Predsednik. - Naslednja točka je izjava Sveta in Komisije o evropski zavesti in totalitarizmu.

  Alexandr Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, zelo sem vam hvaležen, da imam priložnost spregovoriti o temi, ki je še posebej pomembna za predsedstvo in za nas vse. Ta tema zadeva tudi srčiko pojma pripadnosti Evropski uniji.

Pred dvajsetimi leti se je velikemu delu Srednje in Vzhodne Evrope, tudi moji domovini, uspelo rešiti okovov komunističnega režima. To je bil preobrat za nas in za Evropo. Omogočil nam je ponovno odkriti svoboščine posameznika: svobodo govora in svobodo delovanja – pa tudi svobodo izboljšati kakovost svojega življenja.

Češko predsedstvo je menilo, da bi se bilo treba 20-letnice teh dogodkov spomniti kot pomembnega mejnika v evropski zgodovini. Je priložnost, da se ne le spomnimo padca železne zavese, pač pa tudi osvežimo naše nauke glede vseh totalitarizmov v Evropi kot celoti.

Kasneje smo se dogovorili, da bomo leto 2009 označili kot leto 20. obletnice demokratičnih sprememb v Srednji in Vzhodni Evropi. Češko predsedstvo je še posebej veselo, da je to vključeno med prednostne naloge komuniciranja v letu 2009, o katerih so se dogovorile institucije. Dejansko je bil to naš predlog. Države članice smo pozvali, naj temo ustrezno vključijo v svoje komunikacijske dejavnosti v tem letu, in poziv so sprejele.

Hvaležen sem Parlamentu za podporo češkemu predsedstvu in za pripravljenost na sodelovanje pri vrsti dogodkov, povezanih s to temo. Zlasti bi se rad zahvalil številnim poslancem za njihovo pomoč pri organizaciji javne obravnave z naslovom „Evropska zavest in zločini totalitarnega komunizma“ prejšnji teden v Bruslju, ki sva se je udeležila tudi s komisarjem Figlom.

Parlament je predlagal, naj en dan posvetimo spominu na žrtve nacizma in totalitarnega komunizma. Države članice pa se lahko same odločijo, ali se želijo takemu dogodku pridružiti. V imenu češkega predsedstva lahko Parlamentu zagotovim, da smo pripravljeni tako pobudo podpreti.

Predsedstvo je sprožilo tudi pobudo za ustanovitev Platforme evropskega spomina in vesti, ki bo osveščala javnost o evropski zgodovini in o zločinih totalitarnih režimov. Vesel sem, da je ta pobuda naletela na veliko zanimanje med državami članicami, od katerih so številne poudarile pomen demokratičnih vrednot in spoštovanja temeljnih svoboščin kot ključnih načel, na katerih sloni Evropska unija.

Negovanje spomina na ta dogodek in vzpostavitev trajnih komunikacijskih ter raziskovalnih projektov, kakršna je platforma, ki jo je predlagalo češko predsedstvo, sta pomembna iz več razlogov.

Prvič, to dolgujemo tistim, ki so trpeli zaradi zločinov totalitarizma, ne le v spomin na njihova izkustva od rok nasilnih in neodgovornih državnih režimov, pač pa za to, da se bomo vsi skupaj soočili s preteklostjo. Le s spravo s preteklostjo se lahko rešimo spon, ki so nam jih nadeli režimi preteklosti.

Drugič, le če polno razumemo trpljenje, ki so ga povzročili ti režimi, lahko v celoti razumemo sedanjost. Evropska unija pomeni popolno nasprotje totalitarizma. Za tiste med nami, ki smo se izvili iz primeža komunizma, je članstvo v Evropski uniji eno od temeljnih jamstev, da ne bomo nikoli več zapadli v totalitarizem. To je jamstvo, ki nam je skupno. Je nekaj, kar moramo ceniti in nikoli jemati zlahka. Skupna zavest in spomin na preteklost krepita vrednote sedanjosti.

Tretjič, to dolgujemo svojim otrokom. Iz totalitarizmov preteklosti se moramo učiti. Verjetno najpomembnejši nauk je nujnost spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Človekovih pravic in svoboščin ni mogoče učiti v praznem prostoru. Semena kršitev človekovih pravic se skrivajo v zgodovini, včasih v davni zgodovini. Poznavanje zgodovine in razumevanje nevarnosti totalitarizma sta nujna, če se hočemo izogniti ponavljanju najgrozovitejših dogodkov iz preteklosti. Nista samo cinizem in manipulacija tista, ki ju moramo odvračati: premagati moramo tudi brezbrižnost in brezčutnost.

Čez nekaj mesecev bomo imeli evropske volitve in upam, da jih bodo spremljale živahne in razgibane razprave. To je razpoznavno znamenje demokracije. To je nekaj, kar moramo ceniti. Trdno verjamem, da tema, o kateri razpravljamo danes, presega strankarsko politiko. Zadeva vrednote, pomembnejše od medstrankarskih razlik. Gre za to, kako naj uredimo svoje družbe tako, da bo vsak med nami imel glas in priložnost izraziti svoja stališča.

V skladu s polpreteklo zgodovino svoje domovine sem se osredotočil na tragedijo totalitarne komunistične vladavine. V našem Parlamentu pa je zastopano sorazmerno malo držav, ki v preteklem stoletju niso trpele totalitarizma ene ali druge oblike. Za noben sistem, ki postavlja državo nad kritiko, za noben sistem, ki prepušča ustvarjalnost ljudi milosti in nemilosti režima, za noben sistem, ki ponižuje posameznika, ni mesta v družbi, ki jo gradimo v okrilju Evropske unije.

Zato ponujam svojo podporo in podporo češkega predsedstva pobudi Parlamenta in se veselim sodelovanja pri njenem uveljavljanju v javni zavesti.

PREDSEDSTVO: GOSPA KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

  Ján Figeľ , član Komisije. − Gospa predsednica, pred letom dni, aprila 2008, smo imeli v Evropski uniji prvo obravnavo zločinov totalitarnih režimov. Obravnava, ki sta jo organizirala Komisija in slovensko predsedstvo, je označila začetek procesa in Komisija je odločena ta proces peljati naprej, od koraka do koraka.

To je težaven, a potreben proces in ni pomemben samo za to, ker nam bo pomagal bolje razumeti skupno zgodovino, preteklost Evropske unije, pač zadeva tudi prihodnost evropskega združevanja – procesa, ki nima samo gospodarskih, pač pa seveda tudi kulturne in zgodovinske razsežnosti.

Seveda mora vsaka država članica sama izbrati, kako bo izpolnila pričakovanja žrtev in se spravila s preteklostjo. Vloga Evropske unije je lahko le lajšanje tega procesa, s spodbujanjem razprav in izmenjave izkušenj ter najboljših praks.

Komisija meni, da je pisna deklaracija Parlamenta o proglasitvi 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma pomembna pobuda in pobudo podpira v prid ohranjanja spomina na totalitarne zločine ter dviga javne zavesti, zlasti mladih generacij.

Obravnava dne 8. aprila 2008 je pokazala, da se morajo države članice iz Zahodne Evrope bolj zavedati tragične zgodovine držav članic z Vzhoda, ki je tudi del naše skupne evropske zgodovine. Odzvati se moramo na to nebrižnost, da ne bi prišlo do tega, da bi Unijo razdelila resna zadeva, ki bi nas morala pravzaprav združevati.

Komisija upa, da bodo parlamenti držav članic, na katere je deklaracija naslovljena, to deklaracijo uresničili na načine, najprimernejše glede na zgodovine njihovih držav in prevladujoča občutja.

Komisija zdaj usmerja svoje delo k poročilu, ki ga bo predložila leta 2010 - naslednje leto – kot je zahteval Svet. To poročilo bo pomenilo priložnost za nadaljevanje politične razprave o potrebah po novih pobudah EU.

Kot podlago za poročilo smo organizirali raziskavo, ki naj zagotovi pregled nad pravnimi instrumenti, postopki in praksami v posameznih državah članicah na področju ohranjanja spomina na totalitarne zločine. Ta raziskava bo končana do konca leta.

Pri delu uporabljamo tudi prispevke z obravnave, ki jih je objavilo slovensko predsedstvo.

Praška deklaracija z dne 3. junija 2008 o evropski zavesti in komunizmu vsebuje vrsto zamisli in predlogov, ki jih bomo prav tako upoštevali pri pripravi poročila. Komisija je pripravljena preučiti, kakšne so njene možnosti prispevati k projektom, kakršen je Platforma evropskega spomina in vesti, ki ga je pravkar omenil namestnik predsednika vlade Vondra in je namenjen spodbujanju izmenjave informacij in mreženju med nacionalnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju.

Na bolj splošni ravni pa bo Komisija preučila, kako bi lahko programi Skupnosti, na primer program, za katerega odgovarjam - Evropa za državljane – pomagali pri osveščanju evropske javnosti o teh zadevah.

Veselim se razprave.

  Jana Hybášková, v imenu skupine PPE-DE. – (CS) Gospa predsednica, gospod predsednik, komisar, v veliko čast mi je, da imam priložnost spregovoriti. Leta 2005 smo sprejeli resolucijo ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne. Ugotovili smo, da v Evropskem parlamentu in v EU ni politične volje za oblikovanje skupnega razumevanja in vrednotenja evropske zgodovine. Žrtve fašizma in nacizma so dobile dostojno zadoščenje, milijone žrtev komunizma pa smo prepustili pozabi. Zato sem vesela, da lahko objavim, da je resolucija o evropski zavesti in komunizmu, pri kateri danes popoldne sodelujejo skoraj vse politične družine naše zbornice, skoraj gotova. Evropa ne bo enotna, dokler se Zahod in Vzhod ne bosta sporazumela glede skupnih raziskav, priznanja, dialoga in razumevanja skupne zgodovine fašizma, komunizma in nacizma. Da bomo Evropejci lahko v prihodnje živeli v skupnem razumevanju, smo sestavili vprašanje Svetu in Komisiji. Vprašanje temelji na resoluciji Evropskega sveta in na okvirnem sklepu Sveta proti rasizmu in ksenofobiji, pa tudi na Praški deklaraciji.

Rada bi vprašala Svet in Komisijo: „Kakšne konkretne korake boste storili za vzpostavitev platform znanstvenih institutov, na Vzhodu in na Zahodu, za preučevanje zločinov komunizma, nacizma in fašizma? Ali Komisija zagotavlja financiranje iz instrumenta Evropa za državljane? Kako podpirate proglasitev 23. avgusta za dan ‘žrtev totalitarizma’? Kakšno stališče imata Svet in Komisija glede vprašanja enakega simboličnega zadoščenja za nedolžne žrtve totalitarnega komunizma? Kaj delata Svet in Komisija za našo spravo z dediščino totalitarnega komunizma in zločina proti človeštvu, ki je po posledicah primerljiv z zločinom nacizma in fašizma? In končno, ali bo češko predsedstvo predalo svojo posebno nalogo švedskemu predsedstvu?“

  Jan Marinus Wiersma, v imenu skupine PSE. – (NL) Gospod predsednik, moja skupina ne nasprotuje današnji razpravi sami po sebi, imamo pa velike težave pri povzemanju izidov razprave v resolucijo. Vzbuja vtis, da lahko v resoluciji predpišemo, kako naj obravnavamo evropsko zgodovino in zlasti totalitarno preteklost. Kot se je izkazalo pri nedavnih pogajanjih, je zadeva vse prehitro obtičala pri vprašanjih, katere besede lahko uporabimo v resoluciji in katerih ne.

Prosim, prepustimo zgodovinarjem odločanje o tem, kako naj tolmačimo našo zgodovino, saj vemo, da objektivnost ni mogoča. Seveda lahko politiki poskrbimo, da bo zgodovina uživala primerno pozornost, in to nedvomno velja tudi za zločine, ki sta jih zagrešila Hitler in Stalin. Teh zločinov ne bomo nikoli pozabili in častiti moramo spomin na žrtve. Vsi se moramo zavedati, da so naši sosedje Evropejci v Srednji in Vzhodni Evropi trpeli pod dvema totalitarnima režimoma, česar ljudje kot jaz, ki sem rojen na Nizozemskem, nismo doživeli. Gospod Geremek, nekdanji poslanec, je ob neki priložnosti zelo točno pripomnil, da še nismo dosegli ponovne združitve naših spominov.

Kot politiki nosimo odgovornost za organizacijsko plat odločanja o tem, kaj želimo posebej častiti in ohraniti v spominu, ampak počnimo to v sodelovanju z zgodovinarji. Dan spomina na vse žrtve totalitarnih režimov 20. stoletja je sam po sebi dober predlog, ampak vključimo vendar zgodovinarje v razmislek o pravi obliki in pravem datumu takega praznika, tako da ga bo lahko podprl vsakdo med nami. Po poklicu sem zgodovinar. Po mojem mnenju bi bilo povezati ta praznik izključno z datumom sklenitve pakta Molotov-Ribbentrop krivica do vseh drugih dogajanj v 20. stoletju.

Pomembno je, da o tem razpravljamo. Kje so ločnice med politiki in zgodovinarji? Kaj želimo počastiti, in kako? Razprava se bo brez dvoma razvnemala še naprej. Mi, kot skupina, se bomo vsekakor vključili vanjo. Kot primer bi vam rad pokazal knjigo, ki bo izšla čez dva tedna pod naslovom The politics of the past, the use and abuse of history (Politika v preteklosti, uporaba in zloraba zgodovine), v kateri smo prepustili besedo zgodovinarjem, in upamo, da bo prispevala h kakovosti razprav v Parlamentu, seveda pa tudi v drugih okoljih.

  István Szent-Iványi, v imenu skupine ALDE. – (HU) Evropska unija je bila rojena v senci dveh totalitarnih režimov. Bila je odziv na strahote druge svetovne vojne in grozote holokavsta, prav tako pomembna pa je bila njena naloga zadrževati ozemeljsko širjenje stalinizma in ohranjati živo upanje, da se bo Evropa nekega dne vendarle ponovno združila v demokraciji in miru.

Evropski uniji, enemu od najuspešnejših podvigov v človeški zgodovini, je uspelo izpolniti obe nalogi. Njeni ustanovitvi je sledilo dolgo obdobje miru in napredka, kakršnega v zgodovini še ni bilo. Ni naključje, da so se Grčija, Španija in Portugalska po rešitvi izpod totalitarne vladavine odločile za priključitev, prav tako ni naključje, da so se po padcu komunizma tudi vse države Srednje in Vzhodne Evrope odločile za to pot in ne za kako drugo.

Še en znak uspešnosti je, da tudi balkanske države vidijo svojo prihodnost v EU, pa tudi nekatere države Vzhodne Evrope in južnega Kavkaza, ki še vedno trpijo pod zatiralskimi režimi.

O totalitarizmu se ne pogovarjamo zato, ker hočemo živeti v preteklosti. Ne, želimo gledati v prihodnost, napakam in grehom preteklosti pa se lahko izognemo le, če se seznanimo s preteklostjo, če jo predelamo v sebi. Pomiritev ni mogoča, če preteklosti ne predelamo in ne priznamo resnice. To je eden od najpomembnejših zgodovinskih naukov iz preteklih desetletij in zato je tako pomembno, da pomnimo grozote totalitarizma.

Še veliko moramo narediti. V nekaterih državah članicah – žal je med njimi tudi moja domovina, Madžarska – še vedno ni povsem sproščen dostop do arhivov tajnih služb zatiralskih komunističnih režimov. Preprosto nezaslišano je, da ljudje še vedno nimajo vpogleda v svojo zgodovino. Evropska unija ima pomembno nalogo, in sicer pozvati te države, naj nesprejemljivo stanje odpravijo.

Drugič, na žalost v precej državah članicah, vključno z mojo domovino, se glasniki skrajnih stališč vedno bolj krepijo. Danes so to v glavnem skrajni desničarji, vsaj v moji domovini, v nekaterih drugih državah pa oživlja skrajna levica. Pomembno je, da tudi njim jasno predočimo grozote obeh režimov.

Tudi nekatere naše najbližje sosede ječijo pod zatiralskimi režimi – o eni od njih, Belorusiji, smo pravkar razpravljali – zato pogovor o zatiranju ni povsem omejen na zgodovino.

Evropa ne more imeti čiste vesti, dokler ne bo v celoti raziskala svoje preteklosti in si jo vtisnila v spomin. Šele s spominom na žrtve bomo v celoti izpolnili svojo dolžnost, saj je naša skupna dolžnost in odgovornost poskrbeti, da bo 21. stoletje drugačno od 20. stoletja in da se strahovi totalitarizma ne bodo nikoli več vrnili v Evropo.

  Hanna Foltyn-Kubicka, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, v razpravi o zločinih totalitarnih režimov večji del časa posvečamo žrtvam, presenetljivo malo pa govorimo o tistih, ki so žrtvovali svoja življenja v boju proti nacizmu in komunizmu.

Še enkrat bi rada opozorila na moža, ki bi moral postati simbol neomajnega poguma in odpora proti totalitarizmu – konjeniškega stotnika Witolda Pileckega. Prostovoljno se je dal zapreti v taborišče smrti Auschwitz, da bi tam organiziral odporniško gibanje in zbiral podatke o množičnih morilcih. Uspelo mu je pobegniti, le nekaj let po tem pa so ga s strelom v tilnik umorili sovjetski klavci. Zato še enkrat pozivam, naj se 25. maj, dan njegove usmrtitve, proglasi za mednarodni dan junakov boja proti totalitarizmu, saj si številni neznani ljudje, ki so tako kot Pilecki žrtvovali svoja življenja v boju za temeljne pravice in svoboščine, zaslužijo spomin.

Dovolite mi še eno pripombo. Včeraj smo v Parlamentu praznovali Evropski dan doma narejenega sladoleda. Ponavljam, praznovali smo Evropski dan doma narejenega sladoleda. Ne razumem, zakaj 25. maj ne bi mogel biti dan spomina na junake boja proti totalitarizmu.

  László Tőkés , v imenu skupine Verts/ALE. – (HU) Mineva dvajset let od začetka vstaje v Temišvaru (Timişoara), ki je pripeljala do zrušenja sramotne Ceauşescove diktature. Ne moremo brez čustev in subjektivnosti gledati nazaj na zanos, s katerim so se temišvarski Romuni, Madžari in Nemci, ljudje različnih narodnosti, ver in skupnosti, pogumno združili v odpor proti tiraniji.

Naša soglasna obsodba škodljive, zatiralske komunistične diktature ni stvar politične strankarske opredelitve, pač pa moralno vprašanje. Nedopustno in neznosno je, da tega v dvajsetih letih še nismo storili.

Prejšnji teden so romunski, madžarski in nemški govorniki sodelovali na javni obravnavi, ki je v zvezi s Praško deklaracijo izpostavila zločine komunizma. Resolucija, sprejeta po obravnavi, ugotavlja: Evropska skupnost mora zavreči dvojna merila, ki so očitna iz razlik pri presoji nacizma in komunizma. Obe nečloveški diktaturi zaslužita enako obsodbo.

Pozivam Parlament, naj se solidarno postavi na stran žrtev fašističnega komunizma in nam pomaga premagati trdoživo zapuščino komunizma v skladu z omenjenimi moralnimi, zgodovinskimi in političnimi zahtevami. Samo tako se lahko razdeljena Evropa spet združi in postane, kot je včeraj povedal ministrski predsednik Gordon Brown v zvezi z dvajsetletnico: „Prijatelji, danes nimamo Stare Evrope, nimamo Nove Evrope, nimamo Vzhodne ali Zahodne Evrope, imamo samo eno Evropo, naš dom Evropo“. Naj bo tako!

  Vladimír Remek, v imenu skupine GUE/NGL. – (CS) Gospa predsednica, gospe in gospodje, prizadevanja, da bi komunizem izenačili z nacizmom ali fašizmom, in vzpostavljanje novih tako imenovanih inštitutov ali platform za razprave zaudarjajo po političnem oportunizmu. Skrajna desnica to potrebuje tudi zaradi bližajočih se volitev. Ta prizadevanja nimajo ničesar skupnega z objektivno, resnično neodvisno presojo. S temi zadevami se že zdaj ukvarja dovolj inštitutov in centrov. Seveda nisem slep in vem, da je tako imenovani komunizem pomenil tudi zatiranje, krivice in nasilje. Vendar je treba zločine preiskati in jih pošteno obsoditi. Celo Jan Zahradil iz stranke ODS pa je na javni obravnavi pripomnil: „Enačiti komunizem z nemškim nacizmom je prav in ni prav. Pri presojanju moramo upoštevati razmerja in jih analizirati“. Kadar kdo noče videti razlik med komunizmom in nacizmom, med komunisti v preteklosti in komunisti danes, ki smo tako kot jaz na demokratičnih volitvah izbrani zastopniki znatnega števila komunističnih volivcev v Parlamentu, gre morda preprosto za poskuse, da bi me metali v isti koš z nacisti.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospa predsednica, prav je, da z vrsto pobud primerno ohranjamo spomin na žrtve totalitarnih režimov. Ni pa primerno, da na eni strani gojimo spomin na žrtve propadlih režimov, kakršna sta bila komunistični in nacionalsocialistični, na drugi strani pa zanemarjamo žrtve sedanjih groženj totalitarizma, kakršna je grožnja islamizma.

Obsodba totalitarnega islamizma nikakor ne pomeni obsodbe muslimanskih prebivalcev Evrope, ki spoštujejo pravila, vrednote in merila demokratične pravne države in za katere je vera zasebna zadeva. Moramo pa zbrati pogum in priznati, da politični islamizem, totalitarni islamizem – ne le islamistične države oziroma nekatere med njimi, pač pa tudi teroristične organizacije, kakršna je Al Kaida, in z njimi povezana gibanja – neprestano terjajo žrtve po vsem svetu.

Primerno bi bilo torej, če bi Evropska unija sprejela vrsto odločnih pobud za ohranitev spomina tudi na te žrtve, pa tudi poskrbela, da bi se število prihodnjih žrtev takih totalitarnih islamističnih organizacij čim bolj zmanjšalo, po možnosti na nič. Navsezadnje moramo zbrati pogum in priznati – in tudi to je ena od težav v Evropski uniji – da je kritika totalitarnega islamizma včasih nedobrodošla samo zaradi duha politične korektnosti, ki prevladuje med nami. Še več, totalitarni islamizem se v izjavah Komisije in Sveta niti ne omenja, in to prav zdaj, ko bi dejansko morali zbrati pogum in o problemu premisliti ter sprejeti potrebne ukrepe.

  Tunne Kelam (PPE-DE). - Gospa predsednica, leta 1948 je predsednik Truman zapisal: „Zdaj smo mi v natančno enakem položaju kot Britanija in Francija leta 1939 glede odnosa do Hitlerja. Totalitarna država je totalitarna država, pa naj jo imenuješ nacistična, fašistična, komunistična ali frankistična. Ruska oligarhija je frankenštajnska diktatura, hujša od vseh drugih, tudi Hitlerjeve“.

Vprašanje je torej, zakaj se moramo 61 let pozneje še vedno prepirati o istih problemih. Menim, da danes nista potrebni samo gospodarska in politična širitev Evrope, pač pa tudi širitev evropske zavesti o množičnih zločinih proti človeštvu, ki so se dogajali po vsej Evropi v 20. stoletju. Potrebujemo združitev evropskega dojemanja zgodovine – odpravo predsodkov in različnih pogledov na zgodovino – saj je le to prava pot k boljši Evropi prihodnosti.

Ne, z vprašanjem diktatur moramo opraviti, ne pa se prepirati o njem. Začeti moramo pri žrtvah – ob spoštovanju enakosti žrtev – saj vsaka žrtev katerega koli totalitarnega režima zasluži enako človeško dostojno obravnavo, zasluži pravico in spomin, pa tudi vseevropsko priznanje in zavezo „nikoli več!“.

Zato bi rekel, da je hinavsko izogibati se razpravi in sklepom o teh vprašanjih ali jih odlagati. Ne gre za akademsko raziskavo. Imamo dovolj pričevanj o množičnih zločinih. Potrebujemo politično in moralno voljo za sprejem odločitev. Zelo sem hvaležen češkemu predsedstvu in komisarju Figlu za njuni izjavi, ki nam vlivata upanje, da lahko dosežemo vseevropsko razumevanje in soglasje.

  Józef Pinior (PSE). – (PL) Gospa predsednica, komisar, svoj govor bi rad začel z navedkom iz pesmi Osipa Mandelstama, enega največjih ruskih pesnikov 20. stoletja. Besede bom povedal v jeziku, v katerem so bile napisane, torej v ruščini:

(poslanec je govoril v ruščini)

To so strašne besede. Zaradi te pesmi so Osipa Mandelstama poslali v izgnanstvo. Umrl je v okolici Vladivostoka, na poti tja. Decembra 1938 so njegovo truplo zagrebli v skupen grob. Osip Mandelstam je simbol milijonov žrtev evropskih totalitarnih režimov 20. stoletja.

Današnja Evropa bi se morala spominjati žrtev totalitarnih režimov 20. stoletja po vsem svetu. Te žrtve so danes temelj našega skupnega spomina, trajna duhovna podlaga evropske demokracije. Obenem pa v njih lahko vidimo celotno zgodovino 20. stoletja. Pomnimo žrtve avtoritarnih sistemov, žrtve v evropskih državah, pod nacionalističnimi in militarističnimi režimi, v Španiji, na Portugalskem in v Grčiji.

Naj vas opozorim na seminar, ki ga je organizirala naša skupina, Skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu, in na knjigo, posvečeno tematiki zgodovine in politike, ki jo namerava izdati naša skupina. S problemi se hočemo soočiti resno. Smo proti manipulacijam s tem spominom in proti žalitvam tega spomina, ki ga nekateri danes zlorabljajo v ideološkem boju, v strankarskem boju v evropskem političnem sistemu. Pomnimo žrtve. Žrtve totalitarnih režimov 20. stoletja morajo biti temelj današnje demokracije v Evropi.

  Ģirts Valdis Kristovskis (UEN). – (LV) Gospe in gospodje, v skupne vrednote Evrope na žalost še vedno ni vključena zahteva po obsežni in resnicoljubni presoji zločinov različnih evropskih totalitarnih režimov in njihovih posledic. Polresnice, pristranske razlage in zanikanje zgodovinske resnice slabijo Evropejce. Okvirni sklep o rasizmu in ksenofobiji uveljavlja kazensko odgovornost samo za grobo zmanjševanje pomena nacističnih zločinov, molči pa o zločinih totalitarnega komunizma v Evropi. Skrajni čas je že za uveljavitev objektivnih postopkov pri presojanju totalitarnih zločinov. Pomagamo si lahko z izkušnjami Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče uporablja merila splošno priznanega kršenja mednarodnih pravic in načel, ki so nam vsem dobro znana in so v uporabi že vsaj od nürnberškega procesa. Končno moramo iskreno premisliti nedavno totalitarno zgodovino Evrope, v imenu evropske prihodnosti in evropskih skupnih vrednot.

  Gisela Kallenbach (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, v skoraj 20 letih od padca železne zavese je današnja razprava prva razprava v naši zbornici o vprašanju, ki bi lahko zabilo klin med ljudi na Vzhodu in ljudi na Zahodu, celo v naši Evropski skupnosti. Zakaj? Pogled na totalitarni režim od zunaj se zelo razlikuje od pogleda od znotraj. Obravnave evropske zgodovine 20. stoletja in načini pripovedovanja o njej se močno razlikujejo, zlasti med posameznimi državami članicami. Nadalje so v nekaterih državah članicah iz Srednje in Vzhodne Evrope ljudje, ki so kršili človekove pravice ali izvensodno pošiljali sodržavljane v taborišča ali v smrt, še vedno spoštovani in na svojih položajih. Če se tega dejstva ne bomo zavedali, nam lahko zastrupi skupno prihodnost Evropa torej ne sme ostati križem rok.

Pozdravljam dosežek, da smo vzpostavili evropsko platformo za to vprašanje. Upam, da se ne bo vse končalo z današnjo razpravo in da bomo skupaj s Komisijo tudi pripomogli k uresničitvi projekta, ki ste ga omenili. Upam, da nam bo pri tem uspelo razkriti še živeče storilce in počastiti spomin na žrtve, saj bomo s tem poglobili medsebojno razumevanje v korist skupne prihodnosti.

  Athanasios Pafilis (GUE/NGL). – (EL) Gospa predsednica, stopnjevanje protikomunistične strategije Evropske unije je nesramna žalitev ljudstva: s poneverjanjem zgodovine, klevetanjem in lažmi se fašizem izenačuje s komunizmom. Najbolj nazadnjaški in barbarski režim, ki se je skotil iz kapitalizma, fašizem, se enači z najnaprednejšo idejo, ki se je porodila človeštvu, namreč s komunizmom in z odpravo izkoriščanja človeka po človeku.

To je žalitev dvajsetih milijonov Sovjetov, ki so žrtvovali življenja za zmago nad fašizmom. Ta prostaški protikomunizem ni naperjen proti preteklosti, pač pa predvsem proti sedanjosti in prihodnosti. Njegov današnji cilj je oslabiti odpor navadnih ljudi in preložiti bremena kapitalistične krize na delavce, njegov jutrišnji cilj pa je preprečiti pričakovani upor in strmoglavljenje kapitalistične ureditve. Zato udriha po komunistih in tepta možnosti socializma/komunizma. Poskuša tudi prisiliti komunistične partije, ki se trdno držijo svojih načel, k opustitvi teh načel in asimilaciji.

Motite se. Komunisti ne bodo klonili. Svojo ideologijo so v preteklosti branili celo z življenjem. Ne bomo podpisali nikakršne deklaracije o podreditvi imperialistom. Njihovo strmoglavljenje je nujno za družbo in temu cilju bomo dosledno služili tudi v prihodnje. Ne bojimo se vas. Družbeni razvoj se nadaljuje, tega vas je groza in zato ste se spustili v to kampanjo.

  Roberto Fiore (NI). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da lahko tukaj dejansko imenujemo današnje totalitarizme. Prva država, na katero se spomnim, je Kitajska; v današnji Kitajski opravljajo prisilne splave, ima Laogai, pravo koncentracijsko taborišče, v katerem ljudje delajo za velike multinacionalke ali za lastno državo, in preganjajo duhovnike in politične nasprotnike. Kitajska je zato prva država, ki mi pride na misel.

Na drugem mestu je po mojem mnenju islamistični totalitarizem, zlasti v povezavi s šeriatskim pravom. V tem pravu je Islam dejansko totalitarno pravo, ki zatira pravice drugih ver ali žensk ali vseh. Nadalje smo priča vstajenju določene vrste totalitarizma celo v Evropi, in temu bi se rad za trenutek posvetil.

Omenili smo že Madžarsko – osebno sem prisostvoval demonstracijam na Madžarskem ob obletnici ljudske vstaje leta 1956 in bil sem priča policijskemu nasilju nad demonstranti; tudi mene so preiskali in zahtevali moje dokumente, čeprav so natančno vedeli, kdo sem.

Torej se v tej državi poraja določena vrsta totalitarizma, zametke totalitarizma druge vrste pa lahko zaznamo tudi v izjavah predsednika vlade Zapatera, pa tudi kanclerke Merklove in predsednika Sarkozyja v zvezi s papeževo izjavo v Afriki in drugimi dogodki okoli katoliške cerkve. Ti voditelji vlad in držav nikoli ne rečejo besede proti drugim veram, so pa precej radikalni pri posredovanju ob napadih na katoliško cerkev. Posledica je ozračje nestrpnosti v nekaterih državah, kot smo videli na primer zadnjič pred cerkvijo Notre Dame, kjer so protikatoliški aktivisti napadli vernike.

  József Szájer (PPE-DE). – (HU) Krščanstvo in doktrina splošnih človekovih pravic nam nudita enotno merilo, merilo človekovega dostojanstva in brezpogojnega spoštovanja človekovega življenja. Zato moramo obsoditi vse poskuse, ki so danes tako v modi, preštevanja, kateri nečloveški diktator je ubil ali ponižal več ljudi.

Demokrat, Evropejec, se ne more sprijazniti s tem, da so celo danes in celo v našem Parlamentu ljudje, za katere so zločini komunistične diktature opravičljivi in odpustljivi. Dvojna merila razlikovanja med žrtvijo in žrtvijo, zločinom in zločinom, trpljenjem in trpljenjem, smrtjo in smrtjo, so nesprejemljiva.

Tisti, ki skušajo opravičiti zločine komunistične diktature, trdijo, da so režimi vse te grozote počeli v imenu plemenitih idej, v imenu enakosti in bratstva. Gospe in gospodje, gospa predsednica, to je velikanska laž, in vse, kar so storili, jim je treba šteti v slabo, ne v dobro, saj so z obljubami plemenitih ciljev prevarali svoje ljudstvo; kot je dejal pisatelj István Örkény na madžarskem radiu v času revolucije leta 1956: „Lagali smo podnevi in lagali smo ponoči, lagali smo na vseh valovnih dolžinah.“

Zato v imenu svobode, demokracije in skupnih evropskih načel prosimo, zahtevamo, naj se proglasi vseevropski dan spomina in postavi spomenik žrtvam komunizma, naj se zgradijo evropski muzej, arhiv in raziskovalni inštitut za dokumentiranje zločinov komunizma. Izključimo iz vrst demokratov tiste, ki še danes opravičujejo dejanja komunistov, in dovolimo, da Evropa z vsem srcem obsodi vse, kar je nečloveškega. V čim večjem številu podprimo Praško deklaracijo!

  Katrin Saks (PSE). – (ET) Prepričana sem, da nihče v naši dvorani – niti tisti med nami, ki imajo ta trenutek pametnejše opravke – ne bi odobraval grozot, ki so se dogajale pred 60 leti v baltskih državah, ko je bilo skoraj 100 tisoč ljudi, predvsem žensk in otrok, izgnanih v Sibirijo. Stvari so še bolj obžalovanja vredne, ker v ozračju predvolilne bitke nekateri že kažejo s prstom na socialdemokrate, češ da ne razumemo zločinske narave takratnih dogodkov.

Besedi „socializem“ in „komunizem“ si lahko posamezni člani naše stranke sicer razlagajo različno, nihče med nami pa ne bi opravičeval storjenih zločinov.

Zakaj se moramo o teh stvareh pogovarjati – ne le zgodovinarji, pač pa tudi mi, politiki? Zato, ker brez poštene ocene preteklosti ne moremo biti gotovi, da smo storili vse, da se ne bi ponovila. To je pomembno, kajti sence preteklosti še niso izginile. Danes si je sicer težko predstavljati, da bi kdo postavil spomenik Hitlerju, Stalinov spomenik pa še vedno ponosno stoji v njegovem rojstnem mestu Gori. V Rusiji je ljudski glas lansko leto Stalina uvrstil med 12 največjih zgodovinskih osebnosti.

  Wojciech Roszkowski (UEN). – (PL) Gospa predsednica, včasih slišimo, da nacistični totalitarizem izvira z desne, komunistični totalitarizem pa z leve. To ni povsem točno. Rasno sovraštvo in razredno sovraštvo sta le dve inačici istega pojava – sovraštva – ki pustoši človekovo vest in odnose v družbi. Ravnokar smo slišali eno tako izjavo, izjavo gospoda Pafilisa.

Sovraštvo rodi zatiranje, zatiranje pa je zanikanje republike, demokracije in pravne države. V demokratični ureditvi najdeta prostor levica in desnica. Nacistični in komunistični totalitarizem sta porušila demokracijo. Zato ne moremo govoriti, da je bil nacizem na desni, komunizem pa na levi. Nacizem in komunizem sta bila povsod.

Kdor danes relativizira zločinsko naravo totalitarizma, nacističnega ali komunističnega totalitarizma, nasprotuje tradicijam države, ki ji vladata zakon in demokracija. Značilno pa je, da današnji evropski desničarji danes ne relativizirajo nacističnih zločinov, evropski levičarji pa relativizirajo komunistične zločine. To je popolnoma jasno iz odnosa socialdemokratov in komunistov do osnutka resolucije, o katerem se pogajamo danes. V tej dvorani ne glasujemo o resnici o zgodovini, glasujemo o resnici o nas in o naših moralnih sodbah.

(Aplavz)

  Christopher Beazley (PPE-DE). - Gospa predsednica, zakaj imajo demokrati take zadržke pred imenovanjem diktatorjev in tistih, ki so svoja življenja posvetili boju proti demokraciji, zasužnjevanju dežel, preganjanju tistih, ki so si drznili dvigniti glas proti njim, in ki so odgovorni za zločine?

Nocoj ne govorimo o totalitarizmu, ne govorimo v evfemizmih: govorimo o zločinski diktaturi Hitlerjevih fašistov in zločinski diktaturi komunistov Josipa Stalina. Pri 16 letih sem živel v Frankfurtu na reki Main, ki leži le dve uri vožnje s tankom od Prage.

Minister Aleksander Dubček, ki smo ga počastili tudi v naši zbornici, si je zelo prizadeval liberalizirati sistem. Govoril je o komunizmu s človeškim obrazom. Komunizem z nečloveškim obrazom so predstavljali Leonid Brežnjev, njegovi predhodniki in nasledniki.

Verjamem, komisar, da nam naša prepričanja nalagajo častiti spomin žrtev komunizma in fašizma. Ne smemo delati razlik med zločinskima dvojčkoma – kar sta ta dva človeka bila. Razlika je le v tem, da je Hitler vojno izgubil, Stalin pa jo je dobil.

Danes je predsednik Parlamenta počastil spomin izgnancev iz treh baltskih držav - Estonije, Latvije in Litve. Minister, trpela pa je tudi vaša domovina. Jan Palach je izgubil življenje. Obupano je hotel dokazati, kako daleč je pripravljen iti, da bi pokazal, da je režim, v katerem je živel, nesprejemljiv. Spomnim se, kako sem pri 16 letih poslušal radio Praga, ko so tanki zasedali vašo prestolnico in drdrali po Vaclavskyh Namestyh. „Ne pozabite na nas,“ so rekli vaši pogumni rojaki. Komisar, nocoj ne pozabljamo tistih, ki so trpeli. Zbrati bi morali pogum in imenovati odgovorne, gledati pa moramo tudi v prihodnost in poskrbeti, da naša celina ne bo nikoli več trpela pod hitlerizmom ali stalinizmom.

(Aplavz)

  Luis Yáñez-Barnuevo García (PSE). – (ES) Gospa predsednica, ne pozabimo – strinjam se – in ne dlakocepimo: s političnega vidika vse oblike totalitarizma zaslužijo obsodbo in komunizem ter nacizem sta naredila nepopravljivo škodo naši celini.

Danes imamo združeno celino s 27 narodi in 500 milijoni ljudmi, ki delijo iste vrednote svobode, demokracije in človekovih pravic, morali pa bi obsoditi tako totalitarni komunizem, ki je uničil Srednjo in Vzhodno Evropo, kot nacifašizem, ki je že pred tem uničil številne evropske dežele, tudi mojo domovino.

Triindvajset let sem živel pod Francovo diktaturo in nikoli ne bom pozabil preteklosti, tako kot je ne bodo pozabili naši kolegi na primer iz Grčije in Portugalske.

Niti v mladosti nisem bil brezbrižen do trpljenja ljudi pod komunistično diktaturo. Nikoli nisem bil komunist in že od nekdaj obsojam komunizem. To pa me ni oviralo v mojem boju proti Francu in pri moji obsodbi Francovega režima.

Gre za isto borbo. Boriti se moramo za enaka načela, enake vrednote, in ohraniti trajen spomin na žrtve vseh oblik totalitarizma.

  Inese Vaidere (UEN). – (LV) Gospe in gospodje, pred 60 leti so 43 tisoč nedolžnih ljudi, tudi otrok in starcev, brez sojenja izgnali iz Latvije. Če bi se kaj takega dogajalo danes v Franciji, bi številka znašala 1,3 milijona ljudi. Zato je pomembno, da lahko danes govorimo o zločinih totalitarnega komunizma. Ne bi bilo prav prepustiti teh zločinov samo zgodovinarjem, kot ste predlagali nekateri, vsaj dokler so žrtve zločinov še med nami. Ne smemo zmanjševati pomena teh zločinov in ne smemo jih zanikati. Evropski parlament je v svoji pisni deklaraciji jasno zapisal, da je treba 23. avgust proglasiti za dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, zato tega tudi tukaj ne sme nihče odklanjati. Svet mora nemudoma uveljaviti sklep Evropskega parlamenta, da se taki zločini ne bodo nikoli ponovili.

  Rihards Pîks (PPE-DE). – (LV) Gospa predsednica, gospod Vondra, komisar, gospe in gospodje, od tistih, ki smo se učili zgodovine Evrope, nas po mojem mnenju večina ve, da se je druga svetovna vojna začela 1. septembra 1939, ko je Hitler zasedel Poljsko. Mnogo manj pa nas ve, da je Hitlerju zasedbo omogočil podpis sporazuma s Stalinom 23. avgusta 1939: pakta o nenapadanju. Še manj nas ve, da je Stalinov režim Hitlerjevo vojsko dve leti oskrboval z gorivom in industrijskim blagom, da je lahko osvojila Zahodno Evropo. Še manj pa nas ve, da je Stalin že vsa trideseta leta pripravljal napadalno orožje, tanke in padalske enote. Ko je imel Hitler pripravljenih 400 padalcev, je imel Stalin že en milijon padalcev, pripravljenih na zasedbo. Njegovo zunanjo politiko so podpirali sklepi komunistične boljševiške partije Sovjetske zveze. Na različnih tajnih srečanjih komunistične partije so sprejeli vrsto resolucij, po katerih naj bi dežele Zahodne Evrope prepustili zasedbi, da bi jih lahko Sovjetska zveza nato osvobodila. Še več: doma so dne 5. decembra 1937 začeli množično aretirati in iztrebljati Latvijce, ki so živeli v Sovjetski zvezi. V dveh letih so ubili 70 tisoč v Sovjetski zvezi živečih Latvijcev samo zato, ker so bili Latvijci. Kako naj torej označimo tak režim, katerega zunanja politika je agresija, notranja politika pa iztrebljanje lastnih prebivalcev? To je totalitarni, zločinski režim, povsem tako kot nacizem. Hvala lepa.

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). – (HU) Težko je pisati skupno evropsko zgodovino, saj sta po drugi svetovni vojni zahodna in vzhodna polovica Evrope živeli različni zgodovini. Srednja in Vzhodna Evropa ter baltske države so bile žrtve nacizma, nato pa še sovjetske diktature, pa vendar nacizma in stalinizma ne moremo enačiti.

Nihče ne oporeka temu, da so milijoni padli kot žrtve Stalinove diktature, da so preselili cele narode, in tega ne skuša nihče opravičiti ali relativizirati. Šoa, organizirana industrija nacistične Nemčije za iztrebljenje Judov samo zaradi porekla, je strahota brez primere v zgodovini človeštva.

V Zahodni Evropi pogosto ne razumejo, da je za nas osvoboditev izpod nacizma pomenila samo novo okupacijo in začetek sovjetskega zatiranja. Zato se občutki ob 9. maju med starimi in novimi državami članicami razlikujejo, zlasti so drugačni v baltskih državah, ki so ob tem izgubile svojo neodvisno državnost, njihovi intelektualci pa so bili množično uničeni.

Dobro bi bilo, če bi se lahko preteklosti zavedli brez politike, brez pristranskosti politike današnjega dne, in sestavili skupno zgodbo o zgodovini. Z besedami madžarskega pesnika Attile Józsefa: „priznanje preteklosti je huda borba“.

  Roberts Zīle (UEN). – (LV) Gospa predsednica, nekaj kolegov poslancev je že omenilo, da se danes spominjamo izgonov v Sibirijo, ki jih je izvajal sovjetski režim pred 60 leti. Vemo tudi, kako težko je izraziti obsodbo komunističnega režima enako ostro kot obsodbo drugih totalitarnih režimov. Vzrok za to je, da ne govorimo le o preteklosti, pač pa tudi o prihodnosti. Ta teden smo izvedeli, da bo v Latviji nosilec liste združenja Center harmonije za evropske volitve, ki naj bi se ob izvolitvi pridružili skupini socialdemokratov v Evropskem parlamentu, Alfrēds Rubiks, nekdanji vodja latvijske podružnice komunistične partije Sovjetske zveze, ki mu je bilo v Latviji sojeno za zločine režima. Ta oseba je podpornik komunistične ideologije in nasprotnik obnove latvijske neodvisnosti do samega konca, zdaj pa naj bi bil izvoljen v državi, ki se ji je sam odrekel. Tu najdemo tudi odgovor na vprašanje, zakaj bo Evropskemu parlamentu tudi v prihodnje enako obsojati vse zločine in zakaj bomo vedno govorili o dobrih in slabih totalitarnih režimih. Hvala lepa.

  Marian-Jean Marinescu (PPE-DE). – (RO) Komunizem je varljiva filozofija. V teoriji govori o blagostanju, enakosti in spoštovanju človekovih pravic, v praksi pa se je izkazal z lažmi, diskriminacijo, sovraštvom in celo zločini.

Komunizem moramo obsoditi na vse načine, ki so nam na voljo. To se je zgodilo v Romuniji leta 2006 z izjavo predsednika države na podlagi poročila, ki ga je sestavila predsednikova komisija, ustanovljena v ta namen.

Komunizem izničuje vse, kar pomeni svobodo, in napravi ljudi odvisne od sistema. Kdor ni nikoli živel pod komunizmom, ne more razumeti, kako hudo lahko totalitarni režim vpliva na življenje in mišljenje človeka.

Če bi lahko zavrteli uro nazaj, bi poslal tiste, ki že vse življenje živijo v kapitalizmu, pa hrepenijo po komunizmu, živet v Romunijo osemdesetih let.

V Romuniji je komunistični režim prišel na oblast s pomočjo ruskih enot, cena pa je bila sto tisoče življenj izgubljenih v delovnih taboriščih in zaporih. Izginjali so politiki, intelektualci, kmetje, predstavniki različnih ver in državljani, vzorni člani skupnosti, katerih edini zločin je bil nasprotovanje totalitarnemu režimu.

Glavne probleme, ki jih je povzročil bankrot gospodarskega sistema, je mogoče z ustreznimi ukrepi odpraviti, človeška bitja pa potrebujejo čas, da lahko pozabijo, oprostijo in se prilagodijo na novo življenje, čeprav je to neprimerljivo boljše.

Demokracija je prinesla svobodo mišljenja, izražanja in gibanja. Zagotoviti mora tudi varnost jutrišnjega dne. Nobene razlike ni med bedo, ki izvira iz pomanjkanja materialnih dobrin, in bedo, ki izvira iz pomanjkanja denarja za nakup dobrin. Na dan, ko bomo uspešno odpravili revščino, bo avreola komunizma ugasnila za vedno.

Kolegi poslanci, Romunija in druge države Vzhodne Evrope so se znašle v komunizmu po sklepu svetovnih voditeljev, med katerimi je bil en sam komunist. Drugi so zastopali demokratične sisteme.

Ne pozabimo na to zgodovinsko resnico, ko ocenjujemo, presojamo in odločamo o sedanjih razmerah ali o prihodnosti nekdanjih komunističnih držav, članic ali nečlanic Evropske unije.

  Ljudmila Novak (PPE-DE). – (SL) Žal v vseh bivših komunističnih državah še vedno ni prišlo do popolne raziskave in priznanja zločinov komunizma po drugi svetovni vojni.

Ker so bili ti režimi še desetletja po vojni na oblasti, jim je uspelo uničiti tudi večino dokazov. Zaradi tega zločinci in krivci niso bili niti imenovani, kaj šele obsojeni. Zgodovino so pisali zmagovalci.

Evropska unija mora pozvati vse države bivših komunističnih režimov, da zgodovinarji raziščejo in v učbenike zapišejo vso resnico o povojnem dogajanju. Tudi o odgovornosti zahodnih zavezniških sil, ki so vrnile in izročile begunce v roke komunistov.

Evropska unija bi tudi morala pozvati vse države, naj premislijo o poimenovanju ulic in trgov po spornih junakih, kot je bil v Jugoslaviji na primer Tito, ki so že zaradi svoje funkcije v tem času, odgovorni za množične povojne poboje.

  Ewa Tomaszewska (UEN). – (PL) Gospa predsednica, kadar v tej dvorani slišim, da komunisti niso pripravljeni obsoditi svojih nekdanjih vodij, kljub desetinam milijonov žrtev gradnje prekopa med Belim morjem in Baltikom, milijonom ljudi različnih narodnosti (tudi Rusov, ampak že Poljakov je več milijonov), izgnanih v Sibirijo, ter obsodbam številnih narodov, na primer krimskih Tatarov, na smrt, sem osupla in besna.

Konjeniški stotnik Pilecki, ki se je prostovoljno dal zapreti v Auschwitz, nato pa so ga zaprli komunisti, je dejal svoji ženi: „Auschwitz je bil prava malenkost“. Mojo domovino sta prizadela oba totalitarna sistema in rane za njima celimo še danes. Noben tak režim nima pravice do obstoja. Častiti bi morali tiste, ki so se borili proti totalitarizmu, in spoštovati spomin na žrtve.

  Bogusław Sonik (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, Evropska skupnost si mora na vse načine prizadevati ohranjati spomin na junake in ne sme dovoliti omalovaževanja teže totalitarnih zločinov. Usodo tistih, ki so se upirali, tistih, ki so bili kot konjeniški stotnik Pilecki umorjeni, moramo imeti ves čas pred očmi, še posebej zato, ker se je zamisel o združitvi Evrope rodila med ljudmi, ki so nasprotovali nacizmu in komunizmu. Prav ta zamisel je preprečila nove spore in nastanek novih totalitarnih režimov po koncu vojne.

Razglasitev mednarodnega dneva junakov boja proti totalitarizmu bi bila korak v smeri k skupnem razumevanju evropske zgodovine 20. stoletja in prispevek v skupni borbi proti medsebojnim predsodkom in brezbrižnosti do zgodovinskih dejstev. Ohranjanje spomina na zločine totalitarnih režimov – nacističnega in komunističnega – med Evropejci nam lahko vliva upanje, da naša celina ne bo nikoli več prizorišče tako tragičnih dogodkov.

  György Schöpflin (PPE-DE). - Gospa predsednica, ta razprava ima še eno razsežnost. Celovitost zgodovine mora nujno dojeti ne le združena Evropa, ampak še zlasti evropska levica.

Brez temeljite presoje preteklosti je levica v nekaterih od držav nekdanjega komunističnega bloka prisiljena – sili samo sebe – živeti z lažno preteklostjo, s preteklostjo, v kateri najrazličnejši boleči dogodki ostajajo prikriti Levica mora tako braniti lažno preteklost, to pa krni njeno demokratično verodostojnost. Ker levica Zahodne Evrope sprejema nereformirano pokomunistično levico za legitimno partnerico, mora tudi ona braniti preteklost, ki je ni mogoče braniti. Zato je v tem smislu oslabljena tudi njena zaveza demokraciji.

  Csaba Sógor (PPE-DE). - Gospa predsednica, Evropa ima viharno zgodovino, kar zadeva totalitarizem in omejitve temeljnih svoboščin. V nekaterih delih Evrope so totalitarni režimi zaznamovali celotno 20. stoletje.

Danes je naša moralna obveza poskrbeti, da bo vsak državljan Evropske unije užival iste pravice. EU mora nujno podpirati tudi pravice manjšin, zlasti zato, ker vrsta držav po vsem svetu ne spoštuje teh zelo temeljnih pravic.

Ob tem pa bi rad tudi poudaril, da ob vsem govorjenju EU proti diskriminaciji in kršenju človekovih pravic na Tibetu vsi jasno vidimo, da imamo celo v Evropski uniji še narodne in jezikovne manjšine, ki so pogosto tarče kulturne in jezikovne asimilacije. Tako prakso nekaterih nacionalnih držav v EU bi morali resno pregledati in o njej premisliti.

En tak primer so Madžari v Romuniji, ljudje, ki jih zastopam.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, predlog gospoda Szájerja o razglasitvi dneva spomina na žrtve totalitarizma je utemeljen. Menim, da je utemeljen, ker ob tem, ko precej dobro poznamo grozote nacizma in jih poskušajo priznati celo nekateri Nemci, presenetljivo malo vemo o stalinizmu. Paradoks izvira iz tega, da so celo Sibirci, njegovi sodržavljani, menili, da je Stalin dober človek in da so vzroki ruske nesreče drugje.

Ne moremo slišati glasov milijonov, ki so pustili svoja življenja v Sibiriji, in nikoli ne bomo poznali njihovega trpljenja, poznam pa eno žrtev, ki je še živa. Ta človek se celo med hojo po ulici še vedno počuti, kot da ni več živ. To je znak, da je bil poslan v Sibirijo. Preživeli poznajo trpljenje. Ruski pregovor pravi (poslanec je povedal nekaj besed v ruščini) – kar pomeni: „če nisi bil tam, še boš, in če si bil tam, ne boš nikoli pozabil“. Mislim, da bi morali odkrito govoriti o obeh oblikah totalitarizma.

  Vytautas Landsbergis (PPE-DE). - Gospa predsednica, storiti bi morali vse, da preprečimo moralni propad Evrope. Oportunizem je najočitnejši pri omalovaževanju najhujših zločinov proti človeštvu v prejšnjem stoletju. Na žalost nas to omalovaževanje zločinov komunističnega totalitarizma vodi v spravljivost do vseh neonacistov v Nemčiji, Rusiji in drugod: vsak od njih nas lahko vpraša, zakaj ne moremo oprostiti njihovim predhodnikom, če lahko oprostimo Sovjetom.

Korenine tega zla so v Nürnbergu, kjer nacistov preprosto niso niti obtožili snovanja zarote s Stalinom med drugo svetovno vojno. Največji zločin so jim oprostili zaradi okoliščin. Zakaj? Ker je senca Stalina – Hitlerjevega dvojčka – dve kritični leti visela nad sodiščem. Že takrat je Zahod moralno kapituliral pred Sovjeti. Ni pa nikakršnega razloga, da bi si zatiskali oči in se bali v neskončnost.

  Alexandr Vondra, predsednik Sveta. – (CS) Gospe in gospodje, svoj govor bom zaključil v češčini. Poskusil bom povzeti zastavljena vprašanja in obenem odgovoriti na nekatera od njih. Po mojem mnenju gre za tri zadeve. Prvič, rad bi se zahvalil vsem udeležencem obravnave pretekli teden in udeležencem plenarne razprave. To je prva razprava take vrste po dolgem času, torej je lahko samo koristna, in menim, da je lahko naš prvi sklep, da je razprava potrebna in jo moramo nadaljevati. To je tudi namen Platforme spomina in vesti. Zakaj je tako pomembno imeti tako platformo na evropski ravni? Platforma je pomembna kot sredstvo proti pozabi. Če preteklost pozabimo, ji odpremo možnost poznejše vrnitve skozi zadnja vrata. Je tudi priložnost za boj proti relativiziranju zločinov iz preteklosti. Hitler in Stalin sta dva primerka iste vrste. Seveda imamo države, v katerih je nacizem omogočil ali pripomogel h kasnejši vzpostavitvi komunizma in k zločinom, povezanim z njim. Vsaka relativizacija – in s tem nočem politizirati – prav vsaka relativizacija pa je nevarna.

Drugič, zavest o zgodovini moramo ohraniti kot del evropske izobrazbe. Glede tega menim, da moramo okrepiti finančne instrumente in tako zagotoviti, da bo osveščanje o evropski totalitarni preteklosti dobilo svoj prostor v okviru izobraževanja. To je bila ena od ugotovitev javne obravnave prejšnji teden. To zahteva vire in Komisiji, zlasti pa komisarju Figlu, bi se rad zahvalil, za njuno pripravljenost na sodelovanje pri tem.

Zadnje, a ne najmanj pomembno, pa je vprašanje, kam naj razprava vodi. Mandat predsedstva je kratek, traja pičlih šest mesecev. Smo na polovici mandata in seveda se ne slepim, da bomo lahko po skorajšnji razpustitvi Parlamenta dosegli nemogoče, menim pa, da je zamisel o ustanovitvi določenih evropskih institucij, bodisi muzejev, raziskovalnih inštitutov ali fundacij, na mestu. Obravnavo, ki smo jo imeli prejšnji teden, so skupaj pripravili predstavniki več podobnih nacionalnih ustanov, po mojem mnenju pa so nujno potrebne tudi take institucije na vseevropski ravni. To pa je bolj naloga teles, ki so odgovorna za kontinuiteto delovanja, kot pa naloga predsedstva, ki se zamenja vsakih šest mesecev. Če je bila naša naloga prispevati k odprtju razprav, bi se vam rad še enkrat zahvalil za vključitev v razprave, tiste, ki boste odgovorni za kontinuiteto delovanja, pa pozivam k nadaljevanju razprave, in morda bo nekega dne v resnici pripeljala do ustanovitve predlaganih institucij.

  Ján Figeľ , član Komisije. – (SK) Bistvo poslanstva Komisije sem razložil že v svojem uvodu, zdaj pa lahko le ponovno potrdim našo pripravljenost in voljo, ki prav tako spadata med dejavnike. Če bo Evropska komisija pripravljena pomagati pri tem procesu, bosta naslednji fazi, kot sem že omenil, zaključek raziskav postopkov in mehanizmov v državah članicah na tem področju in predložitev poročila v naslednjem letu. Moram pa dodati še eno stvar, ki se razprave le rahlo dotika. Nekateri govorniki ste opozorili, da praznujemo 20. obletnico padca komunizma, padca berlinskega zidu in padca železne zavese v Evropi, da je torej od teh dogodkov minilo že precej časa. Po mojem mnenju ni nikoli prepozno in prav škoda bi bilo, če Parlament, pred kratkim razširjeni Parlament, ne bi sprejel izjave o zločinih totalitarnega komunizma in sprožil razprave, saj gre za izkušnjo, ki jo prinašajo sem številni med vami, in dejansko je bila večina udeležencev razprave iz novih držav članic.

Tudi jaz sem večino življenja preživel v totalitarnem sistemu na Češkoslovaškem, iz lastne izkušnje in iz skupne izkušnje vseh prizadetih pa bi morali skovati evropski spomin, evropsko bratstvo, obenem pa utrditi procese, ki bodo preprečili vrnitev totalitarizma in omalovaževanje njegovih zločinov ali zanikanje resnice. Zanikanje teh zločinov v resnici pomeni relativizacijo ne le resnice, pač pa tudi etike in morale, kar pa vodi v vedno nove probleme in k ideji, da je mogoče probleme odpraviti z odstranitvijo ljudi. Ta ideja pa je eno od načel stalinizma.

Širitev EU vidim kot širši proces in prav zato lahko zaznavam več oblik totalitarizma, kot jih je bilo omenjenih, različnih oblik v različnih deželah. Naša odgovornost je zaznavati totalitarizme, pomniti in ustrezno ukrepati z vidikov povračila, rehabilitacije, uveljavitve pravice, prevlade resnice, spoštovanja človekovega dostojanstva in vsega drugega, kar pomeni svobodo in demokracijo.

Rad bi tudi povedal, da pogosto čutimo, da grožnje prihajajo od daleč in od zunaj in da ločnice današnjega sveta nimajo nikakršne zveze z vero ali kulturo, pač pa so to ločnice med spoštovanjem življenja in človeka na eni strani (opredeljenim s človekovimi pravicami) in fanatizmi vseh vrst na drugi strani. Fanatizem ima lahko najrazličnejše oblike. Srečujemo jih celo v današnjem svetu in prav zato je izobraževanje, ki ga je omenil Alexander Vondra, tako pomembno, da bodo mladi in ne več povsem mladi razpoznali ekstremizem, populizem, nacionalizem ali fanatizem v vsej raznolikosti njihovih oblik.

Za konec bi rad poudaril, da Evropska unija iskreno podpira ta proces in da bo še naprej iskala poti, kako mu lahko pomaga. Ta razprava je le en korak, sledili pa mu bodo še drugi. Mnogo več moramo narediti na ravni držav članic. Za konec bi rad rekel še to, da so današnje širjenje EU omogočile tudi žrtve številnih ljudi in da širitev ni bila nikakršen avtomatizem. Niti združena Evropa, niti demokracija, niti svoboda in niti pravna država ne prevladajo samodejno, pač pa le z največjimi napori, pogosto tudi s prelivanjem krvi. Tega ne smemo pozabiti.

Zaključil pa bi rad z besedami – mislim – gospoda Tunneja Kelama o širitvi Unije, ki ne zadeva le širitve zemljepisnega obsega, trgov in števila držav, pač pa tudi širitev zavesti, širitev spomina in širitev spoštovanja ter odgovornosti. Če lahko v proces širitve, katerega peto obletnico praznujemo zdaj, vključimo tudi te vidike, smo pripravljeni na nadaljevanje procesa in na prihodnost. Če pa jih ne vključimo, bo naša pot mnogo težja. Najlepša hvala in moje najlepše želje za širitev ne le spomina, pač pa tudi odgovornosti.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na naslednjem delnem zasedanju.

Pisne izjave (člen 142) <BRK>

  Slavi Binev (NI), v pisni obliki. – (BG) Pravičnost je ena od temeljnih vrednot Evrope.

Podpiram svoje kolege poslance iz skupine UEN in resolucijo RC-B6-0165/2009, ki so jo predložili, in poudarjam, da EU temelji na pravni državi, ki je ena od temeljnih značilnosti demokracije. To je natanko tisto načelo, na katerem morajo temeljiti parlamentarne volitve. Vendar pa problem v Bolgariji, ki ga povzroča kupovanje glasov, kaže ravno nasprotno.

Ko je zadnje lokalne volitve večkrat osramotilo očitno kupovanje glasov strank GERB (Državljani za evropski razvoj Bolgarije), DPS (Gibanje za pravice in svoboščine) ter BSP (Bolgarska socialistična stranka), so navadni državljani dobili občutek, da nimajo nobene pravice do izbire. Zaradi tega so veliko manj pripravljeni, da bi ponovno volili.

Kljub obstoječemu kazenskemu zakoniku in številnim znakom kršitev zakona, ni bila niti ena sama oseba, omenjena v poročilu Komisije, obtožena teh kaznivih dejanj, saj ustrezni organi odkrivanja in pregona očitno ne želijo ustaviti kupovanja glasov. Sodstvo v Bolgariji še vedno kaže premalo odločenosti in dobro znani hudodelci se ponovno pripravljajo na predvolilne kampanje, medtem ko tisti, ki so prodali svoje glasove, iščejo nove kupce z najboljšo ponudbo.

Želela bi poudariti, da bodo pošteni volivci toliko časa, kolikor bodo kršitve zakona v Bolgariji dovoljene in kolikor država v zvezi s tem ne bo želela ukrepati, dejansko prikrajšani za svojo temeljno človekovo pravico - pravico do izbire! Parlament pozivam k ukrepanju.

  Filip Kaczmarek (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Gospe in gospodje, vir problemov v zvezi s totalitarizmom v Evropi so velike razlike med izkušnjami držav članic z njim. Številni Evropejci preprosto ne vedo, kako je bilo živeti pod totalitarnimi režimi, kdor totalitarizma ne razume, pa se razumljivo nagiba k omalovaževanju zločinov takih režimov, saj nanje gleda kot na dogodke v toku zgodovine. Vendar sta se nacizem in komunizem ne le dejavno borila proti večini evropskih vrednot, pač pa se nista obotavljala tudi kršiti načel etike v imenu bolnih in izrojenih idej – in ta dva sistema sta omenjena načela v resnici kršila ter povzročala bolečino, trpljenje in smrt milijonom ljudi.

Več ko bo Evropejcev, ki bodo poznali pravi obraz totalitarizma, bolje bo za prihodnost Evropske unije. Ne gre le za počastitev trpljenja milijonov ljudi. Gre za razumevanje hudih posledic, ki jih je imel in jih še ima totalitarizem v številnih državah Evrope. Solidarnost, svoboda, empatija, strpnost, dialog – vsaki od teh vrednot se pomen nekoliko spremeni, če jo opazujemo z vidika izkušnje s totalitarizmom. Ne pozabimo tega. Razglasitev mednarodnega dneva junakov boja proti totalitarizmu bi nedvomno prispevala k boljšemu poznavanju boleče preteklosti. To pa bi prispevalo k odpravi predsodkov in stereotipov ter k krepitvi upanja, da v Evropi nikoli več ne bomo izkusili totalitarizma.

(Seja, ki je bila prekinjena ob 20.15, se je nadaljevala ob 21.00)

SLPREDSEDSTVO: EDWARD McMILLAN-SCOTT
Podpredsednik