Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o naslednjem:

– poročilu gospoda van Nistelrooija v imenu Odbora za regionalni razvoj o uresničevanju sinergij med sredstvi za raziskave in inovacije iz Uredbe (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in Sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj v mestih in regijah ter državah članicah in Uniji [2009/2243(INI)] (A7-0138/2010),

– poročilu gospoda Grecha v imenu Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane [2010/2011(INI)] (A7-0132/2010),

– poročilu gospoda Hoanga Ngoca v imenu Odbora za monetarne in ekonomske zadeve o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo [KOM(2009/0545 - 2010/2038 (INI))] (A7-0147/2010) in

– poročilu gospoda Cortésa Lastre v imenu Odbora za regionalni razvoj o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU 2020 [2009/2235(INI)] (A7-0129/2010).

  Lambert van Nistelrooij, poročevalec. – (NL) To je zares zelo skladen sveženj. Po jutranji razpravi o podpornem svežnju in o strožjem, trdnejšem ekonomskem in finančnem upravljanju zdaj razpravljamo o številnih osnovnih dokumentih, ki so pomembni, kar zadeva zavezo, ki je potrebna v povezavi s strategijo EU 2020.

Parlament želi te predloge izrecno usmeriti h Komisiji in zlasti Svetu; nesprejemljivo je, da Svet sprejema odločitve junija, ne da bi mi prej izrecno dosegli sporazum o mnogih osnovnih zadevah. Govorimo o usmeritvi in tudi o izvajanju v bližnji prihodnosti. Poglejmo, na primer, paradne projekte, ki bodo prav tako kmalu potrebovali našo skupno podporo. Zato je res pomembno, da v to zdaj vložimo dovolj časa.

Torej tako poročilo gospoda Cortésa Lastre kot tudi moje poročilo v imenu Odbora za regionalni razvoj zadevata politiko sinergij z namenom večjega učinka ali rezultatov za Evropo. Najlepše je, da zmoremo biti boljši; dejansko moramo biti boljši. Naše dejavnosti so razmeroma razdrobljene na različnih področjih – če pogledamo dogodke v svetu, konkurenco in takšne stvari, s katerimi se želimo ukvarjati. Če povzamem: zadeve moramo narediti pametnejše, bolj zelene, trajnostne in vključujoče.

Poročili, ki jih je predložil Odbor za monetarne in ekonomske zadeve, zadevata tudi upravljanje in zagotavljanje zadostnih finančnih sredstev, tudi za izobraževanje. Skratka, upam, da bodo danes popoldne postavili jasne temelje za to resolucijo. Ne vem, ali bomo jutri glasovali, ali bo doseženo soglasje o upravljanju. Toda v vsakem primeru predvidevam, da bo Parlament lahko junija sprejel končno stališče o strategiji EU 2020.

Če se vrnem k mojemu poročilu: je poročilo o uresničevanju. Natančno smo pogledali, kako stvari delujejo na področju raziskav in razvoja, regionalne politike ter malih in srednje velikih podjetij, in rad bi se zahvalil kolegom poslancem, vključno s tistimi iz Odbora za industrijo, raziskave in energetiko – odbora, ki je skupno odgovoren skladno s členom 50 – za pomoč pri doseganju dobrega rezultata.

Kaj smo določili?

1. V Evropi imamo prvovrstne raziskave. Vendar zaostajamo pri izkoriščanju teh raziskav. Znanje je zastonj; potuje po svetu, ne moremo ga zadržati zase. Čeprav smo zelo dobri pri naložbah v raziskave, zaostajamo pri izkoriščanju teh raziskav, pri uvajanju inovacij na trg in posledično pri ohranjanju visokokakovostne proizvodnje v tem delu sveta.

2. V mojem poročilu je zapisano, da trenutno porabimo eno četrtino regionalnih sredstev za raziskovalno infrastrukturo in inovacije. To je znatna sprememba, opredelitev prednosti, ki v obstoječem obdobju deluje zahvaljujoč pobudam Komisije. Rezervacija sredstev je med instrumenti, ki so bili učinkoviti in so tudi nedvomno vplivali na agendo v regijah, mestih in krajih. Vodi k boljšemu profilu v gospodarstvu, temelječem na znanju, v katerega se razvijamo, in k večji specializaciji.

3. V svojem poročilu sem skupaj s kolegi poslanci podal niz predlogov za izboljšanje celotne verige raziskav/inovacij/proizvodnje, da bi dosegli večjo učinkovitost. Zavedati se moramo tudi pomena teritorialne razsežnosti, zapisane v Lizbonski pogodbi. Če želimo doseči obsežen učinek, se moramo osredotočiti na mnoga področja; potrebujemo pogum, da specializiramo proizvodnjo v regiji – mimogrede, načelo specializacije v Evropski uniji je staro –, pod pogojem, da obstajajo dobre povezave za prenos tega znanja (širokopasovna ali običajna infrastruktura). Če Unija vloži denar, mora biti tudi sodelovanje med ...

(Predsednik je prekinil govornika)

  Liem Hoang Ngoc, poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, samoiniciativno poročilo, o katerem glasujemo ta teden, ima poseben simboličen pomen v času, ko trgi ne morejo oceniti tveganj, povezanih z gospodarskimi razmerami v evroobmočju.

Zahtevali so stroge politike za prilagoditev proračuna, zdaj pa dvomijo, da lahko države članice zaženejo njihovo rast in tako pridobijo davčne prihodke, potrebne za plačilo obresti na njihov dolg. Na žalost ni mogoče izvesti presoje tveganj v izjemno negotovih razmerah, ki trenutno vladajo v svetovnem gospodarstvu. Takšna presoja je še toliko pomembnejša v Evropski uniji, kjer je stopnja izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti nižja kot kdaj koli.

Namesto vlaganj podjetja pospravljajo stroje, kajti kljub prvim znakom okrevanja konec leta 2009 povpraševanja ni. Rast se lahko celo spreobrne v padec, če bodo omejevalni ukrepi zatrli okrevanje v kali. Osnovni namen našega poročila je prav določiti optimalen trenutek za uvedbo politik za izhod iz krize. Predlagali smo, da se podporni ukrepi ohranijo, dokler se izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti ne povrne na normalno raven. Zato smo predlagali ratifikacijo načela proticikličnih proračunskih politik, ki so bile uspešno oblikovane v prvi fazi krize leta 2008 in 2009 in ki so v skladu z duhom reforme pakta za stabilnost 2005.

Te politike predvidevajo uporabo avtomatičnih stabilizatorjev, z drugimi besedami, pri namenjanju presežkov iz primarnega proračuna za poplačilo dolga na vrhu cikla in pri omogočanju državam članicam, da si sposodijo potrebna sredstva za svežnje spodbud na dnu cikla. Trenutno smo na dnu cikla. Obrestne mere so nedvomno pod pritiskom in ogrožajo vzdržnost dolga. Zato je Evropska centralna banka ravnala prav, ko je naznanila, da bo odkupila nekatere dolgove in s tem državam članicam omogočila, da povečajo raznolikost svojih sredstev financiranja.

Toda ali je, poleg dejstva, da takšen koncept vzdržnosti še ni bil opredeljen v gospodarski literaturi, mogoče upravičiti premije za tveganje, ki jih zahtevajo trgi? Ne, če upoštevamo, da je tveganje na trgu izvedenih hipotekarnih instrumentov kot tudi na trgu javnega dolga nemogoče oceniti. Zato smo v poročilu predlagali, da se posebna pozornost posveti kazalniku strukturnega primanjkljaja in ne ...

(Predsednik je prekinil govornika)

Zato smo v poročilu predlagali, da se posebna pozornost posveti kazalniku strukturnega primanjkljaja in ne primanjkljaju tekočega računa, ki je obsežen zaradi povečanja dejanskega proračunskega primanjkljaja. To je rezultat krize, ki je oslabila rast in vzporedne davčne prihodke. Na te prihodke je negativno vplivalo tudi znižanje davkov, ki ni imelo pričakovanega vpliva na ponudbo.

Namen našega poročila je ponuditi tri priporočila skupaj z nekaterimi operativnimi kazalniki. Prvo je ohranitev podpornih ukrepov, dokler se okrevanje ne okrepi. Drugo je spremljanje strukturnih primanjkljajev, ki so še vedno blizu ravnovesju, kljub povečanju dejanskih proračunskih primanjkljajev, s čimer bi na trge poslali spodbuden signal glede stanja javnih financ. Tretje je ocena učinkov davčnih odhodkov in zlasti zmanjšanja nekaterih davkov, ki so povezani z upadom davčnih prihodkov.

Na žalost za liberalce in konzervativce v Odboru za monetarne in ekonomske zadeve zdrava pamet ni veliko vredna; vpliv krize ni veliko vreden; in dejstvo, da je masovni dolg posledica bančnih načrtov za rešitev, tudi ni veliko vredno. Samo njihova slepa vera v učinkovitost finančnih trgov nekaj šteje; samo dogmatska skladnost z očitno zastarelim paktom za stabilnost nekaj šteje. Ne zdi se jim potrebno oblikovati orodij, potrebnih za gospodarsko upravljanje, ki je nujno za krepitev Unije. Evropa strada na dieti, merila pakta pa se skušajo izpolniti na vsak način, brez vsakega jamstva uspeha in ob nevarnosti uničenja okrevanja ter v škodo socialne kohezije. To stališče so zagovarjali v Odboru za monetarne in ekonomske zadeve. Od tistega glasovanja se je gospodarsko zdravje Evrope še poslabšalo. Evropska centralna banka in Komisija sta končno uvedli monetarne in proračunske instrumente, ki bi nam morali omogočiti izboljšanje gospodarskega upravljanja v evroobmočju. Toda trgi so ponovno padli, omajani kot so zaradi varčevalnih načrtov.

Svet Ecofin je moral v ponedeljek začeti vse znova. Glede na to so spremembe, ki jih vlagamo, pravzaprav zelo skromne; in vlagamo tudi nekatere nove. Njihov cilj je prožno izvajanje pakta za stabilnost, da se bo mogoče izogniti nedobrodošli varčni rešitvi. Zagovarjajo javno bonitetno agencijo, ki bi države članice ščitila pred diktatom trgov. To so signali, ki jih mora posredovati Parlament. Gospod Karas, čas ideoloških, refleksnih odzivov je minil, kot je minil tudi čas za kratkoročne nacionalne volilne poteze. Evropa potrebuje politike, ki jih žene prava želja po krepitvi Unije. Če vi in vaša skupina niste kos tej nalogi, če ne morete več zastopati javnega interesa, ste lahko prepričani, da bodo naši državljani lahko prišli do lastnih zaključkov, saj je zdaj na kocki prihodnost evroobmočja.

  Ricardo Cortés Lastra, poročevalec. – (ES) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, najprej bi se rad zahvalil poročevalcem v senci in njihovim pomočnikom ter sekretariatu Odbora za regionalni razvoj za njihove prispevke ter Generalnemu direktoratu Evropske komisije za regionalno politiko in Generalnemu direktoratu za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij, sindikatom, evropskim regionalnim omrežjem in združenjem za njihovo sodelovanje.

Med pripravljanjem tega poročila sem se sestal z več regionalnimi združenji in ustanovami, predvsem z Odborom regij, Konferenco obrobnih morskih regij, Zborom evropskih regij, Evropsko mrežo regij za raziskave in inovacije, Evropskim ekonomsko-socialnim odborom in Generalnim direktoratom Evropske komisije za regionalno politiko ter Generalnim direktoratom Evropske komisije za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti. Vsem bi se rad zahvalil za njihovo razpoložljivost in zanimive prispevke.

Glavni namen poročila, ki smo mu spremenili naslov, tako da zdaj omenja strategijo Evropa 2020, je zagovarjati kohezijsko politiko kot močno, dobro financirano politiko, takšno, ki je prisotna v vseh regijah Evropske unije, kot tudi njeno ključno vlogo v strategiji Evropa 2020.

Odbor za regionalni razvoj je skoraj soglasno odobril poročilo: 40 glasov za, 1 zadržan glas in 1 glas proti.

Prvi del poročila vsebuje kratko analizo prispevka kohezijske politike k lizbonski strategiji in poudarja omejitve pri vključevanju regionalnih in lokalnih oblasti, družbenih in gospodarskih akterjev ter akterjev civilne družbe v lizbonsko strategijo, kar je otežilo njeno sprejetje, sporočanje in učinkovitost. Poročilo tudi poziva, da je treba oceniti ne le dejanske izdatke, temveč tudi dejanski vpliv.

Drugi del se nanaša na priporočila za prihodnjo strategijo Evropa 2020 in poudarja pomen regij, upravljanja na več ravneh in načela partnerstva, osnovnih stebrov kohezijske politike, ki jih je treba vključiti v strategijo Evropa 2020 kot predhodni in nujni pogoj za njeno uspešno izvajanje.

Poleg tega je nujna večja vključitev družbenih in gospodarskih akterjev kot tudi na splošno akterjev civilne družbe, da strategija ne izgubi stika s ključnimi zainteresiranimi stranmi in da jo slednje ne bi diskreditirale.

Ta del poudarja ključno vlogo izobraževanja, usposabljanja, raziskav in inovacij, pomen pospeševanja vzpostavitve tako imenovanega trikotnika znanja ter potrebo po podpiranju malih in srednje velikih podjetij, ki imajo razmeroma pogosto vlogo pionirjev v inovacijah.

Obenem pa ne smemo spregledati posebnih potreb regij in socialnih skupin, ki imajo največ težav. Zato je treba zagotoviti določeno prožnost.

Natančneje, da bi spodbudili učinek vzvoda pri naložbah v raziskave in razvoj, izobraževanje in usposabljanje, zagovarjamo potrebo po povečanju sinergij med nacionalnimi strateškimi referenčnimi okviri in nacionalnimi programi reform kot tudi po boljšem usklajevanju in koherenci med različnimi evropskimi, nacionalnimi in regionalnimi politikami, povezanimi s cilji strategije.

Evropska investicijska banka ima in mora še naprej imeti pomembno vlogo prek instrumentov finančnega inženiringa, sodelovanja in podpore pri podpiranju regij ter malih in srednje velikih podjetij. Toda da bi olajšali njeno nalogo in nalogo vseh upravičencev, je treba doseči napredek v smeri večje poenostavitve.

Na koncu poročilo zagovarja trdno in dobro financirano kohezijsko politiko za prihodnost, takšno, ki je prisotna v vseh evropskih regijah in ki mora imeti ključno vlogo v strategiji Evropa 2020.

  Louis Grech, poročevalec. – (MT) Gospod predsednik, moje poročilo v osnovi zadeva zaščito enotnega trga z mikro vidika, upoštevanje trga kot enotnega projekta ter upoštevanje okvira 2012, strategije 2020 in nedavne finančne krize.

Strategije in ukrepi, ki naj bi vdahnili novo življenje evropskemu enotnemu trgu in evropskemu trgu, bi morali temeljiti na pragmatičnem, obsežnem in celovitem sporazumu, ki vključuje vse države članice in se osredotoča predvsem na prednostne naloge, ki so jih države članice zares pripravljene prevzeti.

Evropa mora razviti strategije 2020, ki bodo trgu omogočile, da je vodilni akter gospodarske obnove, obenem pa ga bodo sprejeli državljani, saj bo ščitil njihove interese, in potrošniki, saj bo branil njihove pravice, ter mala in srednje velika podjetja, saj jim bo zagotavljal prave spodbude. Moje poročilo predlaga niz strateških zakonodajnih in nezakonodajnih pobud, usmerjenih proti sanaciji enotnega evropskega trga. Te pobude dosežejo vrh z oblikovanjem akta o enotnem trgu, ki združuje takojšnje ukrepanje (2012) in dolgoročno vizijo strategije 2020.

Predložil sem tudi posebne nezakonodajne predloge o pripravi listine državljanov, ki opredeljuje njihove pravice in upravičenja. Spodbudno je tudi, da sem prejel pozitivne odzive komisarjev Barnierja in Dallija glede mojega predloga o 20 glavnih razočaranjih evropskih državljanov, o oblikovanju skupnega mehanizma za izboljšanje in o komunikacijski strategiji, usmerjeni zlasti v vsakodnevne težave, ki jih imajo naši državljani.

Sprejeti moramo povsem novo politično razmišljanje, ki temelji na zaščiti potrošnikov in socialni dimenziji, kar bo vodilo do priprave zakonov in nalog, ki naj bi jih izvajala Evropska unija. Samo tako lahko dosežemo zares socialno tržno gospodarstvo, ki je določeno v Lizbonski pogodbi.

Na žalost enotni trg v zadnjih letih ni uspel prepričati državljanov, da zastopa njihove interese in želje. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da so naši državljani in potrošniki vse bolj negotovi in da izgubljajo zaupanje v trg. Moramo se sprijazniti z dejstvom, da je treba preoblikovati tradicionalno definicijo enotnega trga, po kateri je ta trg povezan zgolj z gospodarsko razsežnostjo. Najti moramo nov skupni imenovalec, ki je celosten in v celoti vsebuje občutke naših državljanov, potrošnikov ter malih in srednje velikih podjetij. To je mogoče doseči tako, da jim ponudimo vodilno vlogo pri ponovni vzpostavitvi enotnega evropskega trga. Pri vsakem poskusu, ki se zapravi za to, da bi enotni trg opredelili samo dogmatično, se bo podcenjevalo izzive, neskladnosti, interese, različna prepričanja in zapletenost, s katerimi se moramo soočiti.

Proces povezovanja z enotnim trgom ni nepovraten. Obstoječe razmere na tem trgu je treba izzvati. Enotni evropski trg je v nevarnosti, da postane izjemno šibak in zato nepomemben zaradi protekcionističnih nagnjenj, ki jih je prinesla kriza.

Enotni trg ni sam po sebi cilj, temveč instrument, ki mora v veliki meri prispevati k bolj kakovostnemu življenju vseh evropskih državljanov, tako da, kot je rekla Evelyne Gebhardt, „enotni trg dela za državljane in ne proti njim“.

Če želimo torej zagotoviti uspešen in močan enotni trg, moramo zgladiti, kar je Mario Monti v svojem analitičnem in spodbudnem poročilu imenoval napetost med povezovanjem trgov in socialnimi cilji. Pri končni analizi je prevladujoč sistem tisti, ki uspe najti ravnovesje med dinamičnim in konkurenčnim gospodarstvom, ki spodbuja inovacije in ustvarjanje delovnih mest ter zagotavlja varstvo potrošnikov kot tudi socialna in okoljska varovala, ki jih zahtevajo naši državljani. Vse to je treba doseči v okviru duha kompromisa in solidarnosti.

Na koncu, gospod predsednik, bi se rad zahvalil vsem poročevalcem v senci in koordinatorjem za njihove prispevke.

  Pervenche Berès, avtorica. – (FR) Gospod predsednik, komisar, najprej sem se kljub vsemu za trenutek vprašala o našem načrtovanju in sposobnosti organizacije razprav. Z veseljem sodelujem v tej razpravi o vseh teh pobudah Evropskega parlamenta, a vseeno se mi zdi, kot da sem v talilnem loncu, za katerega nisem prepričana, da zagotavlja točno opredelitev vizije Evropskega parlamenta za strategijo Evropa 2020. Toda morda sem prezahtevna.

Po drugi strani pa upam, gospod predsednik, da ste vi prav tako zaskrbljeni, ker ste 10. maja v imenu tega parlamenta omenili izjemno pomembno vprašanje pri predsedniku Van Rompuyju, ki se nanaša na naslednje.

Kar zadeva sprejetje smernic za zaposlovanje – kot izjemni ukrep, če smem tako reči – kot del posebnega partnerstva med Komisijo in Evropskim parlamentom ter v duhu dobrega sodelovanja s Svetom, upoštevajoč nekoliko spremenjen urnik – smernice za zaposlovanje se ponavadi objavijo konec prejšnjega leta; letos so bile objavljene aprila in čeprav so za nas zavezujoče za dolg cikel prihodnjih let, bomo morali o njih razpravljati pred pomladanskim zasedanjem Evropskega sveta – ste letos v imenu vseh nas prijazno podprli zahtevo, ki smo jo naslovili na predsednika Van Rompuyja in ki poziva Evropski svet, da Evropskemu parlamentu odobri pravico izvajanja svojih pooblastil po sami Lizbonski pogodbi.

Očitno ne Komisija ne Svet ne nameravata preučiti naše zahteve in torej zavestno nameravata kršiti pogodbo. Mislim, da bodo morali organi v tem parlamentu prevzeti njune odgovornosti in iz tega potegniti nauk.

Kar zadeva izziv teh smernic za zaposlovanje, ki bodo igrale vlogo pri izvajanju strategije 2020, moramo pozornost organov usmeriti v njihov pomen v času, ko 17 % Evropejcev živi pod pragom revščine – poudarjam, da so ti podatki iz leta 2007, se pravi, pred začetkom krize – in ko bo 23 milijonov naših sodržavljanov izgubilo zaposlitev.

V Odboru za zaposlovanje in socialne zadeve trenutno vlada velika zaskrbljenost zaradi dveh vprašanj. Prvič, zaradi cilja zmanjšanja revščine, za kar je dal pobudo komisar Andor; ta cilj je bil vključen v strategijo 2020 in to pozdravljamo. Ne razumemo, kako lahko to vprašanje v Svetu povzroča razprave, oklevanje in dvom glede pristojnosti Unije, ko pa pogodba jasno navaja, da ima EU tudi na tem področju obveznosti.

Drugo vprašanje se nanaša na odnos in skladnost med različnimi politikami, kajti Komisija nam jasno pravi, da je uvedla temeljne spremembe v tej strategiji 2020, ker je zmanjšala število ciljev.

Mislim, da morajo temeljne spremembe zajemati veliko več kot le zmanjšanje števila ciljev. Toda prepričani smo, da mora strategija 2020 upoštevati realnost razmer v EU. Realnost je, da so tisti, ki zdaj najbolj trpijo zaradi krize in ki jih bo najbolj prizadela, dejansko tisti, ki ustvarjajo bogastvo EU.

Dejstvo je, da smo priča začetkom razprav tu in tam, ki so lahko v nasprotju z interesi Evropejcev, ker bi privedle do zmanjšanja naložb, ko so le-te najbolj potrebne, z drugimi besedami, v naš dolgoročni kapital: izobraževanje, usposabljanje in zdravje.

Zato Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve, soočen s tem izzivom, poziva organe, naj se zavedajo, kako bi se lahko zmanjšale javne naložbe na teh področjih prav v času, ko šibka rast in manjša zasebna vlaganja tega ne morejo odtehtati in na ta način zagotoviti okrevanje javnih financ v kratkem roku.

To je ključen element časovnega razporeda in ne moremo drugače, kot da obžalujemo, da so se ministri za gospodarske in monetarne zadeve lahko zavzemali za ukinitev nekonvencionalne podpore zaposlovanja in ukrepov za zmanjšanje brezposelnosti, ne da bi se posvetovali z ministri za socialne zadeve o razmerah glede zaposlovanja in socialnih zadev v naši Evropski uniji, ki vemo, da so tragične.

  Mary Honeyball, avtorica. – Gospod predsednik, strategija EU 2020 predlaga ukrepe za povečanje uspešnosti izobraževalnih sistemov, povečanje privlačnosti visokošolskega izobraževanja, oblikovanje več programov mobilnosti in usposabljanja za mlade, posodabljanje trgov dela, povečanje mobilnosti delavcev ter razvoj sposobnosti in usposobljenosti za povečevanje udeležbe na trgu dela.

To je bilo podprto na spomladanskem zasedanju Sveta, kjer je bilo navedeno, da so med ključnimi cilji, ki terjajo ukrepanje na ravni EU, boljši pogoji za raziskave in razvoj, izboljšanje ravni izobrazbe, zmanjšanje števila ljudi, ki zgodaj opustijo šolanje, in večja udeležba mladih, starejših delavcev in nizkokvalificiranih delavcev na trgu dela.

Toda svetovna gospodarska kriza je privedla do zmanjšanja proračunskih sredstev, predvidenih za sektor izobraževanja, v državah članicah po vseh Evropski uniji. V Latviji, na primer, vlada huda gospodarska kriza in proračun 34 visokošolskih ustanov je bil precej zmanjšan, ob tem pa obstaja nevarnost 50-odstotnega zmanjšanja proračunskih sredstev za te ustanove. Irske univerze se soočajo s 6-odstotnim zmanjšanjem, pa tudi Britanija ni izvzeta, kajti angleški Svet za visokošolska sredstva meni, da bo za visokošolsko izobraževanje namenjenih do 500 milijonov EUR sredstev manj.

Toda ni vse tako črno. Nekaterim državam, na primer Franciji, gre dobro, toda težava je v tem, da je stopnja financiranja v državah članicah neenotna. Če naj bo strategija EU 2020 učinkovita, potrebujemo trden, usklajen pristop. Zato Komisijo prosim, da najprej pojasni, kako namerava zagotoviti, da bodo države članice izpolnile svoje zaveze glede ciljev na področju izobraževanja iz strategije 2020, tako da bodo zagotovile, da to področje prejme dovolj podpore in sredstev ter da se nanj ne pozabi v naglici izravnave poslovnih knjig v luči gospodarske krize, in drugič, kako namerava zagotoviti dodatna proračunska sredstva za te pomembne strategije in programe na ravni EU.

  Michel Barnier, član Komisije. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v imenu Komisije in predsednika Barrosa bi rad izrazil nekaj pripomb glede strategije 2020 in ponovil zelo zanimivi poročili gospoda Grecha in gospoda Hoanga Ngoca; zatem, kolegi in prijatelji, bosta komisarja Hahn in Andor – v tej razpravi, v kateri sodelujemo, – govorila o drugih vprašanjih za ustni odgovor, ki zadevajo druge sektorje: kohezijo, zaposlovanje, socialno razsežnost, raziskave in razvoj.

V imenu vseh treh vas prosim, da mi dovolite, da se zahvalim poročevalcem in Parlamentu za to pobudo, ki poteka v zelo resnem in zahtevnem času za vse nas, v času gospodarske krize, ob nedavnih težavah evra, ki jasno ponazarjajo medsebojno odvisnost vseh naših držav članic in potrebo po usklajevanju gospodarskih politik naših držav. Zdaj je čas za odziv in kolikor je mogoče skupno ukrepanje v razmerah negotovosti in krize. Mislimo, da so odločitve, sprejete v zadnjih nekaj dneh, zelo pomembne.

Ne bom ponavljal dolge razprave, ki sem jo imel danes zjutraj s kolego komisarjem Rehnom. Jasno je, da moramo uvesti instrumente za boljše usklajevanje naših gospodarskih politik, in mislimo, da je ta nova strategija Evropa 2020 morda prvi instrument nove, okrepljene in usklajene gospodarske politike.

V svojem predlogu glede te strategije je Komisija v začetku marca že poudarila, da je treba stabilizirati naše javne finance. Kriza evra, ki smo jo ravnokar prestali, nam dokazuje, kako umestno je še vedno to stališče. Kot moj kolega komisar Rehn sem tudi jaz upošteval predloge iz poročila gospoda Hoanga Ngoca o teh vprašanjih.

Če nadaljujem, gospe in gospodje, obstaja še ena osnovna zahteva za uspeh strategije 2020, ki postavlja naše gospodarstvo, naša gospodarstva, na trdno ali boljšo osnovo. Seveda govorim o tem, da je treba nadzorovati in urediti finančni trg, tako da bo služil realnemu gospodarstvu, in ne obratno.

Obljubljam vam, da se bo na teh področjih Komisija držala svojega načrta. Naslednje leto bomo morali vložiti vse potrebne zakonodajne predloge, da bomo lahko formalizirali zaveze, ki smo jih skupaj sprejeli na vrhu G20 o štirih poglavitnih vprašanjih: preglednost, odgovornost, nadzor in preprečevanje krize. Kar zadeva več teh vprašanj, ki so že bila obravnavana med zakonodajno razpravo, resnično upam, da bosta lahko Parlament in Svet hitro našla skupni jezik, kar zadeva besedila, ki so predmet razprave. V mislim imam sveženj o „finančnem nadzoru“ in dokument o hedge skladih.

Povrniti moramo zaupanje. Uporabiti moramo tudi prav vsa sredstva, da osvobodimo potencial rasti našega gospodarstva. To delo seveda zajema številne vidike. To dokazuje razprava, pravzaprav razprava to popoldne: ponovni zagon notranjega trga, regionalna politika za vse regije, vključno z najbolj oddaljenimi, kohezija, gospodarsko upravljanje, vzdržnost javnih financ, zaposlovanje, izobraževanje in raziskave.

O čem govorimo, ko govorimo o Evropi 2020? Mislim, da nam mora ta strategija 2020 omogočiti boljši pregled nad gospodarskimi politikami naših držav članic, da bi se v prihodnosti izognili nekaterim neravnovesjem ali celo primerom konkurence. Ta neravnovesja so bila zelo očitna v obstoječi krizi, toda obenem, ko nujno obravnavamo to krizo, moramo gospodarstvo razvijati srednje- in dolgoročno. Zato je Evropski svet na podlagi predlogov Komisije sprejel pet skupnih ciljev: 75-odstotna stopnja zaposlenosti, 3 % BDP za raziskave in razvoj kot tudi zmanjšanje števila ljudi, ki zgodaj opustijo šolanje, povečanje števila ljudi z univerzitetno diplomo na 40 % ter cilji 20/20/20 na področju energije in podnebnih sprememb. Končno pa je tu tudi spodbujanje socialne vključenosti z bojem proti revščini.

Na junijskem zasedanju Evropskega sveta bo treba količinsko opredeliti kazalnike za izobraževanje in socialno vključenost. Delo na teh dveh ciljih poteka v različnih forumih v okviru Sveta. Zelo pomembno je jasno zavedanje, da strategija 2020 ni samo vizija. Je predvsem oprijemljiv program reform, ki se bodo izvedle, zato predlagamo sedem vodilnih pobud kot del te strategije.

Poleg teh vodilnih pobud se bodo pri odstranjevanju določenih ovir uporabili tudi evropski instrumenti, zlasti enotni trg, finančni vzvodi in instrumenti zunanje politike. Rad bi pohvalil tudi poročilo gospoda Montija, ki je bilo predstavljeno pred nekaj dnevi, in rad bi se poklonil inteligentnemu delu gospoda Grecha, ki daje notranjemu trgu humanistično in bolj konkretno razsežnost, kar bi želel doseči tudi jaz.

V zvezi z izvajanjem obstajajo tudi nekatere zahteve. Zato so bili predlagani bolj učinkoviti mehanizmi upravljanja, ki zahtevajo vključenost držav članic kot tudi Komisije na vseh ravneh postopka spremljanja. Evropa 2020 pomeni tudi sprejetje reform, ki jih morajo izvesti same države članice. Slednje bodo morale do konca leta usklajeno predložiti nacionalne programe reform skupaj s programom za stabilnost in konvergenčnim programom, obenem pa spoštovati pakt za stabilnost in rast. Gospod Hoang Ngoc, če smem, bi rad poudaril, da ta pakt že okoli 10 let podpirajo tako levičarske kot desničarske vlade.

Končno pa Komisija poziva Evropski parlament, da stori, kar zna tako dobro, in igra še večjo vlogo v tej novi strategiji. Med krizo želimo državam članicam posredovati jasna sporočila. To je namen integriranih smernic, ki jih predlaga Komisija. Sprejete bodo šele, ko boste vložili vaša mnenja. Toda glede na nujnost situacije moramo izvesti to strategijo. Prizadevati si moramo za političen sporazum na zasedanju Evropskega sveta v mesecu juniju.

Bodimo jasni, gospod predsednik, gospe in gospodje: v preostalem svetu se socialno-ekonomske strategije že izvajajo na srednji rok. Evropa ne sme zaostajati.

Če zaključim, Evropski parlament igra svojo vlogo in za to se mu zahvaljujemo, ker mobilizira državljane, predvsem prek nacionalnih parlamentov; zelo sem bil navdušen nad pobudo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter njegovega predsednika Malcolma Harbourja glede direktive o storitvah, ki je združila nacionalne parlamente in Evropski parlament. Obstajajo tudi drugi primeri in to je zelo pomembna naloga.

Za konec bi rad potrdil, da bo Komisija storila, kot želite, in odločno igrala svojo vlogo, da bo izvedla to strategijo in z vami vzpostavila to novo, bolj kakovostno, trajnostno in pošteno rast, ki jo pričakujejo državljani.

  Ivaylo Kalfin, poročevalec mnenja Odbora za proračun. – (BG) Gospod predsednik, komisarji, če bi razpravljali o strategiji Evropa 2020, ne da bi bilo prišlo do gospodarske krize, bi bilo vse v redu. Težava je v tem, da v obstoječi krizi in po tem, kar se je zgodilo, strategija Evropa 2020 ni dovolj ambiciozna in dinamična.

Vsa vprašanja, zastavljena v zadnjih tednih, se nanašajo na težavo, namreč, ali je usklajevanje zadostno, kot je bilo do zdaj celo v evropskih politikah, da lahko Evropska unija doseže napredek. Kolikor vidimo, je to usklajevanje dobro v času rasti, med krizo pa ni kos zahtevam. Kot rešitev je treba prenesti veliko več funkcij, ne samo usklajevanja, temveč tudi odločanje na evropski ravni, tako da si lahko Evropa zastavi mnogo bolj ambiciozne naloge in igra precej bolj vodilno vlogo pri tem usklajevanju.

To je osnovno vprašanje, na katero je treba odgovoriti. Če tega ne naredimo, tudi ne bomo mogli ustrezno opredeliti programa 2020. Mislim, da bi se morali v prihodnjih tednih osredotočiti predvsem na to vprašanje.

  Othmar Karas, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, komisarja, gospe in gospodje, zelo vesel sem, da vidim gospoda Hahna, komisarja za regionalno politiko, in gospoda Barnierja, komisarja za notranji trg, ko sedita drug ob drugem, kajti nujno je, da regionalne politike ne zoperstavimo notranjemu trgu. Namesto tega moramo zagotoviti, da eno dopolnjuje drugo in da sta oba močna, tako da lahko dosežemo cilje strategije Evropa 2020.

Evropa 2020 se mora začeti tu in zdaj ter ne sme biti samo popis ciljev. Evropa 2020 je projekt za rast in zaposlovanje ter potrebujemo konkretne projekte, instrumente, postopek in mehanizme za sankcije, da lahko to uspešno izvedemo. Prepričan sem, da bomo strategijo Evropa 2020 lahko izvedli le, če bomo pripravljeni, če je Evropa pripravljena EU dojemati kot Združene države Evrope! Le če razmišljamo tako in vsak od nas prispeva k celoti.

Evropa 2020 pomeni pripravljenost doseči politično unijo. To predpostavlja okrepitev in razširitev monetarne unije, okrepitev in razširitev notranjega trga, osvoboditev le-tega in poziv ljudem, da izkoristijo priložnost, ki jo predstavlja Evropa, da uporabijo Evropo in prodrejo prek meja. Ustvariti moramo ekonomsko unijo, ki je del politične unije, kot tudi socialno unijo. Nič od tega ni pripravljeno in veliko stvari še ni bilo obravnavanih. Evropa 2020 je Unija skupnosti, ne nacionalistična ali oviralna Evropa.

Zato potrebujemo finančni pregled, oceno učinka EU, izvedbo akta o malem gospodarstvu in seveda zelo posebne evropske projekte za rast in zaposlovanje ter širitev svobode izobraževanja, znanosti, raziskav in inovacij v Evropi.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, rad bi vprašal gospoda Karasa, ali bodo Združene države Evrope, ki jih je omenil v svojem govoru, obstajale ob soglasju ljudstev Evrope ali brez njihovega soglasja.

  Othmar Karas (PPE). – (DE) Gospod predsednik, vsak izmed nas, ki zastopa državljane Evrope in je stalno v stiku z njimi, ima en cilj: sodelovanje z državljani Evrope za nadaljnji razvoj Evrope, povečanje njene konkurenčnosti in doseganje rasti in zaposlovanja v korist evropskih državljanov. Če ne bomo skupaj ukrepali, da postanemo močnejši, in če vsak gleda le na lastne interese, se ta skupnost ne bo okrepila, temveč oslabila v teh časih vse večje globalizacije. Državljani so naši najpomembnejši zavezniki pri doseganju skupnih ciljev.

  Marita Ulvskog, v imenu skupine S&D. – (SV) Gospod predsednik, Evropa, o kateri odločamo danes, je Evropa, ki odloča, kakšna bo Evropa videti leta 2020. Odločitve, ki jih danes nočemo sprejeti, bodo privedle do novih kriz. Odločitve, ki jih sprejmemo danes, morajo biti dolgoročne.

Resen problem je, ker je toliko odločitev še vedno kratkovidnih in v duhu desničarske filozofije, kjer so gospodarstva v krizi na stradanju. Resen problem je tudi, da govorimo o grških pokojninah, namesto o vedenju velikih bankirjev in akterjev na nepremičninskih in finančnih trgih. Te razmere moramo popraviti, sicer bo Evropa, ki ji bomo priča leta 2020, morda v hujši krizi, kot je zdajšnja.

Komisijo pozivam, da se močno potrudi, da bi spremenila smer, tako da opustimo slepo vero v tržne rešitve, uredimo trge in izvedemo velike naložbe v zadeve, ki so v dobro vseh. To lahko pomeni prevozni sistem, oskrbo z energijo, druge pomembne rešitve, kjer države članice ne morejo biti prepuščene same sebi, temveč morata ukrepati EU in Komisija.

Upam tudi, da je Komisija pripravljena vložiti predloge, ki kažejo, da jemljemo prehod v trajnostno družbo resno. Z drugimi besedami, prestrukturirali bomo industrijo, tako da bo konkurenčna in bo lahko ustvarila nova delovna mesta. Tega ne moremo storiti, če se prepričamo, da lahko nadaljujemo po stari poti. Potrebne so tudi naložbe, vendar lahko to vpliva na obstoječe število prijavljenih brezposelnih, ki znaša 28 milijonov.

Komisijo pozivam tudi, da delavcem EU izkaže spoštovanje, ki bo potrebno v tej gospodarski krizi, če jih želimo vzeti s sabo za gradnjo močnejše in boljše družbe. Če želimo nadvladati krizo, potrebujemo sindikalne pravice in evropski delavci morajo postati zainteresirane strani.

  Lena Ek, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, včasih sem rekla, da imamo trojno krizo v Evropi s finančnimi trgi, delovnimi mesti in podnebjem. Toda zdaj imamo na žalost štirikratno krizo, če dodamo še krizo državnega proračuna. Boleče očitno je, da Evropska unija nujno potrebuje vizijo. Evropsko povezovanje je bilo do zdaj osredotočeno na ustvarjanje novih projektov, ne da bi se prepričali, da ustrezno delujejo. Verjamem, da je prišel čas, da se lotimo naših težav in trdo delamo, da bi poglobili obstoječe institute. Napake, ki so bile narejene, je mogoče popraviti in Unija lahko še vedno dela za – in s – svojimi državljani.

Evropa potrebuje v prihodnost usmerjeno Unijo. Zame je smer jasna: hočem Evropo, ki je odprta, vključujoča in zelena. Vodilni predlogi v strategiji Komisije Evropa 2020 so pomembna orodja za ustvarjanje te Evrope, pod pogojem, da jih lahko uresničimo. In tu imam nekaj vprašajev.

Prvič, poglavitni cilj strategije je ustvariti bolj dinamično in konkurenčno gospodarstvo. V nekaterih državah je udeležba žensk na trgu dela komaj 40 %, kar je sramotno. Trg dela, enakovreden glede na spol, je prvi pogoj za povečanje števila delovnih mest in reševanje demografskih izzivov. Upam, da bosta Svet in Komisija zares resno vzela dejstvo, da sklepi Sveta že več mesecev zajemajo enakost spolov. Vključujoča družba potrebuje več delovnih mest. Brezposelnost je glavni razlog za obstoj revščine. Brezposelnost mladih v Španiji, ki je enaka 44 %, je porazna.

Imamo nešteto priložnosti za ustvarjanje zelenih delovnih mest, toda naše politike morajo biti enako usmerjene. Energetsko učinkovita Evropa je tudi gonilna sila inovacij in za izboljšanje konkurenčnosti Evrope potrebujemo energetski ekvivalent hitrih vlakov, superomrežja in visokotehnološka inteligentna omrežja.

Pohvaliti moram liberalno komisarko, Neelie Kroes, ker je prva zares opredelila jasen vodilni predlog za digitalno agendo, in veselim se enako poglobljenega gradiva o ostalih vodilnih platformah pred junijem, da bomo lahko sodelovali pri odločanju.

Toda gospod komisar, strategija EU kaže v eno smer, vaš predlog proračuna pa, če smo iskreni, v drugo. Kot regionalni skladi, socialni skladi in kmetijski sklad moramo racionalizirati naša skupna orodja in poskrbeti za njihovo usklajenost. Potrebujemo preglednost in potrebujemo nekakšno statistiko ter palice in korenčke za države članice, ne le da dajo obljube, temveč da jih tudi izpolnijo. To je pomembno za evropske državljane in za nas v Parlamentu. Okrepiti moramo pakt za stabilnost in rast in povsem podpiramo sveženj komisarja Ollija Rehna.

Če želimo ponovno vzpostaviti zaupanje, kot ste omenili, komisar, potrebujemo kazalnike za ostale vodilne predloge. Tako bi ponovno pridobili naše zaupanje v vas kot Komisijo in morda, če lahko sodelujemo pri odločanju, zaupanje državljanov v nas.

  Pascal Canfin, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Barnier, v vašem govoru ste omenili poročilo gospoda Montija, ki vam je bilo predloženo pred nekaj dnevi.

Poročilo gospoda Montija vsebuje zelo zanimiv vidik, namreč poudarja, da moramo nujno preiti na naslednjo stopnjo sodelovanja v davčnih zadevah. Jasno pojasnjuje, da je merila pakta za stabilnost in rast treba uporabljati, vendar če se uporabljajo zgolj za izdatke, v obliki zmanjšanj izdatkov, bo to skoraj zagotovo privedlo do recesije. Zato je ključno, da se uporabita oba stebra in zlasti davčni steber, s čimer se državam članicam omogoči, da zberejo številne dodatne prejemke iz gospodarskih dejavnosti in od gospodarskih subjektov, katerih davčno breme je bilo v zadnjih nekaj letih večkrat zmanjšano: dobičke družb, kapital in finančne transakcije.

Za to je vsekakor potrebno evropsko usklajevanje. To je zaključek poročila gospoda Montija, ki je bilo predloženo pred dvema dnevoma. Toda to vprašanje sploh ni omenjeno v strategiji EU 2020, ki jo je predstavila Komisija. To vprašanje ni nikakor omenjeno v sporočilu gospoda Rehna, ki je bilo objavljeno pred nekaj dnevi. To je eden od glavnih stebrov, ena od temeljnih dodanih vrednosti, ki jih lahko Komisija zdaj zagotovi. To storite in s tem bo vzpostavljena povezava – gospa Berès je ravno rekla, da je ta razprava podobna talilnemu loncu; davčno usklajevanje bo pripomoglo k vzpostavitvi povezave med strategijo EU 2020, poročilom o upravljanju evroobmočja, o enotnem trgu, zaposlovanju in izobraževanju.

Dobro vemo, da če spoštujemo pravila pakta za stabilnost in rast – ki je, mimogrede, ključen –, vendar če jih spoštujemo samo z manjšanjem izdatkov, smo na poti k socialnemu nazadovanju in gospodarski recesiji.

Zato je moje vprašanje zelo jasno: gospod Barnier, kaj boste kot predstavnik Komisije predložili v naslednjih tednih? Kako boste prepričali svoje kolege – pod predpostavko, da ste sami že prepričani –, da je potreben akcijski načrt, načrt davčnega usklajevanja, da bodo lahko države članice še enkrat zbrale nove prihodke na podlagi številnih sporazumov?

Kakšni so vaši predlogi? Nimate pravice biti tiho. Komisija ima pravico do zakonodajnih pobud, toda danes, v zvezi s temi zadevami, je ta pravica postala dolžnost.

  Malcolm Harbour, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, najprej sem hotel v imenu moje skupine predvsem pozdraviti vsa poročila, zlasti pa poročilo gospoda Grecha, za katerega sem bil poročevalec odbora v senci. Čez trenutek bi rad omenil nekaj točk v zvezi s tem, najprej pa želim podpreti besede gospe Berès o obsežnosti razprave to popoldne. Po drugi strani pa je razprava razmeroma neosredotočena. Številni kolegi so k njej zares pomembno prispevali, toda odkrito povedano, in to pravim tudi Komisiji in komisarju Barnierju, to tudi odraža naravo dokumenta EU 2020. Vsebuje veliko zamisli, toda je zelo neosredotočen in bistveno premalo dodelan na tej stopnji. Omenil je sedem vodilnih pobud. Ne vemo še, kakšne so njihove podrobnosti.

Prva zadeva je, da prosim, ali lahko zagotovimo, da Svet na svojem naslednjem zasedanju junija ne sprejme podrobno tega predloga, ker še ni pripravljen na sprejetje? Več časa moramo skupaj delati na njem, da opredelimo podrobnosti.

Druga zadeva pa je, da mislim, da moramo ponovno zagnati enotni trg kot osmo vodilno pobudo. S tem stvari ne bodo postale zapletene, saj bi morala biti pobuda številka ena. Kolegi, slišali ste gospoda Grecha, da obstaja potencial za ustvarjanje delovnih mest, spodbujanje številnejših inovacij in napredovanje v smeri bolj trajnostnega gospodarstva, vendar moramo pridobiti podporo državljanov in potrošnikov za ta predlog.

Kot je bilo izrečeno v vprašanju, ki ga je gospodu Karasu malo prej zastavil Earl of Dartmouth. Državljani morajo sprejeti ta proces, vendar je to njihova odločitev. Koristi bodo uživali oni. Imamo instrument z ogromnim potencialom in zakaj, zlasti ko javni proračuni še vedno predstavljajo 16 % evropskega gospodarstva, ne uporabljamo naših proračunov za javna naročila za spodbujanje inovacij, nakup omenjenih novih tehnologij ter spodbujanje malih in srednje velikih podjetij, da jih uvedejo? To je najslabše razvita politika, kar jih imamo. Danes smo poslušali gospoda Barnierja in gospoda Grecha in poskrbeli za prispevek s poročilom gospoda Montija. Imamo instrumente, vendar jih moramo izvesti.

  Gabriele Zimmer, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, smo sredi najbolj osnovne krize, kar jim je bila Evropska unija priča v svoji zgodovini, toda skoraj vse odločitve o strateški usmeritvi se sprejemajo na vladni ravni. Evropski parlament sme sedeti ob strani, vendar nič več kot to.

Znova in znova se je celotna današnja razprava odvijala okrog posebnih vprašanj glede strategije Evropa 2020 za zaposlovanje in rast, ki daje zmoten vtis, da govorimo o prihodnosti Evrope in poteku njenega nadaljnjega razvoja. Morda lahko postavljamo vprašanja za ustni odgovor o politični pomembnosti strategije EU 2020 v razmerah obstoječe gospodarske in finančne krize, vendar ne smemo pustiti, da bi naše zahteve vplivale na to strategijo in jo spremenile, odtehtale pomanjkljivosti ali morda celo spremenile prednostne naloge.

Namesto sodelovanja v tem strateškem križišču smo se pri skoraj vsaki točki, o kateri smo razpravljali v tem parlamentu v zadnjih mesecih, zapletli v igro moči med institucijami, navkljub ali morda zaradi Lizbonske pogodbe. To je bilo predvsem na škodo Evropskega parlamenta. Tako strategija EU 2020 kot na primer integrirane smernice za zaposlovanje, o katerih je govoril predsednik Odbora za zaposlovanje, štejeta Parlament za organ, ki ga je treba le obvestiti ali se z njim posvetovati.

Poleg tega vsa posamezna poročila, ki so bila vložena danes, še zdaleč ne predstavljajo celotnega pregleda zahtev ali stališč Evropskega parlamenta glede evropske strategije. Želimo uvesti celo kopico posebnih sprememb.

V zadnjem parlamentarnem mandatu je Evropski parlament naslovil na Svet in države članice posebne zahteve glede boja proti revščini, uvedbe minimalnih dohodkovnih dobičkov in minimalne plače v celotni EU, ki bi varovala pred revščino. Nič od tega ni bilo vključeno v strategijo. Prav nasprotno: obstaja celo tveganje, da lahko cilji, kot sta boj proti revščini in 25-odstotno zmanjšanje revščine, izginejo iz besedila obstoječe strategije, ker niso skladni s sposobnostjo in interesi držav članic ali vlad.

Celo podatki o zaposlovanju v EU v zadnjih desetih letih jasno kažejo, da se je število predvsem netipičnih in negotovih delovnih mest povečalo na 60 %. Toda veliko povečanje števila netipičnih delovnih mest bi nas moralo navesti na to, da vzpostavimo model v strategiji in smernicah, ki je usmerjen v varna delovna mesta in delovna mesta, ki varujejo pred revščino. Zdaj je to temeljna zahteva, s katero se ukvarjamo.

Toda dokler Evropska unija, institucije in njihove lastne politike ne posredujejo signalov tistim, ki so marginalizirani, ki živijo v revščini ali nimajo dela ali mladim, ki jim prihodnost nič ne obeta, ne bomo mogli teh skupin prepričati v zamisel, da je Evropska unija projekt, pripravljen na prihodnost. To je demokratičen primanjkljaj, ki ga obstoječa strategija EU 2020 na noben način ne obravnava in proti kateremu bi se morali boriti skupaj z našimi državljani.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Težave, ki jih imata Grčija in evroobmočje, predstavljajo resno situacijo, ki kliče po strukturnem pristopu. Namen predlagane strategije EU 2020, ki naj bi prispevala h gospodarski rasti in zaposlovanju, je to zagotoviti.

Strategija upravičeno zajema zdrave javne finance. Toda pobuda bo koristna samo, če se izpolnita dva pogoja. Prvič, delovanje pakta za stabilnost in rast je treba okrepiti, da se takšna situacija ne ponovi. Torej ne gre samo za strukture in pravila, temveč miselnost. Ključno je, da države članice izpolnijo svoje proračunske zaveze, kot sem izpostavil prejšnji teden med konferenco v Atenah.

Pozdraviti moramo dejstvo, da naj bi države članice pozivale druga drugo k intenzivnejšemu poročanju v okviru Sveta glede strukturnih reform, ki so potrebne, da se ponovno uredijo njihove javne finance. Kar zadeva mene, bi morala okrepitev gospodarskega usklajevanja to zajemati.

Drugi pogoj, ki ga želim izpostaviti, pa je, da je nezaželeno, da Evropska unija posveča svojo pozornost področjem politike socialnih zadev, zaposlovanja in socialne kohezije. Ciljev na teh področjih ni mogoče uveljaviti na evropski ravni; in to upravičeno. V primeru lizbonske strategije smo videli, da takšen pristop ne deluje. Tudi tukaj velja, da se gospodar izkaže v samoobvladovanju; evropski gospodar.

  Barry Madlener (NI). – (NL) Danes razpravljamo o evropskem gospodarstvu z dolgoročnega vidika in o tem, kako doseči trajnostno gospodarsko rast. Ko Evropa o tem razpravlja, ne spim tako mirno, saj Evropa do zdaj ni predlagala veliko. Parlament želim spomniti na lizbonsko strategijo, v kateri je Evropa soglašala, da postane najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. To se je seveda izkazalo za popoln polom.

Vse, kar je storila ta Evropska unija, je to, da je povečala birokracijo, ustvarila nepotrebna pravila – zlasti v moji državi, na Nizozemskem – in prinesla povečanje davkov, masovno priseljevanje, kriminal ter pomanjkanje varnosti. Poglejmo si zdaj še seznam držav, ki se želijo pridružiti EU, s katerimi sedimo za mizo vsak dan: Albanija, Bosna, Turčija – same revne države, muslimanske države s korupcijo in kriminalom povrhu – ter Islandija – bankrotirana država.

Poleg tega vsak dan v tem parlamentu slišimo člane Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze in Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu ter celo Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo govoriti, da potrebujemo zeleno gospodarstvo, da moramo zagotoviti milijarde evrov subvencij za vetrne turbine in zeleno elektriko, čeprav postaja naša industrija vse manj konkurenčna v primerjavi s Kitajsko, Združenimi državami in Indijo.

Ali ste presenečeni, da je naše gospodarstvo na mrtvi točki? Samo en recept obstaja za gospodarsko močno Evropo, in to je manj birokracije in manj uradnikov v Bruslju ter tudi manj birokracije v državah članicah; zmanjšanje davkov namesto povečanja davkov; in konec masovnega priseljevanja. Grčijo je nedvomno treba izključiti iz evroobmočja. Pridržimo si končno enkrat ogledalo in poglejmo poslance Evropskega parlamenta tukaj: kaj ste storili v zadnjih letih, da bi Grčija izpolnila svoje zaveze skladno s paktom za stabilnost in rast? Vaš odgovor že poznam: popolnoma nič. Tukaj ste vsi spali, ko so države, kot je Grčija, ki so od Evrope vsako leto prejele milijarde, zapravile ta denar in pustile vladi, da uide izpod nadzora.

Če Evropi to ne uspe, napovedujem, da bo moja država, Nizozemska – in tudi Nemčija – zapustila evroobmočje.

  Gunnar Hökmark (PPE). – Gospod predsednik, sveženj finančne podpore, ki je bil predstavljen pred skoraj dvema tednoma, je bil nujen, vendar ni rešitev za težave Evrope. Zdaj so potrebni ukrepi, odločitve in povrnitev zaupanja v javne finance. Mislim, da moramo razpravljati o strategiji 2020, vendar še bolj potrebujemo strategijo 2010, ki opisuje ukrepe, ki so potrebni zdaj, da bi obnovili rast, zmanjšali primanjkljaje in ustvarili optimizem.

Toda potrebne rasti ne bo, če se ne bo povrnilo zaupanje v javne finance. Na tej točki so socialisti neuspešni. Zagovarjajo iste politike, ki so privedle do primanjkljajev ter krize v Grčiji, Španiji, na Portugalskem in v drugih državah. Poročevalec, gospod Hoang Ngoc, pravi, da bi morali podaljšati te politike in počakati, preden zmanjšamo primanjkljaje. Gospa Ulvskog iz Švedske predlaga večjo porabo. Socialisti so postali grožnja za blaginjo, obnovo in nova delovna mesta, ki jih Evropa potrebuje. Lahko vam zagotovim, da kjer socialistom ne bo uspelo, se bomo mi v Evropskem parlamentu zavzeli za ukrepe, ki jih je treba izvesti – zmanjšanje primanjkljajev, povrnitev zaupanja ter reforme za rast in nova delovna mesta. To bo potrebovala Evropa in stali bomo tam ter sprejeli težke odločitve in odgovornosti, kjer drugim ne bo uspelo.

  Alejandro Cercas, (S&D) . – (ES) Gospod predsednik, moram si vzeti nekaj sekund, da prosim prejšnjega govornika, naj gre v Grčijo in tam vpraša, kdo je odgovoren za težave, ki jih imajo trenutno delavci. Ne čakajo na skupino Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Niti najmanj. Upajo na pravo politično spremembo, takšno, ki jo lahko prinese strategija 2020.

Če je naša analiza napačna, bodo napačne tudi naše rešitve. Analiza, ki jo moramo izvesti, je, da Evropa zelo trpi zaradi pohlepa, pomanjkanja predpisov, pomanjkanja gospodarskega upravljanja, premalo izobraženega in povezanega prebivalstva, pomanjkanja socialne pravičnosti, nizke gospodarske rasti, nizke rasti zaposlovanja in ogromnih skupin slabo izobraženih ljudi zunaj trga dela.

Gospod predsednik, v naslednjih desetih letih si moramo prizadevati za povečanje števila ljudi, ki delajo, in zagotovitev mnogo boljše pripravljenosti ljudi, v smislu izobrazbe, da zmagamo v bitki produktivnosti. Evropa ne bo pridobila na konkurenčnosti, če ne zmaga v bitki produktivnosti. Ne bomo si priborili mesta na svetu z nižanjem plač in uničevanjem socialnih standardov, temveč z izboljšanjem našega znanja, stopnje solidarnosti in socialne kohezije v naši družbi. To so naše močne točke. Evropo moramo spremeniti v pristno združeno celino z jasnim projektom, jasnimi cilji, gospodarskim upravljanjem, ki nam ne omogoča le odziva na izredne razmere danes, temveč tudi na izzive jutrišnjega dne.

To je naše upanje. To je upanje, ki je skupno znatni večini članov Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, če pustimo ob strani klic siren tistih, ki se želijo vrniti k zamisli „vsak zase“ in s tem uničiti splošno solidarnost.

To upamo, gospod predsednik: da bo strategija 2020 dosegla vse evropske državljane, ki nas prosijo za več delovnih mest, bolj kakovostno zaposlitev ter gospodarsko upravljanje in davčno konsolidacijo. Davčna konsolidacija je v redu, vendar sta potrebni tudi socialna in gospodarska konsolidacija, sicer ne bomo dosegli nič.

  Michael Theurer (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, komisarji, gospe in gospodje, kot smo slišali, je treba finančne trge združiti v novem regulativnem okviru, da se lahko v prihodnosti izognemo pretiravanjem, ki so privedla do krize.

Toda če izpostavimo osnovne vzroke zadolženosti vlad, postane jasno, da tu v Parlamentu preveč govorimo o javnem dolgu in premalo o tem, kako lahko dosežemo blaginjo in rast. Kaj odloča o naši rasti? Naša rast in blaginja sta odvisni od tega, ali ljudje v Evropski uniji razvijajo izdelke in ustvarjajo nove zamisli, ki jih je mogoče tudi prodati na svetovnem trgu.

Zato je prav, da je „Unija inovacij“ eno od poglavij v strategiji EU 2020. Osredotočiti se moramo na izume in na to, kako lahko okrepimo raziskave in razvoj. Pri tem je pomembno, da povečamo sinergije med sredstvi za raziskave in politiko regionalnega razvoja. Na teh področjih bi bilo mogoče storiti veliko več. Skupaj z liberalci in nemško Svobodno demokratsko stranko (FDP) zagovarjam to, da se osredotočimo na mala in srednje velika podjetja. Poskrbeti moramo, da kot EU porabimo naša sredstva, tako da imajo mala in srednje velika podjetja zares dostop do njim in da obstaja prenos tehnologije med univerzami in visokošolskimi ustanovami ter malimi in srednje velikimi podjetji. Spodbujati moramo ljudi, da vzamejo usodo v svoje roke na podlagi osebne odgovornosti in samoiniciative. Vlade ne morejo ustvarjati delovnih mest; ustvariti jih mora gospodarstvo samo.

  Elisabeth Schroedter (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, komisarji, gospe in gospodje, jasno je, da ste spoznali, da se mora prehod v zelen gospodarski razvoj začeti zdaj, kajti podnebne spremembe bodo ogrozile gospodarski uspeh EU.

Toda v strategiji Evropa 2020 manjka povezava med okoljskimi spremembami v gospodarstvu in zeleno strategijo zaposlovanja. Raziskave so pokazale, da je mogoče ustvariti 8 milijonov novih delovnih mest zgolj z energetskim prehodom. V strategiji Evropa 2020 zato potrebujemo pobudo za zelena delovna mesta. Ta pobuda se mora odražati v posebnih ukrepih in integriranih smernicah. Zato potrebujemo stabilne pravne in politične okvire, da lahko vlagatelji zares vlagajo v zelena delovna mesta. To zajema povezave med raziskavami in razvojem ter gospodarstvom, spodbujanje inovacijskih grozdov in tudi priložnost spodbujanja takšnih grozdov v prikrajšanih regijah. To navaja poročilo gospoda van Nistelrooija in to podpiram. Čeprav ne podpiram tistih, ki bi želeli regijam od zgoraj postaviti zahteve v zvezi s programom rezervacije sredstev, je zagon, ki izhaja iz tega poročila in podanih predlogov, kljub temu usmerjen v pravo smer in bo prispeval k ustvarjanju zelenih delovnih mest.

Toda v strategiji zaposlovanja se moramo enako osredotočiti na določitev poteka preoblikovanja v zeleno gospodarstvo, na to, da vzamemo delavce s seboj in jih pripravimo na prehod. Te besede naslavljam na komisarja Andorja. V osnovi je predstavljena struktura smernic politike zaposlovanja pravilna in uravnotežena. Posebej pomembno je dejstvo, da je izobraževanje poudarjeno kot samostojno ključno področje. To področje nudi izjemne priložnosti za prekinitev cikla revščine. Tvori temeljni kamen za zeleno strategijo zaposlovanja in je zato ključno za uspeh strategije Evropa 2020. Vendar moramo izboljšati tudi smernice. Smernice za zaposlovanje morajo odigrati ključno vlogo, namreč omogočiti nam morajo, da zares izkoristimo potencial zelenih delovnih mest.

  Konrad Szymański (ECR). – (PL) Iz počasne gospodarske rasti Evrope in zloma, ki ga je povzročila kriza, je mogoče potegniti zelo različne zaključke. Vsekakor se lahko strinjamo s tistimi v tem parlamentu, ki pozivajo k zmanjšanju koncesijskih, upravnih in informacijskih bremen, ki jih ustvarjajo ne le države članice, temveč tudi Evropska unija in ta parlament. Vendar obstaja tveganje, da bo zdravilo mnogo hujše od bolezni. Eden izmed takšnih ukrepov, ki bi škodil evropski rasti, je večja vloga Evropske unije na področju davčnega sodelovanja in usklajevanja ter davčna uskladitev, ki bi sledila. Davčna konkurenca je kot vsaka druga konkurenca dobra za državljane in trge. Ustvarja priložnost za boljši rezultat in je pomemben dejavnik naše konkurenčnosti na svetovni ravni. Zato morajo biti osrednje načelo gospodarske politike Unije skupne svoboščine in skupni trg ter ne širitev pristojnosti Unije.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, v tej razpravi bi radi povedali, da je čas, da se prenehajo besedne igre in da se spregovori o pravih težavah, ki jih ima večina žensk in moških v naših državah; o trpljenju; o več kot 85 milijonih ljudi, ki živijo v revščini v Evropski uniji, ki je eden izmed najbogatejših delov sveta in kjer se še vedno ustvarjajo škandalozni dobički brez vsakih ukrepov, ki bi jih omejevali. Govoriti želimo o pomanjkljivi varnosti zaposlitve in slabih plačah delavcev; o mladih in ženskah, ki ne najdejo zaposlitve; o 23 milijonih brezposelnih. Govoriti želimo o starejših ljudeh, ki jim je odvzeta možnost spodobne upokojitve, in o otrocih, katerih prihodnost je zastavljena.

Jasno povejmo: kar se predlaga v strategiji Evropa 2020, je enaka pot kot ob začetku krize. Evropska komisija ni želela analizirati vzrokov obstoječih razmer ali storiti kar koli, da bi razumela posledice temeljev politik, ki jih je izvajala pri uveljavljanju lizbonske strategije: liberalizacija gospodarskih sektorjev, vključno s finančnimi storitvami, in fleksibilnost dela, ki jo imenuje prožna varnost.

Zdaj nameravajo odpreti pot za večjo koncentracijo bogastva z uporabo različnih direktiv, ki bodo olajšale privatizacijo strateških sektorjev gospodarstva, in za napade na javne službe, ki zanimajo gospodarske skupine s področij zdravja, socialnega varstva in izobraževanja; vse, kar bi lahko prineslo dobiček. Raje skrivajo dejstvo, da bi samo prekinitev teh politik omogočila spremembo smeri in da lahko le to prinese socialni napredek. Kljub vsemu vztrajamo pri tej prekinitvi in pravimo, da je čas, da se opusti pakt za stabilnost ter nadomesti s programom socialnega razvoja in napredka. Ta program mora dati prednost proizvodnji, kakovostnim javnim službam, ustvarjanju delovnih mest s pravicami, plačam, spodobnim pogojem upokojitve, socialni vključenosti ter pošteni delitvi in porazdelitvi bogastva. Te prednostne naloge bodo terjale pravo gospodarsko in socialno kohezijo ob jasni okrepitvi proračuna Unije, solidarnost, javne politike in vladni nadzor bistvenih sektorjev gospodarstva.

Prepričani smo, da se bodo delavci in ljudje še naprej borili za to, na primer, jutri v Grčiji ali 29. maja na Portugalskem; mi pozdravljamo njihov boj.

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, strategija 2020 nedvomno navaja mnogo zanimivih stvari, toda s širitvijo se bo EU do leta 2020 pridružilo pet novih držav, še verjetneje pa osem. V EU 2010 je 12 držav neto plačnic. Finančno podpirajo drugih 15 držav članic.

Nobena od novih držav najverjetneje ne bo plačnica. To pomeni, da bo leta 2020 verjetno nič manj kot 23 držav prejemalo finančno podporo. Tako bo do leta 2020 EU v praksi postala unija nakazil, ki bo prenašala denar od 12 držav darovalk v 23 subvencioniranih držav. Na žalost in krivično so se v tem znašli davkoplačevalci Združenega kraljestva. Sorazmerno obubožano Združeno kraljestvo prispeva drugi največji znesek v proračun EU.

Na zadnjih provincialnih volitvah v Nemčiji so volivci Severnega Porenja-Vestfalije rekli „ne“ njihovi koaliciji in „ne“ tudi uniji nakazil. Tudi volivci v drugih državah plačnicah bodo v naslednjih 10 letih rekli „ne“. Do leta 2020 bo vrzel postala nepremostljiva. Gospodarski kaos prek kanala ni v nacionalnem interesu Združenega kraljestva, toda če se širitev takoj ne ustavi, bo ravno do gospodarskega kaosa prišlo. Strategija 2020 torej zgreši bistvo.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Gospe in gospodje, s spoštovanjem vas želim vprašati, ali ne mislite, da se tu dogaja nekaj neverjetno nenavadnega. Na izjemno pomembni razpravi o finančni in gospodarski krizi, ki je vzrok tragedije za številne milijone Evropejcev, je prisotnih samo okoli 40 ljudi. Evropske gospodarske subjekte in državljane pozivamo, da varčujejo z energijo, medtem ko smo v zadnjih treh dneh, kar sicer velja za vsako plenarno zasedanje, ki ga vidimo, če ga kamere pokažejo, priča tratenju energije z osvetlitvijo sobane, velike kot stadion, kjer je vsega 40 ljudi, razen v času glasovanja. V 27 kabinah za tolmače je 27x3, se pravi 81 visokousposobljenih simultanih tolmačev, ki prevajajo za nas. Pri 40 poslancih Evropskega parlamenta to pomeni dva tolmača na osebo. Se nam ne zdi, da je čas, da se zazremo v ogledalo in nehamo pritiskati na upokojence, gasilce, medicinske sestre in učitelje, da si še naprej zategujejo pas?

  Lena Kolarska-Bobińska (PPE). – (PL) V kriznih časih, ko je ogrožena integriteta Evropske unije, bi morali v okviru podpore gospodarske rasti posebno pozornost posvetiti koheziji Unije. Še vedno ne vemo, ali bo kriza poglobila razlike med različnimi regijami Evrope. Zgodovinske razlike v stopnji razvoja regij se lahko povečajo in lahko smo priča tudi pojavu novih razlikovalnih dejavnikov.

V teh razmerah so potrebni predvsem mehanizmi, ki zmanjšujejo razlike med regijami, in ta cilj lahko dosežemo z nadaljevanjem trdne regionalne politike. V teh razmerah bi bilo nespametno odreči se tej politiki in znatno zmanjšati sredstva, ki so na voljo lokalnim in regionalnim oblastem, saj bi to predstavljalo resno grožnjo za spodbujanje gospodarske rasti, pa tudi grožnjo sami evropski enotnosti.

Strategija Evropa 2020 in kohezijska politika imata enak cilj. Ključno vplivata na oživitev gospodarstva in sta izjemno pomembni za evropsko solidarnostno politiko. Vendar morata biti bolje usklajeni. Ustvarjanje novih in ločenih tematskih skladov v odziv na nove izzive bi bilo potrata časa in denarja ter bi tudi zakasnilo izvajanje strategije 2020 ter jo obsodilo na usodo Lizbonske pogodbe. Zagotoviti moramo financiranje ključnih infrastrukturnih projektov in zavrniti ponovno nacionalizacijo regionalne politike.

Trenutno pogosto slišimo za velik pritisk vlad določenih držav članic in Evropske komisije, da bi znižali ali zmanjšali izdatke za regionalno politiko. Toda sporočilo Evropskega parlamenta v poročilu, za katerega sem bila poročevalka v senci, je jasno. Potrebujemo močnejšo, ne šibkejšo kohezijsko politiko. Potrebujemo pravo evropsko solidarnost.

  Evelyne Gebhardt (S&D). – (EN) Gospod predsednik, gospod Grech, rad bi vam čestital za res odlično poročilo, ki ste ga vložili in ki nam zagotavlja izhodišča, iz katerih bomo nadaljevali. Hvala tudi, ker ste uporabili frazo, ki jo sama vseskozi uporabljam, namreč gospodarstvo obstaja za ljudi in ne obratno. Natanko na tem bi morala temeljiti politika Evropske unije.

V vašem poročilu povsem upravičeno izpostavljate, da so posebej pomembne presoja socialnih vplivov, vplivov v zvezi s potrošniki, okoljskih in gospodarskih vplivov ter odločitve, ki jih sprejemamo na notranjem trgu. Ravno to je manjkalo do zdaj in ni bilo dovolj vidno našim državljanom. To je zelo pomemben pristop, ki poudarja dejanske humanistične in celovite elemente naše politike, tudi kar zadeva notranji trg.

V vašem poročilu ste navedli tudi nekaj, kar je posebej pomembno za nas socialne demokrate, namreč da je treba socialno politiko šteti za jedro politike notranjega trga in da je zaščita storitev splošnega gospodarskega interesa posebej pomembna. Poleg tega pozivate k razvoju strategije za boljše sporočanje socialnih prednosti notranjega trga.

Če upoštevamo samo teh nekaj točk, spoznamo, da bi lahko dosegli veliko, če bi nas podprla Evropska komisija. Močno tudi upam, da bo Komisija zares izkoristila priložnost, ki jo nudi poročilo gospoda Grecha, in uvrstila napredek državljanov EU v središče. To je moja zelo velika prošnja in kot vemo, je gospod Barnier že pristal na to. Če pristopimo k notranjemu trgu iz tega kota, bo politika Evropske unije širše sprejeta in lahko se bomo nadejali boljše prihodnosti.

PREDSEDSTVO: GOSPOD McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

  Robert Rochefort (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, v tej razpravi o strategiji 2020 bi rad izkoristil zelo zanimivo poročilo gospoda Grecha, da izrazim svoje prepričanje, da potrošniki ne smejo biti izključeni iz te prihodnje strategije.

Ko pogledam besedilo Komisije o strategiji 2020, opažam, da potrošniki praktično niso omenjeni. V obstoječi krizi ne smete pozabiti, da so naložbe sicer ključna spremenljivka, toda potrošnja v naših različnih državah predstavlja od 60 do 70 % našega BDP.

Zato želim, da v strategiji 2020 nadaljujemo v tej smeri. Z veseljem bi videl, da Evropa uvede drugačno potrošnjo, takšno, ki temelji na trikotniku znanja, trajnostnem razvoju, Evropi, ki zmore razvijati proizvodne pogoje in izdelke, ki potrošnike zanimajo, ki so ustvarjeni skupaj z njimi, Evropi, ki je osredotočena na kakovost in nič več na količino zaradi količine same. Z veseljem bi videl večjo konkurenco, ki ne spodbuja „diskontiranja zaradi diskontiranja samega“, temveč zagotavlja večje zadovoljstvo potrošnikov.

Zato je moje vprašanje zelo preprosto, komisar. Ali boste predlagali predsedniku Barrosu in znotraj kolegija komisarjev, da se oblikuje skupina za delo na tem področju, da se potrošniki ne bodo več šteli za prilagoditvene spremenljivke, pasivne posameznike, temveč aktivne sodelujoče, ki so na vaši strani, na naši strani, tako da lahko zgradimo to prihodnjo družbo, ki jo tako nujno potrebujemo?

  Emilie Turunen (Verts/ALE). – (DA) Gospod predsednik, rada bi si vzela nekaj časa, da spregovorim o socialnih vidikih in vidikih zaposlovanja EU 2020 ter prizadevanjih Komisije v zvezi s tem. Gotovo ni skrivnost, da bi si Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze želela mnogo bolj ambiciozen načrt za 2020, kot je trenutno vložen, s pristno željo opredeliti, kako naj se Evropa podpira v prihodnosti, in z željo, da se postavijo visoki cilji na področju sociale in zaposlovanja. Toda trenutno je situacija taka, da države članice niso nameravale razviti načrta, ki ga je predložila Komisija. Namesto tega nazadujejo.

Prvič, kar zadeva boj proti revščini: mnoge države članice so podvomile, ali je EU dejansko pristojna za boj proti revščini in opredelitev ciljev glede revščine. Na to bi preprosto odgovorila, da pravna podlaga obstaja na številnih koncih v novi Lizbonski pogodbi, na primer, v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji in členih 9 in 153 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Torej je treba samo začeti. Drugič, druge države članice, vključno z mojo, Dansko, so kritizirale opredelitev revščine. Seveda moramo oblikovati dobro opredelitev. Toda te trditve ne morejo prikriti dejstva, da gre za eno stvar: ali se dejansko želimo boriti proti revščini v Evropi. To je v resnici bistvo razprave.

Ali želimo zmanjšati število revnih v Evropi, ki trenutno znaša 84 milijonov? Ali želimo zmanjšati število revnih delavcev, ki jih je skoraj 17 milijonov? Ali ne želimo, da bi vsi imeli ne le zaposlitev, temveč dobro in ustrezno zaposlitev? Ali želimo, da imajo mladi dostop do trga dela? Seveda, in ravno zato potrebujemo posebne cilje glede socialnih zadev in na področju zaposlovanja. Evropa je trenutno sredi gospodarske krize, vendar ne smemo dopustiti, da ta kriza povzroči miselno blokado in v nas zbudi strah pred določanjem ambicioznih ciljev na teh področjih. Če nimamo poguma, da bi to storili zdaj, bodo gospodarske razmere v Evropi spodkopane, ravno tako pa tudi naša socialna kohezija. Zato bi vam komisarji, gospe in gospodje, rekla, da bo ključna politična volja. Upam, da bosta Parlament in Komisija prevzela vodilno vlogo in pozvala tiste države članice, ki oklevajo, naj se raje zavežejo k socialni Evropi v letu 2020. Upam, da ste kot komisarji to pripravljeni narediti.

  Oldřich Vlasák (ECR). – (CS) Celoten dan smo razpravljali o želeni strateški usmeritvi Evropske unije. Toda mislim, da bi morali vprašanje o želenem prihodnjem razvoju zastaviti našim državljanom in tistim, ki jih bolj neposredno zadeva, z drugimi besedami, županom in lokalnim svetnikom. V tem pogledu sem zelo razočaran, da se vloga lokalnih organov ne odraža dovolj v strategiji EU 2020. Strategija pravilno omenja večjo povezavo z regionalnimi in lokalnimi partnerji, toda ni jasno, kako naj bi se načelo partnerstva uporabljalo v praksi. Poleg tega je postopek posvetovanja prostovoljen, kar pomeni, da ni nikakor zavezujoč za odločanje držav članic. To lahko potrdim s konkretnim primerom. Ko je Federacija občin Češke republike izrazila pripombe o stališču naše vlade o strategiji EU 2020, ne le, da te pripombe niso bile vključene, temveč Federacija ni prejela niti ustreznega odgovora o obravnavi pripomb.

Če se želimo izogniti ponovnemu neuspehu, kot je bila lizbonska strategija, ne smemo še naprej zanemarjati glasu lokalnih oblasti, ki so del javne uprave v vseh državah članicah in katerih vloga je ključna za izpolnitev vsake evropske politike. Nasprotno, obvezno posvetovanje s „spodnjimi“ akterji bi prispevalo bistvena spoznanja o pravilnem, učinkovitem in uspešnem izvajanju sprejetih ukrepov. Zato bi rad pozval Komisijo k temeljitemu spremljanju načina povezovanja lokalnih oblasti v celotnem procesu.

  Kyriacos Triantaphyllides (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, obstoječa lizbonska strategija je bila preprosto preimenovana v strategijo Evropa 2020. V osnovi predlogi Komisije kot taki ne odpravljajo obstoječih ciljev, ti cilji pa ne le, da niso bili doseženi, temveč je napredek v zadnjih desetih letih pokazal, da se je življenjski standard državljanov Evropske unije poslabšal. Kljub temu predlogi, ki jih je vložila Komisija, ne zajemajo socialnih meril v zadostni meri. Zato sprašujemo: kakšen ukrep predlaga Komisija za preprečevanje neodgovornosti trga, prostega odpuščanja in nadaljnje negotovosti dela? Ali sodelovanje Mednarodnega denarnega sklada ne pomeni številnejših nadležnih pogojev za države članice in ljudi? Mislimo, da če se pakt za stabilnost ne nadomesti s paktom za doseganje socialnih ciljev, se bo zanka okoli vratu ljudstva zategnila še bolj in potrebne bodo še večje in številnejše žrtve.

  Timo Soini (EFD). – (FI) Gospod predsednik, ko sem študiral na Univerzi v Helsinkih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila Sovjetska unija še močna. Ko so se tam pojavile težave, so pozivali k večjemu socializmu. Zdaj sem oče srednjih let z družino v Evropski uniji in ko se tu pojavijo težave, pozivamo k večjemu vključevanju. Ta filozofija je presenetljivo podobna in enak bo tudi izid: ne bo delovalo.

Dajmo graditi na temelju nacionalnih držav. Za kaj takega moramo kruh najprej speči, preden ga razdelimo, kot rečemo na Finskem. Ustvarimo delovna mesta in prave pogoje. To bo vir naše moči. Tako bomo dosegli napredek. Delodajalcev primanjkuje – ne delavcev, temveč delodajalcev, ki lahko ljudem zagotovijo delo.

Majhna podjetja so ključna. Razpravo o direktivi o delovnem času samozaposlenih voznikov bi morali preložiti na naslednje delno zasedanje. To je tipičen primer situacije, ko bi morali spregovoriti za samostojne podjetnike, ki ustvarjajo delovna mesta, delajo dobro in zaposlujejo ljudi. Toda zdaj obstaja nevarnost, da bomo izgubili delovna mesta zaradi upravnih odločb. Zares imam rad Evropo, čeprav nimam rad Evropske unije.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, v letu svetovnega pokala bi se gospe in gospodje Sveta lahko naučili kaj iz nogometa, namreč, da dobra nogometna igra ni mogoča, če vsakega igralca nadzoruje sodnik. Toda igranje brez pravil, sodnika in kaznovanih prekrškov bi privedlo do kaosa. Prav takšno je zdajšnje stanje!

Skrajni čas je, da strategija Evropa 2020 naredi konec špekulantom s hedge skladi. Tisti, ki so v več letih dobro zaslužili s špekuliranjem in previsokimi obrestnimi merami, bi morali zdaj prispevati. Od podjetij z visokimi špekulativnimi dobički, in ne majhnih varčevalcev, bi morali zahtevati, da plačajo račun.

Kohezijska politika tudi ne bi smela zanemariti krize evra. Poleg obstoječega reševalnega svežnja je Grčija v preteklosti prejela nesorazmerno velika sredstva iz kmetijskega in regionalnih skladov. Brez potrebnih strukturnih sprememb je ta denar očitno spolzel in država je kljub večletnemu prejemanju sredstev na robu propada. Ne razumem, zakaj bi moral denar še pritekati v takšnih razmerah. Zakaj ne poslušamo komisarja Rehna, ki je precej smiselno predlagal, da ustavimo financiranje? Končno ne smemo dopustiti, da se EU izrodi v unijo nakazil. Centralno načrtovano gospodarstvo, kar bi nekateri od vas radi videli, se še ni dokazalo, tudi če izhaja iz Bruslja.

Kaj je torej potrebno? Samoodgovorna proračunska politika, in če ta ne deluje, pogumni in učinkoviti sankcijski mehanizmi. Vse to bi moralo biti vključeno v strategijo Evropa 2020.

  Jean-Paul Gauzès (PPE). – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, gospodarsko in finančno stanje v Evropi povsem opravičuje drastične ukrepe, ki so bili sprejeti, zlasti za stabilizacijo evroobmočja in v izogib spodkopavanju naše enotne valute. Nujnost situacije opravičuje sprejet praktičen pristop. Toda ko gre za izvajanje sprejetih ukrepov, je treba zagotoviti, da je Parlament vključen v okviru svojih pooblastil in da lahko izvaja demokratičen nadzor v ustreznih pogojih.

Dejansko moramo zagotoviti, da naši sodržavljani ne izgubijo zaupanja v politične ustanove in da ga lahko povrnejo. Brez tega zaupanja ne bo mogoča nobena strukturna reforma ali sprejetje potrebnih varčevalnih ukrepov.

Soočena s finančno krizo Evropa ni bila neaktivna. To ne povemo dovolj pogosto. Leta 2009 smo sestavili in sprejeli predpise o bonitetnih agencijah, izvedbene določbe, ki jih bo Komisija zelo kmalu objavila. Odbor Parlamenta za monetarne in ekonomske zadeve je pred nekaj dnevi glasoval za sveženj o nadzoru finančnih dejavnosti. Prejšnji ponedeljek je isti odbor z veliko večino sprejel poročilo o ureditvi upravljavcev hedge skladov.

Začeti so bili trialogi, da bi dosegli dogovor s Svetom. Ta dogovor je treba doseči hitro, da bodo naše institucije ohranile verodostojnost. Naši sodržavljani nas pogosto vprašajo: „Kaj dela Evropa?“ Izpolniti moramo njihova pričakovanja.

V tem pogledu bi vam rad čestital, komisar, za vašo odločnost in vas spodbudil, da nadaljujete z delovnim programom, ki ste ga začrtali, v skladu z zavezami, ki so bile podane na vaši obravnavi. Vaš ambiciozen, toda nujen časovni okvir ima našo podporo. Stali vam bomo ob strani, da se izvede potrebna ureditev finančnih storitev. Ne gre za ustrahovanje finančnega sektorja, temveč za vzpostavitev pravil, ki bodo zagotovila ureditev dejavnosti, ki mora biti urejena, ter varnejše in preglednejše opravljanje transakcij.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Komisarji, gospe in gospodje, danes se Evropa sooča z dvema velikima nalogama: oblikovanjem nove strategije, o kateri trenutno razpravljamo in ki po mojem mnenju lepo nastaja. Toda Evropa je na prelomnici, če ne najde novega modus operandi. Dogodki v zadnjih nekaj tednih, povezani z grško krizo, – tu se ne bi strinjal z gospodom Gauzèsom, kajti Evropska unija, države članice in zlasti gospa Merkel so se žal pozno odzvali na to situacijo – pomenijo, da je Evropa na prelomnici. To je izjemno nevarna prelomnica, ki bo odločala o tem, ali bomo šli v smeri racionalizacije, nacionalnega umika in egoizma ali v smeri komunitarizma. Če ne gremo v smeri komunitarizma, program, ki ga je začrtal gospod Barnier, ne bo izveden in je ničvreden. Zelo pomembno je, da pri opredelitvi novih ciljev ne pozabimo na prejšnjo politiko, kohezijsko politiko, skupno kmetijsko politiko ali, kar zadeva komisarja Andorja, na obnovitev evropskega socialnega modela. Smo na prelomnici, kolegi poslanci. To je bilo dokazano v zadnjih nekaj tednih: prejšnji model ne deluje in obstoječi model ne deluje ustrezno. Sem za to, da Komisija spremlja nacionalne proračune, preden se predložijo parlamentom držav članic.

  Carl Haglund (ALDE). – (SV) Gospod predsednik, moj prispevek zadeva poročilo gospoda Hoanga Ngoca o vzdržnosti financ v javnem sektorju. Na tem poročilu je bilo zelo zanimivo delati. Razmere so bile take – in to je bilo jasno tudi iz govora poročevalca –, da smo imeli z ideološkega stališča zelo različne poglede na to vprašanje.

V zvezi s tem je pomembno, da ne pozabimo, kaj se je zgodilo v Evropi v zadnjih tednih, kjer vlada gospodarska kriza, kakršno smo redko kdaj prej videli. Kriza je v veliki meri posledica dejstva, da države članice niso uspele poskrbeti za svoje finance in pospraviti pri sebi doma. Zato je bilo morda nekoliko presenetljivo, da so bile med nami tako velike ideološke razlike glede tega, ali je dejansko razumno izposoditi si in porabiti toliko denarja, kot so ga številne države v zadnjih letih.

Kot sem rekel, razhajanja glede teh vprašanj so bila kar velika, čemur smo bili priča tudi v Parlamentu. Na žalost je velika večina v odboru menila tudi, da so potrebni strožji ukrepi za izboljšanje razmer, v katerih smo se znašli. Komisija je v zadnjih tednih predložila zelo dobre predloge. Končno smo začeli sprejemati odločitve, ki bodo dejansko vodile k temu, da ponovno vzpostavimo red v evropskem gospodarstvu. Točno to potrebujemo.

Zato so bile razprave v odboru milo rečeno razburljive. Pomembno je, da ne pozabimo, da imamo opravka ne le z obstoječim dolgom, temveč tudi s prihodnjimi izzivi, kot so demografija Evrope, njeno starajoče se prebivalstvo in tako dalje. To je bilo pomembno poročilo in mislim, da smo podali pozitivne spremembe tega poročila. Prepričan sem, da bo ta parlament sprejel modro odločitev.

  Bas Eickhout (Verts/ALE). – (NL) Ta razprava o krizi je pokrila predvsem proračunsko disciplino; in to upravičeno, saj je pomembna. Vendar to ni celotna zgodba. Ohranimo to krizo v pravi perspektivi, namreč, da dejansko še vedno govorimo o bančni krizi.

Mnoga leta so banke tako rekoč iz nič ustvarjale denar z uporabo nepreglednih struktur, leta 2008 pa se je mehurček razblinil. Države so takrat zasebni dolg preoblikovale v javni dolg in to je težava, s katero se mora Grčija zdaj sprijazniti: neznosno velik javni dolg. Ko razpravljamo o strategiji 2020, moramo torej preučiti tudi vlogo bank. Komisija v tem pogledu nima nobenih ambicij. Komaj kakšna beseda je bila izrečena o bankah. Ta kriza je pokazala, da je treba jasno razlikovati med hranilnicami in investicijskimi bankami. Kakšne so ambicije Komisije, kar zadeva načrte za obravnavo tega vprašanja? To je bila moja prva točka.

Vseeno pa moramo preučiti tudi gospodarstvo prihodnosti. Gospodarstvo prihodnosti bo učinkovito uporabljalo svoje naravne vire. Tudi tukaj ima Komisija premalo ambicij. Bodisi so njeni cilji premalo dorečeni bodisi so premajhni; na primer, 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki je skrajno neustrezno za spodbujanje zelenih inovacij. Kako naj podjetja dojamejo, da morajo vlagati v zeleno tehnologijo? Mislimo, da bi morali načrti Komisije zajemati tudi to.

Na koncu pa glede našega proračuna, ki bi ravno tako moral biti skladen z našo strategijo. To pomeni, da je treba strukturne sklade pravzaprav uporabiti za spodbujanje nove zelene tehnologije. Trenutno subvencioniramo predvsem več emisij toplogrednih plinov. Kje je denar za inovacije in kje so sredstva za trajnostno kmetijstvo v kmetijskem proračunu? Komisija mora biti izrecna in ambiciozna, ne pa, da izdeluje nedorečene načrte; ti niso pravi način za reševanje te krize.

  Kay Swinburne (ECR). – Gospod predsednik, osrednji sestavni del strategije EU 2020 ne smejo biti stabilizacijski skladi in finančne injekcije. To mora biti nova strategija, ki jo bodo želele izvajati vse naše države, da bi ponovno vzpostavile in povrnile moč notranjemu trgu EU. Ugotoviti moramo, kako spremeniti naša gospodarstva, da bodo kos tem izzivom. Edina pot naprej je, da preučimo nove industrije prek raziskav, razvoja in inovacij. EU bi morala spodbujati novo gospodarsko dinamiko na evropskem raziskovalnem področju, ustvarjati mreže odličnosti, raziskovalne grozde za celovite projekte na podlagi inovacij v nove izdelke in storitve, preučevati nove procese in tehnologije ter nove poslovne koncepte. Preučevati bi morali obstoječe uspešne projekte in uporabljati povezave EU za iskanje najboljše prakse.

V mojem volilnem okrožju sem obiskala univerzo Glyndŵr, ki je bila neposredno povezana z visokotehnološkimi podjetji v Severnem Walesu, ki so zaposlila 90 % diplomantov, celo lansko leto. S tem se niso izboljšali samo obeti za zaposlitev mladih, ki obiskujejo univerzo, temveč se je okrepila celotna regija Severnega Walesa. Namesto zgledovanja po milijardnih projektih in čudežnih rešitvah se moramo vrniti k osnovam, ki predstavljajo uspešno gospodarstvo. V Južnem Walesu je pet pomembnih farmacevtskih razvojnih podjetij s prvovrstno tehnologijo. Z malo pomoči s strani EU bi se ta visokotehnološki grozd podjetij lahko razvil v prvorazredno središče in potisnil celotno gospodarstvo, ki je trenutno upravičeno do kohezijskih sredstev, v svetlejšo prihodnost. Potrebujemo rešitve, ki učinkovito delujejo za naše državljane.

  Jacky Hénin (GUE/NGL). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ne boste priznali, toda realnost je povsem očitna: zamisel ali vsaj mit o liberalni Evropi je ugasnil. Kako lahko sploh kdo še vedno verjame v poglobitev njene zvezne razsežnosti, ko pa se pripravlja oskubiti najbolj zadolžene države, da bi pomagala finančnim trgom?

Toda tudi projekt in aktivnosti liberalne Evrope so ugasnili, in to spektakularno. V krizi, ki je sledila in bila najgloblja od vseh, je javni dolg eksplodiral. Še huje pa je, da je verodostojnost evroobmočja izpuhtela. Razmere kličejo po pravi solidarnosti. Toda Maastrichtska pogodba izključuje vsako solidarnost med državami v evroobmočju. To je skrajni evropski paradoks.

Konec poti za Evropo je očiten tudi v sklopu pogajanj na STO in zgodbi, ki nam jo redno prodajajo, zagotavljajoč, da nas bo EU zaščitila pred globalizacijo. Daleč od tega, da so naš ščit in zaščita, so direktive EU pogosto prehitele STO. Dejansko smo zdaj zaradi EU izredno ranljivi in plačujemo ceno s procesom deindustrializacije in različnimi oblikami preselitve. Zavoljo ljudi je treba politiko EU nujno preusmeriti.

  Mara Bizzotto (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, 308 milijard EUR je skupni znesek, namenjen za izvajanje kohezijske politike za obdobje 2007–2013. Do danes je Evropa porabila in glede na rezultate zapravila nekaj od teh prednostnih sredstev, določenih po Lizbonski pogodbi. Če naj bo EU 2020 uspešna in če naj se gore denarja, ki se bodo porabile, uporabijo za spodbujanje gospodarske rasti in podporo konkurence, sta potrebni dve vrsti posega: poenostavitev in revizija.

Poenostavitev bo ključna, da se dostop do teh virov loči od hromeče birokracije: regije, državljani in podjetja želijo, da bi lahko svobodneje sprostili svoj potencial.

Kar zadeva revizijo, pa je slednja nujno potrebna, da se spremenijo merila za dodeljevanje sredstev, tako da se ponovno premisli o splošnem duhu, ki je temelj kohezijske politike.

Bolj kot kdaj koli prej mora biti mogoče, da naša kohezijska politika dokaže svojo moč kot orodje upravljanja na več ravneh, tako da jasno izrazi težave, ki vplivajo na naše ozemlje, in da v Bruslju oblikuje dolgo pričakovani odgovor glede prihodnosti našega družbenega in gospodarskega modela.

Gospe in gospodje, vsi, ki so kot Evropska unija odgovorni za obravnavo takšnih vsot, so dolžni uvesti strog nadzor nad projekti, za katere se denar namenja, in se odločno boriti proti tratenju sredstev. Le na ta način strategija EU 2020 ne bo postala zgolj slaba kopija slabega originala.

  Regina Bastos (PPE). – (PT) Gospod predsednik, soočamo se z vse hitrejšimi svetovnimi spremembami, ki imajo pogubne posledice za naše gospodarske, politične in socialne sisteme ter s tem za vse naše državljane. Trenutno smo priča vse šibkejši odzivni sposobnosti držav, kakršne še ni bilo. Zato mora Evropska unija opredeliti skupne cilje in zaveznike ter delovati jasno in enotno na svetovnem prizorišču.

Izjemne situacije zahtevajo jasno skupno delovanje. Če ne bomo sprejeli potrebnih močnih ukrepov in kolektivne odgovornosti, bo Evropa obsojena na marginalizacijo in osiromašenje. Samo močna Evropa, ki spoštuje kolektiva pravila, se bo lahko ustrezno odzvala na novo obdobje.

Oslabljene in zadolžene države ne morejo zaščititi svojih državljanov. Zato moramo ponovno pridobiti zaupanje javnosti, dobiti bitke za stabilnost, strog proračun, ustvarjanje delovnih mest, stabilnost monetarne unije, globalizacijo, strateške izbire.

To moramo storiti, sicer tvegamo, da bomo ogrozili našo prihodnost. Prihodnost bomo dobili tako, da se zavežemo socialni koheziji, zagotovimo mir, zgradimo nov model na podlagi vrednot svobode, socialne pravičnosti in odgovornosti. Zato so strategija 2020 in integrirane smernice Evropa 2020 ključen element novega cikla rasti in zaposlovanja v Evropi.

Če želimo to pravilno uveljaviti in izvesti, je treba določiti jasne količinsko opredeljive cilje za zaposlovanje, izobraževanje in zmanjšanje revščine. Nujno je tudi, da se stori vse za lažji prenos nacionalnih ciljev držav članic, če želimo, da je strategija uspešna in pravilno izvedena.

  Constanze Angela Krehl (S&D). – (DE) Gospod predsednik, zdajšnja kohezijska politika je ugledala luč sveta pod naslovom lizbonska strategija. Toda trdno verjamem, da kohezijska politika lahko in tudi bo ogromno prispevala k strategiji Evropa 2020, ne le zato, ker ji je na voljo zajeten proračun v primerjavi z drugimi evropskimi politikami, temveč predvsem zato, ker nam kohezijska politika omogoča trajnosten razvoj v naših regijah in zagotavlja dobro spremljanje postopkov prestrukturiranja in izzivov v naših regijah.

Vendar obstaja eno ključno vprašanje, ki bi ga rada še enkrat razjasnila, in to velja tudi za našo skupino: naša kohezijska politika lahko deluje le, če se gospodarski razvoj šteje za enako pomembnega kot socialni razvoj in zagotavljanje usposabljanja delavcev. Načeloma moramo prevzeti skupno odgovornost za sredstva, ki so nam na voljo. Nekoliko je podobno strojni in programski opremi – eno ne gre brez drugega.

  Ramona Nicole Mănescu (ALDE). – (RO) Najprej bi rada čestitala gospodu Cortésu Lastri za njegov trud pri pripravi tega poročila. Poročilo ponovno poudarja pomemben prispevek kohezijske politike k doseganju ciljev strategije EU 2020. Zato moramo zagotoviti, da se regionalna usmeritev kohezijske politike prizna kot del te strategije.

Vsi se zavedamo, da bo učinkovito izvajanje strategije v veliki meri odvisno od tega, kako je zasnovana. Zato verjamem, da morajo lokalne in regionalne oblasti sodelovati že v fazi priprave, s čimer bi zagotovili, da se kasneje dosežejo zares učinkoviti rezultati. Obenem boljše upravljanje na številnih ravneh jamči učinkovito izvajanje kohezijske politike na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

Mislim, da morajo države članice kot upravičenke teh politik ohraniti ključno vlogo, ki jo imajo v postopku odločanja glede kohezijske politike v Svetu. Na koncu pa bi rada pozdravila priznanje vloge strukturnih skladov pri doseganju ciljev strategije. Vendar želim vašo pozornost ponovno usmeriti v dejstvo, da se moramo izogniti pasti, da bi ta sredstva v prihodnosti uporabljali za kaznovanje držav članic. Prepričana sem, da bi bil tak ukrep povsem v nasprotju s pravimi cilji kohezijske politike.

  François Alfonsi (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, ključna beseda v tej strategiji 2020 je rast. Ni pomembno, ali jo imenujemo pametna, trajnostna ali vključujoča, zdaj smo v primežu krize v Evropi, ki se ne bo končala jutri. Količinsko opredeljeni cilji za to strategijo 2020 – povečanje stopnje zaposlenosti, zmanjšanje stopnje revščine in tako dalje – so zgolj pobožne želje, saj uporabljajo enak model kot lizbonska strategija, ki je bila neuspešna.

Evropa se sooča s krizo, ki zahteva mnogo bolj vizionarski in političen projekt, takšnega z novimi zamislimi, česar ni mogoče najti nikjer v tej strategiji 2020.

Rad bi izpostavil eno takšno zamisel. Mar ne bi morali končno določiti cilja za povečanje kulturne raznolikosti Evrope, ki je ustanovna vrednota EU, kar bi lahko zagotovilo surovine, ki jim ni para na nobeni celini, za gospodarski razvoj naše Evrope z uporabo neopredmetenih sredstev, kot je ekonomija kulture, in opredmetenih sredstev, kot so naše regionalne posebnosti?

Poleg tega se razvija strateška vizija, ki je osredotočena skoraj izključno na države članice. Toda te države skupaj s svojimi mejami, tradicionalnim mišljenjem in centraliziranimi upravami ohranjajo Evropo ujeto v obstoječem položaju.

V prihodnji strategiji EU je potrebna večja regionalna razsežnost. Makroregionalne strategije, ki preoblikujejo politike rabe tal na naravnih območij za ohranjanje življenja na celini, ki so tudi kulturna in zgodovinska središča – Baltsko morje, zahodno Sredozemlje, Donava, Alpe, Atlantski greben in tako dalje – je treba spodbujati.

Ta pristop se postopa sprejema, na primer v Baltskem morju, ni pa zajet v strategiji 2020, zato se lahko zgodi, da bo zatrt v kali, ko bo treba sprostiti sredstva za njegovo izvajanje. Za strategijo 2020, ki nam je bila predstavljena, je po našem mnenju torej značilen konvencionalen in tehnokratski pristop; manjka ji politične vizije.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Strategija EU 2020 je dokument, ki naj bi začrtal smer razvoja Unije v naslednjem desetletju. Toda če želimo, da ga ne bo doletela enaka usoda kot lizbonsko strategijo, mora biti bolj realističen in bližje ambicijam držav članic. Če to upoštevamo, moramo ceniti spremembe, ki jih je sprejel Parlament glede predloga Komisije in ki zadevajo zlasti krepitev skupnega trga, zmanjšanje protekcionizma, nadaljevanje kohezijske politike in podpiranje kmetijstva.

Toda vseeno je treba poudariti, da je treba podnebno politiko izvajati pravičneje, z drugimi besedami, tako da zaradi pretiranih bremen države srednje in vzhodne Evrope ne bodo vedno siromašne sorodnice Evropske unije.

Na koncu bi rad poudaril, da so inovacije osrednja zamisel strategije Evropske unije, toda ne smemo pozabiti nadaljevati s kohezijsko politiko in podporo kmetijstvu, saj to omogoča, da revnejše regije premostijo vrzel v razvoju.

  Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, mislim, da industrijska politika, ki se osredotoča zgolj na podjetja, ki poslujejo mednarodno in uporabljajo napredne tehnologije, ni najboljša pot do uspeha. Ne smemo pozabiti celotnega sektorja malih in srednje velikih podjetij, vključno z majhnimi proizvajalci in trgovci na drobno. Politika inovacij mora biti namenjena tudi njim.

Ta strategija mora predvsem zajamčiti pogoje, ki malim in srednje velikim podjetjem zagotavljajo enak položaj kot njihovim tekmecem zunaj EU tako, da se sprejmejo zaščitne klavzule ter močni, učinkoviti ukrepi za boj proti izjemno resni težavi ponarejanja, tudi z učinkovitimi instrumenti trgovinske zaščite. Pomembno je, da upravljanje strategije Evropa 2020 ni v rokah zgolj Komisije, temveč jo je treba izvajati na različnih ravneh, tudi nacionalni in makroregionalni.

Začeti moramo z oblikovanjem politike in strategije, ki bosta osredotočeni na lokalno raven in realnost dejanske proizvodnje, in rad bi poudaril, da je treba pozornost posvetiti proizvodnim razmeram v Padski nižini. Z drugimi besedami, prosimo, da se večja pozornost nameni dejanskim proizvodnim razmeram, pri čemer naj bo v središču predvsem struktura malih in srednje velikih podjetij, kot sem dejal, ki je hrbtenica proizvodnje v vsaki državi v Evropi in v njej se torej nahaja pravo upanje za prihodnost proizvodnje in razvoj Evropske unije.

  Bendt Bendtsen (PPE). – (DA) Gospod predsednik, naš cilj je bil postati „najbolj konkurenčno in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu“, toda to se ni zgodilo. Izzivi, s katerimi se bo soočila Evropa v naslednjih nekaj letih, so ogromni. Težave, ki smo jim trenutno priča v Grčiji in ki jih bomo kmalu morda videli v številnih drugih državah, so rezultat dveh stvari: pomanjkanja konkurenčnosti v Evropi in dejstva, da so Evropejci živeli prek svojih zmožnosti, z drugimi besedami, porabili smo več, kot smo zaslužili, in porabili smo več, kot je dovoljevala naša produktivnost.

Mnogi ekonomisti radi ekonomijo naredijo bolj zapleteno, kot dejansko je, toda razlaga je povsem preprosta: trgi so preprosto izgubili vero, da lahko zadolžene evropske države konkurirajo in izpolnijo svoje odgovornosti – to je razlog za vse to. Glavni problem Evrope, kot sem dejal, je pomanjkanje konkurenčnosti in to je težava, ki jo strategija 2020 namerava obravnavati. Povečati moramo našo konkurenčnost v primerjavi z drugimi državami in države članice morajo urediti svoja gospodarstva, obenem pa vlagati v prihodnost.

Morda bo res treba zmanjšati sredstva za socialnovarstvene storitve, kot jim rečemo, da se bo denar lahko uporabilo za izobraževanje in raziskave. Mala in srednje velika podjetja so hrbtenica evropskega gospodarstva. Zato jih moramo v tej strategiji jemati resno. Primanjkuje jim kapitala in težko si sposodijo denar. Glede tega moramo nekaj ukreniti. Mnoga mala in srednje velika podjetja so izključena iz javnih razpisov v državah članicah in zlasti iz razpisov EU, kjer imajo prednost velika podjetja.

Na koncu bi rad povedal, da so upravna bremena tudi nekaj, s čimer se moramo boriti ves čas. Upravni predpisi, ki smo jih določili, so seveda veliko breme za majhna podjetja, ki imajo zelo malo zaposlenih. Končno moramo pomagati malim in srednje velikim podjetjem, da vstopijo na izvozne trge.

  Sergio Gaetano Cofferati (S&D). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, mislim, da pri vseh obstaja resna nevarnost, da se osredotočimo samo na krizo. Po ukrepih za vzpostavitev sklada za obrambo evra, ki naj bi pomagal državam v težavah in ustavil špekuliranje, so se razprave v tem parlamentu močno osredotočile na obnovo in stabilnost, vse ostalo pa se je zanemarilo. Te teme naj bi obravnavale države članice.

Pozornost smo usmerili tako ozko, da so bila vprašanja financ in bančnega sistema ter s tem povezane težave nadzora in ureditve potisnjena na stran in skoraj pozabljena. Toda trdno verjamem, da je pri oblikovanju politike potreben smisel za perspektivo. Pakt ni bil po naključju imenovan „pakt za stabilnost in rast“. Še točnejši naziv bi bil „pakt stabilnosti za rast“.

Ponovno moramo začeti govoriti o rasti in razvoju. To je najboljši način, da ustavimo špekuliranje in namesto tega pridobimo pristno zaupanje vlagateljev. Brez predlogov glede rasti – v mislih imam davčno enotnost, o kateri je govoril gospod Monti; naložbene vire; zagotovitev evro obveznic in kohezijskih instrumentov, saj je kohezija zelo pomemben dejavnik za konkurenčnost – bo težko ustvariti to pozitivno klimo, zlasti zdaj.

  Olle Schmidt (ALDE). – (SV) Gospod predsednik, zadnji časi so nam pokazali, kako pomembne so zdrave javne finance. Zato je nenavadno, če se milo izrazim, da želi poročevalec gospod Hoang Ngoc omiliti – ali celo odpraviti – stroge zahteve glede upoštevanja pakta za stabilnost in rast. Nasprotno pa je res, da je ključno, da se EU zdaj osredotoči na to, da obvlada svoj dolg, ki je ušel nadzoru. Sicer bi bila lahko prihodnost še bolj grozljiva.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil poslanec švedskega parlamenta Riksdag in član Odbora za finance, ko so propadle naše javne finance. Na to nisem posebej ponosen, a je res: neko obdobje so bile obrestne mere 500-odstotne! Bližale so se 2 000 %, kar je pomenilo, da smo na dobri poti, da postanemo banana republika, toda niti 500-odstotne mere niso bile dovolj – naša valuta se je sesula in George Soros je zmagal.

Švede čakajo težki časi, toda gospod Hoang Ngoc, naučili smo se nekaj, namreč, da imamo urejene finance. Enako velja za Evropo – dober red zagotavlja stabilnost in rast.

  Michail Tremopoulos (Verts/ALE). – (EL) Evropa se danes še vedno sooča z večrazsežnostno krizo, ki posebej slabo vpliva na zaposlovanje in nizke dohodke. Ko se je začela Evropska unija, je revščina obstajala samo tam, kjer ni bilo dela. Danes je brezposelnih 9,6 % Evropejcev, 8 % delavcev, ki prejemajo dohodek, pa živi pod pragom revščine. Kakšni so obeti za 2020?

Kombinacijo brezposelnosti in revščine še poslabšuje pritisk, ki je posledica preprostosti, s katero se odpušča delavce. Na evropski ravni ni zaščite pred odpuščanjem, nacionalna zakonodaja pa je zvodenela, kot v Grčiji. Vse to se dogaja v letu boja proti revščini in socialni izključenosti.

Potrebujemo torej minimalen okvir odvračilnih dejavnikov za odpuščanje. Podani so bili predlogi. Najprej je treba masovno odpuščanje v podjetjih, ki poročajo dobiček v isti državi, označiti kot zlorabo. Logična posledica je, da so ta podjetja izključena iz evropskih subvencij ter morajo plačevati višje davke in globe ter vrniti prejeta sredstva. Vprašanje pa je: ali je odgovornost podjetij vključena v njihovo obveznost, da delujejo kot del družbe, ali menijo, da je sprejemljivo, da se vedejo kot tekmeci delavcev?

  Vicky Ford (ECR). – Gospod predsednik, pozdravljam številne cilje strategije EU 2020: osredotočenost na rast, na čelu katere bodo inovativna podjetja, na trajnostno rast in doseganje visoke stopnje zaposlenosti. Da pa bi to dosegla, mora EU storiti še kaj več, kot le govoriti: moramo ukrepati.

Na primer, ob izvajanju nujnih reform finančnih storitev ne smemo pozabiti, da potrebujejo inovativna podjetja in takšni delodajalci dostop do kapitala na svetovnih trgih. Tudi naše države članice potrebujejo dostop do teh svetovnih kapitalskih trgov in medtem ko so vsi pogledi uperjeni v evropski stabilizacijski sklad in v to, ali je uspel trenutno zmanjšati takojšnje nihanje, bo v osnovi dolgotrajno zaupanje doseženo samo, če naše primanjkljaje kot tudi to ambiciozno rast obvladamo in se javne finance same izkažejo za trajnostne.

  Johannes Hahn, član Komisije. – (DE) Gospod predsednik, mislim, da je današnja razprava pokazala in dokazala, da Parlament lahko in mora bistveno prispevati k razvoju strategije. Zaradi moje pristojnosti bi se rad zahvalil zlasti gospodoma van Nistelrooiju in Cortésu Lastri za njuni poročili. Zahvaljujem se vsem, ki so intenzivno sodelovali pri tem delu, saj bodo imeli pomembno besedo pri oblikovanju regionalne politike in ker sta obe poročili pokazali, kako pomembno je upoštevati vse regije v Evropi ter da je regionalna politika lahko in mora biti politika za vse regije in da naj bi v prihodnosti to tudi bila.

Obe poročili pravzaprav poudarjata pozitiven vpliv tega ukrepa. Rad bi se zahvalil gospodu Cortésu Lastri predvsem za ta pomemben prispevek in ker je izpostavil, da je lizbonska strategija na koncu dala rezultate, kljub vsem kritikam. Konec koncev ni bila samo zamisel, temveč poznejše izvajanje zamisli rezervacije sredstev tisto, kar je imelo pomemben vpliv tu, zlasti na področjih inovacij in raziskav.

Za gospo Schroeder je to morda kislo jabolko, toda cilj je seveda treba opredeliti. Toda regije, ki imajo lokalne strukture in posamezne razvijalce projektov, so imele in bodo imele v prihodnosti možnost izvajanja posameznih projektov in doseganja ciljev pod enim skupnim imenovalcem. Seveda potrebujemo poudarke in določiti moramo prednostne naloge, kar je zamisel v ozadju rezervacije sredstev. Vendar lahko veliko dosežemo, če naenkrat uporabimo pristop od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol.

Poleg tega strateško poročilo, ki sem ga pred kratkim predstavil o poročilih 27 držav članic glede stanja izvajanja do zdaj v trenutnem programskem obdobju, kaže, kako trajnostna in razumna je rezervacija sredstev dejansko bila, kajti 63 milijard EUR od 93 milijard EUR je bilo do zdaj dodeljenih za lizbonske cilje, tj. za raziskave, inovacije, vlaganja v usposabljanje in končno za prevoz in infrastrukturo, tudi v najširšem pomenu teh izrazov.

Regionalna politika – kar zelo jasno kaže poročilo gospoda van Nistelrooija, – je gonilna sila inovacij, ki lahko stvari premakne naprej ter naredi in ohrani evropsko družbo bolj globalno konkurenčno. Dokazano je bilo, da je izmed 450 operativnih programov samo 246 usmerjenih v raziskave in inovacije. To zelo jasno kaže, da poudarki, kot sta poudarek na raziskave in razvoj, niso nujni in da mora tako ostati.

Zato je bilo v obstoječem programskem obdobju očitno, da bi morali dodeliti samo 86 milijard EUR za to področje, kar je trikrat več kot v obdobju 2000–2006. Toda zagotoviti moramo bolj usklajen potek, zlasti na področjih raziskav in inovacij. Med odličnostjo na eni strani in široko geografsko razširjenostjo na drugi strani ni nobenega konflikta. Naš cilj mora biti spodbujanje kroženja možganov in ne bega možganov iz nekaterih ali mnogih regij v maloštevilne. Nasprotno, zagotoviti moramo kroženje znanja in vključenih ljudi, zlasti kar zadeva raziskave, inovacije in razvoj.

Eden izmed glavnih ciljev bi moral biti, predvsem če upoštevamo naslednje programsko obdobje, prehod od pristopa, ki temelji zgolj na uspešnosti, kar pomeni ustrezno finančno upravljanje, k pristopu in perspektivi, bolj usmerjenima v rezultate. To mora biti eden od glavnih korakov EU naprej v primerjavi z Lizbono, takih, ki nam zares omogočajo, da razčlenimo evropske cilje na nacionalne, regionalne in končno lokalne cilje, ter s tem naredimo strategije oprijemljive, vidne in razumljive.

Še zadnja pripomba: regionalno politiko razumem kot naložbeno politiko, pri tem pa imam v mislih naložbe v vse regije. Konec koncev imajo lahko vse regije korist od uspešnih naložb v posameznih regijah, kajti ne smemo pozabiti, da sta dve tretjini evropskega izvoza vsake države članice namenjeni v Evropsko unijo, v 26 drugih držav članic. To pomeni, da če gre tem državam dobro, bo šlo dobro tudi 27. državi članici. To mora biti eden izmed naših ciljev. Če se danes vprašamo še, kako se lotiti krize, potem preoblikovanje proračuna ne more biti naša edina skrb, saj tudi rast predstavlja zelo pomemben dejavnik. Že samo to bo zagotovilo naš uspešen izhod iz krize na dolgi rok, regionalna politika pa lahko k temu znatno prispeva.

  László Andor, član Komisije. – Gospod predsednik, glede upravljanja in Evrope 2020 je bilo predloženih pet plus dve vprašanji. Potrudil se bom odgovoriti v petih minutah, zato bom govoril v angleščini in ne v maternem jeziku.

Spoštovani poslanci, prvo vprašanje je o tem, kako namerava Komisija okrepiti spremljanje širokih smernic gospodarske politike in kako namerava zagotoviti aktivno vlogo nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta v večstranskem procesu nadzora.

V odgovoru na to prvo vprašanje bi rad omenil sporočilo Komisije o Evropi 2020, v katerem Komisija predlaga, da bi Evropski parlament igral pomembno vlogo ne le kot sozakonodajalec, temveč tudi kot gonilna sila mobilizacije državljanov in nacionalnih parlamentov. Komisija tudi poudarja pomen vzpostavitve trajnega dialoga med različnimi ravnmi vlade, vključno z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi, ter nacionalnimi parlamenti kot tudi socialnimi partnerji in predstavniki civilne družbe.

Drugo vprašanje zadeva pakt za stabilnost in rast ter dodatne instrumente, ki jih lahko Komisija predvidi za dopolnitev tega pakta. Tu bi rad omenil naše sporočilo o krepitvi usklajevanja gospodarske politike, ki smo ga sprejeli prejšnji teden. V tem sporočilu je Komisija opredelila predloge o krepitvi skladnosti s paktom za stabilnost in rast ter poglobljenem usklajevanju davčne politike. Komisija še zlasti želi, da bi bila proračunski nadzor in usklajevanje politike bolj usmerjena v prihodnost. Še zlasti v evroobmočju se zdi upravičen bolj daljnosežen pristop k oceni proračunskih politik, vključno z obširnejšim pregledom slabosti nacionalnih proračunskih načrtov, ki so pred sprejemom. Da bi državam članicam zagotovili prave spodbude pri reševanju fiskalnih neravnovesij, je mogoče s pospešitvijo posameznih postopkov, še zlasti glede držav članic, ki večkrat kršijo pakt, izboljšati delovanje postopka ugotavljanja presežnega primanjkljaja in dolga. Komisija predlaga tudi krepitev makroekonomskega preventivnega okvira za države članice evroobmočja z vzpostavitvijo trajnega okvira za reševanje krize. S predlaganim mehanizmom bi se EU lahko zadolžila za financiranje nujnih posojil državi evroobmočja, ki je v težavah.

Tretje vprašanje zadeva razlike med dvema dokumentoma Komisije: sporočilom o javnih financah v EMU leta 2006 iz junija 2006 na eni strani in poročilom EMU 10 iz leta 2008 na drugi strani. Priporočila politike, ki smo jih podali leta 2006, se osredotočajo na spremembe, ki jih prinaša reforma pakta v letu 2005. Poročilo EMU 10 iz leta 2008 je skladno s tem, kar je bilo napisano takrat, na primer glede pomena dolgoročne vzdržnosti, potrebe po opredelitvi spodbud v dobrih časih in pozitivne vloge nacionalnih davčnih okvirov. Obenem pa tisto, kar smo se naučili v več kot 10 letih EMU in iz zadnjega vpliva krize, terja posodobljeno, vendar še vedno skladno oceno. Sporočilo o krepitvi usklajevanja gospodarske politike iz prejšnjega tedna se osredotoča na to, da bi pakt poostrili, kar zadeva njegove preprečevalne kot tudi popravljalne vzvode. Vsebuje tudi podrobne predloge na podlagi novih priložnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba.

Predlagamo okrepitev pakta za stabilnost in rast, tako preprečevalne kot popravljalne razsežnosti; razširitev nadzora makroekonomskih neravnovesij in odklonov na področju konkurence v evroobmočju; uvedbo „evropskega semestra“ za predhodno celovito usklajevanje gospodarskih politik; in končno prizadevanja za trden in trajen mehanizem za reševanje kriz za države članice evroobmočja, ki imajo fiskalne težave.

Četrto vprašanje se nanaša na delovno skupino, ki jo je Evropski svet oblikoval marca 2010, da bi izboljšal gospodarsko upravljanje v Uniji. Komisija bo konstruktivno sodelovala v interesu Unije, pri čemer bo v celoti spoštovala njeno pravico do pobude. Sporočilo iz prejšnjega tedna že predstavlja pomemben prispevek k delovni skupini. Evropski parlament je v tem smislu očitno zelo pomembna zainteresirana stran, kar zadeva reformo gospodarskega upravljanja EU. Skozi svoje delo in poročila v zadevnih odborih – zlasti odborih za gospodarsko krizo – Parlament že dragoceno prispeva k posvetovanjem delovne skupine.

Peto in zadnje vprašanje je o zaupanju v evropske banke in finančne trge ter evropski projekt na splošno, ki ga je treba ponovno pridobiti. To bom na kratko povzel, ker je zelo obsežna tema. Mislim, da je treba tu poudariti tri pomembna vprašanja: prvič, pomen finančne ureditve za oblikovanje mnogo varnejšega finančnega sistema; drugič, zelo jasna, pregledna in vsem razumljiva pravila fiskalne stabilnosti; in tretjič, povrnitev potenciala rasti Evrope. Zato ima Evropa 2020 tudi v tem smislu pomembno vlogo. Ti elementi so po mojem mnenju enako pomembni za povrnitev zaupanja v evropski projekt.

To me je pripeljalo do dveh vprašanj o strategiji Evropa 2020. Skladno s sklepi spomladanskega zasedanja Evropskega sveta, zlasti kar zadeva glavne cilje strategije Evropa 2020, je Komisija začela sodelovati z državami članicami pri določanju nacionalnih ciljev v podporo glavnim ciljem. Da bi to delo olajšala, je skupina za kazalnike Odbora za zaposlovanje oblikovala dva možna tehnična pristopa, ki kažeta, kaj bi vsaka država članica morala storiti, da bi EU dosegla ciljno 75-odstotno stopnjo zaposlenosti.

Zadnji teden aprila in prvi teden maja sta imela Komisija in predsedstvo dvostranske razprave za izmenjavo prvotnih zamisli o možnih nacionalnih ciljih za strategijo. Te razprave so bile zelo plodne in so nam omogočile začetni vpogled v to, kakšno je stanje v državah članicah, in razumevanje zelo posebnih gospodarskih okoliščin, ki so značilne za posamezne države članice. Dvostranska srečanja so pokazala, da večina držav članic močno podpira glavne cilje in so pripravljene določiti ambiciozne nacionalne cilje, da bi izpolnile glavne cilje, opredeljene na spomladanskem zasedanju Sveta. Na podlagi skupnega izida teh srečanj bo Komisija zbrala rezultate, ki se bodo uporabljali pri različnih načrtih Sveta v mesecu maju in juniju. Če bo prišlo do neskladnosti med cilji EU in seštevkom nacionalnih ciljev, nameravamo nadaljevati z razpravo z državami članicami, da ugotovimo, kako bi se lahko EU približala ciljem z ukrepanjem na nacionalni ravni in ravni EU. Evropski svet je dejal, da bo junija pregledal glavni cilj na podlagi nadaljnjega dela.

Posebno zanimanje obstaja za razlago cilja glede revščine, če dovolite. Svet je na spomladanskem zasedanju prosil Komisijo, da državam članicam pomaga opredeliti ustrezne kazalnike, ki podpirajo glavni cilj EU za socialno vključenost, zlasti z zmanjšanjem revščine. Ko je prisluhnila pomislekom različnih držav članic, je Komisija predstavila možen predlog za komprimis. Predlog temelji na treh glavnih kazalnikih revščine EU, in sicer: tveganje revščine; materialna prikrajšanost; in število gospodinjstev brez delovno aktivnih članov. Skupaj odražajo večstransko naravo revščine in razpon razmer v državah članicah. Številne delegacije so izrazile podporo predlogu Komisije v okviru Odbora za socialno zaščito, toda nekatere vztrajajo, da se v opredeljeni cilj EU vključi element trga dela. Komisija aktivno raziskuje možne rešitve.

V zvezi z upravljanjem vas želim pomiriti, da pripisujemo velik pomen vaši vlogi v novi strategiji in vašemu prispevku. Predsednik Barroso je jasno povedal, da je večja vključenost Parlamenta v strategijo Evropa 2020 eden izmed njegovih glavnih ciljev v drugem mandatu. Po najboljših močeh se trudimo, da bi Parlamentu zagotovili dovolj časa za sprejetje mnenja letošnje leto. Osebno se povsem obvezujem, da vam bom pomagal v postopku na vse mogoče načine. Pridružiti se nam morajo vse glavne institucije EU, če naj se zagotovi potrebno politično skrbstvo in če naj strategija uspe.

Kar zadeva izobraževanje in usposabljanje, ki je predmet drugega vprašanja o strategiji Evropa 2020, bi rad povedal samo naslednje. Komisija je že v načrtu za reševanje krize iz novembra 2008 pozvala države članice, da ohranijo naložbe v izobraževanje in usposabljanje, in to usmeritev bomo ohranili. Na splošno so se države članice pozitivno odzvale na poziv, da ukrepe za oživitev usmerijo v pametne naložbe v vire za prihodnjo rast. Mnoge vlade niso niti zmanjšale podpore študentom niti omejile števila prostih vpisnih mest. Nasprotno, številni svežnji za oživitev so vključevali ukrepe za podporo večje udeležbe v izobraževanju, zlasti v visokošolskem izobraževanju. Krizi navkljub so proračuni za izobraževanje, napovedani za leto 2010, v mnogih državah članicah ostali nespremenjeni ali pa so se povečali. Vendar opažamo znake, da se načrtujejo zmanjšanja proračunov za izobraževanje v drugih državah.

Upoštevati moramo, da so nekatere vlade že načrtovale – in v nekaterih primerih izvedle – splošna zmanjšanja javnih proračunov pred začetkom krize. Mnoga takšna zmanjšanja bi vplivala na izobraževanje. Druge države članice raziskujejo načine za večjo raznolikost virov financiranja. Komisija bo še naprej pozorno spremljala to vprašanje. V nekaterih državah se bodo šele zdaj pojavile finančne omejitve. Spremljali bomo splošne nacionalne proračune kot tudi učinkovitost naložb.

Na evropski ravni in v okviru obstoječega večletnega finančnega okvira namerava Komisija dati prednost ukrepom, ki podpirajo cilje Evropa 2020. Pospešitev oživitve gospodarstva, vlaganje v mlade v Evropi in gradnja infrastrukture za jutrišnji dan so prednostne naloge v osnutku proračuna za leto 2011, ki ga je Komisija pred kratkim sprejela. Podpora za vodilno pobudo „Mladi in mobilnost“ pomeni okrepitev programov „vseživljenjskega učenja“ in „Mladi v akciji“ kot tudi ukrepov „Marie Curie“ in „Erasmus za podjetnike“.

Ne pozabimo, da na to področje posegamo tudi prek strukturnih skladov. Evropski socialni sklad s proračunom 75 milijard EUR v obdobju 2007–2013 pomaga mladim pri prehodu iz izobraževanja v svet dela. Ljudem tudi pomaga pri povratku v izobraževanje, da obnovijo in razširijo svoje znanje in spretnosti. Približno ena tretjina upravičencev Evropskega socialnega sklada je mladih ljudi. Sklad namenja tudi 8,3 milijarde EUR, kar je okoli 11 % njegovega skupnega proračuna, za reformo sistemov izobraževanja in usposabljanja držav članic.

Vse to kaže, da strategija Evropa 2020 krepi zamisel na znanju temelječega gospodarstva ter da sta izobraževanje in usposabljanje v osrčju tega. Prepričali se bomo, da imamo vire za dosego naših ciljev.

  David Casa (PPE). – (MT) Zaskrbljujoče je, da bo imela gospodarska kriza dolgoročne posledice. Čim večja bo starost prebivalstva, tem večji bo izziv držav članic, da zajamčijo trajnost na področju socialne blaginje. Sicer lahko razumem, da mora biti javna poraba raznolika, če naj Evropa izpolni svojo vizijo 2020, vendar verjamem tudi, da mora biti ta poraba del nacionalne davčne politike. Zmanjšanje rodnosti in naraščajoče staranje prebivalstva kličeta po spremembi politike, če želimo zajamčiti vzdržnost javnih financ. Poleg tega je treba upoštevati večje zahteve po pokojninah in zdravstveni asistenci.

Kar zadeva vzorce demografskih sprememb, potrebuje Evropska unija motivacijsko strategijo za starejše državljane, da jih obdrži v delovnem razmerju daljši čas. Nujno moramo upoštevati takšne strategije glede na posebne zahteve različnih držav članic. Ne moremo uporabiti politike na podlagi enega pristopa, ki bi ustrezal vsem. Vsak posamezen primer si zasluži pozornost. Posledično je nujno, da je več zaposlenih na trgu dela in da povečamo priložnosti za visoko stopnjo zaposlenosti. S tem ne bomo le zmanjšali odvisnosti od socialnih služb, temveč tudi zagotovili večje število prispevajočih k tem programom.

Kar zadeva delovna mesta in usposabljanje, je nujno, da se Evropska unija osredotoči na aktivno in vključujoče zaposlovanje, namreč na izrabo celotnega potenciala vseh tistih, ki lahko delajo, zlasti žensk, za spodbujanje vključenosti tistih, ki so najbolj odrinjeni iz sveta dela, in da se jim posredujejo vsa orodja, ki jih potrebujejo za uspeh. Gospod komisar, nekaj tednov smo že vsak na svojem položaju in čas je, da zavihamo rokave in se lotimo dela, da bodo ti cilji doseženi, s čimer se bo povečala zaposlenost v Evropski uniji.

  Ole Christensen (S&D). – (DA) Gospod predsednik, vsak dan se izgubi na tisoče delovnih mest v Evropi, strategija Evropa 2020 pa naj bi bila odgovor EU na prihodnje izzive na tem področju in na to, kako lahko ohranimo in okrepimo našo konkurenčnost, da lahko ustvarimo rast in več delovnih mest. Izbrati moramo pot, ki jo bomo ubrali: ali bomo konkurenčni na podlagi nizkih plač in slabih delovnih pogojev ali bomo konkurenčni na podlagi znanja in sposobnosti, kakovostnih zelenih delovnih mest in spodobnih pogojev na trgu dela.

Glede na to je malce zaskrbljujoče opazovati neuravnoteženo osredotočenost Komisije na prožnost v modelu prožne varnosti. S tem ne bomo dosegli nič. Ljudje morajo biti varni in preskrbljeni, da so lahko prožni. Potrebna je neka oblika podpore, s katero se lahko ljudje preživljajo, če izgubijo službo. Zagotoviti je treba nadaljnje usposabljanje, da se lahko ljudje premikajo po trgu dela proti najboljšim priložnostim za zaposlitev. V državah članicah so potrebne naložbe, vendar morajo biti takšne, da se povrnejo dolgoročno.

Komisija mora storiti več pri obravnavi socialnega dampinga. Kdor koli, ki se preseli iz ene države v drugo zaradi dela, bi moral delati pod pogoji, ki veljajo v novi državi. Komisija mora zagotoviti, da pravila o priseljenih delavcih – pravila, ki veljajo na ravni EU – veljajo za vse, in pravila notranjega trga ne smejo imeti prednosti pred pravili o pravicah delavcev.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospod predsednik, rada bi samo dejala, da razprava to popoldne odraža pripravljenost, pravzaprav vztrajnost Parlamenta, da je v celoti vključen v ta proces. Ker imam omejen čas, bi rada omenila samo tri kratke točke. Podpiram izjavo komisarja Rehna – in današnjo izjavo komisarja Andorja – glede nadzora proračunov držav članic. Na eni točki se je zdelo, da evroobmočje in EU ne bosta dočakala leta 2020 kot subjekt. Da bi zagotovili ne le naše preživetje, temveč tudi uspeh, je ključno, da države članice izpolnijo zaveze in obljube, ki so jih že dale. Zapiranje vrat hleva zatem, ko je konj že stekel ven, je od nekdaj nesmiselno.

Drugič, zadnjih 18 mesecev se države članice in EU osredotočajo skoraj izključno na stabilizacijo finančnih institucij. Dejansko je to močno prevladalo. To je sicer pomembno, toda mnogi državljani so izgubili zaupanje in se zdaj čutijo zapuščene. Iščejo podporo pri državah članicah in obračajo se na EU, da uvede okvir, ki bo vodil do ustvarjanja delovnih mest, podjetništva ter podpore malih in srednje velikih podjetij, toda ključno je, da mora ta okvir povezovati rast gospodarstva z ustvarjanjem spodobnih delovnih mest ter večjo dobrobitjo vseh državljanov, zlasti tistih pod pragom revščine.

Za konec naj povem, da je brezposelnost mladih v hudi krizi. Dokument, ki ga je Komisija objavila včeraj, potrjuje, da je stopnja brezposelnosti mladih v EU 20 %, kar je dvakrat več, kot znaša predvidena skupna brezposelnost. Ta kriza je ravno tako realna in neposredna kot gospodarska kriza in čeprav sem prisluhnila pripombam komisarja o pobudah za mlade in jih pozdravljam, mora obstajati pravo usklajevanje med državami članicami in močan vpliv nanje, da te pobude prenesejo v dejanska delovna mesta.

  Janusz Wojciechowski (ECR). – (PL) Strategija 2020 vsebuje ambiciozne cilje, ki jim je težko oporekati, toda cilji so opredeljeni, kot da je Evropska unija že bogata, brez skrbi in misli le na gradnjo uspešne prihodnosti. Vemo pa, da nas morajo skrbeti številne stvari in predvsem, da obstajajo mnoge razlike med stopnjo razvoja bogatih in revnih držav in regij Evrope.

Z začudenjem ugotavljam, da med prednostnimi nalogami strategije ni prostora za razvoj kmetijstva, vemo pa, da mora konec koncev svet do leta 2050 povečati proizvodnjo hrane za 70 %, saj je ljudi vse več, vse manj zemljišč pa se uporablja za kmetijsko proizvodnjo. Težko je razumeti, zakaj strategija ne obravnava razvoja kmetijstva kot prednostne naloge.

Kmetijstvo pomeni varno preskrbo s hrano, kmetijstvo pomeni ekološko varnost in te stvari so zelo pomembne za nas in prihodnje generacije. Ne predstavljam si odgovorne razvojne strategije za Evropsko unijo, ki ne upošteva razvoja evropskega kmetijstva.

  Georgios Koumoutsakos (PPE). – (EL) Gospod predsednik, preden spregovorim o strategiji 2020, mislim, da je potreben odgovor na določene točke, ki jih prej izrazil poslanec ali dva o stališču grške desnosredinske stranke o mehanizmu podpore za grško gospodarstvo. Nekatere točke moramo razjasniti. Naša stranka ni nikoli nasprotovala evropskemu mehanizmu podpore za Grčijo. Naša stranka je preprosto imela predstavo o ukrepih, ki bi morali biti izvedeni. Ukrepi, ki se zdaj uporabljajo, bodo zagotovo povzročili globoko recesijo in stagflacijo, vlada pa se je sama odločila za te ukrepe brez vsakih predhodnih informacij ali dogovorov z drugimi političnimi strankami v Grčiji in grško družbo. Večina v vladi je zavrnila vse predhodne sporazume, ki bi lahko pripeljali do širokega in potrebnega političnega in socialnega soglasja. Ponavljam, stranka Nova demokracija ni nasprotovala evropskemu mehanizmu podpore Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada. Spoštujemo prav vsak evro naših partnerjev in se jim zahvaljujemo za njihovo podporo. Zato smo odgovorno podprli različno, bolj učinkovito mešanico politik. Podpiramo potrebo po strogi finančni disciplini in politiki rasti, tako da se lahko Grčija iztrga iz začaranega kroga globoke recesije in vratolomno naraščajoče inflacije, ki ima katastrofalne posledice za grško družbo in gospodarstvo ter končno tudi negativen vpliv na Evropo.

Kar zadeva našo razpravo o gospodarski krizi in strategiji 2020, mislim, da je prišel čas za posebne ukrepe in oprijemljive rezultate. Dovolj besed. To je bistvo mojega govora. Naj bo preprosto. Evro je zgodovinski uspeh evropskega povezovanja in morali bi ga braniti in reševati. Zato potrebujemo močno finančno in gospodarsko upravljanje, kajti brez strategije 2020 mu grozita neuspeh in usoda, ki je doletela lizbonsko strategijo.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospod Koumoutsakos, res ste predrzni! Ravnokar sem vas poslušal govoriti o grški vladi in o tem, kako se ni posvetovala z vami, različnimi strankami ali civilno družbo, preden je uvedla ukrepe. Toda moram reči, da obstoječa grška vlada ni nikakor odgovorna za razmere. Je žrtev gledalcev, ki jih bom kritiziral čez nekaj trenutkov, ko bom imel govor. Toda moja dolžnost je tudi poudariti odgovornost prejšnje vlade, ki je mnoga leta olepševala številke, in dejstvo, da je bila vaša stranka na oblasti najmanj dva parlamentarna mandata. Zato mislim, da odgovornost nosi bolj Grčija in politično odgovornost vaša stranka. Ali imate odgovor na to vprašanje, gospod Koumoutsakos?

  Georgios Koumoutsakos (PPE). – (EL) Gospod, vaš govor je rezultat slabe obveščenosti. Prejšnja grška vlada je prevzela gospodarstvo globoko v dolgovih, zelo globoko v dolgovih, gospodarstvo na trhlih temeljih in te kronične težave, ki so se globoko zakoreninile v 30 letih, je izpostavila in razpahnila ogromna mednarodna gospodarska kriza.

Seveda je prejšnja vlada naredila napake, toda mnogo večje napake je, bodisi zaradi slabosti ali pomanjkanja poguma, naredila obstoječa vlada, ki je najmanj pet mesecev prepozno sprejela ukrepe, potrebne za zajezitev razmer, in s tem je kriza primanjkljaja, ki je, kot dobro veste, prisotna v vsaki državi, postala kriza posojil.

Tako smo prišli do današnje drastične situacije. To je odgovor, ki vam ga dajem glede naše samokritičnosti; toda tu velja starodavni rek „kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen“.

  Edward Scicluna (S&D). – (MT) Gospod predsednik, pomen dolgotrajne vzdržnosti javnih finance ni bil še nikoli tako dramatično v ospredju kot danes. Preprosto in naravno je reči „posvarili smo vas, da ne pustite, da vam primanjkljaji in dolgovi uidejo izpod nadzora“, in upravičeno bi lahko to rekli. Toda zdaj ko so se mnoge države članice Evropske unije, vključno s tistimi v evroobmočju, znašle v tej nevzdržni situaciji, ne moremo preprosto zasukati situacije ali to poskušati v čim krajšem času, obenem pa zanemariti resne gospodarske okoliščine, v katerih smo se znašli.

To ni poziv k odložitvi naših ukrepov na področju javnih financ. Nič takšnega nimam v mislih. Toda zahtevati brezobzirno izvajanje varčevalnih programov v državah Evropske unije bi pomenilo obsodbo celotne evropske regije na dolgo obdobje počasne gospodarske rasti, če ne še kaj hujšega. Ne moremo si privoščiti, da bi omejili povpraševanje, niti v državah, ki beležijo presežke, tako notranje kot zunanje, in ki imajo sredstva za večjo in ne manjšo porabo.

Pomagati moramo šibkejšim državam Evropske unije, da spodbudimo njihova gospodarstva prek izvoza in tako pomagamo spodbuditi možnosti za številnejša delovna mesta. Ne bodimo dogmatični. Razmere od nas zahtevajo, da ukrepamo pametno. V mnogih sektorjih je potreben tudi element prožnosti, nenazadnje v gospodarski politiki.

  Elizabeth Lynne (ALDE). – Gospod predsednik, povsem upravičeno smo slišali veliko o oživitvi gospodarstva v predlogu Komisije za strategijo EU 2020, toda po mojem mnenju smo slišali premalo o revščini, zato sem bila vesela, da ste v vašem govoru omenili zmanjšanje revščine.

Ne smemo pozabiti, da najranljivejši v družbi trpijo v vsaki gospodarski recesiji bolj kot kdor koli drug, zato moramo uvesti mehanizme za njihovo zaščito. Na primer, rada bi videla cilj 25-odstotnega zmanjšanja števila državljanov EU, ki živijo v revščini, kot tudi, da se zagotovi, da tisti, ki so trenutno izključeni iz trga dela, lahko pridobijo dostop do kakovostnega dela in da imamo obenem cilje za izkoreninjenje neprijavljenega dela.

Poskrbeti moramo tudi, da države članice vlagajo v socialno varstvo in socialnovarstvene sisteme kot tudi zajamčiti dostop do pravic, virov in univerzalnih storitev. Rada bi videla tudi vseevropski cilj, da države članice do leta 2015 odpravijo brezdomstvo in da se razvijejo celovite strategije za brezdomstvo.

Na vseh teh področjih bi se morali ne le več posvetovati s Parlamentom – bila sem vesela, da ste to omenili –, temveč tudi z nevladnimi organizacijami, delujočimi na tem področju. Kar zadeva odprto metodo usklajevanja, jo je treba okrepiti. Vsi vemo, da se ni obnesla tako dobro, kot bi se lahko, toda prepričana sem, da se lahko obnese dobro v prihodnosti, če se uvedejo pravi mehanizmi – toda samo če se uvedejo ti mehanizmi.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Strategija se sprejema v najslabšem možnem trenutku, ko je industrijska proizvodnja v Evropi padla na raven iz devetdesetih let prejšnjega stoletja in ko je bruto domači proizvod Evropske unije lansko leto padel za 4 %. Toda izbrani trenutek še ni tisto najslabše. Najslabše je, da je kar štiri izmed petih prednostnih nalog, ki so nam bile predstavljene kot glavna gonilna sila evropskega razvoja, težko obravnavati kot evropske ukrepe, namreč zaposlovanje, raziskave in razvoj, izobraževanje in boj proti revščini. Na njih ni pravzaprav nič nadnacionalnega. To so zadeve, za katere so odgovorne posamezne države. Samo za podnebno politiko lahko rečemo, da je področje, na katerem lahko uvedemo določeno količino ukrepov na evropski ravni. Drugo so, po pravici povedano, zadeve za posamezne države članice.

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospod predsednik, strategija 2020 bi morala zajemati mnenja o gospodarski krizi in predlagati nove oblike upravljanja, namesto da poskuša zakrpati obstoječ neuspešen sistem.

Najprej se znebimo nekaterih zgrešenih zamisli, zlasti glede Grčije. To ni grška kriza. Grčija in njeno prebivalstvo sta danes žrtvi plenilskega gospodarskega in finančnega sistema, sistema, ki je bil priča, kako so države G20 plačale več tisoč milijard dolarjev v nekaj dneh, da bi rešile banke, zaradi česar Grčija trpi že več mesecev.

Mednarodni vrhi se zdaj ne upoštevajo; kar bo, bo. Na koncu naj bi bile finance urejene in Evropa je imela neskončne razprave, toda mrhovinarji še niso odšli. Kaj torej zdaj vsi pravijo? Da je treba trgu dati zagotovilo. Toda kdo je trg? Špekulanti, ki jih moramo pomiriti, kot da so polbogovi, in ki jim moramo darovati, da jih lahko rotimo za milost.

Kako dolgo bodo morali ljudje še prenašati ta ciničen pristop? Kako dolgo bomo morali še živeti v iluziji trga, ki finančnikom daje več, kot si zaslužijo, vendar siromaši ljudi? Ne moremo dopustiti, da terorizem finančnih trgov spravi celotne države na kolena.

Ponarejevalec veliko tvega, saj napada element suverenosti države: njeno valuto. Toda ko trgovec špekulira z dolgom države, ne tvega čisto nič. Kdaj bodo storilci gospodarskih kaznivih dejanj s področja visokih financ ustrezno kaznovani? Špekulante, ki se pohlepno redijo na račun javnosti, bi morali prepovedati; banke igralnice, ki špekulirajo z življenjem in prihodnostjo državljanov, bi bilo treba ukiniti; in EU bi morala ustrezno nadzorovati finančne trge, ne pa napadati javnih služb.

Gospe in gospodje, za konec naj povem, da mislim, da so se dovolj dolgo norčevali iz nas. Vsak petek imamo lahko izreden vrh in sprostimo milijarde, toda če se nekega petka kmalu ne lotimo korenin hudodelstev, bomo na koncu razglasili stečaj EU.

  Filiz Hakaeva Hjusmenova (ALDE). – (BG) Gospod predsednik, evropska kohezijska politika je v preteklosti dokazala svojo ključno vlogo in postala bistvena politika Skupnosti. Evropskim državljanom zagotavlja viden, količinsko opredeljiv kazalnik solidarnosti. Njeno vlogo potrjuje tudi dejstvo, da je bila vključena med cilje Lizbonske pogodbe. Vse to si upravičeno zasluži mesto v strategiji Evropa 2020.

V osnutku strategije politiki ni bilo zagotovljeno potrebno mesto. Zato visoko ocenjujem poročilo o vključitvi kohezijske politike med cilje, ki jih je treba doseči po Lizbonski pogodbi in strategiji 2020, ki zagotavlja neprecenljive smernice. Močno kohezijsko politiko potrebujemo trenutno, ko zaradi gospodarske krize upada število delovnih mest in šibi naša konkurenčnost, pa tudi v prihodnosti, da lahko potrdimo, da je Evropska unija močan svetovni akter.

Potrebujemo zanesljiva merila za ponazoritev učinkovitosti in uspešnosti sredstev, vloženih v to politiko. Kot je navedeno v poročilu, je treba na podlagi posebnih kazalnikov oceniti vpliv izdatkov kohezijske politike na regionalni razvoj. Da bi določila kazalnike ocenjevanja, mora Komisija preučiti in predlagati jasno opredelitev pojma „teritorialna kohezija“, saj se prav to pojavlja v Lizbonski pogodbi. Objektivna in natančna merila ocenjevanja je mogoče določiti samo po preučitvi opredelitve dejanskega pojma. To bo zagotovilo konkretno podlago za politiko kot tudi za institucije in državljane.

PREDSEDSTVO: GOSPOD PITTELLA
podpredsednik

  Tamás Deutsch (PPE). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi rad izrazil svojo zahvalo poročevalcem za njihovo izjemno delo in se zahvalil komisarjem za njihova pomembna in koristna opažanja.

Pred nekaj leti mi je dober prijatelj in mentor rekel, da se v življenju vedno soočamo z razmerami, ko smo bodisi del težave bodisi del rešitve. Po mojem mnenju je strategija EU 2020 trenutno še vedno prej del težave kot rešitve. Prepričan sem, da imamo skupno odgovornost, da ta strategija bistveno bolj postane del rešitve. Dovolite mi, da se za trenutek ustavim in vas vljudno prosim, da upoštevate, da je že samo ime strategije problematično. V veliki večini jezikov Evropske unije nima ime strategija EU 2020 prav nobenega pomena. Težko si je predstavljati, da se bo skupnost več kot 500 milijonov državljanov poistovetila s strategijo, ki temelji na zamisli, kako rešiti težave v njihovem osebnem življenju, ko pa je njeno ime tako neoprijemljivo in daleč od realnosti njihovega osebnega življenja. To ime je lahko zelo pomembno, ko o njem razpravljajo tržni strokovnjaki. Vendar zdaj ne govorimo o tržnih strokovnjakih, temveč o navadnih Evropejcih.

Obstaja še en moder madžarski rek: kdor zagrabi veliko, vzame malo. Po moji presoji strategija – ki je še vedno del težave – zagrabi veliko in vzame malo. Morda bi bilo najbolje, če bi obravnavala najpomembnejše vprašanje. V tem pogledu dovolite, da poudarim, kaj moramo po mojem mnenju narediti, namreč okrepiti regionalni razvoj. Okrepitev regionalnega razvoja zajema naložbe, rast in ustvarjanje delovnih mest in mislim, da je najresnejša težava, s katero se danes soočajo ljudje, potreba po več in več delovnih mestih. Te točke bi želel predložiti vam v razmislek.

  Francesco De Angelis (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zagon strategije Evropska unija 2020 dejansko označuje konec prejšnje faze lizbonske strategije in bo moral obravnavati negativne strukturne učinke, ki jih je ustvarila in jih še ustvarja finančna, gospodarska in socialna kriza.

Verjamem, da je za učinkovitost strategije 2020 potrebno, da je slednja osredotočena na dva ključna vidika, pri čemer je prvi sistem za ocenjevanje napredka, ki upošteva uporabo mehanizma korenčka in palice; drugi pa je odločna politika vlaganj v infrastrukturo, seveda poleg orodij za ureditev finančnega sistema in politik, namenjenih obnovi socialnega dialoga in kohezije.

Infrastrukture so temelj ponovne uvedbe politike inovacij v industriji, malih in srednje velikih podjetjih, proizvodnih konzorcijih ali raziskovalnih institutih ter v odnosu med temi, univerzami in lokalnimi institucijami. Poročilo gospoda van Nistelrooija bi zato morali toplo pozdraviti, saj poleg tega, da poglobljeno prikazuje do zdaj opravljeno delo v državah članicah, začenja obravnavati vprašanje meril za uskladitev finančnih instrumentov in operativnih načrtov, usmerjenih v inovacije.

Uskladitev predpisov, postopkov in upravnih praks za vodenje projektov EU ter poenostavitev in racionalizacija postopkov so rešitve, h katerim že dolgo pozivajo zainteresirane strani in državljani. Mislim, da v zvezi s tem Evropa lahko in mora storiti veliko za spodbujanje rasti, razvoja in zaposlovanja.

  Marietje Schaake (ALDE). – Gospod predsednik, medtem ko si prizadevamo rešiti finančno in gospodarsko krizo, bi rada opozorila na bistveni primanjkljaj: v znanju. Z obžalovanjem moram reči, da Evropa vsak dan postaja bolj neumna celina, čeprav je znanje naš najbolj ploden in bogat vir. Vlaganje vanj je brez tveganja.

Toda ceno krize plačuje mlada generacija Evropejcev, saj brezposelnost mladih narašča, proračuni za izobraževanje in inovacije pa so zamrznjeni ali okrnjeni. Proračune moramo zmanjšati, toda storimo to z odnosom 21. stoletja, saj kam gre zdaj polovica proračuna EU? V kmetijstvo! Morala bi se nameniti mladi generaciji in njenemu razvoju. Ne le tradicionalnemu izobraževanju, temveč izobraževanju, ki se osredotoča na primer na e-znanja in podjetništvo.

Vemo, da čim višja je izobrazba, tem manjša je možnost izgube zaposlitve. Toda države članice ne izpolnjujejo potrebnih zavez s spodbujanjem ambicioznega na znanju temelječega gospodarstva. Evropa tako kaznuje naslednjo generacijo Evropejcev, ker jim ne omogoča, da bi v celoti razvili svojo nadarjenost in ambicije, medtem ko Kitajski, Indiji in Združenim državam omogoča, da so privlačnejše za nadarjene ljudi, raziskave, ustvarjalnost in inovacije.

Kratkoročni ukrepi bodo imeli visoko dolgoročno ceno. Podjetništvo, odličnost in trajnostno prihodnost evropskega gospodarstva je mogoče spodbujati samo, če smo pripravljeni vlagati v znanje, kajti kdor misli, da je znanje drago, ne ve, koliko stane neumnost.

Danes je komisarka Kroes predstavila svojo vizijo digitalne agende Evrope, enega izmed vodilnih programov EU 2020. To je ambiciozna, vendar konkretna strategija, katere cilj je okrepiti digitalni trg Evrope v svetovnem gospodarstvu kot tudi povezati številne Evropejce z odprtim internetom.

Mislim, da moramo sprejeti več pametnih odločitev in zagotoviti, da obstoječa kriza ne postane hipoteka mladih in mlade generacije z obrestmi, ki jih ne bodo nikoli mogli poplačati.

Ali Komisija podpira usklajeni pristop, odklon od medvladnega postopka pri odločanju in dodelitev pomembnejše vloge Komisiji in Parlamentu, da se zagotovi, da države članice izpolnijo svoje zaveze?

  Thomas Mann (PPE). – (DE) Gospod predsednik, lizbonska strategija ni imela trajnostnega uspeha. Zakaj ne? Države članice, socialni partnerji in veliki deli civilne družbe so bili premalo udeleženi, zato niso imeli občutka skupne odgovornosti. Strategija EU 2020 je lahko drugačna. Lahko je uspešna, komisar, če obravnava tudi tiste, ki so izključeni, prikrajšani in pogosto nimajo lobija.

V EU niti dve tretjini delovno sposobnih nista zaposleni. Manj kot polovica vseh starejših delavcev je zaposlenih. Osemdeset milijonov Evropejcev je premalo kvalificiranih in imajo vse manj priložnosti na trgu dela. To so razmere, ki jih ne moremo sprejeti. Toda prava prihodnja strategija mora biti socialno usmerjena. Kakovostna rast gospodarstva in zaposlovanja na eni strani mora biti uravnotežena s socialno enakostjo in trajnostjo. Komisar Andor, na tem delava oba.

Kaj to pravzaprav pomeni? Socialnovarstveni sistemi držav članic morajo biti prilagojeni demokratičnim spremembam. Z izmenjavo najboljših praks po vsej Evropi bi lahko prispevali k temu in se učili drug od drugega in drug z drugim. Evropski socialni sklad – eden izmed vaših konjičkov – mora biti prilagojen novim izzivom, da bomo lahko dejansko še bolj učinkoviti. Evropski globalizacijski sklad je zgrajen tako, da se tisti, ki jim grozi brezposelnost, lahko postavijo na noge. Naša družba mora biti vključujoča in vključevati mlade, na primer z ustreznim izobraževanjem in usposabljanjem, da se lahko razvijajo poklicno in osebno.

Kljub vsem potrebnim okrepitvam nacionalnih proračunov – kar je natančno to, kar prestajamo, in o čemer smo razpravljali zjutraj – pri nečem ne smemo varčevati: naložbah v naše državljane – v gospodarskem, trajnostnem in socialnem smislu. Vzpon in padec strategije EU 2020 je odvisen od teh treh stebrov.

  Jutta Steinruck (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospod Mann, upam, da imate redne stike z vašo kanclerko, če vidite stvari enako kot jaz.

Strategija EU 2020 je prava priložnost, da Evropa postane bolj socialna, in to priložnost zdaj potrebujemo, ko se Evropi namenja mnogo sovražnih besed in ko se je oddaljila od ljudi. Vsekakor moramo ponuditi nekaj pozitivnega našim državljanom, kar bo izničilo to stanje. Kar zadeva rast in zaposlovanje, moramo nehati dajati prednost interesom podjetij pred interesi ljudi. Pravzaprav mora biti to ključen cilj strategije EU 2020, ker Evropa potrebuje socialni napredek.

To sem izpostavila že prejšnji ponedeljek na razpravi odbora o smernicah za politiko zaposlovanja: cilja polne zaposlenosti ne smemo izgubiti izpred oči, vendar ne moremo vztrajati pri polni zaposlenosti za vsako ceno, saj potrebujemo dobra delovna mesta. Vedno pravimo, da potrebujemo delovna mesta, toda zame je pomembno, da so le-ta dobra, da je socialno varstvo, da ljudem ni treba prejemati subvencij in da se lahko dejansko preživljajo s svojo zaposlitvijo.

Še bolj negotovo delovno življenje, vse večje razlike v dohodkih in tudi naraščajočo revščino – ki so jo omenili mnogi govorniki danes – je treba končno odpraviti s strategijo EU 2020. Potrebujemo bolj aktivno politiko trga dela, takšno, ki pokriva številna področja. Končno ljudje pričakujejo natančne odgovore, dejansko zelo natančne odgovore in ne že milijonte strategije!

  Bogusław Sonik (PPE). – (PL) Gospodarska kriza, ki je prizadela našo celino, je našo pozornost – in to upravičeno – usmerila v reševanje gospodarstev držav članic in gradnjo skupnega evropskega mehanizma za zaščito pred gospodarskim zlomom. Razumljivo je, da je pozornost Evropejcev danes osredotočena na pospešitev razvoja in ustvarjanje delovnih mest, toda ko gradimo strategijo za Evropsko unijo, se ne moremo za dolga leta omejiti zgolj na gospodarsko razpravo. Evropska unija se ne sme obnašati, kot da bi bila le uspešen poslovnež, ki ustvarja gospodarski uspeh svojega podjetja.

Strategija Evropa 2020 mora v zadostni meri obravnavati vlogo kulture pri doseganju socialnih in gospodarskih ciljev, ki so bili določeni. Konec koncev bodo te prednostne naloge vplivale na porazdelitev prihodnjega proračuna, zato moramo ohraniti možnost financiranja področij, kot sta razvoj kulturne infrastrukture in zaščita kulturne dediščine v sklopu Evropskega sklada za regionalni razvoj. V strategiji Evropske unije 2020 moramo poudariti pomemben vpliv kulture na socialni in gospodarski razvoj v Uniji, saj so konec koncev intelektualni kapital in ustvarjalne industrije tisti, ki so Evropi prinesli ugled. V tem sektorju lahko gradimo konkurenčnost v odnosu do drugih delov sveta. Ustvarjalnost zahteva spodbujanje in razvoj od najzgodnejših let življenja. Samo v tem primeru se bomo lahko zanesli na to, da se bo v zadostni meri pretvorila v inovacije v Evropski uniji, tudi na področjih sodobne tehnologije.

Kulture ne smemo zapostaviti v evropski politiki. Ne smemo odkloniti vseh predlogov za povečanje njene vloge v politiki Evropske unije zgolj z besedami, da gre za pristojnost držav članic. Danes je Evropa ponosna na projekte, kot je Evropska prestolnica kulture, toda ta projekt so ustvarila evropska mesta in ta mesta nosijo glavno breme tega izjemnega programa.

Zato pričakujem, da bo Evropska komisija bolj odločna, da zagotovi vključenost kulture v končno različico strategije 2020.

  Silvia Costa (S&D). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, 10 let po uvedbi lizbonske strategije in tik pred strategijo Evropa 2020, sredi krize gospodarstva, sociale in zaposlovanja, ki je v polnem razmahu, vemo, da ne moremo iz te krize niti ne moremo postaviti temeljev za novo in trajnostno rast in novo socialno kohezijo, kot ste dejali, če ne okrepimo mehanizmov in instrumentov, ki so na voljo Evropski uniji za ohranitev naložb v trikotnik znanja: izobraževanje, usposabljanje in raziskave.

Komisar, ravnokar ste potrdili, da v zvezi s tem ciljem nekatere evropske vlade delajo dobro, druge nekoliko manj. Da ne bi padli v okvir omejitev, opredeljenih v lizbonski strategiji, mislim, da mora na tem področju Komisija okrepiti odprto metodo usklajevanja z državami članicami, predvideti pobude in kazni v Evropskem socialnem skladu in spremljati rezultate.

Po mojem mnenju ni dosledno, da vlade, kot je storila italijanska vlada, v treh letih zmanjšajo sredstva za izobraževanje in univerze za 8 milijard EUR, ne da bi prihranke ponovno vložile v ta področja, zlasti ob dejstvu, da je stopnja zgodnje opustitve šolanja 19 %, brezposelnost mladih pa 25 %.

Na koncu naj vprašam, ali ne mislite, da bi bilo primerno okrepiti pravna pooblastila v Direktivi 2005/36/ES za lažje vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij med državami članicami? V poročilu gospoda Montija je navedeno, da manj kot 3 % evropskih delavcev dejansko delajo v drugi državi članici, eden izmed razlogov za to pa je ravno zapleteno vzajemno priznavanje kvalifikacij.

  Amalia Sartori (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz imam opazko o tem, kar se je zgodilo v zadnjem desetletju, 2000–2010, kar zadeva Lizbono. Res je, da nas veliko ni bilo povsem zadovoljnih z ustvarjenimi rezultati, tudi zaradi dogodkov do obdobja 2008–2009. Toda nedvomno so se v tistem desetletju zbudila upanja in želje in veliko je bilo narejeno, da se dosežejo cilji, ki so bili zastavljeni, zlasti na področju zaposlovanja.

Danes smo se znašli na začetku novega, težavnejšega, bolj zapletenega desetletja in kar zadeva predloge, ki so nam bili predstavljeni do zdaj, se delno strinjam z njimi, čeprav po temeljitem branju v njih še vedno opažam preveč pomanjkljivosti. Na dolgo in široko bi lahko govorila o vodilnih načelih tega predloga, toda omejila se bom na rast in zaposlovanje.

Več delovnih mest, večja gospodarska rast: to je cilj, ki si ga moramo zadati, upoštevajoč, da to počnemo v razmerah, ko je javni dolg pretirano velik, strukturna rast majhna, stopnja brezposelnosti pa visoka. Zato so cilji, ki smo si jih zadali, preveč ambiciozni in včasih premalo prožni. Morda bi z malce manj ambicij in z malce več prožnosti lahko dosegli ciljno rast in stopnjo zaposlenosti.

  Zita Gurmai (S&D). – Gospod predsednik, komisarka Reding je potrdila in predsednik Barroso je danes v svojem pismu ponovno potrdil, da Listina žensk obvezuje Komisijo k spodbujanju in zagotavljanju enakosti spolov in pravic žensk na vseh področjih politike, vendar sem razočarana, da to ni bilo uvedeno v prakso za strategijo EU 2020. Ali ne bi morali biti bolj ambiciozni kot pri lizbonski strategiji? Veliko bi izgubili, če bi zanemarili 52 % razpoložljivih znanj, spretnosti in delovne sile Evrope za kateri koli sektor in katero koli raven.

Če želi Evropa izkoristiti svoj celoten potencial in se izvleči iz krize, moramo zagotoviti, da se stopnja zaposlenosti žensk povzpne vsaj na 70 % – kar naj bo izkazano v posebnih statističnih podatkih po spolu. Potrebujemo tudi posebne cilje, da lahko izmerimo zavezo vsake države članice k enakosti spolov in jo izboljšamo.

Kako? V vseh državah članicah moramo zmanjšati vrzel v plači med spoloma za 10 %. Prevrednotiti moramo pretežno ženski zdravstveni sektor tako, da povišamo plače in izboljšamo pogoje kot tudi razpoložljivost storitev, saj je to vse pomembnejši sektor za našo starajočo se družbo.

Povečati moramo število žensk v organih odločanja, na primer na položajih v upravnih in izvršnih odborih, na podlagi norveškega modela s 40 % kvoto. Povečati moramo možnosti, ki so ženskam na voljo v raziskavah in razvoju ter inovacijah, in jih usposobiti za nova zelena delovna mesta.

Države članice ne smejo opustiti širitve, izboljšanja in izvajanja barcelonskih ciljev v vseh državah članicah. Potrebujemo pravo zavezo Evropske unije in vseh držav članic z vključitvijo vseh ljudi v prizadevanja v smeri pametne, zelene in napredne družbe. Prepričana sem, da bo naš komisar, gospod Andor, to storil.

  Jan Olbrycht (PPE). – (PL) Razprava o strategiji 2020 mora upoštevati izkušnje prejšnje strategije. Vsi vemo, da je neuspehe te strategije povzročilo v prvi vrsti dejstvo, da je temeljila na odgovornosti posameznih držav članic v odprti metodi usklajevanja, uspeh pa med drugim izhaja iz „lizbonizacije“ ali vključitve določenih lizbonskih ciljev v kohezijsko politiko.

V zvezi s tem se moramo vprašati, kako pristopiti k novi strategiji. Zdaj se zdi nadvse ključno, da najprej jasno pokažemo, da imamo opravka s politikami „pogodbe“, ki niso bile pripravljene za namen strategije, temveč delujejo preko daljšega časovnega obdobja, kot je kohezijska politika. To pomeni, da moramo uporabiti posamezne politike za uveljavljanje strategij, toda kot kažejo prejšnje izkušnje, bo strategija uspešna samo, če bodo posamezne politike med seboj povezane. Vsi ukrepi, ki ločujejo posamezne politike, delijo sklade in razmejujejo vloge, bodo na koncu enako neuspešni kot zadnja strategija. Zato moramo združiti, vključiti in izdelati ukrepe, povezane s sinergijo.

  Liisa Jaakonsaari (S&D). – (FI) Gospod predsednik, zadolženost nacionalnih gospodarstev in starajoče se prebivalstvo skupaj predstavljata pravo časovno bombo za Evropo. Na primer, vemo, da se bo pojavnost starostnih bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen, v naslednjih desetih letih podvojila. To bo predstavljalo ogromno breme za nacionalna gospodarstva. Vendar dolga ne smemo ovijati v tančico skrivnosti. Če se prav spomnim, je bila Čaušeskujeva Romunija brez dolga, prav tako je Severna Koreja. Obstaja tudi „pameten produktiven dolg“ – pameten dolg, če se vloži v ljudi. V tem pogledu je odprava revščine zelo donosna naložba za družbo, saj zmanjšuje brezposelnost mladih.

Toda trenutno, ko začenjajo države članice zmanjševati svoje primanjkljaje, me je upravičeno strah, kje bodo uvedena zmanjšanja. V izobraževanju, zaposlovanju starejših, zaposlovanju invalidov ali kje? To ne bo pametno niti inteligentno. Zato je ta strategija EU 2020 zelo pomemben dokument in jaz sem ena od tistih, ki pravijo več Evrope in ne manj Evrope. Več Evrope je podobno zdravljenju zobne korenine: države članice bodo morale doseči cilje, opredeljene v tej strategiji EU 2020.

  Angelika Niebler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, strategija Evropa 2020 – če sem poštena, sploh nisem pri volji za razpravo o strategiji Evropa 2020. Pred desetimi leti smo sprejeli strategijo, lizbonsko strategijo. Če pogledate na zadnje desetletje, vidite, da so rezultati omejeni, če se lahko izrazim tako milo.

Mislim, da bi se morali zdaj osredotočiti na tisto, kar je res pomembno za ljudi v naših državah članicah, namesto da spet storimo enako napako. Sprašujejo se, ali bomo lahko zagotovili stabilnost naše valute. Ali bo inflacija? Kaj se moramo naučiti iz dogodkov v zadnjih dveh letih, iz finančne in gospodarske krize in zdaj iz valutne krize? Ali bomo odgovornost res pripisali akterjem na finančnih trgih, ki so prispevali h krizi?

Odločno pozivam Komisijo, naj predvsem ukrepa tako, da bo zagotovila hitro ureditev finančnega trga in napredek v Evropi, da prepreči pošiljanje denarja okrog sveta petkrat v enem dnevu, kar se je dogajalo v zadnjih letih, pri čemer mnogi zaslužijo, izgube pa se nacionalizirajo. Komisijo bi prosila, da od držav članic zahteva strogo proračunsko disciplino in izvajanje ustreznih pravil. Pozivam tudi k čimprejšnji poostritvi pakta za stabilnost in rast.

V to bi morali usmeriti naša prizadevanja. Pozivam Komisijo, da uvede potrebne ukrepe, vendar ne na lastno pest ali po temeljiti razpravi z državami članicami kot nekoč. Namesto tega bi morala Parlament končno jemati resno kot zakonodajalca, enakovrednega 27 državam članicam.

  Sylvana Rapti (S&D). – (EL) Strinjam se s prejšnjim govornikom; pakt za stabilnost je treba uveljaviti. Toda pred paktom za stabilnost je treba uveljaviti še vrsto drugih stvari. Nosilci odločanja v Evropski uniji morajo imeti hitre reflekse, da ukrepajo, ko je treba, kajti če bi se gospa Merkel pravočasno odločila in bi Evropska unija sprejela potrebne ukrepe, bi prihranili veliko denarja za državljane Evrope.

Če naj bo Evropska unija gospodarsko močna in pomembna na svetovni ravni, potrebuje svoje državljane. Državljani morajo biti zdravi in izobraženi ter zaposleni. Evropska unija mora to imeti v mislih pri načrtih za 2020, pri načrtih za enotni trg. Enotni trg mora biti osredotočen na državljane ter mora imeti človeški obraz.

  Arturs Krišjānis Kariņš (PPE). – (LV) Hvala, gospod predsednik. Doma imam psa. Pred kratkim je vzel klobaso z mize in jo pojedel. Vprašanje je – kdo je kriv za to, da je pes pojedel klobaso? Pes, ker je storil, kar je zanj naravno? Ali jaz, ker klobase nisem pospravil nazaj v hladilnik, ko sem nehal jesti?

Na svetovnih finančnih trgih evro izgublja vrednost dan za dnem. Kdo je kriv za to? Mnogi kolegi poslanci pravijo, da so krivi špekulanti, da je kriv trg, ker napada evro in niža njegovo vrednost. Gospe in gospodje, predstavljajte si, da trg ni kriv. Trg je določil osnovno napako, osnoven vzrok. Osnoven vzrok za naše današnje težave je povsem preprost – evropske države so dolgo živele preko svojih zmožnosti in zapravljale veliko več, kot so lahko zaslužile. Trgi so se na to odzvali enako kot moj pes na vonj po klobasi, ki sem jo pustil na mizi. Pred letom in pol je Latvija izkusila podobno krizo, kot jo imamo zdaj drugod po Evropi; namreč, finančni trgi so napadli našo valuto in izgubili vse zaupanje vanjo. Namesto, da bi se pritoževali nad razmerami, smo popravili osnovne kazalnike ter uredili in zbrali naše javne finance. Mislim, da če želimo, da je strategija Evropa 2020 smiselna, mora biti naša prva in najpomembnejša prednostna naloga ta, da evropske države nujno obvladajo svojo javno porabo, da se njihov dohodek sklada z izdatki. Tako bi povrnili zaupanje, omilili krizo in vrnili mir na finančne trge. Hvala.

  Georgios Stavrakakis (S&D). – Gospod predsednik, danes med drugim razpravljamo o dveh odličnih poročilih Ricarda Cortésa Lastre in Lamberta van Nistelrooija. Obe jasno prikazujeta pomemben prispevek kohezijske politike k doseganju ciljev konkurenčnosti in zaposlovanja ter pomembno vlogo, ki jo ima gospodarstvo znanja pri spodbujanju inovacij in rasti.

Strategija EU 2020 je v več točkah podobna lizbonski strategiji, vendar se skuša bolje osredotočiti na cilje in jih omejiti. Toda eno področje – razmeroma pomembno – je še vedno nejasno, in to je mehanizem uresničevanja. To je prepuščeno državam članicam in medsebojnemu pregledu, Komisija pa nudi podporo v obliki spremljanja.

Zdi se mi, da nismo potegnili nauka iz izkušnje slabega uresničevanja lizbonske strategije. Pozivam Komisijo, da poda predloge, ki bodo zagotovili močnejši mehanizem uresničevanja za strategijo EU 2020, tako da bodo za vse cilje sprejeti ukrepi in ne bo ostalo le pri besedah.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Lizbonska strategija je zastavila visoke cilje, toda Evropa jih ni uspela doseči. Res je, pomikamo se proti novi strategiji za naslednje desetletje in v izjemno težkem in neugodnem okolju. Vsi se strinjamo, da se prednost in poudarek pripisuje razvojnemu trikotniku „izobraževanje, raziskave, inovacije“, ki je najboljša naložba, če se želimo izkopati iz krize, in nam omogoča, da smo optimistični glede prihodnosti Evrope.

Pomembno je poudariti, da je treba to strategijo izvesti v okolju solidarnosti, v okolju tesnega sodelovanja med državami članicami. Na tej točki bi rad v izogib nesporazumu pojasnil, da mehanizem podpore za Grčijo kljub vsem zamudam priča o tej solidarnosti, in nikar ne mislite, da tega nismo prepoznali.

V Novi demokraciji, naši desnosredinski stranki v Grčiji, smo jasno povedali, da spoštujemo denar drugih evropskih narodov, vložen v mehanizem podpore. Toda poleg potrebnih žrtev, in to mora biti pošteno porazdeljeno, kar smo pri nekaterih ukrepih kritizirali, bodo treba zmanjšati porabo z namenom zmanjšanja dolga in primanjkljaja kot tudi uvesti pobude za rast, s katerimi se bo država izkopala iz recesije, kakršni še nismo bili priča. Samo tako se bomo lahko tudi v Grčiji lotili ambicioznih ciljev strategije 2020, kar je edini način, da iz krize izidemo močnejši.

(Govornik se je strinjal, da PRAVOČASNO ODGOVORI na vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Derek Vaughan (S&D). – Gospod predsednik, na lastne oči sem videl, kako pomembna je kohezijska politika za Wales, in zato pozdravljam poročilo gospoda Lastre o kohezijski politiki in Evropi 2020. Trenutno potekajo mnogi projekti po celotnem Walesu, ki koristijo posameznikom in skupnostim. Zato niti najmanj ne dvomim, da lahko strukturni skladi pomagajo izpolniti cilje 2020. Rad pa bi izpostavil naslednje točke.

Strategija 2020, peto kohezijsko poročilo in proračun morajo biti usklajeni. V prihodnosti morajo biti strukturni skladi ustrezno financirani, ne smejo biti ponovno nacionalizirani in prehodni status mora biti na voljo tistim regijam, ki nimajo konvergenčnega statusa.

Če lahko vse to dosežemo, vsekakor mislim, da nam bo kohezijska politika pomagala izpolniti cilje 2020. Strategija EU 2020 bo postala pomembna tudi za posameznike in državljane po celotni Evropi.

  Sylvana Rapti (S&D). – (EL) Ob tej priložnosti bi rada, skladno s stališčem, ki ga ima moj tesen grški kolega gospod Papanikolaou iz skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), pojasnila, kar se mi zdi izjemno pomembno v teh časih krize, zlasti za Grčijo:

Grčija ne jemlje denarja od drugih ljudstev. Države članice Evropske unije si denar sposodijo po nižji obrestni meri ter ga posodijo, dodelijo mehanizmu in prek tega Grčiji po višji obrestni meri. Ne jemljemo denarja od drugih ljudstev.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Povsem prav imate, gospa Rapti. Seveda si Grčiji ne bi bilo treba toliko izposoditi in lahko bi lažje zbrala denar na trgih, če ne bi bilo takšne, zdaj še šestmesečne, zamude na strani obstoječe grške vlade.

  Thomas Ulmer (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, gospa Niebler je že povedala veliko o tem, kar zelo skrbi tudi mene. Že zdaj sem zaskrbljen zaradi naše skupne prihodnosti v EU. Ne morem kar preiti na dnevni red, ne da bi omenil krizo.

Enemu izmed naših glavnih ciljev, evru, in njegovi visoki monetarni stabilnosti grozi popoln propad. Blaginja in delovna mesta niso mogoči brez varne monetarne vrednosti. Govorimo o Evropi 2020, toda niti ne vemo, kakšna bo videti Evropa leta 2011. Govorimo o mesu, zlepljenem skupaj s trombinom, in govorimo o času vožnje samozaposlenih voznikov, kot da se bodo glavne težave Unije rešile same od sebe.

Posredovati moramo močne in hitre signale o ureditvi, organizaciji in zmanjšanju primanjkljajev tako v nacionalnih proračunih kot v bančnem sektorju. Naj navedem nekaj primerov: potrebujemo jasne opredelitve in stroge kazni za kršitelje pravil o primanjkljaju, na primer ukinitev financiranja. Potrebujemo jasna pravila za banke, recimo prepoved instrumentov kreditnih zamenjav, ali zahteve za zavarovanje in polog le-teh v ustrezni nominalni vrednosti. Naj dodam še stavek slavnega nemškega župana, ki je bil mnoga leta predsednik nemškega združenja mest in krajev: Kdor ne zapravlja denarja, ki ga nima, še zdaleč ni varčevalec!

  Kerstin Westphal (S&D). – (DE) Gospod predsednik, rada bi se vrnila k poročilu gospoda Cortésa Lastre, ki je po mojem mnenju zelo dobro. Kohezijska politika je dejansko najboljši instrument za mobilizacijo naložb v rast in zaposlovanje. Vendar bi rada še enkrat poudarila pomen mest in krajev, ker bodo igrali ključno vlogo pri doseganju ciljev strategije EU 2020.

Štirje od petih Evropejcev živijo v mestu. Mesta in kraji so gonilna sila gospodarske rasti v Evropi. Obenem jih zelo hudo prizadenejo mnoge težave. Ključne besede so socialno vključevanje, okolje in prevoz, pa tudi demografske spremembe. Zato imajo mesta in kraji posebno vlogo, ko gre za dejansko izboljšanje življenjskih pogojev državljanov.

Poleg tega so evropska mesta in kraji ključni akterji na področjih inovacij, raziskav in izobraževanja ter imajo torej temeljno vlogo pri izvajanju lizbonske strategije in strategije EU 2020. Vse to je treba upoštevati pri izvajanju teh strategij in med oblikovanjem prihodnjega poteka kohezijske politike.

  Raffaele Baldassarre (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v zadnjih dveh letih je na milijone ljudi izgubilo službo, nastal je dodaten javni dolg, ki se ga ne bomo otresli več let, in na novo se je pojavil pritisk na našo socialno kohezijo, ki je utrpela nove rane.

Ukrepati moramo pravočasno in prodorno ter če se želimo izogniti napakam v presoji, ki jim je podlegla lizbonska strategija, mora biti Evropa 2020 izjemno realistična v svojih ciljih ter uravnotežena v ciljih, ki si jih zastavlja. Tri od teh, komisar, vidim kot prednostno nalogo. Prvo je vsekakor stabilna valuta in stabilni nacionalni proračuni, ki pa ne smejo biti ločeni od razvoja in gospodarske rasti. Potrebujemo naložbe v raziskave in inovacije, da bodo naše industrije vse bolj konkurenčne in naši izdelki najbolj kakovostni. Podpreti moramo mala in srednje velika podjetja ter nove industrije, kot sta IT in trajnostna energija, ter seveda našo infrastrukturo. Dvignimo skupno raven izobraževanja, da, vendar moramo predvsem usposabljanje prilagoditi potrebam trga dela in proizvodnje. Paradoks je, da podjetja še vedno zahtevajo specializacijo, ki je trg nikakor ne more ponuditi. Jasno je, da bi moral biti vsak cilj povezan z nacionalnim okvirom, toda v sklopu širše evropske strategije.

Za konec bom dejal, da grška kriza ter gospodarska kriza in kriza zaposlovanja v celotni Evropi pričajo o dejstvu, da za zagotovitev socialne kohezije, razvoja in stabilnih nacionalnih proračunov potrebujemo močno in trdno gospodarsko upravljanje na evropski ravni, da bi evropskih institucijam, vključno s Parlamentom, omogočili učinkovito in preventivno ukrepanje.

  Damien Abad (PPE). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vsi se strinjamo o glavnih ciljih strategije EU 2020, in če se vsi strinjamo o njih, si moramo zdaj zagotoviti sredstva za njihovo izvedbo. Ta sredstva na primer zajemajo vzpostavitev evropske gospodarske vlade.

Da bi te lepe besede in veliki cilji postali realnost ter da bi se tokrat izognili tistemu, kar imenujem kolektivna streznitev glede lizbonske strategije, si moramo nujno zagotoviti vire, potrebne za ukrepanje. To je tudi razlog, da v celoti podpiram predlog Komisije, da EU vnaprej pregleda nacionalne proračune, vendar pod pogojem, da pri pregledu sodelujejo nacionalni parlamenti in Evropski parlament.

Rad pa bi podrobneje spregovoril o krizi in mladih. Mislim, da so bili mladi glavne žrtve te krize in da moramo izkoristiti priložnost, ki nam je na voljo, da mlade ponovno umestimo v središče strategije Evropa 2020.

Prvič, strategija EU 2020 mora biti vključujoča strategija. Mobilnost, ki je dejanski izraz zamisli prostega gibanja v EU, mora postati realna možnost za vse mlade, ne le mlade študente. Zato upam, da bo Komisija podprla moj predlog za podaljšanje evropskih programov mobilnosti za mlade vajence.

Poleg tega mislim tudi, da mora ta strategija spodbujati došolanje mladih, da se odpravi prekletstvo brezposelnosti med mladimi, saj vsi vemo, da je prehod iz učnega okolja v prvo službo eden izmed glavnih izzivov mladih. Na tem področju lahko dosežemo napredek tako, da nadgradimo njihova znanja in spretnosti, na primer tako, da učinkoviteje usmerimo sredstva EU v politike za mlade.

Končno pa moramo vsem mladim Evropejcem zagotoviti priložnost mobilnosti in došolanja, saj bolj kot kar koli drugega potrebujemo inovativno mlado generacijo. Mladi so tisti, ki danes ustvarjajo rast in inovacije jutrišnjega dne. Zato ne želim, da se mlade izključi iz strategije Evropa 2020.

  Rosa Estaràs Ferragut (PPE). – (ES) Gospod predsednik, odobrili smo lizbonsko strategijo z njenimi zelo ambicioznimi cilji v letu 2000. Nekaj jih je bilo doseženih, veliko pa ne. Ni dvoma, da so regionalni skladi prispevali k lizbonski strategiji.

Deset let kasneje nas pretresa najhujša gospodarska kriza, kar jih pomnimo. Mislim, da nam je ta kriza omogočila, da v novi strategiji Evropa 2020 opredelimo, kaj smo naredili narobe, kot tudi da se izboljšamo, da bi dosegli boljše rezultate.

Najprej smo se naučili, da je usklajevanje med ravnmi upravljanja nujno, kot je jasno navedeno v poročilu gospoda Cortésa Lastre. Naučili smo se tudi, da je prispevek regionalnih skladov bistven za doseganje ciljev, ki jih predlagamo.

Verjamemo, da je kombinacija posebnih ukrepov na vseh ravneh – evropske unije, nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov – nadvse nujna. Če sodelujemo, bomo veliko močnejši. Pomembno je tudi, da se v strategijo Evropa 2020 vključi kohezijska politika, ki zajema gospodarske, socialne in teritorialne vidike.

Rada bi izrazila tudi opazko glede vprašanja kohezijske politike, namreč, da bi morali biti birokratski postopki veliko bolj prožni in učinkoviti. Poleg tega bo treba to razliko nekako upoštevati v sektorju storitev, namenjenih invalidom.

Na koncu bi rada poudarila pomembno vlogo, ki jo morajo igrati evropske regije, mesta in kraji, ter zlasti potrebo po tem, da se večja pozornost nameni področjem s posebnimi potrebami, kot so gorska in obalna področja ter otoki.

Skratka, če želimo biti uspešni, nam mora biti omogočeno, da se zanesemo na evropske regije, mesta in kraje ter na reformirano kohezijsko politiko v skladu z novimi razmerami.

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Evropa 2020 mora biti Evropa za svoje državljane in izpolnjevanje njihovih potreb. To je pristop, ki bi po mojem mnenju moral predstavljati osnovo te strategije. Pomembno je, da v novem evropskem okviru nadaljujemo s spodbujanjem razvoja in ciljev, ki so že zastavljeni, kar je treba spremljati, da se ugotovi, ali so bili doseženi oprijemljivi rezultati, in da se doseže pozitiven vpliv. Pri tem imam v mislih zlasti naložbe v kakršno koli infrastrukturo, ki nam omogočajo, da postanemo mnogo bolj konkurenčni z gospodarskega vidika.

Še naprej moramo izvajati politiko gospodarske, socialne in teritorialne kohezije, da bi zmanjšali razlike med regijami ter vzpostavili podlago za usklajen gospodarski razvoj, kar določa tudi Lizbonska pogodba.

Evropa 2020 mora biti Evropa svetovnega ukrepanja, kar je mogoče doseči, če je v Evropi skupna stopnja razvoja, ki krepi sposobnost lokalnih in regionalnih akterjev, da se odzovejo na svetovne izzive.

Evropa 2020 je Evropa, kjer se regije razvijajo skladno z njim lastnim potencialom in uporabljajo regionalni vidik raziskav, razvoja in inovacij za spodbujanje gospodarskega razvoja in povečanje zaposlenosti.

  Richard Seeber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, ko govorimo o Evropi 2020, govorimo predvsem o prihodnosti naše celine: Kam želimo iti? Kakšno življenje bodo lahko imeli naši državljani tu?

Mislim, da moramo najprej analizirati dejansko stanje, da lahko najdemo prava orodja za uresničitev teh ciljev. Zelo pomembno je, da razlikujemo med vzrokom in posledico. Katera so res glavna vprašanja, s katerimi se soočamo danes? Mislim, da je eno izmed njih nedvomno staranje evropskih družb. Do zdaj nam žal ni uspelo narediti Evrope dovolj privlačne, da bi se ljudje odločili vsaj, da si bodo tu osnovali družino in imeli otroke. To pomeni, da bo v prihodnosti pritisk na javne proračune še večji, saj obstaja nevarnost, da bo za naše pokojninske sisteme premalo sredstev.

Drugič, javnofinančni primanjkljaji so že veliki. Glede na klasičen nauk Keynesa smo v tej krizi porabili veliko denarja. Zdaj je čas za varčevanje. To pa seveda pomeni tudi, da bo naša valuta pod pritiskom. Znaki so vidni v obstoječi grški krizi, tu pa se vsi soočamo s težavo, ker dejansko nismo uspeli narediti našega gospodarstva dovolj konkurenčnega, da bi se lotili teh velikih javnofinančnih primanjkljajev.

V Evropi imamo pravila, ki urejajo ta področja, na primer pakt za stabilnost in rast, toda žal se jih nihče ne drži. To je ena od glavnih težav. Ustvarjamo nova pravila, toda mislim, da bi bilo včasih mnogo bolje uporabiti obstoječa pravila, da bi slednja res dosegla svoj polni namen. Zato pozivam predvsem Komisijo, da ustvari ozračje zdržnosti, da bomo lahko dosegli dogovorjene cilje.

  Sabine Verheyen (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, rada bi se navezala na besede gospoda Seeberja. Če zares želimo uspešno izpolniti cilje agende 2020, se moramo najprej lotiti aktualne naloge.

Potrebujemo močno ureditev finančnega trga, ki bo res omogočala boljši nadzor in urejanje vedenja na teh področjih v prihodnosti. Moramo pa tudi urediti naše parlamente, kar pomeni, da moramo zagotoviti boljši nadzor nad učinkovitostjo porabe sredstev iz zadevnih strukturnih skladov in nad načini za podporo nadaljnjega razvoja. Poleg tega moramo lokalne in regionalne organe v večji meri vključiti v naše strukture in načrtovanje, kajti na koncu morajo oni izvesti naloge v praksi, in razjasniti moramo, katere naloge je treba izpolniti, če želimo doseči cilje, ki smo si jih upravičeno zadali. Toda po mojem mnenju je nesmiselno določati cilje, ne da bi odločno in dosledno obravnavali obstoječe stanje in naloge, ki jih je treba izpolniti, ter ne da bi analizirali, kaj je treba storiti.

Kot je že dejal gospod Ulmer, smo prešli na agendo in razpravljamo o vsakodnevnem poslovanju tega parlamenta, varnosti hrane in tako dalje, ne da bi zares vedeli, katera prednostna vprašanja je treba razrešiti. Tu moramo začeti. Najprej se moramo osredotočiti na to, da vzpostavimo nadzor nad našimi finančnimi razmerami in zagotovimo, da se vsi držijo teh pravil. Zagotoviti moramo tudi, da Parlament in predvsem Komisija v prihodnosti strožje uporabljata nadzorne mehanizme, ki so jima bili na voljo v preteklosti, in večjo besedo moramo imeti pri dogodkih v nekaterih državah članicah.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, s ponosom bom povedal nekaj besed v zvezi s to razpravo o strategiji 2020 in to so točke, ki jih želim omeniti.

Reči moram, da sem razočaran in včasih žalosten, ko slišim govornika za govornikom tu v Strasbourgu in v Bruslju govoriti o neuspehu lizbonske strategije. Ni bila v celoti neuspešna, in če bi bila, mislim, da prejšnji oktober ne bi 67 % Ircev glasovalo za Lizbonsko pogodbo. Prinesla je mnoge koristi, ki smo jih videli vsi, zlasti na regionalni ravni, kot je izpostavil komisar. Toda obstajajo številna področja, ki bi nas morala skrbeti.

Prvič, kam znotraj tega sodi šestmesečno rotirajoče predsedstvo? Vsaka država pride sem predstavit prednostne naloge za šest mesecev, namesto da bi predstavile, kje je njihovo mesto v okviru skupnih ciljev, določenih vsako leto za 10-letno obdobje. Mislim, da je to zelo pomembna točka; nobena nogometna ekipa ne zamenja vodje vsakih šest mesecev, da bi novi vodja predstavil različne prednostne naloge, ki jih ni mogoče doseči v tako kratkem času.

Drugič, pozdravljam instrumente, uvedene zato, da bi države članice izpolnile svoje odgovornosti ali plačale, če tega ne storijo. „Nežno, nežno“ ne bo več mogoče. Če ste del ekipe in igrate slabo, boste izključeni ali pa boste morali svojo igro izboljšati. Našo igro moramo izboljšati.

Na koncu bi rad povedal, da pozdravljam tudi predlog o okrepitvi vloge regij in mest v sklopu tega procesa.

  Sophie Auconie (PPE). – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, 9. maja je EU na ukaz ministrov za gospodarstvo in finance odločno odgovorila finančnim trgom. Čeprav so v Evropskem parlamentu parlamentarni postopki daljši, ne sme biti obsojen na neukrepanje.

Mislim, da imamo ta parlament in mi poslanci tri glavne naloge. Najprej moramo vso podporo nuditi vladam in Komisiji pri pobudah, ki so jih sprejele pred kratkim. Zatem se moramo takoj lotiti dela, da najdemo rešitve, ki nam bodo srednje- in dolgoročno omogočile, da se izkopljemo iz krize, ter spodbuditi model rasti, ki je zares dinamičen in podpira realno gospodarstvo. To je celoten izziv strategije EU 2020 in prednostnih ciljev, ki jih bomo določili za strukturne sklade EU za obdobje 2014–2020.

Gospa Bowles, rada bi vam povedala, da če je lizbonska strategija v določeni meri neuspešna, je to zato, ker je bila oblikovana pred več leti, ko so bile gospodarske razmere drugačne kot danes. Zato tisti, ki obsojajo to strategijo, to počnejo, ker je neprožna in neprimerna glede na obstoječe razmere. To je težava strategij. Strategija 2020 bo zato toliko močnejša, če jo je mogoče prilagoditi prevladujočim okoliščinam.

In na koncu – po mojem mnenju je to najpomembnejše vprašanje – moramo na lokalni ravni pojasniti, kaj se dogaja na ravni EU, in pridobiti soglasje javnosti. Evropski državljani so se v ponedeljek, 10. maja zbudili v novo Evropo. Te preobrazbe niso povzročili oni. Na tej stopnji ne more nihče oceniti njenih dolgoročnih posledic. Ta preobrazba ne bo obrodila sadov, če ne bo zakoreninjena v demokraciji. Bili smo združeni v raznolikosti; in zdaj moramo biti združeni v nesreči.

(Aplavz)

  Antonio Cancian (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, danes sem veliko poslušal in bilo je precej koristno, vendar vas moram opozoriti tudi na zadevo, ki je po mojem mnenju pomembna. Mislim, da ne bomo uspeli celotne strategije umestiti v okvir trga, ki je danes neurejen, kjer se neprekinjeno špekulira in vlada globoka kriza. Ko govorimo o Evropi 2020, moramo imeti v mislih takšno situacijo.

Razpravo bi razdelil na dva dela: prvič, trg mora služiti realnemu gospodarstvu in ne obratno; drugič, mislim, da mora biti Evropa gonilna sila tega gospodarstva. Kar zadeva prvi del, se je o tem veliko razpravljalo in skrajni čas je, da postavimo prepreko za ta trg, da se nam ne bo treba več zanašati na nikogar, toda pomembna je gonilna sila, in da bi ta delovala, potrebujemo tudi sredstva.

Zberimo pogum, da spremenimo ta proračun, zberimo pogum, da prevzamemo odgovornost za oblikovanje znatnega sklada, ki bo deloval kot finančna zaščita, toda zlasti takega, da bodo omrežja TEN-T, TEN-E in E-TEN začela delovati. To je gonilna sila, ki jo moramo uvesti, in če naj poganja realno gospodarstvo, potrebujemo tudi zasebni sektor prek mehanizma javno-zasebnega partnerstva. Komisar, to je naloga, ki se je je treba lotiti takoj, kajti če krize ni konec, je še med nami in ta močan sunek moramo zagotoviti zdaj.

  Diogo Feio (PPE). – (PT) Gospod predsednik, razprava o strategiji Evropa 2020 seveda vodi k sprejetju boljšega usklajevanja različnih nacionalnih politik, več Evrope in sprejetju strukturnih reform za zagotovitev rasti našega gospodarstva. Toda če želimo dočakati 2020, moramo skozi 2010 in v zvezi s tem bi rad opozoril na ravnovesje, ki je potrebno med politikami proračunske konsolidacije in potrebo, da se izognemo ponovitvi recesije.

Sem portugalski državljan in v tem trenutku se predlaga povečanje davkov. V osnovi bi se morale države članice odločiti za precejšnje zmanjšanje javne porabe: za davčne sisteme, ki so konkurenčni, in za izvajanje strukturnih reform, da lahko dosežemo potrebno rast.

Poleg dolgo- in srednjeročno moramo razmišljati tudi kratkoročno in takoj začeti spodbujati obstoj ustvarjalnih podjetij. Zavezati se moramo univerzam, raziskavam in razvoju, saj je to zdaj zelo jasno. Če želimo dočakati 2020, bomo morali skozi 2010 v enem kosu.

Rad bi to skrb pustil za sabo. Jasno je, da imamo pakt za stabilnost, toda obstaja tudi pakt za rast in ključna beseda v zvezi z našimi gospodarstvi v bližnji prihodnosti je rast.

  Veronica Lope Fontagné (PPE). – (ES) Gospod predsednik, komisar, prihodnja strategija 2020 mora Evropski uniji zagotoviti, da odpravi pomanjkljivosti, opažene v lizbonski strategiji, če želimo res ustvariti konkurenčen gospodarski prostor, ki bo koheziven v gospodarskem, socialnem in teritorialnem smislu.

Čeprav zahteve zdaj zastarele lizbonske strategije še veljajo, bi rada izpostavila, da je med drugim izgubila zagon zaradi svoje izjemno zapletene sestave, zlasti premalo jasne opredelitve odgovornosti in nalog, ki so dolžnost Evropske unije in drugih ravni upravljanja, predvsem regionalnih in lokalnih.

Če želimo, da strategija 2020 obrodi sadove srednjeročno, moramo v oblikovanje in izvajanje politik vključiti regije in lokalne organe.

Naše regije in mesta so ključni akterji v razvoju in izvajanju velikega dela javnih naložb EU, povezanih z rastjo in zaposlovanjem.

Dodelitev sredstev regionalne politike tako postane ključen dejavnik pri doseganju evropskih ciljev, ki jih opredeljujemo. Rada bi poudarila, da so nam sredstva iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, vložena v obdobju med letoma 2000 in 2006, omogočila oblikovanje 1 400 000 delovnih mest v Evropski uniji kot tudi gradnjo več kot 2 000 km avtocest.

Na koncu bi rada še izpostavila vrednost evropske regionalne politike, kar zadeva strateške cilje, kot sta rast in zaposlovanje. Gospodarska, socialna in teritorialna kohezija predstavljajo osnovni cilj, ki ga jamčijo pogodbe.

  Joachim Zeller (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, posebej bi rad pozdravil obiskovalce Parlamenta, ki so to razpravo o enem od ključnih vprašanj Evropske unije v naslednjih desetih letih spremljali bolj pozorno in v večjem številu kot mnogi poslanci.

Ta razprava poteka preveč tehnokratsko. Odrasel sem v državi, kjer je bila družba organizirana na podlagi večletnih načrtov. Ta država, Nemška demokratična republika, ne obstaja več. Zato sem še vedno nekoliko v dvomih glede programov, ki so pomešani skupaj s strategijami, želenimi cilji in kodeksi planskega gospodarstva, ki se razprostirajo preko dolgega obdobja in jih morajo na koncu izvajati drugi. Države članice, nacionalne vlade, parlamenti ter regionalne in lokalne oblasti bodo morale poskrbeti za izvajanje, ne glede na odločitve, ki jih bomo sprejeli za Evropsko unijo v sklopu strategije Evropa 2020. Nezadovoljstvo zaradi teh postopkov je zelo očitno.

Evropa od zgoraj navzdol ne more delovati. Združena Evropa lahko deluje le, če jo še naprej gradimo skupaj z nacionalnimi in regionalnimi institucijami ter z državljani. Komisija je prehitro opustila lizbonsko strategijo, ne da bi opravila temeljito analizo, zakaj njeni cilji niso bili doseženi. Zato najbrž ni naključje, da so bila danes v Parlamentu poročila in vprašanja vržena v isti koš pod naslovom „EU 2020“, čeprav bi o prav vsakem morali razpravljati posebej. Zajemajo najmanj dve točki, v katerih je bila evropska politika do zdaj uspešna: vzpostavitev notranjega trga ter kohezijska in strukturna politika. Toda strategija EU 2020 navaja, da bo imela kohezijska politika samo podporno vlogo pri doseganju njenih ciljev. To pa je protislovje. Ne potrebujemo več planskega gospodarstva v Evropski uniji; drugim je že spodletelo na tej fronti.

Zato preden soočimo države članice s seznamom kodeksov planskega gospodarstva, za katere trenutno nihče ne ve, kako naj bi bili doseženi, in upoštevajoč negotovost in pretrese na gospodarskih in finančnih trgih zdaj in v preteklih nekaj letih ter njihov vpliv na delovna mesta in socialne razmere v državah članicah, potrebujemo poglobljeno razpravo o tem, kje je bila Evropska unija uspešna, kje lahko dosežemo skupne cilje, na primer, pri paktu z regijami EU, in kako lahko ustvarimo več skupnosti brez kršenja načela subsidiarnosti.

Če bi to storili, bi ta razprava lahko privedla do celovite strategije in bi se to tudi zgodilo. Toda ta razprava – kot smo videli na današnjem primeru – se je šele začela, mi v Evropski uniji pa jo moramo voditi.

PREDSEDSTVO: GOSPA WALLIS
podpredsednica

  Csaba Sógor (PPE). – (HU) Komisar, mislim, da mora biti vodilno načelo katerega koli načrta ali strategije za evropski razvoj gradnja Evrope, ki deluje kot zares enotna regija v službi evropskih državljanov. Veliko smo povedali o gospodarskih in socialnih razsežnostih strategije Evropa 2020. Toda Evropska unija je danes mnogo več kot to. EU ni samo skupnost interesov, temveč tudi skupnost vrednot; to ji daje gospodarsko moč in političen vpliv. Če želimo do konca desetletja zares ustvariti uspešnejšo in konkurenčnejšo Evropo, moramo posebno pozornost posvetiti zagotavljanju, da se naše skupne vrednote ustrezno spoštujejo, krepijo in izvajajo. Posvetiti se moramo tudi večji uskladitvi izobraževalnih politik, zmanjšanju regionalnih neenakosti in nadaljevanju procesa širitve kot tudi zaščiti temeljnih pravic in pravic manjšin, če omenim le nekaj politik, ki temeljijo na evropskih vrednotah. Gospodarske rasti in izboljšanja življenjskih pogojev državljanov si ni mogoče predstavljati brez takšnih politik, temelječih na vrednotah.

  Frédéric Daerden (S&D). – (FR) Gospa predsednica, komisar, strategija 2020 je celovita in pokriva številna vprašanja, kot je pokazala razprava to popoldne. Rad bi poudaril samo dvoje.

Prvič, kar zadeva socialno razsežnost te strategije, v celoti podpiram gospo Berès v njenem vprašanju Komisiji, zlasti v zvezi z določanjem količinsko opredeljivih ciljev zmanjšanja revščine v tej strategiji, kar je zame nujni pogoj. Nujno potrebno se mi zdi tudi načelo minimalnega dohodka v celotni EU, da bi izpolnili te cilje, kar je treba izvesti v praksi.

Drugič, skladnost med proračunom EU in to strategijo. Ne Svet ne Komisija nista zaenkrat pokazala, ali želita pregledati naš večletni finančni okvir za trenutno obdobje, čeprav so se pokazale njegove omejitve. Toda če ga ne prilagodimo novim izzivom v strategiji, vsi skupaj veliko tvegamo. Ne proračun EU, ki je preveč omejen, ne nacionalni javni proračuni ne bodo zmogli naložb, ki so potrebne za podporo različnih vodilnih pobud iz strategije 2020.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospa predsednica, na 7. strani dokumenta Evropa 2020 je navedeno: „Evropa lahko izkoristi svoje številne prednosti: nadarjenost in ustvarjalnost naših ljudi.“ Seveda ne piše, da so drugi ljudje manj nadarjeni ali ustvarjalni – to bi bilo zelo neprijazno in skoraj zagotovo nepošteno – toda vsekakor s posebno pohvalo izpostavlja prebivalstvo Evrope.

Drugje obžaluje dejstvo, da se prebivalstvo Evrope stara. To je seveda mogoče pripisati predvsem strmo padajoči rodnosti, čeprav v dokumentu to ne piše. Morda bi morale nacionalne države spodbujati, kolikor pač lahko, povečanje rodnosti svojega prebivalstva. To bi vsekakor popravilo ravnovesje prebivalstva. Morda bi privedlo celo do vsaj sorazmernega povečanja števila tistih nadarjenih in ustvarjalnih ljudi, ki so nujno potrebni za gospodarski in kulturni razvoj. Upam, da ne mečem sence na dokument Komisije, ker povezujem njegove dele z utemeljenimi trditvami, toda nisem prekoračil svoje časovne omejitve!

  Czesław Adam Siekierski (PPE). – (PL) Strategija Evropa 2020 ne more doseči toliko, kot smo povedali danes tu. Vsega tega ni mogoče doseči za manj kot 1 % BDP, kolikor znaša proračun Evropske unije. Pokažimo, kaj lahko naredimo, tako da oblikujemo ustrezno in sodobno zakonodajo, ter pokažimo, za kaj bodo namenjena sredstva iz proračuna Evropske unije.

Jasno povejmo: naša pričakovanja glede strategije Evropa 2020 niso dovolj realna, preveč stvari naj bi naredili in preveč upanja se zbuja, vloga držav članic pa ni bila opredeljena. Povečanje zaposlovanja, zmanjšanje revščine, izobraževanje in predvsem gospodarska rast so velike naloge in glavne prednostne naloge, ki jih je treba izvesti v obstoječih razmerah krize, ko moramo ukrepati za oživitev gospodarstva – kajti to je težava številka ena v strategiji Evropa 2020: oživitev gospodarstva danes.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D). – (RO) Kohezijska politika EU je pomagala in še vedno pomaga pri ustvarjanju sinergij s politikami raziskav in inovacij. Prav tako je pozornost usmerila na vlogo teritorialne kohezije.

Mislim, da bi se morale regije specializirati za pameten in zelen razvoj ter opredeliti same zase niz inovacijskih prednostnih nalog na podlagi ciljev EU in lastnih potreb ter usmeriti sredstva Komisije v te prednostne naloge, ki so bile opredeljene. Obenem morajo spodbujati modele uspeha kot del trikotnika znanja in odnose med podjetji, raziskovalnimi centri, univerzami in javnimi organi, zlasti tistimi, ustanovljenimi prek javno-zasebnih partnerstev.

Verjamem tudi, da je mogoče izmenjavo znanja znotraj regionalnih skupin pospešiti s strukturnimi skladi, pa tudi zato, ker so evropske politike dosledno usmerjene v trajnosten razvoj, ki zagotavlja oprijemljive rezultate na regionalni ravni. Vsi ti elementi tvorijo stvarno povezavo za uresničitev teritorialne kohezije v Evropski uniji.

  Iosif Matula (PPE). – (RO) Rad bi čestital današnjim poročevalcem, zlasti gospodu van Nistelrooiju za odlično poročilo, ki je bilo predstavljeno. Raziskave in razvoj nam bodo zagotovili rešitve, ki jih je treba upoštevati v prihodnosti pri uspešnem spopadanju z glavnimi izzivi, s katerimi se soočamo, naj gre za hudo gospodarsko krizo ali doseganje dolgoročnih ciljev strategije 2020. Z zagonom, ki izhaja iz kohezijske politike, katere cilj je spodbuditi inovacije in podjetništvo ter razviti na znanju temelječe gospodarstvo, je treba k raziskavam in razvoju pristopiti iz dveh smeri.

Na podlagi pristopa od zgoraj navzdol bodo raziskave in inovacije glavni področji za opredelitev rešitev, namenjenih premagovanju težav, ki jih imamo, ter za povečanje gospodarske rasti in trajnostnega razvoja. Ravno tako pomembno je, da se inovacije dosežejo v laboratorijih in raziskovalnih centrih ter uvedejo na ravni, ki čim bolj ustreza potrebam evropskih državljanov. Spodbujati moramo lokalna in regionalna gospodarstva, da izboljšajo sposobnost inovacij in da sama opredelijo najbolj učinkovite rešitve kot del pristopa od spodaj navzgor, s čimer bi izkoristila regionalni in lokalni potencial.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Evropska unija se trenutno sooča z gospodarsko, finančno in socialno krizo. Politika deindustrializacije, ki se je izvajala v zadnjih letih, je privedla do izgube milijonov delovnih mest, preselitve evropske industrije v tretje države in 10-odstotne stopnje brezposelnosti, kar predstavlja celo 20 % med mladimi in ogroža konkurenčnost EU.

Mislim, da mora Evropska unija izvesti velike naložbe v prevoz in energetsko infrastrukturo, kmetijstvo, zdravstvo, izobraževanje in raziskave, toda predvsem v trajnosten gospodarski razvoj. Razvoj industrijske proizvodnje in posledično ustvarjanje delovnih mest v EU zahteva naložbe v posodobitev evropskih podjetij, da bodo ti razvojni dosežki lahko pripeljali do bolj zelene proizvodnje. V naslednjih 10 letih mora biti energetska učinkovitost naša glavna prednostna naloga.

Povrhu tega se prebivalstvo EU stara in rodnost pada, medtem ko visoka stopnja brezposelnosti vpliva na vzdržnost pokojninskih sistemov. Mislim, da je čas, da Evropska unija brani svoja temeljna načela in sredstva, največje sredstvo, ki ga EU ima, pa je njenih 500 milijonov evropskih državljanov.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, govorimo o strategiji Evropa 2020 in njenih ključnih prednostnih nalogah. Iz grške krize lahko potegnemo nauk: moramo ukrepati in ne reagirati.

Usklajena in nadzirana proračunska politika ter nadzor in ureditev finančnega trga so nepogrešljivi. Zavoljo naših državljanov se moramo posvetiti naložbam v rast in zaposlovanje, da bi zmanjšali brezposelnost ter ustvarili in zagotovili delovna mesta. To pomeni tudi okrepitev sektorja izobraževanja ter naložbe v izobraževanje, raziskave in inovacije kot temelje trajnostnega socialnega tržnega gospodarstva ter trajnostnega in bolj okoljsko osveščenega gospodarstva.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Strategija 2020 in lizbonska strategija imata nekaj skupnega: prepričanje, da je treba gospodarstvo upravljati. Recept Komisije „konkurenca ali kriza“ žal ostaja nespremenjen. V strategiji 2020 je navedeno, da sta enostaven dostop do posojil in kratkoročno razmišljanje povzročila ravnanje, ki je privedlo do neutemeljene rasti in velikih neravnovesij.

V nadaljnjem besedilu strategije pa je navedeno, da si bo Komisija prizadevala izboljšati dostop do kapitala in olajšati dostop malih in srednje velikih podjetij do financiranja. To je ponovno omogočilo večji dostop do posojil, kar bo ponovno privedlo do špekulacij in neutemeljene rasti.

Leta 1991 je takratni malezijski predsednik vlade napovedal projekt Vizija 2020 ali po malezijsko Vavasan 2020. V skladu s tem naj bi Malezija do leta 2020 dohitela Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo in Japonsko. Gospe in gospodje, načrtovana gospodarstva ne delujejo, kakor lahko potrdijo vsi naši kolegi iz novih držav članic, vključno s komisarjem.

  László Andor, član Komisije. – Gospa predsednica, ta današnja razprava o strategiji Evropa 2020 je bila za nas, Komisijo, tako kot dopoldanska razprava o gospodarskem upravljanju izjemno zanimiva in koristna. Rad bi se vam zahvalil za to priložnost in za vsa sporočila, ki ste jih poslali o tej strategiji. V imenu Evropske komisije sem še posebej hvaležen gospodu van Nistelrooiju, gospodu Grechu, gospodu Cortésu Lastri in gospodu Hoangu Ngocu za njihova poročila.

Pripravljen sem nadaljevati razpravo o različnih podrobnostih in celo odtenkih v zvezi s strategijo Evropa 2020. Vendar naj zdaj svoje odgovore osredotočim na nekaj ključnih vidikov razprave z nekaj sklepnimi pripombami.

Najprej bi rad ponovno poudaril pomen tega, da je Evropski parlament zelo vključen v različne prihodnje korake, povezane s strategijo Evropa 2020: prvič, mnenje Evropskega parlamenta o celovitih smernicah; drugič, v poznejši fazi vloga Evropskega parlamenta kot sozakonodajalca pri različnih predlogih v okviru vodilnih pobud; in da ne pozabimo, tretjič, naslednji večletni finančni okvir, da se zagotovi, da bodo prihodnji proračuni EU bolje odražali prednostne naloge, določene za Evropsko unijo s strategijo Evropa 2020.

Naj bom zelo jasen tudi v zvezi s cilji strategije. Strategija ima dva cilja. Predvsem je pomemben steber odziva Unije na sedanjo krizo. To je pomembno orodje za krepitev usklajevanja gospodarske politike znotraj EU-27 in seveda znotraj evrskega območja. Pri tej novi strategiji pa ne gre samo za ta kratkoročni cilj, temveč tudi za to, da se Evropa opremi s strategijo – pravzaprav programom za ukrepanje, kakor je v svoji uvodni izjavi poudaril Michel Barnier –, da se Evropski uniji omogoči izhod iz gospodarske krize z obnovitvijo gospodarske rasti in zagotavljanjem, da se ta rast pretvori v več delovnih mest in boljša delovna mesta.

Vendar pa mora biti naš cilj drugačno ustvarjanje delovnih mest kot v preteklosti – bolj trajnostno, ne samo v ekološkem smislu, temveč tudi gospodarsko, socialno in finančno trajnostno. Gre za obnovitev konkurenčne Evropske unije, ki je sposobna zagotavljati trajnost svojega edinstvenega socialnega modela, konkurenčne EU, ki je svetovna vodilna sila pri obravnavanju podnebnih sprememb, EU, ki z obsežnejšim in boljšim izobraževanjem več vlaga v svoje prebivalce, ter, končno, EU, ki krepi socialno kohezijo z bojem proti revščini.

Seveda se je, kakor je bilo poudarjeno v sklepih Komisije med dopoldansko razpravo, k tej trdni rasti mogoče vrniti le, če zagotovimo, da se v prihodnjih letih naše države članice lotijo potrebne javnofinančne konsolidacije ter pri tem upoštevajo svoja izhodišča, ne oslabijo krhke oživitve gospodarstva in preučijo tako odhodke kot prihodke. Vse to so zelo pomembni elementi.

Ponovno bi rad poudaril pomen in zapletenost javnofinančnih težav, ki so trenutno na dnevnem redu, vendar bi vas rad opozoril tudi na dejstvo, da je ta finančna in gospodarska kriza veliko bolj zapletena od zgolj govorjenja o proračunskih primanjkljajih. Ugotovili boste, da kriza izvira iz temeljnega nedelovanja finančnega sektorja, začenši z bančnim sektorjem, ki ga je prav tako treba popraviti, če želimo začeti trajno okrevanje po teh razmerah. Obravnavati moramo tudi druge vzroke za zadnjo recesijo – kot so pomanjkanje industrijske politike in do neke mere to, da naše prejšnje strategije niso popolnoma uspele –, da dosežemo gospodarsko rast, ki temelji na znanju, in to rast razširimo v vse regije, vse kotičke Evropske unije.

Zato moramo okrepiti naša prizadevanja na področju gospodarskega upravljanja, okrepiti naša prizadevanja za finančno ureditev in tudi doseči boljšo gospodarsko, socialno in teritorialno kohezijo.

V celoti gledano, sem trdno prepričan, da Evropa nima druge možnosti, kot da uvede to strategijo in da jo uvede zelo hitro. Če Evropa ne bo ponovno vzpostavila svoje rasti, bo nazadovala gospodarsko in zato tudi politično. Medtem ko razpravljamo o tej novi strategiji, je večina naših glavnih trgovinskih partnerjev ne samo že vzpostavila 10-letne dolgoročne strategije za socialno-gospodarski razvoj, temveč te strategije tudi že izvaja.

Vendar če se je treba kaj naučiti iz sedanje gospodarske krize in iz njene predhodnice, lizbonske strategije – in strinjam se z gospodom Kellyjem, da je ta lizbonska strategija pogosto izpostavljena preostrim kritikam –, se je treba naučiti to, da je za uspeh ključno, da se zagotovijo reforme. Zato je nujno, da se na junijskem Evropskem svetu uvede Evropa 2020 in da se zagotovi, da tako EU kot njene države članice takoj zatem začnejo izvajati to strategijo.

Na tem mestu bi se rad zahvalil tudi španskemu predsedstvu za njegova prizadevanja pri povezovanju držav članic in za podporo tej strategiji v zadnjih mesecih in nedvomno v naslednjih tednih. Glede na sedanje gospodarske razmere in krizo, ki jo trenutno preživljamo, ne sme biti nobenih zamud. Državljanom smo dolžni zagotoviti rešitve za izhod iz sedanje krize in krepitev usklajenosti gospodarskih politik, obenem pa moramo pripraviti ponovno vzpostavitev pametne, trajnostne in vključujoče gospodarske rasti. S skupnim in usklajenim delovanjem bomo dovolj močni za to, da bomo uspešni tudi na svetovni ravni. Komisija se zanaša na podporo Parlamenta pri zagotavljanju hitre in uspešne uvedbe strategije Evropa 2020.

  Lambert van Nistelrooij, poročevalec. – (NL) Po razpravi bi se vam rad zahvalil za podporo mojemu poročilu. Želim dati še nekaj pripomb; izpostaviti nekaj točk o kratkoročnem socialnem in gospodarskem upravljanju. Finančni vidik je pritegnil dovolj pozornosti in je postal glavna prednostna naloga. Danes popoldne smo lahko razpravljali tudi o srednjeročnem obdobju in dali več pripomb o tem.

V resolucijo Parlamenta, o kateri bomo razpravljali v tej dvorani pred junijskim vrhom, bomo vključili vse.

Želim dati še dve pripombi: eno o upravljanju. Zastavljeno je bilo vprašanje, čigava strategija je pravzaprav to. Ena od napak Lizbone je bila, da decentralizirane strani – občine, regije, naši partnerji – niso bile dovolj vključene v proces. Zato poleg dogovora v Svetu z državami članicami in Komisijo predlagam teritorialni dogovor z regijami in mesti. Sicer se bo to ponovilo in govorili bomo o regijah, naših partnerjih, ne pa z njimi.

Če te stvari tokrat ne dosežejo državljanov, sem prepričan o nečem in to je, da je velike vodilne pobude mogoče okrasiti, vendar te kmalu postanejo bolj okras kot pobude. Sodelovanje pri lizbonski strategiji in strategiji EU 2020 je treba narediti bolj vznemirljivo. Dejansko je to mogoče, če se v zvezi z zagotavljanjem subvencij in spodbujanjem pove, da lahko sodelujejo tisti, ki se izpostavijo in ki tudi zagotovijo sredstva. Vsa stvar je vse preveč medla. Zato Komisijo pozivam, naj sklene teritorialni dogovor z regijami in mesti.

Za konec, ključna je celovita politika, zlasti med sektorji; razdrobljenost vseh vrst novih finančnih struktur ni koristna in nam ne bo pomagala doseči ciljev te agende. Moje poročilo zadeva sinergijo med raziskavami, razvojem, inovacijami, proizvodnjo in zaposlovanjem v Evropi. Boriti se moramo proti razdrobljenosti in tako komisarja Andorja pozivam, naj ohrani celovite predpise Evropskega socialnega sklada in naj tega sklada ne deli, kakor se včasih predlaga v tem parlamentu.

  Louis Grech, poročevalec. – (MT) V kratkem času, ki mi je na voljo, bi rad odgovoril na nekaj pripomb mojih kolegov poslancev o mojem poročilu.

Strinjam se z Malcolmom Harbourjem glede tega, da se zdi, da ni veliko pripravljenosti za to, da bi se enotni trg štel za temeljno orodje v strategiji 2020 – ki še vedno ni ustrezno opredeljena in pripravljena. To je res škoda, glede na to, da je enotni trg, ki obsega širšo in celovitejšo perspektivo, lahko med najpomembnejšimi pobudami – če ne najpomembnejša pobuda –, da se evropskim državljanom zagotovi boljša kakovost življenja v okviru strategije Unije.

Tudi Evelyne Gebhardt ima prav, ko pravi, da je danes jasno, da enotni trg na področju strategije 2020 potrebuje nov zagon, ki zahteva močno vodstvo vseh institucij Unije, zlasti Komisije, da se lahko pri naših državljanih ponovno vzpostavi zaupanje v enotni trg.

Za konec, gospa predsednica, zagotoviti moramo, da nova agenda 2020 ne bo preambiciozna in preobremenjena, saj bi bilo zaradi tega v agendi vse polno prednostnih nalog, ničesar pa se ne bi izvajalo, kakor se je zgodilo prejšnjikrat.

  Liem Hoang Ngoc, poročevalec. – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, v zadnjih tednih sta bila odpravljena dva tabuja. Prvič, ECB lahko zdaj odkupi javne dolgove. Drugič, odhodki EU se zdaj lahko financirajo z zadolževanjem in zlasti ob ustanavljanju skladov za stabilizacijo in podporo.

Obstaja tretji tabu, ki žal ni bil odpravljen, in to je pakt stabilnosti in rasti, katerega okrepitev dogmatično zahtevajo nekateri poslanci tega parlamenta. Komisarji, socialisti podpiramo federalizem. Podpiramo usklajevanje proračunskih politik. A če usklajevanje proračunskih politik pomeni preglasovanje nacionalnih parlamentov, tako da se za njihove državljane predpiše stradanje, potem se bojim, da to utegne biti dobra zamisel EU, ki bo na koncu sama izstradana do onemoglosti. To je resnična grožnja, s katero smo trenutno soočeni vsi.

Komisarji, varčevalni načrti v Grčiji, Španiji, na Portugalskem in v Franciji nimajo nobene možnosti za uspeh. Prosim vas, da to priznate.

  Ricardo Cortés Lastra, poročevalec. – (ES) Gospa predsednica, rad bi se zahvalil vsem kolegom poslancem za njihove prispevke in vzdušje konstruktivne kritike, ki se je ohranilo med to pomembno razpravo.

To poročilo o prispevku kohezijske politike k lizbonskim ciljem in ciljem strategije Evropa 2020 je eden od ključnih prispevkov Evropskega parlamenta k prihodnji strategiji Evropa 2020 za rast in zaposlovanje, eni od prednostnih nalog španskega predsedstva.

Poročilo poudarja ustvarjanje delovnih mest, spodbujanje trajnostnega gospodarstva, izobraževanje in usposabljanje za spodbujanje razvoja, zaposlovanja in konkurenčnosti ter ključno vlogo vlaganja v raziskave in razvoj ob upoštevanje tega, da je treba sprejeti posebne ukrepe za regije z naravnimi omejitvami.

Vendar strategije Evropa 2020 ne bo mogoče uspešno izvajati brez sodelovanja in polne odobritve regionalnih in lokalnih organov ter civilne družbe.

Ne samo, da regije prispevajo k sofinanciranju projektov, temveč so zaradi svoje bližine sposobne tudi bolje meriti potrebe državljanov ter malih in srednje velikih podjetij ter vzpostaviti neposredno povezavo z univerzami in inovacijskimi središči, s čimer spodbujajo trikotnik znanja.

V tem okviru kohezijska politika ni le vir stabilnih finančnih sredstev, temveč predstavlja tudi močno orodje pri gospodarskem razvoju vseh evropskih regij.

Njeni cilji, da se odpravijo obstoječe neenakosti med regijami in uvede gospodarska, socialna in teritorialna kohezija, ter njena temeljna načela celovite osredotočenosti, upravljanja na več ravneh in dejanskega sodelovanja so bistveni elementi za uspeh strategije Evropa 2020.

  Predsednica. – Točka je zaključena.

Glasovanje bo potekalo jutri (v četrtek, 20. maja 2010).

Pisne izjave (člen 149)

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Načela strategije EU 2020 so ključna za povečanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Strukturne reforme so ključ do izhoda iz krize, v kateri smo. Do zdaj uporabljene rešitve za izhod iz krize niso bile usmerjene proti vzrokom, zaradi katerih smo v tem položaju. Vzroke za krizo je mogoče odpraviti le s strukturnimi reformami. Več pozornosti moramo nameniti inovativnosti naših gospodarstev, saj bo tu ključ do konkurenčnosti EU v prihodnjem obdobju. Sprejeti moramo usklajen pristop za uporabo sredstev za inovacije in regionalni razvoj. Inovacije morajo biti del regionalnega razvoja. Inovacije so bile cilj v lizbonski strategiji, vendar so žal ostale le načelo na papirju. V napredku držav članic so bile zelo velike razlike in splošni cilj ni bil dosežen. Zaradi tega vse države članice pozivam, naj pokažejo nekaj odgovornosti in spoštujejo zaveze, ki jih prevzemajo tudi same. Tudi Komisija bi morala imeti dejavnejšo vlogo pri usklajevanju izvajanja te strategije, da se prepreči, da bi ta strategija propadla tako nesrečno kot lizbonska strategija.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) V strategiji EU 2020, ki jo je Evropska komisija predlagala za spodbujanje rasti in zaposlovanja v EU, so poudarjene raziskave in inovacije. Različni instrumenti že zagotavljajo veliko podpore projektom, ki se izvajajo na teh področjih: strukturni skladi, Sedmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj ter okvirni program za konkurenčnost in inovacije. Ti različni programi v obdobju 2007–2013 zagotavljajo sredstva v višini 86 milijard EUR. V strategiji EU 2020 je poudarjena tudi medsebojna odvisnost različnih politik EU. Tako je zaradi učinkovitosti nujno, da se vzpostavijo sinergije med različnimi instrumenti. Zato pozdravljam pomen, ki ga poročevalec pripisuje vlogi, ki jo lahko ima močna, ustrezno financirana regionalna politika pri doseganju ciljev strategije EU 2020. S poročevalcem se strinjam tudi glede tega, da potencialni upravičenci niso vedno najbolje seznanjeni z obstoječimi možnostmi za vzpostavitev sinergij na področju financiranja. Zato menim, da je nujno, da se izboljša komunikacija, na primer po vzoru praktičnih navodil glede možnosti financiranja raziskav in razvoja v EU.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) V okviru razprav o učinkoviti uporabi vseh sredstev, ki jih Evropska unija namenja za raziskave in inovacije, moramo poudariti problem ustreznega spodbujanja inovativnih rešitev iz posameznih držav članic.

Pogosto se zgodi, da se zaradi slabega pretoka informacij vlaga v raziskovalne projekte, ki so jih že opravili znanstveniki v eni od držav članic. To je zapravljanje denarja EU, ki ga v obdobju gospodarske krize ne smemo dopustiti. Bolj je treba poudariti izboljšanje komunikacije in podporo temu, da Evropska unija nabavi obstoječe nove tehnologije, kar bo omogočilo tudi dodatno finančno podporo za inovativna podjetja.

Pomembno je tudi, da se financirajo mehki projekti, kot so usposabljanje in razširjanje znanja o pomenu inovacij za gospodarsko rast, boljše obveščanje lokalnih organov o programih, ki so na voljo, ter tudi prožnost pri opredeljevanju pogojev za dodeljevanje podpore, tako da lahko države, ki imajo zdaj nizko raven inovacij, z razvojem zadevnega sektorja prispevajo k ustvarjanju konkurenčne prednosti Evropske unije na svetovni ravni.

Nujno je tudi, da se ustvarijo spodbude za vlaganje v lokalna raziskovalna središča. Mala in srednje velika podjetja si tega ne morejo privoščiti, medtem ko jih velika, mednarodna podjetja ne želijo uporabljati, kar poglablja nesorazmerja med ravnmi inovacij držav članic Evropske unije.