Fokus
 

Tolmači v Evropskem parlamentu

Institucije - 12-04-2006 - 09:01
Objavi/Shrani
Socialna omrežja
Priljubljene
 

Evropski parlament pogosto primerjajo z Babilonskim stolpom zaradi števila jezikov, ki se uporabljajo v njegovih prostorih. Toda, medtem ko je pri gradnji Babilonskega stolpa prišlo do "komunikacijskega šuma", v parlamentu teh težav ni. Za to so zaslužni tolmači, ki omogočajo, da lahko vsak poslanec govori v svojem jeziku in ga kljub temu vsi razumejo.

Poslanci so izvoljeni zato, da zastopajo svoje volivce in znanje jezikov ni pogoj za kandidaturo. Da bi lahko bili vsi parlamentarci enakopravni, imajo pravico do uporabe jezika po lastni izbiri, kar je tudi jasno zapisano v Poslovniku Evropskega parlamenta.
 
Evropski parlament je institucija, v kateri je zaposleno največ tolmačev na svetu. Ima 350 stalno zaposlenih tolmačev, ki se jim po potrebi priključi do 400 pogodbenih tolmačev-svobodnajkov.
 
Med sejami parlamentarnih odborov in političnih skupin ali med plenarnimi zasedanji so tolmači običajni del "zasedbe". V zvočno izoliranih kabinah ob sejnih dvoranah prenašajo besede govornikov v 20 uradnih jezikov Unije. Vidni, a nikoli v ospredju, so glas nastopajočih.
 
 
REF.: 20060403FCS06935

Dejstva in številke

Na vrh straniNaslednje
 
Parlamentarni tolmač pri delu

Parlamentarni tolmač pri delu

Začelo se je s štirimi jeziki (francoščino, italijanščino, nemščino in nizozemščino) v 50-ih letih, ko so Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija in Nizozemska ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo. Štirje jeziki pomenijo le 12 jezikovnih kombinacij, zato je tolmačenje potekalo zelo tekoče. Postopne širitve do leta 1995 so dodajale jezike in zapletale kombinacije, še posebej ob vstopu Finske, saj je malo tujih govorcev finščine. Rešitev je takoimenovano "retour" tolmačenje, kjer tolmač tolmači iz svojega materinega jezika v tuji jezik. Tolmači sicer tolmačijo iz tujega v svoj jezik, finski tolmači pa so bili prvi, ki so tolmačili "retour" leta 1995.
 
Širitev leta 2004 je skoraj podvojila število uradnih jezikov. Razen Cipra, kjer govorijo grško, ima vsaka od ostalih novih države svoj lastni jezik. To so: češčina, estonščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, poljščina, slovaščina in slovenščina. Najti ustrezno število usposobljenih tolmačev za nove jezike je bila zelo težka naloga, še posebej za jezike, ki imajo malo govorcev, kot je na primer malteščina, ki jo govori le 400 tisoč ljudi.
 
Evropski parlament zdaj dela v 20 jezikih, kar pomeni 380 možnih kombinacij. Vse več je "retour" tolmačenja in "relay" tolmačenja, kjer tolmač ne prevaja neposredno iz jezika govorca, temveč prek tretjega, "pivot" jezika. V kabinah delajo ekipe s po tremi tolmači, torej je na plenarnem zasedanju sočasno 60 tolmačev.
 
Zgodbe pa še ni konec. Pred vstopom Bolgarije in Romunije v EU leta 2007 tolmači za bolgarščino in romunščino že tolmačijo parlamentarnim opazovalcem iz teh držav. V prihodnosti se obeta še tolmačenje za irščino, za vstop sta zaprosili Hrvaška in Makedonija, španska vlada pa je predlagala tudi katalonščino, galicijščino in baskovščino kot jezike za plenarna zasedanja.
 
Na vrh straniNaslednje

Biti ali ne biti – tolmač

Na vrh straniNaslednjePrejšnje
 
Tolmači hkrati poslušajo in govorijo

Tolmači hkrati poslušajo in govorijo

Tolmači morajo izvrstno obvladati svoj materni jezik ter zelo tekoče govoriti še vsaj dva tuja jezika. "Če hočeš biti tolmač, moraš imeti rad jezike in ves trud, ki ga vložiš v učenje ter ohranjanje poznavanja jezika," pravi nemška tolmačka Gertrud Dietze. Večina tolmačev dela v štirih ali petih jezikih, nekateri celo sedmih ali osmih in vse te jezike poznajo zelo dobro. Popolno razumevanje jezika je takorekoč obvezno, saj nimajo časa odpirati slovarja ali iskati pomoč pri kolegih – tolmač se lahko zanese le nase.
 
Vendarle pa je jezik le orodje: tolmačenje je namreč prenašanje sporočila. Veliko ljudi dobro govori tuje jezike, vendar so le redki dobri tolmači. Gre za veščino, ki se jo je treba naučiti.
 
Razpon tem, ki jih poslanci obravnavajo na razpravah, je praktično neomejen, zato mora imeti tolmač tako dobro splošno razgledanost kakor tudi poznavanje področij, ki jih zajema EU. Če vedo, kakšna so politična stališča posameznih parlamentarcev, pa lažje prenesejo tudi njihove misli, ne le besede.
 
Tolmači so komunikatorji, zato njihova mnenja o povedanem ne štejejo. "Ljudem omogočam, da se razumejo med seboj, četudi morda mislim, da tisto, kar pravijo, ne drži," pravi Gertrud Dietze. "Smo nepristranski, kar je lažje za kolege z igralskim talentom, saj se lahko prestavijo v miselni okvir govorca in so na njihovi valovni dolžini."
 
Delo tolmača
 
Tolmačenje ni dobesedno prevajanje, ampak tak način oblikovanja sporočila, da ostane zvesto njegovemu pomenu tudi ob prenosu iz enega v drug jezik. Ker poteka v "realnem času", brez zamika, morajo biti tolmači sposobni delati pod pritiskom in sočasno prenašati sporočilo iz izvornega v drug jezik. Zato ker hkrati poslušajo in govorijo, govorca poslušajo selektivno in se osredotočajo bolj na sporočilo kot na same besede.
 
V kabinah ni veliko časa za razmišljanje, zato se tolmači pripravljajo vnaprej, preučujejo dokumente v jezikih, v katerih delajo, in poskušajo biti karseda na tekočem s spremembami ter novim izrazoslovjem. Pomemben del njihovega dela je tudi spremljanje medijev v različnih jezikih, da vedo, kaj se dogaja na mednarodnem prizorišču. "Razumeti moraš koncepte, potem stvari pridejo same po sebi. Sicer hitiš in se oklepaš besed," pravi Dietzejeva.
 
Parlamentarne seje potekajo večinoma v Bruslju in Strasbourgu, včasih pa tudi kje drugje, zato tolmači veliko potujejo. Delo je utrujajoče, vendar zanimivo in ponuja veliko možnosti za učenje skozi celo življenje: "Skorajda ni dneva, da si ne bi rekla, ko pridem domov: danes sem se naučila nekaj novega," pravi Gertrud Dietze.
 
Na vrh straniNaslednjePrejšnje

Več kot le besede

Na vrh straniPrejšnje
 
Naprava v prevajalski kabini

Naprava v prevajalski kabini

Delo tolmača ni tako enostavno, kot se morda zdi na prvi pogled. Poslanci le redkokdaj pomislijo, da se njihov nastop tolmači v druge jezike in pogosto uporabljajo barvit jezik, šale in besedne igre, ki so zelo težko, če ne celo neprevedljive. Številke, hitro govorjenje ter branje z listov jim tudi ne olajša dela.
 
Besedne igre so za tolmače največji izziv. "Včasih jih sicer lahko prevedeš, če najdeš ustrezno sopomenko v svojem jeziku, vendar pa je to tvegana poteza, saj se lahko razume drugače, kot je bilo mišljeno v originalu in poslanci, ki poslušajo tvoj prevod, reagirajo na tvoje besede, ne pa na dejanski govor," razlaga nizozemski tolmač Bernard Gevaert.
 
Tudi strogo odmerjen čas, ki ga ima na razpolago govornik, lahko povzroči težave. Ker hočejo povedati čim več, poslanci govorijo zelo hitro ali berejo besedilo, ki so ga pripravili vnaprej. Hitro prosto govorjenje ni nujno problem – hitro branje je nočna mora.
 
"Treba je videti prostor"
 
Del sporočila, ki ga morajo tolmači prenesti, je neverbalna komunikacija, zato morajo začutiti elemente, kot sta barva glasu in govorica telesa. Da bi mu to uspelo, mora videti govornika in poslušalce. "Sama stalno pogledujem po dvorani," pravi Dietzejeva. "Videti moraš, kdo prihaja in kdo odhaja, ali predsedujoči morda šepeta svojemu asistentu… Stvari se lahko nepričakovano obrnejo in če si na to pripravljen, te ne bodo presenetile."
 
Na vrh straniPrejšnje