Direktiva proti diskriminaciji

Kathalijne Maria BUITENWEG (Zeleni/EFA, NL) želi poudariti pomen boja proti vsem oblikam diskriminacije. Neenakopravno obravnavanje je na žalost še vedno problem v Evropi in drugod. Leta 2008 je v posebni anketi Eurobarometra 15 odstotkov Evropejcev zatrdilo, da so bili v predhodnih 12 mesecih žrtev diskriminacije. "To se mora spremeniti. Obstajati mora možnost, da dva moška prebivata v hotelski sobi, da invalidne osebe nakupujejo in da se starejši ljudje zavarujejo," vztraja poročevalka.

 

 

Nova direktiva dopolnjuje predhodni dve: o rasni enakosti, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti, tako na trgu dela kot zunaj njega in o prepovedi diskriminacije na trgu dela na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

 

Zakonodaja je poskus izenačitve zaščite ne glede na razlog, zaradi katerega prihaja do diskriminacije. Predlog je okvir minimalnih standardov - države lahko vedno povišajo raven zaščite, ne smejo pa zaradi teh predpisov znižati sedanje ravni. Direktiva ponuja žrtvam pravico do pravnega varstva in jasno določa, da imajo države željo in dolžnost boriti se proti diskriminaciji.

 

 

Zakonodaja prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo, raznovrstno diskriminacijo in diskriminacijo prek povezave na podlagi rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti ali spola na celi vrsti področij izven trga dela. Mednje sodijo socialna zaščita, izobraževanje, dostop do blaga in storitev, kot so na primer stanovanja, prevoz, združenja in zdravstvenih storitev.

 

Direktiva zajema vsakovrstno diskriminacijo (hkratna kombinacija več podlag za diskriminacijo določene osebe), ne bo pa veljala za vse tiste posle med fizičnimi osebami, ki niso komercialna ali poklicna dejavnost. Predpisi ne bodo posegali v laično naravo države, državnih ustanov ali organov ali izobraževanja. Prav tako ne bodo spreminjali razmerja pristojnosti med Unijo in članicami pri družinski ter zdravstveni zakonodaji.

 

Iz področja uporabe direktive bi morali biti po mnenju poslancev izvzeti tudi področji oglaševanja in medijev - z izvzetjem bi bilo preprečeno neupravičeno kršenje svobode tiska in medijev.

 

 

Nadlegovanje šteje za obliko diskriminacije, kadar ima nezaželeno vedenje, povezano s katerim koli od razlogov za neenako obravnavanje, učinek ali namen prizadeti dostojanstvo osebe in ustvariti zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje.

 

 

Prepoved diskriminacije ne sme vplivati na ukrepe za preprečevanje ali nadomestilo za neugodnosti, ki jih utrpijo osebe določene vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Z njo se lahko povežejo spodbude za enako obravnavo in enake možnosti in upoštevanje posebnih potreb oseb, ki zaradi svojih značilnosti potrebujejo strukture, storitve in pomoč, ki jih druge osebe ne potrebujejo.

 

 

Države morajo invalidom zagotavljati pravico do izobraževanja brez diskriminacije in na podlagi enakih možnosti. Pri določanju, katere vrste izobraževanja in usposabljanja so primerne, se spoštuje mnenje invalida. Invalidom se omogoči učinkovit nediskriminatoren dostop so socialne zaščite, socialnih ugodnosti, zdravstvenega varstva in izobraževanja:

 

Poleg tega bi jim bilo treba omogočiti tudi dostop do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji, telekomunikacijami in elektronskimi komunikacijami, informacijami, finančnimi storitvami, kulturo in prostim časom, stavbami, ki so odprte za javnost, načini prevoza ter drugimi javnimi prostori in zmogljivostmi.

 

Učinkovit nediskriminatoren dostop pomeni odstranitev ter preprečevanje preprek in ovir, ki invalidom onemogočajo dostop do blaga, storitev ter zmogljivosti, ki so sicer na voljo splošni javnosti.

 

 

Različno obravnavanje na podlagi starosti in invalidnosti je lahko dovoljeno v  primerih, kot so:

• omejitev dostopa mladoletnim osebam do alkoholnih pijač, tobačnih izdelkov, orožja ali vozniškega dovoljenje;
• brezplačni ali cenejši dostop do prevoza, muzejev ali športnih objektov za določene starostne skupine in invalide;
• uporaba dejavnikov tveganja, povezani z invalidnostjo in starostjo pri zagotavljanju zavarovalniških, bančnih in drugih storitev, kadar ponudnik storitve lahko dokaže občutno višje tveganje z uporabo statističnih ali zdravstvenih podatkov.