z drugimi pravili, zlasti pravili o varnosti hrane.

Hitro pokvarljivi proizvodi se običajno hitro uporabijo ali prodajo. Plačila za hitro pokvarljive proizvode, izvedena pozneje kot 30 dni po dostavi, 30 dni po koncu dogovorjenega roka za dostavo, kadar se proizvodi dostavljajo redno, ali 30 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati, niso združljiva s poštenim trgovanjem. Da bi bolje zaščitili kmete in njihovo likvidnost, dobavitelji drugih kmetijskih in živilskih proizvodov na plačilo ne bi smeli čakati več kot 60 dni po dostavi, 60 dni po koncu dogovorjenega roka za dostavo, kadar se proizvodi dostavljajo redno, ali 60 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati. Te omejitve bi morale veljati le za plačila, povezana s prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov, in ne za druga plačila, kot so dodatna plačila, ki jih zadruga plača svojim članom. V skladu z Direktivo 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta(7) bi moralo tudi biti mogoče datum določitve zneska, ki ga je treba plačati, v primeru dogovorjenega roka za dostavo za namene te direktive šteti za datum izdaje računa ali datum, na katerega je kupec račun prejel.

(18)  Določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive pomenijo posebna pravila za kmetijski in živilski sektor v zvezi z določbami o plačilnih rokih iz Direktive 2011/7/EU. Določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive ne bi smele vplivati na dogovore glede klavzul o porazdelitvi vrednosti v smislu člena 172a Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(8). Za zagotovitev nemotenega delovanja šolske sheme na podlagi člena 23 Uredbe (EU) št. 1308/2013 se določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive ne bi smele uporabljati za plačila kupca (tj. prosilca za pomoč) dobavitelju v okviru šolske sheme. Ob upoštevanju izzivov za zdravstvenovarstvene javne organe, kar zadeva prednostno razvrščanje v okviru zdravstva na način, ki potrebe posameznih bolnikov uravnoveša s finančnimi viri, se te določbe prav tako ne bi smele uporabljati za osebe javnega prava, ki zagotavljajo zdravstveno varstvo, v smislu točke (b) člena 4(4) Direktive 2011/7/EU.

(19)  Grozdje in grozdni mošt za proizvodnjo vina imata posebne lastnosti, saj se grozdje pobira le v zelo omejenem obdobju posameznega leta, uporabljata pa se za proizvodnjo vina, ki se bo v nekaterih primerih prodajalo šele čez več let. Da bi upoštevali ta poseben položaj, organizacije proizvajalcev in medpanožne organizacije običajno sklepajo standardne pogodbe za dobavo takih proizvodov. V takih standardnih pogodbah so predvideni posebni plačilni roki za plačilo na obroke. Ker dobavitelji in kupci te standardne pogodbe uporabljajo za večletne ureditve, takšne pogodbe kmetijskim proizvajalcem ne zagotavljajo le varnosti v smislu dolgoročnih prodajnih odnosov, temveč prispevajo tudi k stabilnosti dobavne verige. Kadar je takšne standardne pogodbe oblikovala priznana organizacija proizvajalcev, medpanožna organizacija ali združenje organizacij proizvajalcev ter je država članica v skladu s členom 164 Uredbe (EU) št. 1308/2013 (v nadaljnjem besedilu: razširitev) pred 1. januarjem 2019 določila, da so zavezujoče, ali kadar država članica razširitev standardnih pogodb obnovi brez večjih sprememb plačilnih pogojev v škodo dobaviteljev grozdja in grozdnega mošta, se določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive ne bi smele uporabljati za take pogodbe med dobavitelji grozdja in grozdnega mošta za proizvodnjo vina ter njihovimi neposrednimi kupci. Države članice morajo o zadevnih sporazumih priznanih organizacij proizvajalcev, medpanožnih organizacij in združenj organizacij proizvajalcev uradno obvestiti Komisijo v skladu s členom 164(6) Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(20)  Odpovedi naročil za hitro pokvarljive proizvode v roku, krajšem od 30 dni, bi morale šteti za nepoštene, saj dobavitelj ne bi bil sposoben poiskati drugega kupca za te proizvode. Vendar lahko za proizvode v nekaterih sektorjih tudi krajši roki za odpoved naročila dopustijo dovolj časa, da lahko dobavitelji proizvode prodajo drugje ali jih uporabijo sami. Zato bi bilo treba državam članicam omogočiti, da za takšne sektorje v ustrezno utemeljenih primerih določijo krajše roke za odpoved naročila.

(21)  Močnejši kupci ne bi smeli enostransko spreminjati dogovorjenih pogodbenih pogojev, na primer tako, da iz ponudbe umaknejo proizvode, ki jih zajema sporazum o dobavi. Vendar to ne bi smelo veljati v primerih, ko je v sporazumu med dobaviteljem in kupcem posebej določeno, da lahko kupec v poznejši fazi opredeli konkreten element posla v zvezi s prihodnjimi naročili. To bi lahko na primer zadevalo naročene količine. Ni nujno, da se sporazum v določenem trenutku sklene za vse vidike posla med dobaviteljem in kupcem.

(22)  Dobavitelji in kupci kmetijskih in živilskih proizvodov bi morali imeti možnost, da se prosto pogajajo o prodajnih poslih, vključno s cenami. Taka pogajanja vključujejo tudi plačila za storitve, ki jih kupec opravlja za dobavitelja, kot so uvrstitev v ponudbo, trženje in promocija. Kadar pa kupec dobavitelju naloži plačila, ki niso povezana z določenim prodajnim poslom, bi bilo treba to šteti kot nepošteno in v skladu s to direktivo prepovedati.

(23)  Čeprav uporaba pisnih pogodb ne bi smela biti obvezna, lahko v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi prispeva k izogibanju nekaterim nepoštenim trgovinskim praksam. Za to in za zaščito dobaviteljev pred temi nepoštenimi praksami bi morali imeti dobavitelji ali njihova združenja pravico, da zahtevajo pisno potrditev pogojev sporazuma o dobavi, kadar so bili ti pogoji že dogovorjeni. V takšnih primerih bi bilo treba zavrnitev kupca, da pisno potrdi pogoje sporazuma o dobavi, šteti za nepošteno trgovinsko prakso in jo prepovedati. Poleg tega bi lahko države članice opredelile, si izmenjale in spodbujale najboljše prakse v zvezi s sklenitvijo dolgoročnih pogodb, namenjenih okrepitvi pogajalskega položaja proizvajalcev v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi.

(24)  S to direktivo se ne harmonizirajo pravila o dokaznem bremenu, ki se uporabljajo v postopkih pred nacionalnimi izvršilnimi organi, niti se ne harmonizira opredelitev sporazumov o dobavi. Zato so pravila o dokaznem bremenu in opredelitev sporazumov o dobavi določeni v nacionalnem pravu držav članic.

(25)  Na podlagi te direktive bi dobavitelji morali imeti možnost, da se pritožijo zoper določene nepoštene trgovinske prakse. Trgovinski povračilni ukrepi, ki jih kot odziv na uveljavljanje pravic dobaviteljev sprejmejo ali bi jih lahko sprejeli kupci, na primer umik proizvodov iz ponudbe, zmanjšanje naročenih količin proizvodov ali prekinitev določenih storitev, ki jih kupec opravlja za dobavitelja, kot so trženje ali promocije proizvodov dobavitelja, bi morali biti prepovedani in šteti za nepošteno trgovinsko prakso.

(26)  Stroške skladiščenja, razstavljanja ali uvrstitve kmetijskih in živilskih proizvodov v ponudbo ali omogočanja dostopnosti takih proizvodov na trgu običajno krije kupec. Zato bi bilo treba na podlagi te direktive prepovedati, da se dobavitelju naloži, da bodisi kupcu bodisi tretji strani plača za te storitve, razen če sta se kupec in dobavitelj o plačilu jasno in nedvoumno dogovorila ob sklenitvi sporazuma o dobavi ali v morebitnem poznejšem sporazumu. Kadar obstaja dogovor o takšnem plačilu, bi moral temeljiti na objektivnih in razumnih ocenah.

(27)  Da bi se prispevki dobavitelja k stroškom za promocijo, trženje ali oglaševanje kmetijskih in živilskih proizvodov, vključno s promocijskimi predstavitvami v trgovinah in prodajnimi kampanjami, šteli za poštene, bi se bilo treba o njih jasno in nedvoumno dogovoriti ob sklenitvi sporazuma o dobavi ali v poznejšem sporazumu med kupcem in dobaviteljem. Sicer bi morali biti v skladu s to direktivo prepovedani. Kadar obstaja dogovor o takšnem prispevku, bi moral temeljiti na objektivnih in razumnih ocenah.

(28)  Države članice bi morale imenovati izvršilne organe, da bi zagotovile učinkovito izvrševanje prepovedi, določenih v tej direktivi ▌. Ti organi bi morali imeti možnost, da ukrepajo bodisi na lastno pobudo bodisi na podlagi pritožb strank, prizadetih zaradi nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, na podlagi pritožb žvižgačev ali pa na podlagi anonimnih pritožb. Izvršilni organ lahko ugotovi, da ni zadostnih razlogov za obravnavo pritožbe. Do takšne ugotovitve lahko privedejo tudi upravne prednostne naloge. Če izvršilni organ ugotovi, da ne bo mogel dati prednosti pritožbi, bi moral o tem obvestiti pritožnika in navesti razloge za to. Kadar pritožnik zaradi strahu pred trgovinskimi povračilnimi ukrepi zaprosi, da njegova identiteta ostane zaupna, bi morali izvršilni organi držav članic sprejeti ustrezne ukrepe.

(29)  Če ima država članica več kot en izvršilni organ, bi morala določiti enotno kontaktno točko in s tem omogočiti učinkovito sodelovanje med izvršilnimi organi in s Komisijo.

(30)  Za dobavitelje je lahko enostavneje, če pritožbe vložijo pri izvršilnem organu svoje države članice, na primer iz jezikovnih razlogov. Z vidika izvrševanja pa je lahko učinkoviteje, če se pritožba vloži pri izvršilnem organu države članice, v kateri je ustanovljen kupec. Dobaviteljem bi bilo treba zagotoviti izbiro glede organa, pri katerem želijo vložiti pritožbo.

(31)  S pritožbami, ki jih vložijo organizacije proizvajalcev, druge organizacije dobaviteljev in združenja takih organizacij, vključno s predstavniškimi organizacijami, se lahko zaščiti identitete posameznih članov organizacije, ki ▌menijo, da so prizadeti zaradi nepoštenih trgovinskih praks. Druge organizacije, ki imajo legitimen interes za predstavljanje dobaviteljev bi morale prav tako imeti pravico, da na zahtevo dobavitelja in v interesu tega dobavitelja vložijo pritožbe, pod pogojem, da so takšne organizacije neodvisne neprofitne pravne osebe. Izvršilni organi držav članic bi torej morali imeti možnost sprejeti in obravnavati pritožbe takšnih subjektov ter hkrati zaščititi procesne pravice kupca.

(32)  Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja prepovedi nepoštenih trgovinskih praks bi morali imeti imenovani izvršilni organi potrebna sredstva in strokovno znanje.

(33)  Izvršilni organi držav članic bi morali imeti potrebna pooblastila in strokovno znanje za izvajanje preiskav. Pooblastitev teh organov ne pomeni, da morajo ta pooblastila uporabiti v vsaki preiskavi, ki jo izvajajo. Pooblastila bi morala izvršilnim organom na primer omogočati, da učinkovito zbirajo informacije o dejstvih, prav tako pa bi izvršilni organi morali biti pooblaščeni, da odredijo prenehanje prepovedane prakse, kadar je to ustrezno.

(34)  Obstoj odvračilnega sredstva, kot sta pooblastilo za naložitev glob in drugih enako učinkovitih kazni ali začetek postopka za naložitev takih glob in kazni, na primer sodnega postopka, ter pooblastilo za objavo rezultatov preiskave, vključno z objavo informacij o kupcih, ki so storili kršitve, lahko spodbudi spremembe v ravnanju in predpravdne rešitve med strankama, zato bi to moralo biti del pooblastil izvršilnih organov. Globe so lahko posebej učinkovite in odvračilne. Vendar bi moral imeti izvršilni organ možnost, da se v vsaki preiskavi odloči, katero od svojih pooblastil bo izvajal in ali bo naložil globo ali drugo enako učinkovito kazen oziroma začel postopek za naložitev take globe ali kazni.

(35)  Pri izvajanju pooblastil, ki so izvršilnim organom podeljena na podlagi te direktive, bi morali veljati ustrezni zaščitni ukrepi, ki bi izpolnjevali standarde splošnih načel prava Unije in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije, vključno s spoštovanjem pravic kupca do obrambe.

(36)  Komisija in izvršilni organi držav članic bi morali tesno sodelovati, da zagotovijo skupen pristop v zvezi z uporabo pravil iz te direktive. Zlasti bi si morali izvršilni organi medsebojno pomagati, na primer z izmenjavo informacij in s pomočjo pri preiskavah s čezmejno razsežnostjo.

(37)  Da bi omogočila učinkovito izvrševanje, bi morala Komisija pomagati pri organizaciji rednih sestankov med izvršilnimi organi držav članic, na katerih je mogoče izmenjati ▌ustrezne informacije, najboljše prakse, najnovejše dogodke, prakse pri izvrševanju in priporočila v zvezi z uporabo določb iz te direktive. ▌

(38)  Za olajšanje teh izmenjav bi morala Komisija vzpostaviti javno spletišče, na katerem bi bila napotila k nacionalnim izvršilnim organom, vključno z informacijami o nacionalnih predpisih za prenos te direktive.

(39)  Ker večina držav članic že ima nacionalna pravila o nepoštenih trgovinskih praksah, tudi če se ta razhajajo, je primerno, da se za uvedbo minimalnega standarda zaščite na podlagi prava Unije uporabi direktiva. To bi moralo državam članicam omogočiti, da zadevna pravila vključijo v svoj nacionalni pravni red na način, s katerim omogočijo vzpostavitev povezovalnih ureditev. Državam članicam ne bi smelo biti preprečeno, da na svojem ozemlju ohranijo ali uvedejo strožja nacionalna pravila, ki zagotavljajo višjo raven zaščite pred nepoštenimi trgovinskimi praksami med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, pri čemer bi morale upoštevati omejitve prava Unije, ki se uporablja za delovanje notranjega trga, pod pogojem, da so takšna pravila sorazmerna.

(40)  Prav tako bi morale imeti države članice možnost, da ohranijo ali uvedejo nacionalna pravila, namenjena boju proti nepoštenim trgovinskim praksam, ki niso vključena v področje uporabe te direktive, pri čemer bi morale upoštevati omejitve prava Unije, ki se uporablja za delovanje notranjega trga, pod pogojem, da so takšna pravila sorazmerna. Takšna nacionalna pravila bi lahko presegala področje uporabe te direktive, na primer kar zadeva velikost kupcev in dobaviteljev, zaščito kupcev ter nabor proizvodov in storitev. Takšna nacionalna pravila bi lahko presegala tudi število in vrsto prepovedanih nepoštenih trgovinskih praks, navedenih v tej direktivi.

(41)  Takšna nacionalna pravila bi se uporabljala sočasno s prostovoljnimi ukrepi upravljanja, kot so nacionalni kodeksi ravnanja ali pobuda za verigo preskrbe s hrano. Uporaba prostovoljnega alternativnega reševanja sporov med dobavitelji in kupci bi se morala izrecno spodbujati, brez poseganja v pravico dobavitelja, da vloži pritožbe ali se obrne na civilna sodišča.

(42)  Komisija bi morala imeti pregled nad izvajanjem te direktive v državah članicah. Poleg tega bi morala imeti možnost, da oceni učinkovitost te direktive. V ta namen bi morali izvršilni organi držav članic Komisiji predložiti letna poročila. V teh poročilih bi bilo treba, če je to ustrezno, navesti kvantitativne in kvalitativne informacije o pritožbah, preiskavah in sprejetih odločitvah. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja obveznosti poročanja bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(9).

(43)  Komisija bi morala v interesu učinkovitega izvajanja politike v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi pregledati uporabo te direktive ter Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predložiti poročilo. V okviru tega pregleda bi bilo treba oceniti zlasti učinkovitost nacionalnih ukrepov, namenjenih boju proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, ter učinkovitost sodelovanja med izvršilnimi organi. Pri pregledu bi bilo treba posebno pozornost nameniti tudi vprašanju, ali bi bila poleg zaščite ▌dobaviteljev v prihodnosti upravičena tudi zaščita ▌kupcev kmetijskih in živilskih proizvodov v dobavni verigi. Poročilu bi bilo po potrebi treba priložiti zakonodajne predloge.

(44)  Ker cilja te direktive, namreč da se določi minimalni standard zaščite v Uniji z uskladitvijo različnih ukrepov držav članic v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.  Z namenom boja proti praksam, ki močno odstopajo od dobrega poslovnega ravnanja, so v nasprotju z dobro vero in poštenim ravnanjem ter jih en trgovinski partner enostransko vsili drugemu, ta direktiva določa minimalni seznam prepovedanih nepoštenih trgovinskih praks v razmerjih med kupci in dobavitelji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi ter določa minimalna pravila o izvrševanju teh prepovedi in ureditvah za usklajevanje med izvršilnimi organi.

2.  Ta direktiva se uporablja za nekatere nepoštene trgovinske prakse, ki se pojavljajo pri prodaji kmetijskih in živilskih proizvodov s strani:

(a)  dobaviteljev, katerih letni promet ne presega 2 000 000 EUR, kupcem, katerih letni promet presega 2 000 000 EUR;

(b)  dobaviteljem, katerih letni promet presega 2 000 000 EUR, vendar ne presega 10 000 000 EUR, kupcem, katerih letni promet presega 10 000 000 EUR;

(c)  dobaviteljem, katerih letni promet presega 10 000 000 EUR, vendar ne presega 50 000 000 EUR, kupcem, katerih letni promet presega 50 000 000 EUR;

(d)  dobaviteljem, katerih letni promet presega 50 000 000 EUR, vendar ne presega 150 000 000 EUR, kupcem, katerih letni promet presega 150 000 000 EUR;

(e)  dobaviteljem, katerih letni promet presega 150 000 000 EUR, vendar ne presega 350 000 000 EUR, kupcem, katerih letni promet presega 350 000 000 EUR.

Letni promet dobaviteljev in kupcev iz točk (a) do (e) prvega pododstavka se razume v skladu z ustreznimi deli Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES(10) in zlasti členi 3, 4 in 6 navedene priloge, vključno z opredelitvami „samostojnega podjetja“, „partnerskega podjetja“ in „povezanega podjetja“ ter drugimi vprašanji v zvezi z letnim prometom.

Z odstopanjem od prvega pododstavka se ta direktiva uporablja za prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov s strani dobaviteljev, katerih letni promet ne presega 350 000 000 EUR, vsem kupcem, ki so javni organi.

Ta direktiva se uporablja za prodajo, pri kateri sta bodisi dobavitelj bodisi kupec ali pa oba ustanovljena v Uniji.

Ta direktiva se uporablja tudi za storitve, kolikor so izrecno navedene v členu 3, ki jih kupec opravlja za dobavitelja.

Ta direktiva se ne uporablja za sporazume med dobavitelji in potrošniki.

3.  Ta direktiva se uporablja za sporazume o dobavi, sklenjene po datumu začetka uporabe predpisov, s katerimi se ta direktiva prenese v nacionalno pravo v skladu z drugim pododstavkom člena 13(1).

4.  Sporazumi o dobavi, sklenjeni pred datumom objave predpisov, s katerimi se ta direktiva prenese v nacionalno pravo v skladu s prvim pododstavkom člena 13(1), se uskladijo s to direktivo v 12 mesecih po tem datumu objave.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „kmetijski in živilski proizvodi“ pomeni proizvode, naštete v Prilogi I k PDEU, ▌in proizvode, ki niso našteti v navedeni prilogi, vendar so predelani za uporabo v prehranske namene z uporabo proizvodov, naštetih v navedeni prilogi;

(2)  „kupec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ne glede na kraj njene ustanovitve, ali vsak javni organ v Uniji, ki kupuje kmetijske in živilske proizvode ▌; izraz „kupec“ lahko vključuje skupino takšnih fizičnih in pravnih oseb;

(3)  „javni organ“ pomeni nacionalne, regionalne ali lokalne organe, osebe javnega prava ali združenja enega ali več takšnih organov oziroma ene ali več takšnih oseb javnega prava;

(4)  „dobavitelj“ pomeni vsakega kmetijskega proizvajalca ali vsako fizično ali pravno osebo, ki prodaja kmetijske in živilske proizvode, ne glede na njegov oziroma njen kraj ustanovitve; izraz „dobavitelj“ lahko vključuje skupino takšnih kmetijskih proizvajalcev ali skupino takšnih fizičnih in pravnih oseb, kot so organizacije proizvajalcev, organizacije dobaviteljev in združenja takšnih organizacij;

(5)  „hitro pokvarljivi kmetijski in živilski proizvodi“ pomeni kmetijske in živilske proizvode, ki bi zaradi svoje narave ali stopnje predelave lahko postali neprimerni za prodajo v 30 dneh po spravilu pridelka, proizvodnji ali predelavi.

Člen 3

Prepoved nepoštenih trgovinskih praks

1.  Države članice zagotovijo, da so prepovedane vsaj vse naslednje nepoštene trgovinske prakse:

(a)  kupec dobavitelju plača ▌,

(i)  kadar sporazum o dobavi določa redno dostavo proizvodov:

–  v primeru hitro pokvarljivih kmetijskih in živilskih proizvodov pozneje kot 30 dni po koncu dogovorjenega roka za dostavo, v katerem je bila opravljena dostava, ali pozneje kot 30 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati za to obdobje dostave, pri čemer se upošteva poznejši datum,

–  v primeru drugih kmetijskih in živilskih proizvodov pozneje kot 60 dni po koncu dogovorjenega roka za dostavo, v katerem je bila opravljena dostava, ali pozneje kot 60 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati za to obdobje dostave, pri čemer se upošteva poznejši datum.

Za namene plačilnih rokov iz te točke se šteje, da dogovorjeni roki za dobavo v nobenem primeru ne presegajo enega meseca;

(ii)  kadar se proizvodi ne dostavljajo redno na podlagi sporazuma o dobavi:

–  v primeru hitro pokvarljivih kmetijskih in živilskih proizvodov pozneje kot 30 dni po datumu dostave ali pozneje kot 30 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati, pri čemer se upošteva poznejši datum,

–  v primeru drugih kmetijskih in živilskih proizvodov pozneje kot 60 dni po datumu dostave ali pozneje kot 60 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati, pri čemer se upošteva poznejši datum.

Ne glede na točki (i) in (ii) te točke, kadar kupec določi znesek, ki ga je treba plačati:

–  plačilni roki iz točke (i) začnejo teči od konca dogovorjenega roka za dostavo, v katerem je bila opravljena dostava, in

–  plačilni roki iz točke (ii) začnejo teči od datuma dostave;

(b)  kupec odpove naročila hitro pokvarljivih kmetijskih in živilskih proizvodov v tako kratkem roku, da za dobavitelja ni mogoče razumno pričakovati, da bo našel nadomesten način za trženje ali uporabo teh proizvodov; odpoved v roku, krajšem od 30 dni, se vedno šteje kot kratek rok; države članice lahko za določene sektorje v ustrezno utemeljenih primerih določijo roke za odpoved, krajše od 30 dni;

(c)  kupec enostransko ▌spremeni pogoje sporazuma o dobavi kmetijskih in živilskih proizvodov, ki zadevajo pogostost, način, kraj, roke ali obseg dobave ali dostave kmetijskih in živilskih proizvodov, standarde kakovosti, plačilne pogoje ali cene oziroma ki zadevajo opravljanje storitev, kolikor so te izrecno navedene v odstavku 2;

(d)  kupec od dobavitelja zahteva plačila, ki niso povezana s prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov dobavitelja;

(e)  kupec od dobavitelja zahteva, da plača za poslabšanje ali izgubo kmetijskih in živilskih proizvodov oziroma za oboje, do katerih pride v prostorih kupca ali po prenosu lastništva na kupca, kadar tako poslabšanje ali izguba ni posledica malomarnosti ali krivde dobavitelja;

(f)  kupec zavrne pisno potrditev pogojev sporazuma o dobavi med kupcem in dobaviteljem, za katere je dobavitelj zaprosil za pisno potrditev; ta določba se ne uporablja, kadar sporazum o dobavi zadeva proizvode, ki jih član organizacije proizvajalcev, vključno z zadrugo, odda organizaciji proizvajalcev, katere član je dobavitelj, če statut te organizacije proizvajalcev ali pravila in odločitve, ki so v njem določeni ali iz njega izhajajo, vsebujejo določbe s podobnimi učinki, kot jih imajo pogoji sporazuma o dobavi;

(g)  kupec protipravno pridobi, uporablja ali razkrije poslovne skrivnosti dobavitelja v smislu Direktive (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta(11);

(h)  kupec dobavitelju grozi s trgovinskimi povračilnimi ukrepi oziroma takšne ukrepe izvede, če dobavitelj uveljavlja svoje pogodbene ali zakonske pravice, vključno z vložitvijo pritožbe pri izvršilnih organih ali s sodelovanjem z izvršilnimi organi med preiskavo;

(i)  kupec od dobavitelja zahteva nadomestilo za stroške, nastale pri preučevanju pritožb strank v zvezi s prodajo proizvodov dobavitelja, čeprav ne gre za malomarnost ali krivdo dobavitelja.

Prepoved iz točke (a) prvega pododstavka ne posega v:

–  posledice zamud pri plačilih in pravna sredstva iz Direktive 2011/7/EU, ki se z odstopanjem od plačilnih rokov iz navedene direktive uporabljajo na podlagi plačilnih rokov, določenih v tej direktivi,

–  možnost kupca in dobavitelja, da se dogovorita o klavzuli o porazdelitvi vrednosti v smislu člena 172a Uredbe (EU) št. 1308/2013.

Prepoved iz točke (a) prvega pododstavka se ne uporablja za plačila:

–  kupca dobavitelju, kadar se taka plačila izvedejo v okviru šolske sheme na podlagi člena 23 Uredbe (EU) št. 1308/2013,

–  oseb javnega prava, ki zagotavljajo zdravstveno varstvo, v smislu točke (b) člena 4(4) Direktive 2011/7/EU:

–  v sporazumih o dobavi med dobavitelji grozdja ali grozdnega mošta za proizvodnjo vina ter njihovimi neposrednimi kupci, pod pogojem:

(i)  da so posebni plačilni pogoji za prodajne posle vključeni v standardne pogodbe, za katere so države članice na podlagi člena 164 Uredbe (EU) št. 1308/2013 pred 1. januarjem 2019 določile, da so zavezujoče, in če države članice to razširitev standardnih pogodb s tem datumom obnovijo brez večjih sprememb plačilnih pogojev v škodo dobaviteljev grozdja ali grozdnega mošta, in

(ii)  da so sporazumi o dobavi med dobavitelji grozdja ali grozdnega mošta za proizvodnjo vina in njihovimi neposrednimi kupci večletni ali postanejo večletni.

2.  Države članice zagotovijo, da so prepovedane vsaj vse naslednje trgovinske prakse, razen če so bile jasno in nedvoumno vnaprej dogovorjene v sporazumu o dobavi ali poznejšem sporazumu med dobaviteljem in kupcem:

(a)  kupec neprodane kmetijske in živilske proizvode vrne dobavitelju, ne da bi plačal za te neprodane proizvode ali ne da bi plačal za odstranitev teh proizvodov ali oboje;

(b)  dobavitelju se zaračuna plačilo kot pogoj za skladiščenje, razstavljanje ali uvrstitev njegovih kmetijskih in živilskih proizvodov v ponudbo ali omogočanje dostopnosti takih proizvodov na trgu ▌;

(c)  kupec od dobavitelja zahteva, da v celoti ali delno krije stroške popustov za kmetijske in živilske proizvode, ki jih je kupec prodal v okviru promocije;

(d)  kupec od dobavitelja zahteva plačilo za oglaševanje kmetijskih in živilskih proizvodov, ki ga izvede kupec;

(e)  kupec od dobavitelja zahteva plačilo za trženje kmetijskih in živilskih proizvodov, ki ga izvede kupec;

(f)  kupec dobavitelju zaračuna stroške osebja za opremljanje prostorov, uporabljenih za prodajo proizvodov dobavitelja.

Države članice zagotovijo, da je trgovinska prakse iz točke (c) prvega pododstavka prepovedana, razen če kupec pred promocijo, ki jo je začel kupec, opredeli trajanje promocije in pričakovano količino kmetijskih in živilskih proizvodov, ki naj bi bili naročeni po znižani ceni.

3.  Kadar kupec za primere iz točk (b), (c), (d), (e) ali (f) prvega pododstavka odstavka 2 zahteva plačilo, kupec dobavitelju na njegovo zahtevo zagotovi pisno oceno plačil na enoto ali skupnih plačil, kar je ustrezno, v zvezi s primeri iz točk (b), (d), (e) ali (f) prvega pododstavka odstavka 2 pa dobavitelju zagotovi tudi pisno oceno stroškov in podlago za to oceno.

4.  Države članice zagotovijo, da prepovedi iz odstavkov 1 in 2 pomenijo prevladujoče obvezne določbe, ki se uporabljajo za vsak primer, ki spada na področje uporabe teh prepovedi, ne glede na pravo, ki bi se sicer uporabilo za sporazum o dobavi med strankama.

Člen 4

Imenovani izvršilni organi

1.  Vsaka država članica imenuje enega ali več organov za izvrševanje prepovedi iz člena 3 na nacionalni ravni (v nadaljnjem besedilu: izvršilni organ) in o tem imenovanju obvesti Komisijo.

2.  Če država članica na svojem ozemlju imenuje več kot en izvršilni organ, določi enotno kontaktno točko za sodelovanje med izvršilnimi organi in za sodelovanje s Komisijo.

Člen 5

Pritožbe in zaupnost

1.  Dobavitelji lahko vložijo pritožbe bodisi pri izvršilnemu organu v državi članici, v kateri je ustanovljen dobavitelj, bodisi pri izvršilnemu organu v državi članici, v kateri je ustanovljen kupec, za katerega se sumi, da je izvajal prepovedano trgovinsko prakso. Izvršilni organ, pri katerem je vložena pritožba, je pristojen za izvršitev prepovedi iz člena 3.

2.  Organizacije proizvajalcev, druge organizacije dobaviteljev in združenja takšnih organizacij imajo pravico vložiti pritožbo na zahtevo enega ali več svojih članov ali, kadar je ustrezno, na zahtevo enega ali več članov njihovih članic organizacij, kadar ti člani menijo, da so prizadeti zaradi prepovedanih trgovinskih praks. Druge organizacije z legitimnim interesom za predstavljanje dobaviteljev imajo pravico, da na zahtevo dobavitelja in v interesu tega dobavitelja vložijo pritožbe, pod pogojem, da so takšne organizacije neodvisne neprofitne pravne osebe.

3.  Države članice zagotovijo, da izvršilni organ na zahtevo pritožnika sprejme potrebne ukrepe za ustrezno zaščito identitete pritožnika ali članov ali dobaviteljev iz odstavka 2 ter za ustrezno zaščito vseh drugih informacij, ▌v zvezi s katerimi pritožnik meni, da bi razkritje takih informacij škodovalo interesom pritožnika ali navedenih članov ali dobaviteljev. Pritožnik opredeli morebitne informacije, v zvezi s katerimi zahteva zaupnost.

4.  Države članice zagotovijo, da izvršilni organ, ki prejme pritožbo, v razumnem roku po prejemu pritožbe obvesti pritožnika o tem, kako namerava obravnavati pritožbo.

5.  Države članice zagotovijo, da kadar izvršilni organ meni, da ni zadostne podlage za obravnavo pritožbe, o razlogih za to v razumnem roku po prejemu pritožbe obvesti pritožnika.

6.  Države članice zagotovijo, da kadar izvršilni organ meni, da obstajajo zadostni razlogi za obravnavo pritožbe, v razumnem roku začne, izvaja in zaključi preiskavo pritožbe.

7.  Države članice zagotovijo, da kadar izvršilni organ ugotovi, da je kupec kršil prepovedi iz člena 3, od kupca zahteva, naj preneha prepovedano trgovinsko prakso.

Člen 6

Pooblastila izvršilnih organov

1.  Države članice zagotovijo, da ima vsak od njihovih izvršilnih organov potrebna sredstva in strokovno znanje za opravljanje svojih nalog, in mu podelijo naslednja pooblastila:

(a)  pooblastilo, da na lastno pobudo ali na podlagi pritožbe začne in izvaja preiskave;

(b)  pooblastilo, da od kupcev in dobaviteljev zahteva, naj predložijo vse potrebne informacije za izvajanje preiskav o prepovedanih trgovinskih praksah;

(c)  pooblastilo, da v okviru svojih preiskav v skladu z nacionalnimi pravili in postopki izvaja nenapovedane inšpekcijske preglede na kraju samem;

(d)  pooblastilo, da sprejme odločitve o ugotovitvi kršitve prepovedi iz člena 3 in od kupca zahteva, naj preneha s prepovedano trgovinsko prakso; organ se lahko vzdrži sprejetja takšne odločitve, če bi se z njo lahko razkrila identiteta pritožnika ali katera koli druga informacija, v zvezi s katero pritožnik meni, da bi tako razkritje škodovalo njegovim interesom, in pod pogojem, da je pritožnik to informacijo opredelil v skladu s členom 5(3);

(e)  pooblastilo, da v skladu z nacionalnimi pravili in postopki storilcu kršitve naloži globe in druge enako učinkovite kazni ter začasne ukrepe ali začne postopek za naložitev takih glob, kazni in ukrepov;

(f)  pooblastilo, da redno objavlja svoje odločitve, sprejete v skladu s točkama (d) in (e).

Kazni iz točke (e) prvega pododstavka morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne glede na naravo, trajanje, ponavljanje in resnost kršitve.

2.  Države članice zagotovijo, da za izvajanje pooblastil iz odstavka 1 veljajo ustrezni zaščitni ukrepi v zvezi s pravico do obrambe v skladu s splošnimi načeli prava Unije in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, med drugim tudi v primerih, ko pritožnik zahteva zaupno obravnavo informacij na podlagi člena 5(3).

Člen 7

Alternativno reševanje sporov

Države članice lahko brez poseganja v pravico dobaviteljev do vložitve pritožb iz člena 5 in pooblastila izvršilnih organov iz člena 6 spodbujajo prostovoljno uporabo učinkovitih in neodvisnih mehanizmov alternativnega reševanja sporov, kakršna je mediacija, z namenom rešitve sporov med dobavitelji in kupci v zvezi z uporabo nepoštenih trgovinskih praks s strani kupca.

Člen 8

Sodelovanje med izvršilnimi organi

1.  Države članice zagotovijo, da izvršilni organi učinkovito sodelujejo drug z drugim in s Komisijo ter da si medsebojno pomagajo pri preiskavah s čezmejno razsežnostjo.

2.  Izvršilni organi se sestanejo vsaj enkrat letno, da bi razpravljali o uporabi te direktive na podlagi letnih poročil iz člena 10(2) ▌. Izvršilni organi razpravljajo o najboljših praksah, novih primerih in novem razvoju na področju nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi ter izmenjujejo informacije, zlasti o izvedbenih ukrepih, ki so jih sprejeli v skladu s to direktivo, in svojih praksah izvrševanja. Izvršilni organi lahko sprejmejo priporočila, da bi spodbudili dosledno uporabo te direktive in izboljšali izvrševanje. Komisija organizira te sestanke.

3.  Komisija vzpostavi in upravlja spletišče, ki omogoča izmenjavo informacij med izvršilnimi organi in Komisijo, zlasti v zvezi z letnimi sestanki. Komisija vzpostavi javno spletišče, na katerem so kontaktni podatki imenovanih izvršilnih organov in povezave do spletišč nacionalnih izvršilnih organov ali drugih organov držav članic, na katerih so informacije o predpisih, s katerimi se ta direktiva prenese v nacionalno pravo, iz člena 13(1).

Člen 9

Nacionalna pravila

1.  Za zagotovitev višje ravni zaščite lahko države članice ohranijo ali uvedejo pravila za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam, ki so strožja od pravil, določenih v tej direktivi, pod pogojem, da so takšna nacionalna pravila združljiva s pravili o delovanju notranjega trga.

2.  Ta direktiva ne posega v nacionalna pravila za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam, ki ne sodijo na področje uporabe te direktive, pod pogojem, da so takšna pravila združljiva s pravili o delovanju notranjega trga.

Člen 10

Poročanje ▌

1.  Države članice zagotovijo, da njihovi izvršilni organi objavijo letno poročilo o svojih dejavnostih, ki sodijo na področje uporabe te direktive, v katerem med drugim navedejo število prejetih pritožb in število odprtih ali zaključenih preiskav v prejšnjem letu. Poročilo za vsako zaključeno preiskavo vsebuje kratek opis zadeve, rezultat preiskave in po potrebi sprejeto odločitev, pri čemer veljajo zahteve glede zaupnosti iz člena 5(3).

2.  Države članice do 15. marca vsako leto Komisiji pošljejo poročilo o nepoštenih trgovinskih praksah med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Poročilo vsebuje zlasti vse ustrezne podatke o uporabi in izvrševanju pravil iz te direktive v zadevni državi članici v prejšnjem letu.

3.  Komisija lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi določi:

(a)  pravila o informacijah, potrebnih za uporabo odstavka 2;

(b)  ureditve za upravljanje informacij, ki jih morajo države članice poslati Komisiji, ter pravila o vsebini in obliki takih informacij;

(c)  ureditve za posredovanje ali za dajanje na voljo informacij in dokumentov državam članicam, mednarodnim organizacijam, pristojnim organom v tretjih državah ali javnosti, ob upoštevanju varstva osebnih podatkov ter legitimnih interesov kmetijskih proizvajalcev in podjetij, da se varujejo njihove poslovne skrivnosti.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 11(2).

Člen 11

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga Odbor za skupno ureditev kmetijskih trgov, ustanovljen s členom 229 Uredbe (EU) št. 1308/2013. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 12

Ocena

1.  Komisija do … [78 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] opravi prvo oceno te direktive ter Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predloži poročilo o glavnih ugotovitvah te ocene. Tako poročilo po potrebi spremljajo zakonodajni predlogi.

2.  V tej oceni sta med drugim ocenjeni vsaj:

(a)  učinkovitost ukrepov, izvedenih na nacionalni ravni in namenjenih boju proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi;

(b)  učinkovitost sodelovanja med pristojnimi izvršilnimi organi, pri čemer so po potrebi opredeljeni načini za izboljšanje tega sodelovanja.

3.  Poročilo Komisije iz odstavka 1 temelji zlasti na letnih poročilih iz člena 10(2). Komisija lahko države članice po potrebi zaprosi za dodatne informacije, vključno z informacijami o učinkovitosti ukrepov, ki so bili izvedeni na nacionalni ravni, ter učinkovitosti sodelovanja in medsebojne pomoči.

4.  Komisija do … [30 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predloži vmesno poročilo o stanju prenosa v nacionalno pravo in izvajanju te direktive.

Člen 13

Prenos

1.  Države članice do … [24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] ▌ sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Države članice začnejo te predpise uporabljati najpozneje … [30 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive].

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.  Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 14

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati peti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 15

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V …,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Evropskega parlamenta o nakupovalnih združenjih

Evropski parlament priznava morebitno vlogo nakupovalnih združenj pri ustvarjanju gospodarske učinkovitosti v kmetijski in prehranski dobavni verigi ter poudarja, da sedanje pomanjkanje informacij ne omogoča ocene ekonomskih učinkov združenj kupcev na delovanje dobavne verige.

V zvezi s tem Evropski parlament poziva Komisijo, naj nemudoma začne poglobljeno analizo razsežnosti nacionalnih in mednarodnih nakupovalnih združenj in njihovega učinka na gospodarsko delovanje kmetijske in prehranske dobavne verige.

Skupna izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije o preglednosti kmetijskega in živilskega trga

Evropski parlament, Svet in Komisija poudarjajo, da je preglednost kmetijskega in živilskega trga eden od ključnih elementov za dobro delujočo verigo preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, ki pripomore k boljši ozaveščenosti pri odločitvah gospodarskih subjektov in javnih organov ter subjektom olajša razumevanje razvoja trga. Komisija naj nadaljuje svoje delo za izboljšanje preglednosti trga na ravni EU. To lahko vključuje krepitev dela opazovalnic trga EU in izboljšanje zbiranja statističnih podatkov, ki so potrebni za analizo mehanizmov oblikovanja cen v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi.

(1) UL C 440, 6.12.2018, str. 165.
(2) UL C 387, 25.10.2018, str. 48.
(3)UL C 440, 6.12.2018, str. 165.
(4)UL C 387, 25.10.2018, str. 48.
(5)Stališče Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019.
(6)UL C 86, 6.3.2018, str. 40.
(7)Direktiva 2011/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL L 48, 23.2.2011, str. 1).
(8)Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL L 347, 20.12.2013, str. 671).
(9)Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(10)Priporočilo Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij (UL L 124, 20.5.2003, str. 36).
(11)Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem (UL L 157, 15.6.2016, str. 1).


Evropska državljanska pobuda ***I
PDF 282kWORD 101k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropski državljanski pobudi (COM(2017)0482 – C8-0308/2017 – 2017/0220(COD))
P8_TA-PROV(2019)0153A8-0226/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0482),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 24 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0308/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. marca 2018(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 23. marca 2018(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. decembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za kulturo in izobraževanje in Odbora za peticije (A8-0226/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. marca 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o evropski državljanski pobudi

P8_TC1-COD(2017)0220


(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 24 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Pogodba o Evropski uniji (PEU) uvaja državljanstvo Unije ▌. Državljani Unije (v nadaljnjem besedilu: državljani) imajo pravico, da se neposredno obrnejo na Komisijo s pozivom, naj predloži predlog pravnega akta Unije za izvajanje Pogodb, ki je podobna pravici, podeljeni ▌Evropskemu parlamentu v skladu s členom 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Svetu v skladu s členom 241 PDEU. Evropska državljanska pobuda torej prispeva k bolj demokratičnemu delovanju Unije, saj omogoča udeležbo državljanov v demokratičnem in političnem življenju. Kot je razvidno iz strukture člena 11 PEU in člena 24 PDEU, bi bilo treba evropsko državljansko pobudo obravnavati v okviru drugih ukrepov, s katerimi lahko državljani institucije Unije opozorijo na nekatera vprašanja in med katere sodijo dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo, posvetovanje z zadevnimi strankami, peticije in vloge varuhu človekovih pravic.

(2)  Uredba (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(6) določa pravila in postopke za evropsko državljansko pobudo, dopolnjuje pa jo Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1179/2011(7).

(3)  Komisija je v svojem poročilu o uporabi Uredbe (EU) št. 211/2011 z dne 31. marca 2015 navedla številne izzive, ki izvirajo iz izvajanja navedene uredbe, ter se zavezala, da bo podrobneje analizirala učinek navedenih vprašanj na učinkovitost instrumenta evropske državljanske pobude in izboljšala njegovo delovanje.

(4)  Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 28. oktobra 2015 o evropski državljanski pobudi(8) in v osnutku samoiniciativnega zakonodajnega poročila z dne 26. junija 2017(9) Komisijo pozval k pregledu Uredbe (EU) št. 211/2011 in Izvedbene uredbe (EU) št. 1179/2011.

(5)  Cilj te uredbe je zagotoviti, da je evropska državljanska pobuda dostopnejša organizatorjem in podpornikom, da je zanje manjše breme in da jo lažje uporabljajo, ter okrepiti njeno spremljanje, da se doseže njen celoten potencial ▌kot orodja za spodbujanje razprave. Omogočati pa bi morala tudi udeležbo čim več državljanov v demokratičnem procesu odločanja v Uniji.

(6)  Za doseganje navedenih ciljev bi morali biti postopki in pogoji, potrebni za evropsko državljansko pobudo, učinkoviti, pregledni, jasni, preprosti, prijazni uporabnikom, dostopni invalidom in sorazmerni z naravo tega instrumenta. Temeljiti bi morali na razumnem ravnovesju med pravicami in obveznostmi ter bi morali zagotavljati, da bo Komisija tehtne pobude ustrezno obravnavala in se nanje odzvala.

(7)  Primerno je določiti najnižjo starost za podporo pobudi. Ta najnižja starost bi morala ustrezati starosti, pri kateri lahko državljani volijo na volitvah v Evropski parlament. Da se poveča udeležba mladih državljanov v demokratičnem življenju Unije in s tem doseže celoten potencial evropske državljanske pobude kot instrumenta participativne demokracije, bi morale imeti države članice možnost, da po potrebi določijo najnižjo starost za podporo pobudi na 16 let, o čemer bi morale ustrezno obvestiti Komisijo. Komisija bi morala redno pregledovati delovanje evropske državljanske pobude, tudi kar zadeva najnižjo starost za podporo pobudam. Dobro bi bilo, da bi države članice preučile možnost, da v skladu z nacionalno zakonodajo za najnižjo starost določijo 16 let.

(8)  V skladu s členom 11(4) PEU lahko najmanj milijon državljanov Unije iz večjega števila držav članic s pobudo Komisijo pozove, da v okviru svojih pristojnosti predloži ustrezen predlog v zadevah, za katere državljani menijo, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti pravni akt Unije.

(9)  Za zagotovitev, da pobuda zastopa interes Unije in da se pri tem instrument preprosto uporablja, bi bilo treba najmanjše število držav članic, iz katerih so državljani, določiti na eno četrtino držav članic.

(10)  Da se zagotovi reprezentativnost pobude in da so pogoji za državljane pri podpiranju pobude podobni, je tudi primerno določiti najmanjše število podpisnikov iz vsake od navedenih držav članic. To najmanjše število potrebnih podpisnikov iz vsake države članice bi moralo biti padajoče sorazmerno in ustrezati številu poslancev Evropskega parlamenta, izvoljenih v posamezni državi članici, pomnoženemu s številom vseh poslancev Evropskega parlamenta.

(11)  Da bi bile evropske državljanske pobude bolj vključujoče in prepoznavne, lahko organizatorji za svoje promocijske in komunikacijske dejavnosti uporabijo druge jezike, ki niso uradni jeziki institucij Unije in imajo v skladu z ustavnim redom države članice na njenem celotnem ozemlju ali delu njenega ozemlja uradni status.

(12)  Med osebnimi podatki, ki se obdelujejo pri uporabi te uredbe, so lahko občutljivi ▌podatki, vendar je glede na naravo evropske državljanske pobude kot instrumenta participativne demokracije upravičeno zahtevati predložitev osebnih podatkov v podporo pobudi in te podatke obdelovati v obsegu, ki je potreben za preverjanje izjav o podpori v skladu z nacionalnim pravom in prakso.

(13)  Da bo evropska državljanska pobuda dostopnejša ▌, bi morala Komisija državljanom in skupinam organizatorjev zagotoviti informacije, pomoč in praktično podporo, zlasti v zvezi z vidiki te uredbe, ki so v njeni pristojnosti. Da bo lahko Komisija bolje zagotavljala te informacije in pomoč, bi morala dati na voljo spletno sodelovalno platformo, da se zagotovijo namenski forum za razpravo ter neodvisna podpora, informacije in pravni nasveti o evropski državljanski pobudi. Platforma bi morala biti odprta za državljane, skupine organizatorjev, organizacije in zunanje strokovnjake z izkušnjami pri organiziranju evropskih državljanskih pobud. Dostopna bi morala biti invalidom.

(14)  Da bi lahko skupine organizatorjev svoje pobude upravljale med celotnim trajanjem postopka, bi morala Komisija dati na voljo spletni register za evropsko državljansko pobudo (v nadaljnjem besedilu: register). Register bi moral za ozaveščanje in zagotavljanje preglednosti vseh pobud vključevati javno spletno mesto z izčrpnimi informacijami o evropski državljanski pobudi na splošno, pa tudi z najnovejšimi informacijami o posameznih pobudah, njihovem statusu ter prijavljenih virih podpore in financiranja na podlagi informacij, ki jih predloži skupina organizatorjev.

(15)  Za zagotovitev bližine državljanom in ozaveščanje o evropski državljanski pobudi bi morale države članice na svojem ozemlju vzpostaviti eno ali več kontaktnih točk, ki bi državljanom zagotavljale informacije in pomoč v zvezi z evropsko državljansko pobudo. Te informacije in pomoč bi morale zadevati zlasti tiste vidike te uredbe, katerih izvajanje spada v pristojnost nacionalnih organov v državah članicah, ali ki zadevajo veljavno nacionalno pravo, in za katere lahko ti organi državljane in skupine organizatorjev najbolje obveščajo o teh vidikih in jim pomagajo. Države članice bi si morale, kadar je primerno, prizadevati za sinergijo s službami, ki zagotavljajo podporo pri uporabi podobnih nacionalnih instrumentov. Komisija, vključno s svojimi predstavništvi v državah članicah, bi morala zagotoviti tesno sodelovanje z nacionalnimi kontaktnimi točkami v zvezi s temi dejavnostmi obveščanja in pomoči, kadar je primerno, tudi s komunikacijskimi dejavnostmi na ravni Unije.

(16)  Za uspešno vlaganje in upravljanje državljanskih pobud je potrebna minimalna organizirana struktura. Ta struktura bi morala imeti obliko skupine organizatorjev, ki jo sestavljajo fizične osebe, ki prebivajo v najmanj sedmih različnih državah članicah, da bi tako spodbudili oblikovanje vseevropskih vprašanj in razmislek o njih. Za zagotovitev preglednosti ter nemotene in učinkovite komunikacije bi morala skupina organizatorjev imenovati predstavnika, ki bi ves čas postopka povezoval skupino organizatorjev in institucije Unije. Skupina organizatorjev bi morala imeti možnost, da v skladu z nacionalnim pravom ustanovi pravno osebo za upravljanje pobude. Navedena pravna oseba bi se morala za namene te uredbe šteti za skupino organizatorjev.

(17)  Medtem ko bo odgovornost in kazni v zvezi z obdelavo osebnih podatkov še naprej urejala Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(10), bi morala skupina organizatorjev v skladu z veljavnim nacionalnim pravom solidarno odgovarjati za vso škodo, ki jo povzročijo njeni člani pri organiziranju pobude z nezakonitimi dejanji, storjenimi namenoma ali iz hude malomarnosti. Države članice bi morale zagotoviti, da se skupini organizatorjev za kršitve te uredbe naložijo ustrezne kazni.

(18)  Za zagotovitev usklajenosti in preglednosti v zvezi s pobudami in za preprečitev zbiranja podpisov za pobudo, ki ne izpolnjuje pogojev iz Pogodb in te uredbe, bi morala Komisija pobude, ki izpolnjujejo pogoje iz te uredbe, pred začetkom zbiranja izjav državljanov o podpori prijaviti. Komisija bi morala prijavo obravnavati ob polnem spoštovanju obveznosti obrazložitve v skladu z drugim odstavkom člena 296 PDEU in splošnega načela dobrega upravljanja, določenega v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(19)  Da se zagotovita učinkovitost in večja dostopnost evropske državljanske pobude in upošteva, da morajo biti postopki in pogoji, potrebni za evropsko državljansko pobudo, jasni, preprosti, uporabniku prijazni in sorazmerni, ter da se zagotovi prijava čim več pobud, je primerno, da se v primerih, kadar le deli pobude izpolnjujejo zahteve za prijavo v skladu s to uredbo, pobuda delno prijavi. Pobude bi bilo treba delno prijaviti, če ▌del pobude, vključno z njenimi glavnimi cilji, ne sodi očitno izven okvira, v katerem ima Komisija pristojnost za predložitev predlogov pravnih aktov Unije za izvajanje Pogodb, in če so izpolnjene vse druge zahteve za prijavo. Zagotoviti bi bilo treba jasnost in preglednost v zvezi z obsegom delne prijave, morebitne podpisnike pa bi bilo treba obvestiti o obsegu prijave in o tem, da se izjave o podpori zbirajo le glede na obseg prijave pobude. Komisija bi morala skupino organizatorjev dovolj podrobno obvestiti o razlogih za svojo odločitev, da pobude ne bo prijavila ali jo bo le delno prijavila, ter o vseh možnih sodnih in zunajsodnih sredstvih, ki so ji na voljo.

(20)  Izjave o podpori pobudi bi bilo treba zbrati v določenem roku. Za zagotovitev, da pobuda ostane relevantna, in zaradi zapletenosti zbiranja izjav o podpori po Uniji ta rok ne bi smel biti daljši od 12 mesecev od datuma začetka obdobja zbiranja, ki ga določi skupina organizatorjev. Skupina organizatorjev bi morala imeti možnost izbrati datum začetka obdobja zbiranja v roku šest mesecev od prijave pobude. Skupina organizatorjev bi morala Komisijo obvestiti o izbranem datumu najpozneje 10 delovnih dni pred tem datumom. Za zagotovitev usklajenosti z nacionalnimi organi bi morala Komisija države članice obvestiti o datumu, ki ga je sporočila skupina organizatorjev.

(21)  Da bo evropska državljanska pobuda dostopnejša organizatorjem in državljanom, da bo zanje manjše breme ter da jo bodo lažje uporabljali, bi morala Komisija vzpostaviti in upravljati centralni sistem spletnega zbiranja izjav o podpori. Ta sistem bi moral biti brezplačno na voljo skupinam organizatorjev in bi moral imeti potrebne tehnične značilnosti, ki bi omogočale spletno zbiranje, vključno z gostovanjem in programsko opremo, ter elemente dostopnosti, da bi pobude lahko podprli tudi državljani, ki so invalidi. Ta sistem bi bilo treba vzpostaviti in vzdrževati v skladu s Sklepom Komisije (EU, Euratom) 2017/46(11).

(22)  Državljani bi morali imeti možnost, da pobude podprejo na spletu ali v papirni obliki in predložijo samo osebne podatke, ki so določeni v Prilogi III k tej uredbi. Države članice bi morale Komisijo obvestiti, ali želijo biti vključene v del A oziroma del B Priloge III. Državljani, ki uporabljajo centralni sistem spletnega zbiranja za evropsko državljansko pobudo, bi morali imeti možnost, da pobudo podprejo na spletu z uporabo priglašenih sredstev za elektronsko identifikacijo ali z elektronskim podpisom v smislu Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(12). V ta namen bi morale Komisija in države članice uvesti ustrezne tehnične značilnosti v okviru navedene uredbe ▌. Državljani bi morali izjavo o podpori podpisati samo enkrat.

(23)  Za lažji prehod na nov centralni sistem spletnega zbiranja bi morala imeti skupina organizatorjev še naprej možnost, da vzpostavi lastni sistem spletnega zbiranja in da za pobude, prijavljene v skladu s to uredbo do 31. decembra 2022, izjave o podpori zbira prek tega sistema. Skupina organizatorjev bi morala za vsako pobudo uporabljati en individualni sistem spletnega zbiranja. Individualni sistemi spletnega zbiranja, ki jih vzpostavi in upravlja skupina organizatorjev, bi morali imeti ustrezne tehnične in varnostne značilnosti, da se ves čas postopka zagotovijo varno zbiranje, shranjevanje in prenos podatkov. V ta namen bi morala Komisija v sodelovanju z državami članicami določiti podrobne tehnične specifikacije za individualne sisteme spletnega zbiranja. Komisija bi morala imeti možnost, da se posvetuje z Agencijo Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA), ki institucijam Unije pomaga pri razvoju in izvajanju politik, povezanih z varnostjo omrežij in informacijskih sistemov.

(24)  Primerno je, da države članice pred zbiranjem izjav o podpori preverijo skladnost individualnih sistemov spletnega zbiranja, ki jih vzpostavi skupina organizatorjev, z zahtevami iz te uredbe in izdajo dokument, s katerim potrdijo tako skladnost. Potrjevanje individualnih sistemov spletnega zbiranja bi moral izvajati pristojni nacionalni organ države članice, v kateri so podatki, zbrani prek individualnega sistema spletnega zbiranja, shranjeni. Brez poseganja v pooblastila nacionalnih nadzornih organov na podlagi Uredbe (EU) 2016/679 bi morale države članice imenovati pristojni nacionalni organ, odgovoren za potrjevanje sistemov. Države članice bi morale vzajemno priznavati potrdila, ki jih izdajo njihovi pristojni organi.

(25)  Kadar pobuda prejme potrebno število izjav podpisnikov o podpori, bi morala biti vsaka država članica odgovorna za preverjanje in potrjevanje izjav o podpori, ki jih podpišejo njeni državljani, da se oceni, ali je bilo doseženo potrebno najmanjše število podpisnikov, ki imajo pravico, da podprejo evropsko državljansko pobudo. Ob upoštevanju potrebe po omejitvi upravnega bremena za države članice bi bilo treba taka preverjanja opraviti z ustreznimi pregledi, ki lahko temeljijo na naključnem vzorčenju. Države članice bi morale izdati dokument, s katerim potrdijo število veljavnih prejetih izjav o podpori.

(26)  Kadar se Komisiji predloži pobuda, ki jo podpira zahtevano število podpisnikov in ki izpolnjuje druge zahteve iz te uredbe, bi morala imeti skupina organizatorjev za spodbujanje udeležbe in javne razprave o vprašanjih, na katera se nanašajo pobude, pravico, da pobudo predstavi na javni predstavitvi na ravni Unije. Javno predstavitev bi moral organizirati Evropski parlament v treh mesecih po predložitvi pobude Komisiji. Evropski parlament bi moral zagotoviti uravnoteženo zastopanost ▌interesov ustreznih deležnikov, vključno s civilno družbo, socialnimi partnerji in strokovnjaki. Komisija bi morala biti zastopana na ustrezni ravni. Svetu, drugim institucijam in posvetovalnim organom Unije ter zainteresiranim deležnikom bi bilo treba omogočiti, da sodelujejo pri predstavitvi, da se zagotovi njena vključujoča narava in poveča zanimanje javnosti.

(27)  Evropski parlament bi moral imeti kot institucija, v kateri so državljani neposredno zastopani na ravni Unije, pravico, da po predložitvi veljavne pobude in javni predstavitvi o njej oceni podporo zanjo. Poleg tega bi moral imeti možnost, da oceni ukrepe, ki jih Komisija sprejme v odziv na pobudo in predstavi v sporočilu.

(28)  Za zagotovitev učinkovite udeležbe državljanov v demokratičnem življenju Unije bi morala Komisija veljavno pobudo preučiti in nanjo odgovoriti. Komisija bi zato morala v šestih mesecih od prejema pobude navesti svoje pravne in politične zaključke ter ukrepe, ki jih namerava sprejeti. Morala bi jasno, razumljivo in podrobno pojasniti razloge za nameravane ukrepe, tudi to, ali namerava v odziv na pobudo sprejeti predlog zakonodajnega akta Unije, razloge pa bi morala navesti tudi, če ne namerava sprejeti nobenega ukrepa. Komisija bi morala pobude preučiti v skladu s splošnimi načeli dobrega upravljanja, določenimi v členu 41 Listine.

(29)  Skupina organizatorjev bi morala za zagotovitev preglednosti financiranja in podpore za obdobje od datuma prijave do datuma predložitve pobude Komisiji zagotoviti redno posodobljene in podrobne informacije o virih financiranja in podpore ▌za svoje pobude. Te informacije bi bilo treba objaviti v registru in na javnem spletnem mestu za evropsko državljansko pobudo. Izjava o virih financiranja in podpore, ki jo poda skupina organizatorjev, bi morala vključevati informacije o finančni podpori, ki presega 500 EUR na sponzorja, pa tudi o organizacijah, ki skupini organizatorjev prostovoljno pomagajo, če ekonomsko te podpore ni mogoče količinsko opredeliti. Subjekti, zlasti organizacije, ki v skladu s Pogodbama prispevajo k oblikovanju evropske politične zavesti in izražanju volje državljanov Unije, bi morali imeti možnost, da spodbujajo pobude ter jim zagotavljajo financiranje in podporo ▌, če to storijo v skladu s postopki in pogoji iz te uredbe ▌.

(30)  Komisija bi za zagotovitev popolne preglednosti morala v registru in na javnem spletnem mestu za evropsko državljansko pobudo dati na voljo kontaktni obrazec, da državljani lahko vložijo pritožbo glede popolnosti in pravilnosti informacij o virih financiranja in podpore, kakor so jih prijavile skupine organizatorjev. Komisija bi morala imeti pravico, da od skupine organizatorjev zahteva morebitne dodatne informacije v zvezi s pritožbami in po potrebi v registru posodobi informacije o prijavljenih virih financiranja in podpore.

(31)  Za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja na podlagi te uredbe, se uporablja Uredba (EU) 2016/679. V zvezi s tem je zaradi pravne varnosti primerno pojasniti, da se za upravljavce podatkov v smislu Uredbe (EU) 2016/679, kar zadeva obdelavo osebnih podatkov pri zbiranju izjav o podpori, podatkov o elektronskih naslovih in podatkov o sponzorjih pobud ter za namene preverjanja in potrjevanja izjav o podpori, štejejo predstavnik skupine organizatorjev oziroma, kakor je primerno, pravna oseba, ustanovljena za upravljanje pobude, in pristojni organi držav članic, ter določiti najdaljše obdobje hrambe osebnih podatkov, zbranih za namene pobude. Predstavnik skupine organizatorjev oziroma, kakor je primerno, pravna oseba, ustanovljena za upravljanje pobude, in pristojni organi držav članic bi morali kot upravljavci podatkov sprejeti vse ustrezne ukrepe za izpolnjevanje obveznosti iz Uredbe (EU) 2016/679, zlasti tistih, ki so povezane z zakonitostjo obdelave in varnostjo dejavnosti obdelave, zagotavljanjem informacij in pravicami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

(32)  Za obdelavo osebnih podatkov, ki jo pri uporabi te uredbe izvaja Komisija, se uporablja Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta ▌(13). Primerno je pojasniti, da se Komisija šteje za upravljavca podatkov v smislu Uredbe (EU) 2018/1725 v zvezi z obdelavo osebnih podatkov v registru, spletni sodelovalni platformi, centralnem sistemu spletnega zbiranja in pri zbiranju elektronskih naslovov. Centralni sistem spletnega zbiranja, ki skupini organizatorjev omogoča zbiranje izjav o podpori za njihove pobude na spletu, bi morala vzpostaviti in upravljati Komisija v skladu s to uredbo. Komisija in predstavnik skupine organizatorjev oziroma, kakor je primerno, pravna oseba, ustanovljena za upravljanje pobude, bi morala biti skupna upravljavca v smislu Uredbe (EU) 2016/679, kar zadeva obdelavo osebnih podatkov v centralnem sistemu spletnega zbiranja.

(33)  Za prispevanje k spodbujanju dejavne udeležbe državljanov v političnem življenju Unije bi morala Komisija ozaveščati o evropski državljanski pobudi, zlasti z uporabo digitalnih tehnologij in družbenih medijev ter v okviru ukrepov za promocijo državljanstva Unije in pravic državljanov. Evropski parlament bi moral prispevati k njenim dejavnostim obveščanja.

(34)  Komisija in skupina organizatorjev bi morala imeti za lažjo komunikacijo s podpisniki in njihovo obveščanje o nadaljnjih ukrepih v odziv na pobudo možnost, da ▌v skladu s pravili o varstvu podatkov zbirata elektronske naslove podpisnikov. Zbiranje elektronskih naslovov bi moralo biti neobvezno, izvajalo pa bi se lahko samo, če podpisniki s tem izrecno soglašajo. Elektronski naslovi se ne bi smeli zbirati kot del obrazcev za izjave o podpori, morebitne podpisnike pa bi bilo treba obvestiti, da njihova pravica do podpore pobudi ni odvisna od tega, ali soglašajo z zbiranjem njihovih elektronskih naslovov.

(35)  Zaradi prilagajanja te uredbe prihodnjim potrebam bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi s spremembo prilog k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(14). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(36)  Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, zlasti za določitev tehničnih specifikacij za sisteme spletnega zbiranja v skladu s to uredbo. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(15).

(37)  Da bi dosegli osnovni cilj večje udeležbe državljanov v demokratičnem in političnem življenju Unije, je v skladu z načelom sorazmernosti potrebno in primerno določiti pravila o evropski državljanski pobudi. V skladu s členom 5(4) PEU ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje zastavljenega cilja.

(38)  Ta uredba spoštuje temeljne pravice in načela iz Listine ▌.

(39)  Zaradi pravne varnosti in jasnosti bi bilo treba Uredbo (EU) št. 211/2011 razveljaviti.

(40)  Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(16), ki je uradne pripombe podal 19. decembra 2017 –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja

Ta uredba določa postopke in pogoje, potrebne za pobudo, ki Komisijo poziva, naj v okviru svojih pristojnosti predloži ustrezen predlog v zadevah, za katere državljani Unije menijo, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti pravni akt Unije (v nadaljnjem besedilu: „evropska državljanska pobuda“ ali „pobuda“).

Člen 2

Pravica do podpore evropski državljanski pobudi

1.  Vsak državljan Unije, ki je star najmanj toliko, da lahko voli na volitvah v Evropski parlament, ima v skladu s to uredbo pravico do podpore pobudi s podpisom izjave o podpori.

Države članice lahko v skladu s svojo nacionalno zakonodajo določijo, da je najnižja starost, s katero se pridobi pravica do podpore, 16 let, in o tem ustrezno obvestijo Komisijo.

2.  Države članice in Komisija v skladu z veljavnim pravom zagotovijo, da lahko invalidi uveljavljajo svojo pravico do podpore pobudam in lahko enakopravno z drugimi državljani dostopajo do vseh ustreznih virov informacij o pobudah.

Člen 3

Zahtevano število podpisnikov

1.  Pobuda je veljavna, če:

(a)  je prejela podporo najmanj milijona državljanov Unije v skladu s členom 2(1) (v nadaljnjem besedilu: podpisniki) iz vsaj ene četrtine držav članic in

(b)  je v vsaj eni četrtini držav članic v času prijave pobude število podpisnikov vsaj enako najmanjšemu številu iz Priloge I, ki ustreza številu poslancev Evropskega parlamenta, izvoljenih v posamezni državi članici, pomnoženemu s številom vseh poslancev Evropskega parlamenta.

2.  Za namene odstavka 1 se podpisnik šteje v svoji državi članici državljanstva, ne glede na kraj, v katerem je podpisal izjavo o podpori.

Člen 4

Informacije in pomoč Komisije ter držav članic

1.  Komisija državljanom in skupinam organizatorjev ▌zagotovi enostavno dostopne in celovite informacije o evropski državljanski pobudi in pomoč v zvezi z njo, pri čemer jih tudi preusmeri na ustrezne vire informacij in pomoči.

Komisija na spletu in v papirni obliki objavi vodnik o evropski državljanski pobudi v vseh uradnih jezikih institucij Unije.

2.  Komisija brezplačno da na voljo spletno sodelovalno platformo za evropsko državljansko pobudo.

Platforma zagotavlja praktične in pravne nasvete ter forum za razpravo o evropski državljanski pobudi, da se med državljani, skupinami organizatorjev, deležniki, nevladnimi organizacijami, strokovnjaki ter drugimi institucijami in organi Unije, ki želijo sodelovati, izmenjajo informacije in primeri najboljše prakse.

Platforma mora biti dostopna invalidom.

Stroški delovanja in vzdrževanja platforme se krijejo iz splošnega proračuna Evropske unije.

3.  Komisija da na voljo spletni register, ki skupinam organizatorjev omogoča, da ves čas postopka upravljajo svojo pobudo.

Register obsega javno spletno mesto, ki zagotavlja informacije o evropski državljanski pobudi na splošno ter o posameznih pobudah in njihovem statusu.

Komisija register redno posodablja, tako da objavlja informacije, ki jih predložijo skupine organizatorjev.

4.  Ko Komisija prijavi pobudo v skladu s členom 6, v okviru omejitev iz Priloge II zagotovi prevod vsebine pobude, vključno z njeno prilogo, v vse uradne jezike institucij Unije za objavo v registru in za uporabo pri zbiranju izjav o podpori v skladu s to uredbo. ▌

Skupina organizatorjev lahko poleg tega zagotovi prevode dodatnih informacij o pobudi in, če obstaja, osnutka pravnega akta iz Priloge II, predloženih v skladu s členom 6(2), v vse uradne jezike institucij Unije. Za te prevode je odgovorna skupina organizatorjev. Prevedena vsebina, ki jo zagotovi skupina organizatorjev, ustreza vsebini pobude, predloženi v skladu s členom 6(2).

Komisija zagotovi objavo informacij, predloženih v skladu s členom 6(2), in prevodov, predloženih v skladu s tem odstavkom, v registru in na javnem spletnem mestu za evropsko državljansko pobudo.

5.  Komisija za prenos izjav o podpori pristojnim organom držav članic v skladu s členom 12 razvije ▌storitev ▌za izmenjavo datotek in jo da brezplačno na voljo skupinam organizatorjev .

6.  Vsaka država članica določi eno ali več kontaktnih točk za brezplačno zagotavljanje informacij in pomoči skupinam organizatorjev v skladu z veljavnim pravom Unije in nacionalnim pravom.

POGLAVJE II

POSTOPKOVNE DOLOČBE

Člen 5

Skupina organizatorjev

1.  Pobudo pripravi in upravlja skupina najmanj sedmih fizičnih oseb (v nadaljnjem besedilu: skupina organizatorjev). Poslanci Evropskega parlamenta se ne štejejo za namen tega najmanjšega števila.

2.  Člani skupine organizatorjev so državljani Unije, ki so v času prijave pobude stari toliko, da lahko volijo na volitvah v Evropski parlament, skupino pa sestavljajo, prav tako v času prijave pobude, prebivalci najmanj sedmih različnih držav članic.

Komisija za vsako pobudo v registru objavi imena vseh članov skupine organizatorjev v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725.

3.  Skupina organizatorjev imenuje dva svoja člana za predstavnika oziroma njegovega namestnika, ki sta ves čas postopka odgovorna za povezovanje skupine organizatorjev in institucij Unije ter sta pooblaščena, da delujeta v imenu skupine organizatorjev (v nadaljnjem besedilu: kontaktni osebi).

Skupina organizatorjev lahko prav tako imenuje največ dve drugi fizični osebi, izbrani med svojimi člani ali kako drugače, ki sta pooblaščeni, da ves čas postopka delujeta v imenu kontaktnih oseb za namen povezovanja z institucijami Unije.

4.  Skupina organizatorjev ves čas postopka obvešča Komisijo o vseh spremembah svoje sestave in predloži ustrezen dokaz, da so zahteve iz odstavkov 1 in 2 izpolnjene. Spremembe v sestavi skupine organizatorjev se odražajo v obrazcih za izjave o podpori, imena sedanjih in nekdanjih članov skupine organizatorjev pa ves čas postopka ostanejo na voljo v registru.

5.  Brez poseganja v odgovornost predstavnika skupine organizatorjev kot upravljavca podatkov na podlagi člena 82(2) Uredbe (EU) 2016/679 so člani skupine organizatorjev ▌solidarno odgovorni za vso škodo, povzročeno pri organiziranju pobude z nezakonitimi dejanji, storjenimi namenoma ali iz hude malomarnosti, v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.

6.  Brez poseganja v kazni na podlagi člena 84 Uredbe (EU) 2016/679 države članice zagotovijo, da se člani skupine organizatorjev v skladu z nacionalnim pravom z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi kaznujejo za kršitve te uredbe ter zlasti za:

(a)  lažne izjave;

(b)  goljufivo uporabo podatkov.

7.  Kadar je bila v skladu z nacionalnim pravom države članice posebej za upravljanje dane pobude ustanovljena pravna oseba, se ta šteje za skupino organizatorjev ali njene člane za namene, kakor je primerno, odstavkov 5 in 6 tega člena, člena 6(2) in (4) do (7) ter členov 7 do 19 in prilog II do VII, če je član skupine organizatorjev, ki je imenovan za predstavnika, pooblaščen, da deluje v imenu pravne osebe.

Člen 6

Prijava

1.  Izjave o podpori pobudi se lahko zbirajo šele, ko Komisija pobudo prijavi.

2.  Skupina organizatorjev Komisiji prek registra predloži zahtevek za prijavo.

Ob predložitvi zahtevka skupina organizatorjev tudi:

(a)  pošlje informacije iz Priloge II v enem od uradnih jezikov institucij Unije;

(b)  navede sedem članov, ki se upoštevajo za namene člena 5(1) in (2), kadar skupino organizatorjev sestavlja več kot sedem članov;

(c)  po potrebi navede, da je bila ustanovljena pravna oseba v skladu s členom 5(7).

Komisija brez poseganja v odstavka 5 in 6 o zahtevku za prijavo odloči v dveh mesecih od njegove predložitve.

3.  Komisija pobudo prijavi, če:

(a)  je skupina organizatorjev predložila ustrezen dokaz, da izpolnjuje zahteve, določene v členu 5(1) in (2), in imenovala kontaktni osebi v skladu s prvim pododstavkom člena 5(3);

(b)  je bila v primeru iz člena 5(7) posebej za upravljanje pobude ustanovljena pravna oseba in je član skupine organizatorjev, ki je imenovan za njenega predstavnika, pooblaščen, da deluje v imenu pravne osebe;

(c)  noben del pobude ne sodi očitno izven okvira, v katerem ima Komisija pristojnost za predložitev predlogov pravnih aktov Unije za izvajanje Pogodb;

(d)  pobuda ni očitno žaljiva, neresna ali šikanozna;

(e)  pobuda ni v očitnem nasprotju z vrednotami Unije, kot so določene v členu 2 PEU, in pravicami, zapisanimi v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije.

Da Komisija ugotovi, ali so zahteve iz točk (a) do (e) prvega pododstavka tega odstavka izpolnjene, oceni informacije, ki jih v skladu z odstavkom 2 predloži skupina organizatorjev.

Če ena ali več zahtev, določenih v točkah (a) do (e) prvega pododstavka tega odstavka, ni izpolnjenih, Komisija brez poseganja v odstavka 4 in 5 zavrne prijavo pobude.

4.  Kadar Komisija meni, da so izpolnjene zahteve iz točk (a), (b), (d) in (e) prvega pododstavka odstavka 3, ne pa tudi zahteva iz točke (c) prvega pododstavka odstavka 3, v enem mesecu od predložitve zahtevka skupino organizatorjev obvesti o svoji oceni in razlogih zanjo.

V tem primeru lahko skupina organizatorjev bodisi pobudo spremeni, tako da upošteva oceno Komisije za zagotovitev skladnosti pobude z zahtevo iz točke (c) prvega pododstavka odstavka 3, bodisi ohrani prvotno pobudo ali jo umakne. Skupina organizatorjev Komisijo obvesti o svoji izbiri in razlogih zanjo v dveh mesecih od prejema ocene Komisije ter predloži morebitne spremembe prvotne pobude.

Kadar skupina organizatorjev spremeni ali ohrani svojo prvotno pobudo v skladu z drugim pododstavkom tega odstavka, Komisija:

(a)  pobudo prijavi, če izpolnjuje zahtevo iz točke (c) prvega pododstavka odstavka 3;

(b)  pobudo delno prijavi, če ▌del pobude, vključno z njenimi glavnimi cilji, ne sodi očitno izven okvira, v katerem ima Komisija pristojnost za predložitev predlogov pravnih aktov Unije za izvajanje Pogodb;

(c)  v ostalih primerih zavrne prijavo pobude.

Komisija o zahtevku odloči v enem mesecu od prejema informacij iz drugega pododstavka tega odstavka od skupine organizatorjev.

5.  Prijavljena pobuda se objavi v registru.

Kadar Komisija pobudo delno prijavi, v registru objavi informacije o obsegu prijave pobude.

V takšnem primeru skupina organizatorjev zagotovi, da so morebitni podpisniki obveščeni o obsegu prijave pobude in o dejstvu, da se izjave o podpori zbirajo le glede na obseg prijave.

6.  Komisija pobudo prijavi pod enotno evidenčno številko in o tem obvesti skupino organizatorjev.

7.  Kadar Komisija v skladu z odstavkom 4 zavrne prijavo pobude ali jo prijavi samo delno, svojo odločitev ustrezno obrazloži in o tem obvesti skupino organizatorjev. Skupino organizatorjev tudi obvesti o vseh možnih sodnih in izvensodnih sredstvih, ki so ji na voljo.

Komisija vse odločitve o zahtevkih za prijavo, ki jih sprejme v skladu s tem členom, objavi v registru in na spletnem mestu za evropsko državljansko pobudo.

8.  Komisija o prijavi pobude obvesti Evropski parlament, Svet, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij.

Člen 7

Umik pobude

Skupina organizatorjev lahko kadar koli pred predložitvijo pobude Komisiji v skladu s členom 13 umakne pobudo, ki je bila prijavljena v skladu s členom 6. Takšen umik se objavi v registru.

Člen 8

Obdobje zbiranja

1.  Vse izjave o podpori se brez poseganja v člen 11(6) zbirajo v obdobju, ki ni daljše od 12 mesecev od datuma, ki ga izbere skupina organizatorjev (v nadaljnjem besedilu: obdobje zbiranja). Ta datum ne sme biti poznejši kot šest mesecev od prijave pobude v skladu s členom 6.

Skupina organizatorjev Komisijo obvesti o izbranem datumu najpozneje 10 delovnih dni pred tem datumom.

Kadar želi skupina organizatorjev v obdobju zbiranja izjav o podpori zbiranje zaključiti pred koncem obdobja zbiranja, Komisijo obvesti o tej nameri najmanj delovnih 10 dni pred novim izbranim datumom zaključka obdobja zbiranja.

Komisija obvesti države članice o datumu iz prvega pododstavka.

2.  Komisija v registru navede datuma začetka in konca obdobja zbiranja.

3.  Komisija konča upravljanje centralnega sistema spletnega zbiranja iz člena 10, skupina organizatorjev pa konča upravljanje individualnega sistema spletnega zbiranja iz člena 11 na datum, ko se zaključi obdobje zbiranja.

Člen 9

Postopek zbiranja izjav o podpori

1.  Izjave o podpori se lahko podpišejo na spletu ali v papirni obliki.

2.  Za zbiranje izjav o podpori se lahko uporabijo le obrazci, ki ustrezajo vzorcem iz Priloge III.

Skupina organizatorjev pred začetkom zbiranja izjav o podpori izpolni obrazce iz Priloge III. Informacije, navedene na obrazcih, se ujemajo z informacijami v registru.

Kadar se skupina organizatorjev odloči za spletno zbiranje izjav o podpori prek centralnega sistema spletnega zbiranja iz člena 10, je Komisija odgovorna za zagotovitev ustreznih obrazcev v skladu s Prilogo III.

Kadar je bila pobuda v skladu s členom 6(4) prijavljena delno, obrazci iz Priloge III ter centralni sistem spletnega zbiranja in individualni sistem spletnega zbiranja, kakor je primerno, odražajo obseg prijave pobude. Obrazci izjave o podpori se lahko prilagodijo za namene ▌zbiranja na spletu ali v papirni obliki.

Priloga III se ne uporablja, kadar državljani pobudo podprejo na spletu prek centralnega sistema spletnega zbiranja iz člena 10 z uporabo priglašenih sredstev elektronske identifikacije v smislu Uredbe (EU) št. 910/2014, navedenih v členu 10(4) te uredbe. Državljani navedejo svoje državljanstvo, države članice pa sprejmejo minimalni podatkovni niz za fizično osebo v skladu z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/1501(17).

3.  Oseba, ki podpiše izjavo o podpori, mora zagotoviti samo osebne podatke, ki so določeni v Prilogi III.

4.  Države članice Komisijo pred 30. junijem 2019 obvestijo, ali želijo biti vključene v del A oziroma del B Priloge III. Države članice, ki želijo biti vključene v del B Priloge III, navedejo vrste osebne identifikacijske številke oziroma številke osebnega dokumenta ▌.

Komisija do 1. januarja 2020 v registru objavi obrazce iz Priloge III.

Država članica, vključena v en del Priloge III, lahko Komisijo zaprosi, da se prenese v drug del Priloge III. Na Komisijo naslovi zahtevo najmanj šest mesecev pred datumom, ko se bodo novi obrazci začeli uporabljati.

5.  Skupina organizatorjev je odgovorna za zbiranje izjav podpisnikov o podpori v papirni obliki.

6.  Oseba lahko izjavo o podpori za posamezno pobudo podpiše samo enkrat.

7.  Skupina organizatorjev Komisijo obvesti o številu zbranih izjav o podpori v vsaki državi članici najmanj vsaka dva meseca v obdobju zbiranja in o končnem številu v treh mesecih po koncu obdobja zbiranja za objavo v registru.

Kadar zahtevano število izjav o podpori ni bilo doseženo ali se v treh mesecih po koncu obdobja zbiranja skupina organizatorjev ne odzove, Komisija pobudo zaključi in o tem objavi obvestilo v registru.

Člen 10

Centralni sistem spletnega zbiranja

1.  Komisija za namene spletnega zbiranja izjav o podpori do 1. januarja 2020 vzpostavi in od tega datuma upravlja centralni sistem spletnega zbiranja v skladu s Sklepom (EU, Euratom) 2017/46.

Stroški vzpostavitve in delovanja centralnega sistema spletnega zbiranja se krijejo iz splošnega proračuna Evropske unije. Uporaba centralnega sistema spletnega zbiranja je brezplačna.

Centralni sistem spletnega zbiranja mora biti dostopen invalidom.

Podatki, pridobljeni prek centralnega sistema spletnega zbiranja, se hranijo na strežnikih, ki jih Komisija da na voljo v ta namen.

Centralni sistem spletnega zbiranja omogoča prenos izjav o podpori, zbranih v papirni obliki, na strežnik.

2.  Komisija za vsako pobudo zagotovi, da se lahko izjave o podpori v obdobju zbiranja, določenem v skladu s členom 8, zbirajo prek centralnega sistema spletnega zbiranja.

3.  Skupina organizatorjev ▌najpozneje 10 delovnih dni pred začetkom obdobja zbiranja Komisijo obvesti, ali želi uporabljati centralni sistem spletnega zbiranja in ali želi na strežnik prenesti izjave o podpori, zbrane v papirni obliki.

Kadar želi skupina organizatorjev na strežnik prenesti izjave o podpori, zbrane v papirni obliki, to z vsemi izjavami o podpori, zbranimi v papirni obliki, stori najpozneje v dveh mesecih po koncu obdobja zbiranja in o tem obvesti Komisijo.

4.  Države članice zagotovijo:

(a)  da lahko državljani pobude podprejo na spletu z izjavami o podpori z uporabo priglašenih sredstev elektronske identifikacije ali z elektronskim podpisom izjave o podpori v smislu Uredbe (EU) št. 910/2014▌;

(b)  da se prizna vozlišče Komisije e-IDAS, razvito v okviru Uredbe (EU) št. 910/2014 in Izvedbene uredbe (EU) 2015/1501.

5.  Komisija se o nadaljnjem razvoju in izboljšavah centralnega sistema spletnega zbiranja posvetuje z deležniki, da se upoštevajo njihova priporočila in pomisleki.

Člen 11

Individualni sistemi spletnega zbiranja

1.  Kadar skupina organizatorjev ne uporablja centralnega sistema spletnega zbiranja, lahko na spletu zbira izjave o podpori v več ali vseh državah članicah prek drugega enotnega sistema spletnega zbiranja (v nadaljnjem besedilu: individualni sistem spletnega zbiranja).

Podatki, zbrani prek individualnega sistema spletnega zbiranja, se hranijo na ozemlju države članice.

2.  Skupina organizatorjev zagotovi, da je individualni sistem spletnega zbiranja v celotnem obdobju zbiranja skladen z zahtevami iz odstavka 4 tega člena in člena 18(3).

3.  Skupina organizatorjev po prijavi pobude in pred začetkom obdobja zbiranja ter brez poseganja v pooblastila nacionalnih nadzornih organov na podlagi poglavja VI Uredbe (EU) 2016/679 pristojni organ države članice, v kateri se bodo podatki, zbrani prek individualnega sistema spletnega zbiranja, hranili, zaprosi, da potrdi, da je ta sistem skladen z zahtevami iz odstavka 4 tega člena.

Kadar je individualni sistem spletnega zbiranja skladen z zahtevami iz odstavka 4 tega člena, pristojni organ v enem mesecu po prejemu zaprosila o tem izda potrdilo v skladu z vzorcem iz Priloge IV. Skupina organizatorjev objavi dvojnik tega potrdila na spletnem mestu, ki se uporablja za individualni sistem spletnega zbiranja.

Države članice priznajo potrdila, ki jih izdajo pristojni organi drugih držav članic.

4.  Individualni sistemi spletnega zbiranja imajo ustrezne varnostne in tehnične značilnosti, ki v celotnem obdobju zbiranja zagotavljajo, da:

(a)  lahko izjavo o podpori podpišejo le fizične osebe;

(b)  se informacije o pobudi ujemajo z informacijami, objavljenimi v registru;

(c)  so podatki od podpisnikov zbrani v skladu s Prilogo III;

(d)  so podatki, ki jih predložijo podpisniki, varno zbrani in shranjeni.

5.  Komisija do 1. januarja 2020 sprejme izvedbene akte, s katerimi določi tehnične specifikacije za izvajanje odstavka 4 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 22.

Komisija se lahko pri razvoju tehničnih specifikacij iz prvega pododstavka posvetuje z Agencijo Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA).

6.  Kadar se izjave o podpori zbirajo prek individualnega sistema spletnega zbiranja, se lahko obdobje zbiranja začne šele, ko je bilo za ta sistem izdano potrdilo iz odstavka 3.

7.  Ta člen se uporablja samo za pobude, prijavljene v skladu s členom 6 do 31. decembra 2022.

Člen 12

Preverjanje in potrjevanje izjav o podpori s strani držav članic

1.  Vsaka država članica preveri in potrdi, da so izjave o podpori, ki jih podpišejo njeni državljani, skladne z določbami te uredbe (v nadaljnjem besedilu: odgovorna država članica).

2.  Skupina organizatorjev v treh mesecih po koncu obdobja zbiranja in brez poseganja v odstavek 3 tega člena pristojnim organom iz člena 20(2) odgovorne države članice predloži izjave o podpori, zbrane na spletu ali v papirni obliki.

Skupina organizatorjev predloži izjave o podpori pristojnim organom le, kadar je bilo doseženo najmanjše število podpisnikov iz člena 3.

Izjave o podpori se vsakemu pristojnemu organu v odgovorni državi članici predložijo samo enkrat, in sicer z uporabo obrazca iz Priloge V.

Izjave o podpori, zbrane na spletu, se predložijo v skladu z elektronsko shemo, ki jo objavi Komisija.

Izjave o podpori, zbrane v papirni obliki, in izjave o podpori, zbrane na spletu prek individualnega sistema spletnega zbiranja, se predložijo ločeno.

3.  Komisija izjave o podpori, zbrane na spletu prek centralnega sistema spletnega zbiranja, in izjave o podpori, zbrane v papirni obliki in prenesene na strežnik v skladu z drugim pododstavkom člena 10(3), predloži pristojnemu organu odgovorne države članice, takoj ko skupina organizatorjev v skladu z odstavkom 2 tega člena pristojnemu organu odgovorne države članice predloži obrazec iz Priloge V.

Kadar skupina organizatorjev zbere izjave o podpori prek individualnega sistema spletnega zbiranja, lahko zaprosi Komisijo, da te izjave o podpori predloži pristojnemu organu odgovorne države članice.

Komisija predloži izjave o podpori v skladu z drugim do četrtim pododstavkom odstavka 2 tega člena z uporabo storitve za izmenjavo datotek iz člena 4(5).

4.  Pristojni organi preverijo izjave o podpori v treh mesecih po njihovem prejemu, in sicer na podlagi ustreznih pregledov, ki lahko temeljijo na naključnem vzorčenju, v skladu z nacionalnim pravom in prakso.

Kadar se izjave o podpori, zbrane na spletu in v papirni obliki, predložijo ločeno, začne to obdobje teči, ko pristojni organ prejme vse izjave o podpori.

Za namene preverjanja izjav o podpori, zbranih v papirni obliki, podpisov ni treba overiti.

5.  Pristojni organ na podlagi opravljenih preverjanj potrdi število veljavnih izjav o podpori za zadevno državo članico. To potrdilo se brezplačno izda skupini organizatorjev z uporabo vzorca iz Priloge VI.

V potrdilu se navede število veljavnih izjav o podpori, zbranih v papirni obliki in na spletu, vključno s tistimi, ki so bile zbrane v papirni obliki ter prenesene na strežnik v skladu z drugim pododstavkom člena 10(3).

Člen 13

Predložitev Komisiji

Skupina organizatorjev v treh mesecih po prejemu zadnjega potrdila iz člena 12(5) pobudo predloži Komisiji.

Skupina organizatorjev predloži izpolnjeni obrazec iz Priloge VII skupaj z dvojniki potrdil iz člena 12(5) v papirni ali elektronski obliki.

Komisija obrazec iz Priloge VII objavi v registru.

Člen 14

Objava in javna predstavitev

1.  Ko Komisija prejme veljavno pobudo, za katero so bile zbrane in potrjene izjave o podpori v skladu s členi 8 do 12, nemudoma objavi obvestilo o tem v registru in pobudo posreduje Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in nacionalnim parlamentom.

2.  Skupini organizatorjev se v treh mesecih po predložitvi pobude omogoči, da jo predstavi na javni predstavitvi, ki jo organizira Evropski parlament.

▌Evropski parlament ▌javno predstavitev organizira v svojih prostorih.

Komisija je na predstavitvi zastopana na ustrezni ravni.

Svetu, drugim institucijam in svetovalnim organom Unije, nacionalnim parlamentom in civilni družbi se omogoči, da se udeležijo predstavitve.

▌Evropski parlament zagotovi uravnoteženo zastopanost ustreznih javnih in zasebnih interesov.

3.  Evropski parlament po javni predstavitvi oceni politično podporo pobudi.

Člen 15

Pregled s strani Komisije

1.  Komisija v enem mesecu po predložitvi pobude v skladu s členom 13 na ustrezni ravni sprejme skupino organizatorjev, da ji omogoči, da podrobno pojasni cilje pobude.

2.  Komisija v šestih mesecih po objavi pobude v skladu s členom 14(1) in po javni predstavitvi iz člena 14(2) v sporočilu navede svoje pravne in politične zaključke o pobudi, morebitne ukrepe, ki jih namerava izvesti, in razloge za ukrepanje ali neukrepanje.

Kadar Komisija namerava v odziv na pobudo sprejeti ukrepe – kadar je primerno, vključno s sprejetjem enega ali več predlogov pravnih aktov Unije –, v sporočilu navede tudi predviden časovni razpored za te ukrepe.

O sporočilu uradno obvesti skupino organizatorjev ter Evropski parlament, Svet, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij ter ga objavi.

3.  Komisija in skupina organizatorjev podpisnike obvestita o odzivu na pobudo v skladu s členom 18(2) in (3).

Komisija v registru in na javnem spletnem mestu za evropsko državljansko pobudo zagotovi najnovejše informacije o izvajanju ukrepov iz sporočila, sprejetih v odziv na pobudo.

Člen 16

Spremljanje uspešnih državljanskih pobud s strani Evropskega parlamenta

Evropski parlament oceni ukrepe, ki jih Komisija sprejme na podlagi svojega sporočila iz člena 15(2).

POGLAVJE III

DRUGE DOLOČBE

Člen 17

Preglednost

1.   Skupina organizatorjev za objavo v registru in, kadar je primerno, na spletnem mestu svoje kampanje zagotovi jasne, točne in izčrpne informacije o virih ▌financiranja pobude v znesku, ki presega 500 EUR na sponzorja.

Prijavljeni viri financiranja in podpore, vključno s sponzorji, in ustrezni zneski so jasno prepoznavni.

Skupina organizatorjev zagotovi tudi informacije o organizacijah, ki ji prostovoljno pomagajo, kadar ekonomsko te podpore ni mogoče količinsko opredeliti.

Te informacije se posodabljajo najmanj vsaka dva meseca v obdobju od datuma prijave do datuma, ko se pobuda v skladu s členom 13 predloži Komisiji. Komisija te informacije na jasen in dostopen način objavi v registru in na spletnem mestu za evropsko državljansko pobudo.

2.  Komisija ima pravico, da od skupine organizatorjev zahteva, da zagotovi morebitne dodatne informacije in pojasnila o virih financiranja in podpore, prijavljenih v skladu s to uredbo.

3.  Komisija državljanom omogoči, da lahko vložijo pritožbo glede popolnosti in pravilnosti informacij o virih financiranja in podpore, kakor so jih prijavile skupine organizatorjev, in v ta namen v registru in na javnem spletnem mestu za evropsko državljansko pobudo da na voljo kontaktni obrazec.

Komisija lahko od skupine organizatorjev zahteva morebitne dodatne informacije v zvezi s pritožbami, ki jih prejme v skladu s tem odstavkom, in po potrebi v registru posodobi informacije o prijavljenih virih financiranja in podpore.

Člen 18

Komunikacija

1.  Komisija s komunikacijskimi dejavnostmi in kampanjami obveščanja ozavešča javnost o obstoju, ciljih in delovanju evropske državljanske pobude in tako prispeva k spodbujanju dejavne udeležbe državljanov v političnem življenju Unije.

Evropski parlament prispeva h komunikacijskim dejavnostim Komisije.

2.  Skupina organizatorjev ali Komisija lahko za komunikacijske dejavnosti in dejavnosti obveščanja o zadevni pobudi z izrecnim soglasjem podpisnika zbereta njegov elektronski naslov.

Morebitni podpisniki so obveščeni, da njihova pravica do podpore pobudi ni odvisna od tega, ali se strinjajo z zbiranjem njihovih elektronskih naslovov.

3.  Elektronski naslovi se ne smejo zbirati kot del obrazcev za izjave o podpori. Lahko se zbirajo hkrati z izjavami o podpori, če se obdelujejo ločeno.

Člen 19

Varstvo osebnih podatkov

1.  Predstavnik skupine organizatorjev je upravljavec podatkov v smislu Uredbe (EU) 2016/679 v zvezi z obdelavo osebnih podatkov pri zbiranju izjav o podpori in elektronskih naslovov ter podatkov o sponzorjih pobude. Kadar je ustanovljena pravna oseba iz člena 5(7) te uredbe, je ta pravna oseba upravljavec podatkov.

2.  Pristojni organi, imenovani v skladu s členom 20(2) te uredbe, so upravljavci podatkov v smislu Uredbe (EU) 2016/679 v zvezi z obdelavo osebnih podatkov za namene preverjanja in potrjevanja izjav o podpori.

3.  Komisija je upravljavec podatkov v smislu Uredbe (EU) 2018/1725 v zvezi z obdelavo osebnih podatkov v registru, spletni sodelovalni platformi, centralnem sistemu spletnega zbiranja iz člena 10 te uredbe in pri zbiranju elektronskih naslovov.

4.  Osebni podatki iz obrazcev za izjave o podpori se zbirajo za izvajanje postopkov, potrebnih za varno zbiranje in shranjevanje v skladu s členi 9 do 11, za predložitev državam članicam, preverjanje in potrjevanje v skladu s členom 12 ter za potrebna preverjanja kakovosti in statistično analizo.

5.  Skupina organizatorjev in Komisija, kakor je primerno, uničita vse izjave o podpori, podpisane za pobudo, in njihove morebitne dvojnike najpozneje mesec dni po predložitvi pobude Komisiji v skladu s členom 13 ali najpozneje 21 mesecev po začetku obdobja zbiranja, kar nastopi prej. Če pa je po začetku obdobja zbiranja pobuda umaknjena, se izjave o podpori in njihovi morebitni dvojniki uničijo najpozneje mesec dni po umiku iz člena 7.

6.  Pristojni organ uniči vse izjave o podpori in njihove dvojnike najpozneje tri mesece po izdaji potrdila iz člena 12(5).

7.  Izjave o podpori za posamezno pobudo in njihovi dvojniki se lahko hranijo preko časovnih omejitev, določenih v odstavkih 5 in 6, če je to potrebno zaradi pravnih ali upravnih postopkov, ki se nanašajo na zadevno pobudo. Uničijo se najpozneje mesec dni po datumu, ko se navedeni postopki zaključijo s pravnomočno odločbo.

8.  Komisija in skupina organizatorjev uničita evidence elektronskih naslovov, zbranih v skladu s členom 18(2), najpozneje mesec dni po umiku pobude ali 12 mesecev po koncu obdobja zbiranja oziroma predložitvi pobude Komisiji. Kadar pa Komisija v skladu s členom 15(2) v sporočilu navede ukrepe, ki jih namerava izvesti, se evidence elektronskih naslovov uničijo najpozneje tri leta po objavi sporočila.

9.  Brez poseganja v njihove pravice na podlagi Uredbe (EU) 2018/1725 imajo člani skupine organizatorjev pravico zahtevati izbris svojih osebnih podatkov iz registra po dveh letih od datuma prijave zadevne pobude.

Člen 20

Pristojni organi v državah članicah

1.  Za namene člena 11 vsaka država članica imenuje enega ali več pristojnih organov, ki so odgovorni za izdajo potrdila iz člena 11(3).

2.  Za namene člena 12 vsaka država članica imenuje pristojni organ, ki je odgovoren za usklajevanje postopka preverjanja izjav o podpori in izdajanje potrdil iz člena 12(5).

3.  Države članice do 1. januarja 2020 Komisiji pošljejo imena in naslove organov, imenovanih v skladu z odstavkoma 1 in 2. Komisijo obvestijo o morebitnih spremembah teh informacij.

Komisija imena in naslove organov, imenovanih v skladu z odstavkoma 1 in 2, objavi v registru.

Člen 21

Sporočanje nacionalnih določb

1.  Države članice do 1. januarja 2020 Komisiji sporočijo posebne določbe, ki jih sprejmejo za izvajanje te uredbe.

2.  Komisija te določbe objavi v registru v jeziku sporočila držav članic v skladu z odstavkom 1.

POGLAVJE IV

DELEGIRANI IN IZVEDBENI AKTI

Člen 22

Postopek v odboru

1.  Za izvajanje člena 11(5) te uredbe Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 23

Prenos pooblastila

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 24 za spremembo prilog k tej uredbi v okviru določb te uredbe, ki zadevajo te priloge.

Člen 24

Izvajanje prenosa pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 23 se prenese na Komisijo za obdobje petih let od ... [datum začetka veljavnosti te uredbe].

3.  Prenos pooblastila iz člena 23 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.  Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 23, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

POGLAVJE V

KONČNE DOLOČBE

Člen 25

Pregled

Komisija redno izvaja pregled delovanja evropske državljanske pobude ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi te uredbe najpozneje 1. januarja 2024 in nato vsaka štiri leta. V poročila je vključena tudi najnižja starost za podporo evropskim državljanskim pobudam v državah članicah. Poročila se objavijo.

Člen 26

Razveljavitev

Uredba (EU) št. 211/2011 se razveljavi z učinkom od 1. januarja 2020.

Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo kot sklicevanja na to uredbo.

Člen 27

Prehodne določbe

Členi 5 do 9 Uredbe (EU) št. 211/2011 se še naprej uporabljajo po 1. januarju 2020 za evropske državljanske pobude, prijavljene pred 1. januarjem 2020.

Člen 28

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2020.

Členi 9(4), 10, 11(5) in 20 do 24 pa se uporabljajo od začetka veljavnosti te uredbe.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGE

PRILOGA I

Najmanjše število podpisnikov iz posamezne države članice

Belgija

15 771

Bolgarija

12 767

Češka

15 771

Danska

9 763

Nemčija

72 096

Estonija

4 506

Irska

8 261

Grčija

15 771

Španija

40 554

Francija

55 574

Hrvaška

8 261

Italija

54 823

Ciper

4 506

Latvija

6 008

Litva

8 261

Luksemburg

4 506

Madžarska

15 771

Malta

4 506

Nizozemska

19 526

Avstrija

13 518

Poljska

38 301

Portugalska

15 771

Romunija

24 032

Slovenija

6 008

Slovaška

9 763

Finska

9 763

Švedska

15 020

Združeno kraljestvo

54 823

PRILOGA II

POTREBNE INFORMACIJE ZA PRIJAVO POBUDE

1.  Naslov pobude z največ 100 znaki;(*)

2.  cilji pobude, na podlagi katere se Komisijo poziva k ukrepanju, z največ 1 100 znaki brez presledkov (prilagojeno povprečje na jezik(*));

Skupina organizatorjev lahko predloži prilogo o vsebini, ciljih in ozadju pobude z največ 5 000 znaki brez presledkov (prilagojeno povprečje na jezik(*));

Skupina organizatorjev lahko zagotovi dodatne informacije o vsebini, ciljih in ozadju pobude. Po želji lahko priloži tudi osnutek pravnega akta;

3.  določbe Pogodb, za katere skupina organizatorjev meni, da se nanašajo na predlagani ukrep;

4.  polna imena, poštni naslovi, državljanstva in datumi rojstva sedmih članov skupine organizatorjev, ki prebivajo v sedmih različnih državah članicah in med katerimi sta posebej označena predstavnik in njegov namestnik ter njuna elektronska naslova in telefonski številki(18);

če predstavnik in/ali njegov namestnik nista med sedmimi člani iz prvega pododstavka, njuni polni imeni, poštna naslova, državljanstvi, datuma rojstva, elektronska naslova in telefonski številki;

5.  dokumenti, ki dokazujejo pravilnost polnega imena, poštnega naslova, državljanstva in datuma rojstva vsakega izmed sedmih članov iz točke 4 ter predstavnika in njegovega namestnika, če nista med navedenimi sedmimi člani;

6.  imena drugih članov skupine organizatorjev;

7.  v primeru iz člena 5(7) Uredbe (EU) .../...(19), kadar je primerno, dokumenti, ki dokazujejo ustanovitev pravne osebe v skladu z nacionalnim pravom države članice posebej za upravljanje dane pobude, in da je član skupine organizatorjev, ki je imenovan za njenega predstavnika, pooblaščen, da deluje v imenu pravne osebe;

8.  vsi viri podpore in financiranja pobude v času prijave.(20)

(*) Komisija za vse prijavljene pobude zagotovi prevod teh elementov v vse uradne jezike institucij Unije.

PRILOGA III

OBRAZEC ZA IZJAVO O PODPORI – del A(21)

(za države članice, ki ne zahtevajo osebne identifikacijske številke / številke osebnega dokumenta)

Vsa polja na tem obrazcu so obvezna.

VNAPREJ IZPOLNI SKUPINA ORGANIZATORJEV:

1.  Vsi podpisniki tega obrazca so državljani:

Označite samo eno državo članico na seznamu.

2.  Evidenčna številka, ki jo dodeli Evropska komisija: 3. Datuma začetka in konca obdobja zbiranja:

4.  Spletni naslov te pobude v registru Evropske komisije:

5.  Naslov te pobude:

6.  Cilji pobude:

7.  Imeni in elektronska naslova prijavljenih kontaktnih oseb:

[v primeru iz člena 5(7) Uredbe (EU) .../... (22) , kadar je primerno, tudi ime in država sedeža pravne osebe]:

8.  Spletno mesto te pobude (če obstaja):

IZPOLNIJO PODPISNIKI Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI:

„Potrjujem, da so informacije na tem obrazcu pravilne in da te pobude še nisem podprl.“

Vsa imena

Priimki

PREBIVALIŠČE(23) (ulica, hišna številka, poštna številka, kraj, država)

Datum rojstva

Datum

Podpis(24)

Izjava o varstvu osebnih podatkov(25) za izjave o podpori, zbrane v papirni obliki ali prek individualnih sistemov spletnega zbiranja:

V skladu z Uredbo (EU) 2016/678 (Splošna uredba o varstvu podatkov) bodo vaši osebni podatki, predloženi na tem obrazcu ▌, uporabljeni le za podporo pobudi in bodo na voljo pristojnim nacionalnim organom za namene preverjanja in potrjevanja. Od skupine organizatorjev te pobude imate pravico zahtevati dostop do svojih osebnih podatkov, njihov popravek, izbris in omejitev njihove obdelave.

Skupina organizatorjev bo vaše podatke hranila največ mesec dni po predložitvi pobude Evropski komisiji ali 21 mesecev od začetka obdobja zbiranja, kar nastopi prej. V primeru upravnih ali pravnih postopkov se lahko vaši podatki hranijo po izteku teh rokov, in sicer do največ mesec dni po datumu zaključka teh postopkov.

Če menite, da so bili vaši podatki nezakonito obdelani, imate brez poseganja v vsako drugo upravno ali sodno sredstvo pravico, da kadar koli vložite pritožbo pri organu za varstvo podatkov, zlasti v državi članici svojega običajnega prebivališča, kraja dela ali kraja domnevne kršitve.

Predstavnik skupine organizatorjev pobude ali, kadar je primerno, pravna oseba, ki jo je ustanovil, je upravljavec v smislu Splošne uredbe o varstvu podatkov, s katerim oziroma katero lahko vzpostavite stik s pomočjo podatkov na tem obrazcu.

Kontaktni podatki uradne osebe za varstvo podatkov (če obstaja) so na voljo na spletnem mestu te pobude v registru Evropske komisije, kot je navedeno v točki 4 tega obrazca.

Kontaktni podatki nacionalnega organa, ki bo vaše osebne podatke prejel in obdelal, in kontaktni podatki nacionalnih organov za varstvo podatkov so na voljo na: http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/data-protection?lg=sl.

Izjava o varstvu osebnih podatkov za izjave o podpori, zbrane na spletu prek centralnega sistema spletnega zbiranja:

V skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 in Uredbo (EU) 2016/679 (Splošna uredba o varstvu podatkov) bodo vaši osebni podatki, predloženi na tem obrazcu ▌, uporabljeni le za podporo pobudi in bodo na voljo pristojnim nacionalnim organom za namene preverjanja in potrjevanja. Od Evropske komisije in predstavnika skupine organizatorjev pobude oziroma, kadar je primerno, pravne osebe, ki jo je ustanovil, imate pravico zahtevati dostop do svojih osebnih podatkov, njihov popravek, izbris in omejitev njihove obdelave.

Evropska komisija bo vaše podatke hranila največ mesec dni po predložitvi pobude Evropski komisiji ali 21 mesecev od začetka obdobja zbiranja, kar nastopi prej. V primeru upravnih ali pravnih postopkov se lahko vaši podatki hranijo po izteku teh rokov, in sicer do največ mesec dni po datumu zaključka teh postopkov.

Če menite, da so bili vaši podatki nezakonito obdelani, imate brez poseganja v vsako drugo upravno ali sodno sredstvo pravico, da kadar koli vložite pritožbo pri organu za varstvo podatkov, zlasti v državi članici svojega običajnega prebivališča, kraja dela ali kraja domnevne kršitve.

Evropska komisija in predstavnik skupine organizatorjev oziroma, kadar je primerno, pravna oseba, ki jo je ustanovil, sta skupna upravljavca v smislu Uredbe (EU) 2018/1725 in Splošne uredbe o varstvu podatkov, nanju se je mogoče obrniti z uporabo podatkov, ki so navedeni na tem obrazcu.

Kontaktni podatki pooblaščene osebe za varstvo podatkov skupine organizatorjev (če obstaja) so na voljo na spletnem naslovu te pobude v registru Evropske komisije, kot je navedeno v točki 4 tega obrazca.

Kontaktni podatki pooblaščene osebe za varstvo podatkov Evropske komisije, nacionalnega organa, ki bo vaše osebne podatke prejel in obdelal, Evropskega nadzornika za varstvo podatkov in kontaktni podatki nacionalnih organov za varstvo podatkov so na voljo na: http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/data-protection?lg=sl.

OBRAZEC ZA IZJAVO O PODPORI – del B(26)

(za države članice, ki zahtevajo osebno identifikacijsko številko /številko osebnega dokumenta)

Vsa polja na tem obrazcu so obvezna.

VNAPREJ IZPOLNI SKUPINA ORGANIZATORJEV:

1.  Vsi podpisniki tega obrazca so državljani:

Označite samo eno državo članico na seznamu.

Za osebne identifikacijske številke/številke osebnih dokumentov, od katerih je treba eno navesti, glej spletno mesto Evropske komisije za evropsko državljansko pobudo.

2.  Evidenčna številka, ki jo dodeli Evropska komisija: 3. Datuma začetka in konca obdobja zbiranja:

4.  Spletni naslov te pobude v registru Evropske komisije:

5.  Naslov te pobude:

6.  Cilji pobude:

7.  Imeni in elektronska naslova prijavljenih kontaktnih oseb:

[v primeru iz člena 5(7) Uredbe (EU) .../... (27), ,kadar je primerno, tudi ime in država sedeža pravne osebe]:

8.  Spletno mesto te pobude (če obstaja):

IZPOLNIJO PODPISNIKI Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI:

„Potrjujem, da so informacije na tem obrazcu pravilne in da te pobude še nisem podprl.“

Vsa imena

Priimki

OSEBNA identifikacijska ŠTEVILKA/

ŠTEVILKA OSEBNEGA DOKUMENTA

Vrsta osebne identifikacijske številke ali dokumenta

Datum

Podpis(28)

Izjava o varstvu osebnih podatkov(29) za izjave o podpori, zbrane v papirni obliki ali prek individualnih sistemov spletnega zbiranja:

V skladu z Uredbo (EU) 2016/679 (Splošna uredba o varstvu podatkov) bodo vaši osebni podatki, predloženi na tem obrazcu ▌, uporabljeni le za podporo pobudi in bodo na voljo pristojnim nacionalnim organom za namene preverjanja in potrjevanja. Od skupine organizatorjev te pobude imate pravico zahtevati dostop do svojih osebnih podatkov, njihov popravek, izbris in omejitev njihove obdelave.

Skupina organizatorjev bo vaše podatke hranila največ mesec dni po predložitvi pobude Evropski komisiji ali 21 mesecev od začetka obdobja zbiranja, kar nastopi prej. V primeru upravnih ali pravnih postopkov se lahko vaši podatki hranijo po izteku teh rokov, in sicer do največ mesec dni po datumu zaključka teh postopkov.

Če menite, da so bili vaši podatki nezakonito obdelani, imate brez poseganja v vsako drugo upravno ali sodno sredstvo pravico, da kadar koli vložite pritožbo pri organu za varstvo podatkov, zlasti v državi članici svojega običajnega prebivališča, kraja dela ali kraja domnevne kršitve.

Predstavnik skupine organizatorjev pobude ali, kadar je primerno, pravna oseba, ki jo je ustanovil, je upravljavec v smislu Splošne uredbe o varstvu podatkov, s katerim oziroma katero lahko vzpostavite stik s pomočjo podatkov na tem obrazcu.

Kontaktni podatki uradne osebe za varstvo podatkov (če obstaja) so na voljo na spletnem mestu te pobude v registru Evropske komisije, kot je navedeno v točki 4 tega obrazca.

Kontaktni podatki nacionalnega organa, ki bo vaše osebne podatke prejel in obdelal, in kontaktni podatki nacionalnih organov za varstvo podatkov so na voljo na: http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/data-protection?lg=sl.

Izjava o varstvu osebnih podatkov za izjave o podpori, zbrane na spletu prek centralnega sistema spletnega zbiranja:

V skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 in Uredbo (EU) 2016/679 (Splošna uredba o varstvu podatkov) bodo vaši osebni podatki, predloženi na tem obrazcu ▌, uporabljeni le za podporo pobudi in bodo na voljo pristojnim nacionalnim organom za namene preverjanja in potrjevanja. Od Evropske komisije in predstavnika skupine organizatorjev pobude ali, kadar je primerno, pravne osebe, ki jo je ustanovil, imate pravico zahtevati dostop do svojih osebnih podatkov, njihov popravek, izbris in omejitev njihove obdelave.

Evropska komisija bo vaše podatke hranila največ mesec dni po predložitvi pobude Evropski komisiji ali 21 mesecev od začetka obdobja zbiranja, kar nastopi prej. V primeru upravnih ali pravnih postopkov se lahko vaši podatki hranijo po izteku teh rokov, in sicer do največ mesec dni po datumu zaključka teh postopkov.

Če menite, da so bili vaši podatki nezakonito obdelani, imate brez poseganja v vsako drugo upravno ali sodno sredstvo pravico, da kadar koli vložite pritožbo pri organu za varstvo podatkov, zlasti v državi članici svojega običajnega prebivališča, kraja dela ali kraja domnevne kršitve.

Evropska komisija in predstavnik skupine organizatorjev pobude ali, kadar je primerno, pravna oseba, ki jo je ustanovil, sta skupna upravljavca v smislu Uredbe (EU) 2018/1725 in Splošne uredbe o varstvu podatkov, nanju se je mogoče obrniti z uporabo podatkov, ki so navedeni na tem obrazcu.

Kontaktni podatki pooblaščene osebe za varstvo podatkov skupine organizatorjev (če obstaja) so na voljo na spletnem naslovu te pobude v registru Evropske komisije, kot je navedeno v točki 4 tega obrazca.

Kontaktni podatki pooblaščene osebe za varstvo podatkov Evropske komisije, nacionalnega organa, ki bo vaše osebne podatke prejel in obdelal, Evropskega nadzornika za varstvo podatkov in kontaktni podatki nacionalnih organov za varstvo podatkov so na voljo na: http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/data-protection?lg=sl.

PRILOGA IV

OBRAZEC, KI POTRJUJE SKLADNOST SISTEMA SPLETNEGA ZBIRANJA Z UREDBO (EU) …/…(30) EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA Z DNE …(31)(32) O EVROPSKI DRŽAVLJANSKI POBUDI

... (ime pristojnega organa) iz … (ime države članice) potrjuje, da je individualni sistem spletnega zbiranja … (spletni naslov), uporabljen za zbiranje izjav o podpori … (naslov pobude) z evidenčno številko... (evidenčna številka pobude), skladen z ustreznimi določbami Uredbe (EU) …/…(33) Evropskega parlamenta in Sveta z dne …(34)(35) o evropski državljanski pobudi.

Datum, podpis in uradni žig pristojnega organa:

PRILOGA V

OBRAZEC ZA PREDLOŽITEV IZJAV O PODPORI PRISTOJNIM ORGANOM DRŽAV ČLANIC

1.  Polna imena, poštna naslova in elektronska naslova kontaktnih oseb (predstavnika skupine organizatorjev in njegovega namestnika) ali pravne osebe, ki upravlja pobudo, in njenega zastopnika:

2.  Naslov pobude:

3.  Evidenčna številka, ki jo dodeli Komisija:

4.  Datum prijave:

5.  Število podpisnikov, ki so državljani (ime države članice):

6.  Skupno število zbranih izjav o podpori:

7.  Število držav članic, v katerih je prag dosežen:

8.  Priloge:

(Priložite vse izjave o podpori podpisnikov, ki so državljani zadevne države članice.

Po potrebi priložite ustrezno potrdilo o tem, da je individualni sistem spletnega zbiranja skladen z Uredbo (EU) …/…(36) Evropskega parlamenta in Sveta z dne …(37)(38) o evropski državljanski pobudi.)

9.  Izjavljam, da so informacije na tem obrazcu pravilne in da so bile izjave o podpori zbrane v skladu s členom 9 Uredbe (EU) …/…(39) Evropskega parlamenta in Sveta z dne …(40)(41) o evropski državljanski pobudi.

10.  Datum in podpis ene od kontaktnih oseb (predstavnika/namestnika(42)) ali zastopnika pravne osebe:

PRILOGA VI

POTRDILO O ŠTEVILU VELJAVNIH IZJAV O PODPORI, ZBRANIH ZA …. (IME DRŽAVE ČLANICE)

… (ime pristojnega organa) iz … (ime države članice) po opravljenem ustreznem preverjanju iz člena 12 Uredbe (EU) …/…(43) Evropskega parlamenta in Sveta z dne …(44)(45) o evropski državljanski pobudi potrjuje, da je v skladu z določbami navedene uredbe veljavnih … (število veljavnih izjav o podpori) izjav o podpori pobudi z evidenčno številko … (evidenčna številka pobude).

Datum, podpis in uradni žig

PRILOGA VII

OBRAZEC ZA PREDLOŽITEV POBUDE EVROPSKI KOMISIJI

1.  Naslov pobude:

2.  Evidenčna številka, ki jo dodeli Komisija:

3.  Datum prijave:

4.  Število prejetih veljavnih izjav o podpori (biti jih mora najmanj milijon):

5.  Število podpisnikov, ki so jih potrdile države članice:

 

BE

BG

CZ

DK

DE

EE

IE

EL

ES

FR

HR

IT

CY

LV

LT

LU

Število podpisnikov

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

HU

MT

NL

AT

PL

PT

RO

SI

SK

FI

SE

UK

SKUPAJ

Število podpisnikov

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

6.  Polna imena, poštna naslova in elektronska naslova kontaktnih oseb (predstavnika skupine organizatorjev in njegovega namestnika)(46) ali pravne osebe, ki upravlja pobudo, in njenega zastopnika:

7.  Navedba vseh virov podpore in financiranja pobude, vključno z višino finančne podpore v času predložitve:

8.  Izjavljam, da so podatki na tem obrazcu pravilni ter da so bili izvedeni vsi ustrezni postopki in izpolnjeni vsi ustrezni pogoji iz Uredbe (EU) …/…(47) Evropskega parlamenta in Sveta z dne …(48)(49) o evropski državljanski pobudi.

Datum in podpis ene od kontaktnih oseb (predstavnika/namestnika(50)) ali zastopnika pravne osebe:

9.  Priloge: (Priložite vsa potrdila)

(1) UL C 237, 6.7.2018, str. 74.
(2) UL C 247, 13.7.2018, str. 62.
(3)UL C 237, 6.7.2018, str. 74.
(4)UL C 247, 13.7.2018, str. 62.
(5)Stališče Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019.
(6)Uredba (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o državljanski pobudi (UL L 65, 11.3.2011, str. 1).
(7)Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1179/2011 z dne 17. novembra 2011 o tehničnih specifikacijah za sisteme spletnega zbiranja v skladu z Uredbo (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi (UL L 301, 18.11.2011, str. 3).
(8)UL C 355, 20.10.2017, str. 17.
(9) 2017/2024(INL).
(10)Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
(11)Sklep Komisije (EU, Euratom) 2017/46 z dne 10. januarja 2017 o varnosti komunikacijskih in informacijskih sistemov v Evropski komisiji (UL L 6, 11.1.2017, str. 40).
(12)Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 73).
(13)Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).
(14) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(15)Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(16) Uredba (ES) št. 45/2001 evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).
(17)Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/1501 z dne 8. septembra 2015 o interoperabilnostnem okviru v skladu s členom 12(8) Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu (UL L 235, 9.9.2015, str. 1).
(18)Javnosti bodo v spletnem registru Komisije na voljo le polna imena članov skupine organizatorjev, država prebivališča predstavnika ali, kadar je primerno, ime in država sedeža pravne osebe, elektronski naslovi kontaktnih oseb ter informacije v zvezi z viri podpore in financiranja. ▌ Posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, imajo pravico, da ugovarjajo objavi svojih osebnih podatkov zaradi nujnih in legitimnih razlogov, ki izhajajo iz njihovih posebnih okoliščin.
(19)+ UL: prosimo, vstavite številko te uredbe.
(20)
(21)Obrazec mora biti natisnjen na enem listu. Skupina organizatorjev lahko uporabi obojestranski tisk. Za namen nalaganja izjav o podpori, zbranih v papirni obliki, v centralni sistem spletnega zbiranja se uporabi koda, ki jo da na voljo Evropska komisija.
(22)+ UL: prosimo, vstavite številko te uredbe.
(23) Nemški državljani, ki prebivajo zunaj države, le v primeru, če so registrirali svoje trenutno stalno prebivališče na pristojnem nemškem diplomatskem predstavništvu v tujini.
(24)Podpis ni obvezen, če se obrazec posreduje na spletu prek centralnega sistema spletnega zbiranja iz člena 10 Uredbe (EU) …/… + ali individualnega sistema spletnega zbiranja iz člena 11 navedene uredbe.
(25)Odvisno od načina zbiranja se uporabi le ena od obeh predlaganih različic izjave o varstvu osebnih podatkov.
(26)Obrazec mora biti natisnjen na enem listu. Skupina organizatorjev lahko uporabi obojestranski tisk. Za namen nalaganja izjav o podpori, zbranih v papirni obliki, v centralni sistem spletnega zbiranja se uporabi koda, ki jo da na voljo Evropska komisija.
(27)+ UL: prosimo, vstavite številko te uredbe.
(28)Podpis ni obvezen, če se obrazec posreduje na spletu prek centralnega sistema spletnega zbiranja iz člena 10 Uredbe (EU) …/… + ali individualnega sistema spletnega zbiranja iz člena 11 navedene uredbe.
(29)Odvisno od načina zbiranja se uporabi le ena od obeh predlaganih različic izjave o varstvu osebnih podatkov.
(30)+ UL: prosimo, vstavite številko te uredbe.
(31)++ UL: prosimo, vstavite datum sprejetja te uredbe.
(32)
(33)
(34)
(35)
(36)+ UL: prosimo, vstavite številko te uredbe.
(37)++ UL: prosimo, vstavite datum sprejetja te uredbe.
(38)
(39)
(40)
(41)
(42)Neustrezno prečrtajte.
(43)+ UL: prosimo, vstavite številko te uredbe.
(44)++ UL: prosimo, vstavite datum sprejetja te uredbe.
(45)
(46)Javnosti bodo v spletnem registru Komisije na voljo le polna imena članov skupine organizatorjev, država prebivališča predstavnika ali, kadar je primerno, ime in država sedeža pravne osebe, elektronski naslovi kontaktnih oseb ter informacije v zvezi z viri podpore in financiranja. Posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, imajo pravico, da ugovarjajo objavi svojih osebnih podatkov zaradi nujnih legitimnih razlogov, ki izhajajo iz njihovih posebnih okoliščin.
(47)+ UL: prosimo, vstavite številko te uredbe.
(48)++ UL: prosimo, vstavite datum sprejetja te uredbe.
(49)
(50)Neustrezno prečrtajte.


Uvoz kulturnih dobrin ***I
PDF 228kWORD 75k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvozu kulturnih dobrin (COM(2017)0375 – C8-0227/2017 – 2017/0158(COD))
P8_TA-PROV(2019)0154A8-0308/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Parlamentu in Svetu (COM(2017)0375),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0227/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 19. decembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za mednarodno trgovino ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in mnenj Odbora za kulturo in izobraževanje ter Odbora za državljanske svoboščine in notranje zadeve (A8-0308/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(1);

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. marca 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o vnosu in uvozu predmetov kulturne dediščine

P8_TC1-COD(2017)0158


EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 207(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. februarja 2016 o boju proti financiranju terorizma, Sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 2. februarja 2016 o akcijskem načrtu za okrepitev boja proti financiranju terorizma ter Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta(3) bi bilo treba sprejeti skupna pravila o trgovini s tretjimi državami, da bi se zagotovila učinkovita zaščita pred nezakonito trgovino s predmeti kulturne dediščine in pred njihovo izgubo ali uničenjem, ohranjanje kulturne dediščine človeštva ter preprečevanje financiranja terorizma in pranja denarja s prodajo ukradenih predmetov kulturne dediščine kupcem v Uniji.

(2)  Izkoriščanje narodov in ozemelj lahko vodi v nezakonito trgovino s predmeti kulturne dediščine, zlasti kadar je taka nezakonita trgovina posledica oboroženih spopadov. V tej zvezi bi morala ta uredba upoštevati regionalne in lokalne značilnosti narodov in ozemelj, ne pa tržne vrednosti predmetov kulturne dediščine.

(3)  Predmeti kulturne dediščine so del kulturne dediščine in so pogosto velikega kulturnega, umetniškega, zgodovinskega in znanstvenega pomena. Kulturna dediščina predstavlja enega od osnovnih elementov civilizacije ter ima med drugim simbolno vrednost in je kulturni spomin človeštva. Bogati kulturno življenje vseh narodov ter združuje ljudi v skupnem spominu, poznavanju in razvoju civilizacije. Zato bi jo bilo treba zaščititi pred protipravno prisvojitvijo in krajo. Že vedno je prihajalo do kraj na arheoloških najdiščih, a zdaj je to doseglo industrijske razsežnosti in je skupaj s trgovanjem z nezakonito izkopanimi predmeti kulturne dediščine hudo kaznivo dejanje, ki povzroča veliko trpljenja tistim, ki jih to neposredno ali posredno prizadene. Nezakonita trgovina s predmeti kulturne dediščine v mnogih primerih prispeva k nasilni akulturaciji ali nasilni izgubi kulturne identitete, kraja predmetov kulturne dediščine pa med drugim vodi v razpad kultur. Dokler je mogoče dobičkonosno trgovati z nezakonito izkopanimi predmeti kulturne dediščine in se z njimi okoriščati brez večjih tveganj, se bodo takšna izkopavanja in kraje nadaljevala. Zaradi gospodarske in umetniške vrednosti predmetov kulturne dediščine je zanje povpraševanje na mednarodnem trgu veliko. Zaradi pomanjkanja odločnih mednarodnih pravnih ukrepov in neučinkovitega izvrševanja morebitnih ukrepov, ki obstajajo, pa ti predmeti prehajajo v sivo ekonomijo. Unija bi zato morala prepovedati vnos predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno izvoženi iz tretjih držav, na carinsko območje Unije, pri čemer bi bilo treba posebni poudarek nameniti predmetom kulturne dediščine iz tretjih držav, v katerih poteka oborožen spopad, zlasti kadar s temi predmeti kulturne dediščine nezakonito trgujejo teroristične organizacije ali druge kriminalne združbe. Ta splošna prepoved ne bi smela pomeniti sistematičnih kontrol, vendar pa bi bilo treba državam članicam dovoliti, da ukrepajo, kadar so na podlagi obveščevalne dejavnosti seznanjene glede sumljivih pošiljk, in sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi prestrežejo nezakonito izvoženi predmeti kulturne dediščine.

(4)  Zaradi različnih pravil, ki se uporabljajo v državah članicah glede uvoza predmetov kulturne dediščine na carinsko območje Unije, bi bilo treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi zlasti zagotovili, da za določen uvoz predmetov kulturne dediščine veljajo enotne kontrole ob njihovem vstopu na carinsko območje Unije, in sicer na podlagi obstoječih procesov, postopkov in upravnih orodij, katerih namen je doseči enotno izvajanje Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(4).

(5)  Varstvo predmetov kulturne dediščine, ki veljajo za nacionalno bogastvo držav članic, že urejata Uredba Sveta (ES) št. 116/2009(5) ter Direktiva 2014/60/EU Evropskega parlamenta in Sveta(6). Ta uredba se zato ne bi smela uporabljati za predmete kulturne dediščine, ki so bili ustvarjeni ali odkriti na carinskem območju Unije. Skupna pravila, ki jih uvaja ta uredba, bi morala zajemati carinsko obravnavo predmetov kulturne dediščine, ki niso predmeti kulturne dediščine Unije in ki vstopajo na carinsko območje Unije ▌. Relevantno carinsko območje za namene te uredbe bi moralo biti carinsko območje Unije v času uvoza.

(6)  Kontrolni ukrepi, ki jih je treba vzpostaviti v zvezi s prostimi conami ▌in tako imenovanimi prostocarinskimi območji ▌ bi morali imeti čim širše področje uporabe v smislu zadevnih carinskih postopkov, da bi preprečili izogibanje tej uredbi prek izkoriščanja teh prostih con, ki imajo potencial, da se uporabijo za nadaljnje širjenje nezakonite trgovine. Ti kontrolni ukrepi bi se torej morali nanašati ne le na predmete kulturne dediščine, ki se sprostijo v prosti promet, temveč tudi na predmete kulturne dediščine v posebnem carinskem postopku. Vendar pa področje uporabe ▌ne bi smelo presegati cilja preprečevanja vstopa nezakonito izvoženih predmetov kulturne dediščine na carinsko območje Unije. V skladu s tem sistematični kontrolni ukrepi zajemajo sprostitev v prosti promet in nekatere posebne carinske postopke, po katerih se lahko obravnavajo predmeti ob vstopu na carinsko območje Unije, izključevati pa bi morali tranzit.

(7)  Veliko tretjih držav in večina držav članic je seznanjenih z opredelitvami pojmov, ki se uporabljajo v Konvenciji Unesca o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih, podpisani 14. novembra 1970 v Parizu (v nadaljnjem besedilu: Konvencija Unesca iz leta 1970), h kateri je pristopilo veliko število držav članic, ter v Konvenciji UNIDROIT o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine, podpisani 24. junija 1995 v Rimu. ▌ Zato opredelitve pojmov, ki se uporabljajo v tej uredbi, temeljijo na navedenih opredelitvah pojmov.

(8)  Zakonitost izvoza predmetov kulturne dediščine bi bilo treba presoditi predvsem na podlagi zakonov in drugih predpisov države, v kateri so bili ti predmeti kulturne dediščine ustvarjeni ali odkriti ▌. Da pa ne bi nerazumno ovirali zakonite trgovine, bi bilo treba osebi, ki želi predmete kulturne dediščine uvoziti na carinsko območje Unije, v določenih primerih izjemoma dovoliti, da namesto tega dokaže zakonit izvoz iz druge tretje države, v kateri so se predmeti kulturne dediščine nahajali, preden so bili odpremljeni v Unijo. Ta izjema bi se morala uporabljati v primerih, ko države, v katerih so bili predmeti kulturne dediščine ustvarjeni ali odkriti, ni mogoče zanesljivo določiti, ali kadar so bili predmeti kulturne dediščine izvoženi pred začetkom veljavnosti Konvencije Unesca iz leta 1970, in sicer 24. aprila 1972. Da bi preprečili izogibanje tej uredbi s tem, da bi se nezakonito izvoženi predmeti kulturne dediščine pred njihovim uvozom v Unijo enostavno prenesli v drugo tretjo državo, bi se izjeme morale uporabljati, kadar so se predmeti kulturne dediščine več kot pet let nahajali v tretji državi za druge namene, kot so začasna uporaba, tranzit, ponovni izvoz ali pretovarjanje. Kadar te pogoje izpolnjuje več kot ena država, bi morala biti relevantna država zadnja izmed teh držav pred vnosom predmetov kulturne dediščine na carinsko območje Unije.

(9)  V členu 5 Konvencije Unesca iz leta 1970 se države pogodbenice poziva k ustanovitvi ene ali več nacionalnih služb za zaščito predmetov kulturne dediščine pred nezakonitim uvozom, izvozom in prenosom lastninske pravice. Take nacionalne službe bi morale imeti zadostno število kvalificiranega osebja za zagotavljanje omenjene zaščite v skladu z navedeno konvencijo in bi morale tudi omogočati potrebno dejavno sodelovanje med pristojnimi organi držav članic, ki so pogodbenice navedene konvencije, na področju varnosti in boja proti nezakonitemu uvozu predmetov kulturne dediščine, zlasti iz območij, na katerih potekajo oboroženi spopadi.

(10)  Da se trgovina s predmeti kulturne dediščine prek zunanjih meja Unije ne bi nesorazmerno ovirala, bi se morala ta uredba uporabljati le za predmete kulturne dediščine, ki presegajo določeno starostno mejo, ki je določena v tej uredbi. Primerno se zdi tudi določiti finančni prag, da se predmeti kulturne dediščine nižje vrednosti izvzamejo iz uporabe pogojev in postopkov za uvoz na carinsko ozemlje Unije. S temi pragi se bo zagotovilo, da so ukrepi iz te uredbe osredotočeni na tiste predmete kulturne dediščine, ki so najpogosteje tarča tatov na konfliktnih območjih, pri čemer pa niso izključeni drugi predmeti, ki morajo biti predmet kontrole za zagotavljanje varstva kulturne dediščine.

(11)  V okviru nadnacionalne ocene tveganja v zvezi s tveganji pranja denarja in financiranja terorizma, ki vplivajo na notranji trg, je bila nezakonita trgovina z ukradenimi predmeti kulturne dediščine identificirana kot možen vir dejavnosti financiranja terorizma in pranja denarja .

(12)  Ker so nekatere kategorije predmetov kulturne dediščine, in sicer arheološki predmeti in sestavni deli spomenikov, ▌še posebej izpostavljene kraji in uničevanju, se zdi potrebno uvesti sistem strožjega nadzora, preden se jim dovoli vstop na carinsko območje Unije. V takem sistemu bi bilo treba pred sprostitvijo predmetov kulturne dediščine v prosti promet v Unijo ali njihovim dajanjem v posebni carinski postopek, ki ni tranzit, predložiti dovoljenje za uvoz, ki ga je izdal pristojni organ države članice ▌. Osebe, ki želijo pridobiti tako dovoljenje, bi morale biti zmožne dokazati, da so bili predmeti kulturne dediščine zakonito izvoženi iz države ▌, v kateri so bili ustvarjeni ali odkriti, in sicer s predložitvijo ustreznih podpornih dokumentov in dokazil, kot so izvozna potrdila, ▌dokazila o lastništvu, računi, prodajne pogodbe, potrdila o zavarovanju, prevozne listine in izvedenske cenitve. Pristojni organi držav članic bi morali na podlagi popolnih in točnih zahtevkov brez nepotrebnega odlašanja odločiti, ali bodo izdali dovoljenje. Vsa uvozna dovoljenja bi bilo treba hraniti v elektronskem sistemu.

(13)  Ikona je upodobitev verske osebnosti ali verskega dogodka. Izdelana je lahko v različnih materialih in velikostih ter je lahko v obliki spomenika ali prenosna. V primerih, kadar je bila ikona nekoč na primer del notranjosti cerkve, samostana, kapele, bodisi kot samostojen element ali kot del arhitekturnega sestava, na primer ikonostasa ali stojala za ikone, je bistven in neločljiv del bogoslužja in liturgičnega življenja ter bi jo bilo treba obravnavati kot sestavni del verskega spomenika, ki je bil razstavljen. Tudi v primerih, kadar specifičen spomenik, katerega del je bila ikona, ni znan, obstajajo pa dokazi, da je bila nekoč sestavni del spomenika, zlasti kadar so prisotni znaki ali elementi, na podlagi katerih lahko sklepamo, da je bila nekoč del ikonostasa ali stojala za ikone, bi morala biti ikona še vedno zajeta v kategoriji „predmeti, ki so sestavni deli razstavljenih umetniških ali zgodovinskih spomenikov ali arheoloških najdišč, ki so bili razstavljeni“, navedeni v Prilogi.

(14)  Glede na posebno naravo predmetov kulturne dediščine je vloga carinskih organov nadvse pomembna in omogočiti bi jim bilo treba, da po potrebi od deklaranta zahtevajo dodatne informacije in s fizičnim pregledom preučijo predmete kulturne dediščine.

(15)  Za kategorije predmetov kulturne dediščine, za uvoz katerih ni potrebno uvozno dovoljenje, bi morale osebe, ki želijo uvoziti te predmete na carinsko območje Unije, z izjavo potrditi njihov zakonit izvoz iz tretje države in prevzeti odgovornost zanj ter zagotoviti zadostne informacije, na podlagi katerih lahko carinski organi te predmete kulturne dediščine identificirajo. Za poenostavitev postopka in zaradi pravne varnosti bi bilo treba informacije o predmetih kulturne dediščine zagotoviti z uporabo standardiziranega dokumenta. Za opis predmetov kulturne dediščine bi lahko uporabljali standard identifikacije predmeta, ki ga priporoča Unesco. Imetnik predmetov bi moral te podrobnosti zabeležiti v elektronskem sistemu, da se carinskim organom olajša identifikacija, omogoči analiza tveganja in ciljno usmerjene kontrole ter zagotovi sledljivost predmetov kulturne dediščine, potem ko vstopijo na notranji trg.

(16)  V okviru enotnega okenca EU za carino bi Komisija morala biti odgovorna za vzpostavitev centraliziranega elektronskega sistema za vložitev zahtevkov za uvozna dovoljenja in izjave uvoznikov ter tudi shranjevanje in izmenjavo informacij med organi držav članic, zlasti v zvezi z izjavami uvoznikov in uvoznimi dovoljenji.

(17)  Treba bi bilo omogočiti, da obdelava podatkov v skladu s to uredbo zajema tudi osebne podatke, tako obdelavo pa bi bilo treba izvajati v skladu s pravom Unije. Države članice in Komisija bi morale osebne podatke obdelovati samo za namene te uredbe ali v ustrezno utemeljenih okoliščinah za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem. Vsako zbiranje, razkritje, posredovanje, sporočanje in drugo obdelovanje osebnih podatkov v okviru področja uporabe te uredbe bi moralo potekati v skladu z zahtevami uredb (EU) 2016/679(7) in (EU) 2018/1725(8) Evropskega parlamenta in Sveta. Pri obdelavi osebnih podatkov za namene te uredbe bi bilo treba upoštevati tudi pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz člena 8 Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravico do varstva osebnih podatkov iz členov 7 oziroma 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(18)  Za predmete kulturne dediščine, ki niso bili ustvarjeni ali odkriti na carinskem območju Unije, a so bili izvoženi kot blago Unije, se ne bi smela zahtevati predložitev uvoznega dovoljenja ali izjave uvoznika, kadar so vrnjeni na to območje kot vrnjeno blago v smislu Uredbe (EU) št. 952/2013.

(19)  Predložitev uvoznega dovoljenja ali izjave uvoznika se prav tako ne bi smela zahtevati za začasni uvoz predmetov kulturne dediščine za namene izobraževanja, znanosti, ohranjanja, restavriranja, razstavljanja, digitalizacije, uprizoritvene umetnosti, raziskav akademskih ustanov ali za namen sodelovanja med muzeji ali podobnimi ustanovami.

(20)  Za hrambo predmetov kulturne dediščine iz držav, v katerih potekajo oboroženi spopadi ali ki so jih prizadele naravne nesreče, izključno z namenom iskanja zatočišča za zagotovitev njihovega varnega hranjenja in ohranitve s strani ali pod nadzorom javnega organa, se ne bi smela zahtevati predložitev uvoznega dovoljenja ali izjave uvoznika

(21)  Da se olajša predstavitev predmetov kulturne dediščine na trgovskih sejmih umetnin, uvozno dovoljenje ne bi smelo biti potrebno, kadar so predmeti kulturne dediščine v postopku začasnega uvoza v smislu člena 250 Uredbe (EU) št. 952/2013 in kadar je bila namesto uvoznega dovoljenja predložena izjava uvoznika. Vendar pa bi bilo treba zagotoviti uvozno dovoljenje, kadar taki predmeti kulturne dediščine po sejmu umetnin ostanejo v Uniji.

(22)  Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje podrobnih ureditev za predmete kulturne dediščine, ki so vrnjeno blago, ali za začasni uvoz predmetov kulturne dediščine na carinskem območju Unije in njihovo varno hranjenje, predlog zahtevkov za izdajo uvoznega dovoljenja in obrazcev za izdajo uvoznega dovoljenja ter predlog izjav uvoznika in njihovo spremno dokumentacijo, pa tudi nadaljnja postopkovna pravila o njihovi predložitvi in obdelavi. Na Komisijo bi bilo treba prenesti tudi izvedbena pooblastila za pripravo vzpostavitve elektronskega sistema za vložitev zahtevkov za uvozna dovoljenja in izjav uvoznikov ter za shranjevanje in izmenjavo informacij med državami članicami. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(9).

(23)  Da bi pri organizaciji usposabljanj, dejavnosti za krepitev zmogljivosti in kampanj ozaveščanja zagotovili učinkovito usklajevanje in preprečili podvajanje prizadevanj ter da bi po potrebi naročili ustrezne raziskave in poskrbeli za razvoj standardov, bi morale Komisija in države članice sodelovati z mednarodnimi organizacijami in organi, kot so Unesco, Interpol, Europol, Svetovna carinska organizacija, Mednarodni center za študij varstva in restavriranja kulturnih dobrin in Mednarodni muzejski svet (ICOM).

(24)  V podporo učinkovitemu izvajanju te uredbe in za zagotovitev podlage za njeno ocenjevanje v prihodnosti bi morale države članice in Komisija elektronsko zbirati in deliti relevantne informacije o trgovinskih tokovih predmetov kulturne dediščine. Zaradi preglednosti in javnega nadzora bi bilo treba čim več informacij objaviti. Trgovinskih tokov predmetov kulturne dediščine ni mogoče učinkovito spremljati samo na podlagi njihove vrednosti ali teže. Nujno je, da se elektronsko zbirajo informacije o številu prijavljenih kosov. Ker v kombinirani nomenklaturi za predmete kulturne dediščine niso določene dodatne merske enote, je treba zahtevati, da se prijavi število kosov.

(25)  Strategija in akcijski načrt EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju sta med drugim namenjena krepitvi zmogljivosti carinskih organov za večjo odzivnost na tveganja na področju predmetov kulturne dediščine. Uporabljati bi bilo treba skupni okvir za obvladovanje tveganja, določen v Uredbi (EU) št. 952/2013, ter ustrezne informacije v zvezi s tveganjem bi bilo treba izmenjevati med carinskimi organi.

(26)  Da bi izkoristili strokovno znanje mednarodnih organizacij in organov, dejavnih na kulturnem področju, in njihove izkušnje v zvezi z nezakonito trgovino s predmeti kulturne dediščine, bi bilo treba priporočila in smernice, ki jih te organizacije in organi izdajo, upoštevati pri opredelitvi tveganj, povezanih s predmeti kulturne dediščine, v skupnem okviru za obvladovanje tveganja. Zlasti bi morali rdeči seznami, ki jih objavi ICOM, služiti kot smernice za opredelitev teh tretjih držav, katerih dediščina je najbolj v nevarnosti, in predmetov, ki se iz teh držav izvažajo in ki naj bi bili pogosteje predmet nezakonite trgovine.

(27)  Treba je vzpostaviti kampanje ozaveščanja, usmerjene v kupce predmetov kulturne dediščine, glede tveganj, povezanih z nezakonito trgovino, in pomagati udeležencem na trgu pri razumevanju in uporabi te uredbe. Države članice bi morale k razširjanju teh informacij pritegniti ustrezne nacionalne kontaktne točke in druge službe za informiranje.

(28)  Komisija bi morala zagotoviti, da je mikro-, malim in srednjim podjetjem (MSP) zagotovljena ustrezna tehnična pomoč, in olajšati posredovanje informacij tem podjetjem, da bi se ta uredba učinkovito izvajala. MSP s sedežem v Uniji, ki uvažajo predmete kulturne dediščine, bi zato morala izkoristiti sedanje in prihodnje programe Unije, namenjene podpiranju konkurenčnosti malih in srednjih podjetij.

(29)  Za spodbujanje spoštovanja določb in odvračanje od izogibanja tem določbam bi morale države članice uvesti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za nespoštovanje določb te uredbe ter o njih obvestiti Komisijo. Kazni, ki jih uvedejo države članice za kršitve te uredbe, bi morale imeti enakovreden odvračilni učinek po vsej Uniji.

(30)  Države članice bi morale zagotoviti, da carinski organi in pristojni organi soglašajo z ukrepi iz člena 198 Uredbe (EU) št. 952/2013. Podrobnosti teh ukrepov bi morale biti urejene v nacionalnem pravu.

(31)  Komisija bi morala nemudoma sprejeti pravila za izvajanje te uredbe, zlasti pravila v zvezi z ustreznimi elektronskimi standardiziranimi obrazci, ki se uporabijo za predložitev zahtevka za izdajo uvoznega dovoljenja ali za pripravo izjave uvoznika, in zatem v najkrajšem možnem času vzpostaviti elektronski sistem. Uporabo določb v zvezi z uvoznimi dovoljenji in izjavami uvoznikov bi bilo treba ustrezno odložiti.

(23)  V skladu z načelom sorazmernosti je potrebno in primerno, da se za doseganje osnovnih ciljev te uredbe določijo pravila o vnosu ter pogojih in postopkih za uvoz predmetov kulturne dediščine na carinsko območje Unije. V skladu s členom 5(4) Pogodbe o Evropski uniji ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.  V tej uredbi so določeni pogoji za vnos predmetov kulturne dediščine ter pogoji in postopki za uvoz predmetov kulturne dediščine za namene varovanja kulturne dediščine človeštva in preprečevanja nezakonite trgovine s predmeti kulturne dediščine, zlasti kadar bi lahko takšna nezakonita trgovina prispevala k financiranju terorizma.

2.  Ta uredba se ne uporablja za predmete kulturne dediščine, ki so bili ustvarjeni ali odkriti na carinskem območju Unije.

Člen 2

Opredelitev pojmov

▌V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „predmeti kulturne dediščine“ pomeni vsak predmet, ki je pomemben z vidika arheologije, predzgodovine, zgodovine, književnosti, umetnosti ali znanosti, kot je navedeno v Prilogi;

(2)   „vnos predmetov kulturne dediščine“ pomeni vsak vstop predmetov kulturne dediščine, ki so predmet carinskega nadzora ali carinske kontrole na carinskem območju Unije v skladu z Uredbo (EU) št. 952/2013, na carinsko območje Unije;

(3)  „uvoz predmetov kulturne dediščine“ pomeni:

(a)  sprostitev predmetov kulturne dediščine v prosti promet, kot je navedeno v členu 201 Uredbe (EU) št. 952/2013, ali

(b)  dajanje predmetov kulturne dediščine v eno od naslednjih kategorij posebnih ▌postopkov iz člena ▌210 Uredbe (EU) št. 952/2013:

(i)  hramba, kar zajema carinsko skladiščenje in proste cone;

(ii)  določena raba, kar zajema začasen uvoz in posebno rabo;

(iii)  aktivno oplemenitenje;

(4)  „imetnik dobrin“ pomeni imetnika blaga, kot je opredeljen v točki (34) člena 5 Uredbe (EU) št. 952/2013;

(5)  „pristojni organi“ pomeni javne organe, ki jih države članice določijo za izdajo uvoznih dovoljenj.

Člen 3

Vnos in uvoz predmetov kulturne dediščine

1.  Vnos predmetov kulturne dediščine iz dela A Priloge, ki so bili z ozemlja države, v kateri so bili ustvarjeni ali odkriti, odstranjeni v nasprotju z zakoni in drugimi predpisi te države, je prepovedan.

Carinski organi in pristojni organi sprejmejo vse ustrezne ukrepe, kadar gre za poskus vnosa predmetov kulturne dediščine, kot je naveden v prvem pododstavku.

2.  Uvoz predmetov kulturne dediščine, navedenih v delih B in C Priloge je dovoljen le ob zagotovitvi:

(a)  uvoznega dovoljenja, izdanega v skladu s členom 4, ali

(b)  izjave uvoznika, predložene v skladu s členom 5.

3.  Uvozno dovoljenje ali izjava uvoznika iz odstavka 2 tega člena se carinskim organom predloži v skladu s členom 163 Uredbe (EU) št. 952/2013. Če se predmeti kulturne dediščine dajo v postopek proste cone, imetnik predmetov zagotovi uvozno dovoljenje ali izjavo uvoznika ob predložitvi predmetov v skladu s točkama (a) in (b) člena 245(1) Uredbe (EU) št. 952/2013.

4.  Odstavek 2 tega člena se ne uporablja za:

(a)  predmeti kulturne dediščine, ki so vrnjeno blago v smislu člena 203 Uredbe (EU) št. 952/2013;

(b)  uvoz predmetov kulturne dediščine z izključnim namenom zagotovitve njihovega varnega hranjenja s strani ali pod nadzorom javnega organa in z namenom vrnitve teh predmetov kulturne dediščine v ustreznih okoliščinah;

(c)  začasni uvoz predmetov kulturne dediščine v smislu člena 250 Uredbe (EU) št. 952/2013 na carinsko območje Unije za namene izobraževanja, znanosti, ohranjanja, restavriranja, razstavljanja, digitalizacije, uprizoritvene umetnosti, raziskav akademskih ustanov ali za namen sodelovanja med muzeji ali podobnimi ustanovami.

5.  Uvozno dovoljenje za predmete kulturne dediščine, ki so bili dani v postopek začasnega uvoza v smislu člena 250 Uredbe (EU) št. 952/2013, ni potrebno, kadar bodo takšni predmeti predstavljeni na trgovskih sejmih umetnin. V takšnih primerih se predloži izjava uvoznika v skladu s postopkom iz člena 5 te uredbe.

Vendar, če so ti predmeti kulturne dediščine naknadno dani v drug carinski postopek iz točke (3) člena 2 te uredbe, je potrebno uvozno dovoljenje, izdano v skladu s členom 4 te uredbe.

6.  Komisija z izvedbenimi akti določi podrobne ureditve za predmete kulturne dediščine, ki so vrnjeno blago, za uvoz predmetov kulturne dediščine zaradi njihovega varnega hranjenja in za začasni uvoz predmetov kulturne dediščine, kot je določeno v odstavkih 4 in 5 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 13(2).

7.  Odstavek 2 tega člena ne posega v druge ukrepe, ki jih Unija sprejme v skladu s členom 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

8.  Ob predložitvi carinske deklaracije za uvoz predmetov kulturne dediščine, ki so navedeni v delih B in C Priloge, se število kosov navede z uporabo dodatne merske enote, kot je določena v navedeni prilogi. Kadar se predmeti kulturne dediščine dajo v postopek proste cone, imetnik predmetov navede število kosov ob predložitvi predmetov v skladu s točkama (a) in (b) člena 245(1) Uredbe (EU) št. 952/2013.

Člen 4

Uvozno dovoljenje

1.   Za uvoz predmetov kulturne dediščine, navedenih v delu B Priloge, razen tistih iz člena 3(4) in (5), se zahteva uvozno dovoljenje. To uvozno dovoljenje izda pristojni organ države članice, v kateri so predmeti kulturne dediščine prvič dani v enega od carinskih postopkov iz točke (3) člena 2.

2.  Uvozna dovoljenja, ki jih izdajo pristojni organi države članice v skladu s tem členom, veljajo v vsej Uniji.

3.  Uvozno dovoljenje, izdano v skladu s tem členom, ne pomeni dokaza zakonitega izvora ali lastništva zadevnih predmetov kulturne dediščine.

4.  Imetnik dobrin za uvozno dovoljenje zaprosi pri pristojnem organu države članice iz odstavka 1 tega člena, in sicer prek elektronskega sistema iz člena 8. Zahtevku se priložijo vse dokazilne listine in informacije, ki dokazujejo, da so bili zadevni predmeti kulturne dediščine izvoženi iz države ▌, v kateri so bili ustvarjeni ali odkriti, v skladu z zakoni in drugimi predpisi te države, ali ki dokazujejo, da v času, ko so bili zadevni predmeti izneseni z ozemlja te države, slednja ni imela tovrstnih zakonov in drugih predpisov. ▌

Z odstopanjem od prvega pododstavka se lahko zahtevku namesto tega priložijo vse dokazilne listine in informacije, ki dokazujejo, da so bili zadevni predmeti kulturne dediščine izvoženi v skladu z zakoni in drugimi predpisi zadnje države, v kateri so se nahajali več kot pet let in za druge namene, kot so začasna uporaba, tranzit, ponovni izvoz ali pretovarjanje, v naslednjih primerih:

(a)  države, v kateri so bili predmeti kulturne dediščine ustvarjeni ali odkriti, ni mogoče zanesljivo določiti, ali

(b)  predmeti kulturne dediščine so bili iz države, v kateri so bili ustvarjeni ali odkriti, izneseni pred 24. aprilom 1972.

5.  Dokazila o tem, da so bili zadevni predmeti kulturne dediščine izvoženi v skladu z odstavkom 4, se morajo zagotoviti v obliki izvoznih potrdil ali izvoznih dovoljenj, kadar je zadevna država uvedla tovrstne listine za izvoz predmetov kulturne dediščine v času izvoza.

6.  Pristojni organ ▌preveri, ali je zahtevek popoln. Morebitne manjkajoče ali dodatne informacije ali listine od vložnika zahteva v 21 dneh od prejema zahtevka.

7.  V 90 dneh od prejema popolnega zahtevka ga pristojni organ pregleda in se odloči, ali izda uvozno dovoljenje ali pa zahtevek zavrne. ▌

Pristojni organ zahtevek zavrne, kadar:

(a)  ima informacije ali utemeljene razloge za sum, da so bili predmeti kulturne dediščine odstranjeni z ozemlja države, v kateri so bili ustvarjeni ali odkriti, v nasprotju z zakoni in drugimi predpisi te države;

(b)   dokazila, ki se zahtevajo z odstavkom 4, niso bila predložena;

(c)   ima informacije ali utemeljene razloge za sum, da imetnik predmetov le-teh ni pridobil zakonito, ali

(d)  je bil obveščen, da obstajajo nerešeni zahtevki za vrnitev predmetov kulturne dediščine, s strani organov države, v kateri so bili le-ti ustvarjeni ali odkriti.

8.  Če se zahtevek zavrne, se upravna odločba iz odstavka 7 skupaj z utemeljitvijo in informacijami o pritožbenem postopku nemudoma sporoči vložniku.

9.  Kadar je vložen zahtevek za uvozno dovoljenje, ki se nanaša na predmete kulturne dediščine, za katere je bil tak zahtevek že zavrnjen, vložnik o predhodni zavrnitvi obvesti pristojni organ, pri katerem je vložil zahtevek.

10.  Kadar država članica zavrne zahtevek, to zavrnitev in razloge zanjo sporoči drugim državam članicam in Komisiji prek elektronskega sistema iz člena 8.

11.  Države članice nemudoma določijo pristojne organe za izdajo uvoznih dovoljenj v skladu s tem členom. Države članice Komisiji sporočijo podrobne podatke o pristojnih organih in vse spremembe v zvezi z njimi.

Komisija podrobne podatke o pristojnih organih in vse spremembe v zvezi z njimi objavi v seriji „C“ Uradnega lista Evropske unije.

12.  Komisija z izvedbenimi akti določi predlogo in format zahtevka za izdajo uvoznega dovoljenja in navede morebitne dokazilne listine, ki dokazujejo zakonit izvor zadevnih predmetov kulturne dediščine, ter postopkovna pravila za predložitev in obdelavo takega zahtevka. Pri določitvi teh elementov si Komisija prizadeva, da bi pristojni organi postopke za izdajo uvoznih dovoljenj uporabljali enotno. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 13.

Člen 5

Izjava uvoznika

1.   Za uvoz predmetov kulturne dediščine, navedenih v delu C Priloge, je potrebna izjava uvoznika, ki jo imetnik dobrin predloži prek elektronskega sistema iz člena 8.

2.  Izjava uvoznika zajema:

(a)  deklaracijo, ki jo podpiše imetnik predmetov in v kateri navaja, da so bili predmeti kulturne dediščine izvoženi iz države ▌, v kateri so bili ustvarjeni ali odkriti, v skladu z zakoni in drugimi predpisi te države v času, ko so bili izneseni z njenega ozemlja, ter

(b)   standardiziran dokument, v katerem so zadevni predmeti kulturne dediščine dovolj natančno opisani, da jih lahko ▌organi identificirajo ter opravijo analizo tveganja in ciljno usmerjene kontrole.

Z odstopanjem od točke (a) prvega pododstavka je lahko v deklaraciji namesto tega navedeno, da so bili zadevni predmeti kulturne dediščine izvoženi v skladu z zakoni in drugimi predpisi zadnje države, v kateri so se nahajali več kot pet let in za druge namene, kot so začasna uporaba, tranzit, ponovni izvoz ali pretovarjanje, v naslednjih primerih:

(a)  države, v kateri so bili predmeti kulturne dediščine ustvarjeni ali odkriti, ni mogoče zanesljivo določiti, ali

(b)  predmeti kulturne dediščine so bili iz države, v kateri so bili ustvarjeni ali odkriti, izneseni pred 24. aprilom 1972.

3.  Komisija z izvedbenimi akti določi standardizirano predlogo in format izjave uvoznika ter postopkovna pravila za njeno predložitev in navede morebitne dokazilne listine, ki dokazujejo zakonit izvor zadevnih predmetov kulturne dediščine, ki bi jih imetnik predmetov moral imeti, in pravila o obdelavi izjave uvoznika. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 13(2).

Člen 6

Pristojni carinski uradi

▌Države članice lahko omejijo število carinskih uradov, pristojnih za uvoz predmetov kulturne dediščine, ki jih ureja ta uredba. Kadar države članice uporabijo to omejitev, Komisiji sporočijo podrobne podatke o teh carinskih uradih in vse spremembe v zvezi z njimi.

Komisija podrobne podatke o pristojnih carinskih uradih in vse spremembe v zvezi z njimi objavi v seriji „C“ Uradnega lista Evropske unije.

Člen 7

Upravno sodelovanje

▌Države članice za namene izvajanja te uredbe zagotovijo sodelovanje med svojimi carinskimi organi in s pristojnimi organi iz člena 4.

Člen 8

Uporaba elektronskega sistema ▌

1.  Shranjevanje in izmenjava informacij med organi držav članic, zlasti v zvezi z uvoznimi dovoljenji in izjavami uvoznikov, se izvajata prek centraliziranega elektronskega sistema.

Če začasno odpove elektronski sistem, se lahko začasno uporabljajo druga sredstva za shranjevanje in izmenjavo informacij.

2.  Komisija z izvedbenimi akti določi ▌:

(a)  ureditve za vzpostavitev, delovanje in vzdrževanje elektronskega sistema iz odstavka 1;

(b)  podrobna pravila v zvezi s predložitvijo, obdelavo, shranjevanjem in izmenjavo informacij med organi držav članic prek elektronskega sistema ali drugih sredstev iz odstavka 1.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 13(2) do … [dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe].

Člen 9

Vzpostavitev elektronskega sistema

Komisija vzpostavi elektronski sistem iz člena 8. Elektronski sistem začne delovati najpozneje štiri leta po začetku veljavnosti prvega od izvedbenih aktov iz člena 8(2).

Člen 10

Varstvo osebnih podatkov in obdobja hrambe podatkov

1.  Carinski organi in pristojni organi držav članic delujejo kot upravljavci osebnih podatkov, pridobljenih v skladu s členi 4, 5 in 8.

2.  Obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe se izvaja samo za namen, določen v členu 1(1).

3.  Do osebnih podatkov, pridobljenih v skladu s členi 4, 5 in 8, dostopa samo ustrezno pooblaščeno osebje organov, taki osebni podatki pa so ustrezno zaščiteni pred nepooblaščenim dostopom ali sporočanjem. Podatki se ne smejo razkriti ali sporočiti brez izrecnega pisnega dovoljenja organa, ki je podatke prvotno pridobil. Vendar tako dovoljenje ni potrebno, kadar morajo organi navedene podatke razkriti ali sporočiti v skladu z veljavnimi pravnimi določbami zadevne države članice, zlasti v povezavi s sodnimi postopki.

4.  Organi hranijo osebne podatke, pridobljene v skladu s členi 4, 5 in 8, 20 let od datuma, ko so bili podatki pridobljeni. Po izteku tega obdobja se navedeni osebni podatki zbrišejo.

Člen 11

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe ▌, in sprejmejo vse potrebne ukrepe ▌ za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Do … [18 mesecev po datumu začetka uporabe te uredbe] države članice Komisijo uradno obvestijo o pravilih o kaznih, ki se uporabljajo za vnos predmetov kulturne dediščine v nasprotju s členom 3(1), in o povezanih ukrepih.

Do … [šest let po datumu začetka uporabe te uredbe] države članice Komisijo uradno obvestijo o pravilih o kaznih, ki se uporabljajo za druge kršitve te uredbe, zlasti za dajanje lažnih izjav in predložitev lažnih informacij, in o povezanih ukrepih.

Države članice Komisijo nemudoma uradno obvestijo o vsakršni naknadni spremembi, ki vpliva na navedena pravila.

Člen 12 ▌

Sodelovanje s tretjimi državami

Komisija lahko v zvezi z vprašanji, ki so zajeta v njenih dejavnostih, in kolikor je to potrebno za izpolnitev njenih nalog iz te uredbe, v sodelovanju z državami članicami organizira dejavnosti usposabljanja in krepitve zmogljivosti, namenjene tretjim državam.

Člen 13

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor, ustanovljen s členom 8 Uredbe Sveta (ES) št. 116/2009. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 14

Poročanje in ocenjevanje

1.  Države članice Komisiji zagotovijo informacije o izvajanju te uredbe. ▌

Komisija v ta namen državam članicam pošlje ustrezne vprašalnike. Države članice imajo na voljo šest mesecev od prejema vprašalnika, da zahtevane informacije sporočijo Komisiji.

2.  V treh letih po datumu, na katerega se začne v celoti uporabljati ta uredba in nato vsakih pet let, Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju te uredbe To poročilo je javno dostopno in vključuje ustrezne statistične informacije na ravni Unije in nacionalni ravni, kot sta število izdanih uvoznih dovoljenj, zavrnjenih zahtevkov in predloženih izjav uvoznikov. Vsebuje preučitev praktičnega izvajanja, vključno z učinkom na gospodarske subjekte Unije, zlasti na MSP.

3.  Do … [dvanajst mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe] in nato vsakih 12 mesecev dokler ni vzpostavljen elektronski sistem iz člena 9 Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o napredku pri sprejemanju izvedbenih aktov, kot je določeno v členu 8(2), ter pri vzpostavljanju elektronskega sistema iz člena 9.

Člen 15

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 16

Uporaba

1.  Ta uredba se uporablja od datuma začetka veljavnosti.

2.  Ne glede na odstavek 1 se:

(a)  člen 3(1) uporablja od ... [18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe];

(b)  člen 3(2) do (5), (7) in (8), člen 4(1) do (10), člen 5(1) in (2) ter člen 8(1) uporabljajo od datuma začetka delovanja elektronskega sistema iz člena 8 ali najpozneje od … [šest let po datumu začetka veljavnosti te uredbe]. Komisija datum, na katerega so izpolnjeni pogoji iz tega odstavka, objavi v seriji „C“ Uradnega lista Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V …,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA

Del A. Predmeti kulturne dediščine, zajeti v členu 3(1)

(a)  redke zbirke in primerki živalstva, rastlinstva, mineralov in anatomije ter predmetov paleontološkega izvora;

(b)  predmeti, ki so povezani z zgodovino, vključno z zgodovino znanosti in tehnike ter vojaško in družbeno zgodovino, življenjem narodnih voditeljev, mislecev, znanstvenikov in umetnikov ter dogodki, pomembnimi za narod;

(c)  najdbe, pridobljene z arheološkimi izkopavanji (dovoljenimi ali nedovoljenimi) ali z naključnimi arheološkimi odkritji na kopnem ali pod vodo;

(d)  predmeti, ki so sestavni deli umetniških ali zgodovinskih spomenikov ali arheoloških najdišč, ki so bili razstavljeni(10);

(e)  antikvitete, stare več kot sto let, kot so napisi, novci in gravirani pečati;

(f)  predmeti etnološkega pomena;

(g)  umetnostni predmeti, kot so:

(i)  slike in risbe, ki so v celoti ročni izdelek na kakršni koli podlagi in iz kakršnega koli materiala (razen izdelkov industrijskega oblikovanja in ročno okrašenih izdelkov umetne obrti);

(ii)  izvirna umetniška dela plastike in kiparstva iz kakršnega koli materiala;

(iii)  izvirna grafična dela, odtisi in litografije;

(iv)  izvirni umetniški asemblaži in instalacije iz kakršnega koli materiala;

(h)  redki rokopisi in inkunabule,

(i)  stare knjige, dokumenti in publikacije posebnega pomena (zgodovinskega, umetniškega, znanstvenega, literarnega itn.), posamezno ali v zbirkah;

(j)  poštne, taksne ali druge podobne znamke, posamezno ali v zbirkah;

(k)  arhivi, vključno z zvočnimi, fotografskimi in filmskimi arhivi;

(l)  pohištvo, staro več kot sto let, in stara glasbila

Del B. Predmeti kulturne dediščine, zajeti v členu 4

Kategorije predmetov kulturne dediščine v skladu z delom A

Poglavje, tarifna številka ali tarifna podštevilka kombinirane nomenklature (KN)

Najnižja starostna meja

Najnižji finančni prag (carinska vrednost)

Dodatne merske enote

(c)  najdbe, pridobljene z arheološkimi izkopavanji (vključno z dovoljenimi in nedovoljenimi) ali z naključnimi arheološkimi odkritji na kopnem ali pod vodo;

ex 9705; ex 9706

stare več kot 250 let

katere koli vrednosti

število kosov (p/st)

(d)  predmeti, ki so sestavni deli umetniških ali zgodovinskih spomenikov ali arheoloških najdišč, ki so bili razstavljeni(11);

ex 9705; ex 9706

stari več kot 250 let

katere koli vrednosti

število kosov (p/st)

Del C. Predmeti kulturne dediščine, zajeti v členu 5

Kategorije predmetov kulturne dediščine v skladu z delom A

Poglavje, tarifna številka ali tarifna podštevilka kombinirane nomenklature (KN)

Najnižja starostna meja

Najnižji finančni prag (carinska vrednost)

Dodatne merske enote

(a)  redke zbirke in primerki živalstva, rastlinstva, mineralov in anatomije ter predmetov paleontološkega izvora;

ex 9705

stari več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

(b)  predmeti, ki so povezani z zgodovino, vključno z zgodovino znanosti in tehnike ter vojaško in družbeno zgodovino, življenjem narodnih voditeljev, mislecev, znanstvenikov in umetnikov ter dogodki, pomembnimi za narod;

ex 9705

stari več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

(e)  antikvitete, kot so napisi, novci in gravirani pečati;

ex 9706

stare več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

(f)  predmeti etnološkega pomena;

ex 9705

stari več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

(g)  umetnostni predmeti, kot so:

 

(i)  slike in risbe, ki so v celoti ročni izdelek na kakršni koli podlagi in iz kakršnega koli materiala (razen izdelkov industrijskega oblikovanja in ročno okrašenih izdelkov umetne obrti);

ex 9701

stare več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

(ii)  izvirna umetniška dela plastike in kiparstva iz kakršnega koli materiala;

ex 9703

stari več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

(iii)  izvirna grafična dela, odtisi in litografije;

▌ex 9702;

stari več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

(iv)  izvirni umetniški asemblaži in instalacije iz kakršnega koli materiala;

ex 9701

stari več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

(h)  redki rokopisi in inkunabule ▌

ex 9702; ex 9706 ▌

stari več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

(i)  stare knjige, dokumenti in publikacije posebnega pomena ▌

(zgodovinskega, umetniškega, znanstvenega, literarnega itn.) posamezno ali v zbirkah;

ex 9705; ex 9706

stari več kot 200 let

18 000 EUR ali več za posamezen kos

število kosov (p/st)

______________________

(1) To stališče nadomesti spremembe, sprejete 25. oktobra 2018 (Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0418).
(2)Stališče Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019.
(3)Direktiva (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o boju proti terorizmu in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ ter o spremembi Sklepa Sveta 2005/671/PNZ (UL L 88, 31.3.2017, str. 6).
(4)Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L 269, 10.10.2013, str. 1).
(5)Uredba Sveta (ES) št. 116/2009 z dne 18. decembra 2008 o izvozu predmetov kulturne dediščine (UL L 39, 10.2.2009, str. 1).
(6)Direktiva 2014/60/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno odstranjeni z ozemlja države članice, in o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL L 159, 28.5.2014, str. 1).
(7)Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
(8)Uredba (EU) 2018/1725 Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).
(9)Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(10)Liturgične ikone in kipe, tudi samostoječe, je treba obravnavati kot kulturne dobrine, ki spadajo v to kategorijo.
(11)9Liturgične ikone in kipe, tudi samostoječe, je treba obravnavati kot kulturne dobrine, ki spadajo v to kategorijo.


Varstvo osebnih podatkov v okviru volitev v Evropski parlament ***I
PDF 169kWORD 56k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU, Euratom) št. 1141/2014 kar zadeva postopek preverjanja v zvezi s kršitvami pravil o varstvu osebnih podatkov v okviru volitev v Evropski parlament (COM(2018)0636 – C8-0413/2018 – 2018/0336(COD))
P8_TA-PROV(2019)0155A8-0435/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0636),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 224 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0413/2018),

–  ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo ter zlasti člena 106a Pogodbe,

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 12. decembra 2018(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 25. januarja 2019, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za pravne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0435/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. marca 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU, Euratom) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU, Euratom) št. 1141/2014 kar zadeva postopek preverjanja v zvezi s kršitvami pravil o varstvu osebnih podatkov v okviru volitev v Evropski parlament

P8_TC1-COD(2018)0336


EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 224 Pogodbe,

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo in zlasti člena 106a Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(2),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Uredba (EU, Euratom) št. 1141/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(4) je za evropske politične stranke in evropske politične fundacije uvedla poseben evropski pravni status in zagotavlja njihovo financiranje iz splošnega proračuna Evropske unije. Z njo je bil ustanovljen tudi Organ za evropske politične stranke in evropske politične fundacije (v nadaljnjem besedilu: Organ).

(2)  Da bi se Organu omogočilo, da v celoti in neodvisno izpolni svoje naloge, vključno z novimi nalogami iz te uredbe, mu je treba zagotoviti stalno osebje in na direktorja Organa prenesti pooblastila organa za imenovanja.

(3)  Nedavni dogodki so pokazali potencialna tveganja za volilne postopke in demokracijo, ki jih lahko povzroči nezakonita uporaba osebnih podatkov. Zato je treba zaščititi integriteto evropskega demokratičnega procesa z določitvijo finančnih sankcij za primere, kadar bi evropske politične stranke ali evropske politične fundacije izkoristile kršitve pravil o varstvu osebnih podatkov z namenom vplivanja na izid volitev v Evropski parlament.

(4)  Za ta namen bi bilo treba uvesti postopek preverjanja, v skladu s katerim mora Organ v določenih okoliščinah od odbora neodvisnih uglednih oseb, vzpostavljenega z Uredbo (EU, Euratom) št. 1141/2014, zahtevati oceno, ali je evropska politična stranka ali evropska politična fundacija namerno vplivala oziroma poskušala vplivati na izid volitev v Evropski parlament z izkoriščanjem kršitve veljavnih pravil o varstvu osebnih podatkov. Kadar se v skladu s postopkom preverjanja ugotovi, da je tako, bi moral Organ izreči sankcije na podlagi sistema učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij, vzpostavljenega z Uredbo (EU, Euratom) št. 1141/2014.

(5)  Kadar Organ evropski politični stranki ali fundaciji izreče sankcijo v skladu s postopkom preverjanja, bi moral upoštevati načelo ne bis in idem, po katerem sankcije ne smejo biti dvakrat izrečene za isto kršitev. Organ bi moral tudi zagotoviti, da se spoštuje načelo pravne varnosti in da ima zadevna evropska politična stranka ali evropska politična fundacija možnost, da se izjavi.

(6)  Novi postopek bi moral obstajati ob sedanjih postopkih, ki se uporabljata za preverjanje izpolnjevanja pogojev za registracijo in v primerih očitnih in resnih kršitev vrednot, na katerih temelji Unija. Vendar se za novi postopek ne bi smeli uporabljati roki za preverjanje izpolnjevanja pogojev in zahtev za registracijo iz člena 10 Uredbe (EU, Euratom) št. 1141/2014.

(7)  Ker se novi postopek začne z odločitvijo pristojnega nacionalnega nadzornega organa za varstvo podatkov, bi se moralo zadevni evropski politični stranki ali evropski politični fundaciji omogočiti, da zahteva preizkus sankcije v primeru razveljavitve odločitve tega nacionalnega nadzornega organa za varstvo podatkov ali uveljavitve pravnega sredstva zoper tako odločitev, pod pogojem, da so bila izčrpana vsa nacionalna pravna sredstva.

(8)  Za zagotovitev, da bodo volitve v Evropski parlament leta 2019 potekale v skladu s trdnimi demokratičnimi pravili in ob polnem spoštovanju evropskih vrednot demokracije, pravne države in spoštovanja temeljnih pravic, je pomembno, da začnejo določbe o novem postopku preverjanja veljati pravočasno ter da se postopek začne čim prej uporabljati. Za dosego tega bi morale spremembe Uredbe (EU, Euratom) št. 1141/2014, ki se uvajajo s to uredbo, začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

(9)  Uredbo (EU, Euratom) št. 1141/2014 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Uredba (EU, Euratom) št. 1141/2014 se spremeni:

(1)  v členu 6 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:"

„5. Direktorju Organa pomaga osebje, v zvezi s katerim direktor izvaja pooblastila, ki so organu za imenovanje podeljena s Kadrovskimi predpisi za uradnike Evropske unije, in pooblastila, ki so organu, pristojnemu za sklepanje pogodb o zaposlitvi drugih uslužbencev, podeljena s Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Unije, določenimi v Uredbi Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 (v nadaljnjem besedilu: pooblastila organa za imenovanje). Organ lahko na katerem koli delovnem področju uporabi druge napotene nacionalne strokovnjake ali drugo osebje, ki ni zaposleno pri Organu.

Za osebje Organa se uporabljajo Kadrovski predpisi in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev ter pravila, sprejeta s sporazumom med institucijami Unije za izvajanje navedenih kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

Izbor osebja ne sme privesti do nasprotja interesov med njihovimi nalogami v Organu in vsemi drugimi uradnimi nalogami, osebje pa se vzdrži vsakega dejanja, ki je nezdružljivo z naravo njihovih nalog.“;

"

(2)  v členu 10(3) se tretji pododstavek nadomesti z naslednjim:"

„Postopki, določeni v prvem in drugem pododstavku, se ne začnejo v obdobju dveh mesecev pred volitvami v Evropski parlament. Ta časovna omejitev se ne uporablja za postopek iz člena 10a.“;

"

(3)  vstavi se naslednji člen:"

„Člen 10a

Postopek preverjanja v zvezi s kršitvami pravil o varstvu osebnih podatkov

1.  Evropska politična stranka ali evropska politična fundacija ne sme namenoma vplivati oziroma poskusiti vplivati na izid volitev v Evropski parlament z izkoriščanjem kršitve veljavnih pravil o varstvu osebnih podatkov, ki jih stori fizična ali pravna oseba.

2.  Če je Organ obveščen o odločitvi nacionalnega nadzornega organa v smislu točke 21 člena 4 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta*, v kateri je ugotovljeno, da je fizična ali pravna oseba kršila veljavna pravila o varstvu osebnih podatkov, pri čemer iz take odločitve izhaja, ali pa obstajajo siceršnji utemeljeni razlogi za domnevo, da je kršitev povezana s političnimi dejavnostmi evropske politične stranke ali evropske politične fundacije v okviru volitev v Evropski parlament, organ zadevo predloži odboru neodvisnih uglednih oseb, ustanovljenemu s členom 11 te uredbe. Organ se lahko po potrebi poveže z zadevnim nacionalnim nadzornim organom.

3.  Odbor iz odstavka 2 poda mnenje o tem, ali je evropska politična stranka ali evropska politična fundacija namerno vplivala oziroma poskušala vplivati na izid volitev v Evropski parlament z izkoriščanjem navedene kršitve. Organ zahteva mnenje brez nepotrebnega odlašanja, najpozneje pa en mesec po tem, ko je bil obveščen o odločitvi nacionalnega nadzornega organa. Organ določi kratek razumen rok, v katerem naj odbor poda mnenje. Odbor poda svoje mnenje v tem roku.

4.   Organ se na podlagi mnenja odbora v skladu s točko (a)(vii) člena 27(2) odloči, ali bo evropski politični stranki ali evropski politični fundaciji naložil finančno kazen. Odločitev Organa se ustrezno utemelji, pri čemer se upošteva zlasti mnenje odbora, in čim prej objavi.

5.   Postopek iz tega člena ne posega v postopek iz člena 10.

——————————

* Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).“;

"

(4)  v členu 11(3) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:"

„Odbor na zahtevo Organa poda svoje mnenje:

   (a) o kakršni koli morebitni očitni in resni kršitvi vrednot, na katerih temelji Unija, iz točke (c) člena 3(1) in točke (c) člena 3(2), s strani evropske politične stranke ali evropske politične fundacije;
   (b) ali je evropska politična stranka ali evropska politična fundacija namenoma vplivala oziroma poskušala vplivati na izid volitev v Evropski parlament z izkoriščanjem kršitve veljavnih pravil o varstvu osebnih podatkov.

V primerih iz točk (a) in (b) prvega pododstavka lahko odbor od Organa, Evropskega parlamenta, zadevne evropske politične stranke ali evropske politične fundacije, drugih političnih strank, političnih fundacij ali drugih deležnikov zahteva kateri koli zadevni dokument ali dokazilo ter povabi na zaslišanje njihove predstavnike. V primeru iz točke (b) prvega pododstavka nacionalni nadzorni organ iz člena 10a sodeluje z odborom v skladu s pravom, ki se uporablja.“;

"

(5)  v členu 18 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:"

„2. Evropska politična stranka ali evropska politična fundacija mora v času vložitve vloge izpolnjevati obveznosti iz člena 23 ter mora biti od datuma vložitve vloge do konca proračunskega leta ali dejavnosti, za katero je dodeljen prispevek ali donacija, vpisana v registru in ji ne sme biti izrečena nobena sankcija iz člena 27(1) ter točke (a)(v), (vi) in (vii) člena 27(2).“;

"

(6)  člen 27 se spremeni:

(a)  v točki (a) odstavka 2 se doda naslednja točka:"

„(vii) kadar se v skladu s postopkom preverjanja iz člena 10a ▌ugotovi, da je evropska politična stranka ali evropska politična fundacija namerno vplivala oziroma poskušala vplivati na izid volitev v Evropski parlament z izkoriščanjem kršitve veljavnih pravil o varstvu osebnih podatkov.“;

"

(b)  doda se naslednji odstavek:"

„7. Kadar je bila odločitev nacionalnega nadzornega organa iz člena 10a razveljavljena ali je bilo zoper tako odločitev uveljavljeno pravno sredstvo in pod pogojem, da so bila izčrpana vsa nacionalna pravna sredstva, Organ na predlog zadevne evropske politične stranke ali evropske politične fundacije preizkusi vse sankcije, ki so bile izrečene na podlagi točke (a)(vii) odstavka 2.“.

"

Člen 2

Ta uredba začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1) Še ni objavljeno v Uradnem listu.
(2) Mnenje z dne 12. decembra 2018 (še ni objavljeno v Uradnem listu).
(3)Stališče Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019.
(4)Uredba (EU, Euratom) št. 1141/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o statutu in financiranju evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij (UL L 317, 4.11.2014, str. 1).


Varnostne grožnje zaradi vedno večje prisotnosti Kitajske na tehnološkem področju v EU in možni ukrepi na ravni EU za njihovo zmanjšanje
PDF 138kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o varnostnih grožnjah zaradi vedno večje prisotnosti Kitajske na tehnološkem področju v EU in možnih ukrepih na ravni EU za njihovo zmanjšanje (2019/2575(RSP))
P8_TA-PROV(2019)0156RC-B8-0154/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah(1),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2013/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o napadih na informacijske sisteme in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ(3),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. septembra 2017 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o Agenciji EU za kibernetsko varnost ENISA in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 ter certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti (uredba o kibernetski varnosti) (COM(2017)0477),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 12. septembra 2018 za uredbo o vzpostavitvi Evropskega industrijskega, tehnološkega in raziskovalnega strokovnega centra za kibernetsko varnost ter mreže nacionalnih koordinacijskih centrov (COM(2018)0630),

–  ob upoštevanju, da je kitajski nacionalni ljudski kongres 28. junija 2017 sprejel nov zakon o državnih obveščevalnih dejavnostih,

–  ob upoštevanju izjav Sveta in Komisije z dne 13. februarja 2019 o varnostnih grožnjah zaradi vedno večje prisotnosti Kitajske na tehnološkem področju v EU in možnih ukrepih na ravni EU za njihovo zmanjšanje,

–  ob upoštevanju, da je avstralska vlada sprejela varnostne reforme vladnega telekomunikacijskega sektorja, ki so začele veljati 18. septembra 2018,

–  ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega v prvi obravnavi dne 14. februarja 2019, o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za pregled neposrednih tujih naložb v Evropski uniji(4),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o stanju odnosov med EU in Kitajsko, zlasti resolucije z dne 12. septembra 2018(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. septembra 2016 z naslovom Akcijski načrt za 5G v Evropi (COM(2016)0588),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. junija 2017 o internetni povezljivosti za rast, konkurenčnost in kohezijo: evropska gigabitna družba in 5G(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)(7),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope, spremembi Uredbe (EU) št. 913/2010 in razveljavitvi uredb (ES) št. 680/2007 in (ES) št. 67/2010(8),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 6. junija 2018 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa za digitalno Evropo za obdobje 2021–2027 (COM(2018)0434),

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker mora EU še naprej izvajati svojo agendo za kibernetsko varnost, da bi izpolnila svoj potencial in postala vodilni akter na področju kibernetske varnosti, to pa mora uporabiti v korist svoje industrije;

B.  ker bi bilo mogoče šibke točke v omrežjih 5G izkoristiti za ogrožanje informacijskih sistemov, kar bi lahko povzročilo zelo resno škodo za gospodarstva na evropski in nacionalni ravni; ker je za zmanjšanje tveganj na najmanjšo možno raven potreben pristop na podlagi analize tveganj v celotni vrednostni verigi;

C.  ker bo omrežje 5G temelj naše digitalne infrastrukture, ki bo razširil možnost povezave različnih naprav v omrežje (internet stvari itd.), in bo prineslo nove koristi in priložnosti družbi in podjetjem na številnih področjih, vključno s kritičnimi sektorji gospodarstva, kot so prometni, energetski, zdravstveni, finančni, telekomunikacijski, obrambni, vesoljski in varnostni sektor;

D.  ker bi vzpostavitev ustreznih mehanizmov za odzivanje na varnostne grožnje EU dala možnost, da aktivno ukrepa pri določanju standardov za omrežje 5G;

E.  ker so bili izraženi pomisleki glede prodajalcev opreme iz tretjih držav, ki bi lahko pomenili varnostno grožnjo za EU zaradi zakonov njihove države izvora, zlasti po uveljavitvi kitajskih zakonov o državni varnosti, ki vsem državljanom, podjetjem in drugim subjektom nalagajo obveznosti sodelovanja z državo pri zaščiti, da se zaščitita državna in zelo široko opredeljena nacionalna varnost; ker ni jamstva, da se te obveznosti ne uporabljajo ekstrateritorialno, in ker so odzivi na kitajske zakone v različnih državah različni in segajo od varnostnih ocen do neposrednih prepovedi;

F.  ker je češki nacionalni organ za kibernetsko varnost decembra 2018 izdal opozorilo pred varnostnimi grožnjami, ki jih predstavljajo tehnologije, ki jih nudita kitajski podjetji Huawei in ZTE; ker so nato češki davčni organi januarja 2019 izločili podjetje Huawei iz razpisa za vzpostavitev davčnega portala;

G.  ker je potrebna temeljita preiskava, da bi pojasnili, ali vpletene naprave ali katere koli druge naprave ali dobavitelji predstavljajo varnostne grožnje zaradi funkcij, kot so stranska vrata v sisteme;

H.  ker bi bilo treba rešitve uskladiti in obravnavati na ravni EU, da bi se izognili oblikovanju različnih ravni varnosti in morebitnim vrzelim v kibernetski varnosti, pri tem pa je potrebno usklajevanje na svetovni ravni, da bi dosegli odločen odziv;

I.  ker koristi enotnega trga spremlja obveznost, da se upoštevajo standardi in pravni okvir Unije, in ker dobaviteljev ne bi smeli obravnavati drugače glede na njihovo državo porekla;

J.  ker uredba o pregledu neposrednih tujih naložb, ki bi morala začeti veljati do konca leta 2020, krepi zmožnost držav članic za pregled tujih naložb na podlagi meril varnosti in javnega reda ter določa mehanizem sodelovanja, ki Komisiji in državam članicam omogoča sodelovanje pri oceni varnostnih tveganj, vključno s tveganji kibernetske varnosti, ki jih predstavljajo občutljive tuje naložbe, zajema pa tudi projekte in programe v interesu EU, kot so vseevropska telekomunikacijska omrežja in Obzorje 2020;

1.  meni, da mora Unija prevzeti vodilno vlogo na področju kibernetske varnosti s skupnim pristopom, ki bi temeljil na uspešni in učinkoviti uporabi strokovnega znanja EU, držav članic in industrije, saj bi mozaik različnih nacionalnih odločitev škodil enotnemu digitalnemu trgu;

2.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi nedavnih trditev, da bi oprema 5G, ki jo razvijajo kitajska podjetja, lahko vsebovala vgrajena stranska vrata, ki bi proizvajalcem in oblastem omogočala nepooblaščen dostop do zasebnih in osebnih podatkov in telekomunikacij iz EU;

3.  je prav tako zaskrbljen zaradi morebitne prisotnosti večjih šibkih točk v opremi 5G, ki jo razvijajo ti proizvajalci, če bi se vgradila pri vzpostavitvi omrežij 5G v prihodnjih letih;

4.  poudarja, da so posledice za varnost omrežij in opreme podobne po vsem svetu in poziva, naj EU upošteva vse razpoložljive izkušnje, da bi lahko zagotovila najvišje standarde kibernetske varnosti; poziva Komisijo, naj pripravi strategijo, ki bo Evropo postavila v ospredje na področju tehnologije kibernetske varnosti in bo namenjena zmanjšanju odvisnosti Evrope od tuje tehnologije na tem področju; meni, da je treba uporabiti ustrezne ukrepe, kadar ni mogoče zagotoviti skladnosti z varnostnimi zahtevami;

5.  poziva države članice, naj Komisijo obvestijo o vseh nacionalnih ukrepih, ki jih nameravajo sprejeti, da bi uskladila odziv Unije in tako zagotovila najvišje standarde kibernetske varnosti po vsej Uniji, ter ponavlja, kako pomembno se je izogniti uvedbi nesorazmernih enostranskih ukrepov, ki bi razdrobili enotni trg;

6.  ponavlja, da morajo vsi subjekti, ki v EU nudijo opremo ali storitve, ne glede na njihovo državo porekla, upoštevati obveznosti glede temeljnih pravic ter zakonodajo EU in držav članic, vključno s pravnim okvirom v zvezi z zasebnostjo, varstvom podatkov in kibernetsko varnostjo;

7.  poziva Komisijo, naj oceni trdnost pravnega okvira Unije, da bi obravnavala pomisleke glede prisotnosti ranljive opreme v strateških sektorjih in osrednji infrastrukturi; poziva Komisijo, naj po potrebi predstavi pobude, vključno z zakonodajnimi predlogi, da bi pravočasno obravnavala ugotovljene pomanjkljivosti, saj je Unija v stalnem procesu opredeljevanja in obravnavanja izzivov ter krepitve odpornosti na področju kibernetske varnosti v EU;

8.  poziva tiste države članice, ki še niso v celoti prenesle direktive o varnosti omrežij in informacijskih sistemov, naj to nemudoma storijo, in poziva Komisijo, naj pozorno spremlja prenos, da bi zagotovila, da se bodo določbe te direktive ustrezno uporabljale in izvrševale in da bodo evropski državljani bolje zaščiteni pred zunanjimi in notranjimi varnostnimi grožnjami;

9.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se bodo mehanizmi poročanja iz direktive o varnosti omrežij in informacijskih sistemov pravilno uporabljali; ugotavlja, da bi morale Komisija in države članice sprejeti temeljite nadaljnje ukrepe v zvezi z vsemi varnostnimi incidenti ali neprimernimi odzivi dobaviteljev, da bi obravnavale ugotovljene vrzeli;

10.  poziva Komisijo, naj oceni, ali je treba področje uporabe direktive o varnosti omrežij in informacijskih sistemov dodatno razširiti na druge kritične sektorje in storitve, ki niso zajeti v posebni zakonodaji za sektor;

11.  pozdravlja in podpira doseženi dogovor o uredbi o kibernetski varnosti in okrepitev mandata Agencije EU za varnost omrežij in informacij (ENISA), da bi bolje podprli države članice v boju proti grožnjam kibernetski varnosti in kibernetskim napadom;

12.  poziva Komisijo, naj agenciji ENISA naroči, naj prednostno obravnava shemo certificiranja za opremo 5G, zato da bo uvedba omrežja 5G v Uniji v skladu z najvišjimi varnostnimi standardi in da bo omrežje odporno na stranska vrata ali pomembne šibke točke, ki bi ogrozile varnost telekomunikacijskih omrežij in odvisnih storitev Unije; priporoča, da se posebna pozornost nameni splošno uporabljenim postopkom, proizvodom in programski opremi, ki imajo zaradi svojega velikega obsega pomemben vpliv na vsakdanje življenje državljanov in gospodarstvo;

13.  toplo pozdravlja predloga o strokovnih centrih za kibernetsko varnost in mreži nacionalnih koordinacijskih centrov, ki naj bi EU pomagali pri ohranjanju in razvoju tehnoloških in industrijskih zmogljivosti na področju kibernetske varnosti, ki so potrebne za zagotovitev enotnega digitalnega trga; opozarja, da vključitev certificiranja vseeno ne pomeni, da pristojnim organom in operaterjem ni treba nadzirati dobavne verige, da bi zagotovili celovitost in varnost svoje opreme, ki deluje v kritičnih okoljih in telekomunikacijskih omrežjih;

14.  opozarja, da so za kibernetsko varnost potrebne visoke varnostne zahteve; poziva k omrežju, skladnem z načelom privzete in vgrajene varnosti; poziva države članice, naj skupaj s Komisijo preučijo vsa razpoložljiva sredstva za zagotovitev visoke ravni varnosti;

15.  poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z agencijo ENISA pripravijo smernice za obravnavanje kibernetskih groženj in šibkih točk pri nabavi opreme 5G, na primer z diverzifikacijo opreme različnih prodajalcev ali z uvedbo večfaznih postopkov javnih naročil;

16.  ponovno potrjuje svoje stališče o programu za digitalno Evropo, ki določa varnostne zahteve in nadzor Komisije nad subjekti s sedežem v EU, ki so pod nadzorom tretjih držav, zlasti ko gre za ukrepe na področju kibernetske varnosti;

17.  poziva države članice, naj zagotovijo, da javne institucije in zasebna podjetja, ki sodelujejo pri zagotavljanju pravilnega delovanja kritičnih infrastrukturnih omrežij, kot so telekomunikacijski, energetski, zdravstveni in socialni sistemi, izvedejo ustrezne ocene tveganja, pri čemer upoštevajo varnostne grožnje, ki so posebej povezane s tehničnimi značilnostmi zadevnega sistema ali odvisnostjo od zunanjih dobaviteljev strojne in programske opreme;

18.  opozarja, da morajo države članice po veljavnem pravnem okviru za telekomunikacijske storitve zagotoviti, da telekomunikacijski operaterji spoštujejo celovitost in razpoložljivost javnih elektronskih komunikacijskih omrežij, vključno s šifriranjem od konca do konca, kjer je to ustrezno; poudarja, da imajo v primeru neskladnosti proizvodov na trgu EU države članice v skladu z evropskim zakonikom o elektronskih komunikacijah obsežna pooblastila za preiskovanje teh proizvodov in uporabo številnih pravnih sredstev;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj v vseh postopkih javnih naročil za ustrezno infrastrukturo zagotovijo, da bo varnost obvezen vidik tako na ravni EU kot na nacionalni ravni;

20.  države članice opozarja na njihovo obveznost iz pravnega okvira EU, zlasti Direktive 2013/40/EU o napadih na informacijske sisteme, da naložijo sankcije pravnim osebam, ki so storile kazniva dejanja, kot so napadi na take sisteme; poudarja, da bi morale države članice uporabiti tudi možnost nalaganja drugih sankcij tem pravnim osebam, kot so začasna ali stalna izključitev iz opravljanja komercialnih dejavnosti;

21.  poziva države članice, agencije za kibernetsko varnost, telekomunikacijske operaterje, proizvajalce in ponudnike storitev kritične infrastrukture, naj Komisiji in agenciji ENISA sporočijo morebitne dokaze o stranskih vratih ali drugih večjih šibkih točkah, ki bi lahko ogrozili celovitost in varnost telekomunikacijskih omrežij ali kršili pravo in temeljne pravice Unije; pričakuje, da bodo nacionalni organi za varstvo podatkov in evropski nadzornik za varstvo podatkov temeljito preučili navedbe o kršitvah varstva osebnih podatkov zunanjih prodajalcev ter naložili ustrezne kazni in sankcije v skladu z evropsko zakonodajo o varstvu podatkov;

22.  pozdravlja skorajšnji začetek veljavnosti uredbe o vzpostavitvi okvira za pregled neposrednih tujih naložb zaradi varnosti in javnega reda ter poudarja, da ta uredba prvič uvaja seznam področij in dejavnikov, vključno s komunikacijami in kibernetsko varnostjo, ki so pomembni za varnost in javni red na ravni EU;

23.  poziva Svet, naj pospeši delo v zvezi s predlagano uredbo o e-zasebnosti;

24.  ponavlja, da mora EU podpirati kibernetsko varnost v celotni vrednostni verigi, od raziskav do uvedbe in uporabe ključnih tehnologij, razširjati ustrezne informacije ter spodbujati kibernetsko higieno in učne načrte, ki vključujejo kibernetsko varnost, ter meni, da bo program za digitalno Evropo skupaj z drugimi ukrepi učinkovito orodje za to;

25.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, vključno s trdnimi naložbenimi shemami, za vzpostavitev inovacijam prijaznega okolja v EU, ki bi moralo biti dostopno vsem podjetjem v digitalnem gospodarstvu EU, vključno z malimi in srednjimi podjetji; poziva tudi, da bi moralo tako okolje evropskim prodajalcem omogočiti, da razvijejo nove proizvode, storitve in tehnologije, kar bi jim omogočilo konkurenčnost;

26.  poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo zgornje zahteve v okviru bližajočih se razprav o prihodnji strategiji za odnose med EU in Kitajsko, saj gre za pogoje, ki so nujni za ohranitev konkurenčnosti EU in zagotavljanje varnosti njene digitalne infrastrukture;

27.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 321, 17.12.2018, str. 36.
(2) UL L 194, 19.7.2016, str. 1.
(3) UL L 218, 14.8.2013, str. 8.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0121.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0343.
(6) UL C 307, 30.8.2018, str. 144.
(7) UL L 119, 4.5.2016, str. 1.
(8) UL L 348, 20.12.2013, str. 129.


Stanje političnih odnosov med EU in Rusijo
PDF 173kWORD 58k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o stanju političnih odnosov med EU in Rusijo (2018/2158(INI))
P8_TA-PROV(2019)0157A8-0073/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. junija 2015 o odnosih med EU in Rusijo(1),

–  ob upoštevanju sporazumov, doseženih v Minsku dne 5. in 19. septembra 2014 ter 12. februarja 2015(2),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije z dne 14. junija 2018 o zasedenih gruzijskih ozemljih deset let po ruski invaziji(3) in z dne 4. februarja 2016 o razmerah na področju človekovih pravic na Krimu, zlasti glede krimskih Tatarov(4),

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 2. aprila 2014 o določitvi skupnih vizumskih omejitev za ruske uradnike, vpletene v primer Sergeja Magnickega(5),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Rusiji z dne 14. marca 2016,

–  ob upoštevanju nagrade Saharova za svobodo misli za leto 2018, podeljene ukrajinskemu filmskemu ustvarjalcu Olegu Sencovu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2018 o Rusiji, zlasti primer ukrajinskega političnega zapornika Olega Sencova(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o razmerah v Azovskem morju(7),

–  ob upoštevanju končnega poročila Urada OVSE za demokratične institucije in človekove pravice (OVSE/ODIHR) o predsedniških volitvah v Ruski federaciji z dne 18. marca 2018,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0073/2019),

A.  ker je EU skupnost, ki temelji na nizu skupnih vrednot, med katerimi so mir, svoboda, demokracija, pravna država ter spoštovanje temeljnih in človekovih pravic;

B.  ker se zaveda, da so načela iz Ustanovne listine Združenih narodov, Helsinške sklepne listine iz leta 1975 in Pariške listine OVSE iz leta 1990 temelji miru na evropski celini;

C.  ker so te vrednote podlaga za odnose EU s tretjimi stranmi;

D.  ker morajo odnosi EU z Rusijo temeljiti na načelih mednarodnega prava, spoštovanju človekovih pravic, demokraciji in mirnemu reševanju sporov, ker pa Rusija teh načel ne spoštuje, so odnosi EU z njo trenutno omejeni na sodelovanje na izbranih področjih v skupnem interesu, kakor so opredeljena v sklepih Sveta za zunanje zadeve z dne 14. marca 2016, in na verodostojno odvračanje;

E.  ker EU ostaja naklonjena tesnejšemu odnosu in dialogu, s katerim bi ta odnos vzpostavili, ter si želi vrnitve k tvornim odnosom z Rusijo, ko bodo ruske oblasti izpolnile svoje mednarodne in pravne obveznosti ter dokazale resnično zavezo Rusije za ponovno vzpostavitev izgubljenega zaupanja; ker bi bil konstruktiven in predvidljiv odnos vzajemno koristen in v najboljšem primeru v interesu obeh strani;

F.  ker se je Ruska federacija kot polnopravna članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVS) zavezala k spoštovanju načel demokracije, pravne države in človekovih pravic; ker se zaradi nenehnih hudih kršitev načel pravne države in sprejemanja restriktivnih zakonov v zadnjih nekaj letih vse pogosteje pojavljajo pomisleki o tem, ali Rusija izpolnjuje svoje mednarodne obveznosti in obveznosti na nacionalni ravni; ker Rusija ni izvršila več kot tisoč sodb Evropskega sodišča za človekove pravice;

G.  ker številna vladna poročila kažejo na izredno povečanje ruskih sovražnih dejavnosti vohunjenja v zadnjih letih, ki dosegajo najvišje ravni od konca hladne vojne;

H.  ker ostajata izvajanje sporazumov iz Minska in splošno spoštovanje mednarodnega prava osnovni pogoj za tesnejše sodelovanje z Rusijo; ker je EU kot odziv na rusko nezakonito priključitev Krima in hibridno vojskovanje Rusije proti Ukrajini sprejela več omejevalnih ukrepov, ki jih je treba ohraniti, dokler ne bodo izpolnjeni sporazumi iz Minska;

I.  ker od leta 2015 v odnosih med EU in Rusijo prihaja do novih spornih točk, ki vključujejo: rusko posredovanje v Siriji in vmešavanje v državah, kot sta Libija in Srednjeafriška republika; obsežne vojaške vaje (Zapad 2017); rusko vmešavanje z namenom vplivanja na volitve in referendume ter ustvarjanja napetosti v evropskih družbah; podporo strankam, usmerjenim proti EU, in skrajnodesničarskim gibanjem s strani Kremlja; omejevanje temeljnih svoboščin in množično kršenje človekovih pravic v Rusiji; širjenje nastrojenosti proti osebam LGTBI; zatiranje politične opozicije; sistematično zatiranje zagovornikov človekovih pravic, novinarjev in civilne družbe v Rusiji, vključno s samovoljnim pridržanjem Ojuba Titijeva, vodjo urada centra za človekove pravice Memorial v Čečeniji, ali primerom Jurija Dmitrijeva iz karelijske podružnice Memoriala; stigmatiziranje civilnodružbenih aktivistov z oznako „tuji agenti“; hude kršitve človekovih pravic v severnem Kavkazu, zlasti v Republiki Čečeniji (ugrabitve, mučenje, zunajsodne usmrtitve, prirejanje kazenskih zadev itd.); diskriminacijo tatarske manjšine na zasedenem Krimu ter politično motivirano preganjanje Alekseja Navalnega in številnih drugih, pa tudi umore, med katerimi sta najopaznejša primera Borisa Nemcova in Sergeja Magnickega; kibernetske in hibridne napade ter umore, ki jih na evropskih tleh izvajajo agenti ruske obveščevalne službe, pri tem pa uporabljajo kemično orožje; ustrahovanje, aretacije in odvzemanje prostosti tujim državljanom v Rusiji v nasprotju z mednarodnim pravom, tudi dobitniku nagrade Saharova za leto 2018 Olegu Sencovu in številnim drugim; organizacijo nezakonitih in neupravičenih volitev v Donbasu; izvedba nedemokratičnih predsedniških volitev, pri katerih ni bilo prave izbire in so se omejevale temeljne svoboščine; kampanje dezinformiranja in nezakonito izgradnjo mostu čez ožino Kerč; obsežno militarizacijo nezakonito zasedenega in priključenega Krima ter delov Črnega morja in Azovskega morja; omejitve mednarodne plovbe v Azovskem morju skozi ožino Kerč, tudi za ladje, ki plujejo pod zastavami držav članic EU; nezakonit napad na plovila ukrajinske mornarice in aretacijo ukrajinskih vojakov v ožini Kerč; kršitvami sporazumov o nadzoru nad orožjem, zatiralno okolje za novinarje in neodvisne medije s stalnimi pridržanji novinarjev in blogerjev; uvrstitev Rusije, kar zadeva svobodo medijev v letu 2018, na 148. mesto svetovnega indeksa svobode tiska, ki rangira 180 držav;

J.  ker je center za človekove pravice Memorial do 1. marca 2018 beležil 143 primerov političnih zapornikov, od tega jih je bilo 97 preganjanih iz verskih razlogov; ker analiza seznama političnih zapornikov centra za človekove pravice Memorial kaže, da so bili v letu 2017 v 23 primerih ljudje preganjani za kazniva dejanja, povezana z javnimi dogodki (množični nemiri, nasilna dejanja proti javnemu organu), v 21 primerih, ki so bili večinoma povezani z objavljanjem prispevkov na internetu, pa je bil pregon sprožen na podlagi „protiekstremističnih“ členov kazenskega zakonika;

K.  ker je Rusija neposredno ali posredno udeležena v številnih daljših konfliktih v svojem sosedstvu, in sicer v Pridnestrju, Južni Osetiji, Abhaziji, Donbasu in Gorskem Karabahu, kar je resna ovira za razvoj in stabilnost udeleženih sosednjih držav, spodkopava njihovo neodvisnost ter omejuje njihove svobodne in suverene odločitve;

L.  ker je konflikt v vzhodni Ukrajini traja več kot štiri leta in je v njem življenje izgubilo več kot 10 000 ljudi, od tega skoraj tretjina civilistov, več tisoč civilistov pa je bilo v konfliktu ranjenih;

M.  ker sedanje vztrajne napetosti in konfrontacije med EU in Rusijo niso v interesu nobene od strani; ker bi morali komunikacijski kanali ostati odprti, kljub nespodbudnim rezultatom; ker nova delitev celine ogroža varnost EU in Rusije;

N.  ker je Rusija trenutno najpomembnejše zunanja dobaviteljica zemeljskega plina za EU; ker ima energija v odnosih med EU in Rusijo še vedno osrednjo in strateško vlogo; ker Rusija uporablja energijo kot sredstvo za zaščito in spodbujanje svojih zunanjepolitičnih interesov; ker se odvisnost EU od ruske dobave plina od leta 2015 povečuje; ker lahko EU z bolj raznovrstno oskrbo z energijo in manjšo odvisnostjo od Rusije izboljša svojo odpornost na zunanje pritiske; ker mora EU, ko gre za energetsko varnost, nastopiti enotno in pokazati močno notranjo solidarnost; ker velika odvisnost EU od fosilnih goriv ogroža razvoj uravnoteženega in doslednega pristopa Evrope do Rusije, ki bi temeljil na vrednotah; ker EU, njene države članice in države vzhodnega partnerstva potrebujejo zanesljivejšo in bolj strateško energetsko infrastrukturo, da bi izboljšale odpornost na ruske hibridne dejavnosti;

O.  ker neodgovorna dejanja ruskih lovskih letal v bližini zračnega prostora držav članic EU in Nata ogrožajo varnost civilnih poletov in bi lahko ogrozili varnost evropskega zračnega prostora; ker je Rusija izvajala obsežne provokativne vojaške manevre v neposredni bližini EU;

P.  ker Rusija še vedno ne upošteva sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in zavezujočih odločb Stalnega arbitražnega sodišča, na primer v zadevi Naftogaz, kar spodkopava delovanje mednarodnih mehanizmov za reševanje trgovinskih sporov;

Q.  ker je ruska policentrična vizija koncerta sil v nasprotju s zavzemanjem EU za multilateralizem in mednarodno ureditev, ki temelji na pravilih; ker bi se z ruskim upoštevanjem in podpiranjem multilateralne, na pravilih temelječe ureditve ustvarili pogoji za tesnejše odnose z EU;

R.  ker ruski organi nezakonito zasedene regije še naprej obravnavajo kot notranji del ruskega ozemlja, tako da predstavnikom teh ozemelj omogočijo udeležbo v zakonodajnih in izvršilnih organih Ruske federacije, kar je kršenje mednarodnega prava;

S.  ker je Svet 21. decembra 2018 na podlagi ocene izvajanja sporazumov iz Minska gospodarske sankcije, ki so usmerjene v nekatere sektorje ruskega gospodarstva, podaljšal do 31. julija 2019;

T.  ker Rusija s svojim delovanjem krši mednarodno pravo in mednarodne zaveze ter dobre sosedske odnose;

U.  ker sta v strateških dokumentih Ruske federacije EU in NATO prikazana kot glavna nasprotnika Rusije;

Izzivi in skupni interesi

1.  poudarja, da gre pri nezakoniti zasedbi in priključitvi Krima, ki je ukrajinska regija, neposredni in posredni vpletenosti Rusije v oborožene konflikte v vzhodnem delu Ukrajine ter pri nenehnem ruskem kršenju ozemeljske celovitosti Gruzije in Moldavije za namerno kršenje mednarodnega prava, demokratičnih načel in temeljnih vrednot; ostro obsoja kršitve človekovih pravic, ki jih na zasedenih ozemljih izvajajo ruski predstavniki;

2.  poudarja, da EU ne more načrtovati postopne normalizacije odnosov, dokler Rusija ne bo v celoti izvedla sporazumov iz Minska in ponovno vzpostavila ozemeljske celovitosti Ukrajine; v zvezi s tem poziva EU, naj celovito in kritično ponovno oceni svoje odnose z Rusko federacijo;

3.  poudarja, da v sedanjih okoliščinah Rusije ni mogoče več šteti za „strateško partnerico“; meni, da se načela iz člena 2 sporazuma o partnerstvu in sodelovanju ne spoštujejo več in da bi bilo zato treba ponovno preučiti smiselnost tega sporazuma; meni, da bi moral vsak okvir za odnose med EU in Rusijo temeljiti na polnem spoštovanju mednarodnega prava, helsinških načel OVSE, demokratičnih načel, človekovih pravic in pravne države ter omogočati dialog o obvladovanju svetovnih izzivov, krepitvi globalnega upravljanja in zagotavljanju izvrševanja mednarodnih pravil, zlasti z namenom zagotavljanja evropske ureditve miru, pa tudi varnosti v sosedstvu EU in na zahodnem Balkanu;

4.  meni, da bi bilo izvajanje sporazumov iz Minska dokaz pripravljenosti Rusije za prispevanje k reševanju konflikta v vzhodni Ukrajini in njene sposobnosti, da zagotovi varnost v Evropi; poudarja, da bi se morala nujno nadaljevati posvetovanja v sklopu procesa normandijske četverice, vključno z večjo vlogo EU; ponavlja svojo podporo suverenosti in ozemeljski celovitosti Ukrajine;

5.  meni, da je pomembno umiriti sedanjo napetost in v posvetovanju z Rusijo zmanjšati tveganje za nesporazume, napačne razlage in napačno razumevanje; vendar priznava, da mora biti EU odločna, kar zadeva njena pričakovanja glede Rusije; poudarja pomen sodelovanja med EU in Rusijo v ureditvi, ki temelji na mednarodnih predpisih, in pomen pozitivnega sodelovanja v mednarodnih in večstranskih organizacijah, katerih članica je Rusija, zlasti v okviru OVSE, v zvezi s spornimi vprašanji in krizami;

6.  odločno obsoja vpletenost Rusije v zadevo Skripal ter v kampanje dezinformiranja in kibernetske napade, ki jih izvajajo ruske obveščevalne službe in so usmerjeni v destabilizacijo javnih in zasebnih komunikacijskih infrastruktur ter zaostrovanje napetosti v EU in njenih državah članicah;

7.  je zelo zaskrbljen zaradi povezav med rusko vlado ter skrajno desnimi in populističnimi nacionalističnimi strankami in vladami v EU, ki ogrožajo temeljne vrednote Unije, ki so zapisane v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in izražene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s spoštovanjem demokracije, enakosti, pravne države in človekovih pravic;

8.  poleg tega obžaluje prizadevanja Rusije za destabilizacijo držav kandidatk za članstvo v EU, zlasti na primer s podporo, ki jo Moskva zagotavlja organizacijam in političnim silam, ki nasprotujejo Prespanskem sporazumu, s katerim naj bi se končal dolgoletni spor o imenu med Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo in Grčijo;

9.  meni, da so ruski državni akterji posegli v referendumsko kampanjo o brexitu z javnimi in prikritimi sredstvi, vključno s socialnimi mediji in potencialno nezakonito finančno podporo, kar trenutno preiskujejo organi Združenega kraljestva;

10.  poudarja, da je, če se želimo izogniti nadaljnji napetosti, pomembno povečati vzajemno preglednost pri dejavnostih vojske in mejne straže; močno obsoja rusko kršenje zračnega prostora držav članic EU; poziva k jasnemu kodeksu ravnanja v zvezi z zračnim prostorom, ki ga uporabljajo vojaška in civilna letala; v zvezi s tem močno obsoja ruske večkratne kršitve teritorialnih voda in zračnega prostora držav v regiji Baltskega morja; obsoja Rusko federacijo zaradi njene odgovornosti za sestrelitev letala na letu MH17 nad vzhodno Ukrajino leta 2014, kot je dokazala skupina mednarodnih preiskovalcev, in poziva, naj se odgovorne privede pred sodišče;

11.  obžaluje znatno poslabšanje razmer na področju človekovih pravic ter splošno razširjene in neupravičene omejitve pravic do svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja v Rusiji ter izraža veliko zaskrbljenost zaradi nenehnega zatiranja, nadlegovanja in preganjanja zagovornikov človekovih pravic, protestnih aktivistov in drugih kritikov;

12.  je zelo zaskrbljen, ker Rusija tako očitno kaže svojo vojaško moč, izraža grožnje drugim državam in z resničnimi dejanji izraža voljo in pripravljenost za uporabo vojaške sile proti drugim državam, vključno z naprednim jedrskim orožjem, kot je leta 2018 večkrat ponovil predsednik Putin;

13.  obsoja stalno vladno zatiranje drugačnih mnenj in svobode medijev ter represijo nad aktivisti, političnimi nasprotniki in tistimi, ki javno izrazijo nestrinjanje z vlado;

14.  izraža zaskrbljenost zaradi poročil o samovoljnih pridržanjih in mučenju moških, ki naj bi bili geji, v Čečeniji, in obsoja izjave čečenske vlade o zanikanju obstoja homoseksualcev v njihovi državi in spodbujanju nasilja nad osebami LGBTI;

15.  poudarja, da je pri svetovnih izzivih, kot so podnebne spremembe, okolje, energijska varnost, digitalizacija skupaj z algoritemskim odločanjem in umetno inteligenco, zunanjepolitična in varnostna vprašanja, neširjenje orožja za množično uničevanje, boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ter spremembe v občutljivem arktičnem okolju, potrebno selektivno sodelovanje z Rusijo;

16.  izraža zaskrbljenost zaradi potencialno več sto milijard evrov, ki jih vsako leto prek EU operejo ruska podjetja in posamezniki, ki želijo legitimirati prihodke od korupcije, in poziva k preiskavi teh kaznivih dejanj;

17.  poudarja, da se pranje denarja in organizirane kriminalne finančne dejavnosti Rusije uporabljajo za subverzivne politične namene ter pomenijo grožnjo evropski varnosti in stabilnosti; meni, da je obseg tega pranja denarja takšen, da predstavlja del sovražnih dejavnosti, ki so namenjene spodkopavanju, dezinformiranju in destabilizaciji, hkrati pa podpira kriminalne dejavnosti in korupcijo; ugotavlja, da ruske dejavnosti pranja denarja v EU pomenijo grožnjo suverenosti in pravni državi vseh držav članic, v katerih Rusija te dejavnosti izvaja; poudarja, da je to grožnja evropski varnosti in stabilnosti ter velik izziv za skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije;

18.  obsoja dejavnosti pranja denarja, nezakonite finančne dejavnosti in druge načine gospodarske vojne, ki jih izvaja Rusija; poziva pristojne finančne organe v EU, naj za preprečevanje ruskih dejavnosti pranja denarja okrepijo tako medsebojno sodelovanje kot sodelovanje z ustreznimi obveščevalnimi in varnostnimi službami;

19.  poudarja, da je stališče EU glede sankcij zoper Rusijo odločno, dosledno in usklajeno ter bodo te sankcije podaljšane, dokler se bodo nadaljevale ruske kršitve mednarodnega prava, vseeno pa EU potrebuje dodatno usklajevanje in doslednost pri svojem pristopu do Rusije na področju zunanje in varnostne politike; v zvezi s tem poziva države članice, naj opustijo programe zlatih vizumov/potnih listov, ki koristijo ruskim oligarhom, ki pogosto podpirajo Kremelj, in lahko ogrozijo učinkovitost mednarodnih sankcij; ponovno poziva k sprejetju evropskega „zakona Magnicki“ (splošni sistem sankcij EU za kršenje človekovih pravic) in poziva Svet, naj brez nepotrebnega odlašanja nadaljuje delo na tem področju; poziva države članice, naj na evropski ravni polno sodelujejo glede svoje politike do Rusije;

20.  poudarja, da restriktivni ciljni ukrepi v zvezi z vzhodno Ukrajino in zasedenim Krimom niso usmerjeni proti ruskemu prebivalstvu, temveč nekaterim posameznikom in podjetjem, povezanim z ruskim vodstvom;

21.  v zvezi s tem poudarja, da sta doslednost notranjih in zunanjih politik EU ter boljše usklajevanje slednjih bistvena za bolj dosledno, učinkovito in uspešno zunanjo in varnostno politiko EU, tudi do Rusije, poudarja, da to velja zlasti na področjih politik, kot so evropska obrambna unija, evropska energetska unija, kibernetska obramba in strateška komunikacijska orodja;

22.  obsoja kršitev ozemeljske celovitosti sosednjih držav, do katere je prišlo tudi pri nezakoniti ugrabitvi državljanov teh držav, da bi jim bilo mogoče soditi pred ruskim sodiščem; nadalje obsoja rusko zlorabo Interpola z objavo razpisov ukrepov za iskane osebe – t. i. rdečih opozoril – za preganjanje političnih nasprotnikov;

23.  obsoja dejanja Rusije v Azovskem morju, saj predstavljajo kršitev mednarodnega pomorskega prava in mednarodnih obveznosti Rusije, ter izgradnjo mostu čez ožino Kerč in polaganje podvodnih kablov do nezakonito priključenega Krimskega polotoka brez soglasja Ukrajine; ostaja zelo zaskrbljen zaradi ruske militarizacije Azovskega morja, črnomorske regije in območja Kaliningrada, pa tudi zaradi ponavljajočih se kršitev teritorialnih voda evropskih držav v Baltskem morju;

24.  ponavlja, da odločno podpira suverenost in ozemeljsko celovitost Gruzije; zahteva, da Ruska federacija konča zasedbo gruzijskih ozemelj Abhazije in Chinvalske regije/Južne Osetije ter v celoti spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost Gruzije; poudarja, da mora Ruska federacija brezpogojno izpolniti vse določbe sporazuma o premirju z dne 12. avgusta 2008, zlasti zavezo o umiku vseh vojaških sil z ozemlja Gruzije;

25.  poudarja, da rusko nespoštovanje mednarodnih norm – v tem primeru nespoštovanje svobode morij in dvostranskih sporazumov ter nezakonita priključitev Krima – pomeni grožnjo za ruske sosede v vseh delih Evrope, ne le v črnomorski regiji, temveč tudi na območju Baltskega morja in v Sredozemlju; poudarja, da je v zvezi z vsemi temi vidiki pomembno razviti odločno politiko do Rusije;

26.  ugotavlja, da sta predsedniške volitve 18. marca 2018 opazovali mednarodna misija za opazovanje volitev v okviru ODIHR in parlamentarna skupščina OVSE; ugotavlja, da je v končnem poročilu misije za opazovanje volitev ODIHR navedeno, da so volitve potekale v preveč nadzorovanem pravnem in političnem okolju, ki so ga zaznamovali stalen pritisk na kritične glasove, omejitve temeljnih svoboščin zbiranja, združevanja in izražanja ter omejitve pri registraciji kandidatov in posledično pomanjkanje prave konkurence;

27.  je zaskrbljen zaradi stalne ruske podpore avtoritarnim režimom in državam, kot so Severna Koreja, Iran, Venezuela, Sirija, Kuba, Nikaragva in druge, ter zaradi njene stalne prakse blokiranja mednarodnih ukrepov z uporabo veta v Varnostnem svetu OZN;

Področja v skupnem interesu

28.  poudarja podporo petim načelom, v skladu s katerimi se vodi politika EU do Rusije, in poziva k podrobnejši opredelitvi načela selektivnega sodelovanja; priporoča, da se pozornost posveti vprašanjem v zvezi z regijo MENA ter severno in arktično regijo, terorizmom, nasilnim ekstremizmom, neširjenjem orožja, nadzorom nad orožjem, strateško stabilnostjo v kibernetskem prostoru, migracijami in podnebnimi spremembami, vključno s skupnimi prizadevanji za zaščito skupnega celovitega načrta ukrepanja (JCPOA) z Iranom, ki ga je potrdil Varnostni svet OZN, in končanjem vojne v Siriji; poudarja, da se morajo posvetovanja med EU in Rusijo v zvezi s kibernetskim terorizmom in organiziranim kriminalom sicer nadaljevati, a ruske sistematične hibridne grožnje zahtevajo odločne odvračilne ukrepe; v zvezi s tem poziva k dialogu o povezljivosti med EU, Rusijo, Kitajsko in osrednjo Azijo;

29.  poudarja, da je EU trenutno največja trgovinska partnerica Rusije in da bo svoj položaj ključne gospodarske partnerice ohranila še kar nekaj časa, vseeno pa plinovod Severni tok 2 povečuje odvisnost EU od ruske dobave plina, ogroža notranji trg EU ter ni v skladu niti z energetsko politiko EU niti z njenimi strateškimi interesi, zato ga je treba ustaviti; poudarja, da se EU še naprej zavzema za dokončanje evropske energetske unije in diverzifikacijo svojih energetskih virov; poudarja, da se noben nov projekt ne bi smel izvajati brez predhodne pravne ocene skladnosti z zakonodajo EU in dogovorjenimi političnimi prednostnimi nalogami; obžaluje politiko Rusije, da svoje energetske vire uporablja kot politično orodje za uveljavljanje, ohranjanje in povečevanje političnega vpliva in pritiska nad območjem, za katero meni, da lahko upravičeno vpliva nanj, in nad končnimi potrošniki;

30.  poudarja, da programi čezmejnega sodelovanja med EU in Rusijo ter konstruktivno sodelovanje v partnerstvih severne dimenzije in v Barentsovi evroarktični regiji prinašajo oprijemljive rezultate za prebivalce mejnih območij na obeh straneh ter podpirajo trajnostni razvoj teh območij; v zvezi s tem priporoča, da se še naprej spodbujajo vsa ta pozitivna področja konstruktivnega sodelovanja;

31.  ugotavlja pomen medosebnih stikov, na primer prek izobraževanja in kulture;

32.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, naj povečajo svoja prizadevanja pri iskanju rešitve za t. i. zamrznjene konflikte v vzhodnem sosedstvu, da bi zagotovili večjo varnost in stabilnost za vzhodne partnerice EU;

Priporočila

33.  poudarja, kako pomembna je nenehna politična in finančna podpora, namenjena medosebnim stikom na splošno ter zlasti aktivistom civilne družbe, zagovornikom človekovih pravic, blogerjem, neodvisnim medijem, preiskovalnim novinarjem, akademikom in javnim osebam, ki izrazijo svoje mnenje, ter nevladnim organizacijam; poziva Komisijo, naj načrtuje ambicioznejšo in dolgoročnejšo finančno in institucionalno pomoč ter pomoč za krepitev zmogljivosti za rusko civilno družbo iz obstoječih zunanjih finančnih instrumentov, in poziva države članice, naj dodatno prispevajo k tej pomoči; spodbuja države članice, naj dejavno izvajajo smernice EU v zvezi z zagovorniki človekovih pravic, tako da zagovornikom človekovih pravic, novinarjem in drugim aktivistom zagotavljajo učinkovito in pravočasno podporo in zaščito; predvsem spodbuja države članice, naj izdajajo dolgoročne vizume zagovornikom človekovih pravic, ki so izpostavljeni tveganju, in njihovim družinskim članom; podpira povečanje sredstev za usposabljanje novinarjev in izmenjave z evropskimi novinarji ter za instrumente, ki spodbujajo človekove pravice in demokracijo, kot sta evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) ter Evropska ustanova za demokracijo (EED);

34.  poziva k več medosebnim stikom s poudarkom na mladih, krepitvi dialoga in sodelovanju med strokovnjaki iz EU in Rusije, raziskovalci, civilnimi družbami in lokalnimi organi ter k okrepljeni izmenjavi študentov, udeležencev poklicnih usposabljanj in mladih, zlasti v okviru programa Erasmus+; v zvezi s tem podpira povečano financiranje novih programov Erasmus+ za obdobje 2021–2027; ugotavlja, da EU ruskim državljanom ponuja več priložnosti za akademsko mobilnost kot druge mednarodne partnerske države;

35.  poziva k brezpogojni izpustitvi vseh zagovornikov človekovih pravic in drugih oseb, pridržanih zaradi mirnega uveljavljanja pravice do svobode izražanja, zbiranja in združevanja, vključno z direktorjem centra za človekove pravice Memorial v Republiki Čečeniji Ojubom Titijevim, ki se mu sodi na podlagi izmišljenih obtožb posedovanja drog; poziva ruske oblasti, naj zagotovijo popolno spoštovanje človekovih in zakonitih pravic teh oseb, vključno z dostopom do odvetnika in zdravstvene oskrbe, telesno celovitostjo in dostojanstvom ter varstvom pred sodnim nadlegovanjem, inkriminacijo in samovoljno aretacijo;

36.  ugotavlja, da so organizacije civilne družbe pogosto prešibke, da bi lahko znatno vplivale na boj proti korupciji v Rusiji, pri čemer se nevladne organizacije sistematično odvrača od dejavnega sodelovanja v kakršnih koli protikorupcijskih prizadevanjih ali spodbujanju javne integritete; poudarja, da je treba civilno družbo vključiti v neodvisno spremljanje uspešnosti protikorupcijskih politik; poziva Rusijo, naj pravilno izvaja mednarodne protikorupcijske standarde, ki jih določata na primer Konvencija OZN proti korupciji in Konvencija OECD o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju (konvencija o boju proti podkupovanju);

37.  poudarja, da mora biti spodbujanje človekovih pravic in pravne države v središču sodelovanja EU z Rusijo; zato poziva EU in države članice, naj še naprej izpostavljajo vprašanja človekovih pravic v vseh stikih z ruskimi uradniki; spodbuja EU, naj stalno poziva Rusijo k razveljavitvi ali spremembi vseh zakonov in predpisov, ki niso združljivi z mednarodnimi standardi človekovih pravic, vključno z določbami, ki omejujejo pravico do svobode izražanja, zbiranja in združevanja;

38.  izraža prepričanje, da je članstvo Rusije v Svetu Evrope pomemben element sedanjega stanja institucionalnih odnosov v Evropi; upa, da se lahko najde načine, ki bodo prepričali Rusijo, da ne bo opustila svojega članstva v Svetu Evrope;

39.  obsoja poskuse ruske vlade, da bi blokirala storitve sporočanja prek interneta in spletišča; poziva rusko vlado, naj ohranja temeljne pravice svobode izražanja in zasebnosti na spletu in zunaj njega;

40.  poziva institucije EU in države članice, naj povečajo prizadevanja za krepitev odpornosti, zlasti na kibernetskem in medijskem področju, vključno z mehanizmi za odkrivanje in preprečevanje vmešavanja v volitve; poziva, naj se poveča odpornost proti kibernetskim napadom; izraža veliko zaskrbljenost, ker sta reakcija in odziv EU na rusko propagandno kampanjo in obsežne neposredne napade z dezinformacijami nezadostna in bi ju bilo treba dodatno okrepiti, zlasti pred prihodnjimi evropskimi volitvami maja 2019; v zvezi s tem poudarja, da je treba znatno povečati finančna sredstva EU in človeške vire za projektno skupino East Stratcom; poziva, naj se v vseh državah članicah podpreta evropska industrija kibernetske varnosti in delujoč digitalni notranji trg ter okrepijo raziskave; v zvezi s tem podpira, da East Stratcom spodbuja evropske vrednote v ruščini; pozdravlja sprejetje akcijskega načrta EU za preprečevanje dezinformacij ter poziva države članice in vse ustrezne akterje EU, naj izvajajo svoje ukrepe, zlasti pred prihajajočimi evropskimi volitvami maja 2019;

41.  poziva EU, naj razmisli o oblikovanju zavezujočega pravnega okvira na ravni EU in mednarodni ravni za obravnavanje hibridnega vojskovanja, ki bi omogočil zanesljiv odziv Unije na kampanje, ki ogrožajo demokracijo ali pravno državo, vključno s ciljno usmerjenimi sankcijami proti tistim, ki so odgovorni za organizacijo in izvajanje teh kampanj;

42.  meni, da sta za smiseln dialog potrebni trdnejša enotnost med državami članicami in jasnejša komunikacija glede „rdečih črt“ na strani EU; zato poudarja, da bi morala biti EU, če bo Rusija nadaljevala s kršenjem mednarodnega prava, pripravljena sprejeti nadaljnje sankcije, vključno s ciljnimi sankcijami zoper posameznike, ter omejiti dostop do finančnih sredstev in tehnologije; vseeno poudarja, da ti ukrepi niso usmerjeni proti ruskemu prebivalstvu, temveč ciljnim posameznikom; poziva Svet, naj opravi poglobljeno analizo učinkovitosti in strogosti veljavnega sistema sankcij; pozdravlja odločitev Sveta, da naloži omejevalne ukrepe za evropska podjetja, vpletena v nezakonito izgradnjo mostu čez ožino Kerč; ponovno izraža zaskrbljenost zaradi vpletenosti teh podjetij, ki so s tem zavedno ali nezavedno spodkopale sistem sankcij EU; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj oceni in preveri izvajanje veljavnih omejevalnih ukrepov EU, države članice pa, naj si izmenjujejo informacije o vseh nacionalnih carinskih ali kazenskih preiskavah v primerih morebitnih kršitev;

43.  poziva k uvedbi vseevropskega mehanizma, ki bo omogočal pregled financiranja političnih strank in posledični ukrepanje, da bi preprečili uporabo nekaterih strank in gibanj za destabilizacijo evropskega projekta od znotraj;

44.  obsoja povečanje obsega in števila ruskih vojaških urjenj, pri katerih ruske sile vadijo ofenzivne scenarije z uporabo jedrskega orožja;

45.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj brez odlašanja pripravita zakonodajni predlog „zakona Magnitski“ na ravni EU, ki bo omogočal prepoved izdajanja vizumov in ciljno usmerjene sankcije, na primer zaseg premoženja in deležev v nepremičninah na območju pravne pristojnosti EU, zoper posamezne državne uradnike ali osebe, ki opravljajo javno funkcijo, ki so odgovorni za korupcijo ali hude kršitve človekovih pravic; poudarja, da je treba takoj pripraviti seznam sankcij, da bi zagotovili učinkovito izvajanje evropskega „zakona Magnitski“;

46.  poziva EU, naj preveri uporabo veljavnih omejevalnih ukrepov EU in izmenjavo informacij med državami članicami, da bi zagotovila, da sistem sankcij EU proti dejanjem Rusije ne bo ogrožen, temveč se bo uporabil sorazmerno z grožnjami, ki jih predstavlja Rusija; poudarja, da bi bila ublažitev sankcij nevarna, če Rusija ne bo z jasnimi ukrepi in ne le z besedami pokazala, da spoštuje meje v Evropi ter suverenost svojih sosed in drugih držav, pa tudi mednarodne norme in sporazume; ponavlja, da bo normalizacija odnosov mogoča šele, ko bo Rusija v celoti spoštovala pravila in se bo samoomejevala tako, da bo delovala na miroljuben način;

47.  ponavlja, da Rusija nima pravice veta glede evroatlantskih prizadevanj evropskih držav;

48.  poziva Komisijo, naj skrbno spremlja posledice ruskih protisankcij za gospodarske subjekte in po potrebi razmisli o izravnalnih ukrepih;

49.  poudarja, da je mogoče konflikt v vzhodni Ukrajini rešiti le po politični poti; spodbuja ukrepe za krepitev zaupanja v regiji Donbas; podpira mandat za napotitev mirovnih sil OZN v to vzhodnoukrajinsko regijo; ponovno poziva k imenovanju posebnega odposlanca EU za Krim in regijo Donbas;

50.  obsoja samovoljni ukrep, da se politikom EU, med njimi sedanjim in nekdanjim poslancem Evropskega parlamenta, in uradnikom EU prepove dostop do ruskega ozemlja; poziva, naj se nemudoma in brezpogojno vzajemno odpravi prepoved vstopa;

51.  poziva Rusijo, naj takoj izpusti politične zapornike, vključno s tujimi državljani, in novinarje;

52.  poziva Rusijo, naj tesno sodeluje pri mednarodni preiskavi sestrelitve letala na letu MH17, ki bi utegnila pomeniti vojni zločin; obsoja vse poskuse pomilostitve odgovornih ali odločitve v zvezi s tem, pa tudi zavlačevanje pri kazenskem pregonu, saj je treba storilce privesti pred sodišče;

53.  poziva rusko vlado, naj ne blokira resolucij Varnostnega sveta OZN o razmerah v Siriji, v katerih so obravnavani nasilje nad civilisti, vključno z uporabo kemičnega orožja, hude kršitve ženevskih konvencij in kršitve univerzalnih človekovih pravic;

54.  podpira hitro vzpostavitev evropske energetske unije, ki bi v prihodnje zajemala tudi vzhodne partnerje; poudarja vlogo, ki jo lahko v tem smislu ima ambiciozna politika energetske učinkovitosti in izkoriščanja obnovljivih virov energije; odločno obsoja pritiskanje Rusije na Belorusijo, naj se odpove svoji neodvisnosti; poudarja, da bi morala EU neodvisno od napredka strategije EU za Rusijo okrepiti svojo zavezanost in podporo svojim vzhodnim partnericam ter podpreti reforme za krepitev varnosti in stabilnosti, demokratičnega upravljanja in pravne države;

55.  podpira povečanje sredstev za Evropsko ustanovo za demokracijo, izmenjavo novic v ruskem jeziku ter za druge instrumente, namenjene napredovanju demokracije in človekovih pravic v Rusiji in drugje;

56.  poziva ruske organe, naj obsodijo komunizem in sovjetski režim ter naj kaznujejo storilce kaznivih dejanj, storjenih med njegovo vladavino;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

(1) UL C 407, 4.11.2016, str. 35.
(2) Protokol o izidu posvetovanj tristranske kontaktne skupine, podpisan 5. septembra 2014, in sveženj ukrepov za izvajanje sporazumov iz Minska, sprejet 12. februarja 2015.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0266.
(4) UL C 35, 31.1.2018, str. 38.
(5) UL C 408, 30.11.2017, str. 43.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0259.
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0435.


Gradnja zmogljivosti EU za preprečevanje konfliktov in mediacijo
PDF 168kWORD 56k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2019 o gradnji zmogljivosti EU za preprečevanje konfliktov in mediacijo (2018/2159(INI))
P8_TA-PROV(2019)0158A8-0075/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic ter drugih pogodb in dokumentov OZN o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju načel in namenov Ustanovne listine OZN,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Helsinške sklepne listine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi iz leta 1975 in vseh njenih načel kot enega temeljnih dokumentov za evropsko in širšo regionalno varnostno ureditev,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju ciljev OZN glede trajnostnega razvoja in agende za trajnostni razvoj do leta 2030,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN o preprečevanju konfliktov in mediaciji, o ženskah, miru in varnosti ter mladih, miru in varnosti,

–  ob upoštevanju koncepta krepitve zmogljivosti EU za mediacijo in dialog, ki ga je Svet sprejel 10. novembra 2009 (15779/09),

–  ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki jo je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini, ter prvega poročila o njenem izvajanju z naslovom From Shared Vision to Common Action: Implementing the EU Global Strategy (Od skupne vizije do enotnega ukrepanja: izvajanje globalne strategije EU), objavljenega 18. junija 2017,

–  ob upoštevanju svojega priporočila z dne 15. novembra 2017 Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje o vzhodnem partnerstvu pred vrhom novembra 2017(1),

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 5. julija 2018 o 73. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 2017/2306 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o spremembi Uredbe (EU) št. 230/2014 o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru(3),

–  ob upoštevanju predloga visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Svetu, s podporo Komisije, z dne 13. junija 2018 za sklep Sveta o vzpostavitvi evropskega mirovnega instrumenta (HR(2018) 94),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0075/2019),

A.  ker je spodbujanje mednarodnega miru in varnosti del poslanstva EU, kar je bilo priznano z Nobelovo nagrado za mir za leto 2012 in je osrednji element Lizbonske pogodbe;

B.  ker je EU obvezana izvajati agendo za ženske, mir in varnost v skladu z resolucijo varnostnega sveta OZN št. 1325 in njenimi poznejšimi posodobitvami ter agendo za mlade, mir in varnost v skladu z resolucijo varnostnega sveta OZN št. 2250 in njenimi poznejšimi posodobitvami;

C.  ker je EU ena največjih donatoric v podporo preprečevanju konfliktov in graditvi miru prek uporabe svojih instrumentov za zunanjo pomoč;

D.  ker bi morala EU – kot ključna donatorica mednarodnih organizacij, glavna donatorica pomoči in največja trgovinska partnerica na svetu – prevzeti vodilno vlogo pri graditvi svetovnega miru, preprečevanju konfliktov in krepitvi mednarodne varnosti; ker bi bilo treba preprečevanje konfliktov in mediacijo oblikovati kot del celovitega pristopa, ki združuje varnost, diplomacijo in razvoj;

E.  ker je potrebno sodelovanje z regionalnimi organizacijami, kot je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi in njena Helsinška sklepna listina iz leta 1975, v kateri so določena načela neuporabe sile, ozemeljske celovitosti držav, enakih pravic in samoodločbe narodov, te organizacije pa imajo ključno vlogo pri preprečevanju konfliktov in mediaciji;

F.  ker je preprečevanje nasilnih konfliktov bistvenega pomena za reševanje varnostnih izzivov, s katerimi se soočata Evropa in njeno sosedstvo ter za politični in družbeni napredek; ker je prav tako bistveni element učinkovitega multilateralizma in sredstvo za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, zlasti cilja 16 o miroljubnih in odprtih družbah, dostopu do pravnega varstva za vse ter učinkovitih, odgovornih in odprtih ustanovah na vseh ravneh;

G.  ker je nadaljnja podpora EU civilnim in vojaškim akterjem v tretjih državah pomemben dejavnik pri preprečevanju ponavljajočih se nasilnih konfliktov; ker sta trajnosten in trajen mir in varnost neločljivo povezana s trajnostnim razvojem;

H.  ker bi morala preprečevanje konfliktov in mediacija zagotoviti ohranitev stabilnosti in razvoj v državah in na geografskih območjih, položaj katerih predstavlja neposredno varnostno vprašanje za Unijo;

I.  ker je preprečevanje strateška naloga, katere namen je zagotoviti učinkovito ukrepanje pred krizami; ker je mediacija drugo orodje diplomacije, ki se lahko uporablja za preprečevanje, obvladovanje ali reševanje sporov;

J.  ker sta notranja in zunanja varnost vse bolj neločljivo povezani, in ker je zaradi kompleksne narave globalnih izzivov potreben obsežen in celovit pristop EU k zunanjim konfliktom in krizam;

K.  ker je na medinstitucionalni ravni potreben odločnejši pristop, da se zagotovi, da bo EU svoje zmogljivosti lahko razvila in uresničila v polnem potencialu;

L.  ker so globalna strategija EU, njene politične izjave in institucionalni razvoj dobrodošli znaki tega, da je podpredsednica/visoka predstavnica zavezana namenjanju prednosti preprečevanju konfliktov in mediaciji;

M.  ker instrumenti za zunanje financiranje pomembno prispevajo k preprečevanju konfliktov in h graditvi miru;

N.  ker je tranzicijska pravičnost pomemben niz pravosodnih in nepravosodnih mehanizmov, ki se osredotočajo na odgovornost za minule kršitve, pa tudi na vzpostavitev trajnostne, pravične in mirne prihodnosti;

O.  ker je Parlament prevzel pomembno vlogo v parlamentarni diplomaciji, tudi pri postopkih mediacije in procesih dialoga, pri čemer se je opiral na svojo ponotranjeno kulturo dialoga in iskanja konsenza;

P.  ker nasilni konflikti in vojna nesorazmerno vplivajo na civiliste, zlasti ženske in otroke ter pomenijo večje tveganje za ženske kot za moške v smislu ekonomskega in spolnega izkoriščanja, prisilnega dela, razseljevanja in pridržanja ter spolnega nasilja, kot je posilstvo, ki se uporablja kot vojna taktika; ker je aktivno sodelovanje žensk in mladih pomembno za preprečevanje konfliktov, graditev miru ter preprečevanje vseh oblik nasilja, vključno s spolnim nasiljem in nasiljem na podlagi spola;

Q.  ker je pri spodbujanju in omogočanju krepitve zmogljivosti in zaupanja v mediacijo, dialog in spravo nujno treba vključiti in podpirati aktivno in smiselno sodelovanje civilne družbe in lokalnih akterjev, tako civilnih kot vojaških, tudi žensk, manjšin, domorodnih ljudstev in mladih;

R.  ker se za prizadevanja za preprečevanje konfliktov, vzpostavljanje in ohranjanje miru pogosto nameni premalo finančnih sredstev, kljub političnim zavezam na ravni EU, ki imajo posledično vpliv na zmogljivosti za spodbujanje ukrepov na teh področjih;

1.  spodbuja Unijo, naj dodatno prednost nameni preprečevanju konfliktov in mediaciji v okviru obstoječih dogovorjenih pogajalskih oblik in načel ali v podporo tem oblikam in načelom; poudarja, da na svetovni ravni ta pristop prinaša visoko dodano vrednost EU s političnega, družbenega in gospodarskega vidika in vidika človekove varnosti; opozarja, da ukrepi za preprečevanje konfliktov in mediacijo prispevajo k uveljavljanju prisotnosti in verodostojnosti Unije na mednarodnem prizorišču;

2.  priznava vlogo civilnih in vojaških misij skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) pri ohranjanju miru, preprečevanju konfliktov in krepitvi mednarodne varnosti;

3.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, predsednika Komisije in predsednika Evropskega parlamenta, naj na področju preprečevanja konfliktov in mediacije določijo skupne, dolgoročne prednostne naloge, ki bi morale postati del rednega strateškega načrtovanja programov;

4.  poziva k dolgoročni graditvi miru, s katero bi obravnavali temeljne vzroke za konflikte;

5.  poziva, naj se izboljša sedanja struktura za podporo prednostnih nalog EU, kot je navedeno spodaj;

6.  poziva k pristopu, ki bo občutljiv za konflikte in osredotočen na ljudi ter pri katerem bodo ljudje v ospredju delovanja EU, da bi dosegli pozitivne in trajne rezultate na terenu;

7.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in službe Komisije, ki se ukvarjajo z zunanjim delovanjem, naj Parlamentu predložijo letno poročilo o napredku, doseženem pri izvajanju političnih zavez EU v zvezi s preprečevanjem konfliktov in mediacijo;

Krepitev institucionalnih zmogljivosti EU za preprečevanje konfliktov in mediacijo

8.  podpira bolj usklajeno in celovito odzivanje EU na zunanje konflikte in krize, meni, da doslednejši in bolj celosten pristop EU k zunanjim konfliktom in krizam pomeni dodano vrednost zunanjega delovanja Unije ter da je treba čim hitreje uporabiti vsa sredstva, da se razjasnijo odzivi EU v vseh fazah konflikta in zagotovi, da bo ta celostni pristop bolj operativen in učinkovitejši; s tem v zvezi opozarja na predpise in načela mednarodnega prava ter Ustanovne listine OZN in izraža podporo obstoječim pogajalskim okvirom, pristopom in načelom; ponavlja, da je treba vsak konflikt obravnavati posebej;

9.  poudarja, da bi morala ta krepitev zmogljivosti državam članicam omogočati, da opredelijo prednostna geografska območja za preprečevanje konfliktov in mediacijo, ter olajšati dvostransko sodelovanje med evropskimi državami;

10.  poziva, naj se – pod pristojnostjo podpredsednice/visoke predstavnice – ustanovi svetovalni odbor EU na visoki ravni za preprečevanje konfliktov in mediacijo, katerega namen bi bil ustanoviti celovito skupino izkušenih višjih političnih posrednikov in strokovnjakov za preprečevanje konfliktov, ki bo upoštevala različnost spolov, da bi lahko bilo v kratkem času dano na voljo politično in tehnično strokovno znanje; meni, da je potrebna tudi skupina strokovnjakov za področje sprave in tranzicijske pravičnosti; poziva k sistematičnemu spodbujanju vzpostavitve mehanizmov za spravo in odgovornost na vseh pokonfliktnih območjih, da bi v prihodnje zagotovili odgovornost za pretekle zločine, njihovo preprečevanje in odvračanje od njih;

11.  poziva, naj se imenuje poseben odposlanec EU za mir, ki bo predsedoval svetovalnemu odboru EU na visoki ravni, da bi spodbujal skladnost in usklajevanje med institucijami, tudi pri njihovem sodelovanju s civilno družbo, da bi izboljšali izmenjavo informacij ter zagotovili večje in zgodnejše ukrepanje;

12.  poziva, naj se vzpostavijo nadaljnji medinstitucionalni mehanizmi, kot so delovne skupine za specifične razmere, ko je potrebno preprečevanje konfliktov;

13.  poziva, naj se ustanovi posebna delovna skupina Sveta za preprečevanje konfliktov in mediacijo, s čimer bi poudarili, da je EU močno zavezana miru in stabilnosti v svojih sosednjih regijah;

Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD)

14.  pozdravlja, da je bila ustanovljena posebna enota ESZD za instrumente za preprečevanje konfliktov, izgradnjo miru in mediacijo ter da so bila razvita orodja, kot sta sistem zgodnjega opozarjanja in pregled perspektiv; poziva k naložbam za nadaljnji razvoj tovrstnih orodij;

15.  poziva, naj se ustrezno znanje bolj sistematično zbira, upravlja in razširja, in sicer v formatih, ki bodo dostopni, praktični in operativno relevantni za osebje v vseh institucijah EU;

16.  poziva k nadaljnjemu razvoju zmogljivosti notranjega osebja, mediatorjev in drugih strokovnjakov ter tretjih oseb za analizo konfliktov glede na spol, zgodnje opozarjanje, sprave ter preprečevanje konfliktov, in sicer v sodelovanju z ESZD in ob vključevanju organizacij civilne družbe;

Evropska komisija

17.  opozarja je treba pri odpravljanju temeljnih vzrokov za konflikte in pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja vse bolj treba preprečevati konflikte, pri čemer je poseben poudarek na demokraciji in človekovih pravicah, pravni državi, reformi sodstva ter podpori za programe civilne družbe;

18.  poudarja, da je treba pri vseh posredovanjih EU na območjih, kjer vlada nasilje in ki so prizadeta zaradi konfliktov, upoštevati konflikte in vidik spola; poziva k takojšnjim ukrepom za vključitev teh vidikov v vse ustrezne politike, strategije, ukrepe in operacije, pri čemer mora biti večji poudarek na tem, da se ne povzroči škoda, hkrati pa je treba čim bolj povečati prispevek EU k uresničevanju dolgoročnih ciljev v zvezi s preprečevanjem konfliktov in izgradnjo miru;

Evropski parlament

19.  poudarja vlogo skupine za podporo demokraciji in usklajevanje volitev ter njenih vodilnih poslancev Evropskega parlamenta kot operativnega organa za usklajevanje pobud za mediacijo in dialog ter pozdravlja nove pobude, kot so dialog Jeana Monneta za mir in demokracijo (ki poteka v zgodovinski hiši Jeana Monneta v Bazochesu v Franciji), dejavnosti v zvezi z nasiljem, povezanim z volitvami, medstrankarski dialog in doseganje soglasja, pa tudi program za mlade politične voditelje, in priporoča, da se te pobude nadgradijo kot ključni instrumenti Evropskega parlamenta na področju mediacije, olajševanja in dialoga; pozdravlja odločitev skupine za podporo demokraciji in usklajevanje volitev, da bo skupaj z makedonsko vlado gradila na uspehu dialoga Jeana Monneta, tako da bo metodologijo tega dialoga razširila na vse države Zahodnega Balkana;

20.  pozdravlja partnerstvo z ukrajinskim parlamentom v obliki dialogov Jeana Monneta, katerega cilj je doseči soglasje med političnimi skupinami in strankami v ukrajinskem parlamentu ter, kar je najpomembneje, politično kulturo preoblikovati v sodoben evropski parlamentarni pristop, ki bo temeljil na demokratičnem dialogu in doseganju soglasja;

21.  pozdravlja sklepe petega dialoga Jeana Monneta, ki je potekal od 11. do 13. oktobra 2018 in v okviru katerega so bili sprejeti ukrepi za podporo izvajanju pridružitvenega sporazuma; potrjuje, da je bil Evropski parlament zaprošen, da v sodelovanju s Komisijo spodbuja dialog s ključnimi deležniki iz ukrajinskega parlamenta in vlade o tem, kako povečati uspešnost ukrajinskega parlamenta pri izvajanju pridružitvenega sporazuma;

22.  pozdravlja novo tristransko pobudo predsednikov parlamentov Ukrajine, Moldavije in Gruzije, da bi ustanovili regionalno parlamentarno skupščino kot pomembno platformo za regionalni dialog o strateških vprašanjih, vključno z izvajanjem pridružitvenih sporazumov in odzivanjem na ključne varnostne izzive, kot so hibridno vojskovanje in dezinformacije; meni, da je podpora Parlamenta temu regionalnemu parlamentarnemu dialogu pomemben znak njegove zavezanosti tej regiji pri soočanju s skupnimi regionalnimi varnostnimi izzivi;

23.  priznava njegovo vse večjo vlogo v procesih politične mediacije; v zvezi s tem opozarja na skupno pobudo komisarja za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja ter treh mediatorjev Evropskega parlamenta Eduarda Kukana, Iva Vajgla in Knuta Fleckensteina, da bi vodje strank v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji podprli pri premagovanju politične krize s sprejetjem dogovora iz Pržina iz leta 2015; potrjuje, da je Evropski parlament pripravljen graditi na tem primeru tesnega medinstitucionalnega sodelovanja s Komisijo in ESZD, tako da bo okrepil svoja prizadevanja za okrepitev političnega dialoga in sprave na celotnem Zahodnem Balkanu in v širšem sosedstvu;

24.  poziva, naj se program za mlade politične voditelje v okviru agende za mlade, mir in varnost v skladu z resolucijo varnostnega sveta OZN št. 2250 nadgradi ter nadaljuje odlično sodelovanje z regionalno pobudo visoke predstavnice/podpredsednice za Sredozemlje v okviru programa Mladi glasovi Sredozemlja;

25.  meni, da dialog mladih na visoki ravni z naslovom „Bridging the gap“ (Premoščanje razlik) zagotavlja prostor za dialog med predstavniki mladih in mladimi poslanci z Zahodnega Balkana, ki je pomemben za podporo kulture medstrankarskega dialoga in sprave, poleg tega pa dopolnjuje zagotavljanje evropske perspektive držav v tej regiji;

26.  priporoča, da se nadgradijo obstoječi parlamentarni programi usposabljanja in mentorstva, ki so na voljo poslancem Evropskega parlamenta, zlasti tistim, ki so imenovani za mediatorje ali glavne opazovalce, pa tudi programi usposabljanja za poslance, politične stranke in osebje iz tretjih držav, vključno s programi v zvezi z vidiki, povezanimi s spolom in mladimi, tudi v usklajevanju s strukturami držav članic, ki so razvile strokovno znanje na tem področju;

27.  meni, da bi se lahko zmogljivosti Parlamenta okrepile z imenovanjem podpredsednika, pristojnega za usklajevanje mediacije in spodbujanje dejavnosti dialoga, ki bi deloval v tesnem sodelovanju s skupino za podporo demokraciji in usklajevanje volitev; poziva, naj se ustanovi skupina, ki bo vključevala sedanje in nekdanje poslance Evropskega parlamenta;

28.  poudarja vlogo nagrade Saharova, ki jo podeljuje Evropski parlament, pri ozaveščanju o konfliktih po svetu; poziva, naj se nagradni fond v naslednjem parlamentarnem obdobju poveča;

29.  priznava, da mora Parlament, da bi podprl splošna prizadevanja EU, institucionalizirati svoje postopke v zvezi z mediacijo; poziva, naj se – tudi prek delovanja parlamentarnih delegacij – okrepi parlamentarna diplomacija in poveča število izmenjav;

30.  poudarja dolgotrajno tesno sodelovanje med Parlamentom in Uradom OVSE za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR) na področju volitev ter podpore demokraciji in poziva, naj se to sodelovanje razširi na področje mediacije in dialoga;

Ženske, mir in varnost – krepitev zmogljivosti EU na področju enakosti spolov za preprečevanje konfliktov in mediacijo

31.  poziva EU, naj pri izvajanju resolucij varnostnega sveta OZN o ženskah, miru in varnosti prevzame vodilno vlogo, ter poziva, naj se načela, ki jih resolucije vsebujejo, vključijo v vseh fazah dejavnosti EU za preprečevanje konfliktov in mediacijo;

32.  poziva k uresničevanju popolne enakosti spolov ter k posebnim prizadevanjem za zagotovitev sodelovanja žensk, deklet in mladih ter k zaščiti njihovih pravic v celotnem ciklu konfliktov, od preprečevanja konfliktov do pokonfliktne obnove, v okviru dejavnosti EU za preprečevanje konfliktov in mediacijo;

33.  poziva, naj se pri vseh dejavnostih sodelovanja, usposabljanja in posredovanja upošteva različnost spolov; pozdravlja pobude EU v zvezi s tem in njen aktivni prispevek k naslednjemu akcijskemu načrtu za enakost spolov ter novemu strateškemu pristopu EU k ženskam, miru in varnosti;

34.  poziva, naj se v vse faze preprečevanja konfliktov, procesa mediacije in izgradnje miru vključi strokovno znanje o spolu, tudi o nasilju na podlagi spola in spolnemu nasilju, povezanemu s konflikti;

35.  poziva EU, naj pri izvajanju resolucij varnostnega sveta OZN o mladih, miru in varnosti prevzame vodilno vlogo, ter poziva, naj se načela, ki jih resolucije vsebujejo, vključijo v vseh fazah dejavnosti EU za preprečevanje konfliktov in mdiacijo;

36.  poziva, naj se pri sodelovanju, usposabljanju in posredovanju vedno upoštevajo in vključijo potrebe in želje mladih žensk in moških, pri čemer je treba upoštevati, da nasilni konflikti na različne načine vplivajo na njihovo življenje in prihodnost ter da lahko mladi pomembno prispevajo k preprečevanju in reševanju nasilnih konfliktov;

Krepitev vloge in zmogljivosti organizacij civilne družbe pri pristopu EU k preprečevanju konfliktov in mediaciji

37.  meni, da je treba upoštevati vlogo, ki jo imajo organizacije civilne družbe v okviru splošnega pristopa EU in njenih prednostnih nalog v zvezi z razvijanjem zmogljivosti;

38.  poudarja, kako pomembni so ukrepi za krepitev zaupanja in medosebni stiki pri preprečevanju in reševanju konfliktov;

39.  poziva, naj pri oblikovanju in izvajanju programov in politik EU o miru, varnosti in mediaciji potekajo posvetovanja z organizacijami civilne družbe, zlasti s tistimi, ki so specializirane za pravice žensk in človekove pravice manjšin;

Finančni in proračunski viri, ki jih ima EU na voljo za preprečevanje konfliktov in mediacijo

40.  meni, da je treba zaradi vse večjih izzivov več sredstev nameniti za preprečevanje konfliktov in zagotavljati posebno osebje;

41.  poudarja, da je treba v sklopu naslednjega večletnega finančnega okvira (2021–2027) zagotoviti zadostna in namenska finančna sredstva za ukrepe EU za preprečevanje konfliktov in mediacijo;

42.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj Parlamentu posreduje najnovejše informacije o proračunski vrstici ESZD, namenjeni analizi konfliktov in občutljivosti za konflikte, zgodnjemu opozarjanju, podpori mediacije in prihodnjim prednostnim nalogam na tem področju;

o
o   o

43.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsednikoma Komisije in Sveta, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, ESZD, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, Komisiji, OVSE, generalnemu sekretarju OZN ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 356, 4.10.2018, str. 130.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0312.
(3) UL L 335, 15.12.2017, str. 6.

Pravno obvestilo