Gesla pod črko L print this page

 Laekenska deklaracija ali Deklaracija o prihodnosti Evropske unije
Evropski svet je 15. decembra 2001 sprejel Deklaracijo o prihodnosti Evropske unije ali Laekensko deklaracijo, z obvezo, da bi Unija postala bolj demokratična, transparentna in učinkovita.

Deklaracija je zastavila 64 ključnih vprašanj glede prihodnosti EU, ki se nanašajo predvsem na:

• boljšo delitev pristojnosti med Unijo in državami članicami,
  združitev Pogodb in priznavanje pravne osebnosti Uniji,
• poenostavitev instrumentov ukrepanja Unije,
• ukrepe za utrjevanje demokratičnosti, preglednosti in učinkovitosti Evropske unije s spodbujanjem nacionalnih parlamentov, da bi več prispevali k legitimnosti evropskega projekta, s poenostavitvijo postopka odločanja in sskrbjo za to, da postane delovanje evropskih institucij bolj pregledno in razumljivo,
• ukrepe, potrebne za izboljšanje strukture vseh treh institucij Unije in utrditev njihove vloge, pri čemer zlasti upošteva posledice širitve.

Listina o temeljnih pravicah Evropske unije
Listino o temeljnih pravicah Evropske unije so države članice podpisale leta 2000, v njej pa so zbrane državljanske, politične in gospodarske pravice, ki so bile pred tem razpršene v različnih evropskih in mednarodnih zakonskih aktih.

Listina o temeljnih pravicah je bila sestavni del neuveljavljene Pogodbe o ustavi za Evropo,  Lizbonska pogodba pa se nanjo le navezuje, a določa, da je omenjena listina pravno zavezujoča in ima enako pravno veljavo kot Pogodbi. To velja za EU in njene institucije ter države članice v postopkih implementacije evropske zakonodaje, pri čemer sta si izjemo izgovorili UK in Poljska. Po zapletih na Češkem v zvezi z ratifikacijo  pogodbe pa se je Evropski svet dogovoril še o posebnem protokolu, ki določa, da se Protokol št. 30 (Uporaba Listine o temeljnih pravicah za Poljsko in Veliko Britanijo), uporablja tudi za Češko. Ob sklenitvi naslednje širitvene pogodbe bo protokol postal del temeljnih pogodb.

Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je omogočen pristop Evropske unije tudi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

Lizbonska pogodba
Lizbonska pogodba je bila  podpisana 13. decembra  2007  v Lizboni. Voditelji držav in vlad so soglasno potrdili nova pravila, ki urejajo obseg in način delovanja Evropske unije v prihodnosti. Pri tem so upoštevali politični, gospodarski in družbeni razvoj ter poskušali izpolniti želje in pričakovanja Evropejcev. Lizbonska pogodba tako omogoča prilagoditev evropskih institucij in njihovih metod dela, krepi demokratično legitimnost in utrjuje temeljne vrednote Evropske unije.
Lizbonska pogodba je plod pogajanj med državami članicami na medvladni konferenci. Evropska komisija in Evropski parlament sta sodelovala pri delu medvladne konference. Pogodbo je ratificiralo vseh 27 držav članic, ki so izbrale način ratifikacije v skladu s svojimi ustavnimi pravili.
V skladu s členom 6 Lizbonske pogodbe je ta začela veljati 1. decembra 2009.
Evropska unija še vedno temelji na treh institucijah: Evropskem parlamentu, Svetu in Evropski komisiji. Uvaja pa nekatere nove elemente, da bi institucije z večjo učinkovitostjo, doslednostjo in preglednostjo bolje služile evropskim državljanom.
Odslej ima Evropska unija sedem institucij: Evropski parlament, Evropski svet, Svet, Evropsko komisijo, Sodišče Evropskih skupnosti, Evropsko centralno banko in Računsko sodišče. Spremembe po posameznih institucijah:
Lizbonska pogodba je okrepila zakonodajne in proračunske pristojnosti Evropskega parlamenta ter njegove pristojnosti na področju odobritve mednarodnih sporazumov. Spreminja tudi njegovo sestavo: število evropskih poslancev ne bo preseglo številke 751 (750 poslancev in predsednik), pri porazdelitvi sedežev med državami članicami pa se bo upoštevalo načelo „degresivne proporcionalnosti“. To pomeni, da bodo poslanci iz držav z več prebivalci zastopali večje število državljanov kot poslanci iz držav z manj prebivalci. Pogodba tudi določa, da države članice ne morejo imeti manj kot 6 ali več kot 96 poslancev.

Evropski svet, ki ima vodilno vlogo pri oblikovanju politik, je postal institucija Evropske unije, vendar nima novih pristojnosti. Nova pa je funkcija predsednika Evropskega sveta. Za dveinpolletni mandat ga izvoli Evropski svet. Predsednik skrbi za pripravo in neprekinjeno delo Evropskega sveta ter za dosego soglasja. Funkcija predsednika Evropskega sveta ni združljiva z drugimi nacionalnimi mandati.

Vloga Sveta, ki zastopa vlade držav članic, je v glavnem nespremenjena. Svet si še naprej deli zakonodajne in proračunske pristojnosti z Evropskim parlamentom. Ohranja glavno vlogo v skupni zunanji in varnostni politiki ter na področju usklajevanja gospodarskih politik. Bistvena sprememba, ki jo za Svet prinaša Lizbonska pogodba, zadeva postopek odločanja. Svet odloča s kvalificirano večino, razen v primerih, ko pogodbe določajo drug postopek, na primer soglasje. V praksi se je odločanje s kvalificirano večino razširilo še na druga področja delovanja (na primer priseljevanje ali kultura).
Za Evropsko komisijo, katere glavna naloga je zastopanje splošnih interesov Evropske unije, po Lizbonski pogodbi velja, da ima lahko vsaka država članica svojega člana. Druga pomembna novost je uvedba neposredne povezave med izidi volitev v Evropski parlament in izbiro kandidata za predsednika Evropske komisije. Tudi vloga predsednika Evropske komisije je okrepljena, saj lahko zahteva odstop člana kolegija.
Novo delovno mesto visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je ena od glavnih institucionalnih novosti Lizbonske pogodbe, z njim pa naj bi se okrepilo skladno delovanje Evropske unije. Visoka predstavnica ima dvojno nalogo: je mandatarka Sveta za skupno zunanjo in varnostno politiko ter podpredsednica Evropske komisije za zunanje odnose. Pristojna je za vodenje skupne zunanje in varnostne politike in predseduje Svetu ministrov za zunanje zadeve. Na mednarodnem prizorišču zastopa skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije. Pri tem ji pomaga Evropska služba za zunanjepolitično delovanje, ki jo bodo sestavljali uradniki Sveta, Evropske komisije in nacionalnih diplomatskih služb.
Določbe sedanje pogodbe so brez večjih sprememb za Evropsko centralno banko in Računsko sodišče. Lizbonska pogodba pa je razširila področje delovanja Sodišča Evropskih skupnosti zlasti na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja. Uvedla je tudi nekaj postopkovnih sprememb.

Nacionalni parlamenti niso sestavni del evropskih institucij, vendar igrajo pomembno vlogo pri delovanju Evropske unije. Lizbonska pogodba priznava in krepi vlogo nacionalnih parlamentov. Če na primer zadostno število nacionalnih parlamentov meni, da bi morali zakonodajno pobudo sprejeti na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni, jo mora Komisija umakniti ali jasno utemeljiti, zakaj pobuda ne krši načela subsidiarnosti.

Lizbonska strategija
Lizbonska strategija, ki jo je Evropski svet sprejel marca leta 2000, je uvedla dolgoročno strategijo, katere glavni cilj je bil, da postane Evropa do leta 2010 najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu.

Strategija je bila v letu 2001 dopolnjena z ukrepi za varstvo okolja, tako da strategija kot celota zajema tri področja, in sicer gospodarstvo, socialo in okolje. Vsa tri področja naj bi usklajena delovala v smeri hitrejšega trajnostnega razvoja Unije.

Za institucije EU in države članice je Lizbonska strategija pomenila usmeritev pri izvajanju gospodarskih in socialnih reform.

Evropska komisija vsako leto v okviru rednega t. i. Pomladanskega poročila, ki ga predloži Evropskemu svetu, ocenjuje napredek posameznih držav članic pri uresničevanju ciljev Lizbonske strategije. Ocene so predložene na podlagi strukturnih indikatorjev za vsako državo članico, in zajemajo področja gospodarske rasti, zaposlenosti, razvoja in raziskav, izobraževanja, okolja, socialne vključenosti ter gospodarskih reform.

Z nastopom gospodarskih ter političnih okoliščin, v katerih se je EU znašla v sedanjem času, poskuša EU oblikovati nov gospodarski vzorec s strategijo Evropa 2020, ki pravzaprav pomeni obnovo Lizbonske strategije za rast in delovna mesta, temelji pa na treh klučnih vzvodih rasti kot so premišljena rast, trajnostna rast ter vključujoča rast.