Predsednik. − Naslednja točka je izjava Sveta in Komisije o 11. juliju - dnevu spomina na žrtve pokola v Srebrenici.

  Alexandr Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, kot vsi vemo, je bila Srebrenica strašen zločin. Pokol več kot 8 000 Bošnjakov v Srebrenici in okolici je eden od najtemnejših zgodovinskih trenutkov Bosne in Hercegovine, nekdanje Jugoslavije in celotne Evrope. To je nedvomno najhujše grozodejstvo v Evropi po drugi svetovni vojni.

Če gledamo nazaj, bi lahko storili veliko več in prej. Srebrenica je bila kolektivni neuspeh mednarodne skupnosti, vključno z EU. To je velika sramota in globoko obžalujemo, da se je to zgodilo. Naša moralna, človeška in politična obveznost je, da se Srebrenica nikoli več ne ponovi.

Ob obeležitvi 10. obletnice pokola v Srebrenici je Svet ponovno izrazil svojo obsodbo storjenih zločinov in izrazil svoje sočutje žrtvam in njihovim družinam.

Svet je opozoril na resolucije Varnostnega sveta ZN 1503 in 1534 ter poudaril, da polno in neomejeno sodelovanje z ICTY ostaja bistvena zahteva za nadaljnji napredek v smeri EU. Predaja preostalih ubežnih obtožencev, ki se še naprej izmikajo mednarodnemu sodišču, Haagu, bi bil primeren poklon žrtvam Srebrenice ter pomemben korak v smeri trajnega miru, stabilnosti in sprave. Zato Svet ostaja odločen, da je treba storilce zločinov v Srebrenici in v Bosni in Hercegovini na splošno ter drugje na Zahodnem Balkanu privesti pred sodišče.

Obenem se je v celi svoji zgodovini evropska integracija izkazala za koristno pri celjenju preteklih ran in krivic, zato se moramo osredotočiti tudi na prihodnost. EU kot povezujoč dejavnik je v drugi polovici prejšnjega stoletja Evropi prinesla mir, stabilnost, zaupanje in uspeh. Pomoč Zahodnemu Balkanu na poti v EU torej spada med prednostne naloge češkega predsedstva na področju zunanjih odnosov. Sprava je bistvena za integracijo in sprava je težka, če pravici ni povsem zadoščeno.

Po 13 letih je čas, da se pripelje sramotna epizoda Srebrenice do konca. Karadžićeva aretacija je dokazala, da ne obstaja nekaznovanost za tako grozovite zločine, kot so zločini proti človeštvu. Toda še vedno je treba pred Haag pripeljati Ratka Mladića, tako da bomo lahko družinam žrtev Srebrenice pomagali, da opravijo s preteklostjo in se posvetijo svoji prihodnosti.

EU bo še naprej počela vse v njeni moči, da bi to uresničila. Toda storiti je treba tudi še veliko drugega, da bi se Srebrenica lahko spremenila iz žalostnega zgodovinskega spomina v kraj, kjer življenje daje upanje. Delovanje mednarodne skupnosti ne poteka v praznem prostoru: aktivno je združeno z lokalnimi ukrepi na državni ravni ter z obema entitetama. Veliko je bilo uspešnega prizadevanja.

Prihodnost Srebrenice je mogoče na najboljši način zagotoviti prek gospodarskega razvoja in ustvarjanja delovnih mest za izboljšanje gospodarskih in socialnih razmer prebivalcev srebreniškega območja. Oblasti Republike Srpske ter Svet ministrov in Federacija Bosne in Hercegovine so zagotovili financiranje in investicije za srebreniško območje. Dodeljena sredstva so bila namenjena obnovi Srebrenice, vključno z gradnjo, sanacijo, razvojem infrastrukture, spodbujanjem podjetništva, izboljšanjem javnih storitev, projekti trajne vrnitve in izobraževanjem.

Vsa ta lokalna prizadevanja so bila podkrepljena tudi s konferenco donatorjev za Srebrenico, organizirano pred malo več kot enim letom, novembra 2007. To je lahko dobra priložnost za poziv k zagotavljanju več novih investicij za ta kraj in območje.

Skrajno pomembno je, da se Srebrenica nikoli ne pozabi in da se skupna prizadevanja nadaljujejo. Mi vsi v EU, mednarodna skupnost in lokalne oblasti konstruktivno sodelujemo, da bi izboljšali življenjske pogoje na območju Srebrenice. Samo pričakovanje boljšega življenja lahko pomaga pri zmanjševanju politične napetosti, ustvarjanju prostora za dialog in s tem omogočanju še vedno žalujočim sorodnikom žrtev, da gredo naprej. To bi bil najboljši možni poklon žrtvam Srebrenice.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. − Gospod predsednik, julija 1995 je bilo v Srebrenici ubitih ali je izginilo blizu 8 000 moških in fantov. Najvišja sodišča mednarodnega prava so ta pokol imenovala s pravim imenom: genocid. Medtem ko si še naprej prizadevamo, da bi storilce dosegla roka pravice, menim, da je prav, da se spomnimo na žrtve in njihovim družinam izrazimo svoje sočutje. Zato se vam danes tu pridružujem pri podpori tej pobudi, da bi priznali 11. julij kot dan spomina na srebreniški genocid.

Srebrenica je simbol groze in neutolažljive žalosti. Spomin je boleč, toda potreben. Potreben je zato, ker ne moremo in ne smemo pozabiti. Potreben je zato, da bi kljubovali selektivnemu spominu tistih, ki še vedno zanikajo to, kar se je resnično zgodilo. Priznanje tistega, kar se je zgodilo julija 1995, je temeljnega pomena za spravo v Bosni in Hercegovini ter za proces v regiji. Razglasitev 11. julija kot evropskega dneva spomina na žrtve Srebrenice bi moral torej biti nadaljnji korak k spravi v Bosni in Hercegovini in v širši regiji. Mislim, da bi bila to priložnost za sporočilo ne samo o spoštovanju in spominu, temveč tudi o upanju na prihodnost – prihodnost v Evropski uniji, zgrajeni na spravi, ki omogoča ranam, da se sčasoma zacelijo.

Toda samo priznanje ni dovolj. Pravica je prav tako bistvena. Menim, da je pomembno, da se vsi storilci teh grozodejstev privedejo pred sodišče, kazensko preganjajo in plačajo za zločine, ki so jih zagrešili. Zato je nesprejemljivo, da je general Ratko Mladić po tolikih letih še vedno na prostosti. Komisija v celoti podpira delo Mednarodnega kazenskega sodišča za Jugoslavijo (ICTY). Pozdravljamo sodelovanje Bosne in Hercegovine z ICTY in njeno obravnavo primerov, ki jih je to sodišče preneslo na lokalno pristojnost. Komisija izkoristi vsako priložnost za spodbujanje oblasti, naj nadaljujejo s svojimi prizadevanji in zagotovijo, da bodo vsi zločini ustrezno preganjani.

Poleg pravice na sodiščih lahko žrtvam ponudimo še drugo obliko pravice, in sicer boljšo prihodnost za njihove ljubljene, ki so preživeli. To je bistvo naših prizadevanj EU na Zahodnem Balkanu. Radi bi, da se države v tej regiji premaknejo proti skupni evropski prihodnosti. Želimo videti uspešno Bosno in Hercegovino v stabilnem regionalnem okviru, kjer meje niso toliko pomembne in kjer je obnovljeno zaupanje med sosedi. Vemo, da bo pot do tega dolga, vendar če nam zgodovina Evropske unije in njene širitve kaj pove, je to to, da se ta pot splača za vse udeležene.

Poti do Evropske unije ne moremo prehoditi namesto Bosne in Hercegovine. Sama bo morala izpolniti pogoje in se soočiti s svojimi notranjimi izzivi, toda lahko pomagamo. Hočemo pomaga in želimo, da ta država uspe kot zmaga preživelih nad tistimi, ki so imeli drugačne načrte.

  Doris Pack, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, predsednik Sveta, komisarka. Vojna, koncentracijska taborišča, genocid – nikoli več! Po grozotah druge svetovne vojne si nihče v Evropi ni mogel predstavljati, da bi se to lahko ponovilo.

Pa vendar se je: sredi devetdesetih let dvajsetega stoletja, šest let po padcu berlinskega zidu, ko sta Zahodna in Srednja Evropa rasli skupaj v miru, se je ponovilo v Bosni in Hercegovini. Napake mednarodne skupnosti – mnoga leta gledanja v drugo stran, skoraj brezskrbnega poslovanja s tamkajšnjimi razbojniki, prijateljskih stiskov rok z zločinci, kot je Ratko Mladić – so okrepile sprejemljivost njega in njegovih sokrivcev: odnesli so jo nekaznovano, ko so leta etničnega izključevanja, etničnega čiščenja, nadaljevali s pokolom.

Ratku Mladiću še do danes ni bilo treba odgovarjati na sodišču. Kdo ga skriva? Kdo mu pomaga in tako sebe in njega obremenjuje s še večjo krivdo? Številni drugi storilci so še vedno na prostosti in nekateri celo še vedno živijo v Bosni in Hercegovini med užaloščenimi družinami žrtev. Zato moramo vztrajati, da bodo lahko ne samo Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu, temveč tudi lokalna sodišča za vojne zločine v Bosni in Hercegovini sposobna ustrezno opraviti svojo nalogo.

Dan spomina, ki smo ga razglasili, je namenjen kot pretres, kot znak, da se ne sme pozabiti, in kot dokaz užaloščenim družinam, da žalujemo z njimi. Morda lahko ta dan služi za to, da se teh strašnih zločinov začnejo zavedati tudi tisti, ki še vedno ne verjamejo, da se je to zgodilo, kar dokazujejo celo video posnetki, in nato lahko položimo temelje za potrebno spravo. Brez priznanja neposredne in posredne odgovornosti za ta pokol ne more biti miru. Žrtvam in njihovim družinam dolgujemo vsaj to in obsodbo storilcev.

  Richard Howitt, v imenu skupine PSE. – Gospod predsednik, v Združenem kraljestvu vsako leto, ko se spominjamo vojn 20. stoletja, pravimo: „Ko bo sonce zahajalo in zjutraj se jih bomo spomnili“. To so zame in za mojo generacijo, za moja starša, ki sta se oba bojevala v drugi svetovni vojni, zelo ganljive besede. In celo za generacije za nami ta počastitev spomina ni zgolj primeren poklon vsem tistim, ki so se borili. Je opomin na zlo in človeško ceno vojne, opozorilo za te generacije in zaščita za mir in proti sporom v prihodnjih letih.

To je pomen počastitve spomina in, kot je nocoj rekla komisarka, priznanje je absolutno odločilno za spravo za sedanje generacije.

Vsi se zavedamo pokola, ki se je zgodil v Srebrenici leta 1995. Ubitih je bilo osem tisoč mož in fantov, ki so iskali zavetje na varnem območju v Srebrenici, ki ga je razglasil Varnostni svet Združenih narodov.

Čeprav se je to zgodilo pred skoraj 14 leti, je edino prav, da počastimo spomin na žrtve ter se spomnimo dogodkov in rasnega sovraštva, ki je vodilo do tega strašnega dogodka.

Samo en mesec nazaj se je na internetni strani Facebook oblikovala skupina z več kot tisoč člani, ki je odkrito poveličevala genocid v Srebrenici. Skupina z imenom „Nož, žica, Srebrenica“ je promovirala ubijanje moških in fantov iz Srebrenice zgolj na podlagi tega, da so bili bosanski muslimani. Govorili so tudi o svojem spoštovanju do dejanj Ratka Mladića, kar je samo še en dokaz, če je sploh potreben, da Mladićeva prostost samo neti sovraštvo in daje argumente tistim, ki bi radi spodbudili pretekle napetosti.

Zaradi protesta javnosti je bila facebookova stran hitro umaknjena, toda ne prej, preden se je v enem samem mesecu med decembrom 2008 in januarjem 2009 včlanilo prek tisoč ljudi.

Počastitev spomina na žrtve Srebrenice je jasno sporočilo tistim posameznikom, ki poveličujejo dejanja Ratka Mladića in Radovana Karadžića, da ne bomo dopustili, da se to ponovi, in da so sami in izolirani pri svojih pogledih.

Na bosanskem sodišču smo prejšnji mesec slišali od psihologov, kako hude travme doživljajo tisti, ki so preživeli srebreniški pokol. Na sodišču je bilo povedano, da je težava številnih preživelih, da nimajo priložnosti, da bi se poslovili od svojih sorodnikov.

Sicer ne moremo obrniti časa nazaj, da bi dali tem sorodnikom še eno priložnost, toda lahko poskrbimo za to, da ta genocid ne bo pozabljen in da se odgovorni privedejo pred sodišče.

  Jelko Kacin, v imenu skupine ALDE. – (SL) Naša Evropska unija temelji na spoznanjih druge svetovne vojne. Imamo urejen in skupen zgodovinski spomin, zato lahko skupaj gradimo skupno evropsko prihodnost. Srebrenica je grozovit primer, ki dokazuje, da so se tudi v Evropi strahote druge svetovne vojne ponovile v letu 95 na najbolj strašen način.

Srebrenica je simbol etničnega čiščenja. Srebrenica so neusmiljeni in nečloveški poboji otrok in odraslih – to je genocid. Srebrenica pa je tudi prikrivanje pobojev in uničevanje množičnih grobišč. Srebrenico moramo vgraditi v naš skupen zgodovinski spomin in v temelje širitve Evropske unije na območje Zahodnega Balkana. Ne smemo pristajati na diskriminatorne in izključujoče stereotipe o posameznih narodih, boriti se moramo proti kolektivni krivdi. Odgovorni za genocid v Srebrenici morajo v Haag, morajo na sodišče, morajo v zapor, mi pa moramo skupaj pomagati graditi in omogočati evropsko prihodnost za Srebrenico, za tamkajšnje ljudi in celotno Bosno in Hercegovino.

Moramo se vsaj poskusiti vživeti v travme in muke ljudi, ki živijo z živim spominom na zločin brez svojih najdražjih. Rad bi se zahvalil konferenci predsednikov, ki je enoglasno podprla predlog, da mlade Bošnjake in Srbe iz Srebrenice skupaj vsako leto povabimo v Evropski parlament, da bi izven Srebrenice brez pritiskov in stresov domačega okolja razmišljali, načrtovali in gradili skupno in lepšo prihodnost za Srebrenico in celotno Bosno in Hercegovino. Ta resolucija ...

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Milan Horáček, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, resolucija zelo jasno in kritično govori o institucijah ZN in tudi o evropskih institucijah. Zaradi pomanjkljivosti mehanizmov odločanja na področju zunanje in varnostne politike grozljivi zločini v Srebrenici niso bili preprečeni. Pomanjkanje enotnega glasu ostaja pomanjkljivost evropske sosedske politike do danes, kot je to še enkrat pokazala današnja razprava o sporu v Gazi.

Ta pokol v Srebrenici ne sme priti v pozabo, zato pozdravljamo in podpiramo pobudo za razglasitev 11. julija za dan spomina na žrtve tega genocida. Obenem pa mora priti do sprave na obeh straneh, kar je mogoče samo z dosledno ponovno presojo dogodkov. Zato je popolnoma nesprejemljivo, da so krivci in obtoženi za te zločine še vedno na prostosti. Menim, da morajo pred sodišče ne samo Mladić, temveč tudi drugi krivci.

  Erik Meijer, v imenu skupine GUE/NGL. – (NL) Gospo predsednik, mesto Srebrenica je zloglasno po vsem svetu zaradi pokola 8 000 muslimanskih moških leta 1995. Preživele ženske in otroci imajo prav, da nas na to spominjajo. Po obisku v Srebrenici marca 2007 sem prosil Evropsko komisijo, naj prispeva k trajnemu dohodku in zaposlitvi prek projektov, ki spodbujajo turizem, s čimer bi imela Srebrenica ponuditi več kot svojo zgodovino in pomemben kraj spomina. Srebrenica je tudi simbol neuspeha optimističnih predstav o humanitarnih intervencijah in varnih pristanih.

Že od samega začetka bi moralo biti jasno, da lahko prisotnost tujih vojaških sil rodi le lažne iluzije. Srebrenica je postala operativna baza proti srbskemu okolju, medtem ko je bilo neizogibno, da jo bo sčasoma to isto okolje pogoltnilo. Če v Srebrenici ne bi bilo nizozemske vojske, ne bi bilo vojnega stanja in Srbi ne bi imeli motiva za maščevanje. Žrtve so razlog ne samo za to, da privedemo gospoda Mladića in Karadžića pred sodišče, temveč tudi za to, da kritično razmislimo o neuspehu vojaškega posredovanja in vseh poskusov, da bi dosegli državno enotnost v etnično razdeljeni Bosni.

  Bastiaan Belder , v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Gospod predsednik, „Glas iz Srebrenice, debele solze so mu polzele po licih. Objel me je, me poljubil in rekel: 'Prosim, mama, pojdi!' Zagrabili so ga; nisem hotela oditi, pokleknila sem in jih rotila: 'Prosim, ubijte raje mene! Vzeli ste mi edinega otroka. Nočem iti nikamor. Ubijte me in to bo konec za nas.'“

To je ganljiva zgodba bosanske gospe, ki je v pokolu v Srebrenici julija 1995 izgubila tako moža kot 12-letnega sina. Njen glas in glas njenih sotrpinov nas danes preganja, delno zaradi neprecenljivega raziskovanja vestnih znanstvenikov, vključno z amsterdamsko profesorico Selmo Leydesdorff.

Zdaj, ko je Evropska unija ponudila Zahodnemu Balkanu možnost pridružitve Uniji, grozodejstva Srebrenice gotovo ostajajo simbol in predvsem dolžnost tako v besedi kot v dejanju. Z drugimi besedami, dejansko upoštevanje tistih, ki so ostali. Srebrenica, julij 1995. Takrat sem bil dopisnik iz tujine za nizozemski časnik in sem od blizu opazoval bosansko bojišče. Še zdaleč vam ne morem povedati, kakšen sram in obup sem čutil glede mednarodnega koncepta varnega pristana, še toliko bolj kot nizozemski državljan.

„Kom vanavond met verhalen, hoe de oorlog is verdwenen, en herhaal ze honderd malen, alle malen zal ik wenen.“ [Pridi nocoj z zgodbami, kako je vojna izginila, in jih ponovi stokrat, jaz pa bom jokal vsakokrat.] Od zdaj bodo besede tega slavnega pesnika iz kulture spomina moje države, druge svetovne vojne, spremljale tudi 11. julij, ko se spominjamo ljubljenih žrtev Srebrenice in Potočarev.

  Dimitar Stoyanov (NI). - (BG) Hvala, gospod predsednik. Nocoj smo se zbrali, da bi se spomnili na grozljiv zločin, ustrezno imenovan genocid, ki dejansko predstavlja veliko človeško tragedijo v naši nedavni zgodovini. Toda ko berem izjavo, ki je predložena, skupaj z resolucijo in osnutkom resolucije, vidim, da odraža samo pol te tragedije in pol genocida.

Omenja imena tistih, ki so postali svetovno znani: Ratko Mladić, Radovan Karadžić, Krstić in drugi. Toda ne vidim imen muslimanov, ki so tudi zakrivili zločine v Srebrenici in med tem strašnim konfliktom. Kje je ime Naserja Orića, ki je poveljeval 28. muslimanski diviziji? Zakaj ta resolucija ne omenja pokola na božični dan leta 1993 v krščanski vasi Kravica? Zakaj ne opisuje primerov na desetine krščanskih vasi, ki so jih na območju Srebrenice požgali muslimanski borci? Vsi moramo prenehati zagovarjati enostransko stališče in uporabljati dvojna merila pri presoji takih strašnih dogodkov. Vsakdo, ki trdi, da so v Bosni in Hercegovini samo kristjani ubijali muslimane in da se obratno ni dogajalo, je hinavec. Se je kdo potrudil, da bi to preveril? Rečeno je bilo, da je Srebrenica polna masovnih grobišč, kar je res. Toda se je kdo potrudil in preveril, koliko od njih je krščanskih masovnih grobišč?

Ne pozabimo, da so se tam stvari dogajale na obeh straneh, in ne smemo se pretvarjati, da kristjani ne obstajajo ali nimajo človekovih pravic, kot da so nekakšne živali.

  Anna Ibrisagic (PPE-DE). - (SV) Gospod predsednik, kaj imamo čas povedati v dveh minutah, ko pa govorimo o tem in opisujemo to, kar se je zgodilo v Srebrenici, ko pa se moramo naučiti, kako si to zapomniti, da se ne bo nikoli več ponovilo? Kaj imam še za videti in kaj lahko še povemo o Srebrenici? Kaj lahko jaz, kot edina od poslancev tega Parlamenta, ki sem rojena v Bosni in ki sem bila begunka iz tamkajšnje vojne, sporočim s tega govorniškega odra, česar kot švedska poslanka ne bi mogla sporočiti, če ne bi imela te izkušnje iz vojne? Gospod Stojanov, moja zgodba iz tistega časa je resnična.

Morda je najpomembnejša stvar, ki jo lahko sporočim, občutek upanja, ko sem še verjela, da bi se svet odzval, če bi le kdo tam zunaj v Evropi videl, kaj se dogaja, ali brezupa, ko sem spoznala, da sem prepuščena lastni nesreči in da pomoči ne bo. Spominjam se madežev krvi na asfaltu, joka lačnih otrok, praznega pogleda desetletne deklice, ko je govorila, kako so morali z brati in sestrami najprej pokopati svoje mrtve starše in nato premakniti njuni trupli v drug grob, ko so vojaki poskušali zabrisati dokaze o masovnem pokolu v vasi blizu mojega mesta. Spominjam se očetovega obraza, ko smo izvedeli, da sta moj stric in bratranec v koncentracijskem taborišču. Spominjam se svojega obupa, ko neko jutro nisem imela niti decilitra mleka, da bi ga dala svojemu enoletnemu sinu.

Česar pa se spominjam najjasneje in česar ne bom nikoli pozabila, pa je neopisljiv občutek osamljenosti, ko končno spoznaš, da si svojo lastno nesrečo, obup in agonijo odigral na odprtem odru, da je svet videl, kako smo trpeli, pa ni tega nihče preprečil. Ta občutek si delim z ljudmi iz Srebrenice, gospod Stojanov. Ta občutek sporočam skupaj z vsemi drugimi žrtvami vojne na Balkanu.

Dejstvo, da bo Evropski parlament jutri glasoval o dnevu spomina na žrtve Srebrenice, me malo pomirja. Ta dan spomina ljudem iz Srebrenice sicer ne bo vrnil ubitih družinskih članov, toda za vse nas, ki smo žrtve vojne, bo pomenil priznanje, da je Evropa videla naše trpljenje, da nismo sami in da se bo Evropa spominjala, tako da se to ne ponovi.

Osebno upam in si bom prizadevala, da bo Srebrenica, skupaj z Bosno in vsemi drugimi balkanskimi državami, čimprej postala del evropske družine. To je najmanj, kar lahko pričakujemo po tem, ko je bila Evropa sramotno nesposobna preprečiti ta genocid, in glede na to, da je Ratko Mladić še vedno na prostosti.

(Aplavz)

  Diana Wallis (ALDE). – Gospod predsednik, rada bi se zahvalila komisarki za njene današnje pripombe v podporo tej pobudi. Julija lansko leto sem imela čast, obveznost in grozljivo izkušnjo, da sem se v imenu predsednika našega Parlamenta udeležila spominske slovesnosti v Srebrenici. Zaznamovala me je. To je nekaj, česar ne bom nikoli in nikdar pozabila. Tisoče ljudi, zbranih na vročem julijskem soncu: dostojanstveno, žalostno, slovesnost spomina in seveda gorja.

Toda moramo se spominjati, saj imamo mi vsi kot Evropejci glede Potočarev občutek, da smo to že nekje doživeli, občutek sokrivde. Vsi smo na televizijskih zaslonih videli prizore pred pokolom, pred begom v Tuzlo. Imamo nebogljenost in brezup, ki smo ju morda skupaj čutili. Nikoli ne moremo reči „nikoli več“, lahko pa rečemo, da se bomo spominjali, učili in pomagali ljudem, da gredo naprej. Za to bi moralo iti pri tem evropskem dnevu spomina. Nikoli ne bom pozabila tistega, kar sem izkusila. Nikoli ne bom pozabila mater, hčera, družin, ki so se srečale zaradi tistega obdobja. Upam, da jim lahko damo nekaj trajnega in pozitivnega za prihodnost.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Podpiram priznanje 11. julija kot dneva spomina na srebreniški genocid, ko mednarodna skupnost ni posredovala v konfliktu in zaščitila civilnega prebivalstva. Mislim, da je to najboljši način, da žrtvam pokola pokažemo naše spoštovanje. V nekaj dnevih klanja po padcu Srebrenice je življenje izgubilo več kot 8 000 moških in fantov. Tisoče žensk, otrok in starejših je bilo pregnanih in veliko številko žensk je bilo posiljenih.

Nikoli ne smemo pozabiti žrtev brutalnosti, ki so se zgodile med vojno v nekdanji Jugoslaviji. Verjamem, da bodo vse države Zahodnega Balkana podprle priznanje tega dne.

Prihodnjim generacijam moramo dati jasno sporočilo, da ne bodo nikoli več dopustile še ene Srebrenice. Trdno verjamem, da si bomo še naprej prizadevali za privedbo preostalih beguncev pred sodišče, tako da bodo lahko številne družine dobile dokončno potrditev o usodi njihovih očetov, sinov, mož in bratov.

  Pierre Pribetich (PSE). – (FR) Gospod predsednik, preseganje preteklih napetosti in kar največje prizadevanje za stabilizacijo Zahodnega Balkana sta lahko dejansko odvisna samo od tega, ali lahko Zahodni Balkan preseže svojo zgodovino. To skrajno simbolično dejanje predlaganja tega evropskega dneva spomina na 11. julij je del tega procesa in ima več namenov. Prvi namen je poklon vsem žrtvam grozodejstev iz Srebrenice in njihovim družinam, drugi pa je opominjanje vseh državljanov in narodov na to, da je treba biti buden, in na to, da nemoč držav, da bi ukrepale, neizogibno vodi k takim grozotam. Namen je tudi pokazati, da bi se morala Evropska unija opremiti z resnično skupno obrambno in varnostno politiko, tako da lahko posreduje v imenu načel in vrednot, ki nas združujejo in vodijo. In nazadnje, namen je ponavljanje državam Zahodnega Balkana, da je njihova naravna usoda, da se nam kmalu pridružijo, toda da to pomeni njihovo odprto stalno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, da bi vojne zločince privedli pred sodišče. To je naše sporočilo, to je sporočilo Parlamenta sedanjim in prihodnjim generacijam, da se čas ne bo obnašal kot rja, ki razžre spomine, temveč da jih oživi.

  Jelko Kacin (ALDE). - (SL) Rad bi dokončal svoj govor, ker so me sorodniki žrtev prosili, da danes izrečem zahvalo za vaše razumevanje in za vašo podporo pri obravnavi te resolucije.

Hvala vsem, ki ste se odzvali in sodelujete v današnji razpravi. Hkrati pa bi rad svoj nagovor končal z dvema stavkoma. Ta resolucija ni namenjena preteklosti, čeprav govori tudi o mrtvih, je namenjena živim in njihovi boljši prihodnosti.

  Călin Cătălin Chiriţă (PPE-DE) . – (RO) Pokol v Srebrenici julija 1995, skupaj z vsemi grozodejstvi, storjenimi med vojno, ki je spremljala razpad nekdanje Jugoslavije, je črno poglavje v evropski zgodovini.

To je tragična zgodovinska lekcija, ki nam omogoča še enkrat razumeti potrebo po razvoju zmožnosti učinkovitega ukrepanja v Evropski uniji, v njeni zunanji varnostni in obrambni politiki ter zlasti v njeni evropski sosedski politiki. Zakaj? Točno zato, da se lahko spopademo z vprašanji, kot so kršenje človekovih pravic in načel mednarodnega prava, regionalni spori, nacionalistični ekstremizem in etnični separatizem, ki so vsi prispevali h grozodejstvom v Bosni.

Evropa potrebuje močnejšo, bolj ekspanzivno Evropsko unijo, s politiko preprečevanja, ki ne bo dovolila, da se taka grozodejstva ponovijo.

  Alexandr Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, naj zaključim današnjo razpravo o Srebrenici.

Najprej naj vam zagotovim, da Svet ostaja odločen, da je treba storilce zločinov v Srebrenici in v Bosni in Hercegovini ter drugje na Zahodnem Balkanu privesti pred sodišče.

Naša misija EVOP v Bosni in Hercegovini še naprej zagotavlja podporo in pomoč ICTY in drugim zadevnim organom.

Srebrenica je in bo ostala občutljiv in pomemben dejavnik v političnem življenju Bosne in Hercegovine ter tudi EU in širše mednarodne skupnosti.

Naj izkoristim to priložnost in pozovem politične voditelje Bosne in Hercegovine, naj ne zlorabljajo te boleče in neopisljive zgodovinske izkušnje za svoje politične namene. Raje naj se aktivno zavzamejo za to, da bodo svojo državo vodili k boljši prihodnosti. Nadaljevati je treba s skupnimi prizadevanji, ne samo v Srebrenici, temveč v celotni Bosni in Hercegovini. Če se je Srebrenica zgodila, ker ni bilo dovolj evropskega duha, moramo storiti vse, kar lahko, da bi spravili to državo na pravo pot. Se pravi v smeri proti EU.

Prvi velik korak proti Evropi je bil dosežen že s podpisom stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma kot začetka dolgega procesa pridruževanja, toda potrebno je veliko več, več poguma in samozavesti za prizadevanje za iskreno spravo, podprto z otipljivim obetom integracije.

Vsi imamo obveznost do mrtvih, da iz živečih ne naredimo žrtev. To je naša obveznost za naslednje generacije.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. − Gospod predsednik, gospa Ibrisagic, bila sem ena od tistih ljudi, ki smo gledali televizijo, ko so se dogajale te strašne zadeve. Vsi smo mislili, da bodo varni pristani varni pristani. Zato sem bila, kot številni drugi, strašno pretresena, ko smo slišali, kaj se je zgodilo – ali počasi izkusili resnico.

Mislim, da smo se v Evropski uniji samo iz težkih lekcij naučili, kaj moramo storiti, in nato smo počasi začeli s skupno zunanjo in varnostno politiko. To je bila tako rekoč prva točka in nato smo nadaljevali, ker smo videli, da se je ta strašni pokol zgodil, ker nismo bili združeni.

Še enkrat se vam lahko samo poklonim, da ste danes tu in tako odkrito govorite o spravi. Za tiste, ki živite s takimi spomini, mora biti zelo težko, toda hkrati mislim, da je možnost, da Bosna in Hercegovina v prihodnosti postane članica Evropske unije, morda nekaj, kar lahko pomaga pri spravi z vsemi temi strašnimi grozodejstvi.

  Predsednik. − Prejel sem šest predlogov resolucije⁽¹⁾, predloženih v skladu s členom 103(2) Poslovnika.

Razprava se je zaključila.

Glasovanje o resoluciji bo potekalo jutri (v četrtek, 15. januarja 2009).