Mednarodni odnosi na področju ribištva

Evropska unija (EU) ima ključno vlogo pri mednarodnem sodelovanju na področju ribištva. Zunanja razsežnost skupne ribiške politike določa okvir za dejavnosti plovil Unije zunaj njenih voda. Ta okvir podpira sodelovanje Unije pri večstranskih sporazumih o ribolovu na odprtem morju v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva in pri dvostranskih sporazumih o ribolovu s tretjimi državami za ribolov v njihovih vodah.

Pravna podlaga

Členi od 38 do 43 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Evropska unija ima izključno pristojnost za ohranjanje morskih virov, kar vključuje tudi obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih organov, katerih pogodbenica je EU, pa tudi za upravljanje dvostranskih sporazumov o ribolovu. Ukrepi, ki jih sprejmejo regionalne organizacije za upravljanje ribištva, se v pravo Unije prenesejo z rednim zakonodajnim postopkom. Mednarodne ribiške sporazume mora ratificirati Svet po odobritvi Parlamenta (člen 218(6)(a) PDEU).

Ozadje

Dvostranski in večstranski ribiški sporazumi so postali nujni, ko so številne države sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja vzpostavile izključne ekonomske cone. Leta 1982 je OZN sprejela Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), ki je začela veljati leta 1994. Konvencija se lahko šteje za ustavo oceanov, ki priznava pravice obmorskih držav do nadzora nad ribolovom v obmejnih vodah. Čeprav izključne ekonomske cone pokrivajo samo 35 % skupne površine morja, pa v njih živi 90 % svetovnih ribjih staležev. Konvencija o pomorskem mednarodnem pravu ne ureja samo izključnih ekonomskih con, temveč tudi odprto morje. Države spodbuja, naj z ustanavljanjem regionalnih organizacij za upravljanje ribištva sodelujejo pri ohranjanju in upravljanju živih morskih virov na odprtem morju. To pomeni, da so morale države z ribiškimi flotami za ribolov na odprtem morju skleniti mednarodne sporazume in/ali druge dogovore, da so pridobile dostop do ribolovnih virov v izključnih ekonomskih conah tretjih držav ali na odprtem morju, ki so ga pokrivale regionalne organizacije za upravljanje ribištva. Vendar je skupna ribiška politika šele leta 2013 vključila zunanjo razsežnost ribištva kot enega od stebrov ribiške politike EU, in sicer s sprejetjem Uredbe (EU) št. 1380/2013, osnovne uredbe o skupni ribiški politiki. Reforma skupne ribiške politike iz leta 2013 je pomenila preboj, s katerim so prevladala načela trajnostnega in odgovornega ribištva v primerjavi s prejšnjimi cilji ohranjanja prisotnosti ladjevja Unije v zunanjih vodah in zagotavljanja preskrbe trga.

Ribolov zunaj voda Unije je pomemben segment unijskega ribiškega sektorja in predstavlja več kot petino celotnega ulova Unije. Poleg tega ima Unija kot največji svetovni trg morske hrane ključno vlogo pri spodbujanju boljšega upravljanja ribištva in razvoju politik upravljanja ribištva v sodelovanju s partnerji po svetu.

Cilji

Zunanja razsežnost skupne ribiške politike vzpostavlja pravni okvir za dejavnosti evropskih ribiških plovil zunaj voda EU in se osredotoča na več ciljev, kot so določeni v členu 28 osnovne uredbe o skupni ribiški politiki. Evropska unija v skladu s temi cilji:

• dejavno prispeva k razvoju znanstvenega znanja in svetovanja ter ga podpira;
• izboljšuje skladnost pobud Unije s političnega vidika, pri čemer posebno pozornost namenja okolju, trgovini in razvoju, izboljšuje pa tudi doslednost ukrepov, sprejetih v okviru razvojnega sodelovanja ter znanstvenega, tehničnega in gospodarskega sodelovanja;
• prispeva k trajnostnim, gospodarsko donosnim ribolovnim dejavnostim in spodbuja zaposlovanje v Uniji;
• zagotavlja, da ribolovne dejavnosti Unije zunaj njenih voda temeljijo na enakih načelih in standardih, kot so tisti v veljavnem pravu Unije na področju skupne ribiške politike, obenem pa spodbuja konkurenčne pogoje, ki so enaki za vse gospodarske subjekte Unije in za gospodarske subjekte iz tretjih držav;
• v vseh mednarodnih sferah spodbuja in podpira potrebne ukrepe za izkoreninjenje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova;
• spodbuja tudi vzpostavitev in okrepitev odborov o skladnosti regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, redne neodvisne preglede uspešnosti in ustrezne ukrepe za izboljšanje, tudi odvračilne in učinkovite kazni, ki se uporabljajo na pregleden in nediskriminatoren način.

Dosežki

A. Dvostranski ribiški sporazumi

1. Sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu

Sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu so sporazumi, ki jih je Unija sklenila s številnimi tretjimi državami, da bi pridobila dostop do ribolovnih virov v izključnih ekonomskih conah teh držav. Sporazumi bi morali koristiti EU in zadevni tretji državi. Zato Unija v zameno za ribolovne pravice svojim partnerjem zagotavlja finančne prispevke v okviru sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju, vključno s plačili za pravice do dostopa in sektorsko podporo. Finančno nadomestilo na podlagi teh sporazumov naj bi prispevalo k razvoju kakovostnega okvira upravljanja v teh tretjih državah. Cilj je zlasti zagotoviti učinkovito zbiranje podatkov ter nadzor ribištva. Sektorska podpora EU je namenjena tudi razvoju in podpiranju znanstvenih in raziskovalnih ustanov držav partneric, ki prispevajo k pobudam za krepitev zmogljivosti za spremljanje in nadzor, pa tudi k razvoju bolj trajnostne ribiške politike v zadevnih državah.

Sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu določajo pravni okvir za dostop plovil EU do ribolovnih virov, povezani protokoli o izvajanju pa razpoložljive ribolovne možnosti in finančni prispevek Unije. Vsi protokoli zdaj vključujejo klavzulo o spoštovanju demokratičnih načel in človekovih pravic. Obstajata dve vrsti sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju, in sicer sporazumi o ribolovu tunov, ki omogočajo ribolov izrazito selivskih ribjih staležev, kot so tuni in sorodne vrste, ter mešani sporazumi, ki omogočajo dostop do raznovrstnih ribjih staležev. Trenutno je veljavnih 13 sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju: deset sporazumov o ribolovu tunov z Zelenortskimi otoki, Slonokoščeno obalo, Gabonom, Cookovimi otoki, Mavricijem, Madagaskarjem, Svetim Tomažem in Princem, Senegalom, Sejšeli in Gambijo ter trije mešani sporazumi z Grenlandijo, Gvinejo Bissau in Mavretanijo. Za sedem sporazumov o partnerstvu ni veljavnega protokola, zato se imenujejo tudi „mirujoči sporazumi“. To so sporazumi o ribolovu tunov z Ekvatorialno Gvinejo, otočjem Kiribati, Liberijo, Mikronezijo, Marokom, Mozambikom in Salomonovimi otoki, zato plovilom EU ni dovoljen ribolov v vodah teh držav.

Proračunska sredstva, dodeljena ribiškim sporazumom, so se povečala s 5 milijonov EUR leta 1981 na skoraj 300 milijonov leta 1997 (skoraj 30 % sredstev, dodeljenih ribiškemu sektorju). Leta 2020 je Unija za sporazume o partnerstvu o trajnostnem ribištvu namenila 142,6 milijona EUR, kar je 12 % proračuna skupne ribiške politike. Z vidika finančnih nadomestil in pravic dostopa je trenutno najpomembnejši sporazum z Mavretanijo, ki mu Unija letno dodeli 60,80 milijona EUR.

2. Sporazumi s severnimi državami

Sporazumi s severnimi državami zajemajo skupne staleže v Severnem morju in v severovzhodnem Atlantiku ter vključujejo izmenjavo ribolovnih možnosti med Evropsko unijo in sosednjimi državami (Združenim kraljestvom, Norveško, Ferskimi otoki in Islandijo).

Združeno kraljestvo in EU sta sklenila sporazum o trgovini in sodelovanju, ki se uporablja od 1. januarja 2021. Sodelovanje v okviru tega sporazuma vključuje tudi ribištvo (razdelek pet: ribištvo). Obe pogodbenici uveljavljata pravice obalne države za raziskovanje, izkoriščanje, ohranjanje in upravljanje živih morskih virov v njunih vodah. Pogodbenici sta se dogovorili, da bosta v okviru sporazuma o trgovini in sodelovanju v prehodnem obdobju do 30. junija 2026 plovilom druge pogodbenice zagotovili popoln dostop do svojih voda za ribolov določenega celotnega dovoljenega ulova in staležev zunaj kvote v njuni izključni ekonomski coni (12–200 navtičnih milj).

Unija je z Norveško sklenila tri sporazume o ribolovu: dvostranski sporazum, ki zajema Severno morje in Atlantik, tristranski sporazum, ki zajema Dansko, Švedsko in Norveško za ožini Skagerrak in Kattegat, ter sosedski sporazum, ki švedskim plovilom omogoča dostop do norveških voda v Severnem morju. Sporazum z Islandijo je „mirujoči sporazum“, saj od leta 2008 ni bil sklenjen noben dvostranski sporazum o ribolovu.

Poleg tega se več posebnih staležev (skuša, atlantsko-skandinavski sled in sinji mol) upravlja s sporazumi med obalnimi državami.

B. Regionalne organizacije za upravljanje ribištva

Regionalne organizacije za upravljanje ribištva so mednarodne organizacije, ki jih sestavljajo države z ribolovnimi interesi na odprtem morju. Unija je dejavna udeleženka v številnih regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva, kjer se zavzema za ohranitvene in upravljalne ukrepe ter zagotavlja finančno podporo za raziskave in druge podporne ukrepe. Cilj teh sporazumov je okrepiti regionalno sodelovanje, da se zagotovi ohranitev in trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov na odprtem morju in čezconskih staležev. Pomembni so tudi za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova (3.3.3.). Poznamo različne vrste regionalnih organizacij za upravljanje ribištva. Nekatere so nastale pod okriljem Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), druge pa neodvisno. Nekatere upravljajo biološke vire v določeni coni, medtem ko druge skrbijo za določen stalež ali skupino staležev. Regionalne organizacije za upravljanje ribištva so dejavne tudi pri sprejemanju ukrepov za nadzor in spremljanje ribolovnih dejavnosti, kot je sprejem sistemov skupnih inšpekcij v Komisiji za ribištvo severovzhodnega Atlantika, Organizaciji za ribištvo severozahodnega Atlantika in Komisiji za ohranjanje morskih živih virov na Antarktiki.

Unija ima trenutno dejavno vlogo v petih regionalnih organizacijah za upravljanje ribolova tuna in 13 regionalnih organizacijah za upravljanje ribolova drugih rib. Sodeluje tudi v dveh regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva, ki sta le posvetovalna organa: Komisiji za ribištvo v zahodnem srednjem Atlantiku in Odboru za ribištvo za vzhodni srednji Atlantik.

C. Mednarodno upravljanje ribištva

Mednarodne konvencije se uporabljajo za ustvarjanje pravnega reda na morju in oceanih ter spodbujanje njihove rabe v miroljubne namene, enakopravne in učinkovite rabe njihovih virov, za ohranjanje živih virov ter varstvo in ohranjanje morskega okolja.

EU in države članice so podpisnice Konvencije OZN o pomorskem mednarodnem pravu in sodelujejo tudi pri razvijanju drugih instrumentov za nadaljnji razvoj trajnostnega ribištva. Pomemben korak v smeri skupnega mednarodnega upravljanja na področju ribištva je bil Sporazum OZN o ribjih staležih. Leta 1995 je bil kot sporazum o izvajanju ustanovljen na podlagi konvencije UNCLOS, veljati pa je začel leta 2001. Cilj Sporazuma OZN o ribjih staležih je zagotoviti dolgoročno ohranjanje in trajnostno uporabo čezconskih in izrazito selivskih ribjih staležev. Nov izvedbeni sporazum v okviru konvencije UNCLOS, ki obravnava biotsko raznovrstnost zunaj nacionalne jurisdikcije, je bil sklenjen 4. marca 2023 v obliki prelomnega sporazuma o odprtem morju. Njegov cilj je zaščita oceanov, boj proti degradaciji okolja in podnebnim spremembam ter preprečevanje izgube biotske raznovrstnosti. Novi sporazum bo omogočal vzpostavitev obsežnih zaščitenih morskih območij na odprtem morju in uvedel obvezno oceno vpliva gospodarskih dejavnosti na biotsko raznovrstnost na odprtem morju.

Evropska unija sodeluje tudi pri FAO. Pod okriljem FAO sta bila sprejeta Sporazum o skladnosti z ukrepi za ohranjanje in upravljanje iz leta 1993 in kodeks odgovornega ribištva iz leta 1995. Organizacija v zadnjih letih pripravlja mednarodne akcijske načrte za odpravo pomembnih pomanjkljivosti pri mednarodnem ohranjanju oceanov, zlasti v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu, akcijskem načrtu za boj proti naključnemu ulovu morskih ptic pri ribolovu s parangalom ter pri ohranjanju in upravljanju morskih psov.

Vloga Evropskega parlamenta

Evropska unija mora kot pogodbenica regionalnih organizacij za upravljanje ribištva zavezujoče ukrepe za ohranjanje in upravljanje, ki jih te organizacije sprejmejo, prenesti v pravo EU tako, da se začnejo uporabljati za ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo države članice. Ti ukrepi se prenašajo z rednim zakonodajnim postopkom.

Za sprejetje mednarodnih ribolovnih sporazumov je potrebna odobritev Evropskega parlamenta. Poleg tega je treba Parlament takoj in v celoti obvestiti o vseh odločitvah glede začasne uporabe ali odložitve izvajanja sporazumov. Parlament je večkrat poudaril pomen mednarodnih ribiških sporazumov za oskrbo EU z ribami, za regije EU, ki so najbolj odvisne od ribolova, in za zaposlovanje v sektorju. Poleg tega je obravnaval vprašanje skladnosti sporazumov z drugimi zunanjimi politikami EU (okoljska politika in razvojno sodelovanje). Podprl je umik ladij, ki plujejo pod zastavo ugodnosti, in obsodil naraščajoč pojav zasebnih sporazumov zunaj nadzora organov EU.

Parlament je 12. aprila 2016 sprejel resolucijo o skupnih pravilih za izvajanje zunanje razsežnosti skupne ribiške politike, vključno s sporazumi o ribištvu. V njej je poudaril, da je treba zagotoviti usklajenost med ribištvom, okoljsko in trgovinsko politiko ter razvojnim sodelovanjem ter da bi morali sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu zagotoviti popolno sledljivost proizvodov morskega ribištva.

16. marca 2017 je sprejel resolucijo o celostni politiki Evropske unije za Arktiko, s katero je podprl razvoj mreže zaščitenih arktičnih območij in varstvo mednarodnih voda okrog severnega tečaja onkraj ekonomskih con obalnih držav.

12. februarja 2019 je sprejel resolucijo, s katero je odobril sklep Sveta o sklenitvi Sporazuma o preprečevanju nereguliranega ribolova na odprtem morju v osrednjem Arktičnem oceanu v imenu EU.

5. aprila 2022 je sprejel resolucijo o prihodnosti ribištva v Rokavskem prelivu, Severnem morju, Irskem morju in Atlantskem oceanu glede na izstop Združenega kraljestva iz EU. V njej je sicer upoštevan vpliv izstopa Združenega kraljestva iz EU na ribiški sektor, obenem pa je poudarjeno tudi, da mora biti odnos med EU in Združenim kraljestvom temelj za upravljanje ribištva v Severovzhodnem Atlantiku ter za trajnostno upravljanje skupnih staležev s tretjimi državami.

 

Irina Popescu

10-2023