Deklaracija
Deklaracije so besedila, ki so pripeta k Pogodbi, vendar sama po sebi niso pravno obvezujoča. Lahko pa pomagajo pri razlagi pravno obvezujočih členov. Medtem ko so protokoli pravno obvezujoči dodatki k pogodbenim členom.
Ko se države članice sporazumejo, so deklaracije "skupna politična odločitev".
Deklaracije le ene države članice (enostranske deklaracije) običajno poudarjajo področja nesporazumov (ko se druge države članice nočejo strinjati). Če so se druge države sporazumele glede enostranske deklaracije, to postane skupna deklaracija.
Delegacije
Delegacije Evropskega parlamenta so povezane s parlamenti držav, ki niso članice Evropske unije. Imajo pomembno vlogo pri širjenju vpliva Evrope v tujini. Praviloma je vsak poslanec tudi član vsaj ene delegacije.
Obstaja 34 delegacij. Vsako sestavlja petnajst evropskih poslancev. Ločimo:
- medparlamentarne delegacije
- Delegacije za evropske države
- Delegacije za neevropske države
- Konferenca predsednikov delegacij
Naloga medparlamentarnih delegacij je vzdrževanje odnosov s parlamenti zunaj Evropske unije in parlamenti držav, ki niso kandidatke za pristop.
Skupni parlamentarni odbori so povezani s parlamenti držav kandidatk za vstop v Evropsko unijo ali s parlamenti držav, ki so povezane s Skupnostjo.
Delegacija Evropskega parlamenta v Skupni parlamentarni skupščini AKP združuje evropske poslance in poslance iz afriških, karibskih in pacifiških držav.
Posebna delegacija Evropski parlament zastopa v Evro-sredozemsko parlamentarni skupščini.
Predsedniki delegacij usklajujejo svoje delo v okviru konference predsednikov delegacij.
.
Demokratični deficit
Demokratični deficit je koncept, ki se nanaša zlasti na argument, da se institucije EU zdijo oddaljene navadnim državljanom Unije, zaradi česar so nedostopne in odtujene.
Na vsaki stopnji integracijskega procesa je vprašanje demokratične legitimnosti izredno občutljivo. Tako od Maastrichtske pogodbe dalje vse obravnavajo načela demokratične legitimnosti v institucionalnem sistemu s krepitvijo moči Evropskega parlamenta nasproti Svetu EU in Evropski komisiji.
Po Niškemu srečanju Evropskega sveta decembra 2000 je sledila široka javna debata o prihodnosti Unije po meri državljanov, nov doprinos k večji demokratičnosti ter odprtosti pa pomeni predvsem Lizbonska pogodba. Slednja uvaja institut t.i. državljanske pobude, ki daje možnost, da lahko že en milijon državljanov iz več držav članic Evropsko komisijo pozove, naj pripravi nov predlog na področju neke politike. To prvič omogoča državljanom EU neposredno sodelovanje pri sprejemanju zakonodaje EU.
Zaradi boljšega obveščanja o tem, kako EU sprejema odločitve, bodo v primerih, kadar bo Svet obravnaval in sprejemal predloge zakonov, na podlagi Lizbonske pogodbe zasedanja Sveta ministrov poslej javna.
Lizbonska pogodba povečuje tudi število področij, na katerih Evropski parlament in Svet ministrov odločata skupaj, kar pomeni več besede za neposredno izvoljene poslance pri sprejemanju zakonodaje in proračuna EU ter posledično več demokracije za državljane EU.
Tudi parlamenti posameznih držav članic imajo na podlagi Lizbonske pogodbe več priložnosti za neposredno vplivanje na odločitve, saj nov sistem zgodnjega opozarjanja nacionalnim parlamentom daje pravico do pripomb k osnutkom zakonov ter preverjanja, da EU ne presega svojih pooblastil z vmešavanjem v zadeve, ki se lahko najbolje rešujejo na nacionalni ali lokalni ravni.
Direktiva
Direktive (angl. Directives) so sekundarni pravni vir in zavezujejo države članice, na katere so naslovljene, njihov glavni cilj je približevanje zakonodaj.
Direktiva zavezuje države članice glede cilja, ki ga je potrebno doseči, vendar jim pušča izbiro pri sprejemanju oblike in sredstev za uresničitev ciljev Skupnosti v okviru njihovega notranjega pravnega reda.
Če države članice direktive ne prenesejo v nacionalno zakonodajo ali jo prenesejo v nepopolni obliki ali z zamudo, se lahko tisti, ki so predmet sodne obravnave, nanjo neposredno sklicujejo pred nacionalnimi sodišči.
Države članice
Od zadnje širitve 1. januarja 2007, EU sestavlja 27 držav članic.
EU mora spoštovati nacionalne identitete svojih članic. Države članice morajo spoštovati odločitve EU, saj so zavezane z načelom lojalnosti.
Konflikti med EU in članicami se rešujejo v institucijah EU, med njimi in tudi na Evropskem sodišču.
Z Lizbonsko pogodbo je prvič v zgodovini urejeno tudi vprašanje morebitnega izstopa države članice iz povezave. Sporazum o načinu izstopa se določi v pogajanjih z državo članico, ki želi izstopiti. Svet odloča s kvalificirano večino po predhodni odobritvi Evropskega parlamenta. Če se država članica, ki je izstopila iz Evropske unije, želi ponovno pridružiti, mora podati novo prošnjo za članstvo in izpolniti pristopne pogoje.
Povezave:
Avstrija: http://www.austria.gv.at
Belgija: http://www.belgium.fgov.be
Bolgarija: http://www.government.bg
Ciper: http://www.cyprus.gov.cy/
Češka republika: http://www.czech.cz/
Danska: http://www.stm.dk
Estonija: http://www.riik.ee/et/
Finska: http://www.valtioneuvosto.fi
Francija: http://www.premier-ministre.gouv.fr
Nemčija: http://www.bundesregierung.de
Grčija: http://www.government.gr
Madžarska: http://www.mfa.gov.hu/Kulugyminiszterium/en
Irska: http://www.irlgov.ie
Italija: http://palazzochigi.it
Latvija: http://www.am.gov.lv/lv/
Litva: http://www.lrv.lt/
Luksemburg: http://www.gouvernement.lu
Malta: http://www.gov.mt/
Nizozemska: http://www.regering.nl
Poljska: http://www.kprm.gov.pl/
Portugalska: http://www.portugal.gov.pt
Romunija: http://www.gov.ro
Slovenija: http://www.sigov.si/
Slovaška: http://www.vlada.gov.sk/english/
Španija: http://www.la-moncloa.es
Švedska: http://www.regeringen.se
Velika Britanija: http://www.gov.uk
Državljanska pobuda
Lizbonska pogodba uvaja institut t.i. državljanske pobude, ki daje možnost, da lahko že en milijon državljanov iz več držav članic Evropsko komisijo pozove, naj pripravi nov predlog na področju neke politike. To prvič omogoča državljanom EU neposredno sodelovanje pri sprejemanju zakonodaje EU.
Državljanstvo Unije
Pogodba o Evropski uniji je uvedla državljanstvo Unije. Vsakdo, ki ima državljanstvo ene od držav članic Unije, je državljan Unije. Državljanstvo Unije je dopolnitev in ne nadomestitev nacionalnega državljanstva. Prav tako naj bi državljanstvo Unije dalo državljanom globlji in stvarnejši občutek pripadnosti Evropski uniji.
Evropsko državljanstvo zagotavlja državljanom Unije:
- pravico prostega gibanja in bivanja na ozemlju držav članic,
- pravico voliti in biti voljen na evropskih in občinskih volitvah,
- pravico do diplomatske zaščite v tretjih državah,
- pravico nasloviti peticijo na Evropski parlament,
- pravico vložiti pritožbo pri evropskemu varuhu človekovih pravic,
- pravico pisati kateri koli instituciji ali organu v enem od uradnih jezikov Unije in prejeti odgovor v istem jeziku itd.
print this page