Poslanci zahtevajo pravičnejše in preglednejše financiranje proračuna EU

Pogodba o Evropski gospodarski skupnosti iz leta 1957 predvideva financiranje proračuna Skupnosti iz lastnih sredstev in ne iz prispevkov držav članic. Tako se je  do leta 1970 proračun Skupnosti  financiral izključno iz lastnih sredstev - to so bile carine in kmetijske dajatve iz uvoza.

 

Lastna sredstva pa kmalu niso več zadoščala, zato jih je leta 1970 dopolnil vir na osnovi davka na dodano vrednost in leta 1988 vir na osnovi bruto domačega proizvoda (BDP). Iz slednjega so se  sprva črpala sredstva le takrat, ko zneski iz preostalih treh virov za kritje finančnih obveznosti niso zadoščali, sčasoma pa je ta vir postal ključni vir za proračun Evropske unije in je v finančnem letu 2005 znašal  70 odstotkov proračuna .

 

 

Financiranje proračuna EU je bilo z leti vse bolj zapleteno ter je vodilo do sporov in barantanja med državami članicami, ki so se počutile opeharjenje. Pogosto so se pogajale za rabate in posebne pogoje.

 

Pri tem velja omeniti britanski primer, ko je Margaret Thatcher na vrhu v francoskem mestu Fontainebleau zahtevala rabat za Veliko Britanijo, ki ga je utemeljevala z dejstvom, da je Velika Britanija  ena izmed najrevnejših držav Evropske skupnosti ter hkrati pomembna neto plačnica. Velika Britanija je tako letno prihranila med štiri in pet milijardami evrov.

 

Na vrhu EU decembra 2005 je bila z velikimi napori iz proračuna EU odstranjena vrsta izjem in rabatov.

 

 

Evropski poslanci se zavzemajo za radikalno reformo trenutnega sistema. "Želimo enostavnejši sistem. Želimo več pravičnosti, več enakosti med državami članicami in večjo preglednost proračunskih prihodkov. Preglednost za vse poslance v Parlamentu, za člane Sveta in zlasti za vse državljanke in državljane," je na plenarnem zasedanju v Bruslju pojasnila strokovnjakinja za proračun Jutta Haug iz skupine socialnih demokratov.

 

Parlamentarno poročilo se zavzema za nov sistem financiranja EU,  ki bi se uveljavil v dveh stopnjah:

 

Prva stopnja: Vse države članice naj bi prispevale enak odstotek bruto nacionalnega dohodka (približno en odstotek) v proračunu EU. Posebne ureditve in rabate je treba postopoma ukiniti, najpozneje do leta 2013.

 

Druga stopnja:  Novi sistem naj bi se začel uvajati leta 2014 s postopno ukinitvijo sedanjega sistema. Temeljil naj bi na že obstoječih nacionalnih davkih in dajatvah v državah članicah, pri čemer se bi določen delež teh dajatev odvajal v proračun EU.  Tako bi se vzpostavila neposredna povezava med evropskimi davkoplačevalci in Evropsko unijo.

 

Nov sistem pa nikakor ne bi pomenil, da bi Evropska unija lahko uvedla in pobirala svoje davke. Davčna suverenost bi še naprej ostala v pristojnosti držav članic.