Trgovinski režimi, ki se uporabljajo za države v razvoju

V razvojni politiki EU je poudarjen pomen trgovine, osredotočena pa je na države, ki najbolj potrebujejo pomoč. Splošna shema preferencialov za določeno blago iz držav v razvoju zagotavlja prednostni dostop do trga EU. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu zagotavljajo preferenčno trgovinsko obravnavo za afriške, karibske in pacifiške države, medtem ko se shema „vse razen orožja“ uporablja za najmanj razvite države. Te sheme so v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije.

Pravna podlaga

Pravna podlaga za skupno trgovinsko politiko je člen 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Člen 188(2) PDEU določa, da se za izvajanje skupne trgovinske politike uporablja redni zakonodajni postopek, ki zahteva potrditev Parlamenta.

Skladno s členom 218 PDEU je odobritev Parlamenta potrebna za sklenitev mednarodnih trgovinskih sporazumov, kot so sporazumi o gospodarskem partnerstvu. Pristojnosti Parlamenta so se povečale ne le na podlagi Lizbonske pogodbe, ki je razširila področje uporabe rednega zakonodajnega postopka, ampak tudi skozi prakso v sedanjem parlamentarnem obdobju. Njegova zavezanost večji preglednosti trgovinskih pogajanj je privedla do tega, da je predsednik Komisije Juncker septembra 2017 v govoru o stanju Unije napovedal, da pogajalski mandati ne bodo več zaupni.

Trgovina in razvoj EU

Komisija je v sporočilu iz leta 2012 z naslovom „Trgovina, rast in razvoj: Prilagoditev trgovinskih in naložbenih politik državam, ki najbolj potrebujejo pomoč“[1] občutno spremenila paradigmo EU glede trgovine in razvoja. Čeprav je trgovino znova postavila v središče razvojnih strategij, pa je poudarila, da je treba bolj upoštevati razlike med državami v razvoju, da bi se osredotočili na tiste, ki najbolj potrebujejo pomoč. Zavzela se je za večje sinergije med trgovinskimi in razvojnimi politikami, kot sta načelo EU o usklajenosti politik za razvoj in sporočilo o agendi za spremembe iz leta 2011[2], ter ponovno opozorila na pomen spoštovanja temeljnih vrednot EU, kot so človekove pravice.

EU na večstranski ravni podpira razvojno agendo Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je bila sprejeta v Dohi leta 2001. Oktobra 2015 je ratificirala sporazum o olajševanju trgovine, ki je bil sklenjen na deveti ministrski konferenci STO na Baliju in je še posebej pomemben za države v razvoju in neobalne države. Na 10. ministrski konferenci STO je EU skupaj z nekaterimi članicami STO zelo odločno spodbujala obravnavo drugih vprašanj, ki so v interesu držav v razvoju. Vendar 11. ministrska konferenca STO decembra 2017 v Buenos Airesu ni prinesla rezultatov, kar je oteževalo nadaljnje dosežke za države v razvoju.

Pobuda pomoči za trgovino, sprožena na ministrski konferenci STO decembra 2005, dopolnjuje razvojno agendo iz Dohe in zagotavlja pomoč za povečanje trgovinskih zmogljivosti, z namenom večje rasti in boja proti revščini. EU je leta 2007 sprejela namensko strategijo o pomoči za trgovino, ki je bila posodobljena, da bi bila v skladu z Agendo OZN za trajnostni razvoj do leta 2030, Evropskim soglasjem o razvoju in globalno strategijo EU. Komisija je julija 2017 objavila poročilo, kateremu je sledilo novo sporočilo novembra 2017. Svet je 11. decembra 2017 sprejel sklepe o tej zadevi, Parlament pa je organiziral predstavitev avgusta 2017.

Splošna shema preferencialov

Namen splošne sheme preferencialov (GSP) je državam in ozemljem v razvoju olajšati dostop do trga EU z znižanjem tarif za njihove proizvode. Prvotno je EU dodeljevala enostranske tarifne preferenciale, da bi ustvarila dodatne izvozne prihodke za države v razvoju, ki bi jih te lahko ponovno vložile v lastni trajnostni razvoj. V okviru reforme[3] leta 2012 je bila shema GSP usmerjena bolj na tiste države, ki najbolj potrebujejo pomoč, tj. najmanj razvite države – pri tem pa so bili ohranjeni trije sestavni deli sheme. Prvi je standardni GSP, avtonomen trgovinski režim, s katerim EU za nekatere tuje proizvode ponuja enostranski prednostni dostop do svojega trga v obliki znižane ali ničte carinske stopnje. Drugi element (GSP+) je poseben spodbujevalni režim, ki ponuja tarifna znižanja ranljivim državam, ki so ratificirale in izvajajo mednarodne konvencije na področju človekovih pravic in pravic delavcev, okolja in dobrega upravljanja. Tretji element je pobuda „vse razen orožja“, ki zagotavlja dostop na trg EU brez uvoznih dajatev in kvot za vse proizvode iz 48 najmanj razvitih držav, razen orožja in streliva.

Merila upravičenosti za „standardno“ GSP, ki ponuja znižanje dajatev za približno 66 % vseh tarifnih postavk, so bila zaostrena, da bi vključili le najbolj ranljive države z nizkimi in srednje nizkimi prihodki. Zato se je število upravičenih držav v obdobju 2016–2017 občutno zmanjšalo s 176 na 23, leta 2019 pa na 16, saj so bile postopoma iz sheme izključene države, ki jih je Svetovna banka uvrstila med države z visokim ali višjim srednjim dohodkom.

GSP+, posebni režim za trajnostni razvoj in dobro upravljanje, še vedno nudi ničto carinsko stopnjo za skoraj 66 % vseh tarifnih postavk, določenih v standardni GSP za ranljive države v razvoju. Kljub temu je bil pogoj za sodelovanje, da te države ratificirajo in izvajajo 27 mednarodnih konvencij o trajnostnem razvoju, vključno s konvencijami o temeljnih človekovih pravicah in pravicah delavcev ter nekaterimi konvencijami o varstvu okolja, pa tudi konvencijami o boju proti proizvodnji prepovedanih drog in prekupčevanju z njimi. Neizpolnjevanje teh zahtev vodi k začasni odpravi tarifne koncesije. Na seznamu upravičenk je osem držav. Ti dve GSP bosta veljavni do decembra 2023.

Pobuda „vse razen orožja“ zagotavlja tržni dostop brez uvoznih dajatev in kvot za neomejeno obdobje za vse proizvode, razen orožja in streliva, iz 48 najmanj razvitih držav. Med temi državami je 34 afriških, osem azijskih, pet pacifiških in ena karibska država (Haiti). Vse države, ki so podpisale in ratificirale sporazume o prosti trgovini z EU, bodo s tem samodejno prenehale uživati preferencialno obravnavo, ne glede na stopnjo razvoja.

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu so leta 2000 v okviru Sporazuma iz Cotonouja postali glavni instrument za spodbujanje trgovine med EU ter afriškimi, karibskimi in pacifiškimi regijami. So temelji trgovinskih odnosov med EU in AKP, eden od treh stebrov Sporazuma iz Cotonouja, in so načrtovani, da bi bili v skladu s pravili STO. Postopoma nadomeščajo enostransko preferencialno trgovinsko ureditev EU.

Pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu so se začela leta 2002, zaključena pa naj bi bila do leta 2008. Ker pa je pogajalski proces trajal veliko dlje, kot je bilo pričakovano, je EU sprejela uredbo o dostopu do trga, da bi zagotovila začasno ureditev do leta 2014, ki je bila nato podaljšana za dve leti do sklenitve, podpisa in ratifikacije sporazumov o gospodarskem partnerstvu. V procesu ni bila dosežena želena regionalna razsežnost, saj sta do dneva poteka uredbe o dostopu do trga (1. oktober 2016) samo dve celotni regiji že podpisali sporazum o gospodarskem partnerstvu – ki pa še ni ratificiran –, in je do takrat začel veljati le en regionalni sporazum o gospodarskem partnerstvu. Uredba o dostopu na trg je bila 28. julija 2016 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/1076 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016[4]. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu bi morali ostati veljavni in bodo tudi v prihodnje imeli osrednjo vlogo, čeprav se bo Sporazum iz Cotonouja februarja 2020 iztekel.

Sedanje stanje[5]

Sporazum o gospodarskem partnerstvu s Karibskim forumom (Cariforum) je bil kot prvi regionalni sporazum podpisan oktobra 2008, Parlament pa ga je odobril 25. marca 2009. Sporazum je trenutno v začasni veljavi in skupne institucije iz tega sporazuma se od leta 2010 redno srečujejo. Prvič je bil pregledan leta 2015, zadnje skupno srečanje institucij je potekalo decembra 2018 v mestu Castries, Sveta Lucija, naslednji skupni svet ministrov pa bo potekal v regiji Cariforum v prvi polovici leta 2020. Obe strani vzpostavljata skupni sistem spremljanja za merjenje izvajanja in vpliva sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Potekajo pogajanja o sporazumu, da bi se zaščitile posebne geografske označbe, prav tako pa tudi naknadna ocenjevalna študija o prvih 10 letih izvajanja. Skupni delovni dokument o pregledu EU-Cariforum bo objavljen leta 2020.

Zahodna Afrika: pogajanja o regionalnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med EU in 16 zahodnoafriškimi državami so se zaključila februarja 2014, besedilo pa je bilo parafirano 30. junija 2014. Nato so ga 10. julija 2014 podprli voditelji držav Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS). Vse države članice EU in 15 zahodnoafriških držav, z izjemo Nigerije, so podpisale sporazum o gospodarskem partnerstvu. Mavretanija in ECOWAS sta 9. avgusta 2017 podpisala pridružitveni sporazum, da bi opredelila sodelovanje te države v trgovinski politiki ECOWAS, tudi v sporazumu o gospodarskem partnerstvu. Medtem sta Slonokoščena obala in Gana 26. novembra 2008 oziroma 28. julija 2016 podpisali dvostranska „začasna“ sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Parlament je sklenitev odobril 1. decembra 2016 in oba vmesna sporazuma se začasno uporabljata. Zadnji srečanji začasnega skupnega odbora sporazumov o gospodarskem partnerstvu s Slonokoščeno obalo in Gano sta bili marca 2018 v Abidžanu in konec novembra 2019 v Bruslju. Gana in EU sta potrdili celotno ponudbo za dostop do trga in časovni razpored, ki ga je predlagala Gana. Gana bo svoj trg za proizvode EU začela liberalizirati do prvega četrtletja leta 2020, proces pa naj bi bil zaključen do leta 2029. Pogodbenici sta se dogovorili tudi o končni različici protokola o pravilih o poreklu. Naslednje srečanje bo predvidoma potekalo v drugem četrtletju leta 2020.

Srednja Afrika: Kamerun je edina država v srednji Afriki, ki je podpisala sporazum o gospodarskem partnerstvu z EU, in sicer 15. januarja 2009. Parlament je sporazum odobril junija 2013, julija 2014 ga je kamerunski parlament ratificiral, začasno pa se je začel uporabljati 4. avgusta 2014. Četrto srečanje odbora sporazuma o gospodarskem partnerstvu je potekalo februarja 2019 v Yaoundéju (Kamerun), naslednje pa je predvideno konec leta 2019 oziroma na začetku leta 2020 v Bruslju. Medtem sta regija in EU še naprej v stikih glede pristopa preostalih srednjeafriških držav, vendar regionalni sporazum o gospodarskem partnerstvu še ni bil podpisan.

Vzhodna in južna Afrika: leta 2009 so štiri države v regiji (Mauritius, Sejšeli, Zimbabve in Madagaskar) podpisale sporazum o gospodarskem partnerstvu, ki se začasno uporablja od 14. maja 2012. Parlament je sporazum odobril 17. januarja 2013. Ta sporazum je odprt za druge države in Komori so ga podpisali julija 2017. Začasni odbor sporazuma o gospodarskem partnerstvu med to regijo in EU se je sestal sedemkrat, nazadnje januarja 2019 v Bruslju. Pogodbenici sta se strinjali, da se področje uporabe sporazuma o gospodarskem partnerstvu razširi in se tako vključijo vsa vprašanja, povezana s trgovino, kot je povezava med trgovino in trajnostnim razvojem, poleg posvetovalnih organov za civilno družbo in parlamente. Na naslednjem srečanju, ki bo januarja 2020 na Sejšelih, nameravajo sprejeti uradno odločitev o nadgrajenem sporazumu o gospodarskem partnerstvu, ki bo celovit, sodoben in kakovosten.

Vzhodnoafriška skupnost (EAC): pogajanja o regionalnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu so se uspešno zaključila 16. oktobra 2014. 1. septembra 2016 sta sporazum o gospodarskem partnerstvu podpisali Kenija in Ruanda ter EU in njene države članice. Postopek ratifikacije v Keniji in Ruandi še poteka. Uganda in Burundi se aktivno odločata o podpisu sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Poslanci tanzanijskega parlamenta so 11. novembra 2016 žal glasovali proti ratifikaciji sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Februarja 2019 se je Vzhodnoafriška skupnost strinjala, da bo nadaljevala razprave z EU o vprašanjih, ki zadevajo nekatere države članice te skupnosti.

Južnoafriška razvojna skupnost (SADC): julija 2014 so bila po desetih letih uspešno sklenjena pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu. EU in omenjena skupina, ki jo sestavlja šest od 15 članic Južnoafriške razvojne skupnosti (Bocvana, Lesoto, Mozambik, Namibija, Svazi in Južnoafriška republika), sta sporazum podpisali junija 2016, začasno je začel veljati oktobra 2016, Parlament pa ga je odobril septembra 2016. Mozambik je sporazum ratificiral aprila 2017, začasno pa se uporablja od 4. februarja 2018. Angola ima status opazovalke in bi se lahko pridružila sporazumu v prihodnosti. Skupni odbor za trgovino in razvoj se je prvič sestal februarja 2017 ter nato drugič oktobra 2017. Tretje srečanje odbora je potekalo februarja 2018. Po začasnem začetku veljavnosti sporazuma so podpisnice obravnavale vprašanja v zvezi z izvajanjem, vključno s spremljanjem in vključitvijo civilne družbe ter institucionalnim okvirom. Prva seja skupnega sveta je potekala februarja 2019 v Cape Townu v Južni Afriki, na njej pa sta bila sprejeta institucionalni okvir sporazuma o gospodarskem partnerstvu in okvir za reševanje sporov, ki izhajajo iz tega sporazuma. Naslednja seja skupnega odbora za trgovino in razvoj je načrtovana konec leta 2019.

Pacifik: sporazum o gospodarskem partnerstvu sta julija 2009 podpisali EU in Papua Nova Gvineja, decembra 2009 pa Fidži. Parlament ga je odobril januarja 2011. Parlament Papue Nove Gvineje je ta sporazum ratificiral maja 2011, Fidži pa je julija 2014 sklenil, da ga začne začasno uporabljati. Julija 2018 je Tonga izrazila namero o pristopu k sporazumu o gospodarskem partnerstvu. Trenutno potekajo pogajanja s Salomonovimi otoki, Samoa pa je pred kratkim zaključila postopek pristopa k sporazumu, ki začasno velja od decembra 2018. Začasni odbor za trgovino v okviru sporazuma med EU in pacifiškimi državami je imel šest sestankov: aprila 2011 in februarja 2012 v Port Moresbyju ter julija 2013, junija 2015, oktobra 2017 in nazadnje oktobra 2018 v Bruslju. Naslednja seja je načrtovana za leto 2020.

 

[2]„Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“ (COM(2011)0637).
[3]Uredba (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008, UL L 303, 31.10.2012, str. 1.
[4]Uredba (EU) 2016/1076 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o uporabi režimov za izdelke s poreklom iz nekaterih držav iz skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), določenih v sporazumih, ki vzpostavljajo ali vodijo k vzpostavitvi sporazumov o gospodarskem partnerstvu, UL L 185, 8.7.2016, str. 1.
[5]http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2009/september/tradoc_144912.pdf

Gonzalo Urbina Treviño