PREDLOG RESOLUCIJE o izidu konference o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15)
1. 2. 2010
v skladu s členom 110(2) poslovnika
Corien Wortmann-Kool, Karl-Heinz Florenz, Richard Seeber, Peter Liese, Vera Pilar del Castillo, Romana Jordan Cizelj, Sirpa Pietikäinen, Teodoros Skilakakis, Maria Da Graça Carvalho v imenu skupine PPE
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0064/2010
B7‑0064/2010
Resolucija Evropskega parlamenta o izidu konference o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15)
Evropski parlament,
– ob upoštevanju okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja ter Kjotskega protokola k tej konvenciji,
– ob upoštevanju petnajste konference pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP 15) in pete konference pogodbenic v obliki sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (COP/MOP 5), ki je potekala od 7. do 18. decembra 2009 v Københavnu na Danskem, ter sprejetega končnega dogovora,
– ob upoštevanju podnebnega in energetskega svežnja, ki ga je Parlament sprejel 17. decembra 2008, zlasti Direktive 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov[1] ter Odločbe št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov[2],
– ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o podnebnih spremembah, zlasti resolucij z dne 4. februarja 2009 o „2050: Prihodnost se začenja danes – priporočila za prihodnjo celovito politiko EU o podnebnih spremembah“[3] in 11. marca 2009 o strategiji EU za vseobsegajoči sporazum o podnebnih spremembah v Københavnu in ustrezno financiranje politike o podnebnih spremembah[4],
– ob upoštevanju vprašanj Komisiji in Svetu z dne ... o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15) (O-0000/2009 – B7‑0000/2009, O-0000/2009 – B7‑0000/2009),
– ob upoštevanju predstavitve kandidatke za komisarko za podnebne ukrepe Connie Hedegaard 15. januarja 2010,
– ob upoštevanju izjav Sveta in Komisije o izidu vrha o podnebnih spremembah v Københavnu z 20. januarja 2010,
– ob upoštevanju prihodnje konference pogodbenic COP 16, ki bo v Mehiki;
– ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,
A. ker so se pogajanja o celovitem mednarodnem sporazumu o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012, ki naj bi jih sklenili decembra 2009 v Københavnu, zaključila s skromnim dogovorom, ki ni izpolnil pričakovanj EU,
B. ker v dogovoru ni zavezujočega dogovora ter dolgoročnih ciljev,
C. ker lahko izrecno vključitev cilja 2 °C v dogovor označimo za zgodovinski korak,
D. ker številke za zmanjšanje emisij, ki so jih ponudile pogodbenice, ne zadostujejo za uresničitev cilja 2 ºC in ker sedanje sprejete obveznosti različnih držav nikakor ne bodo privedle do izpolnitve zahtev za zmanjšanje emisij CO2, ki jih je določil medvladni forum o podnebnih spremembah, po katerih naj bi do leta 2050 bilo izpuščenih le od 700 do 800 ton CO2;
E. ker so gospodarstva v razvoju, gospodarstva v vzponu ter ZDA priznali soodgovornost ter se zavedla, da morajo sprejeti ukrepe za zmanjšanje emisij,
F. ker EU ni bila zmožna izkazati svoje vodilne vloge v boju proti podnebnim spremembam ter ni sodelovala pri končnih pogajanjih z ZDA, Kitajsko, Indijo, Brazilijo in Južno Afriko o končnem osnutku dogovora,
G. ker so zaradi izida konference v Københavnu mednarodna pogajanja o podnebju ostala zamrznjena, v prihodnjih mesecih pa bo bistveno kritično pogledati na dogajanje v preteklih mesecih in odpraviti sedanje zaostanke v tem procesu,
1. obžaluje, da je bil na petnajsti konferenci pogodbenic dosežen tako šibak dogovor, vendar priznava, da ta zadostuje kot osnova za priprave na šestnajsto konferenco pogodbenic in njen uspeh, saj vsebuje nekaj pozitivnih elementov, na primer splošno soglasje, da se globalno ogrevanje omeji pod 2 °C glede na predindustrijsko obdobje, predvideno pa je tudi, da se v skladu s tem dogovorom do leta 2015 ta cilj in ukrepi pregledajo s poudarkom na iskanju načinov, kako zagotoviti, da se temperatura na svetovni ravni ne bi dvignila za več kot 1,5 °C;
2. pozdravlja zaveze gospodarstev v vzponu za zmanjšanje emisij in sklicevanja na države v razvoju, ki bodo morale predložiti nacionalna poročila o zmanjšanju svojih emisij v skladu z metodo preverjanja;
3. opozarja, da dogovor vsebuje besedilo, ki navaja, naj razvite države do leta 2020 namenijo 100 milijard ameriških dolarjev letno ter 30 milijard dolarjev za države v razvoju v naslednjih treh letih (2010–2012) kot pomoč v boju proti podnebnim spremembam ter za ustanovitev zelenega podnebnega sklada za podporo projektom v državah v razvoju, ki se ukvarjajo s krčenjem in propadanjem gozdov, pod pogojem, da so vse oblike financiranja nadzorovane;
4. soglaša z ustanovitvijo mehanizmov za zmanjšanje emisij zaradi krčenja in propadanja gozdov in okrepitev odstranjevanja emisij toplogrednih plinov s pomočjo gozdov ter tehnološkega mehanizma za pospešitev tehnološkega razvoja in prenosa; pozdravlja sklic na vlogo trgov za izboljšanje cenovne učinkovitosti blažilnih ukrepov;
5. izraža zadovoljstvo glede ukrepov za prilagajanje, zlasti v državah članicah, ki so posebej ranljive (zlasti najmanj razvite države, majhne otoške države v razvoju in Afrika);
6. obžaluje, da ZDA in Kitajska zaradi notranje politike niso bili pripravljeni sprejeti ambicioznejšega sporazuma ter da so kljub velikemu političnemu zagonu v Københavnu skupaj s tretjimi državami (Kubo, Nikaragvo, Sudanom in Venezuelo) sprejeli zaviralno držo v mednarodnih pogajanjih, da bi se izognile strogim in zavezujočim obveznostim;
7. meni, da bo dodatna razprava o ukrepih, kot so mejne davčne izravnave ali druge sankcije, še poslabšala sedanja neskladja, ne pa pripomogla k sklenitvi mednarodnega sporazuma o podnebju;
8. obžaluje, da v dogovoru iz Københavna ni nikjer omenjen mednarodni sporazum o letalskem in pomorskem prometu, vendar opaža, da je zadeva na dnevnem redu v uradnih dokumentih, dogovorjenih v Københavnu, ter ponavlja svojo zavezo, da se v mednarodni sporazum vključijo emisije v letalskem in ladijskem prometu;
9. obžaluje, da EU ni uspela ohraniti vodilne vloge v mednarodnem okviru ter poziva EU, naj ji bo izid petnajste konference pogodbenic v poduk ter naj, da bi dosegla enotnejšo, odločnejšo in vplivnejšo prisotnost Evrope, ponovno preuči svojo strategijo za ohranitev vodilne vloge v boju proti podnebnim spremembam;
10. je prepričan, da se lahko iz izida petnajste konference pogodbenic veliko naučimo in tako pripomoremo, da bodo dosežki šestnajste konference pogodbenic v Mehiki uspešni;
11. poudarja, da je treba obravnavati nove, svetovne pristope, na primer proračunski pristop, ter zagotoviti nov navdih za razpravo, nadalje je prepričan, da morajo taki novi pristopi v svetovni podnebni politiki združevati ekonomsko učinkovitost in svetovno partnerstvo v razvoju ter obenem zagotoviti, da bodo vse države, tudi gospodarstva v vzponu, prevzele odgovornost za podnebne spremembe;
12. prepričan je, da bo Evropa z naložbami v trajnostno prihodnost zagotovila tudi rešitve, ki bodo obenem pripomogle k reševanju podnebnih težav, omogočile večjo energetsko varnost ter zmanjšale odvisnost od energije, povečale učinkovitost virov, izboljšale industrijsko konkurenčnost in pomagale ustvariti nova delovna mesta;
13. meni, da je treba bolje obveščati o možnostih, ki jih ponuja varstvo podnebja, tudi za zagotovitev rasti v prihodnje in pomoč državam, ki niso še tako razvite kot EU, da ne bodo ponovile napak držav v EU;
14. vztraja, da mora EU v duhu solidarnosti na eni strani združiti partnerje v novem duhu vzajemnega spoštovanje in odgovornosti, na drugi strani pa okrepiti pristope od spodaj navzgor (na primer javno-zasebna partnerstva, naložbe v nove tehnologije in razvoj ter ukrepe za spodbujanje tehnološko, inovacijsko in energetsko usmerjenih podnebnih partnerstev s Kitajsko, Indijo in drugimi razvijajočimi se gospodarstvi), da bi ustvarila nov zagon s strani državljanov;
15. poudarja, da je za EU, če želi biti uspešna, najpomembneje, da zastopa enotno stališče, ker jo bodo tako druge pogajalske strani ustrezno upoštevale ter bo veljala za glavnega ali vsaj enakovrednega sogovornika;
16. priporoča, naj EU na konferencah v prihodnje predstavlja samo en pogajalec, da bo poudarjeno evropsko skupno stališče;
17. poudarja, da je treba spodbujati vse podnebju prijazne vire za proizvodnjo energije, če naj Evropa uresniči cilje na področju podnebnih sprememb, hkrati pa zagotovi zanesljivo oskrbo z energijo; meni, da je bistveno, da Evropska unija in njene države članice povečajo naložbe v čiste tehnologije, raziskave na področju energetike ter v energetsko učinkovitost in učinkovitost izrabe virov, s čimer bi podkrepili verodostojnost Evropske unije ter njeno vodilno vlogo na mednarodni ravni;
18. soglaša s stališčem, da je treba na mednarodni ravni poleg pogajanj o posebnih ciljih za zmanjšanje emisij jasneje predstaviti tudi, kako bi z energetsko učinkovitostjo trajnostno in cenovno ugodno prispevali k blažitvi podnebnih sprememb; prepričan je, da mora biti med dosežki prihajajočih pogovorov v o podnebnih spremembah v Ciudadu de Méxicu mednarodni sporazum o energetski učinkovitosti;
19. poziva EU in njene države članice, naj ne pristanejo na enostranske obveznosti na račun konkurenčnosti evropske industrije; meni, da je bistveno, da si tudi drugi industrializirani narodi izven EU prizadevajo na primerljiv način, gospodarstva v razvoju in vzponu pa sprejmejo razumne obveznosti za zmanjšanje emisij; poudarja, da morajo biti cilji za zmanjšanje emisij merljivi, razložljivi in preverljivi;
20. poziva k temeljiti razpravi o najboljši izbiri instrumentov za zmanjšanje emisij na svetovni ravni, vključno s kritično presojo stališč Evropske unije v tem pogledu; vendar meni, da je treba dati prednost uporabi tržnih instrumentov, saj je z njimi mogoče zavezujoče cilje za zmanjšanje doseči s kar najmanjšimi socialnimi stroški;
21. poziva razvite države, naj več vlagajo v razvoj novih in naprednih tehnologij za podnebju prijazne in energetsko učinkovite proizvodne postopke; meni, da je bistveno, da Evropa daje zgled, tako da v okviru okvirnega raziskovalnega programa poveča odhodke, namenjene raziskavam na področju podnebju prijaznih tehnologij;
22. predlaga, da se v okviru skupnih mednarodnih ukrepov za učinkovito zmanjšanje emisij CO2 razvije globalni sektorski pristop od spodaj navzgor za energijsko intenzivne industrijske panoge; poudarja, da so se pri tem pristopu cilji za zmanjšanje emisij za take industrijske panoge skupaj s prenosom tehnologije kot instrumentom spodbude po svetu izkazali za zelo učinkovite v državah, kot je Japonska, zdaj pa jih začenja razvijati tudi azijsko-pacifiško partnerstvo;
23. meni, da bo vrh o podnebnih spremembah v Ciudadu de Méxicu odlična priložnost, da se podpiše sporazum za razvoj globalnega sektorskega pristopa od spodaj navzgor za energijsko intenzivne industrijske panoge; meni, da bi moral tak mednarodni sporazum vključevati nepogrešljivo sodelovanje ZDA, Kitajske, Indije in Brazilije;
24. poudarja, da je bistveno, da EU ohrani svoje ambiciozne cilje v boju proti podnebnim spremembam ter svoje določbe o selitvi virov CO2 ter tržni mehanizem in sistem EU za trgovanje z emisijami, vendar mora biti pripravljena na večjo prilagodljivost pri prehodu s Kjotskega protokola na morebitne prostovoljne obveznosti drugih držav, pod pogojem, da te uvedejo tudi dejanske ukrepe za bistveno zmanjšanje emisij;
25. poudarja, da mora EU glede na zaveze, ki so jih drugi narodi izrekli 31. januarja, jasneje izraziti, da je pripravljena sprejeti 30-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, če so se tudi druge države pripravljene zavezati ustreznim ukrepom na podlagi načela o skupnih, a različnih odgovornostih, na bolj splošni ravni pa mora EU preveriti, ali je zanašanje na nacionalne prostovoljne zaveze ustrezna strategija, tako z vidika ambicioznosti kot z vidika izvedljivosti;
26. priznava, da eden glavnih izzivov v prihodnje ni le zmanjšanje emisij CO2, ampak tudi učinkovitejša in bolj trajnostna raba naravnih virov, kar bo bistveno vprašanje v bližnji prihodnosti;
27. meni, da lahko dvostranska srečanja med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti znatno prispevajo k razpravi in omogočijo lažje razumevanje med udeleženimi stranmi; zato namerava organizirati ta srečanja pred začetkom uradnih pogajanj, da bi čim pomembneje prispeval k kar najboljšemu izidu pogajanj;
28. poudarja, da je treba ustvariti novo podnebno diplomacijo v EU in okrepiti zavezništva z močnimi svetovnimi državami, pa tudi z naprednejšimi državami v razvoju, kot so Brazilija, Mehika, Kostarika in Maldivi; poleg tega meni, da mora EU, da bi okrepila pogajalske procese v prihodnje, pomagati zagotoviti boljši pretok informacij in boljše povratne informacije, zlasti v heterogene skupine, kot je G-77, in znotraj njih;
29. poziva sekretariat okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, naj pregleda način dela na mednarodnih pogajanjih, zlasti vlogo nacionalnih voditeljev in javno objavljenih stališč pred zaključkom pogajanj, da bi zagotovili, da bodo osnutki besedil za obravnavo ustrezno pripravljeni vnaprej ter da bodo imele pogajalske strani potrebne pristojnosti odločanja, da bo postopek učinkovitejši;
30. poziva k tesnejši povezavi med politikami EU o zunanjih zadevah in o ukrepih za podnebne spremembe; prepričan je, da je treba podnebnim spremembam dati velik pomen na dnevnem redu EU za zunanje dejavnosti; zato poziva EU, naj zagovarja enotno stališče, da bi ohranila vodilno vlogo v naslednjih pogajanjih, na 16. konferenci pogodbenic pa naj jo na delu na visoki ravni zastopajo predsednik Komisije Barroso, visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko baronica Ashton ter komisarka za podnebne ukrepe Hedegaard;
31. poziva predsednika, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.