Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2016/0359(COD)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0269/2018

Predložena besedila :

A8-0269/2018

Razprave :

PV 27/03/2019 - 25
CRE 27/03/2019 - 25

Glasovanja :

PV 28/03/2019 - 8.3

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0321

Sprejeta besedila
PDF 392kWORD 126k
Četrtek, 28. marec 2019 - Strasbourg Začasna izdaja
Povečanje učinkovitosti postopkov prestrukturiranja, postopkov v primeru insolventnosti in postopkov za odpust dolgov ***I
P8_TA-PROV(2019)0321A8-0269/2018
Resolucija
 Prečiščeno besedilo

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. marca 2019 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o okvirih preventivnega prestrukturiranja, drugi priložnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov prestrukturiranja, postopkov v primeru insolventnosti in postopkov za odpust dolgov ter spremembi Direktive 2012/30/EU (COM(2016)0723 – C8-0475/2016 – 2016/0359(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0723),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 53 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0475/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženih mnenj irske poslanske zbornice in irskega senata v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavljata, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 29. marca 2017(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 12. julija 2017(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 19. decembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0269/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 209, 30.6.2017, str. 21.
(2) UL C 342, 12.10.2017, str. 43.


Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 28. marca 2019 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o okvirih preventivnega prestrukturiranja, odpustu dolgov in prepovedih opravljanja dejavnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ter o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 ▌(Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti)
P8_TC1-COD(2016)0359

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti členov 53 in 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Cilj te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in odpraviti ovire za uresničevanje temeljnih svoboščin, kot sta prosti pretok kapitala in svoboda ustanavljanja, ki izhajajo iz razlik med nacionalnimi zakonodajami in postopki glede preventivnega prestrukturiranja, insolventnosti, odpusta dolgov in prepovedi opravljanja dejavnosti. Namen te direktive je brez poseganja v temeljne pravice in svoboščine delavcev odpraviti take ovire z zagotovitvijo: da imajo podjetja in podjetniki v finančnih težavah, ki so sposobni preživeti, dostop do učinkovitih nacionalnih okvirov preventivnega prestrukturiranja, ki jim omogočajo nadaljnje poslovanje; da pošteni insolventni ali prezadolženi podjetniki po razumnem obdobju lahko izkoristijo popoln odpust dolgov, s čimer se jim omogoči druga priložnost; ter da se izboljša učinkovitost postopkov prestrukturiranja, postopkov v primeru insolventnosti in postopkov za odpust dolgov, zlasti da bi skrajšali njihovo trajanje.

(2)  Prestrukturiranje bi moralo dolžnikom v finančnih težavah omogočiti, da v celoti ali delno nadaljujejo poslovanje, tako da spremenijo sestavo, pogoje ali strukturo svojega premoženja in svojih obveznosti ali kateri koli drug del svoje strukture kapitala - vključno s prodajo premoženja ali delov podjetja ali, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, celotnega podjetja - pa tudi tako, da izpeljejo operativne spremembe. Razen če nacionalno pravo izrecno ne določa drugače, bi morale operativne spremembe, na primer odpoved ali sprememba pogodb ali prodaja oziroma druga odsvojitev premoženja, izpolnjevati splošne zahteve, ki jih za takšne ukrepe določa nacionalno pravo, zlasti pravila civilnega in delovnega prava. Vse zamenjave dolgov za lastniški kapital bi morale biti tudi v skladu z zaščitnimi ukrepi, določenimi v nacionalnem pravu. Okviri preventivnega prestrukturiranja bi morali dolžnikom predvsem omogočiti, da se učinkovito prestrukturirajo v zgodnji fazi, da bi se izognili insolventnosti ter tako omejili nepotrebno likvidacijo podjetij, ki so sposobna preživeti. Navedeni okviri bi morali pomagati preprečiti izgubo delovnih mest ter strokovnega znanja in spretnosti, poleg tega pa bi se morala povišati skupna vrednost za upnike - v primerjavi s tem, kar bi dobili v primeru likvidacije premoženja podjetja ali v primeru scenarija druge najboljše možnosti, kadar ni načrta ter za lastnike in celotno gospodarstvo ▌.

(3)  Okviri preventivnega prestrukturiranja bi morali tudi preprečevati kopičenje slabih posojil. Z razpoložljivostjo učinkovitih okvirov preventivnega prestrukturiranja bi zagotovili, da se ukrepi sprejmejo, preden bi podjetja prenehala odplačevati svoja posojila, kar bi prispevalo k zmanjšanju tveganja za nastanek slabih posojil v cikličnih recesijah in ublažilo negativni učinek na finančni sektor. Velik delež podjetij in delovnih mest bi bilo mogoče rešiti, če bi v vseh državah članicah, kjer imajo poslovne enote, premoženje ali upnike, obstajali preventivni okviri. V okvirih prestrukturiranja bi morale biti uravnoteženo zaščitene pravice vseh udeleženih strani, tudi delavcev. Hkrati bi bilo treba neuspešna podjetja, ki nimajo možnosti preživetja, čim hitreje likvidirati. Kadar dolžnik, ki je v finančnih težavah, ni sposoben preživeti ali je njegovo sposobnost preživetja le težko obnoviti, bi lahko prestrukturiranje še pospešilo in povečalo izgube v škodo upnikov, delavcev in drugih deležnikov, pa tudi celotnega gospodarstva.

(4)  Med državami članicami obstajajo razlike glede obsega postopkov, ki so dolžnikom v finančnih težavah na voljo za prestrukturiranje njihovega poslovanja. V nekaterih državah članicah je obseg teh postopkov omejen, tako da se lahko podjetja prestrukturirajo šele razmeroma pozno, že v okviru postopka v primeru insolventnosti. V drugih državah članicah je prestrukturiranje sicer možno že prej, vendar razpoložljivi postopki niso tako učinkoviti, kot bi lahko bili, oziroma so zelo formalni, zlasti ker omejujejo uporabo izvensodnih dogovorov. Preventivne rešitve se v insolvenčnem pravu vse pogosteje uporabljajo. Vse bolj imajo prednost pristopi, katerih cilj je – v nasprotju s klasičnim pristopom likvidacije podjetja v finančnih težavah – sanacija podjetja ali vsaj rešitev tistih njegovih enot, ki so še sposobne preživeti. Ta pristop poleg drugih koristi za gospodarstvo pogosto pripomore tudi k ohranitvi ali manjši izgubi delovnih mest. Poleg tega je stopnja vključenosti sodnih ali upravnih organov ali oseb, ki jih ti organi imenujejo, zelo različna, od nične ali minimalne udeležbe v nekaterih državah članicah do polne udeležbe v drugih. Podobno se nacionalna pravila, ki podjetnikom dajejo drugo priložnost, zlasti z odobritvijo odpusta dolgov, nastalih pri njihovem poslovanju, med državami članicami razlikujejo po trajanju preizkusne dobe za odpust dolgov in pogojih za odobritev takšnega odpusta.

(5)  V veliko državah članicah traja več kot tri leta, da se podjetnikom, ki so insolventni, a pošteni, odpustijo dolgovi in da lahko začnejo znova. Neučinkoviti okviri odpusta dolgov in prepovedi opravljanja dejavnosti privedejo do tega, da se morajo podjetniki preseliti v druge jurisdikcije, da bi lahko v razumnem času začeli znova, to pa povzroči precejšnje dodatne stroške njihovim upnikom, pa tudi samim podjetnikom. Sklepi o dolgotrajni prepovedi opravljanja dejavnosti, ki pogosto spremljajo postopek, ki vodi do odpusta dolgov, ustvarjajo ovire za pravico do začetka in opravljanja podjetniške dejavnosti kot samozaposlena oseba.

(6)  Predolgo trajanje postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov v več državah članicah je pomemben dejavnik, ki povzroča nizke stopnje poplačila in vlagatelje odvrača od poslovanja v jurisdikcijah, kjer lahko postopki trajajo predolgo in so neupravičeno dragi.

(7)  Razlike med državami članicami v zvezi s postopki glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov pomenijo dodatne stroške za vlagatelje pri ocenjevanju tveganja dolžnikov, ki prihajajo v finančne težave v eni ali več državah članicah, ali tveganja vlaganja v podjetja v finančnih težavah, ki so sposobna preživeti, pa tudi dodatne stroške prestrukturiranja podjetij, ki imajo poslovne enote, upnike ali premoženje v drugih državah članicah. To zlasti velja pri prestrukturiranju mednarodnih skupin podjetij. Vlagatelji kot enega glavnih razlogov za to, da ne vlagajo ali vstopijo v poslovno razmerje s subjektom zunaj države članice, v kateri imajo sedež, navajajo negotovost glede pravil o insolventnosti ali tveganje dolgotrajnih ali zapletenih postopkov v primeru insolventnosti v drugi državi članici. Ta negotovost ima odvračilni učinek, ki ovira tudi svobodo ustanavljanja podjetij in spodbujanje podjetništva ter škodi pravilnemu delovanju notranjega trga. Zlasti mikro, mala in srednja podjetja (MSP) v večini primerov nimajo sredstev za ocenjevanje tveganj, povezanih s čezmejnimi dejavnostmi.

(8)  Razlike med državami članicami pri postopkih prestrukturiranja, postopkih v primeru insolventnosti in postopkih za odpust dolgov vodijo do neenakih pogojev za dostop do posojila in neenakih stopenj poplačila v državah članicah. Zato je za dobro delujoč notranji trg na splošno in zlasti za delujočo unijo kapitalskih trgov, pa tudi za odpornost evropskih gospodarstev, vključno z ohranitvijo in ustvarjanjem delovnih mest, nujno potrebna višja stopnja usklajenosti na področju prestrukturiranja, insolventnosti, odpusta dolgov in prepovedi opravljanja dejavnosti.

(9)  Znižati bi bilo treba tudi dodatne stroške ocene tveganja in čezmejne izvršbe terjatev za upnike prezadolženih podjetnikov, ki se preselijo v drugo državo članico, da bi se jim v precej krajšem času odobril odpust dolgov. Prav tako bi bilo treba znižati dodatne stroške za podjetnike, ki izhajajo iz potrebe po preselitvi v drugo državo članico, da bi izkoristili odpust dolgov. Poleg tega ovire, ki izhajajo iz sklepov o dolgotrajni prepovedi opravljanja dejavnosti, povezanih s podjetnikovo insolventnostjo ali prezadolženostjo, zavirajo podjetništvo.

(10)  Vsak postopek prestrukturiranja, zlasti če je večjega obsega in ima znaten učinek, bi moral temeljiti na dialogu z deležniki. Ta dialog bi moral zajemati izbiro ukrepov, predvidenih v zvezi s cilji in alternativnimi možnostmi postopka prestrukturiranja, morala pa bi obstajati tudi ustrezna udeležba predstavnikov delavcev, kot je določeno v pravu Unije in nacionalnem pravu.

(11)  Ovire za uresničevanje temeljnih svoboščin niso omejene na povsem čezmejne primere. Vse bolj povezan notranji trg s prostim kroženjem blaga, storitev, kapitala in delavcev ter z vse močnejšo digitalno razsežnostjo pomeni, da je le zelo malo podjetij povsem nacionalnih, če se upoštevajo vsi relevantni elementi, kot so njihova baza strank, dobavna veriga, področje dejavnosti ter baza vlagateljev in kapitala. Tudi povsem nacionalni primeri insolventnosti lahko na podlagi tako imenovanega domino učinka insolventnosti vplivajo na delovanje notranjega trga, pri čemer lahko insolventnost enega dolžnika sproži nadaljnje insolventnosti v dobavni verigi.

(12)  Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta(4) obravnava vprašanja pristojnosti, priznavanja in izvrševanja, prava, ki se uporablja, in sodelovanja v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti ter medsebojno povezovanje registrov insolventnosti. Njeno področje uporabe zajema preventivne postopke, s katerimi se spodbuja reševanje dolžnikov, ki so sposobni preživeti, in postopke za odpust dolgov za podjetnike in druge fizične osebe. Vendar pa navedena uredba ne odpravlja razlik med nacionalnimi zakonodajami, ki urejajo te postopke. Poleg tega z instrumentom, ki bi bil omejen samo na čezmejne primere insolventnosti, ne bi bile odpravljene vse ovire za prosti pretok, prav tako pa vlagatelji ne bi mogli vnaprej ugotoviti čezmejne ali domače narave morebitnih finančnih težav dolžnika v prihodnosti. Zato je treba preseči pravosodno sodelovanje in vzpostaviti minimalne vsebinske standarde za postopke preventivnega prestrukturiranja in postopke za odpust dolgov za podjetnike.

(13)  Ta direktiva ne bi smela vplivati na področje uporabe Uredbe (EU) 2015/848. Njen cilj je doseči njeno popolno skladnost in dopolnjevanje z navedeno uredbo, in sicer s tem, da od držav članic zahteva, da vzpostavijo postopke preventivnega prestrukturiranja, ki izpolnjujejo nekatera minimalna načela učinkovitosti. Te direktiva ne spreminja pristopa iz navedene uredbe, ki državam članicam omogoča, da obdržijo ali uvedejo postopke, ki ne izpolnjujejo pogoja objave v zvezi z uradnim obvestilom iz Priloge A k navedeni uredbi. Čeprav ta direktiva ne zahteva, da postopki, ki spadajo v njeno področje uporabe, izpolnjujejo vse pogoje glede uradnega obvestila iz navedene priloge, pa je njen cilj olajšati čezmejno priznavanje teh postopkov ter priznavanje in izvršljivost odločb.

(14)  Uporaba Uredbe (EU) 2015/848 ima to prednost, da določa zaščitne ukrepe pred zlorabo preselitve središča dolžnikovih glavnih interesov med trajanjem čezmejnega postopka v primeru insolventnosti. Nekatere omejitve bi se morale uporabljati tudi za postopke, ki jih navedena uredba ne zajema.

(15)  Znižati je treba stroške prestrukturiranja za dolžnike in upnike. Zato bi bilo treba zmanjšati razlike med državami članicami, ki ovirajo zgodnje prestrukturiranje dolžnikov v finančnih težavah, ki so sposobni preživeti, in možnost odpusta dolgov za poštene podjetnike. Zmanjševanje takšnih razlik bi moralo zagotoviti večjo preglednost, pravno varnost in predvidljivost po vsej Uniji. Povečati bi se morali donosi vseh vrst upnikov in vlagateljev ter spodbuditi bi se morale čezmejne naložbe. Večja skladnost postopkov prestrukturiranja in postopkov v primeru insolventnosti bi morala olajšati tudi prestrukturiranje skupin podjetij, ne glede na to, kje v Uniji se nahajajo njihovi člani.

(16)  Odpravljanje ovir za učinkovito preventivno prestrukturiranje dolžnikov v finančnih težavah, ki so sposobni preživeti, prispeva k zmanjšanju izgub delovnih mest in izgub na vrednosti za upnike v dobavni verigi ter k ohranjanju strokovnega znanja in spretnosti, zato koristi širšemu gospodarstvu. Z olajšanjem odpusta dolgov za podjetnike bi se lažje preprečila njihova izključitev s trga dela in se jim omogočilo, da znova začnejo podjetniške dejavnosti, pri čemer upoštevajo spoznanja iz preteklih izkušenj. Poleg tega bi se zaradi skrajšanja trajanja postopkov prestrukturiranja povišale stopnje poplačila za upnike, saj bi dolžnik ali njegovo podjetje s potekom časa običajno samo dodatno izgubilo na vrednosti. Poleg tega bi učinkoviti postopki preventivnega prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov omogočili boljšo oceno tveganj, povezanih z odločitvami o dajanju in najemanju posojil, in olajšali prilagajanje insolventnih ali prezadolženih dolžnikov, s čimer bi se znižali ekonomski in socialni stroški v procesu njihovega razdolževanja. Ta direktiva bi državam članicam morala omogočiti prožnost, da uporabijo skupna načela, obenem pa spoštujejo nacionalne pravne sisteme. Države članice bi morale imeti možnost, da v svojih nacionalnih pravnih sistemih obdržijo ali uvedejo druge okvire preventivnega prestrukturiranja, ki niso določeni v tej direktivi.

(17)  Podjetja, zlasti MSP, ki predstavljajo 99 % vseh podjetij v Uniji, bi morala imeti koristi od bolj usklajenega pristopa na ravni Unije. Za MSP je bolj verjetno, da bodo likvidirana kot prestrukturirana, saj morajo nositi stroške, ki so nesorazmerno višji kot stroški, ki jih nosijo večja podjetja. MSP zlasti ob finančnih težavah pogosto nimajo potrebnih sredstev, da bi pokrila visoke stroške prestrukturiranja in izkoristila učinkovitejše postopke prestrukturiranja, ki so na voljo le v nekaterih državah članicah. Da bi takšnim dolžnikom pomagali, da se prestrukturirajo po nizkih stroških, bi bilo treba na nacionalni ravni pripraviti izčrpne kontrolne sezname za načrte prestrukturiranja, prilagojene potrebam in posebnostim MSP, ter jih objaviti na spletu. Poleg tega bi bilo treba vzpostaviti orodja za zgodnje opozarjanje, ki bi dolžnike opozorila na nujnost ukrepanja, ob upoštevanju omejenih virov MSP za zaposlitev strokovnjakov.

(18)  Ob opredelitvi MSP bi države članice lahko ustrezno upoštevale Direktivo 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta(5) ali Priporočilo Komisije z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij(6).

(19)  Ustrezno je, da se iz področja uporabe te direktive izključijo dolžniki, ki so zavarovalnice in pozavarovalnice, kot so opredeljene v točkah 1 in 4 člena 13 Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta(7), kreditne institucije, kot so opredeljene v točki 1 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(8), investicijska podjetja in kolektivni naložbeni podjemi, kot so opredeljeni v točkah 2 in 7 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, centralne nasprotne stranke, kot so opredeljene v točki 1 člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(9), centralne depotne družbe, kot so opredeljene v točki 1 člena 2(1) Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(10), ter druge finančne institucije in subjekti, navedeni v prvem pododstavku člena 1(1) Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta(11). Za takšne dolžnike veljajo posebne ureditve, nacionalni nadzorni organi in organi za reševanje pa imajo v zvezi z njimi široka pooblastila za posredovanje. Države članice bi morale imeti možnost, da izključijo druge finančne subjekte, ki opravljajo finančne storitve, za katere veljajo primerljive ureditve in pooblastila za posredovanje.

(20)  Iz podobnih razlogov je prav tako ustrezno iz področja uporabe te direktive izključiti javne organe po nacionalnem pravu. Države članice bi tudi morale imeti možnost omejiti dostop do okvirov preventivnega prestrukturiranja na pravne osebe, saj se finančne težave podjetnikov lahko učinkovito rešujejo ne samo s postopki preventivnega prestrukturiranja, pač pa tudi s postopki, ki vodijo do odpusta dolgov, ali z neformalnimi prestrukturiranji na podlagi pogodbenih dogovorov. Državam članicam z različnimi pravnimi sistemi bi moralo biti omogočeno, da bi se v primerih, ko ima ista vrsta subjekta v teh pravnih sistemih različen pravni status, za take subjekte uporabljal en sam enoten sistem. Okvir preventivnega prestrukturiranja, določen na podlagi te direktive, ne bi smel vplivati na terjatve in zahtevke zoper dolžnika, ki izhajajo iz poklicnih pokojninskih sistemov, če so te terjatve in zahtevki nastali pred prestrukturiranjem.

(21)  Prezadolženost potrošnikov je z gospodarskega in socialnega vidika zelo zaskrbljujoča ter je tesno povezana z zmanjšanjem presežka dolgov. Poleg tega pogosto ni mogoče jasno razlikovati med dolgovi podjetnikov, nastalimi pri njihovi trgovski, poslovni, obrtni ali poklicni dejavnosti, in dolgovi, nastalimi zunaj teh dejavnosti. Podjetniki ne bi mogli izkoristiti druge priložnosti, če bi morali biti obravnavani v ločenih postopkih z različnimi pogoji dostopa in preizkusnimi dobami za odpust dolgov, da bi jim bili odpuščeni njihovi poslovni dolgovi in drugi dolgovi, ki so nastali zunaj njihovega poslovanja. Iz teh razlogov bi bilo za države članice priporočljivo, da čim prej začnejo uporabljati določbe te direktive o odpustu dolgov tudi za potrošnike, čeprav ta direktiva ne vključuje zavezujočih pravil o prezadolženosti potrošnikov.

(22)  Prej ko lahko dolžnik ugotovi, da je v finančnih težavah, in ustrezno ukrepa, večja je verjetnost, da se bo izognil bližajoči se insolventnosti, v primeru podjetja, katerega sposobnost preživetja je trajno oslabljena, pa bo postopek likvidacije bolje organiziran in učinkovit. Zato bi bilo treba zagotoviti jasne, posodobljene, jedrnate in uporabniku prijazne informacije o razpoložljivih postopkih preventivnega prestrukturiranja, pa tudi eno ali več orodij za zgodnje opozarjanje, da bi dolžnike, ki so se začeli soočati s finančnimi težavami, spodbudili k zgodnjemu ukrepanju. Orodja za zgodnje opozarjanje v obliki mehanizmov opozarjanja, ki pokažejo, kadar dolžnik ne izvrši določene vrste plačil, bi se lahko na primer sprožila ob neplačilu davkov ali prispevkov za socialno varnost. Takšna orodja bi lahko razvile države članice ali zasebni sektor, pod pogojem, da se doseže cilj. Države članice bi morale na spletu objaviti informacije o orodjih za zgodnje opozarjanje, na primer na posebnem spletnem mestu ali spletni strani. Države članice bi morale imeti možnost, da orodja za zgodnje opozarjanje prilagodijo velikosti podjetja in določijo posebne določbe o orodjih za zgodnje opozarjanje za velika podjetja in skupine, ob upoštevanju njihovih posebnosti. Ta direktiva državam članicam ne bi smela nalagati nobenih odgovornosti za morebitno škodo, ki bi nastala zaradi postopkov prestrukturiranja, ki jih sprožijo takšna orodja za zgodnje opozarjanje.

(23)  Da bi okrepili podporo delavcem in njihovim predstavnikom, bi države članice morale zagotoviti, da imajo predstavniki delavcev dostop do relevantnih in posodobljenih informacij v zvezi z razpoložljivostjo orodij za zgodnje opozarjanje, morale pa bi biti tudi zmožne predstavnikom delavcev nuditi podporo pri oceni gospodarskega položaja dolžnika.

(24)  Okvir prestrukturiranja bi moral biti na voljo dolžnikom, vključno s pravnimi subjekti, pa tudi, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, fizičnimi osebami in skupinami podjetij, da se jim omogoči reševanje finančnih težav v zgodnji fazi, kadar se zdi verjetno, da se lahko njihova insolventnost prepreči in zagotovi preživetje podjetja. Okvir prestrukturiranja bi moral biti na voljo, preden dolžnik postane insolventen po nacionalnem pravu, in sicer preden izpolnjuje pogoje nacionalnega prava za uvedbo kolektivnih postopkov v primeru insolventnosti, ki običajno vključujejo delno ali popolno odprodajo premoženja dolžnika in imenovanje likvidatorja. Da bi preprečili zlorabo okvirov prestrukturiranja, bi morale finančne težave dolžnika nakazati na verjetnost insolventnosti, načrt prestrukturiranja pa bi moral biti zmožen preprečiti dolžnikovo insolventnost in zagotoviti sposobnost preživetja podjetja.

(25)  Države članice bi morale imeti možnost določiti, ali se terjatve, ki zapadejo v plačilo ali nastanejo po vložitvi prošnje za uvedbo postopka preventivnega prestrukturiranja oziroma po tem, ko je bil postopek uveden, vključijo v ukrepe preventivnega prestrukturiranja ali se zanje uporablja prekinitev posameznih postopkov izvršbe. Države članice bi morale imeti možnost, da po prosti presoji določijo, ali ima prekinitev posameznih postopkov izvršbe učinek na zapadle obresti na terjatve.

(26)  Države članice bi morale imeti možnost, da uvedejo preizkus sposobnosti preživetja kot pogoj za dostop do postopka preventivnega prestrukturiranja, določenega v tej direktivi. Takšen preizkus bi bilo treba izvesti brez posledic za dolžnikovo premoženje, med drugim tako, da se odobri začasna prekinitev postopkov ali da se preizkus izvede brez nepotrebnega odlašanja. Vendar pa izraz „brez posledic za dolžnikovo premoženje“ državam članicam ne bi smel preprečevati, da od dolžnikov zahtevajo, da dokažejo svojo sposobnost preživetja na lastne stroške.

(27)  Čeprav lahko države članice dolžnikom, ki so bili obsojeni zaradi hudih kršitev računovodskih ali knjigovodskih obveznosti, omejijo dostop do okvira prestrukturiranja, to ne bi smelo državam članicam preprečevati, da dolžnikom tudi prepovejo dostop do okvirov preventivnega prestrukturiranja, kadar so njihove poslovne knjige in evidence nepopolne ali pomanjkljive do takšne mere, da je nemogoče ugotoviti, kakšno je njihovo poslovno in finančno stanje.

(28)  Države članice bi morale imeti možnost, da področje uporabe okvirov preventivnega prestrukturiranja, določenih v tej direktivi, razširijo na primere, v katerih se dolžniki soočajo z nefinančnimi težavami, vendar pod pogojem, da takšne težave dejansko in resno ogrožajo dolžnikovo sedanjo ali prihodnjo sposobnost, da plača svoje dolgove, ko zapadejo v plačilo. Časovni okvir, relevanten za ugotavljanje takšne ogroženosti, lahko zajema obdobje nekaj mesecev ali celo dlje, da se upoštevajo primeri, v katerih se dolžnik sooča z nefinančnimi težavami, ki ogrožajo nadaljnje poslovanje njegovega podjetja, srednjeročno pa tudi njegova likvidnost. To se na primer lahko zgodi, kadar dolžnik izgubi pogodbo, ki je zanj ključnega pomena.

(29)  Za večjo učinkovitost ter zmanjšanje zamud in znižanje stroškov bi morali nacionalni okviri preventivnega prestrukturiranja vključevati prožne postopke. Kadar se ta direktiva izvaja z več kot enim postopkom znotraj okvira prestrukturiranja, bi moral imeti dolžnik za učinkovito prestrukturiranje dostop do vseh pravic in zaščitnih ukrepov, določenih v tej direktivi. Razen v primeru obvezne vključenosti sodnih ali upravnih organov, kot je določeno v tej direktivi, bi morale države članice imeti možnost, da vključenost takih organov omejijo na primere, v katerih je ta potrebna in sorazmerna, pri čemer bi med drugim morale upoštevati cilj zaščite pravic in interesov dolžnikov in prizadetih strank ter cilj zmanjšanja zamud pri postopkih in znižanja njihovih stroškov. Kadar je upnikom ali predstavnikom delavcev v skladu z nacionalnim pravom dovoljeno, da začnejo postopek prestrukturiranja, in kadar je dolžnik MSP, bi države članice kot predpogoj za začetek postopka morale zahtevati soglasje dolžnika in bi morale imeti možnost, da to zahtevo razširijo tudi na dolžnike, ki so velika podjetja.

(30)  Da bi se izognili nepotrebnim stroškom ▌in zaradi zgodnje narave preventivnega prestrukturiranja ter da bi spodbudili dolžnike, da zaprosijo za preventivno prestrukturiranje že v zgodnji fazi njihovih finančnih težav, bi ti načeloma morali ohraniti nadzor nad svojim premoženjem in vsakodnevnim poslovanjem podjetja. Imenovanje upravitelja na področju prestrukturiranja, da bi nadzoroval dolžnikovo dejavnost ali delno prevzel nadzorovanje dolžnikovega vsakodnevnega poslovanja, ne bi smelo biti obvezno v vsakem primeru, ampak opravljeno za vsak primer posebej glede na okoliščine primera ali dolžnikove posebne potrebe. Ne glede na to pa bi države članice morale imeti možnost, da določijo, da je imenovanje upravitelja na področju prestrukturiranja v nekaterih okoliščinah vedno potrebno, na primer kadar: dolžnik izkoristi splošno prekinitev posameznih postopkov izvršbe; mora biti načrt prestrukturiranja odobren z vsiljenjem odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z načrtom; načrt prestrukturiranja vključuje ukrepe, ki imajo posledice za pravice delavcev, ali kadar sta dolžnik ali njegova uprava v poslovnih odnosih ravnala kaznivo, goljufivo ali škodljivo.

(31)  Da bi strankam pomagali pri pogajanjih in pripravi načrta prestrukturiranja, bi države članice morale določiti obvezno imenovanje upravitelja na področju prestrukturiranja, kadar: sodni ali upravni organ dolžniku odobri splošno prekinitev posameznih postopkov izvršbe, pod pogojem, da je v takem primeru upravitelj potreben za zaščito interesov strank; mora načrt prestrukturiranja potrditi sodni ali upravni organ z vsiljenjem odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z načrtom; ga je zahteval dolžnik; ali kadar ga je zahtevala večina upnikov, pod pogojem, da stroške in provizije upravitelja krijejo upniki.

(32)  Dolžniku bi moralo biti omogočeno, da izkoristi začasno prekinitev posameznih postopkov izvršbe, ki jo odobri sodni ali upravni organ ali je odobrena po zakonu, za podporo pogajanj o načrtu prestrukturiranja, da bi med trajanjem pogajanj lahko nadaljeval s poslovanjem ali vsaj ohranil vrednost svojega premoženja. Kadar tako določa nacionalno pravo, bi moralo biti tudi mogoče, da se prekinitev uporablja v korist tretjih oseb, ki nudijo jamstvo, vključno z garanti in izdajatelji zavarovanj. Države članice pa bi morale imeti možnost, da določijo, da sodni ali upravni organi ne odobrijo prekinitve posameznih postopkov izvršbe, kadar takšna prekinitev ni nujna ali kadar ne izpolnjuje cilja, tj. zagotavljanje podpore za pogajanja. Podlagi za zavrnitev sta med drugim lahko premajhna podpora potrebne večine upnikov ali, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, dolžnikova dejanska nesposobnost, da plača dolgove, ko zapadejo v plačilo.

(33)  Da bi olajšali in pospešili potek postopkov, bi države članice morale imeti možnost, da določijo domneve, ki jih je mogoče izpodbijati, o obstoju razlogov za zavrnitev prekinitve, na primer kadar dolžnik ravna tako, kot je tipično za dolžnika, ki ni sposoben plačati dolgov, ko zapadejo v plačilo - denimo, da gre za znatno neizpolnjevanje obveznosti v zvezi z delavci, davčnimi organi ali agencijami za socialno varnost -, ali kadar sta dolžnik ali trenutna uprava podjetja storila finančno kaznivo dejanje, zaradi česar je verjetno, da večina upnikov ne bi podprla začetka pogajanj.

(34)  Prekinitev posameznih postopkov izvršbe bi lahko bila splošna in bi tako vplivala na vse upnike ali pa bi se lahko uporabljala samo za posamezne upnike ali kategorije upnikov. Države članice bi morale imeti možnost, da v natančno opredeljenih okoliščinah nekatere terjatve ali kategorije terjatev izključijo iz področja uporabe prekinitve, na primer terjatve, ki so zavarovane s premoženjem, katerega izključitev ne bi ogrozila prestrukturiranja podjetja, ali pa terjatve upnikov, katerim bi prekinitev povzročila nepravično škodo, na primer zaradi nekompenzirane izgube ali amortizacije zavarovanja.

(35)  Da bi se zagotovilo pravično ravnotežje med pravicami dolžnika in pravicami upnikov, bi se morala prekinitev posameznih postopkov izvršbe uporabljati za največ štiri mesece. Vendar lahko zapletena prestrukturiranja zahtevajo več časa. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, da v takšnih primerih ▌sodni ali upravni organ lahko podaljša začetno obdobje prekinitve ▌. Kadar sodni ali upravni organ ne sprejme odločitve o podaljšanju prekinitve, preden se ta izteče, bi morali učinki prekinitve prenehati, ko se izteče obdobje prekinitve. Zaradi pravne varnosti bi moralo biti skupno obdobje prekinitve omejeno na dvanajst mesecev. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, da prekinitev traja za nedoločen čas, kadar dolžnik postane insolventen v skladu z nacionalnim pravom. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo, ali za kratkoročno začasno prekinitev, dokler sodni ali upravni organ še odloča glede dostopa do okvira preventivnega prestrukturiranja, veljajo roki iz te direktive.

(36)  Da bi zagotovili, da upniki ne utrpijo nepotrebne škode, bi države članice morale določiti, da sodni ali upravni organi lahko odpravijo prekinitev posameznih postopkov izvršbe, če ta ne izpolnjuje več cilja podpore pogajanj, na primer če postane očitno, da potrebna večina upnikov ne podpira nadaljevanja pogajanj. Kadar države članice določijo takšno možnost, bi bilo treba prekinitev odpraviti tudi, če nepravično škoduje upnikom. Državam članicam bi moralo biti dovoljeno, da omejijo možnost odprave prekinitve posameznih postopkov izvršbe na primere, v katerih upniki niso mogli izraziti svojega mnenja, preden je prekinitev začela veljati ali preden je bila podaljšana. Državam članicam bi prav tako moralo biti dovoljeno, da določijo minimalno obdobje, med katerim prekinitve ni mogoče odpraviti. Sodni ali upravni organi bi lahko pri ugotavljanju, ali obstaja nepravična škoda za upnike, upoštevali, ali bo s prekinitvijo ohranjena skupna vrednost premoženja in ali dolžnik ravna v slabi veri ali z namenom povzročiti škodo oziroma ali na splošno ravna v nasprotju z upravičenimi pričakovanji vseh upnikov.

(37)  Ta direktiva ne zajema določb o kompenzaciji ali jamstvih za upnike, katerih vrednost zavarovanja se bo med prekinitvijo po vsej verjetnosti zmanjšala. Prekinitev bi posameznemu upniku ali razredu upnikov nepravično škodovala, če bi bile na primer njihove terjatve zaradi prekinitve v bistveno slabšem položaju, kot če se prekinitev ne bi uporabila, ali če bi bil upnik postavljen v slabši položaj kot drugi upniki v podobnem položaju. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, da se v primeru ugotovitve nepravične škode za enega ali več upnikov oziroma za en ali več razredov upnikov prekinitev lahko odpravi za zadevne upnike ali razrede upnikov oziroma za vse upnike. Države članice bi morale imeti možnost, da odločijo, kdo lahko zaprosi za odpravo prekinitve.

(38)  Prekinitev posameznih postopkov izvršbe bi morala odložiti tudi dolžnikovo obveznost, da vloži predlog za postopek v primeru insolventnosti, oziroma da se na zahtevo upnika uvede takšen postopek, ki bi lahko privedel do likvidacije dolžnika. Takšni postopki v primeru insolventnosti bi morali poleg tistih, ki so po zakonu omejeni tako, da je njihov edini mogoč rezultat likvidacija dolžnika, vključevati tudi postopke, ki bi lahko privedli do prestrukturiranja dolžnika. Odložitev uvedbe postopka v primeru insolventnosti na zahtevo upnikov bi se morala uporabiti ne le v primeru, ko države članice določijo splošno prekinitev posameznih postopkov izvršbe za vse upnike, temveč tudi v primeru, ko države članice določijo možnost prekinitve posameznih postopkov izvršbe le za omejeno število upnikov. Ne glede na to bi države članice morale imeti možnost, da določijo, da se postopki v primeru insolventnosti lahko uvedejo na zahtevo javnih organov, ki ne nastopajo kot upniki, temveč v splošnem interesu, na primer javnega tožilca.

(39)  Ta direktiva dolžnikom ne bi smela preprečevati, da v okviru običajnega poslovanja plačajo terjatve neprizadetih upnikov in terjatve prizadetih upnikov, ki nastanejo v času prekinitve posameznih postopkov izvršbe. Da bi zagotovili, da upniki s terjatvami, ki so nastale pred uvedbo postopka prestrukturiranja ali prekinitve posameznih postopkov izvršbe, ne vršijo pritiska na dolžnika, naj plača te terjatve, ki bi se sicer z izvajanjem načrta prestrukturiranja zmanjšale, bi države članice morale imeti možnost, da določijo odložitev dolžnikove obveznosti glede plačila zadevnih terjatev.

(40)  Ko dolžnik vstopi v postopek v primeru insolventnosti, imajo lahko nekateri dobavitelji pogodbene pravice, določene v tako imenovanih določbah ipso facto, na podlagi katerih lahko pogodbo o dobavi odpovedo zgolj zaradi insolventnosti, tudi če je dolžnik ustrezno izpolnil svoje obveznosti. Do uporabe ipso facto določb bi lahko prišlo tudi v primeru, kadar dolžnik vloži predlog za ukrepe preventivnega prestrukturiranja. Kadar se takšne določbe uveljavljajo, ko se dolžnik zgolj pogaja o načrtu prestrukturiranja ali zahteva prekinitev posameznih postopkov izvršbe ali v povezavi s kakršnim koli dogodkom, povezanim s prekinitvijo, lahko predčasna odpoved negativno vpliva na dolžnikovo poslovanje in uspešno sanacijo njegovega podjetja. V takšnih primerih je torej nujno določiti, da se upnikom ▌ ne dovoli sklicevanje na določbe ipso facto, ki se nanašajo na pogajanja o načrtu prestrukturiranja, prekinitev ali kakršen koli podoben dogodek, povezan s prekinitvijo.

(41)  Predčasna odpoved lahko ogrozi sposobnost podjetja, da med pogajanji o prestrukturiranju nadaljuje poslovanje, zlasti kadar se nanaša na pogodbe za osnovne dobrine, kot so plin, električna energija, voda, telekomunikacijske storitve in storitve plačila s kartico. Države članice bi morale določiti, da upnikom, za katere velja prekinitev posameznih postopkov izvršbe in katerih terjatve so nastale pred prekinitvijo, dolžnik pa jih ni plačal, ne bi smelo biti dovoljeno, da med obdobjem prekinitve zadržijo izvajanje, odpovedo, pospešijo ali kakor koli drugače spremenijo ključne neizpolnjene pogodbe, če dolžnik še naprej izpolnjuje svoje obveznosti na podlagi takšnih pogodb, ki zapadejo v plačilo med obdobjem prekinitve. Neizpolnjene pogodbe so na primer zakupne in licenčne pogodbe, dolgoročne dobavne pogodbe in franšizne pogodbe.

(42)  Ta direktiva določa minimalne standarde za vsebino načrta prestrukturiranja. Države članice pa bi morale imeti možnost zahtevati dodatne razlage v zvezi z načrtom prestrukturiranja, na primer glede meril, po katerih se upniki razvrstijo v skupine, kar bi lahko bilo relevantno v primerih, ko je dolg le delno zavarovan. Države članice ne bi smele biti dolžne zahtevati strokovnega mnenja v zvezi z vrednostjo premoženja, ki ga je treba navesti v načrtu.

(43)  Upniki, ki jih zadeva načrt prestrukturiranja, vključno z delavci, in lastniki kapitala, kadar to dopušča nacionalno pravo, bi morali imeti pravico do glasovanja o sprejetju načrta prestrukturiranja. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo omejene izjeme od tega pravila. Stranke, ki jih načrt prestrukturiranja ne zadeva, ne bi smele imeti glasovalnih pravic v zvezi z načrtom niti se njihova podpora ne bi smela zahtevati za odobritev kakršnega koli načrta. Institut „prizadetih strank“ bi moral vključevati le delavce v njihovi vlogi upnikov. Če se države članice odločijo, da bodo iz okvira preventivnega prestrukturiranja izvzele terjatve delavcev, se delavci tako ne bi smeli šteti za prizadete stranke. Glasovanje o sprejetju načrta prestrukturiranja bi lahko potekalo kot formalni postopek glasovanja ali kot posvetovanje in dogovor s potrebno večino prizadetih strank. Kadar pa glasovanje poteka kot dogovor s potrebno večino, bi se lahko prizadetim strankam, ki niso bile udeležene v dogovoru, kljub temu ponudila priložnost, da se pridružijo načrtu prestrukturiranja.

(44)  Da bi zagotovili, da se pravice, ki so si v bistvu podobne, obravnavajo enako in da se lahko načrti prestrukturiranja sprejmejo brez nepravičnega škodovanja pravicam prizadetih strank, bi bilo treba prizadete stranke obravnavati v ločenih razredih, ki ustrezajo merilom oblikovanja razredov po nacionalnem pravu. Oblikovanje razredov pomeni razvrstitev prizadetih strank v skupine, da bi lahko sprejeli načrt, na način, ki bi odražal njihove pravice in prednostno razvrstitev njihovih terjatev in interesov. Vsaj zavarovani in nezavarovani upniki bi morali biti vedno obravnavani v ločenih razredih. Države članice pa bi morale imeti možnost zahtevati, da se oblikujeta več kot le dva razreda upnikov, vključno z različnimi razredi zavarovanih in nezavarovanih upnikov ter razredi upnikov s podrejenimi terjatvami. Države članice bi morale imeti možnost, da v ločenih razredih obravnavajo tudi druge vrste upnikov, ki nimajo dovolj podobnih interesov, na primer davčne organe ali organe socialne varnosti. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, da se lahko zavarovane terjatve razdelijo na zavarovan in nezavarovan del na podlagi ocene vrednosti zavarovanja. Države članice bi prav tako morale imeti možnost, da določijo tudi posebna pravila glede oblikovanja razredov, kadar bi takšno oblikovanje razredov koristilo nediverzificiranim ali drugače posebno ranljivim upnikom, kot so delavci ali mali dobavitelji.

(45)  Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, da so lahko dolžniki, ki so MSP, zaradi njihove relativno enostavne kapitalske strukture lahko izvzeti od obveznosti, da se prizadete stranke obravnavajo v ločenih razredih. V primerih, kjer se MSP odločijo za možnost, da sestavijo le en glasovalni razred, in ta razred glasuje proti načrtu, bi moralo biti dolžnikom omogočeno, da v skladu s splošnimi načeli te direktive predložijo drug načrt.

(46)  Države članice bi morale v njihovem nacionalnem pravu v vsakem primeru zagotoviti ustrezno obravnavanje zadev, ki so zlasti pomembne za oblikovanje razredov, kot so terjatve povezanih strank, in zagotoviti, da njihovo nacionalno pravo vsebuje pravila, ki urejajo pogojne in sporne terjatve. Državam članicam bi moralo biti dovoljeno, da uredijo, kako se obravnavajo sporne terjatve za namen dodelitve glasovalnih pravic. Sodni ali upravni organ bi moral preveriti oblikovanje razredov, tudi izbiro upnikov, ki jih načrt zadeva, ko je načrt prestrukturiranja predložen v potrditev. Vendar pa bi države članice morale imeti možnost, da določijo, da lahko takšni organi oblikovanje razredov preverijo tudi v zgodnejši fazi, če bi predlagatelj načrta vnaprej zahteval potrditev ali smernice.

(47)  Z nacionalnim pravom bi bilo treba določiti potrebne večine, da bi zagotovili, da manjšina prizadetih strank v vsakem razredu ne more ovirati sprejetja načrta prestrukturiranja, s katerim njihove pravice in interesi niso nepravično okrnjeni. Brez pravila o večini, ki zavezuje zavarovane upnike, ki ne soglašajo z načrtom prestrukturiranja, zgodnje prestrukturiranje v številnih primerih ne bi bilo mogoče, na primer, kadar je finančno prestrukturiranje potrebno, vendar pa je podjetje sicer sposobno preživeti. Da bi zagotovili, da lahko stranke soodločajo pri sprejemanju načrtov prestrukturiranja sorazmerno z deleži, ki jih imajo v podjetju, bi morala potrebna večina temeljiti na višini terjatev upnikov ali deležev lastnikov kapitala v katerem koli danem razredu. Države članice bi poleg tega morale imeti možnost zahtevati, da je glede na število prizadetih strank v vsakem razredu treba doseči večino. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo pravila v zvezi s prizadetimi strankami, ki imajo glasovalno pravico, a je ne uveljavljajo pravilno, ali ki nimajo zastopnika, na primer pravila, ki tem prizadetim strankam omogočajo, da se upoštevajo pri pragu udeležbe ali pri izračunu večine. Države članice bi tudi morale imeti možnost, da po lastni presoji določijo prag udeležbe pri glasovanju.

(48)  Sodni ali upravni organ mora potrditi načrt prestrukturiranja zato, da bi zagotovili, da je okrnjenje pravic upnikov ali interesov lastnikov kapitala sorazmerno s koristmi prestrukturiranja in da imajo ti dostop do učinkovitega pravnega sredstva. Potrditev je še posebno potrebna kadar obstajajo prizadete stranke, ki ne soglašajo z načrtom, kadar načrt prestrukturiranja vsebuje določbe o novem financiranju ali kadar načrt vključuje izgubo več kot 25 % delovne sile. Države članice pa bi morale imeti možnost, da določijo, da je potrditev sodnega ali upravnega organa potrebna tudi v drugih primerih. Potrditev načrta, ki vključuje izgubo več kot 25 % delovne sile, bi morala biti potrebna le takrat, kadar nacionalno pravo dopušča, da se v okvirih preventivnega prestrukturiranja določijo ukrepi, ki imajo neposredni učinek na pogodbe o zaposlitvi.

(49)  Države članice bi morale zagotoviti, da ima sodni ali upravni organ možnost zavrniti načrt, pri katerem je bilo ugotovljeno, da bodo pravice upnikov ali lastnikov kapitala, ki ne soglašajo z njim, skrčene pod raven, ki bi jo lahko upravičeno pričakovali v primeru likvidacije dolžnikovega podjetja, bodisi z likvidacijo po delih bodisi s prodajo delujočega podjetja ▌, odvisno od posebnih okoliščin vsakega dolžnika, oziroma pod raven, ki bi jo lahko upravičeno pričakovali v primeru scenarija druge najboljše možnosti, kadar načrt prestrukturiranja ni potrjen. Vendar če je načrt potrjen na podlagi vsiljenja odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z njim, bi bilo treba navesti zaščitni mehanizem, uporabljen pri takšnem scenariju. Kadar se države članice odločijo opraviti oceno vrednosti dolžnika kot delujočega podjetja, bi bilo treba pri vrednosti delujočega podjetja upoštevati dolgoročno vrednost dolžnikovega podjetja v nasprotju z likvidacijsko vrednostjo. Vrednost podjetja kot delujočega je praviloma višja od ▌ likvidacijske vrednosti, ker temelji na predpostavki, da podjetje nadaljuje svojo dejavnost z minimalnimi motnjami, ima zaupanje finančnih upnikov, delničarjev in strank, še naprej ustvarja prihodke in omejuje učinek na delavce.

(50)  Medtem ko bi sodni ali upravni organ moral preveriti skladnost s preizkusom največje koristi za upnike le, če se načrt prestrukturiranja izpodbija na tej podlagi, da bi se izognili temu, da se ocena vrednosti opravi v vsakem primeru, pa bi države članice morale imeti možnost, da določijo, da se drugi pogoji za potrditev lahko preverjajo po uradni dolžnosti. Države članice bi morale imeti možnost, da po lastni presoji dodajo druge pogoje, ki jih je treba izpolniti, da bi bil načrt prestrukturiranja potrjen, na primer v zvezi s tem, ali so lastniki kapitala zadostno zaščiteni. Sodni ali upravni organi bi morali imeti možnost, da lahko zavrnejo potrditev načrtov prestrukturiranja, pri katerih ne obstaja razumna verjetnost, da bi lahko preprečili insolventnost dolžnika ali podjetju zagotovili sposobnost preživetja. Vendar pa se od držav članic ne bi smelo zahtevati, da zagotovijo izvedbo takšne ocene po uradni dolžnosti.

(51)  Uradno obvestilo vseh prizadetih strank bi moralo biti en od pogojev za potrditev načrta prestrukturiranja. Države članice bi morale imeti možnost, da opredelijo obliko uradnega obvestila, določijo, kdaj se pošlje, ter določijo, kako se obravnavajo neznane terjatve v zvezi z uradnim obvestilom. Morale bi tudi imeti možnost določiti, da je treba neprizadete stranke obvestiti o načrtu prestrukturiranja.

(52)  Uspešno opravljen preizkus „največje koristi za upnike“ bi moral pomeniti, da noben upnik, ki ne soglaša z načrtom prestrukturiranja, na podlagi načrta prestrukturiranja ni v slabšem položaju, kot bi bil bodisi v primeru likvidacije, naj ▌to pomeni likvidacijo po delih ali pa prodajo delujočega podjetja, bodisi v primeru scenarija druge najboljše možnosti, če načrt prestrukturiranja ne bi bil potrjen. Države članice bi morale imeti možnost, da izberejo enega izmed teh pragov, kadar preizkus „največje koristi za upnike“ prenašajo v nacionalno pravo. Navedeni preizkus bi bilo treba uporabiti vedno, kadar mora biti načrt potrjen, da bi bil zavezujoč za upnike, ki ne soglašajo z njim, ali, odvisno od primera, razrede upnikov, ki ne soglašajo z njim. Na podlagi preizkusa največje koristi za upnike bi države članice lahko določile, da načrt ne more zahtevati celotnega ali delnega odpisa terjatev javnih institucionalnih upnikov, ki imajo na podlagi nacionalnega prava privilegiran položaj.

(53)  Medtem ko bi moral biti načrt prestrukturiranja vedno sprejet, če ga podpira potrebna večina v vsakem prizadetem razredu, bi še vedno moralo biti mogoče, da sodni ali upravni organ na predlog dolžnika ali z dolžnikovim soglasjem potrdi načrt prestrukturiranja, ki ga ne podpira potrebna večina v vsakem prizadetem razredu. Države članice bi morale v zvezi s pravnimi osebami imeti možnost, da odločijo, ali za namen sprejema ali potrditve načrta prestrukturiranja velja za dolžnika uprava pravne osebe ali določena večina delničarjev ali lastnikov kapitala. Da bi bil načrt potrjen v primeru vsiljenja odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z načrtom, bi ga morala podpreti večina glasovalnih razredov prizadetih strank. Vsaj eden od teh razredov bi moral biti razred zavarovanih upnikov ali razred, ki je višji kot razred navadnih nezavarovanih upnikov.

(54)  Moralo bi biti mogoče, da se lahko, kadar večina glasovalnih razredov ne podpira načrta prestrukturiranja, načrt vseeno potrdi, če ga podpira vsaj en razred prizadetih upnikov ali razred upnikov v slabšem položaju, ki po oceni vrednosti dolžnika kot delujočega podjetja prejmejo plačilo ali obdržijo deleže ali za katere je upravičeno mogoče domnevati, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, da bi prejeli plačilo ali obdržali deleže, če bi se uporabil običajni vrstni red prednosti v skladu z nacionalnim pravom.

V takem primeru bi države članice morale imeti možnost, da povečajo število razredov, ki je potrebno za odobritev načrta, ne da bi pri tem nujno zahtevale, da bi morali vsi ti razredi po oceni vrednosti dolžnika kot delujočega podjetja prejeti plačilo ali obdržati deleže v skladu z nacionalnim pravom. Vendar pa države članice ne bi smele zahtevati soglasja vseh razredov. To pomeni, da bi v primeru le dveh razredov upnikov moralo šteti, da zadostuje soglasje vsaj enega izmed njiju, če so izpolnjeni drugi pogoji za uporabo vsiljenja odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z načrtom. Izraz „upniki v slabšem položaju“ bi moral pomeniti, da je vrednost njihovih terjatev zmanjšana.

(55)  Države članice bi morale pri uporabi vsiljenja odločitve razredom prizadetih upnikov, ki ne soglašajo z načrtom, zagotoviti, da na podlagi predlaganega načrta razredi prizadetih upnikov, ki ne soglašajo z načrtom, niso nepravično oškodovani, zagotoviti pa bi jim morale tudi zadostno zaščito. Države članice bi morale imeti možnost, da razred prizadetih upnikov, ki ne soglaša z načrtom, zaščitijo tako, da zagotovijo, da se obravnava vsaj tako ugodno kot kateri koli razred istega vrstnega reda in bolj ugodno kot kateri koli razred poznejšega vrstnega reda. Namesto navedene zaščite bi države članice lahko zaščitile razred prizadetih upnikov, ki ne soglaša z načrtom, tako, da bi zagotovile, da mora biti tak razred, ki ne soglaša z načrtom prestrukturiranja, v celoti poplačan, če razred upnikov razreda poznejšega vrstnega reda na podlagi načrta prestrukturiranja prejme kakršno koli razdelitev ali obdrži kakršen koli delež (v nadaljnjem besedilu: pravilo absolutne prednosti). Države članice bi morale imeti diskrecijsko pravico glede izvedbe instituta „celotnega plačila“, tudi glede trenutka plačila, kolikor sta glavnica terjatve in, v primeru zavarovanih upnikov, vrednost zavarovanja zavarovani. Države članice bi morale tudi imeti možnost, da določijo izbiro enakovrednih načinov, na katere bi se lahko prvotna terjatev v celoti poplačala.

(56)  Države članice bi morale imeti možnost, da odstopijo od pravila absolutne prednosti, na primer kadar se šteje za pošteno, da lastniki kapitala na podlagi načrta obdržijo določene deleže, kljub temu, da mora razred višjega vrstnega reda sprejeti zmanjšanje svojih terjatev, ali da so dobavitelji osnovnih dobrin, na katere se nanaša določba o prekinitvi posameznih postopkov izvršbe, poplačani pred razredi upnikov višjega vrstnega reda. Države članice bi morale imeti možnost, da izberejo, katerega od navedenih zaščitnih mehanizmov bodo uvedle.

(57)  Čeprav bi bilo treba zaščititi legitimne interese delničarjev ali drugih lastnikov kapitala, bi morale države članice zagotoviti, da delničarji ali drugi lastniki kapitala ne morejo nerazumno preprečevati sprejetja načrtov prestrukturiranja, s katerimi bi bila obnovljena dolžnikova sposobnost preživetja. Države članice bi morale imeti možnost, da za dosego tega cilja uporabijo različna sredstva, lahko se na primer odločijo, da lastnikom kapitala ne podelijo pravice do glasovanja o načrtu prestrukturiranja, in določijo, da sprejetje načrta prestrukturiranja ▌ ni odvisno od soglasja lastnikov kapitala, ki po oceni vrednosti podjetja ne bi prejeli nobenega plačila ali drugega nadomestila, če bi bil uporabljen običajni vrstni red prednosti pri likvidaciji. ▌Kadar pa lastniki kapitala imajo pravico do glasovanja o načrtu prestrukturiranja, bi moral imeti sodni ali upravni organ možnost potrditi načrt z uporabo pravil o vsiljenju odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z načrtom, kljub nestrinjanju enega ali več razredov lastnikov kapitala. Od držav članic, ki lastnike kapitala izključijo iz glasovanja, se ne bi smelo zahtevati, da uporabijo pravilo absolutne prednosti v odnosu med upniki in lastniki kapitala.

Drug mogoč način zagotovitve, da lastniki kapitala ne preprečujejo nerazumno sprejetja načrta prestrukturiranja, bi bil, da se zagotovi, da za ukrepe prestrukturiranja, ki neposredno vplivajo na pravice lastnikov kapitala, ki jih mora odobriti skupščina delničarjev na podlagi prava družb, ne veljajo nerazumno visoke zahteve glede večine in da lastniki kapitala nimajo nobenih pristojnosti v zvezi z ukrepi prestrukturiranja, ki ne vplivajo neposredno na njihove pravice.

(58)  Kadar obstajajo različni razredi deležev z različnimi pravicami, se lahko potrebuje več razredov lastnikov kapitala. Lastniki kapitala v MSP, ki niso zgolj vlagatelji, ampak so lastniki podjetja in kako drugače prispevajo k podjetju, na primer z vodstvenim znanjem, morda ne bodo motivirani za prestrukturiranje pod takšnimi pogoji. Iz tega razloga bi moralo vsiljenje odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z načrtom, za dolžnike, ki so MSP, ostati neobvezno.

(59)  Za namene izvajanja načrta prestrukturiranja bi ta moral vključevati možnost, da lastniki kapitala v MSP prispevajo k prestrukturiranju v nedenarni obliki, na primer z izkušnjami, ugledom ali poslovnimi stiki.

(60)  Delavci bi morali biti ves čas postopkov preventivnega prestrukturiranja v celoti zaščiteni na podlagi delovnega prava. Ta direktiva zlasti ne bi smela posegati v pravice delavcev, zagotovljene z direktivama Sveta 98/59/ES(12) in 2001/23/ES(13) ter direktivami 2002/14/ES(14), 2008/94/ES(15) in 2009/38/ES(16) Evropskega parlamenta in Sveta. Obveznosti v zvezi z obveščanjem delavcev in posvetovanjem z njimi iz nacionalnega prava, s katerim so prenesene zgoraj navedene direktive, ostajajo popolnoma nespremenjene. To vključuje obveznosti, da so predstavniki delavcev v skladu z Direktivo 2002/14/ES obveščeni o odločitvi za uporabo okvira preventivnega prestrukturiranja in da se z njimi opravi posvetovanje o takšni odločitvi.

(61)  Delavcem in njihovim predstavnikom bi bilo treba zagotoviti informacije o predlaganem načrtu prestrukturiranja, kolikor je tako določeno v pravu Unije, da bi jim omogočili izvedbo poglobljene ocene različnih scenarijev. Poleg tega bi morali biti delavci in njihovi predstavniki vključeni do takšne mere, kot je potrebno, da se izpolnijo zahteve glede posvetovanja, določene s pravom Unije. Glede na potrebo po zagotovitvi ustrezne ravni varstva delavcev bi morale države članice neporavnane terjatve delavcev ▌ izvzeti iz vsake prekinitve posameznih postopkov izvršbe, ne glede na to, ali take terjatve nastanejo pred odobritvijo prekinitve ali po njej. Prekinitev izvršbe neporavnanih terjatev delavcev bi morala biti dopustna samo za zneske in obdobje, za katere države članice plačilo takih terjatev učinkovito jamčijo na podobni ravni z drugimi sredstvi v skladu z nacionalnim pravom▌. Kadar so z nacionalnim pravom določene omejitve odgovornosti jamstvenih ustanov, bodisi v smislu trajanja jamstva bodisi zneska, ki se plača delavcem, bi morali imeti delavci možnost uveljavljati kakršno koli neizpolnitev obveznosti v okviru svojih terjatev zoper delodajalca, tudi med obdobjem prekinitve. Po drugi strani bi države članice lahko izključile terjatve delavcev iz področja uporabe okvirov preventivnega prestrukturiranja in jih zaščitile na podlagi nacionalnega prava.

(62)  Kadar načrt prestrukturiranja vključuje prenos dela podjetja ali obrata, bi morale biti pravice delavcev, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, zlasti pravica do plače, zaščitene v skladu s členoma 3 in 4 Direktive 2001/23/ES, brez poseganja v posebna pravila, ki se uporabljajo v primeru postopkov v primeru insolventnosti na podlagi člena 5 navedene direktive, in zlasti možnosti iz člena 5(2) navedene direktive. Ta direktiva ne bi smela posegati v pravici do obveščanja in posvetovanja, zagotovljeni z Direktivo 2002/14/ES, med drugim tudi o odločitvah, ki bi lahko povzročile znatne spremembe v organizaciji dela ali pogodbenih razmerjih, da bi se doseglo soglasje o takšnih odločitvah. Poleg tega bi morali imeti delavci, katerih terjatve zadeva načrt prestrukturiranja, na podlagi te direktive pravico do glasovanja o načrtu. Države članice bi morale imeti možnost, da se v zvezi z glasovanjem o načrtu prestrukturiranja odločijo, da bodo delavce uvrstile v razred, ki je ločen od drugih razredov upnikov.

(63)  Sodni ali upravni organi bi morali odločati o oceni vrednosti podjetja bodisi v okviru likvidacije bodisi v okviru scenarija druge najboljše možnosti, če načrt prestrukturiranja ni bil potrjen, le, če prizadeta stranka, ki ne soglaša z načrtom, izpodbija načrt prestrukturiranja. To državam članicam ne bi smelo preprečiti izvedbe ocen vrednosti v drugačnem kontekstu v skladu z nacionalnim pravom. Vseeno pa bi moralo biti mogoče, da za takšno odločitev šteje tudi ocena vrednosti, ki jo odobri strokovnjak, ali ocena vrednosti, ki jo je dolžnik ali druga stranka predložila v zgodnejši fazi postopka. Kadar se sprejme odločitev o izvedbi ocene vrednosti, bi države članice morale imeti možnost, da določijo posebna pravila, neodvisna od splošnega civilnega procesnega prava, za oceno vrednosti v primerih prestrukturiranja, da bi zagotovili njeno pospešeno izvedbo. Ta direktiva v ničemer ne bi smela vplivati na pravila o dokaznem bremenu v skladu z nacionalnim pravom v primeru ocene vrednosti.

(64)  Zavezujoči učinki načrta prestrukturiranja bi morali biti omejeni na prizadete stranke, ki so bile udeležene pri sprejetju načrta. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, kaj za upnika pomeni njegova udeležba, tudi v primeru neznanih upnikov ali upnikov prihodnjih terjatev. Na primer, države članice bi morale imeti možnost, da določijo, kako se obravnavajo upniki, ki so bili o načrtu ustrezno uradno obveščeni, a pri postopkih niso sodelovali.

(65)  Zainteresirane prizadete stranke bi morale imeti možnost pritožbe zoper odločitev upravnega organa o potrditvi načrta prestrukturiranja. Države članice bi morale imeti tudi možnost uvedbe pritožbe zoper odločitev sodnega organa o potrditvi načrta prestrukturiranja. Da pa bi se zagotovila učinkovitost načrta, zmanjšala negotovost in preprečile neupravičene zamude, pritožbe praviloma ne bi smele imeti odložilnih učinkov in zato ne bi smele preprečiti izvajanje načrta prestrukturiranja. Države članice bi morale imeti možnost¸ da določijo in omejijo razloge za pritožbo. V primeru pritožbe na odločitev o potrditvi načrta bi države članice morale imeti možnost, da sodnemu organu dovolijo, da izda preliminarno ali začasno odločbo, s katero se izvršitev in implementacija načrta zavarujeta pred posledicami ugoditvene sodbe v zvezi z obravnavano pritožbo. Kadar je pritožbi ugodeno, bi morali sodni ali upravni organi imeti možnost, da namesto o razveljavitvi načrta razmislijo o njegovi spremembi, kadar države članice določijo takšno možnost, pa tudi o potrditvi načrta brez sprememb. Stranke bi morale imeti možnost, da predlagajo spremembe načrta ali pa o njih glasujejo na lastno pobudo ali na zahtevo sodnega organa. Države članice bi lahko določile tudi kompenzacijo za denarne izgube stranke, katere pritožbi je bilo ugodeno. Treba bi bilo prepustiti nacionalnemu pravu, da uredi morebitno novo prekinitev ali podaljšanje prekinitve v primeru, ko sodni organ odloči, da ima pritožba odložilni učinek.

(66)  Uspeh načrta prestrukturiranja je pogosto odvisen od tega, ali ▌finančna pomoč zajema tudi dolžnika, da bi podprli najprej poslovanje podjetja med pogajanji o prestrukturiranju, drugič pa tudi izvajanje načrta prestrukturiranja po njegovi potrditvi. Finančno pomoč bi bilo treba razumeti široko, tudi v smislu zagotovitve denarja ali jamstev tretjih oseb ter dobav zalog, v zvezi z inventarjem, surovinami in komunalnimi storitvami, na primer s tem, da se dolžniku odobri daljši rok odplačila. Vmesno financiranje in novo financiranje bi torej morala biti izvzeta iz zahtevkov za izpodbijanje pravnih dejanj, s katerimi se predlaga, naj se tako financiranje razglasi za nično, izpodbojno ali neizvršljivo kot dejanje, ki škoduje vsem upnikom, v okviru nadaljnjih postopkov v primeru insolventnosti.

(67)  Nacionalne insolvenčne zakonodaje, v katerih so predvideni zahtevki za izpodbijanje pravnih dejanj pri vmesnem ali novem financiranju ali ki določajo, da se lahko novim posojilodajalcem naložijo civilne, upravne ali kazenske sankcije zaradi odobritve kredita dolžnikom v finančnih težavah, bi lahko ogrozile razpoložljivost financiranja, potrebnega za uspešna pogajanja o načrtu prestrukturiranja in njegovo izvajanje. Ta direktiva ne bi smela vplivati na druge razloge, na podlagi katerih se novo ali vmesno financiranje razglasi za nično, izpodbojno ali neizvršljivo ali ki sprožijo civilno, kazensko ali upravno odgovornost ponudnikov takšnega financiranja, kot je določeno v nacionalnem pravu. Med takšne druge razloge bi lahko med drugim spadale goljufije, slaba vera, določena vrsta odnosov med strankami, ki bi lahko bili povezani z nasprotjem interesov, na primer kot pri poslih med povezanimi strankami ali med delničarji in podjetjem, in poslih, pri katerih stranka dobi določeno vrednost ali zavarovalnino, ne da bi bila do tega upravičena v trenutku posla ali pa glede na uporabljeni način.

(68)  Stranke ob odobritvi vmesnega financiranja ne vedo, ali bo načrt prestrukturiranja nazadnje potrjen ali ne. Od držav članic se zato ne bi smelo zahtevati, da omejijo zaščito vmesnega financiranja na primere, v katerih so upniki sprejeli načrt prestrukturiranja ali ga je potrdil sodni ali upravni organ ▌. Da bi se preprečile morebitne zlorabe, bi bilo treba zaščititi samo financiranje, ki je upravičeno in nemudoma potrebno za neprekinjeno poslovanje ali preživetje dolžnikovega podjetja oziroma za ohranitev ali zvišanje vrednosti navedenega podjetja do potrditve navedenega načrta. Poleg tega ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečiti, da uvedejo mehanizem predhodne kontrole za vmesno financiranje. Države članice bi morale imeti možnost, da zaščito za novo financiranje omejijo na primere, v katerih sodni ali upravni organ potrdi načrt, in zaščito za vmesno financiranje na primere, v katerih je to predmet predhodne kontrole. Mehanizem predhodne kontrole za vmesno financiranje ali druge posle bi lahko izvajal upravitelj na področju prestrukturiranja, odbor upnikov ali sodni ali upravni organ. Zaščita pred zahtevki za izpodbijanje pravnih dejanj in zaščita pred osebno odgovornostjo sta minimalni jamstvi, ki bi morali biti zagotovljeni za vmesno in novo financiranje. Da pa bi nove posojilodajalce spodbudili k prevzemanju večjega tveganja pri vlaganju v dolžnika v finančnih težavah, ki je sposoben preživeti, bi bile morda lahko potrebne nadaljnje spodbude, na primer, da se da takšnemu financiranju prednost vsaj pred nezavarovanimi terjatvami v nadaljnjih postopkih v primeru insolventnosti.

(69)  Za spodbujanje kulture zgodnjih preventivnih prestrukturiranj je zaželeno, da se tudi posli, ki so upravičeni in nemudoma potrebni za pogajanja o načrtu prestrukturiranja ali njegovo izvajanje, zaščitijo pred zahtevki za izpodbijanje pravnih dejanj v nadaljnjih postopkih v primeru insolventnosti. Sodni ali upravni organi bi morali imeti možnost, da pri ugotavljanju upravičenosti in neposredne nujnosti stroškov in honorarjev na primer upoštevajo napovedi in ocene, predložene prizadetim strankam, odboru upnikov, upravitelju na področju prestrukturiranja ali pa samemu sodnemu ali upravnemu organu. Države članice bi morale imeti možnost, da v ta namen od dolžnikov zahtevajo tudi, da predložijo in posodobijo ustrezne ocene. S takšno zaščito bi se morala povečati gotovost v zvezi s posli s podjetji, za katera je znano, da so v finančnih težavah, ter odpraviti bojazen upnikov in vlagateljev, da bi lahko bili v primeru neuspelega prestrukturiranja vsi takšni posli razglašeni za nične . Države članice bi morale imeti možnost, da določijo trenutek pred uvedbo postopka preventivnega prestrukturiranja in odobritvijo prekinitve posameznih postopkov izvršbe, od katerega začne za honorarje in stroške, povezane s pogajanji o načrtu prestrukturiranja, njegovim sprejetjem ali zagotovitvijo strokovnega svetovanja v zvezi z njim, veljati zaščita pred zahtevki za izpodbijanje pravnih dejanj. Za druga plačila in izplačila ter za zaščito plačila plač delavcev bi bil lahko takšen trenutek tudi odobritev prekinitve ali uvedba postopka preventivnega prestrukturiranja.

(70)  Za nadaljnje spodbujanje preventivnega prestrukturiranja je treba zagotoviti, da direktorji niso odvrnjeni od razumnih poslovnih presoj ali prevzema razumnega poslovnega tveganja, zlasti kadar bi se s tem izboljšale možnosti prestrukturiranja podjetij, ki so morda sposobna preživeti. Kadar se podjetje srečuje s finančnimi težavami, bi morali direktorji sprejeti ukrepe, s katerimi bi se izgube kar najbolj zmanjšale in bi se izognili insolventnosti, kot so: ▌ zagotovitev strokovnega svetovanja, med drugim tudi o prestrukturiranju in insolventnosti, na primer z uporabo orodij za zgodnje opozarjanje, kjer je to ustrezno; zaščita premoženja podjetja, da se zviša vrednost in prepreči izguba ključnega premoženja; upoštevanje strukture in funkcij podjetja, da se preuči sposobnost preživetja in zmanjšajo odhodki; podjetje se ne zaveže takim poslom, ki bi se lahko izpodbijali, razen če obstaja ustrezna poslovna utemeljitev; nadaljevanje poslovanja v okoliščinah, v katerih je to ustrezno, da se zviša poslovna vrednost podjetja; pogajanja z upniki in uvedba preventivnih postopkov prestrukturiranja.

(71)  Kadar je dolžnik blizu insolventnosti, je pomembno tudi, da se legitimni interesi upnikov zaščitijo pred vodstvenimi odločitvami, ki bi lahko vplivale na oblikovanje dolžnikovega premoženja, zlasti kadar bi lahko navedene odločitve povzročile nadaljnje znižanje vrednosti premoženja, ki je na voljo za prestrukturiranje ali razdelitev upnikom. Zato je potrebno zagotoviti, da se v takšnih okoliščinah direktorji izognejo kakšnemu koli namernemu ali hudo malomarnemu ukrepanju, ki vodi do osebne koristi na račun deležnikov, in izognejo odobritvam poslov pod tržno vrednostjo ali sprejetju ukrepov, ki vodijo do nepoštene zagotovitve prednosti enemu ali več deležnikom. Države članice bi morale imeti možnost, da zadevne določbe te direktive uveljavijo z zagotovitvijo, da sodni ali upravni organi pri ocenjevanju tega, ali je direktor odgovoren za kršitve obveznosti skrbnega ravnanja, upoštevajo pravila o dolžnostih direktorjev iz te direktive. Namen te direktive ni vzpostaviti kakršno koli hierarhijo med različnimi strankami, katerih interese je treba ustrezno upoštevati. Vendar pa bi bilo treba državam članicam omogočiti, da prosto odločajo o takšni hierarhiji. Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila držav članic o postopkih odločanja v podjetju.

(72)  Podjetniki, ki opravljajo trgovsko, poslovno, obrtno ali neodvisno dejavnost oziroma so samozaposleni, so lahko izpostavljeni tveganju, da postanejo insolventni. Različne možnosti glede priložnosti za sveži začetek v državah članicah bi lahko prezadolžene ali insolventne podjetnike spodbudile, da se preselijo v državo članico, ki ni država članica njihovega sedeža, kjer je preizkusna doba za odpust dolgov krajša ali pogoji za odpust dolgov privlačnejši, kar upnikom povzroči dodatno pravno negotovost in stroške, ko uveljavljajo svoje terjatve. Poleg tega so učinki insolventnosti, zlasti družbena stigmatizacija, pravne posledice, kot je prepoved podjetnikom, da začnejo in opravljajo podjetniško dejavnost, in trajajoča nezmožnost odplačevanja dolgov, pomembni odvračilni elementi za podjetnike, ki želijo ustanoviti podjetje ali dobiti drugo priložnost, čeprav dokazi kažejo, da imajo podjetniki, ki so postali insolventni, naslednjič večje možnosti za uspeh.

(73)  Zato bi bilo treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje negativnih učinkov prezadolženosti ali insolventnosti na podjetnike, zlasti tako, da se po določenem obdobju omogoči popoln odpust dolgov in omeji trajanje sklepov o prepovedi opravljanja dejavnosti, izdanih v povezavi z dolžnikovo prezadolženostjo ali insolventnostjo. Institut „insolventnosti“ bi bilo treba opredeliti v nacionalnem pravu in bi lahko imel obliko prezadolženosti. Institut „podjetnika“ v smislu te direktive ne bi smel vplivati na položaj poslovodij ali direktorjev podjetja, ki bi se moral obravnavati v skladu z nacionalnim pravom. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo o tem, kako se pridobi dostop do odpusta dolgov, vključno z možnostjo, da od dolžnika zahtevajo, da sam zaprosi za odpust.

(74)  Države članice bi morale imeti možnost določiti, da je obveznosti odplačila insolventnih podjetnikov mogoče prilagoditi, kadar se njihov finančni položaj znatno spremeni, ne glede na to, ali na boljše ali na slabše. Ta direktiva ne bi smela zahtevati, da mora načrt za odplačilo dolgov podpirati večina upnikov. Države članice bi morale imeti možnost določiti, da se podjetnikom ne sme preprečevati, da začnejo novo dejavnost na istem ali drugem področju med izvajanjem načrta za odplačilo dolgov.

(75)  Odpust dolgov bi moral biti na voljo v okviru postopkov, ki vključujejo načrt za odplačilo dolgov, unovčenje premoženja ali kombinacijo obojega. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da pri izvajanju teh pravil prosto izbirajo med temi možnostmi. Če pa je na podlagi nacionalnega prava na voljo več kot en postopek, ki vodi do odpusta dolgov, bi morale zagotoviti, da vsaj eden od teh postopkov insolventnim podjetnikom daje priložnost za popoln odpust dolgov v obdobju, ki ni daljše od treh let. V primeru postopkov, ki združujejo unovčenje premoženja in načrt za odplačilo dolgov, bi se morala preizkusna doba za odpust dolgov začeti najpozneje na datum, ko sodišče potrdi načrt za odplačilo dolgov, ali ko se načrt začne izvajati, na primer od prvega obroka v skladu z načrtom, lahko pa bi se začela tudi prej, na primer ob sprejetju odločitve o uvedbi postopka.

(76)  Pri postopkih, ki ne vključujejo načrta za odplačilo dolgov, bi se morala preizkusna doba za odpust dolgov začeti najpozneje na datum, ko sodni ali upravni organ sprejme odločitev o uvedbi postopka ali na datum oblikovanja stečajne mase. Države članice bi morale imeti možnost, da za namene izračuna preizkusne dobe za odpust dolgov na podlagi te direktive določijo, da institut „uvedbe postopka ne vključuje predhodnih ukrepov, kot so zaščitni ukrepi ali imenovanje upravitelja v predinsolvenčnem postopku, razen če takšni ukrepi omogočajo unovčenje premoženja, vključno s prodajo in razdelitvijo premoženja upnikom. Oblikovanje stečajne mase ne bi smelo nujno imeti za posledico uradne odločitve ali potrditve sodnega ali upravnega organa, kadar takšne odločitve ne zahteva nacionalno pravo, in bi lahko vključevalo predložitev popisa premoženja in obveznosti.

(77)  Kadar postopek, ki vodi do odpusta dolgov, vključuje unovčenje podjetnikovega premoženja, državam članicam ne bi smeli preprečiti, da določijo, da se prošnja za odpust dolgov obravnava ločeno od unovčenja premoženja, če je takšna prošnja sestavni del postopka, ki vodi do odpusta dolgov na podlagi te direktive. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da določijo nacionalna pravila glede dokaznega bremena, da bi odpust dolgov deloval, kar pomeni, da bi moralo biti mogočen od podjetnikov po zakonu zahtevati, da dokažejo izpolnjevanje njihovih obveznosti.

(78)  Popoln odpust dolgov ali prenehanje prepovedi opravljanja dejavnosti po ▌obdobju, ki ni daljše od treh let, nista primerna v vseh okoliščinah, zato bi lahko bilo potrebno uvesti odstopanja od tega pravila, ki so ustrezno utemeljena z razlogi, določenimi v nacionalnem pravu. Takšna odstopanja bi bilo na primer treba uvesti, kadar je dolžnik nepošten ali je ravnal v slabi veri. Kadar se podjetniki ne morejo sklicevati na domnevo poštenja in dobre vere po nacionalnem pravu, pa jim breme dokazovanja glede njihovega poštenja in dobre vere ne bi smelo po nepotrebnem otežiti ali jih obremeniti pri tem, da začnejo postopek.

(79)  Sodni ali upravni organi lahko pri ugotavljanju, ali podjetnik ni bil pošten, upoštevajo okoliščine, kot so: narava in obseg dolgov; obdobje, v katerem so dolgovi nastali; prizadevanja podjetnika, da poravna dolgove in izpolni pravne obveznosti, vključno z zahtevami glede javnega izdajanja dovoljenj in potrebo po pravilnem knjigovodstvu; dejanja podjetnika, s katerimi bi lahko onemogočil ukrepanje upnikov; izpolnjevanje dolžnosti, če obstaja verjetnost insolventnosti, ki jih imajo podjetniki, ki so direktorji podjetja; ter spoštovanje konkurenčnega in delovnega prava Unije in nacionalnega konkurenčnega in delovnega prava. Moralo bi tudi biti mogoče uvesti odstopanja , kadar podjetnik ni izpolnil nekaterih pravnih obveznosti, vključno z obveznostmi, da čim bolj poveča donose za upnike, ki bi lahko bile v obliki splošne obveznosti ustvarjanja dohodka ali premoženja. Nadalje bi moralo tudi biti mogoče uvesti posebna odstopanja, kadar je to potrebno za zagotovitev ravnotežja med pravicami dolžnika in pravicami enega ali več upnikov, na primer kadar je upnik fizična oseba, ki jo je treba bolj zavarovati kot dolžnika.

(80)  Odstopanje bi lahko bilo upravičeno tudi, kadar niso kriti stroški postopka, ki vodi do odpusta dolgov, vključno s pristojbinami sodnih in upravnih organov ter honorarji upraviteljev. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da se ugodnosti tega odpusta lahko prekličejo, na primer kadar se finančni položaj dolžnika bistveno izboljša zaradi nepričakovanih okoliščin, denimo zaradi dobitka na loteriji, prejema dediščine ali donacije. Državam članicam ne bi smeli preprečiti, da določijo dodatna odstopanja v natančno opredeljenih okoliščinah in kadar so ustrezno utemeljena.

(81)  Kadar obstaja ustrezno utemeljen razlog po nacionalnem pravu, bi lahko bilo primerno, da se za nekatere kategorije dolgov omeji možnost odpusta. Države članice bi morale imeti možnost, , da zavarovane dolgove izvzamejo iz upravičenja do odpusta le do vrednosti zavarovanja, kot je določena v nacionalnem pravu, medtem ko bi bilo treba preostale dolgove obravnavati kot nezavarovane dolgove. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da izključijo tudi druge kategorije dolgov, če je to ustrezno utemeljeno.

(82)  Države članice bi morale imeti možnost določiti, da lahko sodni ali upravni organi po uradni dolžnosti ali na zahtevo osebe, ki ima legitimen interes, preverjajo, ali so podjetniki izpolnili pogoje za pridobitev popolnega odpusta dolgov.

(83)  Če je bilo na podlagi sklepa o prepovedi opravljanja dejavnosti podjetniku zavrnjeno ali preklicano dovoljenje ali licenca za opravljanje določene obrti, poslov, trgovine ali poklica, ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečiti, da od podjetnika zahtevajo, da predloži vlogo za pridobitev novega dovoljenja ali licence, potem ko sklep o prepovedi opravljanja dejavnosti preneha veljati. Kadar organ države članice sprejme sklep o dejavnosti, ki je pod posebnim nadzorom, bi moralo biti mogoče upoštevati – tudi po izteku obdobja prepovedi opravljanja dejavnosti –, da se je insolventnemu podjetniku odobril odpust dolgov v skladu s to direktivo.

(84)  Osebne in poslovne dolgove, ki jih ni mogoče razumno ločiti, na primer kadar se del premoženja uporablja za podjetnikovo poslovno dejavnost, pa tudi izven nje, bi bilo treba obravnavati v enem samem postopku. Kadar države članice določijo, da se za takšne dolgove uporabljajo različni postopki v primeru insolventnosti, je treba te postopke uskladiti. Ta direktiva ne bi smela posegati v možnost držav članic, da se odločijo obravnavati vse dolgove podjetnika v enem samem postopku. Državam članicam, v katerih podjetniki med postopkom v primeru insolventnosti smejo nadaljevati poslovanje za svoj račun, ne bi smeli preprečiti, da določijo, da se za takšne podjetnike lahko uporabi nov postopek v primeru insolventnosti, kadar takšno nadaljevano poslovanje postane insolventno.

(85)  Ohraniti in povečati je treba preglednost in predvidljivost postopkov pri doseganju rezultatov, ki so ugodni za ohranitev podjetij in omogočanje druge priložnosti podjetnikom ali ki omogočajo uspešno likvidacijo podjetij, ki niso sposobna preživeti. Prav tako je treba skrajšati predolgo trajanje postopkov v primeru insolventnosti v številnih državah članicah, ki upnikom in vlagateljem povzroča pravno negotovost ter ustvarja nizke stopnje poplačila. Nazadnje, glede na mehanizme okrepljenega sodelovanja med sodišči in upravitelji v čezmejnih zadevah, vzpostavljene z Uredbo (EU) 2015/848, je treba zagotoviti primerljivo visoke ravni strokovnosti vseh vključenih akterjev po vsej Uniji. Države članice bi morale za dosego teh ciljev zagotoviti, da so člani sodnih in upravnih organov, ki se ukvarjajo s postopki glede preventivnega prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov, ustrezno usposobljeni ter imajo potrebno strokovno znanje za svoje odgovornosti. Takšna usposobljenost in strokovno znanje bi se lahko pridobila tudi med opravljanjem funkcije člana sodnega ali upravnega organa ali opravljanjem druge ustrezne funkcije pred imenovanjem na tako funkcijo.

(86)  Takšna usposobljenost in strokovno znanje bi morala omogočiti učinkovito sprejemanje odločitev z morebitnimi precejšnjimi ekonomskimi in socialnimi učinki ter se ne bi smela razumeti, kot da se morajo člani sodnih organov ukvarjati izključno z zadevami v zvezi s prestrukturiranjem, insolventnostjo in odpustom dolgov. Države članice bi morale zagotoviti, da se lahko postopki glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov izvajajo učinkovito in hitro. Ustanovitev specializiranih sodišč ali oddelkov ali imenovanje specializiranih sodnikov v skladu z nacionalnim pravom ter koncentriranje sodne pristojnosti na omejeno število sodnih ali upravnih organov bi lahko bili ▌učinkoviti načini za doseganje ciljev pravne varnosti in učinkovitosti postopkov. Od držav članic se ne bi smelo zahtevati, da zahtevajo, da imajo postopki glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov prednost pred drugimi postopki.

(87)  Države članice bi morale tudi zagotoviti, da so ▌upravitelji na področju prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov, ki jih imenujejo sodni ali upravni organi (v nadaljnjem besedilu: upravitelji), ustrezno usposobljeni, imenovani na pregleden način ob ustreznem upoštevanju potrebe po zagotovitvi učinkovitih postopkov, nadzorovani pri opravljanju svojih nalog in da svoje naloge opravljajo pošteno. Pomembno je, da upravitelji spoštujejo standarde za take naloge, kot je pridobitev zavarovanja za poklicno odgovornost. Ustrezno usposobljenost, kvalifikacije in strokovno znanje za upravitelje je mogoče pridobiti tudi med opravljanjem njihove funkcije. Države članice ne bi smele biti obvezane, da same zagotovijo potrebno usposabljanje, temveč bi lahko usposabljanje zagotovila na primer strokovna združenja ali druga telesa. V področje uporabe te direktive bi morali biti vključeni stečajni upravitelji, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) 2015/848.

(88)  Ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da določijo, da lahko upravitelje izbere dolžnik, upniki ali odbor upnikov s seznama ali iz skupine, ki jo vnaprej odobri sodni ali upravni organ. Dolžnik, upniki ali odbor upnikov bi lahko imeli pri izbiri upravitelja možnost proste presoje glede njegovega strokovnega znanja in izkušenj na splošno ter potreb posameznega primera. Dolžniki, ki so fizične osebe, bi lahko bili povsem izvzeti iz take dolžnosti. V zadevah s čezmejnimi elementi bi bilo treba pri imenovanju upravitelja med drugim upoštevati sposobnost upravitelja, da izpolni obveznosti iz Uredbe (EU) 2015/848 glede obveščanja in sodelovanja s tujimi stečajnimi upravitelji ter sodnimi in upravnimi organi iz drugih držav članic, pa tudi njihove človeške in upravne vire za obravnavo morebitnih zapletenih zadev. Državam članicam se ne bi smelo preprečiti, da določijo, da se upravitelj izbere na drug način, kot je naključna izbira z računalniškim programom, če se zagotovi, da se pri teh drugih načinih ustrezno upoštevajo izkušnje in strokovno znanje upravitelja. Države članice bi morale imeti možnost, da odločijo, kako je mogoče nasprotovati izbiri ali imenovanju upravitelja ali zahtevati njegovo zamenjavo, na primer prek odbora upnikov.

(89)  Za upravitelje bi bilo treba uporabljati mehanizme nadzora in regulativne mehanizme, ki bi morali vključevati ▌učinkovite ukrepe glede odgovornosti upraviteljev, ki niso uspešno izpolnili svojih dolžnosti, na primer znižanje honorarja upravitelja, črtanje s seznama ali izključitev iz skupine upraviteljev, ki jih je mogoče imenovati v zadevah v zvezi z insolventnostjo, kadar je ustrezno pa tudi disciplinske, upravne ali kazenske sankcije. Taki mehanizmi nadzora in regulativni mehanizmi ne bi smeli posegati v določbe nacionalnega prava o civilni odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi kršitve pogodbenih ali nepogodbenih obveznosti. Od držav članic se ne bi smelo zahtevati, da ustanovijo posebne organe ali telesa. Države članice bi morale zagotoviti, da so informacije o organih ali telesih, ki nadzorujejo upravitelje, javno dostopne. Kot informacija bi moral na primer zadoščati že sam sklic na sodni ali upravni organ. Načeloma bi moralo biti mogoče doseči take standarde brez potrebe po uvedbi novih funkcij ali kvalifikacij v nacionalnem pravu. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da določbe o usposabljanju in nadzoru upraviteljev razširijo na druge upravitelje, ki jih ta direktiva ne zajema. Države članice ne bi smele biti obvezane določiti, da imajo spori glede nagrad upraviteljev prednost pred drugimi postopki.

(90)  Da bi še dodatno skrajšali trajanje postopkov, omogočili boljše sodelovanje upnikov v postopkih glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ter zagotovili podobne pogoje za upnike, ne glede na to, kje v Uniji imajo sedež, bi morale države članice uvesti določbe, ki bodo dolžnikom, upnikom, upraviteljem ter sodnim in upravnim organom omogočile, da uporabljajo elektronska sredstva komunikacije ▌. Zato bi moralo biti mogoče, da se procesna dejanja, kot so prijava terjatev s strani upnikov, uradna obvestila upnikov ali vložitev izpodbijanj in pritožb, izvedejo z elektronskimi sredstvi komunikacije. Države članice bi lahko določile, da se lahko uradna obvestila upnikom posredujejo elektronsko le, če je zadevni upnik pred tem soglašal z elektronsko komunikacijo.

(91)  Stranke postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ne bi smele biti obvezane, da uporabljajo elektronska sredstva komunikacije, če taka uporaba ni obvezna na podlagi nacionalnega prava, kar pa ne posega v možnost držav članic, da uvedejo obvezni sistem elektronskega vlaganja in izročanja listin v postopkih glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov. Države članice bi morale imeti možnost, da izberejo sredstva elektronske komunikacije. Primeri takih sredstev bi lahko vključevali namenski sistem za elektronski prenos takih listin ali uporabo elektronske pošte, kar pa državam članicam ne bi smelo preprečevati, da predpišejo elemente, s katerimi bi zagotovile varnost elektronskih prenosov, kot so elektronski podpis ali storitve zaupanja, npr. storitve elektronske priporočene dostave, v skladu z Uredbo (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(17).

(92)  Zaradi spremljanja izvajanja in uporabe te direktive je pomembno, da se zbirajo zanesljivi in primerljivi podatki o uspešnosti postopkov glede prestrukturiranja, in odpusta dolgov. Države članice bi torej morale zbirati in združevati podatke, ki so dovolj podrobni, da omogočajo natančno oceno delovanja Direktive v praksi, in bi morale te podatke sporočati Komisiji. Obrazec za sporočanje takih podatkov Komisiji bi morala pripraviti Komisija ob pomoči odbora v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(18). Obrazec bi moral vsebovati ožji seznam najpomembnejših izidov postopkov, ki so skupni vsem državam članicam. V postopku prestrukturiranja bi lahko bili taki najpomembnejši izidi na primer: sodišče potrdi načrt, sodišče ne potrdi načrta, postopki prestrukturiranja, ki so pretvorjeni v likvidacijske postopke ali končani zaradi uvedbe likvidacijskega postopka, preden je sodišče potrdilo načrt. Države članice ne bi smele biti obvezane, da postopke, ki se končajo pred sprejetjem katerih koli relevantnih ukrepov, razčlenijo po vrsti izida, temveč bi namesto tega lahko predložile skupno število vseh postopkov, ki so bili razglašeni za nedopustne, so bili zavrnjeni ali umaknjeni, preden so bili uvedeni.

(93)  Obrazec za sporočanje bi moral vsebovati seznam možnosti, ki bi jih lahko države članice upoštevale pri določanju velikosti dolžnika, s sklicevanjem na enega ali več elementov za opredelitev MSP in velikih podjetij, ki so skupni vsem državam članicam. Seznam bi moral vključevati možnost, da se velikost dolžnika določi samo na podlagi števila delavcev. Obrazec bi moral: opredeliti elemente povprečnih stroškov in povprečnih stopenj poplačila, za kar bi moralo biti državam članicam omogočeno, da podatke zbirajo prostovoljno; vsebovati navodila glede elementov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati, kadar države članice uporabijo tehniko vzorčenja, na primer glede velikosti vzorcev, da bi se zagotovila reprezentativnost v smislu geografske porazdelitve, velikosti dolžnika in sektorja; ter bi moral vključevati možnost, da države članice predložijo kakršne koli dodatne razpoložljive informacije, na primer skupni znesek premoženja in obveznosti dolžnikov.

(94)  Stabilnost finančnih trgov je močno odvisna od dogovorov o finančnem zavarovanju, zlasti kadar je dodatno jamstvo zagotovljeno v povezavi s sodelovanjem v določenih sistemih ali centralnobančnih operacijah in kadar so centralnim nasprotnim strankam (CNS) zagotovljena kritja. Ker je lahko vrednost finančnih instrumentov, danih kot dodatno jamstvo, zelo spremenljiva, je bistveno, da se njihova vrednost hitro unovči, preden pade. Zato ▌bi se morale določbe direktiv 98/26/ES(19) in 2002/47/ES(20) Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe (EU) št. 648/2012(21) uporabljati ne glede na določbe te direktive. Države članice bi morale imeti možnost, da dogovore o pobotu, vključno z dogovori o pobotu zaradi predčasnega prenehanja, izvzamejo iz učinkov prekinitve posameznih postopkov izvršbe tudi v primerih, kadar zanje ne veljata direktivi 98/26/ES, 2002/47/ES in Uredba (EU) št. 648/2012, če so taki dogovori izvršljivi po pravu zadevne države članice, tudi če je uveden postopek v primeru insolventnosti.

To bi lahko veljalo za znatno število krovnih dogovorov, ki jih splošno uporabljajo nefinančne in finančne nasprotne stranke na finančnem, energetskem in blagovnem trgu. Taki dogovori zmanjšujejo sistemska tveganja, zlasti na trgu izvedenih finančnih instrumentov. Taki dogovori bi lahko bili zato izvzeti iz omejitev, ki jih insolvenčno pravo predpisuje za neizpolnjene pogodbe. Države članice bi zato morale imeti možnost, da iz učinkov prekinitve posameznih postopkov izvršbe izvzamejo tudi zakonite dogovore o pobotu, vključno z dogovori o pobotu zaradi predčasnega prenehanja, ki se izvajajo, ko je uveden postopek v primeru insolventnosti. Vendar pa bi prekinitev posameznih postopkov izvršbe morala zadevati znesek, ki izhaja iz izvedbe dogovora o pobotu, vključno z dogovorom o pobotu zaradi predčasnega prenehanja.

(95)  Države članice, ki so pogodbenice Konvencije o mednarodnih zavarovanjih na premični opremi in protokola h konvenciji v zvezi z zadevami, ki se nanašajo na letalsko opremo, ki sta bila sprejeta skupaj v Cape Townu 16. novembra 2001, bi morale imeti možnost, da še naprej izpolnjujejo svoje obstoječe mednarodne obveznosti. Določbe te direktive glede okvirov preventivnega prestrukturiranja bi se morale uporabljati z odstopanji, ki so potrebna za zagotovitev uporabe navedenih določb, brez poseganja v uporabo navedene konvencije in njenega protokola.

(96)  Pravo družb ne bi smelo ogrožati učinkovitosti postopka sprejetja in izvajanja načrta prestrukturiranja. Zato bi morale imeti države članice možnost odstopati od zahtev iz Direktive (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta(22) v zvezi z obveznostmi sklica skupščine in ponudbe prednostnega nakupa delnic obstoječim delničarjem, v obsegu in za obdobje, kot je potrebno za zagotovitev, da delničarji ne bodo ogrozili prizadevanj za prestrukturiranje z zlorabo svojih pravic iz navedene direktive. Na primer, države članice bi morda morale odstopati od obveznosti sklica skupščine delničarjev ali od običajnih rokov v primerih, v katerih mora uprava sprejeti nujne ukrepe za zaščito premoženja družbe, na primer z zahtevo po prekinitvi posameznih postopkov izvršbe in v primeru resne in nenadne izgube vpisanega kapitala in verjetnosti insolventnosti. Odstopanja od prava družb bi lahko bila potrebna tudi, kadar sta v načrtu prestrukturiranja predvidena izdaja novih delnic, ki bi se lahko prednostno ponudile upnikom kot zamenjava dolgov za lastniški kapital, ali zmanjšanje zneska vpisanega kapitala v primeru prenosa dela podjetja.

Taka odstopanja bi morala biti časovno omejena, in sicer tako dolgo, kolikor države članice menijo, da so taka odstopanja potrebna za vzpostavitev okvira preventivnega prestrukturiranja. Države članice ne bi smele biti obvezane, da v celoti ali delno, za nedoločen ali določen čas odstopajo od prava družb, če zagotovijo, da zahteve njihovega prava družb ne ogrozijo učinkovitosti postopka prestrukturiranja, ali če imajo države članice vzpostavljena druga, enako učinkovita orodja, ki zagotavljajo, da delničarji ne preprečijo neupravičeno sprejetja ali izvajanja načrta prestrukturiranja, s katerim bi se obnovila sposobnost preživetja podjetja. V tem okviru bi morale države članice poseben pomen pripisati učinkovitosti določb v zvezi s prekinitvijo posameznih postopkov izvršbe in potrditvijo načrta prestrukturiranja, ki jih pozivi za sklic skupščine delničarjev ali izidi teh skupščin ne bi smeli neupravičeno ogroziti. ▌

Direktivo (EU) 2017/1132 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti. Države članice bi morale imeti prosto presojo glede tega, katera odstopanja so potrebna v okviru nacionalnega prava družb, da bi se učinkovito izvedla ta direktiva, in bi morale imeti možnost, da določijo tudi podobna izvzetja iz Direktive (EU) 2017/1132 za postopke v primeru insolventnosti, ki jih ta direktiva ne zajema, a omogočajo sprejetje ukrepov prestrukturiranja.

(97)  V zvezi z vzpostavitvijo in nadaljnjimi spremembami obrazca za sporočanje podatkov bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(98)  Komisija bi morala izvesti študijo, da bi ocenila, ali je treba podati zakonodajne predloge za obravnavanje insolventnosti oseb, ki ne opravljajo trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti in ki kot potrošniki v dobri veri začasno ali trajno niso zmožni plačevati dolgov, ko zapadejo v plačilo. S tako študijo bi bilo treba ugotoviti, ali je treba tem osebam zagotoviti dostop do osnovnih dobrin in storitev, in tako poskrbeti, da imajo dostojne življenjske razmere.

(99)  V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih(23) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(100)  Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj bi razlike med nacionalnimi okviri prestrukturiranja in insolventnosti še naprej ustvarjale ovire za prosti pretok kapitala in svobodo ustanavljanja, temveč se ti cilji lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(101)  Evropska centralna banka je podala mnenje 7. junija 2017 ▌–

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.  Ta direktiva določa pravila o:

(a)  okvirih preventivnega prestrukturiranja, ki so na voljo dolžnikom v finančnih težavah, kadar obstaja verjetnost insolventnosti, da bi se preprečila insolventnost in zagotovila sposobnost preživetja dolžnika;

(b)  postopkih za odpust dolgov insolventnih podjetnikov in ▌

(c)  ukrepih za povečanje učinkovitosti ▌postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov.

2.  Ta direktiva se ne uporablja za postopke iz odstavka 1 tega člena, ki se nanašajo na dolžnike, ki so:

(a)  zavarovalnice ali pozavarovalnice, kot so opredeljene v točkah 1 in 4 člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(b)  kreditne institucije, kot so opredeljene v točki 1 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(c)  investicijska podjetja ali kolektivni naložbeni podjemi, kot so opredeljeni v točkah 2 in 7 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(d)  centralne nasprotne stranke, kot so opredeljene v točki 1 člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(e)  centralne depotne družbe, kot so opredeljene v točki 1 člena 2(1) Uredbe (EU) 909/2014;

(f)  druge finančne institucije in subjekti, navedeni v prvem pododstavku člena 1(1) Direktive 2014/59/EU;

(g)  javni organi po nacionalnem pravu in

(h)  fizične osebe, ki niso podjetniki.

3.  Države članice lahko iz področja uporabe te direktive izključijo postopke iz odstavka 1, ki zadevajo dolžnike, ki so finančni subjekti - razen tistih iz odstavka 2 -, ki opravljajo finančne storitve, za katere veljajo posebne ureditve, na podlagi katerih imajo nacionalni nadzorni organi ali organi za reševanje široka pooblastila za posredovanje, ki so primerljiva s pooblastili v pravu Unije in nacionalnemu pravu v zvezi s finančnimi subjekti iz odstavka 2. Države članice te posebne ureditve sporočijo Komisiji.

4.  Države članice lahko uporabo postopkov iz točke (b) odstavka 1 razširijo na insolventne fizične osebe, ki niso podjetniki.

Države članice lahko uporabo točke (a) odstavka 1 omejijo na pravne osebe.

5.  Države članice lahko določijo, da so naslednje terjatve izključene iz okvirov preventivnega prestrukturiranja iz točke (a) odstavka 1 ali da ti okviri nanje ne vplivajo:

(a)  obstoječe in prihodnje terjatve sedanjih ali nekdanjih delavcev;

(b)  preživninske terjatve, ki izhajajo iz družinskega razmerja, starševstva, zakonske zveze ali svaštva, ali

(c)  terjatve, ki izhajajo iz odškodninske odgovornosti dolžnika.

6.  Države članice zagotovijo, da okviri preventivnega prestrukturiranja ne vplivajo na pridobljene pravice do poklicne pokojnine.

Člen 2

Opredelitev pojmov

1.  V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov ▌:

(1)  „prestrukturiranje“ pomeni ukrepe za prestrukturiranje dolžnikovega podjetja, ki vključujejo spremembo sestave, pogojev ▌ali strukture dolžnikovega premoženja in obveznosti ali katerega koli drugega dela dolžnikove strukture kapitala, kot so prodaja premoženja ali delov podjetja in, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, prodaja delujočega podjetja, ter katere koli potrebne operativne spremembe ali kombinacijo navedenih elementov;

(2)  „prizadete stranke“ pomeni upnike, vključno z delavci, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, ali razrede upnikov in, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, lastnike kapitala, na katerih terjatve oziroma deleže neposredno vpliva načrt prestrukturiranja;

(3)  „lastnik kapitala“ pomeni osebo, ki ima lastniški delež pri dolžniku ali podjetju dolžnika, vključno z delničarjem, kolikor ta oseba ni upnik;

(4)  „prekinitev posameznih postopkov izvršbe“ pomeni s strani sodnega ali upravnega organa ali po zakonu odobreno začasno odložitev upnikove pravice do uveljavljanja terjatve zoper dolžnika in, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, zoper tretjo osebo, ki nudi jamstvo, v okviru sodnega, upravnega ali drugega postopka, ali začasno odložitev pravice do zasega ali izvensodnega unovčenja dolžnikovega premoženja ali podjetja;

(5)  „neizpolnjena pogodba“ pomeni pogodbo med dolžnikom in enim ali več upniki, na podlagi katere imajo v trenutku odobritve ali izvajanja prekinitve posameznih postopkov izvršbe stranke še vedno obveznosti, ki jih morajo izpolniti;

(6)  „preizkus največje koristi za upnike“ pomeni preizkus, ki je uspešno opravljen, kadar noben upnik, ki ne soglaša z načrtom prestrukturiranja, na podlagi načrta prestrukturiranja ne bi bil v slabšem položaju, kot bi bil tak upnik, če bi se uporabil običajni vrstni red prednosti pri likvidaciji po nacionalnem pravu, bodisi v primeru likvidacije, ne glede na to, ali to pomeni likvidacijo po delih ali prodajo delujočega podjetja, bodisi v primeru scenarija naslednje najboljše možnosti, če načrt prestrukturiranja ne bi bil potrjen;

(7)  „novo financiranje“ pomeni katero koli novo finančno pomoč, ki jo zagotovi obstoječi ali novi upnik za izvajanje načrta prestrukturiranja in je vključena v ta načrt prestrukturiranja ▌;

(8)  „vmesno financiranje“ pomeni katero koli novo finančno pomoč, ki jo zagotovi obstoječi ali novi upnik in ki vključuje vsaj finančno pomoč v času prekinitve posameznih postopkov izvršbe ter je razumna in nemudoma potrebna za nadaljnje poslovanje dolžnikovega podjetja ▌oziroma za ohranitev ali zvišanje vrednosti tega podjetja ▌;

(9)  „▌ podjetnik“ pomeni fizično osebo, ki opravlja trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnost ▌;

(10)  „popoln odpust dolgov“ pomeni, da ni več mogoča izvršba neporavnanih dolgov podjetnikov ali da se neporavnani odpustljivi dolgovi kot taki odpišejo, in sicer v okviru postopka, ki lahko vključuje unovčenje premoženja ▌ali načrt za odplačilo dolgov ▌ali oboje;

(11)  „načrt za odplačilo dolgov“ pomeni program plačila določenih zneskov ob določenih datumih s strani insolventnega podjetnika upnikom ali redni prenos določenega dela razpoložljivega dohodka podjetnika upnikom v času preizkusne dobe za odpust dolgov;

(12)  „upravitelj na področju prestrukturiranja“ pomeni katero koli osebo ali organ, ki ga sodni ali upravni organ imenuje za izvajanje zlasti ene ali več naslednjih nalog:

(a)  pomoč dolžniku ali upnikom pri pripravi načrta prestrukturiranja ali pogajanjih o njem;

(b)  nadzorovanje dejavnosti dolžnika med pogajanji o načrtu prestrukturiranja in poročanje sodnemu ali upravnemu organu;

(c)  prevzem delnega nadzora nad premoženjem ali posli dolžnika med pogajanji.

2.  V tej direktivi se naslednji instituti razumejo tako, kot so opredeljeni v nacionalnem pravu:

(a)  insolventnost;

(b)  verjetnost insolventnosti;

(c)  mikro, mala in srednja podjetja (MSP).

Člen 3

Zgodnje opozarjanje in dostop do informacij

1.  Države članice zagotovijo, da imajo dolžniki ▌dostop do enega ali več jasnih in preglednih orodij za zgodnje opozarjanje, ki lahko zaznajo okoliščine, ki bi lahko privedle do verjetnosti insolventnosti, in lahko dolžnike opozorijo na potrebo po ukrepanju brez odlašanja.

Za namene prvega pododstavka lahko države članice uporabijo najnovejše informacijske tehnologije za uradna obvestila in komuniciranje.

2.  Orodja za zgodnje opozarjanje lahko vključujejo naslednje:

(a)  mehanizme opozarjanja, kadar dolžnik ne izvrši določene vrste plačil;

(b)  svetovalne storitve, ki jih zagotavljajo javne ali zasebne organizacije;

(c)  spodbude na podlagi nacionalnega prava za tretje osebe z ustreznimi informacijami o dolžniku, kot so računovodje, davčni organi in organi socialne varnosti, da se dolžnik opozori na negativni razvoj.

3.  Države članice zagotovijo, da imajo dolžniki in predstavniki delavcev dostop do relevantnih in posodobljenih ▌informacij o razpoložljivosti orodij za zgodnje opozarjanje ter razpoložljivosti postopkov in ukrepov glede prestrukturiranja in odpusta dolgov.

4.  Države članice zagotovijo, da so informacije o dostopu do orodij za zgodnje opozarjanje objavljene na spletu in da so, zlasti za MSP, lahko dostopne in predstavljene na uporabniku prijazen način.

5.  Države članice lahko predstavnikom delavcev zagotovijo podporo pri oceni gospodarskega položaja dolžnika.

NASLOV II

OKVIRI PREVENTIVNEGA PRESTRUKTURIRANJA

POGLAVJE 1

Razpoložljivost okvirov preventivnega prestrukturiranja

Člen 4

Razpoložljivost okvirov preventivnega prestrukturiranja

1.  Države članice zagotovijo, da imajo dolžniki ▌, kadar obstaja verjetnost insolventnosti, dostop do okvira preventivnega prestrukturiranja, ki jim omogoča prestrukturiranje, da bi preprečili insolventnost in si zagotovili sposobnost preživetja, brez poseganja v druge rešitve za izogibanje insolventnosti, pri čemer se zaščitijo delovna mesta in ohrani poslovna dejavnost.

2.  Države članice lahko določijo, da je dolžnikom, ki so bili obsojeni zaradi hudih kršitev računovodskih in knjigovodskih obveznosti na podlagi nacionalnega prava, dovoljen dostop do okvira preventivnega prestrukturiranja le potem, ko so sprejeli ustrezne ukrepe za odpravo kršitev, ki so privedle do obsodbe, da bi se upnikom zagotovile informacije, ki jih potrebujejo za sprejetje odločitve med pogajanji o prestrukturiranju.

3.  Države članice lahko ohranijo ali uvedejo preizkus sposobnosti preživetja v skladu z nacionalnim pravom, če je namen tega preizkusa izključiti dolžnike brez obetov za sposobnost preživetja in če se lahko ta preizkus izvede brez posledic za premoženje dolžnikov.

4.  Države članice lahko omejijo, kolikokrat lahko dolžnik v določenem obdobju dostopa do okvira preventivnega prestrukturiranja, kot je določeno v tej direktivi.

5.  Okvir preventivnega prestrukturiranja, določen na podlagi te direktive, je lahko sestavljen iz enega ali več postopkov, ukrepov ali določb, od katerih so lahko nekateri izvensodni, brez poseganja v katere koli druge okvire prestrukturiranja na podlagi nacionalnega prava.

Države članice zagotovijo, da tak okvir prestrukturiranja dolžnikom in prizadetim strankam usklajeno zagotavlja pravice in zaščitne ukrepe, določene v tem naslovu.

6.  Države članice lahko uvedejo določbe, s katerimi vključenost sodnega ali upravnega organa v okvir preventivnega prestrukturiranja omejijo na primere, v katerih je ta nujna in sorazmerna, hkrati pa zagotovijo zaščito pravic vseh prizadetih strank in zadevnih deležnikov.

7.  Okviri preventivnega prestrukturiranja, določeni na podlagi te direktive, so na voljo na zahtevo dolžnikov.

8.  Države članice lahko tudi določijo, da so okviri preventivnega prestrukturiranja, določeni na podlagi te direktive, dostopni na zahtevo upnikov in predstavnikov delavcev, če dolžnik s tem soglaša. Države članice lahko to zahtevo glede soglašanja dolžnika omejijo primere, v katerih so dolžniki MSP.

POGLAVJE 2

Olajševanje pogajanj o načrtih preventivnega prestrukturiranja

Člen 5

Dolžnik, ki sam nadaljuje vodenje poslov

1.  Države članice zagotovijo, da dolžniki, ki uporabijo postopke preventivnega prestrukturiranja, ohranijo popolni ali vsaj delni nadzor nad svojim premoženjem in vsakodnevnim poslovanjem svojega podjetja.

2.  Po potrebi se o imenovanju upravitelja na področju prestrukturiranja s strani sodnega ali upravnega organa odloča od primera do primera, razen v določenih okoliščinah, v katerih lahko države članice zahtevajo, da se v vsakem primeru obvezno imenuje tak upravitelj.

3.  Države članice določijo imenovanje upravitelja na področju prestrukturiranja, da bi dolžniku in upnikom pomagal pri pogajanjih in pripravi načrta, vsaj v naslednjih primerih:

(a)  kadar sodni ali upravni organodobri splošno prekinitev posameznih postopkov izvršbe v skladu s členom 6(3) in sodni ali upravni organ sklene, da je tak upravitelj potreben za zaščito interesov strank;

(b)  kadar mora načrt prestrukturiranja potrditi sodni ali upravni organ z vsiljenjem odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z načrtom, v skladu s členom 11, ali

(c)  kadar ga je zahteval dolžnik ali večina upnikov, pod pogojem, da v slednjem primeru stroške upravitelja krijejo upniki.

Člen 6

Prekinitev posameznih postopkov izvršbe

1.  Države članice zagotovijo, da se lahko dolžnikom ▌odobri prekinitev posameznih postopkov izvršbe ▌, da se podprejo pogajanja o načrtu prestrukturiranja v okviru preventivnega prestrukturiranja.

Države članice lahko določijo, da imajo sodni ali upravni organi možnost zavrniti prekinitev posameznih postopkov izvršbe, kadar takšna prekinitev ni potrebna ali kadar ne bi dosegla cilja iz prvega pododstavka.

2.  Brez poseganja v odstavka 4 in 5 države članice zagotovijo, da lahko prekinitev posameznih postopkov izvršbe zajema vse vrste terjatev, vključno z zavarovanimi terjatvami in prednostnimi terjatvami.

3.  Države članice lahko določijo, da je lahko prekinitev posameznih postopkov izvršbe splošna in zajema vse upnike ali pa je lahko omejena na enega ali več posameznih upnikov ali kategorij upnikov.

Kadar je prekinitev omejena, se ta omejitev uporablja le za upnike, ki so bili v skladu z nacionalnim pravom obveščeni o pogajanjih iz odstavka 1 o načrtu prestrukturiranja ali o prekinitvi.

4.  Države članice lahko v natančno opredeljenih okoliščinah iz področja uporabe prekinitve posameznih postopkov izvršbe izključijo nekatere terjatve ali kategorije terjatev, kadar je taka izključitev ustrezno utemeljena in kadar:

(a)  ni verjetno, da bi izvršba ogrozila prestrukturiranje podjetja, ali

(b)  bi prekinitev nepravično škodovala upnikom teh terjatev.

5.  Odstavek 2 se ne uporablja za terjatve delavcev.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko države članice odstavek 2 uporabljajo za terjatve delavcev samo, če in kolikor države članice zagotovijo, ▌da je plačilo takih terjatev zajamčeno v okviru preventivnega prestrukturiranja na podobni ravni varstva ▌.

6.  Prvotno trajanje prekinitve posameznih postopkov izvršbe se omeji na največ štiri mesece.

7.  Ne glede na odstavek 6 lahko ▌države članice sodnim ali upravnim organom omogočijo, da na zahtevo dolžnika, upnika ali, kjer je ustrezno, upravitelja na področju prestrukturiranja podaljšajo ▌trajanje prekinitve posameznih postopkov izvršbe ali odobrijo novo prekinitev posameznih postopkov izvršbe. Tako podaljšanje ali nova prekinitev posameznih postopkov izvršbe se odobri samo, če je iz natančno opredeljenih okoliščin razvidno, da je tako podaljšanje ali nova prekinitev ustrezno utemeljena, na primer:

(a)  če je bil pri pogajanjih o načrtu prestrukturiranja dosežen ustrezen napredek; ▌

(b)  če nadaljevanje prekinitve posameznih postopkov izvršbe ne škoduje nepravično pravicam ali interesom katere koli prizadete stranke, ali

(c)  če zoper dolžnika še ni bil uveden postopek v primeru insolventnosti, ki bi lahko privedel do likvidacije dolžnika na podlagi nacionalnega prava.

8.  Celotno trajanje prekinitve posameznih postopkov izvršbe, vključno s podaljšanji in obnovitvami, ne presega dvanajst mesecev.

Kadar se države članice odločijo, da bodo to direktivo izvajale na podlagi enega ali več postopkov ali ukrepov, ki ne izpolnjujejo pogojev za uradno obvestilo iz Priloge A k Uredbi (EU) 2015/848, je celotno trajanje prekinitve na podlagi teh postopkov omejeno na največ štiri mesece, če je bilo središče dolžnikovih glavnih interesov preneseno iz druge države članice v obdobju treh mesecev pred vložitvijo zahtevka za uvedbo postopka preventivnega prestrukturiranja.

9.  Države članice zagotovijo, da lahko sodni ali upravni organi ▌odpravijo prekinitev posameznih postopkov izvršbe v naslednjih primerih:

(a)  prekinitev ne izpolnjuje več cilja zagotavljanja podpore pri pogajanjih o načrtu prestrukturiranja, na primer če se izkaže, da delež upnikov, ki bi lahko na podlagi nacionalnega prava preprečil sprejetje načrta prestrukturiranja, ne podpira nadaljevanja pogajanj;▌

(b)  na zahtevo dolžnika ali upravitelja na področju prestrukturiranja ▌;

(c)  kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, če prekinitev posameznih postopkov izvršbe nepravično škoduje ali bi nepravično škodovala enemu ali več upnikom ali enemu ali več razredom upnikov, ali

(d)  kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, če prekinitev privede do insolventnosti upnika.

Države članice lahko omejijo možnost iz prvega pododstavka glede odprave prekinitve posameznih postopkov izvršbe na primere, ko upniki niso mogli izraziti svojega mnenja, preden je prekinitev začela veljati ali preden je sodni ali upravni organ odobril podaljšanje obdobja prekinitve.

Države članice določijo minimalno obdobje, ki ne presega obdobja iz odstavka 6, v katerem prekinitve posameznih postopkov izvršbe ni mogoče odpraviti.

Člen 7

Posledice prekinitve posameznih postopkov izvršbe

1.  Kadar obveznost dolžnika, določena na podlagi nacionalnega prava, da vloži predlog za uvedbo postopka ▌v primeru insolventnosti, ki bi lahko privedel do likvidacije dolžnika, nastane ▌v času prekinitve posameznih postopkov izvršbe, se ta obveznost odloži za obdobje trajanja te prekinitve.

2.  Prekinitev posameznih postopkov izvršbe v skladu s členom 6 za obdobje prekinitve in na zahtevo enega ali več upnikov odloži uvedbo postopka v primeru insolventnosti, ki bi lahko privedel do likvidacije dolžnika.

3.  Države članice lahko odstopajo od odstavkov 1 in 2 v primerih, kadar dolžnik ni sposoben plačati svojih dolgov, ko zapadejo v plačilo ▌. V takih primerih države članice zagotovijo, ▌da lahko sodni ali upravni organ odloči, ▌da se prekinitev posameznih postopkov izvršbe ohrani, če glede na okoliščine primera uvedba postopka v primeru insolventnosti, ki bi lahko privedel do likvidacije dolžnika, ne bi bila v splošnem interesu upnikov.

4.  Države članice določijo pravila, ki upnikom, za katere velja prekinitev, preprečujejo, da bi za dolgove, ki so nastali pred prekinitvijo, samo na podlagi dejstva, da jih dolžnik ni plačal, zadržali izvajanje ali odpovedali, pospešili ali v škodo dolžnika kakor koli drugače spremenili ključne neizpolnjene pogodbe. Pojem „ključne neizpolnjene pogodbe“ se razume tako, da pomeni neizpolnjene pogodbe, ki so potrebne za vsakodnevno poslovanje podjetja, vključno s pogodbami glede dobav, katerih prekinitev bi ustavila dolžnikove dejavnosti.

Prvi pododstavek državam članicam ne preprečuje, da takim upnikom nudijo ustrezne zaščitne ukrepe za preprečitev, da bi zaradi navedenega pododstavka takim upnikom nastala nepravična škoda.

Države članice lahko določijo, da se ta odstavek uporablja tudi za neizpolnjene pogodbe, ki niso ključne.

5.  Države članice zagotovijo, da upnikom ni dovoljeno zadržati izvajanja ali odpovedati, pospešiti ali v škodo dolžnika kakor koli drugače spremeniti neizpolnjenih pogodb na podlagi pogodbene določbe, ki določa take ukrepe, zgolj zaradi ▌:

(a)  zahteve za uvedbo postopka preventivnega prestrukturiranja;

(b)  zahteve za prekinitev posameznih postopkov izvršbe;

(c)  uvedbe postopka preventivnega prestrukturiranja ali

(d)  same odobritve prekinitve posameznih postopkov izvršbe.

6.  Države članice lahko določijo, da se prekinitev posameznih postopkov izvršbe ne uporablja za dogovore o pobotu, vključno z dogovori o pobotu zaradi predčasnega prenehanja, na finančnih, energetskih in blagovnih trgih, tudi v okoliščinah, kadar se člen 31(1) ne uporablja, če so taki dogovori izvršljivi na podlagi nacionalnega insolvenčnega prava. Vendar se prekinitev uporablja za izvršbo terjatve upnika zoper dolžnika, ki izhaja iz izvedbe dogovora o pobotu.

Prvi pododstavek se ne uporablja za pogodbe za dobavo blaga, storitev ali energije, potrebne za poslovanje dolžnikovega podjetja, razen če imajo te pogodbe obliko pozicije, s katero se trguje na borznem ali drugem trgu, tako da se lahko kadar koli nadomesti po trenutni tržni vrednosti.

7.  Države članice zagotovijo, da iztek ▌prekinitve posameznih postopkov izvršbe brez sprejetja načrta prestrukturiranja sam po sebi ne povzroči uvedbe postopka v primeru insolventnosti, ki bi lahko privedel do likvidacije dolžnika, razen če so izpolnjeni drugi pogoji za uvedbo takega postopka, določeni v nacionalnem pravu.

POGLAVJE 3

Načrti prestrukturiranja

Člen 8

Vsebina načrtov prestrukturiranja

1.  Države članice zahtevajo, da načrti prestrukturiranja, predloženi v sprejetje v skladu s členom 9 ali v potrditev s strani sodnega ali upravnega organa v skladu s členom 10, vsebujejo vsaj naslednje informacije:

(a)  identiteto dolžnika ▌;

(b)  premoženje in obveznosti dolžnika v času predložitve načrta prestrukturiranja, vključno z vrednostjo premoženja, ter opis gospodarskega položaja dolžnika in položaja delavcev ter opis vzrokov in obsega ▌težav dolžnika;

(c)  ▌prizadete stranke, bodisi imenovane posamezno bodisi opisane s ▌kategorijami dolgov v skladu z nacionalnim pravom, in njihove terjatve ali interese, zajete z načrtom prestrukturiranja;

(d)  kjer je ustrezno, razrede, v katere so bile prizadete stranke razvrščene zaradi sprejetja načrta prestrukturiranja, in zadevne vrednosti terjatev in interesov v vsakem razredu;

(e)  kjer je ustrezno, ▌stranke, bodisi imenovane posamezno bodisi opisane s ▌ kategorijami dolgov v skladu z nacionalnim pravom, na katere načrt prestrukturiranja ne vpliva, skupaj z opisom razlogov, ▌zakaj je predlagano, da jih načrt ne bi zadeval;

(f)  kjer je ustrezno, identiteto upravitelja na področju prestrukturiranja;

(g)  pogoje načrta prestrukturiranja, med drugim zlasti:

(i)  predlagane ukrepe prestrukturiranja iz točke 1 člena 2(1);

(ii)  kadar je ustrezno, predlagano trajanje predlaganih ukrepov prestrukturiranja;

(iii)  ureditve glede obveščanja predstavnikov delavcev in posvetovanja z njimi v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom;

(iv)  kadar je ustrezno, splošne posledice na področju zaposlovanja, kot so odpuščanja, ureditve dela s skrajšanim delovnim časom ali podobno;

(v)  pričakovane finančne tokove dolžnika, če je tako določeno z nacionalnim pravom, ter

(vi)  kakršno koli novo financiranje, predvideno v okviru načrta prestrukturiranja, ter razloge, zakaj je novo financiranje potrebno za izvedbo tega načrta;

(h)  utemeljitev, ki pojasnjuje, zakaj ima načrt prestrukturiranja razumne možnosti, da prepreči insolventnost dolžnika in zagotovi sposobnost preživetja podjetja, vključno s potrebnimi predpogoji za uspeh načrta. Države članice lahko zahtevajo, da mora to utemeljitev pripraviti ali potrditi bodisi zunanji strokovnjak ali upravitelj na področju prestrukturiranja, če je bil tak upravitelj imenovan.

2.  Države članice na spletu objavijo izčrpen kontrolni seznam za načrte prestrukturiranja, prilagojen potrebam MSP. Kontrolni seznam vključuje praktične smernice o pripravi načrta prestrukturiranja v skladu z nacionalnim pravom.

Kontrolni seznam je na voljo v uradnem jeziku ali jezikih države članice. Države članice razmislijo o tem, da bi bil kontrolni seznam na voljo v najmanj enem drugem jeziku, zlasti jeziku, ki se uporablja pri mednarodnem poslovanju. ▌

Člen 9

Sprejetje načrtov prestrukturiranja

1.  Države članice zagotovijo, da imajo dolžniki, ne glede na to, kdo vloži zahtevo za postopek preventivnega prestrukturiranja v skladu s členom 4, pravico, da predložijo načrte prestrukturiranja v sprejetje prizadetim strankam.

Države članice lahko določijo tudi, da imajo upniki in upravitelji na področju prestrukturiranja pravico, da predložijo načrte prestrukturiranja, in pogoje, pod katerimi lahko to storijo.

2.  Države članice zagotovijo, da imajo ▌prizadete stranke pravico do glasovanja o sprejetju načrta prestrukturiranja.

Stranke, na katere načrt prestrukturiranja ne vpliva, nimajo glasovalnih pravic v zvezi s sprejetjem tega načrta.

3.  Ne glede na odstavek 2 lahko države članice iz pravice do glasovanja izključijo:

(a)  lastnike kapitala;

(b)  upnike, katerih terjatve so uvrščene za terjatvami navadnih nezavarovanih upnikov pri običajnem vrstnem redu prednosti pri likvidaciji, ali

(c)  katero koli povezano stranko dolžnika ali dolžnikovega podjetja z nasprotjem interesov po nacionalnem pravu.

4.  Države članice zagotovijo, da se prizadete stranke v skladu z nacionalnim pravom obravnavajo v ločenih razredih, ki imajo na podlagi preverljivih meril dovolj podobne interese. Zaradi sprejetja načrta prestrukturiranja se v ločenih razredih obravnavajo vsaj upniki zavarovanih in nezavarovanih terjatev.

Države članice lahko tudi določijo, da se terjatve delavcev obravnavajo v ločenem razredu.

Države članice lahko določijo, da imajo dolžniki, ki so MSP, možnost, da prizadetih strank ne obravnavajo v ločenih razredih.

Države članice vzpostavijo ustrezne ukrepe, s katerimi se zagotovi, da se pri oblikovanju razredov zaščitijo zlasti ranljivi upniki, kot so mali dobavitelji.

5.  Glasovalne pravice in oblikovanje razredov preveri sodni ali upravni organ, ko je vložena ▌zahteva za potrditev načrta prestrukturiranja.

Države članice lahko zahtevajo, da sodni ali upravni organ preveri in potrdi glasovalne pravice in oblikovanje razredov v zgodnejši fazi kot tisti iz prvega pododstavka.

6.  Načrt prestrukturiranja ▌prizadete stranke sprejmejo, če je v vsakem ▌razredu dosežena večina glede na višino njihovih terjatev ali deležev. Države članice lahko poleg tega zahtevajo, da se v vsakem razredu doseže večina glede na število prizadetih strank.

Države članice določijo potrebne ▌večine za sprejetje načrta prestrukturiranja ▌. Te večine ▌ne presegajo 75 % glede na višino terjatev ali deležev v vsakem razredu ali, kjer je ustrezno, število prizadetih strank v vsakem razredu.

7.  Ne glede na odstavke 2 do 6 lahko države članice določijo, da se lahko formalno glasovanje o sprejetju načrta prestrukturiranja nadomesti z dogovorom s potrebno večino ▌.

Člen 10

Potrditev načrtov prestrukturiranja

1.  Države članice zagotovijo, da so vsaj naslednji načrti prestrukturiranja zavezujoči za stranke samo, če jih potrdi sodni ali upravni organ:

(a)  načrti prestrukturiranja, ki zadevajo terjatve ali interese prizadetih strank, ki ne soglašajo z načrtom prestrukturiranja;

(b)  načrti prestrukturiranja, s katerimi je določeno novo financiranje;

(c)  načrti prestrukturiranja, pri katerih gre za več kot 25-odstotno izgubo delovne sile, če tako izgubo dopušča nacionalno pravo.

2.  Države članice zagotovijo, da so pogoji, na podlagi katerih lahko sodni ali upravni organ potrdi načrt prestrukturiranja, jasno opredeljeni in vključujejo vsaj naslednje:

(a)  načrt prestrukturiranja je bil sprejet v skladu s členom 9 ▌;

(b)  upniki, ki imajo dovolj podobne interese v istem razredu, so obravnavani enako in sorazmerno glede na njihovo terjatev;

(c)  uradno obvestilo o načrtu prestrukturiranja je bilo v skladu z nacionalnim pravom predloženo vsem ▌prizadetim strankam;

(d)  v primeru upnikov, ki ne soglašajo z načrtom prestrukturiranja, ta načrt uspešno opravi preizkus največje koristi za upnike;

(e)  kadar je ustrezno, kakršno koli novo financiranje je potrebno za izvajanje načrta prestrukturiranja in ne škoduje nepravično interesom upnikov.

Skladnost s točko (d) prvega pododstavka preveri sodni ali upravni organ le, če se načrt prestrukturiranja izpodbija na tej podlagi.

3.  Države članice zagotovijo, da imajo sodni ali upravni organi možnost, da načrta prestrukturiranja ne potrdijo, kadar ta načrt ne bi imel razumnih možnosti, da prepreči insolventnost dolžnika ali zagotovi sposobnost preživetja podjetja.

4.  Države članice zagotovijo, da se odločitev, kadar mora sodni ali upravni organ potrditi načrt prestrukturiranja, da bi ta postal zavezujoč, sprejme učinkovito z namenom hitre obravnave zadeve.

Člen 11

Vsiljenje odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z načrtom prestrukturiranja

1.  Države članice zagotovijo, da lahko sodni ali upravni organ na predlog dolžnika ali ▌z dolžnikovim soglasjem potrdi načrt prestrukturiranja, ki ga niso odobrile prizadete stranke v vsakem razredu, kot je določeno v členu 9(6), in da lahko postane zavezujoč za glasovalne razrede, ki ne soglašajo z njim, če načrt prestrukturiranja ▌izpolnjuje vsaj naslednje pogoje:

(a)  je skladen s členom 10(2) in (3);

(b)  odobrila ga je:

(i)  večina glasovalnih razredov prizadetih strank, če je vsaj eden od teh razredov razred zavarovanih upnikov ali razred, ki je višji kot razred navadnih nezavarovanih upnikov, ali, če temu ni tako,

(ii)  vsaj en od glasovalnih razredov prizadetih strank ali, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, s strankami v slabšem položaju, ki niso razred lastnikov kapitala ali kateri koli drug razred, ki po oceni vrednosti dolžnika kot delujočega podjetja ne bi prejel nobenega plačila ali obdržal nobenega deleža, ali, če je tako določeno v nacionalnem pravu, za katerega bilo mogoče razumno domnevati, da ne bi prejel nobenega plačila ali obdržal nobenega deleža, če bi se uporabil običajni vrstni red prednosti pri likvidaciji na podlagi nacionalnega prava;

(c)  zagotovljeno je, da so glasovalni razredi prizadetih upnikov, ki ne soglašajo z načrtom prestrukturiranja, obravnavani vsaj tako ugodno kot kateri koli drug razred istega vrstnega reda in bolj ugodno kot kateri koli razred poznejšega vrstnega reda, in

(d)  noben razred prizadetih strank na podlagi načrta prestrukturiranja ne more prejeti ali ohraniti več kot celotnega zneska svojih terjatev ali deležev.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko države članice omejijo zahtevo po dolžnikovem soglasju na primere, ko so dolžniki MSP.

Države članice lahko povečajo minimalno število razredov prizadetih strank ali, če je tako določeno v nacionalnem pravu, strank v slabšem položaju, ki je potrebno za odobritev načrta, kot je določeno v točki (b)(ii) prvega pododstavka.

2.  Z odstopanjem od točke (c) odstavka 1 lahko države članice določijo, da so terjatve upnikov v slabšem položaju v glasovalnem razredu, ki ne soglaša z načrtom prestrukturiranja, poplačane v celoti na enak ali enakovreden način, kadar bodo upniki razreda poznejšega vrstnega reda na podlagi načrta prestrukturiranja prejeli kakršna koli plačila ali obdržali kakršen koli delež.

Države članice lahko ohranijo ali uvedejo določbe, ki odstopajo od prvega pododstavka, kadar so potrebne za dosego ciljev načrta prestrukturiranja in kadar načrt prestrukturiranja ne škoduje nepravično pravicam ali interesom katerih koli prizadetih strank.

Člen 12

Lastniki kapitala

1.  Kadar države članice izključijo lastnike kapitala iz uporabe členov 9 do 11, na druge načine zagotovijo, da tem lastnikom kapitala ni dovoljeno, da bi nerazumno preprečili ali ovirali sprejetje in potrditev načrta prestrukturiranja.

2.  Države članice zagotovijo tudi, da lastnikom kapitala ni dovoljeno, da bi nerazumno preprečili ali ovirali izvajanje načrta prestrukturiranja.

3.  Države članice lahko prilagodijo pomen besedne zveze „nerazumno preprečiti ali ovirati“ iz tega člena tako, da med drugim upoštevajo: ali je dolžnik MSP ali veliko podjetje; predlagane ukrepe prestrukturiranja, ki vplivajo na pravice lastnikov kapitala; vrsto lastnika kapitala; ali je dolžnik pravna ali fizična oseba; ali ali imajo partnerji v podjetju omejeno ali neomejeno odgovornost.

Člen 13

Delavci

1.  Države članice zagotovijo, da okvir preventivnega prestrukturiranja ne vpliva na individualne in kolektivne pravice delavcev na podlagi delovnega prava Unije in nacionalnega delovnega prava, kot so:

(a)  pravica do kolektivnih pogajanj in kolektivnih ukrepov ter

(b)  pravica do obveščanja in posvetovanja v skladu z Direktivo 2002/14/ES in Direktivo 2009/38/ES, zlasti:

(i)  obveščanje predstavnikov delavcev o najnovejšem in verjetnem razvoju dejavnosti in gospodarskega položaja podjetja ali obrata, tako da lahko dolžniku sporočijo pomisleke o položaju podjetja in glede potrebe po razmisleku o mehanizmih prestrukturiranja;

(ii)  obveščanje predstavnikov delavcev o vsakem postopku preventivnega prestrukturiranja, ki bi lahko vplival na zaposlovanje, kot na primer na zmožnost delavcev, da izterjajo svoje plače in morebitna prihodnja izplačila, vključno s poklicnimi pokojninami;

(iii)  obveščanje predstavnikov delavcev in posvetovanje z njimi o načrtih prestrukturiranja, preden so ti predloženi v sprejetje v skladu s členom 9 ali v potrditev s strani sodnega ali upravnega organa v skladu s členom 10;

(c)  pravice, zajamčene z direktivami 98/59/ES, 2001/23/ES in 2008/94/ES.

2.  Kadar načrt prestrukturiranja vključuje ukrepe, ki povzročijo spremembe v organizaciji dela ali v pogodbenih odnosih z delavci, te ukrepe odobrijo ti delavci, če je taka odobritev v teh primerih določena v nacionalnem pravu ali kolektivnih pogodbah.

Člen 14

Ocena vrednosti s strani sodnega ali upravnega organa

1.  Sodni ali upravni organ sprejme odločitev o oceni vrednosti dolžnikovega podjetja samo, kadar načrt prestrukturiranja izpodbija prizadeta stranka, ki ne soglaša z njim, na podlagi bodisi:

(a)  domnevno neuspešno opravljenega preizkusa največje koristi za upnike na podlagi točke 6 člena 2(1), ali

(b)  domnevne kršitve pogojev za vsiljenje odločitve razredom upnikov, ki ne soglašajo z načrtom prestrukturiranja, na podlagi točke (ii) člena 11(1)(b).

2.  Države članice zagotovijo, da lahko sodni ali upravni organi za namene sprejetja odločitve o oceni vrednosti v skladu z odstavkom 1 imenujejo ali zaslišijo ustrezno usposobljene strokovnjake.

3.  Za namene odstavka 1 države članice zagotovijo, da lahko prizadeta stranka, ki ne soglaša z načrtom prestrukturiranja, vloži ugovor pri sodnem ali upravnem organu, pri katerem je bila vložena zahteva za potrditev načrta prestrukturiranja ▌.

Države članice lahko določijo, da je mogoče tak ugovor vložiti v okviru pritožbe zoper odločitev o potrditvi načrta prestrukturiranja.

Člen 15

Učinki načrtov prestrukturiranja

1.  Države članice zagotovijo, da so načrti prestrukturiranja, ki jih potrdi sodni ali upravni organ, zavezujoči za vse imenovane ali opisane prizadete stranke v skladu s točko (c) člena 8(1).

2.  Države članice zagotovijo, da upnikov, ki niso udeleženi pri sprejetju načrta prestrukturiranja v skladu z nacionalnim pravom, ▌načrt ne zadeva.

Člen 16

Pritožbe

1.  Države članice zagotovijo, da se pritožba na podlagi nacionalnega prava zoper odločitev o potrditvi ali zavrnitvi načrta prestrukturiranja, ki jo sprejme sodni organ, vloži pri višjem sodnem organu ▌.

Države članice zagotovijo, da se pritožba zoper odločitev o potrditvi ali zavrnitvi načrta prestrukturiranja, ki jo sprejme upravni organ, vloži pri sodnem organu.

2.  Pritožbe se z namenom hitre obravnave razrešijo na učinkovit način.

3.  Pritožba zoper odločitev o potrditvi načrta prestrukturiranja nima odložilnih učinkov na izvajanje tega načrta.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko države članice določijo, da imajo sodni organi možnost odložiti izvajanje načrta prestrukturiranja ali njegovih delov, če je to potrebno in ustrezno za zaščito interesov stranke.

4.  Države članice zagotovijo, da lahko sodni organ v primeru ugoditve pritožbi iz odstavka 3 bodisi:

(a)  razveljavi načrt prestrukturiranja bodisi

(b)  potrdi načrt prestrukturiranja bodisi s spremembami, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, bodisi brez sprememb.

Države članice lahko določijo, da se v primeru potrditve načrta na podlagi točke (b) prvega pododstavka prizna kompenzacija vsaki stranki, ki je utrpela denarne izgube in katere pritožbi je bilo ugodeno.

POGLAVJE 4

Zaščita novega financiranja, vmesnega financiranja in drugih poslov, povezanih s prestrukturiranjem

Člen 17

Zaščita novega in vmesnega financiranja

1.  Države članice zagotovijo, da sta novo in vmesno financiranje ustrezno ▌zaščiteni. Najmanj v primeru katere koli naknadne insolventnosti dolžnika:

(a)  se novo financiranje in vmesno financiranje ne razglasita za nični, izpodbojni ali neizvršljivi, in

(b)  dajalci takega financiranja niso civilno, upravno ali kazensko odgovorni

iz razloga, da tako financiranje škoduje vsem upnikom, razen če so prisotni drugi dodatni razlogi, določeni v nacionalnem pravu.

2.  Države članice lahko določijo, da se odstavek 1 uporablja samo za novo financiranje v primerih, če je sodni ali upravni organ potrdil načrt prestrukturiranja, in za vmesno financiranje, ki je bilo predmet predhodne kontrole.

3.  Države članice lahko iz uporabe odstavka 1 izključijo vmesno financiranje, ki je odobreno po tem, ko dolžnik ni več sposoben plačati svojih dolgov, ko zapadejo v plačilo.

4.  Države članice lahko določijo, da so dajalci novega ali vmesnega financiranja upravičeni do prednostnega plačila v okviru nadaljnjih postopkov v primeru insolventnosti glede na druge upnike, ki bi sicer imeli prednostne ali enakovredne terjatve ▌.

Člen 18

Zaščita drugih poslov, povezanih s prestrukturiranjem

1.  Brez poseganja v člen 17 države članice zagotovijo, da se v primeru morebitne naknadne insolventnosti dolžnika posli, ki so razumni in nemudoma potrebni za pogajanja o načrtu prestrukturiranja, ▌ne razglasijo za nične, izpodbojne ali neizvršljive izključno iz razloga, da taki posli škodujejo vsem upnikom, razen če so prisotni drugi dodatni razlogi, določeni v nacionalnem pravu.

2.  Države članice lahko določijo, da se odstavek 1 uporablja samo v primerih, kadar sodni ali upravni organ potrdi načrt ali ko so bili takšni posli predmet predhodne kontrole.

3.  Države članice lahko iz uporabe odstavka 1 izključijo posle, ki so izvedeni potem, ko dolžnik ne more več plačati svojih dolgov, ko zapadejo v plačilo.

4.  Posli ▌iz odstavka 1 vključujejo najmanj:

(a)  plačilo ▌honorarjev in stroškov pogajanj, sprejetja ali potrditve načrta prestrukturiranja ▌;

(b)  plačilo ▌honorarjev in stroškov pridobitve strokovnega svetovanja v tesni povezavi s ▌prestrukturiranjem;

(c)  plačilo plač delavcev za že opravljeno delo, brez poseganja v drugo zaščito na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava;

(d)  kakršna koli ▌plačila in izdatke v okviru običajnega poslovanja, razen tistih iz točk (a) do (c).

5.  Brez poseganja v člen 17 države članice zagotovijo, da se v primeru katere koli naknadne insolventnosti dolžnika posli, ki so razumni in nemudoma potrebni za izvajanje načrta prestrukturiranja in se izvajajo v skladu z načrtom prestrukturiranja, ki ga je potrdil sodni ali upravni organ, ▌ne razglasijo za nične, izpodbojne ali neizvršljive izključno iz razloga, da taki posli škodujejo vsem upnikom, razen če so prisotni drugi dodatni razlogi, določeni v nacionalnem pravu.

POGLAVJE 5

Dolžnosti direktorjev

Člen 19

Dolžnosti direktorjev, kadar obstaja verjetnost insolventnosti

Države članice ▌zagotovijo, da kadar obstaja verjetnost insolventnosti, direktorji upoštevajo vsaj naslednje:

(a)  interese upnikov, ▌lastnikov kapitala in drugih deležnikov;

(b)  potrebo po ▌sprejetju ukrepov za izogib insolventnosti ter

(c)  potrebo po izogibanju namernemu ali hudo malomarnemu ravnanju, s katerim se ogroža sposobnost preživetja podjetja.

NASLOV III

ODPUST DOLGOV IN PREPOVEDI OPRAVLJANJA DEJAVNOSTI

Člen 20

Dostop do odpusta dolgov

1.  Države članice zagotovijo, da imajo insolventni podjetniki dostop do vsaj enega postopka, ki lahko privede do popolnega odpusta dolgov v skladu s to direktivo.

Države članice lahko zahtevajo, da je trgovska, poslovna, obrtna ali poklicna dejavnost, s katero so povezani dolgovi insolventnega podjetnika, prenehala.

2.  Države članice, v katerih je popoln odpust dolgov odvisen od delnega odplačila dolgov s strani podjetnika, zagotovijo, da s tem povezana obveznost odplačila temelji na položaju posameznega podjetnika in da je zlasti ▌sorazmerna z njegovim zasegljivim ali ▌razpoložljivim dohodkom in premoženjem v preizkusni dobi za odpust dolgov ter da upošteva pravičen interes upnikov.

3.  Države članice zagotovijo, da podjetniki, ki so jim bili dolgovi odpuščeni, lahko izkoristijo obstoječe nacionalne okvire, ki zagotavljajo poslovno podporo za podjetnike, vključno z dostopom do relevantnih in posodobljenih informacij o teh okvirih.

Člen 21

Preizkusna doba za odpust dolgov

1.  Države članice zagotovijo, da obdobje, ▌po katerem je mogoče insolventnim podjetnikom popolno odpustiti njihove dolgove, ni daljše od treh let, začenši najpozneje z enim od naslednjih datumov:

(a)  v primeru postopka, ki vključuje načrt za odplačilo dolgov, z datumom odločitve sodnega ali upravnega organa o potrditvi načrta ali začetka njegovega izvajanja, ali

(b)  v primeru katerega koli drugega postopka, z datumom odločitve sodnega ali upravnega organa o uvedbi postopka ali oblikovanja stečajne mase podjetnika.

2.  Države članice zagotovijo, da se insolventnim podjetnikom, ki so izpolnili svoje obveznosti, kadar take obveznosti obstajajo po nacionalnem pravu, odpustijo dolgovi po izteku preizkusne dobe za odpust dolgov, ▌ne da bi bilo treba ▌pri sodnem ali upravnem organu vložiti zahtevek za uvedbo dodatnega postopka poleg tistih iz odstavka 1.

Brez poseganja v prvi pododstavek lahko države članice ohranijo ali uvedejo določbe, ki sodnemu ali upravnemu organu omogočajo, da preveri, ali so podjetniki izpolnili obveznosti za pridobitev odpusta dolgov.

3.  Države članice lahko določijo, da popoln odpust dolgov ne ovira nadaljevanja postopka v primeru insolventnosti, ki vključuje unovčenje in razdelitev podjetnikovega premoženja, ki je bilo del njegove stečajne mase na datum izteka preizkusne dobe za odpust dolgov.

Člen 22

Obdobje prepovedi opravljanja dejavnosti

1.  Države članice zagotovijo, da kadar je v skladu s to direktivo insolventnemu podjetniku odpuščen dolg, kakršne koli prepovedi začetka opravljanja ali opravljanja trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti, ki izhajajo izključno iz podjetnikove insolventnosti, prenehajo najpozneje ob koncu preizkusne dobe za odpust dolgov.

2.  Države članice zagotovijo, da ob izteku preizkusne dobe za odpust dolgov prepovedi iz odstavka 1 tega člena prenehajo, ne da bi bilo treba ▌pri sodnem ali upravnem organu vložiti zahtevek za uvedbo dodatnega postopka poleg tistih iz člena 21(1).

Člen 23

Odstopanja

1.  Z odstopanjem od členov 20 do 22 države članice ohranijo ali uvedejo določbe, s katerimi zavrnejo ali omejijo dostop do odpusta dolgov, prekličejo koristi takega preklica dolgov ali določijo daljše preizkusne dobe za pridobitev popolnega odpusta dolgov ali daljša obdobja prepovedi opravljanja dejavnosti, kadar je insolventni podjetnik do upnikov ali drugih deležnikov ravnal nepošteno ali v slabi veri po nacionalnem pravu, ko je postal zadolžen, med postopkom v primeru insolventnosti ali med plačilom dolgov, brez poseganja v nacionalna pravila o dokaznem bremenu.

2.  Z odstopanjem od členov 20 do 22 lahko države članice ohranijo ali uvedejo določbe, s katerimi v natančno opredeljenih okoliščinah zavrnejo ali omejijo dostop do odpusta dolgov, prekličejo koristi odpusta dolgov ali določijo daljše preizkusne dobe za pridobitev popolnega odpusta dolgov ali daljša obdobja prepovedi opravljanja dejavnosti, kadar so taka odstopanja ustrezno utemeljena, na primer kadar:

(a)  je insolventni podjetnik znatno kršil obveznosti na podlagi načrta za odplačilo dolgov ali ▌katero koli drugo pravno obveznost, namenjeno zaščiti interesov upnikov, vključno z obveznostjo, da poveča donose za upnike;

(b)  insolventni podjetnik ne izpolni obveznosti zagotavljanja informacij ali sodelovanja v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom;

(c)  gre za prošnje z namenom zlorabe odpusta dolgov;

(d)  gre za novo prošnjo za odpust dolgov v določenem obdobju, potem ko je bil insolventnemu podjetniku odobren popoln odpust dolgov ali mu je bil popoln odpust dolgov zavrnjen zaradi hude kršitve obveznosti zagotavljanja informacij ali sodelovanja;

(e)  strošek postopka, ki vodi do odpusta dolgov, ni pokrit, ali

(f)  je odstopanje potrebno, da se zagotovi ravnotežje med pravicami dolžnika in pravicami enega ali več upnikov.

3.  Z odstopanjem od člena 21 lahko države članice določijo daljše preizkusne dobe za odpust dolgov, kadar ▌:

(a)  sodni ali upravni organ odobri ali odredi zaščitne ukrepe, da bi ohranil glavno prebivališče insolventnega podjetnika in, kadar je to ustrezno, njegove družine, ali premoženje, bistveno za nadaljevanje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti podjetnika, ali

(b)  glavno prebivališče insolventnega podjetnika in, kadar je to ustrezno, njegove družine, ni unovčeno.

4.  Države članice lahko določene kategorije dolgov ▌izključijo iz odpusta dolgov ali omejijo dostop do odpusta dolgov ali določijo daljše preizkusne dobe za odpust dolgov, kadar so take izključitve, omejitve ali daljše dobe ustrezno utemeljene, kot v primeru:

(a)  zavarovanih dolgov;

(b)  dolgov, ki izhajajo iz kazenskih sankcij ali so z njimi povezani;

(c)  dolgov, ki izhajajo iz odškodninske odgovornosti;

(d)  dolgov v zvezi s preživninskimi obveznostmi, ki izhajajo iz družinskega razmerja, starševstva, zakonske zveze ali svaštva;

(e)  dolgov, ki nastanejo po predložitvi prošnje za postopek, ki vodi do odpusta dolgov, oziroma po uvedbi takšnega postopka, ter

(f)  dolgov, ki izhajajo iz obveznosti plačila stroška postopka, ki vodi do odpusta dolgov.

5.  Z odstopanjem od člena 22 lahko države članice določijo daljša obdobja prepovedi opravljanja dejavnosti ali prepovedi opravljanja dejavnosti za nedoločen čas, kadar insolventni podjetnik opravlja poklic:

(a)  za katerega veljajo posebna etična pravila ali posebna pravila glede ugleda ali strokovnega znanja in je podjetnik kršil ta pravila, ali

(b)  ki vključuje upravljanje lastnine drugih.

Prvi pododstavek se uporablja tudi, kadar insolventni podjetnik zaprosi za dostop do poklica iz točke (a) ali (b) navedenega pododstavka.

6.  Ta direktiva ne posega v nacionalna pravila o prepovedih opravljanja drugih dejavnosti, ▌ki jih odredi sodni ali upravni organ, vendar niso zajete v členu 22.

Člen 24

Združitev postopkov v zvezi s poslovnimi in osebnimi dolgovi

1.  Kadar ima insolventni podjetnik poklicne dolgove, ki so nastali v okviru njegove trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti, in osebne dolgove, ki so nastali zunaj navedenih dejavnosti, ki jih ni mogoče razumno ločiti, države članice zagotovijo, da se taki dolgovi, ki jih je mogoče odpustiti, obravnavajo v enem samem postopku za pridobitev popolnega odpusta dolgov.

2.  Države članice lahko določijo, da kadar je poklicne in osebne dolgove mogoče ločiti, je treba za pridobitev popolnega odpusta dolgov te dolgove obravnavati bodisi v ločenih vendar usklajenih postopkih bodisi v enem samem postopku.

NASLOV IV

UKREPI ZA POVEČANJE UČINKOVITOSTI POSTOPKOV GLEDE PRESTRUKTURIRANJA, INSOLVENTNOSTI IN ODPUSTA DOLGOV

Člen 25

Sodni in upravni organi

▌Države članice brez poseganja v neodvisnost sodstva in v različno organizacijo sodstva po Uniji ▌zagotovijo, da ▌:

(a)  se člani sodnih in upravnih organov, ki se ukvarjajo s postopki glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov, ustrezno usposobijo in imajo potrebno strokovno znanje za svoje odgovornosti ter

(b)  je vodenje postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov učinkovito z namenom njihove hitre obravnave.

Člen 26

Upravitelji v postopkih glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov

1.  Države članice zagotovijo, da:

(a)  se upravitelji, ki jih sodni ali upravni organ imenuje v postopkih glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov (v nadaljnjem besedilu: upravitelji), ustrezno usposobijo ter imajo potrebno strokovno znanje za svoje odgovornosti;

(b)  so pogoji za upravičenost ter postopek za imenovanje, odstranitev in odstop upraviteljev jasni, pregledni in pošteni;

(c)  se pri imenovanju upravitelja za posamezno zadevo, vključno z zadevami s čezmejnimi dejavniki, ustrezno upoštevajo upraviteljeve izkušnje in strokovno znanje ter posebne značilnosti zadeve, ter

(d)  imajo dolžniki in upniki možnost, da izbiri ali imenovanju upravitelja nasprotujejo ali zahtevajo zamenjavo upravitelja, s čimer se zagotovi, da ne bo prihajalo do nasprotja interesov.

2.  Komisija olajša izmenjavo najboljših praks med državami članicami z namenom izboljšanja kakovosti usposabljanja po vsej Uniji, vključno z izmenjavo izkušenj in orodij za krepitev zmogljivosti.

Člen 27

Nadzor nad upravitelji in njihove nagrade ▌

1.  Države članice vzpostavijo ustrezne mehanizme nadzora in regulativne mehanizme, s katerimi zagotovijo učinkovit nadzor nad delom upraviteljev, da bi zagotovile, da opravljajo svoje storitve učinkovito in strokovno ter nepristransko in neodvisno v odnosu do udeleženih strank. Med temi mehanizmi so tudi ukrepi glede odgovornosti upraviteljev, ki niso uspešno izpolnili svojih dolžnosti.

2.  Države članice zagotovijo, da so informacije o organih ali telesih, ki nadzorujejo upravitelje, javno dostopne.

3.  Države članice lahko spodbujajo pripravo in spoštovanje kodeksov ravnanja za upravitelje.

4.  Države članice zagotovijo, da so nagrade upraviteljev urejene s pravili, ki so skladna s ciljem učinkovitega reševanja postopkov ▌.

Države članice zagotovijo, da so vzpostavljeni ustrezni postopki za rešitev morebitnih sporov glede nagrad ▌.

Člen 28

Uporaba elektronskih sredstev komunikacije

1.  Države članice zagotovijo, da lahko v postopkih glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov stranke v postopku, upravitelj in sodni ali upravni organ z uporabo elektronskih sredstev komunikacije opravijo, tudi v čezmejnih primerih, vsaj naslednja dejanja:

(a)  prijavo terjatev;

(b)  predložitev načrtov prestrukturiranja ali načrtov za odplačilo dolgov▌;

(c)  uradna obvestila upnikom;

(d)  vložitev izpodbijanj in pritožb.

NASLOV V

SPREMLJANJE POSTOPKOV GLEDE PRESTRUKTURIRANJA, INSOLVENTNOSTI IN ODPUSTA DOLGOV

Člen 29

Zbiranje podatkov

1.  ▌Države članice letno na nacionalni ravni zbirajo in združujejo podatke o postopkih glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov, ki so razčlenjeni po vrsti postopka in ki zajemajo vsaj naslednje elemente:

(a)  število postopkov, za katere je bil vložen predlog ali ki so bili uvedeni, kadar je taka uvedba določena po nacionalnem pravu, in postopkov, ki potekajo ali so se končali;

(b)  povprečno trajanje postopkov od vložitve predloga ali od uvedbe postopka, kadar je taka uvedba določena v nacionalnem pravu, do končanja postopka;

(c)  število postopkov, ki niso zahtevani v točki (d), razčlenjeno po vrsti izida;

(d)  število predlogov za postopke prestrukturiranja, ki so bili razglašeni za nedopustne, so bili zavrnjeni ali umaknjeni, preden so bili uvedeni.

2.  Države članice letno na nacionalni ravni zbirajo in združujejo podatke o številu dolžnikov, za katere so se uvedli postopki prestrukturiranja ali postopki v primeru insolventnosti in za katere je bil v treh letih pred vložitvijo predloga za take postopke ali njihovo uvedbo, kadar je taka uvedba določena v nacionalnem pravu, potrjen načrt za prestrukturiranje v predhodnem postopku prestrukturiranja, s katerim se je izvajal naslov II.

3.  Države članice lahko letno na nacionalni ravni zbirajo in združujejo podatke o:

(a)  povprečnih stroških vsake vrste postopka;

(b)  povprečnih stopnjah poplačil za zavarovane in nezavarovane upnike ter, če je ustrezno, druge vrste upnikov, in sicer ločeno ▌;

(c)  številu podjetnikov, ki so, potem ko je bil v zvezi z njimi izveden postopek iz točke (b) člena 1(1), začeli novo poslovno dejavnost;

(d)  številu izgubljenih delovnih mest, povezanih s postopki prestrukturiranja in postopki v primeru insolventnosti.

4.  Države članice razčlenijo podatke iz točk (a) do (c) odstavka 1 ter, kadar je ustrezno in so ti podatki na voljo, podatke iz odstavka 3 po:

(a)  velikosti dolžnikov, ki niso fizične osebe;

(b)  tem, ali so dolžniki, za katere so bili uvedeni postopki glede prestrukturiranja ali insolventnosti, fizične ali pravne osebe, ter

(c)  ▌tem, ali postopki, ki vodijo do odpusta dolgov, zadevajo samo podjetnike ali vse fizične osebe.

5.  Države članice lahko podatke iz odstavkov 1 do 4 zbirajo in združujejo s tehniko vzorčenja, ki zagotavlja, da so vzorci reprezentativni glede na velikost in raznolikost.

6.  Države članice zbirajo in združujejo podatke iz odstavkov 1, 2, 4 in, kadar je ustrezno, odstavka 3 za polna koledarska leta, ki se končajo 31. decembra vsako leto, pri čemer začnejo s ▌ prvim polnim koledarskim letom po datumu začetka uporabe izvedbenih aktov iz odstavka 7. Ti podatki se letno sporočijo Komisiji na podlagi standardnega obrazca za sporočanje podatkov do 31. decembra koledarskega leta po letu, za katero so podatki zbrani.

7.  Komisija z izvedbenimi akti določi obrazec za sporočanje iz odstavka 6 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 30(2).

8.  Komisija na svoji spletni strani na dostopen in uporabniku prijazen način objavi podatke, sporočene v skladu z odstavkom 6.

Člen 30

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

NASLOV VI

KONČNE DOLOČBE

Člen 31

Razmerje z drugimi akti in mednarodnimi instrumenti

1.  Ne glede na določbe te direktive se uporabljajo naslednji akti:

(a)  Direktiva 98/26/ES;

(b)  Direktiva 2002/47/ES in

(c)  Uredba (EU) št. 648/2012.

2.   Ta direktiva ne posega v zahteve po zaščitnih ukrepih za sredstva plačilnih institucij iz Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta(24) ter za institucije za izdajo elektronskega denarja iz Direktive 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta(25).

3.  Ta direktiva ne posega v uporabo Konvencije o mednarodnih zavarovanjih na premični opremi in Protokola h konvenciji v zvezi z zadevami, ki se nanašajo na letalsko opremo, ki sta bila podpisana v Cape Townu 16. novembra 2001 in katerih pogodbenice so nekatere države članice ob sprejetju te direktive.

Člen 32

Sprememba Direktive (EU) 2017/1132

Členu 84 Direktive (EU) 2017/1132 se doda naslednji odstavek:"

„4. Države članice odstopajo od člena 58(1), člena 68, členov 72, 73 in 74, točke (b) člena 79(1), člena 80(1) in člena 81 v obsegu in za obdobje, kot so taka odstopanja potrebna za vzpostavitev okvirov preventivnega prestrukturiranja iz Direktive (EU) 2019/… Evropskega parlamenta in Sveta▌*.

Prvi pododstavek ne posega v načelo enakega obravnavanja delničarjev.

--------------------------------------------------------------

* Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o okvirih preventivnega prestrukturiranja▌, odpustu dolgov in prepovedih opravljanja dejavnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ter o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 (Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti) (UL…).“

"

Člen 33

Klavzula o pregledu

Komisija najpozneje … [sedem let po datumu začetka veljavnosti te direktive] in nato vsakih pet let Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o uporabi in učinku te direktive, vključno glede uporabe oblikovanja razredov in pravil glasovanja v zvezi z ranljivimi upniki, kot so delavci. Komisija na podlagi te ocene po potrebi predloži zakonodajni predlog in preuči dodatne ukrepe za konsolidacijo in harmonizacijo pravnega okvira o prestrukturiranju, insolventnosti in odpustu dolgov.

Člen 34

Prenos

1.  Države članice do… [dve leti od datuma začetka veljavnosti te direktive] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, z izjemo določb, potrebnih za uskladitev s točkami (a), (b) in (c) člena 28, ki jih sprejmejo in objavijo do … [pet let od datuma začetka veljavnosti te direktive], ter določb, potrebnih za uskladitev s točko (e) člena 28, ki jih sprejmejo in objavijo do … [sedem let od datuma začetka veljavnosti te direktive]. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh določb.

Zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, uporabljajo od … [dve leti od začetka veljavnosti te direktive], z izjemo določb, potrebnih za uskladitev s točkami (a), (b) in (c) člena 28, ki jih uporabljajo od … [pet let od začetka veljavnosti te direktive], ter določb, potrebnih za uskladitev s točko (d) člena 28, ki jih uporabljajo od … [sedem let od začetka veljavnosti te direktive].

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 imajo države članice, ki se pri izvajanju te direktive soočajo s posebnimi težavami, možnost največ enoletnega podaljšanja obdobja izvajanja iz odstavka 1. Države članice Komisijo uradno obvestijo o potrebi po uporabi te možnosti podaljšanja obdobja izvajanja do … [18 mesecev od začetka veljavnosti te direktive].

3.  Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 35

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 36

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V ,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1)UL C ▌209, 30.6.2017, str. ▌21.
(2)UL C 342, 12.10.2017, str. 43.
(3)Stališče Evropskega parlamenta z dne 28. marca 2019.
(4)Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (UL L 141, 5.6.2015, str. 19).
(5)Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS (UL L 182, 29.6.2013, str. 19).
(6)Priporočilo Komisije z dne 6. maja o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij (UL L 124, 20.5.2003, str. 36).
(7)Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1).
(8)Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1).
(9)Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).
(10)Uredba (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012 (UL L 257, 28.8.2014, str. 1).
(11)Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 173, 12.6.2014, str. 190).
(12)Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL L 225, 12.8.1998, str. 16).
(13)Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 82, 22.3.2001, str. 16).
(14)Direktiva 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti (UL L 80, 23.3.2002, str. 29).
(15)Direktiva 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca (UL L 283, 28.10.2008, str. 36).
(16)Direktiva 2009/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti (UL L 122, 16.5.2009, str. 28).
(17)Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 73).
(18)Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(19)Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L 166, 11.6.1998, str. 45).
(20)Direktiva 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2002 o dogovorih o finančnem zavarovanju (UL L 168, 27.6.2002, str. 43).
(21)Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).
(22)Direktiva (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o določenih vidikih prava družb (UL L 169, 30.6.2017, str. 46).
(23)UL C 369, 17.12.2011, str. 14.
(24)Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35).
(25)Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L 267, 10.10.2009, str. 7).

Zadnja posodobitev: 1. april 2019Pravno obvestilo