| EU se je leta 2001, s širitvijo na vidiku, odločila posodobiti Direktivo o odpadni embalaži iz leta 1994. Njen namen je bil preprečevati odpadno embalažo in spodbujati iskanje metod za ponovno pridobivanje surovin, ki se v njej nahajajo. Uvedli so se novi ambiciozni deleži recikliranja. Evropski parlament je želel, da bi novi deleži stopili v veljavo prej, uspelo pa mu je le zagotoviti, da spremenjena zakonodaja močneje poudarja preventivno dejavnost.
Odpadna embalaža danes predstavlja približno 20% teže in 40% prostornine občinskih odpadkov in večina tega konča v upepeljevalnikih ali na odpadih. Embalažna politika, ki bi zmanjševala odpadke, bi ne samo pripomogla k čistejšemu okolju, ampak lahko tudi k pospeševanju gospodarstva, saj bi omogočila zmanjševanje proizvodnih stroškov in tudi spodbudila odpiranje novih delovnih mest v industriji predelave in recikliranja.
Nova direktiva, ki je stopila v veljavo februarja 2004, nudi državam članicam možnost, da se same odločijo, kako doseči svoje deleže in kako porazdeliti odgovornost za to med industrijo in državnimi organi. Vsekakor bo vplivala na delovanje mnogih tovarn, saj je večina izdelkov embaliranih. Direktiva določa največje deleže za embalaže, ki vsebujejo jeklo, les, steklo, plastiko ali papir.
Recikliranje in predelava
Recikliranje in predelava sta povezana načina reševanja problema odpadne embalaže. Grobo povedano, recikliranje pomeni ponovno pretvorbo v isto ali drugo snov (npr. papir v papir, papir v kompost). Predelava je recikliranje s pridobivanjem energije, npr. uporaba odpadkov za gorivo v betonskih sežigalnicah.
V zvezi z recikliranjem nova zakonodaja zahteva znatno povečanje celotnega deleža v primerjavi z direktivo iz leta 1994, saj dviguje minimalen delež, ki ga mora vsaka država članica doseči do 31. decembra 2008, od 25% na 55% njene skupne odpadne embalaže. Do istega datuma je treba tudi doseči minimalne deleže za recikliranje določenih snovi, ki se nahajajo v teh odpadkih, in sicer glede na težo: 60% za steklo, 60% za papir in karton, 50% za kovine, 22,5% za plastiko in 15% za les. Poleg tega morajo države članice sprejeti ukrepe za spodbujanje izdelovanja embalaže in drugih izdelkov s snovmi, ki izhajajo iz odpadne embalaže.
V zvezi s predelavo pa nova direktiva ne spreminja minimalnega deleža, ki ga je predvidevala direktiva iz leta 1994. To pomeni, da bo morala vsaka država članica do 31. decembra 2008 predelati, glede na težo, vsaj 60% svoje odpadne embalaže.
Novi zakon vsekakor vsebuje jasnejšo definicijo izraza "predelava". To sedaj pomeni sežiganje odpadne embalaže v upepeljevalnikih, ki imajo rekuperatorje. Ti črpajo in uporabljajo energijo, ki je stranski produkt upepeljevanja. Predhodna razsodba Evropskega sodišča pravi, da se sežiganje odpadkov ne more šteti med deleže predelave, ki jih predvideva direktiva o odpadni embalaži, ampak da je njegov izrecni namen odstranjevanje odpadkov, četudi je končni rezultat proizvodnja energije.
Parlament je v zakonodajo vključil klavzulo, ki pravi, da se odpadna embalaža izvožena iz EU lahko šteje med deleže samo, če izvoznik dokaže, da postopki, ki se uporabljajo za predelavo in recikliranje, izpolnjujejo pogoje približno enakovredne tistim, ki jih predpisujejo zakoni EU. Na tak način naj bi se zagotovilo, da se države članice ne bi izognile zakonom in izvažale svojih odpadkov v države izven EU, ki imajo nižje okoljevarstvene standarde.
Preprečevanje - ali okoljsko ozaveščanje proizvajalcev embalaže
Parlament je tudi dosegel zagotovilo, da je spremenjena direktiva o embalaži še zmeraj osredotočena na preprečevanje, ki je bilo eno izmed glavnih načel zakonodaje iz leta 1994, in ne samo na določanje novih deležev recikliranja, kot je na začetku nameravala Komisija. Tako bodo morali proizvajalci prevzemati večjo odgovornost za minimiziranje vplivov njihove embalaže na okolje.
Poslanci so tudi vztrajali, da mora Komisija do junija 2005 poročati o učinkovitosti direktive. V poročilu mora opisati metode za lažje in učinkovitejše preprečevanje embalažnih odpadkov in tudi primerjati prednosti ter slabosti ponovne uporabe v odnosu do recikliranja.
Toda kaj lahko štejemo za embalažo?
Različne države članice so si različno razlagale direktivo iz leta 1994, še posebej definicijo embalaže. Spremenjena zakonodaja zato pojasnjuje razliko med tem, kar lahko upoštevamo kot embalažo, in tem, kar ne. Našteva tudi primere: kartonaste in plastične prevleke škatel za zgoščenke so embalaža, medtem ko škatle za orodje, čajne vrečke, voščeni ovoji sira, koža klobas in cvetlični lonci, ki naj bi vedno ostali skupaj z rastlino, pa ne. Poslanci so dosegli, da se je Komisija zavezala pregledati seznam primerov in da je dala prioriteto klasifikaciji izdelkov, kot so škatle zgoščenk in videokaset, cvetlični lonci, zavitki toaletnega papirja, nalepke in ovojni papir. Proizvajalci, ki se bodo v prihodnosti s tem ukvarjali, bodo tako imeli jasnejše pojme.
Oprostitve
Nova zakonodaja dovoljuje nekaj fleksibilnosti v zvezi z datumi za dosego deleža predelave in recikliranja, saj imajo nekatere države težave dosegati deleže v kratkem roku. Grčiji z velikim številom otokov, Irski s podeželjem in hribi ter Portugalski, kjer je poraba embalaže zelo nizka, so se roki za predelavo in recikliranje do leta 2008 dejansko podaljšali do konca leta 2011.
Nazadnje je bilo na pritisk Parlamenta dogovorjeno, da se na osnovi prošenj, ki so jih nove države članice že vložile, tudi njim podaljšajo roki za dosego deležev: 2012 za Ciper, Češko, Estonijo, Madžarsko, Litvo, Slovaško in Slovenijo; 2013 za Malto; 2014 za Poljsko in 2015 za Latvijo.
|
