Evropski parlament podpira človekove pravice

Spoštovanje človekovih pravic je ena temeljnih vrednot Evropske unije. Vsaka kršitev teh pravic škoduje demokratičnim načelom, na katerih temelji naša družba, najsi poteka znotraj ali zunaj EU. Evropski parlament se proti kršitvam bori z zakonodajnimi ukrepi, vključno z opazovanjem volitev, mesečnimi razpravami o človekovih pravicah v Strasbourgu in z vključevanjem človekovih pravic v zunanjetrgovinske sporazume.

Poleg tega človekove pravice podpira z letno nagrado Saharova za svobodo misli, ki jo je začel podeljevati leta 1988. Nagrado prejmejo posamezniki, ki so izjemno prispevali k boju za človekove pravice po vsem svetu. S tem se opozori na kršitve človekovih pravic, nagrajenci pa dobijo podporo za svoja prizadevanja.

Novinarji brez meja - Nova doba propagande

Avtor je Christophe Deloire, generalni sekretar nevladne organizacije Novinarji brez meja (RSF), ki je leta 2005 prejela nagrado Saharova

Vstopamo v novo dobo, kjer bomo potrebovali pogum. Junaki, ki branijo svobodo, in novinarji, vredni tega naziva, bodo lahko nadaljevali svoj boj, vendar je ta vnaprej izgubljen, če bodo ostali  sami. Brez odločne podpore javnosti bodo prevladale sile manipulacije, teme in podrejanja. Morilske ideologije, propagandni stroji in komunikacijski laboranti si prizadevajo za okrnitev javne razprave, kot jo dojemamo od razsvetljenstva dalje. Bomo dopustili, da se to zgodi?

Kako lahko v našem svetu, zasičenem z informacijami, s katerimi oblast, denar in nestrpnost prekupčujejo, manipulirajo ali jih hoté obračajo, preživi novinarstvo „vredno tega naziva", ki išče resnico, tako, kot je, v vsej njeni raznolikosti? Človeštvo in družba potrebujeta„zaupanja vredno tretjo osebo", ki omogoča sprejemanje skupnih in individualnih odločitev na podlagi „svobodnega iskanja objektivne resnice", kot pravi ustanovna listina Unesca.

Kako naj zaščitimo pluralizem poročanja in raziskovanja, če je - upravičeno ali neupravičeno - ogrožena prav verodostojnost novinarjev? Tako, da goreče branimo njihovo svobodo in neodvisnost. Prav to je namreč vloga novinarjev: da poročajo o svojih odkritjih, svobodno in neodvisno. Žal smo vstopili v novo dobo, v kateri različne sile na povsem nove načine nadzorujejo informacije oziroma širše vplivajo na mišljenje.

S pomočjo tehnologije lahko oblast, državna, politična, gospodarska ali verska, svoje vsebine neposredno širi po vsem svetu. Brez filtrov, brez razlik. Vse je objavljeno. Barbarski propagandni film, preoblečen v reportažo. Okrnjena resničnost v plašču razkrivanja prave resnice. Ustvarjanje želje ali manipuliranje z njo, pod masko novinarske raziskave. Tehnologija odpira območja svobode, ki pogoltnejo marsikaj, ne le poštenost.

Povsod po svetu ljudje vse teže ločujejo med sporočili, ki jim botrujejo ali jih narekujejo interesi, in neodvisnimi informacijami, pridobljenimi po pravilih poštenosti, ki so kar najbližje novinarskemu idealu. Pluralizem ne sme postati izbira med dvema propagandama, dvema sporočiloma, dvema orodjema za „stike z javnostmi". Vidimo lahko, da imajo neodvisne informacije povsod težave z uveljavljanjem ali celo preživetjem. Zato je nujno ukrepati.

Vstopili smo v dobo, kjer divja vojna informacij. Nekoč so despotske države svoje narode zapirale pod stekleni zvon. A vsaj ostalega sveta niso obvladovale. Danes pa najhujše diktature, pa tudi vodene demokracije, ustanovijo svoje medijske skupine, ki njihovo „veselo sporočilo" širijo po vsem planetu. Tako v despotskih kot v demokratičnih državah pa spin doktorji, ki imajo vse več sredstev, uspejo hraniti te medijske pošasti.

Tukaj se za rešetke novih nevidnih ječ uporabljajo algoritmi, tam ostajajo mrzle samice s pazniki, ki radi pretepajo. Nasilje nad novinarji se ne zmanjšuje. Še vedno je zaprtih več kot 150 novinarjev, če prištejemo še tiste, za katere je obveščanje poslanstvo, in ne poklic, pa se število podvoji. Po podatkih Novinarjev brez meja je bilo na svetu v desetih letih ubitih 720 novinarjev. Veljajo za moteče priče, ki morajo izginiti, ljudi, ki ob širjenju propagande kvarijo razpoloženje.

In potem je tu ideologija, to grozljivo propagiranje, sovražno svobodi vesti. Pojem bogokletja ali bogoskrunstva, kadar se ga skuša vsiliti drugemu, pomeni veliko nevarnost za svobodo izražanja in obveščanja. Pa ne le zato, ker sta januarja 2015 podivjana norca v imenu obsojanja bogokletja napadla Charlie Hebdo v Parizu. V številnih državah se v imenu vere ali „tradicionalnih vrednot" cenzurirajo ne le karikature, temveč tudi „resnica, podprta z dejstvi".

Žalitev vere je pogosto sredstvo za politično cenzuro ali prikrivanje gospodarskega, socialnega in kulturnega stanja. Med letoma 1999 in 2010 smo se z diplomatsko ofenzivo borili proti verskim režimom, ki so skušali vsiliti pojem omalovaževanja veroizpovedi. V Organizaciji združenih narodov je bilo v imenu „občutljivosti vernikov" predloženih kar 15 resolucij. Vendar če bi kaka vera uspela vsiliti svoje svéto, ne bi bilo več razloga, da ne bi tega storili tudi drugi nazori, politični ali filozofski, in - zakaj ne? - ekonomske doktrine. Kaj bi ostalo od svobode duha?


Belorusko združenje novinarjev - Svoboda kot prostor, ki ga je treba nenehno braniti

Michal Janczuk, član sveta Beloruskega združenja novinarjev, ki je leta 2004 prejelo nagrado Saharova

Ko je leta 1991 je razpadla Zveza sovjetskih socialističnih republik, po besedah Ronalda Reagana imperij zla, je v postsovjetskem prostoru nastopil čas prave evforije. Vsi smo se čutili mlade po srcu,bili smo priče zgodovinskim spremembam po vsem svetu. Številne evropske države so hitro ušle izpod sovjetske ideološke prevlade in med najbolj naprednimi v tem procesu je bila prav Moskva. Še zlasti z današnjega vidika je to nepojmljivo, a takrat je bilo resnično.

A kako je mogoče, da so na začetku leta 2015 razmere na področju svobode tako porazne? Poglejmo, kaj smo od takrat storili narobe, saj je že skrajni čas za to. Prva in največja napaka je bila, da se nismo zavedali, da živeti v sodobnem času oz. v 21. stoletju ne pomeni, da smo se iz zgodovine česa naučili ali da smo se otresli senc preteklosti. Prav nič nam ni podarjeno za vedno! Z grenkobo v ustih moramo priznati: če svobode ne branimo, jo bomo neizogibno izgubili. Ta prostor je najboljši - oz. najslabši - primer za to.

V Belorusiji je prišlo do prav posebne zgodovinske ironije. Najprej smo leta 1994 na najbolj demokratičen način izvolili najbolj protidemokratičnega predsednika, nato pa smo se odločili, da se bo na naslednjih predsedniških volitvah demokracija branila sama. Vendar se to ni zgodilo in tako v evropski državi isti diktator-predsednik brez pravih volitev vlada že 20 let.

Predsednica Beloruskega združenja novinarjev Žana Litvina je prepričana, da nas čakajo še težji časi, saj se pri vsaki predsedniški kampanji zaostri represija nad beloruskimi novinarji. Novembra letos bo Aleksander Lukašenko poskušal ponovno zmagati na predsedniških volitvah. Policijske preiskave in denarne kazni za neodvisne novinarje so se že začele. Kot je rekla Žana Litvina, je Belorusija postala država z izčrpano politično alternativo in skoraj nespremenljivo politično oblastjo.

Hkrati se je pred kratkim nedvomno končalo neko zgodovinsko obdobje. Vsi smo priča zlomu postsovjetskega sistema v Evropi - a kaj mu bo sledilo? Boljši časi? Včasih se nam ta sprememba zdi še bolj strašljiva. Gre za obupane poskuse, da bi ruskemu imperiju za vsako ceno vdihnili novo življenje, pri čemer se kršijo vsa pravila civiliziranega sveta in vsi standardi našega poklica. Novinarji smo zdaj na novi frontni črti: med brezsramno propagando ruskih državnih medijev v Goebbelsovem slogu in zahodno tradicijo nepristranskega in uravnoteženega novinarstva.

V Belorusiji pa je težava dvojna, saj želi diktatorska državna oblast zatreti že samo idejo svobodnega mišljenja in izražanja. Tisoč dvesto svobodnih novinarjev, kolikor je članov naše organizacije, v državi z desetimi milijoni ljudmi - je to dovolj, da ohranimo pravico vsakega do svobodnega izražanja? Seveda je. Zato, ker dejansko vsak JE svoboden. Edina težava je, da je večina ljudi beloruske družbe svojo svobodo uveljavila le enkrat - tako, da so svojo pravico zanikali in se odpovedali temu, da bi jo branili.

Nekaj zlobnih ljudi lahko zmaga proti celemu narodu dobrih le v enem primeru: če jim uspe ustvariti tiho večino. Belorusko združenje novinarjev je v zadnjih dvajsetih letih aktivno preprečevalo, da bi naša družba padla v tiho in dokončno umetno komo. Seveda za to plačujemo ceno kot ljudje, a še vedno nas je 1200. In število naših članov se s časom ne zmanjšuje - nasprotno, povečuje se. To je vir, ki nam daje navdih in upanje na boljšo prihodnost ne glede na vse temne oblake na obzorju.

Naši člani so v preteklih letih plačali več kot 10 tisoč evrov kazni za „nezakonito pridobivanje in širjenje informacij". V beloruskem upravnem zakoniku ta člen (22.9) resnično obstaja, saj samostojno novinarstvo v nacionalnem zakonu o medijih ni dovoljeno. Lahko smo bodisi zakoniti novinarji množičnih medijev v državnem registru ali pa širimo nezakonito pridobljene informacije - za beloruske novinarje sta to danes edini možnosti. Poleg tega ima 62 državnih organizacij, ministrstev in agencij, med njimi tudi ministrstvo za kulturo in državna televizija, zakonito pravico, da katero koli informacijo o svojih dejavnostih označi za zaupno. Vse to se dogaja v Evropi 21. stoletja.

Ne bomo se predali, saj je svoboda največja sladkost tega sveta in samo bistvo človekove narave. Ko smo enkrat okusili njeno sladkost, ni poti nazaj. Vsaj verjamemo, da je tako, in smo to „prepovedano spoznanje" pripravljeni tudi širiti. To bomo počeli, pa če je to po upravnem zakoniku beloruskega avtoritarnega režima zakonito ali ne.


Laura Rawas - „Tudi mi si zaslužimo svobodo, tako kot vi!“

Salima Ghezali - Svoboda izražanja na... Marsu.

SVOBODO TISKA JE TREBA ZAŠČITITI. NE GLEDE NA TO, KDO JO HOČE ZATRETI.

#FreeRazan

© Razan Zaitouneh

9. decembra 2013 je bila v svoji pisarni v Dumi blizu Damaska ugrabljena sirska zagovornica človekovih pravic Razan Zajtuneh. Razan je novinarka in odvetnica za človekove pravice ter je med najvidnejšimi civilnimi aktivisti sirske revolucije. Eno leto po ugrabitvi je še vedno pogrešana. Mreža prejemnikov nagrade Saharova skupaj s Parlamentom in nekdanjimi prejemniki nagrade poziva k njeni izpustitvi. #FreeRazan #Sakharov

Nagrajenec za leto 2014

© Courtesy of Stichting Vluchteling

Denis Mukwege je kongovski zdravnik, ki je svoje življenje posvetil obnovi teles in življenj desettisočev kongovskih žena in deklet, ki so bile žrtve skupinskih posilstev in okrutnega spolnega nasilja med še vedno trajajočo vojno v Demokratični republiki Kongo. Mukwege je mednarodno priznan strokovnjak na področju obravnave patoloških in psihosocialnih posledic spolnega nasilja.

Kdo je izbrani nagrajenec?

Vsako leto septembra lahko poslanci Evropskega parlamenta predlagajo kandidate za nagrado Saharova. Vsakega kandidata mora podpreti najmanj 40 poslancev, vsak poslanec pa lahko podpre le enega kandidata. Podpisane kandidature s podpornim gradivom na skupni seji ocenita Odbor za zunanje zadeve in Odbor za razvoj ter pripravita seznam treh kandidatov, ki ga posredujeta konferenci predsednikov v končno glasovanje. Zmagovalec je običajno razglašen oktobra.

Kontakt

Komunikacijske kampanje (GD COMM)

Evropski parlament
Altiero Spinelli
60 rue Wiertz/Wiertzstraat 60
B-1047 - Bruxelles/Brussels
Belgium
Omejitev odgovornosti - Stališča, izražena v tem članku, niso nujno stališča Evropskega parlamenta.