Evropska sosedska politika zajema Alžirijo, Egipt, Izrael, Jordanijo, Libanon, Libijo, Maroko, Palestino, Sirijo in Tunizijo. Tvorijo jo dvostranske politike EU in desetih posameznih partnerskih držav, z regionalnim sodelovanjem pa jo dopolnjuje Unija za Sredozemlje. Unija je v odziv na vstaje v južni soseščini v okviru evropske sosedske politike leta 2011 okrepila podporo demokratični preobrazbi. Leta 2015 je to politiko ponovno pregledala.

Pravna podlaga

  • Člen 8 Pogodbe o Evropski uniji,
  • naslov V Pogodbe o Evropski uniji: zunanje delovanje EU,
  • člena 206 in 207 (trgovina) ter členi od 216 do 219 (mednarodni sporazumi) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Instrumenti

Pravna podlaga za dvostranske odnose EU z Alžirijo, Egiptom, Izraelom, Jordanijo, Libanonom, Marokom, Palestinsko oblastjo in Tunizijo so pridružitveni sporazumi. Pridružitveni sporazum s Sirijo je bil sicer parafiran, preden je sirska vlada leta 2011 nasilno zatrla javne proteste, a ni bil nikoli podpisan. Pogajanja o okvirnem sporazumu med EU in Libijo so bila februarja 2011 začasno ustavljena in še niso bila obnovljena.

V okviru evropske sosedske politike so EU in njene južne partnerice (razen Libije in Sirije) sprejele dvostranske akcijske načrte, prednostne naloge partnerstva ali pridružitvene načrte, ki določajo časovni razpored političnih in gospodarskih reform s kratko- in srednjeročnimi prednostnimi nalogami za obdobje od treh do petih let. Akcijski načrti evropske sosedske politike odražajo potrebe, interese in zmogljivosti EU in posameznih partneric ter so namenjeni zlasti razvijanju demokratične, socialno pravične in vključujoče družbe, spodbujanju gospodarskega povezovanja in izobraževanja, razvoju malih in srednjih podjetij ter kmetijstva in izboljšanju čezmejnega gibanja ljudi.

Ta čas se načrti in agende večinoma financirajo iz Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, ki bo vključen v prihodnji instrument za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje. Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj podporo dopolnjujeta s posojili. EU želi z južnimi partnericami okrepiti tudi dostop do trga ter sodelovanje pri vprašanjih migracij in mobilnosti. Pogajanja o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini že potekajo z Marokom in Tunizijo. Sklenjena so bila partnerstva za mobilnost z Marokom, Tunizijo in Jordanijo, potekajo pa tudi pogajanja z Libanonom. V teh okvirih se izvaja več projektov, zlasti v okviru instrumenta partnerstva za mobilnost, uvedenega leta 2016. Poleg tega se regionalne in dvostranske pobude za migracije in mobilnost v Alžiriji, Egiptu, Libiji, Maroku in Tuniziji financirajo v okviru nujnega skrbniškega sklada EU za Afriko, natančneje iz njegovega oddelka za Severno Afriko. Regionalni skrbniški sklad EU za odziv na krizo v Siriji (sklad Madad) zagotavlja podporo sirskim beguncem, notranje razseljenim osebam in lokalnim skupnostim v Libanonu, Jordaniji in Egiptu.

Unija za Sredozemlje, ki je bila ustanovljena leta 2008, da bi oživili evro-sredozemsko partnerstvo, zagotavlja regionalni okvir za sodelovanje med državami članicami EU in 15 sredozemskimi državami, med katerimi je tudi 10 južnih partneric.

Aktualno stanje

A. Alžirija

Alžirija je kot pomembna regionalna akterka in proizvajalka energije tudi ključna partnerica EU v južnem sosedstvu. Pridružitveni sporazum je začel veljati leta 2005. EU in Alžirija sta na seji Pridružitvenega sveta marca 2017 sprejeli skupne prednostne naloge partnerstva. Z njimi je bil vzpostavljen nov okvir za politično ukrepanje in okrepljeno sodelovanje, posebna pozornost pa je namenjena: (i) upravljanju in temeljnim pravicam, (ii) družbeno-gospodarskemu razvoju in trgovini, (iii) energiji, okolju in podnebnim spremembam, (iv) strateškemu in varnostnemu dialogu ter v) človeškemu vidiku, migracijam in mobilnosti.

B. Egipt

Odnose med Evropsko unijo in Egiptom ureja pridružitveni sporazum, ki je začel veljati leta 2004. V okviru revidirane evropske sosedske politike je bil julija 2017 na seji Pridružitvenega sveta EU–Egipt sprejet sklop prednostnih nalog partnerstva za obdobje 2017–2020. Cilj teh prednostnih nalog partnerstva je obravnavati skupne izzive EU in Egipta, spodbujati skupne interese ter zagotoviti dolgoročno stabilnost na obeh straneh Sredozemskega morja s poudarkom na: (i) posodabljanju gospodarstva, energetski trajnosti in okolju, (ii) družbenem razvoju in socialni zaščiti ter (iii) upravljanju, povečevanju stabilnosti in krepitvi sodobne demokratične države.

C. Izrael

Odnosi med EU in Izraelom so obsežni, temeljijo pa na trdnih gospodarskih in trgovinskih odnosih ter tehničnem sodelovanju. Na podlagi pridružitvenega sporazuma iz leta 2000 so se odnosi v naslednjih letih dinamično razvijali in se močno razširili na številne sektorje. Akcijski načrt EU-Izrael, sprejet leta 2005, temelji na skupnih vrednotah demokracije, spoštovanja človekovih pravic, načela pravne države in osnovnih svoboščin ter spodbuja vključevanje Izraela v evropske politike in programe. Unija je leta 2009 sklenila, da se bo tem odnosom priznal „napredni status“ šele, ko bo dosežen napredek v bližnjevzhodnem mirovnem procesu. Sodelovanje se vseeno nadaljuje na podlagi akcijskega načrta evropske sosedske politike iz leta 2005, ki je bil podaljšan do leta 2020.

D. Jordanija

EU to državo šteje za pomembno partnerico, ki prispeva k stabilnosti Bližnjega vzhoda, pravna podlaga za dvostranske odnose med njima pa je pridružitveni sporazum, ki je v veljavi od maja 2002. Jordanija je bila prva sredozemska partnerska država, ki je leta 2010 končala tehnična pogajanja z EU za napredni status. Akcijski načrt evropske sosedske politike je bil sprejet leta 2012, prednostne naloge partnerstva med EU in Jordanijo in dogovor med EU in Jordanijo pa decembra 2016. Prednostne naloge partnerstva so: (i) makroekonomska stabilnost ter trajnostna in na znanju temelječa rast; (ii) krepitev demokratičnega upravljanja, pravne države in človekovih pravic ter (iii) regionalna stabilnost in varnost, vključno z bojem proti terorizmu. Cilj dogovora je izboljšati življenjske razmere beguncev ter njihovih gostiteljskih skupnosti. EU in Jordanija sta oktobra 2014 vzpostavili partnerstvo za mobilnost, s čimer želita urejati mobilnost in migracije. Državi sta bila odobrena dva svežnja makrofinančne pomoči: leta 2013 v vrednosti 180 milijonov EUR, decembra 2016 pa 200 milijonov EUR. Poleg tega prejema sredstva iz sklada Madad, ki je regionalni skrbniški sklad Evropske unije za odziv na krizo v Siriji.

E. Libanon

Odnosi med EU in Libanonom temeljijo na pridružitvenem sporazumu, ki velja od leta 2006, na prednostnih nalogah partnerstva EU–Libanon iz leta 2016 in ter dogovoru med EU in Libanonom o reševanju posledic sirske krize na Libanon. Prednostne naloge partnerstva so (i) spodbujanje rasti in ustvarjanje delovnih mest; (ii) spodbujanje lokalnega upravljanja in socialno-ekonomskega razvoja; (iii) spodbujanje pravne države, krepitev varnosti in boj proti terorizmu. Sodelovanje med EU in Libanonom vključuje posebno podporo za razvoj zmogljivosti in krepitev institucij ter ukrepe za civilno družbo. Pridružitveni svet EU–Libanon je na seji julija 2017 sklenil nadaljevati razprave za podpis partnerstva za mobilnost. Libanon je država s 4,4 milijona prebivalci, v kateri je trenutno registriranih približno milijon sirskih beguncev. Libanon prejema sredstva iz sklada Madad, ki je regionalni skrbniški sklad Evropske unije za odziv na krizo v Siriji.

F. Libija

Od padca Gadafijevega režima Libija čedalje bolj drsi v državljansko vojno, ki ji botrujejo zapletene politične, teritorialne, socialne in plemenske delitve. Libija je znana tudi po sahelski tranzitni poti za trgovino z ljudmi in tihotapljenje. Glede na to skuša EU Libijcem pomagati pri oblikovanju stabilne in vključujoče države. Podpira tudi posredniška prizadevanja OZN za zaustavitev sovražnosti in si prizadeva za diplomatske dogovore z libijskimi in regionalnimi deležniki. Libija z EU ni sklenila niti pridružitvenega sporazuma niti drugih pogodbenih sporazumov, upravičena pa je do financiranja iz evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva ter drugih finančnih instrumentov. Zaradi lokalne in regionalne nestabilnosti je Libija iz namembne države migracij postala tranzitna država, zaradi česar se mora Unija takoj odzvati na najnujnejše potrebe. Tako Libija prejema sredstva iz oddelka za Severno Afriko pri skrbniškem skladu Evropske unije za Afriko, ki obravnava temeljne vzroke za nedovoljene migracije in zagotavlja podporo za zaščito in upravljanje migracij.

G. Maroko

Med južnimi partnericami ima Maroko najbolj razvite odnose z EU. Pridružitveni sporazum je v veljavi že od leta 2000, leta 2013 pa je bil sprejet nov akcijski načrt evropske sosedske politike. Leta 2008 je bil Maroku v okviru evropske sosedske politike priznan napredni status, kar odraža željo po okrepljenem sodelovanju med EU in Marokom ter po nadaljnji podpori gospodarskim in političnim reformam. Od junija 2013 se izvaja še partnerstvo za mobilnost med EU in Marokom. Potekajo tudi pogajanja o sporazumih o poenostavitvi vizumskih postopkov in ponovnem sprejemu ter o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini. Poleg tega je leta 2014 začel veljati obnovljen sporazum o ribolovu. Evropsko sodišče je v dveh nedavnih sodbah odločilo, da EU lahko izvaja sporazume z Marokom, ki pa ne veljajo za Zahodno Saharo.

H. Palestina

EU je glavna finančna podpornica Palestinske oblasti in ji na leto dodeli okoli 300 milijonov EUR dvostranske pomoči. Glavni cilj podpore EU je pomagati pri vzpostavitvi zmogljivosti za prihodnjo delujočo, neodvisno in demokratično palestinsko državo, ki bo mirno in varno sobivala z Izraelom in drugimi sosedami. Pravna podlaga za odnose EU s Palestinsko oblastjo je začasni pridružitveni sporazum o trgovini in sodelovanju, sklenjen leta 1997. Podpisali sta tudi akcijski načrt evropske sosedske politike, ki je začel veljati 2013. Istega leta je Unija Izraelu in prihodnji palestinski državi ponudila posebno privilegirano partnerstvo, ki do sklenitve prihodnjega sporazuma o končnem statusu zagotavlja sveženj politične, gospodarske in varnostne podpore brez primere.

I. Sirija

Unija je maja 2011 po stopnjevanju nasilja in nesprejemljivih razmerah na področju človekovih pravic prekinila vse dvostransko sodelovanje s sirsko vlado. Hkrati je sprejela različne omejevalne ukrepe (sankcije). EU se zavzema za vključujoče mirovne pogovore, ki bi privedli do politične preobrazbe pod sirskim vodstvom. Unija je tudi največja donatorica pri odzivanju na krizo v Siriji, saj je skupaj z državami članicami priskrbela za več kot 16,9 milijarde EUR humanitarne, razvojne, gospodarske in stabilizacijske pomoči. Svet je 3. aprila 2017 sprejel strategijo EU za Sirijo. Na podlagi te strategije je Unija gostila tri konference (v letih 2017, 2018 in 2019) za podporo prihodnosti Sirije in regije, kjer se je mednarodna skupnost zavezala, da bo za večletne zaveze namenila več kot 20 milijard EUR.

J. Tunizija

EU od tunizijske revolucije leta 2011 zagotavlja politično, finančno in tehnično podporo demokratični preobrazbi v državi. Pravna podlaga dvostranskih odnosov ostaja pridružitveni sporazum, ki je v veljavi od leta 1998. Leta 2012 sta se EU in Tunizija glede na napredek, ki ga je dosegla ta država, dogovorili o oblikovanju privilegiranega partnerstva s podrobnim akcijskim načrtom za obdobje 2013–2017. Pridružitveni svet EU–Tunizija je julija 2018 sprejel glavne smernice privilegiranega partnerstva med EU in Tunizijo za obdobje 2018–2020. Tunizija in EU sta marca 2014 začeli izvajati partnerstvo za mobilnost, ki je privedlo do začetka pogajanj o sporazumih o poenostavitvi vizumskih postopkov in ponovnem sprejemu. Oktobra 2015 so se začela pogajanja o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini, ki še vedno potekajo. Sporazumno sprejetje nove ustave v Tuniziji januarja 2014 ter uspešen potek parlamentarnih in predsedniških volitev od oktobra do decembra 2014, pa tudi dolgo pričakovane občinske volitve maja 2018 so velik korak naprej v demokratični tranziciji države.

Vloga Evropskega parlamenta

Parlament je popolnoma vključen v evropsko sosedsko politiko. Prek Odbora za zunanje zadeve spremlja njeno izvajanje, zlasti letna poročila o napredku in preglede evropske sosedske politike. Z rednimi izmenjavami mnenj z visokimi vladnimi uradniki, strokovnjaki in predstavniki civilne družbe spremlja tudi politične razmere v partnerskih državah. Proračunske pristojnosti mu omogočajo neposredno vplivanje na sredstva, ki se dodelijo evropskemu instrumentu sosedstva ter prihodnjemu instrumentu za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje. Parlament mora odobriti sklenitev vseh pridružitvenih sporazumov z južnimi partnericami evropske sosedske politike, prav tako pa tudi vse nove trgovinske sporazume, vključno s prihodnjima poglobljenima in celovitima sporazumoma o prosti trgovini z Marokom in Tunizijo.

stalnimi delegacijami se vzdržujejo redni dvostranski odnosi s parlamenti južnih partnerskih držav. Odnosi z maroškim parlamentom so bili tako leta 2010 nadgrajeni z ustanovitvijo skupnega parlamentarnega odbora. Leta 2016 je bil ustanovljen skupni parlamentarni odbor tudi s Tunizijo, leta 2018 pa še z Alžirijo. Parlamentarni odnosi s Sirijo so bili prekinjeni zaradi državljanske vojne, medparlamentarne odnose pa preprečujejo tudi sedanje razmere v Libiji. Na regionalni ravni Parlament sodeluje v parlamentarni skupščini Unije za Sredozemlje, ki se vsako leto sestane na plenarnem zasedanju in več sejah odborov. Evropski parlament je Uniji za Sredozemlje po načelu rotacije predsedoval v letih 2018 in 2019, nato pa predsedovanje na plenarni seji v Strasbourgu 13. in 14. februarja 2019 predal veliki narodni skupščini Turčije. V zadnjih letih je Parlament sodeloval v več misijah EU za opazovanje volitev v južnih partnerskih državah, nazadnje v Libanonu in Tuniziji. Poleg tega Tuniziji zagotavlja pomoč v okviru programa za podporo demokraciji.

 

Kirsten Jongberg