K posrednim davkom sodita davek na dodano vrednost in trošarine za alkohol, tobak in energijo. Skupni sistem davka na dodano vrednost v splošnem velja za blago in storitve, ki se kupujejo in prodajajo za uporabo v Evropski uniji. Trošarine se obračunavajo pri prodaji ali uporabi specifičnih izdelkov. Zakonodajne dejavnosti Evropske unije se osredotočajo na usklajevanje in približevanje zakonodaje o tem davku, pa tudi na harmonizacijo trošarin za alkohol, tobak in energijo, s čimer bi zagotovili dobro delovanje notranjega trga.

1. Davek na dodano vrednost (DDV)

A. Pravna podlaga

Člen 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

B. Razvoj

Usklajevanje DDV je potekalo v različnih stopnjah, da bi se dosegla preglednost pri trgovanju znotraj Unije. Leta 1970 je bil sprejet sklep, da se bo proračun Evropske gospodarske skupnosti financiral iz lastnih sredstev Skupnosti. Ta sredstva naj bi med drugim zajemala delež davka na dodano vrednost, izračunan z uporabo skupne davčne stopnje od enotne osnove za odmero. Direktiva o DDV 2006/112/ES, sprejeta leta 2007, kodificira vse spremembe v enotnem zakonodajnem dokumentu.

Leta 1985 je Komisija objavila tretji del bele knjige o notranjem trgu (COM(1985)0310), ki je obravnaval odpravo davčnih ovir. Potrebe po ukrepanju so se pokazale zaradi „načela namembne države“.

C. Dosežki

1. Sistem davka na dodano vrednost

a. Začasni sistem

Leta 1987 je Komisija predlagala prehod k tako imenovanemu „načelu izvorne države“, v skladu s katerim bi bilo trgovanje med državami članicami obdavčeno že v državi izvora, trgovci pa bi ta davek pri uvozu odbili kot vstopni DDV. Komisija je prav tako predlagala uvedbo sistema obračuna, s katerim bi DDV, zbran v državah izvora, vrnili državam končne porabe. Vendar se navedeni predlogi državam članicam niso zdeli sprejemljivi. Te so ohranile načelo namembne države za transakcije, ki jih opravijo trgovci, zavezanci za DDV, in tako ustvarile podlago za začasni sistem, ki je začel veljati leta 1993 (Direktivi 91/680/EGS in 92/111/EGS).

b. Izvedljiva strategija za izboljšanje sedanjega sistema

Komisija od leta 2000 naprej izvaja ukrepe za izboljšanje sedanjega začasnega sistema. Osrednji zakonodajni dokument EU o DDV je medtem postala Direktiva o davku na dodano vrednost 2006/112/ES. Leta 2008 sta ji sledili Direktiva 2008/8/ES in Direktiva 2008/9/ES. Nova pravila so omogočila pobiranje DDV za storitve medpodjetniškega sodelovanja v državi, v kateri so bile storitve opravljene.

Leta 2005 je bila zagotovljena podlaga za enotnejšo uporabo predpisov EU v okviru šeste direktive o DDV (Izvedbena uredba (EU) št. 282/2011). Sedaj imajo vse države članice možnost, da uporabijo posebna pravila, ki poenostavljajo obračunavanje DDV. Sistem je bil izboljšan s sprejetjem Uredbe (ES) št. 37/2009 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost za boj proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijami znotraj Unije.

2. Stopnje DDV

Direktiva 92/77/EGS je predvidevala najnižjo splošno stopnjo v višini 15 %, ki bi jo naj vsaki dve leti ponovno preverili. Svet je nato podaljšal veljavnost najnižje splošne stopnje DDV do konca leta 2017. Poleg tega bi lahko države članice uporabile eno ali dve znižani davčni stopnji v višini najmanj 5 % za nekatere vrste blaga in storitev. Države članice so lahko še naprej uporabljale stopnje, ki so nižje od minimalnih (vključno z ničlo) za blago in storitve, če so bile te tarife že uvedene pred 1. januarjem 1991. Kljub temu je bila sprejeta Direktiva 2009/47/ES o uporabi nižjih stopenj davka na dodano vrednost za delovno intenzivne storitve, ki se zagotavljajo lokalno. Leta 2016 je Komisija sprejela predlog direktive Sveta za uporabo enakih stopenj DDV za elektronske publikacije, kot jih države članice trenutno uporabljajo za tiskane publikacije. Parlament je junija 2017 potrdil predlog Komisije. Evropska komisija je januarja 2018 sprejela predlog o reformi stopenj DVD (COM(2018)0020). Cilj predloga je povečati prožnost, tako da se državam članicam omogoči, da izkoristijo nižje in ničelne stopnje v drugih državah članicah.

3. Nedavni razvoj

Komisija je leta 2010 objavila zeleno knjigo o prihodnosti DDV (COM(2010)0695). Njen cilj je bil začetek razprave o sistemu DDV. Komisija je leta 2012 ustanovila skupino strokovnjakov za DDV (v nadaljevanju: odbor za DDV), ki redno objavlja smernice.

Komisija je 7. aprila 2016 predložila akcijski načrt za posodobitev sistema DDV v EU. Zajema načela za prihodnji enotni evropski sistem DDV, kratkoročne ukrepe za boj proti davčnim goljufijam, načrte za preureditev znižane stopnje DDV, predloge za poenostavitev davčnih predpisov, pa tudi napoved svežnja na področju DDV, ki bo vseboval davčne olajšave za mala in srednja podjetja. V središču je predlog, po katerem se za čezmejno dobavo blaga uporabi načelo države namembnosti. V skladu z njim bi izvoznik DDV poravnal v državi članici, v katero se blago izvozi. V prvem koraku bi se ta način uporabljal le za dobavo blaga med podjetji. Akcijski načrt predvideva tudi dve možnosti za povečanje prilagodljivosti pri uvedbi znižane davčne stopnje v državah članicah.

Komisija je leta 2017 predstavila številne zakonodajne predloge, ki izhajajo iz akcijskega načrta. Svet je junija 2018 sprejel direktivo o določitvi stalne najnižje splošne stopnje DDV v višini 15 %. Decembra 2018 je Parlament sprejel zakonodajne akte o: (i) „hitrih rešitvah“ za izboljšanje delovanja sedanjega sistema DDV do začetka veljavnosti novega sistema; (ii) DDV za e-publikacije; in (iii) čezmejnem upravnem sodelovanju na področju DDV. Svet razpravlja o več drugih predlogih Komisije.

D. Vloga Evropskega parlamenta:

V skladu z zakonodajo Unije na področju DDV je vloga Evropskega parlamenta omejena na postopek posvetovanja. Parlament je leta 2014 sprejel resolucijo o predlogu Komisije za direktivo Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede standardnega obračuna DDV (pozneje umaknjena). Parlament je 24. novembra 2016 sprejel resolucijo o akcijskem načrtu Komisije in pozdravil namero, da bo predlagal dokončni sistem DDV in dodatne ukrepe za boj proti goljufijam. Marca 2019 je sprejel poročilo, ki izhaja iz dela posebnega odbora o finančnem kriminalu, davčni utaji in izogibanju davkom (TAX3), ki obravnava številna vprašanja, povezana z DDV.

2. Trošarine za alkohol, tobak in energijo

A. Pravna podlaga

Člen 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije oziroma, za obdavčitev energije, člen 192 PDEU za izpolnitev ciljev iz člena 191 PDEU.

B. Cilji

Stopnje in strukture trošarin se med državami članicami razlikujejo in vplivajo na konkurenco. Zelo velike razlike v obdavčitvi posameznega izdelka lahko povzročijo pretok blaga, ki je posledica obdavčitve, izgubo prihodka in goljufije. Od začetka sedemdesetih let je bilo več poskusov, da bi uskladili strukture in stopnje dajatev, vendar je bil napredek skromen.

C. Dosežki

1. Splošna pravila

Direktiva 2008/118/ES o splošnem režimu za trošarino določa splošni sistem za trošarinsko blago, s čimer je zagotovljeno prosto gibanje blaga in s tem pravilno delovanje notranjega trga v Evropski uniji. Komisija je maja 2018 predlagala prenovitev direktive 2008/118/EGS.

2. Alkohol

Osnovno vprašanje pri obdavčitvi alkohola je bilo, v kakšni meri si posamezni izdelki konkurirajo. Komisija (COM(79)0261) in Sodišče Evropske unije (zadeva 170/78, ECR 1985) sta zagovarjala stališče, da so vse alkoholne pijače med seboj zamenljive in konkurenčne. Šele leta 1992 je bila sprejeta Direktiva 92/83/EGS, ki opredeljuje, za katere izdelke se zaračunava trošarina in na kakšen način je določena. Sledila je še ena pomembna direktiva, 92/84/EGS. Predlog o spremembi Direktive 92/84/EGS (približevanje trošarin za alkohol in alkoholne pijače) je bil marca 2015 umaknjen, saj v Svetu ni bilo mogoče doseči dogovora o njem.

V okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) je Komisija ocenila Direktivo 92/83/EGS, maja 2018 pa je podala predlog za spremembo direktive.

3. Tobačni izdelki

Osnovna struktura trošarinskih stopenj za tobak je strnjena v prečiščeni Direktivi 2011/64/ES. V nasprotju s prvotnim predlogom Komisije so bile določene zgolj najnižje stopnje. Ločimo med različnimi kategorijami tobačnih izdelkov. Obdavčitev cigaret mora biti sestavljena iz proporcionalne („ad valorem“) stopnje, v povezavi s specifično trošarinsko stopnjo. Za druge tobačne izdelke velja ad-valorem, specifična ali t. i. mešana trošarinska stopnja.

Podobno kot pri trošarinah na alkohol je ocena v okviru programa REFIT pokazala možnosti za revizijo ustrezne direktive o tobačnih izdelkih. Svet je pozval Komisijo, naj izvede pripravljalno delo za morebitni zakonodajni predlog. Januarja 2018 po izvedeni oceni je Komisija sklenila, da ne bo predlagala revizije ali spremembe Direktive 2011/64/EU zaradi pomanjkanja podatkov.

4. Energetski proizvodi (mineralna olja, plin, elektrika, nadomestna energija, letalsko gorivo)

Osnovna struktura trošarin za mineralna olja je bila v Skupnosti vzpostavljena leta 1992. Enako kot pri alkoholu in tobaku so bile tudi v tem primeru v nasprotju s prvotnimi načrti (popolna uskladitev) določene zgolj najnižje stopnje. Sprejeti so bili precej spremenjeni predlogi Komisije iz leta 1997 (Direktiva 2003/96/ES, določitve izjem v Direktivah 2004/74/ES in 2004/75/ES).

Sporočilo, ki ga je Komisija objavila leta 2000, o obdavčitvi letalskega goriva (COM(2000)0110) je preprosto pomenilo, da Direktiva 2003/96/ES zdaj zagotavlja obvezno oprostitev davka za energetske proizvode, ki se dobavijo za uporabo kot gorivo v namene zračne plovbe, ki ni zasebna. Prvič uvaja določbe, ki državam članicam omogočajo obdavčitev letalskega goriva za domače lete in goriva za lete znotraj Skupnosti na podlagi dvostranskih sporazumov.

Leta 2001 so bili predlagani ukrepi za spodbujanje uporabe biogoriv, vključno z možnostjo uvedbe zmanjšane trošarinske stopnje. Sprejeti so bili leta 2003 v obliki Direktive 2003/30/ES.

5. DDV na ostala goriva

Leta 2002 je bil podan predlog o DDV za zemeljski plin in električno energijo, s katerim bi kraj, kjer je sedež kupca, postal kraj obdavčitve podjetij. Za končne porabnike bi bil to kraj porabe. Tudi ta predlog je bil medtem sprejet (Direktiva 2003/92/ES).

6. Nedavne pobude

Najnovejša pobuda Komisije je predlog direktive o obdavčitvi energije (COM(2011)0169), ki naj bi posodobil pravila za obdavčitev energentov. Države članice bi lahko s tem svoje celotne davčne strukture preoblikovale tako, da bi s premikom davčne obremenitve z dela na porabo prispevale k rasti in zaposlovanju. Predlog je bil marca 2015 umaknjen.

D. Vloga Evropskega parlamenta

1. Obdavčitev alkohola in tobaka

Parlament je v svoji resoluciji o davčni politiki EU leta 2002 sporočil, da se ne strinja s politiko Komisije na področju stopenj za tobak in alkoholne pijače, zlasti pa ne s tem, da se te stopnje usklajujejo navzgor. Leta 2009 se je Parlament sicer izrekel za postopno povišanje davkov za cigarete in druge tobačne izdelke, vendar ne v višini, ki jo je predlagala Komisija.

2. Obdavčitev mineralnega olja/energije

V resoluciji o splošni davčni politiki EU iz leta 2002 je Parlament izrazil mnenje, da je treba načelo, da plača povzročitelj onesnaženja okolja, uporabljati v večjem obsegu, še posebej v sektorju energetskih proizvodov. Oktobra 2002 je Parlament izrazil pozitivno mnenje glede predlogov o biogorivih in sprejel predloge sprememb za okrepitev teh predlogov. Leta 2012 je Parlament sprejel resolucijo o predlogu direktive o obdavčitvi energije, ki je bila pozneje umaknjena.

 

Dražen Rakić