POROČILO o tridimenzionalnem tiskanju, izzivu na področjih pravic intelektualne lastnine in civilne odgovornosti
26.6.2018 - (2017/2007(INI))
Odbor za pravne zadeve
Poročevalka: Joëlle Bergeron
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o tridimenzionalnem tiskanju, izzivu na področjih pravic intelektualne lastnine in civilne odgovornosti
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine[1],
– ob upoštevanju Direktive Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako[2],
– ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o življenju v prihodnosti: 3D-tiskanje – orodje za krepitev evropskega gospodarstva[3],
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. novembra 2017 z naslovom „Uravnotežen sistem uveljavljanja pravic intelektualne lastnine kot odgovor na sodobne družbene izzive“ (COM(2017)0707),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. novembra 2017 z naslovom „Smernice o nekaterih vidikih Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine“ (COM(2017)0708),
– ob upoštevanju razmisleka Evropske komisije o izkoriščanju globalizacije z dne 10. maja 2017 (COM(2017)0240),
– ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0223/2018),
A. ker je tridimenzionalno tiskanje (3D-tiskanje) postalo dostopno širši javnosti, ko so se na trgu pojavili tiskalniki tridimenzionalnih predmetov (3D-tiskalniki), namenjeni fizičnim osebam, in ko so na trg prišla podjetja, ki so ponujala tako digitalne modele kot storitve 3D-tiskanja;
B. ker 3D-tiskanje šteje za eno najbolj izstopajočih tehnologij, v zvezi s katero bi lahko imela Evropa vodilno vlogo; ker je Komisija priznala koristi 3D-tiskanja tako, da je prek programa Obzorje 2020 med letoma 2014 in 2016 podprla 21 projektov, ki temeljijo na tej tehnologiji;
C. ker se je na eksperimentalni ravni tehnologija 3D-tiskanja, ki izvira iz Združenih držav, začela pojavljati že v 60. letih 20. stoletja, v industrijski svet pa je začela prodirati v začetku 80. let;
D. ker je trg za 3D-tiskalnike sektor, ki se sooča s hitro rastjo, in ker se pričakuje, da se bo to nadaljevalo tudi v prihodnjih letih;
E. ker pa razvoj skupnih prostorov za 3D-tiskanje (t.i. fab lab) in storitev za tiskanje na daljavo, ki so včasih povezani s spletno izmenjevalnico datotek 3D, vsem omogoča tiskanje tridimenzionalnih predmetov, kar je prednost za izumitelje in organizatorje projektov;
F. ker ima 3D-tiskanje ogromen potencial za preoblikovanje dobavnih verig v proizvodnji, kar bi Evropi lahko pomagalo pri povečanju ravni proizvodnje; ker uporaba te tehnologije ponuja nove možnosti za razvoj podjetij in inovacije;
G. ker je EU to tehnologijo vključila med prednostna tehnološka področja; ker jo je Komisija v svojem nedavnem dokumentu z naslovom „Razmislek o izkoriščanju globalizacije“ uvrstila med glavne dejavnike, ki bodo privedli do industrijskih sprememb;
H. ker je Komisija opredelila 3D-tiskanje kot prednostno področje za ukrepe, ki ponuja pomemben ekonomski potencial, zlasti za mala inovativna podjetja; ker so številne države že priznale možnosti za preobrazbo, ki jih prinaša 3D-tiskanje, in so začele, sicer neusklajeno, sprejemati različne strategije za oblikovanje gospodarskega in tehnološkega ekosistema, ki bi spodbujal njegov razvoj;
I. ker je danes večina izdelkov, proizvedenih s 3D-tiskanjem, še vedno prototipov; ker nekatere industrijske panoge že več let uporabljajo končne dele, trg končnih delov pa se še naprej razmeroma hitro povečuje; ker je vedno večji delež tridimenzionalno natisnjenih izdelkov pripravljenih za uporabo ali za prodajo, ne pa zgolj prototipi;
J. ker je možnih prednosti 3D-tiskanja za inovativna podjetja veliko; ker 3D-tiskanje zlasti omogoča zmanjšanje skupnih stroškov pri razvoju, načrtovanju in preskušanju novih izdelkov ali pri izboljševanju obstoječih izdelkov;
K. ker je uporaba 3D-tiskanja v družbi vedno bolj razširjena, zlasti na področju izobraževanja, na forumih za državljane in za zagonska podjetja (kot so t.i. maker spaces), pa tudi na zasebnem področju;
L. ker postaja 3D-tiskanje enostavnejše in dostopnejše za vse; ker je verjetno, da se bodo omejitve glede materialov, ki se lahko uporabijo, hitrosti in porabe surovin in energije v kratkem času znatno zmanjšale;
M. ker danes večina visokotehnoloških industrij uporablja to tehnologijo, na mnogih področjih se pojavlja čedalje več priložnosti za uporabo 3D-tiskanja, pričakovanja pa so čedalje večja, na primer v medicini (od regenerativne medicine do proizvodnje protetike), letalski in vesoljski industriji, avtomobilski industriji, industriji bele tehnike, gradbeništvu, arheoloških raziskavah, arhitekturi, strojništvu, sektorju zabave in v oblikovanju;
N. ker je bila zaradi pomanjkanja predpisov uporaba 3D-tiskanja omejena v ključnih industrijskih sektorjih, kot so na primer letalski in vesoljski sektor ter zdravstveni/zobozdravstveni sektor, in ker bo urejanje uporabe 3D-tiskalnikov pomagalo povečati uporabo tehnologij in omogočiti priložnosti za raziskave in razvoj;
O. ker je v zgoraj navedenem mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora navedeno, da bi „digitalna revolucija, skupaj z uporabo prave napredne proizvodne tehnologije, Evropi omogočila, da proizvodnjo iz regij z nižjimi plačami vrne na domača tla, da bi tukaj spodbudila inovacije in ustvarila trajnostno rast“;
P. ker bi se zaradi 3D-tiskanja zmanjšali stroški prevoza in emisije CO2;
Q. ker naj bi tehnologija 3D-tiskanja ustvarila več novih delovnih mest za kvalificirano delovno silo, ki so v nekaterih primerih manj fizično zahtevna in manj nevarna (vzdrževalni tehniki, inženirji, oblikovalci itd.), in ker se bodo z ustvarjanjem novih delovnih mest za tehnike (npr. operaterjev 3D-tiskalnikov) pojavile nove nevarnosti, industrija 3D-tiskanja pa bo morala zagotoviti ustrezna usposabljanja, da bi bili tehniki na isti ravni kot njihovi kolegi v tradicionalni proizvodnji; ker bo tehnologija 3D-tiskanja zmanjšala tudi stroške proizvodnje in skladiščenja (proizvodnja v majhnih količinah, prilagojena proizvodnja itd.); ker pa bo zmanjšanje števila delovnih mest v proizvodnji močno vplivalo na gospodarstvo držav z velikim številom manj kvalificiranih delovnih mest;
R. ker ekonomskega učinka razvoja industrije 3D-tiskanja v državah članicah še ni mogoče natančno določiti;
S. ker bi lahko 3D-tiskanje potrošnikom omogočilo boj proti vgrajeni načrtovani zastarelosti, ker bodo lahko izdelovali nadomestne dele za gospodinjske aparate, katerih življenjska doba je vse krajša;
T. ker se lahko zaradi tehnologije 3D-tiskanja pojavijo nekateri posebni pravni in etični pomisleki glede vseh področij prava intelektualne lastnine, kot so avtorske pravice, patenti, vzorci, tridimenzionalne blagovne znamke in celo geografske označbe ter civilna odgovornost, in ker poleg tega ti pomisleki spadajo v pristojnost Odbora Evropskega parlamenta za pravne zadeve;
U. ker je mogoče z novimi tehnologijami optično zajeti predmete ali ljudi in ustvariti digitalne datoteke, ki se lahko potem natisnejo v treh dimenzijah, in ker lahko to vpliva na pravice do osebne podobe in pravico do zasebnosti;
V. ker lahko 3D-tiskanje odpira tudi varnostna vprašanja, predvsem vprašanja kibernetske varnosti, zlasti v zvezi s proizvodnjo orožja, eksplozivov, drog in drugih nevarnih predmetov, glede proizvodnje katerih je potrebna posebna previdnost;
W. ker bi bilo treba z vidika avtorskih pravic ustrezno razlikovati npr. med domačim tiskanjem za zasebno uporabo in tiskanjem za komercialno uporabo, pa tudi med storitvami za podjetja in storitvami za potrošnike;
X. ker je francoski visoki svet za književno in umetniško lastnino v poročilu o 3D-tiskanju in avtorskih pravicah ocenil, da se zdi, da „demokratizacija tridimenzionalnega tiskanja do danes ni povzročila večjih problemov na področju kršenja avtorskih pravic“; vendar priznava, da je „nevarnost ponarejanja prisotna predvsem pri avtorskih delih s področja upodabljajoče umetnosti“;
Y. ker bo peščica primerov, ki si jih je mogoče zamisliti zdaj, verjetno postala bolj zapletena, ko se bo tehnologija razvijala; ker se zaradi njih ponuja vprašanje, kaj je treba storiti za omejitev potenciala za ponarejanje z uporabo tehnologij 3D-tiskanja;
Z. ker 3D-tiskanje zaradi postopkov, ki se pri tem uporabljajo, vodi v to, kar industrija opisuje kot neke vrste „razčlenitev akta ustvarjanja“, saj se lahko avtorsko delo najprej ustvari in razširi v digitalni obliki in se šele nato ustvari v fizični obliki, zaradi česar je kopiranje dela lažje, boj proti ponarejanju pa znatno bolj zapleten;
AA. ker nazadnje pravni strokovnjaki menijo, da 3D-tiskanje ni pretreslo področja pravic intelektualne lastnine, vendar se lahko ustvarjene datoteke štejejo za avtorsko delo in morajo biti v tem primeru kot take tudi zaščitene; ker je kratko- in srednjeročno ter za boj proti ponarejanju glavni izziv tesnejša vključitev poklicnih posrednikov na področju varstva avtorskih pravic;
AB. ker bi bilo treba upoštevati potrebo po vzpostavitvi kolektivnih pravnih sredstev, da se potrošnikom zagotovijo nadomestila za škodo, čeprav razvoj 3D-tiskanja omogoča industrijsko proizvodnjo;
AC. ker bi bilo treba učinek 3D-tiskanja na pravice potrošnikov in na potrošniško pravo na splošno skrbno preučiti z vidika direktive, o kateri trenutno potekajo pogajanja, o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalnih vsebin;
AD. ker je treba opozoriti, da se v nasprotju s pomisleki, ki so jih izrazili nekateri akterji, ne domneva, da je vsa proizvodnja predmetov s 3D-tiskanjem avtomatično nezakonita ali da krši pravice tretjih oseb, prav tako pa si ne prizadevajo vsi gospodarski subjekti v sektorju, da bi imeli dobiček od prodaje ponarejenega blaga; ker pa je ponarejeno blago mogoče enostavno proizvesti;
AE. ker Direktiva 85/374/ES o odgovornosti za proizvode z napako pokriva vse pogodbe; ker je treba opozoriti, da je bil napredek v 3D-tiskanju eden od dejavnikov, zaradi katerih je Komisija začela javno posvetovanje, da bi ocenila, ali ta direktiva ustreza svojemu namenu glede na novi tehnološki razvoj;
AF. ker splošna pravila o odgovornosti zajemajo tudi odgovornost posrednih ponudnikov storitev, kot so opredeljeni v členih 12 do 14 direktive o elektronskem poslovanju; ker bi bilo treba določiti poseben sistem odgovornosti za škodo, ki jo povzroči predmet, izdelan z uporabo tehnologije 3D-tiskanja, saj žrtev zaradi številnih deležnikov in kompleksnih postopkov proizvodnje končnega izdelka pogosto težko določi odgovorno osebo; ker bi bila lahko odgovorna tista oseba, ki je izdelala ali prodala datoteko 3D, proizvajalec 3D-tiskalnika, proizvajalec programske opreme, ki jo uporablja 3D-tiskalnik, dobavitelj uporabljenega materiala ali celo oseba, ki je predmet izdelala, odvisno od vrste ugotovljene napake;
AG. ker so pravila glede odgovornosti v zvezi s specifično uporabo 3D-tiskanja v poslovne namene na splošno določena s pogodbenimi razmerji med deležniki;
AH. ker morajo vsi elementi tehnologije dodajalne proizvodnje izpolnjevati določena merila in morajo biti certificirani, da se zagotovi proizvodnja delov ponovljive kakovosti; ker je postala certifikacija zapletena zaradi številnih sprememb strojev, materialov in postopkov ter ker ni nobene zbirke podatkov; ker bo zato treba oblikovati pravila, ki bodo omogočala hitrejšo in stroškovno učinkovitejšo certifikacijo za vse materiale, postopke in proizvode;
AI. ker ima 3D-tiskanje pomembno vlogo pri zmanjševanju porabe energije in naravnih virov za namene boja proti podnebnim spremembam; ker bi uporaba 3D-tiskanja zmanjšala količino odpadkov v proizvodnem procesu in podaljšala življenjsko dobo potrošniških proizvodov z omogočanjem proizvodnje nadomestnih delov na potrošniški ravni;
1. poudarja, da bi morala morda EU v pričakovanju težav v zvezi s kršitvami civilne odgovornosti ali intelektualne lastnine, ki bi jih lahko v prihodnosti povzročilo 3D-tiskanje, za ta posebni primer tehnologije 3D-tiskanja sprejeti novo zakonodajo in prilagoditi obstoječe zakone, ob upoštevanju sklepov Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in zadevne sodne prakse sodišč EU in držav članic ter po izvedbi temeljite ocene učinka, v kateri je ocenila vse politične možnosti; poudarja, da se je v vsakem primeru treba pri zakonodajnem odzivu izogniti podvajanju obstoječih predpisov in upoštevati projekte, ki se že izvajajo, zlasti zakonodajo o avtorskih pravicah, ki se uporablja za dvodimenzionalno tiskanje; dodaja, da morajo inovacije spodbujati in spremljati zakoni, vendar ne taki, ki bi inovacije zavirali ali omejevali;
2. poudarja, da bi morali še naprej ustrezno pozornost namenjati nekaterim vprašanjem, kot so šifriranje in zaščita datotek, da bi preprečili nezakonito prenašanje in reproduciranje zaščitenih datotek ali predmetov ter reproduciranje nedovoljenih predmetov;
3. meni, da je samoumevno, da je v sektorju 3D-tiskanja potrebna previdnost, zlasti glede kakovosti natisnjenega izdelka in morebitnih nevarnosti za uporabnike ali potrošnike, poleg tega pa meni, da bi bilo treba ustrezno razmisliti o vključitvi sredstev za identifikacijo in sledenje, ki bi zagotovila sledenje izdelkov in lažje spremljanje njihove nadaljnje uporabe v komercialne in nekomercialne namene; meni, da bi bilo tesno sodelovanje med imetniki pravic in proizvajalci tridimenzionalnih predmetov pri razvoju takih sredstev koristno; meni tudi, da bi to pomagalo zagotoviti sledljivost ustvarjenih predmetov in zmanjšati ponarejanje;
4. poudarja, da bi lahko nadzor zakonite reprodukcije tridimenzionalnih predmetov, zaščitenih z avtorskimi pravicami, po potrebi omogočile pravne rešitve, kot so sistematični prikaz obvestila o spoštovanju intelektualne lastnine s strani ponudnikov digitalnega in 3D-tiskanja, v zvezi s tem poudarja pomen elementov, ki omogočajo sledenje tridimenzionalnim predmetom; poudarja, da se bo v primeru odločitve, da 3D kopija pomeni zasebno kopijo, uporabljala nacionalna zakonodaja, ki ureja izjeme za zasebne kopije, vključno v zvezi z nadomestilom ali prihodki;
5. opozarja, da je ozaveščanje javnosti potrebno za zaščito pravic intelektualne lastnine na področju 3D-tiskanja, pa tudi v zvezi s kršitvami pravic v zvezi z oblikovanjem in blagovnimi znamkami ter patentnih pravic;
6. toda poudarja, da bi veljalo natančneje preučiti tehnične rešitve, ki trenutno še niso dovolj razvite, kot je vzpostavitev zbirk podatkov šifriranih in zaščitenih datotek ali zasnova povezanih tiskalnikov z vgrajenim sistemom za upravljanje pravic intelektualne lastnine, ali pa spodbujanje sodelovanja med proizvajalci in platformami za omogočanje dostopa do zanesljivih datotek za strokovnjake in potrošnike; poudarja tudi, da ne glede na to, kateri od teh ukrepov bodo sprejeti, njihovo izvajanje ne bi smelo vplivati na stroške za dejavnosti, ki jih udeleženci na trgu že izvajajo;
7. ugotavlja, da v tej fazi nobena rešitev sama po sebi ni v celoti zadovoljiva;
8. obžaluje, da Komisija ni pregledala Direktive 2004/48/ES in je predstavila le nezavezujoče smernice brez pojasnil o posebnih vprašanjih v zvezi s tehnologijo tridimenzionalnega tiskanja; kljub temu pozdravlja ukrepe za okrepitev zaščite intelektualne lastnine, ki jih je Komisija napovedala 29. novembra 2017;
9. ugotavlja, da so bile pravice intelektualne lastnine v zvezi z različnimi elementi tehnologije 3D-tiskanja opredeljene in da bo posledično naslednje vprašanje to, kako zagotoviti njihovo spoštovanje;
10. Komisijo poziva, naj pri izvajanju ukrepov iz svojega sporočila (COM(2017)0707) upošteva vse vidike tehnologije tridimenzionalnega tiskanja, brez podvojevanja obstoječih veljavnih ukrepov; poudarja, da je pomembno vključiti vse deležnike v ta prizadevanja, vključno z MSP in potrošniki;
11. poziva Komisijo, naj pozorno preuči vprašanja civilne odgovornosti v zvezi s tehnologijo tridimenzionalnega tiskanja, zlasti pri oceni izvajanja Direktive Sveta 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako;
12. poziva Komisijo, naj preuči možnost vzpostavitve sistema civilne odgovornosti za škodo, ki ni zajeta v Direktivi 85/374/ES;
13. poudarja, da ima tehnologija 3D-tiskanja številne gospodarske prednosti za EU, saj ponuja priložnosti za prilagajanje izdelkov, ki posebej ustrezajo zahtevam evropskih potrošnikov, in da lahko omogoči vrnitev proizvodnih dejavnosti in tako pomaga pri ustvarjanju novih delovnih mest, ki so fizično manj zahtevna in manj nevarna;
14. poziva Komisijo, naj jasno opredeli različne odgovornosti tako, da opredeli strani, udeležene pri izdelavi tridimenzionalnega predmeta: izdelovalec in dobavitelj programske opreme, proizvajalec 3D-tiskalnika, dobavitelj surovin, tiskar predmeta in vsi drugi, ki so vključeni v izdelavo predmeta;
15. opozarja na možne posledice novih oblik trženja v skladu s pristopom „naredi sam“ ter dobavljanja zgolj programske opreme za prenos in specifikacij za tiskanje proizvoda namesto končnega izdelka;
16. poudarja, da je treba oblikovati skladen pravni okvir za zagotovitev nemotenega prehoda in pravne varnosti za potrošnike in podjetja, da bi spodbudili inovacije v EU;
17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.
OBRAZLOŽITEV
Preizkušanje tridimenzionalnega tiskanja (oziroma 3D-tiskanja) se je začelo v 60. letih 20. stoletja. Ta tehnologija, ki izvira iz Združenih držav, je začela prodirati v industrijski svet v začetku 80. let 20. stoletja.
Tridimenzionalno tiskanje se je začelo razvijati, ko so se na trgu pojavili 3D-tiskalniki in podjetja, ki so ponujala tako digitalne modele kot storitve tridimenzionalnega tiskanja.
Pri 3D-tiskanju gre dejansko za splošen izraz, ki zajema več vrst tehnologij, s katerimi se lahko iz digitalne datoteke in z uporabo 3D-tiskalnika izdelajo fizični predmeti iz različnih materialov. Prvotno je bilo tridimenzionalno tiskanje sicer namenjeno izdelavi prototipov, kar je še vedno največji del trga tehnologije tridimenzionalnega tiskanja.
Čeprav je tridimenzionalno tiskanje z uvedbo 3D-tiskalnikov, namenjenih fizičnim osebam, postalo dostopno širši javnosti, je ta trg še vedno obroben in naj bi tak srednjeročno tudi ostal, saj je potrošnikom na voljo omejen nabor surovin. Danes je namreč 99 % proizvodov, natisnjenih na tak način, izdelanih iz enakih plastičnih, smolnatih in kovinskih materialov. Eden od glavnih izzivov 3D-sektorja bo kombiniranje več materialov.
Na drugi strani pa razvoj storitev oddaljenega tiskanja, ki včasih vključujejo tudi spletno platformo za izmenjavo datotek 3D, vsakomur omogoča, da v 3D-tehniki natisne nek predmet, ki je veliko kakovostnejši, kot bi bil v primeru naprave nižje kakovosti. Dostopnost te tehnologije za vse se spodbuja tudi s širjenjem 3D-tiskalnikov v izobraževalnih ustanovah in skupnih delovnih prostorih (ang. fab lab). Trenutno večina visokotehnoloških sektorjev uporablja to tehnologijo, saj to pozitivno vpliva na inovacije in na okolje.
Zlasti visoka so pričakovanja v zdravstvenem sektorju, kjer bi se ta tehnologija lahko uporabljala za proizvodnjo protetike, zobozdravniških vsadkov, človeške kože in celo organov („biotiskanje“), recimo ledvic. Enako velja za letalski in vesoljski sektor, v katerem bi izdelava lažjih sestavnih delov omogočila manjšo porabo goriva, finančni prihranek in okolju prijaznejši pristop. Airbus tako trenutno preizkuša letalo, ki ima kar več kot 1.000 sestavnih delov, natisnjenih v 3D-tehniki. Razvoj te tehnologije močno vpliva tudi na industrijo nadomestnih avtomobilskih delov ter industrijo igrač in bele tehnike. Nenazadnje se tridimenzionalno tiskanje in 3D-optični bralniki vedno pogosteje uporabljajo v muzejih, in sicer za restavriranje zgodovinskih predmetov in za raziskave, predvsem na področju arheologije.
EU je to tehnologijo vključila med prednostna tehnološka področja. Komisija jo je v svojem nedavnem dokumentu z naslovom Razmislek o izkoriščanju globalizacije (COM(2017)0240) uvrstila med glavne dejavnike, ki bodo privedli do industrijskih sprememb.
Tridimenzionalno tiskanje bi omogočilo proizvodnjo, prilagojeno povpraševanju, in tako podjetjem prineslo številne prednosti, kot so razbremenitev njihove logistične verige, zmanjšanje obsega skladiščnih in prevoznih dejavnosti, zmanjšanje vpliva na okolje in znižanje izdatkov za zavarovanje blaga, poleg tega pa bi jim lahko omogočilo tudi vračanje delovnih mest, če bi bilo to v njihovem interesu.
Intelektualna lastnina
Pravni strokovnjaki menijo, da tridimenzionalno tiskanje ni pretreslo področja avtorskih pravic. Datoteka 3D se šteje za avtorsko delo in je kot taka tudi zaščitena, vendar je preudarno pričakovati, da se bodo pojavile težave z avtorskimi pravicami, ko postane 3D-tiskanje razširjeno v industriji. Revizija Direktive 2004/48/ES o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, ki naj bi bila po napovedih Komisije izvedena v tem mandatu, bo v tem smislu še posebej pomembna, zlasti če bodo poleg revizije sprejeti tudi ukrepi mehkega prava za posredovanje informacij o tej zadevi.
Vendar bi bilo dobro razlikovati med domačim tiskanjem za zasebno uporabo in tiskanjem za komercialno uporabo, pa tudi med storitvami za podjetja in storitvami za potrošnike.
Civilna odgovornost
Nekatera razlikovanja so pomembna tudi pri razmišljanju o vidikih civilne odgovornosti. Tako bi lahko na primer rešitev za vprašanje odgovornosti v razmerju do potrošnika za proizvedeno blago in škodo, ki je posledica datoteke z napako, našli v členih 10 in 14 predloga Evropske komisije „o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalnih vsebin“. Na drugi strani bo lahko Direktiva 85/374/ES o odgovornosti za proizvode z napako pokrivala vse pogodbe.
Na splošno je civilna odgovornost neusklajeno vprašanje, ki ga ureja nacionalna zakonodaja. Zakonodaja Unije je omejena na bolj specifične predpise, kot je civilna odgovornost za proizvode z napako. V primeru predmeta, izdelanega s tridimenzionalnim tiskanjem, bi žrtev morda težko določila odgovorno osebo. Pravila splošne odgovornosti bi lahko pomagala odkriti proizvajalca 3D-tiskalnika, proizvajalca programske opreme, ki jo uporablja 3D-tiskalnik, ali osebo, ki je predmet izdelala. Poročevalka poziva Komisijo, naj bo zlasti pozorna na verigo odgovornosti in na določitev odgovornih oseb pri ugotavljanju, ali se lahko sistem splošne odgovornosti še naprej uporablja ali ne.
Samoumevno je, da je v sektorju 3D-tiskanja potrebna previdnost. Pravzaprav bo potrebnih še veliko let in strokovnega znanja, preden bo izdelan kakovosten proizvod, ki ne bo pomenil nevarnosti za uporabnika ali potrošnika. Da bi predvideli težave v zvezi z odgovornostjo v primeru nesreče ali kršitvami intelektualne lastnine, je treba na ravni EU sprejeti nove predpise oziroma obstoječe predpise prilagoditi posebnostim 3D-tiskanja.
Danes je na voljo veliko možnih rešitev za obravnavo vprašanj intelektualne lastnine in civilne odgovornosti: vzpostavitev svetovne zbirke podatkov za predmete, ki jih je mogoče natisniti, s čimer bi nadzirali reprodukcije tridimenzionalnih predmetov, zaščitenih z avtorskimi pravicami, uvedba pravne omejitve zasebnega kopiranja tridimenzionalnih predmetov, s čimer bi preprečili nezakonito reproduciranje, ali celo uveljavitev davka na 3D-tiskanje za povrnitev škode, ki jo imetniki pravic intelektualne lastnine utrpijo zaradi zasebnega kopiranja tridimenzionalnih predmetov. Nobena rešitev sama po sebi ni zares zadovoljiva.
V vsakem primeru se je treba pri zakonodajnem odzivu izogniti podvajanju predpisov in upoštevati projekte, ki se že izvajajo. Inovacije morajo spremljati zakoni, vendar ne taki, ki bi inovacije zavirali ali omejevali.
INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
|
Datum sprejetja |
20.6.2018 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
22 0 0 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Max Andersson, Joëlle Bergeron, Marie-Christine Boutonnet, Jean-Marie Cavada, Mady Delvaux, Rosa Estaràs Ferragut, Enrico Gasbarra, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Heidi Hautala, Mary Honeyball, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Gilles Lebreton, António Marinho e Pinto, Julia Reda, Evelyn Regner, Pavel Svoboda, József Szájer, Francis Zammit Dimech, Tadeusz Zwiefka |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Sergio Gaetano Cofferati, Luis de Grandes Pascual, Geoffroy Didier, Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Angelika Niebler |
||||
POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU
|
22 |
+ |
|
|
ALDE |
Jean-Marie Cavada, António Marinho e Pinto |
|
|
ECR |
Angel Džambazki (Angel Dzhambazki) |
|
|
EFDD |
Joëlle Bergeron |
|
|
ENF |
Marie-Christine Boutonnet, Gilles Lebreton |
|
|
PPE |
Geoffroy Didier, Rosa Estaràs Ferragut, Luis de Grandes Pascual, Pavel Svoboda, József Szájer, Francis Zammit Dimech, Tadeusz Zwiefka |
|
|
S&D |
Sergio Gaetano Cofferati, Mady Delvaux, Enrico Gasbarra, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Mary Honeyball, Evelyn Regner |
|
|
VERTS/ALE |
Max Andersson, Heidi Hautala, Julia Reda |
|
|
0 |
- |
|
|
|
|
|
|
0 |
0 |
|
|
|
|
|
Uporabljeni znaki:
+ : za
- : proti
0 : vzdržani