Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2018/0043(COD)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0390/2018

Predložena besedila :

A8-0390/2018

Razprave :

PV 17/04/2019 - 24
CRE 17/04/2019 - 24

Glasovanja :

PV 18/04/2019 - 10.12

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0432

Sprejeta besedila
PDF 309kWORD 90k
Četrtek, 18. april 2019 - Strasbourg Začasna izdaja
Krite obveznice in njihov javni nadzor ***I
P8_TA-PROV(2019)0432A8-0390/2018
Resolucija
 Prečiščeno besedilo

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 18. aprila 2019 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU (COM(2018)0094 – C8-0113/2018 – 2018/0043(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0094),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 53 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0113/2018),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. julija 2018(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. marca 2019, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 59 in 39 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0390/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  se seznanja z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 367, 10.10.2018, str. 56.


Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 18. aprila 2019 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU(1)
P8_TC1-COD(2018)0043

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Člen 52(4) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta(4) določa zelo splošne zahteve glede strukturnih elementov kritih obveznic. Te zahteve so omejene na to, da mora krite obveznice izdati kreditna institucija z registriranim sedežem v državi članici ter da se morata zanje uporabljati poseben javni nadzor in dvojno zavarovanje. Nacionalni okviri za krite obveznice obravnavajo ta vprašanja, pri čemer jih urejajo veliko podrobneje. Navedeni nacionalni okviri vsebujejo tudi druge določbe glede strukture, zlasti pravila o sestavi kritnega premoženja, merilih o primernosti sredstev, možnosti združevanja sredstev, obveznostih glede preglednosti in poročanja ter pravila o zmanjševanju likvidnostnega tveganja. Pristopi držav članic k urejanju se razlikujejo tudi vsebinsko. V več državah članicah ni posebnega nacionalnega okvira za krite obveznice. Posledično ključni strukturni elementi, ki jih morajo izpolnjevati krite obveznice, izdane v Uniji, še niso določeni v pravu Unije.

(2)  V členu 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(5) so dodani nadaljnji pogoji poleg tistih iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES, ki morajo biti izpolnjeni za ugodnejšo obravnavo glede kapitalskih zahtev, kar kreditnim institucijam, ki vlagajo v krite obveznice, omogoča, da imajo manj kapitala kot takrat, kadar vlagajo v druga sredstva. Čeprav navedene dodatne zahteve povečujejo raven usklajenosti kritih obveznic znotraj Unije, je njihov poseben namen opredeliti pogoje za odobritev ugodnejše obravnave za vlagatelje v krite obveznice in ne veljajo zunaj okvira Uredbe (EU) št. 575/2013.

(3)  Drugi akti prava Unije, kot so Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/61(6), Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35(7) in Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta(8), se prav tako sklicujejo na opredelitev pojma iz Direktive 2009/65/ES kot referenco za določitev kritih obveznic, za katere je mogoče izkoristiti ugodnejšo obravnavo, ki jo navedeni akti zagotavljajo vlagateljem v krite obveznice. Vendar se ubeseditve v navedenih aktih razlikujejo glede na njihov namen in predmet urejanja, zato se izraz „krite obveznice“ ne uporablja dosledno.

(4)  Za obravnavo kritih obveznic se na splošno lahko šteje, da je v zvezi s pogoji za vlaganja v krite obveznice usklajena. Vendar po Uniji niso usklajeni pogoji za izdajo kritih obveznic, kar ima več posledic. Prvič, enaka ugodnejša obravnava se odobri za instrumente, ki se lahko razlikujejo glede narave, pa tudi glede stopnje tveganja in zaščite vlagateljev. Drugič, zaradi razlik med nacionalnimi okviri ali odsotnost takega okvira, skupaj s pomanjkanjem skupno dogovorjene opredelitve kritih obveznic, bi lahko nastale ovire za razvoj resnično povezanega enotnega trga kritih obveznic ▌. Tretjič, razlike pri zaščitnih ukrepih, ki jih določajo nacionalna pravila, lahko povzročijo tveganja za finančno stabilnost, kadar je mogoče krite obveznice s to oznako in hkrati z različnimi ravnmi zaščite vlagateljev ▌ kupiti po Uniji in se zanje lahko izkoristi ugodnejša bonitetna obravnava na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013 ter druge zakonodaje Unije.

(5)  Harmonizacija nekaterih vidikov nacionalnih sistemov, skupaj z ugotovljeno najboljšo prakso, bi zato morala zagotoviti nemoten in stalen razvoj dobro delujočih trgov kritih obveznic v Uniji, morebitnih tveganj in šibkih točk za finančno stabilnost pa bo manj. S to harmonizacijo na podlagi načel naj bi se vzpostavilo skupno izhodišče za izdajanje vseh kritih obveznic v Uniji. Harmonizacija od vseh držav članic zahteva, da oblikujejo okvire za krite obveznice, kar bi moralo pripomoči tudi k razvoju trgov kritih obveznic v tistih državah članicah, kjer trenutno ne obstajajo. Tak trg bi pomenil stabilen vir financiranja za kreditne institucije, ki bi bile zaradi tega v boljšem položaju, da zagotavljajo ugodna hipotekarna posojila potrošnikom in podjetjem, vlagatelji pa bi imeli na voljo bolj varne naložbe.

(6)  Evropski odbor za sistemska tveganja(9) (v nadaljnjem besedilu ESRB) je izdal priporočilo, v katerem je nacionalne pristojne organe in Evropski bančni organ (v nadaljnjem besedilu: EBA) pozval, naj ugotovijo dobro prakso v zvezi s kritimi obveznicami in spodbujajo uskladitev nacionalnih okvirov. EBA je priporočil tudi, naj koordinira ukrepe, ki jih sprejmejo nacionalni nadzorni organi, zlasti v zvezi s kakovostjo in ločevanjem kritnih skladov, ločitvijo kritih obveznic v primerih stečaja, tveganji, povezanimi s sredstvi in obveznostmi, ki vplivajo na kritne sklade, in razkritjem sestave kritnih skladov. V priporočilu se EBA poleg tega poziva, naj dve leti spremlja delovanje trga kritih obveznic z vidika najboljših praks, ki jih je ugotovila, da bi ocenila, ali je treba zakonodajno ukrepati, ter o tem poroča ESRB in Komisiji.

(7)  Komisija je decembra 2013 zaprosila za nasvet EBA v skladu s členom 503(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(8)  EBA je 1. julija 2014 kot odgovor na priporočilo ESRB z dne 20. decembra 2012 in prošnjo Komisije za nasvet decembra 2013 izdala poročilo(10). V poročilu priporoča večje zbliževanje nacionalnih pravnih, regulativnih in nadzornih okvirov za krite obveznice, saj bi tako dodatno podprli enotno ugodnejšo obravnavo uteži tveganja za krite obveznosti v Uniji.

(9)  Kot je priporočil ESRB, je EBA dve leti dodatno spremljala delovanje trga kritih obveznic z vidika najboljših praks, ugotovljenih v priporočilu. EBA je na podlagi tega 20. decembra 2016 ESRB, Svetu in Komisiji predložila drugo poročilo o kritih obveznicah(11). V tem poročilu je sklenila, da je potrebna dodatna harmonizacija, da se zagotovijo bolj skladne opredelitve pojmov in regulativna obravnava kritih obveznic v Uniji. Nadalje je v poročilu sklenila, da bi morala uskladitev graditi na obstoječih dobro delujočih trgih v nekaterih državah članicah.

(10)  Krite obveznice tradicionalno izdajajo kreditne institucije. Narava instrumenta je zagotoviti financiranje za posojila, ena od temeljnih dejavnosti kreditnih institucij pa je dajanje posojil v velikem obsegu. Posledično se v zakonodaji Unije, s katero se odobri ugodnejša obravnava za krite obveznice, zahteva, da jih izdajo kreditne institucije.

(11)  Omejevanje izdajanja kritih obveznic na kreditne institucije zagotavlja, da ima izdajatelj potrebno znanje za upravljanje kreditnega tveganja v zvezi s posojili v kritnem premoženju. Poleg tega zagotavlja, da za izdajatelja veljajo kapitalske zahteve, ki utrjujejo zaščito vlagateljev iz dvojnega zavarovanja, ki vlagateljem in nasprotnim strankam v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih daje terjatev do izdajatelja krite obveznice in kritnega premoženja. Omejevanje izdajanja kritih obveznic na kreditne institucije tako zagotavlja, da bodo krite obveznice še naprej varen in učinkovit instrument financiranja, s čimer bodo prispevale k zaščiti vlagateljev in finančni stabilnosti, ki sta pomembna cilja javne politike v skupnem interesu. To bi bilo tudi v skladu s pristopom dobro delujočih nacionalnih trgov, na katerih je izdajanje kritih obveznic dovoljeno samo kreditnim institucijam.

(12)  Zato bi bilo primerno, da bi v skladu s pravom Unije krite obveznice smele izdajati samo kreditne institucije, kot so opredeljene v členu 4(1)(1) Uredbe (EU) št. 575/2013. Za specializirane hipotekarne kreditne institucije je značilno, da od javnosti ne sprejemajo vlog, ampak druga vračljiva sredstva in so kot take skladne s to opredelitvijo. Brez poseganja v pomožne dejavnosti, ki jih dovoljuje veljavna nacionalna zakonodaja, so specializirane hipotekarne kreditne institucije tiste, ki dajejo samo hipotekarna posojila in posojila javnemu sektorju, vključno s financiranjem posojil, kupljenih od drugih kreditnih institucij. Glavni namen Direktive je urediti pogoje, pod katerimi lahko navedene kreditne institucije izdajo krite obveznice kot instrument financiranja, tako, da se določijo zahteve glede produkta in vzpostavi posebni nadzor produkta, ki velja zanje, da se zagotovi visoka raven zaščite vlagateljev.

(13)  Obstoj dvojnega zavarovanja je bistven koncept in element številnih obstoječih nacionalnih okvirov za krite obveznice ter temeljni element kritih obveznic iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES. Zato je treba ta koncept določiti in tako zagotoviti, da bodo imeli vlagatelji in nasprotne stranke pogodb o izvedenih finančnih instrumentih po vsej Uniji terjatev do izdajatelja krite obveznice in do sredstev v kritnem premoženju pod harmoniziranimi pogoji.

(14)  Tudi izvzetost iz stečaja bi morala biti temeljna lastnost kritih obveznic, da se zagotovi, da se vlagatelji v krite obveznice poplačajo ob zapadlosti obveznice. Samodejna pospešitev poplačila ob neplačilu izdajatelja lahko zmoti prednostno razvrstitev tistih, ki so vložili v krite obveznice. Zato je pomembno zagotoviti, da se vlagatelji v krite obveznice poplačajo v skladu s pogodbenim razporedom, in sicer tudi v primeru neplačila. Izvzetost iz stečaja je posledično neposredno povezana z dvojnim zavarovanjem in bi zato tudi morala biti temeljna lastnost okvira za krite obveznice;

(15)  Še ena temeljna lastnost obstoječih nacionalnih okvirov za krite obveznice je zahteva, da so sredstva v kritnem premoženju zelo visoke kakovosti, da se zagotovi trdnost kritnega premoženja. Za ta sredstva v kritnem premoženju je značilno, da imajo posebne lastnosti v zvezi s plačilnimi terjatvami in zavarovanjem, s katerim so krita. Zato je primerno določiti splošne lastnosti glede kakovosti, ki bi jih morala sredstva izpolnjevati, da bi bila primerna za kritno premoženje. Sredstva iz točk (a) do (g) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morala šteti kot primerna za kritno premoženje znotraj okvira za krite obveznice. To vključuje primer, ko sredstva v kritnem premoženju ne izpolnjujejo več zahtev iz zgoraj navedenih točk, vendar se štejejo kot primerna za kritno premoženje v skladu s točko (b) odstavka 1, če izpolnjujejo zahteve te direktive. Posojila javnim podjetjem ali posojila, za katera ta jamčijo, kot so opredeljena v členu 2(b) Direktive Komisije 2006/111/ES, ▌bi se lahko štela kot primerna za kritno premoženje, pod pogojem, da javna podjetja zagotavljajo osnovne javne storitve za vzdrževanje ključnih družbenih dejavnosti. Poleg tega bi morala javna podjetja svoje storitve opravljati na podlagi koncesije ali dovoljenja javnih organov, morala bi biti pod javnim nadzorom in imeti zadostna pooblastila za ustvarjanje prihodkov, da bi bila solventna. Če se države članice odločijo, da bodo v svojem nacionalnem okviru dovolile sredstva v obliki posojil javnim podjetjem ali posojil, za katera ta jamčijo, bi morale ustrezno upoštevati morebiten učinek na konkurenco v zvezi s temi sredstvi. Kreditne institucije in zavarovalnice se ne bi smele šteti za javna podjetja, ne glede na njihovo lastništvo. Zato bi se morale izpostavljenosti do kreditnih institucij šteti kot primerne za kritno premoženje v skladu s členom 6(1)(a) ali (b) te direktive, odvisno od tega, ali izpolnjujejo zahteve iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 ali ne. Izpostavljenosti do zavarovalnic bi se prav tako morale šteti kot primerne za kritno premoženje v skladu s členom 6(1)(b) te direktive. Za primerno v skladu s to direktivo bi lahko veljalo tudi drugo kritno premoženje podobno visoke kakovosti, ki bi izpolnjevalo zahteve te direktive, vključno z zahtevami glede zavarovanja terjatve za plačilo. Pri zavarovanju s stvarnim premoženjem bi bilo treba lastništvo evidentirati v javnem registru in tako zagotoviti izvršljivost. Če javni register ne obstaja, bi morale države članice imeti možnost, da vzpostavijo alternativen način izdajanja potrdil o lastništvu in terjatvah, ki bi bil primerljiv s tistim, ki ga omogoča javno evidentiranje obremenjenega fizičnega sredstva. Če države članice uporabijo takšen alternativni način izdajanja potrdil, bi morale tudi določiti postopek za evidentiranje sprememb lastništva in terjatev. Države članice bi morale imeti ▌ možnost, da določena sredstva izključijo iz nacionalnih okvirov. Da bi lahko vlagatelji v krite obveznice bolje ocenili tveganje programa kritih obveznic, bi morale države članice določiti tudi pravila o diverzifikaciji tveganj glede razpršenosti in pomembne koncentracije v zvezi s številom posojil ali izpostavljenosti v kritnem premoženju in številom nasprotnih strank. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo o ustrezni ravni razpršenosti in pomembne koncentracije, ki jo zahtevajo v svoji nacionalni zakonodaji.

(16)  Krite obveznice imajo posebne strukturne lastnosti, katerih cilj je vedno zaščititi vlagatelje. Te lastnosti vključujejo zahtevo, da imajo vlagatelji v krite obveznice terjatev ne samo do izdajatelja, ampak tudi do sredstev v namenskem kritnem premoženju. ▌Te strukturne zahteve, ki so povezane s produktom, se razlikujejo od bonitetnih zahtev, ki veljajo za kreditno institucijo, ki izda krite obveznice. Ne bi se smele osredotočati na zagotavljanje dobrega bonitetnega stanja institucije izdajateljice, ampak na zaščito vlagateljev tako, da uvedejo posebne zahteve za samo krito obveznico. Poleg posebnih zahtev za uporabo visokokakovostnih sredstev v kritnem premoženju je primerno urejati tudi splošne zahteve glede lastnosti kritnega premoženja, da se dodatno okrepi zaščita vlagateljev. Navedene zahteve bi morale vključevati posebna pravila, namenjena zaščiti kritnega premoženja, kot so pravila o ločevanju sredstev v kritnem premoženju. Ločevanje je mogoče doseči na različne načine, na primer v bilanci stanja, s subjekti za posebne namene ali na druge načine. Namen ločevanja sredstev pa je v vsakem primeru ta, da razen imetnikov kritih obveznic upniki ne morejo zakonito dostopati do njih. Urediti bi bilo treba tudi lokacijo kritnega premoženja, da bi zagotovili uresničevanje pravic vlagateljev ▌. Pomembno je ▌tudi, da države članice določijo pravila o sestavi kritnega premoženja ▌. Poleg tega bi morale biti v tej direktivi določene tudi zahteve glede kritja, ki ne bi posegale v pravico držav članic, da dovolijo druge načine zmanjševanja tveganj, npr. valutnega tveganja in tveganja spremembe obrestne mere. Določiti bi bilo treba izračun kritja in pogoje, pod katerimi je v kritno premoženje mogoče vključiti izvedene finančne instrumente, da bi zagotovili, da bodo za kritno premoženje po vsej Uniji veljali skupni visoki standardi kakovosti. Pri izračunu kritja bi bilo treba za glavnico upoštevati nominalno načelo. Države članice bi morale imeti možnost uporabiti drugo metodo izračuna, kot je načelo nominalne vrednosti, pod pogojem, da je bolj preudarna, tj. da se z njo ne izračuna višji količnik kritja, pri čemer so izračunana kritna sredstva števec in izračunane obveznosti kritih obveznic imenovalec. Države članice bi morale prav tako imeti možnost zahtevati raven presežnega zavarovanja za krite obveznice, ki jih izdajo kreditne institucije v zadevni državi članici, ki je višja od tiste, ki je zahtevana za kritje v členu 15.

(17)  Več držav članic že zahteva, da nadzornik kritnega premoženja opravlja določene naloge glede kakovosti primernih sredstev in zagotavlja skladnost z nacionalnimi zahtevami glede kritja. Da bi harmonizirali obravnavo kritih obveznic po vsej Uniji, je zato pomembno, da so naloge in odgovornosti nadzornika kritnega premoženja, kadar se ta zahteva z nacionalnim okvirom, jasno opredeljene. Obstoj nadzornika kritnega premoženja ne odpravlja odgovornosti nacionalnih pristojnih organov glede javnega nadzora kritih obveznic, zlasti v zvezi z izpolnjevanjem zahtev iz členov 6 do 12 in 14 do 17 te direktive.

(17a)  Člen 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 določa več pogojev, ki jih morajo izpolnjevati krite obveznice, zavarovane s strani ustanov za listinjenje. Eden od pogojev zadeva obseg, v katerem je mogoče uporabiti to vrsto sredstev zavarovanja, in omejuje uporabo takih struktur na 10 ali 15 % zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic. Pristojni organi lahko ta pogoj v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 opustijo. Komisija je v pregledu glede primernosti te opustitve ugotovila, da bi se smeli instrumenti v listinjenju ali krite obveznice kot sredstva zavarovanja za izdajanje kritih obveznic uporabljati samo za druge krite obveznice (v nadaljnjem besedilu: združene strukture kritih obveznic znotraj skupine), vendar brez omejitev v zvezi z zneskom neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic. Da bi zagotovili optimalno raven preglednosti, kritno premoženje za zunanje izdane krite obveznice ne bi smelo vsebovati notranje izdanih kritih obveznic različnih kreditnih institucij znotraj skupine. Ker uporaba združenih struktur kritih obveznic znotraj skupine pomeni izvzetje iz omejitev za izpostavljenosti kreditne institucije v skladu s členom 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, bi bilo treba zahtevati, da notranje in zunanje izdane krite obveznice v trenutku izdaje ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 ali stopnji kreditne kakovosti 2, in sicer v primeru naknadne spremembe stopnje kreditne kakovosti in če to odobrijo pristojni organi. Če zunanje ali notranje izdane krite obveznice te zahteve ne izpolnjujejo več, notranje izdane krite obveznice ne morejo več šteti kot primerna sredstva v skladu s členom 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, zaradi česar zunanje izdane krite obveznice iz ustreznega kritnega premoženja niso več upravičene do izvzetja iz člena 129(1aa) navedene uredbe. Kadar te notranje izdane krite obveznice ne izpolnjujejo več ustrezne zahteve glede stopnje kreditne kakovosti, vendar izpolnjujejo vse zahteve te direktive, bi vseeno morale šteti kot primerna kritna sredstva za namen te direktive in bi zato moralo biti dovoljeno, da se tudi za zunanje izdane krite obveznice, ki so zavarovane s temi notranje izdanimi kritimi obveznicami ali drugimi sredstvi, ki izpolnjujejo zahteve te direktive, uporabi oznaka evropske krite obveznice. Države članice se odločijo, ali bodo dovolile uporaba takšnih struktur. Kreditne institucije, ki pripadajo skupini, ki se nahaja v različnih državah članicah, lahko torej takšne strukture dejansko uporabijo le, če so se vse zadevne države članice odločile dovoliti njihovo uporabo in so to določbo prenesle v svojo zakonodajo.

(18)  Male kreditne institucije se pri izdaji kritih obveznic soočajo s težavami, saj vzpostavitev programov kritih obveznic pogosto vključuje visoke začetne stroške. Likvidnost je prav tako zelo pomembna na trgih kritih obveznic, v veliki meri pa jo določa obseg neporavnanih obveznosti iz naslova obveznic. Zato je primerno omogočiti skupno financiranje dveh ali več kreditnih institucij, da se omogoči izdaja kritih obveznic malim kreditnim institucijam. To bi določilo združevanje kritnih sredstev več kreditnih institucij kot sredstev zavarovanja za krite obveznice, ki jih izda ena kreditna institucija, ter spodbudilo izdajanje kritih obveznic v tistih državah članicah, kjer trenutno ni dobro razvitega trga. Zahteve za uporabo dogovorov o skupnem financiranju bi morale zagotoviti, da bodo kritna sredstva, ki se prodajo, ali, če država članica dovoljuje to možnost, na podlagi dogovora o finančnem zavarovanju v skladu z Direktivo 2002/47/ES prenesejo na kreditno institucijo izdajateljico, izpolnjevala zahteve za kritna sredstva glede primernosti ▌in ločevanja ▌iz prava Unije.

(20)  Preglednost kritnega premoženja, ki varuje krito obveznico, je bistven del te vrste finančnih instrumentov, saj povečuje primerljivost in vlagateljem omogoča, da opravijo potrebno oceno tveganja. Direktiva 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta(12) določa pravila za pripravo, odobritev in distribucijo prospekta, ki se objavi ob javni ponudbi vrednostnih papirjev ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje na reguliranem trgu, ki je v državi članici ali deluje v njej. Nacionalni zakonodajalci in udeleženci na trgu so sčasoma oblikovali več pobud, ki dopolnjujejo Direktivo 2003/71/ES, glede informacij, ki jih je treba razkriti vlagateljem v krite obveznice. Vendar je treba v pravu Unije določiti, do kakšnega minimalnega skupnega obsega informacij bi morali imeti vlagatelji dostop pred ▌nakupom kritih obveznic ali pri njihovem nakupu. Države članice bi morale imeti možnost, da te minimalne zahteve dopolnijo z dodatnimi določbami.

(21)  Temeljni element pri zagotavljanju zaščite vlagateljev v krite obveznice je zmanjševanje likvidnostnega tveganja instrumenta. To je ključno za zagotavljanje pravočasnega poplačila obveznosti, povezanih s krito obveznico. Zato je primerno uvesti likvidnostni blažilnik za kritno premoženje, da se obravnavajo tveganja pomanjkanja likvidnosti, kot so neusklajenosti zapadlosti in obrestnih mer, prekinitve plačil, tveganja združevanja, izvedeni finančni instrumenti in druge operativne obveznosti, ki zapadejo v okviru programa kritih obveznic. Kreditna institucija se lahko znajde v položaju, ko težko izpolni zahtevo glede likvidnostnega blažilnika za kritno premoženje, na primer v izjemnih razmerah, ko se blažilnik uporablja za kritje odlivov. Pristojni organi, imenovani v skladu s členom 18(2), bi morali spremljati izpolnjevanje zahtev glede likvidnostnega blažilnika kritnega premoženja in po potrebi sprejeti ukrepe, s katerimi bi zahtevali, da jih začne kreditna institucija ponovno izpolnjevati. Likvidnostni blažilnik za kritno premoženje se razlikuje od splošnih zahtev glede likvidnosti, naloženih kreditnim institucijam v skladu z drugimi akti prava Unije, saj je neposredno povezan s kritnim premoženjem in je namenjen zmanjševanju likvidnostnih tveganj, ki so specifična za kritno premoženje. Da bi zmanjšale regulativno obremenitev na najmanjšo možno mero, bi morale države članice imeti možnost, da dovolijo ustrezno interakcijo z zahtevami glede likvidnosti, določenimi z drugimi akti prava Unije ▌, ki služijo drugim namenom kot likvidnostni blažilnik za kritno premoženje. Države članice bi zato morale imeti tudi možnost, da se odločijo, da ▌se do datuma, ko se ti akti prava Unije spremenijo, zahteva glede likvidnostnega blažilnika za kritno premoženje uporablja samo, če pravo Unije ▌ kreditni instituciji ne nalaga nobenih drugih zahtev glede likvidnosti v obdobju, ki ga zajemajo takšne druge zahteve. Pri takšni odločitvi bi morale države članice preprečiti, da bi za kreditne institucije veljala obveznost, da v istem obdobju iste odlive krijejo z različnimi likvidnimi sredstvi. Po tej določbi pa je treba možnost držav članic za odločitev, da se likvidnostni blažilnik za kritno premoženje ne bo uporabljal, ponovno oceniti v okviru prihodnjih sprememb likvidnostnih zahtev za kreditne institucije v skladu s pravom Unije, vključno z delegirano uredbo, sprejeto v skladu s členom 460 Uredbe (EU) št. 575/2013. Razen z zagotavljanjem likvidnih sredstev bi se likvidnostna tveganja lahko obravnavala tudi z drugimi sredstvi, na primer z izdajanjem kritih obveznic, za katere se uporabljajo strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, pri čemer se pri sprožilcih upošteva pomanjkanje likvidnosti ali izjemne razmere. V tem primeru bi morale imeti države članice možnost, da dovolijo izračun likvidnostnega blažilnika na podlagi končnega datuma zapadlosti krite obveznice, pri čemer se upoštevajo morebitna podaljšanja zapadlosti, pri sprožilcih pa se upoštevajo likvidnostna tveganja. Poleg tega bi morale imeti države članice možnost dovoliti, da se zahteve glede likvidnosti kritnega premoženja ne uporabljajo za krite obveznice, za katere veljajo zahteve ujemajočega financiranja, pri katerem vplačila pogodbeno zapadejo pred izplačili in so pred tem uvrščena v visoko likvidna sredstva.

(22)  V številnih državah članicah so se oblikovale inovativne strukture za profile zapadlosti, namenjene obravnavi morebitnih likvidnostnih tveganj, vključno z neusklajenostmi zapadlosti. Te strukture vključujejo možnost podaljšanja načrtovane zapadlosti krite obveznice za določeno obdobje ali omogočajo, da denarni tokovi od kritnih sredstev ▌preidejo neposredno na imetnike kritih obveznic. Da bi po Uniji harmonizirali strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, je pomembno določiti pogoje, pod katerimi lahko države članice dovolijo te strukture, da se zagotovi, da niso prezapletene ali da vlagateljev ne izpostavljajo povečanim tveganjem. Pomembno je tudi zagotoviti, da kreditna institucija zapadlosti ne more podaljšati po lastni presoji. Veljati bi moralo, da se sme zapadlost podaljšati samo v primeru objektivnih in jasno opredeljenih sprožilnih dogodkov, določenih v nacionalnem pravu, ali če se takšni dogodki pričakujejo v bližnji prihodnosti. Ti sprožilci bi morali biti namenjeni preprečevanju neplačila, na primer z reševanjem likvidnostnih težav, nedelovanja trga ali motenj na trgu. Podaljšanje zapadlosti bi lahko poleg tega olajšalo prenehanje delovanja kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, v skladu s predpisi, saj bi v primeru insolventnosti ali reševanja lahko preprečilo razprodajo premoženja.

(23)  Obstoj okvira posebnega javnega nadzora je element, ki opredeljuje krite obveznice v skladu s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES. Vendar navedena direktiva ne opredeljuje narave, vsebine in organov, ki bi morali biti pristojni za opravljanje takega nadzora. Zato je nujno, da so sestavni elementi takega javnega nadzora kritih obveznic usklajeni in da so naloge in odgovornosti nacionalnih pristojnih organov, ki ga opravljajo, jasno določene.

(24)  Ker je javni nadzor kritih obveznic ločen od nadzora kreditnih institucij v Uniji, bi morale države članice imeti možnost, da za opravljanje teh drugačnih nadzornih vlog imenujejo drug nacionalni pristojni organ, kot je tisti, ki opravlja splošni nadzor kreditne institucije. Da pa bi zagotovili skladnost izvajanja javnega nadzora kritih obveznic po vsej Uniji, je treba zahtevati, da pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, tesno sodelujejo s pristojnimi organi, ki opravljajo splošni nadzor kreditnih institucij.

(25)  Javni nadzor kritih obveznic bi moral vključevati izdajo dovoljenja kreditnim institucijam za izdajo kritih obveznic. Ker bi krite obveznice smele izdajati samo kreditne institucije, bi bilo dovoljenje za poslovanje kot kreditna institucija pogoj za navedeno dovoljenje. Medtem ko je v državah članicah, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu nadzora, v skladu s točko (a) člena 4(1) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 za odobritev kreditnih institucij zadolžena Evropska centralna banka, bi morali biti za dovoljenje za izdajanje kritih obveznic in izvajanje javnega nadzora kritih obveznic pristojni le organi, imenovani v skladu s to direktivo. Ta direktiva bi morala poleg tega vključevati določbe, ki urejajo pogoje, pod katerimi lahko kreditne institucije z dovoljenjem v skladu s pravom Unije pridobijo dovoljenje za opravljanje dejavnosti izdajanja kritih obveznic ▌.

(26)  Področje uporabe dovoljenja bi se moralo nanašati na program kritih obveznic ▌. Ta program bi moral biti pod nadzorom v skladu s to direktivo. Kreditna institucija ima lahko več kot en program kritih obveznic. V tem primeru bi bilo treba zahtevati ločeno dovoljenje za vsak program. Program kritih obveznic lahko vključuje enega ali več kritnih skladov. Več kritnih skladov ali različne izdaje (različne mednarodne identifikacijske številke vrednostnih papirjev (ISIN)) v okviru istega programa kritih obveznic ne predstavljajo nujno ločenih programov kritih obveznic.

(26a)  Ko se začnejo uporabljati nova pravila nacionalne zakonodaje, s katerimi se prenese ta direktiva, za obstoječe programe kritih obveznic ni treba pridobiti novega dovoljenja. Vseeno pa bi morala kreditna institucija, ki izda krite obveznice, izpolnjevati vse zahteve te direktive. Izpolnjevanje zahtev bi morali nadzirati pristojni organi, ki so v skladu s to direktivo določeni v okviru javnega nadzora kritih obveznic. Države članice bi lahko v skladu z nacionalno zakonodajo dale smernice v zvezi s postopkom za ocenjevanje izpolnjevanja zahtev po datumu, od katerega morajo države članice uporabljati določbe, ki prenašajo to direktivo. Pristojni organi bi morali imeti možnost pregledati program kritih obveznic in oceniti, ali bi bilo treba dovoljenje za ta program spremeniti. Potreba po spremembi bi lahko nastala zaradi bistvenih sprememb poslovnega modela kreditne institucije, ki izda krite obveznice, na primer po spremembi nacionalnega okvira za krite obveznice ali zaradi sprejetih odločitev kreditne institucije. Te spremembe bi se lahko štele za bistvene, če bi zahtevale ponovno oceno pogojev, pod katerimi je bilo dano dovoljenje za izdajo kritih obveznic.

(26b)  Če država članica določi, da se imenuje posebni upravitelj, bi morala imeti možnost, da vzpostavi pravila o njegovih pristojnostih in operativnih zahtevah zanj. S temi pravili bi lahko določila, da lahko posebni upravitelj zbira le vloge ali druga vračljiva sredstva profesionalnih vlagateljev, ne pa vlog ali drugih vračljivih sredstev potrošnikov in malih vlagateljev.

(27)  Države članice bi morale za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, naloženih kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice, in za zagotovitev podobne obravnave in izpolnjevanja obveznosti po vsej Uniji, določiti upravne kazni in druge upravne ukrepe, ki so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da določijo kazenske sankcije. Države članice, ki se odločijo, da bodo namesto upravnih kazni uvedle kazenske sankcije, bi morale Komisijo obvestiti o zadevnih določbah kazenskega prava.

(28)  Navedene upravne kazni in drugi upravni ukrepi, ki jih določijo države članice, bi morali izpolnjevati nekatere bistvene zahteve v zvezi z naslovniki navedenih kazni ali ukrepov, merili, ki jih je treba upoštevati pri njihovi uporabi, objavo obveznosti pristojnih organov, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, pristojnostmi za naložitev kazni in višino upravnih denarnih kazni, ki se lahko naložijo. Preden se sprejme odločitev za naložitev upravne kazni ali drugih upravnih ukrepov, je treba naslovniku dati možnost, da poda izjavo. Vseeno pa bi morale države članice imeti možnost, da določijo izjeme za pravico do izjave v zvezi z drugimi upravnimi ukrepi. Vsaka taka izjema bi morala veljati le za primere neposredne nevarnosti, pri katerih so potrebni takojšnji ukrepi, da bi preprečili znatne izgube za tretje osebe, kot so vlagatelji v krite obveznice, ali da bi preprečili ali odpravili znatno škodo za finančni sistem. V teh primerih bi bilo treba naslovniku dati možnost, da poda izjavo po naložitvi ukrepa.

(29)  Države članice bi morale zagotoviti, da pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, pri določanju vrste upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov in višine navedenih kazni upoštevajo vse ustrezne okoliščine, da bi zagotovile dosledno uporabo upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov po vseh državah članicah. Države članice lahko upravne ukrepe uvedejo tudi v zvezi s podaljšanjem zapadlosti v okviru struktur zapadlosti, ki jih je mogoče podaljšati. Če države članice določijo take ukrepe, bi lahko z njimi pristojnim organom omogočile razveljavitev podaljšanja zapadlosti in določile pogoje za tako razveljavitev, da bi ukrepali v primeru, ko kreditna institucija podaljša zapadlost v nasprotju z objektivnimi sprožilci, določenimi v nacionalni zakonodaji, ali da bi zagotovili finančno stabilnost in zaščitili vlagatelje.

(30)  Da bi zaznali morebitne kršitve zahtev v zvezi z izdajo in trženjem kritih obveznic, bi morali imeti pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, potrebna preiskovalna pooblastila in učinkovite mehanizme za spodbujanje prijav morebitnih ali dejanskih kršitev. Navedeni mehanizmi ne bi smeli vplivati na pravice do obrambe osebe ali subjekta, na katerega bi izvajanje navedenih pooblastil in mehanizmov lahko negativno vplivalo.

(31)  Pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, bi morali imeti tudi pooblastilo za naložitev upravnih kazni in sprejetje drugih upravnih ukrepov, da bi zagotovili največje možno področje uporabe za ukrepanje po kršitvi in pripomogli k preprečevanju nadaljnjih kršitev, ne glede na to, ali se taki ukrepi po nacionalnem pravu štejejo kot upravna kazen ali drug upravni ukrep. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da določijo dodatne kazni in višje ravni upravnih denarnih kazni od tistih iz te direktive.

(32)  Za obstoječe nacionalne zakone o kritih obveznicah je značilno, da zanje veljajo podrobne ureditve na nacionalni ravni ter nadzor izdaj in programov kritih obveznic, kar zagotavlja, da se pravice vlagateljev v zvezi z izdajo kritih obveznic vedno uresničujejo. Navedeni nadzor vključuje stalno spremljanje lastnosti programa, zahtev glede kritja in kvalitete kritnega premoženja. Primeren obseg informacij za vlagatelje o regulativnem okviru, ki ureja izdajanje kritih obveznic, je osnovni element zaščite vlagateljev. Zato je primerno zagotoviti, da pristojni organi redno objavljajo informacije glede nacionalnih ukrepov za prenos te direktive v nacionalno zakonodajo in o tem, kako izvajajo javni nadzor kritih obveznic.

(33)  Krite obveznice se v Uniji trenutno tržijo pod nacionalnimi poimenovanji in znaki, med katerimi so nekateri zelo uveljavljeni, drugi pa ne. ▌ Zato se zdi smiselno kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice v Uniji, omogočiti, da uporabljajo poseben znak „evropske krite obveznice“, kadar prodajajo krite obveznice vlagateljem iz Unije in tretjih držav, pod pogojem, da te krite obveznice izpolnjujejo zahteve iz te direktive. Če krite obveznice izpolnjujejo tudi zahteve iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, bi bilo treba kreditnim institucijam dovoliti, da zanje uporabijo znak „evropske krite obveznice EU (visokokakovostne)“. Ta znak, ki bi sporočal, da krite obveznice izpolnjujejo določene dodatne zahteve in da to zagotavlja njihovo višjo in prepoznavno kakovost, bi lahko bil privlačen celo za države članice z uveljavljenimi nacionalnimi znaki. Namen znakov „evropske krite obveznice“ in „evropske krite obveznice EU (visokokakovostne)“ je vlagateljem olajšati oceno kakovosti kritih obveznic in tako poskrbeti, da bodo krite obveznice kot naložbeni nosilec bolj privlačne, tako v Uniji kot zunaj nje. Uporaba teh znakov pa bi morala biti neobvezna in države članice bi morale imeti možnost, da ohranijo lastne nacionalne okvire za poimenovanja in označevanje vzporedno z znakoma „evropske krite obveznice“.

(34)  Da bi Komisija ocenila uporabo te direktive, bi morala v tesnem sodelovanju z EBA spremljati razvoj kritih obveznic v Uniji ter Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o ravni zaščite vlagateljev in razvoju trgov kritih obveznic. V poročilu bi se morala osredotočiti tudi na razvoj v zvezi s sredstvi, s katerimi se zavaruje izdaja kritih obveznic ▌. Uporaba struktur zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, se povečuje. Komisija bi morala zato Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o delovanju ter tveganjih in koristih, ki izhajajo iz izdaje kritih obveznic z možnostjo podaljšanja zapadlosti. Udeleženci na trgu so kot dodatni instrument bank za financiranje realnega gospodarstva predlagali nov razred finančnih instrumentov z imenom evropske zavarovane obveznice. Ti so zavarovani s sredstvi, ki so bolj tvegana kot javna in hipotekarna posojila ter v skladu s to direktivo niso primerna sredstva. Komisija se je 3. oktobra 2017 posvetovala z EBA, da bi ocenila, v kolikšni meri bi se lahko pri evropskih zavarovanih obveznicah uporabila „dobra praksa“, ki jo je EBA določila v zvezi s tradicionalnimi kritimi obveznicami, pa tudi ustrezno obravnavo tveganj evropskih zavarovanih obveznic in možni učinek izdaj teh obveznic na raven obremenitve bančnih bilanc stanja. EBA je v zvezi s tem 24. julija 2018 izdala poročilo, Komisija pa je vzporedno 12. oktobra 2018 objavila študijo. V študiji Komisije in poročilu EBA je bilo ugotovljeno, da je potrebna nadaljnja ocena, na primer v zvezi z regulativno obravnavo. Komisija bi zato morala še naprej ocenjevati, ali je za evropske zavarovane obveznice potreben zakonodajni okvir, ter Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o svojih ugotovitvah, po potrebi pa ob tem predložiti tudi zakonodajni predlog.

(35)  Trenutno v Uniji ne obstaja sistem enakovrednosti za priznavanje kritih obveznic, ki jih izdajo kreditne institucije v tretjih državah, razen v bonitetnem smislu, kjer se ugodnejša obravnava glede likvidnosti pod določenimi pogoji odobri za nekatere obveznice tretjih držav. Komisija bi zato morala v tesnem sodelovanju z EBA oceniti potrebo in smiselnost uvedbe sistema enakovrednosti za izdajatelje kritih obveznic in vlagatelje vanje iz tretjih držav. Komisija bi morala najpozneje dve leti po datumu, od katerega morajo države članice uporabljati določbe, s katerimi to direktivo prenašajo v nacionalno zakonodajo, o tem vprašanju Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo in po potrebi zakonodajni predlog.

(36)  Za krite obveznice je značilno, da imajo določen rok zapadlosti več let. Zato je treba vključiti prehodne ukrepe, da bi preprečili vpliv na krite obveznice, izdane pred [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive] ▌. Krite obveznice, izdane pred tem datumom, bi zato morale stalno izpolnjevati zahteve iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES in bi morale biti izvzete iz večine novih zahtev iz te direktive. V zvezi s temi obveznicami bi bilo treba omogočiti, da še naprej štejejo kot krite obveznice, če njihovo izpolnjevanje zahtev iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES, kot se uporablja na dan njihove izdaje, in zahtev te direktive, ki se uporabljajo zanje, nadzirajo pristojni organi, imenovani v skladu s to direktivo. Ta nadzor ne bi smel vključevati izpolnjevanja zahtev te direktive, iz katerih so te krite obveznice izvzete. V nekaterih državah članicah so kode ISIN odprte za daljše obdobje, tako da se lahko krite obveznice s to kodo še naprej izdajajo in da se tako poveča obseg (velikost izdaje) določene krite obveznice (posebne izdaje). Prehodni ukrepi bi morali zajemati tudi posebne izdaje kritih obveznic s kodami ISIN, ki so bile odprte pred... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan], pri čemer bi bilo treba upoštevati več omejitev.

(37)  Zaradi določitve enotnega okvira za krite obveznice bi bilo treba opis kritih obveznic v členu 52(4) Direktive 2009/65/ES spremeniti. Direktiva 2014/59/EU krite obveznice opredeljuje s sklicevanjem na člen 52(4) Direktive 2009/65/ES in ker bi bilo treba ta opis spremeni, bi bilo treba spremeniti tudi Direktivo 2014/59/EU. Da bi se izognili vplivu na krite obveznice, izdane v skladu s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES pred ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive], bi morali navedene krite obveznice še naprej imenovati ali jih opredeljevati kot krite obveznice, in sicer do njihove zapadlosti. Direktivi 2009/65/ES in 2014/59/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(38)  V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih(13) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(39)  Ker države članice ciljev te direktive – vzpostavitev skupnega okvira za krite obveznice, ki bo zagotavljal, da bodo strukturne lastnosti kritih obveznic po vsej Uniji ustrezale nižjemu profilu tveganja, ki je upravičen do ugodnejše obravnave v Uniji – ne morejo zadovoljivo doseči, temveč jih je zaradi potrebe po nadaljnjem razvoju trga kritih obveznic ▌in podpore čezmejnim naložbam v Uniji mogoče lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(39a)  Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropsko centralno banko, ki je mnenje predložila 22. avgusta 2018.

(40)  V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(14) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je dne ... predložil mnenje(15). Kreditne institucije, ki izdajajo krite obveznice, obdelujejo znatne količine osebnih podatkov. Pri tej obdelavi podatkov bi morale dosledno spoštovati Uredbo (EU) št. 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta. Tudi Evropski bančni organ bi moral pri obdelavi podatkov, ko v skladu z direktivo vodi osrednjo podatkovno zbirko o upravnih kaznih in drugih upravnih ukrepih, o katerih ga obveščajo pristojni nacionalni organi, spoštovati Uredbo (ES) št. 45/2001 –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

NASLOV I

VSEBINA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Vsebina

Ta direktiva določa naslednja pravila za zaščito vlagateljev, ki zadevajo:

(1)  zahteve za izdajanje kritih obveznic;

(2)  strukturne lastnosti kritih obveznic;

(3)  javni nadzor kritih obveznic;

(4)  zahteve glede objave v zvezi s kritimi obveznicami ▌.

Člen 2

Področje uporabe

Ta direktiva se uporablja za krite obveznice, ki jih izdajo kreditne institucije s sedežem v Uniji.

Člen 3

Opredelitev pojmov

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „krita obveznica“ pomeni dolžniško obveznost, ki jo izda kreditna institucija v skladu z določbami nacionalnega prava, ki prenaša obvezne zahteve te direktive, in je zavarovana s kritnimi sredstvi, v zvezi s katerimi lahko vlagatelji v krite obveznice neposredno uveljavljajo pravice kot prednostni upniki;

(2)  „program kritih obveznic“ pomeni strukturne značilnosti izdaje kritih obveznic, določene na podlagi zakonskih predpisov in pogodbenih pogojev, v skladu z dovoljenjem, izdanim kreditni instituciji, ki izda krite obveznice;

(3)  „kritno premoženje“ pomeni jasno določen nabor sredstev, s katerimi so zavarovane plačilne obveznosti, vezane na krite obveznice, in ki so ločena od drugih sredstev, ki jih poseduje kreditna institucija, ki izda krite obveznice;

(3a)  „kritna sredstva“ pomeni sredstva, vključena v kritno premoženje;

(3b)  „sredstva za zavarovanje“ pomeni fizična sredstva in sredstva v obliki izpostavljenosti, s katerimi so zavarovana kritna sredstva;

(3c)  „ločevanje“ pomeni dejavnosti kreditne institucije, ki izda krite obveznice, s katerimi izbere kritna sredstva in zagotovi, da upniki, ki niso vlagatelji v krite obveznice ali nasprotne stranke pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ne morejo zakonito dostopati do njih;

(4)  „kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, kot je opredeljena v točki (1) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(5)  „specializirana hipotekarna kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, ki posojila financira izključno ali predvsem z izdajanjem kritih obveznic, ki ji je zakonsko dovoljeno samo dajanje hipotekarnih posojil in posojil javnemu sektorju ter ki ne sme sprejemati vlog, sprejema pa druga vračljiva sredstva od javnosti;

(6)  „samodejna pospešitev ▌“ pomeni situacijo, v kateri ▌krita obveznica v primeru insolventnosti ali reševanja samodejno takoj zapade v plačilo in imajo vlagatelji v to krito obveznico izvršljivo terjatev za poplačilo v času pred prvotnim datumom zapadlosti;

(7)  „tržna vrednost“ pri nepremičninah pomeni tržno vrednost, kot je opredeljena v točki (76) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(8)  „hipotekarna kreditna vrednost“ pri nepremičninah pomeni hipotekarno kreditno vrednost, kot je opredeljena v točki (74) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(10)  „primarna sredstva“ pomeni dominantna kritna sredstva, ki določajo naravo kritnega premoženja;

(11)  „nadomestna sredstva“ pomeni kritna sredstva, ki prispevajo k zahtevam glede kritja, razen primarnih sredstev;

(12)  „presežno zavarovanje“ pomeni zakonsko, pogodbeno ali prostovoljno raven celotnega zavarovanja, ki presega zahteve glede kritja iz člena 15;

(13)  „zahteve glede ujemajočega financiranja“ pomeni pravila, ki zahtevajo, da se denarni tokovi med obveznostmi in sredstvi, ki zapadejo, ujemajo, tako da se pogodbeno zagotovi, da je zapadlost za plačila ▌kreditojemalcev in nasprotnih strank pogodb o izvedenih finančnih instrumentih pred zapadlostjo za izplačila vlagateljem v krite obveznice in nasprotnim strankam pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, da so prvi zneski ▌po vrednosti vsaj enakovredni zneskom, ki jih je treba izplačati vlagateljem v krite obveznice in nasprotnim strankam pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ter da se zneski, prejeti od kreditojemalcev in nasprotnih strank pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, vključijo v kritno premoženje v skladu s členom 16(3) te direktive do zapadlosti plačil vlagateljem v krite obveznice in nasprotnim strankam pogodb o izvedenih finančnih instrumentih;

(14)  „neto likvidnostni odliv“ pomeni vsa izplačila z zapadlostjo na en koledarski dan, vključno s plačili glavnice in obresti ter plačili na podlagi pogodb o izvedbenih finančnih instrumentih v okviru programa kritih obveznic, potem ko se odštejejo vsa vplačila z zapadlostjo na isti koledarski dan, za terjatve, povezane s kritnimi sredstvi;

(15)  „struktura zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati“ pomeni mehanizem, ki omogoča možnost podaljšanja načrtovanega roka zapadlosti kritih obveznic za predhodno določeno obdobje in v primeru, da pride do določenega sprožilca;

(16)  „javni nadzor kritih obveznic“ pomeni nadzor programov kritih obveznic, s katerim se zagotavlja skladnost z zahtevami, ki veljajo za izdajanje kritih obveznic, in njihovo izvrševanje;

(17)  „posebni upravitelj“ pomeni osebo ali subjekt, imenovan za upravljanje programa kritih obveznic v primeru insolventnosti kreditne institucije, ki izda krite obveznice v okviru navedenega programa, ali če je bilo za to kreditno institucijo v skladu s členom 32(1) Direktive 2014/59/EU ugotovljeno, da propada ali bo verjetno propadla, ali – v izjemnih okoliščinah – če ustrezni pristojni organ ugotovi, da je pravilno delovanje te kreditne institucije resno ogroženo;

(17a)  „reševanje“ pomeni reševanje, kot je opredeljeno v točki 1 člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(18)  „skupina“ pomeni skupino, kot je opredeljena v točki (137) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

NASLOV II

STRUKTURNE LASTNOSTI KRITIH OBVEZNIC

Poglavje 1

Dvojno zavarovanje in izvzetost iz stečaja

Člen 4

Dvojno zavarovanje

1.  Države članice določijo pravila, ki vlagateljem v krite obveznice in nasprotnim strankam pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 11, dajejo pravico do naslednjih terjatev:

(a)  terjatve do kreditne institucije, ki izda krite obveznice;

(b)  v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, do prednostne terjatve do glavnice in vseh obračunanih in prihodnjih obresti od kritnih sredstev ▌;

(c)  v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, in v primeru, da prednostne terjatve iz točke (b) ni mogoče v celoti poravnati, terjatev do stečajne mase navedene kreditne institucije, ki je enakovredna terjatvam navadnih nezavarovanih upnikov kreditne institucije, določenih v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo razvrščanje v običajnih insolvenčnih postopkih.

2.  Terjatve iz odstavka 1 so omejene na polne plačilne obveznosti, povezane s kritimi obveznicami.

3.  Za namene točke (c) odstavka 1 lahko države članice v primeru insolventnosti specializirane hipotekarne kreditne institucije določijo pravila, ki vlagateljem v krite obveznice in nasprotnim strankam pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 11, dajejo pravico do terjatve, ki je nadrejena terjatvam navadnih nezavarovanih upnikov specializirane hipotekarne kreditne institucije, določenih v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo razvrščanje upnikov v običajnih insolvenčnih postopkih, vendar podrejena terjatvam drugih prednostnih upnikov.

Člen 5

Izvzetost kritih obveznic iz stečaja

Države članice zagotovijo, da za plačilne obveznosti, povezane s kritimi obveznicami, ne velja samodejna pospešitev v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice.

Poglavje 2

Kritno premoženje in kritje

Oddelek I

Primerna sredstva

Člen 6

Primerna kritna sredstva

1.  Države članice ▌zahtevajo, da so krite obveznice vedno zavarovane s:

(a)  ▌sredstvi, ki se štejejo kot primerna v točkah (a) do (g) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, če kreditna institucija, ki izda krite obveznice, izpolnjuje zahteve iz odstavkov (1a) do (3) člena 129 navedene uredbe;

(b)  ▌visokokakovostnimi kritnimi sredstvi, ki kreditni instituciji, ki izda krite obveznice, zagotavljajo terjatev za plačilo, kot je določeno v odstavku 2, in ki so zavarovana s sredstvi za zavarovanje, kot je določeno v odstavku 3;

ali

(c)  sredstvi v obliki posojil javnim podjetjem ali posojil, za katera ta jamčijo, v skladu z opredelitvijo javnih podjetij v točki (b) člena 2 Direktive Komisije 2006/111/ES in ob upoštevanju odstavka 4.

2.  Za terjatve za plačilo iz točke (b) odstavka 1 veljajo naslednje pravne zahteve:

(a)  sredstvo predstavlja terjatev za plačilo denarnih sredstev, katere minimalna vrednost je vedno določljiva, ki je pravno veljavna in izvršljiva in za katero ne veljajo drugi pogoji razen tega, da terjatev zapade v prihodnosti in da je zavarovana s hipoteko, zastavno pravico, pravico do zaplembe ali drugim jamstvom;

(b)  hipoteka, zastavna pravica, pravica do zaplembe ali jamstvo, s katerim je zavarovana terjatev za plačilo, je izvršljivo;

(c)  vse pravne zahteve za vzpostavitev hipoteke, zastavne pravice, pravice do zaplembe ali jamstva, s katerim je zavarovana terjatev za plačilo, so bile izpolnjene;

(d)  hipoteka, zastavna pravica, pravica do zaplembe ali jamstvo, s katerim je zavarovana terjatev za plačilo, kreditni instituciji, ki izda krite obveznice, omogoča, da vrednost terjatve izterja brez nepotrebnega odlašanja.

Države članice zahtevajo, da kreditne institucije, ki izdajajo krite obveznice, ocenijo izvršljivost terjatev za plačilo in sredstva za zavarovanje, preden jih vključijo v kritno premoženje.

3.  Kritna sredstva iz točke (b) odstavka 1 izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev:

(a)  v primeru fizičnih sredstev obstajajo standardi vrednotenja, ki so splošno sprejeti med strokovnjaki in ki so ustrezni za zadevno fizično sredstvo, obstaja pa tudi javni register, v katerem se evidentirajo lastništvo in terjatve v zvezi s temi fizičnimi sredstvi;

(b)  v primeru sredstev v obliki izpostavljenosti varnost in trdnost nasprotne stranke izpostavljenosti izhajata iz njenih pooblastil za pobiranje davkov ali iz tega, da sta njena operativna trdnost in finančna solventnost pod stalnim javnim nadzorom.

Fizična sredstva za zavarovanje iz točke (a) tega odstavka prispevajo h kritju obveznosti, vezanih na krito obveznico, bodisi do višine glavnice pravic do zaplembe, ki so združene z morebitnimi predhodnimi pravicami do zaplembe, bodisi do višine 70 % vrednosti teh fizičnih sredstev za zavarovanje, odvisno, kateri znesek je nižji. Fizičnim sredstvom za zavarovanje iz točke (a) tega odstavka, ki so primerna v skladu s točko (a) odstavka 1, ni treba izpolnjevati zahtev glede omejitve 70 % ali omejitev iz točk (a) do (g) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

Kadar za namene točke (a) tega odstavka ne obstaja javni register za posamezno fizično sredstvo, lahko države članice vzpostavijo alternativen način izdajanja potrdil o lastništvu in terjatvah za to fizično sredstvo, s katerim je zagotovljena primerljiva zaščita kot z javnim registrom v smislu, da v skladu s pravom zadevne države članice zainteresiranim tretjim osebam omogoča dostop do informacij v zvezi z identifikacijo obremenjenih fizičnih sredstev, določanjem lastništva, dokumentacijo in določanjem obremenitev ter izvršljivostjo pravice do zavarovanja terjatev.

4.  Za namene točke (c) odstavka 1 velja za krite obveznice, zavarovane s posojili javnega podjetja ali posojili, za katera ta jamčijo, minimalna raven 10 % presežnega zavarovanja, kot je opredeljeno v členu 3(12), pa tudi vsi naslednji pogoji:

(a)  javna podjetja zagotavljajo osnovne javne storitve na podlagi licence, koncesijske pogodbe ali druge oblike pooblastila, ki ga izda javni organ;

(b)  javna podjetja so pod javnim nadzorom;

(c)  javna podjetja imajo zadostna pooblastila za ustvarjanje prihodka, in sicer na podlagi:

(i)  ustrezne prožnosti v zvezi s pobiranjem in višanjem provizij, dajatev in terjatev za opravljeno storitev, da zagotovijo svojo finančno trdnost in solventnost,

(ii)  zadostnih nepovratnih sredstev na zakonski podlagi, ki jih prejemajo v zameno za zagotavljanje osnovnih javnih storitev in s katerimi zagotovijo svojo finančno trdnost in solventnost, ali

(iii)  sklenjene pogodbe z javnim podjetjem o prenosu dobička in izgube.

5.  Države članice določijo pravila o metodologiji in postopku vrednotenja fizičnih sredstev, ki se uporabljajo kot sredstva za zavarovanje, iz točk (a) in (b) odstavka 1. Ta pravila zagotavljajo vsaj naslednje:

(a)  za vsako fizično sredstvo za zavarovanje, da v trenutku vključitve kritnega sredstva v kritno premoženje obstaja tekoče vrednotenje sredstva in da je njegova vrednost enaka ali manjša od tržne vrednosti ali hipotekarne kreditne vrednosti,

(b)  da vrednotenje opravi cenilec, ki ima potrebne kvalifikacije, sposobnosti in izkušnje, in

(c)  da je cenilec neodvisen od postopka odločanja o kreditih, pri oceni vrednosti ne upošteva špekulativnih elementov sredstva za zavarovanje ter vrednost finančnega sredstva za zavarovanje dokumentira na pregleden in jasen način.

6.   Države članice zahtevajo, da imajo kreditne institucije, ki izdajajo krite obveznice, vzpostavljene postopke za spremljanje, da so fizična sredstva, ki se uporabljajo kot sredstva za zavarovanje iz točk (a) in (b) odstavka 1, primerno škodno zavarovana ter da je terjatev za zavarovanje ločena v skladu s členom 12.

7.  Države članice ▌od kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, zahtevajo, da dokumentirajo kritna sredstva iz točk (a) in (b) odstavka 1 in izpolnjevanje zahtev tega člena v okviru svojih politik posojanja.

8.  Države članice določijo pravila, s katerimi zagotovijo diverzifikacijo tveganja v kritnem premoženju v zvezi z razpršenostjo in pomembno koncentracijo za sredstva, ki v skladu s točko (a) odstavka 1 niso primerna.

Člen 7

Sredstva za zavarovanje, ki so zunaj Unije

1.  Ob upoštevanju ▌ odstavka 2 lahko države članice kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice, dovolijo, da v kritno premoženje vključijo sredstva, zavarovana s sredstvi za zavarovanje, ki so zunaj Unije.

2.  Kadar države članice dovolijo vključitev sredstev iz odstavka 1, zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da od kreditnih institucij zahtevajo, da preverijo, da ta sredstva za zavarovanje izpolnjujejo vse zahteve iz člena 6. Države članice zagotovijo, da ta sredstva za zavarovanje zagotavljajo podobno raven varnosti kot sredstva za zavarovanje v Uniji in da je unovčitev teh sredstev pravno izvršljiva na način, ki ima enak učinek kot unovčitev sredstev za zavarovanje, ki so v Uniji.

Člen 8

Združene strukture kritih obveznic znotraj skupine

Države članice lahko določijo pravila glede uporabe združenih struktur kritih obveznic znotraj skupine, pri kateri se krite obveznice, ki jih izda kreditna institucija, ki spada v skupino, v transakcijah znotraj skupine (v nadaljnjem besedilu: notranje izdane krite obveznice) uporabijo kot kritna sredstva za zunanjo izdajo kritih obveznic druge kreditne institucije, ki spada v isto skupino (v nadaljnjem besedilu: zunanje izdane krite obveznice). Ta pravila vključujejo vsaj naslednje zahteve:

(a)  notranje izdane krite obveznice se prodajo kreditni instituciji, ki izda zunanje izdane krite obveznice;

(b)  notranje izdane krite obveznice se uporabljajo kot kritna sredstva v kritnem premoženju za zunanje izdane krite obveznice in se knjižijo v bilanci stanja kreditne institucije, ki izda zunanje izdane krite obveznice;

(ba)  kritno premoženje za zunanje izdane krite obveznice vključuje samo notranje izdane krite obveznice, ki jih je izdala ena sama kreditna institucija v skupini;

(c)  kreditna institucija, ki izda zunanje izdane krite obveznice, jih namerava prodati vlagateljem v krite obveznice zunaj skupine;

(d)  notranje in zunanje izdane krite obveznice ob izdaji ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 3 Uredbe (EU) št. 575/2013 in so zavarovane s primernimi kritnimi sredstvi iz člena 6.

(da)  v primeru čezmejnih združenih struktur kritih obveznic znotraj skupine kritna sredstva za notranje izdane krite obveznice izpolnjujejo zahteve glede primernosti in kritja zunanje izdanih kritih obveznic.

Za namene točke (d) prvega pododstavka lahko pristojni organi dovolijo, da so krite obveznice, ki po znižanju stopnje kreditne kakovosti ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 2, še naprej vključene v združeno strukturo kritih obveznic znotraj skupine, če ti organi ugotovijo, da sprememba stopnje kreditne kakovosti ni posledica neizpolnjevanja zahtev za dovoljenje iz določb nacionalne zakonodaje, s katerimi se prenaša člen 19(2). Pristojni organi nato obvestijo EBA o vseh odločitvah na podlagi tega pododstavka.

Člen 9

Skupno financiranje

1.  Države članice dovolijo, da se primerna kritna sredstva, ki jih je izdala kreditna institucija in jih je kupila kreditna institucija, ki izda krite obveznice, uporabijo kot kritna sredstva ▌za izdajo kritih obveznic ▌. Države članice takšne nakupe urejajo, da bi zagotovile izpolnjevanje zahtev iz členov 6 in 12.

2.  Države članice lahko poleg zahteve iz odstavka 1 dovolijo prenose na podlagi dogovora o finančnem zavarovanju v skladu z Direktivo 2002/47/ES.

Države članice lahko prav tako dovolijo, da se kot kritna sredstva uporabijo sredstva, ki jih je izdalo podjetje, ki ni kreditna institucija. V tem primeru od kreditne institucije, ki izda krite obveznice, zahtevajo, da bodisi oceni standarde za odobritev kredita, ki jih uporablja podjetje, od katerega kupijo kritna sredstva, bodisi sama opravi temeljito oceno kreditne sposobnosti posojilojemalca.

Člen 10

Sestava kritnega premoženja

Države članice zagotovijo zaščito vlagateljev tako, da določijo pravila o sestavi kritnega premoženja. S temi pravili po potrebi določijo pogoje, pod katerimi kreditne institucije, ki izdajo krite obveznice, vključijo primarna sredstva z različnimi značilnostmi v smislu strukturnih lastnosti, življenjske dobe ▌ali profila tveganja zadevnih kritnih sredstev.

Člen 11

Pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih v kritnem premoženju

1.  Države članice zagotovijo zaščito vlagateljev tako, da dovolijo vključitev pogodb o izvedenih finančnih instrumentih v kritno premoženje samo, kadar so izpolnjene vsaj naslednje zahteve:

(a)  pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih se vključijo v kritno premoženje izključno za namene zavarovanja pred tveganjem, pri čemer se njihov obseg prilagodi v primeru zmanjšanja varovanega tveganja in se izključijo, ko tega tveganja ni več;

(b)  pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih so zadostno dokumentirane;

(c)  pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih so ločene v skladu s členom 12;

(d)  pogodb o izvedenih finančnih instrumentih v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, ni mogoče prekiniti;

(e)  pogodbe o izvedbenih finančnih instrumentih so skladne s pravili, določenimi v skladu z odstavkom 2.

2.  Države članice za namene zagotavljanja skladnosti z zahtevami iz odstavka 1 določijo pravila za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih v kritnem premoženju ▌.

Ta pravila v ustreznem obsegu določajo:

(a)  merila primernosti za nasprotne stranke pri zavarovanju;

(b)   potrebno dokumentacijo, ki se zagotovi v zvezi s pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih.

Člen 12

Ločevanje kritnih sredstev ▌

1.  Države članice določijo pravila, ki urejajo ločevanje kritnih sredstev. Ta pravila vključujejo vsaj naslednje zahteve:

(a)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, lahko kadar koli identificira vsa kritna sredstva ▌;

(b)  za vsa kritna sredstva ▌velja pravno zavezujoče in izvršljivo ločevanje s strani kreditne institucije, ki izda krite obveznice;

(c)  vsa kritna sredstva ▌so zaščitena pred terjatvami tretjih oseb in niso del stečajne mase kreditne institucije, ki izda krite obveznice, dokler ni poravnana prednostna terjatev iz točke b člena 4(1).

Za namene prvega pododstavka kritna sredstva ▌vključujejo vsako zavarovanje, prejeto v zvezi s pozicijami v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih.

2.  Ločevanje kritnih sredstev ▌iz odstavka 1 velja tudi v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice.

Člen 13

Nadzornik kritnega premoženja

1.  Države članice lahko zahtevajo, da kreditne institucije, ki izdajajo krite obveznice, imenujejo nadzornika kritnega premoženja, ki stalno spremlja kritno premoženje v zvezi z zahtevami iz členov 6 do 12 in 14 do 17.

2.  Kadar države članice uporabijo možnost iz odstavka 1, določijo pravila vsaj o naslednjih vidikih:

(a)  imenovanju in razrešitvi nadzornika kritnega premoženja;

(b)  merilih primernosti za nadzornika kritnega premoženja;

(c)  vlogi in dolžnostih nadzornika kritnega premoženja, tudi v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice;

(d)  obveznosti poročanja pristojnim organom, določenim v skladu s členom 18(2);

(e)  pravici dostopa do informacij, potrebnih za opravljanje dolžnosti nadzornika kritnega premoženja.

3.   Kadar države članice uporabijo možnost iz odstavka 1, je nadzornik kritnega premoženja ločen in neodvisen od kreditne institucije, ki izda krite obveznice, in od revizorja navedene kreditne institucije.

4.  Države članice lahko dovolijo, da nadzornik kritnega premoženja ni ločen od kreditne institucije, če:

(a)  je notranji nadzornik kritnega premoženja neodvisen od postopka odločanja o kreditih pri kreditni instituciji, ki izda krite obveznice;

(b)  brez poseganja v točko (a) odstavka 2 države članice zagotovijo, da se notranjemu nadzorniku kritnega premoženja ne odvzame funkcija nadzornika kritnega premoženja brez predhodne odobritve organa vodenja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, v njegovi nadzorni funkciji; in

(c)  ima notranji nadzornik kritnega premoženja po potrebi neposreden dostop do organa vodenja v njegovi nadzorni funkciji.

4.  Kadar države članice uporabijo možnost iz odstavka 1, o tem obvestijo EBA.

Člen 14

Informacije za vlagatelje

1.  Države članice zagotovijo, da kreditna institucija, ki izda krite obveznice, zagotovi informacije o programih kritih obveznic, ki so dovolj podrobne, da vlagateljem omogočijo oceno profila in tveganj programa ter opravljanje skrbnega pregleda.

2.  Države članice za namene odstavka 1 zagotovijo, da se informacije vlagateljem zagotovijo vsaj četrtletno in da vsebujejo naslednje minimalne informacije o portfelju:

(a)  vrednost kritnega premoženja in vrednost neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic,

(aa)  seznam mednarodnih identifikacijskih številk vrednostnih papirjev (ISIN) za vse izdaje kritih obveznic v okviru programa;

(b)  geografsko distribucijo in vrsto kritnih sredstev ▌, znesek posojil in metodo vrednotenja;

(c)  informacije o tržnem tveganju, vključno z obrestnim tveganjem in valutnim tveganjem, ter tveganjih v zvezi s krediti in likvidnostjo;

(d)  strukturo zapadlosti kritnih sredstev ▌in kritih obveznic, vključno s pregledom sprožilcev podaljšanja zapadlosti, če je ustrezno;

(e)  ravni zahtevanega in razpoložljivega kritja ter zakonskega, pogodbenega in prostovoljnega presežnega zavarovanja;

(f)  odstotek posojil, za katera se šteje, da je prišlo do neplačila v skladu s členom 178 Uredbe (EU) št. 575/2013, in v vsakem primeru, ko so posojila zapadla več kot devetdeset dni.

Države članice zagotovijo, da se za vse zunanje izdane krite obveznice v okviru združenih struktur kritih obveznic znotraj skupine iz člena 8 vlagateljem zagotovijo informacije iz točk (a) do (f) prvega pododstavka tega odstavka ali povezavo do njih za vse notranje izdane krite obveznice skupine.

Države članice zagotovijo, da se te informacije vlagateljem zagotovijo vsaj na zbirni osnovi. ▌

3.  Države članice zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da od kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, zahtevajo, da na svojem spletnem mestu objavijo informacije, ki se vlagateljem dajo na voljo v skladu z odstavkoma 1 in 2. Države članice od teh kreditnih institucij ne smejo zahtevati, da te informacije objavijo na papirju.

Oddelek II

Zahteve glede kritja in likvidnosti

Člen 15

Zahteve glede kritja

1.  Države članice zagotovijo zaščito vlagateljev tako, da zahtevajo, da programi kritih obveznic vedno izpolnjujejo vsaj ▌zahteve glede kritja iz odstavkov od 2 do 8.

2.  Vse obveznosti kritih obveznic so krite s terjatvami za plačilo, vezanimi na kritna sredstva.

3.  Obveznosti iz odstavka 2 vsebujejo:

(a)  obveznosti za plačilo zneska glavnice neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic;

(b)  obveznosti za plačilo morebitnih obresti od neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic;

(c)  plačilne obveznosti iz naslova pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ki se posedujejo v skladu s členom 11; in

(d)  pričakovane stroške v zvezi z vzdrževanjem in upravljanjem za prenehanje programa kritih obveznic.

Za namene točke (d) lahko države članice dovolijo izračun pavšalnega zneska.

4.  Naslednja kritna sredstva prispevajo k zahtevi glede kritja:

(a)   primarna sredstva;

(b)   nadomestna sredstva;

(c)   likvidna sredstva, ki se posedujejo v skladu s členom 16; in

(d)  terjatve za plačilo iz naslova pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ki se posedujejo v skladu s členom 11.

Nezavarovane terjatve, za katere se šteje, da je prišlo do neplačila v skladu s členom 178 Uredbe (EU) št. 575/2013, ne prispevajo h kritju.

5.  Države članice za namene točke (c) odstavka 3 in točke (d) odstavka 4 določijo pravila za vrednotenje pogodb o izvedenih finančnih instrumentih:

6.  izračun zahtevanega kritja zagotavlja, da je skupni znesek glavnice vsega kritnega premoženja vsaj enak ali višji kot skupni znesek glavnice neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic (v nadaljnjem besedilu: nominalno načelo):

Države članice lahko ▌dovolijo druga načela izračuna pod pogojem, da ne pomenijo višje ravni kritja od kritja, izračunanega po nominalnem načelu.

Države članice določijo pravila za izračun vseh zapadlih obresti in terjatev v zvezi z neporavnanimi obveznostmi iz naslova kritih obveznic ter pri tem upoštevajo načela skrbnega in varnega poslovanja v skladu z veljavnimi računovodskimi standardi.

7.  Države članice lahko z odstopanjem od prvega pododstavka odstavka 6 na način, ki odraža načela skrbnega in varnega poslovanja, ter v skladu z veljavnimi računovodskimi standardi, dovolijo upoštevanje prihodnjih prihodkov iz obresti iz naslova kritnega sredstva, zmanjšanih za prihodnje odhodke za obresti iz naslova ustrezne krite obveznice, da bi se odpravil morebitni primanjkljaj v kritju obveznosti plačila glavnice, povezane s krito obveznico, če obstaja tesna vez v smislu člena 2 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 523/2014, pod naslednjimi pogoji:

(a)  plačila, prejeta med življenjsko dobo kritnega sredstva in potrebna za kritje plačilne obveznosti, povezane z ustrezno krito obveznico, se ločijo v skladu s členom 12 ali vključijo v kritno premoženje v obliki kritnih sredstev iz člena 6 do zapadlosti plačil; in

(b)  predplačilo kritnih sredstev je mogoče le, če se uporabi možnost dostave, kot je opredeljena v delegirani uredbi, sprejeti v skladu s členom 33(4) Uredbe (EU) št. 575/2013, ali, v primeru kritih obveznic, ki jih kreditna institucija, ki jih izda, lahko odpokliče po nominalni vrednosti, če kreditojemalec kritnega sredstva plača vsaj nominalni znesek odpoklicane krite obveznice.

8.   Države članice zagotovijo, da izračun sredstev in izračun obveznosti temeljita na isti metodologiji. Države članice lahko dovolijo druge metodologije izračuna pod pogojem, da se z njimi ne izračuna višji količnik kritja od tistega, izračunanega po isti metodologiji.

Člen 16

Zahteve glede likvidnostnega blažilnika za kritno premoženje

1.  Države članice zagotovijo zaščito vlagateljev tako, da zahtevajo, da kritno premoženje vedno vključuje likvidnostni blažilnik, ki ga sestavljajo likvidna sredstva, ki so na voljo za kritje neto likvidnostnih odlivov programa kritih obveznic.

2.  Likvidnostni blažilnik za kritno premoženje krije najvišje skupne neto likvidnostne odlive za 180 koledarskih dni.

3.  Države članice zagotovijo, da likvidnostni blažilnik za kritno premoženje iz odstavka 1 sestavljajo naslednje vrste sredstev, ločenih v skladu s členom 12 te direktive:

(a)  sredstva, ki ustrezajo stopnji 1, 2A ali 2B v skladu s členi 10, 11 in 12 delegirane uredbe, sprejete v skladu s členom 460 Uredbe (EU) 575/2013, vrednotena v skladu s členom 9 navedene delegirane uredbe, in ki niso neposredno izdana v skladu s členom 7(3) navedene delegirane uredbe;

(b)  kratkoročne izpostavljenosti do kreditnih institucij, ki ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 ali 2, ali kratkoročne vloge kreditnim institucijam, ki ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1, 2 ali 3, v skladu s členom 129(1)(c) Uredbe (EU) št. 575/2013.

Države članice se lahko odločijo omejiti vrste likvidnih sredstev iz točk (a) in (b) prvega pododstavka.

Države članice ▌zagotovijo, da nezavarovane terjatve iz ▌izpostavljenosti, za katere se šteje, da je prišlo do neplačila v skladu s členom 178 Uredbe (EU) št. 575/2013, ne morejo prispevati k likvidnostnemu blažilniku za kritno premoženje.

4.  Kadar se za kreditno institucijo, ki izda krite obveznice, uporabljajo zahteve glede likvidnosti iz drugih pravnih aktov ▌Unije, zaradi česa pride do prekrivanja z likvidnostnim blažilnikom za kritno premoženje, se lahko države članice odločijo, da nacionalnih pravil, s katerimi se odstavki 1, 2 in 3 prenašajo v nacionalno zakonodajo, ne bodo uporabljale v obdobju, določenem v navedenih pravnih aktih ▌Unije. Države članice lahko uporabijo to možnost samo do datuma, ko se začne uporabljati sprememba navedenih pravnih aktov Unije za odpravo prekrivanja, ter o tem obvestijo Komisijo in EBA.

5.  Države članice lahko omogočijo, da izračun glavnice za strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, temeljijo na končnem datumu zapadlosti krite obveznice v skladu z njenimi pogoji.

6.  Države članice lahko dovolijo, da zahteve iz odstavka 1 ne veljajo za krite obveznice, za katere veljajo zahteve glede ujemajočega financiranja.

Člen 17

Pogoji za strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati

1.  Države članice lahko dovolijo izdajo kritih obveznic s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, kadar zaščito vlagateljev zagotavlja vsaj naslednje:

(a)  zapadlost se lahko podaljša le na podlagi objektivnih sprožilcev, določenih v nacionalni zakonodaji, in ne na podlagi diskrecijske pravice kreditne institucije, ki izda krite obveznice;

(b)  sprožilci podaljšanja zapadlosti so določeni v pogodbenih pogojih krite obveznice;

(c)  informacije o strukturi zapadlosti, ki se zagotovijo vlagateljem, so zadostne, da jim omogočijo določitev tveganja krite obveznice, in vsebujejo natančen opis:

(i)  sprožilcev podaljšanja zapadlosti;

(ii)  posledic ▌insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, za podaljšanje zapadlosti;

(iii)  vloge pristojnih organov, določenih v skladu s členom 18(2), in, kjer je primerno, posebnega upravitelja v zvezi s podaljšanjem zapadlosti ▌;

(d)  končni datum zapadlosti krite obveznice je mogoče vedno določiti;

(e)  v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, podaljšanje zapadlosti ne vpliva na razvrstitev vlagateljev v krite obveznice oziroma ne spremeni zaporedja prvotnega razporeda zapadlosti programa kritih obveznic;

(f)  podaljšanje zapadlosti ne spremeni strukturnih lastnosti kritih obveznic v zvezi z dvojnim zavarovanjem iz člena 4 in izvzetostjo iz stečaja iz člena 5.

2.  Države članice, ki dovolijo izdajo kritih obveznic s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, o tem obvestijo EBA.

NASLOV III

JAVNI NADZOR KRITIH OBVEZNIC

Člen 18

Javni nadzor kritih obveznic

1.  Države članice zagotovijo zaščito vlagateljev tako, da zagotovijo, da se za izdajanje kritih obveznic uporablja javni nadzor kritih obveznic.

2.  Države članice za namene javnega nadzora kritih obveznic iz odstavka 1 določijo enega ali več pristojnih organov. Komisijo in EBA obvestijo o teh določenih organih in navedejo morebitno delitev funkcij in pristojnosti.

3.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu z odstavkom 2, spremljajo izdajanje kritih obveznic, da ocenijo skladnost z zahtevami iz nacionalnih določb, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo.

4.  Države članice zagotovijo, da kreditne institucije, ki izdajajo krite obveznice, evidentirajo vse svoje posle v zvezi s programom kritih obveznic ter da imajo vzpostavljene zadostne in primerne sisteme ter postopke dokumentiranja.

5.  Države članice nadalje zagotovijo, da so vzpostavljeni primerni ukrepi, ki pristojnim organom, določenim v skladu z odstavkom 2, omogočajo, da pridobijo informacije, ki so potrebne za oceno skladnosti z zahtevami, določenimi v nacionalnih določbah, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo, preiščejo morebitne kršitve navedenih zahtev in naložijo upravne kazni in druge upravne ukrepe v skladu z nacionalnimi določbami, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 23.

6.  Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi, določeni v skladu z odstavkom 2, potrebno strokovno znanje, vire, operativno zmogljivost, pooblastila in neodvisnost za opravljanje funkcij, ki so povezane z javnim nadzorom kritih obveznic.

Člen 19

Dovoljenja za programe kritih obveznic

1.  Države članice zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da zahtevajo, da se pred izdajo obveznic v okviru programa kritih obveznic zanj pridobi dovoljenje. Države članice pooblastilo za izdajanje takih dovoljenj prenesejo na pristojne organe, določene v skladu s členom 18(2).

2.  Države članice določijo zahteve za dovoljenje iz odstavka 1, ki vključujejo vsaj naslednje:

(a)  ustrezen program poslovanja, ki določa izdajanje kritih obveznic;

(b)  ustrezne politike, postopke in metodologije za odobritev, spremembo, obnovitev in refinanciranje posojil, vključenih v kritno premoženje, katerih cilj je zaščita vlagateljev;

(c)  upravo in zaposlene, namenjene programu kritih obveznic, ki imajo ustrezne kvalifikacije in znanje v zvezi z izdajanjem kritih obveznic in upravljanjem programa kritih obveznic;

(d)  upravno strukturo kritnega premoženja in njenega nadzora, ki izpolnjuje veljavne zahteve, določene v nacionalnih določbah, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo.

Člen 20

Javni nadzor kritih obveznic v primeru insolventnosti ali reševanja

1.  Pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), v primeru reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, sodelujejo z organom za reševanje za zagotovitev, da se zaščitijo pravice in interesi vlagateljev v krite obveznice, vključno vsaj s preverjanjem neprekinjenega in skrbnega upravljanja programa kritih obveznic v obdobju postopka reševanja.

2.  Države članice lahko določijo ▌ imenovanje posebnega upravitelja za zagotovitev, da se zaščitijo pravice in interesi vlagateljev v krite obveznice, vključno vsaj s preverjanjem neprekinjenega in skrbnega upravljanja programa kritih obveznic v potrebnem obdobju ▌.

Kadar države članice uporabijo to možnost, lahko zahtevajo, da imenovanje in razrešitev posebnega upravitelja potrdijo njihovi pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), in zahtevajo vsaj, da se glede tega opravi posvetovanje z njimi.

3.  Kadar države članice določijo imenovanje posebnega upravitelja v skladu z odstavkom 2, sprejmejo pravila, v katerih določijo naloge in odgovornosti tega posebnega upravitelja vsaj v zvezi z:

(a)  izpolnjevanjem obveznosti, povezanih s kritimi obveznicami;

(b)  upravljanjem in unovčevanjem kritnih sredstev ▌, vključno z njihovim prenosom, skupaj z obveznostmi kritih obveznic, na drugo kreditno institucijo, ki izdaja krite obveznice;

(c)  izvajanjem pravnih transakcij, potrebnih za ustrezno upravljanje kritnega premoženja, za stalno spremljanje kritja obveznosti, povezanih s kritimi obveznicami, za sprožitev postopkov za vrnitev sredstev v kritno premoženje in prenos preostalih sredstev v stečajno maso kreditne institucije, ki je izdala krite obveznice, potem ko so vse obveznosti iz naslova kritih obveznic izpolnjene. V ta namen lahko države članice dovolijo, da posebni upravitelj v primeru plačilne nesposobnosti kreditne institucije, ki izda krite obveznice, in v skladu z dovoljenjem te kreditne institucije deluje v skladu z istimi operativnimi zahtevami.

4.  Države članice zagotovijo koordinacijo in izmenjavo informacij med pristojnimi organi, določenimi v skladu s členom 18(2), posebnim upraviteljem, kadar je bil imenovan, in organom za reševanje za namene postopka insolventnosti ali reševanja.

Člen 21

Poročanje pristojnim organom

1.  Države članice zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da od kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, zahtevajo, da pristojnim organom, določenim v skladu s členom 18(2), poročajo informacije o programih kritih obveznic iz odstavka 2. Poročanje poteka redno in na zahtevo teh pristojnih organov. Države članice določijo pravila o pogostosti rednega poročanja.

2.  V okviru obveznosti poročanja, ki se določijo v skladu z odstavkom 1, se zahteva, da se zagotovijo vsaj informacije o naslednjem ▌:

(c)  zahtevah glede primernosti sredstev in kritnega premoženja v skladu s členi 6 do 11;

(d)  ločevanju kritnih sredstev ▌v skladu s členom 12;

(e)  delovanjem nadzornika kritnega premoženja v skladu s členom 13;

(g)  zahtevah glede kritja v skladu s členom 15;

(h)  likvidnostnem blažilniku za kritno premoženje v skladu s členom 16;

(i)  pogoji za strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, v skladu s členom 17.

3.  Države članice določijo pravila o poročanju ▌ iz odstavka 2 s strani kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, pristojnim organom, določenim v skladu s členom 18(2), v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice.

Člen 22

Pooblastila pristojnih organov za namene javnega nadzora kritih obveznic

1.  Države članice zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da pristojnim organom, določenim v skladu s členom 18(2), podelijo vsa nadzorna in preiskovalna pooblastila ter pooblastila za sankcioniranje, ki so potrebna za opravljanje javnega nadzora kritih obveznic.

2.  Pooblastila iz odstavka 1 vključujejo vsaj naslednje:

(a)  pooblastilo za izdajo ali zavrnitev dovoljenja v skladu s členom 19;

(b)  pooblastilo za redno pregledovanje programa kritih obveznic, da se oceni skladnost s to direktivo;

(c)  pooblastilo za opravljanje inšpekcijskih pregledov na kraju samem in drugih vrst nadzornih pregledov;

(d)  pooblastilo za nalaganje upravnih ▌kazni in drugih upravnih ukrepov v skladu s predpisi, s katerimi se prenaša člen 23;

(e)  pooblastilo za sprejetje in izvajanje nadzornih smernic, povezanih z izdajanjem kritih obveznic.

Člen 23

Upravne kazni in drugi upravni ukrepi

1.  Brez poseganja v pravico držav članic, da določajo kazenske sankcije, države članice določijo pravila, s katerimi določijo ustrezne upravne kazni in druge upravne ukrepe, ki veljajo vsaj v naslednjih situacijah:

(a)  kreditna institucija je dovoljenje za program kritih obveznic pridobila z navajanjem lažnih podatkov ali na druge nedovoljene načine;

(b)  kreditna institucija ne izpolnjuje več pogojev, pod katerimi je pridobila dovoljenje za program kritih obveznic;

(c)  kreditna institucija izda krite obveznice, ne da bi pridobila dovoljenje v skladu z določbami, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 19;

(d)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne izpolni zahtev iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 4;

(e)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, izda krite obveznice, ki niso skladne z zahtevami iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 5;

(f)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, izda krite obveznice, ki niso zavarovane v skladu z določbami, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 6;

(g)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, izda krite obveznice, ki so zavarovane s sredstvi, ki so zunaj Unije, tako, da krši zahteve iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 7;

(h)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, zavaruje krite obveznice v združeni strukturi kritih obveznic znotraj skupine tako, da krši zahteve iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 8;

(i)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne izpolnjuje pogojev za skupno financiranje iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 9;

(j)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne izpolnjuje zahtev glede sestave kritnega premoženja iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 10;

(k)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih vključi v kritno premoženje za druge namene kot zavarovanje ali ne izpolnjuje zahtev iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 11;

(l)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne izpolnjuje zahtev glede ločevanja kritnih sredstev ▌v skladu z določbami, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 12;

(m)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne sporoči informacij ali predloži nepopolne ali netočne informacije, s čimer krši določbe, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 14;

(n)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, večkrat ali nenehno ne ohranja likvidnostnega blažilnika za kritno premoženje, s čimer krši določbe, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 16;

(o)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, ne izpolnjuje pogojev za strukture zapadlosti, ki jih je mogoče podaljšati, iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 17;

(p)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne sporoči informacij ali predloži nepopolne ali netočne informacije o obveznostih, s čimer krši določbe, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenašajo točke (a) do (i) člena 21(2).

Države članice lahko sklenejo, da ne bodo določile upravnih sankcij ali drugih upravnih ukrepov za kršitve, za katere v skladu z nacionalnim kazenskim pravom že veljajo kazenske sankcije. V teh primerih države članice Komisiji sporočijo zadevne določbe kazenskega prava.

2.  Kazni in ukrepi iz odstavka 1 so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni ter vključujejo vsaj naslednje:

(a)  odvzem dovoljenja za program kritih obveznic;

(b)  javno izjavo, v kateri sta v skladu s členom 24 navedena identiteta fizične ali pravne osebe in vrsta kršitve;

(c)  odredbo, ki od fizične ali pravne osebe zahteva, naj preneha z določenim ravnanjem in naj tega ravnanja več ne ponovi;

(d)  upravne denarne kazni.

3.  Države članice poleg tega zagotovijo učinkovito izvajanje kazni in ▌ukrepov iz odstavka 1.

4.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi pri določanju vrste upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov in višine navedenih upravnih denarnih kazni upoštevajo vse naslednje okoliščine, kjer je ustrezno:

(a)  resnost in trajanje kršitve;

(b)  stopnjo odgovornosti fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za kršitev;

(c)  finančno trdnost fizične ali pravne osebe, odgovorne za kršitev, vključno glede na skupni promet pravne osebe ali letni dohodek fizične osebe;

(d)  obseg pridobljenih dobičkov ali preprečenih izgub zaradi kršitve s strani fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za kršitev, če jih je mogoče določiti;

(e)  izgube, ki so jih zaradi kršitve imele tretje strani, če jih je mogoče določiti;

(f)  raven sodelovanja fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za kršitev, s pristojnimi organi;

(g)  predhodne kršitve fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za kršitev;

(h)  morebitne dejanske ali potencialne sistemske posledice kršitve.

5.  Kadar se določbe iz odstavka 1 uporabijo za pravne osebe, države članice tudi zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), upravne kazni in druge upravne ukrepe iz odstavka 2 tega člena naložijo članom upravnega organa in drugim posameznikom, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo odgovorni za kršitev.

6.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), pred sprejetjem odločitve o naložitvi upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov iz odstavka 2, zadevnim fizičnim ali pravnim osebam dajo možnost, da podajo izjavo. Izjeme od pravice do izjave se lahko uporabijo v zvezi s sprejetjem drugih upravnih ukrepov, kadar so nujno potrebni za preprečitev znatnih izgub za tretje osebe ali znatne škode za finančni sistem. V takem primeru se zadevni osebi omogoči, da poda izjavo čim prej po sprejetju takega upravnega ukrepa in po potrebi se ta ukrep revidira.

7.  Države članice zagotovijo, da je vsaka odločitev o naložitvi upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov, določenih v odstavku 2, ustrezno obrazložena in da v zvezi z njo velja pravica do pritožbe.

Člen 24

Objava upravnih kazni in drugih upravnih ukrepov

1.  Države članice zagotovijo, da določbe, s katerimi se ta direktiva prenese v nacionalno zakonodajo, vključujejo pravila, v katerih se zahteva, da se upravne kazni in drugi upravni ukrepi brez nepotrebnega odlašanja objavijo na uradnih spletnih mestih pristojnih organov, določenih v skladu s členom 18(2). Iste obveznosti se uporabljajo, kadar se država članica odloči, da bo določila kazenske sankcije v skladu s prvim stavkom in zadnjim pododstavkom člena 23(1).

2.  V pravilih, sprejetih v skladu z odstavkom 1, se zahteva vsaj objava vseh odločitev, zoper katere ni bila vložena pritožba ali pritožbe ni več mogoče vložiti in ki se izrečejo zaradi kršitev določb, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo.

3.  Države članice zagotovijo, da taka objava vsebuje informacije o vrsti in naravi kršitve ter identiteti fizične ali pravne osebe, ki se ji izreče kazen ali ukrep. Ob upoštevanju odstavka 4 države članice tudi zagotovijo, da se take informacije objavijo brez nepotrebnega odlašanja, potem ko je bil naslovnik obveščen o navedeni kazni ali ukrepu in objavi odločitve o naloženi kazni ali ukrepu na uradnih spletnih mestih pristojnih organov.

4.  Kadar države članice dovolijo objavo odločitve o naloženi kazni, zoper katero je bila vložena pritožba, pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), na svojih uradnih spletnih mestih brez nepotrebnega odlašanja objavijo informacije o statusu pritožbe in njenem izidu.

5.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), v vseh naslednjih primerih odločitve o naloženih kaznih ali ukrepih objavijo anonimno in v skladu z nacionalnim pravom:

(a)  kadar se kazen ali ukrep izreče fizični osebi in se šteje, da objava osebnih podatkov ni sorazmerna;

(b)  kadar bi objava ogrozila stabilnost finančnih trgov ali kazensko preiskavo v teku;

(c)  kadar bi objava vpletenim institucijam ali fizičnim osebam povzročila, kolikor je to mogoče ugotoviti, nesorazmerno škodo.

6.  Kadar država članica odločitev o naloženi kazni ali ukrepu objavi anonimno, lahko dovoli odloženo objavo zadevnih podatkov.

7.  Države članice zagotovijo, da se objavi tudi končna sodba sodišča o razveljavitvi odločitve o naloženi kazni ali ▌ ukrepu.

8.  Države članice zagotovijo, da vsaka objava iz odstavkov 2 do 6 ostane na uradnih spletnih mestih pristojnih organov, določenih v skladu s členom 18(2), vsaj pet let od datuma objave. Osebni podatki, vsebovani v objavi, se hranijo le na uradnem spletnem mestu, in sicer toliko časa, kolikor je potrebno, in v skladu z veljavnimi predpisi o varstvu osebnih podatkov. To obdobje hrambe se določi ob upoštevanju zastaralnih rokov, določenih v zakonodaji zadevnih držav članic, v nobenem primeru pa ne traja več kot deset let.

9.  Pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), obvestijo EBA o vseh naloženih upravnih kaznih in drugih upravnih ukrepih in, kadar je to primerno, o morebitnih pritožbah v zvezi z njimi ter o izidu takih pritožb. Države članice zagotovijo, da pristojni organi prejmejo informacije in podrobnosti o končni sodbi v zvezi z vsemi naloženimi kazenskimi sankcijami ter da jih pristojni organi predložijo EBA.

10.  EBA vzdržuje osrednjo zbirko podatkov o upravnih kaznih in drugih upravnih ukrepih, o katerih je obveščen. Do te zbirke podatkov imajo dostop zgolj pristojni organi, posodablja pa se na podlagi informacij, ki jih posredujejo pristojni organi v skladu z odstavkom 9.

Člen 25

Obveznosti sodelovanja

1.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), tesno sodelujejo s pristojnimi organi, ki opravljajo splošni nadzor kreditnih institucij v skladu z zadevnim pravom Unije, ki se uporablja za navedene institucije, ter z organom za reševanje v primeru reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice.

2.  Države članice poleg tega zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), tesno medsebojno sodelujejo. To sodelovanje vključuje medsebojno zagotavljanje informacij, ki so relevantne za izvajanje nadzornih nalog drugih organov v skladu z nacionalnimi določbami, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo.

3.  Za namene drugega stavka odstavka 2 države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), izvajajo naslednje:

(a)  na zahtevo drugega ▌pristojnega organa sporočijo vse ustrezne informacije, določene v skladu s členom 18(2);

(b)  na lastno pobudo drugim pristojnim organom, določenim v skladu s členom 18(2), v drugih državah članicah sporočijo vse bistvene informacije.

4.  Države članice zagotovijo tudi, da pristojni organi iz odstavka 1 za namene te direktive sodelujejo z EBA ali, kjer je ustrezno, z ESMA.

5.  Za namene tega člena se informacije smatrajo kot bistvene, če bi lahko pomembno vplivale na oceno izdaje kritih obveznic v drugi državi članici.

Člen 26

Zahteve po razkritju

1.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), na svojih uradnih spletnih mestih objavijo naslednje informacije:

(a)  besedila nacionalnih zakonov, predpisov, upravnih pravil in splošnih smernic, sprejetih v zvezi z izdajanjem kritih obveznic;

(b)  seznam kreditnih institucij z dovoljenjem za izdajanje kritih obveznic;

(c)  seznam kritih obveznic, za katere se lahko uporablja znak „evropska krita obveznicain seznam kritih obveznic, za katere se lahko uporablja znak „(visokokakovostna) evropska krita obveznica“.

2.  Informacije, objavljene v skladu z odstavkom 1, zadostujejo za smiselno primerjavo pristopov, ki so jih sprejeli pristojni organi različnih držav članic. Te informacije se posodabljajo, da se upoštevajo morebitne spremembe.

3.  Za namene točk (b) in (c) odstavka 1 pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), EBA vsako leto sporočijo sezname kreditnih institucij in kritih obveznic.

NASLOV IV

OZNAČEVANJE

Člen 27

Označevanje

1.   Države članice zagotovijo, da se znak „evropska krita obveznica in njegov uradni prevod v vse uradne jezike Unije uporablja samo za krite obveznice, ki izpolnjujejo zahteve iz določb, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo.

2.  Prav tako zagotovijo, da se znak „(visokokakovostna) evropska krita obveznica“ in njegov prevod v vse uradne jezike Unije uporablja samo za krite obveznice, ki izpolnjujejo zahteve iz določb, s katerimi se ta direktiva in zahteve iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 prenašajo v nacionalno zakonodajo.

NASLOV VII

SPREMEMBE DRUGIH DIREKTIV

Člen 28

Sprememba Direktive 2009/65/ES

Člen 52(4) Direktive 2009/65/ES se spremeni:

(1)  prvi pododstavek se nadomesti z naslednjim:"

„Države članice lahko petodstotno mejo iz prvega pododstavka odstavka 1 dvignejo na največ 25 %, kadar so bile obveznice izdane pred [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan] in izpolnjujejo zahteve iz tega odstavka v različici, ki se je uporabljala na datum njihove izdaje, ali kadar obveznice sodijo v okvir opredelitve pojma krite obveznice v skladu s točko (1) člena 3 Direktive (EU) 20XX/XX Evropskega parlamenta in Sveta*.

____________________________

* [Urad za publikacije: vstavite sklic na Direktivo (EU) .../... Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU (UL C […], […], str. […])].“

"

(2)  tretji pododstavek se črta.

Člen 29

Sprememba Direktive 2014/59/EU

V členu 2(1) Direktive 2014/59/EU se točka 96 nadomesti z naslednjim:"

„(96) ,krita obveznica‘ pomeni instrument iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta* v različici, ki se je uporabljala na datum njegove izdaje, in izdan pred [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan] ali krito obveznico, kot je opredeljena v točki (1) člena 3 Direktive (EU) 20XX/XX Evropskega parlamenta in Sveta**;

__________________________________

* Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).

** [Urad za publikacije: vstavite sklic na Direktivo (EU) .../... Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU (UL C […], […], str. […])].“

"

NASLOV VI

KONČNE DOLOČBE

Člen 30

Prehodni ukrepi

1.   Države članice zagotovijo, da za krite obveznice, izdane pred ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan], ki izpolnjujejo zahteve iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES v različici, ki se je uporabljala na datum njihove izdaje, ne veljajo zahteve iz členov 5 do 12 ter 15, 16, 17 in 19 te direktive, ampak se lahko do njihove zapadlosti še vedno obravnavajo kot krite obveznice v skladu s to direktivo.

Države članice zagotovijo, da pristojni organi, imenovani v skladu s členom 18(2) te direktive, nadzorujejo, ali krite obveznice, izdane pred ...[Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive +1 dan], izpolnjujejo zahteve iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES v različici, ki se uporablja na dan njihove izdaje, in zahteve iz te direktive, ki se uporabljajo v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka.

2.  Države članice lahko dovolijo, da se prvi odstavek uporablja tudi za posebne izdaje kritih obveznic s kodami ISIN, odprtimi pred ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive] do 24 mesecev po ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive], če te izdaje izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(a)  datum zapadlosti krite obveznice je pred... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 5 let];

(b)  skupna velikost posebnih izdaj, opravljenih po... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan], ne presega dvokratnika skupne velikosti izdaj kritih obveznic z zapadlostjo ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan];

(c)  skupna velikost izdaje krite obveznice ob zapadlosti ne presega 6 000 000 000 EUR ali enakovrednega zneska v domači valuti;

(d)  sredstva za zavarovanje so v državi članici, ki je pri prenosu te direktive uporabila to možnost.

Člen 31

Pregled in poročanje

1.  Komisija do XX [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 2 leti] v tesnem sodelovanju z EBA predloži poročilo, če je ustrezno pa tudi zakonodajni predlog, Evropskemu parlamentu in Svetu o tem, ali in kako bi bilo mogoče uvesti sistem enakovrednosti za kreditne institucije iz tretjih držav, ki izdajajo krite obveznice, in za vlagatelje v te obveznice ob upoštevanju mednarodnega razvoja na področju kritih obveznic, zlasti razvoja zakonodajnih okvirov v tretjih državah.

2.  Komisija do XX [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 3 leta] v tesnem sodelovanju z EBA predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju te direktive v zvezi s stopnjo zaščite vlagateljev in razvoja na področju izdajanja kritih obveznic v Uniji ter priporočila za nadaljnje ukrepanje. Poročilo vključuje naslednje:

(a)  razvoj v zvezi s številom dovoljenj za izdajanje kritih obveznic;

(b)  razvoj v zvezi s številom kritih obveznic, izdanih v skladu z določbami, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo, in v skladu s členom 129 Uredbe (EU) št. 575/2013:

(c)  razvoj v zvezi s sredstvi, s katerimi se zavaruje izdaja kritih obveznic;

(d)  razvoj v zvezi z ravnjo presežnega zavarovanja;

(e)  čezmejne naložbe v krite obveznice, vključno z notranjimi naložbami iz tretjih držav in zunanjimi naložbami vanje;

(f)  razvoj v zvezi z izdajanjem kritih obveznic s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati.

(g)  razvoj v zvezi s tveganji in koristmi pri uporabi izpostavljenosti iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(h)  delovanje trgov kritih obveznic.

3.  Države članice za namene odstavka 2 do ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 2 leti] informacije iz točk (a) do (g) posredujejo Komisiji.

4.  Komisija do ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 2 leti], potem ko je naročila in prejela študijo z oceno tveganj in koristi kritih obveznic s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, in po posvetovanju z EBA, sprejme poročilo ter omenjeno študijo in poročilo, če je ustrezno pa tudi zakonodajni predlog, predloži Evropskemu parlamentu in Svetu.

5.  Komisija do ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive +2 leti] sprejme poročilo o možnosti uvedbe instrumenta dvojnega zavarovanja z imenom evropske zavarovane obveznice. Komisija to poročilo predloži Evropskemu parlamentu in Svetu, če je ustrezno pa tudi zakonodajni predlog.

Člen 32

Prenos

1.  Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do [vstaviti – začetek veljavnosti + 18 mesecev]. Komisiji nemudoma sporočijo besedila navedenih predpisov.

Navedene predpise uporabljajo najpozneje od ... [rok za prenos +12 mesecev].

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.  Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 33

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 34

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2015/61 v zvezi z zahtevo glede likvidnostnega kritja za kreditne institucije

Zahteva po namenskem likvidnostnem blažilniku za krite obveznice iz člena 16 predloga [direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU] lahko privede do prekrivanja z zahtevo, da morajo kreditne institucije ohranjati splošni likvidnostni blažilnik, ki je določena v Delegirani uredbi (EU) 2015/61.

Da bi se to prekrivanje odpravilo in hkrati zagotovilo, da se namenski likvidnostni blažilnik za krite obveznice uporablja tudi v obdobju, ki ga zajema količnik likvidnostnega kritja, je Komisija pripravljena spremeniti Delegirano uredbo (EU) 2015/61, da bi upoštevala posebni položaj kritih obveznic. Taka sprememba bi morala biti sprejeta pravočasno, da bi lahko začela veljati pred datumom začetka uporabe direktive o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru.

(1)* BESEDILO ŠE NI BILO PRAVNO-JEZIKOVNO FINALIZIRANO.
(2)UL C 367, 10.10.2018, str. 56.
(3)Stališče Evropskega parlamenta z dne 18. aprila 2019.
(4)Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).
(5)Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1).
(6)Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/61 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevo glede likvidnostnega kritja za kreditne institucije (UL L 11, 17.1.2015, str. 1).
(7)Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 12, 17.1.2015, str. 1).
(8)Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 173, 12.6.2014, str. 190).
(9)Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 20. decembra 2012 o financiranju kreditnih institucij (ESRB/2012/2) (2013/C 119/01).
(10)EBA Report on EU covered bond frameworks and capital treatment (Poročilo EBA o okvirih in kapitalski obravnavi kritih obveznic EU), (2014).
(11)EBA Report on covered bonds – Recommendations on harmonisation of covered bond frameworks in the EU, (Poročilo EBA o kritih obveznicah – priporočila o uskladitvi okvirov za krite obveznice v EU), (2016), EBA-Op-2016-23.
(12)Direktiva 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o spremembi Direktive 2001/34/ES (UL L 345, 31.12.2003, str. 64).
(13)UL C 369, 17.12.2011, str. 14.
(14)Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).
(15)[UL C, , str..]

Zadnja posodobitev: 24. april 2019Pravno obvestilo