Povsod po Evropi se nabirajo gore električnih in elektronskih odpadkov. Vsak potrošnik ustvari povprečno 16 kilogramov teh odpadkov na leto, v vsej Evropi se jih torej na leto nabere kar 6 milijonov ton. Poleg ogromnega tratenja sredstev to pomeni tudi veliko nevarnost za okolje, saj vsebujejo električne naprave in elektronska oprema zelo strupene težke kovine in organska onesnaževala. Po novi zakonodaji Evropske unije pa bodo morali proizvajalci sami plačevati zbiranje in odstranjevanje teh odpadkov.
Milijoni starih opekačev, računalnikov, štedilnikov, radijskih in TV sprejemnikov so del najhitreje rastočega vira odpadkov v Evropski uniji, tako na občinskih zbirališčih kot na divjih odlagališčih, ali pa preprosto v koših za smeti, kjer zaključijo svoje kratko življenje.
Da bi se spopadel z rastočo goro elektronskih odpadkov, je Evropski parlament decembra 2002 odobril dve novi direktivi. Poslanci so vztrajali pri poostritvi osnutkov direktiv, pri čemer so na prvo mesto postavili zahtevo, da morajo posamezni proizvajalci plačati predelavo odpadkov, ki nastanejo iz njihovih lastnih izdelkov. A tudi potrošniki nosijo več odgovornosti.
Proizvajalec, plačaj!
Zahvaljujoč Evropskemu parlamentu morajo države članice zagotoviti, da bodo posamezni proizvajalci plačali stroške zbiranja, predelave in reciklaže električnih in elektronskih odpadkov, ki so nastali iz njihovih lastnih izdelkov. Tako bodo na primer potrošniki lahko zastonj odlagali stare električne naprave na zbirališčih v svojem okolišu. Proizvajalci morajo plačati stroške tako za obratovanje teh zbirališč kot tudi naknadne stroške reciklaže ali predelave. Namesto ločenega zbiralnega mesta pa se lahko odločijo za sodelovanje z drugimi proizvajalci.
Stroške zbiranja izdelkov, ki bodo v prodaji do 30 mesecev po tem, ko direktiva začne veljati, si bodo delili proizvajalci, ki bodo v času odstranitve odpadkov še poslovali, kot je zahteval Parlament. Prispevki proizvajalcev bodo v sorazmerju z njihovim tržnim deležem za vsako vrsto opreme posebej.
Osiroteli odpadki
Če proizvajalec ali uvoznik električnih izdelkov propade oziroma je neznan, ni nikogar, ki bi prevzel neposredno odgovornost za odpadke in s tem za stroške njihovega zbiranja in odstranitve. Parlament je zato vztrajal na vnaprejšnjih jamstvih proizvajalcev, tako da stroški ravnanja s temi odpadki ne bi padli na rame preostalih proizvajalcev ali celotne družbe. Ta jamstva so lahko zavarovalniška jamstva za reciklažo, zamrznjen bančni račun ali prispevek k finančni shemi plačevanja ravnanja s temi odpadki.
V Parlamentu so preprečili, da bi proizvajalci lahko zaobšli določbe o reciklaži odpadkov s spreminjanjem svojih izdelkov, recimo z vgradnjo "pametnih" čipov, ki jih ne bi mogli reciklirati (npr. kartuše za tiskalnike). Še več, poslanci so vztrajali pri uvedbi strogih pravil za označevanje izdelkov, saj je identifikacija proizvajalca ključ za delovanje celotnega sistema. Težke kovine in strupeni zaviralci gorenja, uporabljeni pri izdelavi naprav, pa bodo od julija 2006 naprej prepovedani.
Obvezno zbiranje odpadkov
Države članice morajo do konca leta 2006 zagotoviti, da bodo letno pri gospodinjstvih povprečno zbrali najmanj 4 kilograme električnih in elektronskih odpadkov na osebo, do leta 2008 pa se bo ta številka še spremenila. Prav zaradi pritiska Parlamenta bo zbiranje obvezno in ne prostovoljno.
Dolžnosti potrošnikov
Tudi potrošniki bodo nosili del odgovornosti za nakupljene izdelke, saj bo električno in elektronsko opremo prepovedano odlagati skupaj z ostalimi gospodinjskimi odpadki.
Države članice morajo seveda sprejeti ustrezno zakonodajo, s katero bodo lahko uvedle tudi kazni za tiste, ki ne bodo upoštevali novih pravil, tako proizvajalce kot potrošnike.
Vredno je omeniti tudi, da so tako predstavniki industrije kot potrošniške in okoljevarstvene organizacije odločno in javno podprle nazadnje le uspešna prizadevanja Evropskega parlamenta, ki je od posameznih proizvajalcev zahteval plačilo stroškov zbiranja in recikliranja ter vnaprejšnja jamstva za rešitev težav z "osirotelimi" odpadki.
|