Evropska kohezijska politika

Poročilo o teritorialni koheziji in napredku razprav o prihodnji reformi kohezijske politike, ki ga je pripravil Lambert VAN NISTELROOIJ (EPP-ED, NL), postavlja temeljne opredelitve kohezije, ki jih sedaj sicer ni, in ugotavlja, da gre v tem procesu predvsem za koncentracijo, povezovanje in sodelovanje. Njeno izvajanje bi moralo biti prožnejše, obenem pa ne bi smela postavljati hierarhije med gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo, ampak bi se morali cilji dopolnjevati. Pri tem imajo posebej pomembno vlogo javne storitve (javni prevoz, zdravstvo, šolstvo), za večjo učinkovitost pa poročevalec predlaga prehod od centraliziranega na večsektorski način odločanja, ki je bolje prilagojen uporabnikom.

 

Constanze Angela KREHL (PES, DE) obravnava najboljše praksi na področju regionalne politike in ovire za uporabo sredstev iz strukturnih skladov ter ugotavlja, da bi morala izmenjava izkušenj potekati organizirano prek mreže, ki bi jo med seboj vzpostavile regije, v ta namen pa bi bilo treba postaviti spletne strani v vseh uradnih jezikih EU. Odločitev o sami uporabi najboljših praks in evropskih sredstev pa bi seveda ostala v rokah posameznih akterjev.

 

Urbana razsežnost kohezijske politike v novem programskem obdobju je tema poročila, ki ga je pripravil Oldřich VLASÁK (EPP-ED, CZ). Zavzema se za to, da bi urbani razvoj postal ena od strateških prednostnih nalog EU, države pa naj bi na mesta prenesle del svojih pristojnosti pri upravljanju porabe sredstev iz strukturnih skladov. Mesta bo tako prevzela odgovornost za porabo denarja, kar bi bila bolj učinkovita rešitev tako za regionalno kot evropsko rast. Poročilo tudi zagovarja integriran pristop pri urbanemu načrtovanju, kar bi moral biti pogoj za pridobitev razvojnih sredstev.

 

Poročilo o dopolnjevanju in usklajevanju kohezijske politike z ukrepi za razvoj podeželja, ki ga je pripravil Wojciech ROSZKOWSKI (UEN, PL), se integrirano financiranje razvoja podeželja, ki je sedaj izključeno iz regionalne politike, kar je po mnenju poročevalce neustrezno. Komisija bi morala pripraviti podrobnejše podatke o sredstvih za razvoj podeželja iz kmetijskih skladov in omogočiti koordinacijo različnih politik, kar bi ustvarilo novo dodano vrednost. Pri tem bi bilo treba tudi preučiti možnost, kako kmetom zagotoviti stalen vir dohodka s tem, da prevzamejo naloge skrbi za okolje in ohranjanje narave ter jih spodbuditi, da ostanejo na kmetijah in razvijajo okolju prijazno turistično ponudbo.

 

Miroslav MIKOLÁŠIK (EPP-ED, SK) pa se je posvetil izvajanju uredbe o strukturnih skladih 2007–2013. Programi regionalne politike za sedemletno finančno obdobje so druga največja postavka v večletnem proračunskem okviru: zanje bo namenjenih 347 milijard evrov, od tega 81,5 odstotka za manj razvite regije, kjer živi 35 odstotkov vsega prebivalstva EU. Države članice razmeroma počasi črpajo sredstva za izvajanje ciljev lizbonske strategije, zato bi jih bilo treba spodbujati k uporabi načela partnerstva pri izvajanju različnih programov. Dokument še ocenjuje, da so številne zamude posledica preveč togih postopkov, ki bi jih bilo treba poenostaviti in jasno razmejiti pristojnosti med EU, državami ter regionalnimi ali lokalnimi organi.