Pomembni dosežki
Pomembni dosežki Evropskega parlamenta v zakonodajnem obdobju 2004-2009
Volitve 2009 - Institucije - 23-01-2009 - 14:38
V zadnjih petih letih je Parlament sprejel dolgo vrsto odločitev - od takšnih, ki se zdijo rutinske, do prelomnic v delovanju Unije. Razprave so bile namenjene tako aktualnim političnim temam, kakor tudi zapletenim tehničnim vprašanjem, ob tem pa so bila glasovanja lahko zelo tesna, ali pa so poslanci odločitve potrdili skorajda soglasno.
V rubriki Pomembni dosežki so podrobno opisane poti sprejemanja posameznih odločitev Parlamenta in razložene njihove posledice.
- REACH: manj tveganja za okolje in manj bremen za industrijo
- Dejavnosti CIA v Evropi: Parlament razkril nepreglednost nekaterih članic EU
- Liberalizacija storitev brez poseganja v evropski socialni model
- Železniške storitve: več izbire in jasnejše pravice potnikov
- Zavrnitev zakonodajnih predlogov v Parlamentu
- Gostovanje v mobilnih omrežjih
- Cene letalskih vozovnic z vsemi dajatvami
- Skupna evropska pravila proti nezakonitemu priseljevanju
- Reformirani parlament z letom 2009
- Podnebne spremembe: obsežni ukrepi za boj proti globalnemu segrevanju
- Delovni čas: največ 48 ur na teden
REACH: manj tveganja za okolje in manj bremen za industrijo- Dejavnosti CIA v Evropi: Parlament razkril nepreglednost nekaterih članic EU
- Liberalizacija storitev brez poseganja v evropski socialni model
- Železniške storitve: več izbire in jasnejše pravice potnikov
- Zavrnitev zakonodajnih predlogov v Parlamentu
- Gostovanje v mobilnih omrežjih
- Cene letalskih vozovnic z vsemi dajatvami
- Skupna evropska pravila proti nezakonitemu priseljevanju
- Reformirani parlament z letom 2009
- Delovni čas: največ 48 ur na teden
- Podnebne spremembe: obsežni ukrepi za boj proti globalnemu segrevanju
REF.: 20090120TMN46722
REACH: manj tveganja za okolje in manj bremen za industrijo
Parlament je decembra 2006 potrdil vseobsežno zakonodajo o kemikalijah, ki industriji nalaga breme dokazovanja, da so njeni izdelki varni. V skladu z uredbo o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij REACH (angl. Registration, Evaluation, Authorisation and Restriction of CHemicals) je treba registrirati približno 30 tisoč od 100 tisoč na trgu dostopnih kemičnih spojin. Namen zakonodaje je povečati varnost kemijskih izdelkov, zmanjšanje poskusov na živalih ter povečanje konkurenčnosti in obsega trgovanja. Uredba, ki je začela veljati junija 2007, je nadomestila približno 40 dotlej veljavnih pravnih aktov s tega področja.
V treh letih razprav z Evropsko komisijo in državami članicami je Parlament dosegel korenite spremembe osnutka uredbe, med katere sodijo obveznost zamenjave najnevarnejših snovi z varnejšimi alternativami, kadar so te na voljo, načelo skrbnega ravnanja proizvajalcev z vidika zdravja in okolja ter zahteva po spodbujanju alternativ poskusom na živalih.
Uredba REACH, ki jo je Komisija predlagala 29. oktobra 2003, nadomešča približno 40 pravnih aktov. Njen namen je zbrati več informacij o varnosti in drugih elementih za približno 30.000 snovi, ki so bile prvič dane v promet pred letom 1981 (od tega leta dalje se zahtevajo uradne vloge za avtorizacijo) ter so proizvedene ali uvožene v količini več kot ene tone na leto.
Javno zdravje in konkurenčnost kemične industrije
Sodobna družba ne more brez kemikalij, ta industrijska panoga pa je ključnega pomena za gospodarstvo EU. Vendar pa proizvodnja in uporaba kemikalij lahko pomenita tveganje za zdravje in okolje. Kemikalijam vsaj delno pripisujejo krivdo za povečanje števila obolenj, kot so alergije, astma, nekatere vrste raka in reproduktivne težave. Informacije pa so nezanesljive, saj v mnogih primerih niso bile izvedene dovolj obsežne raziskave.
Najbolj sporna točka v dolgih in intenzivnih parlamentarnih razpravah je bilo vprašanje, kako najti ravnovesje med varovanjem javnega zdravja in okolja ter zaščito konkurenčnosti kemične industrije. Na začetku so se stališča političnih skupin in odborov močno razlikovala, zlasti glede zahtev za registracijo in avtorizacijo. Pozneje so se postopoma izoblikovali sporazumni predlogi sprememb, ki jih je potrdila večina v Parlamentu.
Evropska agencija za kemikalije (ECHA) s sedežem v Helsinkih je začela delovati junija 2007, registracije pa je začela izvajati 1. junija 2008.
Registracija in poročila o varnosti
V skladu z uredbo morajo evropski proizvajalci in uvozniki kemikalij, katerih količina presega eno tono na leto, dokazati njihovo varnost z dokazilom v registracijski dokumentaciji, ki jo predložijo Evropski agenciji za kemikalije. Če registracija ne bo uspešna, bosta uvoz ali proizvodnja te snovi v Uniji prepovedana.
Poslanci Evropskega parlamenta in Svet so se končno strinjali o zmanjšanju zahtev po informacijah za registracijo snovi, ki se proizvajajo v količinah, manjših od 10 ton na leto. Za količine, večje od 10 ton na leto, je namreč treba predložiti poročilo z oceno o kemijski varnosti, medtem ko za manjše količine takšno poročilo ni potrebno.
Avtorizacija nevarnih snovi
Uredba REACH zahteva tudi avtorizacijo snovi, ki "zbujajo veliko skrb". Avtorizacija je bila za Parlament ena od najbolj spornih zadev, doseženi kompromis pa je v središče zakonodaje vnovič postavil varovanje okolja in zdravja s časovno omejitvijo avtorizacij za najbolj nevarne snovi ter z zahtevo po njihovi zamenjavi z varnejšimi alternativami, ko te postanejo razpoložljive.
Ocene kažejo, da naj bi bilo med 30.000 snovmi, ki jih je treba registrirati v skladu z uredbo REACH, približno 3.000 nevarnih snovi, za katere se bo uporabljal zahtevnejši postopek avtorizacije – kar pa še ne zagotavlja, da bodo lahko še naprej ostale na tržišču. Proizvajalci nevarnih snovi morajo predložiti načrte za njihovo zamenjavo z varnejšimi alternativami, kjer pa teh ni, morajo predložiti načrt raziskav za razvoj nove snovi.
Kemikalije, ki so najbolj nevarne in prisotne v največjih količinah, je treba registrirati do 1. decembra 2010, medtem ko je rok za registracijo varnejših kemikalij in kemikalij v manjših količinah 1. junija 2013 ali 1. junija 2018, odvisno od stopnje tveganja in letne proizvedene količine.
Dokazno breme
Uredba REACH prenaša dokazno breme (tj. preskušanje in evalvacijo kemikalij, da se dokaže njihova varnost) z inšpekcijskih organov na industrijo. V okviru prejšnjega sistema ni bilo ocenjenih približno 100.000 kemikalij, ki so že v prometu. Za okoli 140 kemikalij je bilo v zadnjih 25 letih ugotovljeno, da je treba zanje izdelati celotno oceno tveganja, vendar jih je bilo preučenih le 40.
Dolžnost skrbnega ravnanja in poskusi na živalih
Na zahtevo Parlamenta nalaga uredba proizvajalcem tudi dolžnost skrbnega ravnanja, da bi se tako preprečili škodljivi vplivi na zdravje ljudi in okolje, javnost pa mora biti bolje seznanjena z morebitnimi nevarnostmi. Zakonodaja predvideva tudi varovanje zaupnih informacij in prinaša določbe za preprečevanje podvajanja poskusov na živalih. Spodbujanje iskanja alternativ za preskušanje kemikalij na živalih je bila najpomembnejša skrb poslancev Evropskega parlamenta, zdaj pa je eden od ciljev uredbe REACH.
Izvajanje
Zaradi njenih ciljev, področja uporabe in tehnične kompleksnosti je uredba REACH eden najobsežnejših zakonodajnih aktov, ki jih doslej obravnaval Evropski parlament. Sodelovalo je kar 10 parlamentarnih odborov in besedilo, ki je v prvi obravnavi novembra 2005 presegalo 1.000 strani, je na koncu še vedno obsegalo 750 strani.
Dejavnosti CIA v Evropi: Parlament razkril nepreglednost nekaterih članic EU
Začasni odbor Evropskega parlamenta za dejavnosti ameriške obveščevalne agencije CIA v Evropi je ugotovil, da je agencija uporabila evropski zračni prostor za več kot tisoč letov svojih letal, v ameriških vojaških oporiščih po Evropi pa so morda obstajali tajni objekti za pridržanje oseb. Končno poročilo, sprejeto leta 2007, obžaluje pasivnost nekaterih držav članic Unije ob nezakonitih dejavnostih agencije CIA in pomanjkanje sodelovanja s Svetom.
Končno poročilo začasnega odbora, ki ga je Parlament sprejel na plenarnem zasedanju 14. februarja 2007, navaja, da so določene evropske države namenoma spregledale lete agencije CIA, katerih namen je bil v nekaterih primerih izredna izročitev ali nezakonit prevoz zapornikov.
Poročilo poudarja, da so bili tajni objekti za pridržanje v nekaterih primerih morda v ameriških vojaških oporiščih in da evropske države gostiteljice teh oporišč morda niso nadzorovale v zadostni meri.
Parlament je zato izrazil pričakovanje, da bo Svet izvajal pritisk na vse zadevne vlade, da podajo Svetu in Komisiji izčrpne podatke in, kjer je potrebno, začel z zaslišanji in takoj naročil neodvisno preiskavo.
Ker s strani zadevnih držav članic ni bilo odgovora, so člani odbora za državljanske svoboščine ustanovili delovno skupino, ki je odboru predlagala, naj se obrne neposredno na parlamente držav članic in tako ugotovi, ali so bili medtem seznanjeni s kakšnimi novi dejstvi.
Poleti agencije CIA
Letala, ki jih je upravljala CIA, so od konca leta 2001 do konca leta 2005 opravila najmanj 1245 letov v evropskem zračnem prostoru ali imela postanke na evropskih letališčih, vendar niso bili vsi leti uporabljeni za izredne izročitve.
V delovnih dokumentih, ki jih je objavil poročevalec Claudio Fava, so navedene dodatne informacije o izrednih izročitvah, kakor tudi o podjetjih, povezanih z ameriško obveščevalno agencijo, ter o evropskih državah, kjer so letala opravljala postanke. V poročilu poslanci omenjajo 21 dobro dokumentiranih primerov izrednih izročitev, ko je prevoz potekal prek ozemlja evropske države ali pa so bile žrtve v času ugrabitve zakoniti stalni prebivalci države članice. Poročilo zato evropske države poziva, naj nedolžnim žrtvam izrednih izročitev izplačajo odškodnino.
Parlament je obsodil izredne izročitve kot nezakonit instrument, ki ga Združene države Amerike uporabljajo v boju proti terorizmu in obsodil dejstvo, da so bile tajne službe ter drugi vladni organi nekaterih evropskih držav večkrat pripravljeni sprejeti in prikriti ta dejanja. Svet EU in članice je pozval, naj pripravijo jasno in prepričljivo izjavo, s katero bodo od ameriške administracije zahtevali odpravo prakse izrednih aretacij in izročitev.
Mučenje
Poročilo ugotavlja, da so izročitve v večini primerov vključevale pridržanje v osamitvi in mučenje med zaslišanji, kar so potrdile same žrtve ali njihovi odvetniki, ki so pričali pred začasnim odborom. Pričevanje nekdanjega britanskega veleposlanika v Uzbekistanu Craiga Murrayja je tudi pokazalo, da je bilo posredovanje podatkov, pridobljenih z mučenjem, običajna praksa sodelovanja obveščevalnih služb tretjih držav z britanskimi obveščevalnimi službami, o kateri je bila britanska vlada obveščena in jo je dopuščala.
V luči vseh dokazov poslanci ugotavljajo, da obstaja velika verjetnost, da so nekatere evropske države lahko prejele podatke, pridobljene z mučenjem.
Zavračanje sodelovanja
Poslanci so nezadovoljni zaradi slabega sodelovanja številnih držav članic in Sveta EU z začasnim odborom in menijo, da je znatno pomanjkanje konkretnih odgovorov na vprašanja, ki jih postavljajo žrtve, nevladne organizacije, mediji in poslanci, le še potrdilo resničnost že znanih obtožb. Svet je najprej prikrival podatke, nato pa na zahtevo Evropskega parlamenta posredoval le delne podatke o rednih razgovorih z visokimi uradniki ameriške vlade. Poročilo to dejstvo ocenjuje kot popolnoma nesprejemljivo. Kot lahko beremo v poročilu, pa te pomanjkljivosti v delovanju Sveta mečejo slabo luč na vse vlade držav članic, saj imajo kot članice Sveta EU skupno odgovornost. Poslanci še navajajo, da se pri tem ni upoštevalo načelo poštenega sodelovanja, ki je zapisano v pogodbah EU in države članice ter evropske institucije zavezuje k spoštovanju pogodbenih obveznosti, med drugim k spoštovanju človekovih pravic.
Poročilo je zaradi nesodelovanja s preiskovalci EP še posebej kritično do vlad Avstrije, Italije, Poljske, Portugalske in Velike Britanije. Prinaša pa tudi podrobnosti o preiskavi nezakonitih izročitev ali letov agencije CIA v Bosni in Hercegovini, na Cipru, na Danskem, v Makedoniji (FYROM), Nemčiji, Grčiji, na Irskem, v Romuniji, Španiji, na Švedskem in v Turčiji.
Končno poročilo je Parlament sprejel s 382 glasovi za, 256 glasovi proti in 74 vzdržanimi glasovi. Poročevalec Claudio Fava je bil sicer z izidom zadovoljen, saj je dokument zavrnila le tretjina poslancev. Po njegovem mnenju se v tem kaže "avtonomija Evropskega parlamenta v odnosu do nacionalnih vlad.".
Liberalizacija storitev brez poseganja v evropski socialni model
Od konca leta 2009 bodo lahko ponudniki storitev – od potovalnih agentov do čistilk – svoj poklic opravljali kjer koli v Evropski uniji, saj bo v veljavo stopil eden od najpomembnejših elementov zakonodaje, s katerimi se je Evropski parlament ukvarjal v zadnjih letih. Direktiva o storitvah, ki jo je leta 2004 predlagal takratni komisar za notranji trg Frits Bolkestein, je bila sporna za precejšen del EU, potem ko jo je Parlament popolnoma preoblikoval, pa je za večino postala sprejemljiva.
Namen direktive je uresničitev četrte temeljne evropske svoboščine - prostega pretoka storitev - ne da bi se s tem znižali socialni standardi v posameznih državah članicah. Pri tem izzivu je bilo najtežje uskladiti interese potrošnikov, delavcev in ponudnikov storitev, saj je šlo za konflikt med zagovorniki liberalizacije in zagovorniki socialnih standardov. Parlamentu je končno uspelo streti ta trd oreh, ko so politične skupine so po dolgih in težavnih razpravah našle kompromis, ki so ga sprejele tudi vlade.
Terciarni sektor predstavlja skoraj dve tretjini evropskega gospodarstva. A če želimo, da bi postal dobičkonosen, moramo poskrbeti, da bo bolj konkurenčen in odprt. Predlog direktive o storitvah, kot ga je predstavila Evropska komisija na začetku leta 2004, je dvignil veliko prahu in celo vplival na zavrnitev Ustavne pogodbe na referendumu v Franciji. Sporno je bilo predvsem načelo države izvora, po katerem bi bilo ponudnikom storitev dovoljeno, da v drugi državi članici delujejo pod pogoji, ki veljajo v njihovi državi. V Evropskem parlamentu in širši evropski javnosti so se nekateri bali, da bi to omogočilo nezdravo konkurenco med državami članicami in socialni dumping, drugi pa so poudarjali, da je treba olajšati prosti pretok delavcev in izboljšati konkurenčnost sektorja. Predstavniki držav članic v Svetu so bili močno razdeljeni, evropski poslanci pa so uspeli preseči razhajanja in oblikovati direktivo, ki bo omogočila večjo odprtost notranjega trga storitev za čezmejno konkurenco ter hkrati ohranila evropski socialni model.
Parlament znova vzpostavil ravnotežje med ekonomijo in socialnimi pravicami
Leto in pol je kar deset parlamentarnih odborov preučevalo različne rešitve, da bi prišli do za vse bolj sprejemljivega besedila. Na trenutke zelo burna razprava se je končala februarja 2006 z dogovorom med največjima političnima skupinama, Evropsko ljudsko stranko in evropskimi socialdemokrati.
Po prvi obravnavi na plenarnem zasedanju je besedilo izrecno določalo, da direktiva v ničemer ne bo vplivala na delovno zakonodajo v državah članicah, na pogoje dela in zaposlitve ali na pogodbene odnose med delodajalcem in zaposlenim, ne glede na to, ali temeljijo na zakonskih določbah ali kolektivnih pogodbah. Ta kompromis so v nadaljevanju kot bistveno točko sprejele tudi države članice in v drugi obravnavi novembra 2006 je besedilo potrdila velika večina poslancev.
Lažje zagotavljanje storitev, vendar z določenimi varovalkami
Direktiva, ki jo bo treba začeti izvajati najkasneje 28. decembra 2009, naj bi zelo poenostavila delovanje ponudnikov storitev v drugi državi članici. Podjetju, ki bo na primer želelo upravljati nek hotel v drugi članici, se ne bo treba več dogovarjati z različnimi oblastmi (nacionalnimi, regionalnimi ali lokalnimi), ampak bo lahko po načelu "vse na enem mestu" vse upravne formalnosti uredilo pri enem pristojnem organu.
Direktiva izrecno prepoveduje omejevanje svobodnega opravljanja storitev. Začasno opravljanje storitev v drugi državi EU bo zato bolj enostavno. Tako ne bo več mogoče zahtevati, da ima na primer gorski vodnik stalno prebivališče na območju, kjer želi začasno opravljati svoj poklic. Kljub temu pa bo moral začasni ponudnik storitev spoštovati delovno in socialno zakonodajo države, kjer bo delal. Direktiva namreč ne bo vplivala na delovno zakonodajo in kolektivne pravice, ki pripadajo delavcem držav članic.
Izločene storitve
Nekaj storitev je izločenih iz področja uporabe direktive. Gre zlasti za negospodarske storitve splošnega pomena, nekatere socialne storitve in tiste, za katere že zdaj velja posebna sektorska zakonodaja (avdiovizualne, finančne in transportne storitve). Glede storitev splošnega pomena naj bi vprašanje deloma rešila Lizbonska pogodba, ki priznava njihove posebnosti.
Direktiva ne zajema zdravstvenih storitev, zato pa je v parlamentarni obravnavi predlog Evropske komisije iz julija 2008 o pravicah pacientov do čezmejnega zdravstvenega varstva. Cilj tega predloga je olajšati povračilo stroškov za zdravstvene storitve, opravljene v drugi državi članici. Tudi pri tem vprašanju je zelo pomembno najti ravnotežje tako med socialnimi in tržnimi interesi kot tudi med evropskimi in ter nacionalnimi pristojnostmi.
Železniške storitve: več izbire in jasnejše pravice potnikov
Od januarja 2010 bodo železniški potniki na povezavah med članicami Unije lahko izbirali med več prevozniki. Septembra 2007 je Evropski parlament potrdil zakonodajo, ki bo omogočila čezmejno konkurenco med evropskimi železniškimi družbami ter zagotovila osnovne pravice potnikov in ustrezno usposobljenost strojevodij.
Po treh letih napornih pogajanj o treh povezanih zakonodajnih aktih, ki so potekala tako med samimi poslanci, kakor tudi med Parlamentom in Svetom ministrov za promet, so parlamentarci podprli določila za zagotovitev večje čezmejne konkurence in osnovnih pravic uporabnikov železniškega prevoza, vključno z nadomestili za zamude v mednarodnem prometu. Odločitev o tem, ali je tudi nacionalna železniška omrežja držav članic smiselno odpreti za konkurenco iz tujine, bo sprejeta kasneje, ob upoštevanju razmer na trgu.
Svoboda zagotavljanja mednarodnih železniških storitev
Z letom leta 2010 bodo prevozniki lahko prosto zagotavljali mednarodne železniške storitve v potniškem prometu po celotni EU, potniki na vseh progah bodo upravičeni do minimalnih skupnih standardov kakovosti, strojevodje z evropskim spričevalom pa bodo lahko vozili v vseh omrežjih držav članic.
Evropska komisija bo leta 2012 preverila izvajanje pravil ter ocenila, ali je smiselno predlagati razširitev liberalizacije tudi na nacionalna železniška omrežja. Čeprav bodo mednarodne železniške storitve v potniškem prometu odprte za čezmejno konkurenco, pa domače ne bodo. Januarja 2007 je namreč Parlament v drugem branju zavrnil predlog odbora za promet in ni določil datuma za liberalizacijo nacionalnih železniških storitev.
Pravice potnikov
Z decembrom 2009, ko bo začela veljati evropska uredba o pravicah potnikov, bodo vsem potnikom v železniškem prometu, tako mednarodnem kot domačem, zagotovljene osnovne pravice, kot sta odgovornost prevoznika za prtljago in za prevoz osebe z omejeno mobilnostjo. Te pravice so bile sprva predlagane le za potnike v mednarodnem prometu, vendar so jih poslanci po napornih pogajanjih s Svetom uspeli razširiti tudi na domače potnike.
Pravila o nadomestilih
Direktiva določa osnovna pravila za zaščito potnikov v železniškem prometu, podobna skupnim predpisom, ki že veljajo za letalske potnike.
Nadomestila za zamude na mednarodnih povezavah, za katere bo odgovoren prevoznik, bodo znašala četrtino cene vozovnice v primeru zamude nad eno uro in polovico cene vozovnice za zamude, daljše od dveh ur.
Kadar bo zamuda daljša od ene ure, bo treba potnikom ponuditi brezplačna okrepčila in po potrebi nastanitev v hotelu oziroma, če bi vlak obtičal na progi, alternativni prevoz do železniške postaje.
Pravila bodo sčasoma veljala tudi medmestne (intercity) železniške storitve, vendar pa bodo lahko države članice uveljavljale izjeme za notranji potniški promet.
Lažji dostop za invalide in kolesarje
Ponudniki železniških storitev morajo invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo olajšati dostop do postaj in peronov ter odstraniti vse ovire, ki otežujejo vstop in izstop z vlaka ter samo vožnjo z vlakom. Na postajah, kjer ni osebja, morajo sprejeti vse razumne ukrepe, da se jim zagotovi dostop do železniškega prevoza.
Potnikom mora biti tudi dovoljeno, da na vlak vzamejo kolesa, če kompozicije to omogočajo.
Evropska spričevala za strojevodje
Vsi strojevodje bodo morali pridobiti spričevalo o izpolnjevanju minimalnih pogojev glede zdravstvenih zahtev, osnovne izobrazbe in splošne strokovne usposobljenosti. Namen ukrepa je povečanje varnosti v železniškem prometu, hkrati pa strojevodjem omogočiti, da se lahko zaposlijo tudi v drugi državi članici. Zahteve sprva ne bodo veljale za drugo vlakovno osebje, vendar je poslancem uspelo prepričati Komisijo, da se bo po začetku izvajanja direktive posvetila tudi temu vprašanju in po potrebi predložila zakonodajni predloge za osebje, ki opravlja varnostno zahtevne naloge.
Varnost in interoperabilnost
Za prečkanje meje med članicama morajo vlaki izpolnjevati varnostna pravila obeh držav. Pravila si včasih nasprotujejo: v Italiji, na primer, so na vlakih dovoljeni le gasilni aparati s CO2 v prahu in ne z gasilno peno, medtem ko so v Avstriji varnostne zahteve ravno obratne. Železniški prevozniki, ki so hoteli izvajati mednarodne storitve, so zato morali za svoje vlake pridobiti odobritve v vsaki državi članici, kar je lahko trajalo tudi več let.
Julija 2008 je Parlament potrdil spremembe direktive o varnosti na železnici (2004/49/ES), s katerimi bo omogočeno, da za železniški vozni park, za katerega je že bilo izdano dovoljenje za obratovanje v eni državi članici, ne bo treba izdati dodatnega dovoljenja še v drugi članici. Z medsebojnim priznavanjem dovoljenj naj bi se odpravili nepotrebni birokratski postopki in pospešila rast železniškega prometa v Evropi..
Na zahtevo poslancev pa bodo železnice, ki so del kulturne dediščine, ter muzejske in turistične železnice izvzete iz direktive.
Zavrnitev zakonodajnih predlogov v Parlamentu
Evropski parlament gre lahko tudi korak dlje od dopolnjevanja zakonodajnih predlogov, ki se mu zdijo neustrezni. Če je predlog popolnoma nesprejemljiv in ne vidi možnosti, da bi ga uspešno izboljšali, ga lahko v celoti zavrne. V mandatnem obdobju 2004-2009 je Parlament v celoti zavrnil dva pomembna zakonodajna predloga: direktivo o patentiranju programske opreme in načrt za liberalizacijo pristaniških storitev.
Zavrnitev direktive o patentiranju programske opreme
Julija 2005 je Evropski parlament skoraj soglasno zavrnil direktivo, ki je postala znana kot direktiva o patentiranju programske opreme, in s tem končal tri leta trajajočo burno razpravo. Če bi bila sprejeta, bi direktiva omogočila patentiranje računalniško izvedenih izumov, ki se uporabljajo na računalnikih, v računalniškem omrežju ali podobni elektronski opremi.
Konvencija o podeljevanju evropskih patentov omogoča podelitev patenta le, če je izum nov, predstavlja inovativen korak in je primeren za uporabo v industriji. Podeljevanje patentov za računalniške programe - programsko opremo - pa je izrecno izključeno, ker so zaščiteni z avtorskimi pravicami. Vendar pa so Evropski patentni urad in nacionalni patentni uradi kljub temu podelili več tisoč patentov za izume, ki uporabljajo programsko opremo.
Primer takšnega patenta je metoda za nadzor pravilnega delovanja sistema proti blokiranju kolesnih zavor. Programska oprema se šteje kot tehnični prispevek in jo je zato mogoče patentirati v skladu s pravili Evropskega patentnega urada. Patent ščiti tako izum (zavorni sistem) kot tudi programsko opremo, ki je del izuma.
V praksi pa nacionalni patentni uradi različno tolmačijo pravila in patente Evropskega patentnega urada s tega področja. Evropska komisija je zato predlagala direktivo, ki bi bolj jasno določala, kaj je moč patentirati in česa ne.
Računalniški velikani proti odprtokodni opremi
V Parlamentu je pred sprejemanjem predloga direktive potekalo intenzivno lobiranje. Na eni strani so bili večinoma predstavniki velikih proizvajalcev programske opreme, ki so zastopali stališče, da bi možnost patentiranja računalniško izvedenih izumov v Evropi spodbudila naložbe v razvoj in zaščitila evropske inovacije pred nepošteno konkurenco, zlasti iz ZDA, kjer je za podobne izume običajno lažje pridobiti patent. Manjša podjetja in zagovorniki uporabe programske opreme z odprto kodo pa so zastopali stališče, da izume na področju programske opreme ščitijo že avtorske pravice ter da bi patentiranje računalniško izvedenih izumov lahko povečalo pravne stroške in jih tako potisnilo s trga.
Glasovanje ob prvi obravnavi ter dogajanje v Komisiji in Svetu
Ob prvi obravnavi, še pred volitvami leta 2004, se večina poslancev ni strinjala s predlagano opredelitvijo pojma "tehnični prispevek", ki po njihovem mnenju ni bila dovolj jasna. Parlament je tudi sprejel določila, s katerimi bi se preprečila možnost patentiranja računalniških programov kot takih in dopolnila za zaščito malih podjetij, pri čemer bi bila Komisija obvezana spremljati vpliv nove zakonodaje na njihovo delovanje.
Po volitvah leta 2004 je novi Parlament zahteval umik zakonodajnega predloga in pripravo novega, kar je Komisija zavrnila rekoč, da je Svet pred sprejemom svojega stališča, kar bo zadevo tako ali tako vrnilo v Parlament.
Svet pa je v svojem stališču predlagal takšne tehnične rešitve tega, kaj se lahko in česa se ne da patentirati, ki niso bile sprejemljive za nobenega od taborov v razdeljenem Parlamentu. Nekateri so menili, da je Svet možnosti patentiranja preveč skrčil glede na trenutno prakso v patentnih uradih, medtem ko so bili drugi prepričani ravno nasprotno: opredelitve omogočajo patentiranje programske opreme, le ime pojma je drugačno.
Ker ni bilo možnosti za zadovoljiv kompromis, so se vse politične skupine strinjale, da je bolje ostati brez zakonodaje kot s slabo direktivo, zato so besedilo pri glasovanju zavrnile.
Zavrnitev direktive o pristaniških storitvah
Januarja 2008 je Parlament s 532 glasovi za, 120 proti in 25 vzdržanimi glasovi zavrnil predlog direktive o pristaniških storitvah, ki naj bi sicer po mnenju Komisije posodobila pristanišča in povečala obseg njihovega prometa, odprla pristaniške storitve, kot sta natovarjanje ali raztovarjanje ladij, za konkurenco in s preusmeritvijo na ladijski prevoz zmanjšala obremenjenost cestnega omrežja s tovornim prometom, obenem pa zagotovila spoštovanje varnostnih predpisov, delovna mesta in socialno varnost.
Pretovarjanje različnih vrst tovora zaposluje v EU na tisoče ljudi, zlasti na Nizozemskem, v Belgiji, Franciji in Veliki Britaniji.
S to zavrnitvijo se je zaključila dolgotrajna razprava, ki jo je začela Komisija leta 1997, med zagovorniki stališča, da je večja konkurenca med pristanišči nujna za pospeševanje rasti in ustvarjanja delovnih mest, in tistimi, ki so menili, da bi liberalizacija povzročila množična odpuščanja pristaniških delavcev ter poslabšala delovne pogoje in varnost delavcev. Najbolj so nasprotovali samoizvajanju, to je možnosti, da bi ladijska posadka lahko sama natovarjala ali raztovarjala tovor brez sodelovanja pristaniških delavcev. Po zavrnitvi je Komisija umaknila svoj predlog.
V parlamentarnem obdobju 1999-2004 so poslanci novembra 2003 na podoben način že zavrnili prejšnji zakonodajni predlog direktive o dostopu do trga pristaniških storitev, kjer je bila najbolj sporna točka že skoraj doseženega dogovora prav kompromis o samoizvajanju.
Komisija je po prvi zavrnitvi pripravila nov predlog direktive, vendar se pred tem ni posvetovala z zainteresiranimi stranmi. Dejstvo, da Komisija ni upoštevala prvotnih pripomb Parlamenta in ni vzpostavila dialoga z zaposlenimi, je povzročilo nezadovoljstvo pri poslancih, kar lahko delno pojasni tudi razloge za veliko večino, s katero je Parlament zavrnil predlog tudi drugič.
Gostovanje v mobilnih omrežjih
Evropski parlament dosegel znižanje stroškov mobilnega telefoniranja, pošiljanja kratkih sporočil in brezžičnega dostopa do spleta v tujini, vendar znotraj EU, za vsaj 140 milijonov uporabnikov.
Uredba, sprejeta z veliko večino poslanskih glasov v prvi obravnavi maja 2007, je kompromisni dosežek intenzivnih pogajanj med predstavniki Sveta in Komisije. Z novimi pravili so določene najvišje dovoljene cene, ki jih za sprejete ali vzpostavljene klice z mobilnega telefona v tujini, torej za gostovanje v mobilnih omrežjih, lahko uporabniku zaračuna ponudnik mobilnih storitev. Zakonodaja je začela veljati 30. junija 2007.
Mobilni operater-gostitelj ne zaračunava storitve gostovanja neposredno gostujočemu uporabniku, ampak račun izstavi njegovemu domačemu operaterju po dogovorjeni tarifi med operaterjema. Domači operater svojemu uporabniku to storitev obračuna z mesečnim prometom, oziroma mu vsoto odtrga z njegovega predplačniškega računa.
Pred začetkom veljavnosti nove uredbe je povprečna cena minute pogovora med gostovanjem znašala 1,15 evra, kar je petkrat več od dejanskih stroškov, ki si jih med seboj obračunavajo mobilni operaterji.
Namen zakonodaje ni določanje fiksnih cen gostovanja, temveč njihove zgornje meje, do katere lahko operaterji svobodno oblikujejo svoje tarife in si konkurirajo med seboj ter še vedno pokrijejo dejanske stroške.
Evrotarifa: 46 centov na minuto in novo znižanje poleti 2009
Potrošnikom je odslej na voljo evrotarifa, ki omejuje ceno za vzpostavljene klice med gostovanjem na največ 46 centov na minuto (brez DDV) ter za prejete klice na največ 22 centov na minuto (brez DDV). Tarifi bosta s 1. julijem 2009 še padli - na 43 centov in 19 centov za minuto gostovanja.
Samodejna uvedba evrotarife in obvestilo o cenah gostovanja
Poslanci so v predlog uredbe vnesli določilo, da se obračunavanje gostovanja po evrotarifi uvede samodejno, če se uporabnik sam ne odloči drugače. Uredba domačim operaterjem tudi nalaga obveznost, da svojega uporabnika ob prestopu meje obvesti o cenah gostovanja (vključno z DDV), ki veljajo za vzpostavljanje in sprejemanje klicev v obiskani državi članici.
Evrotarifa tudi po letu 2010?
Uredba o gostovanju naj bi se sicer iztekla 2010, revizija učinkov zakonodaje, ki jo je Komisija opravila leta 2008, pa je pokazala, da med ponudniki storitev še vedno ni dovolj konkurence, saj so se cene gostovanj le nekoliko nižje od najvišje dovoljene tarife. Aprila 2009 sta se Parlament in Svet dogovorila o najvišji tarifi za obdobje 2010 - 2012. Ponudniki storitev bodo lahko obračunavali naslednje cene:
- od 1. julija 2010 največ 39 centov za minuto odhodnih klicev in 15 centov za minuto dohodnih klicev (cene brez DDV);
- od 1. julija 2011 največ 35 centov za minuto odhodnih klicev in 11 centov za minuto dohodnih klicev (cene brez DDV).
Poslanci bodo so preučili tudi načine obračunavanja pogovorov. Minutno obračunavanje gostovanja namesto sekundnega namreč pomeni skrite stroške za uporabnike. Ponudniki bodo morali od 1. julija 2009 zato obračunavati klice po sekundah, vendar bodo lahko obračunali začetni 30 sekundni interval ob vzpostavitvi zveze.
Nižje cene kratkih sporočil in mobilnega brskanja po spletu med gostovanjem
Cena za pošiljanje SMS v tujini bo s 1. julijem 2009 padla na največ 11 centov (brez DDV). Trenutno so cene lahko tudi do desetkrat višje kot doma: belgijske uporabnike mobilnih telefonov stane pošiljanje kratkih sporočil v tujini tudi do 75 centov za SMS.
Z evropsko zakonodajo bodo določene tudi veleprodajne cene gostovanja za pošiljanje podatkov, torej cene, ki si jih medsebojno obračunavajo ponudniki mobilnih storitev:
- od 1. julija 2009 največ 1 evro (brez DDV) za megabajt podatkov;
- od 1. julija 2010 največ 80 centov (brez DDV) za megabajt podatkov;
- od 1. julija 2009 največ 50 centov (brez DDV) za megabajt podatkov.
Trenutne cene za uporabnike znašajo od 5 do 10 evrov za megabajt podatkov.
Cene letalskih vozovnic z vsemi dajatvami
Od 1. novembra 2008 so letalski potniki lahko prepričani, da so navedene cene letalskih vozovnic dejansko tiste, ki jih bodo morali plačati. Parlament je namreč julija 2008 dopolnil in potrdil uredbo, po kateri morajo cene letalskih vozovnic, navedene na spletnih straneh ali kjerkoli drugje, vključevati vse dodatne davke, takse in dajatve k osnovni ceni, ki so znani v času objave.
Cena, ki jo plačate
Obvezo, da morajo biti vse dajatve vključene v cene vozovnic, je v uredbo s svojimi dopolnili vnesel prav Evropski parlament. Nova pravila naj bi prekinila prakso zavajajoče ponudbe, ko se letalski poleti oglašujejo s cenami za en ali dva evra, ob zaključku postopka nakupa vozovnice pa se izkaže, da stanejo bistveno več. Tovrstne pasti za potrošnika so še posebej pogoste ob spletnih nakupih vozovnic pri nizkocenovnih letalskih prevoznikih. Zdaj morajo vsi prevozniki javnosti dati na voljo celovite podatke o cenah letalskih vozovnic, tudi na spletu. Cene morajo vključevati vse veljavne davke, dajatve, dodatna plačila in takse, ki so znane v času objave.
Zahtevani podatki
Podrobno morajo biti navedeni naslednji podatki: letalska prevoznina ali tarifa, letališke pristojbine in ostali prispevki ter dajatve, zlasti tiste, povezane z varnostjo ali gorivom. O morebitnih doplačilih, na primer za dodatno prtljago, mora biti kupec obveščen na jasen, pregleden in nedvoumen način pred rezervacijo in nakupom vozovnice, pri čemer mora za to dati svoj izrecen pristanek. Preglednost določanja cen velja vse polete z letališč Evropske unije, ne glede na to, kam so namenjeni.
Davki in pristojbine za varnost
Del svežnja
Predpisi o cenah letalskih vozovnic so bili del tretjega liberalizacijskega svežnja za povečanje učinkovitosti trga, okrepitev varnosti zračnega prevoza in izboljšanje zaščite potnikov. Uredba med drugim določa pravila za operativne licence, zakupe letal, obveznost opravljanja javne storitve, porazdelitev prometa in preglednost cen.
Ker se pristojbine za varnost stalno dražijo, so poslanci z dopolnili hoteli potrošnikom zagotoviti jasne informacije, kako visoke so te dajatve in za kaj se porabijo tako zbrana sredstva. Kadar so stroški za varnosti na letališču ali na letalu vključeni v voznino, morajo biti na vozovnici prikazati ločeno ali pa potnika z njimi seznaniti kako drugače. Davki in pristojbine za varnost morajo biti pregledni, ne glede na to, ali jih obračunavajo državni organi ali prevozniki, zbran denar pa namenjen izključno za kritje stroškov varnosti na letališčih ali letalih.
Skupna evropska pravila proti nezakonitemu priseljevanju
Evropski parlament je junija 2008 s sprejetjem direktive o vračanju naredil odločilen korak k evropski politiki o priseljevanju. Zakonodaja, ki bo začela veljati leta 2011, spodbuja prostovoljno vračanje nezakonitih priseljencev ter vzpostavlja minimalne standarde glede trajanja pridržanja in prepovedi vrnitve. Nezakonitim priseljencem daje določeno pravno varnost, hkrati pa državam omogoča tudi izvajanje manj strogih pravil.
Parlament je dogovor s Svetom podprl že v prvem branju: sveženj dopolnil omejuje države članice, da bi nezakonite priseljence obravnavale strožje, kot predvidevajo pravila EU, vendar lahko tudi ohranijo ali sprejmejo bolj ugodna pravila. Pogoj za začetek postopka je upravna odločba o vrnitvi, odločitev o legalizaciji statusa nezakonitih priseljencev pa ostaja v pristojnosti držav članic.
Po vneti razpravi sta politični skupini EPP in UEN pri glasovanju v celoti podprli besedilo, Zeleni in Evropska združena levica pa so glasovali proti. Glasovi poslancev političnih skupin PES, ALDE in IND/DEM so se razdelili glede na razmere v njihovih domačih državah.
Spodbujanje prostovoljnih vrnitev
Politični kompromis uvaja dvostopenjski pristop: z odločbo o vrnitvi začne teči časovni rok za prostovoljno vrnitev (traja lahko od 7 do 30 dni), ki mu lahko sledi izgon osebe. Če odločbo o izgonu izreče sodni organ in obstaja nevarnost pobega, se osebo lahko premesti v zaprt center. Direktiva določa najdaljše obdobje pridržanja in standarde za življenjske pogoje v centrih za pridržanje, med drugim pravico do zdravstvene oskrbe in do izobraževanja otrok.
Če je oseba izgnana po preteku roka za prostovoljno vrnitev, se ji lahko izreče tudi časovno omejena prepoved ponovnega vstopa na ozemlje Unije.
Pridržanje za šest mesecev z možnostjo podaljšanja za dvanajst mesecev
Pridržanje lahko traja največ šest mesecev, vendar ga je v določenih primerih mogoče podaljšati za dodatnih dvanajst mesecev. Prepoved ponovnega vstopa traja največ pet let, če je oseba izgnana po preteku obdobja prostovoljne vrnitve, ali več, če predstavlja resno grožnjo javni varnosti. Kljub temu pa imajo države članice možnost, da prepoved umaknejo, razveljavijo ali začasno prekinejo.
Če pridržanje odredijo upravni organi, mora biti zagotovljen hiter sodni pregled same zakonitosti pridržanja in sicer kar se da hitro po začetku.
Pridržanje otrok in družin le v skrajnih primerih
Besedilo obravnava tudi položaj otrok in družin, ki ne smejo biti predmet nikakršnih prisilnih ukrepov, pridržati pa se jih sme le v skrajnem primeru. Mladoletne osebe brez spremstva so lahko izgnane le ob pogoju, da zanje ob prihodu poskrbijo njihove družine ali sprejemne ustanove.
Nujni primeri
Člen, ki ga je dodal Svet, omogoča v nujnih primerih več prožnosti za upravnih organe. Kadar bi izjemno veliko število državljanov tretjih držav, ki se morajo vrniti, predstavljalo nepredvideno veliko breme za upravne in sodne zmogljivosti države članice, se lahko zavrne sodni nadzor in znižajo standardi za življenjske pogoje v pridržanju.
Države članice morajo upoštevati tudi razmere v državi izvora in ne smejo vračati oseb v države, kjer bi lahko bile ogrožena njihova življenja ali svoboda. Na podlagi odločitve Evropskega sodišča se bo seznam varnih držav v prihodnje sprejemal v postopku soodločanja med Svetom in Parlamentom.
Pravna pomoč pod pogoji iz direktive o postopkih
Direktiva predvideva brezplačno pravno pomoč za nezakonite priseljence brez sredstev. Dodelitev pomoči urejajo nacionalne zakonodaje in evropska direktiva o postopkih o nudenju pomoči prosilcem za azil.
Pravna pomoč se bo lahko financirala tudi iz posebnega evropskega sklada za vračanje, ki ima za delovanje v obdobju 2008–2013 predvidena sredstva v višini 676 milijonov evrov.
Reformirani parlament z letom 2009
Pred junijskimi volitvami je Evropski parlament sprejel vrsto reform, katerih namen je državljanom pojasniti tako same volitve, kakor tudi način delovanja in plače poslancev. Za politične stranke bodo začela veljati nova pravila o financiranju na evropski ravni, s skupnimi pravili naj bi zmanjšali razlike med poslanskimi plačami, z obvezno registracijo lobistov na javni seznam pa uredili tudi vprašanje njihovega dostopa do parlamentarcev.
Še bolj evropske volitve
Novembra 2007 so poslanci podprli predlog Komisije, da se evropskim političnim strankam dovoli financiranje volilnih kampanj za volitve junija 2009, tako da bodo volitve v Parlament bolj evropske.
Z novo zakonodajo naj bi bila zagotovljena finančna stabilnost evropskih političnih strank, saj jim omogoča, da sredstva, ki jih prihranijo v finančnem letu, prenesejo v naslednje, s tem pa je olajšano njihovo dolgoročno načrtovanje. Omogoča tudi ustanavljanje evropskih političnih fundacij, ki dopolnjujejo doseganje ciljev političnih strank, na primer s sodelovanjem v javnih političnih razpravah, pripravo seminarjev, usposabljanj in konferenc ter forumov za stike med nacionalnimi političnimi ustanovami in akademsko sfero.
Evropske politične stranke prejmejo letno prek Parlamenta skupaj okoli 10 milijonov evrov sredstev iz proračuna EU, ki je za leto 2008 predvideval tudi 5 milijonov evrov za nove fundacije. Trenutno prejema finančna sredstva iz Parlamenta deset evropskih političnih strank:
- Evropska ljudska stranka (EPP);
- Stranka evropskih socialdemokratov (PES);
- Evropska liberalna, demokratska in reformistična stranka (ELDR);
- Evropska federacija Zelenih strank (EFGP);
- Stranka evropske levice (EL);
- Evropska demokratska stranka (PDE/EDP);
- Združenje za Evropo narodov (AEN);
- Združenje neodvisnih demokratov v Evropi (ADIE);
- Evropsko svobodno združenje (EFA);
- EU Demokrati (EUD).
Teh političnih strank ne gre enačiti s sedmimi političnimi skupinami v Parlamentu. V skupinah namreč delujejo poslanci, katerih nacionalne politične stranke so lahko članice tudi več evropskih strank. Ker pa so nacionalne stranke povezane z evropskimi političnimi strankami, ki zagovarjajo podobne vrednote in se tudi evropski poslanci vključujejo v politične skupine iz podobnih razlogov, se članstvo v skupinah in evropskih strankah v veliki meri prekriva.
Prepoved financiranja nacionalnih strank
Parlament je podprl tudi predlog Komisije, da evropskim političnim strankam dovoli uporabo svojega denarja za financiranje kampanj ob volitvah v Evropski parlament. Tako pridobljena sredstva pa se v nobenem primeru ne bi smela uporabiti za neposredno ali posredno financiranje drugih strank, zlasti pa ne nacionalnih strank in kandidatov.
Fundacije
Nova uredba o statutu in financiranju evropskih političnih strank je oblikovala tudi pravno podlago za ustanovitev evropskih političnih fundacij. Formalno morajo biti povezane z obstoječimi evropskimi strankami, za sredstva pa lahko zaprosijo le preko njih. Ta oblika financiranja je namenjena samo evropskim političnim strankam, ne pa tudi političnim skupinam v Parlamentu.
Enotna plača za poslance
Junija 2005 je Parlament z veliko večino potrdil enotni statut o poslancih. Od junija 2009 naj bi tako evropski poslanci zaslužili (bruto) 7665 evrov mesečno (38,5 odstotkov plače sodnika Evropskega sodišča), s tem pa bodo odpravljene velike neenakosti med dohodki, ki so posledica sedanjega sistema, po katerem višino plač določajo nacionalne zakonodaje.
Evropski poslanci bodo dohodnino plačevali v proračun EU, države članice pa bodo še vedno imele možnost, da jih dodatno obdavčijo do stopnje, ki velja v matičnih državah.
V prehodnem obdobju bo lahko vsaka država članica še naprej uporabljala svoja pravila, tudi poslanci, ki bodo letos vnovič izvoljeni, se bodo lahko odločili za nadaljnjo uporabo sedaj veljavnih nacionalnih pravil.
Več preglednosti pri stroških in pokojninah
Novi statut bo spremenil tudi način povračila potnih stroškov poslancev: namesto pavšalne vsote bo nadomestilo krilo samo dejansko nastale stroške. Evropski poslanci bodo vključeni tudi v enotno pokojninsko shemo, v katero bo prispevke plačeval Parlament.
Pravila o plačah pomočnikov
Nova pravila o nadomestilih stroškov poslancem za plačilo pomočnikov bodo rešila pomanjkljivosti, ki so se pokazale v sedaj veljavnem sistemu. Od junija 2009 bodo pogodbe za pomočnike v državah članicah upravljali pooblaščeni plačilni agenti, ki bodo morali zagotoviti skladnost z nacionalnimi določbami o socialni varnosti in davkih. Evropski poslanci bodo lahko do četrtino sredstev za parlamentarno pomoč uporabili za storitve, kot so raziskovalne študije ali drugo svetovalno delo.
Pomočnike, nastanjene v Bruslju, obravnava dodatek k statutu Parlamenta, ki govori o evropskih uradnikih in drugih zaposlenih v instituciji. Pogodbe in izplačilo plač bodo v pristojnosti ustreznih parlamentarnih služb, poslanci pa bodo imeli pri izbiri pomočnikov, dodeljevanju nalog in trajanja njihovih pogodb popolnoma proste roke, vendar pa za pomočnike ne bodo smeli zaposlovati ožjih družinskih članov.
Obvezen javni register lobistov
Parlament je maja 2008 predlagal vzpostavitev obveznega javnega registra lobistov, ki bo skupen Svetu, Komisiji in Parlamentu in naj bi zagotavljal celovito finančno razkritje njihovega delovanja. Lobisti bi se morali registrirati samo enkrat in bi imeli s tem omogočen dostop do vseh treh institucij, upoštevati pa bi morali kodeks ravnanja, sicer bi izgubili akreditacijo.
Več :
- Proračunska postavka za evropske politične stranke v proračunu EP za leto 2008
- Evropska ljudska stranka (EPP)
- Stranka evropskih socialistov (PES)
- Evropska liberalna, demokratska in reformistična stranka (ELDR)
- Evropska federacija Zelenih strank (EFGP)
- Stranka evropske levice (EL)
- Evropska demokratska stranka (PDE/EDP)
- Združenje za Evropo narodov (AEN)
- Združenje neodvisnih demokratov v Evropi (ADIE)
- Evropsko svobodno združenje (EFA)
- EU Demokrati (EUD)
Delovni čas: največ 48 ur na teden
Parlament zahteva dosledno omejitev delovnega tedna na največ 48 ur, izračunano glede na 12 mesečno obdobje, ker bi podaljševanje delovnika lahko ogrožalo zdravje in varnost delavcev. V nasprotju s Svetom si evropski poslanci prizadevajo tudi za odpravo odstopanj od omejitve delovnega tedna tri leta po začetku veljavnosti nove direktive. Poleg tega menijo, da bi se moral čas dežurstva v nekaterih poklicih, predvsem v zdravstvu, obravnavati kot delovni čas.
Pregled direktive o delovnem času se je začel leta 2004, da bi se ponovno preučilo vprašanje odstopanj in upoštevala razsodba Evropskega sodišča v zvezi z dežurstvi, predvsem zdravnikov. Poslanci so svoje jasno mnenje izrazili že v prvi obravnavi leta 2005, vendar se je zakonodajna pot predloga nato ustavila na Svetu, ki predstavlja države članice.
Po treh letih razprav je Svet junija 2008 končno sprejel skupno stališče (proti sta glasovali Španija in Grčija, medtem ko so se Belgija, Ciper, Malta, Portugalska in Madžarska vzdržali). Evropski parlament je nato decembra 2008 ponovil svoje stališče iz prve obravnave in zavrnil kompromisno besedilo, s katerim bi bilo državam še vedno omogočeno, da se izognejo omejitvi delovnika na največ 48 ur tedensko.
Odprava klavzule o neuporabi ("opt-out")
Parlament je že na prvi obravnavi te revizije nasprotoval klavzuli o neuporabi, ki jo je leta 1993 dosegla Velika Britanija, z njo pa je državi dovoljeno odstopanje od omejitve delovnega tedna na 48 ur. Izjeme zdaj ne uveljavljajo samo Britanci, ampak tudi drugod. Kompromis med vladami namreč omogoča, da lahko članica kljub evropski omejitvi na 48 ur uveljavlja klavzulo o neuporabi, na katero se lahko sklicuje delavec. Zgornja omejitev je v tem primeru 60 ali 65 urno tedensko povprečje, izračunano za obdobje 3 mesecev.
Izračun delovnega časa kot povprečje za 12 mesečno obdobje
Na drugi obravnavi 17. decembra 2008 je Parlament s 421 glasovi za, 273 glasovi proti in 11 vzdržanimi glasovi potrdil svoje stališče o odpravi dopustitve izjem tri leta po začetku veljavnosti direktive. Večina poslancev namreč meni, da bi možnost izračuna delovnega časa za referenčno obdobje dvanajstih mesecev morala zagotavljati zadostno prožnost.
Že v prvi obravnavi so poslanci predlagali, da bi se referenčno obdobje za izračun tedenskega delovnega časa podaljšalo s štirih na dvanajst mesecev, saj bi tako lažje vzpostavili ravnovesje med skrbjo za zdravje in varnost delavcev ter prožno organizacijo dela.
Dežurstvo kot del delovnega časa
Na glasovanju v drugi obravnavi je več kot 500 poslancev podprlo predlog, da se celoten čas dežurstva šteje v delovni čas. Stališče Sveta pa razlikuje med "aktivnim" časom dežurstva, ko mora biti delavec na razpolago na delovnem mestu in opravljati svoje naloge, ter "neaktivnim" časom dežurstva, ko je delavec sicer na razpolago, vendar ne opravlja svojih nalog.
Druge določbe
Parlament je tudi dodal določila za boljšo uskladitev poklicnega in družinskega življenja. Poslanci pozivajo delodajalce, naj zaposlene o vsakršnih spremembah delovnega časa obveščajo dovolj vnaprej. Delavci imajo tudi pravico zahtevati spremembo svojega delovnega časa, delodajalci pa morajo njihove zahteve upoštevati.
Glede počitka velja splošno načelo, da je treba v primerih, ko ni mogoče zagotoviti običajnega počitka, zaposlenim dodeliti nadomestni počitek. Parlament še meni, da je treba nadomestni počitek dodeliti po obdobju dela in v skladu z zakonodajo ali sporazumom med socialnimi partnerji.
Dopolnila tudi pojasnjujejo položaj delavcev, ki so zaposleni na več pogodbah - njihov delovni čas je vsota obdobij dela, opravljenega po posameznih pogodbah. Direktiva ne velja za vodstvene delavce: predsedniki uprav družbe, njim posredno podrejeni direktorji in druge osebe, ki jih neposredno imenuje uprava.
Naslednji korak
Direktiva je predmet spravnega postopka, v katerem se bosta Parlament in Svetom pred majskim plenarnim zasedanjem poskusila dogovoriti o kompromisni rešitvi.
Glavni temi razprav sta bili odprava odstopanj (ki je bila sprejeta s 421 glasovi za, 273 glasovi proti in 11 vzdržanimi glasovi) in vprašanje dežurstva (sprejeto s 576 glasovi za, 122 glasovi proti in 13 vzdržanimi glasovi).
Podnebne spremembe: obsežni ukrepi za boj proti globalnemu segrevanju
Decembra 2008 so evropski poslanci potrdili novo skupno energetsko in podnebno zakonodajo za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov iz avtomobilov, industrijskih obratov ter elektrarn in za spodbujanje obnovljivih virov energije. Evropska unija je tako kot prva na svetu sprejela celovit niz ukrepov za zmanjšanje globalnega segrevanja.
Unija se je namenila do leta 2020 doseči naslednje cilje: 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, 20-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti in 20-odstotni delež obnovljivih virov energije v mešanici virov. EU je tako prva regija na svetu, ki si je zastavila tako daljnosežne in pravno zavezujoče cilje za vse gospodarske sektorje. Zavezala se je tudi, da bo šla še dlje in zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 30-odstotkov, če bo do konca leta 2009 v Københavnu sprejet mednarodni sporazum.
Sveženj, ki ga je Parlament po intenzivnih pogajanjih s Svetom sprejel z veliko večino že v prvi obravnavi, predvideva tudi revizijo evropskega sistema trgovanja z emisijami (ETS), oblikovanje ciljev držav članic za nižje izpuste CO2 v sektorjih, ki jih ta sistem ne zajema, pravni okvir za okolju varno zajemanje in shranjevanje ogljika (CCS), zavezujoče cilje za uporabo obnovljivih virov in uredbo o emisijah CO2 iz avtomobilov.
Z letom 2013 - evropski sistem trgovanja z emisijami
Od leta 2013 do 2020 bo v EU veljal spremenjen sistem trgovanja z emisijami, s katerim naj bi dosegli 21-odstotno zmanjšanje količine toplogrednih plinov glede na raven v letu 2005. ETS omejuje skupno količino dovoljenih emisij, znotraj te omejitve pa lahko industrija kupuje in prodaja dovolilnice za izpuste v skladu s svojimi potrebami ter zmogljivostmi. Količina letnih dovolilnic za celotno Unijo se bo postopno zniževala, tako pa se bo zmanjšala tudi količina izpustov.
V sistem trgovanja z emisijami zajema je vključenih več kot 10 tisoč energetskih in industrijskih obratov, ki skupaj ustvarijo skoraj polovico vseh evropskih emisij CO2 in 40 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Z letom 2012 bo v sistem vključen tudi sektor letalskih prevozov.
V prvem in drugem obdobju trgovanja v ETS (2005-2012) je bila velika večina dovolilnic dodeljenih brezplačno. Spremenjena direktiva predvideva od leta 2013 dražbo dovolilnic, prinaša pa tudi izjeme, ki jih je decembra 2008 uveljavil Evropski svet.
Prehodne izjeme so možne pod določenimi pogoji, predvsem za proizvodnjo električne energije, kar je zalo pomembno za nekatere članice EU. Izjeme od načela licitiranja dovolilnic so možne tudi za proizvodni sektor, kadar obstaja tveganje, da bi se zaradi visokih cen dovolilnic proizvodnja selila v tretje države z manj strogo zakonodajo, kar bi tam povzročilo povečanje emisij CO2.
Države se bodo za emisije lahko "odkupile" z nakupom kreditov iz projektov v tretjih državah, ki nastajajo v okviru mehanizma Združenih narodov za čisti razvoj, in tako ostale znotraj omejitev izpustov.
Podzemno shranjevanje CO2 za elektrarne in industrijske obrate
V prihodnosti bodo onesnaževalci svoje emisije lahko zmanjševali tudi s tehnologijo zajemanja CO2 ter trajnega podzemnega shranjevanja (CCS). Poslanci so za spodbujanje uporabe te tehnologije namenili prihodek 300 milijonov dovolilnic ETS, s čimer naj bi se sofinanciralo do devet obsežnih predstavitvenih in poskusnih projektov. ETS bi lahko zagotovil financiranje do 9 predstavitvenih projektov CCS v EU.
Zmanjšanje emisij CO2 iz novih avtomobilov
Nova uredba, ki določa emisijske standarde za nove osebne avtomobile, registrirane v EU, ima za namen doseči znižanje povprečnih emisij s sedanjih 160 g CO2/km na 120 g/km. Od tega naj bi povprečne emisije 130 g CO2/km proizvajalci dosegli z izboljšanjem tehnologije motorjev, dodatnih 10 g znižanja pa z drugimi tehničnimi ukrepi, kot so boljše pnevmatike, uporaba biogoriv ali minimalne zahteve glede učinkovitosti klimatskih naprav.
Poslanci so postavili tudi dolgoročni cilj zmanjšanja emisij na 95 g CO2/km. Za vsakega proizvajalca bodo določeni cilji povprečnih emisij CO2, ki jih bo moral izpolniti: 65 odstotkov voznega parka mora ustrezati do januarja 2012, do januarja 2013 se mora delež povečati na 75 odstotkov in do januarja 2014 na 80 odstotkov, dokler ne bo leta 2015 celoten proizvodni program izpolnil zastavljeni cilj o povprečnih emisijah. Proizvajalci, ki vmesnih ciljev ne bodo izpolnili, bodo morali plačati globe.
Več obnovljive energije v proizvodnji elektrike, prometu, ter ogrevanju in hlajenju
Nova direktiva o obnovljivih virih energije določa zavezujoče cilje za vsako državo članico, da bi tako EU do leta 2020 dosegla najmanj 20 odstotno pokritje porabe energije z obnovljivimi viri. Gre za izkoriščanje hidroenergije in biomase ter sončnih, vetrnih ali geotermalnih virov.
Trajnostna biogoriva druge generacije
Vsaka članica mora do leta 2020 tudi v prometu povečati delež obnovljivih virov energije – biogoriva, elektrika in vodik iz obnovljivih virov – na 10 odstotkov. Biogoriva druge generacije, ki niso proizvedena iz poljščin za hrano ali krmo, temveč iz alternativnih virov, kot so alge, lesni ostanki ali odpadni papir, bodo na poti k temu cilju štela dvojno.
Poslanci so dosegli, da zakonodaja vključuje merila za zagotovitev okoljsko in družbeno trajnostne proizvodnje biogoriv, ki ne bo povzročila krčenja gozdov ter rasti cen hrane. Parlament je decembra 2006 še pozval Komisijo, naj razvije orodje za objektivno presojo okoljskih, družbenih in gospodarskih vidikov trajnosti mineralnih goriv in biogoriv.
Nadaljnji koraki
Odbor za podnebne spremembe je v svojem končnem poročilu pozval Evropsko unijo in druge industrijsko razvite države sveta, naj določijo skupne srednjeročne cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 25 do 40 odstotkov do leta 2020 ter dolgoročni cilj zmanjšanja za vsaj 80 odstotkov do leta 2050 v primerjavi z letom 1990.
Sedaj potekajo pogajanja o novem mednarodnem sporazumu o podnebnih spremembah, ki bi nadomestil Kjotski protokol po poteku njegove veljavnosti leta 2012. Na konferenci ZN o podnebnih spremembah decembra 2008 v Poznańu, kjer so sodelovali tudi evropski poslanci, so udeleženci iz pogovorov prešli na pogajanja ter se dogovorili, da bo prvi osnutek besedila prihodnjega sporazuma o podnebnih spremembah pripravljen do okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah, ki bo junija 2009 v Bonnu.