PREDLOG RESOLUCIJE

17.9.2008

k izjavi Evropskega sveta in Komisije
v skladu s členom 103(2) poslovnika,
ki ga predlagajo Francis Wurtz, Gabriele Zimmer, Dimitrios Papadimoulis, Eva-Britt Svensson, Roberto Musacchio, Umberto Guidoni, Ilda Figueiredo in Mary Lou McDonald
v imenu skupine GUE/NGL
o socialnem svežnju

B6‑0434/2008

Resolucija Evropskega parlamenta   o socialnem svežnju

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Prenovljena socialna agenda: Priložnosti, dostopnost in solidarnost v Evropi 21. stoletja (KOM(2008) 412 končno)“ ter številnih nezakonodajnih dokumentov, ki sodijo k temu sporočilu,

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva (KOM(2008) 414 končno),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti (preoblikovano) KOM(2008) 419 končno),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2001 o izvajanju direktive o evropskem svetu delavcev,

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (KOM(2008)426 končno),

–  ob upoštevanju političnega dogovora Sveta za zaposlovanje in socialne zadeve o reviziji direktive o delovnem času in direktive o začasnih delavcih z dne 9. junija 2008,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Viking Line, Laval, Rüffert in Komisija proti Luxembourgu ter kontroverznih političnih debat o njih,

–  ob upoštevanju naslednjih konvencij Mednarodne organizacije dela: konvencije MOD št. 94 o javnih naročilih; konvencije MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic; konvencije MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja; konvencije MOD št. 117 o osnovnih ciljih in standardih socialne politike, zlasti IV. dela; konvencije MOD št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja, konvencije o delu v pomorstvu in agende MOD za dostojno delo,

–  ob upoštevanju integriranih smernic za rast in delovna mesta 2008 - 2010 ter strategije EU za socialno vključenost in socialno zaščito,

–  ob upoštevanju člena 103(2) svojega poslovnika,

A.  ker Evropski parlament, Komisija in Svet v tekočem zakonodajnem obdobju doslej niso bili pripravljeni predlagati ali sprejeti zakonodaje na področju socialne politike za dosego socialnega napredka v Evropski uniji,

B.  ker politika zaposlovanja in socialna politika za socialni napredek nista med štirimi prednostnimi nalogami francoskega predsedovanja Evropski uniji in ker zaradi tega ne gre preveč verjeti trditvam tega predsedstva, da bo leto 2008 „leto, v katerem bomo ponovno spodbudili socialno Evropo“,

C.  ker je cilj političnega dogovora Sveta za zaposlovanje in socialne zadeve z dne 9. junija 2008 o reviziji direktive o delovnem času doseči nadaljnjo deregulacijo že tako šibkih minimalnih standardov za zaščito zdravja in varnosti delavcev pred nerednimi in dolgimi delovnimi urami; ker poteze francoske vlade, da bi v nacionalni zakonodaji znižala delovni teden na 35 ur, in podobna prizadevanja v drugih državah članicah za daljši delovnik prav tako vodijo v nazadovanje na socialnem področju,

D.  ker je pred nedavnim Sodišče Evropskih skupnosti s sodbami v zadevah Viking Line, Laval, Rüffert in Luxembourg omejilo pravico do stavke in kolektivnih pogajanj s trditvijo, da svoboščine notranjega trga prevladajo nad temi temeljnimi socialnimi pravicami; ker se na podlagi teh sodb minimalni standardi socialne zaščite iz direktive o napotitvi delavcev razlagajo kot maksimalni standardi, s čimer se daje prednost tekmovanju za čim nižje plače v istem kraju dela, državam članicam pa odreka pravica, da bi zahtevale ugodnejše delovne pogoje in plačilo za napotene delavce v okviru nacionalne zakonodaje,

E.  ker je tak razvoj dogodkov močno prispeval k zelo razširjenemu javnemu mnenju, da je Evropska unija preveč naklonjena prostemu trgu in konkurenci ter zanemarja solidarnost in socialni napredek; ker se je zaradi poglabljajoče se krize glede legitimnosti Evropske unije povečal razkorak med evropskimi projekti, ki jih narekuje trg in podpirajo elite, ter dvomom številnih evropskih državljanov o dodani vrednosti evropskih politik za vsakdanje življenje in socialno blaginjo, kot je prek kratkim pokazala zavrnitev lizbonske pogodbe na Irskem,

F.  ker je glede na to ozadje obnovljeno socialno agendo, ki jo je pripravila Evropska komisija, treba razumeti kot poskus pomiritve jeze in nezadovoljstva velikih skupin prebivalstva zaradi sedanje neoliberalne usmeritve evropskega projekta povezovanja; ker pa t. i. socialni sveženj večinoma tvorijo nezakonodajna sporočila, poročila in priporočila, katerih prispevek k spodbujanju vidnega socialnega napredka v Evropski uniji je vprašljiv,

G.  ker so zaradi monetarne in makroekonomske politike, in sicer pakta stabilnosti, neoliberalne lizbonske strategije in odločitev Evropske centralne banke, za obdobje od leta 2000 značilni počasna gospodarska rast in rast zaposlovanja, nespoštovanje dela, stalno visoka stopnja brezposelnosti, revščina, nestalna delovna mesta, razlike v dohodkih, pri čemer imajo vedno večji dobiček velike finančne in gospodarske skupine, ki črpajo koristi iz liberalizacije in privatizacije strateško produktivnih sektorjev in temeljnih javnih storitev,

1.   meni, da je socialni sveženj slabo zasnovan poskus, da bi pozornost javnosti odvrnili od politične naravnanosti Evropske komisije in Sveta v smeri nazadovanja na področju socialne politike, kar je med drugim razvidno iz načrtovane deregulacije delovnega časa, kot jo določa direktiva o delovnem času, ter pogubnih posledic nedavnih sodb Sodišča Evropskih skupnosti o temeljnih pravicah in kolektivnih pogajanjih;

2.  poudarja, da je Evropski parlament v prvi obravnavi revizije direktive o delovnem času pozval k postopni odpravi možnosti odstopanja; ostro kritizira, da je Svet s političnim dogovorom zavrnil to zahtevo; iz tega razloga nasprotuje dogovoru Sveta;

3.  vztraja, da bi morala biti vsaka revizija direktive o delovnem času, ki bi bila pomembna s socialnega vidika, osredotočena na usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja s skrajšanjem maksimalnega dnevnega in tedenskega delovnega časa; poudarja, da je treba dokončno ukiniti možnost odstopanja, v celoti upoštevati sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti o času dežuranja in nadomestnem času počitka in jo vključiti v direktivo ter preprečiti vsako morebitno znižanje stopnje zaščite, ki jo določa veljavna direktiva;

4.  poziva Svet in države članice, naj podrobno razpravljajo o vprašanjih, ki so jih sprožile nedavne sodbe Sodišča; močno spodbuja Svet, naj zagotovi, da bodo socialne pravice prevladale nad svoboščinami notranjega trga; zahteva zelo natančno revizijo pogodb, da bi utrli pot socialni Evropi; meni, da bi se, če evropskim institucijam tega ne bi uspelo doseči, resna kriza legitimnosti današnjega evropskega ekonomskega in socialnega modela dramatično poglobila;

5.  je seznanjen s prvim dvoletnim poročilom Komisije o položaju glede socialnih storitev splošnega interesa v Evropski uniji; vztraja, da je vprašanje storitev splošnega interesa naslednja pomembna točka, kjer je revizija pogodb nujna; v zvezi s tem poudarja, da bi morala primarna zakonodaja Evropske unije vsebovati jasne določbe o tem, da za javne dobrine, javne storitve, storitve splošnega interesa in nepridobitni sektor ne veljajo pravila o konkurenci, državni pomoči, javnih naročilih in notranjem trgu, ampak tvorijo sektor, ki ga vodi le javni interes in je organiziran po načelu subsidiarnosti, pri čemer izključno pristojnost za njihovo pravilno delovanje nosijo države članice ter njihovi regionalni in lokalni organi;

6.  opozarja, da so Irci že zavrnili lizbonsko pogodbo na edinem referendumu v Evropski uniji; poziva Svet, naj ustavi ratifikacijo lizbonske pogodbe, in kot prvi korak za popravo položaja uvede klavzulo o socialnem napredku kot zavezujoč protokol k obstoječim pogodbam, in sicer z namenom, da pojasni naslednje:

• -da se Pogodbe ne sme razlagati tako, kot da na kakršen koli način vpliva na uveljavljanje temeljnih pravic, ki jih priznavajo države članice, vključno s pravico do stavke in kolektivnih ukrepov na nacionalni ravni, pa tudi čezmejnih stavk in kolektivnih ukrepov;
• -da te pravice vključujejo tudi pravico ali svobodo do drugih ukrepov, zajetih v posebnih sistemih odnosov med delodajalci in delojemalci v državah članicah, med katerimi so tudi ukrepi, namenjeni sklepanju kolektivnih pogodb, ki presegajo minimalne plače in minimalne standarde;
• -da Pogodbe ni mogoče razlagati tako, kot da na kakršen koli način negativno vpliva na odnose med delodajalci in delojemalci in sisteme kolektivnih pogajanj, ki jih priznavajo države članice;
• -da Pogodbe ni mogoče razlagati tako, kot da na kakršen koli način negativno vpliva na pristojnosti držav članic, da sprejmejo zakonodajo na področju socialne politike, s katero določijo višje standarde in zahteve od tistih, ki so opredeljeni v direktivah EU o minimalnih standardih;
• -da vedno, kadar bi bile zgoraj navedene pravice in pristojnosti držav članic ali sistemi odnosov med delodajalci in delojemalci v nasprotju z ureditvijo notranjega trga ali temeljnimi svoboščinami notranjega trga, prve (temeljne pravice itd.) prevladajo nad slednjimi;

7.   poudarja, da so zakonodajni projekti iz socialnega svežnja bodisi namenjeni poglobitvi liberalizacije notranjega trga, kot v primeru predlagane direktive o uveljavljanju pravic pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva, kar temelji na starih Bolkesteinovih predlogih za zdravstvo v okviru direktive o storitvah, bodisi glede spodbujanja socialnega napredka niso dovolj ambiciozno zastavljeni, kot v primeru predloga za revizijo direktive o evropskem svetu delavcev, ter zaradi tega niso ustrezno sredstvo za ponovno spodbuditev socialne Evrope, kot trdi francosko predsedstvo;

8.   poudarja, da so bile zdravstvene storitve z dobrim razlogom izvzete iz direktive o storitvah na notranjem trgu, saj je zdravstvo del sistemov socialne varnosti, ne pa področje, kjer se lahko da prednost tržnim silam; poudarja, da ni potrebe, da bi zdravstvo uredili na podlagi pravil notranjega trga, niti to ni v pristojnosti EU; vztraja, da je treba vprašanja, ki jih je Komisija obravnavala v predlogu direktive, rešiti in urediti v okviru koordinacije sistemov socialne varnosti (uredba (ES) št. 883/2004);

9.   ostro kritizira predlog Komisije za direktivo o uveljavljanju pravic pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva; poudarja, da ta predlog temelji na pristopu notranjega trga, njegov namen pa je predvsem omogočiti bogatejšimi in bolj izobraženim, da bi poiskali cenejše zdravstvene storitve v tujini; meni, da se s predlogom ruši enakost v sistemih zdravstvenega varstva, saj pacienti iz revnejših držav članic z nadomestilom ne bodo mogli pokriti stroškov zdravljenja kakovostne zdravstvene nege v bogatejših državah članicah;

10.  ostro kritizira predlog Komisije za revizijo direktive o evropskem svetu delavcev, ki ni dovolj ambiciozno zastavljen; opozarja Komisijo na zahteve Parlamenta v zvezi z revizijo te direktive, ki jih je že pred sedmimi leti navedel v resoluciji z dne 4. septembra 2001 in niso bile upoštevane;

11.  poudarja osnovne potrebe za revizijo direktive o evropskem svetu delavcev: izboljšana opredelitev obveščanja in posvetovanja (pravočasno pošiljanje pisnih in natančnih informacij) ter nadnacionalnih zadev, znižanje praga za ustanavljanje evropskih svetov delavcev, priznavanje vloge in pravic sindikatov, izboljšanje delovnih pogojev za evropske svete delavcev, učinkovite, sorazmerne in odvračalne kazni za podjetja, ki se ne ozirajo na določbe direktive, in uvedbo pravice evropskih svetov delavcev do veta na načrte vodstva glede prestrukturiranja, združitev, prevzemov ali napotitev na čakanje, pri čemer je treba končno odločitev odložiti, dokler evropski svet delavcev ne predlaga drugih rešitev in se o njih podrobno ne posvetuje z vodstvom;

12.  pozdravlja predlog Komisije o horizontalni direktivi, ki bi prepovedovala diskriminacijo izven zaposlovanja; ostro kritizira dejstvo, da zavarovalni in drugi finančni proizvodi ne bodo zajeti v direktivi, kar bo finančni in zavarovalniški industriji omogočilo, da nadaljujeta z diskriminacijo in zahtevata višje prispevke zaradi tveganja, povezanega z zdravjem starostjo, spolom in invalidnostjo;

13.  poudarja, da je treba državljanom tretjih držav omogočiti dostop do zaposlitve v Evropski uniji kot tudi enake pravice, še posebej glede plače, kolektivnih pogajanj in socialnega varstva; v okviru evropskih sklepov in okvirnih sklepov podpira vključitev vseh določb Mednarodne konvencije o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 18. decembra 1990; podpira zamisel o dovoljenju za prebivanje pri iskanju zaposlitve;

14.  ugotavlja, da je namen Komisije izboljšati opaznost in delovne metode strategije EU za socialno vključevanje in socialno zaščito ter okrepiti njeno povezovanje z drugimi politikami; vendar poudarja, da sta Komisija in Svet zavrnila poziv Parlamenta po uvedbi nove smernice za socialno vključenost, ki bi bila vključena v smernice za zaposlovanje v obdobju 2008 - -2010, in tako zavrnila, da se izboljšata opaznost in povezovanje z drugimi politikami;

15.  podpira predlog Komisije za določitev ciljev glede zmanjšanja revščine (revščine na splošno, revščine otrok, revščine med zaposlenimi ter dolgotrajne revščine), in njene predloge glede minimalnega dohodka iz pokojnin ali dostopnosti in kakovosti zdravstvenega varstva (zmanjšanje umrljivosti otrok, izboljšanje zdravstvenega statusa in podaljšanje življenjske dobe itd.) za naslednjo fazo strategije EU za socialno vključenost in socialno zaščito; vztraja, da je treba te cilje določiti tudi v zvezi z načrti za minimalni dohodek (60 odstotkov mediane ekvivalentnega nacionalnega dohodka) in minimalno plačo (60 odstotkov nacionalne ali sektorsko specifične povprečne plače), da bi se borili proti revščini in spodbujali socialno vključenost;

16.  podpira cilj Komisije za spodbujanje koncepta dostojnega dela v notranji in zunanji politiki Evropske unije; poudarja, da je pomemben del koncepta dostojnega dela pojem svobodne izbire zaposlitve, ki jo je treba zagotoviti; zato vztraja, da morajo države članice pregledati politike trga dela, ki brezposelne silijo v slabo plačano in negotovo zaposlitev, ki je niso sami izbrali, ali pa morajo delati za prejemanje socialne podpore;

17.  podpira predlog Komisije za vključitev mednarodnih pomorskih delovnih standardov (konvencija MOD iz leta 2006) v evropsko delovno zakonodajo na podlagi evropskega sporazuma med delodajalci in sindikati v tej panogi; podpira tudi potezo Komisije za prednostno izvajanje konvencij MOD; vendar poudarja, da je sodba Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Rüffert v nasprotju s konvencijo št. 94, ki izrecno omogoča usklajenost s kolektivnimi pogodbami, ki se zahteva v predpisih o javnih naročilih; poziva Svet in Komisijo, naj konvencijo MOD št. 94 uvrstita na seznam prednostnega izvajanja;

18.  soglaša s Komisijo, da je treba narediti več za zmanjšanje in odpravo razlik v plači glede na spol v Evropski uniji; poziva Komisijo in Svet, naj dodatno okrepita pravni okvir, določita cilje za zmanjšanje razlike v plačah med spoloma med drugim glede dostopnosti poklicnega usposabljanja in priznavanja kvalifikacij in usposobljenosti žensk, razlike v plačah med spoloma pri zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom in razlike v pokojnini, ter naj pri javnem naročanju spodbujata določbe o enakosti;

19.  je seznanjen s poročilom Komisije o instrumentih in politikah Skupnosti za vključevanje Romov; poudarja potrebo po odločnih ukrepih za vključevanje Romov (akcijski načrt za Rome), k čemur je Parlament pozval v svojih resolucijah na to vsebino;

20.  poudarja, da je treba socialni sveženj za spodbujanje socialnega napredka, ki bo res nekaj pomenil, dopolniti s podpornimi ekonomskimi in strukturnimi ukrepi; meni, da je treba razveljaviti pakt stabilnosti in rasti ter da mora Evropska centralna banka omiliti svojo politiko, da bi se zoperstavila učinkom gospodarskega upočasnjevanja v Evropi; poziva Komisijo in Svet, naj pripravita evropski investicijski program za trajnostni razvoj, zaposlovanje in socialno vključenost, ki bo znašal vsaj 1% BDP EU in ki bi ga dopolnili s podobnimi javnimi investicijskimi programi držav članic, da bi utrdili gospodarstvo in ukrepali proti podnebnim spremembam ter spodbujali polno zaposlenost s kakovostnimi delovnimi mesti in socialnimi pravicami; predlaga, da bi poleg tega države članice uvedle ukrepe za stabilizacijo in izboljšanje kupne moči tistih z nizkimi dohodki (naraščanje cen hrane, energije, prevoza), npr. z uvedbo socialnih tarif za plin, elektriko, telekomunikacije, javni prevoz itd.;

21.  opozarja, da se bo sedanja lizbonska strategija Evropske unije iztekla leta 2010; meni, da je treba zdaj začeti resno razmišljati o prihodnji strategiji za obdobje po letu 2010; poudarja, da je treba opustiti osredotočenost na liberalizacijo trga in konkurenčnost in jo nadomestiti z novo celovito evropsko strategijo za solidarnost in trajnostni razvoj, ki bo temeljila na štirih enako pomembnih stebrih (gospodarstvo, okolje, zaposlovanje, socialna zaščita in socialna vključenost);

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.