| Ali je Evropska unija, kakor pravijo nekateri, res anonimna in oddaljena super-država, ki si prilašča oblast nad vodenjem politik namesto držav članic? Ne. Unija vodi takšne politike, za kakršne se države skupaj odločijo in izvaja takšna pooblastila, kakršna ji države dodelijo. Konvencija o prihodnosti Evrope ni ravno predlagala novih skupnih politik, temveč je razjasnila delitev pristojnosti med Unijo in državami. S "subsidiarnim" nadzorom tesneje povezuje nacionalne parlamente.
Od Maastrichtske pogodbe naprej je "subsidiarnost" del evropskega besednjaka. Čeprav je bilo s to pogodbo določeno, da morajo biti vse odločitve čim bliže volji državljanov, pa strah pred super-državo še ostaja v določenih državah in političnih doktrinah. Zavrnitev pogodbe na danskem referendumu junija 1992 in zaskrbljenost nemških zveznih dežel sta evropske voditelje pripeljali do tega, da so natančneje opredelili subsidiarnost.
V skladu s tem načelom se za vsak ukrep, ki se ga sprejme, opredeli raven intervencije in odločanja za čim učinkovitejše delovanje. Načelo je bilo kodificirano leta 1997 v protokolu, priloženem Amsterdamski pogodbi. Osnutek Ustave še poudarja to določbo in jo v členu 9 slovesno navaja kot zlato pravilo. Najprej, "po načelu omejenega posamičnega pooblastila deluje Unija v okviru pristojnosti, ki so jih ji z Ustavo dodelile države članice". Nato pa, "po načelu subsidiarnosti deluje Unija na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, samo če in v kolikor države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev nameravanih ukrepov niti na centralni ravni niti na regionalni in lokalni ravni, temveč jih lahko zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov laže dosežejo na ravni Unije."
Osnutek Ustave uvaja tudi mehanizem za hitro ukrepanje, ki na podlagi tega načela povezuje nacionalne parlamente. Vsak osnutek evropskega zakonodajnega akta je treba takoj pregledati in mu priložiti dobro osnovano utemeljitev. Če nacionalni parlament osnutku nasprotuje, morajo evropske institucije še temeljiteje upravičiti predvidene ukrepe. Če tretjina poslancev nasprotuje ukrepu (tretjina je izračunana tako, da je v dvodomnem sistemu en glas dodeljen vsakemu domu in dva glasova parlamentom z enodomnim sistemom), se lahko evropske institucije, vključno z državami članicami v Svetu, odločijo za ponovni pregled predloga ali celo za njegovo zavrnitev.
Osnutek Ustave ponuja možnost za "državljanske pobude". Če milijon Evropejcev "iz večjega števila držav članic" meni, da je Uniji potreben pravni akt, lahko pozovejo Evropsko komisijo, da predloži predlog.
Tri vrste pristojnosti
V osnutku Ustave so naštete tri vrste pristojnosti, ki pojasnjujejo pravila skupnosti: izključne pristojnosti Unije, pristojnosti, deljene med Unijo in državami, in ukrepi, kjer je potrebno usklajevanje.
Izključna področja pristojnosti Unije so: carinska unija, pravila o konkurenci, potrebna za delovanje notranjega trga, monetarna politika za evro območje, ohranjanje morskih bioloških virov ter skupna trgovinska politika, vključno s storitvami in intelektualno lastnino.
Deljene pristojnosti so: notranji trg, določeni vidiki socialne politike, gospodarska, socialna in teritorialna kohezija, kmetijstvo in ribolov, okolje, varstvo potrošnikov, promet, vseevropska omrežja, energetika, območje svobode, varnosti in pravic, skupna skrb za varnost na področju javnega zdravja. Unija lahko tudi oblikuje programe za raziskovanje, razvoj tehnologije, vesoljsko politiko, humanitarno politiko in razvojno sodelovanje, ne da bi to oviralo države pri vodenju njihovih lastnih politik. Unija tudi določa splošne smernice glede gospodarske politike in politike zaposlovanja, države članice pa z njimi usklajujejo svoje ukrepe. Ustava priznava tudi splošno pristojnost Unije pri zadevah zunanje in varnostne politike ter izrecno določa, da samostojne politike držav članic na teh področjih ne smejo biti v nasprotju z interesi Unije.
Vsa ostala področja politike ostajajo v domeni držav članic. Unija lahko tudi vodi usklajevalne ukrepe pri nacionalnih politikah, predvsem kar zadeva varstvo in izboljšanje človekovega zdravja, industrijo, kulturo, izobraževanje, mladino in šport, poklicno usposabljanje, civilno zaščito in upravno sodelovanje.
Prilagodljiv okvir
Če bodo države članice podprle osnutek Ustave, bo ta zaznamoval zgodovino Unije za več desetletij. Avtorji besedila so vključili tudi klavzulo o fleksibilnosti zaradi možnosti izvajanja nepredvidenih ukrepov, pri čemer ne bi bilo treba revidirati Ustave. Na to klavzulo se ne bi bilo mogoče sklicevati drugače, kakor s soglasno odločitvijo držav članic in z odobritvijo Evropskega parlamenta.
Na področjih, kjer Unija nima izključnih pristojnosti, se lahko države članice odločajo na podlagi "okrepljenega sodelovanja", kar pomeni, da nekatere izmed njih (najmanj tretjina) vodijo posebne skupne politike. Za to je potrebna odločitev Sveta s kvalificirano večino, ki ukrepa na podlagi predloga Komisije in po privolitvi Evropskega parlamenta.
Malo novih politik
Konvencija se je manj ukvarjala z oblikovanjem novih politik kakor s posodabljanjem že obstoječih politik. Posebej je predlagala, da bi se področja, na katerih se odločitve sprejemajo v skladu s postopkom soodločanja, podvojila. To so torej področja, kjer Svet kot sozakondajalec Parlamenta odloča z večino (glej zapis o "Institucionalnem sistemu"). Z osnutkom ustave so bili ustvarjeni novi pravni temelji, na katerih bodo lahko gradile skupne politike, in sicer na področjih, kot so vesolje, šport, civilna zaščita pred naravnimi nesrečami ali nesrečami, ki jih je povzročil človek, in upravno sodelovanje za uspešno izvajanje evropskega prava.
Del III osnutka ustave, namenjen konkretnim politikam, navaja določbe glede splošne uporabe, ki bodo morale usmerjati vse evropske politike: boj proti diskriminaciji, enakost med moškimi in ženskami, varstvo okolja in potrošnikov. Cilji Unije, ki so omenjeni na začetku besedila Ustave, bi morali biti zgled za vse politike. Med drugim so omenjeni tudi: trajnostni razvoj, uravnotežena gospodarska rast ter visoko konkurenčno in socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek. Vendar pa poglavje o zaposlovanju govori le o "visoki stopnji zaposlenosti", kar bi EP utegnil obžalovati.
V skupno zunanjo politiko bo poleg vzpostavitve funkcije "ministra za evropske zunanje zadeve" vključena še solidarnostna klavzula v primeru terorističnih napadov ali naravne nesreče. Petersberške naloge bodo dobile večje razsežnosti. Nalogam, kot so ohranjanje miru in preprečevanje sporov, bodo dodane še naloge za razoroževanje in boj proti terorizmu. Ustanovili bodo tudi Evropsko agencijo za oboroževanje in državam, ki bi želele v zvezi s skupno obrambo sprejeti bolj zavezujoče obveznosti, bi bilo omogočeno, da se branijo v primeru napada. Osnutek Ustave predvideva tudi ustanovitev prostovoljskega zbora za humanitarno pomoč.
V okviru skupnih političnih področij sta določena skupno področje svobode, varnosti in pravice ter politika azila ter priseljevanja. Besedilo predvideva približevanje kazenskih zakonodaj, predvsem na področju boja proti obmejnem kriminalu in v skladu z željami Evropskega parlamenta tudi odpira pot za ustanovitev Evropskega javnega tožilstva, toda sprejetje te odločitve je odvisno od soglasja držav članic.
|
