Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2018/0106(COD)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0398/2018

Predložena besedila :

A8-0398/2018

Razprave :

PV 15/04/2019 - 14
CRE 15/04/2019 - 14

Glasovanja :

PV 16/04/2019 - 8.8
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0366

Sprejeta besedila
PDF 378kWORD 124k
Torek, 16. april 2019 - Strasbourg Začasna izdaja
Zaščita oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije ***I
P8_TA-PROV(2019)0366A8-0398/2018
Resolucija
 Prečiščeno besedilo

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. aprila 2019 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (COM(2018)0218 – C8-0159/2018 – 2018/0106(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0218),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 16, 33, 43, 50, 53(1), 62, 91, 100, 103, 109, 114, 168, 169, 192, 207 in 325(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter člena 31 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0159/2018),

–  ob upoštevanju mnenj Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) ter členov 16, 43(2), 50, 53(1), 91, 100, 114, 168(4), 169, 192(1) in 325(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter člena 31 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Računskega sodišča z dne 26. septembra 2018(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. oktobra 2018(2),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 15. marca 2019, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 59 in 39 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za proračunski nadzor, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za kulturo in izobraževanje in Odbora za ustavne zadeve (A8-0398/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  se seznanja z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 405, 9.11.2018, str. 1.
(2) UL C 62, 15.2.2019, str. 155.


Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 16. aprila 2019 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije(1)
P8_TC1-COD(2018)0106

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

Ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 16, ▌43(2), 50, 53(1), ▌91, 100, ▌114, 168(4), 169, 192(1) ▌in 325(4) Pogodbe ter Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo in zlasti člena 31 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(2),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(3),

ob upoštevanju mnenja Računskega sodišča(4),

ob upoštevanju mnenja skupine oseb, ki jih imenuje Znanstveno-tehnični odbor izmed znanstvenih izvedencev iz držav članic v skladu s členom 31 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Osebe, ki delajo za javno ali zasebno organizacijo ali ki so pri delovnih dejavnostih s tako organizacijo v stiku, so pogosto prve seznanjene z grožnjami ali škodo za javni interes, ki se pojavijo v tem okviru. S tem ko prijavljajo nepravilnosti, imajo te osebe ključno vlogo pri razkrivanju in preprečevanju kršitev zakona, ki škodijo javnemu interesu, ter ohranjanju blaginje družbe. Vendar potencialne žvižgače strah pred povračilnimi ukrepi pogosto odvrača, da bi prijavili svoje pomisleke ali sume kršitve. V tem smislu je tako na evropski kot na mednarodni ravni vse bolj priznana pomembnost zagotovitve uravnotežene in učinkovite zaščite žvižgačev.

(2)  Na ravni Unije so prijave in javna razkritja s strani žvižgačev prva komponenta pri izvrševanju prava in politik Unije: v nacionalne izvršilne sisteme in izvršilne sisteme Unije prispevajo informacije, ki vodijo do učinkovitega odkrivanja, preiskovanja in pregona kršitev prava Unije,kar povečuje preglednost in odgovornost.

(3)  Na nekaterih področjih politike lahko kršitve prava Unije, ne glede na to, ali so v nacionalnem pravu označene kot upravne, kazenske ali druge kršitve, povzročijo resno škodo za javni interes v smislu povzročanja znatnih tveganj za blaginjo družbe. Če so bile na teh področjih ugotovljene pomanjkljivosti pri izvrševanju in ker so žvižgači običajno v privilegiranem položaju, ki jim omogoča razkritje kršitev, je treba okrepiti izvrševanje, tako da se vzpostavijo učinkoviti, zaupni in varni kanali za prijavo ter zagotovi učinkovita zaščita žvižgačev pred povračilnimi ukrepi ▌.

(4)  Zaščita žvižgačev, ki je trenutno na voljo v Evropski uniji, je razdrobljena po državah članicah in neenakomerno porazdeljena po področjih politike. Čezmejne posledice kršitev prava Unije, ki jih razkrivajo žvižgači, kažejo, kako lahko nezadostna zaščita v eni državi članici ne le negativno vpliva na delovanje politik EU v tej državi članici, temveč se lahko razširi tudi v druge države članice in na Unijo kot celoto.

(5)  V skladu s tem bi se morali za navedene akte in področja politik uporabljati skupni minimalni standardi za zagotavljanje učinkovite zaščite žvižgačev, kadar

(i)  je treba izboljšati izvrševanje;

(ii)  je premajhno število prijav s strani žvižgačev ključni dejavnik, ki vpliva na izvrševanje, in

(iii)  kršitve prava Unije resno škodujejo javnemu interesu.

Države članice lahko uporabo nacionalnih določb razširijo na druga področja, da bi zagotovile celosten in skladen okvir na nacionalni ravni.

(6)  Zaščita žvižgačev je potrebna za izboljšanje izvrševanja prava Unije o javnem naročanju. Poleg potrebe po preprečevanju in odkrivanju goljufij in korupcije v okviru izvrševanja proračuna EU, tudi v okviru javnih naročil, je treba obravnavati nezadostno izvrševanje pravil o javnih naročilih s strani nacionalnih javnih organov in subjektov javnih služb pri naročanju blaga, dela in storitev. Kršitve takih pravil povzročajo izkrivljanje konkurence, povečujejo stroške poslovanja, kršijo interese vlagateljev in delničarjev ter na splošno zmanjšujejo privlačnost naložb in ustvarjajo neenake konkurenčne pogoje za vsa podjetja v Evropi, kar otežuje pravilno delovanje notranjega trga.

(7)  Na področju finančnih storitev je zakonodajalec Unije že potrdil dodano vrednost zaščite žvižgačev. Po finančni krizi, ki je razkrila resne pomanjkljivosti pri izvrševanju ustreznih pravil, so bili v številnih zakonodajnih instrumentih na tem področju uvedeni ukrepi za zaščito žvižgačev, vključno s kanali za notranjo in zunanjo prijavo ter izrecno prepovedjo povračilnih ukrepov(6). Še posebej v kontekstu bonitetnega okvira, ki se uporablja za kreditne institucije in investicijska podjetja, Direktiva 2013/36/EU določa zaščito žvižgačev, ki je razširjena tudi na Uredbo (EU) št. 575/2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja.

(8)  V zvezi z varnostjo izdelkov, danih na notranji trg, so glavni vir zbiranja dokazov podjetja, ki so vključena v proizvodno in distribucijsko verigo, kar prijavam žvižgačev daje visoko dodano vrednost, saj so veliko bližje viru možnih nepoštenih in nezakonitih proizvodnih, uvoznih ali distribucijskih praks v zvezi z nevarnimi izdelki. To upravičuje uvedbo zaščite žvižgačev v zvezi z varnostnimi zahtevami za „usklajene proizvode“(7) in „neusklajene proizvode“(8). Zaščita žvižgačev je tudi bistvenega pomena za preprečevanje preusmerjanja strelnega orožja, njegovih sestavnih delov in streliva ter obrambnih proizvodov, saj spodbuja prijave kršitev, kot so ponarejeni dokumenti, spremenjene oznake in goljufive pridobitve strelnega orožja znotraj skupnosti, kadar gre pri kršitvah za preusmeritev z zakonitega na nezakoniti trg. Zaščita žvižgačev bo pripomogla tudi k preprečevanju nezakonite izdelave doma narejenih eksplozivov, saj bo prispevala k pravilni uporabi omejitev in nadzora v zvezi s predhodnimi sestavinami za eksplozive.

(9)  Pomen zaščite žvižgačev v smislu preprečevanja kršitev pravil Unije o varnosti v prometu, ki lahko ogrozijo človeška življenja, in odvračanja od teh kršitev je že bil priznan v sektorskih instrumentih Unije o varnosti v letalstvu(9) in varnosti v pomorskem prometu(10), ki določajo prilagojene varstvene ukrepe za zaščito žvižgačev in posebne kanale za prijavo. Ti instrumenti vključujejo tudi zaščito pred povračilnimi ukrepi za delavce, ki prijavijo svoje nenamerne napake (tako imenovana „kultura pravičnosti“). V teh dveh sektorjih je treba dopolniti in razširiti obstoječe elemente zaščite žvižgačev ter zagotoviti tako zaščito za povečanje izvrševanja varnostnih standardov za druge vrste prometa, in sicer za promet po celinskih plovnih poteh ter cestni in železniški promet.

(10)  Zbiranje dokazov, preprečevanje, odkrivanje in obravnavanje kaznivih dejanj zoper okolje in nezakonito ravnanje ali opustitev ravnanja ter morebitne kršitve v zvezi z varstvom okolja ostajajo izziv in jih je treba okrepiti, kot je zapisano v Sporočilu Komisije „Ukrepi EU za izboljšanje okoljske skladnosti in upravljanja“ z dne 18. januarja 2018(11). Čeprav pravila o zaščiti žvižgačev trenutno obstajajo le v enem sektorskem instrumentu za varstvo okolja(12), je treba uvesti tako zaščito za zagotovitev učinkovitega izvrševanja pravnega reda Unije na področju okolja, saj lahko kršitve na tem področju povzročijo ▌ škodo za javni interes z morebitnimi učinki prelivanja prek nacionalnih meja. To je pomembno tudi v primerih, ko lahko nevarni proizvodi povzročijo okoljsko škodo.

(11)  Izboljšanje zaščite žvižgačev bi prispevalo tudi k preprečevanju in odvračanju od kršitev pravil Euratoma o jedrski varnosti, zaščiti pred sevanjem ter odgovornem in varnem ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki. Okrepilo bi tudi izvrševanje obstoječih določb revidirane direktive o jedrski varnosti(13) na področju učinkovite kulture jedrske varnosti in zlasti člena 8b(2)(a), ki med drugim zahteva, da pristojni regulativni organ vzpostavi sisteme upravljanja, ki dajejo ustrezno prednost jedrski varnosti ter osebje in upravo na vseh ravneh spodbujajo k preverjanju učinkovitosti izvajanja ustreznih varnostnih načel in praks ter pravočasni prijavi nepravilnosti v zvezi z varnostjo.

(12)  Podobne ugotovitve utemeljujejo uvedbo zaščite žvižgačev, da se nadgradijo obstoječe določbe in preprečijo kršitve pravil EU na področju prehranske verige, zlasti na področju varnosti hrane in krme ter zdravja, zaščite in dobrobiti živali. Različna pravila Unije, oblikovana na teh področjih, so med seboj tesno povezana. Uredba (ES) št. 178/2002(14) določa splošna načela in zahteve, na katerih temeljijo vsi ukrepi Unije in nacionalni ukrepi v zvezi s hrano in krmo, s posebnim poudarkom na varnosti hrane, da se zagotovi visoka raven varovanja zdravja ljudi in interesov potrošnikov v zvezi s hrano ter učinkovito delovanje notranjega trga. Ta uredba med drugim zagotavlja, da se nosilcem živilske dejavnosti in dejavnosti poslovanja s krmo prepreči, da bi svoje zaposlene in druge odvračali od sodelovanja s pristojnimi organi, kadar bi to lahko preprečilo, zmanjšalo ali odpravilo tveganje, povezano s hrano. Zakonodajalec Unije je na področju „pravil o zdravju živali“ sprejel podoben pristop z Uredbo (EU) 2016/429, ki določa pravila za preprečevanje in nadzor živalskih bolezni, ki se prenašajo na živali ali ljudi(15). Direktiva Sveta 98/58/ES in Direktiva 2010/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredba Sveta (ES) št. 1/2005 in Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 določajo pravila v zvezi z zaščito in dobrobitjo živali na kmetijah, med prevozom in pri usmrtitvi.

(13)  V istem smislu so lahko prijave žvižgačev ključne za odkrivanje in preprečevanje, zmanjševanje ali odpravljanje tveganj za javno zdravje in varstvo potrošnikov, nastalih zaradi kršitev pravil Unije, ki bi sicer lahko ostala neodkrita. Varstvo potrošnikov je zlasti močno povezano tudi s primeri, ko lahko nevarni izdelki povzročijo znatno škodo potrošnikom ▌.

(14)  Varstvo zasebnosti in osebnih podatkov, določeno v členih 7 in 8 Listine o temeljnih pravicah, je še eno področje, na katerem žvižgači lahko pomagajo razkriti kršitve prava Unije, ki lahko ▌ škodujejo javnemu interesu. Podobni pomisleki se nanašajo na kršitve direktive o varnosti omrežij in informacijskih sistemov(16), ki uvaja obveščanje o incidentih (vključno s tistimi, ki ne ogrožajo osebnih podatkov) in varnostne zahteve za subjekte, ki opravljajo osnovne storitve v številnih sektorjih (npr. energetika, zdravstvo, promet, bančništvo itd.), za ponudnike ključnih digitalnih storitev (npr. storitve računalništva v oblaku) in za dobavitelje osnovnih dobrin, kot so voda, električna energija in plin. Prijave žvižgačev na tem področju so posebno koristne za preprečevanje varnostnih incidentov, ki bi lahko vplivali na ključne gospodarske in socialne dejavnosti ter digitalne storitve v splošni rabi, pa tudi za preprečevanje vseh kršitev zakonodaje Unije o varstvu podatkov. Pomagajo zagotavljati kontinuiteto storitev, ki so bistvene za delovanje notranjega trga in blaginjo družbe.

(15)  Zaščita finančnih interesov Unije, ki se nanaša na boj proti goljufijam, korupciji in katerim koli drugim nezakonitim dejavnostim, ki vplivajo na porabo odhodkov Unije, zbiranje prihodkov Unije in sredstva Unije, je prav tako ključno področje, na katerem je treba okrepiti izvrševanje prava Unije. Krepitev zaščite finančnih interesov Unije zajema tudi izvrševanje proračuna Unije v zvezi z odhodki, nastalimi na podlagi Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo. Pomanjkanje učinkovitega izvrševanja na področju finančnih interesov Unije, vključno z goljufijami in korupcijo na nacionalni ravni, povzroča zmanjšanje prihodkov Unije in zlorabo sredstev EU, kar lahko izkrivlja javne naložbe in rast ter ogroža zaupanje državljanov v ukrepe EU. Člen 325 PDEU od Unije in držav članic zahteva, da ukrepajo zoper take dejavnosti. Zadevni ukrepi Unije v zvezi s tem vključujejo zlasti Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, ki jo za najhujše vrste goljufijam sorodnih ravnanj dopolnjujejo Direktiva (EU) 2017/1371 in Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, z dne 26. julija 1995, vključno z njenimi protokoli z dne 27. septembra 1996(17), 29. novembra 1996(18) in 19. junija 1997 (Konvencija in protokoli, ki ostajajo v veljavi za države članice, ki jih ne zavezuje Direktiva (EU) 2017/1372), ter Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 (OLAF).

(16)  Skupni minimalni standardi za zaščito žvižgačev bi morali biti določeni tudi za kršitve v zvezi z notranjim trgom iz člena 26(2) PDEU. Poleg tega naj bi v skladu s sodno prakso Sodišča z ukrepi Unije, namenjenimi vzpostavitvi ali zagotavljanju delovanja notranjega trga, prispevali k odpravi obstoječih ali nastajajočih ovir za prosti pretok blaga ali svobodo opravljanja storitev ali k odpravi izkrivljanja konkurence.

(17)  Konkretno bi z zaščito žvižgačev, zato da bi se izboljšalo izvrševanje konkurenčnega prava Unije, vključno z državno pomočjo, zaščitili učinkovito delovanje trgov v Uniji, omogočili enake konkurenčne pogoje za podjetja in ustvarili koristi za potrošnike. V zvezi s pravili konkurence, ki se uporabljajo za podjetja, je bil pomen notranjih prijav pri odkrivanju kršitev konkurenčnega prava že priznan v politiki EU o prizanesljivosti in tudi z nedavno uvedbo anonimnega orodja za žvižgače s strani Evropske komisije. Kršitve v zvezi s konkurenco in državno pomočjo zadevajo člene 101, 102, 106, 107 in 108 PDEU ter pravila sekundarne zakonodaje, sprejete za uporabo teh členov.

(18)  Dejanja, s katerimi se kršijo pravila o davku od dohodkov pravnih oseb, in ureditve, katerih namen je pridobiti davčno ugodnost in se izogniti pravnim obveznostim, ki izničujejo cilj ali namen veljavnega prava o davku od dohodkov pravnih oseb, negativno vplivajo na pravilno delovanje notranjega trga. Povzročijo lahko nepošteno davčno konkurenco in obsežne davčne utaje, izkrivljajo enake konkurenčne pogoje za podjetja in povzročajo izgubo davčnih prihodkov za države članice in proračun Unije kot celoto. Ta direktiva zagotavlja zaščito pred povračilnimi ukrepi za tiste, ki prijavijo utajo in/ali nepoštene ureditve, ki bi sicer lahko ostale neodkrite, da bi okrepili zmožnost pristojnih organov, da zaščitijo pravilno delovanje notranjega trga ter odpravijo izkrivljanja in ovire za trgovino, ki vplivajo na konkurenčnost podjetij na notranjem trgu, kar je neposredno povezano s pravili o prostem pretoku ter pomembno tudi za uporabo pravil o državni pomoči. Zaščita žvižgačev dopolnjuje nedavne pobude Komisije, namenjene izboljšanju preglednosti in izmenjavi informacij na področju obdavčevanja ter oblikovanju pravičnejšega okolja za obdavčitev dohodkov pravnih oseb v Uniji, da bi se povečala učinkovitost držav članic pri odkrivanju ureditev, ki omogočajo utajo, in/ali nepoštenih ureditev, ki bi sicer ostale neodkrite, ter bo pripomogla k odvračanju od takih ureditev, čeprav ta direktiva ne harmonizira niti vsebinskih niti postopkovnih določb v zvezi z davki.

(19)  V členu 1(1)(a) je stvarno področje uporabe te direktive določeno z napotilom na seznam aktov iz Priloge (dela I in II). Če je stvarno področje uporabe teh aktov določeno z napotili na akte Unije, navedene v njihovih prilogah, to pomeni, da so tudi ti akti del stvarnega področja uporabe te direktive Poleg tega bi bilo treba napotilo na akte v Prilogi razumeti tako, da vključuje vse izvedbene ali delegirane ukrepe na nacionalni ravni in ravni Unije, sprejete na podlagi teh aktov. Napotilo na akte Unije v Prilogi k tej direktivi je treba razumeti tudi kot dinamično, tj. če je bil ali bo akt Unije v Prilogi spremenjen, se napotilo nanaša na akt, kot je bil spremenjen; če je bil ali bo akt Unije v Prilogi nadomeščen, se napotilo nanaša na novi akt.

(20)  Nekateri akti Unije, zlasti na področju finančnih storitev, kot sta Uredba (EU) št. 596/2014 o zlorabi trga(19) in Izvedbena direktiva Komisije (EU) 2015/2392, sprejeta na podlagi navedene uredbe(20), že vsebujejo podrobna pravila o zaščiti žvižgačev. Taka veljavna zakonodaja Unije, vključno s seznamom iz dela II Priloge, bi morala ohraniti vse posebnosti, prilagojene zadevnim sektorjem, ki jih zagotavljajo ti akti. To je zlasti pomembno pri ugotavljanju, za katere pravne subjekte na področju finančnih storitev, preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma trenutno velja obveznost vzpostavitve kanalov za notranjo prijavo. Da bi se zagotovili doslednost in pravna varnost v vseh državah članicah, bi se morala ta direktiva uporabljati za vse zadeve, ki jih ne urejajo sektorski instrumenti, ta direktiva pa bi morala te instrumente dopolnjevati, če ne urejajo teh zadev, tako da bi bili.v celoti usklajeni z minimalnimi standardi. Ta direktiva bi morala zlasti dodatno pojasniti obliko notranjih in zunanjih kanalov, obveznosti pristojnih organov in posebne oblike zaščite, ki se na nacionalni ravni zagotavljajo proti povračilnim ukrepom. V zvezi s tem je v členu 28(4) Uredbe (EU) št. 1286/2014 določena možnost, da države članice poskrbijo za kanal za notranjo prijavo na področju, ki ga ureja navedena uredba. Zaradi skladnosti z minimalnimi standardi, določenimi v tej direktivi, bi se morala obveznost vzpostavitve kanalov za notranjo prijavo, določena v členu 4(1) te direktive, uporabljati tudi v zvezi z Uredbo (EU) št. 1286/2014.

(21)  Direktiva ne bi smela posegati v zaščito, do katere so upravičeni zaposleni pri prijavi kršitev delovnega prava Unije. Zlasti na področju varnosti in zdravja pri delu člen 11 okvirne Direktive 89/391/EGS od držav članic že zahteva, da se delavcev ali predstavnikov delavcev ne sme postaviti v slabši položaj, če od delodajalcev zahtevajo ali jim predlagajo, da sprejmejo ustrezne ukrepe za zmanjšanje nevarnosti za delavce in/ali za odstranitev virov nevarnosti. Delavci in njihovi predstavniki lahko pri pristojnih nacionalnih organih sprožijo vprašanja, če menijo, da so sprejeti ukrepi in sredstva, ki jih uporablja delodajalec, neustrezni za zagotavljanje varnosti in zdravja.

(22)  Države članice lahko določijo, da se lahko prijave pritožb glede medosebnih konfliktov, ki zadevajo izključno prijavitelja, tj. pritožb o medosebnih konfliktih med prijaviteljem in drugim zaposlenim, obravnavajo v skladu z drugimi razpoložljivimi postopki.

(23)  Ta direktiva ne posega v zaščito, ki jo zagotavljajo postopki za prijavo morebitnih nezakonitih dejavnosti, vključno z goljufijo ali korupcijo, ki škodijo interesom Unije, ali neizpolnjevanja poklicnih dolžnosti, ki bi lahko pomenilo hudo kršitev dolžnosti uradnikov in drugih uslužbencev Evropske unije, določenih v členu 22a, 22b in 22c Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Unije iz Uredbe Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/69(21). Direktiva se uporablja, če uradniki EU prijavo vložijo v delovnem okolju zunaj svojega delovnega razmerja z institucijami EU.

(24)  Nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice. Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za prijave kršitev, povezanih z javnimi naročili z obrambnimi ali varnostnimi vidiki, če so ti zajeti v členu 346 PDEU, v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije. Če države članice odločijo, da bodo zaščito, ki jo zagotavlja ta direktiva, razširile na dodatna področja ali akte, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive, lahko zadevne države članice sprejmejo posebne določbe za zaščito ključnih interesov nacionalne varnosti v zvezi s tem.

(25)  Ta direktiva tudi ne bi smela posegati v varovanje tajnih podatkov, za katere pravo Unije ali veljavni zakoni ali drugi predpisi v zadevni državi članici zaradi varnostnih razlogov zahtevajo, da se zaščitijo pred nepooblaščenim dostopom. ▌ Poleg tega določbe te direktive ne bi smele vplivati na obveznosti, ki izhajajo iz Sklepa Komisije (EU, Euratom) 2015/444 z dne 13. marca 2015 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU ali Sklepa Sveta z dne 23. septembra 2013 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU.

(26)  Ta direktiva ne bi smela vplivati na varstvo zaupnosti komunikacije med odvetniki in njihovimi strankami (upravičenost odvetnikov do varovanja poklicne skrivnosti), kot je določeno v nacionalnem pravu in, kjer je ustrezno, pravu Unije, v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije. Ta direktiva poleg tega ne bi smela vplivati na dolžnost ohranjanja zaupnosti komunikacije med izvajalci zdravstvenih storitev, tudi terapevti, in njihovimi pacienti ter kartotek pacientov (zasebnost pri zdravstveni obravnavi), kot je določeno v nacionalnem pravu in pravu Unije.

(27)  Zaposleni v drugih poklicih so lahko upravičeni do varstva na podlagi te direktive, če prijavijo informacije, zaščitene po veljavnih poklicnih pravilih, če je prijava teh informacij potrebna za razkritje kršitev znotraj področja uporabe te direktive.

(28)  Medtem ko ta direktiva pod določenimi pogoji zagotavlja omejeno izvzetje iz odgovornosti, tudi kazenske odgovornosti, v primeru kršitve zaupnosti, pa ne vpliva na nacionalna pravila o kazenskem postopku, zlasti tista, s katerimi naj bi zagotovili integriteto preiskav in postopkov ali pravico zadevnih oseb do obrambe. To ne posega v možnost, da se ukrepi za zaščito uvedejo v druge vrste nacionalnega procesnega prava, zlasti obrnjeno dokazno breme v nacionalnih upravnih, civilnih ali delovnopravnih postopkih.

(29)  Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o uveljavljanju pravic predstavnikov delavcev do obveščenosti, posvetovanja in sodelovanja v kolektivnih pogajanjih ter njihovo zagovarjanje pravic delavcev iz delovnega razmerja. To ne bi smelo posegati v raven zaščite, ki jo zagotavlja ta direktiva.

(30)  Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za primere, ko osebe, ki so bile na podlagi zavestne privolitve identificirane kot obveščevalci ali so bile kot take registrirane v zbirkah podatkov, ki jih upravljajo imenovani organi na nacionalni ravni, kot so carinski organi, prijavijo kršitve organom pregona v zameno za nagrado ali kompenzacijo. Take prijave se vršijo v skladu s posebnimi postopki, katerih namen je zagotoviti anonimnost prijaviteljev, da bi se zaščitila njihova telesna nedotakljivost; ti postopki se razlikujejo od kanalov za prijavo, določenih v tej direktivi.

(31)  Osebe, ki prijavijo informacije o grožnjah ali škodi za javni interes, ki so jih pridobile v okviru delovnih dejavnosti uveljavljajo svojo pravico do svobode izražanja. Pravica do svobode izražanja in obveščanja, določena v členu 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in v členu 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah (ECHR), zajema pravico prejemanja in širjenja informacij ter medijsko svobodo in pluralizem.

(32)  V skladu s tem ta direktiva temelji na sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice o pravici do svobode izražanja in na načelih, ki jih je na tej podlagi razvil Svet Evrope v svojem priporočilu o zaščiti žvižgačev iz leta 2014(22).

(33)  Da bi lahko uživali zaščito, bi morali prijavitelji glede na okoliščine in informacije, ki so jim bile na voljo v času prijave, utemeljeno domnevati, da so zadeve, ki so jih prijavili, resnične. To je ključni zaščitni ukrep pred zlonamernimi, neresnimi ali nepoštenimi prijavami, ki zagotavlja, da osebe, ki so v času prijave namerno in zavestno prijavile napačne ali zavajajoče informacije, niso upravičene do zaščite. Hkrati zagotavlja, da v primeru, ko prijavitelj nenamerno poda netočno prijavo, zaščita še vedno velja. Podobno bi morali biti prijavitelji upravičeni do zaščite v skladu s to direktivo, če utemeljeno domnevajo, da prijavljene informacije spadajo na področje uporabe Direktive. Motivi, ki so prijavitelja privedli do prijave, ne bi smeli biti pomembni za to, ali se prijavitelju zagotovi zaščita ali ne.

(34)  Prijavitelji se načeloma lažje odločajo za notranjo prijavo, razen če imajo razloge za zunanjo prijavo. Empirične študije kažejo, da se večina žvižgačev odloči za notranjo prijavo znotraj organizacije, v kateri delajo. Notranja prijava je tudi najboljši način, da se informacije posredujejo osebam, ki bi lahko prispevale k hitri in učinkoviti rešitvi tveganj za javni interes. Hkrati bi moral imeti prijavitelj možnost, da izbere najprimernejši kanal za prijavo glede na posamezne okoliščine primera. Poleg tega je treba v skladu z merili iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice zaščititi javna razkritja, pri čemer se upoštevajo demokratična načela, kot so preglednost in odgovornost, ter temeljne pravice, kot sta svoboda izražanja in medijska svoboda, medtem ko se interes delodajalcev, da upravljajo svoje organizacije in zaščitijo svoje interese, uskladi z interesom, da se javnost zaščiti pred škodo.

(35)  Brez poseganja v obstoječe obveznosti omogočanja anonimnih prijav na podlagi prava Unije lahko države članice odločijo, ali zasebni in javni subjekti ter pristojni organi sprejemajo anonimne prijave kršitev, ki spadajo na področje uporabe te direktive, in v zvezi z njimi tudi nadalje ukrepajo. Vendar bi morale biti osebe, ki so anonimno prijavile ali javno razkrile zadevo, ki spada na področje uporabe te direktive in izpolnjuje njene pogoje, upravičene do zaščite na podlagi te direktive, če so bile naknadno identificirane in so izpostavljene povračilnim ukrepom.

(36)  Zaščito je treba zagotoviti v primerih, ko osebe na podlagi zakonodaje Unije zadevo prijavijo institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije, na primer v zvezi z goljufijami zoper proračun Unije.

(37)  Prijavitelji potrebujejo posebno pravno varstvo, če pridobijo informacije, ki jih prijavijo v okviru delovnih dejavnosti, ker tako tvegajo povračilne ukrepe, povezane z delom (na primer zaradi kršitve obveznosti zaupnosti ali zvestobe). Temeljni razlog za njihovo zaščito je njihova ekonomska ranljivost v razmerju do osebe, od katere so dejansko odvisni zaradi dela. Če tako neravnovesje moči na delovnem področju ne obstaja (na primer za navadne pritožnike ali druge navzoče osebe), potrebe po zaščiti pred povračilnimi ukrepi ni.

(38)  Učinkovito izvrševanje prava Unije zahteva, da se zaščita zagotovi čim večjemu številu kategorij oseb, ki imajo ne glede na to, ali so državljani EU ali državljani tretjih držav, zaradi svojih dejavnosti, povezanih z delom (ne glede na naravo teh dejavnosti in ne glede na to, ali so plačane ali ne), privilegiran dostop do informacij o kršitvah, ki bi jih bilo treba prijaviti v javnem interesu, in ki bi lahko bili izpostavljeni povračilnim ukrepom, če jih prijavijo. Države članice bi morale zagotoviti, da se potreba po zaščiti določi glede na vse ustrezne okoliščine in ne le glede na naravo razmerja, tako da zajema cel krog ljudi, ki so v širšem smislu povezani z organizacijo, v kateri je prišlo do kršitve.

(39)  Zaščita bi se morala v prvi vrsti uporabljati za osebe, ki imajo status „delavcev“ v smislu člena 45(1) PDEU, kakor ga razlaga Sodišče Evropske unije, tj. za osebe, ki za določeno obdobje za drugo osebo in pod njenim vodstvom opravljajo storitve, v zameno za to pa prejemajo plačilo. Ta pojem zajema tudi javne uslužbence. Zaščito bi bilo torej treba podeliti tudi delavcem v nestandardnih zaposlitvenih razmerjih, vključno z delavci s krajšim delovnim časom in delavci, zaposlenimi za določen čas, ter osebami s pogodbo o zaposlitvi in tistimi, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, v prekarnih vrstah razmerij, pri katerih je pogosto težko uporabiti običajno zaščito pred nepošteno obravnavo.

(40)  Zaščito bi bilo treba razširiti tudi na nadaljnje kategorije fizičnih ▌ oseb, ki lahko, čeprav niso „delavci“ v smislu člena 45(1) PDEU, igrajo ključno vlogo pri odkrivanju kršitev prava in se lahko znajdejo v položaju ekonomske ranljivosti pri delovnih dejavnostih. Na primer na področjih, kot je varnost izdelkov, so dobavitelji veliko bližje viru možnih nepoštenih in nezakonitih proizvodnih, uvoznih ali distribucijskih praks nevarnih izdelkov; pri uporabi sredstev Unije so svetovalci, ki opravljajo svoje storitve, v privilegiranem položaju, ki jim omogoča, da opozorijo na kršitve, katerim so priča. Za take kategorije oseb, vključno s samozaposlenimi osebami, ki opravljajo storitve, samostojnimi delavci, zunanjimi izvajalci, podizvajalci in dobavitelji, se običajno uvedejo povračilni ukrepi, ki so lahko na primer v obliki predčasnega prenehanja ali odpovedi pogodbe o storitvah, licence ali dovoljenja, izgube posla, izgube dohodka, prisile, ustrahovanja ali nadlegovanja, uvrstitve na črno listo, bojkotiranja poslov ali škodovanja njihovemu ugledu. Delničarji in osebe upravljalnih organov so lahko prav tako izpostavljeni povračilnim ukrepom, na primer v finančnem smislu ali v obliki ustrahovanja ali nadlegovanja, uvrstitve na črno listo ali škodovanja njihovem ugledu. Zaščito bi bilo treba odobriti tudi osebam, katerih delovno razmerje se je končalo, in kandidatom za zaposlitev ali opravljanje storitev za organizacijo, ki so informacije o kršitvah prava pridobili med postopkom zaposlovanja ali v drugem obdobju pogajanja pred podpisom pogodbe, in bi lahko bili izpostavljeni povračilnim ukrepom, na primer v obliki negativnih referenc delodajalca, uvrstitve na črno listo ali bojkotiranja posla.

(41)  Učinkovita zaščita žvižgačev pomeni tudi zaščito dodatnih kategorij oseb, ki so, ne glede na to, da niso finančno odvisne od delovnih dejavnosti, kljub temu lahko izpostavljene povračilnim ukrepom zaradi razkritja kršitev. Povračilni ukrepi proti prostovoljcem in plačanim ali neplačanim pripravnikom se lahko izvedejo tako, da se njihove storitve ne uporabljajo več, z negativno referenco delodajalca za prihodnjo zaposlitev ali da se kako drugače škoduje njihovemu ugledu ali možnostim za poklicno napredovanje.

(42)  Za učinkovito odkrivanje in preprečevanje resne škode za javni interes je nujno, da pojem kršitve vključuje tudi zlorabe prava, kot so določene v sodni praksi Sodišča, in sicer dejanja ali opustitve dejanj, za katere se zdi, da formalno niso protizakonite, vendar so v nasprotju s predmetom ali namenom prava.

(43)  Učinkovito preprečevanje kršitev prava Unije zahteva, da se zaščita odobri ▌ osebam, ki zagotovijo informacije, potrebne za razkritje že storjenih kršitev, kršitev, do katerih še ni prišlo, vendar obstaja velika verjetnost, da bodo storjene, dejanj ali opustitve dejanj, ki jih lahko prijavitelj utemeljeno šteje za kršitve prava Unije, ter poskusov prikrivanja kršitev. Iz istih razlogov je zaščita upravičena tudi za osebe, ki ne predložijo dokazov, vendar vzbudijo utemeljene pomisleke ali sume. Hkrati se zaščita ne bi smela uporabljati za prijavo informacij, ki so že v celoti na voljo v javni domeni, ali za neutemeljene govorice in domneve.

(44)  Da bi bil lahko prijavitelj upravičen do pravnega varstva zaradi povračilnih ukrepov, morata biti prijava in škodljiva obravnava, ki jo je neposredno ali posredno utrpel, tesno (vzročno-posledično) povezani. Učinkovita zaščita žvižgačev kot način za krepitev izvrševanja prava Unije zahteva široko opredelitev povračilnih ukrepov, ki zajema vsako dejanje ali opustitev dejanja v delovnem okolju, ki jim škoduje. Ta direktiva delodajalcem ne preprečuje, da bi sprejeli z zaposlitvijo povezane odločitve, ki jih ni spodbudila prijava ali javno razkritje.

(45)  Zaščito pred povračilnimi ukrepi z namenom zaščite svobode izražanja in medijske svobode bi bilo treba zagotoviti tako osebam, ki prijavljajo informacije o dejanjih ali opustitvah dejanj znotraj organizacije (notranje prijave) ali zunanjemu organu (zunanje prijave), kot osebam, ki te informacije razkrijejo javnosti (na primer javnosti neposredno prek spletnih platform ali družbenih medijev ali medijem, izvoljenim funkcionarjem, organizacijam civilne družbe, sindikatom ali poklicnim/poslovnim organizacijam).

(46)  Žvižgači so zlasti pomemben vir za preiskovalne novinarje. Zagotavljanje učinkovite zaščite žvižgačev pred povračilnimi ukrepi povečuje pravno varnost (potencialnih) žvižgačev in s tem spodbuja in olajšuje žvižgaštvo tudi medijem. V zvezi s tem je zaščita žvižgačev kot novinarskih virov ključnega pomena, da se zaščiti vloga psa čuvaja preiskovalnega novinarstva v demokratičnih družbah.

(47)  Za učinkovito odkrivanje in preprečevanje kršitev prava Unije je bistveno, da zadevne informacije hitro dosežejo tiste, ki so najbližje viru težav, ki so najbolj usposobljeni za preiskovanje in ki imajo po možnosti pooblastila za odpravo teh težav. Načeloma bi bilo treba prijavitelje zato spodbuditi, da bi naprej uporabili notranje kanale in zadevo prijavili svojemu delodajalcu, če so jim taki kanali na voljo in je mogoče razumno pričakovati, da bodo delovali. To zlasti drži, kadar prijavitelj meni, da bi bilo mogoče kršitev učinkovito obravnavati znotraj zadevne organizacije in da ni tveganja za povračilne ukrepe. To zahteva tudi, da pravni subjekti v zasebnem in javnem sektorju določijo ustrezne notranje postopke za prejemanje prijav in nadaljnje ukrepanje. Ta spodbuda zadeva tudi primere, ko so bili ti kanali vzpostavljeni, ne da bi bilo to potrebno na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava. To načelo bi moralo spodbuditi kulturo dobrega komuniciranja in družbene odgovornosti v organizacijah, pri čemer se šteje, da prijavitelji znatno prispevajo k samopopravi in odličnosti.

(48)  Za pravne subjekte v zasebnem sektorju je obveznost vzpostavitve kanalov za notranjo prijavo sorazmerna z njihovo velikostjo in stopnjo tveganja, ki jo njihove dejavnosti pomenijo za javni interes. Veljati bi morala za vse družbe s 50 ali več zaposlenimi, ne glede na naravo njihovih dejavnosti, na podlagi njihove obveznosti obračunavanja DDV. Po ustrezni oceni tveganja lahko države članice tudi od drugih podjetij zahtevajo, da v posebnih primerih vzpostavijo kanale za notranjo prijavo (npr. zaradi znatnih tveganj, ki lahko izhajajo iz njihovih dejavnosti).

(49)  Ta direktiva ne posega v možnost držav članic, da spodbujajo zasebne subjekte z manj kot 50 zaposlenimi, da vzpostavijo kanale za notranjo prijavo in nadaljnje ukrepanje, vključno z določitvijo manj predpisujočih zahtev za te kanale, kot so zahteve iz člena 5, če te zahteve zagotavljajo zaupnost in skrbno nadaljnje ukrepanje po prijavi.

(50)  Izvzetje malih in mikro podjetij iz obveznosti vzpostavitve kanalov za notranjo prijavo se ne bi smelo uporabljati za zasebna podjetja, ki so trenutno dolžna vzpostaviti kanale za notranjo prijavo na podlagi aktov Unije iz dela I.B in dela II Priloge.

(51)  Jasno bi moralo biti, da bi morali imeti prijavitelji v primeru zasebnih pravnih subjektov, ki ne zagotavljajo kanalov za notranjo prijavo, možnost neposredne prijave pristojnim organom po zunanji poti in zagotovljena bi jim morala biti zaščita pred povračilnimi ukrepi, določena s to direktivo.

(52)  Za zagotovitev zlasti spoštovanja pravil o javnem naročanju v javnem sektorju bi morala obveznost vzpostavitve kanalov za notranjo prijavo veljati za vse javne pravne subjekte na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, sorazmerno z njihovo velikostjo.

(53)  Pod pogojem, da je zaupnost identitete prijavitelja zagotovljena, lahko vsak posamezni zasebni in javni pravni subjekt določi, kakšno vrsto kanala za prijavo bo vzpostavil. Konkretneje, dovoljene bi morale biti pisne prijave, ki se lahko predložijo po pošti, v fizične predal(e) za pritožbe, ali prek spletne platforme (intranet ali internet) in/ali ustne prijave, ki se lahko podajo na dežurno telefonsko številko ali prek drugega sistema za pošiljanje glasovnih sporočil. Na zahtevo prijavitelja bi morali ti kanali omogočati tudi osebna srečanja v razumnem časovnem roku.

(54)  Tudi tretjim osebam se lahko dovoli prejemanje prijav v imenu zasebnih in javnih subjektov, če zagotavljajo ustrezna jamstva glede neodvisnosti, zaupnosti, varstva podatkov in tajnosti. To so lahko zunanji ponudniki platforme za prijave, zunanji svetovalci, revizorji, predstavniki sindikatov ali predstavniki delavcev.

(55)  Brez poseganja v zaščito, ki jo imajo predstavniki sindikatov ali predstavniki delavcev pri opravljanju svoje funkcije na podlagi drugih pravil Unije in nacionalnih pravil, bi jim bilo treba zagotoviti zaščito na podlagi te direktive, kadar zadevo prijavijo kot delavci, pa tudi kadar zagotavljajo svetovanje in podporo prijavitelju.

(56)  Postopki za notranjo prijavo bi morali zasebnim pravnim subjektom omogočiti sprejem in natančno preučitev vseh prijav, ki jih predložijo zaposleni v subjektu in njegovih podružnicah ali povezanih podjetjih (skupini), poleg tega pa, kolikor je to mogoče, zastopniki skupine in dobavitelji ter osebe, ki pridobijo informacije pri delu s subjektom in skupino.

(57)  Od strukture zasebnega pravnega subjekta je odvisno, katere osebe ali službe znotraj njega bi bile najbolj primerne, da se jim dodeli pristojnost za prejemanje prijav in nadaljnje ukrepanje, vendar bi v vsakem primeru njihova funkcija morala zagotavljati neodvisnost in odsotnost navzkrižja interesov. V manjših subjektih bi bila to lahko dvojna funkcija, ki bi jo opravljal uslužbenec na položaju, ki mu omogoča, da neposredno poroča vodji organizacije, kot npr. glavni nadzornik za skladnost, vodja kadrovske službe, pooblaščenec za integriteto, pravni svetovalec ali uradnik za varstvo podatkov, finančni direktor, glavni notranji revizor ali član upravnega odbora.

(58)  Kar zadeva notranje prijave, je čim bolj razumljivo obveščanje prijavitelja o nadaljnjem ukrepanju v zvezi s prijavo, kolikor je to pravno mogoče, ključnega pomena za vzpostavitev zaupanja v učinkovitost celotnega sistema zaščite žvižgačev in zmanjšuje verjetnost nadaljnjih nepotrebnih prijav ali javnih razkritij. Prijavitelja bi bilo treba v razumnem roku obvestiti o ukrepu, ki je predviden ali sprejet kot nadaljnji ukrep, in o razlogih za sprejetje tega nadaljnjega ukrepa (na primer napotitev na druge kanale ali postopke v primeru prijav, ki zadevajo izključno individualne pravice prijavitelja, zaključek postopka zaradi pomanjkanja dokazov ali drugih razlogov, začetek notranje preiskave ter po možnosti njenih ugotovitev in/ali ukrepov, sprejetih za obravnavo tega vprašanja, predložitev zadeve pristojnemu organu za nadaljnjo preiskavo), kolikor take informacije ne posegajo v notranjo preiskavo ali preiskavo ali vplivajo na pravice osebe, ki jo prijava zadeva. V vseh primerih bi bilo treba prijavitelja obvestiti o napredku in rezultatih preiskave. Prijavitelja se lahko med preiskavo zaprosi, da predloži dodatne informacije, čeprav tega ni dolžen storiti.

(59)  Ta razumni rok ne bi smel trajati več kot tri mesece. Kadar se o ustreznem nadaljnjem ukrepanju še odloča, bi bilo treba prijavitelja obvestiti o tem in o kakršnih koli nadaljnjih povratnih informacijah, ki jih lahko pričakuje.

(60)  Osebe, ki nameravajo prijaviti kršitve prava Unije, bi morale imeti možnost, da sprejmejo informirano odločitev o tem, ali naj kršitev prijavijo ter kako in kdaj naj jo prijavijo. Zasebni in javni subjekti, ki imajo vzpostavljene postopke za notranje prijavo, zagotovijo informacije o teh postopkih ter o postopkih za zunanjo prijavo ustreznim pristojnim organom. Take informacije morajo biti lahko razumljive in lahko dostopne, kolikor je mogoče, tudi drugim osebam, ki niso uslužbenci in ki so prišli v stik s subjektom prek dejavnosti, povezanih z delom, kot so ponudniki storitev, distributerji, dobavitelji in poslovni partnerji. Take informacije so lahko na primer objavljene na vidnem mestu, ki je dostopno vsem tem osebam, in na spletu subjekta ter se lahko vključijo v tečaje in usposabljanja o etiki in integriteti.

(61)  Za učinkovito odkrivanje in preprečevanje kršitev prava Unije je treba zagotoviti, da lahko potencialni žvižgači zlahka in v popolni zaupnosti informacije, ki jih imajo, predložijo zadevnim pristojnim organom, ki imajo možnost težavo preiskati in jo odpraviti, kadar je to mogoče.

(62)  Lahko se zgodi, da notranji kanali ne obstajajo ali da so bili uporabljeni, vendar niso ustrezno delovali (na primer prijava ni bila obravnavana z ustrezno skrbnostjo ali v razumnem roku ali pa kljub pozitivnemu izidu poizvedbe niso bili sprejeti ustrezni ukrepi za obravnavanje kršitve prava).

(63)  V drugih primerih ne bi bilo mogoče razumno pričakovati, da bodo notranji kanali ustrezno delovali. To še zlasti velja za primere, ko lahko prijavitelji upravičeno domnevajo, da (i) bi bili izpostavljeni povračilnim ukrepom zaradi prijave, tudi kot posledico kršitve zaupnosti, in (ii) bi lahko pristojni organi lažje sprejeli učinkovite ukrepe za obravnavanje kršitve, ker je na primer glavna odgovorna oseba v delovnem okolju vključena v kršitev ali ker obstaja tveganje, da bi se kršitev ali s tem povezani dokazi prikrili ali uničili ali, splošneje, ker bi bila učinkovitost preiskovalnih ukrepov pristojnih organov sicer lahko ogrožena (primeri so lahko na primer prijave kartelnih dogovorov in drugih kršitev pravil konkurence) ali ker kršitev zahteva nujne ukrepe, na primer za zaščito življenja, zdravja in varnosti oseb ali za varstvo okolja. V vseh primerih se zaščitijo osebe, ki kršitve prijavijo po kanalih za zunanjo prijavo pristojnim organom in po potrebi institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije. Ta direktiva zagotavlja zaščito tudi, kadar pravo Unije ali nacionalno pravo zahteva, da prijavitelji zadevo prijavijo nacionalnim pristojnim organom na primer v okviru svojih delovnih nalog in odgovornosti ali zato, ker je kršitev kaznivo dejanje.

(64)  Pomanjkanje zaupanja v učinkovanje prijav je eden od glavnih dejavnikov, ki potencialne žvižgače odvračajo do prijav. To upravičuje uvedbo jasne obveznosti za pristojne organe, da morajo vzpostaviti ustrezne kanale za zunanjo prijavo, skrbno nadalje ukrepati po prejetih prijavah in v razumnem roku prijaviteljem posredovati povratne informacije .

(65)  Države članice morajo imenovati organe, pristojne za prejemanje prijav, ki spadajo na področje uporabe te direktive, in zagotoviti ustrezno nadaljnje ukrepanje. Ti pristojni organi so lahko sodni organi, regulativni ali nadzorni organi, pristojni na zadevnih specifičnih področjih, ali organi s širšimi pristojnostmi na centralni državni ravni, organi kazenskega pregona, organi za boj proti korupciji ali varuhi človekovih pravic.

(66)  Organi, ki so bili imenovani kot pristojni, bi morali kot prejemniki prijave imeti potrebne zmogljivosti in pooblastila, da zagotovijo ustrezno nadaljnje ukrepanje, vključno z oceno točnosti navedb iz prijave, in obravnavo prijavljene kršitve, ▌ tako da sprožijo notranjo poizvedbo, preiskavo, pregon ali ukrepe za izterjavo sredstev ali druge ustrezne popravne ukrepe v skladu s svojim mandatom, oziroma bi morali imeti ustrezna pooblastila, da prijavo posredujejo drugemu organu, ki bi moral preiskati prijavljeno kršitev, pri čemer bi morali zagotoviti, da ti organi ustrezno nadaljnje ukrepajo. Zlasti kadar želijo države članice vzpostaviti zunanje kanale na centralni državni ravni, na primer na področju državne pomoči, bi morale države članice vzpostaviti ustrezne zaščitne ukrepe za zagotovitev, da se spoštujejo zahteve po neodvisnosti in samostojnosti iz te direktive. Vzpostavitev takih zunanjih kanalov ne posega v pristojnosti držav članic ali Komisije, kar zadeva nadzor na področju državne pomoči, ta direktiva pa tudi ne vpliva na izključno pristojnost Komisije v zvezi z izjavo o skladnosti ukrepov državne pomoči, zlasti na podlagi člena 107(3) PDEU. Kar zadeva kršitve členov 101 in 102 PDEU, bi morale države članice za pristojne organe imenovati organe iz člena 35 Uredbe (ES) 1/2003, brez poseganja v pooblastila Komisije na tem področju.

(67)  Pristojni organi bi morali prijaviteljem dati tudi povratne informacije o ukrepih, ki jih nameravajo sprejeti ali so jih sprejeli v okviru nadaljnjega ukrepanja (na primer napotitev k drugemu organu, zaključek postopka zaradi pomanjkanja zadostnih dokazov ali drugih razlogov ali začetek preiskave in morda njeni izsledki in/ali ukrepi, sprejeti za odpravo izpostavljenega vprašanja) ter o razlogih, ki upravičujejo nadaljnje ukrepanje. Obveščanje o končnih izsledkih preiskav ne bi smelo vplivati na veljavna pravila Unije, ki vključujejo morebitne omejitve glede objave odločitev na področju finančne regulacije. To bi se moralo smiselno uporabljati na področju obdavčitve dohodkov pravnih oseb, če so v veljavnem nacionalnem pravu določene podobne omejitve.

(68)  Nadaljnje ukrepanje in dajanje povratnih informacij bi moralo biti opravljeno v razumnem roku; to je utemeljeno s potrebo po takojšnji obravnavi težave, ki je lahko predmet prijave, ter izogibanju nepotrebnemu javnemu razkritju. Ta rok ne bi smel biti daljši od treh mesecev, vendar se lahko podaljša na šest mesecev, kadar je to potrebno zaradi posebnih okoliščin primera, zlasti narave in kompleksnosti predmeta prijave, zaradi česar je morda potrebna dolgotrajna preiskava.

(69)  Pravo Unije na posebnih področjih, kot so zloraba trga(23), civilno letalstvo(24) ali varnost naftnih in plinskih dejavnosti na morju(25), že določa vzpostavitev kanalov za notranjo in zunanjo prijavo. Obveznosti za vzpostavitev takih kanalov, določene v tej direktivi, bi morale, kolikor je le mogoče, graditi na obstoječih kanalih, ki jih določajo posebni akti Unije.

(70)  Evropska komisija in nekateri organi, uradi in agencije Unije, kot so Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA), Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA), Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) in Evropska agencija za zdravila (EMA), imajo vzpostavljene kanale in postopke za prejemanje zunanjih prijav o kršitvah, ki spadajo na področje uporabe te direktive, ki večinoma zagotavljajo zaupnost identitete prijaviteljev. Ta direktiva ne vpliva na take kanale in postopke za zunanje prijave, če obstajajo, temveč zagotavlja, da so osebe, ki prijavljajo tem institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije, upravičene do skupnih minimalnih standardov zaščite po vsej Uniji.

(71)  Za zagotovitev učinkovitosti postopkov za nadaljnje ukrepanje po prijavah in obravnavanje kršitev zadevnih pravil Unije, bi morale imeti države članice možnost, da sprejmejo ukrepe, s katerimi zmanjšajo obremenitev pristojnih organov, ki je posledica prijav manjših kršitev določb, ki spadajo na področje uporabe te direktive, ponavljajočih se prijav ali prijav kršitev pomožnih določb (na primer določb o dokumentaciji ali obveznosti uradnega obveščanja). Taki ukrepi lahko med drugim pristojnim organom dovoljujejo, da po ustreznem pregledu zadeve odločijo, da je prijavljena kršitev očitno manjša in ne zahteva nadaljnjega ukrepanja na podlagi te direktive. Države članice lahko pristojnim organom dovolijo tudi, da zaključijo postopek v zvezi s ponavljajočimi se prijavami, katerih vsebina ne vsebuje nobenih novih pomembnih informacij v primerjavi s preteklo prijavo, ki je bila že zaključena, razen če nove pravne ali stvarne okoliščine upravičujejo drugačno nadaljnje ukrepanje. Poleg tega lahko države članice pristojnim organom dovolijo, da v primeru velikega pritoka prijav prednostno obravnavajo prijave resnih kršitev ali kršitev temeljnih določb, ki spadajo na področje uporabe te direktive.

(72)  Kadar tako določa nacionalno pravo ali pravo Unije, bi morali pristojni organi zadeve ali ustrezne informacije predložiti institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije, vključno z Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF) in Evropskim javnim tožilstvom (EPPO) za namene te direktive, brez poseganja v prijaviteljevo možnost, da prijavo neposredno predloži tem organom, uradom ali agencijam Unije.

(73)  Na številnih področjih politike, ki spadajo na področje uporabe te direktive, obstajajo mehanizmi za sodelovanje, prek katerih si nacionalni pristojni organi izmenjujejo informacije in izvajajo nadaljnje ukrepe v zvezi s kršitvami pravil Unije s čezmejno razsežnostjo. To so na primer mehanizem za upravno pomoč in sodelovanje v primerih čezmejnih kršitev zakonodaje Unije o agroživilski verigi in mreža v zvezi z goljufijami s hrano, sistem hitrega obveščanja o nevarnih neživilskih proizvodih, mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, mreža za okoljsko skladnost, evropska mreža organov za konkurenco ter upravno sodelovanje na področju obdavčitve. Če je ustrezno, bi morali pristojni organi držav članic v celoti izkoristiti take obstoječe mehanizme sodelovanja v okviru svoje obveznosti nadaljnjega ukrepanja po prijavah kršitev, ki spadajo na področje uporabe te direktive. Poleg tega lahko organi držav članic v primeru kršitev s čezmejno razsežnostjo sodelujejo tudi zunaj obstoječih mehanizmov sodelovanja na področjih, kjer taki mehanizmi sodelovanja ne obstajajo.

(74)  Da bi bilo mogoče učinkovito komuniciranje z osebjem, odgovornim za obravnavanje prijav, morajo pristojni organi imeti in uporabljati uporabniku prijazne kanale, ki so varni, zagotavljajo zaupnost pri sprejemanju in ravnanju z informacijami, ki jih predloži prijavitelj, ter omogočajo shranjevanje informacij v trajni obliki, da se omogočijo nadaljnje preiskave. Zaradi tega jih je morda treba ločiti od splošnih kanalov, prek katerih pristojni organi komunicirajo z javnostjo, kot so običajni javni pritožbeni sistemi ali kanali, prek katerih pristojni organ komunicira interno in s tretjimi osebami pri običajnem poslovanju.

(75)  Osebje pristojnih organov, odgovorno za obravnavanje prijav, bi moralo biti strokovno usposobljeno, med drugim na področju veljavnih predpisov o varstvu podatkov, ▌da bi lahko obravnavalo prijave in zagotovilo komunikacijo s prijaviteljem ter ustrezno nadalje ukrepalo po prijavi.

(76)  Osebe, ki nameravajo prijaviti kršitve, bi morale imeti možnost, da sprejmejo informirano odločitev o tem, ali naj kršitev prijavijo ter kako in kdaj naj jo prijavijo. Pristojni organi bi morali zato objaviti informacije o razpoložljivih kanalih za prijavo pristojnim organom, o veljavnih postopkih in o specializiranem osebju, odgovornem za obravnavanje prijav v teh organih, ter poskrbeti, da so te informacije enostavno dostopne. Vse informacije v zvezi s prijavami bi morale biti pregledne, zlahka razumljive in zanesljive, da se prijavljanje spodbuja in ne odvrača od njega.

(77)  Države članice bi morale zagotoviti, da imajo pristojni organi vzpostavljene ustrezne zaščitne postopke pri obdelavi prijav o kršitvah in za varstvo osebnih podatkov oseb, navedenih v prijavi. Ti postopki bi morali zagotoviti varstvo identitete vsakega prijavitelja, osebe, ki jo prijava zadeva, in tretjih oseb iz prijave (npr. prič ali sodelavcev) v vseh fazah postopka.▌

(78)  ▌Osebje pristojnega organa, odgovorno za obravnavanje prijav, in osebje pristojnega organa, ki ima pravico dostopa do informacij, ki jih predloži prijavitelj ▌, mora izpolnjevati dolžnost varovanja poklicne skrivnosti in zaupnosti pri posredovanju podatkov znotraj in zunaj pristojnega organa, vključno s primeri, ko pristojni organ začne preiskavo ali poizvedbo ali opravlja dejavnosti izvrševanja v zvezi s prijavo o kršitvah.

(79)  Redni pregled postopkov pristojnih organov in izmenjava dobrih praks med njimi bi morali zagotoviti, da so navedeni postopki ustrezni in zato izpolnjujejo svoj namen.

(80)  Osebe, ki so kaj javno razkrile ▌, bi morale ▌biti upravičene do zaščite v primerih, ko kršitev ni obravnavana kljub notranji in/ali zunanji prijavi, na primer kadar te osebe na podlagi tehtnih razlogov menijo, da kršitev ni bila (ustrezno) ocenjena ali preiskana ali da ni bil sprejet noben ustrezen ukrep za njeno odpravo. Ustreznost ukrepanja po prijavi bi bilo treba oceniti na podlagi objektivnih meril, povezanih z obveznostjo pristojnih organov, da ocenijo točnost navedbe in odpravijo morebitne kršitve prava Unije. Zato bo odvisna od okoliščin vsakega primera in narave pravil, ki so bila kršena. Ustrezno ukrepanje po prijavi v skladu s to direktivo je tako lahko odločitev organov, da je bila kršitev očitno manjša in nadaljnje ukrepanje ni bilo potrebno.

(81)  Tudi osebe, ki kaj javno razkrijejo neposredno, bi morale biti upravičene do zaščite v primerih, ko na podlagi utemeljenih razlogov menijo, da obstaja neposredna ali očitna nevarnost za javni interes ali ▌nevarnost nepopravljive škode, vključno z ▌ogrožanjem telesne nedotakljivosti.

(82)  Te osebe bi morale prav tako biti upravičene do zaščite, kadar na podlagi utemeljenih razlogov menijo, da v primeru zunanje prijave obstaja nevarnost povračilnih ukrepov ali da je le malo možnosti, da bo kršitev učinkovito obravnavana zaradi posebnih okoliščin primera, ko bi na primer lahko prišlo do skrivanja ali uničenja dokazov ali ko se organ nedovoljeno dogovarja s storilcem kršitve ali je vpleten v kršitev.

(83)  Varstvo zaupnosti identitete prijavitelja med postopkom prijave in nadaljnjimi preiskavami je bistven predhodni ukrep za preprečitev povračilnih ukrepov. Identiteta prijavitelja se lahko razkrije le, kadar je to potrebna in sorazmerna obveznost v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom v okviru preiskav, ki jih opravljajo organi, ali sodnih postopkov, zlasti za varstvo pravice oseb, ki jih prijava zadeva, do obrambe. Taka obveznost lahko izhaja zlasti iz Direktive 2012/13 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku. Zaupnosti ni treba varovati, kadar prijavitelj v okviru javnega razkritja namerno razkrije svojo identiteto.

(84)  Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se izvede na podlagi te direktive, vključno z izmenjavo ali prenosom osebnih podatkov, ki ga izvedejo pristojni organi, bi morala potekati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 in Direktivo (EU) 2016/680(26), vsaka izmenjava ali prenos informacij, ki ga izvedejo pristojni organi na ravni Unije, pa bi morala potekati v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001(27). Upoštevati bi bilo treba zlasti načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov iz člena 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov, člena 4 Direktive (EU) 2016/680 in člena 4 Uredbe (ES) št. 45/2001 ter načelo vgrajenega in privzetega varstva podatkov iz člena 25 Splošne uredbe o varstvu podatkov, člena 20 Direktive (EU) 2016/680 in člena XX Uredbe (EU) št. 2018/XX o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES.

(85)  Učinkovitost postopkov, določenih v tej direktivi za nadaljnje ukrepanje po prijavah kršitev prava Unije na področju njene uporabe, je pomemben cilj v splošnem javnem interesu Unije in držav članic v smislu člena 23(1)(e) Splošne uredbe o varstvu podatkov, saj naj bi bilo tako zagotovljeno boljše izvrševanje prava in politik Unije na posameznih področjih, na katerih lahko kršitve povzročijo resno škodo za javni interes. Učinkovito varstvo zaupnosti identitete prijaviteljev je nujno, da bi lahko varovali pravice in svoboščine drugih, zlasti pravice in svoboščine prijaviteljev, kot je določeno v členu 23(1)(i) Splošne uredbe o varstvu podatkov. Države članice bi morale zagotoviti učinkovitost te direktive, po potrebi tudi z zakonodajnimi ukrepi, s katerimi bi omejile uveljavljanje nekaterih pravic do varstva podatkov oseb, ki jih prijava zadeva, v skladu s členom 23(1)(e) in (i) ter (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, kolikor in dokler je to potrebno za preprečitev in obravnavanje poskusov oviranja prijave, oteževanja, onemogočanja ali upočasnjevanja nadaljnjega ukrepanja po prijavah, zlasti preiskav, ali poskusov odkrivanja identitete prijaviteljev.

(86)  Učinkovito varstvo zaupnosti identitete prijaviteljev je prav tako nujno, da bi lahko varovali pravice in svoboščine drugih, zlasti pravice in svoboščine prijaviteljev, kadar prijave obravnavajo organi, kot so opredeljeni v členu 3(7) Direktive (EU) 2016/680. Države članice bi morale zagotoviti učinkovitost te direktive, po potrebi tudi z zakonodajnimi ukrepi, s katerimi bi omejile uveljavljanje nekaterih pravic do varstva podatkov oseb, ki jih prijava zadeva, v skladu s členi 13(3)(a) in (e), 15(1)(a) in (e), 16(4)(a) in (e) ter 31(5) Direktive (EU) 2016/680, kolikor in dokler je to potrebno za preprečitev in obravnavanje poskusov oviranja prijave, oteževanja, onemogočanja ali upočasnjevanja nadaljnjega ukrepanja po prijavah, zlasti preiskav, ali poskusov odkrivanja identitete prijaviteljev.

(87)  Države članice bi morale zagotoviti, da se vodijo ustrezne evidence o vseh prijavah kršitev, da je vsaka prijava dostopna in da se lahko informacije, prejete prek prijav, po potrebi uporabijo kot dokaz pri izvršilnih ukrepih.

(88)  Prijavitelji bi morali biti zaščiteni pred vsako obliko povračilnih ukrepov, neposrednih ali posrednih, ki jih uvedejo, priporočajo ali dopuščajo njihov delodajalec ali stranka/prejemnik storitev in osebe, ki delajo zanj ali delujejo v njegovem imenu, vključno s sodelavci in upravljavci v isti organizaciji ali v drugih organizacijah, s katerimi je prijavitelj v stiku v okviru svojih delovnih obveznosti ▌. Zaščita bi morala biti zagotovljena pred povračilnimi ukrepi, uvedenimi proti prijavitelju, in tudi pred ukrepi, ki jih je mogoče uvesti proti pravnemu subjektu, ki je v lasti prijavitelja ali za katerega prijavitelj dela ali je z njim drugače povezan v delovnem okolju, kot je zavrnitev izvajanja storitev, uvrstitev na črno listo ali bojkotiranje posla. Posredni povračilni ukrepi vključujejo tudi ukrepe proti posrednikom, sodelavcem ali sorodnikom prijavitelja, ki imajo tudi delovne povezave s prijaviteljevim delodajalcem ali stranko/prejemnikom storitev ▌.

(89)  Kadar se povračilni ukrepi ne omejujejo ali ne kaznujejo, ima to zastraševalni učinek na potencialne žvižgače. Jasna prepoved povračilnih ukrepov z zakonom ima pomemben odvračilni učinek, ki je nadalje okrepljen z določbami o osebni odgovornosti in kaznih za odgovorne za povračilne ukrepe.

(90)  Posamezne nasvete in točne informacije lahko zagotavlja neodvisen organ ali informacijski center.

(91)  Potencialne žvižgače, ki ne vedo točno, kako naj prijavijo kršitev oziroma ali bodo zaščiteni, lahko to odvrne od prijave. Države članice bi morale zagotoviti, da so zadevne informacije lahko razumljivein da so enostavno dostopne širši javnosti. Na voljo bi moralo biti individualno, nepristransko in zaupno svetovanje, ki je brezplačno, na primer o tem, ali so zadevne informacije zajete v veljavnih pravilih o zaščiti žvižgačev, kateri kanal za prijavo bi bil najprimernejši in kateri alternativni postopki so na voljo, če informacije niso zajete v veljavnih pravilih („signaliziranje“). Dostop do takih nasvetov lahko pomaga zagotoviti, da se prijave izvajajo odgovorno prek ustreznih kanalov ter da se kršitve in nepravilna ravnanja pravočasno odkrijejo ali celo preprečijo. Države članice lahko takšne nasvete razširijo v pravno svetovanje. Kadar nasvete prijaviteljem dajejo organizacije civilne družbe, ki morajo po dolžnosti ohraniti zaupnost prejetih informacij, bi morale države članice zagotoviti, da te organizacije niso izpostavljene povračilnim ukrepom, na primer v obliki premoženjske škode, ki nastane, ker jim je omejen dostop do financiranja ali ker so uvrščene na črno listo, kar bi lahko otežilo njihovo normalno delovanje.

(92)  Pristojni organi bi morali prijaviteljem zagotoviti potrebno pomoč, da lahko dejansko pridobijo zaščito. Zagotovijo zlasti dokaze ali druge potrebne dokumente, s katerimi se lahko zunanja prijava potrdi pred drugimi organi ali sodišči. V nekaterih nacionalnih okvirih in v nekaterih primerih so lahko prijavitelji ▌ upravičeni do različnih potrdil, da izpolnjujejo pogoje veljavnih pravil. Ne glede na take možnosti bi morali imeti učinkovit dostop do sodne presoje, pri čemer sodišča na podlagi posameznih okoliščin primera odločijo, ali prijavitelji izpolnjujejo pogoje veljavnih pravil.

(93)  ▌Ni se mogoče sklicevati na pravne ali pogodbene obveznosti posameznikov, kot so klavzule o lojalnosti v pogodbah ali sporazumi o zaupnosti/nerazkritju, da bi se ▌prijaviteljem preprečila prijava, odrekla zaščita ali da bi se jih kaznovalo zaradi prijave, kadar je predložitev informacij s področja takih klavzul in sporazumov potrebna za razkritje kršitve. Kadar so izpolnjeni ti pogoji, prijavitelji ne bi smeli biti odgovorni na noben način, niti civilno, kazensko ali upravno niti v zvezi s svojo zaposlitvijo. Varstvo pred odgovornostjo za prijavo ali razkritje informacij v skladu s to direktivo je zagotovljeno za informacije, za katere je prijavitelj na podlagi utemeljenih razlogov menil, da je njihova prijava ali razkritje potrebno za razkritje kršitve na podlagi te direktive. To varstvo se ne bi smelo zagotoviti za nepotrebne informacije, ki jih je oseba razkrila brez utemeljenih razlogov.

(94)  Kadar so prijavitelji prijavljene informacije ali dokumente s temi informacijami ali dostop do njih pridobili zakonito, bi morali imeti imuniteto pred odgovornostjo. To velja v primerih, ko razkrijejo vsebino dokumentov, do katerih so imeli zakonit dostop, pa tudi v primerih, ko so take dokumente kopirali ali jih odnesli iz prostorov organizacije, v kateri so zaposleni, ter tako kršili pogodbene ali druge klavzule, če so zadevni dokumenti v lasti zadevne organizacije. Prijavitelji bi morali imeti imuniteto pred odgovornostjo tudi v primerih, ko je pridobitev zadevnih informacij ali dokumentov ali dostop do njih vzrok za civilno ali upravno odgovornost ali odgovornost v okviru delovnega razmerja. To bi bili primeri, ko prijavitelji pridobijo informacije z dostopanjem do elektronske pošte sodelavcev ali spisov, ki jih pri svojem delu običajno ne uporabljajo, fotografiranjem prostorov organizacije ali vstopom v prostore, kamor običajno nimajo dostopa. Kadar so prijavitelji pri pridobivanju zadevnih informacij ali dokumentov ali z dostopom do njih storili kaznivo dejanje, kot je motenje posesti ali vdor v računalniški sistem, bi moralo njihovo kazensko odgovornost brez poseganja v člen 15(7) še naprej urejati veljavno nacionalno pravo. Prav tako bi moralo vsakršno drugo morebitno odgovornost prijaviteljev, ki izhaja iz dejanj ali opustitev dejanj, ki niso povezana s prijavo ali niso potrebna za razkritje kršitve na podlagi te direktive, še naprej urejati veljavno pravo Unije ali nacionalno pravo. V teh primerih bi morala odgovornost prijaviteljev oceniti nacionalna sodišča glede na vsa zadevna dejstva in ob upoštevanju specifičnih okoliščin primera, tudi nujnosti in sorazmernosti dejanja ali opustitve dejanja, povezanega s prijavo ali razkritjem.

(95)  Povračilni ukrepi bodo verjetno predstavljeni kot upravičeni na podlagi drugih razlogov in ne na podlagi prijave, in za prijavitelja je lahko zelo težko dokazati povezavo med obema, hkrati pa imajo izvajalci povračilnih ukrepov več pooblastil in sredstev, da dokumentirajo uvedene ukrepe in obrazložitve zanje. Ko torej prijavitelj prima facie dokaže, da je kršitev prijavil ali javno razkril v skladu s to direktivo in je utrpel škodo, bi bilo treba dokazno breme prenesti na osebo, ki je z ukrepom povzročila škodo in ki bi morala nato dokazati, da ▌ uvedeni ukrep na noben način ni bil povezan s prijavo ali javnim razkritjem.

(96)  Poleg izrecne prepovedi povračilnih ukrepov, določene z zakonom, je bistveno, da imajo prijavitelji, ki so izpostavljeni povračilnim ukrepom, dostop do pravnih sredstev in nadomestila. Pravno sredstvo bo za vsak primer posebej ustrezno določeno glede na vrsto uvedenega povračilnega ukrepa in povzročena škoda bi morala biti v celoti nadomeščena v skladu z nacionalnim pravom. Lahko je v obliki ukrepov za ponovno zaposlitev (npr. v primeru odpustitve, prenosa ali premestitve na nižje delovno mesto, zadržanja usposabljanja ali napredovanja) ali za obnovo odpovedanega dovoljenja, licence ali pogodbe; nadomestila za dejanske in prihodnje finančne izgube (za izgubo preteklih plač, pa tudi za prihodnjo izgubo dohodka in stroške, povezane s spremembo poklica); nadomestila za drugo ekonomsko škodo, na primer za pravne stroške in stroške zdravljenja, ter za nematerialno škodo (bolečine in trpljenje).

(97)  Vrste pravnih ukrepov se lahko razlikujejo glede na pravne sisteme, vendar bi morali kljub temu zagotoviti resnično in dejansko nadomestilo ali popravo škode na odvračilen način, ki je sorazmeren s povzročeno škodo. Pri tem je treba upoštevati načela evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načelo 7, v skladu s katerim imajo delavci pred odpustitvijo „pravico, da so obveščeni o razlogih in da se jim določi razumno dolg odpovedni rok. Imajo pravico do dostopa do učinkovitega in nepristranskega reševanja sporov ter, v primeru neupravičene odpustitve, do odškodnine, vključno s primernim nadomestilom.“ Pravna sredstva, določena na nacionalni ravni, ne bi smela odvračati potencialnih prihodnjih žvižgačev od prijav. Na primer, dopuščanje nadomestil kot alternative ponovni zaposlitvi v primeru odpustitve bi lahko postalo sistematična praksa zlasti večjih organizacij, kar bi imelo v prihodnosti odvračilni učinek na žvižgače.

(98)  Posebnega pomena za prijavitelje so začasni ukrepi, dokler se ne končajo pravni postopki, ki so lahko dolgotrajni. Še zlasti bi morali biti začasni ukrepi, določeni v nacionalnem pravu, na voljo prijaviteljem tudi zato, da zaustavijo grožnje, poskuse povračilnih ukrepov ali dolgotrajne povračilne ukrepe, kot je nadlegovanje ▌, ali da preprečijo oblike povračilnih ukrepov, kot je odpustitev, ki bi jo bilo po izteku dolgega časovnega obdobja težko preklicati in ki lahko finančno uniči posameznika – to je perspektiva, ki lahko močno odvrne potencialne žvižgače.

(99)  Ukrepi proti prijaviteljem zunaj delovnega okolja s postopki, na primer v zvezi z obrekovanjem, kršenjem avtorskih pravic, poslovnimi skrivnostmi, zaupnostjo in varstvom osebnih podatkov, lahko prav tako močno odvračajo od žvižgaštva. V takih postopkih bi morali imeti prijavitelji možnost, da se branijo z dejstvom, da so podali prijavo ali razkritje v skladu s to direktivo, pod pogojem, da so prijavljene ali razkrite informacije potrebne za razkritje kršitve. V takih primerih bi morala oseba, ki začne postopek, nositi dokazno breme, da dokaže, da prijavitelj ne izpolnjuje pogojev iz te direktive.

(100)  Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta določa pravila za zagotavljanje zadostne in skladne ravni civilnopravnih sredstev za primere protipravne pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti. Določa pa tudi, da pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti štejejo za zakonite, če jih dovoljuje pravo Unije. Osebe, ki razkrijejo poslovne skrivnosti, pridobljene v delovnem okolju, bi morale biti zaščitene na podlagi te direktive (vključno s tem, da niso civilnopravno odgovorne) le, če izpolnjujejo pogoje iz te direktive, tudi glede tega, da je bilo razkritje potrebno zaradi razkritja kršitve s stvarnega področja uporabe te direktive. Kadar so ti pogoji izpolnjeni, je treba šteti, da razkritje poslovnih skrivnosti „dovoljuje“ pravo Unije v smislu člena 3(2) Direktive (EU) 2016/943. Poleg tega bi bilo treba šteti, da se zadevni direktivi dopolnjujeta ter da bi bilo treba civilnopravna sredstva, postopke in pravna sredstva, pa tudi izjeme, določene v Direktivi (EU) 2016/943, še naprej uporabljati tudi za vsa razkritja poslovnih skrivnosti, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive. Pristojni organi, ki prejmejo prijave s poslovnimi skrivnostmi, bi morali zagotoviti, da se slednje ne uporabijo ali razkrijejo za namene, ki niso potrebni za ustrezno nadaljnje ukrepanje po prijavah.

(101)  Zadevni pravni stroški za prijavitelje, ki izpodbijajo povračilne ukrepe, sprožene proti njim v pravnih postopkih, so lahko visoki. Čeprav bi lahko na koncu postopka te pristojbine izterjali, jih morda ne bi mogli plačati vnaprej, zlasti če so brezposelni in uvrščeni na črno listo. Pomoč v kazenskih pravnih postopkih, zlasti kadar prijavitelji izpolnjujejo pogoje iz Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta(28), in bolj na splošno podpora tistim, ki so v resnih finančnih težavah, bi lahko bila v nekaterih primerih ključna za učinkovito uveljavljanje njihovih pravic do zaščite.

(102)  Pravice osebe, ki jo prijava zadeva, bi morale biti zaščitene, da bi se preprečila škoda za ugled ali druge negativne posledice. Poleg tega bi bilo treba pravico osebe, ki jo prijava zadeva, do obrambe in dostopa do pravnih sredstev v celoti spoštovati v vseh fazah postopka, ki sledi prijavi, v skladu s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Države članice bi morale varovati zaupnost identitete osebe, ki jo prijava zadeva, in zagotoviti pravice do obrambe ▌, vključno s pravico do dostopa do spisa, pravico do zaslišanja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva proti odločitvi v zvezi z osebo, ki jo prijava zadeva, v skladu z veljavnimi postopki, ki jih določa nacionalno pravo v okviru preiskav ali poznejših sodnih postopkov.

(103)  Vsaki osebi, ki neposredno ali posredno utrpi škodo zaradi prijave ali javnega razkritja netočnih ali zavajajočih informacij, bi bilo treba še naprej zagotavljati zaščito in pravna sredstva, ki so ji na voljo v skladu s pravili splošnega prava. Kadar je bila taka netočna ali zavajajoča prijava ali javno razkritje podana namerno in zavestno, bi morale biti osebe, ki jih prijava zadeva, upravičene do nadomestila v skladu z nacionalno zakonodajo.

(104)  Za zagotovitev učinkovitosti pravil o zaščiti žvižgačev so potrebne kazenske, civilne ali upravne sankcije. Sankcije proti tistim, ki proti prijaviteljem uvedejo povračilne ukrepe ali druge ukrepe s škodljivimi posledicami, lahko še bolj odvračajo od takih ukrepov. Tudi sankcije za osebe, za katerih prijavo ali javno razkritje se dokaže, da je bilo zavestno napačno podano, so nujne, da se preprečijo nadaljnje zlonamerne prijave in ohrani verodostojnost sistema. Sorazmernost takih sankcij bi morala zagotoviti, da potencialnih žvižgačev ne bo odvračala od prijav.

(105)  Za vse odločitve organov, ki imajo negativni učinek na pravice, zagotovljene na podlagi te direktive, zlasti odločitve, sprejete na podlagi člena 6, se opravi sodna presoja v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(106)  Ta direktiva uvaja minimalne standarde in države članice bi morale ohraniti možnost uvedbe ali ohranjanja ugodnejših določb za prijavitelja, pod pogojem, da te določbe ne posegajo v ukrepe za zaščito oseb, ki jih prijava zadeva. Prenos te direktive nikakor ni podlaga za zniževanje ravni varstva, ki se v skladu z nacionalnim pravom prijaviteljem že zagotavlja na področjih njene uporabe.

(107)  V skladu s členom 26(2) PDEU mora notranji trg zajemati območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prost in varen pretok blaga in storitev. Notranji trg bi moral državljanom Unije zagotoviti dodano vrednost v obliki boljše kakovosti in varnosti blaga in storitev, s čimer bi zagotovil visoke standarde javnega zdravja in varstva okolja ter prost pretok osebnih podatkov. Zato je člen 114 PDEU ustrezna pravna podlaga za sprejetje ukrepov, potrebnih za vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Poleg člena 114 PDEU bi morala ta direktiva zagotoviti dodatne posebne pravne podlage za področja, na katerih se ukrepi Unije sprejemajo na podlagi členov 16, ▌43(2), 50, 53(1), ▌91, 100, ▌168(4), 169, 192(1) in 325(4) PDEU ter člena 31 Pogodbe o ustanovitvi Euratom ▌.

(108)  Vsebinsko področje uporabe te direktive temelji na opredelitvi področij, na katerih se zdi uvedba zaščite žvižgačev upravičena in potrebna na podlagi trenutno razpoložljivih dokazov. Tako vsebinsko področje uporabe se lahko razširi na druga področja ali akte Unije, če se to izkaže kot potrebno za izboljšanje njihovega izvrševanja ob upoštevanju dokazov, ki se lahko pojavijo v prihodnosti, ali na podlagi ocene načina delovanja te direktive.

(109)  Kadar je sprejeta poznejša zakonodaja, ki se nanaša na to direktivo, bi moralo biti, kadar je to ustrezno, navedeno, da se bo uporabljala ta direktiva. Po potrebi bi bilo treba spremeniti člen 1 in Prilogo.

(110)  Cilja te direktive, in sicer izboljšati izvrševanje na nekaterih področjih politike in aktov, na katerih lahko kršitve prava Unije povzročijo resno škodo za javni interes, z uporabo učinkovite zaščite žvižgačev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči same ali z neusklajenimi ukrepi, temveč ga je mogoče bolje doseči z ukrepi na ravni Unije, ki zagotavljajo minimalne standarde za harmonizacijo zaščite žvižgačev. Poleg tega lahko samo ukrepi na ravni Unije zagotovijo skladnost obstoječih pravil Unije o zaščiti žvižgačev in jih uskladijo. Unija lahko zato sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(111)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in ▌načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, predvsem v členu 11 Listine. To direktivo je zato treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli, tako da se med drugim zagotovi popolno spoštovanje svobode izražanja in obveščanja, pravice do varstva osebnih podatkov, svobode gospodarske pobude, pravice do visoke ravni varstva potrošnikov, pravice do visoke ravni varovanja zdravja ljudi, pravice do visoke ravni varstva okolja, pravice do dobrega upravljanja, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do obrambe.

(112)  V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov ▌–

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

PODROČJE UPORABE, POGOJI ZA ZAŠČITO IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Namen

Namen te direktive je določiti skupne minimalne standarde za zagotavljanje visoke ravni zaščite prijaviteljev kršitev ter tako izboljšati izvrševanje prava in politik Unije na posebnih področjih.

Člen 2

Stvarno področje uporabe

1.  ▌Ta direktiva določa skupne minimalne standarde za zaščito prijaviteljev naslednjih kršitev prava Unije:

(a)  kršitve, ki spadajo na področje uporabe aktov Unije iz Priloge (dela I in II) k tej direktivi, kar zadeva naslednja področja:

(i)  javno naročanje;

(ii)  finančne storitve, produkti in trgi ter preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma:

(iii)  varnost izdelkov;

(iv)  varnost v prometu;

(v)  varstvo okolja;

(vi)  zaščita pred sevanjem in jedrska varnost;

(vii)  varnost hrane in krme, zdravje in dobrobit živali;

(viii)  javno zdravje;

(ix)  varstvo potrošnikov;

(x)  varstvo zasebnosti in osebnih podatkov ter varnost omrežij in informacijskih sistemov;

(b)  kršitve, ki vplivajo na finančne interese Unije, kot so opredeljeni v členu 325 PDEU ter kot so podrobneje določeni v ustreznih ukrepih Unije;

(c)  kršitve, ki se nanašajo na notranji trg, kakor je opredeljen v členu 26(2) PDEU, vključno s kršitvami predpisov o konkurenci in državni pomoči, ter v zvezi z dejanji, ki kršijo pravila o davku od dohodkov pravnih oseb, ali ureditvami, katerih namen je pridobiti davčno ugodnost, ki izničuje cilj ali namen veljavnega prava o davku od dohodkov pravnih oseb.

2.  Ta direktiva ne posega v možnost držav članic, da v nacionalnem pravu razširijo zaščito na področja ali dejanja, ki niso zajeta v odstavku 1.

Člen 3

Razmerje do drugih aktov Unije in nacionalnih določb

1.  Če so posebna pravila za prijavo kršitev določena v sektorskih aktih Unije, navedenih v delu II Priloge, se uporabljajo ta pravila. Določbe te direktive se uporabljajo ▌, kolikor zadeva ni obvezno urejana v zadevnih sektorskih aktih Unije.

2.  Ta direktiva ne vpliva na obveznost držav članic, da zagotavljajo nacionalno varnost, in njihovo pristojnost, da zaščitijo bistvene varnostne interese. Zlasti se ne uporablja za prijave kršitev pravil o javnih naročilih z obrambnimi ali varnostnimi vidiki, razen če jih urejajo ustrezni instrumenti Unije.

3.  Ta direktiva ne vpliva na uporabo prava Unije ali nacionalnega prava o:

(a)  varstvu tajnih podatkov;

(b)  varstvu poklicne skrivnosti odvetnikov in zdravnikov;

(c)  tajnosti sodnih posvetovanj ter

(d)  pravilih kazenskega postopka.

4.  Ta direktiva ne vpliva na nacionalna pravila o izvajanju pravice delavcev do posvetovanja z njihovimi predstavniki ali sindikati in o zaščiti pred neupravičenim škodljivim ukrepom, sprejetim zaradi takega posvetovanja, ter o avtonomnosti socialnih partnerjev in njihovi pravici do sklepanja kolektivnih pogodb. To ne posega v raven zaščite, ki jo zagotavlja ta direktiva.

Člen 4

Osebno področje uporabe

1.  Ta direktiva se uporablja za prijavitelje, ki delajo v zasebnem ali javnem sektorju in ki so pridobili informacije o kršitvah v delovnem okolju, vključno vsaj z naslednjimi:

(a)  osebe, ki imajo status delavca v smislu člena 45(1) PDEU, vključno z javnimi uslužbenci;

(b)  osebe, ki imajo status samozaposlene osebe v smislu člena 49 PDEU;

(c)  delničarji in osebe v upravnem, upravljalnem ali nadzornem organu podjetja, vključno z neizvršnimi člani, ter prostovoljci in plačani ali neplačani pripravniki;

(d)  vse osebe, ki delajo pod nadzorom in vodstvom zunanjih izvajalcev, podizvajalcev in dobaviteljev.

2.  Ta direktiva se uporablja za prijavitelje tudi, kadar prijavijo ali razkrijejo informacije, pridobljene v delovnem razmerju, ki se je medtem že končalo.

3.  Ta direktiva se uporablja tudi za prijavitelje, katerih delovno razmerje se še ni začelo, kadar so bile informacije o kršitvi pridobljene med postopkom zaposlovanja ali v času drugih pogajanj pred podpisom pogodbe.

4.  Ukrepi za zaščito prijaviteljev iz poglavja IV se po potrebi uporabljajo tudi za

(a)  posrednike,

(b)  tretje osebe, ki so povezane s prijavitelji in bi lahko bile izpostavljene povračilnim ukrepom v delovnem okolju, kot so sodelavci ali sorodniki prijavitelja, ter

(c)  pravne subjekte, ki so v lasti prijaviteljev, za katere prijavitelji delajo ali so z njimi drugače povezani v delovnem okolju.

Člen 5

Pogoji za zaščito prijaviteljev

1.  Osebe, ki prijavijo informacije o kršitvah s področij, zajetih s to direktivo, so upravičene do zaščite, če:

(a)  na podlagi utemeljenih razlogov menijo, da so bile prijavljene informacije ob prijavi resnične in da informacije spadajo na področje uporabe te direktive;

(b)  so prijavo podali po notranji poti v skladu s členom 7 in po zunanji poti v skladu s členom 10 ali so informacije razkrili neposredno po zunanji poti ali javno v skladu s členom 15 te direktive.

2.  Brez poseganja v obstoječe obveznosti omogočanja anonimnih prijav v skladu s pravom Unije ta direktiva ne vpliva na pristojnost držav članic, da odločijo, ali zasebni ali javni subjekti in pristojni organi morajo sprejeti anonimne prijave kršitev in nato nadalje ukrepati ali jim tega ni treba storiti.

3.  Tudi osebe, ki so anonimno podale prijavo ali javno razkrile informacije, vendar je bila nato njihova identiteta razkrita, so upravičene do zaščite, če so izpostavljene povračilnim ukrepom, pod pogojem, da izpolnjujejo pogoje iz odstavka 1.

4.  Oseba, ki ustreznim institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije prijavi kršitve, ki spadajo na področje uporabe te direktive, je upravičena do zaščite iz te direktive pod enakimi pogoji kot oseba, ki je kršitev prijavila po zunanji poti.

Člen 6

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

(1)  „kršitve“ pomeni dejanja ali opustitve dejanj:

(i)  ki so protizakonita in zadevajo akte Unije in področja, ki spadajo na področje uporabe iz člena 2 in Priloge, ali

(ii)  ki so v nasprotju s predmetom in namenom ▌pravil iz teh aktov Unije in s teh področij;

(2)  „informacije o kršitvah“ pomeni informacije ali utemeljene sume o dejanskih ali morebitnih kršitvah ter o poskusih prikrivanja kršitev, do katerih ▌je prišlo ali bo zelo verjetno prišlo v organizaciji, v kateri dela ali je delal prijavitelj, ali v drugi organizaciji, s katero je ali je bil v stiku v okviru svojega dela;

(3)  „prijava“ pomeni predložitev informacij o kršitvah;

(4)  „notranja prijava“ pomeni predložitev informacij o kršitvah znotraj javnega ali zasebnega pravnega subjekta;

(5)  „zunanja prijava“ pomeni predložitev informacij o kršitvah pristojnim organom;

(6)  „javno razkritje“ pomeni dajanje informacij o kršitvah ▌na voljo javnosti;

(7)  „prijavitelj“ pomeni fizično ▌osebo, ki prijavi ali razkrije informacije o kršitvah, pridobljene pri njenih delovnih dejavnostih;

(8)  „posrednik“ pomeni fizično osebo, ki pomaga prijavitelju v postopku prijave v delovnem okolju in katere pomoč bi morala biti zaupna;

(9)  „delovno okolje“ pomeni sedanje ali pretekle delovne dejavnosti v javnem ali zasebnem sektorju, prek katerih lahko osebe pridobijo informacije o kršitvah, ne glede na njihovo naravo, in v katerem so lahko te osebe izpostavljene povračilnim ukrepom, če te kršitve prijavijo;

(10)  „oseba, ki jo prijava zadeva“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je v prijavi ali razkritju navedena kot oseba, ki je obtožena kršitve ali je z njo povezana;

(11)  „povračilni ukrepi“ pomeni vsako neposredno ali posredno dejanje ali opustitev dejanja v delovnem okolju, ki je posledica notranje ali zunanje prijave ali javnega razkritja in ki povzroči ali lahko povzroči neupravičeno škodo prijavitelju;

(12)  „nadaljnje ukrepanje“ pomeni vsak ukrep, ki ga sprejme prejemnik prijave ▌ ali pristojni organ, da se oceni točnost navedb iz prijave in da se po potrebi obravnava prijavljena kršitev, tudi z ukrepi, kot so notranja preiskava, preiskava, pregon, izterjava sredstev in zaključek postopka;

(13)  „povratne informacije“ pomeni obveščanje prijaviteljev o predvidenih ali sprejetih nadaljnjih ukrepih po njihovi prijavi in o razlogih za te nadaljnje ukrepe;

(14)  „pristojni organ“ pomeni vsak nacionalni organ, ki je pooblaščen za prejemanje prijav v skladu s poglavjem III in dajanje povratnih informacij prijaviteljem in/ali je imenovan za izvajanje dolžnosti iz te direktive, zlasti v zvezi z nadaljnjim ukrepanjem po prijavah.

POGLAVJE II

NOTRANJE PRIJAVE IN NADALJNJE UKREPANJE PO PRIJAVAH

Člen 7

Prijavljanje po notranjih kanalih

1.  Informacije o kršitvah, ki spadajo v področje uporabe te direktive, se lahko po splošnem načelu in brez poseganja v člena 10 in 15 prijavijo po notranjih kanalih in postopkih iz tega poglavja.

2.  Države članice spodbujajo uporabo notranjih kanalov pred prijavljanjem po zunanji poti, kadar je mogoče kršitev učinkovito obravnavati z notranjimi postopki in kadar prijavitelj meni, da ni nevarnosti, da bodo sprejeti povračilni ukrepi.

3.  Ustrezne informacije o taki uporabi notranjih kanalov se zagotovijo v okviru obveščanja, ki ga zagotavljajo pravni subjekti v javnem in zasebnem sektorju v skladu s členom 9(1)(g) ter pristojni organi v skladu s členom 12(4)(a) in členom 13.

Člen 8

Obveznost vzpostavitve notranjih kanalov ▌

1.  Države članice zagotovijo, da pravni subjekti v zasebnem in javnem sektorju po posvetovanju in v dogovoru s socialnimi partnerji, če je tako določeno v nacionalnem pravu, vzpostavijo notranje kanale in postopke za prijavo in nadaljnje ukrepanje po prijavah.

2.  Taki kanali in postopki omogočajo prijave s strani zaposlenih v podjetju. Omogočajo lahko prijave s strani drugih oseb iz člena 4(1)(b), (c) in (d) ▌, ki so v stiku s subjektom med svojimi delovnimi dejavnostmi.

3.  Pravni subjekti v zasebnem sektorju iz odstavka 1 imajo 50 ali več zaposlenih.

4.  Prag iz odstavka 3 se ne uporablja za subjekte, ki spadajo na področje uporabe aktov Unije iz dela I.B in dela II Priloge.

5.  Kanale za prijavo lahko notranje upravlja oseba ali oddelek, imenovan za ta namen, lahko pa jih zagotavlja zunanja tretja oseba. Zaščitne ukrepe in zahteve iz člena 9(1) morajo enako spoštovati tretje osebe, ki jim je bilo poverjeno upravljanje kanalov za prijave za zasebni subjekt.

6.  Pravni subjekti v zasebnem sektorju, ki imajo 50 do 249 zaposlenih, lahko uporabljajo skupna sredstva za prejemanje in morda tudi za preiskovanje prijav. To ne posega v njihove obveznosti ohranjanja zaupnosti in dajanja povratnih informacij ter obravnavanja prijavljene kršitve.

7.  Države članice lahko po ustrezni oceni tveganja, ki upošteva naravo dejavnosti subjektov in posledično stopnjo tveganja, predvsem za okolje in javno zdravje, zahtevajo, da ▌zasebni pravni subjekti z manj kot 50 zaposlenimi vzpostavijo kanale in postopke za notranjo prijavo.

8.  O vsaki odločitvi države članice, da od zasebnih pravnih subjektov zahteva vzpostavitev kanalov za notranjo prijavo na podlagi odstavka 7, je treba uradno obvestiti Komisijo, ki se ji hkrati posredujejo utemeljitev in merila, uporabljena pri oceni tveganja. Komisija navedeno odločitev sporoči drugim državam članicam.

9.  Pravni subjekti v javnem sektorju iz odstavka 1 so vsi javni pravni subjekti, vključno z vsemi subjekti v lasti ali pod nadzorom javnega pravnega subjekta.

Države članice lahko obveznosti iz odstavka 1 oprostijo občine z manj kot 10 000 prebivalci ali z manj kot 50 zaposlenimi ali druge subjekte z manj kot 50 zaposlenimi.

Države članice lahko določijo, da občine uporabljajo skupne kanale za notranje prijave ali da te kanale upravljajo skupni občinski organi v skladu z nacionalnim pravom, pod pogojem, da so skupni notranji kanali ločeni od zunanjih kanalov in samostojni.

Člen 9

Postopki za notranjo prijavo in nadaljnje ukrepanje po prijavah

1.  Postopki za prijavo in nadaljnje ukrepanje po prijavah iz člena 8 vključujejo naslednje:

(a)  kanale za prejemanje prijav, ki so oblikovani, vzpostavljeni in se upravljajo na varen način, ki zagotavlja zaupnost identitete prijavitelja in vseh tretjih oseb, navedenih v prijavi, ter preprečujejo dostop nepooblaščenemu osebju;

(b)  potrdilo o prejemu prijave, ki se prijavitelju pošlje v največ sedmih dneh od prejema;

(c)  imenovanje nepristranske osebe ali oddelka, pristojnega za nadaljnje ukrepanje po prijavah, ki je lahko oseba ali oddelek, ki prejema prijave, in ki bo komuniciral s prijaviteljem, ga po potrebi zaprosil za nadaljnje informacije ter mu dajal povratne informacije;

(d)  skrbno nadaljnje ukrepanje po prijavi s strani imenovane osebe ali oddelka;

(e)  skrbno nadaljnje ukrepanje po anonimnih prijavah, kadar je predvideno v nacionalnem pravu;

(f)  razumen rok, ▌v katerem se prijavitelju sporočijo povratne informacije o nadaljnjem ukrepanju po prijavi in ki ni daljši od treh mesecev od potrditve prejema ali, če potrdilo ni bilo poslano, od izteka sedemdnevnega obdobja od vložitve prijave;

(g)  jasne in enostavno dostopne informacije o ▌pogojih in postopkih za prijavo pristojnim organom po zunanjih poteh v skladu s členom 10 in, kadar je ustrezno, institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije.

2.  Kanali iz točke (a) odstavka 1 omogočajo, da se prijava opravi pisno in/ali ustno, po telefonskih zvezah ali drugih sistemih za glasovno sporočanje, na zahtevo prijavitelja pa tudi na osebnem srečanju, organiziranem v razumnem roku.

POGLAVJE III

ZUNANJE PRIJAVE IN NADALJNJE UKREPANJE PO PRIJAVAH

Člen 10

Prijavljanje po zunanjih kanalih

Brez poseganja v člen 15 prijavitelj predloži informacije o kršitvah, ki spadajo v področje uporabe te direktive, z uporabo kanalov in postopkov iz členov 11 in 12, potem ko je uporabil notranji kanal, ali z neposredno prijavo pristojnim organom.

Člen 11

Obveznost vzpostavitve kanalov za zunanjo prijavo in nadaljnjega ukrepanja po prijavah

1.  Države članice imenujejo organe, pristojne za prejemanje prijav, dajanje povratnih informacij ali nadaljnje ukrepanje po prijavah ter jim zagotovijo zadostna sredstva.

2.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi:

(a)  vzpostavijo neodvisne in samostojne kanale za zunanjo prijavo ▌za prejemanje informacij s strani prijavitelja in ravnanje z njimi;

(b)  hitro, v sedmih dneh, potrdijo prejem prijav, razen če prijavitelj izrecno zahteva drugače ali če pristojni organ utemeljeno meni, da bi potrditev prejema prijave ogrozila varstvo identitete prijavitelja;

(c)  skrbno nadalje ukrepajo po prijavah;

(d)  prijaviteljem dajo povratne informacije o nadaljnjih ukrepih po prijavi v razumnem roku, ki ni daljši od treh mesecev ali, v ustrezno utemeljenih primerih, šest mesecev. Pristojni organi prijavitelju sporočijo končni rezultat preiskave po postopkih, določenih v nacionalnem pravu;

(e)  informacije iz prijave pravočasno posredujejo pristojnim institucijam, organom, uradom oziroma agencijam Unije v nadaljnjo preiskavo, če tako določa nacionalno pravo ali pravo Unije.

3.  Države članice lahko določijo, da lahko pristojni organi, potem ko ustrezno pregledajo zadevo, odločijo, da je prijavljena kršitev očitno manjša kršitev in zanjo niso potrebni dodatni nadaljnji ukrepi v skladu s to direktivo. To ne vpliva na druge obveznosti ali druge postopke, ki se uporabljajo pri obravnavi prijavljene kršitve, ali na zaščito, ki je v tej direktivi zagotovljena v zvezi s prijavami po notranjih in/ali zunanjih kanalih. V takem primeru pristojni organi prijavitelja uradno obvestijo o odločitvi in razlogih zanjo.

4.  Države članice lahko določijo, da lahko pristojni organi odločijo, da nadaljnji ukrepi niso potrebni za ponavljajoče se prijave, katerih vsebina ne vsebuje nobenih novih pomembnih informacij v primerjavi s preteklo prijavo, ki je bila že zaključena, razen če nove pravne ali stvarne okoliščine upravičujejo drugačno nadaljnje ukrepanje. V takem primeru prijavitelja obvestijo o razlogih za svojo odločitev.

5.  Države članice lahko odločijo, da lahko pristojni organi v primeru velikega števila prijav prednostno obravnavajo resne kršitve ali kršitve bistvenih določb s področja uporabe te direktive, brez poseganja v rok, določen v točki (b) odstavka 2 tega člena.

6.  Države članice zagotovijo, da vsak organ, ki je prejel prijavo in ni pristojen za obravnavanje prijavljene kršitve, prijavo v razumnem roku na varen način posreduje pristojnemu organu ter da je prijavitelj o tem posredovanju brez odlašanja obveščen.

Člen 12

Oblika kanalov za zunanjo prijavo

1.  ▌Kanali za zunanjo prijavo se štejejo za neodvisne in samostojne, če izpolnjujejo vsa naslednja merila:

(a)  so oblikovani, vzpostavljeni in delujejo na način, ki zagotavlja popolnost, celovitost in zaupnost informacij ter preprečuje dostop nepooblaščenemu osebju pristojnega organa;

(b)  omogočajo shranjevanje informacij v trajni obliki v skladu s členom 18, da se omogočijo nadaljnje preiskave.

2.  Kanali za zunanjo prijavo omogočajo, da je prijava opravljena pisno in ustno po telefonu ali drugih sistemih za glasovno sporočanje, na zahtevo prijavitelja pa tudi na osebnem srečanju, organiziranem v razumnem roku.

3.  Pristojni organi zagotovijo, da v primerih, ko je prijava prejeta prek kanalov, ki niso kanali za prijavo iz odstavkov 1 in 2, ali jo prejme osebje, ki ni odgovorno za obravnavanje prijav, osebje, ki je prejelo prijavo, ne razkrije informacij, ki bi lahko razkrile identiteto prijavitelja ali osebe, ki jo prijava zadeva, ter prijavo brez sprememb takoj posreduje ▌osebju, odgovornemu za obravnavanje prijav.

4.  Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi osebje, odgovorno za obravnavanje prijav, zlasti za:

(a)  zagotavljanje informacij o postopkih za prijavo vsem zainteresiranim osebam;

(b)  prejemanje prijav in nadaljnje ukrepanje;

(c)  vzdrževanje stikov s prijaviteljem, tako da mu lahko dajejo povratne informacije in po potrebi od njega zahtevajo dodatne informacije.

5.  To osebje opravi posebno usposabljanje za obravnavanje prijav.

Člen 13

Informacije v zvezi s prejemom prijav in nadaljnjim ukrepanjem na njihovi podlagi

Države članice zagotovijo, da pristojni organi na svojih spletnih straneh v ločenem, lahko prepoznavnem in dostopnem oddelku objavijo vsaj naslednje informacije:

(a)  pogoje, ki jih morajo prijavitelji izpolnjevati za zaščito na podlagi te direktive;

(b)  kontaktne podatke za uporabo kanalov za zunanjo prijavo iz člena 12, zlasti elektronske in poštne naslove, ter telefonske številke in navedbo, ali se telefonski pogovori snemajo ali ne ▌;

(c)  postopke, ki se uporabljajo za prijave kršitev, vključno z načinom, na katerega lahko pristojni organ od prijavitelja zahteva, da pojasni prijavljene informacije ali zagotovi dodatne informacije, rokom za pošiljanje povratnih informacij prijavitelju ter vrsto in vsebino teh povratnih informacij;

(d)  ureditev zaupnosti, ki se uporablja za prijave, in zlasti informacije v zvezi z obdelavo osebnih podatkov v skladu s členom 17 te direktive, členoma 5 in 13 Uredbe (EU) 2016/679, členom 13 Direktive (EU) 2016/680 in členom 11 Uredbe (EU) 2018/1725, kot je ustrezno;

(e)  naravo nadaljnjega ukrepanja na podlagi prijav;

(f)  pravna sredstva in postopke, ki so na voljo za zaščito pred povračilnimi ukrepi, ter možnosti za zaupno svetovanje osebam, ki nameravajo prijaviti kršitev;

(g)  izjavo, v kateri so jasno pojasnjeni pogoji, pod katerimi osebe, ki predložijo prijavo pristojnemu organu, ne bi bile odgovorne za kršitev zaupnosti, kot je določeno v členu 21(4);

(h)  po potrebi kontaktne podatke edinega neodvisnega upravnega organa iz člena 20(2).

Člen 14

Pregled postopkov s strani pristojnih organov

Države članice zagotovijo, da pristojni organi redno pregledujejo svoje postopke za prejemanje prijav in nadaljnje ukrepanje, in sicer vsaj enkrat na tri leta. Pri pregledu teh postopkov pristojni organi upoštevajo svoje izkušnje in izkušnje drugih pristojnih organov ter ustrezno prilagodijo svoje postopke.

POGLAVJE IV

JAVNA RAZKRITJA

Člen 15

Javna razkritja

1.  Oseba, ki javno razkrije informacije o kršitvah, ki spadajo na področje uporabe te direktive, je upravičena do zaščite na podlagi te direktive, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)  kršitev je najprej prijavila po notranjih in zunanjih kanalih ali neposredno po zunanjih kanalih v skladu s poglavjema II in III, vendar v roku iz členov 9(1)(f) in 11(2)(d) v odgovor na prijavo ni bil sprejet noben ustrezen ukrep; ali

(b)  oseba ima utemeljene razloge za domnevo, da:

(i)  lahko kršitev pomeni neposredno ali očitno nevarnost za javni interes, na primer v primeru izrednih razmer ali nevarnosti nepopravljive škode; ali

(ii)  v primeru zunanje prijave obstaja tveganje povračilnih ukrepov ali pa je le malo možnosti, da bo kršitev ustrezno obravnavana zaradi posebnih okoliščin primera, ko bi na primer lahko prišlo do skrivanja ali uničenja dokazov ali ko se organ nedovoljeno dogovarja s storilcem kršitve ali je vpleten v kršitev.

2.  Ta člen se ne uporablja v primerih, ko oseba informacije neposredno razkrije medijem na podlagi posebnih nacionalnih določb, s katerimi je vzpostavljen sistem zaščite v zvezi s svobodo izražanja in obveščanja.

POGLAVJE V

PRAVILA, KI SE UPORABLJAJO ZA NOTRANJE IN ZUNANJE PRIJAVE

Člen 16

Dolžnost varovanja zaupnosti

1.  Države članice zagotovijo, da se identiteta prijavitelja brez izrecnega soglasja te osebe ne razkrije nikomur razen pooblaščenemu osebju, pristojnemu za prejemanje prijav in/ali nadaljnje ukrepanje na njihovi podlagi. To velja tudi za vse druge informacije, iz katerih je mogoče neposredno ali posredno sklepati o identiteti prijavitelja.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 se smejo identiteta prijavitelja in vse druge informacije iz odstavka 1 razkriti le, kadar je to nujna in sorazmerna obveznost, določena v pravu Unije ali nacionalnem pravu v zvezi s preiskavami nacionalnih organov ali sodnimi postopki, tudi z namenom zaščite pravice zadevne osebe do obrambe.

3.  Za takšna razkritja se v skladu z veljavnimi pravili uporabljajo ustrezni zaščitni ukrepi. Zlasti je treba prijavitelja obvestiti, preden se njegova identiteta razkrije, razen če bi takšno obveščanje ogrozilo preiskave ali sodne postopke. Pri tem obveščanju pristojni organ prijavitelju pošlje pisno utemeljitev, v kateri pojasni razloge za razkritje zadevnih zaupnih podatkov.

4.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi, ki prejmejo prijave, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, slednjih ne uporabljajo ali jih razkrivajo za namene, ki niso potrebni za ustrezno nadaljnje ukrepanje po prijavah.

Člen 17

Obdelava osebnih podatkov

Vsaka obdelava osebnih podatkov v skladu s to direktivo, vključno z izmenjavo ali prenosom osebnih podatkov s strani pristojnih organov, se izvede v skladu z Uredbo (EU) št. 2016/679 in Direktivo (EU) 2016/680. Vsaka izmenjava ali prenos informacij s strani institucij, organov, uradov in agencij Unije je v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725.

Osebni podatki, za katere je očitno, da niso relevantni za obravnavo konkretnega primera, se ne zbirajo oziroma se v primeru, ko se zberejo pomotoma, takoj izbrišejo.

Člen 18

Vodenje evidenc o prijavah ▌

1.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi ter zasebni in javni pravni subjekti vodijo evidenco o vsaki prejeti prijavi v skladu z zahtevami glede zaupnosti iz člena 16 te direktive. Prijave se hranijo le, dokler je to potrebno in sorazmerno glede na zahtevo, ki jo ta direktiva nalaga pristojnim organom ter zasebnim in javnim pravnim subjektom.

2.  Če se prijava opravi po telefonski liniji ali drugem sistemu za glasovno sporočanje, ki snema klice, imajo pristojni organi ter zasebni in javni pravni subjekti, če prijavitelj s tem soglaša, pravico, da ustno prijavo dokumentirajo na enega od naslednjih načinov:

(a)  posnetek pogovora v trajni in dostopni obliki;

(b)  popoln in točen zapis pogovora, ki ga pripravi ▌osebje pristojnega organa, odgovornega za obravnavo prijav.

Pristojni organi ter zasebni in javni pravni subjekti prijavitelju omogočijo, da preveri, popravi in s podpisom potrdi zapis klica.

3.  Če se prijava opravi po telefonski liniji ali drugem sistemu za glasovno sporočanje, ki klicev ne snema, imajo pristojni organi ter zasebni in javni pravni subjekti pravico, da ustno prijavo dokumentirajo v obliki natančnega zapisnika pogovora, ki ga pripravi ▌osebje, odgovorno za obravnavo prijave. Pristojni organi ter javni in zasebni pravni subjekti prijavitelju omogočijo, da preveri, popravi in s podpisom potrdi zapisnik pogovora.

4.  Če oseba zaradi prijave kršitve v skladu s členoma 9(2) in 12(2) ▌zahteva srečanje z ▌osebjem pristojnih organov ali zasebnih in javnih pravnih subjektov, pristojni organi ter zasebni in javni pravni subjekti zagotovijo, če prijavitelj s tem soglaša, vodenje popolnih in točnih evidenc o srečanju v trajni in dostopni obliki.

Pristojni organi ter zasebni in javni pravni subjekti imajo pravico, da osebno srečanje evidentirajo na enega od naslednjih načinov:

(a)  posnetek pogovora v trajni in dostopni obliki;

(b)  točen zapisnik srečanja, ki ga pripravi ▌osebje, odgovorno za obravnavo prijave.

Pristojni organi ter javni in zasebni pravni subjekti prijavitelju omogočijo, da preveri, popravi in s podpisom potrdi zapisnik srečanja.

POGLAVJE VI

ZAŠČITNI UKREPI

Člen 19

Prepoved povračilnih ukrepov ▌

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi prepovejo vsakršno neposredno ali posredno obliko povračilnih ukrepov, vključno z grožnjami in poskusi povračilnih ukrepov, med drugim zlasti ukrepe, kot so:

(a)  suspenz, začasna odpustitev, odpustitev ali enakovredni ukrepi;

(b)  premestitev na nižje delovno mesto ali zadržanje napredovanja;

(c)  prenos delovnih nalog, sprememba kraja delovnega mesta, znižanje plače, sprememba delovnega časa;

(d)  zadržanje usposabljanja;

(e)  negativna ocena uspešnosti ali negativna referenca delodajalca;

(f)  uvedba ali izvajanje katerega koli disciplinskega ukrepa, opomina ali druge kazni, vključno s finančno kaznijo;

(g)  prisila, ustrahovanje, nadlegovanje ali izobčenje ▌;

(h)  diskriminacija, slabši položaj ali nepravična obravnava;

(i)  opustitev spremembe pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas, če je imel delavec legitimna pričakovanja, da mu bo ponujena zaposlitev za nedoločen čas;

(j)  nepodaljšanje ali predčasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas;

(k)  škoda, tudi za ugled osebe, zlasti na družbenih medijih, ali finančna izguba, vključno z izgubo posla in izgubo dohodka;

(l)  uvrstitev na črno listo na podlagi neformalnega ali formalnega dogovora v sektorju ali industriji, kar pomeni, da oseba v prihodnosti ne bo našla zaposlitve v zadevnem sektorju ali industriji;

(m)  predčasna prekinitev ali odpoved pogodbe za blago ali storitve;

(n)  razveljavitev licence ali dovoljenja;

(o)  napotitev k psihiatru ali zdravniku.

Člen 20

Podporni ukrepi

1.  Države članice zagotovijo, da imajo osebe iz člena 4 po potrebi dostop do podpornih ukrepov, kot so zlasti:

(i)  dostop do obsežnih in neodvisnih informacij ter nasvetov, ki so enostavno dostopni javnosti in brezplačni, v zvezi s postopki in pravnimi sredstvi, ki so na voljo za zaščito pred povračilnimi ukrepi, ter pravicami zadevne osebe;

(ii)  ▌dostop do učinkovite pomoči pristojnih organov pred katerim koli ustreznim organom, ki sodeluje pri zaščiti pred povračilnimi ukrepi, vključno, če je to določeno z nacionalno zakonodajo, s potrdili, da so upravičeni do zaščite v skladu z direktivo;

(iii)  dostop do pravne pomoči v kazenskih in čezmejnih civilnih postopkih v skladu z Direktivo (EU) 2016/1919 in Direktivo 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter dostop do pravne pomoči v nadaljnjih postopkih ter pravno svetovanje ali druga pravna pomoč v skladu z nacionalnim pravom.

2.  Države članice lahko prijaviteljem v okviru pravnih postopkov zagotovijo finančno pomoč in podporo, vključno s psihološko podporo.

3.  Podporne ukrepe iz tega člena lahko po potrebi zagotavlja informacijski center ali en sam in jasno določen neodvisen upravni organ.

Člen 21

Ukrepi za zaščito ▌pred povračilnimi ukrepi

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev zaščite prijaviteljev, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 5, pred povračilnimi ukrepi. Taki ukrepi vključujejo zlasti ukrepe iz odstavkov 2 do 8.

2.  Brez poseganja v člen 3(2) in (3) se šteje, da osebe, ki prijavijo kršitev ali jo javno razkrijejo v skladu s to direktivo, ne kršijo nobene omejitve glede razkritja informacij in ne nosijo nobene odgovornosti, povezane s takšno prijavo ali razkritjem, če so iz utemeljenih razlogov menile, da je bila prijava ali razkritje takšnih informacij nujna za razkritje kršitve v skladu s to direktivo.

3.  Prijavitelji ne nosijo odgovornosti v zvezi s pridobitvijo zadevnih informacij ali dostopom do njih, če takšna pridobitev ali dostop ne pomenita samostojnega kaznivega dejanja. V slednjem primeru kazensko odgovornost še naprej ureja veljavno nacionalno pravo.

4.  Vsakršno drugo morebitno odgovornost prijaviteljev, ki izhaja iz dejanj ali opustitev dejanj, ki niso povezana s prijavo ali niso potrebna za razkritje kršitve na podlagi te direktive, še naprej ureja veljavno pravo Unije ali nacionalno pravo.

5.  V ▌postopkih pred sodiščem ali drugim organom v zvezi s škodo, ki jo je utrpel prijavitelj, in če se zanj lahko ugotovi, da je podal prijavo ali javno razkritje in utrpel škodo, se domneva, da je bila škoda povračilni ukrep zaradi prijave ali razkritja. V takšnih primerih mora oseba, ki je sprejela škodljiv ukrep, dokazati, da je ta ukrep temeljil na ustrezno utemeljeni podlagi.

6.  Po potrebi imajo prijavitelji in posredniki dostop do popravnih ukrepov proti povračilnim ukrepom, vključno z začasnimi ukrepi, dokler se ne končajo pravni postopki v skladu z nacionalnim okvirom.

7.  ▌Prijavitelji v sodnih postopkih, tudi v zvezi z obrekovanjem, kršitvijo avtorskih pravic, kršitvijo zaupnosti, kršitvijo pravil o varstvu podatkov, razkrivanjem poslovnih skrivnosti ali odškodninskimi zahtevki, ki temeljijo na zasebnem, javnem ali kolektivnem delovnem pravu, niso v ničemer odgovorni zaradi prijave ali javnega razkritja v skladu s to direktivo ter imajo pravico, da se sklicujejo na to prijavo ali razkritje, ko predlagajo zavrnitev tožbe, če so na podlagi utemeljenih razlogov menili, da je bila prijava ali razkritje nujna za razkritje kršitve v skladu s to direktivo. Kadar oseba prijavi ali javno razkrije informacije o kršitvah, ki spadajo na področje uporabe te direktive, pri čemer te informacije vsebujejo poslovne skrivnosti in izpolnjujejo pogoje iz te direktive, se takšne prijave ali javna razkritja štejejo za zakonita pod pogoji iz člena 3(2) Direktive (EU) 2016/943.

8.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev pravnih sredstev in polnega nadomestila za povzročeno škodo za prijavitelje, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 5, v skladu z nacionalnim pravom.

Člen 22

Ukrepi za zaščito oseb, ki jih prijava zadeva

1.  Države članice v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah zagotovijo, da osebe, ki jih prijava zadeva, v celoti uživajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter domneve nedolžnosti in pravice do obrambe, vključno s pravico do zaslišanja in pravico do dostopa do svojega spisa ▌.

2.  Pristojni organi zagotovijo, da identiteta oseb, ki jih prijava zadeva, ▌ostane zaščitena toliko časa, kolikor traja preiskava, v skladu z nacionalnim pravom.

3.  Postopki iz členov 12, 17 in 18 se uporabljajo tudi za zaščito identitete oseb, ki jih prijava zadeva.

Člen 23

Kazni

1.  Države članice zagotovijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, ki se uporabljajo za fizične ali pravne osebe, ki:

(a)  ovirajo ali poskušajo ovirati prijave;

(b)  uvedejo povračilne ukrepe proti ▌osebam iz člena 4;

(c)  sprožajo zlonamerne postopke proti ▌osebam iz člena 4;

(d)  kršijo dolžnost ohranjanja zaupnosti identitete prijaviteljev, kot je določeno v členu 16.

2.  Države članice zagotovijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, ki se uporabljajo za osebe, če se ugotovi, da so bile njihove prijave ali javna razkritja namerno lažna. Države članice zagotovijo tudi ukrepe za nadomestilo škode, ki nastane zaradi takšnih prijav ali razkritij, v skladu z nacionalnim pravom.

Člen 24

Prepoved odpovedi pravicam in pravnim sredstvom

Države članice zagotovijo, da ni mogoča odpoved pravicam in pravnim sredstvom, ki jih zagotavlja ta direktiva, niti njihovo omejevanje s kakršnim koli sporazumom, politiko, obliko zaposlitve ali pogojem zanjo, vključno z arbitražnim dogovorom pred nastankom spora.

POGLAVJE VII

KONČNE DOLOČBE

Člen 25

Ugodnejša obravnava in klavzula o prepovedi poslabšanja položaja

1.  Brez poseganja v člen 22 in člen 23(2) lahko države članice uvedejo ali ohranijo določbe, ki so za pravice prijaviteljev ugodnejše od tistih iz te direktive.

2.  Izvajanje te direktive pod nobenim pogojem ne predstavlja podlage za znižanje ravni zaščite, ki jo na področjih, ki jih zajema ta direktiva, države članice že zagotavljajo.

Člen 26

Prenos in prehodno obdobje

1.  Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, v ... [dveh letih od njenega sprejetja].

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z obveznostjo vzpostavitve kanala za notranjo prijavo iz člena 8(3), kar zadeva pravne subjekte z več kot 50 in manj kot 250 zaposlenimi, v ... [dveh letih po prenosu v nacionalno pravo].

3.   Države članice se v sprejetih predpisih iz odstavkov 1 in 2 sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice. Komisiji nemudoma sporočijo besedila navedenih predpisov.

Člen 27

Poročilo, ocena in pregled

1.  Države članice Komisiji predložijo vse ustrezne informacije o izvajanju in uporabi te direktive. Komisija na podlagi predloženih informacij Evropskemu parlamentu in Svetu do ... [dve leti po prenosu v nacionalno pravo] predloži poročilo o izvajanju in uporabi te direktive.

2.  Brez poseganja v obveznosti prijavljanja, določene v drugih pravnih aktih Unije, države članice Komisiji vsako leto posredujejo naslednje statistične podatke, po možnosti v zbirni obliki, o prijavah iz poglavja III, če so ti na voljo na centralni ravni v zadevni državi članici:

(a)  število prijav, ki jih prejmejo pristojni organi;

(b)  število preiskav in postopkov, začetih na podlagi takih prijav, ter njihov ▌rezultat;

(c)  oceno finančne škode, če je ugotovljena, in izterjane zneske po preiskavah in postopkih v zvezi s prijavljenimi kršitvami.

3.  Komisija ob upoštevanju prijave, predložene v skladu z odstavkom 1, in statističnih podatkov držav članic, predloženih v skladu z odstavkom 2, v … [štirih letih po prenosu v nacionalno pravo] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni učinek nacionalne zakonodaje, s katero se prenaša ta direktiva. V poročilu se oceni način delovanja te direktive in preuči potreba po dodatnih ukrepih, po potrebi vključno s spremembami za razširitev področja uporabe te direktive na druge akte ali področja Unije, zlasti izboljšanje delovnega okolja za zaščito zdravja in varnosti delavcev ter delovnih pogojev.

Poleg tega se v poročilu oceni, kako so države članice v okviru svojih obveznosti uporabljale obstoječe mehanizme sodelovanja za spremljanje prijav v zvezi s kršitvami, ki spadajo na področje uporabe te direktive, in, splošneje, kako sodelujejo v primerih kršitev s čezmejno razsežnostjo.

4.  Komisija poročila iz odstavkov 1 in 3 objavi in poskrbi, da so enostavno dostopna.

Člen 28

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 29

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V …,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA

Del I

A.   Člen 2(a)(i) – javno naročanje:

1.  Postopkovna pravila za javno naročanje in podeljevanje koncesij, podeljevanje pogodb na področjih obrambe ▌in varnosti ter podeljevanje pogodb s strani naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, in vseh drugih pogodb ali storitev, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL L 94, 28.3.2014, str. 1);

(ii)  Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 65);

(iii)  Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 243);

(iv)  Direktiva 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES (UL L 216, 20.8.2009, str. 76).

2.  Revizijski postopki, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva Sveta 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju (UL L 76, 23.3.1992, str. 14);

(ii)  Direktiva Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL L 395, 30.12.1989, str. 33).

B.  Člen 2(a)(ii) – finančne storitve, produkti in trgi ter preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma:

Pravila o vzpostavitvi regulativnega in nadzornega okvira ter zaščiti potrošnikov in vlagateljev na področju trgov finančnih storitev in kapitalskih trgov v Uniji, bančništva, kreditov, naložb, zavarovalnic in pozavarovalnic, poklicnih ali osebnih pokojninskih produktov, vrednostnih papirjev, investicijskih skladov, plačilnih ▌storitev in dejavnosti s seznama v Prilogi I k Direktivi 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338), kot jih urejajo:

(i)  Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L 267, 10.10.2009, str. 7);

(ii)  Direktiva 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010 (UL L 174, 1.7.2011, str. 1);

(iii)  Uredba (EU) št. 236/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o prodaji na kratko in določenih vidikih poslov kreditnih zamenjav (UL L 86, 24.3.2012, str. 1);

(iv)  Uredba (EU) št. 345/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o evropskih skladih tveganega kapitala (UL L 115, 25.4.2013, str. 1);

(v)  Uredba (EU) št. 346/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o evropskih skladih za socialno podjetništvo (UL L 115, 25.4.2013, str. 18);

(vi)  Direktiva 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34);

(vii)  Uredba (EU) št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES (UL L 158, 27.5.2014, str. 77);

(viii)  Uredba (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov in spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 173, 12.6.2014, str. 84);

(ix)  Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35);

(x)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (UL L 142, 30.4.2004, str. 12);

(xi)  Direktiva 2007/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uveljavljanju določenih pravic delničarjev družb, ki kotirajo na borzi (UL L 184, 14.7.2007, str. 17).

(xii)  Direktiva 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, in o spremembah Direktive 2001/34/ES (UL L 390, 31.12.2004, str. 38);

(xiii)  Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1);

(xiv)  Uredba (EU) 2016/1011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o indeksih, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah ali za merjenje uspešnosti investicijskih skladov, in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU ter Uredbe (EU) št. 596/2014 (UL L 171, 29.6.2016, str. 1);

(xv)  Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), (UL L 335, 17.12.2009, str. 1);

(xvi)  Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 173, 12.6.2014, str. 190);

(xvii)  Direktiva 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu, ki spreminja direktive Sveta 73/239/EGS, 79/267/EGS, 92/49/EGS, 92/96/EGS, 93/6/EGS in 93/22/EGS ter direktivi 98/78/ES in 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 35, 11.2.2003, str. 1);

(xviii)  Direktiva 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (prenovitev) (UL L 173, 12.6.2014, str. 149);

(xix)  Direktiva 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. marca 1997 o odškodninskih shemah za vlagatelje (UL L 84, 26.3.1997, str. 22);

(xx)  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1).

C.  Člen 2(a)(iii) – varnost in skladnost izdelkov:

1.  ▌Varnostne zahteve in zahteve glede skladnosti za izdelke, ki se dajejo na trg Unije, kot jih opredeljujejo in urejajo:

(i)  Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str. 4);

(ii)  harmonizacijska zakonodaja Unije v zvezi s proizvodnimi izdelki, vključno z zahtevami v zvezi z označevanjem, razen živil, krme, zdravil za uporabo v humani in veterinarski medicini, živih rastlin in živali, proizvodov človeškega izvora ter proizvodov rastlin in živali, neposredno vezanih na njihovo prihodnje razmnoževanje, kot so navedeni v prilogah k Uredbi XX o nadzoru trga in skladnosti proizvodov(29);

(iii)  Direktiva 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (UL L 263, 9.10.2007, str. 1).

2.  Trženje in uporaba občutljivih in nevarnih izdelkov, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva 2009/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti (UL L 146, 10.6.2009, str. 1);

(ii)  Direktiva Sveta 91/477/EGS z dne 18. junija 1991 o nadzoru nabave in posedovanja orožja (UL L 256, 13.9.1991, str. 51);

(iii)  Uredba (EU) št. 98/2013 z dne 15. januarja 2013 o trženju in uporabi predhodnih sestavin za eksplozive (UL L 39, 9.2.2013, str. 1).

D.  Člen 2(a)(iv) – varnost v prometu:

1.  Varnostne zahteve v železniškem sektorju v skladu z Direktivo (EU) 2016/798 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o varnosti na železnici (UL L 138, 26.5.2016, str. 102).

2.  Varnostne zahteve v sektorju civilnega letalstva, kot jih ureja Uredba (EU) št. 996/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o preiskavah in preprečevanju nesreč in incidentov v civilnem letalstvu ter razveljavitvi Direktive 94/56/ES (UL L 295, 12.11.2010, str. 35).

3.  Varnostne zahteve v sektorju cestnega prometa, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva 2008/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture (UL L 319, 29.11.2008, str. 59);

(ii)  Direktiva 2004/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o minimalnih varnostnih zahtevah za predore v vseevropskem cestnem omrežju (UL L 167, 30.4.2004, str. 39);

(iii)  Uredba (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES (UL L 300, 14.11.2009, str. 51).

4.  Varnostne zahteve v pomorskem sektorju, kot jih urejajo:

(i)  Uredba (ES) št. 391/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o skupnih pravilih in standardih za organizacije za tehnični nadzor in pregled ladij (prenovitev) (UL L 131, 28.5.2009, str. 11);

(ii)  Uredba (ES) št. 392/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o odgovornosti prevoznikov potnikov po morju v primeru nesreč (UL L 131, 28.5.2009, str. 24);

(iii)  Direktiva 2014/90/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o pomorski opremi in razveljavitvi Direktive Sveta 96/98/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 146);

(iv)  Direktiva 2009/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o določitvi temeljnih načel za preiskovanje nesreč v sektorju pomorskega prometa in o spremembi Direktive Sveta 1999/35/ES in Direktive 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 131, 28.5.2009, str. 114);

(v)  Direktiva 2008/106/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o minimalni ravni izobraževanja pomorščakov (UL L 323, 3.12.2008, str. 33);

(vi)  Direktiva Sveta 98/41/ES z dne 18. junija 1998 o registraciji oseb, ki potujejo s potniškimi ladjami, ki plujejo v pristanišča držav članic Skupnosti ali iz njih (UL L 188, 2.7.1998, str. 35);

(vii)  Direktiva 2001/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2001 o določitvi usklajenih zahtev in postopkov za varno nakladanje in razkladanje ladij za prevoz razsutega tovora (UL L 13, 16.1.2002, str. 9).

5.  Varnostne zahteve, kot jih ureja Direktiva 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o notranjem prevozu nevarnega blaga (UL L 260, 30.9.2008, str. 13).

E.  Člen 2(a)(v) – varstvo okolja:

1.   Kakršno koli kaznivo dejanje proti varstvu okolja, kot ga ureja Direktiva 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja (UL L 328, 6.12.2008, str. 28), ali kakršno koli nezakonito ravnanje, s katerim se krši zakonodaja iz Prilog Direktive 2008/99/ES;

2.  Določbe o okolju in podnebju, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL L 275, 25.10.2003, str. 32);

(ii)  Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L 140, 5.6.2009, str. 16); (iii) Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL L 315, 14.11.2012, str. 1);

(iii)  Uredba (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami na nacionalni ravni in ravni Unije ter o razveljavitvi Odločbe št. 280/2004/ES (UL L 165, 18.6.2013, str. 13);

(iv)  Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L 328, 21.12.2018, str. 82).

3.  Določbe o trajnostnem razvoju in ravnanju z odpadki, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3);

(ii)  Uredba (EU) št. 1257/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o recikliranju ladij in spremembi Uredbe (ES) št. 1013/2006 in Direktive 2009/16/ES (UL L 330, 10.12.2013, str. 1);

(iii)   Uredba (EU) št. 649/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvozu in uvozu nevarnih kemikalij (UL L 201, 27.7.2012, str. 60);

4.  Določbe o onesnaževanju morja in zraka ter obremenitvi s hrupom, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva 1999/94/ES o informacijah o ekonomičnosti porabe goriva in emisijah CO2, ki so na voljo potrošnikom v zvezi s trženjem novih osebnih vozil (UL L 12, 18.1.2000, str. 16);

(ii)  Direktiva 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (UL L 309, 27.11.2001, str. 22);

(iii)  Direktiva 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2002 o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa (UL L 189, 18.7.2002, str. 12);

(iv)  Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 782/2003 z dne 14. aprila 2003 o prepovedi organokositrnih spojin na ladjah (UL EU L 115, 9.5.2003, str. 1);

(v)   Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L 143, 30.4.2004, str. 56);

(vi)  Direktiva 2005/35/ES o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi kazni za kršitve (UL L 255, 30.9.2005, str. 11);

(vii)  Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 z dne 18. januarja 2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal ter spremembi direktiv Sveta 91/689/EGS in 96/61/ES (UL L 33, 4.2.2006, str. 1);

(viii)  Direktiva 2009/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz (UL L 120, 15.5.2009, str. 12);

(ix)  Uredba (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL L 140, 5.6.2009, str. 1);

(x)  Uredba (ES) št. 1005/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč (UL L 286, 31.10.2009, str. 1);

(xi)  Direktiva 2009/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o rekuperaciji bencinskih hlapov na drugi stopnji med oskrbo motornih vozil na bencinskih servisih (UL L 285, 31.10.2009, str. 36);

(xii)  Uredba (EU) št. 510/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2011 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila kot del celostnega pristopa Unije za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL L 145, 31.5.2011, str. 1);

(xiii)  Direktiva 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva (UL L 307, 28.10.2014, str. 1);

(xiv)   Uredba (EU) 2015/757 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o spremljanju emisij ogljikovega dioksida iz pomorskega prevoza, poročanju o njih in njihovem preverjanju ter spremembi Direktive 2009/16/ES (UL L 123, 19.5.2015, str. 55);

(xv)  Direktiva (EU) 2015/2193 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o omejevanju emisij nekaterih onesnaževal iz srednje velikih kurilnih naprav v zrak (UL L 313, 28.11.2015, str. 1).

5.  Določbe o varstvu in upravljanju voda in tal, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva 2007/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti (UL L 288, 6.11.2007, str. 27);

(ii)  Direktiva 2008/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o okoljskih standardih kakovosti na področju vodne politike, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv Sveta 82/176/EGS, 83/513/EGS, 84/156/EGS, 84/491/EGS, 86/280/EGS ter spremembi Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 348, 24.12.2008, str. 84);

(iii)  Direktiva 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 26, 18.1.2012, str. 1).

6.  Določbe v zvezi z varstvom narave in biotske raznovrstnosti, kot jih urejajo:

(i)  Uredba Sveta (ES) št. 1936/2001 z dne 27. septembra 2001 o nadzornih ukrepih za ribolov določenih staležev izrazito selivskih vrst rib (UL L 263, 3.10.2001, str. 1);

(ii)  Uredba Sveta (ES) št. 812/2004 z dne 26. aprila 2004 o podrobnih pravilih v zvezi naključnimi ulovi kitov in delfinov pri ribolovu in o spremembi Uredbe (ES) št. 88/98 (UL L 150, 30.4.2004, str. 12);

(iii)  Uredba (ES) št. 1007/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o trgovini z izdelki iz tjulnjev (UL L 286, 31.10.2009, str. 36);

(iv)  Uredba Sveta (ES) št. 734/2008 z dne 15. julija 2008 o varstvu občutljivih morskih ekosistemov na odprtem morju pred škodljivimi vplivi orodja za pridneni ribolov (UL L 201, 30.7.2008, str. 8);

(v)  Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 20, 26.1.2010, str. 7);

(vi)  Uredba (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode (UL L 295, 12.11.2010, str. 23);

(vii)  Uredba (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst (UL L 317, 4.11.2014, str. 35);

7.  Določbe o kemikalijah, kot jih ureja Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES, (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).

8.  Določbe o ekoloških proizvodih, kot jih ureja Uredba (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 (UL L 150, 14.6.2018, str. 1).

F.  Člen 2(a)(vi) – zaščita pred sevanjem in jedrska varnost

Pravila o jedrski varnosti, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva Sveta 2009/71/Euratom z dne 25. junija 2009 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost jedrskih objektov (UL L 172, 2.7.2009, str. 18);

(ii)  Direktiva Sveta 2013/51/Euratom z dne 22. oktobra 2013 o določitvi zahtev za varstvo zdravja prebivalstva pred radioaktivnimi snovmi v vodi, namenjeni za porabo človeka (UL L 296, 7.11.2013, str. 12);

(iii)  Direktiva Sveta 2013/59/Euratom z dne 5. decembra 2013 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja in o razveljavitvi direktiv 89/618/Euratom, 90/641/Euratom, 96/29/Euratom, 97/43/Euratom in 2003/122/Euratom (UL L 13, 17.1.2014, str. 1);

(iv)  Direktiva Sveta 2011/70/Euratom z dne 19. julija 2011 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za odgovorno in varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki (UL L 199, 2.8.2011, str. 48);

(v)  Direktiva Sveta 2006/117/Euratom z dne 20. novembra 2006 o nadzorovanju in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva (UL L 337, 5.12.2006, str. 21).

(vi)  Uredba Sveta (Euratom) 2016/52 z dne 15. januarja 2016 o najvišjih dovoljenih stopnjah radioaktivnega onesnaženja živil in krme po jedrski nesreči ali katerem koli drugem radiološkem izrednem dogodku in razveljavitvi Uredbe (Euratom) št. 3954/87 ter uredb Komisije (Euratom) št. 944/89 in (Euratom) št. 770/990 (UL L 13, 20.1.2016, str. 2);

(vii)  Uredba Sveta (Euratom) št. 1493/93 z dne 8. junija 1993 o pošiljkah radioaktivnih snovi med državami članicami.

G.  Člen 2(a)(vii) – varnost hrane in krme, zdravje in dobrobit živali:

1.  Zakonodaja Unije o hrani in krmi, ki jih urejajo splošna načela in zahteve, kakor so določene v Uredbi (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

2.  Zdravje živali, kot ga urejajo:

(i)   Uredba (EU) 2016/429 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o prenosljivih boleznih živali in o spremembi ter razveljavitvi določenih aktov na področju zdravja živali („Pravila o zdravju živali“) (UL L 84, 31.3.2016, str. 1);

(ii)  Uredba (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1774/2002 (UL L 300, 14.11.2009, str. 1);

3.  Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih, ter o spremembi uredb (ES) št. 999/2001, (ES) št. 396/2005, (ES) št. 1069/2009, (ES) št. 1107/2009, (EU) št. 1151/2012, (EU) št. 652/2014, (EU) 2016/429 in (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta, uredb Sveta (ES) št. 1/2005 in (ES) št. 1099/2009 ter direktiv Sveta 98/58/ES, 1999/74/ES, 2007/43/ES, 2008/119/ES in 2008/120/ES ter razveljavitvi uredb (ES) št. 854/2004 in (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 89/608/EGS, 89/662/EGS, 90/425/EGS, 91/496/EGS, 96/23/ES, 96/93/ES in 97/78/ES ter sklepa Sveta 92/438/EGS (Uredba o uradnem nadzoru) (UL L 95, 7.4.2017, str. 1).

4.   Določbe in standardi o zaščiti in dobrobiti živali, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva Sveta 98/58/ES z dne 20. julija 1998 o zaščiti rejnih živali (UL L 221, 8.8.1998, str. 23);

(ii)  Uredba Sveta (ES) št. 1/2005 z dne 22. decembra 2004 o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njim, in o spremembi Direktiv 64/432/EGS in 93/119/ES ter Uredbe (ES) 1255/97 (UL L 3, 5.1.2005, str. 1);

(iii)  Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi (UL L 303, 18.11.2009, str. 1);

(iv)  Direktiva Sveta 1999/22/ES z dne 29. marca 1999 o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih (UL L 94, 9.4.1999, str. 24).

H.  Člen 2(a)(viii) – javno zdravje:

1.  Ukrepi, ki določajo visoke standarde kakovosti in varnosti organov in snovi človeškega izvora, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/98/ES z dne 27. januarja 2003 o določitvi standardov kakovosti in varnosti za zbiranje, preskušanje, predelavo, shranjevanje in razdeljevanje človeške krvi in komponent krvi ter o spremembi Direktive 2001/83/ES (UL L 33, 8.2.2003, str. 30);

(ii)  Direktiva 2004/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o določitvi standardov kakovosti in varnosti, darovanja, pridobivanja, testiranja, predelave, konzerviranja, shranjevanja in razdeljevanja človeških tkiv in celic (UL L 102, 7.4.2004, str. 48);

(iii)  Direktiva 2010/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o standardih kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev (UL L 207, 6.8.2010, str. 14).

2.  Ukrepi, ki določajo visoke standarde kakovosti in varnosti zdravil in medicinskih pripomočkov, kot jih urejajo:

(i)  Uredba (ES) št. 141/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1999 o zdravilih sirotah (UL L 18, 22.1.2000, str. 1);

(ii)  Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL L 311, 28.11.2001, str. 67);

(iii)  Uredba (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini in razveljavitvi Direktive 2001/82/ES (UL L 4, 7.1.2019, str. 43);

(iv)  Uredba (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila (UL L 136, 30.4.2004, str. 1);

(v)  Uredba (ES) št. 1901/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zdravilih za pediatrično uporabo in spremembah Uredbe (EGS) št. 1768/92, Direktive 2001/20/ES, Direktive 2001/83/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004 (UL L 378, 27.12.2006, str. 1),

(vi)  Uredba (ES) št. 1394/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o zdravilih za napredno zdravljenje ter o spremembi Direktive 2001/83/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004 (UL L 324, 10.12.2007, str. 121);

(vii)  Uredba (EU) št. 536/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini in razveljavitvi Direktive 2001/20/ES (UL L 158, 27.5.2014, str. 1).

3.  Pravice pacientov, kot jih ureja Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL L 88, 4.4.2011, str. 45).

4.  Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih in povezanih izdelkov, kot jih ureja Direktiva 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES (UL L 127, 29.4.2014, str. 1).

I.  Člen 2(a)(ix) – varstvo potrošnikov:

Pravice potrošnikov in varstvo potrošnikov, kot jih urejajo:

(i)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/6/ES z dne 16. februarja 1998 o varstvu potrošnikov pri označevanju cen potrošnikom ponujenih proizvodov (UL L 80, 18.3.1998, str. 27);

(ii)  Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL L 171, 7.7.1999, str. 12);

(iii)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/65/ES z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (UL L 271, 9.10.2002, str. 16);

(iv)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22);

(v)  Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 133, 22.5.2008, str. 66);

(vi)  Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64);

(vii)  Direktiva 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov (UL L 257, 28.8.2014, str. 214).

J.  Člen 2(a)(x) – varstvo zasebnosti in osebnih podatkov ter varnost omrežij in informacijskih sistemov:

(i)  Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37);

(ii)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1);

(iii)  Direktiva (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (UL L 194, 19.7.2016, str. 1).

Del II

Člen 3(1) Direktive se nanaša na naslednjo zakonodajo Unije:

A.  Člen 2(a)(ii) – finančne storitve, produkti in trgi ter preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma:

1.  Finančne storitve:

(i)  Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32);

(ii)  Direktiva (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (UL L 354, 23.12.2016, str. 37);

(iii)  Direktiva 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi Direktive Sveta 84/253/EGS (UL L 157, 9.6.2006, str. 87);

(iv)  Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES (UL L 173, 12.6.2014, str. 1);

(v)  Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338);

(vi)  Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349);

(vii)  Uredba (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012 (UL L 257, 28.8.2014, str. 1);

(viii)  Uredba (EU) št. 1286/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o dokumentih s ključnimi informacijami o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih (PRIIP), (UL L 352, 9.12.2014, str. 1);

(ix)  Uredba (EU) 2015/2365 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o preglednosti poslov financiranja z vrednostnimi papirji in ponovne uporabe ter spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 337, 23.12.2015, str. 1);

(x)  Direktiva (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov (prenovitev) (UL L 26, 2.2.2016, str. 19);

(xi)  Uredba (EU) 2017/1129 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o prospektu, ki se objavi ob ponudbi vrednostnih papirjev javnosti ali njihovi uvrstitvi v trgovanje na reguliranem trgu (UL L 168, 30.6.2017, str. 12).

2.  Preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma:

(i)  Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73);

(ii)  Uredba (EU) 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1781/2006 (UL L 141, 5.6.2015, str. 1).

B.  Člen 2(a)(iv) – varnost v prometu:

(i)  Uredba (EU) št. 376/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o poročanju, analizi in spremljanju dogodkov v civilnem letalstvu, spremembi Uredbe (EU) št. 996/2010 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2003/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta in uredb Komisije (ES) št. 1321/2007 in (ES) št. 1330/2007 (UL L 122, 24.4.2014, str. 18);

(ii)  Direktiva 2013/54/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o nekaterih odgovornostih države zastave za zagotovitev skladnosti s Konvencijo o delovnih standardih v pomorstvu iz leta 2006 in njenega izvrševanja (UL L 329, 10.12.2013, str. 1);

(iii)  Direktiva 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pomorski inšpekciji države pristanišča (UL L 131, 28.5.2009, str. 57).

C.  Člen 2(a)(v) – varstvo okolja:

(i)  Direktiva 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju in spremembi Direktive 2004/35/ES (UL L 178, 28.6.2013, str. 66).

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Komisije o direktivi o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije

Pri pregledu, ki se izvaja v skladu s členom 27 Direktive, bo Komisija preučila možnost, da predlaga razširitev njene uporabe na nekatere akte na podlagi člena 153 PDEU in člena 157 PDEU po posvetovanju s socialnimi partnerji, kjer je to primerno, v skladu s členom 154 PDEU.

(1)* BESEDILO ŠE NI BILO PRAVNO-JEZIKOVNO FINALIZIRANO.
(2)UL C […], […], str. […].
(3)UL C […], […], str. […].
(4)UL C […], […], str. […].
(5)Stališče Evropskega parlamenta z dne 16. aprila 2019.
(6) Sporočilo z dne 8. decembra 2010 „Krepitev sistemov sankcij v sektorju finančnih storitev“.
(7) Organ za zadevno „harmonizacijsko zakonodajo Unije“ je opredeljen in naveden v Uredbi [XXX] o določitvi pravil in postopkov za skladnost s harmonizacijsko zakonodajo Unije in njeno izvrševanje, 2017/0353 (COD).
(8) Ureja jih Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, str. 4).
(9) Uredba (EU) št. 376/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o poročanju, analizi in spremljanju dogodkov v civilnem letalstvu (UL L 122, str. 18).
(10) Direktiva 2013/54/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o nekaterih odgovornostih države zastave za zagotovitev skladnosti s Konvencijo o delovnih standardih v pomorstvu in njenega izvrševanja (UL L 329, str. 1), Direktiva 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pomorski inšpekciji države pristanišča (UL L 131, str. 57).
(11)COM (2018) 10 final.
(12) Direktiva 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju (UL L 178, str. 66).
(13) Direktiva Sveta 2014/87/Euratom z dne 8. julija 2014 o spremembi Direktive 2009/71/Euratom o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost jedrskih objektov ( UL L 219, 25.7.2014, str. 42).
(14) Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, str. 1).
(15) UL L 84, str. 1.
(16) Direktiva (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji.
(17) UL C 313, 23.10.1996, str. 1.
(18) UL C 151, 20.5.1997, str. 1.
(19) UL L 173, str. 1.
(20) Izvedbena direktiva Komisije (EU) 2015/2392 z dne 17. decembra 2015 o Uredbi (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta glede poročanja pristojnim organom o dejanskih ali morebitnih kršitvah navedene uredbe (UL L 332, str. 126)
(21) UL L 56, 4.3.1968, str. 1.
(22)CM/Rec (2014)7.
(23)Navedena zgoraj.
(24) Uredba (EU) št. 376/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o poročanju, analizi in spremljanju dogodkov v civilnem letalstvu (UL L 122, str. 18).
(25) Direktiva 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju in spremembi Direktive 2004/35/ES (UL L 178, 28.6.2013, str. 66).
(26)Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL L 119, 4.5.2016, str. 89).
(27)Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).
(28) Direktiva (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (UL L 297, 4.11.2016, str. 1).
(29)2017/0353 (COD) – to je trenutno predlog uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive Sveta 2004/42/ES ter uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011, v kateri je v prilogi seznam celotne harmonizirane zakonodaje, ki vključuje zahteve glede zasnove in označevanja proizvodov;

Zadnja posodobitev: 29. april 2019Pravno obvestilo