Direktiva o delovnem času: poslanci za 48-urni delovni teden brez izjem

Poslanci so na glasovanju v sredo z absolutno večino podprli večino dopolnil, ki jih je predlagal poročevalec Alejandro CERCAS (PES, ES) in tako vnovič izrazili nasprotovanje skupnemu stališču Sveta EU, ki je bilo doseženo 9. junija 2008.

 

"To je zmaga za vse politične skupine za celoten Evropski parlament. Je zmaga dveh milijonov zdravnikov in milijona študentov medicine po vsej EU. Rad bi čestital tudi konfederaciji evropskih sindikatov. Svet EU ima novo priložnost, da prisluhne skrbem državljanov in se vključi v konstruktiven spravni postopek sprejemanja zakonodaje," je izid glasovanja pozdravil poročevalec Cercas.

 

Ker je Parlament v drugem branju postopka soodločanja zavrnil skupno stališče Sveta, se začenja spravni postopek. Poslanci in predstavniki Sveta EU bodo morali usklajeno besedilo sprejeti najkasneje v osmih tednih po prvem sestanku posebnega spravnega odbora. O usklajenem besedilu mora nato Parlament glasovati na zasedanju najkasneje osem tednov po sprejetju dogovora.

 

 

Sedaj veljavna direktiva o delovnem času je iz leta 1993 in je bila dopolnjena leta 2000. Velika Britanija že od leta samega začetka uveljavlja odstopanje od omejitve delovnega tedna na 48 ur, in če je bila še leta 2000 edina članica z izjemo, jo je leta 2008 v svojih zakonodajah omogočalo že 15 držav.

 

Slovenija v svoji zakonodaji omogoča podaljšanje delovnega tedna na največ 56 ur, vendar le v primerih, kadar so delovne ure razporejene neenakomerno skozi teden.

 

Parlament je v sredo sprejel dopolnilo, s katerim naj bi se iz direktive črtala možnost odstopanja od omejitve tedenskega delovnega časa na 48 ur. S 421 glasovi za, 273 proti in 11 vzdržanimi glasovi so poslanci sprejeli tudi določila, da naj bi možnost neuporabe določila o 48 urnem delovnem tednu v delovnih zakonodajah posameznih držav članic postopno ugasnila v treh letih po začetku veljavnosti direktive.

 

Junija letos je so evropski ministri za delo in socialne zadeve sprejeli skupno kompromisno stališče (vendar so se Belgija, Ciper, Madžarska, Malta in Portugalska glasovanja vzdržale, Grčija in Španija pa sta glasovali proti), ki predvideva izjeme od omejitev delovnega tedna. Če ni omejitev v kolektivnih pogodbah, bi lahko zaposleni na teden delali do 60 oziroma do 65 ur, če se neaktivni del dežurstva šteje kot delovni čas. Ministri so tudi ohranili delitev časa dežurstva na aktivni in neaktivni del.

 

 

Parlament je že v prvem branju zakonodajnega predloga maja 2005 predlagal, da bi se referenčno obdobje za izračun povprečnega delovnega tedna podaljšalo s štirih na 12 mesecev, pod pogoji, ki ne ogrožajo zdravja in varnosti delavcev.

 

Po mnenju poslancev je podaljšanje obdobja zadostno zagotovilo za prožnost, ki jo potrebujejo delodajalci, saj to pomeni, da število delovnih ur povprečno ne sme preseči 48 ur na teden v obdobju enega leta. S tem bi se tudi poenostavila direktiva, ker bi se odpravila številna dodatna odstopanja in izjeme.

 

 

Čas dežurstva je opredeljen kot obdobje, med katerim mora biti delavec na razpolago na svojem delovnem mestu, da opravlja svoje delo, kadar je k temu pozvan. Parlament vztraja pri opredelitvi, da bi se moral celoten čas dežurstva, vključno z tako imenovanim neaktivnim delom, obravnavati kot delovni čas.

 

Skupno stališče Sveta namreč razlikuje med "aktivnim" in "neaktivnim" delom časa dežurstva na delovnem mestu. Aktivno dežurstvo je takrat, ko delavec dejansko opravlja svoje naloge, kadar je k temu pozvan in se vedno obravnava kot delovni čas. Neaktivno dežurstvo pa je tisto, ko je delavec sicer na delovnem mestu, vendar dejansko ne opravlja svojih nalog. Neaktivni del dežurstva bi se po mnenju Sveta lahko v skladu z nacionalno zakonodajo ali kolektivnimi pogodbami obravnaval kot delovni čas ali kot počitek.

 

Poslanci so s 576 glasovi za, 122 proti in 13 vzdržanimi glasovi sprejeli dopolnilo, ki odpravlja ločevanje med aktivnim in neaktivnim dežurstvom. Predlagajo tudi drugačno obravnavo: neaktivni del dežurstva se lahko izračuna na poseben način, da se uskladi z najdaljšim povprečnim tedenskim delovnim časom.

 

 

Skupno stališče Sveta je, da naj bi države le spodbujale (ne pa zakonsko obvezale) delodajalce, da bodo ti preučili morebitne zahteve delavcev za spremembo njihovih delovnih ur, ob upoštevanju potreb po prožnosti na obeh straneh. Predlog direktive sicer ne vsebuje nobenih posebnih določb o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, obveznost za delodajalce pa naj bi bila, da delavce pravočasno obvestijo o vseh pomembnih spremembah organizacije delovnega časa.

 

Parlament se zavzema, da bi morali delodajalci obvestiti delavce o vseh spremembah vzorca delovnega časa, delavci pa bi imeli pravico zahtevati spremembe delovnega časa in vzorcev dela ter zagotovljeno pravično obravnavo takšnih zahtev.

 

 

 

Kljub temu pa se poslanci zavzemajo, da bi izjema od omejitve tedenskega delovnega časa lahko veljala za generalne izvršne direktorje (ali osebe na primerljivem položaju), njim neposredno podrejeni višji vodstveni kader in osebe, ki jih neposredno imenuje upravni odbor.

 

 

Poslanci zahtevajo tudi natančnejšo opredelitev pravice do počitka. Dopolnilo tako predvideva, da je treba v primerih, ko se ne dodeli počitka, delavcem v skladu z veljavno zakonodajo, pogodbami o zaposlitvi ali drugimi sporazumi po času dela dodeliti nadomestni počitek.