Enako plačilo za moške in ženske

Poročevalka Edit BAUER (EPP-ED, SK) med drugim navaja podatke, da ženske v Evropski uniji v povprečju zaslužijo 15 odstotkov manj kot moški, razlike pa se gibljejo med 4 in 25 odstotki. Največje so v zasebnem sektorju (25 odstotkov), v zadnjih 30 letih pa ni opaziti znatnega zmanjševanja te razlike oziroma je napredek zelo počasen (od 17 odstotkov leta 1995 na 15 odstotkov leta 2005). Kot enega od vzrokov poročevalka navaja sistem določanja višine plač, pri katerem se upošteva dolžina storitve. To pa je zelo neugodno za ženske, ki morajo kariero (večkrat) prekiniti zaradi zunanjih dejavnikov, kot so dopust zaradi otrok, različne poklicne izbire ali kratek delovni čas.

 

Parlament zato poziva Komisijo, naj do 31. decembra 2009 posreduje nov zakonodajni predlog o reviziji obstoječe zakonodaje na področju uporabe načela enakega plačila za moške in ženske. Parlamentarci na Komisijo naslavljajo več priporočil.

 

 

Pomanjkanje informacij med delodajalci in zaposlenimi o obstoječih ali možnih razlikah v plačilu v podjetju oslabi izvajanje načela enakosti. Delodajalci bi zato morali zaposlenim in njihovim predstavnikom zagotoviti statistike o plači, ločene po spolu. Te podatke bi bilo treba zbirati na sektorski in nacionalni ravni v vsaki državi članici.

 

Da bi imeli na voljo natančnejše kategorije kot orodja za obravnavanje razlike v plačilu glede na spol, je treba podrobneje opredeliti različne koncepte:

 

– razlike v plačilu glede na spol ne smejo zajemati le bruto urnega plačila, 

– neposredna diskriminacija pri plačilu,

– posredna diskriminacija pri plačilu,

– razlika pri pokojninah.

 

 

Države članice bi morale izvajanje veljavne zakonodajo utrditi tudi z ustreznimi vrstami kazni. Parlament zato predlaga izvedbo študije o možnosti, učinkovitosti in vplivu morebitnih sankcij, ki bi lahko zajemale:

 

– odškodnine ali povračila;

– nadomestila žrtvam;

– upravne kazni, če podjetje nima analize plačne statistike, ločene po spolu, ki jo zahteva inšpektorat za delo;

– izgubo pravic do državnih ugodnosti, subvencij in do sodelovanja v javnih razpisih;

– identifikacijo kršiteljev, ki bi jih bilo javno izpostaviti.

 

 

Ti organi bi morali imeti večjo vlogo pri odpravi razlik v plačilu. Pristojni bi morali biti za spremljanje, poročanje, po možnosti pa tudi za učinkovitejše ter bolj neodvisno izvrševanje zakonodaje na področju enakosti spolov.

 

Parlament se zavzema tudi za razširitev njihovih pristojnosti, med drugim s podporo in svetovanjem žrtvam diskriminacije pri plačilu, s pravnimi pooblastili za sodni pregon plačne diskriminacije in z zagotavljanjem posebnega usposabljanja za socialne partnerje, odvetnike, sodnike in varuhe človekovih pravic.

 

 

V razpravi je sodelovala tudi slovenska poslanka Romana JORDAN CIZELJ (EPP-ED, SI), ki je uvodoma kot nesprejemljivo označila dejstvo, da ženske v povprečju zaslužijo 15 odstotkov manj kot moški in da je v zasebnem sektorju ta razlika celo 25 odstotkov, ter nadaljevala:

 

"Ob tem naj poudarim, da ženske, na primer v moji državi, Sloveniji, po izobrazbi prav nič ne zaostajajo za moškimi, zato je potrebno ukrepati. Marsikdo pa se verjetno sprašuje, zakaj je potrebno ukrepati na evropskem nivoju, zakaj ne prepustimo reševanja problema državam članicam. Eden od razlogov je ta, da se razlike prepočasi manjšajo, drugi razlog pa je, da je v večini držav članic žensk v politiki premalo, da bi lahko ustrezno opozorile na probleme, povezane s spoloma.

 

Manjšina lahko prepričljivo opozori na svoje probleme le, če je v določeni instituciji, na primer v parlamentu ali vladi, prisotna vsaj s 30 odstotki. In veliko je evropskih držav, ki ne premorejo 30-odstotnega deleža žensk v politiki. Povprečni delež žensk v vladah držav članic in tudi njihov delež v parlamentih sta nižja od 30 odstotkov. V Evropskem parlamentu pa nas je 31 odstotkov, torej ravno nekaj več kot je kritična masa, da uspešno opozorimo na probleme, povezane s spolom. Zato moramo nanje opozoriti od tu.

 

Drugo vprašanje, ki sem si ga zastavila, je, ali niso predlagani ukrepi preveč revolucionarni in presegajo načelo subsidiarnosti? Tudi v odgovoru na to vprašanje se strinjam s poročevalko, ki pravi, da zakonodaja ni dovolj učinkovita in da lahko in moramo ukrepati. Naši predlogi morajo biti pogumni, da predstavljajo dobro izhodišče za oblikovanje stvarnih politik. Podpiram jo, ko predlaga, da naj Komisija najkasneje do 31. decembra naslednjega leta pripravi nov zakonodajni predlog o reviziji obstoječe zakonodaje glede enakega plačila za moške in ženske, in ji čestitam za dobro pripravljeno poročilo."