V Strasbourgu, simbolu francosko-nemške sprave poteka 12 mesečnih plenarnih zasedanj, vključno s proračunskim.
Dodatna plenarna zasedanja potekajo v Bruslju, prav tako se v Bruslju sestajajo odbori Evropskega parlamenta, kjer iz praktičnih razlogov deluje tudi del uradnikov in sodelavcev političnih skupin.
Generalni sekretariat Evropskega parlamenta in njegove službe pa ostajajo v Luksemburgu.
- 99 sedežev: Nemčija,
- 72 sedežev: Velika Britanija, Francija in Italija,
- 50 sedežev: Španija in Poljska,
- 33 sedežev: Romunija
- 25 sedežev: Nizozemska,
- 22 sedežev: Grčija, Češka, Belgija, Madžarska in Portugalska,
- 18 sedežev: Švedska,
- 17 sedežev: Avstrija, Bolgarija
- 13 sedežev: Slovaška, Danska in Finska,
- 12 sedežev: Irska in Litva,
- 8 sedežev: Latvija,
- 7 sedežev: Slovenija,
- 6 sedežev: Estonija, Ciper in Luksemburg,
- 5 sedežev: Malta.
Sekundarna zakonodaja
Sekundarna zakonodaja, ki jo sprejemajo evropske institucije, temelji na primarni zakonodaji.
Najpomembnejši viri sekundarne zakonodaje so: uredbe, direktive, odločbe, priporočila in mnenja. Medtem ko so uredbe, direktive in odločbe zavezujoče, pa priporočila in mnenja niso.
Poleg omenjenih virov, med sekundarno zakonodajo štejemo tudi neuradne dokumente (angl. non-paper), zelene knjige (angl. Green Paper) in bele knjige (angl. White Paper).
Skupna parlamentarna skupščina AKP – Evropska unija
S Cotonoujskim sporazumom se je z državami članicami EU povezalo 79 afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP).
79 predstavnikov afriških, karibskih in pacifiških držav skupaj z 70 evropskimi poslanci nastopa v skupščini, ki spodbuja soodvisnost programov sever-jug, človekovih pravic in demokracije.
Sestajajo se izmenično v eni od držav AKP in v eni od držav članic EU.
Sodišče Evropskih skupnosti
Sodišče Evropskih skupnosti (ki se pogosto imenuje preprosto Sodišče) je nastalo leta 1952 v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo.
Sodišče EU sestavljajo tri sodišča: Sodišče, Splošno sodišče ter Sodišče za uslužbence. (Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je nekdanje Sodišče Evropskih skupnosti postalo Sodišče Evropske unije, prav tako pa se je prvo-stopenjsko sodišče preimenovalo v Splošno sodišče.)
Glavne naloge Sodišča EU so:
- odločanje o tožbah, ki jih vloži država članica, institucija, fizična ali pravna oseba
- na predlog nacionalnih sodišč predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage prava EU ali veljavnosti aktov, ki so jih sprejele institucije
- odločanje o drugih zadevah, predvidenih v Pogodbah
Sodišče skrbi za nadzor nad zakonitostjo aktov EU, odloča o njihovi veljavnosti ter zagotavlja enotne razlage in uporabe prava EU. Sodna praksa Sodišča Evropske unije - skupaj s pogodbami, uredbami, direktivami in odločbami - predstavlja pomemben del pravnega reda Evropske unije.
Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake države članice, tako da je zastopanih vseh 27 državnih pravnih sistemov EU. Vendar pa zaradi učinkovitosti Sodišče le redko zaseda na občni seji. Ponavadi zaseda v „velikem senatu“ samo trinajstih sodnikov ali v senatih treh ali petih sodnikov.
Do zdaj je bilo na sodišču osem generalnih pravobranilcev – pet stalnih, katerih mesta so namenjena največjim starim članicam, na preostalih treh pa so rotirale vse druge. Z Lizbonsko pogodbo so uvedena tri nova mesta, od tega eno stalno mesto za Poljsko.
Z Lizbonsko pogodbo je bil uveden t.i. nujni postopek, poleg tega pa se zaradi ukinitve stebrne strukture EU razširja pristojnost sodišča na področje zunanje političnih sankcij ter določene zadeve s področja svobode, varnosti in pravice, ki ne zadevajo sodelovanja v policijskih ter kazenskih zadevah. Razširja se nadzor Sodišča na akte Evropskega sveta, ki je z Lizbonsko pogodbo postal institucija EU. Poleg tega so omiljeni pogoji za dopustnost tožb, ki jih vložijo posamezne osebe. Ker je Listina o temeljnih praviah Evropske unije pridobila enako pravno veljavo kot pogodbi, je tudi ta vključena v "ustavno materijo", o kateri Sodišče lahko odloča (izjeme za UK, Poljsko, Češko).
Splošno sodišče obravnava tožbe, ki so jih vložile države članice proti Komisiji in zoper določene akte Sveta (na področju državnih pomoči, ukrepov trgovinske zaščite in akte, s katerimi prenese pristojnost za izvajanje). Obravnava tudi tožbe, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe zoper odločbe ali nedelovanje institucij EU (na primer tožba podjetja zoper odločbo Komisije, s katero mu je bila izrečena globa), ki se glasijo nanje ali ki jih neposredno in posamično zadevajo.
Sodišče za uslužbence Evropske unije odloča v sporih med Evropsko unijo in njenimi javnimi uslužbenci. To razsodišče sestavlja sedem sodnikov.
Sodišče EU odloča o zadevah, ki se mu predložijo. Najbolj pogoste vrste zadev so: predlogi za sprejem predhodne odločbe; tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti; ničnostne tožbe in tožbe zaradi nedelovanja. Poznamo tudi odškodninske tožbe; katerakoli oseba ali podjetje, ki utrpi škodo zaradi delovanja ali nedelovanja Unije ali njenega osebja, lahko vloži odškodninsko tožbo pri Splošnem sodišču.
Če katera koli država članica, Svet EU, Komisija ali v nekaterih okoliščinah Evropski parlament meni, da je določen zakon EU nezakonit, lahko od Sodišča zahteva, da ga razglasi za ničnega (ničnostne tožbe). Pogodba lahko zahteva, da Evropski parlament, Svet EU in Komisija v določenih okoliščinah sprejmejo določene odločitve. Če tega ne storijo, lahko države članice, druge institucije EU in (v nekaterih okoliščinah) posamezniki ali podjetja vložijo pritožbo na Sodišču, da se to nedelovanje uradno zabeleži (tožbe zaradi nedelovanja).
Državljan pri Sodišču Evropske unije ne more vložiti tožbe proti drugi osebi (fizični ali pravni) ali proti državi članici. Vendar ima kljub temu možnost dostopa do Sodišča ali do Splošnega sodišča na dva načina: posredno ali neposredno. Možnost posrednega dostopa obstaja takrat, ko se primer obravnava pred nacionalnim sodiščem. Če se nacionalno sodišče sreča s pravnim problemom, ki zadeva pravo EU, lahko prekine postopek, včasih ga mora, in vloži predlog za sprejem predhodne odločbe, s katerim prosi Sodišče, naj sprejme razlago ali naj preizkusi zakonitost predpisa EU. Državljan ima torej lahko posreden dostop do Sodišča s postopkom predhodnega odločanja. Državljan pa lahko tudi neposredno pred Splošnim sodiščem izpodbija odločbo, ki jo je izdala institucija EU. Posamezniki lahko vložijo tožbo zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, vendar po Lizbonski pogodbi ne potrebujejo več izvršilnih ukrepov, posameznikom ni potrebno več dokazovati, da jih ti akti posamično zadevajo.
SOS-Demokracija
SOS Demokracija je uradna notranja skupina v Evropskem parlamentu, ustanovljena leta 1999, ki se bori za večjo odprtost, decentralizacijo in demokracijo v Evropski uniji.
Združuje člane Evropskega parlamenta iz različnih političnih skupin in držav članic, nima pa uradne liste članov. Namesto uradnega članstva je prisotnost različnih članov Evropskega parlamenta odvisna od teme, ki jo skupina obravnava.
Skupina izziva dominantno agendo, ki teži k večji in globlji integraciji med EU in državami članicami s predlogi za konkretne spremembe v strukturi in delu EU.
Povezava: http://www.bonde.com/index.php/bonde_UK/article/bonde15089
Spravni odbor
V primeru, ko se v rednem zakonodajnem postopku (postopku soodločanja), kjer imata Evropski parlament in Svet EU enakopravno delitev pristojnosti, Svet ne strinja z vsemi predlogi sprememb poslancev, Evropskemu parlamentu predloži svoj predlog besedila: to je skupno stališče držav članic. Parlament ponovno obravnava zadevo na drugi obravnavi. Zakonodajni postopek se konča, če poslanci potrdijo stališče Sveta ali če zavrnejo skupno stališče.
Če poslanci v nasprotnem primeru predlagajo spremembe k skupnemu stališču, je treba doseči soglasje na tretji obravnavi. Ta naloga je zaupana posebnemu spravnemu odboru, ki ga sestavljajo člani Sveta in enako število poslancev. Odbor preuči skupno stališče, sprejeto v drugi obravnavi, na osnovi sprememb Parlamenta. Odbor ima na voljo šest tednov za pripravo skupnega predloga.
Če Spravni odbor ne sprejme skupnega predloga v določenem roku, se šteje, da pravni akt ni sprejet, postopek pa se zaključi.
Če Spravni odbor sprejme skupni predlog, se le-ta posreduje Svetu in Parlamentu v sprejetje. Svet in Parlament imata za to na voljo šest tednov; pakt je sprejet, če Svet in Parlament sprejmeta skupni predlog.
Če poslanci v nasprotnem primeru predlagajo spremembe k skupnemu stališču, je treba doseči soglasje na tretji obravnavi. Ta naloga je zaupana posebnemu spravnemu odboru, ki ga sestavljajo člani Sveta in enako število poslancev. Odbor preuči skupno stališče, sprejeto v drugi obravnavi, na osnovi sprememb Parlamenta. Odbor ima na voljo šest tednov za pripravo skupnega predloga.
Če Spravni odbor ne sprejme skupnega predloga v določenem roku, se šteje, da pravni akt ni sprejet, postopek pa se zaključi.
Če Spravni odbor sprejme skupni predlog, se le-ta posreduje Svetu in Parlamentu v sprejetje. Svet in Parlament imata za to na voljo šest tednov; pakt je sprejet, če Svet in Parlament sprejmeta skupni predlog.
Stebri EU
Evropska unija je do uveljavitve Lizbonske pogodbe sprejemala odločitve v okviru treh ločenih političnih področij, ki so poznana tudi kot trije stebri EU.
Prvi steber je bil domena Skupnosti, ki je zajemal večino skupnih politik, odločanje pa je spadalo v pristojnost Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta EU.
Drugi steber je bil skupna zunanja in varnostna politika, kjer je odločitve sprejemal Svet EU sam.
Tretji steber je bil policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, kjer je odločitve zopet sprejemal izključno Svet EU.
Lizbonska pogodba odpravlja "stebrno strukturo" zakonodaje EU. Za zadeve, ki so prej spadale v tretji steber, na primer pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah in policijsko sodelovanje, se bodo od zdaj naprej uporabljala pravila, enaka pravilom za notranji trg. Ukrepi EU in nacionalni ukrepi na teh področjih bodo tako predmet sodnega nadzora Sodišča. Velika Britanija in Irska sta si na tem področju izgovorili klavzule o izvzetju, to velja predvsem za področje ki ureja zunanje meje, azil, priseljevanje ter pravosodno sodelovanje v civilnopravnih zadevah. Velja pa, da lahko ti dve državi od primera do primera sprejemata in uporabljata sprejete evropske ukrepe na omenjenih področjih.
Strategija 2020
Evropska komisija je zaradi težkih novih razmer na gospodarskem področju pripravila Strategijo 2020, ki obnavlja oz. nadomešča Lizbonsko strategijo in temelji na treh ključnih vzvodih rasti:
- Novi vzvodi rasti: EU si mora prizadevati za spodbujanje znanja, inovacij, pri čemer mora premostiti vrzel med znanostjo in proizvodnjo ter poskrbeti, da iz izumov dejansko nastanejo izdelki. Na področju izobraževanja je treba utrjevati kakovost in uspešnost evropskega visokošolskega sistema, cilj pa je tudi digitalna družba, pri čemer bi morali imeti vsi Evropejci do leta 2013 do ultra hitrih internetnih povezav.
- Trajnostni razvoj: EU si mora prizadevati, da bo ob spodbujanju konkurenčnosti skrbela za večjo učinkovitost in gospodarnost proizvodnje ter za prehod v nizkoogljično gospodarstvo. Do leta 2020 morajo članice doseči cilje glede energetske priozvodnje, učinkovitosti in porabe, s čimer bi lahko do leta 2020 vrednost uvoza nafte in plina zmanjšala za 60 milijard evrov.
- Vklljučujoča rast: okrepiti je potrebno stopnjo zaposlenosti, z novimi znanji večati zaposljivost in ustvarjati nova delovna mesta, obenem pa se bojevati tudi zoper revščino in socialno izključenost.
Evropska komisija predlaga, da se uspeh pri uresničevanju strategije Evropa 2020
meri glede na to, kako EU izpolnjuje pet meril; zaposlenost prebivalstva med 20. in 64. letom mora doseči 75%, raziskavam in razvoju je treba nameniti tri odstotke BDP EU, izpolniti je treba cilje v boju zoper podnebne spremembe in na področju energetike 20/20/20, zgodaj sme šolanje opustiti manj kot deset odstotkov mladih, vsaj 40 odstotkov pa jih mora imeti končano višje in visokošolsko izobrazbo, za 20 milijonov pa je treba tudi zmanjšati število ljudi, ki jih ogroža revščina.
Subsidiarnost
Načelo subsidiarnosti pomeni, da morajo biti odločitve, ki jih sprejema EU, čim bližje državljanom, pri čemer je treba preveriti, ali je ukrepanje na ravni Skupnosti upravičeno glede na možnosti, ki obstajajo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Konkretno to načelo pomeni, da Unija ne ukrepa- izjema so področja v njeni izključni pristojnosti-če njeno delovanje ni učinkovitejše od delovanja na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Tesno je povezano z načelom sorazmernosti, v skladu s katerim ukrepi Unije ne smejo presegati obsega, potrebnega za doseganje ciljev pogodbe.
Lizbonska pogodba določa načelo subsidiarnosti v 5.členu.
Svet Evropske unije
Svet Evropske unije sestavljajo ministri držav članic (ali njihovi predstavniki). Sestaja se v Bruslju in Luksemburgu ter sprejema evropsko zakonodajo skupaj z Evropskim parlamentom. Njegova sestava se spreminja glede na obravnavano temo.
Sklepe Sveta pripravlja odbor stalnih predstavnikov držav članic (COREPER).
Novost v Lizbonski pogodbi je, da bo Svet ministrov za zunanje zadeve vodil Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednik Komisije. Na drugih področjih , kot so kmetijstvo, finance in energetika, bo Svet še naprej vodil minister države, ki izmenično predseduje EU za 6 mesecev. 1. januarja 2010 je predsedovanje prevzela Španija, za njo bo predsedovanje prevzela Belgija, za njo pa Madžarska.
Na podlagi Lizbonske pogodbe so zasedanja Sveta ministrov poslej javna.
Svet torej nima predsednika, se pa na mestu predsedujočega kot omenjeno po načelu enakopravna rotacije vsakih šest mesecev izmenjujejo države članice, in sicer v skladu s predhodno določenim vrstnim redom predsedovanja. Ker Svet sestoji iz različnih sestav, lahko o funkciji predsednika govorimo le v smislu posameznega zasedanja. Če na primer zaseda Svet za okolje, mu predseduje minister za okolje države članice EU, ki takrat predseduje Svetu. Izjema je predsedovanje sestavi Sveta za zunanje zadeve, ki mu predseduje Visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko.
Ob koncu 6-mesečnega predsedovanja Svet EU predstavi svoje politične dosežke pred Evropskim parlamentom.
Lizbonska pogodba razširja glasovanje v Svetu s kvalificirano večino na 33 novih členov, skupaj po novem tak način velja za 96 členov. Ta način glasovanja omejuje nevarnost blokade, ki je povezana z odločanjem s soglasjem. Za občutljiva področja, kot npr. davki, socialna varnost, zunanja politika in skupna obramba, še velja odločanje s soglasjem.
Kvalificirana večina, izračunana v skladu s tehtanjem glasov (določeno število glasov vsake države članice - določene v skladu z njeno demografsko težo) bo v skladu s kompromisom iz Ioannine veljala do leta 2014 oz. po vsej verjetnosti do leta 2017, ko jo bo zamenjala t.i. dvojna večina držav članic in državljanov, ki jo določa Lizbonska pogodba ter v skladu s katero je večina dosežena, če je za stvar 55 odstotkov držav in 65 odstotkov prebivalstva, pri čemer mora manjšina, ki lahko prepreči sprejetje, šteti vsaj 4 države članice. Kot omenjeno pa soglasje še vedno ostaja na najobčutljivejših področjih, kot sta npr. skupna zunanja in varnostna politika.
S&D
Politična skupina v Evropskem parlamentu oz. skupina Naprednega zavezništva socialistov ter demokratov.
http://www.socialistgroup.org/gpes/index.jsp?request_locale=EN
print this page