Predsednik. − Naslednja točka so izjave Sveta in Komisije o vrnitvi v domovino in ponovni nastanitvi zapornikov iz Gvantanama ter domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA.

  Aleksander Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, nedvomno se zavedam velike zaskrbljenosti, ki jo je ta Parlament izrazil glede vprašanja o Gvantanamu. Vem tudi, da je ta Parlament z različnimi resolucijami, ki jih je sprejel po letu 2002, nenehno izražal svoje mnenje o tem posebnem problemu. Zato verjamem, da ste tako kot Svet pozdravili odločitev predsednika Obame o zaprtju Gvantanama v enem letu. Predsedstvo je to svoje mnenje izrazilo v izjavi, ki jo je dal kmalu po tem, ko je predsednik Obama podpisal izvršilne odredbe. Kot verjetno že veste, so ministri to odločitev jasno pozdravili na zadnjem zasedanju Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose.

Predsednik Obama je napovedal tudi odločitev o ukinitvi sojenj pred vojaškimi komisijami, ponovni potrditvi Ženevske konvencije, o ukinitvi programov tajnih pridržanj in odpravi krutih metod zasliševanja. Ti dobrodošli dogodki nam bodo omogočili, da še bolj okrepimo čezatlantsko sodelovanje na področju boja proti terorizmu.

Odločitev o zaprtju Gvantanama je seveda v prvi vrsti na strani Združenih držav. Kljub temu pa smo zaradi skupnega interesa za boj proti terorizmu in zato, ker podpiramo človekove pravice in pravno državo, ministri na zasedanju Sveta prejšnji teden razpravljali o tem, kako bi lahko države članice zagotovile praktično pomoč Združenim državam in zlasti ali bi lahko sprejele nekdanje pripornike.

V svoji izvršilni odredbi o zaprtju Gvantanama je predsednik Obama odredil presojo statusa vseh pripornikov. To poteka v tem trenutku. Ponovna nastanitev pripornikov bo zadevala zlasti tiste, ki bodo na podlagi te presoje izpuščeni. Vprašanje, ali bodo države članice sprejele nekdanje pripornike, je odločitev, ki jo je treba sprejeti na nacionalni ravni. Vendar pa smo se prejšnji teden dogovorili, da bo treba oblikovati skupen političen odziv in da je treba natančneje preiskati možnost usklajenega ukrepanja na evropski ravni.

S tem se odpirajo številna politična, pravna in varnostna vprašanja, ki jih je treba natančneje preučiti in se o njih posvetovati in ki – to pa je zelo pomembno – bodo zahtevala vključenost ministrov za pravosodje in notranje zadeve v državah članicah. Ta proces se je pravkar pričel in Svet se bo k tej zadevi spet vrnil, ko se natančneje pojasnijo nekatera izmed teh vprašanj. Gre za stalno delo in danes o tem na primer razpravlja tudi Politični in varnostni odbor PVO.

Popolnoma razumem stalen interes tega Parlamenta, ki se kaže v osnutku resolucije, predložene na tem zasedanju, ki sem ga tudi prebral. Rad bi vam zagotovil, da bo predsedstvo zelo pozorno obravnavalo to vprašanje in vas v celoti obveščalo o izidu naknadnih razprav v Svetu kakor tudi o vseh drugih dogodkih.

  Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. − (FR) Gospod predsednik, toplo pozdravljam gospoda Vondro in sem vesel, da se lahko strinjam s tem, kar je pravkar povedal, saj je očitno, da mora Komisija pri reševanju tega težkega vprašanja tesno sodelovati s predsedstvom.

Predvsem pa bi rad izrazil tudi svojo podporo gospe Ferrero-Waldner, ki ji je bilo v zadnjem trenutku preprečeno, da se nam nocoj pridruži. Zato bom govoril v njenem in v svojem imenu.

Komisija je pobude, ki jih je dal predsednik Obama po svoji inavguraciji, sprejela z vso naklonjenostjo. Vse je pripravljeno za ponovno vzpostavitev odnosov med ZDA in Evropo in Komisija si bo na vso moč prizadevala, da to partnerstvo ponovno oživi.

Najočitnejši primer spremembe smeri Združenih držav je njihova namera, da pri ravnanju domnevnimi teroristi upoštevajo vprašanja o človekovih pravicah. Seveda pozdravljamo hitrost, s katero predsednik Obama želi zapreti center za pridržanje, se povezati z islamskim svetom in potrditi zavezo Združenih držav za mirovni proces na Bližnjem vzhodu.

Z zadovoljstvom opažamo tudi druge enako pomembne značilnosti odredb, ki jih je podpisal 22. januarja, tj. zaprtje tajnih zaporov Cie, popolna prepoved mučenja in krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter prekinitev sodnih procesov pred vojaškimi sodišči.

Evropska unija ohranja aktiven politični dialog z Združenimi državami, v okviru katerega seveda dajemo prednost spodbujanju človekovih pravic po vsem svetu. Smo tudi aktivni partner ZDA v boju proti terorističnim grožnjam, vendar vedno v skladu z našimi obveznostmi na področju človekovih pravic.

Pridržanje zapornikov v Gvantanamu brez sodnega procesa je več let bilo v prid terorističnim skupinam, ki poskušajo radikalizirati in novačiti nove člane. Evropska unija je že pokazala svoje nasprotovanje Gvantanamu. Vaš Parlament, Evropski parlament, je ves čas pozival k njegovem zaprtju, saj se je treba proti terorizmu boriti v skladu z mednarodnim pravom. Pomembno je, da v boju proti terorizmu spoštujemo človekove pravice, kar pa ne sme biti zgolj načelo: boriti se je treba proti radikalizaciji po vsem svetu. Verjamemo, da je treba spoštovati pravice, ki jih mednarodno pravo podeljuje vsem pripornikom. Posameznikov se, razen v primeru oboroženega spopada, ne sme samovoljno pridržati in vsi bi morali imeti pravico do poštenega, zakonitega sojenja. Ta vprašanja smo odprli v okviru političnega dialoga z Združenimi državami. Pomembno vlogo pri ozaveščanju o tem vprašanju pa igra Evropski parlament.

Dodal bi še, in tukaj se še vedno strinjam z gospodom Vondro, da morajo primer vsakega posameznega pripornika v Gvantanamu presoditi ameriški organi. Z delom je pravkar pričela delovna skupina, ki ji predseduje pravosodni minister, njeni člani pa so minister za obrambo, ministrica za domovinsko varnost ter visoki uradniki.

Predsednik Obama je napovedal nova diplomatska prizadevanja za iskanje rešitve problema Gvantanama.

Na zadnjem zasedanju Sveta zunanjih ministrov 26. januarja je potekala tudi kratka razprava o Gvantanamu, o čemer bi poročala gospa Ferrero-Waldner. Nekatere države članice so izrazile željo po ustanovitvi skupnega okvira za usklajen pristop na ravni Evropske unije, vendar pa so v prvi vrsti, gospod Vondra, države članice tiste, ki se morajo od primera do primera odločati, kako se bodo odzvale na kakršne koli prošnje iz Združenih držav.

V tesnem sodelovanju s sekretariatom Sveta smo predlagali, da bi ta vprašanja podrobneje preučili. Preučujemo tudi vprašanje o sprejemu nekdanjih pripornikov s strani tretjih držav. Čeprav bi se osvobojeni priporniki načeloma morali vrniti v svojo državo izvora, se nekateri, ki bodo verjetno izpuščeni po presoji, ne bodo mogli vrniti domov zaradi strahu pred pregonom, mučenjem ali trpinčenjem.

Skupaj z Združenimi državami želimo natančno pregledati, kaj lahko Evropska unija stori, da bi pomagala pri preselitvi teh ljudi na varno. Vendar pa bodo ti posebni primeri odpirali občutljiva, zapletena vprašanja, ki jih moramo preučiti vnaprej. Načelo se nikoli ne spreminja: storiti moramo vse, kar je potrebno, da zagotovimo absolutno spoštovanje človekovih pravic. V vseh primerih želimo zavzeti pozitivno in konstruktivno stališče do nove administracije ZDA. Obenem pa moramo sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi zagotovili, da bo pristop Evropske unije v skladu z našimi obveznostmi na področju človekovih pravic in našo lastno zakonodajo.

Ta pristop ne bo ne lahek ne hiter. Soočili se bomo z zapletenimi vprašanji, ki pa bodo zahtevala uskladitev ukrepov držav članic, da bi se lahko nanje usklajeno odzvali na ravni Evropske unije. Storili bomo vse, kar je v naši moči, da bi prispevali k razpravi o tem, katere ukrepe bo treba sprejeti na ravni Skupnosti.

ZDA do zdaj še niso vložile uradnega zaprosila. Potrebno je pozitivno usklajevanje, kar je večkrat ponovila že gospa Ferrero-Waldner. Da bi to dosegli, moramo sodelovati z državami članicami.

Na naslednjem zasedanju Sveta za pravosodje in notranje zadeve bomo države članice pozvali k usklajenem delovanju, mogoče pa bomo uporabili precedenčno rešitev, ki smo jo uporabili, ko so po dogodkih v Cerkvi Kristusovega rojstva leta 2002 v Evropo prišli Palestinci.

Komisija seveda želi pomagati tistim državam članicam, ki se odločijo za sprejem nekdanjih pripornikov Gvantanama na svoje ozemlje. Seveda pa bodo morale te države članice opredeliti status nekdanjih pripornikov, ki so tudi državljani tretjih držav in ki bi mogoče lahko bili premeščeni na ozemlje teh držav.

Vsak primer bo obravnavan posebej ob upoštevanju položaja vsakega posameznika, humanitarnih razlogov in posledic za varnost. Odločitev o sprejemu in dodelitvi statusa spada torej v okvir pristojnosti vsake države članice. Ta pristop pa mora biti del skupnega okvira, kolikor je to mogoče.

Gospod predsednik, to sem želel reči v svojem imenu in v imenu gospe Ferrero-Waldner. Zdaj bi mogoče dal še izjavo o prevozu in nezakonitem pridržanju zapornikov na celotnem evropskem območju. Zato bom v nadaljevanju povedal nekaj, čeprav na kratko, kar bo odgovorilo na veliko vprašanj Parlamenta.

Gre za Cio, ki evropske države uporablja za prevoz in nezakonito pridržanje zapornikov. Načrt Komisije se že od samega začetka vrti okrog treh zamisli: prvič, boj proti terorizmu mora potekati ob polnem spoštovanju temeljnih pravic; drugič, ugotoviti je treba resnico, kakršna koli že je; tretjič, kar se mi zdi najpomembnejše, takšna dejanja je treba v prihodnosti preprečiti.

Komisija je večkrat izrazila svoje stališče, da prakse izrednih izročitev in tajnega pridržanja pomenijo kršenje temeljnih pravic, ki jih zagotavljata Evropska konvencija o človekovih pravicah ter Listina o temeljnih pravicah.

Komisija je izjavila tudi, da morajo vpletene države članice opraviti celovite, neodvisne in nepristranske preiskave, da bi ugotovile resnico, kakršna koli že je. To je pozitivna obveznost, ki izhaja iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Reči je treba, da so se preiskave v več državah članicah že pričele.

Kar zadeva domneve o tajnih pridržanjih na Poljskem, je Komisija v zvezi s tem že večkrat pisala poljskim organom. Ker mi je bila zaupana odgovornost za področje „pravosodja, svobode in varnosti“, sem tudi sam v svojem pismu poljskim organom z dne 28. maja 2008 poudaril pomen izvajanja ustreznih preiskav.

Po tem pismu, avgusta 2008, me je pomočnik pravosodnega ministra obvestil, da se je preiskava kaznivega dejanja končno pričela in da me bo obvestil o njenih rezultatih. Menim, da je to pomemben dosežek.

V zvezi s tem vprašanjem o tajnih pridržanjih sem se obrnil tudi na Romunijo. Junija 2008 mi je predsednik vlade Romunije poslal poročilo preiskovalnega odbora romunskega senata. Po naknadnih pogovorih so se romunski organi odločili za nadaljnje preiskave, da bi preverili informacijo, ki je bila vključena v drugo poročilo gospoda Martyja, ki ga je Evropski svet izbral za poročevalca.

Samo tak pristop, ki poudarja potrebo po izvedbi ustreznih preiskav na nacionalni ravni, nam bo omogočil napredek pri tej zadevi. Unija in Komisija nimate ne pristojnosti ne sredstev, da bi nadomestili države članice pri tej nalogi odkrivanja resnice. Za to nalogo bodo potrebni samo preiskovalni ukrepi in sredstva držav članic.

Komisija seveda upa, in k temu se zavezujem pred vami tudi jaz, da bodo te preiskave opravljene in da bo, kjer je primerno, mogoče ugotoviti, kdo je odgovoren in, kjer je primerno, žrtvam zagotoviti ustrezno nadomestilo.

Poleg zahtev, da naj preiskave opravijo države članice, je eden izmed praktičnih prispevkov Komisije po resoluciji Evropskega parlamenta 2. februarja 2007 bilo tudi pojasnilo opredelitve pojma „državni zrakoplov“, in sam sem v času, ko sem bil komisar za promet, predstavil sporočilo o civilnem in poslovnem letalstvu, ki to pojasnjuje.

Parlament je zahteval tudi oceno nacionalne protiteroristične zakonodaje. Da bi omogočila pregled nad trenutnim stanjem, je Komisija državam članicam poslala vprašalnik o učinkovitosti ukrepov za boj proti terorizmu in njihovem odnosu do človekovih pravic. Komisija je prejela odgovore od vseh 27 držav članic, dokument s temi odgovori pa bo objavila v naslednjih šestih mesecih. Zdaj je treba vse te odgovore pojasniti.

To je torej vse, gospod predsednik; gospe in gospodje, porabil sem kar nekaj časa, vendar pa si je Komisija, kljub temu da je to področje, na katerem ima Unija omejene pristojnosti, prizadevala za to, da bi resnica prišla na dan, in spodbujala spoštovanje temeljnih pravic. Lahko rečem samo eno, vendar pa bom s tem izrekel svojo osebno zavezanost. Še naprej si bom prizadeval za resnico, da bomo lahko prepričani, da se takšna obžalovanja vredna dejanja ne bodo več ponovila.

  Aleksander Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, pričakoval sem dve nepovezani vprašanji: na eni strani Gvantanamo in na drugi tajna pridržanja in izročitve. Kot vemo vsi, je predsednik Obama v svojih prvih dneh mandata dejansko sprejel tri odločitve. Prva je ta, o kateri sem vam govoril, tj. Gvantanamo, vendar sta tu še dve, ki sta tudi pomembni.

Prvič, ukinil je program tajnih pridržanj Cie. Ukazal je, da se morajo v prihodnje vsi priporniki, ki jih zadržujejo ZDA, registrirati pri Mednarodnem odboru Rdečega križa ICRC. S to odločitvijo se je lotil vprašanja, ki sta ga preučevala tako Svet kot Evropski parlament. Zato je Svet to odločitev tudi toplo pozdravil. Prepričan sem, da je enako storil tudi ta Parlament.

Predsednik Obama je odpravil tudi krute tehnike zasliševanja, ki jih je izvajala Cia. Preiskovalci ZDA se ne morejo več zanašati na pravna mnenja v zvezi z mučenjem in drugimi tehnikami zasliševanja, ki so bila napisana po 11. septembru. To je pomembna odločitev. Evropska unija se je zavezala za popolno prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

Tretja odločitev predsednika Obame zadeva ukaz o presoji politik premestitve in izročitve, da bi se zagotovilo, da so te v skladu z obveznostmi ZDA, ki izhajajo iz mednarodnega prava. Po njegovih besedah te politike ne smejo več voditi k premestitvi posameznikov v druge države, kjer bi se soočili z mučenjem, ali s čimer bi se sicer želelo omajati ali zaobiti ali bi se omajale ali zaobšle zaveze ali obveznosti ZDA, na podlagi katerih je treba zagotoviti, da se s posamezniki, ki so v priporu ali pod nadzorom ZDA, ravna na human način.

Menimo, da bosta ti dve odločitvi skupaj z odločitvijo o zaprtju Gvantanama, ki sem jo že omenil, še bolj okrepili sodelovanje z ZDA pri boju proti terorizmu. Mislim, da bi lahko s tem tudi ponovno vzpostavili boljše vzdušje v čezatlantskih odnosih in se odzvali na razpoloženje, ki je bilo zelo jasno izraženo v tem Parlamentu, kakor tudi v večjem delu javnega mnenja v Evropi.

Mislim, da se lahko že takoj strinjamo o enem: da se je okvir današnje razprave neizmerno spremenil. Zavedam se tudi, da je domnevna uporaba evropskih držav s strani Cie za prevoz in nezakonito pridržanje zapornikov povzročila globoke skrbi med mnogimi poslanci tega Parlamenta. Tem vprašanjem ste posvečali veliko pozornosti, nenazadnje tudi v dejavnostih začasnega odbora.

Stališče tega Parlamenta je jasno izraženo v vaši resoluciji iz februarja 2007. Želel bi pred vami poudariti, da je Svet ves čas ponavljal svojo zavezanost učinkovitemu boju proti terorizmu s pomočjo vseh razpoložljivih pravnih sredstev, saj terorizem sam po sebi predstavlja grožnjo sistemu vrednot, ki temeljijo na pravni državi.

Svet je tudi večkrat izjavil, da obstoj tajnih objektov za pridržanje, kjer se pridržane osebe nahajajo v pravnem vakuumu, ni v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in pravom človekovih pravic. To je tudi danes naše stališče in k temu smo zavezani, vendar pa sprememba okvira s trenutnim razvojem dogajanj v ZDA pomeni, da bi se rad predvsem osredotočil tudi na prihodnost. Glejmo torej rajši naprej kot nazaj. Svet toplo pozdravlja zadnje odločitve predsednika ZDA o tem vprašanju.

Čezatlantska skupnost je skupnost skupnih vrednot in mora takšna tudi ostati, če želimo braniti naše interese v svetu. Nobenega dvoma ni, da k tej skupni dediščini spadajo tudi človekove pravice in podpora pravni državi v boju proti terorizmu.

  Hartmut Nassauer, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ali naj Evropska unija sprejme zapornike iz Gvantanama? To je vprašanje, ki si ga moramo danes zastaviti. Odgovor bo odvisen od tega, kako se odločimo na stvar gledati.

Nekateri trdijo, da so bili zaporniki mučeni. To je razlog, da jih sprejmemo, tako nam narekuje humanost. Nedvomno je res, da je mučenje najbolj nečloveška in ponižujoča praksa. Če so bili ti ljudje mučeni, potem imajo pravico do našega sočutja, ne glede na to, za kaj je bil vsak izmed njih obtožen. Toda ali je to edini vidik, ki ga moramo upoštevati?

Na primer, mnogi, ki so ali so bili zaprti v Gvantanamu, so po 11. septembru bili v taborih za usposabljanje teroristov v Afganistanu. To niso bili turisti, ki so hoteli doživeti lepoto dežele, temveč potencialni teroristi. Naša dolžnost je, da evropske državljane zaščitimo pred potencialnimi teroristi.

Na žalost se mučenja dogajajo po vsem svetu in mi jih nenehno obsojamo. Nismo še šli toliko daleč, da bi rekli, da ima vsak, ki je mučen, pravico, da ga Evropa sprejme. Tega še nismo storili in za to imamo dober razlog. Namesto tega smo raje presojali, kako bi to vplivalo na potrebo po zagotovitvi varnosti v Evropski uniji. Enako moramo storiti tudi v tem primeru. Zagotoviti moramo, da potencialni teroristi ne napadejo Evrope, zato bi želel, da bi se pri oceni tega problema prednost pred vsemi drugimi premisleki dala potrebi po zagotovitvi varnosti.

  Martin Schulz , v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, o vprašanjih, ki se nanašajo na polete Cie in zadevni del razprave, bo v imenu naše skupine govoril moj kolega Claudio Fava. Sam se bom osredotočil na vprašanja v zvezi z zaprtjem Gvantanama in na začetku bi rad odgovoril Hartmutu Nassauerju.

Res je, da zahteve ljudi v Evropski uniji, povezane z varnostjo, predstavljajo standard, na podlagi katerega moramo presojati naše ukrepe. Vendar pa bi rad začel z vprašanjem: kaj povzroča več škode naši varnosti? Je to strah pred sprejemom zapornikov iz Gvantanama, ker naj bi po svoji izpustitvi ogrožali varnost? Ali pa gre za dejstvo, kar je bolj verjetno, da e glavni razlog navala silne jeze, ki jo čutijo milijoni državljanov po svetu, skriva že v samem obstoju tega centra, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom in s čimer se kršijo človekove pravice? To je zato, ker je tako imenovani zahodni svet, ki so ga dogodki 11. septembra dejansko izzvali tako, kot ga niso še nikoli prej, bil do neke mere nezmožen vplivati na to, kar se je zgodilo, in je zato moral sprejeti dejstvo, da se predsednik Združenih držav Amerike ni oziral na temeljne človekove pravice, ker je bil to po njegovem mnenju ustrezen odziv na to provokacijo.

Mislim, da se je s tem varnost bistveno bolj omajala, kot bi se omajala zdaj, ko nov predsednik želi svoji državi povrniti nekdanjo veličino in iz Združenih držav Amerike narediti vzor za ohranjanje temeljnih pravic po vsem svetu, če bi Evropejci rekli, da s tem nočemo imeti opravka in da morate sami najti rešitev za to.

S tem bi sporočili, da se želi konfederacija držav, kakršna je Evropska unija, ki samo sebe smatra za skupnost, v kateri vladajo zakoni, kar tudi je, s takšnim argumentom izogniti svojim odgovornostim v trenutku, ko se nezakonito stanje odpravlja. Ne moremo sprejeti, da bi naši državljani to sprejeli kot grožnjo varnosti. To sporočilo je napačno. To je katastrofalno, saj je naše početje potem slabše od početja tistih ljudi, ki, kot Barack Obama, gredo tja in kljub vsem nasprotovanjem med vojsko, kljub vsem nasprotovanjem v ZDA, kajti tudi tam ljudje pravijo „pustite jih v Gvanatanamu, ne vodite jih sem, tukaj so bolj nevarni“, skratka kljub vsem tem nasprotovanjem rečejo, da je neka simbolična moč v tem, da bo novi predsednik začel ponovno spoštovati človekove in temeljne pravice, vključno s pravicami tistih, ki sami niso pokazali prav nikakršnega spoštovanja za te iste pravice. Narobe bi bilo, če mu pri tem ne bi pomagali, to pa bi bilo tudi v nasprotju vsaj s tem, kako moja skupina razume nalogo Evropske unije, ki mora zagotoviti, da bo skupnost, v kateri vladajo zakoni, ki smo jo vzpostavili znotraj, tudi zunaj predstavljala vidik mednarodne politike.

To lahko storimo samo takrat, ko bomo v okviru naših meja na verodostojen način prispevali k zagotavljanju prednosti temeljnim pravicam vsakega posameznika. Gvantanamo je sramoten kraj. Je kraj mučenja. Zato je tudi simbol dejstva, da zahodna konfederacija držav ne more udejanjiti tega, o čemer pridiga, to pa je, da je človeško dostojanstvo, ki je najpomembnejše od vsega, nedotakljivo. To je prvi člen naše Listine o temeljnih pravicah. Listina nikjer ne določa, da je to nedotakljivost mogoče omejiti. Naš čut vzvišenosti nad filozofijo terorizma ima nekaj opraviti z dejstvom, da govorimo, da bomo celo podelili temeljne pravice tistim ljudem, ki želijo s svojimi dejanji te pravice odvzeti drugim.

Zato menim, da lahko k varnosti v svetu bolje prispevamo, če bomo Gvantanamo izgubili, podprli Baracka Obamo in odigrali aktivno vlogo, če nas bo tako prosila administracija ZDA, in če bomo lahko z vlado sodelovali pri uvedbi postopka za sprejem teh ljudi, kot pa če pridigamo o napačnem pojmu varnosti, ki jo je, gospod Nassauer, mogoče izvajati samo, če bosta policija in tajna služba opravili svojo nalogo. Ne gre za to, da bi se ljudje, ki bi prišli iz Gvantanama, lahko svobodno in nenadzorovano sprehajali naokrog. Varnostni vidik je pomemben, vendar pa morajo temeljne pravice imeti prednost pred njim.

(Aplavz)

PREDSEDSTVO: GOSPOD SIWIEC
podpredsednik

  Graham Watson, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, ko je senator Obama postal predsednik Obama, smo si vsi oddahnili. Os zla, sprememba režima, vojna proti terorju: evropski državljani hrepenijo po tem, da bi te evfemizme izbrisali iz spomina skupaj z ljudmi, ki so si jih izmislili.

Toda za to, da prelomiš s preteklostjo in se obrneš k načelom pravne države, je potreben pogum, zato novemu predsedniku čestitam. Upravičeno je obsodil simulacijo utapljanja kot obliko mučenja, upravičeno je ukinil neprimerne vojaške sodne procese v Gvantanamu in upravičeno je naznanil svojo odločenost, da v enem letu center popolnoma zapre. Pozdravljam zagotovilo predsedstva Sveta, ki smo ga danes slišali, da so ZDA odpravile vse umazane prakse, ki so v preteklih letih očrnile njihovo vlado, vključno z mučenjem v tretjih državah in izrednimi izročitvami, da bi se končno naredil konec navezi nezakonitosti.

Vendar pa Evropa ne more stati v ozadju, skomigniti z rameni in reči, da mora to Amerika rešiti sama. Primanjkuje nam odprtih razprav in kolektivne spremembe volje, ki jih ameriška demokracija omogoča. Vendar so države članice naše Unije prepogosto bile sokrive tega, kar je storila Busheva administracija. Če nas je 43. predsednik česar koli naučil, potem nas je naučil naslednje: da se v administraciji mednarodnega pravosodja razmišljanje, da je stvari treba početi po svoje, konča v slepi ulici poraza.

Zato izziv, ki ga predstavlja Gvantanamo, problem, ki ga predstavlja 245 osumljenih, ki so zunaj pravosodnega sistema, ni vprašanje, ki bi ga morala Amerika reševati sama. To je uganka, ki jo moramo rešiti skupaj. Združene države morajo soditi tistim osumljencem, za katere obstajajo trdni dokazi, to pa morajo storiti v skladu z načeli pravne države. Tiste osumljence, za katere ni dovolj dokazov, pa morajo osvoboditi in jih braniti pred morebitnim mučenjem, ki bi jih čakalo doma.

Ampak kaj storiti s tistimi, ki so izpuščeni, ki ne predstavljajo nikakršne nevarnosti, ki pa se ne želijo vrniti v državo, ki jih je po krivem zaprla? Mar Evropa na njihovo prošnjo ne bi smela tem nekaj državljanom nuditi pravic in svoboščin, ki jim jih odklanjajo vse druge države? Izjave Sveta, da se mora o tem odločati vsaka posamezna država članica, ne moremo ves izenačevati z željo Sveta po usklajenem evropskem stališču. Evropa mora biti enoglasna in odigrati svojo vlogo, da se konča ta razžalitev pravice. Mnogi izmed nas smo v preteklosti Ameriki očitali njeno nesposobnost, da sodeluje z drugimi. Imeli smo prav, toda zdaj nas prosijo za pomoč in bilo bi narobe, če bi rekli „ne“.

  Konrad Szymański , v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, v skladu s standardnim konservativnim tolmačenjem mednarodnega prava je treba Gvantanamo takoj in brezpogojno zapreti. Vendar pa po 11. septembru standardov ni več. Zato se zdaj celo predsednik Obama, ki si tako prizadeva za spremembe, sooča z resnim problemom glede tega, kaj storiti z ljudmi, ki so trenutno pridržani v Gvantanamu. To niso običajni zaporniki. Vsak deveti zapornik, ki je bil izpuščen iz Gvantanama, se je takoj vrnil k terorističnim dejanjem. Zato zahtevam previdnost pri dajanju nasvetov Združenim državam in državam članicam Evropske unije.

V tej zadevi zagotovo držijo tri stvari. Nedvomno je naš namen, da iz centra umaknemo naše državljane in rezidente. Prav tako smo dolžni izolirati posameznike, ki predstavljajo resno nevarnost. Poleg tega bi morali pregledati Ženevsko konvencijo in poskusiti poiskati ustrezen odgovor na problem terorističnih skupin brez državljanstva. Na žalost v osnutku resolucije ni bilo ustrezno obravnavano nobeno izmed teh vprašanj.

  Kathalijne Maria Buitenweg, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospod predsednik, moja skupina pozdravlja pripombe ministra Vondre o Gvantanamu. Zdi se, da Evropska unija načeloma išče skupen odgovor, češko predsedstvo pa nam bo pri tem pomagalo. Kam točno bodo zaporniki preseljeni, je še vedno stvar nacionalnega dogovora, bilo pa je sporočeno, da se bo Evropa načeloma pozitivno odzvala na prošnje iz ZDA. To bo razveselilo Parlament, saj smo že leta 2006 zahtevali, da naj države članice EU proaktivno vztrajajo na ponovni nastanitvi nekdanjih zapornikov tudi v Evropski uniji.

Moje vprašanje Svetu se glasi: ste pripravljeni to storiti proaktivno? Ali boste ZDA vprašali, kdo so zaporniki? Jih boste vprašali o njihovem izvoru in kaj se bo z njimi zgodilo, da bi lahko pripravili vse, kar je potrebno? Vsekakor me veseli ta pozitiven odnos, ki bo, upam, ustavil kršenje človekovih pravic, ki so mu bili ti ljudje izpostavljeni.

Gospod predsednik, medtem ko je to odlično za Gvanatanamo, ki predstavlja simbol, ne smemo pozabiti, da obstajajo tudi drugi zapori, o katerih bi se tudi morali izreči. S tem mislim na primer na Bagram v bližini Kabula, kjer je pridržanih približno 600 do 700 ljudi. Svet in Komisijo prosim, da zagotovita, da se zaprejo tudi ti zapori.

Čeprav sem bila zadovoljna z izjavami o Gvanatanamu, sem nekoliko preplašena zaradi Cie. Cenim dejstvo, da želi Svet predvsem gledati naprej, ne nazaj. To lahko zelo dobro razumem, saj če pogledate nazaj, vidite veliko zmešnjavo. Preveč enostavno bi bilo reči, da odkar ima ZDA novega predsednika, lahko začnemo spet uporabljati iste standarde za vse, pri tem pa pozabiti pogledati v svoje srce in se ne meniti za to, da smo pomagali vladi, za katero zdaj govorite, da je ravnala napačno.

  Gabriele Zimmer, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, moja skupina, Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice, je že na samem začetku zahtevala zaprtje ameriškega zapora Gvanatanamo. Ljudje so bili v njem pridržani in mučeni več let in odrekli so jim pravico do poštenega sojenja, kar je v nasprotju z vsemi ustreznimi temeljnimi pravnimi načeli in mednarodnimi sporazumi. Niso bile spoštovane njihove temeljne človekove pravice. Ista sila, ki želi podpirati človekove pravice, demokracijo in svobodo po vsem svetu, je v tem primeru človekove pravice kršila in ustvarila lastno področje za svoj boj proti terorizmu mimo vsake zakonodaje. To je nesprejemljivo!

Evropski parlament je dolgo časa moral nenehno pozivati k zaprtju Gvantanama. Zdaj pa, ko nova vlada pravi, da politiko spreminja, začenjamo Evropejci sejati dvom v to, kar smo sami zahtevali. Obotavljamo se in pričenjamo sramotno obdobje mešetarjenja. Po mojem mnenju je to cinično.

Kaj se je zgodilo z našimi zahtevami po univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic? Ne moremo dejansko govoriti eno, početi pa drugo. Ne more vendar biti res, da hočemo na nek način upravičiti in sprejeti ta sramotni center. Spoštovanja človekovih pravic ne moremo samo šteti za pomembno načelo in zahtevati, da se ga držijo drugi, medtem ko ne storimo ničesar, da bi ga podpirali tudi sami.

Države članice pozivam, da jasno opredelijo svoje stališče, v imenu svoje skupine pa moram tudi reči, da je zaprtje centra Gvantanamo samo prvi korak. Iz Gvantanama je treba umakniti tudi vojaško bazo ZDA.

  Nils Lundgren, v imenu skupine IND/DEM. – (SV) Po tem, kar se je zgodilo v Združenih državah, smo verjetno vsi občutili močno olajšanje. To je podobno položaju, ki smo ga imeli v začetku 50. let, ko so Američani in ameriški sistem pokazali svojo sposobnost, da so se znebili vladavine McCarthyja. Zdaj so pokazali isto sposobnost, ko so izvolili novega predsednika, ki je že prvi dan svojega mandata izjavil, da je treba Gvantanamo zapreti. Hvala bogu za to.

Kar je bilo s tem narobe je seveda pridržanje tistih, ki so bili osumljeni terorizma ali drugih kaznivih dejanj. Ljudem je treba soditi in jih izpustiti ali obsoditi, izpustiti ali kaznovati. S tistimi, ki niso obsojeni, je treba ravnati kot z nedolžnimi. Če jih še vedno sumimo, je naloga varnostnih služb, da njihove primere spremlja kasneje. Težko razumem, zakaj tisti, ki jih ni bilo mogoče obsoditi, ne morejo ostati v Združenih državah, medtem ko se od evropskih držav pričakuje, da jih seveda sprejme … Hvala, ker ste mi dali priložnost za govor.

  Koenraad Dillen (NI). - (NL) Vsakdo, ki manipulira z načeli pravne države, uporablja metode tistih, proti katerim naj bi se z načeli pravne države boril. Zaprtje zapora v Gvanatanamu, kjer pravica do obrambe, ki jo poznamo v našem zahodnem svetu, ni bila zagotovljena, je dobra stvar. O tem ne bom na široko razglabljal, saj so to poudarili že mnogi pred menoj. Dejstvo, da je gospod Bush s svojo trdno politiko uspel zaščititi ameriški narod pred ponovitvijo 11. septembra, stvari ne spremeni kaj dosti.

Demokracija bi morala spoštovati načela pravne države ves čas in po vsem svetu, vendar pa bi morala tudi premisliti o odločnih ukrepih, s katerimi se lahko zaščiti pred verskimi skrajneži, ki želijo našo odprto družbo uničiti. Tega poudarka ne najdem v nobenem osnutku dokumentov, ki so pred nami.

Prav tako se ne bi smeli osredotočiti samo na Gvantanamo. Kuba, država, v kateri se nahaja enklava Gvantanamo, je en velik zapor, kjer je na tisoče nedolžnih političnih zapornikov še vedno prikrajšanih za kakršno koli upanje po poštenem ali hitrem sojenju. Enako velja tudi za našo glavno trgovinsko partnerko Kitajsko, ki ji znova in znova prizanašamo, ko beseda nanese na človekove pravice.

  Nils Lundgren (IND/DEM). – Gospod predsednik, želel sem samo vprašati, zakaj je bilo gospodu Schulzu dovoljeno, da tako močno prekorači svoj čas, ostalim pa ne? Zakaj?

  Predsednik. − Ko je govoril gospod Schulz, je predsedoval predsednik Evropskega parlamenta, gospod Pöttering, zato morate to vprašanje postaviti njemu. Ne vem, kakšno zvezo ima to z mano in mojim predsedovanjem. Vprašanje postavite ponovno, ko bo spet predsedoval gospod Pöttering.

  Urszula Gacek (PPE-DE). – Gospod predsednik, kaj naj storimo z nekdanjimi zaporniki iz Gvantanama? Kako naj vzpostavimo pravo ravnovesje med zagotavljanjem varnosti državljanom EU in iskanjem kraja, kjer bi nekdanje zapornike nastanili.

Najprej naj pojasnim, da ne govorim o zapornikih, ki se štejejo za nevarne, ki pa se jim v Združenih državah ne more soditi, in ne pozabite, da takšna skupina, ki je kar precej velika, še vedno obstaja. Toda tudi tisti, ki so oproščeni vseh obtožb in ki naj ne bi predstavljali nikakršne nevarnosti, po mojem mnenju še vedno predstavljajo nevarnost.

Naš strah je legitimen, saj je po podatkih Pentagona 61 nekdanjih zapornikov, ki so bili oproščeni vseh obtožb in izpuščeni, prijavljenih, da so se vključili v teroristična dejanja. Eden je namestnik vodje Al Kaide v Jemnu, drugi pa se je razstrelil.

Predsednik Obama je včeraj na javni televiziji izjavil, da ne more biti prepričan, ali oproščeni in izpuščeni zaporniki predstavljajo grožnjo varnosti ali ne. Nas res lahko prosijo, da prevzamemo takšno tveganje tudi v EU? No, mogoče nas res lahko prosijo, toda mi moramo imeti pravico, da se sami odločimo, ali je takšno tveganje za nas sprejemljivo ali ne.

Države članice so pokazale različno mero pripravljenosti na sprejem nekdanjih zapornikov. Poudarjam, da mora biti odločitev o sprejemu zapornikov neodvisna odločitev vsake države članice. EU ji te odločitve ne sme vsiljevati, prav tako pa odločitev ne sme biti sprejeta izolirano. Glede na svobodo gibanja, ki jo uživamo v Evropi, zlasti pa Evropo brez meja, ki tvori schengensko območje, odločitve držav članic o dovoljenju, da se zaporniki Gvantanama lahko nastanijo v določeni državi, ne vplivajo samo na varnost te države članice, temveč tudi na vse njene sosednje države. Zato zahtevam in vsi zahtevamo, da se o takšnih odločitvah države članice posvetujejo z drugimi članicami EU.

  Claudio Fava (PSE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zaprtje Gvantanama nam daje možnost, da popravimo kršitve, ki so osramotile mednarodno pravo in ki predvsem niso prav nič pomagale v boju proti terorizmu.

Vendar pa danes ni dovolj, da samo pozdravimo odločitev predsednika Obame. Zdaj je čas, da prevzamemo odgovornost, to pa velja tako za Evropo kot za države članice. Gvantanamo je delno posledica neodzivanja Evrope in sodelovanja številnih naših vlad s sistemom izročanja. Kar se je zgodilo v preteklih letih, je, da so naše vlade na eni strani govorile, da je treba Gvanatanamo zapreti, na drugi strani pa so tja pošiljale svoje policiste, da so zasliševali pripornike. Govorimo o odgovornosti, ki je bila zanikana, ko je ta Parlament preiskoval to zadevo, ki pa je bila priznana in potrjena v zadnjih dveh letih.

Februar 2008: London se opraviči za prelete Cie; nekaj letal je uporabilo britanske baze, je rekel minister za zunanje zadeve Miliband, s čimer je ovrgel tisto, kar je tri leta pred tem rekel Tony Blair, ki je trdil, da se na britanskih tleh ni zgodilo prav nič nezakonitega. December 2008: španska vlada pod gospodom Aznarjem je vedela, da je Cia velikokrat preletela španski zračni prostor in uporabila španska letališča. To so pokazali tajni dokumenti, ki jih je objavil El País in ki so se izkazali za resnične. Takratni minister za zunanje zadeve Josep Piqué, ki je priznal uporabo španskih letališč, je dejal, da ni vedel, kaj se je pozneje dogajalo v Gvantanamu. Mogoče je mislil, da je to zabaviščni park. Oktobra 2008 smo izvedeli, da je na Portugalskem minister za zunanje zadeve gospod Amado priznal, da je prejšnja desnosredinska vlada gospoda Barrosa zavestno dala portugalska letališča in zračni prostor na razpolago za nezakonite prelete Cie. Gospod Armado je dejal: „O tem nisem govoril, da ne bi vznemirjal evropskih institucij“. Sprašujemo se: kaj pa je s pravico državljanov, da to vedo? Ali pa moramo misliti, da tudi gospod Barroso ni vedel, kakšna vrsta civilne in pravosodne nespodobnosti je Gvantanamo bil takrat in je še zdaj?

To je treba poudariti, gospod predsednik, zdaj pa bom samo še zaključila: v preteklih letih smo pokazali veliko dobre volje in veliko hinavščine, nenazadnje tudi s tem, kar je v teh letih s strani Sveta ostalo neizrečeno. Pred dvema letoma je Parlament Svetu predložil 46 priporočil. Pričakovali smo, da bodo vsaj nekatera od njih ustrezno pregledana in da jim bo namenjena ustrezna pozornost, da bo vsaj na nekatera tudi dejansko odgovorjeno. Zato menimo, da bi nekaj pomoči, ki jo lahko nudimo ob zaprtju Gvantanama, in da bi skupna odgovornost, ki jo lahko sprejmemo kot Evropa in 27 držav članic, lahko predstavljal prispevek, četudi majhen, s katerim bi se odkupili za naše skupno neodzivanje.

  Sarah Ludford (ALDE). – Gospod predsednik, zaprtje Gvantanama in vrnitev v domovino ter ponovna nastanitev pripornikov je nedvomno glavna odgovornost vlade ZDA. Vendar pa mora Evropa priznati, da ZDA politično realno tega ne morejo opraviti same. Pokazali smo veliko naklonjenosti predsedniku Obami in zavezanosti čezatlantskim odnosom. To mora obsegati tudi praktično pomoč.

Za sodelovanje držav članic EU pri zaprtju zapora obstajajo tudi drugi razlogi. Predvsem je to humanitarni argument, ki mi ga skoraj ni treba pojasnjevati, da je treba te ljudi rešiti iz pekla, v katerem so nekateri izmed njih trpeli sedem let. Drugič, verodostojnost Evrope: ZDA smo pozvali, da zaprejo Gvantanamo, zdaj pa moramo pomagati, da se to uresniči. Tretjič, naš lasten interes, da ukinemo močan simbol, ki deluje kot izgovor za novačenje teroristov in radikalizacijo, in kot zadnje, moralna odgovornost, o kateri je govoril Claudio Fava.

Vendar pa menim, da se bomo z izročitvami in tajnim sodelovanjem evropskih vlad ukvarjali v okviru drugega predloga resolucije čez dva tedna. Zato toplo pozdravljam skupno resolucijo, o kateri smo se dogovorili s skupinami in celotnim političnim spektrom, in resnično upam, da jo bomo jutri izglasovali z veliko večino. Če bo skupina ALDE sprejela moj nasvet, nam ne bo treba ne predložiti ne podpreti kakršnih koli sprememb te resolucije.

Želela bi omeniti samo dve stvari. Prvič, obtožbe, da je približno 61 izpuščenih pripornikov vključilo vpletenih v teroristična dejanja: od odvetnikov, ki poznajo te stvari, smo slišali, da je to v veliki meri neutemeljeno. Kar vemo, je, da sta v teroristična dejanja vpleteni dve osebi. Med drugimi je na primer osem ljudi v Albaniji, ki so dali intervjuje v medijih, in tako imenovana „tiptonska trojka“, trije britanski državljani, ki so posneli film, ki kritizira Gvantanamo. To ni „vračanje k terorizmu“.

In drugič, kar zadeva vprašanja glede varnosti: tudi o tem moramo razpravljati, vendar so bile že predložene verodostojne rešitve, v to pa lahko vključimo odvetnike.

  Mirosław Mariusz Piotrowski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, ko je bil Barack Obama izvoljen za predsednika Združenih držav Amerike in ko je podpisal dokument o skorajšnjem zaprtju centra za pridržanje v Gvantanamu, se je v tem Parlamentu začutilo nezdravo navdušenje. Člani zdaj že razrešenega začasnega odbora za preiskovanje delovanja Cie so zaplesali. Parlament bi želel spomniti, da se omenjenemu odboru ni posrečilo ugotoviti ničesar, čeprav se je trudil pokazati svoj bes in obsojati vrste tako imenovanih izrednih izročitev.

Zdaj že vemo, da se novi predsednik zaveda resne narave problema. Po volilni kampanji in kmalu po svoji zaprisegi je spremenil svojo držo in izdal odredbo o podaljšanju obdobja, v katerem se lahko uporabljajo metode, ki so se do zdaj uporabljale v zvezi s teroristi.

Jasno je, da številne države članice Evropske unije, vključno s Poljsko, aretiranih teroristov nikakor ne morejo sprejeti. Kljub temu pa bi države članice Unije in naš Parlament, namesto da kritizirajo in slabijo fronto v vojni proti terorju, morale sodelovati z Združenimi državami in sprejeti del odgovornosti v boju proti tem pojavu. Ta Parlament moram še enkrat spomniti, da terorizem predstavlja svetovno grožnjo, ki zadeva tudi državljane Unije.

  Cem Özdemir (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zapor v Gvantanamu je postal simbol nespoštovanja človekovih pravic in pravne države. Novi predsednik ZDA Barack Obama je dal močno in hkrati pomembno sporočilo, ko je odredil ukinitev vojaških sodišč v Gvantanamu in obljubil, da v enem letu center zapre.

Vendar pa niso samo Združene države Amerike tiste, ki so izgubile verodostojnost zaradi nespoštovanja človekovih pravic v vojni proti terorju. Tudi naše evropske vlade ne morejo zanikati odgovornosti, kot je v svojem poročilu februarja 2007 navedel začasni odbor Evropskega parlamenta o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje zapornikov s strani Cie. S tem se kažejo dvojna merila mnogih držav Evropske unije, ki sicer upravičeno zahtevajo, da morajo države kandidatke podpirati človekove pravice, ki pa jih obenem same teptajo prav sredi Evropske unije.

Evropska unija mora biti tudi aktivna v procesu iskanja skupne rešitve za vse zapornike, ki niso več osumljeni in ki se ne morejo vrniti v svojo domovino. To velja zlasti za Nemčijo, ki lahko pomaga in bi morala pomagati, da bi omogočila sprejem beguncev. Ne smemo ponoviti napake, ki smo jo storili v primeru nemškega Turka iz Bremna, Murata Kurnaza, ki je nedolžen preživel štiri leta v Gvantanamu.

Nov začetek v Washingtonu je priložnost za nas, da pošljemo jasno sporočilo, da se človekovih pravic v vojni proti terorju ne sme spodkopati.

  Willy Meyer Pleite (GUE/NGL) . – (ES) Gospod predsednik, upam in želim si, da izjava predsednika Obame o zaprtju centra za pridržanje v Gvantanamu, napoveduje spremembe zunanje politike ZDA.

Upam, da to pomeni odklanjanje politike, ki je na teror odgovorila s terorjem in na zločin z zločinom, politike, ki je na koncu ravnala v nasprotju z mednarodnim pravom.

Upam in želim si, da bi to bilo tako. Problem Evropske unije je ta, da so bile mnoge evropske države zavezane prejšnji politiki gospoda Busha, da je treba na zločin odgovoriti z zločinom in na teror s terorjem. Bile so soudeležene v tej politiki. Zaradi tega odbor o preiskovanju preletov Cie ni mogel dokončati svojega dela: nekatere evropske vlade so skrivale svoja sramotna dejanja, sramotna dejanja zunanje politike gospoda Busha. Prav zaradi tega moramo vztrajati, da naj za to odgovarjajo. Američani so to storili na volitvah.

Upam tudi, da bo predsednik Obama pokazal pogum in pripeljal pred sodišče vse tiste uradnike, ki so mučili ljudi, ter vse tiste uradnike, ki so ljudi nezakonito pridržali, saj za zapornike iz Gvantanama, gospe in gospodje, obstaja samo ena pravna rešitev. Če proti njim obstajajo dokazi, jim je treba soditi. Če dokazov ni, jih je treba izpustiti. Uradniki iz administracije ZDA morajo prevzeti odgovornost za tiste ljudi, ki so bili nezakonito pridržani.

Tako je v moji državi in tako je v vsaki demokraciji, ki temelji na demokratičnih pravicah. Hvala lepa.

  Bruno Gollnisch (NI). - (FR) Gospod predsednik, mislim, da nismo dolžni predstavljati odvod za samovoljno politiko, ki jo Združene države Amerike na žalost namerno izvajajo na tem področju. Ta politika žali naša skupna zahodna načela in se izvaja na cinično izbranem področju, ki je nekakšen ostanek kolonialnih časov. Tu ni nobene pravne države: tu ni ne kubanskega prava, ki, kot je pravilno rekel gospod Dillen, posamezniku ne nudi nobene zaščite, ne prava ZDA, ne mednarodnega prava, ki je naša skupna dediščina.

V pravnem smislu se mi zdi zadeva jasna. Če obstajajo proti nekaterim zapornikom kazenske ovadbe, ki temeljijo na običajnem pravu, jim je treba soditi po dolžnem pravnem postopanju. Če so osumljeni, da so na primer organizirali napade 11. septembra, bi jih s temi obtožbami morali seznaniti že pred sedmimi leti, jim omogočiti odvetnike in jim soditi na ameriških sodiščih. Teh v Združenih državah Amerike ne primanjkuje.

Če se drugi štejejo za vojne ujetnike po zavezniški intervenciji v Afganistanu, jih je treba pridržati v skladu s pogoji, določenimi v zakonih, ki se nanašajo na vojno stanje, dokler se sovražnosti uradno ne prenehajo.

Pripornike, ki ne spadajo v nobeno izmed teh dveh kategorij, je treba izpustiti in poslati domov.

Slišal sem, da so nekateri potencialno nevarni, ampak če bi sam bil sedem let pridržan v popolni osami, ne da bi sploh bil kdaj potencialno nevaren, bi na koncu zagotovo to postal. Mislim, da gre pri večini teh ljudi prav za to.

Če se nekateri ne želijo vrniti domov, lahko svoje ječarje prosijo za politični azil. To je vse, kar sem želel reči, in mimogrede bi se želel še zahvaliti gospodu Barrotu za njegovo preiskovalno delo. Čas bo pokazal, da je bila to najboljša analiza teh nezakonitih premestitev zapornikov.

  Carlos Coelho (PPE-DE). – (PT) Gospod predsednik, gospod predsednik Sveta, gospod Barrot, gospe in gospodje, ta Parlament je že večkrat pozval k zaprtju zapora v Gvantanamu. Pri tem sta se nam pridružili še ostali instituciji: Komisija in Svet. Zdaj, ko smo sprejeli odločitev, mora biti naše stališče povsem jasno. Iskreno čestitamo predsedniku Obami na odločitvi, ki jo je upravičil s potrebo po ponovni vzpostavitvi moralne avtoritete, ki so jo Združene države nekoč uživale v svetu.

Bodimo jasni: odločitev Busheve administracije o odprtju zapora v Gvantanamu kakor tudi o programu „izrednih izročitev“ je bila udarec tej moralni avtoriteti. Cilj ne upravičuje sredstev. Nesprejemljivo je, da se krši mednarodno pravo, da se izvaja mučenje, da se odpirajo tajni zapori ali da zaporniki izginjajo. V državah, kjer vlada pravna država, zaporniki pridejo pred sodišče, kjer se imajo pravico braniti. Busheva administracija je ravnala narobe, ko je zagrešila te zlorabe, enako pa velja tudi za njene soudeležence, ki so bodisi ploskali bodisi bili sramotno tiho.

Če Združene države zaprosijo Evropsko unijo za pomoč, jim tega ne smemo odreči – kot je rekel gospod Barrot – pod pogojem, da se ne odrečemo varnosti naših državljanov, česar pa ne smemo izkoriščati kot izgovor za naše nesodelovanje. Prav tako potrebujemo sodelovanje Združenih držav, da bi lahko osvetlili zlorabe, ki so bile storjene v Evropi, da bi lahko preiskali, kdo je odgovoren, in zagotovili, da se takšna kazniva dejanja v prihodnosti ne bodo več ponovila. Države članice in evropske institucije moramo tudi vprašati, kako poteka izvajanje priporočil, ki jih je ta Parlament sprejel februarja 2007, in, kjer je primerno, kako lahko pojasnijo, zakaj priporočil še ne izvajajo.

Ker je gospod Fava tukaj govoril o gospodu Barrosu, mislim, da se mu moramo zahvaliti, saj je bil Evropska komisija v nasprotju s Svetom, ki se je upiral, lagal in skrival informacije pred tem Parlamentom, zvesta in je v celoti sodelovala v naši preiskavi.

  Jan Marinus Wiersma (PSE). - (NL) Predsednik Obama je izpolnil obljubo. Eden izmed prvih političnih ukrepov je bilo zaprtje zapora v Gvanatanamu, zaradi česar smo seveda navdušeni. Ali natančneje, to je bila napoved o zaprtju Gvantanama, saj se nova vlada ZDA sooča s težko nalogo iskanja rešitve za zapornike, ki so še tam.

Najprej je treba opredeliti njihov status in ugotoviti, ali njihova izpustitev predstavlja nevarnost ali ne. Busheva administracija jih je zaprla nezakonito, s čimer je bilo očitno kršeno mednarodno pravo. Zato je to predvsem ameriški problem, ki ga mora rešiti Washington. Ali bodo ZDA prosile za pomoč evropske države in Evropsko unijo, še ni jasno, zato je nekoliko nesmiselno, da tako prehitevamo dogodke.

Oprostite mi tudi, ker se ne morem strinjati s tistimi kolegi poslanci, ki menijo, da bi to morali obljubiti na podlagi predpostavke, da je to moralna obveznost Evropske unije, ker so nekatere države mogoče bile vpletene v prevoz zapornikov v Gvantanamo. To temelji samo na domnevah. Nikoli nismo mogli dokazati, da je v tem res nekaj resnice, in tudi ne vemo, katere države bi lahko bile v takšen prevoz vpletene, zato je utemeljitev našega argumenta za sprejem zapornikov na tej predpostavki po mojem mnenju nekoliko slaba in vesel sem, da tega nismo storili v resoluciji.

Seveda ne smemo izključiti možnosti, da nas bodo ZDA to prosile in pri tem se strinjam s predsednikom moje skupine. Če bo do takšne prošnje prišlo, se bomo zagotovo morali pozitivno odzvati zaradi določb mednarodnega prava, pa tudi zaradi tega, ker se mora Evropska unija v takšnih primerih odzvati na humanitaren način.

  Ignasi Guardans Cambó (ALDE). - (ES) Gospod predsednik, Gvantanamo je problem, ki ga Evropska unija ni ustvarila. Je pa to gotovo problem, ki ne bi obstajal, če bi se mu Evropska unija – razen da ga je večkrat obsodila – v resnici uprla, namesto da je pasivno in včasih tudi aktivno sodelovala pri samem obstoju te črne luknje v mednarodnem pravu. Vendar pa je jasno, da ga sami nismo ustvarili. Zagotovo pa moramo sodelovati, da bi temu naredili konec. To je jasna dolžnost, ki jo moramo izvršiti.

Ni dvoma, da je treba primere obravnavati posamezno. Zapornikov iz Gvantanama ne moremo obravnavati kot množice enakih ljudi. To so ljudje s pravicami, vendar ima vsak izmed njih tudi svojo zgodbo. Nekateri izmed njih so zločinci, ki jim kot takim moramo soditi; drugi so nedolžni in tretji nedvomno potencialno nevarni.

V skladu s svojimi vrednotami in načeli, kakor tudi svojo velikodušnostjo, se Evropska unija lahko vključi s skupnim odzivom, s katerim bo pomagala pri reševanju tega problema, obenem pa spoštovala svoja lastna pravila.

  Hélène Flautre (Verts/ALE). - (FR) Gospod predsednik, v skladu z informacijami Cie in nevladnih organizacij je med letoma 2002 in 2006 portugalsko ozemlje na svoji poti v Gvantanamo prečkalo 728 zapornikov. Kakšne so te številke v Španiji, Italiji ali kateri koli drugi državi članici?

Potem ko nismo uspeli prevzeti pobude proti neupoštevanju mednarodnega prava v boju proti terorizmu, Unija zdaj poskuša podpreti zaveze gospoda Obame.

To pojasnjuje, zakaj poslanci še vedno tako sramežljivo pozivajo države članice, da sprejmejo te nedolžne pripornike, ki se ne morejo vrniti v svojo domovino zaradi strahu pred mučenjem. Tega ne počnemo iz solidarnosti ali dobrodelnosti, tudi ne iz velikodušnosti, temveč samo zato, da bi ravnali v skladu z našimi mednarodnimi obveznostmi.

Ali se bo Evropa lahko dvignila mimo sporočila gospoda Obame, ali bo lahko preiskala, določila in prevzela svoje odgovornosti in hkrati to nezakonito vpletenost v izrednih izročitvah pripeljala h koncu? Ali bo Evropa lahko prenovila nadzor nad svojimi tajnimi službami? Ali bo Unija lahko rehabilitirala žrtve s pravnimi procesi in nadomestili?

Pozdravljam izjavo gospoda Barrota o tej nameri. Vendar pa moram reči, da medtem ko ugotavljamo čedalje več stvari, ki jih je nekdanji predsednik vlade Portugalske prikril med letoma 2002 in 2004, so nam rezultati njegovih pobud kot vodje Evropske komisije, da bi se Unijo izvleklo iz tega sivega območja nezakonitosti, popolnoma neznani.

(Predsednik je prekinil govornico)

  Jas Gawronski (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vesel sem, da je zamisel o sprejemu zapornikov iz Gvantanama, ki je v izvirniku resolucije moje skupine začuda ni bilo, bila potrjena kot sprejemljiva. V celoti se strinjam z gospodoma Schulzem in Watsonom.

V prvi točki resolucije so omenjene pomembne spremembe v politiki Združenih držav, ki zadevajo humanitarno pravo. Zagotovo so neke spremembe v tonu, vendar je tudi precej kontinuitete s politiko „osovraženega“ Busha, saj predsednik Obama ni opustil programa izrednih izročitev in zaporov Cie v drugih državah. Na to želim opozoriti češko predsedstvo, ki ima očitno drugačno mnenje. Ne bi rad, da bi se navdušenci nad Obamo prehitro razočarali.

Protiameriška propaganda, ki je bila aktivna že v odboru o preiskovanju delovanja Cie, se je vrnila z ustnim vprašanjem o preletih Cie v Evropi. Dal vam bom samo en primer: v eni izmed uvodnih izjav je izpostavljen obstoj tajne Ciine organizacije na Poljskem. Samo dejstvo, da v državi, kot je Poljska, obstaja neka Ciina organizacija, nas ne bi smelo presenetiti – bilo bi čudno, če je ne bi bilo –, vendar pa menim, da tiste, ki so se podpisali pod to vprašanje, jezi, ker naj bi bila ta organizacija tajna. Njihova večna želja je, da tajne službe delujejo izven tajnosti, odprto, in da na zrakoplovih Cie piše „CIA“, kot da bi šlo za British Airways ali Air France. Bojim se, da bodo tudi tukaj doživeli razočaranje: tako daleč ne bi šel niti Obama.

  Stavros Lambrinidis (PSE). – (EL) Gospod predsednik, nečloveški zapor v Gvantanamu ne bi smel biti nikoli odprt. Zdaj se vsaj zdi, da bo zaprt, vendar pa je vsako čestitko gospodu Obami treba seveda obrzdati, če so poročila v ameriškem tisku o ohranitvi nesprejemljive prakse tajnih ugrabitev, zasliševanja in aretacij v tretjih državah resnične. Na žalost pri tem tudi Evropa očitno nosi odgovornost, kar zadeva boj proti terorizmu. Eden izmed zelo resnih razlogov za skrb je dejstvo, da je ameriški kongres edini nacionalni parlament, ki je povabil Evropski parlament, da predstavi sklepe in priporočila odbora o preiskovanju delovanja Cie. Tega ni storila nobena evropska vlada, noben nacionalni parlament. Naj to storijo zdaj, da se takšna nezakonita praksa ne bi nikoli več ponovila.

  Marco Cappato (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Združene države so ustvarile problem Gvantanama in predsednik ZDA se pripravlja, da ga reši. Vedeti moramo, ali bo Evropska unija imela pooblastila in sredstva, da odigra svojo vlogo.

Evropska unija mora sodelovati. Naše države članice morajo sprejeti zapornike, kot so Ujguri, ne da bi podlegla pritiskom Kitajske. Če tega ne storimo, tvegamo, da bo naša vloga v procesu zapiranja Gvantanama nepomembna.

To bi lahko bil začetek novih prizadevanj pri odkrivanju resnice, odgovornosti naših nacionalnih vlad – na primer portugalske vlade pod predsednikom Barrosom - in naše odgovornosti pri odklonitvi predloga o izgnanstvu Saddama Husseina. Ta predlog je bila edina možnost za konec vojne, ki so ga naše vlade, vključno z Združenimi državami, ovrgle.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). - (ES) Gospod predsednik, obstoj Gvantanama sta dejansko, poleg drugih dejavnikov, omogočila tajni dogovor in vpletenost številnih evropskih držav, vključno s Španijo. Zato je nesprejemljivo, da zdaj rečemo, da se nas ta problem ne tiče. Še manj sprejemljivo pa je reči, da so zaprtje Gvantanama in posledice, ki bodo temu sledile, izključno problem vlade ZDA.

Zrakoplovi tajne službe ZDA že več let nekaznovano letijo nad Evropo, prevažajo pripornike, medtem ko se mi za to delamo slepe. Zato bi morali prevzeti svojo odgovornost in ne samo zahtevati takojšnje zaprtje Gantanama, temveč tudi sprejeti zapornike, ki se ne morejo vrniti v svojo domovino ali dejansko ostati v Združenih državah in ki prosijo za sprejem v drugih državah, vključno z evropskimi državami.

Portugalska je že obljubila, da bo to storila, in verjamem, da je to deloma posledica nekega občutka odgovornosti in krivde. Krivda Španije je vsaj toliko velika kot krivda Portugalske, zato izkoriščam to priložnost, da špansko vlado pozovem, da sprejme nekatere izmed teh ljudi, da se zaveže, kot je to storila Portugalska in kot so nas to prosile številne organizacije. Poudarjam, da to ni samo naša moralna, temveč tudi politična dolžnost.

  Marian-Jean Marinescu (PPE-DE). – (RO) Boj proti terorizmu je prednostna naloga številka ena sodobne družbe. Vendar pa so bile v imenu tega želenega cilja storjene napake in sprejete sporne odločitve. Zaprtje centra za pridržanje v Gvanatanmu, ki predstavlja sramoto civiliziranega sveta v zadnjem desetletju, je najpomembnejša pravilna odločitev. Naslednji pravi korak bi bil, da ta ukrep izvedejo Združene države in rešijo položaj ljudi, ki so trenutno še priprti. Evropska unija in Združene države so se zavzemale in se še vedno zavzemajo za spoštovanje človekovih pravic in človekovega dostojanstva, zato bi morale sodelovati, da bi odpravile napake, ki so jih storile.

Menim, da je pred odpiranjem vprašanja o sprejemu zapornikov v Evropo nujno potrebno predložiti vse informacije, ki se nanašajo na možna teroristična dejanja, v katerih so bili zaporniki vpleteni, ali o možnem članstvu v terorističnih skupinah. Te informacije je treba natančno preveriti in opraviti objektivno oceno možnih posledic, do katerih bi lahko prišlo, če bi se zapornikom omogočila vrnitev v njihovo domovino. Uradno zaprosilo Združenih držav je povsem nujno in verjamem, da se morajo o sprejemu zapornikov v Evropo odločati države članice, obenem pa morajo tisti, ki takšne odločitve sprejemajo, upoštevati, da to odgovornost sprejemajo v imenu Evropske unije.

Kar zadeva navedbe komisarja Barrota glede Romunije, so bile v preteklosti izrečene obtožbe brez kakršne koli podlage. Romunija je odgovorila na vsa vprašanja evropskih institucij, sprejela odbor za preiskovanje delovanja Cie in predložila vse ustrezne informacije. Preiskavo je opravil tudi romunski parlament in rezultate predložil zainteresiranim stranem. Mislim, da je to v celoti ustrezno. Mislim tudi, da je Romunija dala ustrezne odgovore na popolnoma neutemeljene obtožbe, ki so bile usmerjene nanjo.

  Wolfgang Kreissl-Dörfler (PSE). – (DE) Gospod predsednik, nobenega dvoma ni, da odgovornost za Gvantanamo leži na strani ZDA. Vendar pa je treba iz solidarnosti pomagati in podpreti Baracka Obamo pri vrnitvi k načelom mednarodnega prava, ko nas bo to prosil. S tem mislim na primer na Ujgure, ki se ne morejo vrniti na Kitajsko. Misliti pa moramo tudi na ljudi, ki so v Gvantanamu preživeli pet ali sedem let. Mi se ne moremo odločiti, ali bodo hoteli živeti v ZDA ali ne. To je njihova odločitev. München in Ujguri, ki živijo tam, bodo na primer pripravljeni sprejeti te Ujgure in jim pomagati ter poskrbeti zanje, da bodo lahko prebrodili svoje travmatične izkušnje.

Vendar pa mora biti ena stvar jasna. Bavarski notranji minister Joachim Hermann ne more reči: „Vsi, ki so pridržani v Gvantanamu, so zagotovo zagrešili zločin“. V tem primeru mora veljati pravica do domneve nedolžnosti. Kot vodja policije bi ta minister moral pobrati svoje stvari in se umakniti. Policijo v drugih državah urimo, da v svojem delu upoštevajo prav to pravico do domneve nedolžnosti in da ne dajejo prenagljenih ukazov za streljanje. O tem bi morali pozorno premisliti.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, Gvantanamo in njegovi tajni zapori sploh ne bi smeli biti nikoli odprti. Zaprtje tega zapora in ravnanje z zaporniki po zaprtju je glavna odgovornost Združenih držav, vendar pa humanitarni razlogi in spoštovanje človekovih pravic govorijo v prid njihovemu sprejemu v državah članicah. Vsaka država članica se bo na podlagi lastne zakonodaje odločila, ali jih bo sprejela ali ne.

Obenem bi želela ta Parlament spomniti na milijone beguncev po svetu in na begunske tabore, v katerih ljudje živijo že leta. Gledamo stran; obračamo hrbet. Proaktivno razmišljanje o človekovih pravicah je v EU na žalost selektivno.

  Elmar Brok (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospod podpredsednik Komisije, predsednik Sveta, maja 2006 sem z gospodom Mannom in gospodom Ellesom obiskal Gvantanamo. Zelo jasno smo povedali, da ustanova Gvantanamo predstavlja kršenje mednarodnega prava in človekovih pravic.

Takrat novoizvoljena nemška kanclerka, gospa Merkel, je povedala enako tudi predsedniku Bushu ob njenem prvem obisku v Washingtonu, ko je zahtevala tudi izpustitev gospoda Kurnaza. Mislim, da je odločitev predsednika Obame dobra in da bo pomagala povrniti verodostojnost Združenih držav Amerike in zahodnega sveta v celoti. Zato moramo jasno povedati, da je vprašanje verodostojnosti velikega političnega pomena.

Obenem moramo tudi potrditi, da se tamkajšnjih zapornikov ne sme obravnavati kot miroljubnih zagovornikov človekovih pravic in da jih je treba na tej podlagi tudi presojati. V teku te razprave sem nekajkrat dobil ravno nasproten vtis. Zagotoviti moramo, da bodo Združene države Amerike prevzele glavno odgovornost v tej zadevi, to pa pojasnjuje, zakaj ne moremo sprejeti mnogih izmed teh zapornikov. Tudi domovine teh ljudi morajo pojasniti, zakaj jih ne želijo sprejeti oziroma zaporniki sami morajo dokazati, da se ne morejo vrniti v domovino, ker bi bili tam izpostavljeni resnim pregonom.

Ko se bo vse to zgodilo, lahko začnemo razmišljati o tem, ali naj Evropska unija sprejme nekatere izmed teh zapornikov. Vendar pa je to možno samo, ko bomo v vsakem posameznem primeru preiskali, kolikšno grožnjo predstavlja vsaka oseba. Ta preiskava ne sme potekati samo na nacionalni ravni, saj odprte meje znotraj Evropske skupnosti pomenijo, da moramo pri presoji tveganja za varnost, ki bi ga lahko predstavljali ti ljudje, uporabiti evropske standarde.

Nekdo je danes omenil begunce. To niso begunci. To so zaporniki in dokazati moramo, da niso nevarni, če ne želimo prevzeti neodgovornega tveganja. Mislim, da bi morali sprejem zagotoviti tistim ljudem, ki so povezani z našimi državami članicami, kot je gospod Kurnaz z Nemčijo ali, mislim da devet ljudi z Veliko Britanijo. Mislim, da je Evropska unija že sprejela 60 ljudi in tega ne smemo pozabiti.

  Ana Maria Gomes (PSE). – Gospod predsednik, Portugalska je vztrajala na sporazumu EU o ponovni nastanitvi ljudi iz Gvantanama, to pa je strateškega pomena za čezatlantsko solidarnost, obenem pa tudi humanitarna poteza, namenjena ljudem, ki so bili oprani suma in ki so preživeli pridržanje, mučenje in odrekanje pravice. Vendar pa je tudi dolžnost 14 držav EU, ki so tajno sodelovali z Bushevo administracijo pri mučenjih v Gvantanamu in tajnih zaporih, kar je ta Parlament izpostavil. Evropske odgovornosti za kršenje načel pravne države in človekovih pravic ni mogoče izbrisati.

Predsednik Barroso je zanikal, da bi kar koli vedel o sodelovanju njegove vlade pri premestitvi zapornikov v Gvantanamo in tajnih zaporih, vendar pa nihče ne verjame, da bi bile njegova vojska, policija, tajna služba in administracija tako nesposobne, da bi Cii kar dovolile sistematično zlorabo portugalskega zračnega prostora, morja in kopna.

Ali bo gospod Barroso, da bi to pojasnil, objavil zapisnike srečanj njegovih diplomatskih svetovalcev z gospo Condoleezzo Rice v času, ko je bil še predsednik vlade? Ali bo gospod Barroso objavil pravno mnenje, za katerega je takrat zaprosil svojega pravnega svetovalca, gospoda Carlosa Blanca de Moraisa, o uvedbi posebnih navigacijskih pravil za ladje, ki se približajo vojaškim ladjam ZDA, ki so po portugalskem morju prevažale zapornike?

  Panayiotis Demetriou (PPE-DE). - (EL) Gospod predsednik, stališče Evropskega parlamenta o Gvanatanamu je bilo opredeljeno v posebni resoluciji iz leta 2006. Gvantanamo ne bi smel biti nikoli odprt in treba ga je zapreti. Stališče Evropskega parlamenta o terorizmu je prav tako jasno. Proti terorizmu se želimo boriti z vsemi pravnimi sredstvi; ne želimo se boriti s kršenjem človekovih pravic in mednarodnega prava. Dejstvo je, da so Združene države v tem boju proti terorizmu nosile največ bremena. Vendar pa so zagrešile tudi ogromne napake. Ogromna napaka je bila Gvantanamo. Ogromna napaka je bil način, kako so ravnali s priporniki. Ogromna napaka je bil način, kako so jih prevažali. To je bilo rečeno v tem Parlamentu. Kar je pomembno danes, je to, da je predsednik Obama sprejel pravilno odločitev o zaprtju tega sramotnega zapora, ta odločitev pa govori dobro o Ameriki in je v skladu z zgodovino Amerike in celotne mednarodne skupnosti.

Kako je v to vključena Evropska unija? Evropska unija je vključena tako, da želi podpreti in pomagati izvajati to pravilno odločitev predsednika Obame. Vendar pa mora to storiti pod enim pogojem: da s tem ne bo ogrožena varnost njenih državljanov. To je temeljna zahteva in ne glede na to, kaj se bo odločila katera koli izmed držav članic, bo ta odločitev morala izhajati iz tega vidika.

  Javier Moreno Sánchez (PSE). - (ES) Gospa Romeva, nikar ne skrbite: španska vlada bo sodelovala, kar je tudi vedno počela. Naj vas pri tem spomnim, da je bil španski minister za zunanje zadeve, Miguel Ángel Moratinos, prvi, ki je nastopil pred preiskovalnim odborom in odgovoril na vsa vprašanja, vključno z vašim.

V tem Parlamentu smo že nekaj časa nazaj javno obtožili mučenje in nečloveško, ponižujoče ravnanje v vojaški bazi Gvantanamo v imenu boja proti mednarodnem terorizmu. Zato pozdravljamo odločitev predsednika Obame o štirimesečni prekinitvi sodnih procesov in trajnem zaprtju tega zapora v enem letu.

Vendar pa tudi če je za to odgovorna vlada ZDA, se Evropska unija ne more obrniti stran, temveč mora nuditi pomoč pri zaprtju centra za pridržanje.

Oceniti moramo tudi možnost sprejema zapornikov, ki prihajajo iz držav, za katere ni gotovo, da spoštujejo človekove pravice, če nas za to zaprosijo Združene države.

Takrat bomo morali predstaviti skupen evropski odgovor, h kateremu bo prispevala tudi španska vlada, pri tem pa moramo spoštovati mednarodni pravni okvir in od primera do primera preučiti pravni položaj vsakega državljana, vsakega pripornika – njegov izvor, njegovo pridržanje in njegov položaj.

  Bogusław Sonik (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, teroristi so naši civilizaciji napovedali kruto, krvavo in brezkompromisno vojno. Želijo uničiti naš svet, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in vdanosti svobodi. Napad, ki se je zgodil 11. septembra, je pokazal, da so teroristi pripravljeni uporabiti prav vsaka sredstva. Združene države so se odločile, da v imenu vseh nas branijo naš svobodni svet. Tesno sodelovanje med Evropo in Združenimi državami je edino upanje za uspeh in uničenje terorističnih mrež. Evropa mora nositi svojo odgovornost v vojni proti svetovnemu terorizmu.

Prav je, da zagovorniki človekovih pravic opozarjajo na kršenje teh pravic in na uporabo ponižujočih metod zasliševanja v Gvantanamu. Te metode so bile pogosto enake mučenju. Prav je tudi, da se je opozorilo na pridržanje brez sodnega procesa in brez pravice do obrambe. Ne smejo se uporabiti nobena sredstva, ki na podlagi podpisanih mednarodnih konvencij veljajo za nesprejemljiva.

Novo izvoljeni predsednik Združenih držav je že izdal odredbo o prepovedi mučenja med zaslišanji osumljenih za teroristična dejanja. Prav in primerno je, da to tolmačimo kot zmago vseh tistih, ki so opozarjali na to zadevo. Na podlagi te odredbe pa bo še vedno mogoče ugrabljati teroriste in jih nekaj časa pridrževati v prehodnih državah. Če povzamem, dostojanstvo zapornikov je bolj spoštovano, vendar je treba obenem ohraniti sposobnost učinkovite ohromitve terorističnih dejanj, sicer se lahko pripeljemo v položaj, iz katerega se ne bomo mogli rešiti.

Parlament bi rad tudi opozoril, da so na istem otoku, kjer se nahaja center za pridržanje Gvantanamo, v pogojih, ki kršijo vse mogoče standarde, zaprti tudi politični zaporniki. Ti ljudje so bili obsojeni na dolga leta zapora, ker so si drznili nasprotovati komunistični propagandi tirana Fidela Castra.

Čečeni so umirali pred našimi očmi. Kolikor vem, Evropski parlament ni oblikoval posebnega odbora, ki bi se ukvarjal s tem. Združene države so mučenje prepoznale kot nesprejemljivo, prav tako pa tudi tajne zapore. S tem bi se morala razprava o tajnih zaporih in preletih zaključiti.

PREDSEDSTVO: GOSPOD MAURO
podpredsednik

  Ria Oomen-Ruijten (PPE-DE). - (NL) Gospod predsednik, boj proti terorizmu mora biti skupno prizadevanje, h kateremu morajo prispevati vse demokracije. To ne pomeni samo Evrope, temveč tudi Združene države in vse druge.

Gvantanamo ne sodi v državo z ustavno ureditvijo, ker ima v državi z ustavno ureditvijo vsak osumljenec, celo terorist, pravico do zaščite in poštenega sojenja na podlagi vrednot, ki so nam vsem skupne.

Cenim odločitev predsednika Obame, da Gvantanamo zapre, vendar se ne more, in dejansko se ne bi smelo, zgoditi, da bi bil ta problem v prvi vrsti postavljen na prag Evrope. Ljudje v Gvantanamu so navsezadnje zaporniki in ne ljudje, s katerimi bi se lahko šalili. Pomoč lahko ponudimo, vendar če jo bomo res ponudili, če ne bo šlo drugače, potem je to mogoče storiti samo na podlagi odločitve, sprejete na evropski ravni, na podlagi evropskih standardov, ki jih bomo morali skupaj opredeliti. Jasno moramo reči, da je to še vedno ameriški problem, pri katerem lahko pomagamo, četudi zgolj zato, ker so nam človekove pravice na prvem mestu.

  Ioannis Varvitsiotis (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, odločitev novega predsednika Združenih držav o zaprtju zapora v Gvantanamu je bila ena izmed njegovih prvih pomembnih in pozitivnih potez, zato jo toplo pozdravljam. Vendar pa predsednik Obama ni preklical pravice Cie do aretacije osumljencev za teroristična dejanja na tujem ozemlju in njihovo premestitev v začasne centre za pridržanje. To je še zlasti zaskrbljujoče, zato je to treba opredeliti v skupni resoluciji. Vendar pa skupna resolucija dveh večjih strank v Evropskem parlamenti tega niti ne omenja in zato sem prisiljen glasovati proti njej.

  Genowefa Grabowska (PSE). – (PL) Gospod predsednik, prepričana sem, da nam bo naša izrazito humanitarna resolucija pomagala, da zmanjšamo sovražnost med Evropo in islamskim svetom. Pozivam k njenemu sprejemu, vendar moramo pri tem hkrati upoštevati položaj mojih sodržavljanov, ki so postali žrtve vojne proti terorju, vojne, ki temelji na načelu „oko za oko, zob za zob“. S tem mislim na poljskega državljana, starega 42 let, ki je bil ugrabljen. Ujet je bil na mejnem območju med Afganistanom in Pakistanom. Je geolog, ki je tam delal. Vse od takrat je tam v ujetništvu. Njegova družina je izjavila, da ve, da Piotr ni nikakršna pomembna osebnost v svetu visoke politike, vendar verjamejo, da bo vse, kar je mogoče storiti za njegovo izpustitev, tudi storjeno.

S tem pozivam, naj se to izboljšanje odnosov z islamskim svetom uporabi tudi za zaščito in obrambo naših državljanov. Vsi skupaj pokažimo solidarnost in ukrepajmo v imenu državljanov Evropske unije, ki so trpinčeni, pridržani, mučeni ali zaprti v zaporih.

  Marie Anne Isler Béguin (Verts/ALE). - (FR) Gospod predsednik, vsi smo se borili za zaprtje Gvantanama in vsi pozdravljamo odločitev predsednika Obame o zaprtju tega sramotnega zapora.

Za sprejem pripornikov iz Gvantanama pa nas ne bi smeli prositi. Kot Evropejci, ki smo zvesti vrednotam zagovarjanja človekovih pravic, se moramo soočiti s svojo odgovornostjo, s svojo dolžnostjo, da te nekdanje pripornike sprejmemo.

Obstajajo izjave, in tukaj se obračam na Svet, obstajajo izjave v tisku, da nekatere države članice nad njihovim sprejetjem niso preveč navdušene. Zato bi rada pozvala Svet in zlasti vse zadržane države članice, da sprejmejo te pripornike na svoje ozemlje.

Gospe in gospodje, želela bi vam samo še reči, da bi bilo najhujše, kar bi lahko storili, to, če bi dovolili, da se navdušenje nad zaprtjem Gvantanama poleže, ker se Evropa ni pripravljena jasno in glasno izreči.

  Colm Burke (PPE-DE). - Gospod predsednik, glede na to, da so mnoge države članice bile vpletene v proces izrednih izročitev, menim, da nosijo države EU, vključno z Irsko, kolektivno odgovornost in da morajo iz ZDA sprejeti določeno število manj nevarnih pripornikov iz Gvantanama za ponovno nastanitev v EU.

Irski minister za pravosodje, Dermot Ahern, je takšen sprejem pogojeval z dovoljenjem EU, vendar pa ni potrebno, da Irska čaka na direktivo EU, da bi nastanila pripornike iz Gvantanama. Tako kot Portugalska, se lahko sami odločimo za podpis dvostranskega sporazuma z ZDA.

Ministra za pravosodje in notranje zadeve irske vlade ne trobita v isti rog, saj minister Ahern v zvezi z nastanitvijo pripornikov očitno ni pripravljen iti tako daleč kot minister Martin. Irska vlada v tej zadevi zdaj potrebuje usklajeno vodstvo. Irska mora v duhu čezatlantskega sodelovanja in zato, da bi bila vključena v boj proti mednarodnem terorizmu, odigrati svojo vlogo in pomagati novi administraciji ZDA pri zaprtju Gvantanama.

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). – Gospod predsednik, EU je dolgo časa zahtevala, da se Gvantanamo zapre. Danes je to določitev sprejela nova administracija ZDA, od držav EU pa se pričakuje, da pokažejo solidarnost in prevzamejo te zapornike. Vendar pa nekateri menijo, da bi takšno solidarnost morale pokazati predvsem države, ki so bile v tisku omenjene kot tiste, ki so gostile tajne centre Cie za pridržanje.

Še enkrat bi rad poudaril dejstvo, da takšne obtožbe niso bile podprte z dokazi, ne takrat, ko so bile izrečene, ne pozneje. To velja tudi za gospoda Mateja, ki ni uspel predstaviti dokazov, s katerimi bi podprl svoje obtožbe, ki jih je izrekel v tem Parlamentu. Poleg tega teh obtožb niso podprle niti notranje preiskave. To, da se ljudje mogoče ne spomnijo, da v tistem času takšni dokazi niso bili predloženi, danes ne dokazuje ničesar. V najboljšem primeru je to samo cinična manipulacija, katere namen je slab.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Gospod predsednik, ves svet pozdravlja načrt Baracka Obame, da zapre Gvantanamo, saj je to simbol neusmiljenega ravnanja z ljudmi – ki bi mogoče lahko bili kruti teroristi ali osumljenci najhujših zločinov. Nekateri izmed njih niso bili niti obtoženi niti jim ni bilo omogočeno ustrezno sojenje. Obama je storil všečno potezo in se zdaj odloča, kaj naj z njimi naredi. Predvsem bi moral prepričati kongres, da spremeni zakonodajo, tako da bo zapornike mogoče premestiti na ozemlje ZDA in nekaterim dati novo identiteto. To je posebej vroč kostanj: po izpustitvi se je 60 zapornikov iz Gvantanama vrnilo k terorističnim dejanjem, zato je treba vsak primer obravnavati posebej. Pogajanja češkega predsedstva o rešitvi za Gvantanamo so priložnost, da poudarimo, da se dialog med Združenimi državami, Evropo in Kubo o spremembah na totalitarnem „otoku svobode“ prične s človekovimi pravicami, vendar ne samo s človekovimi pravicami zapornikov v ameriški bazi. Ta dialog bi predvsem moral povzročiti izpustitev političnih zapornikov na Kubi ter svobodo govora in gibanja nedolžnih kubanskih državljanov.

  Armando França (PSE). – (PT) Očitno je, da moramo zaploskati odločitvi predsednika Obame: odločitvi o zaprtju zapora v Gvantanamu, o prepovedi mučenja in nezakonitih zasliševanj in prekinitvi vojaških sodnih procesov.

Lahko pa svoji kolegici poslanki, ki je ni več tukaj, zagotovim, da se Portugalska in njena socialistična vlada ne čutita krive. Socialistična vlada Portugalske ni sodelovala z Bushevo administracijo: ravno nasprotno. Portugalska administracija – portugalska vlada – je na pobudo ministra Amada pravkar omogočila možnost in obveznost Evropske unije in drugih demokratičnih držav, da sprejmejo zapornike iz Gvantanama, ki niso bili obtoženi. To je tisto, kar je res pomembno, in to je treba poudariti kot primer, ki mu morajo slediti druge države članice EU. Pomembno je tudi, da vse stranke, ki tvorijo ta Parlament, jutri sprejmejo resolucijo, da bi z enotnostjo ta odločitev imela več vpliva.

  Charles Tannock (PPE-DE). – Gospod predsednik, zapor v Gvantanamu je bil v tistih časih za Združene države nujen. Njegovo zaprtje je zdaj stvar Združenih držav. Nasprotujem zapletanju držav članic EU v neizogibne pravne težave ter bremenu, ki se ga vsiljuje našim varnostnim službam s sprejemom zapornikov, ki niso državljani držav EU in ki so prej veljali za sovražne borce.

Ne obžalujem pridržanja večine nevarnih teroristov, ki so nameravali uničiti naš način življenja in katerim je to bilo dokazano. Vendar pa je bila ena izmed največjih napak Gvantanama ta, da so bili onemogočeni vsi zakoniti kazenski postopki proti ljudem, ki so bili tam zaprti. Zakoniti kazenski sodni procesi so navsezadnje edini način, da se uredi status zapornikov iz Gvanatanama, ki niso državljani držav EU.

Ker so zapornike iz Gvantanama zajele Združene države, jih je Amerika sama dolžna preganjati na svojih sodiščih ali pa jih vrniti v države izvora, če so nedolžni. Če predsednik Obama misli resno z zaprtjem Gvantanama, kar pozdravljam, in z zaščito Amerike in njenih zaveznikov, potem bi moral tako razmišljati.

  Alexandru Nazare (PPE-DE) . – (RO) Ne glede na vsebino in izid razprav o zaporih Cie, bi želel predvsem pozdraviti skrbi, ki so jih izrazili poslanci Evropskega parlamenta in državljani Evrope v zvezi s skrbnim spoštovanjem človekovih pravic, ne glede na ozadje.

Mučenje je nesprejemljivo in nobene izjemne okoliščine ne morejo spremeniti tega dejstva. Vendar pa čutim potrebo, da dam nekaj pripomb, dokler se bo Romunija omenjala v tem okviru. Želel bi vas spomniti, da so bile do sedaj v nas usmerjene obtožbe, ki niso bile podkrepljene z dokazi. Poročilo gospoda Martina je najboljši primer takšnega pristopa. Vsebuje namreč obtožbe na račun Romunije, ki so tako sporne kot neutemeljene.

Rad bi izpostavil ta precedens pri načinu obtoževanja Romunije, saj lahko to očrni tudi ugled drugih evropskih držav. Želel bi ponoviti, da je nesprejemljivo, da se ime države članice, kot je Romunija, prosto in nenehno vlači od ust do ust v okviru te razprave.

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, rad bi se strinjal z vsemi tistimi govorniki, ki želijo zagotoviti, da bo Evropa izpolnila svojo humanitarno dolžnost in podprla zlasti tiste, ki so bili javno obtoženi, kljub dejstvu, da ni proti njim nikakršnih dokazov. Gre za klasične primere prošenj za azil.

Vendar pa bi rad prosil države članice, da ne poskušajo tega opraviti same, kar želim še posebej poudariti. Evropa se mora naučiti govoriti enoglasno in sprejeti enotne ukrepe. To nam bo omogočilo, da pomirimo skrbi nove administracije ZDA in da upoštevamo lastno samopodobo kot Evropska unija s skupnimi vrednotami, ki nas zavezujejo k skupnem ukrepanju.

  Ville Itälä (PPE-DE). – (FI) Gospod predsednik, naša skupna želja je, da se zapor v Gvantanamu zapre, in zdaj imamo za to odlično priložnost, saj je predsednik Združenih držav Amerike pokazal isto željo.

To je očitno glavna odgovornost Združenih držav, vendar pa upam, da bo lahko EU enoglasno nastopila in da bodo države članice pokazale solidarnost in toliko prilagodljivosti, da bodo te zapornike sprejele v svoje zapore, kjer je to mogoče in kjer se to sklada z njihovimi pogoji.

V boj proti terorizmu smo se vključili, da bi branili človekove pravice. Zdaj moramo pri tem pomagati Združenim državam.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (PL) Gospe in gospodje, ta zadeva ima dve plati. Na eni strani ni nobenega pravnega položaja. Mislim, da bi morali državljani določene države biti ponovno sprejeti v svojo državo izvora. Mogoče bi v primerih, v katerih obstajajo določene ovire, kot je političen pregon, lahko zagotovili nekakšen humanitarni program. Zelo jasno bi želel povedati tudi, da strinjanje Portugalske ali drugih držav o sprejetju 20 takšnih zapornikov še ne pomeni, da bodo ti ljudje na Portugalskem ali v kateri koli drugi državi tudi želeli ostati. Unija je zdaj enota in zato je treba ta problem obravnavati. Uporabiti pa je treba tudi ustrezne postopke, da ti ljudje ne bi bili več stigmatizirani kot osumljenci ali nevarni ljudje. Če se ne bodo osvobodili te stigme, jih ne bo želel nihče sprejeti. To je resen problem, ki si zasluži premislek. Za konec naj rečem, da je to v glavnem problem Združenih držav Amerike.

  Aleksander Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, najprej bi se vam rad zahvalil za to razpravo. Mislim, da je bila zelo koristna. Če bi poslušali pogovor na zadnjem zasedanju Sveta med kosilom, bi bili priča podobnemu razpoloženju, kar zadeva reševanje tega problema, vendar tudi upoštevanju kompleksnosti problema, o katerem razpravljamo. Problem ima moralno in politično razsežnost, pa tudi varnostno in pravno.

Vsi se strinjamo, da je bila odločitev predsednika Obame o zaprtju Gvantanama pomembna in dobra, da jo vsi cenimo in da jo skoraj vsi tukaj pozdravljamo. Toda zdaj, ko govorimo o posledicah in o tem, kaj lahko storimo, da bi izrazili solidarnost – v našem interesu pa je, da ravnamo v čezatlantski harmoniji –, vidimo, seveda, da je problem kompleksen. Martin Schulz je rekel, da se ne moremo boriti proti terorizmu in se hkrati prepirati okrog temeljnih pravic. Popolnoma prav ima, toda Hartmut Nassauer je rekel, da obstajata dve dimenziji: ena je moralna, druga pa zadeva varnost. Tudi on ima prav in prav zaradi tega morajo o tem razpravljati tudi ministri za pravosodje in notranje zadeve. S političnega vidika ne gre samo za kazanje moralnih mišic, prav tako pa se problema ne smemo lotiti zgolj zaradi občutka krivde. Stvar zagotovo ni tako enostavna.

Graham Watson je govoril o potrebi, da se tega lotimo enoglasno. Tudi on ima zagotovo prav, toda hkrati – ker to zadeva tudi pravni problem in vprašanje pristojnosti – ne moremo prisiliti držav članic, da pripornikov iz Gvantanama povabijo na zahtevo. Če bi morali ta problem rešiti tako, da bi te pripornike povabili k sebi domov – predstavljate si, da bi prevzeli odgovornost Ministrstva za notranje zadeve –, bi zagotovo dvakrat premislili o tem, kako se tega problema lotiti. Zagotovo ne mislim, da bi Svet in države članice to morale reševati kot nekaj, s čimer je mogoče mešetariti – nikakor ne. Ne gre za to, da se želimo oprati, temveč zato, da se ne namočimo. Jedro problema je preprosto dejstvo, da je odločitev o zaprtju Gvantanama seveda najprej odgovornost Združenih držav, torej države, ki je to ustanovo zgradila. Mi pa lahko pokažemo – in moramo pokazati – dobro voljo za solidarnost in sodelovanje pri reševanju problema.

Tu je tudi vprašanje taktike. Ali naj to takoj ponudimo na zlatem pladnju, ali pa naj počakamo na prošnjo? Toda če prošnjo prejmemo, moramo biti pripravljeni na odziv. Zato je Svet o tem začel resno razpravljati drugi dan po odločitvi predsednika Obame. Mislim, da ne smemo podceniti varnostnega vprašanja – kot ste poudarili –, kajti dejstvo je, da so se nekateri izpuščeni zaporniki ponovno vključili v teroristična dejanja, in dejstvo je tudi, da je eden izmed njih, gospod Said al-Shihri, zdaj namestnik vodje Al Kaide v Jemnu. Zato morajo ZDA začeti resno delati na tem, da pojasnijo, kdo ti ljudje so, mi pa moramo z njimi razčistiti.

S pravnega vidika menim, da se moramo zavedati, da odločitev o sprejemu tujih državljanov v države članice EU spada v nacionalno pristojnost držav članic. To je ena raven. Vendar pa na drugi ravni obstaja tudi dogovor, da si moramo prizadevati za evropski okvir, v katerega bomo umestili nacionalno odločitev. Tako Schengenski kot Dublinski sporazum pozivata k evropskemu pristopu, saj bo odločitev posameznih držav članic tako ali drugače vplivala na varnost vseh članic schengenskega območja. Torej gre za notranjo obvezo po usklajenem pristopu.

Poleg tega EU obravnava tudi možnost pomoči ZDA pri ponovni nastanitvi in rehabilitaciji nekdanjih pripornikov v tretjih državah.

Nekateri izmed vas ste odprli vprašanje v zvezi s hitrostjo: ali lahko ukrepamo hitreje, kot to počnemo zdaj? Mislim, da bi se morali zavedati, da so se razprave šele pričele. Minil je komaj en teden. Vprašanja, ki jih moramo obravnavati, so zares kompleksna in bodo zahtevala nekaj časa, čeprav je predsednik Obama sam zahteval pregled kartotek zapornikov in je določil rok enega leta za zaprtje Gvantanama. Ne smemo pričakovati, da bo Svet pripravljen rešiti vse te zapletene probleme v nekaj dneh.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da je Gvantanamo predvsem odgovornost ZDA. Čeprav države članice kažejo svojo pripravljenost za delo na usklajenem pristopu, ima to vprašanje dvostransko razsežnost, kakor tudi enostransko. Jasno stališče zadevnih držav članic o ponovni nastanitvi pripornikov še ni znano. Zasedanje ministrov za pravosodje in notranje zadeve, ki se bo zgodilo konec tega meseca, bo pri tem zelo koristno. Medtem na dokumentih o različnih možnostih tukaj dela koordinator za boj proti terorizmu Gilles de Kerchove.

To je torej moj povzetek o Gvantanamu, s katerim sem se ukvarjal večino svojega časa. Kar zadeva vprašanje nezakonitega pridržanja, priljubljenega vprašanja gospoda Fave, bom samo ponovil, kar so večkrat rekli moji predhodniki: obtožbe so se nanašale na vpletenost nacionalnih obveščevalnih agencij; za nadzor nad temi agencijami so pristojne posamezne države članice, Svet pa je ukrepal toliko, kolikor je za to pooblaščen.

  Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. − (FR) Gospod predsednik, Komisija se na splošno strinja z mnenji gospoda Vondre.

A kljub temu bi rad po tej dolgi razpravi rekel, da smo se znašli pred pomembno odločitvijo. Najpomembnejša odločitev zadeva boj proti terorizmu. V prihodnje si moramo prizadevati, da bomo ta boj vodili z obnovljeno moralno avtoriteto za celotno zahodno skupnost in da bomo pri tem spoštovali temeljne vrednote in temeljne pravice.

Evropa mora torej voditi celotno mednarodno skupnost v želji, da se bori proti terorizmu v duhu teh istih temeljnih vrednot, ki so sprožile boj že na samem začetku. To je najpomembnejša odločitev in v tem smislu je deklaracija Parlamenta izredno koristna, saj predvideva, da bodo vse države članice pokazale voljo do udeležbe v tej veliki spremembi.

Res pa je, da so za to predvsem odgovorne Združene države. Preden izdajo uradno zaprosilo za premestitev pripornikov v države članice EU, morajo preveriti status vsakega izmed njih. To je dejansko temeljni pogoj. Združene države nam morajo poslati jasno in utemeljeno zaprosilo za vsak posamezen primer. To je absolutno potrebno.

Na koncu se bo seveda vsaka posamezna država članica odločila, ali je pripravljena sprejeti nekdanje pripornike iz Gvantanama, toda razprava je pokazala, da je tudi sodelovanje na evropski ravni očitno zelo, zelo zaželeno.

Usklajevanje bo koristilo pri opredelitvi pravnega statusa nekdanjih pripornikov in bo potrebno tudi za zaščito držav članic v primeru diplomatskih ali drugih zaprosil iz držav izvora teh pripornikov. Usklajevanje bo potrebno zlasti zato, da pomirimo države članice in tiste, s tem pa mislim na to, kar je rekel gospod Nassauer, ki so zaskrbljeni za javni red in varnost.

Usklajen evropski pristop bi nam na koncu lahko omogočil večji vpliv v pogajanjih z Združenimi državami o dostopu do dokumentov in procesih premestitve. Potem bi mogoče lahko dodali finančno pomoč, s katero bi olajšali sprejem v nekaterih državah članicah.

V prisotnosti gospoda Vondre bi želel reči, da bomo seveda tesno sodelovali s češkim predsedstvom. Z gospodom de Kerchove smo tudi sredi procesa pisanja dokumenta, ki bo služil kot podlaga za razpravo, ki se bo zgodila 26. februarja v okviru Sveta za pravosodje in notranje zadeve.

Rekel bi tudi, da bomo naš obisk v Washingtonu z gospodom Langerjem, predsednikom Sveta ministrov za notranje zadeve, zagotovo izkoristili za to, da bomo z našimi ameriškimi kolegi odprli vsa vprašanja v zvezi z zaprtjem Gvantanama in njegovimi posledicami.

Zdaj se moramo resno lotiti tega vprašanja in izvršiti pravne priprave, da bi od primera do primera odgovorili na zaprosilo iz ZDA. To moramo vzeti zelo, zelo resno, pri tem pa seveda upoštevati željo po pozitivnem sodelovanju v tem novem boju proti terorizmu, kar bo vključevalo upoštevanje temeljnih vrednot, ki nas združujejo in ki morajo združiti svetovno skupnost.

Hvala vsem.

  Predsednik. − V skladu s členom 103(3) Poslovnika sem prejel tri predloge za resolucijo⁽¹⁾ o Gvantanamu. Predlog za resolucijo o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje zapornikov s strani obveščevalne agencije CIA bo priglašen pozneje.

Razprava je zaključena.

Glasovanje o Gvantanamu bo potekalo v sredo, 4. februarja 2009, glasovanje o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje zapornikov s strani obveščevalne agencije CIA pa bo potekalo med naslednjim zasedanjem.

  Călin Cătălin Chiriţă (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Odločitev predsednika ZDA o zaprtju centra za pridržanje v Gvantanamu je simboličnega pomena za ves demokratični svet. Ta poteza poudarja, da vojna proti terorizmu, s katero naj bi branili demokratične vrednote Zahoda, ne sme prezreti prav teh vrednot.

Proti terorizmu se je treba boriti z vsemi močmi, vendar je treba še vedno spoštovati človekove pravice. Tudi tisti, ki so osumljeni resnih zločinov, imajo pravico, da se jim sodi v skladu z ustreznimi postopki na nepristranskih sodiščih in na jasni pravni podlagi ter da se jim odredi kazen, ki je primerljiva njihovim kaznivim dejanjem.

Špekuliranje o Romuniji v zvezi s tajnimi zapori Cie je popolnoma neutemeljeno. Nihče ni mogel dokazati njihovega obstoja v Romuniji. Romunija je zvesta zaveznica ZDA znotraj Nata in je vključena v boj proti terorizmu, predvsem v Afganistanu. Tako romunski organi kot javnost močno podpirajo spoštovanje človekovih pravic. Po tem, ko so trpeli zlorabe sovjetske okupacije in komunističnega diktatorstva, državljani Romunije nasprotujejo vsem kršitvam človekovih pravic.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Nedavne odločitve vlade Združenih držav so preprosto potrdile – kot da bi to bilo potrebno –, kar je bilo že dolgo časa znano vsej javnosti: obstoj mreže, ki jo sponzorirajo ZDA in za katero so značilne ugrabitve, mučenje in nezakonito pridržanje.

Te odločitve ne smejo služiti kot maska za odgovornost Združenih držav in vlad držav Evropske unije pri sistematičnem kršenju mednarodnega prava in večine temeljnih človekovih pravic.

Kot doslej moramo zahtevati popolno odpravo takšnih nizkotnih početij in preiskavo, da bi se ugotovila resnica in krivda vlad EU, kar zadeva uporabo njihovega zračnega prostora in ozemlja za zapiranje in nezakonito premestitev pridržanih zapornikov v, na primer, vojaško bazo ZDA v Gvantanamu. To je toliko bolj potrebno zaradi poročil, da nova administracija ZDA ni spodbila tajnih operacij ZDA oziroma „izrednih izročitev“ – z drugimi besedami, nezakonitega pridržanja in prevoza državljanov.

V skladu s tem nasprotujemo vsem sporazumom med državami ali med Združenimi državami in EU v zvezi s „premestitvijo zapornikov“, ki so pridržani v Gvantanamu. To ne pomeni, da odločitev in prošenj, ki jih prosto predložijo posamezniki, zlasti pa prošenj za azil na Portugalskem, ni mogoče obravnavati tako, da se pri tem ne bi spoštovala nacionalna suverenost, portugalska Ustava in mednarodno pravo, vključno s pravico do azila.

  Esko Seppänen (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FI) Evropska unija se je pokazala kot nerazumljivo ravnodušna skupnost, ko ni sprejela nikakršnega odločnega diplomatskega ukrepa v smislu mednarodne organizacije, da bi na podlagi človekovih pravic obsodila nezakonite dejavnosti, v katerih so bile vpletene Združene države Amerike.

Ukrep novega predsednika kaže, da se te dejavnosti razumejo kot nezakonite in nesprejemljive tako z etičnega kot moralnega vidika. Pri tem gre samo za zavezanost EU nezakonitemu vedenju Amerike, obenem pa za njeno capljanje za prejšnjim predsednikom ZDA, kar v očeh državljanov EU pomeni, da je EU izgubila svoj obraz in čast. EU se lahko sramuje, ker ni ukrepala.