Contact Webmaster Evropa A-Ž

A B C C D E F G H I J K L M N O P Q R S C T U V W X Y Z Z

 

Absolutna večina
Običajno se Evropski parlament odloča z navadno večino tistih članov, ki sodelujejo pri glasovanju. V posebnih primerih, npr. pri soodločanju, proračunskih zadevah in dajanju svojega soglasja širitvi EU, se odloča z absolutno večino. To je večina vseh članov, ne glede na njihovo prisotnost.

Od julija 2009 je potrebno število glasov za absolutno večino 369 glasov (polovico vseh možnih glasov in en glas) od 736 možnih. Od leta 2014 bo imel Evropski parlament 751 poslancev, saj se bo za nekatere države že v prehodnem obdobju pred letom 2014 povečalo število poslancev, Nemčija pa bo leta 2014 izgubila 3 sedeže (od 99 do 96). Tako bo absolutna večina 376 glasov od 751 možnih.

Če želi Evropski parlament izdati nezaupnico Komisiji, je potrebna tako dvotretjinska večina tistih, ki glasujejo, kot tudi absolutna večina članov.

 

Acquis communautaire
Pogosto ostane izraz v francoščini, v slovenščino je preveden kot Pravni red Skupnosti (angl. Community patrimony).

Acquis communautaire zajema vse pogodbe, trenutno veljavno zakonodajo, razsodbe Sodišča, vse vrste odločitev iz drugega ter tretjega stebra kot tudi nezavezujoče akte.

Acquis communautaire je celota pravic in dolžnosti, ki povezujejo države članice znotraj Evropske unije. Države kandidatke morajo pred pristopom k Evropski uniji sprejeti pravni red in ga vključiti v svojo zakonodajo.

Koncept acquis communautaire vsebuje tudi primat prava EU ter drugih načel, ki jih je razvilo Sodišče. Države članice morajo sprejeti tudi prihodnje večinske odločitve ter razsodbe Evropskega sodišča.

Pojem acquis communautaire je bistven pri razumevanju EU.

 

ALDE
Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE) je tretja največja politična skupina v Evropskem parlamentu. Trenutno ima skupina 84 poslance iz 19 držav članic.

Povezava: http://www.alde.eu/en/

 

Amsterdamska pogodba
Amsterdamska pogodba je bila podpisana na junijskem vrhu Evropskega sveta v Amsterdamu leta 1997 kot rezultat sklepov medvladne konference in je stopila v veljavo 1. maja 1999.

Naloge, ki si jih je EU zadala s to pogodbo, se nanašajo na ureditev področja državljanskih pravic, varstvo okolja, utrjevanje skupnega trga, okrepitev mednarodnega položaja EU ter vzpostavitev učinkovitejše institucionalne strukture, ki bo omogočala prihodnje širitve.

Delno je spremenila tudi vsebina takratnih stebrov, saj je večina zadev, razen policijskega in sodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, prešla iz tretjega v prvi steber, kar pomeni, da se odločitve o teh področjih sprejemajo v okviru evropskih institucij. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je tristebrna struktura ukinjena, Evropska unija pa je postala samostojen pravni subjekt z mednarodnim pravnim značajem.